1057 MIHA REMEC, PREPOZNAVANJE ALI BELE VDOVE ČRNI PAS Podnaslov Remčevega Prepoznavanja* »znanstvenofantastični roman« razkriva v pisateljevem literarnem opusu zvrst, ki jo sicer že poznamo (kot eno izmed pripovednih ravnin romana Votlina), vendar pa je šele tu dosežena radikalnost utopičnega sveta v polni meri. Remec je že v zasnovi Prepoznavanj ohranil znani »zemeljski«, človeški svet, kljub nekaterim tehničnim novostim ne preveč oddaljene prihodnosti; izboljšav — predvsem komunikativne in varstvene narave, pa tudi »arhaiz-mov« (slavčkov glas in nasploh ptičje * Miha Remec — Prepoznavanje ali bele vdove črni pas, Mladinska knjiga, Ljubljana 1980, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Jure Kocbek s sliko Maksima Sedeja ml., str. 279) 1058 Marijan Zlobec petje v gozdu). Ta perspektiva pa avtorju omogoča skoroda zemeljsko podobo, prepoznavo človeškega sveta, najbolj poosebljenega v osrednji junakinji Kseni, še »konservativni« Zemljanki, ki jo je čas prehitel. S svojimi psihofizičnimi lastnostmi se očitno ne »znajde« več v normah novega časa — njegovih vedenjskih profilih, a ji njeno človeško bistvo vendarle omogoča razkrivanje drugačnega sveta; tudi v smislu drugačnosti od deklarativnih oblik, norm, kodeksov (zapisanih na ksernijevih ploščicah) Unije planeta Zemlje. Ksenina »človeškost« odkriva prav tako (če ne še hujšo) »pokvarjenost« novega sveta in družbe, kot je bila (domnevamo ali pa vemo) nekoč (danes). To je eno izmed osnovnih spoznanj Prepoznavanj — z enakostjo, svobodo in srečo ne bo nikoli nič, še manj s počlovečenjem človeka. Remčevo tragično idejno sporočilo v »bele vdove črnem pasu« je izpeljano dramatično spretno, sicer s pomočjo opisne ravni mnogih novosti ubesede-nega sveta, vendar pa razpoznavno logično, smiselno in prepričljivo. Avtor je zgradil svet s poudarkom na hedo-nističnih osnovah medčloveških odnosov (bratska ljubezen med spoli in čutni užitek sta višek svobode), vendar pa ohranja hierarhijo prepovedi, sistema oblasti, zlorabe, absolutnega nadzora, celo biogenetskega, policijskega (z detektorjem laži) in kot se izkaže na koncu varnostno-vojaškega. Sistem svobode je tedaj hudo zožen med štiri stene doma, na možnost uporabe nekaj tehničnih pripomočkov, dobrin individualne uporabnosti, predvsem za dobro počutje. Avtor začne razdirati kopreno varljivega sveta ob tragičnem padcu med-planetarne ladje s Kseninim Astom, »konservativno« »zemeljsko« ljubeznijo, ali kot se izkaže po preiskavi — homoidnim robotom. Varnostni ukrepi, zasliševanja, prisile, mučenje razkrijejo sistem absolutne kontrole, ki pa ven- darle ne more spregledati tajne miselne vezi med ljubimcema (neke vrste ana-hronizem), zato tudi ne odkriti Kseni-nega milostnega uboja ljubega, potem ko zve za načrtovano usodo njegovih pri življenju umetno vzdrževanih mož-gan. Prepoznavanje aktualizira aksiom nenehnega boja med človeškimi osebki in celotne civilizacije pred nevarnostmi zunanjega, višje razvitega, še neznanega sveta (homobodi). Je spretno zastavljena projekcija današnje stvarnosti v čas, ki ni tako oddaljen, da avtor ne bi mogel nenehno ostajati pri primerjavi, soočanju »starega« z novim, sicer le na nekaterih ravneh in oblikah človekovega bivanja. Tragedija osrednje junakinje Ksene; njena smrt pod sončnimi žarki, vsebuje nemara osrednje idejno sporočilo romana — sleherni individualni upor, vsakršna individualnost, svoboda ni možna. Tehnična popolnost sicer omogoča vse, tudi umetno, naročeno spočetje, zunanjo nosečnost in rojstvo, a nad vsem bdi vesoljni nadzorni aparat, v katerega se moraš nenehno preverjati, se z njim povezovati, da ti omogoči »varnost«. Človek v Remčevem Prepoznavanju še zdaleč ne doseže nesmrtnosti; doseže le relativno visoko starost — tudi 150 let in več in omogočena mu je smrt brez bolečin. Toda ob tem mu je odvzeta sleherna individualna kreacija, raziskava, misel... Višek svobode in opravil (kajti delovnega procesa v novem svetu očitno ni več) je simboliziran v krmljenju ptic, tem že povsem arhaičnem opravilu. Za vse preostalo skrbi tehnika. Človek si je ustvaril »popoln« svet, zato da ga le-ta sedaj nadzira, potopljen ostaja v čutno omamo pozabe in nereflektirane misli. Poseben poudarek v Remčevem tekstu velja jeziku. Deloma ohranja predmetnost »sodobnega«, našega sveta, nenehoma pa se trudi v romaneskni čas prenesti tudi marsikaj še neobstoječega, potencialne in povsem mogoče 1059 Miha Remec, Prepoznavanje ali Bele vdove črni pas elemente novega, bodočega. Od tu v njak, tujinec, družnik, seksnik, zapom- tekstu množica posrečenih neologizmov nilo, kadavrovec, posmrtje, erototonika, — terizolka, tanga, stenozor, septum, vitalizator, resdetektor, robotofobija... pozimatski in negamatski kozmični seg- Remčeva jezikovna prizadevanja se ment... Še več je pojmov s povsem ali očitno skladajo s časovno ne preveliko približno prepoznanim pomenom — oddaljenostjo »zgodbe«; avtor v še ne bolj za sinonime: ozunje, stanišče, sta- obstoječem svetu razkrije vse; ničesar ničevje, zložba, kozmoplan, komunika- ne prepusti nejasnosti (razen problema tor, mislenje, uniovizija, kozmoplan, homobotike) in nerazumljivosti, čeprav občevalnik, moževina, kozmoplovec, ustvarja novo in neznano. Ali smemo ljubovanje, zvestovanje, osvetje, sosve- potemtakem Remcev roman brati v tje, samovanje, dozvestovanje, presamo- marsičem še kot tradicionalni tekst? vati, samoljubovanje, vednik, davninšči-na, homobotika, kozmodrom, robot- Marijan Zlobec