*

★ ★

MESTNA
ELEKTRARNA
LJUBLJANSKA

V svoji prodajalni na Mesinem Irgu S
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svelilk, grelnih aparatov, likalnikov, mo*
toijev in električnih štedilnikov, žarnic in
sploh vsega električnega materiala. Za
popolnoma elektrificirana gospodinjstva
nudi elekir. tok po izredno nizkih cenah

Posebna cena

za ogreualnike vode na nočni tok
(60 par za kilovatno uro)

Izvršuje vse električne instalacije za luč
in moč najsolidneje in po najnižjih cenah

Ravnateljstvo Mestne elektrarne: Ljubljana, Krekov trg 10

Prodajalna Mesine eleklrarne v Ljubljani, Mesini trg 2 (magistralno poslopje)

KRONIKA

SLOVENSKIH MEST

LETNIK VII * ŠTEVILKA 2

V LJUBLJANI, MESECA JUNIJA 1940

MODERNA GALERIJA

ING.  A R C H.  E.  RAVNIKAR

I. NAČRT MODERNE GALERIJE

K o so se dediči pok. industrialca Dragotina Hribarja
odločili, da žrtvujejo večjo vsoto v kulturni na¬
men, jiin je minister dr. Iz. Cankar predložil misel
moderne galerije. Sam je sestavil program in sode¬
loval ves čas s svojim strokovnim znanjem.

Program, ki ga je določil dr. Cankar, je obsegal:
1. Skupino razstavnih dvoran, sestoječo iz: ene velike
dvorane, 12 X 25 m, z obojestransko priključenimi
štirimi dvoranami po ca. 8 X 12 m, in 2. skupino
dvoran za »moderno galerijo«, širokih po 8 m v skupni
dolžini 80 m, razen tega predavalnico, prodajalno
umetnin, prostore za upravo, čitalnico, delavnice,
shrambe in hišnikovo stanovanje. Prvotno še ateljeje,
ki pa so pozneje odpadli.

Razstavni prostori in uprava so strogo ločeni. Upra¬
va je dostopna vsakomur, ne da bi mu bilo treba
skozi razstavne in galerijske prostore.

Parcela, na kateri bo stala nova zgradba, leži ob
vhodu v Tivolski park in je od njega odrezana z že¬
lezniško progo. Njena razmeroma majhna velikost ne
dopušča ureditve večjega zelenega prostora ob po¬
slopju in je izključena tudi vsaka razširitev v hori-

FOGO ART MUSEUM, VISEČE SHRAMBE ZA SLIKE

contalni smeri. Kot vrt za plastiko bi se pač lahko
uporabil prostor pred zgradbo, ki je danes zasajen
s topoli, vendar bi takemu vrtu manjkala intimnost.
Parcela je precej oddaljena od središča mesta, vendar
bi v Ljubljani težko našli drug temu enakovreden
prostor, čigar prednost je tudi v neposredni bližini
Narodnega muzeja in Narodne galerije.

Pomen nove galerije bo predvsem v vzgojnem,
propagandnem in zbiralnem delu. Umetniki potrebu¬
jejo primernega ognjišča, naša umetnost nujno po¬
trebuje vzgojene publike. Tega dela se bo nova usta¬
nova lotila z vsemi sodobnimi sredstvi, z vodstvi po
galeriji in razstavah, s filmom, s predavanji, z večer¬
nimi kurzi v predavalnici, kjer se bo nudilo publiki
vse, od ideoloških pogledov do analize tehničnih umet¬
niških sredstev, s pomočjo ponazoritve na projekcij¬
skem platnu. Obiskovalci, ki hodijo v muzej iz neke
dolžnosti, naj postanejo amaterji, amaterji poznavalci,
poznavalci pa naj dobe čim več prilike, da se izpopol¬
nijo. Za take, ki se resneje bavijo s to stroko, bo na
razpolago obsežna biblioteka.

Nova ustanova bo v največjo podporo naše umet¬
nosti, saj bo lahko odločilno posegla v našo umet¬
nostno politiko, ki kaže danes marsikako pomanjklji¬
vost. Nastajajoče umetnine se bodo začele zbirati bolj
sistematično in v večjem obsegu kot je bilo to doslej
v navadi. Najboljši izdelki naših umetnikov povojne
dobe so v privatnih rokah in večini občinstva popol¬
noma nedostopni, tako da je nemogoč kak pregled
naše povojne produkcije. Nihče, razen lastnikov, jih
ne uživa in radi svoje nedostopnosti tudi ne morejo
vplivati na mlajše umetnike, da bi se tako ustanovila
kontinuiteta razvoja in ustvarila tradicija.

Pri vsakem muzeju in galeriji stojimo pred nalogo,
kako naj pride obiskovalec brez utrudljivega in mo¬
tečega iskanja skozi razne dvorane do tiste zbirke,
ki ga zanima. Ta naloga je rešena v naši moderni
galeriji tako, da so vse razstavne dvorane dostopne
iz srednje dvorane, ki bo služila kot vestibul, cen¬
tralni prostor, ki loči in veže posamezne razstavne
dvorane. Ločila bo razstavne prostore, ki bodo na¬
domestili Jakopičev paviljon, od stalne moderne ga¬
lerije; če pa bi bilo treba kedaj v vseh prostorih ure¬
diti eno samo razstavo, bo ta dvorana služila kot

65

razstavišče glavnih del razstave. Če bi pozneje kdaj
dobili poseben razstavni paviljon, bi se uredila lahko
vsa stavba kot galerija žive umetnosti 20. stoletja.
Sedanji razstavni prostori bi lahko služili za splošen
obisk, sedanji prostori moderne galerije za študij in
posebne zbirke, osrednji prostor pa za največje umet¬
nine, ki jih bo galerija premogla. Neposreden dohod
v to dvorano in centralna namestitev glavnih umet¬
nin ima smisel predvsem za take, ki bi radi videli
samo te, obenem pa bi se po njih galerija ugodno
predstavila obiskovalcem. V splošnem lahko rečemo,
da bodo prostori nove galerijske ustanove zgoščeni
in pregledni.

Vsak umetnik je individualist in posamezniki ka¬
kor umetniki, razdeljeni v skupine, nočejo biti pri
nastopanju pred javnostjo v ničemer zapostavljeni.
Zato je potrebno, da so vsi razstavni prostori enako¬
vredni in v eni nadstropni ravnini. Razdeljeni na več
etaž se čutijo eni ali drugi radi zapostavljene. Tudi
s tega stališča je potrebna jasna členitev tlorisa, kajti
vsaka skupina si želi, da najde obiskovalec brez
ovinkov pot do nje.

Ureditev v eni etaži je boljša tudi zato, ker se
obiskovalec v njej takoj spozna in lahko orientira.

Dvorane, ki jih bo imela Moderna galerija, so
različno velike. Ena zelo velika ima 12 X 25 m, tri
8 X 25 m, štiri male 12 X 6 m. Poleg tega pa so še
dvorane s stransko lučjo, kjer so aranžmani svo¬
bodni (po amerikanskem načinu: okna regulable),
kjer je mogoče mešati slike s plastikami in kjer so
posebne stene za slike ter grafiko. Vsak del razstave
je dostopen neposredno preko srednje dvorane ravno
tako pa je možen poseben izhod iz razstave.

Orientacija zgradbe je S—J, zato imajo vse dvo¬
rane, ki so razsvetljene z laternami z visoko stransko
svetlobo, enakomerno južno in enakomerno severno
luč. Vsi prostori v srednjem delu pa imajo vzhodno
in zahodno luč.

Slovenci zidamo zgradbo sodobne galerije brez de¬
narnih sredstev, ki bi bila potrebna za uresničitev
sodobnega ideala v celoti. Naprave rafiniranih osvet¬
litev in drugih tehničnih pripomočkov, kot je to v

bogatih deželah (Švica, Holandija, švedska, Anglija
itd.) za nas ne pridejo v poštev zaradi skromnih de¬
narnih sredstev. Kljub vsemu pa se je storilo vse,
da bo luč čim ugodnejša, da bo razsvetljava variirana
in da bodo razstavni prostori nudili pogoje za prožen
aranžma. Vse dvorane imajo ploskve brez refleksov
v višinah, ki jih lahko grafično določimo. Svetlobne
laterne, s katerimi smo opremili naše dvorane, so
veliko ekonomičnejše od vmesnih steklenih stropov
in prizem.

Amerikanci, ki so zadnja leta zidali veliko muze¬
jev, so se velikokrat odločili za ureditev s kabineti,
medtem ko v Evropi še vedno in povsod zahtevajo
večje dvorane. Pri nas se je sestavljalcu programa
tudi zdelo, da je najboljša rešitev takega problema
za naše potrebe v dvoranah in se je zato odločil za
dvorane. Za prožnost, ki jo mora imeti razstavišče
za še neopredeljene in večkrat še neznane naloge, je
pa v našem primeru poskrbljeno s posebnimi vmes¬
nimi razdelitvami, ki omogočajo raznolikost uredi¬
tev, individualne aranžmane in slikovite perspektive,
kolikor bi to bilo potrebno. Z zasloni, zavesami in
velumi pa bo mogoče doseči vsak zaželen svetlobni
efekt. Prav tako je zagotovljena vsa prožnost umetni
luči. Doseči bo mogoče vsak zaželen svetlobni efekt in¬
direktne luči, individualne ali pa celotne razsvetljave.

Dovoz umetnin se bo vršil po rampi. Umetnine se
bodo začasno zlagale v manipulacijskem prostoru, ki
je v direktni zvezi s skladiščem in delavnico. Od tu
bodo šle umetnine v razstavne prostore po liftu v
prostore restavratorja, ali pa v skladišče. Vsako
sprejeto delo bi se moralo že na tem potu fotogra¬
firati.

Višina poslopja je dana po dispoziciji pritličja.
Razen kleti, ki gleda 2,45 m iz zemlje, je pritličje
visoko 6 m, kar znaša skupaj 9,15 m, srednji del pa
je visok 14 m.

Pri določanju višine bi bilo nesmiselno ozirati se
na okoliške zgradbe, ki med seboj nimajo prav no¬
bene zveze in bi bilo nemogoče novo zgradbo prila¬
goditi temu kaosu. Edini opravičljiv ozir bi mogel
vezati projektanta na nekak poudarek prehoda iz
mesta k tivolskim nasadom.

Splošna razdelitev skrbi tudi za omejitev požarov,
ker so posamezne dvorane med seboj od vrha do tal
ločene z zidovi, varnimi pred ognjem.

2. PROBLEM SODOBNEGA MUZEJA IN GALERIJE

Odveč bi bilo stavljati vprašanje, kakšen bo muzej
bodočnosti. Dovolj smo že slišali slabega o muzejih
sedanjosti. Prerokovati muzej bodočnosti bi bilo isto
kot prerokovati bodočnost samo in je res le, da
muzej ne nastaja, kot bi kdo mislil, sam po sebi,
izven sedanjosti, ampak, da se razvija v vsakokratni
zasnovi iz dobe in njenih idej, naroda in njegovega
temperamenta, socialnega stanja in narodnih zahtev.
Nevarno bi pa bilo, če bi hoteli napraviti iz muzeo-
grafije orodje za definicije idealnega muzeja, splošno
veljavnega vzora. Vsak muzej naj ustreza prav od
trenutka, ko je zasnovan, svojemu posebnemu in do¬
ločenemu programu. Ne smemo ga izvajati iz kakih
dogmatičnih idej, kajti skrivnost dobre arhitekture
je v inteligenci programa, ki je v vsakem primeru
drugačen, in v spretnem odgovoru na njegove pogoje.

66

NAČRT SREDNJEGA DELA GLAVNEGA PROČELJA MODERNE GALERIJE

Zanimiv pogled v muzejsko problematiko je odpi¬
rala dvorana III. muzeološkega oddelka pariške raz¬
stave 1. 1937. Tloris je imel na začetku 19. stol. eno
glavno dvorano s kabineti ali brez njih (Berlin).
Muzej je imel samo namen, da se v njem izlože in
nakopičijo umetniška dela in dokumenti in je naj¬
večji problem do konca stoletja bil v tem, kako ure¬
diti kopičenje umetnin. Razširjati so začeli muzeje
s ponavljajočim se osrednjim elementom, navadno
dvoriščem, ki je od vseh štirih strani zaprto (Boston),
šele v 20. stoletju je zmagala v nasprotju s prejšnjim
stoletjem misel smotrne delitve in so specialisti za¬
čeli določati samostojne prostore za izbrana dela,
stranske prostore za manj važna dela, rezervne pa za
shrambo ostalega.

Tudi arhitektonski stil se je spreminjal. Muzeji so
bili najprej templji razuma, veličastna forma pa je
bila izposojena iz klasične antike (British Museum).
Arhitektura železa je omogočila kopičenje umetnin;
prišla je doba prostornih muzejev — skladišč, ker so
veliki železni nosilci omogočali velike razpestosti
ogromnih dvoran (Victoria and Albert Museum).
Meščansko bahaštvo, ki ga je prinesla industrijska
doba, je zahtevalo blesteč in natrpan luksus z veli¬
kimi fasadami in monumentalnimi stopnišči, zbirke
pa so ostale preobilne in natlačene (Dunaj). Nasproti
temu postavi 20. stoletje funkcionalni muzej, ki naj
bo praktičen, uporaben. Pričenja se doba tehničnega
preiskovanja razsvetljave, kurjave, zračenja in smi¬
selnih dispozicij. Notranjost se razvija v istem ritmu,
sliko ob sliko nizajo v mejah vidnosti, urediti skušajo
smisel teh kupov bogastva. V 19. stoletju je nareko¬
val kult zgodovine prizadevanje, naj se ustvari ozračje
časa. W. Bode pa je postavil formulo mešanega mu¬
zeja, kjer bi se družili pohištvo, kipi in slike iste dobe
v skupnost razstave; dvajseto stoletje pa zahteva

nevtralno ureditev, oproščeno vseh takih obremeni¬
tev in skuša razvrstiti gradivo v tistem smislu, ki naj
bo merodajen za ta ali drugi muzej.

Te spremembe niso samo odsev sprememb okusa;
izvirajo iz splošnejših in globljih vzrokov. Na za¬
četku 19. stoletja, ki se drži posebnosti tresorjev in
kabinetov, se muzej omejuje na vlogo konservacije.
Ko vidimo, da se moderni svet odpira nujnejšim so¬
cialnim nalogam, prevzame muzej vlogo vzgojitelja:
pojasnjuje, razvrščuje, išče in vabi. In ko se poučna
tendenca demokratizira, stremi muzej za vulgariza-
cijo. Določi dela, ki zanimajo specialiste, žrtvuje
nekaj lepote boljšemu razumevanju in dodaja pred¬
metom razlagajoče pripombe.

Ta pregled nas uči, da mora muzeografija upošte¬
vati dva ozira: prvi je popolnoma objektiven in mu
je namen konservacija, drugi je zelo subjektiven in
odvisen od izpreminjajočih se vplivov, namen pa mu
je prezentacija predmetov.

Za konservacijo moremo postaviti neka znanstveno
ugotovljena pravila. Treba je predvsem izločiti slu¬
čajne nevarnosti (vlom, požar) in preskrbeti naj¬
boljše pogoje za prezentacijo. Fizik in kemik naj po-
iščeta sredstva proti destruktivnim činiteljem (les¬
nim črvom, moljem, oksidaciji kovin itd.), obenem
pa je treba urediti vplive dveh najvažnejših faktor¬
jev, vročine in vlage, zagotoviti njih rednost in stal¬
nost. Naj učinkovitejše, toda tudi najdražje sredstvo
bo vedno primemo klimatiziran zrak, kajti izogniti
se moramo uničujočim vplivom delovanja lesa, plat¬
na, barve ali glazur, njih pokanja itd.

Tudi pri drugem delu, prezentaciji, je mogoče ugo¬
toviti nekaj načel, ki se tičejo predvsem ugodja obi¬
skovalca. Olajšati mu obisk z jasnim tlorisom, ki ga
nevsiljivo vodi, zagotoviti razsvetljavo, ki je osredo¬
točena na razstavljeni objekt in izključuje nadležno

67

svetlobo, ki blešči in ki utruja oko, refleks. Obisko¬
valcu naj bi prihranili ves telesni napor, ki ga utruja,
napor pri prilagoditvi pogleda, pripogibanju, pa tudi
psihološki napor. Treba je skrbeti za počitek; šte¬
vilni stoli naj bodo nameščeni tako, da lahko ogle¬
dujemo sede. Razvrstitev naj bo poživljena, če je
mogoče, naj nudi poglede v zelenje itd.

Ostane še prezentacija, problem smotra, ki ga
ima muzej. Ali bo metodična in znanstvena, ki naj
omogoča študij strokovnjaku? Ali naj ustreza inte¬
lektualnim željam elite? Ali naj bo celo vzgojna?
Mnogo zahtev se pokaže, ki so velikokrat nezdruž¬
ljive. Kar je prijetno izobražencu, je lahko neprimer¬
no za začetnika in narobe. Nekateri se hočejo vživ-
ljati v čase, iz katerih so umetnine nastale, drugi
zopet pričakuje preprost pregled snovi. Amerika, ki
nima preteklosti in kjer se elita vtaplja v maso, ki
želi pouka, si želi historične rekonstitucije na eni
strani in sistematično uvrščeno prezentacijo na
drugi; dežele stare kulture in individualizma, kot
n. pr. Francija, imajo v tem oziru rajši naraven okus,
svojo iniciativo, željo po odkrivanju, ki je prirojena
publiki.

Spretnost naj bo v tem, da ne bi izločili ene pu¬
blike, laskali se drugi. Najboljše rešitve bodo vedno
prožne, priročne in raznovrstne, po katerih bo iz¬
peljano vodstvo po oddelkih diskretno in vzpodbudno.
Z glavnimi dvoranami, kjer so mojstrovine, moramo
zadostiti prav tako elementarni radovednosti nepo¬
učenega, kot pričakovanjem človeka z okusom. V
bližini naj bi bile dvorane za študij z nekoliko dru¬
gačno ureditvijo, kjer so umetnine, ki imajo pomen
bolj za znanstveno uporabo.

Posledica družabnih prevratov je vedno, da postane
muzej orodje ideologije, s katerim naj bi vplivali na
množico brez ozira na umetnostni kriterij. V tem pri¬
meru bo njegova naloga popolnoma druga, sicer pa
od sodobnega in bodočega muzeja pričakujemo pred¬
vsem prožnost, praktičnost, mnogovrstnost. Oprti na
fizične principe konservacije, ki jih ni mogoče obiti,
bomo skušali doseči skrajno enostavnost v prezenta-
ciji in ravno tako računati z značajem različnih zbirk,
katere muzej varuje; prezreti pa ne bomo smeli tudi
različnosti okusov, zanimanja in drugih potreb pu¬
blike, za katero bomo muzej gradili.

Arhitektura muzeja je torej odvisna od programa,
program pa zavisi od posebne vrste muzeja, ki ga
hočemo postaviti, in od našega splošnega naziranja
o muzejih. Ta program določa načrt muzeja, to sc
pravi, obliko in razvrstitev dvoran, razdelitev skupin
in cirkulacijo. Način konstrukcije je rezultat tehnič¬
nih, materialnih in ekonomičnih potreb in možnosti.

jggm

5

CL. STEIN, NAČRT ZA UMETNOSTNI MUZEJ V PRINCETON UNIVERSITV
Levo: Polovica 1. nadstropja. Desno: Polovica 2. nadstropja

AKSONOMETRIČNI POGLED NA MODERNO GALERIJO Z OKOLICO

Program.  — So različni muzeji, najbolj pogosti
pa so umetnostni, arheološki, etnografski in muzeji
ljudske umetnosti. Očitno je, da bo etnografski muzej
ali pa muzej umetnosti zahteval prostornejše objekte
kot muzej, ki je posvečen keramiki. Prvemu je mo¬
goče potreben velik vrt ali park za namestitev ob¬
jektov v pravem okolju, drugemu tega ni treba. Tudi
ni treba, da imata dva arheološka muzeja iste po¬
trebe. Tisti, ki ima veliko celoto, n. pr. Pergamonski
muzej v Berlinu, bo postavil drugačen program kot
tisti, ki ima samo majhne predmete. Tudi umet¬
nostni muzeji zahtevajo različne programe. Muzeji,
katerih značaj je n. pr. historičen, pripisujejo večjo
važnost dokumentarični strani, oni, katerih značaj
je posebno artističen, pa estetski strani. Muzej mo¬
derne umetnosti ima druge zahteve kot muzej stare
umetnosti. Neprestano se obnavlja. Njegova ureditev
mora olajšati snemanje slik, transport plastik in
omogočati spremembe dvoran s premičnimi stenami.
Muzej, ki je posvečen delom enega samega umetnika,
ima lahko stalno dekorativno ureditev, kar je ne¬
ugodno v muzeju, kjer se dela raznih dob lahko me¬
njajo. Nekateri muzeji so zgrajeni samo za nekaj
mojstrovin, kjer morajo umetnine biti postavljene v
posameznih dvoranah, kar mogoče ločeno. Drugi mu¬
zeji bodo stremili po primerjanju številnih del iste
šole med seboj. Beseda »muzej« torej ni ozek pojem,
obsega najrazličnejše možnosti. Različne možnosti pa
zopet postavljajo različne programe. Program pa iz¬
haja tudi iz splošne koncepcije, ki si jo zamislimo o
muzeju in ki se izpreminja po dobah in se bo še iz-
preminjala. Pri starih Grkih umetnostno delo ni
obstajalo zaradi občudovanja gledalca. Hotelo je biti
tempelj, posvečen bogu. Rimljani so združili v neka¬
terih svojih svetiščih dela, zavojevana v Grčiji, Egip¬
tu in Judeji kot znak svojih zmag. Srednji vek je
klesal po svojih cerkvah kipe, slikal stekla in freske:
hotel je poučiti ljudstvo, da tako spozna zgodovino

68

ARH. E. RAVNIKAR, PRIMER UREDITVE RAZSTAVE V MODERNI GALERIJI

Kristusa, Marije ali svetnikov, loči čednosti od pre¬
greh. Umetnost je imela religiozen in moralen na¬
men. Ko so meceni začeli zbirati umetniška dela, so
jih shranjevali v dobro zavarovanih sobah, podobnih
tresorjem in shrambam, iz katerih so jih lahko je¬
mali za okras stanovanja. Vendar se je že z Lorencom
Medičejskim rodila nova misel. Antična dela, ki jih
je zbral, niso služila samo razveseljevanju, ampak
tudi v pouk domačim umetnikom. Ta druga zasnova
se izraža enako v Franciji pod Francem I. in Ludvi¬
kom XIV. Nekdanji kabineti so bili sestavljeni iz
znamenitosti. Težnja po znanosti in eksotičnosti pa
je dajala zbirateljem priliko, da so mešali med slike
in kipe nagačene živali, školjke in podobno. Podežel¬
ske zbirke imajo še danes marsikako sled takih ka¬
binetov 17. in 18. stoletja.

Nova zasnova, ki je blizu današnji, nastopi v 18.
stoletju. Izkopnine v Rimu, v Herkulanumu in Pom¬
pejih so dale toliko umetnin, da sta papež in kralj
obeh Sicilij razstavila svoje zbirke najprej v svojih
palačah. Pij VII. pa je prvič opremil v Vatikanu po¬
sebne dvorane za ta namen. Tu se je prvič v novejši
zgodovini zgradila stavba, ki naj služi samo umet¬
niškim delom. Toda arhitekt je zaenkrat še uporab¬
ljal antične kipe kot okras za svojo arhitekturo.

Razvoj filozofskih in socialnih doktrin 18. stoletja
pomeni za muzej novo dobo: nuditi ljudstvu vzgojo
okusa po mojstrovinah preteklosti in razširiti nje¬
govo obzorje s spoznavanjem tvorb tujine. V začetku
19. stoletja je »obnovitev« srednjega veka in tujih
civilizacij napotila zbiratelje, da so začeli iskati vse
predmete preteklosti in da se niso zanimali samo za

njihovo umetniško kvaliteto, temveč tudi za njihovo
dokumentarično vrednost. Napredek eksaktnih zna¬
nosti in ustanovitev znanstvenih muzejev sta utrdila
smisel za celotnost zbirke. Muzej ni vseboval več samo
mojstrovin, ampak tudi za zgodovino umetnosti in
kulture pomembna dela. Historični duh 19. stoletja
je spočel misel današnjega muzeja. Številni muzeji,
ki so v 19. stoletju nastali v Evropi, so izvirali iz te
misli. Ker so bili prvi muzeji 18. stoletja nameščeni
v dvoranah, ali palačah, ki so že obstajale, so tudi
muzeji 19. stoletja sprejeli dispozicijo dvoran z ze-
nitalno razsvetljavo in z luksuznim dekorjem palač.
Spomin na dvorane je živel še v mnogih načrtih mu¬
zejev v 19. stoletju. Dvorane so obdajale dvorišče, ki
je bilo lahko razdeljeno s transverzalno stavbo
(Louvre). Takih dvorišč je bilo lahko več in so se
uporabljala za plastiko. Od tu pa ni več daleč misel
pokriti centralno dvorišče zato, da bi dobili dvorano
za skulpture. Ti muzeji so izgledali kot palače.
Zunanja arhitektura je vsa obložena s kolonadami,
timpanoni in skulpturo. V notranjosti so glavna
stopnišča zavzemala osrednje mesto. Galerije so bile
dekorirane s poslikanimi stropi, s štukaturami, s kipi.
Muzej je moral v mislih arhitekta biti umetniško
delo, ki je vredno umetniške cene del, katera vsebuje
in ki so bila nekdaj v kraljevih dvorih. Snov slikar¬
skega okrasja je bila podrejena historičnemu duhu
časa.

Že pred petdesetemi leti se je pojavilo nezadovolj¬
stvo s to obliko muzejev. Dolge dvorane in velikanski
saloni so dajali občutek monotonije in dolgočasja.
Razstavljene v prevelikem številu in stisnjene okvir

69

CIRKULACIJA
PO PREDLOGU
LOUISA HAUTECOEURJA

ob okvir, se slike ali kipi niso mogli uveljaviti. Dekor,
s katerim so bili prostori obloženi, je motil smotrno
urejanje in preurejanje.

Zaradi velikega dotoka umetnin v obstoječe muzeje
so si konservatorji konec 19. stoletja zaželeli, da bi
se več mislilo na razstavne dvorane, kot pa na dele,
ki za razstavne svrhe niso uporabni. Nastala so raz¬
lična nova vprašanja in novi koncepti. Ali je muzej
namenjen užitku amaterja, vzgoji umetnika, ali naj
sc razstavljajo samo mojstrovine pod najboljšimi

CL. STEIN, PROJEKT ZA
DOSLEDNO IZPELJANO
CIRKULACIJO SKOZI
MUZEJSKE PROSTORE

pogoji v dvoranah, določenih samo zanje? Ali naj
muzej kaže čim popolnejšo zbirko umetnin in je na¬
menjen samo umetnikom? Ali naj bo urejen tako,
da služi primerjanju šol, dob in tehnik? Ali ima mo¬
goče predvsem namen vzgajati in zato zbira poleg
originalov tudi kopije in odlivke del, ki so v drugih
muzejih, da bi dal čim popolnejše celotne preglede?
Ali naj obesi v dvorano napise z zgodovinskimi po¬
datki in opisom razstavljenih del, ali naj vse to po¬
kaže grafično? Koliko je treba pridati muzejem dvo¬
rane, dvorišča in delavnice za učence sosednje uni¬
verze, ali celo za učence srednjih šol in tudi otrok
ljudskih šol? Ali naj muzej predstavlja dela po ka¬
tegorijah, ali po dobah?

Danes smo v teh vprašanjih toliko napredovali,
da se te različne misli vežejo. Da ne bi zmedli ama¬
terja ali umetnika, ki prihaja iskat v muzej navdah-
njenja ali estetičnega pouka, je treba urediti posebne
dvorane za mojstrovine, posebne za preglede in po¬
sebne za študijske namene, deloma dostopne samo
znanstvenikom, deloma pa tudi publiki. Potrebni pa
so tudi prostori za predavanja, študijski in restavra-

t!

torski prostori ter biblioteka. Muzej mora končno
vsebovati prostore za konservacijo, administracijo ter
skladišča, laboratorije, ateljeje za odlivke in za foto¬
grafije, za ključavničarstvo in mizarstvo.

Tloris.  — Kako naj tora j bodo vsi ti deli grupirani?
Ali sploh eksistira idealni načrt muzeja? V 19. stol.
so se načrti muzeja preveč podredili simetriji, ki jo
je prinesla doba. Stopnišča in dvorane so se vrstile
v eni ali dveh oseh. Kompozicija je bila že od rene¬
sanse regularna. Danes pa v vsem prevladuje prost
tloris, katerega prevzemajo tudi muzejske zgradbe.
Naj bo kompozicija izbrana kakorkoli, načrt bo naj¬
prej funkcija zazidane ploskve in orientacija dostopa
itd. Razstavne dvorane morajo biti ločene od drugih
delov muzeja tako, da so lahko zaprte, da obisk ne bi
oviral administracije in drugih oddelkov. Oddelki za
administracijo in konservacijo morajo zavzemati v
velikih muzejih centralno mesto, da imajo konser¬
vatorji lahko zvezo med svojimi kabineti in oddalje¬
nimi dvoranami. Administracija ne sme biti ločena
od konservacije. Biroji morajo biti direktno pristopni
obiskovalcem, ne da bi bilo treba hoditi preko raz¬
stavnih dvoran in drugih oddelkov. Sodobna funkcija
pa zahteva tudi sejno dvorano, biblioteko in čitalnico
revij, če je biblioteka dovolj velika, lahko služi ob¬
enem upravi in študentom. V tem primeru jo je treba
namestiti med upravo in dvorane, ki so namenjene
publiki. Risalni kabinet mora biti poleg konservacije
zaradi tega, da ga lahko konservator nadzoruje. Mu¬
zej mora tudi vsebovati prostor s posebnim vhodom,
kjer se sprejemajo umetnine. Tla te dvorane bodo
nekoliko višja od tal za dovažanje tovorov zato, da
lahko spravljajo umetnine in kipe z vozov v dvorano.
Če imajo muzeji več nadstropij, je treba namestiti
tovorno dvigalo poleg dvorane za sprejemanje. Treba
se je izogniti prenašanju umetnin.

Skladišča morajo biti dobro razsvetljena. Večina
skladišč za slikarstvo, ki so na novo preurejena, vse¬
buje premične okvire. Te shrambe ne smejo biti
stranski prostori v muzeju, temveč prostorne, svetle
in lahko pristopne dvorane.

Laboratorij za fotografijo mora biti blizu dvorane
za prevzemanje. V načelu ne bi smelo priti nobeno
delo v muzej, ne da bi bilo fotografirano. Logično je,
da se uredijo te dvorane tako, da si sledijo po funk¬
cijah. Laboratorij je danes v muzeju neobhodno po¬
treben. Treba je, da so sosednje dvorane zavarovane
proti žarkom. Dobro je tudi, da se namestijo dvorane
za delo tako, da so čim bliže laboratorijem, ki mo¬
rajo biti kljub požarni nevarnosti blizu zbirk in pod
nadzorstvom uprave. Velik muzej potrebuje različne
delavnice za mizarstvo, ključavničarstvo, kamnose¬
štvo, kartonažo, za popravila, za slikanje itd.

Cirkulacija.  — Razstavne dvorane, ki se delijo na
dvorane za umetnine in dvorane za predmete druge
vrste, morajo biti razvrščene tako, da je cirkulacija
čim lažja. Načrt, ki je pritrjen pri vhodu, bi pokazal
obiskovalcem smisel te cirkulacije. V nekaterih mu¬
zejih je cirkulacija posiljena, bodisi radi topografije
dvoran, bodisi radi nezadostnega števila čuvajev. In
posledica je, da obiskovalec ne more obiskati dela,
ki ga zanima, ne da bi moral skozi vse dvorane, ali
slediti vodniku, ki vodi s seboj cel val obiskovalcev,
želeti je, da se najde načrt, ki olajša dostop do raz-

70

AKSONOMETRIČNI POGLED NA TLORIS MODERNE GALERIJE

ličnih oddelkov. Treba se je tudi izogniti kopičenju
vrat in dohodov, ki napravijo na obiskovalca vtis kon-
fuznosti. številne zaporedne dvorane, ki so med seboj
zvezane z večjimi vrati, so neprikladne za obiskovalca,
ki omahuje med cirkulacijo v podolžni in počezni
smeri. Vsi muzeji 19. stol. imajo velike zaporedne
dvorane, razsvetljene od zgoraj. Ob obeh straneh pa
so manjši kabineti z normalnimi okni. Vsi ti prostori
so zvezani med seboj in se pota zato križajo, če pa
so stranska vrata zaprta, nastane neskončna vrsta
dvoran in vrat, kjer je obiskovalec prisiljen, da pre¬
hodi vse, če se noče vrniti po isti poti. M. A. Perret
je predložil načrt, ki dovoljuje racionalno cirkulacijo.
Mojstrovine razstavi v srednjem delu, v obliki osred¬
nje dvorane, od koder pa so dostopne sistematske
dvorane, iz katerih se obiskovalec vrne zopet v osred¬
nji prostor. Lahko torej pregleda glavno, kar nudi
muzej, lahko pa tudi posamezne, posebne dvorane.

Oblika dvoran.  — Načrt mora predvideti dvorane
različnih dimenzij za dela različnih velikosti. Po¬
trebno je, da se ne prenapolnijo dvorane s številnimi
deli. V tem primeru se morajo dvorane pomnožiti.

Oblika dvoran je dana z zaželeno razsvetljavo. Zgor¬
nja razsvetljava zahteva pravokotne ali pa centralne
oblike. Stranska razsvetljava pa zahteva dvorane, ki
niso globoke. Treba je tudi upoštevati, da oddelek
kvadratne oblike ni ekonomičen z ozirom na prostor,
niti racionalen pri razstavljanju del, če so to slike.
Zato je bolje, da izberemo podolgovat pravokotnik.

Koncept, po katerem danes snujemo muzej, teži za
tem, da postavimo zgradbo, če že ne mogoče v centru
mesta, vsaj v onem delu, ki je najlaže pristopen, da
zvežemo zgradbo z vsakdanjim življenjem mesta, ki
se osredotočuje okrog trgov, cerkva, šol, gledališč itd.
Vendar je treba vzeti v ozir, da smo primorani pri
razširitvi zgradbe misliti bolj na višino kot na širino.
Končno pa je izbira prostora za muzej nekam naravno
določena po možnosti v vsakem mestu. V primeru
razširitve v horizontalnem smislu je treba, da si ar¬
hitekt zamisli bodočo razširitev v dveh točkah: a) v
grupiranju stranskih prostorov bo iskal situacijo, ki
omogoča najlaže bodoče prizidke, in b) računal bo
s tem, da bodo bodoče arhitektonske mase po razši¬
ritvi harmonirale med seboj.

71

FT-

Lf

L|J L|J L|J L|J LjJ LjJ Lj_

. 1  1  . 1-1  1  1 - 1 , -

- \K

STARA PINAKOTEKA
V MONAKOVEM,
DELJENA GALERIJA

Drug sistem pa stremi za tem, da se razširitev vrši
okoli središča, ki računa z razširitvijo v spirali. Tako
zamisel predlaga Le Corbusier za muzej sodobne este¬
tike. Zgradba je lahko začeta samo z eno dvorano, ki
je centralna točka bodočih dvoran, grupiranih v spi¬
rali.

Prostori  v idealnih oblikah naj bi imeli te-le pred¬
nosti: 1. obiskovalčeva pozornost je priklenjena na
objekt, ki se mu približa, ko vstopi. Interes je obdržan,
ker razen slike na steni ni ničesar, kar bi ga motilo.

CL. STEIN, SHEMATIČNI
NAČRT IDEALNEGA
MUZEJA

2. Obiskovalec gre od predmeta do predmeta, ki
ima vsak svoje različno ozadje, narejeno samo zanj
in ločeno od ozadij drugih predmetov.

3. Zlomljena površina sten.

4. Luč je vržena na večino objektov pod najbolj
ugodnim kotom, ki izločuje reflekse.

5. Raznolikost naj bo v velikosti, obliki, obdelavi in
razsvetljavi prostorov. S tem dobimo različna okolja,
da se izognemo »muzejski utrujenosti«. Včasih naj
se naredi kompromis z ozirom na pravo, najboljšo
razsvetljavo, ali pa na popolno ločitev od vseh drugih
objektov, da bi tako lajšali zaželeno raznolikost. Toda
omogočeno naj bo izoblikovati razne forme prostorov,
da bi premagali težave pri razstavljanju individualnih
objektov. Za ta namen pa se zahteva nov način zgrad¬
be muzeja, ki bi bil predvsem prožen.

Prostori naj bodo od časa do časa odprti na kak
vrt in imeti morajo poglede v naravo, za počitek gle¬
dalčevemu očesu.



SHEMATIČNI NAČRT MUZEJA PO J. CH. MOREUXU

6. Arhitektonska okolica naj ne odvrača pozornosti
od razstavnih predmetov. Razen če se originalni inter-
jerji uporabijo kot okvir umetnin, pa še to le kot eno¬
stavno ozadje. Samo taki arhitektonski motivi, ki
imajo praktičen namen, se smejo uporabiti, tako vrata
in včasih niše, če morejo služiti kot okvir. Vrata ne
smejo biti prebogata v risbi, materialu ali barvi.

Konstrukcija in material.  — Pri konstrukciji mu¬
zeja je treba misliti na različne spremembe tempe¬
rature, ognja in tudi šuma, ki prihaja od zunaj in
včasih tudi od znotraj. Nemogoče bi bilo priporočati
tak ali drugačen material. Vsaka dežela ima svoje
možnosti. Vendar mora arhitekt misliti na to, da bo
muzej kolikor mogoče enakomerno temperiran. Dobro
bi bilo, da se predvidijo v stenah izolacije. Zato je
važen problem zunanjega dela zidovja dvoran, ki je
neposredno za razstavljenimi predmeti. Material je
treba izbirati na tak način, da se obdrži temperatura
kolikor mogoče konstantna tudi v direktni soseščini.
Nekatera novejša gradiva so lahko porabljena v po¬
sebnih primerih. Toda arhitekt mora misliti na to,
da je muzej, ki je določen za daljšo dobo, zgrajen z
materialom, ki je preizkušen že na drugih zgradbah.
Stehri, ki nosijo tla pritličja in nadstropij, morajo
biti računani z največjim koeficientom varnosti. Cc
muzej obogati, mora konservator namestiti tudi težke
kipe v sredo dvorane brez strahu, da bi se stropi
udrli.

Muzej mora biti po svoji konstrukciji varen pred
požarom. Včasih se je treba odpovedati lesenim ali
slikanim obojem sten, blagovom in parketu, ki tudi
utruja obiskovalca. Treba je biti previden pri nevar¬
nostih kratkega stika. Skrb, s katero so zavarovane
ladje, bi morala biti razširjena na muzeje. Muzej
mora biti ločen po oddelkih z ognja varnimi stenami
od vrha do tal. Vse zvezne odprtine morajo biti oprem¬
ljene z negorljivimi vrati (stopnišča, dvigala).

Ali naj bo muzej dekorativno delo, neodvisno od
del, ki so razstavljena, ali samo stroj za razstavljanje,
je vprašanje nazora. Pri muzeju moderne umetnosti,
kjer se umetnostne zbirke periodično obnavljajo, mo¬
ramo misliti na to, da je dekor tisti del zgradbe, ki
se najhitreje stara. Vedeti moramo, da bo prišel dan,
ko bo nastalo nasprotje med fiksnimi ornamenti in
premičnimi stenami. Treba je torej misliti na uravno-
vešenje.

Za notranjo dekoracijo muzeja sta važni dve tezi.
Ena, ki stremi za tem, da izenači ornamentacijo, in
druga, da združi dekor z značajem zbirk.

Arhitektonski program muzeja ne more biti ozna¬
čen a priori z določenim načinom. Vsak primer za¬
hteva posebne odločitve. Značaj bodočega muzeja,
različnost potreb, zahteve terena, možnosti materiala,
finančni viri in še mnogo drugih pogojev določa načrt
in način konstrukcije.

Prezentacija umetniških del v muzejih  — je eden
najvažnejših problemov muzeologije. O tem posne¬
mamo po J. Ch. Moreuxu naslednje: Dve glavni pra¬
vili izražata odnos vsebujočega do vsebine. Prvo pra¬
vilo je pri modernem muzeju relativno. Objekte je
treba individualno predstaviti in jih obenem povezati
s splošno harmonijo. Drugo pravilo se nanaša na
zgradbe, ki so že izpremenjene v muzeje: postaviti je

72

treba predmete tako, da sc z že obstoječa arhitekturo

ne bijejo.

Slike morajo biti popolno razsvetljene podnevi in
ponoči. Luč mora biti popolna tako v kvantiteti kakor
v kvaliteti. Topla južna luč bo izenačila mrzlo severno
luč in obratno, ako imamo obojestransko razsvetljavo.
Bleščanje je ena največjih ovir, ki najbolj utruja oko.
Nastaja vedno tam, kjer je veliko svetlobe v relativno
temnem prostoru. Osvetljen strop n. pr. hudo kontra-
stira s temnimi vmesnimi stenami. Prav tako močno
razsvetljeno okno med dvema slopoma. To svetlobo
lahko maskiramo z zasloni. Drugi svetlobni pojav je
refleks, ki ovira, da bi dobro videli slike. Vemo tudi,
da igra steklo na sliki vlogo zrcala, ki reflektira vse,
kar se nahaja v njegovem polju in tako bo videz slike
pomešan z drugimi slikami in refleksi. Podobno učin¬
kuje lak. Da se izognemo tem neprilikam, je treba
misliti na širino dvorane, višino razstavnega polja in
očesa, distanco med gledalcem in steno, odstotek med
površino razsvetljenega dela in površino zidu. Iz tega

sledi, da bo svetloba prihajala vedno na zid in ne proti
gledalcu ali na tla in da bo prihajala pod kotom, ki
variira med 45 do 60 stopinj. Objekti bodo v dobri
višini takrat, če telo in oči ne bosta nikoli utrujena
od pripogibanja in gibanja očesa navzgor in navzdol.
Slike naj vise tako, da bo njih sreda 1,40 do 1,50
od tal. Oddaljenost dveh slik mora biti zadostna, da
se oko spočije. Tako velika, da si oko prisilno od¬
počije po napetem gledanju, preden se na novo upre
v prihodnjo sliko. Prav tako mora vtis prejšnje slike
na retini izginiti, da se ne meša s prihodnjo. Ta raz¬
dalja je odvisna od širine slik in od poskusov. Slike
naj bodo malo nagnjene, vendar vse enako. To zmanj¬
ša refleks v svetlih dvoranah. Kakovost površja sten
in tal lahko povzdigne veljavo slik. Stare slikarije so
dobro postavljene na ozadju blaga. Damast, brokat,
brokatel in velur so porabljali stari italijanski mojstri.
Holandske in francoske slikarije 16. stoletja so bile
vedno na ozadju iz velurja. Moderno slikarstvo, čigar
tehnike so številne in zelo različne, zahtevajo več raz-

NAČRT MODERNE GALERIJE S PROJEKTOM MOŽNE NOTRANJE RAZDELITVE RAZSTAVNIH PROSTOROV

73

ličnosti pri teh podlogah. Slikana ozadja dobimo s po¬
močjo monokromskih barv in jih poživljamo s tol¬
čenjem, ali s krtačo ali glavnikom. Po skušnjah na
Angleškem je ugotovljeno, da se svetloba slik spre¬
minja s tonom površine. Svetlosiv ton n. pr. reflektira
samo 18 %  svetlobe. Zgornji pas ne sme odbijati več
kot 7 % luči. Stena pa ne več kot 14 do 18 %, če no¬
čemo imeti refleksov. Idealna razstava del Vincenta
van Gogha je kazala n. pr. slike vse v enotnih okvirih,
včasih v rahli grupi, včasih med slikanimi pilastri ali
na žametu, na večji ali manjši svetlobi.

Okviri oklepajo in izolirajo slike, zato je problem
okvira zelo važen, saj večkrat slišimo praviti, da kak
okvir ubija sliko. Nekateri stilni okviri se dobro pri¬
legajo starim slikarijam. Vendar se dajo predstaviti
stare slikarije tudi v modernih, zelo enostavnih okvi¬
rih, če so plastični. Moderen okvir dobro predstavlja

moderno slikarijo. Lahko je iz naravnega lesa, iz sli¬
kanega lesa, iz loščenega ali krtačenega, v enostavnih
formah ali s tradicionalno profilacijo. Včasih je po¬
zlačen z živahnim zlatom ali pa mojstrsko patiniran.
Slike lahko obešamo na zabite žeblje, ki so skriti,
toda ne dovoljujejo premestitve. Najbolj gibljiv in
najmanj viden je način z jekleno žico. Včasih so slike
na premičnih stojalih; posebno v dvoranah, ki so
normalno razsvetljene, je ta postavitev zelo srečna.
Vendar je treba stojalo premikati po soncu. Možno je
tudi povečanje svetlobe na sliko, ki je postavljena v
temnem delu dvorane, z naslonjali, ki so prevlečeni
s titansko belo barvo in odbijajo 80 %  svetlobe.

Skulpture.  — Osvetlitev skulptur, razen grških,
rimskih in srednjega veka, katere shranjujemo v no¬
tranjosti muzejev, se mora približati kolikor mogoče
sončni svetlobi. Največkrat se postavljajo na oder, ki
je postavljen precej visoko v dvorani. Ta dispozicija
dovoljuje luči, da pada približno pod kotom 45 stopinj
in odstranjuje bleščanje. Nočno razsvetljavo je vedno
težko pripraviti. Treba je, da je čimbolj podobna
dnevni luči in popolnoma pokaže modelirane oblike.

Po A. Rodinu naj bi bil vir luči v žlebu, v dolbini
s precej velikim radijem, kjer se plastika nahaja.
Električni permutator bi avtomatično in zaporedno
prižigal luči, da bi na ta način svetloba potovala po
plastiki in pokazala njeno modelacijo. Nasprotno pa
bi bil lahko vir luči stalen in bi se plastika vrtela na
podstavku. Podstavki naj bodo skrbno izdelani iz lesa,
kamna ali marmorja. Ozadje (stena) ne sme biti pre¬
živo barvano, da ni očesu prehod od barve plastike na
steno preoster. Najboljša je nevtralna barva, toda
topla, sivorožnata, rumenorjavorožnata itd.; zlasti
so primerni vsi rumenkasti toni, ker pozlate marmor.
Kipi naj bodo precej narazen med seboj. Po napetem
opazovanju plastike je potreben namreč nekoliko
večji odmor.

CL. STEIN, SHEMATIČNI NAČRT MUZEJA
BODOČNOSTI

74

NARODNA IN MODERNA GALERIJA

FRANCE STELE

O dkar se je pred leti pojavila pred nami ideja tega,
kar smo nekam prenagljeno krstili z imenom Mo¬
derna galerija, se postavlja v ljubljanski javnosti več¬
krat vprašanje, čemu sta nam v Ljubljani potrebni
kar dve galeriji; mnogi slutijo v tem celo neke vrste
nasprotstvo Narodni galeriji, tretji zopet opozarjajo
na nepotrebno potratnost in menijo, da bi bil dobrot¬
nik, ki je dal prvi denar za Moderno galerijo, naši
kulturi storil večjo uslugo, če bi ga bil dal na razpo¬
lago Narodni galeriji, da se primerno razširi. Ta vpra¬
šanja so posebno pereča sedaj, ko je začela rasti nova
stavba iz tal in ko bo čez leto, dve postala dejstvo, s
katerim bo treba računati, pa tudi enkrat za vselej
obračunati s prej navedenimi vprašanji, da bi se iz
na videz tekmovalnega položaja ne izcimil za naše kul¬
turne interese kvaren in nepotreben spor.

Ker je predvsem Narodna galerija interesirana na
tem, da se medsebojne vloge določijo in razmejijo
tako, da ne bo dvojnih prizadevanj za isto stvar, am¬
pak idealno izpopolnjevanje ene ustanove z delom
druge, se je zdelo odboru Narodne galerije potrebno,
da pred svojimi člani, zbranimi na občnem zboru,
nepristransko pretrese vsa vprašanja in javnost ob¬
vesti o vseh momentih, ki prihajajo v poštev za pra¬
vilno presojo nalog ene in druge galerije.

Predvsem je nedvomno, da že izraz galerija, mo¬
derna  galerija ob narodni  galeriji vzbuja neko dvo¬
umnost, ki jo je treba razčistiti. Povedati moram že
naprej, da tudi meni ni bil ta izraz nikdar posebno
simpatičen, ker ne ustreza tistemu, kar nova usta¬
nova želi postati. Vendar ima življenje svojo logiko
in prehaja največkrat na dnevni red, preden so po¬
časni misleci pretehtali argumente za to ali ono, in je
tako tudi naša javnost nekako kar iz zraka snela ime
Moderna galerija ter si ga osvojila, preden so se za¬
četniki te misli sploh odločili, kako naj svojo akcijo
krstijo. Iz mimogrede izgovorjene besede je kar čez
noč nastalo ime zamišljene ustanove. Ime »galerija«
pa za psihologijo množic že samo mnogo več pomeni
kakor n. pr. Dom umetnosti ali kaj podobnega, ker
je senzacionalno, dopušča domišljiji najdrznejše kom¬
binacije, prav hvaležna pa je vsaj podzavestno za
t. zv. javno mnenje in tako zvano javno tribuno tudi
možnost raznih domnev in ugibanj, kako si bosta dve
galeriji druga ob drugi uredili svoje življenje.

Predvsem je potrebno pojasniti pojem galerije,  da
moremo presoditi, koliko je tako ime za novo usta¬
novo sploh primerno ali ne, čeprav se je brez sklepov
merodajnih korporacij kar čez noč prijelo in udo¬
mačilo. Galerija pomeni nekaj podobnega kot muzej,
le da se obseg javnih ali privatnih zbirk, ki jih ozna¬
čujemo z galerijami, omejuje na zbiranje in izlaganje
predmetov t. zv. upodabljajoče umetnosti, slik ali ki¬
pov. Ker so prve zbirke te vrste nastale tako, da so v
razkošnih hodnikih renesančnih in baročnih palač,
ki so jih imenovali galerije, razstavljali kiparske in
razobešali slikarske umetnine, je ime galerija, ki ima
tudi danes še prvotni, z umetnostnim zbiranjem prav
nič zvezani pomen, postalo označba takih zbirk samih,
brez ozira na to, ali so razstavljene v resničnih gale¬

rijah, hodnikih, ali ne. Ko je zbiralska kultura napre¬
dovala in si je še bolj zaželela reprezentance, kakor
ji je služila že s početka, saj je nastala prav iz misli
reprezentirati smisel lastnika ali ustanove za umet¬
nost, so v gradbeni program reprezentativnih palač
vključili tudi poseben prostor za umetnostno zbirko
in mu dali ime galerija. Gre pri tem za večjo, podolgo¬
vato, v svojem arhitektonskem poreklu stavbarsko,
torej tipološko s prvotnim galerijskim hodnikom
vzročno zvezano dvorano, namenjeno za zbirko kipov
in slik.

Novejši čas je s svojo metodično usmerjenostjo
končno točno opredelil tudi pojem umetnostne gale¬
rije, s katero že zdavnaj ni več zvezan pojem galerij¬
skega hodnika ali galerijske dvorane, ampak je to
ime prenesel na cele stavbe, ki služijo »galerijskim«
namenom. Tako se v XIX. stol. po vsem kulturnem
svetu poleg muzejev grade galerije, ki predstavljajo
poseben stavbarski tip, kateri naj po svojem sestavu
idealno ustreza čim najbolj ugodnemu razstavljanju
umetnin upodabljajoče vrste.

Taka galerija je tudi naša Narodna galerija, čeprav
njeno poslopje ni zidano kot galerija, je pa po prezi¬
davah preurejeno in prilagodeno organizmu sodobne
galerije.

Ni pa se razvil polagoma samo stavbarski tip ga¬
lerije, ampak enako in v zvezi z njim tudi vsebinski
obraz galerij.

Starejši, prvotni tip galerije obsega zbirko umet¬
nin sploh in se neredko križa z muzejskim. Stari in¬
ventarji naših gradov nas pouče, da je tudi pri nas
živela ta misel in da je v baročni dobi galerija imela
že neki programsko določen ideal, ki ga je skušal
lastnik galerije doseči. Galerija v tem času predstav¬
lja izbor slavnih slik iz zgodovinske zakladnice popu¬
larnih mojstrov in v nji ne smejo manjkati najslav¬
nejša imena, kakor Rafael, Diirer, Bassano, Brueghel,
Tizian, Tintoretto. Ker so originali za povprečnega
zbiralca nedostopni, so si pomagali s kopijami in tako
izpopolnjevali običajni programski okvir.

Pod vplivom sistemiziran j a znanstvenih strok v
19. stol. se je sistemiziral tudi ideal galerije kot javne
zbirke, ki naj bo ponos in eden glavnih vidnih znakov
kulturnega središča. Nastale so splošne slikarske ali
kiparske galerije, pinakoteke in podobno. Njih namen
je bil sedaj že zgodovinsko sistematski; predstavljale
naj bi strnjene vrste zglednih umetnin vseh časov,
pri čemer je bilo oporišče največkrat kaka v teku
stoletij nastala, v kraju se nahajajoča zbirka origi¬
nalov, ki so jo radi zaokroženosti z namenom, da
ilustrirajo umetnostni razvoj, dopolnili s potrebnim
številom kopij, še teže kakor s slikami je bilo s kipi
in tako so nastale deloma iz reprezentativnih, deloma
iz znanstveno pomožnih, deloma iz umetniško-peda-
goških potreb zbirke posnetkov starih kipov v obliki
t. zv. odlitkov. Posebno umetniške akademije so gojile
te vrste sistematiko in majhen odmev takih stremljenj
imamo tudi v Ljubljani v zbirki odlitkov antičnih
skulptur v veži nad stopniščem Narodne galerije. Te
vrste zbirke so se opirale namreč na mnenje, da je

DbiHVbltti iuijuui&a v Ljubljani

75

neka vrhovna vrsta absolutnih, zglednih umetnin, ki
je sposobna poučno ilustrirati razvoj umetnosti.

Novejši čas, ki je čas poglobljenega razmerja do
zgodovine umetnosti in do umetnostne kakovosti, pa
je uveljavil predvsem vidik umetnostne vrednosti, ki
naj se v galeriji druži z zgodovinsko ilustrativnim
stališčem. Preureditve galerij v novem smislu so se
začele že pred vojno in so zelo napredovale po sve¬
tovni vojni, tako da skuša sodobna galerija predsta¬
viti svojo zbirko v najugodnejši razsvetljavi in se zato
poslužuje v obilici tudi umetne luči, tako da posa¬
mezna umetnina pokaže največ svojega učinka, uvr¬
ščena z drugimi v zgodovinsko ali predmetno zamiš¬
ljeni red. Original je načelo. Umetnostna ali zgodo¬
vinska vrednost tega originala pa je kriterij, koliko,
kdaj in ali se kak predmet sploh razstavi v galeriji.
Galerija je danes umetnostni muzej; gradivo, ki ga
razstavlja, je trdno vrednoteno, odnos posameznega
predmeta do programskega okvira galerije je znan¬
stveno ugotovljen, in predmet, ki je v dani skupini
razstavljen, je nekako skrbno postavljen na svoje
zgodovinsko, v vsakem oziru že priznano mesto. Pro¬
gramski okviri, ki so se za galerije izkazali, so n. pr.
državna, deželna, narodna, mestna, lokalna galerija,
ali renesančna, baročna, romantična, impresionistična
galerija, ali pa tudi razne galerije del posameznih
umetnikov velikanov. Poleg tega imamo n. pr. tudi
galerije ikonografskega značaja (križev pot, Marijina,
Jezusova podoba itd.), tehničnega (slike na steklu)
in podobno.

Pri razbistritvi s to problematiko zvezanih vprašanj
se je v novejšem času že zdavnaj pokazalo tudi, da
življenje in zgodovina nista isto, da merilo, s katerim
presojamo zgodovinske umetnine, ni isto kakor me¬
rilo, s katerim merimo živo, pred nami nastajajočo
umetnost. Iz tega spoznanja se je razvilo tudi za po¬
jem umetnostne galerije najvažnejše spoznanje: V
galeriji sta nezdružljivi sodobna, aktualna, borbena
umetnost in v svoji zgodovinski vrednosti ustaljena
umetnost zgodovinskih dob. Vsaka galerija, ki je po¬
skusila to združiti, je trpela na notranji razklanosti,
tako da danes velja načelo: Zgodovina zgodovini in
znanosti, življenje življenju! Najbližji zgled po uve¬
ljavljenju tega načela zgledne galerije je delitev pr¬
votne zbirke avstrijske umetnosti v Belvederu na  Du¬
naju v baročno in moderno. Tako je kar nehote na¬
stala kot logična posledica vsega razvoja galerijskega
problema delitev galerij na moderne in zgodovinske
galerije.

Vzemimo v ti luči našo Narodno galerijo!

Po prvi zamisli ustanoviteljev Narodne galerije naj
bi to bila galerija slovenskega impresionizma, ki se je
zavedal svoje zgodovinske vloge v razvoju umetnosti
med nami in jo sklenil z galerijo utrditi v spominu
bodočih rodov. Impresionizem sam pa se je zavedal
tudi zgodovinske zveze z vso umetnostno preteklostjo
slovenskega naroda, kar je potrdil že pred vojno R.
Jakopič, ko je priredil prvo zgodovinsko razstavo slo¬
venskega slikarstva. Zato je že po nekaj letih prodrla
misel, da mora biti Narodna galerija galerija vse slo¬
venske upodabljajoče umetnosti in je svoj program
razširila na vso zgodovino umetnosti nazaj. Prav od¬
lični uspehi preureditev v Belvederu na Dunaju pa so
kazali pot, kako bi se mogla slovenska kultura tudi

galerijsko mednarodno uveljaviti. Bila naj bi »na¬
rodna« v najbolj doslednem pomenu te besede, ker je
s tem programom obseženo že tudi pravilno merilo za
vrednotenje domačih umetnin, pri ocenjevanju katerih
smo bili doslej neodločni in ker le v tem okviru mo¬
remo dati svetovni umetnostni znanosti to, kar ona
od nas pričakuje.

Narodna galerija je nastala v času, ko so bila zgor¬
nja vprašanja v velikem svetu že razčiščena. Ona je
od postanka dalje izrazito programska,  torej čisto so¬
dobno zasnovana galerija; kolikor razmere v adapti¬
ranem Narodnem domu dopuščajo, je tudi sodobno
urejena in po svoje zgledna galerija. Zato jo smemo
smatrati za polnovreden člen v mreži evropskih ga¬
lerij; le tako zasnovane galerije imajo poln smisel in
se tudi stare v tem smislu preurejajo in odstranjujejo
balast iz preteklosti.

Ker pa življenje neprestano ustvarja nove umet¬
nine, je to življenje prisililo programsko zasnovano
in v tem programu dosledno omejeno Narodno gale¬
rijo, da razširi svoj okvir tudi na poimpresionistično
umetnost.

Rezultat je tale: Obiskovalec, ki hodi po zgodovin¬
skem redu od 14. stol. do sodobnosti skozi galerijstke
dvorane, občuti v zgodovinskem delu samo en večji
prelom, med srednjim vekom in barokom. Ta prelom
se čuti tako v materialnem značaju gradiva kakor v
duhovni aktualnosti enega in drugega za nas. Celota
pa se kljub temu preliva v skladno vodilno črto, ka¬
tera nas vodi in v svoji jasnosti narašča do Sternen-
Jamove sobe. Tu pa se nit nekam pretrga, naenkrat
začutimo negotovost v presoji, kar se kaže tudi v tem,
da razstavljene predmete večkrat menjujejo, ker se
naziranje o njihovi vrednosti očividno spreminja.

Resen opazovalec tega razvoja je moral priti do
prepričanja, da bo treba sodobno gradivo deliti od
zgodovinskega. Toda kje naj bo meja? Galerija sama
kaže, da bodi meja ob impresionizmu, ki naj še pri¬
pada zgodovinski zbirki, s katero tako srečno har-
monira. Če naj bi to časovno določili, bi rekli, da v
zgodovinsko galerijo spadajo umetniki do svetovne
vojne, oni po nji pa v zbirko žive umetnosti, ki je po
svojem bistvu to, kar so drugod krstili z moderno ga¬
lerijo. V tem okviru čakajo našo zgodovinsko Narodno
galerijo še težke naloge, ker po izbiri razpoložljivega
ali zaželenega še daleč ni popolna.

Ljubljanska Moderna galerija pa po zamisli svojega
ustanovitelja ne bi bila samo in niti ne v prvi vrsti
»moderna galerija«. Propadajoči, premajhni in že za¬
stareli Jakopičev paviljon je bil prva pobuda za njeno
zamisel. Njega bi bilo nujno treba na novo postaviti;
in ta potreba, združena z opazovanjem neugodnega
stanja sodobne umetnosti v Narodni galeriji, je bila
povod za zamislek nove ustanove, ki naj združuje po¬
trebo po primernih razstavnih prostorih s potrebo po
razbremenitvi Narodne galerije očividnega balasta.
Vendar je njen program še nekoliko bolj širok, ker
naj nova ustanova ne služi samo mehaničnim poslom
tako zvane moderne galerije in razstavljanju, ampak
splošno propagandi  žive, aktualne umetnosti. Zato so
zamišljene z njo v zvezi čisto propagandne reči:
Umetniška čitalnica, strokovne delavnice, intimna
dvorana za razgovore in propagandne prireditve, pro¬
dajalna umetnin in podobno. Nova ustanova naj služi

76

umetnosti v življenju in ni prav nič mišljena kot mu¬
zej. Zato je tudi ime Moderne galerije neprimerno, a
bo verjetno ostalo, ker se je že udomačilo, čeprav bo
tako zvana moderna galerija, ki bo dopolnila za naše
razmere tisto, kar Narodna galerija ne zmore in če¬
mur se mora v lastnem interesu čimprej odreči, samo
njen manjši del. Kako pa se bo izgradila Moderna ga¬
lerija? Ali ne bo istih težav kakor sedaj v Narodni
galeriji z živo umetnostjo tudi v njenem okrilju? Te
težave program in smisel Moderne galerije zavestno
briskira — Moderna galerija nima in ne more imeti
trdnega ogrodja. Z njo je združljivo tudi, da delo, ki
bo več let viselo, odstrani, če se pokaže, da bo drugo
umetnika ali smer bolje predstavljalo. Nobene za¬
preke tudi ne bo, če bodo tu visela posojena dela,
dela, ki so v napotje v ateljejih in shrambah, ter bodo
tu v stalnem stiku s publiko lahko preizkušala svojo
življenjsko aktualnost.

Položaj bi bil po ustanovitvi torej tale: Ljubljana
dobi »umetnostni dom« v pravem pomenu besede,

ustanovo, kakršno pri svoji sodobni kulturni aktiv¬
nosti nujno potrebuje, z njim se nadomesti Jakopičev
paviljon in razbremeni Narodna galerija, ker bo lahko
oddala vanjo oddelek, ki se ji zdi v nadlego, ki njen
razvoj samo moti in ga bo vedno bolj motil. V bodoče
pa more postati medsebojno razmerje obeh zbirk tole:
Narodna galerija bo s časom razširila svoj okvir za
novo umetniško generacijo, kakor hitro ji bo mogoče
priznati, da je njena umetnost zgodovinsko odigrala
svojo življenjsko vlogo. Predvsem pa se mora Narodna
galerija v svojem dosedanjem okviru sistematsko iz¬
popolniti. Dela, razstavljena v Moderni galeriji pa
bodo medtem polagoma dobila značaj zgodovinskih
dokumentov, in taka po svoji vrednosti pred javnostjo
preizkušena dela naj bi se oddajala v razširjeno Na¬
rodno galerijo; to naj bi pomenilo zanj a končno pri¬
znanje in tudi odlikovanje za umetnika. Prepričan
sem, da se moreta tako obe ustanovi prav zadovoljivo
izpopolnjevati in da bo tako sožitje v korist predvsem
Narodni galeriji.

LJUBLJANSKI SEJEM ZA NAŠE GOSPODARSTVO IN KULTURO

OB DVAJSETLETNICI LJUBLJANSKEGA VELESEJMA

DR. MILAN DULAR

RAZVOJ LJUBLJANSKEGA VELESEJMA

O b razsulu avstro-ogrske monarhije leta 1918. smo
bili Slovenci v gospodarsko-političncm pogledu po¬
polnoma nepripravljeni na nove razmere. Kakor je bila
naša trgovina pod Avstrijo skoraj povsem le krajev¬
nega pomena, tako so se pojavili po prevratu v zedi¬
njeni Jugoslaviji popolnoma novi izgledi za razvoj
naše trgovine z ostalimi deli države, že takrat je bilo
zaznati, da se bo industrijska delavnost v naši ožji do¬
movini močno dvignila in da bo omogočen napredek
in razvoj našega obrtništva. Vendar pa tedaj nismo
imeli nobenega pregleda proizvodnje niti potreb po¬
rabnika izven naših ožjih meja pa tudi ne možnosti
prodaje našega blaga. Tedaj, to je v najbolj nejasnih,
vendar kar se tiče zvez, najugodnejših časih je nujna
potreba spočela misel, organizirati ustanovo, ki naj
odpomore nepreglednosti v trgovinstvu in pripomore
do prijateljskih trgovskih zvez z do sedaj nepoznani¬
mi trgovci v nepoznanih krajih in s porabniki nepo¬
znanih zahtev.

Ta ustanova je Ljubljanski velesejem. Leta 1920.
se je združila skupina dalekovidnih, nesebičnih in po-
žrtovalnih mož iz vseh panog gospodarstva in zastop¬
nikov gospodarskih ustanov. Iz skromnih začetkov
se je razvila doma in v svetu priznana mednarodna
ustanova, Ljubljanski velesejem, ki uspešno deluje
že 20 let in je v tem času priredil pod pokrovitelj¬
stvom Nj. Vel. kralja nič manj kot 46 vzorčnih vele¬
sejmov in posebnih strokovnih razstav. Ob rojstvu te
ustanove je bilo treba mnogo idealizma. Osnovna
glavnica za prireditev velesejma je znašala le 152.000
dinarjev, potrebnih pa je bilo dva in pol milijona di¬
narjev. Takrat so preskrbeli velesejmski odborniki
potrebni kredit z osebnim rizikom, zastavili plug v

KRALJ ALEKSANDER I. ZEDINITEU OTVARJA LJUBLJANSKI VELESEJEM

ledino in izorali. Delo so tem prvim pobornikom na¬
rekovali stanovski idealizem, solidarnost ter nujna
potreba.

Ljubljanski velesejem se je uveljavil ne samo z
uspešnim in nesebičnim delom gospodarstvenikov,
marveč tudi zato, ker stoji v srcu produktivno naj-
organiziranejšega dela naše države. Ne da se tajiti,
da je Slovenija zmožna življenja le, če je primerno
razvita njena industrija, obrt in trgovina in če se nam
nudi možnost prodaje naših izdelkov v druge predele
države. Moč in uspeh naše proizvodnje ter solidnost

77

It 'tt

ARH. ROHRMANN IN KHAM, AKSON OMETRIČNI POGLED CELOTE
PROJEKTIRANEGA VELESEJMA

naše trgovine pa je treba ob vsaki priliki podčrtati
in vsaj vsako leto nazorno prikazati. In kje laže kot
na Ljubljanskem velesejmu? že samo ta moment, če
izvzamemo vsak kupčijski efekt na velesejem, je do¬
volj jak za eksistenčno upravičenost velesejma.

Tri leta je vzdrževala in prirejala velesejmska
uprava samo velesejme vzorčnega značaja za indu¬
strijo in obrt. Potem pa, to je leta 1924., so jo izučile
izkušnje, zavestna potreba in živo prepričanje, da
mora, ko so splahnele inflacijske vode, poiskati čim
tesnejšo zvezo s kmetijstvom in drugimi gospodar¬
skimi panogami ter našo kulturo. Od tega leta naprej
imamo v Ljubljani vsako leto po dve glavni razstavni
prireditvi, spomladi vzorčni velesejem in jeseni kul¬
turno in gospodarsko razstavo pod geslom »Ljubljana
v jeseni«, ki objema kulturno delavnost in specialne
gospodarske panoge. Ogromno razstavnega gradiva
se je že pripravilo in pokazalo na teh razstavah. Tako
gradivo je velike vrednosti in se pozneje s pridom
uporablja na naših šolah do našega najvišjega znan¬
stvenega zavoda, univerze. Ni ničeva trditev uglednega
profesorja naše univerze, ki je rekel, da je Ljubljan¬
ski velesejem najuspešnejša visoka šola za narod. Za
prireditev teh razstav je Ljubljanski velesejem znal
združiti stotine pridnih delavcev, znanstvenikov, go¬
spodarstvenikov in kulturnih delavcev. Krog sodelav¬
cev in prijateljev se od leta do leta veča, velesejem
je postal gospodarska in kulturna lastnina vsega
naroda.

Ljubljanski velesejem je praznoval svojo desetlet¬
nico v času najhujše krize in denarne depresije. Pre¬
šel je to preizkušnjo, prekaljen kot železo v ognju,
enako kot naša trgovina, industrija in obrt. Tedaj je
ostalo samo ono, kar je bilo sposobno za življenje in
borbeno.

Razne panoge naše industrije in zlasti obrti so se
razvile do današnje zavidljive višine zlasti s pomočjo
velesejmov. V plemenitem tekmovanju po boljšem in
popolnejšem so rasli naši industrialci in obrtniki v
svoji kvalitetni produkciji navzgor.

Ljubljanski velesejem združuje na svojem prosto¬
ru vsako leto dvakrat desettisoče, omogoča sklenitev
in utrditev poznanstev in prijateljstva, sklepa s tr¬
govskimi vezmi naš sever z jugom in vzhod z zahodom.

Ta ustanova je priredila v 19. letih svojega obstoja
19 vzorčnih velesejmov industrijskega, obrtniškega
in trgovskega značaja. Kot posebne razstave je treba
omeniti razstave pohištva, ki se redno prirejajo od
leta 1926. naprej, obrtniški razstavi v letih 1933.
in 1934., našo malo obrt, ki razstavlja v posebnem
prostoru redno od leta 1925. dalje, vajeniško obrt¬
niško razstavo leta 1925., tekstilne razstave, posebne
avtomobilske razstave, radio razstave, prekrasni ar¬
hitektonski razstavi v letih 1934. in 1935., stavbeno
razstavo leta 1927., tujsko-proinetne razstave v letih

1931., 1932., 1933. in 1939., impozantno gostinsko
razstavo v letu 1936. Kmetijske razstave so začele v
letu 1926. in so bile v letu 1927., 1928., 1929., 1931.,

1932., 1933. in 1939. Na teh kmetijskih razstavah se
je prikazovalo naše mlekarstvo in sirarstvo, vinar¬
stvo, čebelarstvo, sadjarstvo in zelenjadarstvo. Zlasti
zanimiva je bila ogromna kmetijska razstava v letu
1928. kot jubilejna ob 160-letnici Kmetijske družbe,
ki je obsegala vse panoge našega kmetijstva, in ona
iz leta 1939., ki je imela 14 oddelkov in je bila velika
manifestacija slovenskega napredka v kmetijstvu.
Kmetijskim razstavam so bile priključene še številne
razstave plemenske goveje živine, konj, koz in ovac,
kuncev, perutnine, golobov itd. Zanimiva je bila raz¬
stava doma pridelane volne angorskih kuncev, ki po¬
meni že razveseljiv dohodek malemu človeku. Posebne
razstave sadja in sadni sejmi izven okvirja kmetijskih
razstav, to je v mesecu oktobru in novembru so bile
prirejene od leta 1924. do 1935. Leta 1933. smo imeli
semenogojsko razstavo. Prekrasne vrtnarske razstave
smo imeli v letih 1926., 1927., 1928., 1929., 1936.,
1937. in 1939., vmes so bile razstave ljubiteljev pri¬
rode v stanovanju leta 1932. in 1933. Razstava gob in
razstava zdravilnih zelišč jeseni 1939. sta bili prvi
svoje vrste in sta vzbujali veliko pozornost. Omeniti
je tudi številne mednarodne razstave čistokrvnih psov,
ki so dosegle pomemben nivo. V letu 1931. smo imeli
prvo gospodinjsko razstavo. Tej so sledile nadaljnje
redno vsako leto, večkrat zvezane z modnimi revi¬
jami. Prvo modno revijo sploh pa je priredila uprava
velesejma meseca marca leta 1924. v opernem gleda¬
lišču. Tudi krojači so imeli že svojo razstavo v letu
1933. — Gotovo so vsakemu obiskovalcu še v spo¬
minu obsežni in zelo poučni gozdarski in lesni raz-

78

LJUBLJANA, POGLED NA VELESEJEM IZ ZRAKA

stavi leta 1930. in 1936., in razstava »Cesta« 1938. V
okviru gospodarskih razstav so bile prirejene še tri
razstave sladkovodnih in morskovodnih rib leta 1934.,
1935. in 1939., hranilniška razstava v letu 1934., za¬
družna razstava leta 1929., razstava domače preproge
in domače volne leta 1935. in 1936. in pa razstava o
reklami in propagandi leta 1936. Po sili razmer je
bila v jeseni 1939. prirejena tudi razstava o pasivni
obrambi prebivalstva za primer napada iz zraka.

Od leta 1926. naprej prireja Ljubljanski velesejem
v zvezi z Lovsko zadrugo vsako leto dvakrat, to je
januarja in marca, dražbo kožuhovine. Te dražbe so
dobro vpeljane, deležne obiska kupcev tudi iz ino¬
zemstva in uspešno pomagajo našim lovcem vnovče-
vati dragoceni lovski plen po primerni ceni.

V nizu kulturnih razstav, ki so bile prirejene na
Ljubljanskem velesejmu, moramo zlasti omeniti šte¬
vilne razstave likovne umetnosti v letih 1926., 1927.,
1931., 1932., 1933., 1934., 1935., 1937. in 1938. Umet¬
nostne razstave so bile deloma splošnega značaja, de¬
loma pa so bile prirejene pod posebnimi gesli. V letu
1932. in 1938. smo imeli mednarodno razstavo foto¬
grafije, leta 1933. pa razstavo umetnostne portretne
fotografije poklicnih fotografov. Istega leta je bila
prirejena razstava »Slovenska knjiga«, leta 1938. raz¬
stava francoske knjige, leta 1934. velika Glasbena
razstava, leta 1927. Gledališka razstava pod geslom

»Gledališče, ljudstvo, družba«, leta 1933. razstava
slovenskih cerkva, v letih 1933., 1934. in 1937. misi¬
jonske etnološke razstave, leta 1931. prekrasna raz¬
stava »Slovenska mesta«, v letih 1927., 1928. in 1932.
revije slovenske narodne noše, leta 1935. obsežna in
prezanimiva razstava »Naš Jadran«, leta 1934. karto¬
grafska razstava, istega leta tudi razstavi jugosloven-
skih plakatov in ruske emigracije; leta 1929. razstava
meščanskih šol in v letih 1927. in 1935. dve esperanto-
razstavi. V svežem spominu pa je vsem še razstava
slovenskega novinarstva, ki je bila prirejena jeseni
1937. s prav posebnim uspehom.

Higienske razstave smo imeli v letih 1925. do 1934.
Veterinarska razstava leta 1933. je obsegala 1500 m 2
razstavnega prostora.

Poučni in zanimivi sta bili Izseljeniška razstava v
letu 1934. in Gasilska razstava leta 1935.

Tudi športu smo posvetili pozornost. V letu 1925. je
bila prirejena razstava, slovenskega športa, v letih
1925., 1935. in 1938. zrakoplovne razstave, leta 1932.
razstava o naši alpinistiki, v letih 1924., 1930. in 1937.
lovske in planinske razstave, leta 1933. sokolska raz¬
stava in leta 1933. in 1937. dve skavtski razstavi.

Jugoslovanska javnost je naklonjeno in lepo ubra¬
no z dobrimi željami in nasveti spremljala delo Ljub¬
ljanskega velesejma, najstarejše ustanove te vrste v
svobodni Jugoslaviji. Ljubljanski velesejem je imel

79

in ima samo prijatelje in pospeševalce, ker vsi, ki nas
ljubezen veže na to našo prelepo zemljo, vemo in ču¬
timo, da je Ljubljanski velesejem naša in samo naša
ustanova, ki je zaslužno koristna in nepogrešno po¬
trebna ne samo Sloveniji marveč vsej državi za vse
tiste, ki pri nas delajo in se vbadajo in se drže sta¬
rega slovenskega navodila, da brez dela ni plačila in
naj ne je, kdor ne dela.

Leto 1940. bo pomenilo pomemben mejnik na raz¬
vojni poti Ljubljanskega velesejma, dobo novograd¬
nje razstavišča in razstavnih zgradb. Dvajset let so
se prirejale razstave v sedaj že popolnoma dosluženih
lesenih zgradbah, zbirali so se delavoljni in izvajali
propagando za našo državo, ožjo domovino in Ljub¬
ljano. Porabili so se milijonski zneski, v Ljubljano
pa so prihajali stotisoči obiskovalcev, širil se je glas
o naši državi daleč po tujini, vse do sedaj, ko se je
začel podirati krov.

Čim bo končan letošnji junijski velesejem, bodo za¬
čeli urejati novo sejmišče z modernimi razstavnimi
zgradbami. Potem bo laže mogoče izvesti razne zani¬
mive in koristne načrte, zasnove in želje glede razstav
iz gospodarskega in kulturnega področja, ki še čakajo.

Sporedi prireditev Ljubljanskega velesejma pa so
poglavje zase. Naš človek sicer s simpatijami in na¬
klonjeno spremlja delo Ljubljanskega velesejma, je
pa tudi zelo kritičen. Sporede je treba skrbno sesta¬
viti in proučiti, upoštevaje kulturne in gospodarske
potrebe. Posebno specialne razstave zahtevajo ogrom¬
nega truda. Teh uprava velesejma samo s svojimi
ljudmi ne more organizirati, marveč so zato potrebni
številni strokovnjaki iz raznih kulturnih in gospo¬

darskih področij. Ti so se dosedaj vedno radevolje in
z vso požrtvovalnostjo za stvar odzivali vabilu na
delo. Njihove zasluge za narod so res velike. Z ubra¬
nim sodelovanjem strokovnjakov bo naš velesejem
tudi v bodočnosti mogel podati še mnogo koristnega.

ČASOVNO KAZALO

PRIREDITEV LJUBLJANSKEGA VELESEJMA

1921. Od 3. do 12. septembra: I. vzorčni velesejem.

1922. Od 2. do 11. septembra: II. vzorčni velesejem.

1923. Od 1. do 10. septembra: III. vzorčni velesejem.

1924. Od 11. in 14. aprila: Modna revija v opernem gle¬

dališču.

Od 15. do 25. avgusta: IV. vzorčni Velesejem. Pri¬
ključene razstave: Razstava plemenskih konj. —
Lovska in planinska razstava.

Od 3. do 7. oktobra: Razstava zimskega sadja.

1925. Od 26. aprila do 4. maja: Razstava vajenskih izdel¬

kov.

Od 29. avgusta do 8. septembra: V. vzorčni vele¬
sejem. Priključene razstave: Higienska razstava.
— Razstava slovenskega športa. — Razstava ple¬
menskih konj. — Razstava plemenske goveje
živine. — Filatelistična razstava »Slovenskih
znamk«. — Avijonska razstava.

1926. 26. januarja: I. dražba kož divjih živali.

20. marca: II. dražba kož divjih živali.

Od 26. junija do 5. julija: VI. vzorčni velesejem.
Priključene razstave: Higienska razstava. — Kul-
turno-historična razstava »Slovenska žena«. — -
Specialna razstava avtomobilov. — Razstava ma¬
lega obrta.

Od 4. do 13. septembra: I. razstava »Ljubljana v
jeseni«. Obseg: Kmetijska razstava (oddelki:

strokovno-poučni, mlekarski, vinarski, kmetijsko-
strojni in razstava plemenskih konj). — Indu¬
strijski oddelek. — Razstava avtomobilov. — -

ARH. OLANZ, AKSONOMETRIČNI POGLED NA PROJEKTIRANI LJUBLJANSKI VELESEJEM

80

ARH. GLANZ, TLORIS PROJEKTIRANEGA LJUBLJANSKEGA VELESEJMA

Radio - razstava. — Higienska razstava. — Vrt¬
narska razstava. — Umetnostna razstava. — Med¬
narodna razstava plemenskih psov vseh pasem.

Od 7. do 11. oktobra: Sadni sejem.

1927. Od 24. do 26. januarja: III. dražba kož divjih živali.

21. marca: IV. dražba kož divjih živali.

Od 2. do 11. julija: VII. vzorčni velesejem. Special¬
ne razstave: Razstava avtomobilov. — Razstava
malega obrta. — Higienska razstava. — Umet¬
nostna razstava. — Razstava kanarčkov.

Od 17. do 26. septembra: II. razstava »Ljubljana v
jeseni«. Obseg: Kmetijska razstava (oddelki: sadni,
zelenjadni, mlekarski in sirarski, čebelarski, vi¬
narski in kmetijsko-strojni oddelek). — Vrtnarska
razstava. — Industrijsko-trgovska razstava. — Ra-
dio-razstava. — Stavbna razstava. — Higienska
razstava. — Kulturna: »Gledališče - Ljudstvo -

Družba«. — Kmečka hiša. — Esperantska razsta¬
va. — Revija slovenskih narodnih noš, 18. sep¬
tembra.

Od 1. do 31. decembra: Božična prodajna razstava
upodabljajočih umetnikov.

1928. Od 23. do 26. januarja: V. dražba kož divjih živali.

20. marca: VI. dražba kož divjih živali.

Od 2. do 11. junija: VIII. vzorčni velesejem. Spe¬
cialne razstave: Avtomobilska razstava. — Raz¬
stava stanovanjske opreme in pohištva. — Raz¬
stava malega obrta. — Umetnostna razstava »Slo¬
venska moderna umetnost 1918.—1928.« — Raz¬
stava kanarčkov.

Od 1. do 10. septembra: III. razstava »Ljubljana v
jeseni«. Obseg: Kmetijska razstava ob priliki
160-letnice Kmetijske družbe za Slovenijo (od¬
delki: kmetijsko-strokovni, mlekarski in sirarski,
vinarski, čebelarski, sadjarski, zelenjadni, vrtnar¬
ski, za kmetijske stroje in orodje; razstave: ple¬
menskih konj, plemenske goveje živine, perutnine,
kuncev in ovc). — Vrtnarska razstava. — Raz¬
stava društva »Zoo«. — Higienska razstava. -
Radio-razstava. — Industrijsko-trgovski oddelek.
— Razstava pohištva in stanovanjske opreme.

Revija slovenskih narodnih noš. — Tekma slo¬
venskih harmonikarjev.

Od 7. do 21. oktobra: Kulturna razstava »Slovenski
tisk«.

Od 7. do 12. oktobra: Sadni sejem.

1929. Od 24. do 26. januarja: VII. dražba kož divjih živali.

Od 25. do 26. marca: VIII. dražba kož divjih živali.

Od 19. do 20. maja: Razstava plemenskih psov vseh

pasem.

Od 30. maja do 9. junija: IX. vzorčni velesejem. Spe¬
cialne razstave: Razstava avtomobilov. — Razsta¬
va pohištva in stanovanjske opreme. — Razstava
malega obrta. — Jubilejna razstava meščanskih
šol v Sloveniji. — Higienska razstava. — Razstava
perutnine in kuncev.

Od 31. avgusta do 9. septembra: IV. razstava »Ljub¬
ljana v jeseni«. Obseg: Splošna industrijsko-trgov¬
ska razstava. — Razstava pohištva in stanovanjske
opreme. — Razstava hišne industrije in obrtov. —
Kmetijski sejem (vino, sir, maslo, med). — Raz¬
stava poljedelskih strojev. — Vrtnarska razstava.
— Zadružna razstava. — Higienska razstava. —
Razstava društva »Zoo«. — Razstava kanarčkov.

- Konkurenca slov. harmonikarjev 8. septembra.

Od 19. do 25. oktobra: Sadni sejem.

1930. Od 23. do 25. januarja: IX. dražba kož divjih živali.

Od 25. do 26. marca: X. dražba kož divjih živali.

Od 29. maja do 9. junija: X. jubilejni vzorčni vele¬
sejem. Specialne razstave: Razstava tekstilne in¬
dustrije. — Razstava pohištva in stanovanjske
opreme. — Razstava avtomobilov. — Razstava
malega obrta. — Higienska razstava. — Razstava
perutnine in kuncev. — Finska država, reprezen¬
tativna razstava.

Od 31. avgusta do 15. septembra: V. jesenska prire¬
ditev: »Šumarska in lovska razstava«. Obseg: Goz¬
darstvo (važnost in potreba gozdov, vrste gozd¬
nih dreves in gozdnega grmovja, vzgoja gozda,
gozdni pridelki, oglarjenje, merjenje lesa, sprav¬
ljanje lesa, gozdno varstvo, varstvo prirode, ure¬
ditev gozdnega gospodarstva, organizacija in sta-

81

LJUBI .JANŠKI VI-I JiSLJLM

ARH. GLANZ, NAČRT ZA VELESEJEM

tistika gozdnega osebja). — Gozdna industrija. —
Zgradba hudournikov. — Agrarne operacije. —
Literatura. — Lovska razstava. — Industrijsko-
trgovska razstava. — Misijonsko-etnološka raz¬
stava. — Higienska razstava. — Konkurenca slo¬
venskih harmonikarjev. ■— Razstava metuljev in
hroščev.

1931. Od 26. do 27. januarja: XI. dražba kož divjih živali.

Od 23. do 24. marca: XII. dražba kož divjih živali.

Od 30. maja do 8. junija: XI. vzorčni velesejem. Spe¬
cialne razstave: Razstava avtomobilov. — Razstava
pohištva in stanovanjske opreme. — Razstava pe¬
rutnine in kuncev. — Higienska razstava. — Umet¬
nostna razstava.

Od 29. avgusta do 9. septembra: VI. jesenska prire¬
ditev »Ljubljana v jeseni«. Obseg: Tujsko-promet-
na razstava. — Razstava slovenskih mest. — Kme¬
tijska razstava. — Higienska razstava. — Novo¬
dobno gospodinjstvo. — Razstava domače obrti.
— Razstava pohištva, stanovanjske, hotelske in
gostilniške opreme. — Industrijska in obrtna raz¬
stava.

Od 25. do 27. oktobra: Sadni sejem.

1932. Od 25. do 26. januarja: XIII. dražba kož divjih živali.

Od 21. do 22. marca: XIV. dražba kož divjih živali.

Od 2. do 5. aprila: Razstava perutnine in kuncev

»Živalca«.

Od 4. do 13. junija: XII. vzorčni velesejem. Specialne
razstave: Razstava pohištva. — Oficielna razstava
Poljske republike. — Higienska razstava. — Raz¬
stava perutnine in kuncev. — Razstava »Ljubite¬
ljev prirode v stanovanju«. — Tujsko-prometna
razstava.

Od 3. do 12. septembra: VII. jesenska prireditev
»Ljubljana v jeseni«. Obseg: Kmetijska razstava
(strokovni pouk, sirarstvo in mlekarstvo, jajca,
čebelarstvo, zelenjad, vino, perutnina, kunci). —

3. in 4. septembra razstava goveje živine monta-
fonske pasme. — 10. in 11. septembra razstava
plemenskih konj. — 3. do 12. septembra velika
razstava poljedelskih strojev in orodja. — Raz¬
stava čistokrvnih psov vseh pasem. — 8. sept. Al¬
pinska razstava. — Tujsko-prometna razstava. —
Razstava slovenske knjige. — Umetnostna razsta¬
va »žena v slovenski umetnosti«. — Jugoslovan¬
ska amaterska razstava umetniških fotografij. —
Razstava »Domače ognjišče«, nazorna razlaga no¬
vodobnega racionalnega gospodinjstva. — Indu¬
strijski in obrtni oddelek. — Specialne razstave:
Pohištvo. Živila. Radio. Posebne prireditve:

4. septembra: Revija slovanskih narodnih noš na
velesejmu. — 11. septembra: Tekmovanje sloven¬
skih harmonikarjev na velesejmu.

Od 3. do 6. novembra: Sadni sejem.

1933. Od 20. do 21. februarja: XV. dražba kož divjih živali.

Od 21. do 22. marca: XVI. dražba kož divjih živali.

Od 15. do 17. aprila: Razstava društva »Živalca«.

Od 21. junija do 8. julija: Sokolska razstava ob pri¬
liki Pokrajinskega sokolskega zleta.

Od 3. do 12. junija: XIII. vzorčni velesejem. Special¬
ne razstave: Razstava pohištva. — Razstava dru¬
štva »Živalca«. — Tujsko-prometna razstava Do¬
lenjske. — Razstava »Prijatelji narave v stano¬
vanju«. — Obrtniška razstava. — Umetniška raz¬
stava portretnih fotografov. — Razstava tekstilne
in usnjarske industrije.

Od 2. do 11. septembra: VIII. jesenska prireditev
»Ljubljana v jeseni«. Obseg: Veterinarska razsta¬
va. — Razstava »Slovenska cerkev«. — Umetno¬
stna razstava »Madone slovenskih likovnih umet¬
nikov«. — Misijonsko-etnološka razstava. — Kme¬
tijska razstava. — Razstava dalij. — Razstava go¬
vedi montafonske pasme 2. in 3. septembra. —
Razstava koz in ovac od 5. do 11. septembra. —
Gospodinjska razstava »Red in snaga k zdravju
pomaga«. — Krojaška razstava. — Razstava seme-
nogojskih postaj. — Razstava pohištva. — Skavt¬
ska razstava. — Industrijski in obrtni oddelek. —
8. septembra: Tekmovanje jugoslovenskih harmo¬
nikarjev.

1934. 22. januarja: XVII. dražba kož divjih živali.

5. marca: XVIII. dražba kož divjih živali.

Od 30. maja do 10. junija: XIV. vzorčni velesejem.
Specialne razstave: Razstava malih živali »žival¬
ca«. — Kartografska razstava. -— Razstava jugo¬
slovanskih plakatov. — Poučna razstava o reklami
in propagandi. — IV. gospodinjska razstava »Zena
v poklicu«. — Razstava ruske emigracije.

Od 1. do 10. septembra: IX. jesenska prireditev
»Ljubljana v jeseni«. Obseg: Glasbena razstava. —•
Umetnostna razstava »Slovenska pokrajina«. —
Higienska razstava. — Ribarska razstava in raz¬
stava akvarijev. — Razstava društva »Živalca«.
— Mednarodna razstava psov vseh pasem od 1.
do 2. septembra. — Razstava ovc in koz od 3. do
10. septembra. — Razstava arhitekture »Wee-
kend«. — Hranilniška razstava. — Razstava po¬
hištva. — Obrtniška razstava Zavoda za pospeše¬
vanje obrta, Zbornice za T. O. I. v Ljubljani. —
8. septembra: Tekmovanje jugoslovenskih harmo¬
nikarjev. — Misijonska etnološka razstava.

1935. Od 28. do 29. januarja: XIX. dražba kož divjih živali

Od 25. do 26. februarja: XX. dražba kož divjih živali.

Od 1. do 11. junija: XV. vzorčni velesejem. Specialne

razstave: Razstava malih živali »živalca«. — Ga¬
silska razstava. — V. Gospodinjska razstava »Žena
in obrt«. — Poučna razstava o domači volni in
njeni uporabi. — Razstava jadralcev z brezmotor-
nimi letali.

Od 5. do 16. septembra: X. jesenska prireditev
»Ljubljana v jeseni«. Obseg: Pomorska razstava
»Naš Jadran«. — Umetnostna razstava »Naše
morje«. — Razstava sladkovodnih rib v podze¬
meljskem bazenu. — Arhitektonska razstava. —
Esperantska razstava. — Razstava malih živali
»Živalca«. — Razstava produktov iz volne angor-
skih kuncev. — 15. septembra: Tekmovanje jugo¬
slovenskih harmonikarjev.

1936. Od 27. do 28. januarja: XXI. dražba kož divjih živali.

9. marca: XXII. dražba kož divjih živali.

Od 30. maja do 8. junija: XVI. vzorčni velesejem.
Specialne razstave: Gostinska razstava. — VI. go¬
spodinjska razstava: »Sodobna gospodinja«. •—-
Razstava malih živali »živalca«.

Od 1. do 13. septembra: XI. jesenska prireditev
»Ljubljana v jeseni«. Obseg: Državna razstava »Za
naš les«. — Razstava »Naš sodoben vrt«. — Raz¬
stava »Živali naših gozdov Zoo«. — Razstava ma¬
lih živali »Živalca«. - Razstava »Domača pre¬
proga«. — 13. septembra: Tekmovanje jugosloven¬
skih harmonikarjev.

82

1937. 25. januarja: XXIII. dražba kož divjih živali.

8. marca: XXIV. dražba kož divjih živali.

Od 5. do 14. junija: XIII. vzorčni velesejem (41. raz¬
stavna prireditev).  Specialne razstave: Izbirna
lovska razstava za udeležbo na svetovni lovski
razstavi v Berlinu, v septembru 1937. — Zveza
gospodinj: »Vzorno stanovanje« in Modna revija
z varietejem. - Društvo rejcev malih živali »ži¬
valca«. — Živalski vrt »Zoo«.

Od 1. do 12. septembra: Jesenska prireditev »Ljub¬
ljana v jeseni« (42. razstavna prireditev).  Obseg:
Razstava slovenskega novinarstva, prirejena v
proslavo 140-letnice Vodnikovih »Lublanskih No-
viz« in 30-letnice organizacije slovenskega poklic¬
nega novinarstva. — Etnografska-misijonska raz¬
stava »Indija«. Zveza gospodinj: »Materi za
otroka«. — Cvetlična razstava (Klub ljubiteljev
cvetlic) je bila izpopolnjena z razstavo akvarijev,
razstavo metuljev in ornitološko razstavo. — Umet¬
nostna razstava. — Društvo rejcev malih živali
»Živalca«. — 12. septembra: Tekmovanje jugoslo-
venskih harmonikarjev.

1938. 24. januarja: XXV. dražba kož divjih živali.

7. marca: XXVI. dražba kož divjih živali.

Od 4. do 13. junija: XVIII. mednarodni spomladan¬
ski velesejem (43. razstavna prireditev).  Special¬
ne razstave: Razstava »Cesta«, prirejena po Dru¬
štvu za ceste v Ljubljani, v zvezi s kongresom za
ceste. — Razstava francoske knjige. — ženska
domača umetna obrt — IX. razstava Zveze gospo¬
dinj v Ljubljani.

Od 10. do 13. junija: III. vsedržavni kongres trgov¬
cev Jugoslavije.

Od 1. do 12. septembra: Jesenska prireditev »Ljub¬
ljana v jeseni« (44. razstavna prireditev).  Obseg:
Mednarodna obča razstava fotografije in filma. —
Umetnostna razstava slovenskih likovnih umetni¬
kov, ki jo prireja »Klub neodvisnih likovnih umet¬
nikov«. — Obrtniška razstava po Zavodu za po¬
speševanje obrti Zbornice za trgovino, obrt in in¬
dustrijo. — X. razstava Zveze gospodinj, Ljub¬
ljana: »Naši gostje«. Razstava motornih in ja¬
dralnih letal po Aeroklubu. 11. septembra: Tek¬
movanje jugoslovenskih harmonikarjev.

Od 1. do 2. septembra: Mednarodna razstava psov
vseh pasem. — Zveza društev rejcev malih živali:
Razstava volne in kožuhovine.

1939. 23. januarja: XXVII. dražba kož divjih živali.

6. marca: XXVIII. dražba kož divjih živali.

Od 3. do 12. junija: XIX. mednarodni spomladanski
velesejem (45. ruzstavna prireditev).  Specialne
razstave: Pregled slovanskih narodnih ženskih iz¬
delkov — XI. gospodinjska razstava, prirejena po
Splošnem ženskem društvu in Zvezi gospodinj v
Ljubljani. — Razstava o pasivni obrambi prebi¬
valstva za primer napada iz zraka, prirejena po
Komiteju tehničnega dela v Ljubljani, Gledališka
ulica 7/II. — Razstava tujsko-prometnih zvez Ljub¬
ljana in Maribor. — Razstava »Tujskoprometnega
in olepševalnega društva ter občine Novo mesto«.
— Potapljači v opremi, priredilo Združenje biv¬
ših mornarjev, centralna uprava, Ljubljana -
Žabjek 3. — Avtomobilska razstava.

Od 2. do 11. septembra: Jesenska prireditev »Ljub¬
ljana v jeseni« (46. razstavna prireditev).  — Ob¬
seg: Velika kmetijska razstava. Odseki: Semeno-
gojska razstava, zelenjadna razstava, razstava sad¬
ja, cvetlična razstava, čebelarska razstava, razstava
mleka in mlečnih proizvodov, vinarska razstava
in vinski sejem, banovinska razstava koz in ovac,
banovinska razstava perutnine, kuncev in golobov,
gospodarska razstava rib in ribogojstev, razstava
gob, razstava zdravilnih zelišč, razstava kmetij¬
skih strojev in orodja. — XII. gospodinjska raz¬
stava, prirejena po Zvezi gospodinj v Ljubljani. —
Razstava industrijskih in obrtnih proizvodov. - -
Razstava akvarijev.

10. septembra: Tekmovanje jugoslovenskih harmo¬
nikarjev.

VELESEJMSKE STAVBE
Ureditev razstavišča ob Gosposvetski cesti pod
Cekinovim gradom in na njem stoječe velesejmske
razstavne paviljone je projektiral v letu 1920./1921.
arhitekt Josip Costaperaria. Prvi ljubljanski velesejem
v jeseni leta 1921. je imel pet velikih lesenih razstav¬
nih paviljonov provizoričnega značaja in kakih 20
manjših paviljonov, last poedinih razstavljalcev. Svoj
paviljon je zgradila tudi ČSR. Razstavišče je bilo na
trikotu med Gosposvetsko cesto, Lattermannovim dre¬
voredom in Lipovim drevoredom in obsegalo približno

83

25.000 m 2 . Leto pozneje je odstopila mestna občina
ljubljanska v najem še kos sveta za potrebe velesejma
in sicer pas ob drugi strani Lattermannovega drevo¬
reda, ki obsega približno 13.000 m 2 . Tudi na tem pro¬
storu je projektiral paviljone arhitekt Costaperaria
in sicer dva velika v razstavne namene z označbo K
in L, ter restavracijski paviljon in manjši vinotoč.
Poedinci so zgradili v severozapadnem delu tega pasu
manjše paviljone za vinotoče in kavarnice in tako je
nastalo poznano velese j msko zabavišče, medtem ko
sta paviljona K in L služila razstavnim namenom.
Leta 1925. je Drž. Higienski zavod v Ljubljani najel
enega teh dveh paviljonov (L) ter uredil v njem po¬
učno in dragoceno higiensko razstavo, ki je bila ob¬
činstvu dostopna preko vsega leta, torej tudi izven
okvira vsakoletnih velesejmskih prireditev. Na žalost
je požar, povzročen od strele, upepelil v poletju leta
1932. ta paviljon in uničil s tem tudi higiensko raz¬
stavo. Od tedaj nimamo v Ljubljani več higienskih
razstav.

Vsi do takrat zgrajeni razstavni paviljoni so iz lesa
in provizoričnega značaja. Postavljeni so bili na slabe
temelje, kanalizacije ni še bilo, elektrovodi le provi-
zorni in manjkali so hidranti. Ko se je izkazala živa
potreba, da mora ostati velesejem Ljubljani ohranjen
kot trajna, koristna ustanova, smo ojačili vse temelje
Jesenih razstavnih zgradb, preuredili upravno po¬
slopje, kanalizirali razstavišče, napeljali nove elektro-
vode in deloma plinovode, izvedli drenažo do kraja in
namestili več hidrantov. Po tej preureditvi je bilo
pričakovati, da bo razstavišče s svojimi razstavnimi
paviljoni uporabno še vrsto let. Toda kljub izvedenim
popravilom je bilo vzdrževanje zgradb težavno in
drago. Od časa do časa je napadla les, ki je bil v ne¬
posrednem dotiku z vlažno zemljo, goba, strehe, po¬
krite z lepenko, so zahtevale neprestanega popravila
in mazanja, zgradbe same pa smo tudi morali vsako
leto beliti in pleskati, kar je veljalo pri ogromni po¬
vršini veliko denarja.

Ob desetletnici obstoja Ljubljanskega velesejma
leta 1930. smo zgradili na razstavišču še dva razstavna
paviljona z označbo M in N. Tedaj smo imeli na vele¬
sejmu devet velikih razstavnih paviljonov. Novozgra¬
jena dva paviljona že nista bila več provizornega zna¬

čaja, marveč se je izvedla izgradnja v kombinaciji
lesa in betona, za kritino pa smo porabili cementne
plošče.

že štiri leta nazaj smo se pripravljali na moderni¬
zacijo razstavišča in gradnjo novih trajnih razstavnih
stavb. Dolgoletna praksa uporabnosti in smotrnosti
razstavnih zgradb, kakor tudi študij modernih raz¬
stavišč v inozemstvu je bil še neploden, ker so nam
primanjkovala potrebna denarna sredstva. Kljub šted-
nji se je naš gradbeni fond le počasi večal in šele v
letu 1938. in 1939. smo smeli upati, da pristopimo k
izvršitvi naših načrtov. Konec leta 1939. smo storili
prvi korak in povabili, ko nam je mestna občina
ljubljanska določila nove regulačne črte sedanjega
razstavišča, pet projektantov za izdelavo osnutkov za
preureditev razstavišča in novogradnjo trajnih raz¬
stavnih zgradb ter velike dvorane, ki naj služi tudi
za razne prireditve, koncerte, festivale, kongrese itd.
preko celega leta. V našem povabilu smo prosili pro¬
jektante, da pri izdelavi projektov upoštevajo naše
praktične izkušnje zadevno uporabnosti zgradb in v
svrho štednje tudi delno uporabo materiala sedanjih
paviljonov, zlasti lesa in stekla. Na naše povabilo smo
prejeli štiri osnutke in jih predložili v skrbno oceno
ocenjevalni komisiji strokovnjakov. Ta komisija je
prisodila osnutku projektanta g. ing. arh. Vinka
Glanza 29,37 od 34 dosegljivih točk. Projektu ing.
arh. Stanka Rohrmanna in ing. arh. Lado Khama je
bilo prisojenih 16,4 točk, projektu g. arh. Jože Me¬
sarja 15,6 točk in projektu g. ing. arh. Milana Severja
in ing. arh. Niko Bežka 14,83 točk. Ocenjevalna ko¬
misija je predvidela še nekaj korektur Glanzovega
projekta, ki je iz gospodarskih ozirov ekonomije v
izrabi zemljišča, danih konstrukcij, jasnosti koncep¬
cije in enostavnosti, najbolj primeren za izvedbo.
Korigirani Glanzov projekt smo predložili mestnemu
gradbenemu uradu v principielno odobritev.

Čim se zaključi 10. junija letošnji pomladanski ve¬
lesejem, želimo takoj pristopiti k izvedbi gradnje
novih razstavnih zgradb in preureditve razstavišča in
upamo, da nam vojna vihra, ki divja v zapadni Ev¬
ropi, prizanese, da lahko v miru izvršimo načrte in
v letu 1941. presenetimo Ljubljano in Slovenijo z no¬
vim, modernim razstaviščem.

K članku:

Rudolf Andrejka:
ZGODOVINA GOSTILNE
>PRI ŠESTILI«

V LJUBLJANI

ŠESTICA, RESTAVRACIJSKI VRT,
SREDIŠČE

84

ŠESTICA;V LJUBLJANI

ZGODOVINA GOSTILNE „PRI ŠESTICI“ V LJUBLJANI

RUDOLF ANDREJKA

Viri  : Krstne, poročne in mrliške matice župnih ura¬
dov sv. Nikolaja, sv. Petra in Marijinega oznanjenja v
Ljubljani od 1693. do 1924.; Urbarji nekdanjega imenja
nemškega viteškega reda v ljubljanskem mestnem arhivu
od 1738. do 1847.; Zemljiška in zastavna knjiga Kapucin¬
skega predmestja od 1785. do 1850. v arhivu Narodnega mu¬
zeja; Seznamki ljubljanskih hišnih posestnikov od 1787.
do 1877.; Zemljiška knjiga Kapucinskega predmestja, vlo¬
žek 94, od 1851. do 1924.; Obrtna tabela (Gewerbstabelle)
glavne občine Ljubljane 1819.—1821., v ljubljanskem mest¬
nem arhivu, štev. 99; Uradni šematizmi ljubljanskega gu¬
bernija 1816.—1848.; Pole ljudskih štetij 1830., 1857.,
1869., 1880. in 1890. v Domovinskem uradu mestnega po¬
glavarstva v Ljubljani; Rodbinski listi rodbin Kancian in
Jevnikar iz 1860.—1890. v istem uradu; Nekrolog Ivana
Beliča, Jutro 1920., št. 21; Nekrolog Aleša Zalaznika,
Jutro 1924., št. 159; Podatke o Alešu Zalazniku in o naj¬
novejših spremembah pri »šestici« je blagovoljno dala
gospa Terezija Zalaznik.

N a nekdanji Dunajski, danes Tyrševi cesti v Ljub¬
ljani stoji, označena s hišno številko 8, med
Agnolovo (štev. 10) in Piccolijevo (štev. 6) hišo eno¬
nadstropna hiša št. 8 s 7 moderno fasadiranimi okni
v prvem nadstropju, širokim, precej nizkim hišnim
vhodom starinskega kova v pritličju in 4 manzard-

nimi izgradki na široki, z bobrovci pokriti strehi. Po¬
seben značaj daje hiši restavracija, ki zavzema skoraj
vse prostore v pritličju, a se razteza tudi na majhen,
čedno urejen gostilniški vrt, ki ga obdajajo zidane
verande in lože, na desni pa veliki stekleni salon,
tako da je ves prostor na dvorišču do skrajnosti iz¬
koriščen.

To je starodavna »šestica«, ena najbolj znanih in
priljubljenih gostiln iz časov stare Ljubljane.

O njej in njenih lastnikih je le malo znanega in še
to znanje ne sega za več kot 70 let nazaj — do Beli¬
čevega in Jevnikerjevega rodu — dočim so prejšnji
rodovi, ki so tu stanovali in delovali, že davno prešli
v pozabljenje.

Gostilna in hiša »pri šestici« sta dobili svoje ime,
kakor bo pozneje v podrobnem razloženo, po hišni
številki 6, ki je bila na hiši skoraj tri četrt stoletja
(1805.—1877.). Vendar je gostilna mnogo starejša,
ker se omenja že I. 1776.; hiša pa stoji, vsaj kar se
tiče pritličnih in kletnih prostorov, najmanj 270 let.

Njena podoba iz 1. 1670. se je ohranila v Valvasor¬
jevi pregledni sliki mesta Ljubljane (XVII. list, št.

85

ŠESTICA, RESTAVRACIJSKI VRT, LEVI DEL Z .LOŽAMI*

339), ki jo je dr. France Stele 1. 1928. priobčil. 1  Našo
hišo najdemo v njegovi knjigi na sliki št. 38, ki kaže
Dunajsko cesto in Avguštinsko (današnjo Franči¬
škansko) ulico. Tam, kjer se je cepila ta ulica od
Dunajske ceste, je bil takrat še ves svet na desno in
levo nezazidan tje do naše hiše. Na mestu današnje
Hipotekarne banke (št. 4) in Piccolijeve hiše (št. 6)
so se razprostirale njive in' vrtovi, zavarovani z
2 m visokimi lesenimi plankami zoper uhajanje s
ceste.

Na levem koncu te ograje, ločena od nje s širokim
uvozom na dvorišče, je stala nizka, s slamo ali škod-
ljami krita pritlična hišica brez dimnikov, ki je gle¬
dala s tremi okni na cesto in imela hišna vrata na
levem koncu. Hiše se je držala ob cesti, v isti strešni
višini, še druga zidana stavba, toda brez oken in z
enim samim vhodom s ceste, najbrže hlev ali posebno
gospodarsko poslopje. Za hišo je bilo majhno, z ran-
tami ograjeno dvorišče, na obeh straneh obdano s
skednji in šupami. Vse skupaj napravlja vtis skromne
kmetske domačije, kakršne nahajamo še tu pa tam
na cestah v ljubljanski okolici.

Ta kmečka domačija je bila predhodnica današnje
šestice.

Nje se je tesno držala še druga, podobna hiša, v ka¬
teri spoznamo predhodnico nekdaj Holzerjeve, danes
Agnolove hiše štev. 10. Kakor danes, tako je ločil to
hišo že za Valvasorjevih časov od sosednih hiš na levi
širok, ulici podoben presledek, od katerega se je iz¬
gubljala poljska pot med njivami in vrtovi proti da¬
našnji Kolodvorski ulici.

Splošni položaj obeh hiš se do danes ni bistveno
spremenil, le da je izginil pri predhodnici šestice
s časom hlev ob cesti in se je za toliko podaljšalo
hišno poslopje. Kdaj se je to zgodilo, ali sredi 18. sto¬
letja, ko se je vselil v hišo namesto kmeta obrtnik,
ali šele v začetku 19. stoletja, ko je obrtnika v hiši
zamenjal trgovec, se ni dalo točno dognati.

Ko se je izvršilo 1. 1770. v Ljubljani v zvezi z ljud¬
skim štetjem prvo oznamenovanje hiš s številkami, 2

1  Prim.: France Stele, Valvasorjeva Ljubljana 1928. Po¬
sebni ponatis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo.

2  To oznamenovanje se ni vršilo po posameznih ulicah,
ampak po celih mestnih okrajih (notranje mesto in pred¬
mestja). V Kapucinskem predmestju, kamor je spadala
Dunajska cesta (Hauptstrasse, via regia), se je začelo

je dobila naša hiša številko 17, sosedna (takrat No¬
vakova) hiša na levi pa številko 18. Na desni je bil
svet do Frančiškanske ulice še vedno nezazidan, kar
se vidi iz tega, da je bila naslednja številka (16) na
gostilni pri Slonu, ki pa je stala že onkraj Franči¬
škanske ulice na voglu Dunajske ceste in Slonove
(danes Prešernove) ulice.

Leta 1805. se je izvršilo v Ljubljani drugo, natanč¬
nejše številjenje hiš. 3  Pri tej priliki je dobila naša
hiša številko 6,  sosedna (tedaj Sadarjeva) gostilna na
levi pa številko 5. Kot soseda na levi se je pojavila
Glasbichlerjeva, potem (od 1795.) Jožef Savin-
škova  hiša ali pa pristava s številko 7, stoječa sredi
vrta, odmaknjena od Dunajske ceste. Vogel med Du¬
najsko cesto in Frančiškansko ulico pa je bil še vedno
nezazidan. 4

Po novi številki 6 so začeli Ljubljančani klicati
sprva gostilno, potem pa tudi hišo za » šesti co« ali v
tedanjem pokvarjenem ljudskem narečju za »zeksar-
co«, njenega gostilničarja pa za »zekserbirta«. Ta
vzdevek je ostal hiši in gostilni skozi celo 19. stoletje,
dasi je dobila ob tretjem prešteviljenju 1. 1877. hišno
tablico z napisom Dunajska cesta 10, leta 1900. pa
številko 8, ki jo ima še danes. 5

Hiša »pri šestici« je bila, kakor kaže njena podoba
iz 1. 1670., prvotno kmetska domačija. To potrjujejo
tudi podatki o njenih prvih posestnikih v mestnih
urbarjih in ustrezajoči jim vpisi v maticah šempetr-
ske župnije. A že 1. 1738. je hiša v lasti orglarja,
I. 1747. pa pekovskega mojstra, dokler ne pride
1. 1776.  na krčmarja. To leto veljaj torej do nadalj¬
njega za začetno leto gostilne pri šestici.

Verjetno je, da so menjajoči se poklici lastnikov
vplivali na spremembe v prvotno kmetskem značaju

oznamenovanje na spodnjem koncu današnjega Kongres¬
nega trga (pri dvorskih ali fištamskih vratih) in šlo, držeč
se vedno na desno,  po Kapucinski (danes \Volfovi) ulici
čez Marijin trg v Slonovo (danes Prešernovo) ulico, od tod
po Dunajski cesti do Ajdovščine in do »Novega sveta« na

današnji Gosposvetski cesti; tam se je obrnilo in šlo po
desni strani Dunajske ceste mimo samostana klarisinj v
Nunsko (danes Schellenburgovo) ulico, od tod pa spet na¬
zaj v Slonovo in Kapucinsko ulico, dokler ni doseglo ka¬
pucinskega samostana (na mestu današnje Zvezde).

3  Leta 1805. so številih hiše Kapucinskega predmestja
od nasprotnega konca, t. j. od samostana usmiljenih bra¬
tov na Ajdovščini in oznamenovali, držeč se vedno leve
strani, sprva hiše na Dunajski cesti (zato ima naša hiša
tako nizko številko), zavili v Frančiškansko ulico in od¬
tod nazaj k Slonu na Dunajski cesti, nadaljevali od tod
številjenje po Slonovi ulici, Marijinem trgu in Gledališki
(= Wolfovi) ulici do Kapucinskega (= Kongresnega) trga,
obšli uršulinski samostan in prišli nato spet v Gleda¬
liško ulico, Marijin trg in Slonovo ulico, od koder so kre¬
nili v Nunsko (= Schellenburgovo) ulico, iz nje pa mimo
vojaškega oskrbovališča (prefonta) po levi strani Dunaj¬
ske ceste navzgor do Ajdovščine, od tod po Celovški
(= Gosposvetski) cesti do Novega sveta in nazaj do sa¬
mostana usmiljenih bratov.

4  Ta vogel je bil zazidan šele okoli 1832. s poslopjem
Grumnigove hiše, današnje Hipotekarne banke.

5  Številjenje 1. 1877. se ni več izvajalo po mestnih okra¬
jih, ampak po ulicah,  ki so istega leta dobile določna
imena in ulične table. Dunajska cesta se je pričela od kri¬
žišča s Slonovo ulico. Leva stran je dobila lihe, desna
pa sode številke. Hotel Slon je dobil zaradi dvojnega
vhoda številki 2 in 4, Grumnigova hiša na voglu Franči¬
škanske ulice štev. 6, sosedna Schobrova štev. 8, naša
Šestica pa štev. 10. Ko se je 1. 1900. odpravila dvojna šte¬
vilka na hotelu Slonu, je nazadovala tudi številka na Še¬
stici od 10 na 8.

86

naše hiše, zlasti glede hlevov, skednjev in šup. Kdaj
je iz pritlične hišice nastala enonadstropna, z opeko
krita meščanska hiša, se ni dalo dognati, vendar pa
smemo s precejšnjo verjetnostjo sklepati, da se je to
zgodilo 1. 1821., ko je postal nje lastnik bogati žitni
trgovec, ki bi ne zdržal s svojo pomeščanjeno rodbino
v starih, temnih pritličnih prostorih ob hrušču in
trušču, ki je navaden v kmetskih gostilnah. Ker kmet¬
ska je ostala naša gostilna skoraj do konca 19. sto¬
letja; nekaj mestnega obeležja so začeli vanjo zana¬
šati šele od 1. 1860. številni postreščki in izvoščki,
pozneje (od 1890.) tudi obrtniki.

Razvoj in rast »šestice« bomo najbolje spoznali, če
si ogledamo posamezne rodove, ki so tu bivali in go¬
spodarili. Posrečilo se je, dognati jih za dobo 250 let.

1. PRVI LASTNIKI

Starih lastnikov naše hiše bi zaman iskali v obi¬
čajnih urbarjih »Staromestnega iinenja in predmestij
ljubljanskih«, to pa zato, ker je bila ta hiša, kakor
mnogo drugih na Dunajski cesti in v poznejšem kolo¬
dvorskem okraju, podložna komendi križevniškega
reda (Deutsche Ritterordens-Kommende) v Ljubljani.
L. 1738. pa je ljubljanski magistrat odkupil večje
število posestev tega reda, med katerimi je bila tudi
predhodnica šestice. Vse te hiše, domce in posestva
je vodila mestna uprava od 1738. do 1847. v posebnem
urbarju, ki je imel naslov »Urbar der kommendisch
gewesten magistratischen Giilt«, torej »urbar o imc-
nju, ki je bilo prej last (križevniške) komende. 8

V tem urbarju je za 1. 1738. naveden 9. po vrsti
kot lastnik domca pri Sv. Janezu 7  (Hofstat bey St.
Johannes) Janez Miha Stainhoffer, orglar (Orgel-
macher), pripisano pa je, da je bila prej lastnica do¬
mačije Marina Grmek (Marina Germikhaukha). Hiša
se označuje v vseh urbarjih kot »eine Hofstat, wovon
das Sterberecht mit 15 fl. und bey Verkauf der 10.
Pfennig zu entrichten«, torej kot domačija, od katere
je odrajtovati umrline 15 goldinarjev, pri prodaji pa
deseti penez.

Najstarejši izpričani hišni lastniki na domačiji, ki
je bila v uvodu podrobneje opisana, so bili Grmekovi.
Bili so, kakor potrjuje slika njihovega domca v Val¬
vasorjevih risbah, brez dvoma kmetje. Kako daleč
sega ta rod nazaj, se iz urbarjev ne da ugotoviti. Tu
nam priskočijo na pomoč krstne in poročne matice
župnije Sv. Petra. Iz njih je razvidno, da se je dne
12. marca 1693. poročil Martin Grmek (Germek) z
Marijo Novak, hčerko tkalca Matije Novaka »ex sub-
urbio«, t. j. iz šempetrskega predmestja ter imel
z njo od 1694. do 1705. sinove Petra, Filipa Jakoba,
Jurja in hčerko Katro.

Ker je krstno ime Grmekove žene isto kakor v ur¬
barjih (Marija in Marina je isto ime), smemo skle-

8  Za te in naslednje podatke iz mestnih urbarjev  se za¬
hvalim gospodu mestnemu arhivarju Vladislavu Fabjan¬
čiču.

7  Tako se je klical nekdaj ves severni del poznejšega
Kapucinskega in zapadni del šempetrskega predmestja.
Ime pri sv. Janezu prihaja od prastare cerkvice sv. Ja¬
neza Evangelista, ki je stala že 1. 1275. na križišču Sv. Pe¬
tra ceste in današnje Vidovdanske ceste, a se je morala
1. 1554. na višji ukaz podreti, da ne bi dajala zavetja
Turkom, oblegajočim Ljubljano. (Prim.: Vrhovec, Zgodo¬
vina Šempetrske fare L. M. S. 1903., 18, in Nestor-Vrhov¬
nik, Iz stare Ljubljane, Jutro z dne 27. novembra 1923.)

ŠESTICA, RESTAVRACIJSKI VRT, DESNI DEL PROTI SALONU

pati, da je bil Martin Grmek vsaj od 1. 1693. lastnik
pričujoče domačije, ki je po njegovi smrti prešla na
vdovo Marino Grmekovo. Zakaj niso sinovi prevzeli
domca, iz virov ni razvidno. V šentpetrskih maticah
se od 1705. izgublja vsaka sled za tem rodom.

Leta 1738. je vpisan v urbarjih za lastnika prejšnje
Grmekove domačije orglar Janez Miha Stainhoffer.
Bival in deloval pa je vsaj že 15 let prej v Ljubljani,
ker je bil že 1. 1723. sprejet med meščane. 8  Prišel je
v Ljubljano, kakor je razvidno iz sprejemnega de¬
kreta, iz Westfalskega (von VVestfallien). Tistega
leta se je nemara tudi poročil. Iz zakona z ženo Kata¬
rino Terezijo se mu je v notranjem mestu 1. 1724.
rodila hčerka Klara Ivana, 1. 1726. pa sin Janez Jožef
Adam Stainhoffer. Obema sta bila za botra Janez
Jurij Spamdel (Sprandl) in opatinja mekinjskega
samostana, Doroteja Sidonija grofica Gallenberg. 9  O
nadaljnji usodi rodbine ni nič znanega, samo to vemo,
da je njena hiša na Dunajski cesti že 1. 1744. prešla
v last Primoža Goloba, peka in meščana v notranjem
mestu. Janez Miha Stainhoffer je tri leta pozneje
umrl (dne 24. aprila 1747.).

2. GOLOBI

Primož Golob,  novi zastopnik rodu, ki je odslej pol
stoletja gospodaril v bivši Stainhofferjevi hiši, je bil
po poklicu pek. že I. 1723. ga najdemo v notranjem
mestu, kjer se je bil dne 9. maja 1723. poročil z Ma¬
rijo Magdaleno, vdovo po Luki Lushkottinu. Za priči
sta mu bila Martin Rakovec, pek v špitalski ulici in
Matija Zavrč (Sauritsch), kramar v Kapucinski (Wol-
fovi) ulici. Leta 1724. je bil Golob sprejet med ljub¬
ljanske meščane, 10  dne 23. januarja 1730. pa se je
drugič poročil z Uršulo Repnik. Iz tega zakona se mu
je rodilo med 1730.—1751. devet otrok, katerim so
bili za botre veliki trgovec Jernej Čebulj (Zebull) in
Ana Marija Snedic (Snediz), žena pekovskega moj¬
stra, oba v špitalski ulici. Ker so bili tudi v Ljubljani
do konec 18. stoletja za botre bližnji sosedi, smemo

8  Prim.: Gratzy, Laibachs Burgerschaft von 1720—1786
v MM K XVI, 1903., stran 73.

0  Krstne matice stolne župnije sv. Nikolaja. Botrinstvo
opatinje mekinskega samostana kaže na izvestne zveze s
Stainhofferjem. Morda je postavil v Mekinjah cerkvene
orgle?

10  Gratzy, Laibachs Burgerschaft, stran 73. in 87.

87

sklepati, da je imel Golob vsaj že od 1. 1730. svojo
pekarno v špitalski ulici in to verjetno v hiši krojača
Lovrenca Scheutha, ki je bila prizidana Meščanskemu
špitalu. (Njene hišne številke so bile od 1770. do 1805.:
239, od 1805. do 1877.: 272, od 1877. do 1896.: 8. Hiše
ni več, ker je bila 1. 1897. po potresu podrta.) Primožu
Golobu se je medtem blagostanje tako povečalo, da
je mogel 1. 1740. kupiti Scheuthovo hišo, v kateri je
izvrševal svojo obrt do smrti (1772.). Podedoval jo
je njegov najmlajši sin Lovrenc, od katerega je leta
1786. prešla na kirurga Jožefa Panoša. 11

Lovrenc Golob,  rojen dne 8. avgusta 1751., je po
očetu Primožu prevzel tudi njegovo hišo na Dunajski
cesti. V nasprotju z očetom pa se označuje v seznam-
kih novih meščanov iz 1. 1776. za krčmarja (Wein-
schank) in ne za peka. Verjetno je imel gostilno le
na Dunajski cesti, ker je tam tudi stanoval. Poznejša
šestica je bila torej vsaj že 1. 1776. gostilna.

Januarja 1776. se je Lovrenc Golob poročil z Marijo
pl. Schiller. Iz tega zakona so se mu na Dunajski
cesti med 1781. do 1785. rodile hčerke Alojzija Ma¬
rija in Marija Jožefa, katerim sta bila za botra mit¬
ničar Miklavž Rozman, ki je stanoval na nasprotni
strani Dunajske ceste, in Pavel Jožef Semen, kresij ski
kanclist.

Po smrti Lovrenca Goloba (1790.) je njegova vdo¬
va Marija Golob prodala dne 18. junija 1794. hišo na
Dunajski cesti Jakobu Debelaku, magistratnemu eks-
peditorju, registratorju in taksatorju, stanujočemu v
Slonovi ulici 43 (danes nova hiša Prešernova ulica 5)
za 3400 fl. Kupil jo je za svojo ženo Marijo Terezijo
Debelak, ki je pa bila kot lastnica prepisana v zem¬
ljiško knjigo Kapucinskega predmestja šele 27. feb¬
ruarja 1798.

3. DEBELAKI

Rod Debelakov izvira iz vasi Rudno v Selški dolini.
Tam, na vznožju mogočne Jelovice, se je rodil Jakob
Debelak dne 21. julija 1758. kot sin želarja Antona
Debelaka na hišni številki 27. Pohajal je ljubljansko
normalko in morda še kak razred gimnazije. Okoli
1785. je stopil v službo pri ljubljanskem magistratu
in postal vsaj že 1. 1788. vodja mestnega ekspedita in
registrature, dne 29. julija 1791. pa ljubljanski
meščan.

Dne 2. julija 1789. se je pri frančiškanih poročil
(priče: Jožef Golmajer, mestni svetovalec, in Jožef
Semen, kresijski tajnik) s 4 leta starejšo Marijo Te¬
rezijo Luzner, hčerko premožnega gruntarja Pavla
Luznerja iz Dolenje vasi pri Selcih in njegove žene
Elizabete roj. Semen, iz fužinarske rodbine Semenov
v Železnikih. Po smrti Pavla Luznerja se je njegova
vdova Elizabeta vdrugič (1758.) poročila z Lovren¬
cem Dolencem, pisarjem loškega gospostva in imela
z njim sina edinca Janeza Dolenca, roj. 1761., ki je
med 1776.—1777. pohajal ljubljansko gimnazijo ter
postal pozneje v Dolenji vasi bogat trgovec z dežel¬
nimi pridelki. Bil je v stalnih stikih s svojo polsestro
Marijo Terezijo Debelak ter ji omogočil najbrž tudi

11  Prim. mojo razpravo Trgovska zgodovina špitalske
ulice v Ljubljani, Trgov, tovariš 1935., stran 85.

nakup hiše na Dunajski cesti 17 in šolanje njenega
sina Antona Debelaka. 12

Od Debelakovih otrok se je njegova hčerka Ana
Debelak,  roj. 1. 1793., poročila 1. 1817. s posestni¬
kom in fužinarjem Jakobom Jalenom v Kropi 90, ko
je leto poprej podedovala po stricu Janezu Dolencu
njegovo lepo posestvo v Dolenji vasi, sin dr. A n t o n
Debelak  (pozneje se je pisal za Debellacka), rojen
dne 13. avgusta 1794. v Slonovi ulici 43, pa je po kon¬
čanih pravnih študijah vstopil v finančno službo v
Ljubljani, bil od 1830. do 1835. fiskalni adjunkt,
1836. namestnik kameralnega (= finančnega) proku¬
ratorja, in postal 1. 1837. finančni prokurator in gu-
bernijski svetnik v Ljubljani.

V svoji novi hiši na Dunajski cesti 17 so Debela¬
kovi vsekakor vodili gostilno naprej, niso pa dolgo
stanovali v hiši, ampak se že 1. 1797. izselili, najbrž
zaradi neugodnih stanovanjskih razmer v takratni še
pritlični hiši.

Leta 1797. je Debelakovo rodbino zadel hud udarec
z nenadno, tragično smrtjo Jakoba Debelaka. Skrb za
vzgojo otrok in morda tudi druge denarne težave so
trle vdovo Marijo Terezijo, od katere je hiša dne
6. julija 1808. prešla na njenega nedoletnega sina
Janeza Debelaka, roj. 1. 1791. Ta jo je dne 10. decem¬
bra 1819. z vrtom in skladišči prodal za 3300 fl. žit¬
nemu trgovcu Antonu Kancianu.

4. KANCIANI

Od kod izvira ta rod, ni znano. Ljubljančani niso
bili. Tudi niso nikdar postali ljubljanski meščani. Njih
edini zastopnik Anton Kancian,  roj. okoli 1. 1781.
neznano kje kot sin trgovca Matije Kanciana in Ma¬
rije Zetter, je izvrševal že od 1. 1816. trgovino z žitom
v Simon Jalenovi hiši na Dunajski cesti 2 (danes
Verovškova hiša št. 16).

Dne 12. januarja 1818. se je pri frančiškanih po¬
ročil s Katarino Slamnik, hčerko Matije Slamnika,
vodje državnega pečatnega urada (Siegelgefallsamt)
in Ivane pl. Montignoni. Za priči sta bila profesor
Janez Kersnik in policijski komisar Gašper Kremžar.

Kmalu po nakupu Debelakove hiše na Dunajski
cesti 6 (nova številka od 1. 1805., glej zgoraj!), ki pa
se je v zemljiški knjigi prepisala na njega šele ja¬
nuarja 1821., se je lotil Kancian raznih bistvenih
prenaredb pri svoji hiši, med katere je spadalo tudi
povišanje hiše na eno nadstropje in preureditev starih
kašč v posebna skladišča za žito in deželne pridelke.

Gostilno je vodil že izza 1. 1806. Matevž Klobovs,
roj. 1. 1850. v Poljanah nad Škofjo Loko. Bil je prvi
»šestičar« (»Sechservvirt«), saj se je hišna številka 6
pojavila na hiši že I. 1805. Kmalu po Kancianovem
prihodu pa je najem gostilne odpovedal, ker je feb¬
ruarja 1820. prevzel pivovarno svojega sorodnika,
dr. Blaža Klobovsa (Klobusa) v Gradišču 3 (danes
Vegova ulica 8). Več o tem glej v izčrpni Fabjanči-
čevi razpravi: Procvit pivovarstva v Ljubljani v 18.
in 19. stoletju, »Kronika slovenskih mest« 1938., IV,
stran 220.

Gostilna »pri šestici« se je tudi po Klobovsovem
odhodu nadaljevala, seveda na Kancianovo ime, toda
z najemniki.

12  Prim. mojo knjigo: Selški predniki dr. Janeza Ev.
Kreka 1932., stran 28—32.

88

LJUBLJANA, DEL TYRŠEVE CESTE PO SLIKI IZ OKOLI LETA 1660. V VALVAZORJEVI ZBIRKI

Anton Kancian je umrl dne 16. maja 1844. Hišo je
zapustil ženi Katarini, ki pa je morala hčerkama Vi-
libaldi in Matildi izplačati po 2500 fl., za tedanje čase
kar lepe vsote. Vilibalda se je 1. 1847. poročila s Kar¬
lom pl. Leitnerjem, mlajša hčerka Matilda pa dne
26. oktobra 1851. z računovodjo deželnega stavbnega
ravnateljstva (k. k. Provinzial-Baudirektion), Anto¬
nom Jevnikarjem. Po materini smrti (1. februarja
1863.) je Matilda Jcvnikar podedovala hišo in gostilno
pri šestici in jo obdržala v svoji lasti do smrti.

5. JEVNIKARJI

Anton Jevnikar (Jeuniker) se je rodil dne 13. no¬
vembra 1814. na Sv. Petra cesti 96 (poznejša štev. 25)
v stari gostilni »Pri mlinskem kamnu« kot sin pre¬
možnega posestnika in gostilničarja Janeza Jevni¬
kar j a in Marjane, roj. Mazovic.

Jevnikarji so bili star slovenski gostilničarski rod,
ki se je bil sredi 18. stoletja preselil v Ljubljano in
sprva krčmaril na Poljanah. Antonov ded, Janez Jev¬
nikar star., je prišel 1. 1765. v last gostilne na Sv.
Petra cesti ter postal 1. 1778. ljubljanski meščan. 13
Z zaporednimi ženitvami (1765. z vdovo Nežo Bregar,
1768. z Marjano Rotar) in z dohodki iz gostilne si je
pridobil toliko, da je mogel svojemu sinu iz drugega
zakona, Janezu Jevnikarju ml., 1. 1799. zapustiti po¬
leg gostilne že lepo premoženje. — Iz tega rodu izvira
nemara tudi dr. Anton Jeuniker, ki je bil od 1. 1799.

13  Gratzy, Laibachs Burgerschaft von 1720—1786, MMK
1903., stran 87.

v Ljubljani sprva polanjski zdravnik, od 1803. okrož¬
ni fizik, dokler ni postal za francoskega medvladja
novembra 1810. 2. profesor interne medicine na me¬
dicinski fakulteti. Od 1814.—1817. je bil ravnatelj
ljubljanske bolnišnice, od 1817. do 1837. pa guber-
nialni svetnik in protomedik primorskega gubernija
v Trstu.

Janez Jevnikar ml., roj. dne 8. oktobra 1780. v
Ljubljani, je znal množiti podedovano premoženje z
zemljiškimi nakupi, tako da ga označujejo franči¬
škanske župne matice ob poroki z Marjano Mazovic
iz Zagorja o. S. (27. novembra 1809.) za zemljiškega
posestnika (Realitatenbesitzer). Dne 24. oktobra 1801.
je postal meščan. 14  Ugodne premoženjske razmere so
vplivale tudi na vzgojo in nadaljnje življenjsko stanje
njegovih otrok. Starejši Janezov sin Vincenc je štu¬
diral pravo in postal sprva (1848.) pripravnik okraj¬
nega urada v Kranju, pozneje (1856.) pa predstojnik
okrajnega urada v Vipavi, kjer se je (1858.) poročil
z Emo pl. Schivitzhofen. Janezovo hčerko Marijo
Jevnikar je 1. 1856. vzel za ženo Pavel Bertoncelj, in-
grosist državnega knjigovodstva v Zagrebu, po rodu
iz Selc nad Škofjo Loko.

Tudi mladi Anton Jevnikar je pohajal ljubljansko
gimnazijo, vendar svojih študij ni nadaljeval, ker je
že z dvajsetimi leti našel zaposlitev pri deželnem
stavbnem ravnateljstvu (k. k. Provinzial-Baudirek¬
tion), kjer ga najdemo med 1834. do 1840. kot pisar-

14  Imenik meščanov stolnega mesta Ljubljane od leta
1756. do leta 1899., Ljubljana 1899., stran 18, zaporedna
štev. 273.

89

IVAN BELIČ, BIVŠI OBČINSKI SVETNIK

niškega pripravnika, 1841. do 1847. kot kanclista,
od 1848. do 1857. kot računovodjo. L. 1868. je bil že
v pokoju.

Bil je dvakrat oženjen: v prvem zakonu (13. ja¬
nuarja 1845.) s Teklo Pesiak, hčerko velikega trgovca
Simona Pesiaka 15  v Križevniški ulici, s katero je imel
hčerko Ido, roj. 1. 1845., ki se je pozneje poročila s
trgovcem Jožefom Ferschem v Ptuju, v drugem za¬
konu (26. oktobra 1851.) pa z Matildo Kancian, roj.
1. 1834., hčerko takrat že umrlega žitnega trgovca in
lastnika Šestice, Antona Kanciana. Iz tega zakona je
bilo 9 otrok, od katerih je najstarejši, Gustav Jeuni-
ker, roj. 1. 1852., postal trgovec na Dunaju in tam
1. 1886. umrl, Anton Ernest, roj. I. 1853., pa trgovec
z galanterijskim blagom v Kancianovi hiši na Dunaj¬
ski cesti 6 (od 1880. do 1904.). Od ostalih Antonovih
sinov živi še Anton Jeuniker ml., roj. 1. 1860., kot
upokojen podpolkovnik v Ljubljani.

Vzlic poroki z Matildo Kancian pa Anton star. ni
postal lastnik šestice, ki je ostala v lasti njegove tašče
Katarine Kancian, po njeni smrti pa prešla na nje¬
govo ženo Matildo Jeuniker.

Za lokalno ljubljansko zgodovino je Anton Jeuni¬
ker pomemben zaradi zaslug, katere si je pridobil za
razvoj ljubljanskega gasilstva, že mnogo let pred
ustanovitvijo ljubljanskega prostovoljnega gasilskega
društva je organiziral požarno obrambo v Ljubljani
in »ni ga bilo požara, katerega bi ne bil pomagal ga¬
siti« (Laibacher Zeitung z dne 26. marca 1872.). V
priznanje teh zaslug je prejel že 12. avgusta 1858.

15  O Simonu Pesiaku prim. moj članek v Slov. biograf,
leksikonu VI, 1935., stran 314—316.

diplom takse prostega meščanstva, podpisan od pod¬
župana Ivana Guttmanna. Ko je dne 26. marca 1872.
umrl, so mu ljubljanski gasilci pod vodstvom Fran¬
ceta Doberleta priredili veličasten pogreb. 10

Tudi Jeunikerji so stanovali, kakor pred njimi
Kanciani, v prvem nadstropju šestice. Spodnji pro¬
stori pa so slej ko prej rabili v obrtne namene. V
prostorih poznejše galanterijske trgovine Ernesta
Jeunikerja jc imel steklar Alojzij Pauschin od 1.1864.
svojo zalogo stekla, a se je 1. 1872. preselil v svojo
novokupljeno hišo v Gledališki ulici 43 (danes Wol-
fova ulica 6), ker mu je presedalo gostilniško vrvenje
na dvorišču, kjer je imel svoje skladišče. Gostilno je
vodil na račun Matilde Jeuniker (koncesijska listina
z dne 23. januarja 1864.) sprva Luka Čadež, za njim
pa bivši tesar Matija Olip, po rodu iz Radovljice.

Po smrti Antona Jeunikerja je ostala vdova Ma¬
tilda z doraščajočimi mlajšimi otroki v svoji hiši.
Gostilno ji je vodil v tem času (do 1880.) Jožef Mave,
po rodu iz Plešivice pri Tomišlju.

Po smrti Matilde Jeuniker (8. oktobra 1879.) je
»šestico« podedovalo vseh njenih 9 otrok. Ker se je
večina dedičev odselila drugam, zlasti pa, ker hiša ni
donašala toliko, da bi se vsem izplačali dedni deleži,
so Matildini otroci sklenili, da hišo prodado. Kupec
se je našel v osebi Janeza Beliča, ki je kupil hišo z
gostilno in vrtom dne 4. julija 1889. za 27.500 fl.

V njej je obdržal Matildin sin Ernest Jeuniker še
trgovski lokal na desni od gostilne do svoje smrti
(1904.), iz stanovanja v 1. nadstropju pa se je že
okoli 1896. izselil, da napravi prostor Beličevim.

6. BELIČI

Ivan Belič se je rodil dne 27. decembra 1859. na
Viču (pri Gorjancu). Bil je sprva ključavničar. Okoli
1. 1882. se je poročil z Ano Ogrin iz Tržiča, s katero
je imel 3 sinove in 4 hčerke. Od teh je najstarejšo
Ano 1. 1907. vzel Jožef Prohžska, učitelj pri Glasbeni
matici, Ivanko 1. 1908. zasebni uradnik Karl Warto,
Hedvigo (Iko) pa 1. 1910. takratni asistent in današ¬
nji višji inšpektor državnih železnic v p., Pavel Ješe.
Od sinov je postal Pavel Belič, roj. 1. 1886., strojni
inženir, bil pred vojno 1914. do 1918. v Charlotten-
burgu pri Berlinu, po zlomu Avstrije pa se je vrnil
v Ljubljano in vstopil v službo pri Strojnih tovarnah
in livarnah. L. 1932. je dobil namestitev pri premo¬
govniku v Libojah v Savinjski dolini.

Poslopje šestice, ki je ob potresu 1. 1895. mnogo
trpelo, je Ivan Belič temeljito popravil in deloma pre¬
uredil. Vodil je gostilno pri šestici osebno celih 32 let.
Glavni gostje so bili v tem času razen kmetov zlasti
postreščki in izvoščki, od 1910. dalje tudi obrtniki,
šestica je takrat potočila največ piva izmed vseh
ljubljanskih gostiln (razen pivovarniških) ter bila v
tem pogledu daleč pred Figovcem, kjer se je tedaj
točilo le bolj vino (povedal gospod Jean Schrey).

Trgovino z galanterijskim in drobnim blagom, ki
jo je imel v hiši trgovec Ernest Jeuniker, je vodil po
njegovi smrti (1904.) njegov sin Emil. Okoli 1. 1918.

10  Smrtovnica v Laibacher Zeitung z dne 27. marca
1872. navaja Antona Jeunikerja napačno za^ c. kr. inže¬
nirja, kar pa nikdar ni bil. Prav tako napačen je vpis v
frančiškan, smrtnih maticah pri smrti Matilde Jeuniker
(8. oktobra 1879.) kot »k. k. Ingenieurswittwe«.

90

jo je prevzel trgovec Anton škof ter jo izvrševal tu
do 1. 1923.

Belič je bil 1. 1912. izvoljen v ljubljanski občinski
svet; 1. 1913. je prišel tudi v upravni odbor Mestne
hranilnice in bil od 1918. do 1919. član njenega rav¬
nateljstva. Mnogo je tudi delal za krepkejšo organi¬
zacijo obrtništva. V njegovi gostilni so se vršila med
leti 1906. do 1907. posvetovanja za osnovanje Sloven¬
skega obrtniškega društva, ki se je avgusta 1907. res
tudi ustanovilo.

Po Beličevi smrti (15. septembra 1920.) je podedo¬
vala šestico njegova hčerka Ana, poroč. Prochaska.
Ker pa je bil njen mož medtem poklican za profe¬
sorja na konservatorij v Prago, je prodala svojo hišo
na Dunajski cesti 8 dne 28. marca 1922. Alešu in
Tereziji Zalaznik za 125.000 dinarjev.

7. ZALAZNIKI
Aleš Zalaznik

Aleš Zalaznik je bil doma »pri Goščavcu« na Vrz-
dencu občine Horjul, od koder je izšel tudi Aleš Za¬
laznik, prvi slovenski slaščičar v Ljubljani.

Rodil se je Aleš Zalaznik dne 3. avgusta na Vrzden-
cu št. 36 kot peti izmed dvanajst otrok zemljaka Jo¬
žefa Zalaznika in Ivanke, roj. Slovše. Ko je dokončal
ljudsko šolo v Horjulu, je odšel 1. 1899. k stricu Ja¬
kobu Zalazniku v Ljubljano, kjer se je na Starem
trgu 21 izučil pekovske in slaščičarske obrti in postal
I. 1902. pomočnik.

Od 1. 1904. do 1906. je služil vojake pri 7. koro¬
škem polku v Gradcu, kjer je bil za kuharskega vodjo
oficirske menaže v Eggenbergu pri Gradcu. Tu se je
seznanil s Terezijo Geister iz Konjic in se z njo po¬
ročil dne 23. januarja 1907. v Gradcu. Sprva sta
skupno prevzela restavracijo »Viktoria« v Gostingu
pri Gradcu, potem pa je bil Aleš Zalaznik nekaj let za
kuhinjskega vodjo v raznih večjih hotelih tedanje
Avstrije, kjer si je pridobil tako popolno znanje v
vodstvu restavracijskega obrta ko malokdo izmed nje¬
govih stanovskih tovarišev v Sloveniji.

Leta 1909. se je vrnil v Ljubljano in prevzel vod¬
stvo restavracijske kuhinje v hotelu Union. Tu je
ostal s presledkom 1914.—1916., ko je bil mobiliziran,
do 1. 1920. To leto je vzel v najem restavracijo v ho¬
telu Slon ter jo vodil do leta 1923., ko se je preselil
k »šestici« kot nje novi lastnik.

Skupaj s soprogo Terezijo je začel sedaj Aleš Za¬
laznik preurejati prostore in inventar gostilne »pri
šestici«, ki se je bila po smrti prejšnjega lastnika
precej zanemarila in je imela samo dve majhni sobi,
od katerih je služila prva za točilnico, druga pa za
posebne goste.

Najprej se je lotil Zalaznik točilnice, katero je
prestavil v prostore, kjer je bila do tedaj Anton
škofova trgovina z galanterijskim in drobnim bla¬
gom, ter ji poskrbel posebni vhod s ceste. Da pri¬
dobi tudi za občinstvo iz meščanskih slojev več pro¬
stora, je napravil iz skladišč na desni strani dvorišča
leseno verando, dvorišče pa je preuredil v majhen,
toda prijeten restavracijski vrt. Tudi zunanje lice
»Šestice« je popravil in olepšal, tako da je nastala iz
prejšnje predmestne gostilne udobna meščanska re-

ALEŠ ZALAZNIK

stavracija, v katero so Ljubljančani zaradi dobre
hrane in solidne postrežbe čedalje bolj zahajali.

Sredi uspešnega dela in novih načrtov je Aleša Za¬
laznika nenadoma dohitela smrt. Umrl je dne 7. julija
1924. za kapjo, star šele 37 let. Z njim je izgubilo naše
gostinstvo enega svojih najboljših mož, ki je zdru¬
ževal temeljito strokovno izobrazbo s široko razgled-
nostjo po svetu. Bil je vrl narodnjak in rad podpiral
vsa narodna prizadevanja.

Terezija Zalaznik

Aleševa zvesta družica na njegovi življenjski poti
ni pustila načrtov pokojnega soproga nedovršenih,
ampak se je čvrsto lotila započetega dela. Namesto le¬
senih verand je dala napraviti zidane in povečane.
Zgradila je nov, veliki salon in dala poleg njega na¬
praviti moderno kegljišče. Na levi strani vrta so na¬
stale tri zidane »lože«, katerih stebri in oboki arhi¬
tektonsko prav prijetno učinkujejo.

Leta 1937. se je Terezija Zalaznik iz »šestice« pre¬
selila v svojo novo, petnadstropno hišo v Gajevi ulici
št. 6, kjer stanuje s hčerko, gospo Zinko, poročeno
Gregorin, in sinom Alešem. Gostilno vodita od 1.1937.
kot zakupnika Albin in Ana Izlakar z Bleda.

Po zaslugi Zalaznikovih je postala stara »šestica«
ena izmed onih ljubljanskih restavracij, v katerih je
na posrečen način združen starinski, domači značaj
slovenske gostilne s pridobitvami modernega časa.

91

MESTNE PRAVICE PTUJA IZ LETA 1376.

FRANJO VESELKO

VINO

Z a razvoj Ptuja je bila važna prometna lega, ki jo
določajo predvsem zemljepisni činitelji. Ogrska
meja in stremljenje, priti na Dravo in na Adrijo, je
bilo odločilno za potek velikih trgovskih cest. Zveze
z Ogrsko so bile ugodne ob Savi, Muri, Rabi. Trije
lahko prehodni potoki Labnica, Kučenica in Sotla pa
so tvorili večji del meje. Ko je dobil Dunaj monopol
trgovine na Ogrsko za gornje nemške kraje (1. 1221.),
je zgradil za trgovino z Italijo vojvoda Leopold VI.
kamniti most preko Save (Zidani most), kjer so po¬
rabili še bržkone kamnite stebre rimskega mesta.

Prastara, bržkone že v rimski dobi, je bila ptujska
vinska trgovina. L. 1935. je dr. W. Schmid odkopal
na Spodnji Hajdini na ruševinah stare Poetovione
trgovski okoliš »Vicus Fortunae« z velikansko mno¬
žino črepinj v kleteh, kjer so rimski trgovci hranili
vinski pridelek v lončenih amforah. Vinograde okrog
Ptuja omenjajo salzburške listine že 1. 860., 888., 891.
Pred tisoč leti je bilo podnebje v Evropi milejše, ker
je 1. 1046. dala grofica Heina samostanu Krki okrog
Trušenj in Ostrovice na Koroškem vinograde, kjer jih
danes ni. V XI. stoletju je grozdje zorelo okoli Bleda,
do XIV. stoletja na Kamnitniku pri Škofji Loki; spo¬
min še danes v Škofji Loki: »Vincarji«. (Dolenc:
o. c. 120.)

Vino iz Ptuja na poti v tujino je v 4. stol. zadevalo
na razne ovire. Maribor je bil najkasneje od 1. 1330.
skladišče za vina Slovenskih goric zapadno od Pesnice.
Tuji trgovci niso smeli po Martinovem (11. novembra)
nobenega vina voziti skozi Maribor. Isto določa za
Ptuj čl. 138, ki je dovoljeval prestopek kaznovati z za¬
plembo v korist mestnemu zavetišču (spittal), ali pa
so sod odprli in vino izlili na tla. Radgonski vinorodni
okoliš je segal do Drave in do Pesnice in v njem so
Radgončani imeli od 23. septembra do 25. novembra
izključno pravico nakupa. Vino svojega okoliša so
Ptujčani vozili ob Dravi ali pa južno Pohorja po cesti
v salzburška mesta in trge, naprej na Koroško; povsod
so imeli prosto pot brez mitninc. Ena cesta je pa vodila
preko Radgone do Hartberga in preko Birkfelda v
dolino Murice.

L. 1339. pa je dobila Slovenska Bistrica skladiščno
pravo in ptujska vina niso več smela skozi to habs¬
burško mesto. L. 1342. pa je že Herdeg Ptujski, mar¬
šal štajerske, v imenu vojvode Albrehta razsodil spor
med Ptujem in Slovensko Bistrico tako: meščani Slo¬
venske Bistrice ne smejo ovirati Ptujčanom vinske in
druge trgovine. Vsak prevoz morajo brez ovire dovo¬
liti. Ptujčani pa morajo meščanom Slovenske Bistrice
dovoliti štiri stvari: 1. na proščenje smejo v Ptuju
svoje sirovo sukno (loden) rezati in prodajati na lakte.
2. Vsak meščan iz Slov. Bistrice plača v Ptuju celo¬
letno za voz štiri peneze mostnine in mitnine; pešec
da samo pfenig. Suknje in plašče smejo svobodno pro¬
dajati in tudi rezano usnje. Te določbe pisma ureja
štatut v čl. 13., 14., 15., 16., 17., ki so po dikciji po¬
dobni gornjemu pismu in so ga sestavljači bržkone
imeli 1. 1376. pred seboj. Ptujčani bi ne smeli zato
voziti vina na Koroško, da bi se dvignila vinska trgo¬

vina Slovenske Bistrice. Cesta pa je peljala na Ko¬
roško skozi Slovensko Bistrico, Konjice, Vitanje, Slo¬
venji Gradec in Spodnji Dravograd.

Spodnještajerska vina so romala tudi ob reki Kai-
nach v Voitsberg, katerega meščani so prodajali vino
Judenburgu, ta pa je tržil po dolini gornje Mure. Go¬
spodje in samostani, ki so imeli onstran Seineringa
vinograde, so smeli to svoje vino voziti na štajersko
le za lastno porabo, niso ga pa smeli točiti. Z Ogrske
je preko meje smelo le vino štajerskih plemičev in me¬
ščanov, ki so imeli na Ogrskem vinograde, štajerska
vina so se morala boriti z laškimi sladkimi in diše¬
čimi, kakor n. pr. z malvazijo, rumanijo, muškatelcem
in rebulo, ki so jih v malih sodcih na konjih tovorili
iz Primorja preko Krasa. L. 1377. so bila vsa ta vina
prepovedana, seveda začasno.

V srednjem veku pa je treba vobče upoštevati pro¬
metno politiko deželnih knezov, ki jo je vodil fiskalen
interes na deželnoknežjih mestih in mitnicah. Tako
so s predpisi navajali promet le na določena pota, ki
so vodila skozi mesta, druga pota pa so bila prepove¬
dana (Strassenzwang). Poleg vinske trgovine so Ptuj¬
čani tudi sicer uspešno vršili promet po avstrijskih
deželah, kakor nam priča pismo vojvode Albrehta iz
1. 1368., ko izprašuje mesta Gornje Avstrije, katerih
cest so se Ptujčani do sedaj posluževali. Njemu so za¬
trjevali, da so že od starih časov vršili svojo trgovino
preko Krasa in ob Dravi na Ogrsko ter Vlaško. Voj¬
voda Albreht pa je zaslišal dunajske meščane in tr¬
govce ter druga mesta na štajerskem, ki so mu pred
njegovimi svetniki zatrjevala, da Ptujčani nimajo
pravice do te vožnje; če bi vozili po tej poti, bi to voj¬
vodi, njegovim oblastem, deželam in prebivalstvu zelo
škodovalo. Mesta ob Dravi smejo vršiti trgovino samo
ob Dravi in ne dalje; tržijo še lahko po štajerski, če¬
sar pa ne morejo ali nočejo prodati, pa naj peljejo
po gornji cesti proti Judenburgu in preko gore Sem¬
meringa naravnost po cesti na Dunaj.

Takoj, še julija 1. 1368., sta odgovorila vojvodi Al¬
brehtu III. mestni svet in sodnik mesta Enns glede
cest, ki se jih imajo posluževati Ptujčani. V odgovoru
izjavljajo, da se ves njihov zbor spominja, da je vse
laško blago iz Benetk šlo po Kanalski dolini preko
Pontebe, št. Vida in Judenburga, nikdar pa ne preko
Krasa. Tudi baker, cin in živo srebro so vse čase vozili
preko Dunaja in Semmeringa v Benetke. Dalje nimajo
samo Ptujčani in nihče drugi pravice goniti preko
Krasa živine, volov dn svinj ter ovac, s Krasa pa domov
voziti rebule, ki tam raste. Laškega blaga ne smejo
voziti Ptujčani, ki so sicer s posebnim dovoljenjem
in milostjo v vojvodovih deželah trgovali tako, da so
morali mimo mitnice v št. Vidu na Koroškem, bodisi
na suhem ali na vodi. Iz Ennsa so izjavili s prisego,
da je že od nekdaj po njihovem spominu bilo tako.

Vojvoda Albreht je s poizvedovanjem skušal ugo¬
toviti pravno stanje. Tudi kranjska mesta so sicer
smela izvažati iz Hrvatske po cestah preko Krasa na
Beneško živino, ne pa ogrske »schwere hab«, t. j. pred¬
vsem bakra, voska, vina in živega srebra, ki je moralo
po izjavi mesta Enns preko Dunaja in potem preko

92

Semmeringa v Italijo. Prav tako so morali uvoženo
beneško blago prodati doma ali pa peljati na sever in
preko Semmeringa, nikakor pa ne direktno na Hrvat-
sko ali Ogrsko. Tako kakor Ptujčanom je tudi Ljub¬
ljančanom bila prepovedana trgovina z beneškim bla¬
gom na Hrvatsko in Ogrsko ter z ogrskimi kovinami
in voskom proti Benetkam. Habsburška trgovinska po¬
litika je umetno pospeševala razvoj Dunaja in ovirala
razvoj naših mest s prepovedjo kranjsko - hrvatske,
oziroma štajersko-ogrske poti. (Zvvitter: o. c. 61.)

Ko je Rudolf IV. ukrotil Oglej in dobil Furlanijo,
je prepovedal cesto preko Krasa Ljubljana—Vipava
za beneško trgovino. Ta naj bi tekla po cesti Juden¬
burg—Beljak—Italija. To je bilo naperjeno predvsem
proti Ptujčanom, ki so vozili kože in živino iz Ogrske
v Benetke in tam zamenjavali za beneško blago. To
blago pa so potem na debelo prodajali na Ogrsko ali
pa preko Radgone na sever. Tudi cesta preko Hart-
berga je bila za beneško trgovino prepovedana. Le
direktna (ne tranzitna) trgovina (žito, živina, kože,
krzno, ribe) je bila štajerskim obmejnim mestom z
Ogrsko dovoljena.

ŽIDJE

Židje so se k nam naselili bržkone iz Italije. Mo¬
goče je že v rimskih časih bila na Dunaju judovska
občina. Salcburški nadškof Arno je že v 9. stol. v ne¬
kem pismu prosil za judovskega zdravnika. V ranem
srednjem veku so se bavili tudi s trgovino sužnjev pri
nas in so imeli tudi posestva na deželi. Do križarskih
vojn so mirno živeli in se bavili s trgovino že bolj
kakor kristjani. Vsi narodi, gospodarsko malo raz¬
viti, so sovražili denarne obresti, ker so jih smatrali
za dobiček lenuha na račun onega, ki se trudi. Vere
so zato proglašale jemanje obresti za greh. Tako je
judovska vera prepovedovala obresti v trgovanju s
soverniki in brezobrestno posojilo je bila judovska
verska dolžnost. Tudi islam je prepovedoval obresti in
nekoč tudi cerkveni očetje. Krščanska cerkev je pre¬
povedovala vsakemu jemalcu obresti obhajilo, mož¬
nost testamenta in cerkveni pogreb. Toda ker razvito
gospodarsko življenje ni moglo izhajati brez obresti
pri denarnih poslih, je cerkvena prepoved jemanje
obresti spravila denarstvo judom v roke.

Tako so postali najvažnejši in najvplivnejši mestni
prebivalci in so veljali do konca srednjega veka kot
deželnoknežji komorni hlapci. Njih davki so spadali k
najvažnejšim denarnim virom deželnega kneza. Do
nastopa Habsburžanov je o njih malo znanega. Krones
poroča v delu: »Geschichte osterreichs«, da so se po¬
javili na Štajerskem ob istem času kakor drugod vil.
in 12. stoletju; iz te dobe so namreč že pismeni sle¬
dovi krajevnih imen Judenburg, Judendorf pri Gradcu.
Ko so združili Habsburžani po smrti Henrika Koro¬
škega Kranjsko in Koroško s štajersko, so stare ži¬
dovske naselbine razmahnile svoje področje iz Celja,
Slovenj Gradca, Ptuja in Radgone. Bivali so ločeno
od kristjanov, n. pr. v Mariboru v ulici vseh svetnikov,
po 1. 1437. (izgon) tako imenovani. V Ptuju je še da¬
nes ulica Vseh svetnikov in Pirchegger misli, da so
bivali tudi v Ptuju v tej. Opazovanje na licu mesta
potrjuje domnevo, saj ima edino ta ulica v Ptuju še
danes tesne, obokane prehode in izhode, ki so gotovo
bili nekdaj zaprti. Da bi se ločili na zunaj od krist¬

janov, so 1. 1267. na koncilu, ki se je zbral v cerkvi
sv. Štefana na Dunaju, izdali glede j udov naslednje
določbe: judje morajo nositi klobuke z visokimi tu-
lavkami, da se ločijo od kristjanov, župnikom morajo
od svojih njiv plačevati desetino. Krščanskih kopalnic
in gostilnic ne smejo obiskovati. Kristjan ne sme juda
povabiti k mizi in plesati na njegovi poroki. Ko nese
duhovnik zadnje obhajilo mimo hiše juda, mora ta
zapreti vrata in okna. V postnem času ne sme j ud
mesa preko ceste nositi nepokritega. Krščanskih bol¬
nikov tudi ne smejo obiskovati in zdraviti. Mitnic in
uradnih služb ne smejo dobiti. Salzburška sinoda leta
1418. je določila, da morajo judje nositi klobuke z
visokimi tulavkami, judinje pa zvončke. Tega so se
morali držati judje v Ptuju, ki je bil last saleburškega
nadškofa.

Na štajerskem so se zelo razmahnili in dosegli ve¬
liko socialno važnost, kakor pričajo brezštevilna dolžna
pisma iz 14. in 15. stoletja v dež. arhivu. Zgodovinar
Krones poroča, da je znašala v začetku 14. stoletja
procentna mera za obresti 72—86 %, od 1492. pa je
bila zakonito določena na 43 %.  Judje so smeli jemati
tedensko 8 denarjev obresti od enega talenta. Talent
ali marka je imela 240 denarjev ali pfenigov in dolžnik
je tako moral plačati za izposojeni talent v enem letu
416 pfenigov obresti, kar znese kar 173 %  ! To obrestno
mero sta istočasno zakonito določila ogrski kralj Be¬
la IV. in češki kralj Otokar II. na češkem in v Avstriji
in je prepričevalni dokaz, da je v 13. stoletju bilo še
malo denarja na razpolago. Obrestne obresti (Gesuech
vom Gesuech) so požrle kmalu zastavljene predmete.
Tako se je nabiralo v hišah judov premično blago
obrtnikov in trgovcev (»Schreinpfander«, čl. 98, št.:
»Schreinphant«) v kleteh vino, v kaščah žito; v me¬
stih so si pridobili hiše, na deželi kmetije, vinograde
in celo gradove. Simon Povoden, ptujski zgodovinar,
navaja v svoji »Biirgerliches Lesebuch« originalno
listino, izdano na Marjetni dan 1. 1369.: Jud Izak v
Ptuju proda zastavljeni mu vinograd v Kunczenbergu
(Konski breg pri Mariboru), ki je v gorništvu Ptuj¬
skih gospodov, za 28 fl mariborskemu minoritskemu
konventu, ker mu zastavitelj ni mogel plačati dolžne
vsote. Simon Povoden se prav očividno jezi, ko mo¬
druje v svoji knjigi: »... često so rabili kristjani jude
in kdo je kriv? Papeži in koncili, ki so prepovedali
pod kaznijo izobčenja kristjanom posojanje na obresti.
In seveda so Judje svoj položaj izrabili...«

Posli Židov so bili: 1. menjava novcev in trgovina
z žlahtnimi kovinami; 2. depozitni posli; 3. posojeva-
nje denarja. Radi številnih vrst in pogostne obnove
novcev je bilo menjavanje denarja eno glavnih opravil
bankirjev. Deželni knezi niso imeli osrednje finančne
blagajne, v kateri bi se stekali vsi njihovi denarni do¬
hodki. Zato so se posluževali pogosto svojih bankirjev,
ki so obračunavali z upravitelji deželnoknežje imo-
vine, z dež. pisarjem ali vicedomom in plačevali upni¬
ke dež. kneza. Poleg stvarnega zavarovanja posojila
v obliki zastavitve nepremičnin in dohodkov so upo¬
rabljali dolžniki zlasti osebno poroštvo. Poroki so
prevzeli jamstvo, da bo dolžnik vestno izpolnil svoje
obveznosti; imeli so položaj glavnega in ne le pomož¬
nega plačnika. Upnik je zato smel izterjati dolžno
vsoto od dolžnika ali poroka (žontar: o. c. 26). Mno¬
gokrat pa si je upnik izgovoril pravico, da si je ob

93

dospelosti neplačan dolg na dolžnikov račun pri Židu
izposodil na obresti.

Italijanski bankirji (n. pr. trgovske družbe floren¬
tinskih bank Scala-Mozzi, Macci, Bardi, Peruzzi, pri
nas Frescobaldiji) so izoblikovali poseben posel, po-
sojevanje denarja proti ročni zastavi = lombardni
posel. V dobi gospodarskega povzdiga 13. in 14. stol.,
ko je nastala velika potreba kredita pri dež. knezih,
mestih, trgovcih in obrtnikih, so spoznali in izkoristili
florentinski trgovci velik pomen lombardnega poso¬
jila ter ustanovili z dovoljenjem dež. kneza posebne
banke za posojila proti ročni zastavi (casanae, Lehen-
haus). Kot zastavni predmet (»Schreinphat« 93.
čl. št.) je prišlo tudi vino. Radi česte obnove denarja
je veljalo, da mora izposojevalec dobiti isto denarno
vrednost nazaj, kakor jo je dal. Redno pa se je moralo
plačati v isti vrsti denarja, kakor je bil posojen. Iz¬
ročen zastavni predmet (Schreinphant) je služil
pravdno-pravno kot dokazilo za obstoj dolga. Te za¬
stavne predmete, ki so jih imeli judje od kristjanov,
so morali judje na Binkošti (čl. 98 ptujskega Statuta)
predložiti pred svojega judovskega sodnika. Izvršilna
razprodaja zastavljenih predmetov pa je bila redno
izvensodna, namreč po roku dospelosti; po poteku
pol do 1 leta od roka pa se je smela vršiti prodaja
tudi brez opomina zastavnega dolžnika. Nameravano
razprodajo je bilo treba navadno trikrat razglasiti po
mestnem sodnem biriču. Ce bi jud sprejel v zastavo
posvečen ali blagoslovljen predmet (čl. 99 pt. št. »kir-
chen chleined«), bi izgubil svoj denar, ki bi ga posodil
nanj. Ako so mu uničili zastavni predmet miši ali
molji, oziroma je propadel radi tatvine, ropa ali po¬
žara, ni bil več dolžen vrniti zastavnega predmeta,
izgubil pa je tudi svojo terjatev. Smisel tega bančnega
reda je enak tudi določbi čl. 31. Statuta.

V listinah nastopajo judje izključno kot upniki
plemstva, duhovščine in meščanstva. Nekaj primerov:
1. Hartnid, plemič iz Lipnice, jamči Ulriku Sovneške-
mu 1. 1311. za 60 mark srebra pri ptujskem Židu Suez-
leinu. 2. Grofa Henrik in Oto Ortenburška ter grof
Friderik Celjski določajo 1. 1340. kot poroka grofa
Henrika von Wildhausen za 800 funtov oglejskih pfe¬
nigov, izposojenih pri ptujskem zidu Izerlinu in nje¬
govih sinovih Trostleinu in Jonasu. 3. Leta 1347.,
21. jan. v Celju: Rudolf Sovneški potrjuje, da je od
svojega gospoda grofa Friderika Celjskega in njegovih
ujcev Martina in Ivana prevzel v oskrbo na 8 let grad
Rifnik za prevzem 320 mark graških penezov dolga,
ki sta ga napravila njegova ujca pri ptujskih judih.

Vse privatnopravne spore med j udi in kristjani,
tudi višjih stanov, so morali reševati pred judovskim
sodiščem v ali pred sinagogo v Judenburgu, Gradcu,
Mariboru, Radgoni, Ptuju in Brucku vsakih 14 dni.
Sodni zbor je bil sestavljen iz krščanskega judovskega
sodnika, ki je bil ugleden, od mestnega zemljiškega
gospoda imenovani uradnik; včasih je bil to tudi
mestni sodnik. Dalje je bilo še 8 prisednikov: štirje
so bili judje, dva meščana in dva svetovalca mestnega
sveta; poleg je bil še krščanski judovski pisar. V
Ptuju so morali judje dolžna pisma meščanov jav¬
ljati mestnemu sodniku na sodišču (in die schrang,
čl. 97), zastavljene predmete pa je »judovski« sodnik
na Binkošti prevzel od judov (čl. 98) v obravnavo. Na
cerkvene dragocenosti, na sirovo sukno, nezrelo žito

in neizgotovljeno obleko je judom bilo prepovedano
izposojati (čl. 99). Pozneje je sodilo zadeve judov s
plemiči in duhovščino deželno sodišče. Judje pa so
se kmalu pritoževali, da so jih od tam z batinami od¬
ganjali. Kar se pa tiče dolgov, ki so jih imeli kmetje
pri judih, so jih ti morali izterjati v treh letih; zem¬
ljiški gospodje so jih imeli zapisane v posebnih »Ju¬
dovskih knjigah«.

Leta 1310. so bili judje iz štajerske in Koroške
pregnani, pa le za kratek čas, ker so jih Habsburžani
potrebovali. Ob času črne smrti 1. 1348., ki je pomorila
2 /s ljudi v Evropi, so nekateri širili vesti, da so judje
zastrupili studence in začeli so pogromi proti judom.
Na stotine jih je bilo sežganih v plamenih lastnih hiš.
Avstrijski vojvoda Albreht jih je 330 iz mest skril
na grad Kiburg, toda meščani so jih zahtevali nazaj
in 18. sept. 1349. so bili sežgani. Albreht III. in Leo¬
pold III. sta jim celo pozneje 1. 1377. potrdila njihove
pravice s posebno listino, ki se pa ni ohranila. Po smrti
Albrehta jim je te pravice potrdil vojvoda Viljem in
ker je ta še dal obglaviti nekaj revnih in poštenih
ljudi, se je organizirala družba »ungenannten Juden-
hauer, die Gottes Marter rachen und von allen ihren
Schulden ledig vverden wollten«. Ta družba je ukazala
mestom in trgom izgnati jude, sicer bodo zapaljeni.
Gradec, Radgona in Ptuj so bili zažgani, ker niso ubo¬
gali. Na tisoče judov je potem zbežalo iz štajerske in
Koroške na Dunaj, kjer so za velike vsote dobili var¬
stvo vojvode. Tako poročajo »Wiener Annalen 1384
bis 1404.« L. 1397. se je vršil pogrom proti judom na
štajerskem, ker so od nekega kristjana nakupili za
400 goldinarjev hostij. Ko so jih zgrabili, so priznali,
da so kupili od različnih tatov 150 hostij, ki so jih
razposlali jud. občinam v druge dežele. Baje so za
4 goldinarje od nekega kristjana kupili dečka in ubili,
da so dobili krvi. Po teh priznanjih so ujetnike se¬
žgali, le 25 otrokom so prizanesli in jih krstili. Za¬
radi zagonetnega izginutja nekega otroka je prišlo
1. 1290. tudi v Ljubljani do poboja med kristjani in
judi, ki so jih mnogo poklali v njihovem ghetu. Ven¬
dar so se pozneje zopet vrnili, njih število je raslo in
Friderik III. jih je zagovarjal pred obtožbami dežel¬
nega zbora; to so mu morali drago plačati. Na vsaki
mitnici je moral jud plačati 2 peneza mitnine, cerkvi
pa dajati desetino.

L. 1496. pa je cesar Maksimilijan jude na pritisk
deželnih stanov izgnal; iz Kranjske nekoliko kasneje
1515. leta.

KAZENSKO PRAVO

Zločini so se delili po germanskem pravu na težke
(Ungerichte, Halsgerichte), ki se kaznujejo krvavo
(an Hals und Hand, na vratu in roki) in pa pregrehe
(Frevel), ki se kaznujejo na nekrvav način (an Haut
und Haar, na koži in laseh). Denarne kazni (Gewette,
Wandel) so se plačevale sodniku. Germanskopravne
kazni so bile krute. Prevladovalo je načelo, da je treba
prestrašiti druge, da naj ne hodijo po zločinskih po¬
tih. Kazni na prostosti so bile zelo redke; najprej so
bile uvedene v mestih; ptujski Statut jih še ne pozna.

V Nemčiji je dobilo okoli 1. 1230. od saškega skabina
Eike von Repgow zapisano Saško zrcalo (Sachsenspie-
gel) velik ugled, švabsko zrcalo (Schwabenspiegel,
1. 1276.), ki mu je sledilo, je prišlo za slovenske kraje
še največ v poštev, je ščitilo do malega že vse obče-

94

pravne dobrine človeka: življenje, zdravje, imovino,
čast. (Dolenc: o. c. 174.)

Do 13. stoletja se je držalo sodstvo še večinoma v
mejah starih grofij, ki pa so bile prevelike in so zato
razpadle na manjše oblasti, na nižja sodna okrožja,
ki pa so razsojala prvotno le zemljiške prepire in do¬
ločala razmerja med podložniki in njihovim zemlji¬
škim gospodom. Pozneje so sodila nekrvave rane, ža¬
litve, neplačane dolgove. Uboj, tatvine, posilstva, raz-
bojništva, požige je zemljiški gospod izročal sodišču
deželnega kneza, da je ta sodil.

Najvažnejši organ pravosodne uprave v mestih je
bil mestni sodnik, kateremu stoji od XV. stol. dalje
zapriseženi notranji svet ob strani (der geschworene
Hat). Kjer je prišlo do volitve župana poleg mestnega
sodnika, je dobil župan civilno sodstvo, mestnemu
sodniku pa je ostalo krvavo sodstvo (Blutbann) z
insignijami: Stock und Galgen (palica in vešala).
Kjer pa mesto ni imelo takšnega krvnega sodstva, je
mestni sodnik vodil samo preiskavo, nato pa je de-
likventa izročil knežjemu deželnemu sodišču. Tako
je bilo v Ptuju (štafut čl. 165).

Strankam ni trebalo kakor nekoč nasprotnika kli¬
cati pred sodišče (mannitio), vabil ga je sodnik (ban-
nitio). Pri dokazovanju se je v kazenskih stvareh še
dolgo ohranil postopek »božje sodbe«, švabsko zrcalo
pozna potapljanje v vodo, prenašanje vročega železa,
seganje v vrelo vodo in sodni dvoboj. Toda od začetka
XIV. stoletja je veljalo tako dokazovanje že za zasta¬
relo in neuporabno. Če je bil storilec zasačen na sa¬
mem, je bilo dovolj, da ga je oškodovanec vjel in pri¬
peljal pred sodnika, kjer so mu sprva pomagali zatr¬
jevati storjeno zločinstvo možje, ki so mu došli na
njegov »krik« na pomoč, če jih je bilo šest poleg
glavnega oškodovanca, je to zadostovalo kot polni
dokaz in storilec je bil obsojen in kaznovan. Pozneje
niti ni bilo potrebno, da so ga videli, ampak je šest
oseb vzelo na svojo vest, da je zajeti človek splošno
na slabem glasu kot nevaren človek. To potrjuje
čl. 162. statuta: »So man ain schedleichen menschen
in der stat ubervvinden wil, der nicht hanthaft hat,
daz schol geschehen mit siben ...« Pozneje se je po
cerkvenem procesnem redu čim dalje bolj uveljavljal
nazor, da mora biti glavno dokazilo priznanje storilca
(confessio regina probationum), če pa tega ni, pa je
treba dveh v vsakem pogledu nesumljivih prič. če je
ta red povzet po prejšnji praksi, potem je dokazana
s čl. 163. pt. statuta, ki pravi: »Hat der selb mensch
hanthaft, so schol es geschehen mit zwain«. če ni
bilo niti priznanja, niti omenjenih prič, se je dopu¬
stila tortura; ta je prišla iz Italije, kjer je bil napisan
že 1. 1270. »Tractatus de tormentis«. Tudi slovenski
izraz »birič« za sodnega uslužbenca, ki je imel z na¬
tezalnico posla, je bil iz italijanščine prevzet »birro«.
Dokazov za torturo v ptujskem statutu ni. Predsedmo-
vanje je po listinskih virih dokazano za Dravsko do¬
lino; morda so ga uvedli od Otokarja II. postavljeni
potujoči sodniki. (Dolenc: o. c. 188.) Mlajša oblika
inštitucije prisežnih pomagačev je dovoljevala ovreči
dokaz, če je nasprotnik dokazovatelja pripeljal še
večje število pomagačev, ki so zanj prisegli. Najmanj¬
ša oblika pa se zadovoljuje tudi s tem, da dokazovatelj
namesto, da bi privedel večje število pomagačev, kar
sam položi tolikokrat prisego, kolikorkrat je treba,
da prekorači število priseg število nasprotnih prisež¬

nih pomagačev. To dokazuje čl. 126. statuta, kdor
zahteva ukradeno lastnino, bodisi konja ali kako dru¬
go žival na mestnem sodišču za svoje, mora to do¬
kazati s tremi pričami; če pa si ne more dveh pri¬
dobiti, prisega pač sam tri prisege.

Posilstvo (Notnuft), ki ga obravnavajo členi 26. do
29. Statuta, je bilo kaznovano po švabskem zrcalu.
Dolenc: o. c. 180: »posilstvo se kaznuje različno, po
tem, ali je bila posiljena ženska še devica (maget)
ali žena (wip); v prvem primeru se zakoplje zločinec
živ v grob, v drugem se kaznuje z obglavljenjem.
Točno tako so bili kaznovani tudi Ptujčani po statutu!

Zrcalečih se kazni (spiegelnde Strafen) Statut ne
pozna, n. pr. klasične slovenske, da se mora klevetnik
po gobcu počiti »aufs Maul hauen«, ki je bila v na¬
vadi menda samo še pri Frizih (Dolenc o. c. 427).
Tudi telesnih kazni ne omenja Statut; boljše so bile
globe, ki so šle sodniku in mestnim prisednikom. Pač
pa pozna ptujski Statut čl. 114. preventivni zapor za
zločinca, ki je bil takoj, brez preiskave, po odvzemu
orožja zaprt »zu drein vierzehen tagen«, torej za
42 dni, ko se je začelo pričevanje (čl. 116.).

Izdajatelj statuta v nemščini, Bischoff, ga je pri¬
merjal z vsemi izdanimi mestnimi in deželnimi sta¬
tuti avstrijskih dežel, z bavarskimi in frankovskimi
mestnimi pravicami, z budimskim statutom in do¬
gnal je, da ni mogoče prezreti nemškega izvora sploš¬
nih določb v ptujskem statutu, razen specialnih, ki
se tičejo Ptuja samega.

Iz imenitnega statuta mesta Enns na Gornjem Av¬
strijskem, danes v Nemčiji, ki so ga pozneje prevzela
mnoga mesta na češkem (Praga, Brno, Iglava), Ogr¬
skem (Budim), v Erdelju in Slezi, naj bodo za čita-
telje na kratko navedene zanimive kazenske in civil¬
nopravne določbe, ki dobro osvetljujejo življenje v
srednjeveških mestih Srednje Evrope.

Če ubije koga meščan, ki ima za 30 funtov (9 tisoč
dinarjev) nepremičnin, ne rabi nobenega talca in
treba ga je trikrat pred sodišče klicati. Izjavo, da
je ubijal v silobranu, mora potrditi sedem verodostoj¬
nih prič in potem je obtoženec oproščen krivde. Po
trikratnem brezuspešnem pozivu pa proglasi sodnik
nad njim progon. Dva dela premoženja pripadeta nje¬
govi ženi in otrokom, tretji del pa sodniku. Morilec
pa, ki nima za 30 funtov nepremičnin, mora postaviti
talca, ki za njega jamči s svojim lastnim življenjem.
Če ga ne dobi, mora sodnik morilca zapreti do raz¬
sodbe. Brez ozira na njegovo premoženje pa se izvrši
obsodba takoj nad onim morilcem, ki je bil zaloten
pri zločinu.

Meščan, ki odseka komu roko, nogo ali nos, izbije
oko ali uniči kak drug ud, plača za kazen sodniku
10 funtov in poškodovancu ravno toliko. Postopati pa
je, če nima toliko, po zakonu: roko za roko, oko za
oko. Zločin oslepitve na obeh očesih je pridržan voj¬
vodi v kaznovanje. Za odsekani prst ali za poškodbo,
ki ima za posledico izgubo uda, je treba plačati sod¬
niku in poškodovanemu po tri funte (900 din). Če
pa nima zločinec nič denarja, je treba nad njim iz¬
vršiti enako okrnitev. Za rano, ki se poškodovancu
brez izgube uda zaceli, je določena kazen 2 funtov.
Tisti, ki jih ne more plačati, izgubi kožo in lase:
treba ga je ostriči in z batinami nabiti, toda ne na
trgu, kjer tepejo tatove.

95

Delavska knjižnica v Ljubljani

Oni, ki s palico natepe časti vrednega moža, plača
sodniku in tepencu po dva funta. Kdor nabije nič¬
vredneža, ki je palico zaslužil zaradi psovk ali nedo¬
stojnega obnašanja, da sodniku 1 funt, tepenemu pa
nič. Za klofuto, zasoljeno hišnemu posestniku ali
častivrednemu možu, je treba plačati sodniku in
oklofutanemu po en talent (ca. 300 din). Za klofuto,
dano hlapcu ali osebi nizkega stanu, dobi sodnik in
prizadeti vsak po 60 denarjev. Takšna klofuta, da
teče kri, stane tudi toliko, če more storilec dokazati,
da jo je dal z golo roko. Gospodar, ki pretepe svojega
hlapca ali deklo do krvi in to brez orožja, ni prav nič
odgovoren sodniku. Oni, ki je obdolžen, da je s silo
napadel hišo, mora svojo nedolžnost dokazati z dve¬
ma pričama ali pa z božjo sodbo, z vodo ali z ognjem,
če tega ne more, plača sodniku in oškodovanemu go¬
spodarju po 5 talentov. Treba pa mu je roko odsekati,
če nima denarja. Po vloženi tožbi je poravnava med
tožečimi se strankami nemogoča in razsodba je pri¬
držana sodniku.

DEDNO PRAVO

Začetki dednega prava kažejo nazaj na premoženj¬
sko skupnost, ki je obstojala za življenja zapustnika
v njegovi družini združenih dedičev. Ko je zajednica
po smrti zapustnikovi razpadla, je dobil mrtvi svoj
delež. Njemu je pripadel namreč takozvani mrtvaški
del, ki je bil uporabljen za pokop in pogrebne sve¬
čanosti (Brunner: »Deutsche Rechtsgeschichte« str.
211). Po pokristjanjenju Germanov je prevzela cer¬
kev skrb za dušo umrlega. Mrtvi je dobil svoj delež
od zapuščine tako, da je bil ta za blagor njegove
duše razdan cerkvi ali pa revežem. Na to spominja
143. člen statuta, ki določa, da je treba po smrti po¬
kojnika brez oporoke oskrbeti tudi dušo.

Germansko dedno pravo je do recepcije rimskega
prava ostalo na stališču, da napravi umrli živečega
za dediča: »Der Tote erbt den Lebendigen« (Dolenc:
o. c. 150, Brunner: o. c. 211). Glede dednega nasle-
dovanja so bili še v frankovski, še bolj pa v dobi po
visokem srednjem veku poznani različni redi, ki se
naslanjajo na razlikovanje med ožjim in daljšim kro¬
gom sorodnikov. Ponekod je imelo prednost nasled¬
stvo po parentelah. To je bila prva vrsta: otroci,
druga: starši, tretja: bratje in sestre. V parenteli
sami si enakopravni dediči dele dedščino med seboj
po načelu: »starejši obrazuje deleže, mlajši pa si jih
izbira« (»Der altere soli teilen, der Jiingere kiesen«)
(Dolenc: o. c. 151, Brunner: o. c. 212). Temu odgo¬
varja čl. 32. statuta, ki govori: »So ges\vistret mitein
ander tailn wellent, oder ander erben, die gleich ge-
freunt sind, so schol der elter tailen und der iunger
schol die wal nemen an dem tail«.

Glede podedovanih očevin (Erbgiiter, Stammgiiter)
je veljalo pravo zapalosti (Fallrecht, ins recadentiae).
Po tem je bilo nasledstvo urejeno tako, da naj pade
očevina tja, od koder je prišla: »paterna paternis,
materna maternis«. To je isto, kar določa čl. 156.
štatuta o zapuščini zapustnika brez žene in otrok,
statuta o zapuščini zapustnika oče umrlega; člen
končuje: »Daz ist davon, daz es von vater chomen
ist«. Za stranske dediče germansko pravo praviloma
ni poznalo utesnjevanja sorodstvenih mej. Dedovanje
je bilo dopustno in možno »usque ad infinitum«.
Vendar so navadno pravni redi določali dedovanje do
7. ali 9. stopnje, čl. 160. statuta določa sedmo koleno
(»in die sibend sipp«). Če ni bilo upravičenega de¬
diča, je zapadla dediščina pri zapuščinah podložnikov
zemljiškemu gospodu. Temu odgovarja za Ptuj čl. 150.
statuta - (Konec.)

MARKO PERNHART, BLED (Zbirka na Fuiinah)

K članku: France Mesesnel:  FUŽINSKA ZBIRKA

96

JANEZ VOL F, MATI BOŽJA S SV. NEŽO IN' SV. JANEZOM

JANEZ ŠUBIC, BOLNI TERPINC GODUJE

FUŽINSKA ZBIRKA

FRANCE MESESNEL

I ndustrija je ustvarila v XIX. stoletju največja za¬
sebna bogastva in z njimi razpoložljiva sredstva za
zbiranje umetnin. Tedaj prehajajo naloge, ki so jih
od renesanse dalje izpolnjevali le najvišji cerkveni in
posvetni knezi, na novi stan bogatih meščanov, ki
pa svojega bogastva ne črpajo več iz trgovine ali vele¬
posestev, temveč ga služijo s svojo individualno pod¬
jetnostjo. Kultura, katero so ustvarjali, ima zato
svojevrstno obeležje in prav tako likovna umetnost,
ki ima zelo velik delež v tej kulturi. Da je v meščan¬
skem XIX. stoletju res nastala kultura, vredna te
označbe, vidimo po vseh njenih stvaritvah, manj po
arhitekturi, pač pa po vseh sestavinah meščanskega
doma, s katerim se je industrijski meščan ločil od
neudobnih graščin in hladnih palač, življenje se sedaj

omejuje na družino, postaja v neki meri filistrozno,
toda stremi za vsakovrstno izobrazbo in vsebuje
mnogo individualnih umetniških nagnjenj, šele s temi
lastnostmi je slednjič izginila umetnost za golo re¬
prezentanco, s katero je zadnji barok in po njem še
čisti klasicizem segel v XIX. stoletje.

Umetniška dela, ki obdajajo meščana v novem sto¬
letju, imajo svoj stilski vir v klasicistični miselnosti,
zlasti v njenem smislu za odtehtanost in dognano
obliko. Toda prvotna hladnost tega klasicizma, pa naj
si bo v slikah, redkih kipih, celo pa v pohištvu, se
polagoma ublaži in na mesto strogosti in občnosti
stopi toplejša familiarnost, ki ustreza celotnemu živ¬
ljenjskemu občutku meščana tudi tedaj, če se je po¬
lastil kake graščine. In takih primerov je vedno več,

97

M. LANGUS, TEREZIJA ZESCHKO, MATI FINE TERPINC

kajti plemstvo je gubilo tla na račun obogatelega me¬
ščanstva.

Grad Fužine pri Ljubljani, ki ima svoje ime po
kovačnici ob Ljubljanici, se je prvotno imenoval Stu¬
denec. že zgodaj je vodna moč Ljubljaničinega slapa
gnala fužinske mline in druge industrijske naprave.
Grad sam je velika pravokotna zgradba na levem bregu
reke. Bil je nekoč utrjen, kar pričajo stolpi na nje¬
govih oglih, okoli gradu pa je tekla voda po globokem
jarku, v katerem sedaj raste cvetje. Preko jarka vodi
na severni strani kamenit most v vežo in na prostrano,
četverokotno dvorišče, obdano na severu z arkado.
Pred mostom so na vsaki strani kameniti emblemi z
viteško opremo, nasproti pa starinski park z uto, ki
spominja po svoji koničasti strehi na nekdanje ekso¬
tične vrtne stavbice. Prav nad mostom je v nadstropju
na štirih kamenitih konzolah pomol, vanj pa je vzi¬
dana lepo ohranjena kamenita plošča s tremi izklesa¬
nimi grbi in nemškim napisom, ki pove, da je grad
dogradil Vid Kisel 1. 1557. Po Valvasorju, ki je objavil
tudi bakrorezno sliko gradu, je grad kasneje prišel v
last kneza Johana Ulriha Eggenberga. Ko je novi last¬
nik zapustil grad s posestvom kot ustanovo tržaškim
jezuitom, je stanoval v njem le oskrbnik, oprema pa
je pričela propadati. L. 1773. je grad pridobila država
in ga dodelila tržaškemu študijskemu fondu. Ko je
bil 1. 1825. grad na dražbi, ga je takrat 261etni kranj¬
ski trgovec Fidelis Terpinc kupil s posebnim ozirom
na vodno silo na Ljubljanici ter jo izkoristil za svoje

obširne industrijske načrte. Zgodovina Terpinčeve
družine je polna presenetljivih viškov, ki vsi izvirajo
iz prirojene industrijske in tudi trgovske podjetnosti,
s katero so v treh rodovih iz kmečkih posestnikov in
vaških kramarjev postali industrijski podjetniki,
veletrgovci in bogataši.

Fidelis Terpinc  (1799.—1875.), sin slovenskih star¬
šev, se je udeleževal slovenskega političnega življenja
in bil nekaj časa celo namestnik deželnega glavarja.
V tedanji družbi je imel velik delež, posebno pa je
posegal v ljubljansko življenje, odkar se jc poročil
z Jožefino Zeschko  (1805.—1885.), nekdanjo zaro¬
čenko Andreja Smoleta in znano ljubljansko lepotico.
Ostala sta brez otrok. Uredila sta si fužinski grad kot
svoje bivališče, kasneje, ko je Fidelis ostarel in je
grad postal zaradi industrije prehrupen, sta pa sta¬
novala v Zeschkovi hiši na Mestnem trgu.

Valvasor opisuje Fužinski grad in pravi, da ima
krasne poslikane strope, ki pa zaradi slabe oskrbe
pod jezuiti propadajo. Gotovo že v Terpinčevem času
ni bilo sledu po teh umetninah, prav tako pa ne po
ostali stanovanjski opremi. Zakonca Terpinčeva sta
si uredila stanovanje na novo in je bilo pač primer
tedanjega meščanskega doma, čeprav v prostorih pro¬
strane fevdalne graščine. Fidelis Terpinc je dal neka¬
tere sobane pregraditi in napraviti nove strope, ostala
pa je stara kapela z oltarjem in dekoracijo.

V preurejeno graščino je prinesla Fina Zeschko
novo pohištvo, nekaj pa ga je nakupila zakonska dvo¬
jica tudi kasneje. Ker sta imela oba mnogo smisla za
umetnost, posebno pa za slikarstvo, so se kmalu stene
njihovega doma napolnile z novimi umetniškimi deli.
Samozavest industrijcev je narekovala v prvi vrsti
naročila domačih portretov. Terpinc je bil dober zna¬
nec Langusov in si ga je izbral za domačega slikarja.
Tako je Langus še 1. 1826. portretiral mladega gra¬
ščaka kot lovca in ga posadil pred savsko krajino,
s planinami v ozadju. Pol fantastična, pol narodna
noša daje zdravemu gorenjskemu mladeniču prav po¬
seben okvir. Portret, ki je zelo velikih mer, je bil na¬
pravljen kot dekoracija vrat na omari za puške. Kas¬
neje pa je Langus po vrsti portretiral v manjših, do¬
prsnih slikah vse družinske člane ter starše; naslikal

FUŽINE, GRAD, ZUNANJŠČINA

98

pa je tudi repliko majhnega portreta Matije čopa.
S tega je mogoče sklepati, da je imel Terpinc zveze
tudi z ožjim Prešernovim krogom.

Fina Terpinc je sama naročala slike pri slovenskih
slikarjih in je na ta način podpirala mlade akademike
Franketa in Janeza Šubica. Kupovala pa je tudi tuje
slike in kopije. Njen zakon je bil brez otrok in zato
so Terpinčevi adoptirali Emilijo Garčevo z Reke, kas¬
neje poročeno z Janezom Baumgartnom, trgovčevim
sinom iz Ljubljane. Emilija je sama slikala in je pre¬
skrbela svojima hčerkama Jožefi in Mariji slikarski
pouk, ki pa je imel precej priložnosten pomen. Kot
hišna prijateljica je na Fužinah poučevala slikanje
Ivana Kobilca, obenem pa je ustvarila vrsto portretov
in portretnih študij, ki so pomembna skupina njenih
starejših del.

Marija Baumgarten  se je poročila s svojim sorodni¬
kom Ivanom Paumgartnom,  ki je bil v avstrijski kon¬
zularni službi. Ko je lansko jesen nenadoma umrl, je
družina opustita dom na Fužinah, ki so že prej prišle
v last Vevških papirnic, zbirke njihovih prednikov pa
so prišle v razne roke in so samo deloma še v prvotni
lasti. O tej zbirki, ki je za našo kulturno zgodovino
precejšne važnosti, naj bo na tem mestu zabeleženo
vse, kar nam bo moglo kdaj služiti.

Med slikami, ki so jih Terpinčevi kupili za svoj
dom, je bila zbirka kakih osem tablic s pasijonskimi
prizori, ki jih je pripisati Layerjevemu krogu. Večina
tablic je prišla v neznano posest, toda njihova umet¬
niška vrednost ni bila posebno velika. Na rodni Kranj
je Fidelisa spominjala veduta gorenjske metropole,
slikana na Gašteju 1. 1813. Delo (74 X 90 cm) je pre¬
cej samouško, vendar ima več kot le topografsko za¬
nimivost, kajti nad Savo je naslikana bitka med Na¬
poleonovimi in cesarskimi vojaki. Promet na mostu
je posebno značilen za Terpince, ki so kot njegovi
zakupniki zaslužili svoje prvo bogastvo. Razen zelo
lepo ohranjene miniature sv. Jurija, slikane 1. 1693.
na pergament, bi bilo naštevanje starejših originalnih
del skoraj izčrpano, kajti največji del zbirke je nastal
v Terpinčevih letih in za gospodarjeve potrebe.

FUŽINE, TABLA Z NAPISOM IZ LETA 1557.

M. LANGUS, PODOBA FIDEUSA TERPINCA

Razen že omenjenega velikega Langusovega portreta
Fidelisa Terpinca, danes v lasti Lotte Paumgarten-
Horsetzky, je ohranjen odličen doprsni portret Ter-
pinčev iz kasnejših let. Oljna podoba kaže industrijca
v dobrih moških letih s poudarjenim izrazom inteli¬
gence. Pasivna reprezentativnost je uspešno prema¬
gana s prav življenjsko potezo energičnega pogleda in
podjetnosti. Zanimiva je Terpinčeva noša in mornar¬
ska brada. Pendant njegovemu portretu je podoba
njegove žene Fine, katere lepoto so opisovali naši pi¬
satelji. Langus jo je naslikal s križasto modno ruto
na glavi, katero z obema rokama drži na prsih, kakor
da jo pomerja pred ogledalom. Zelena žametasta oble¬
ka odkriva obla pleča in jih obroblja z značilno čipko.
Fina je na tej podobi že zrela ženska, toda vzlic ne¬
koliko suhoparnemu Langusovemu obravnavanju kaže
še precej čara svoje vešče podčrtane lepote. Na por¬
tretu, ki spada med najboljša Langusova dela, sta
roki najslabše obravnavani. Tretji Langusov portret
enake velikosti (74 X 37 cm) kaže Fidelisovega brata
Ivana, ki je bil zdravnik; ta portret je edini podpisan:
Langus/pinx. Tudi to delo je po kvaliteti zelo dobro.
Glava mladega, obritega moža z zalizci ima nekaj ro¬
mantičnega okvira. Zdravi, rdečelični mladenič s po¬
sebno energičnim pogledom kaj malo spominja na
konvencionalne poze ostalih Langusovih del. Po leske¬
tajoči barvi nekako porcelanskega občutka bi moral
biti portret iz tridesetih let, ko se Langusovim por¬
tretom še pozna vpliv Tominčev in njemu sorodnih
portretistov.

99

M. LANGUS, FINA TERPINC, ROJ. ZESCHKO

Langus je slikal tudi starše Fine Zeschko; oba sta
portretirana na enako velikih slikah manjšega forma¬
ta. Oče Franc Zeschko je naslikan v naslonjaču sedeč,
do pasu. Desnico ima po tedanji šegi zataknjeno za te¬
lovnik. Obriti obraz sivolasega moža, še zelo živahnega
pogleda, izdaja dosti skrbnosti in tudi strogosti. Ne¬
koliko manj pastozno je slikana njegova žena Tere¬
zija, rojena Ogrin, ogrnjena s pisano ruto in pokrita
z zelo nežno, čipkasto čepico. Langus se je posebno
potrudil z izdelavo čipk, pentlje, umetnih cvetlic, ko¬
drov, biserov in drugega lepotičja, vendar je portret
v celoti bolj trd, kakor pa možev.

V Terpinčevih sobah je razen opisanih portretov
visel tudi odličen majhen portret starega Blaža Ter-
pinca (1768.—1836.), tovarnarja v Kranju. V zadnjem
času se je izgubil; portreti Fidelisa, Fine in njenih
staršev so prišli v last papirnice v Vevčah. V isti
lasti je sedaj tudi mali Langusov portret Matije Čopa,
podoba zdravnika Terpinca pa je v zbirkah ljubljan¬
skega Mestnega muzeja, kjer je še več podob s Fužin.

Od Langusovih del je samo še mali oljni portret
stavbarja Mateja Medveda (25 X 18,5 cm), čigar modra
suknja in ostala noša izdaja kmetiškega človeka prav
tako kot njegov obriti, prostodušni obraz z naprej po¬
česanimi lasmi. Kot znamenje svojega poklica ima v
desnici črtalo, na mizi pa načrt. Fidelisa Terpinca kot
starca z belo brado ter Fino je naslikala Langusova
nečakinja Henrika; njen je tudi enako majhen oval
s sliko Josipine Turnograjske. Zdi se, da je posneta
po fotografiji, ki je obenem s Fidelisovo fotografijo
prišla v mestno last. Dalje je v muzeju portret Ivana
H. Baumgartnerja (1807.—1894.), izvoljenega, pa ne

potrjenega ljubljanskega župana in načelnika strel¬
cev. Doprsni portret malo sivkastega moža z brki in
bradico je istočasna kopija po M. Stroju. Eno najza¬
nimivejših del pa je oljna slika mladega Janeza Su¬
hica, naslikana za časa njegovega šolanja pri Janezu
Wolfu (1869.—1871.). Na sliki (41,1 X 49,5 cm) je
mladi slikar ohranil dogodek v Terpinčevi hiši na
Mestnem trgu, ko je bolni fužinski graščak v postelji
obhajal svoj god in sta mu čestitala dva para njegovih
svakov ter, kot zadnji v družbi, črnooblečeni umetnik
Wolf. Šubic je verno posnel vse noše, posebno ženske
in nam ohranil njihove pestre barvne kontraste, prav
tako pa ga je zanimalo meščansko pohištvo ter barvite
tapete. Slika je zanimiv in redek meščanski genre, po
izvedbi pa pravo mladostno delo, polno iskrenosti in
barvne neizenačenosti.

V zbirki fužinskega gradu je tudi podoba sv. Kata¬
rine, po tradiciji pripisana Egartnerju, toda v resnici
Langusovo delo. Na znamenju ob mostu čez Ljublja¬
nico so bile na štirih hrastovih tablicah naslikane re¬
ligiozne slike, toda ohranjene so le tri. Med njimi sta
dve Langusovi sliki, tretja pa Wolfova. V kapeli sta
visela dva triptiha, sedaj pa sta v lasti Narodne gale¬
rije. Starejši, katerega je Janez Wolf slikal še v Be¬
netkah, ima v srednji sliki Marijo z Jezusom, katerim
godejo angelci z očitnim vplivom Anselma Feuerbacha,
na krilih pa sta naslikana sv. Neža in sv. Janez, pa-
trona Wolfova in njegove žene. Mlajši triptih, manj
stroge risbe in toplejšega tona, ima poleg sv. Jožefa
na krilih sv. Joahima in sv. Ano. Razen treh brezpo¬
membnih kopij Jurija Tavčarja ima Fužinska zbirka
dve sliki sicer neznanega slikarja M. Umeka. Ena kaže

MIHAEL STROJ, IVAN H. BAUMGARTNER

100

doprsno podobo mlade deklice in je datirana 1. 1872.,
druga pa je portret bradatega starca v profilu, po
izročilu portret Jerneja Kopitarja. Vendar je delo
toliko mlajše, da ne more biti Kopitarjeva slika in je
gotovo akademska študija po tipičnem modelu. Drugi,
malo znan slikar, ki je na Fužinah zastopan, je Leh-
mann: ima majhen, pastozno slikan portret mlade
ženske v profilu.

Henrika Langus, ki je po stričevi smrti postala do¬
mača slikarica na Fužinah, je napravila še en ovalen
portret Fidelisa Tenpinca v starejših letih, potem pa
podobo Emilije Baumgartner z grozdom v roki. Po tej
sliki je napravila še ovalno kopijo. Drugo njeno delo
je Deklica z golobčkom, razen tega pa še podoba
gdč. Ahačičeve. Krajina je na Fužinah manj zasto¬
pana: imeli so le dve Pernhartovi sliki, manjši Vrh
Triglava in večji Bled. To je pristno delo našega kra¬
jinarja, z zelo obširno veduto jezera in okolice ter
pogledom na Stol in ostale planine. Grad Fužine je
bil tudi naslikan, toda zelo diletantsko. Po tradiciji
je bil delo Jos. Strusove.

Kakor smo omenili, je mlajšo generacijo portretirala
Ivana Kobilca, ki je tudi poučevala slikanje in je ob
svojih pogostih obiskih naslikala mnogo študij na Fu¬
žinah. Vseh njenih del je ostalo na Fužinah 17, skoro
samih portretov in študijskih glav. Največja slika je
dvojen portret kontes Jožefine in Marije, izvršen v pa¬
stelu. Razen tega zelo nežno občutenega dela je Ko-

I. KOBILCA, MARY BAUMGARTNER (Fužine)

MATEVŽ LANGUS, DR. MED. IVAN TERPINC

bilca naslikala nekaj robustnih študij gorenjske ma¬
mice z ruto, več dekliških glav ter dve s čopičem ski¬
cirani študiji. Ena predstavlja fužinsko lepotico Kor¬
barjevo, druga, manjša, pa glavo Marije Baumgarten.
Skoraj vsa Kobilčina dela se odlikujejo z izredno sve¬
žino, obe skici pa sta zaradi svoje neposrednosti in
svobodne poteze nekaj podobni slikarskemu načinu
Toulouse - Lautrecovem. Serijo njenih del, nastalih v
letih 1883.—1885., zaključujeta študijska risba in pa¬
stel dekliške glave.

Fina Terpinc je naročala tudi kopije po imenitnih
starejših mojstrih. Najprej so kopije izvrševali tuji
kopisti, potem pa, ko je Langus izvršil dve, sta prišla
na vrsto mlajša domača slikarja Frankč in Janez Šu¬
bic, oba beneška učenca. S kopijami po Raffaelu, Rem¬
brandtu, Corregiu, Bonifaziju de Pitati, Mme Le Brun
in Murillu so večinoma okrasili veliki salon na jugo¬
zahodnem oglu v Fužinah, kjer so viseli portreti do¬
mačih in kjer je bilo naj reprezentativne j še pohištvo.

V tem salonu, čigar sredino je zavzemal biljar vprav
ogromnih mer, sta bili tudi edini omembe vredni skul¬
pturi fužinskega gradu: to sta bila portreta Fine in
Fidelisa Terpinca, oba od Franca Zajca. Manj po¬
memben je marmorni relief Fine, dočim je sadrena
glava Fidelisa Terpinca iz 1. 1875. prav kvalitetno delo
in odlično kaže stremljenje generacije neposredno pred
realizmom.

Vsa našteta slikarska in kiparska dela so krasila
sobane v južnem in jugozahodnem delu gradu, kjer so
bili sprejemni in deloma stanovanjski prostori. Več
garnitur pohištva iz raznih desetletij XIX. stol. ima
manjšo kulturno vrednost, pač pa so značilni ostanki

101

bidermajerskega pohištva, ki ga je imela Fina Zcschko
za doto. Po slogu spadata v to skupino tudi dva glas¬
bena avtomata v podobi precej visokih omar, od ka¬
terih je pa le ena domače delo. V splošnem pa namera,
ustvariti iz prezidanih grajskih soban udobno doma¬
čijo, ni popolnoma uspela, ker so bile dimenzije vse
prej kot intimne. Zato sta stara Terpinca na stara
leta raje prebivala v mestu in si uredila pravi meščan¬
ski dom v Zeschkovi hiši. Od zgodovinskih predmetov
je ostala na Fužinah še velika miza, za katero je po
tradiciji zasedal ljubljanski kongres, ter oprema ka¬
pele, ki jo novi lastniki s pieteto varujejo.

Obširne stene fužinskih soban so bile razen z na¬
štetimi umetninami pokrite še z drugimi kulturno¬
zgodovinskimi zanimivostmi: med njimi so bile stare
fotografije, bakrorezi, litografije in risbe, vezenine,

spomini na razne dogodke, skratka, z deli, ki so živo
prikazovala interese polpreteklih generacij. Po svoje
je tak dom del naše kulturne zgodovine in posledica
tedanjih socialnih razmer. Marsikak del te zbirke, ki
je prej služila vsakdanjemu življenju, bo poslej v na¬
ših javnih in zasebnih zbirkah priča o aktivni rasti
slovenskega meščanstva v XIX. stol., pa tudi o njegovi
sterilnosti, ko se je nova generacija oddaljila od na¬
roda in zemlje ter zaostala za splošnim razvojem.

Opomba. O Fidelisu Terpincu gl. članek dr. Ru¬
dolfa Andrejke v I. letniku »Kronike«, kjer je tudi
nekaj ilustracij s Fužin. Podatki o delih Janeza Šubica
so deloma iz ohranjene korespondence (ZUZ IX., 1929.,
str. 150), deloma po avtorjevi knjigi Janez in Jurij
Šubic (1939.).

VPRAŠANJE ,,VITALNO-STATISTIČNEGA ZAVODA 1  V LJUBLJANI

FRANCE VEBER

obudo, da sem pričujočo razpravico napisal za
»Kroniko«, mi je dal g. univ. prof. dr. Fr. Stele,
s katerim sem se o tem posebnem vprašanju nedavno
ustno razgovarjal. Vprav to dejstvo me tembolj prepri¬
čuje, da misli, ki jih razvijam, nimajo le teoretičnega
pomena, temveč da utegnejo biti nadaljnjemu razvoju
našega občinskega življenja tudi v dejansko korist.
Zlasti bi pa rad razširil prepričanje, da je za pospe¬
ševanje pravega razvoja človeka in družbe potrebno
skrbno proučevanje in upoštevanje tudi njunega no¬
tranjega, dušeslovnega  svojstva. Visoko
spoštovanemu kolegu Steletu pa izrekam za njegovo
pobudo tudi na tem mestu svojo toplo zahvalo.

I.

Primer gospodarstva,  že na samo gospodarsko
vprašanje, ki postaja v naših dneh vedno aktualnejše
poglavje v človeškem življenju, je treba gledati tako,
da spoznamo tudi značilno notranjo strukturo  danega
gospodarskega stanja in da dobimo po taki poti tudi
pravo sliko notranje gospodarske dinamike tiste sku¬
pine ljudi, ki jo hočemo gospodarsko proučiti, šele
spoznanje take notranje strukture danega gospodar¬
skega stanja nam pomaga, da odkrijemo v gospodar¬
skem življenju to, kar je tudi v njem res več ali manj
trajnega  in kar edino nam pomaga še to, da moremo
po taki poti z večjo ali manjšo verjetnostjo domne¬
vati, kako se bo dano gospodarsko stanje razvijalo
tudi naprej. Razen tega nas samo spoznanje take no¬
tranje strukture danega gospodarskega stanja osvo¬
bodi skoraj nepremagljive tendence, da gledamo na
gospodarsko življenje ljudi s samih »osebnih« vidi¬
kov in da ne uporabljamo tudi na tem važnem polju
takih »nevtralnih« metod, ki nimajo opravka z vpra¬
šanjem, kdo je »v trenutku« gospodarsko na boljšem,
in kaj še z vprašanjem, ali in v koliki meri smo pri
tem tudi »sami« prizadeti. In ta cilj danes ni več le
na papirju, temveč se tudi vedno bolj uresničuje v
samem dejanskem življenju.

Takemu objektivnemu  preiskovanju več ali manj
trajnih  osnov danega gospodarskega stanja so name¬
njeni zlasti moderni gospodarski »statistični insti¬
tuti«, ki že zdavnaj niso več le neki formalni aparati
samega državnega življenja, temveč se vedno bolj po-
laščajo tudi ožjih  človeških skupin, na katerih je
zgrajeno tudi vse širše in torej n. pr. tudi pravo dr¬
žavno gospodarsko delo in prizadevanje. Med take
ožje skupine pa spada brez dvoma zlasti vse komu¬
nalno  življenje človeka in zato ni čuda, da so na¬
predna mesta — tako tudi Ljubljana — preuredila
ali celo na novo ustanovila posebne »statistične od¬
seke«, ki naj odkrivajo tudi tako strukturno-dinam-
sko podobo pristojne občine. Da, vprav komunalno,
občinsko življenje je najnaravnejše izhodišče za go¬
spodarski študij te vrste. Saj je »občina« najbolj or-
ganična in zato kar osnovna oblika javne življenjske
vzajemnosti: skoraj pa ni važnega vprašanja v člo¬
veškem življenju, ki bi v toliki meri zadevalo prave
javne  interese človeka in družbe, kakor je vidno to
vprav ob gospodarskem vprašanju. Pri denarju se
neha šala, pravi že star pregovor. Tudi sama morala
gospodarskega napredovanja ima v prvi vrsti javni
pomen in ne »zasebnega«. Vsaj na splošno nas v
mnogo manjši meri zanima vprašanje, ali je naš
»bližnji« n. pr. star ali mlad, zdrav ali bolan itd.,
nego vprašanje, ali in v koliki meri smo od njega —
gospodarsko odvisni.

II.

Gospodarstvo in življenje.  Pri vsem tem pa ne
smemo pozabiti, da pomenja tako »gospodarsko-sta-
tistično« delo vendar samo vnanjo  ali obodno  stran
vsega tega, za kar tu prav za prav gre. Ne smemo
namreč pozabiti, da gospodarstvo po svojem najbolj
osnovnem bistvu je in more biti le sredstvo  in ne
— namen življenja človeka in družbe. Ali še točneje
povedano: življenje človeka ima dve strani, »izven-
gospodarsko« in »gospodarsko«, pri čemer pa nare¬
kuje samo prva stran prave ter neposredne in to te¬
lesne in animalne ali tudi duhovne potrebe in namene

102

življenja, vtem k« dobavlja druga, gospodarska stran
človeškega življenja samo vsa »sredstva«, ki so za de¬
jansko dosego onih neposrednih ter že zato povsem
izvengospodarskih potreb in namenov življenja še
posebej potrebna. N. pr. »glad« ali »žeja« nista ne¬
posredni sestavini nobenega pravega »gospodarskega«
dela in prizadevanja; pač pa ima gospodarstvo tudi
ta namen, da ima človek na razpolago vse to, kar mu
je v primeru gladti ali žeje pač neobhodno potrebno.
Torej vprav v osnovah sploh ne gre za nobeno samo
gospodarstvo in za noben sam gospodarski razvoj,
pač pa gre za življenje,  v našem primeru seveda za
— življenje človeka.

Življenje človeka!  Med take osnovne ter povsem
izvengospodarske poteze in potrebe samega »življe¬
nja« človeka in družbe pa spadajo n. pr. tudi »zdrav¬
je«, »dcdnostne« posebnosti, določena stopnja telesne
in duševne »zmogljivosti«, ki obsega še posebno »pri-
lagojevalno« in »posegovalno« stran naše narave, na¬
dalje posebna »nagnjenja«, »usoda« in njen posebni
vpliv na človeka, seveda tudi vprašanje takega ali dru¬
gačnega človekovega »miljčja«, vprašanje »mladin¬
skega« naraščaja, prilično ter splošno »kulturno« sta¬
nje, življenjski »standard«, tudi najrazličnejše ter
tako zvane »manj vredne« anomalije danega življenj¬
skega stanja itd. Šele vse to nam da spoznati prave
notranje  vrelce, iz katerih izvira izhodno in končno
tudi sama — gospodarska podoba skupine, za katero
pač gre. Kot poseben primer navajam še »varčnost«
ali »razsipnost«, ki sta v svojih koreninah tudi nepo¬
sredni ter povsem izvengospodarski potezi človeškega
življenja in imata vendar tako ogromen pomen tudi
za samo gospodarsko stanje človeka, že sam značaj
človeka vpliva odločilno tudi na njegovo gospodarsko
delo in prizadevanje.

Iz vsega tega pa sledi, da moramo v prvi vrsti spo¬
znati tudi pravo biološko-psihološko  strukturo dane
skupine ljudi ali pa nam tudi njeno »vnanje« gospo¬
darsko stanje ostane v osnovah prikrito in nerazum¬
ljivo. In spoznanje take prave »biološko-psihološke«
strukture dane skupine ljudi in torej n. pr. »občine«
nam je neobhodno potrebno še zlasti tedaj, ko ho¬
čemo tudi morebitno »obolelost« take skupine ali
občine zdraviti ob njenem pravem korenu  in ne samo
ob njenih vnanjih simptomih. Šele poznanje take bio¬
loško-psihološke strukture, takega biološko-psiholo-
škega prereza  občinske skupnosti nam pomaga, da se
seznanimo z resničnimi notranjimi gibali skupnega
življenja in da še globlje razumevamo tudi njegov
vnanji, gospodarski odraz. In tako poznanje je po¬
trebno zlasti ob »občinski« skupnosti« ki je v prvi
vrsti in v osnovnih pogledih vsaj na splošno res tudi
»biološko-psihološko« in ne samo »vnanje-prilično«
in »usodno-miljejsko« osnovana. Ponovno poudarjam
potrebo, da spoznamo pravo biološko-psihološko struk¬
turo  dane skupine  ljudi in da se ne bavimo samo s
prilično došlimi »poedinci« in da se še z njimi ne ba¬
vimo le z vida njihovih enako zgolj »priličnih« živ¬
ljenjskih potreb in namenov. Ta razlika med takim
»individualno-priličnim« in pravim »strukturno-pre-
reznim« biološko-psihološkim proučevanjem človeka
bo podprla tudi naše poznejše razlikovanje med tu

mišljeno pravo »vitalno statistiko« na eni strani in
samim »poklicno-posvetovalnim« delom v ožjem po¬
menu besede na drugi.

III.

Behaviorizem in testna metoda.  V novejšem ter
najnovejšem času so nastopili znanstveniki, ki so
imeli ter imajo živ čut za prave življenjske, dušeslov-
ne potrebe človeka, se pa v metodi svojega dela na¬
gibajo bolj k »objektivnemu« preiskovanju življenja,
kakor je že od nekdaj običajno n. pr. pri samem pri¬
rodoslovno - biološkem pogledu na svet in življenje.
Po taki poti je nastala posebna ter tako imenovana
objektivna psihologija,  ki se ne bavi več neposredno
s samim notranjim »doživljanjem« in sploh z nobeno
samo »duševnostjo«, ki pa posveča tem večjo pozor¬
nost vprašanju, ali in kako se to »doživljanje« in ta
»duševnost« tudi na zunaj  prikazuje in javlja. Resda
se psihologija te vrste ponekod več ne zaveda svojega
pravega notranje-doživljajskega ter čisto psihološke¬
ga izvora, ali to ji ne odvzame njenega velikega ter
nespornega praktičnega  pomena, ki je v tem, da gre
tu za tako preiskovanje notranjega, duševnega sveta,
ki pokaže ta svet tudi v njegovem pomenu za samo
dejansko  in že na zunaj  očitno življenje na zemlji.
Ob taki psihologiji gre že za konkretna dejanja  in ne
za same »besede« ali tu gre, ako se naslonimo že na
primer apostola Pavla, za ljubezen, ki se javlja v
delih  in ni samo »v srcu in misli«. Zato je vsa po¬
zornost te posebne psihologije namenjena vprašanju,
kako se človek v dani življenjski »situaciji« dejansko
na zunaj prikazuje ter vede. Od tod tudi ime »beha¬
viorizem« (angl. behavior = vedenje, javljanje). Ime¬
nujem le dva glavna zastopnika te psihologije, in sicer
Rusa Behtereva  in Amerikanca Watsona.

Najnovejši razvoj prikazuje in dokazuje, da je tudi
ta »objektivna« psihologija navezana na stare »samo-
opazovalne« ali »introspektivne« metode, ker omogo¬
čajo samo te metode pravo izbero  takih vnanjih de¬
janj človeka in živega bitja sploh, ki so ter naj bodo
res tudi psihološko pomembna. Toda samo delo  v tej
psihologiji je in ostane osredotočeno na tem, kar je v
vsem javljanju človeka res že na zunaj očitno ter
vidno. In vprav to dejstvo daje tej psihologiji njen
posebni pomen in smisel, ki je celo dvojen. Prvič po¬
kaže taka psihologija sam »notranji svet«, kakor je
bilo to že povedano, tudi po njegovem praktičnem po¬
menu za dejansko življenje človeka in družbe, kar
nam da še posebej zaslutiti, da je tudi ta čisti no¬
tranji ali duševni svet posebna »eksekutivna sila«
življenja. Na drugi strani pa more samo taka psiho¬
logija ustvariti prave objektivne metode,  ki nam omo¬
gočajo, da gledamo tudi na najbolj notranje utripe
človeške duše tako, kakor gledamo pri drugi priliki
na vse »objektivno« javljanje same žive ter nežive
prirode, ki nas obdaja. In vprav to drugo dejstvo je
največje važnosti tudi ob naši gori izrečeni posebni
zahtevi, da nam je danes v prvi vrsti potrebno spo¬
znanje prave »biološko - psihološke strukture« tiste
skupine ljudi, ki jo hočemo tudi po njenem danem
gospodarskem, socialnem in kulturnem stanju res do
dna proučiti.

Saj je menda že zdaj jasno, da in zakaj gre vprav
omenjeni posebni »objektivni« psihologiji glavna za¬
sluga, da poznamo danes tudi že prave metode,  ki

103

nam omogočajo res objektivno  spoznavanje tudi same
— biološko - psihološke strukture kakršne koli širše
ali ožje skupine ljudi. Kakor je n. pr. iz matematične
statistike pognala posebna veja ekonomske statistike,
tako se je ob modernem behaviorizmu ali vsaj ob
»behavioristični« usmeritvi dušeslovnega dela (Bi¬
neti J  razvila tudi zlasti moderna testna statistika,  ki
ni ostala le v okviru teoretične, splošne »testologije«,
temveč se je tudi v praksi življenja dvignila do višine,
da moremo z njeno pomočjo danes zanesljivo in brez
predsodkov proučevati tudi najbolj komplicirana in
najaktualnejša vprašanja iz takega biološko-psiholo-
škega področja človeka in družbe. Pri tem je ne male
važnosti dejstvo, da šele tako testno preiskovanje
omogoča in kar pospešuje objektivni  pogled tudi v
pravo psihološko  in celo v samo duhovno  nastrojenost
ljudi, šele po taki poti utegnemo dobiti celotno,  tako
podobo človeške zmogljivosti, ki sc ne omejuje le na
dane »biološke« (n. pr. anatomsko-fiziološke ali
zdravstveno-higienske) poteze človeka in družbe. Vsi
pa vemo, da so za dejansko človeško življenje tudi ob
enaki ali podobni biološki nastrojenosti odločilnega
pomena zlasti še njegove —- psihološko-duhovne po¬
sebnosti.

Pri tej posebni metodi gre najprej za testno ugo¬
tavljanje dejanskega biološko - psihološkega reliefa
dane skupine ljudi. S takim delom se pa spaja še
testno -statistično  preiskovanje takd dobljenega mate¬
riala, ki ima namen, da dobimo po načelu »povpreč¬
nega ideala« tudi objektivno merilo  dane življenjske
zmogljivosti (»standardizacija testa«). Zato ob takem
»testnem« proučevanju človeškega življenja že naprej
odpadejo vsi samo »zasebni« pogledi in vsi samo »sub¬
jektivni« vidiki, tembolj pa postaja tu vedno očitnejša
dejanska zakonitost  tudi najbolj notranjega ter samo
duševnega življenja človeka in družbe. In zato se ob
takem »testnem« proučevanju odpirajo zlasti praktiku
še življenjska polja, ki zdaleka presegajo samo vnanje-
gospodarsko motrenje življenja. Saj sem že povedal,
da obsega testna metoda vse osnovne in torej biološke,
prave psihološke in tudi same duhovne strani življe¬
nja človeka in družbe. Naj navedem samo nekaj zna¬
čilnih primerov!

Tu, ob takem testnem proučevanju, gre zdaj za to,
da se na samem »terenu« prouči in doseže možnost
racionalne selekcije  človeka kot »delavca« v najšir¬
šem in najožjem pomenu besede in ni tu misliti samo
na delo v — tovarni. Testna metoda omogoča res
objektivno ugotavljanje dane delovne zmogljivosti in
nagnjenosti, pa tudi posebno analizo same energije,
ki je za to ali ono delo potrebna. In naj še posebej
omenim, da bi samo taka racionalna selekcija mogla
nuditi učinkovito protiutež proti onemu kvarnemu in
ponekod kar usodnemu dušeslovnemu razkolu,  ki loči
še danes tako zvanega »inteligenta« od »delavca« v
običajnem pomenu besede. Nadalje pa gre tu, ob
takem testnem proučevanju, še za to, da se isto tako
na samem »terenu« prouči in doseže tudi možnost
racionalne selekcije samega dela, same produkcije,
ki je ter naj bo za dano skupino ljudi res primerna
in tudi dejansko potrebna. Kar je dobro za enega, ni
dobro za drugega, pravi že star pregovor, če pa ho¬
čemo dano skupino ljudi tudi s tega vidika proučiti
in ji tudi s tega vidika pomagati, se moramo zopet v

prvi vrsti seznaniti z vsem tem, kar je za njeno  bio-
loško-psihološko strukturo značilno in kar jo v naj¬
globljih koreninah loči od drugih takih skupin. Zopet
smo v prvi vrsti navezani na objektivno »testno« me¬
todo, ki bo nam v doglednem času omogočila, da po¬
spešujemo glede na določeno skupino ljudi tako delo,
tako produkcijo, ki se najbolj prilega tudi njenemu
notranjemu življenjskemu nastroju, in da izločimo iz
nje take napore, ki so njeni lastni notranji naravi
nasprotni in se v njej »naravno« niti ne vrše in vršiti
ne morejo. Kot poseben primer te vrste navajam le
potrebo po pravi razmejitvi med »industrijskim« in
»obrtniškim« delom ali tudi med tako imenovano
»inteligenco« in »delovnim« slojem prebivalstva. Se¬
veda ne gre tu za nobeno »nasilno« razmejevanje te
vrste, pač pa za odločanje vprašanja, ali in v koliki
meri sta človek in družba po sami svoji naravi  za to
ali ono »delo« primerna in »usposobljena«.

Končno gre tu, ob testni metodi, tudi za prevažno
mladinsko vprašanje  in to ne samo v znanem ožjem,
šolskem pomenu besede. Gre za testno ugotavljanje
šolskega in izvenšolskega socialnega sestava mladine,
njenega biološko-psihološkega razvoja in vseh dednih
in miljejskih prilik, ki ta razvoj tako ali drugače do¬
ločajo in spreminjajo, zlasti pa gre šc za enako ob¬
jektivno proučevanje dejanske  razvitosti in razčlenje¬
nosti njenih posebnih sposobnosti,  ki so že na tej
mladinski stopnji odločilne tudi za njeno poznejše
delo v zasebnem in javnem življenju, še posebej gre
tu tudi za enako objektivno proučevanje defektne
mladine in za tako dobljeno objektivno možnost, da
se tudi ta važni sektor skupnega življenja podredi
zdravim in pravim potrebam celote. V tej zvezi gre še
posebna važnost dejstvu, da testna metoda nikakor ne
sledi tistemu znanemu »načelu ločitve duhov«, ki stre¬
mi v prvi vrsti le po ločitvi  med »dobrim« in »slabim«
in ki takd rado nagiba k prekomernemu poveličevanju
enega in h krivičnemu tlačenju drugega. Ne, temveč
testna metoda ugotavlja same dejanske zmogljivosti
in ona omogoča, da odkrivamo tudi take zmogljivosti,
ki so največje važnosti za samo življenje, so pa n. pr.
celo v šolski  praksi težko vidne ter nekam zakrite.
Treba je tudi pomisliti, da testna metoda že v načelu
ni nobeno »šolsko izpraševanje«, ne, temveč pri njej
gre za objektivno in to individualno ter kolektivno
preizkuševanje  in k temu za preizkuševanje v vseh
onih smereh, ki nam dajo spoznati prave notranje
osnove določenega družbenega sestava,  glede na ka¬
terega je tudi dani »ekonomski položaj« bolj vnanja
posledica in ne notranji vzrok.

Naj še izrečno ponovim, da se »testno preizkuše¬
vanje« res ne sine zamenjati s »šolskim izpraševa¬
njem«. Namen šolskega izpraševanja je, da pokaže
učenec to, kar se je dejansko učil in naučil (od tod
tudi ime učenec).  Na izid takega  izpraševanja vpliva
tudi »sreča« ali »smola« in tu se utegne kaj dobro
odrezati tudi manj nadarjeni učenec, ki ne zamudi
nobene ure in se »pridno« uči. Namen testnega pre-
izkuševanja pa je, da pokaže mladi človek, kako sc
obnaša in znajde v novi  situaciji in ob novi  nalogi,
na katero se še ni zavestno »pripravljal«. Tako preiz¬
kuševanje je tudi bliže življenju  in ne kvarijo ga
omenjene in podobne »negotovosti« šolskega izpraše¬
vanja mladine. To ne vzame šoli, pravi  šoli njenega

104

pomena in njene  potrebnosti. Vendar sem prepričan,
da bodo morda že prihodnja desetletja od naše mla¬
dine in zlasti od naših »maturantov« zahtevala oboja
»izpričevala«, šolska in testna.  Samo po taki poti bi
mogli ugotoviti obseg vsega tega, kar mladi človek
res sam  zmore in kar je zato tudi prava last  njegovega
notranjega bistva. Samo po taki poti bi mogli doseči
tudi možnost racionalne selekcije danega mladinskega
naraščaja,  take selekcije, ki bi zasebniku in oblasti
omogočala, da bi v bodoče z objektivno zanesljivostjo
in načrtno doslednostjo vse mlade ljudi že naprej po¬
stavljala na taka mesta, ki bi jih ti ljudje že po svoji
biološko-psihološki strukturi tudi najbolje izpolnili.

V taki zvezi mi prihaja v spomin tudi naša po¬
deželska  mladina in to še zlasti kmečka, ki je že od
nekdaj tvorila najelitnejše naraščajno jedro poznejše
prave inteligence našega naroda. Zanimivo je vedeti,
da se je tudi ta izbor dejansko vršil po pravi »testni«
metodi, čeprav ta metoda še ni imela značaja zavest¬
nega, znanstvenega ter načrtnega  tovrstnega preisko¬
vanja in preizkuševanja mladine. Tudi vsi tisti ne-
številni dobri in izkušeni župniki, ki so slovenskim
staršem svetovali, naj dajo tega ali onega svojih sinov
»v šole«, niso gledali samo na formalne šolske uspehe
in ne na sama »šolska izpričevala«, temveč tudi oni
in že oni so bili v prvem redu praktični »testatorji«,
tudi oni in že oni so pravo vrednost kmečke mladine
spoznavali v njenem dejanskem  življenju in to v
»situacijah«, ki zdaleka presegajo okvir šolskega po¬
slopja in vsega tega, kar se tam običajno vrši in do¬
gaja. Bilo je to neko »prilično« ter po trenutnih živ¬
ljenjskih položajih narekovano testiranje  naše mladine
in vendar je vprav to testiranje storilo, da je dobil
naš narod toliko velikih mož, ki so zanj delali in do¬
segli oboje: da so ga v usodnih trenutkih rešili pro¬
pada in da so mu omogočili še vnanji ter notranji
nadaljnji razvoj. Nekateri pravijo, da se je po taki
poti mladinsko bogastvo naše dežele medtem več ali
manj že »izčrpalo« in da je postala v teku takega raz¬
voja tudi naša kmečka mladina že tako »prebrana«,
da v tem pogledu ni več pričakovati posebnih razlik
med podeželsko, kmečko in mestno, uradniško deco.
Za svojo osebo tega ne verjamem in to tem manj,
ako pomislimo, da je že omenjeno več ali manj samo
»prilično« ter »slučajno« preizkuševanje slovenske
mladine toliko pomagalo, da se je tudi na tem važnem
življenjskem polju našlo toliko pravega »zrnja«. Ko¬
liko več uspehov si pa smemo obetati tudi še naprej,
ako bi se to preizkuševanje pričelo vršiti tudi načrtno,
tako da da bi že naprej odpadli vsi morebitni »osebni«
ter »lokalni« vidiki in da bi se to delalo po metodah,
ki imajo danes že značaj tudi prave znanstvene teo¬
rije in ne same prakse življenja?!

IV.

Dosedanji uspehi. Ljubljana.  Po vsem rečenem ni
čuda, da dobimo v naprednejših državah danes že
posebne institute,  ki opravljajo delo te posebne vrste
in ki po taki poti z vedno večjim uspehom odkrivajo
pravo notranjo, biološko - psihološko strukturo člo¬
veških skupin, ki so jim namenjeni. V tem pogledu
prvačita še vedno Anglija  in Amerika,  kjer se je to
gibanje tudi začelo in kjer je to gibanje v teku kaj
kratkega razvoja rodilo zavode, ki bi jih po njihovem

materialnem obsegu in po njihovi delovni razčlenje¬
nosti lahko primerjali s celimi »fakultetami« v našem,
srednjeevropskem pomenu besede, že dosedanji uspe¬
hi so ogromni in to na vseh poljih človeškega dela
in prizadevanja, celo na — vojaškem, Tudi ni čudno,
da je to gibanje z vida same prakse  življenja zajelo
zlasti napredna mesta,  ki dobivajo od posebnega dela
te vrste vedno večje koristi za pravi nadaljnji razvoj
svojega komunalnega življenja v najožjem in naj¬
širšem pomenu besede. In nas Slovence mora še po-
stiko« (dr. Mikič). Med tem deluje podoben institut
otvorjen tudi v Zagrebu,  ki ga vodi v okviru »šole za
narodno zdravje« dr. Borčič in kateremu je za gori
orisana posebna biološko - psihološka vprašanja pre¬
bivalstva dodeljen poseben odsek za »Vitalno stati¬
stiko« (dr. Mikič). Med tem deluje podobni institut
tudi že v Beogradu,  ki nosi naslov »Psihometričnega
zavoda« in ki ga vodi M. Agapov. Ali ni tedaj več nego
samo upravičena želja in potreba, da dobi tak zavod
ali odsek tudi Ljubljana  in to kot nesporno na¬
rodno, kulturno, gospodarsko in politično središče
naše banovine?

Morda zavaja moj gori podani primer podeželske,
kmečke mladine koga k vprašanju, zakaj predlagam
in priporočam to posebno preiskovanje prebivalstva
najprej v »mestu« in ne kar na deželi. K temu me
nagibajo trije razlogi. Kot avtor »Idejnih temeljev
slovanskega agrarizma« (1928) sem še vedno pre¬
pričan, da je »podeželje« edina prava vnanja in no¬
tranja hrbtenica našega naroda. Toda tudi življenje
v »mestu« ima svoje zakonite  vrline in imam namen,
da posvetim ob priliki tudi temu vprašanju posebno
študijo. »Agrarizem« in  » urbanizem «, šele to oboje da¬
je naši vzajemnosti njeno celotno pravo obliko in njen
naravni nadaljnji razvoj. Zlasti ne smemo pozabiti,
da se običajno samo v mestih  rode »gibanja«, čeprav
so ta gibanja v danem primeru namenjena pravemu
napredku »dežele« in ne življenju po mestih. Drugič
bo naše dobro podeželsko ljudstvo v skladu s svojo
znano konservativno nastrojenostjo šele tedaj delo in
napore te posebne vrste rado sprejelo ter celo pozdra¬
vilo ali kar samo podpiralo, ko se bo prepričalo, kake
koristi sme od tega dela in od teh naporov pričako¬
vati že na osnovi vsega tega, kar mu bo iz dneva v
dan vedno jasneje ter učinkoviteje predočeval tudi
njegov dotik s samim mestnim življenjem. In končno
tudi naša podeželska, kmečka mladina študira v me¬
stih in postaja tako deležna vsega tega, čemur je iz¬
hodno ter končno namenjeno vse delo te posebne
vrste v mestu, pri čemer je glede na naše  prilike razen
Ljubljane še misliti zlasti na Maribor.

Slej ko prej pa še poudarjam, da se mi zdi vprav
komunalna, občinska  vzajemnost najosnovnejše in
najnaravnejše izhodno torišče za tako posebno »test¬
no« preiskovanje in preizkuševanje prebivalstva. Saj
sem že povedal, da je vprav komunalna, občinska vza¬
jemnost tudi najosnovnejša ter najnaravnejša ele¬
mentarna oblika vse — »javne« življenjske vzajem¬
nosti. Razen tega obsega večja mestna  občina prav
gotovo tudi glede na svoje prebivalstvo vsaj vse glavne
prvine zasebnega in javnega življenja in omogoča
zato še tako preiskovanje te posebne vrste, ki ima in
naj ima v danem primeru tudi — splošno veljavo. Vse
to me nagiba k temu, da predlagam naši mestni obla-

105

sti ustanovitev posebnega odseka za »Vitalno stati¬
stiko « z opisanim posebnim delokrogom, ki naj bi po
možnosti vseboval tudi še posebno »antropometrijo«
in »psihometrijo« prebivalstva.

V.

Vitalna statistika in poklicna posvetovalnica.  Ob
takem predlogu pa moram še izrečno pripomniti, da
se delokrog omenjenega posebnega odseka za tu
mišljeno  »vitalno statistiko« nikakor ne sme zame¬
njati z znanim delokrogom že danih »poklicnih po¬
svetovalnic«. Tako zamenjavo prepoveduje več raz¬
logov, izmed katerih navajam najglavnejše. Ti raz¬
logi povedo celo to, da bodo tudi same poklicne po¬
svetovalnice svoje delo mogle uspešno vršiti šele
tedaj, ko se bodo lahko opirale na glavne izsledke
opisanega in predlaganega »vitalno - statističnega«
preiskovanja našega prebivalstva.

Poklicne posvetovalnice imajo svoj določeni  namen
in se obračajo na poedince,  ki naj dejansko  stopijo
v ta ali oni »poklic«. Tako delo pa bodo te posveto¬
valnice s pravim uspehom mogle vršiti šele tedaj, ko
bodo imele na razpolago tudi splošno in nevtralno
biološko-psihološko podobo skupine, iz katere taki
poedinci izhajajo. Poedini poklici se lahko s svojo
potrebo vred tudi poljubno menjavajo (n. pr. obrtno
delo se na važnih točkah umika industrijskemu), v
tem ko ostaja osnovna notranja, biološko-psihološka
podoba neke določene skupine več ali manj stalna in
trajna. Tudi razlike  med poedinimi poklici utegnejo
biti mnogo večje,  nego bi bilo to pričakovati ob sami
biološko-psihološki strukturi ljudi, ki se tem poklicom
posvečajo: enaka  biološko-psihološka struktura utegne
ustrezati tudi različnemu  poklicnemu delu (n. pr.
»krojaškemu« in »čevljarskemu«). Tembolj je po¬
trebno testno ugotavljanje same  biološko-psihološke
strukture ljudi, ker more tudi poklicno-posvetovalno
delo šele na taki osnovi imeti uspehe pri poklicih, ki
so res tudi — notranje - strukturno različni (n. pr.
»tehnično-praktični« in »prosvetno-kulturni« poklici).
Razen tega ne smemo pozabiti, da gre tu še za pre-
važno razlikovanje med tako imenovano »dedno«
ali »prirojeno« vnanjo in notranjo strukturo človeka
in družbe in med njunim šele v teku priličnega razvoja
nastalim in tako od zunaj »pridobljenim« posebnim
vnanjim ter notranjim nastrojem. Delo v poklic¬
nih posvetovalnicah je namenjeno priličnim, praktič¬
nim namenom življenja in to stori, da se tu že kar
nehote  obrača pažnja zlasti na omenjene od zunaj
nastale in v tem smislu le »pridobljene« posebnosti
danega človeka in dane skupine, v tem ko je za spo¬
znanje prave notranje biološko-psihološke strukture
ljudi mnogo važnejše in odločilnejše to, kar je zanje
tako rekoč »že naprej značilno in bistveno«. Ali še
krajše povedano: pravo naravo človeka bomo spoznali
šele tedaj, ko bomo skrbno upoštevali obe njeni stra¬
ni, notranje - dednostno in vnanje - miljejsko. In pri
tem je za — najvažnejša »poklicna« vprašanja odločil¬
na tudi prva, dednostna stran, ne le druga, miljejska.

Vse to delo pa se more uspešno vršiti le v predlaga¬
nem odseku za posebno »vitalno statistiko« naroda
(občine) in to kot osrednji nevtralni ustanovi,  katera
šele omogoča pridobivanje onega živega gradiva,  ki ga
tudi poklicni svetovalec neobhodno potrebuje, ga pa

z lastno metodo in z lastnimi sredstvi ne more doseči.
Slej ko prej ne smemo prezreti glavnega namena
predlaganega posebnega odseka, ki je v testno-slati-
slični  ugotovitvi samega biološko-psihološkega reliefa
prebivalstva. Ta  namen že načelno presega ožje  na¬
mene poklicno-posvetovalnega dela in dosego teh na¬
menov šele omogočuje in uspešno pripravlja. To po¬
trjuje še vprašanje pravilne  uporabe že izdelanih  »te¬
stov«. Zakaj vprav sami  poklicni posvetovalnici preti
nevarnost, da se poslužuje za svoje,  n. pr. za ljub¬
ljanske kandidate testov, ki so bili preizkušeni n. pr.
v kakem ameriškem  okolju in imajo samo za to
okolje dejansko veljavo. Tembolj je potreben odsek,
ki bi bil namenjen samemu terensko-nevtralnemu
testnemu preiskovanju prebivalstva. Iz istih razlogov
naj bo ta osrednji odsek res v rokah javne oblasti in
to vsaj sprva zlasti občine,  te že omenjene najosnov¬
nejše oblike »javnega« življenja.

VI.

Sklep.  Ako naj vse povedano še na kratko povza¬
mem, tedaj mi je omeniti vsaj naslednja kratka dej¬
stva: 1. Mesta posvečajo v novejšem času vedno večjo
skrb tudi pravemu notranje-strukturnemu gospodar¬
skemu  proučevanju prebivalstva. 2. Dana je potreba
po posebnem biološko-psihološkem  proučevanju pre¬
bivalstva, ker bo šele v tem primeru tudi sama go¬
spodarska podoba prebivalstva postala očitna po
svojem osnovnem notranjem korenu in bistvu. 3. šele
tako biološko - psihološko proučevanje prebivalstva
odpira še prevažna nadaljnja vprašanja, ki zdaleka
presegajo same gospodarske potrebe in težnje in so
vendar za človeka in družbo enako odločilnega po¬
mena. 4. Danes so tudi že poznane metode, ki omo¬
gočajo v teoriji in praksi tudi tako biološko-psiholo¬
ško proučevanje prebivalstva in to z zanesljivostjo,
ki prav nič ne zaostaja za zanesljivostjo gospodarsko-
statističnega dela in prizadevanja. 5. Po taki poti je
dana potreba po ustanavljanju posebnih zavodov te
vrste in ta potreba danes ni več le želja, temveč je
izpolnjena v velikih naprednih državah in deloma tudi
že v naši domovini. 6. Ti zavodi se ne smejo zamenjati
s poklicnimi posvetovalnicami, ki pomenijo ob pra¬
vem pogledu na to vprašanje le -— praktično  izrabo
tu zamišljenega testno-statističnega dela.

Glede na praktično  izvedbo tu zamišljenega in pred¬
loženega posebnega odseka za »vitalno statistiko«
prebivalstva se mi zdi najprimernejše, da bi se ta
odsek priključil že obstoječemu »Socialno-političnemu
oddelku« našega mestnega poglavarstva, v katerem
bi dobil že mnogo nabranega gradiva, ki bi ga naj
preiskoval in uporabljal tudi še v svoje posebne na¬
mene. Tudi različni drugi oddelki poglavarstva bi
mogli s svojim posebnim gradivom temu novemu od¬
seku biti tako rekoč že naprej v izdatno korist in
oporo. Po moji sodbi tudi ni nobene načelne težave
v dobivanju človeškega materiala,  ki je za predlagano
testno delo seveda neobhodno potreben. Ta material
lahko nudijo vsi mestni/zavodi (mestne šole, mestni
uradi, mestna podjetja) in tudi vse druge javne usta¬
nove, ki so tudi za samo prebivalstvo našega mesta
značilne. Način,  kako priti v tak stik s prebivalstvom,
je lahko najrazličnejši in se lahko premika od — za-

106

konitc obveznosti preko uradnega pritiska tja do
blagohotnega nasveta. S primernim taktom  in dobro
voljo  se da vse to z lahkoto doseči, že pojem same
statistike (kakor ga je izčistil zlasti mednarodno pri¬
znani Slovenec Žižek)  hkravi pove, da je tudi za testno
preiskovanje prebivalstva potreben ie nek odstotek
ljudi, čigar višino določa in določi šele — delo  te
vrste. — V zadnji številki »Kronike« berem, kako na¬
ziva graški arheolog V. Schmid Ljubljano — »Einc
aufstrebende Stadt« in torej mesto, ki ima znake te¬
ženja k nadaljnjemu, višjemu razvoju. Glavni namen
pričujoče razpravice bi bil dosežen, ako bi odločilni
krogi tudi v ustanovitvi posebnega vitalno-statističnc-
ga zavoda ali vsaj v stvarnem in merodajnem razmiš¬
ljanju  o ustanovitvi takega zavoda videli enega takih
znakov »kvišku stremečega mesta«.

Moja izvajanja so končana. Prijatelj dr. Leopold
Lenko  (urednik »Zadrugarja«) mi je v razgovoru o
teh vprašanjih izrazil naslednjo opombo: »Tvoja
testna metoda hoče, sc zdi, po načrtni in skrajšani
poti  v človeku dobiti vse to, kar polaga vanj po ne¬
namerni poti že — samo življenje od rojstva do
smrti.« Benko ima prav: testna metoda nam pomaga
do spoznanja  človeka, ki je res v življenju  osnovano
in je življenju  namenjeno. Testna metoda je podobna
postopku — pesnika dramatika, ki postavlja na oder

n. pr. v treh urah  življenje, za katero so dejansko
mnoga desetletja potrebna. Tudi testna metoda ni
brez »pogrešk«, kakor ni brez pogrešk nobeno delo
človeka. Te pogreške pa postajajo pri testni metodi
že v teku samega dela  vedno manjše, ker jih vedno
bolj izravnava neposredni stik s samim življenjem, ki
ga ta metoda že po lastni naravi zahteva. Tudi zdrav¬
nik strokovnjak  se utegne motiti in tudi njega utegne
v danem primeru s svojim uspehom prekositi celo
šušmarski mazač.  Toda kdo bo vsled takih slučajev
menil, da naj se bolnik zateka k mazaškemu šušmar-
stvu in ne k strokovni medicini?

Ta primer ima glede na testno metodo in testno
delo še poseben pomen. Mlajši in starejši ljudje obo¬
jega spola bi radi vedeli, kakšna je njih »prava na¬
rava« in kaj jim že ta sama narava obeta ali celo
zagotavlja tudi glede bližje in daljše bodočnosti. Na
tej več ali manj splošni želji je osnovano tudi delo¬
vanje različnih »astrologov«, »hiromantov«, »grafolo¬
gov«, »psihografov« itd., ki pa je namenjeno zaseb¬
nemu zaslužku in ne načrtno - strokovnemu ter za¬
vestno - vzgojnemu preiskovanju ljudi. Tudi testna
metoda  se bavi z opisanim posebnim odkrivanjem
»prave narave« človeka, to pa ne z vida zasebnih inte¬
resov in trenutnih položajev, pač pa z vida javnega
blagra in obče veljavnosti.

ZDRAVSTVO STAREGA NOVEGA MESTA

MR. FRANC MlNAftlK
IZ STAREJŠE DOBE FARMACIJE NA DOLENJSKEM

K akor splošno v Evropi tako so tudi na Kranjskem
pred ustanovitvijo javnih meščanskih lekarn
opravljali samostanski oskrbniki bolnikov (infir-
marii) obojno delo, lekarniško skupno z zdravniškim.
Samostani so v starejši dobi imeli navadno vsaj oma¬
rico za enostavna zdravila in zelišča, pozneje pa so si
uredili svoje hišne lekarne. Menihi so zdravili bolnike
v lastni hiši, pa tudi izven samostanskega posestva.
Na Dolenjskem so cistercijani v Stični (1136.) in Ko¬
stanjevici (1249.) že v srednjem veku skrbeli za
zdravje svoje okolice. Tedaj še ni bilo drugih oblasti
in ustanov v še redko obljudeni deželi, ki bi se bile
za to zanimale. Samostani so vodili kulturni napre¬
dek vse dežele, že leta 1230. imenuje neka listina v
Stični oskrbnika bolnikov (Heidenricus, infirmarius) A

Tudi frančiškani, ki so se 1470. naselili v Novem
mestu, so si v teku časa uredili lepo lekarno. Leta
1757. se je lekarna še nahajala izven dormitorija
bratov, pod klerikatom. Ker je bil prostor vlažen, da
so se droge hitro kvarile, in ker ga pozimi ni bilo
mogoče kuriti, so morali pozimi tekoča zdravila od¬
nesti v kirurgovo celico, da niso zmrznila. Zato so
istega leta dodelili kirurgovi celici še eno sobico za

1  Fr. Minarik: Črtice iz zgodovine kranjske farmacije.
Zagreb 1930.—1935. Ponatis iz »Apotekarskega Vjesnika«
O bolnikih in zdravilih v cistercijanskih samostanih.
»Farmacevtski Vjesnik«, Zagreb 1925.

zdravila, tako da so bila zdravila dobro spravljena in
je kirurg-lekarnar imel vse pri rokah. 2

Razen samostanskih kirurgov-lekarnarjev pa so
tudi ranocelniki in padarji smeli prodajati nekatera
zdravila, posebno za zunanjo rabo in zdravljenje ran.
Brez oblastvenega dovoljenja pa so se udejstvovale
na tem polju seveda tudi že od nekdaj zeliščarice in
čarodejni šarlatani na sejmovih 2  in krošnjarji, ki so
prehodili vso deželo ter varali ljudstvo z nepravilno
pripravljenimi in ponarejenimi zdravili.

Prvo meščansko lekarno v Novem mestu (današnjo
Andrijaničevo) je ustanovil lekarnarski pomočnik
Peter Klaus  leta 1569. ali 1570. Klaus je bil svak
kranjskega reformatorja in »očeta slovenske knjige«
Primoža Trubarja. 3  Petrov brat Miha Klaus je služil
kot dvorni in telesni lekarnar cesarjev Maksimilija¬
na II. in Rudolfa II. na Dunaju. Leta 1579. je Peter
Klaus še živel, pa ne vemo, ali je bil še lekarnar v
Novem mestu ali kje drugje. V tem letu je namreč
cesar podelil njegovemu bratu Mihi in njemu grb in
fevdno pravo. V njegovem grbu najdemo zlate celjske
zvezde na modrem polju in vrano. (Beseda Klaus ali
Klausrabe pomeni krokarja.) Ker zahteva ustanovitev

2  Dr. Drago Mušič: Iz zgodovine medicine na Dolenj¬
skem. »Zdravniški vestnik«, Golnik, 1938.

3  Dr. Th. Elze: Doktoren und Apotheker in Rudolfs-
wert. Mitteilungen des histor. Ver. f. Krain, 1860. — Fr.
Minafik: Celjska družina Klausov. ČZN, Maribor, 1936.

107

CiRB MIHE IN PETRA KLAUSA PO NAVEDBAH GRBO VEG A PISMA

nove lekarne veliko gmotnih sredstev za nabavo
oprave, polic, posode in raznih priprav ter zaloge
zdravil, ki so jih tedaj nabavljali navadno v Benetkah
ali Augsburgu, in ker tedaj še ni bilo nobenih kre¬
ditnih zavodov ali zadrug, ki bi mogli začetniku s po¬
sojilom pomagati, je stanovska deželna vlada podprla
novega lekarnarja s tem, da mu je dala posojilo v
obliki predujma na njegovo deželno plačo. Plače toliko
let ni prejemal, dokler to posojilo ni bilo poravnano.

Katerega leta je bila ustanovljena druga meščan¬
ska lekarna (današnja Bergmanova), še ni popolnoma
dognano. Smemo pa smatrati, da je to bilo v času
med 1680.—1688. Leta 1680. nam namreč uradno
poročilo lekarniškega pregleda iz Novega mesta še ne
ve ničesar poročati o drugi lekarni. 4  Historik Valva¬
zor pa pripoveduje osem let pozneje v enajsti knjigi
svoje »Ehre ...«, ki je bila za tisk pripravljena leta
1688., da so bile v mestu »tri lepe lekarne«. Od teh
treh je bila ena samostanska, druga Klausova, tretja
pa je morala biti nova. Ustanovitelj te druge meščan¬
ske lekarne je bil menda neki Langer.

Toda vrnimo se k zgodovini starejše lekarne. Do
leta 1593. je bil lekarnar v Novem mestu Jurij Ma-
ninger,  ki je istega leta umrl. 5  Bil je menda Klausov
naslednik, če ni deloval tu še med obema kak pozab¬
ljen strokovnjak. Približno v tem času je deloval v
Novem mestu kot deželni zdravnik, toda le nekaj let,
dr. Krištof Homelius, kateremu so tudi že bili znani
novi Paracelsovi kemični preparati.

4  Arhiv deželnih stanov. Narodni muzej. Ljubljana.

5  Dimitz, Geschichte von Krain. III, 456.

Po Maningerjevi smrti je postal Filip Jakob Hein 5
njegov naslednik, ki je bil prej v Kranju in kratek
čas tudi v Celju.® Po njegovi ali Maningerjevi smrti
je bilo, ko je deželni zdravnik dr. Bartolomej Schober
nekaj časa nadomestoval lekarnarja. Dr. Schober
1598. sam pripoveduje, da je moral »v zadnjem času«
na svojo škodo poskusiti s pripravljanjem zdravil in
da je tri četrt leta po smrti zadnjega strokovnjaka dal
upravljati lekarno po nekem lekarnarju na lastne
stroške. 4  Imena tega lekarnarja nam žal ni ohranil.

Po priporočilu dr. Schoberja je dobil leta 1598.
Janez Legkauff  službo in plačo deželnega lekarnarja
za Novo mesto. 1

Istočasno s tem poročilom je izdelal in napisal
dr. Schober »navodila, ter pravi in potrebni pouk,
kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj naj
opusti.« Ta rokopis je še danes ohranjen in je prvi
lekarnarski red, ki ga imamo iz naših krajev, torej
važen dokument domače farmacevtske zgodovine. 7
Glavne točke tega navodila so: Lekarnar naj bo veren
kristjan in naj ima v vsem svojem delu Boga pred
očmi, naj živi pošteno, naj ne bo pijanec, niti bogo¬
kletnik, niti skopuh, niti požeruh. Oblastem naj iz¬
kazuje potrebno spoštovanje in naj ne da vzroka za
opomine ali kazni. Bolnikov naj ne zdravi, ampak jih
naj pošilja k zdravniku, da jih pregleda in jim da
strokovni nasvet. Če nima pomočnika, naj se ne od¬
dalji predaleč od svoje lekarne. Vsak čas naj bo za¬
ložen s svežimi, učinkovitimi in ne preležanimi zdra¬
vili. Vsako leto naj o pravem času zbira sveže cve¬
tice, zelišča, korenine in semena, jih čedno posuši in
shrani. Pridno naj pripravlja destilirane vode in olja,
naj jih vsako leto pregleda in stare uniči. Za strupe
in podobna zdravila naj ne jemlje strdi mesto slad¬
korja ali sladkorja mesto strdi in za pripravljanje
mazil in obližev naj ne vzame loja namesto surovega
masla ali surovega masla
namesto loja. Vsa pokvar¬
jena zdravila naj zavrže.

Enkrat na leto naj da
svojo lekarno pregledati
po doktorju, če pripravlja
zdravila, ki so sestavljena
iz mnogih delov, naj poka¬
že te dele zdravniku, pre¬
den jih zmeša, da ima pri¬
čo, da je pravilno ravnal.

Če česa nima, kar je na
receptu napisanega, naj se
z zdravnikom pogovori, s
čim se more manjkajoče
nadomestiti. Vsa zdravila
naj dela in pripravlja le po
niirnberških in augsburških predpisih. Naj ne daje
nobenih strupov iz lekarne. Naj ne dela drugih prepo¬
vedanih zdravil, tudi če jih je doktor predpisal. Naj
rabi pravilne uteži. Lekarno naj drži na pripravnem
kraju in snažno. Nikomur naj ne zaračuni zdravil
predrago, ampak vse naj da po znosni ceni. če se ne
bi mogel poravnati z ljudmi radi cene, naj prepusti
doktorju, da odloči spor. Naj ne kriči z ljudmi. In
če nima v zalogi, kar bolnik želi, naj mu reče: dragi

6  Dr. Norbert Schniderschitsch, Geschichte der Phar-
mazie in Steiermark. II, str. 65.

TAXA OFFICINAE NEOSTADIENSIS

108

prijatelj, ravnokar sem to zdravilo oddal in porabil,
toda če prihodnjič prideš, ga boš našel. Naj pa ne
daje drugega namesto drugega. Hudobnih besed naj
ne rabi in naj ne postaja nepotrpežljiv, če je malo
dela. če se lekarnar vsega tega drži, potem bo častita
deželna oblast nad njim imela posebno dopadenje in
doktor in odjemalci bodo zadovoljni. Ta navodila je
lekarnar prečital in podpisal z obljubo, da se jih bo
vestno držal. Kasneje jih ne najdemo več, na njihovo
mesto je stopila stanovska prisega.

Ne vemo, ali so verske ali strokovne razmere po¬
vzročile, da je Leyhkauff ostal le tri leta na svojem
mestu. Leta 1600. srečamo Tobijo Steidlerja  kot le¬
karnarja v dolenjski metropoli. 7 8  Pa tudi on ni dolgo
vztrajal v tej službi. L. 1605. je že lekarnar in mestni
svetovalec v Celovcu. Dne 25. aprila tega leta mu je
tam umrla mati Marija, rojena Prunner. Materi je po¬
stavil lep spomenik, ki je še danes vzidan na zunanji
strani župne cerkve v Celovcu. s  Grb Stcidlerjev kaže
ptico z razprostrtimi krili, stoječo na veji. Iz veje kli¬
jeta po en list na vsakem koncu. Prvi Steidler, ki je
do danes znan, je medicinae in philosophiae doctor
Udalricus Steidler. Njegov epitaf stoji poleg prej ome¬
njenega. Na njem beremo, da je bil deželni fizik voj¬
vodine Koroške in rojen Kranjec  (Carnus) ter da se
je odlikoval po svoji znanosti, vestnosti in dobroti.
Umrl je 1563. leta star 63 let. Spominsko ploščo so
mu menda postavili hvaležni bolniki ali prijatelji
(grata posteritas). Ta Udalrik je bil stric  (Ehm) na¬
šega 'Fobije Steidlerja. Smemo torej sklepati, da je
tudi, če ne 'Fobija sam, vsaj njegov oče bil rojen Kra¬
njec. 'Fobija je 1615.—1616. županoval v Celovcu in
je leta 1624. dobil plemstvo. 9

Steidlerjev naslednik je bil Martin liamser,  vsaj leta
1610. ga imenujejo kot lekarnarja v Novem mestu. 7

Leta 1612. 7  in 1619. je bil Pavel Ciriani  tu lekarnar
in je prejemal tudi plačo deželnega lekarnarja 4  za No¬
vo mesto. Istočasno je imel
lekarno na Starem trgu in
steklarno v Ljubljani. 1  Le-
karnarske posle v Novem me¬
stu pa je vodil zanj njegov
bratranec Valentin Ciriani. 4
pregledniki lekarne so leta
1619. predlagali, naj bi se
plača dež. lekarnarja pre¬
nesla od bogatega Pavla, ki
biva trajno v Ljubljani, na
njegovega bratranca Valen¬
tina, ki dela trajno v No¬
vem mestu. To bi bilo v
interesu bolnikov in lekar¬
ne. V splošnem so ugoto¬
vili po dvodnevnem delu, da so materialije sveže in
pravilne, da pa manjkajo nekatere snovi, ki bodo mo¬
rale šele priti iz Ljubljane. 4  Valentin menda ni do¬
segel, da bi dobil deželno plačo, kajti 1623. ga naj¬
demo že v Ljubljani kot lekarnarja na Novem trgu. 1
V Novem mestu pa je bil okoli leta 1625. za lekarnarja

7  P. v. Radics: Die Geschichte des Apothekenwesens in
Krain. Hygea. Praga. II. 1889.

8  Fr. Minafik: Der Grabstein, den der Apotheker Steidler
seiner Mutter gesetzt hat. Pharmazeutische Post, \Vien.

9  Pismeno poročilo gospoda C. Lebrnacherja, mestnega
arhivarja v Celovcu.

NAGROBNI KAMEN CELOVŠKEGA ZDRAVNIKA UDALRIKA STEIDLERJA,
ROJENEGA KRANJCA Folo stud. med. D. Minafik

Anton Martin Mlatkoivitsch 4  (Mlatkovič). Dalje ko
do leta 1631. pač ni ostal tu, ker je v tem letu Jakob
Muchar starejši  prevzel lekarno. Kupil je po smrti
ljubljanskega lekarnarja Karminelija od dedičev
opravo in orodje njegove menda šele 12 let stare le¬
karne za 140 renskih goldinarjev. 4  Za bakreno posodo,
medenino, steklenice, mizarsko delo, zidarsko delo in
voznika je izdal še 148 gold., skupaj torej 288 gold.
Inventarski zapisnik, ki so ga sestavili po Mucharjevi
smrti, je najstarejši kranjski lekarniški inventar in
nam nudi lepo in jasno sliko Mucharjeve novomeške
lekarne ter naših lekarn v prvi polovici 17. stoletja.
Steklenih posod tedaj v lekarni še ni bilo, ker so v
tem času tudi tekočine, n. pr. sirupe, olja in žgane
vode shranjevali v vrčih iz majolike. Posode iz majo-
like, ki so stale na policah, so bile izdelane v modri,
beli in deloma celo v zlati barvi. Takih posod raznih
velikosti je bilo dve sto sedem in trideset. Med njimi
in nad njimi je stalo čez pet sto lesenih pušic in čez
dve sto lesenih škatlic, ki so bile poslikane z živordečo
in zeleno barvo. Celotno lekarno so cenili po Muchar¬
jevi smrti na 919 gold. 3 krajcarje in 3 vinarje. Na

CATHALOGUS TOTIUS OFFICI-
NAE PRO ANNO 1708. FRAN-
CISCI FRUTSCHLA RUDOLPHS-
BERTI (Nar. muzej, Ljubljana)

109

Bfttidkn aSM$o<tfl>umfo f|rain

SJcu auffecricl?(c

Upotljccfabiitfmuiig.

«■» JO«««©/

©(ftudt/ burd) Rebami©<cr<Hii9Jlar>r/ ©n« WM. SMnMcbafftm <£raiii/
k)u(fcinilta/ unOŽJ«c^futnttiaKlb|t/ SO mo 1710-

LEKARNIŠKI RED ZA KRANJSKO L. 1710. Foto Cizelj, Maribor

zdravilih so bili pacienti dolžni lekarnarju dne 1. ju¬
lija 164(1. čez 252 gold., torej več kot četrtino vrednosti
cele lekarne z zalogo vred. Zdravila, ki jih najdemo
v tem najstarejšem kranjskem inventarju, so seveda
še po večini preparati arabsko-galenske šole. Vendar
opažamo že tudi nekatere zastopnike novejše, kimia-
trične (Paracelsove) šole, kakor žvepleno kislino, solno
kislino, razne soli, železne in bakrene okside, žvepleni
sublimat, kalijev tartarat in mnogo rastlinskih soli.
V laboratoriju so bile v glavnem te-le priprave: Tri
menzure (mere) iz kositra in več cinastih pušic; tri
skodelice, štiri lopatice in šest raznih žlic iz medi;
skodelica iz biserovine; meščanske in medicinske
uteži; enajst tehtnic raznih velikosti; dva pločevinasta
lijaka in dve žimnati siti za čaje; štirje kovinasti in
dva kamenita možnarja; marmornate in pločevinaste
plošče; priprave za rezanje korenin, devet skodelic;
ponev za izlivanje morzel; dve vodni kopeli, dva pre-
kapna aparata in trije kotli; železo za oblate; železna
peč, stiskalnica in škarje. Med Muharjevimi knjigami
naj omenim le augsburški in nurnberški dispenzato-
rij. Ti dve knjigi je že dr. Schober leta 1598. predpisal
novomeškemu lekarnarju kot navodilo za pripravlja¬
nje zdravil. Rabili so jih pri nas še do srede 18. sto¬
letja. Hiše, v kateri je bila lekarna, inventar sploh ne
omenja. Verjetno je torej, da ni bila Mucharjeva.

Lekarnar Muchar je najbrž imel sina, ki je nosil
isto krstno ime, ker imenujejo listine njega samega
»starejšega«. O usodi tega sina še ni ničesar znanega.

Mucharjev naslednik je bil menda Jan. Matija Reich,
ki ga najdemo tri leta po Mucharjevi smrti kot dežel¬
nega lekarnarja podpisanega na nekem računu. Ta
račun, katerega hrani g. mr. Bohuslav Lavička v Tr¬
žiču na Gorenjskem v svoji znani in bogati farmacevt¬
ski historični zbirki, je do danes edino poročilo, ki ga

10  F. Minarik. Zbirka lekarnarja mr. B. Lavičke v Tržiču.
Farmacevtski Vjesnik.

imamo od tega lekarnarja. 10  Neki Pavel Cucule, ki je
delal do 1642. kot strokovnjak v Ljubljani ali v No¬
vem mestu, potem pa prevzel lekarno v Celju, se j c
okoli 1645. pogajal, da bi kupil Reichovo lekarno, pa
je končno vendar ostal v Celju. 11

Od lekarniške revizije iz leta 1659. se je ohranil
katalog* zdravil, ki kaže, da se je od Mucharjevega
časa sem število mazil, obližev in umetnih kemičnih
snovi skoraj podvojilo. Kot nove oblike zdravil, ki jih
do tedaj niso rabili, je treba omeniti »magisteria«. To
so bile usedline (precipitati) in »elixirium Paracelsi«.

Leta 1680. poroča listina* o reviziji lekarne v Novem
mestu, da je bil tedaj Marko pleni. Aichelprenner tu
deželni lekarnar. Preden je prišel na to mesto, je bil
menda za pomočnika v Ljubljani. Tam se je namreč
leta 1673. oženil z Marijo Terezijo pleni. Pempelfurt,
hčerko ljubljanskega lekarnarja Pempelfurta. 12  Mogo¬
če se je istega leta preselil v Novo mesto. Leta 1693.,
torej dvajset let pozneje, se zopet ženi neki Marko
pl. Aichelprenner v Ljubljani z Elizabeto plemenito
N. (rodbinsko ime ni vpisano). Kot priča je priso¬
stvoval poroki znani ljubljanski župan in lekarnar
Janez pleni. Grafenhuber. 12  Aichelprenner je bil v tem
času ali že vdovec, ki se je drugič poročil, ali pa je bil
ženin tokrat njegov sin z istim krstnim imenom. Med
leti 1680.—1688. je ustanovil, kakor sem omenil že v
uvodu, neki Langer  drugo meščansko lekarno v No¬
vem mestu. Valvasor hvali lepoto obeh lekarn. L. 1708.
poročajo pregledniki, 4  da je Langer že starec in je
zaradi tega lekarna v slabšem stanu. Ker pa se je
njegova hčerka poročila s Franom Frutschla,  ki je
izkušen strokovnjak in je njegova marljivost do tedaj
ugodno vplivala na zalogo lekarne, so priporočali pre¬
gledniki deželnim stanovom, da bi tudi njemu dali
plačo lekarnarjev, ker je on bil tedaj še edini lekarnar
na Kranjskem, ki te plače ni bil deležen.

Starejšo lekarno je vodil ob tem času še Marko
Aichelprenner. Iz obeh lekarn (Aichelprenner in
Frutschla) sta se ohranila iz leta 1708. kataloga, 4  to¬
rej zapisnika o zalogi lekarn, ki so ju sestavili pre¬
gledniki, in ki nam nazorno kažeta stanje zalog, mno¬
žino zdravil, število zdravilnih vrst in njih spremembe,
število zdravil se je dvignilo v približno sedemdesetih
letih skoraj na dvakratno množino, število kemičnih
preparatov, ki jih je lekarnar sam izdeloval, pa se je
dvignilo na 3 kratno množino. Kot popolnoma  nove
preparate srečamo »elaeosacchara« esence in tinkture.
Elaeosacchara so mešanice hlapljivih olj s sladkor¬
jem, tinkture in essence so navadno alkoholni iz¬
vlečki iz rastlinskih ali kovinskih snovi.

Na podlagi teh novomeških in tudi ljubljanskih le¬
karniških katalogov so uradni zdravniki izdelali takso
za zdravila, katero je deželna vlada skupaj z lekarni¬
škim redom za Kranjsko izdala leta 1710. Ti predpisi
so veljali za vse deželne lekarnarje v Ljubljani in No¬
vem mestu do časa cesarice Marije Terezije, ki je z
novo ureditvijo dežel uvedla tudi za zdravniško in le¬
karniško službo centralne zakone, kateri so nadome¬
stili avtonomno zakonodajo posameznih dežel.

Kranjsko so razdelili na tri okrožja, sedež dolenj¬
skega okrožja in okrožnega državnega zdravnika je

11  Schniderschitsch, 1. c.

12  Lud. Sclmviz v. Schivizlioffen: Der Adel in den Ma-
triken des Herzogtums Krain. 1905.

110

postalo Novo mesto. Zdravstvene razmere Dolenjske in
njene metropole so torej z novo ureditvijo pridobile.
Ker so v tem času uvedli številke na hišah, imamo šele
sedaj prve zanesljive podatke o hišah, v katerih sta bili
tedaj novomeški lekarni. Starejša lekarna je bila na
Glavnem trgu v hiši št. 3, poleg rotovža, ki je tedaj
nosil številko 1. Hiša in lekarna je bila 1760.—1792.
posest Antona žagarja, rojenega Kranjčana. Domače
ime te hiše je bilo pri Schinitzu. Mlajša lekarna je
obratovala v hiši št. 72 na Glavnem trgu. Posestnik te
hiše in lekarne je bil leta 1760. J. Schrott, leta 1790.
pa Novomeščan Siegmund Langer. Verjetno je, da so
tudi pred tem časom lekarnarji imeli svoje oficine na
Glavnem trgu, mogoče celo v istih hišah, zanesljivih
vesti o tem pa danes nimamo, tem manj, ker menda
prvi lekarnarji niso bili hišni posestniki, posebno ne
tisti, ki so ostali le par let v Novem mestu. 13

Leta 1729. je izšel na Dunaju »Dispensatorium Vie-
nense«, ki je do leta 1770. doživel sedem izdaj in je
stopil na mesto starih niirnberških in augsburških
predpisov za lekarnarje. Od leta 1770. so se morah
lekarnarji ravnati le še po dunajskih predpisih.

Medtem ko se je kranjska deželna zakonodaja prej
(1710.) bavila le z meščanskimi, oziroma deželnimi
lekarnami, so novi centralni zakoni (1748.) veljali
tudi za samostanske lekarne. V krajih, kjer so ob¬
stajale javne lekarne, samostanske lekarne niso smele
več prodajati zdravil izven samostana. Kjer pa ni bilo
javnih lekarn, so smeli samostani izdajati zdravila
tudi za bolnike izven samostanov, toda skrbeti so mo¬
rali za to, da so bili upravitelji njihovih lekarn strogo
izprašani in zapriseženi. Te lekarne je moral uradni
zdravnik dvakrat na leto pregledati. Končno so 1. 1774.
predpisale oblasti, da morajo samostanske lekarne
ustrezati vsem strogim zakonitim predpisom, katerih
izpolnitev zahteva zakonodavec v interesu bolnega
prebivalstva od vseh javnih lekarn.

Kadi tega je ob tem času tudi lekarna frančiškan¬
skega samostana v Novem mestu morala svoje delo¬
vanje prilagoditi novim predpisom in opustiti oddajo
zdravil za mestno in okoliško prebivalstvo. Novomeški
domačin in pisatelj Breckerfeld omenja 1790. le še
dve, ne več tri lekarne v Novem mestu. 13  Leta 1822.
pripoveduje kronika, da so se aparati in inventar te
samostanske lekarne že izgubili. 2

Samostanski lekarni v Stični in Kostanjevici sta pa,
ker v teh krajih še ni bilo javnih lekarn, delovali pod
zgoraj imenovanimi pogoji naprej do ukinitve samo¬
stanov (1784.). Inventar lekarne v Stični je delal pro-
tomedicus Josip Heimann. On poroča, da je bila za¬
loga lekarne za časa ukinitve že majhna in da so bila
mnoga zdravila že stara in neuporabljiva. Izročili so
jih ranocelniku Ebertu v Stični, da uporabljive porabi
za revne bolnike. Razumljivo je, da samostanski pre¬
bivalci, ki so že mesece z žalostjo pričakovali cesarsko
odločbo o bodoči usodi svoje hiše, niso več obnavljali
zaloge svoje lekarne. Lekarniške priprave, orodje in
posodo so cenili na približno 62 renskih goldinarjev.
Pri tej ocenitvi so računali za 1 funt bakra, medenine
ali kositra 18 krajcarjev. Med predmeti laboratorij¬
skega inventarja naj omenim 5 tehtnic, 3 steklene re-

13  Janko Jarc: Franc Ant. pl. Breckerfeld o Novem mestu
ob koncu XVIII. stoletja. Kronika slov. mest 1938. — Ko-
štial Ivan: Novomeški meščani v 18. stoletju. Kronika 1937.

ARKADE BERGMANNOVE I.hKARME V NOVEM MESTU Foto erh. M. Muiič

torte, 2 stekleni tikvici, bakren kotel za prekapanje,
železen kotel, 3 železne in 2 medeni ponvi, meden kotel
za sirup, 2 železni peči, stiskalnica iz medenine, dvoje
klešč, bakren kotel, več železnih lopatic, 8 raznih
možnarjev, kamenitih, steklenih in medenin. Najtežji
medeni možnar je tehtal 83 funtov. Vsega skupaj na¬
števa inventar 431 zdravil, med temi so 28 aquae,
4 balsami, 13 conservae, 10 decocta, 6 electuaria, 4
elixiria, 22 essentiae in tincturae, 27 extracta, 69 rast¬
linskih delov, 5 liquores, 18 magisteria in salia, 18
olea, 4 pilulae, 5 praeparata, 49 pulveres, 19 spiritus,
12 sirupi, 8 unguenta.

Zadnji lekarnar (pharmacopola) v Stični je bil
Maksimilijan plem. NVeikhard. Stopil je menda v po¬
svetno duhovniško službo.

Zapisniki samostanskih knjižic nam kažejo vire, iz
katerih so samostanski lekarnarji črpali svoje znanje
za zdravniško in lekarniško udejstvovanje. Izmed šest
in trideset medicinsko - naravoslovnih avtorjev stiške
knjižnice naj omenim samo: znanega starorimskega
naravoslovca Plinija, »evangelista lekarnarjev« Arabca
Mesue. Manlijevo zbirko predpisov »Luminare maius«,
katero so rabili po naših krajih do srede 16. stol., me¬
dicinske verze salernske šole, alkimista Rajmunda
Lullija, očeta botanike Otona Brunfelsa, opisovalca
indijskih drog Garcia da Orto, pristaša kemičnih
zdravil Danijela Sennerta, profesorja v VVitterbergu.

Kostanjeviški samostan se je po literaturi sodeč
bolj zanimal za kirurgijo ko za farmacijo, vendar naj¬
demo tudi tu arabskega učenjaka Avicenna, botanika
Janeza Čamerarija in Jan. Becherja ter Janeza Cu-
riona, prevajalca salernskih medicinskih verzov.

Naj starejše rokopisne medicinske opombe, ki so se
ohranile iz 12. stoletja, so bile napisane v Stični in
vsebujejo zagovor proti zobobolu. 14

14  Dr. Balduin Saria: Srednjeveški zagovor iz Stične in
njegove paralele. Kinolog, knj. X. XI. Ljubljana 1937. 39.

111

LJUBLJANSKI FRANKOVIČI V 16. IN 17. STOLETJU

LADISLAV FABJANČIČ

P ričujoča arhivalna študija je sestavljena skoro iz¬
ključno po neobjavljenih podatkih ljubljanskih
mestnih sodnih in sejnih zapisnikov. Iz teh se ne da
dognati, od kod in kdaj je prišel prvi Frankovič v Ljub¬
ljano. Mogoče je, da rod, ki je dal našemu mestu v
kratki dobi dva sodnika in župana, ki je slovel po
bogastvu in bil družinsko zvezan z mnogimi ugled¬
nimi Ljubljančani, izvira iz Istre ali iz Hrvatskega
Primorja, s katerim je v Ljubljani ohranil ozke tr¬
govske stike. Prvi, nam znani ljubljanski Frankovič,
Mihael se n. pr. 1. 1541. navaja kot ljubljanski za¬
stopnik svojega »principala« Nikole Jurkoviča, me¬
ščana z Reke. Morda je bil z našimi Frankoviči v so¬
rodu iz protestantske slovstvene zgodovine znani Ma¬
tija Frankovič (Flacius, Vlašič), Hrvat, rojen 1. 1520.
v Labinu v Istri, ki je 1. 1544. postal vseučiliški pro¬
fesor v Wittenbergu, poučeval nato v Jeni in Regens¬
burgu in bil učitelj in pokrovitelj slovenskemu pro¬
testantskemu pisatelju Sebastijanu Krelju (Pohlin,
Bibl. carn.; Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva).

Na ljubljanskega Mihaela Frankoviča zadenemo že
v drugem ohranjenem letniku mestnih sodnih in sej¬
nih zapisnikov, t. j. tistem iz 1. 1522. Zapisek iz leta
1529. nam pove, da je bil Miha F. poročen s hčerjo
meščana Tomaža Sunerja, ki mu je prepustil svojo
hišo na Starem trgu, današnjo št. 5.

Mihael Frankovič je bil izučen krznar in je vsaj
nekaj časa celo načeloval krznarskemu cehu. Pečal
pa se je tudi s splošno trgovino in se je s kupčijo
povzpel do velikega blagostanja, ki je prešlo tudi na
njegove sinove, a se razblinilo že v tretjem pokolenju.
Frankoviči so trgovali z Reko, Trstom, Welsom, Lin¬
čem, Judenburgom, verjetno tudi z Norimberkom, Be¬
netkami in drugimi kraji, kamor so v tistih časih
dospevali ljubljanski trgovci. Potovali so Frankoviči
v tuja mesta tudi osebno, ponekod pa so imeli svoje
zastopnike ali »faktorje«. Med njihovim trgovskim
blagom se izrecno navajajo: kože, krzna, sukno, plat¬
no, železo in jeklo, vino, smokve, žafran. Zdi se, da
so prednjačili zlasti v trgovini z železom in jeklom,
saj so zalagali z denarjem lastne dobavitelje, na Je¬
senicah fužinarja Hajnriha in menda tudi Perkocina
v Beli peči.

V mestnem zboru srečamo Mihaela Frankoviča leta
1529. kot »štiriindvajsetaka«, t. j. člana tako zvanega
zunanjega sveta, 1. 1537. pa že kot »notranjega« svet¬
nika. Valvasor meni, da je bil v letu 1538. tudi mestni
sodnik. Za to trditev nisem našel dokaza, ne izklju¬
čujem pa, da ustreza resnici. Vsekakor je M. F. mestni
sodnik l.  1544./45. in župan  1. 1555.156.  O njegovem
sodnikovanju vemo toliko, da je branil svojo oblast
proti samosodstvu čevljarjev. Kot mestni svetnik je
zašel večkrat v besedni spopad s svojimi tovariši —
tudi za tedanje čase nič nenavadnega — in nekoč
(1. 1552.) z vsem mestnim svetom, ki ga je za kazen
priprl na rotovžu skupaj z Lenartom Hrenom, očetom
škofa Tomaža Hrena in poznejšim županom. V prvi
polovici leta 1551. so ga celo izključili iz mestnega
sveta, ker je imel njegov sin častno afero z Velikov-
čanko Rajtrerjevo. šele na zavzemanje samega vice-

doma in ko se je pobotal z razžaljenimi Korošci, se je
smel vrniti v mestni svet. Leto pozneje se je moral
braniti proti sramotilnemu pamfletu, ki so ga proti
njemu in njegovemu sinu, »proti duhovščini, pleme¬
niti in neplemeniti, kakor tudi posvetnim osebam«
širili po Ljubljani brezimni »pesniki« in obrekovalci.

Kot ljubljanski župan je M. F. sodeloval v kranj¬
skem odposlanstvu na zborih nižjeavstrijskih dežel
na Dunaju 1. 1555. in 1556., ki sta se posvetovala o
ukrepih proti turški nevarnosti.

Ker manjkajo mestni zapisniki med leti 1552.
in 1568., se ne da točno ugotoviti, kdaj je umrl M. F.
Vsekakor pa že pred 1. 1568. Zapustil je dva sina,
Franca in Jožefa, ki sta se kot oče oba posvetila trgo¬
vini in denarnemu podjetništvu. Verjetno je, da je
njegov sin tudi ljubljanski stolni dekan Mihael Fran¬
kovič, ki se omenja 1. 1565. (IMK 1900., 70).

France Frankovič  je bil sprejet med meščane
11. marca 1552. Prvič se je oženil z Evfrozino, sestro
mestnega pisarja Vincenca Primoža Stružnika, nato
pa s Felicito Lobeštajnovo, ki mu je rodila dve hčeri
in enega sina. Ko je France 1. 1574. umrl, se je vdova
Felicita poročila z lekarnarjem Vincencem de Agne-
latijem. Ta pa jo je preživel in se kot vdovec oženil
z Zofijo, ki se je po njegovi smrti omožila z Janžem
Drumlicem, hišnim posestnikom v Ljubljani, trgov¬
cem z rudarskimi potrebščinami v Idriji, »imetnikom
grajske gosposke« v Višnji gori itd. Janž Drumlic je
vsaj 1. 1635. še živel v Ljubljani, žena Zofija je v
marcu 1. 1615. prodala Trubarjevo hišo  deželnim sta¬
novom, le-ti pa so jo še isti dan (22. marca) prepu¬
stili dr. Leandru Herminiju. Sina Marka Drumlica
mu je istega leta ubil menda Janž šiflinger, ki je bil
tudi v svaštvu s Frankoviči.

France F. si je dal veliko opravka v cerkniškem
okolišu. Kakšno zvezo je imel z graščinskim uradom
v šteperku, ni povsem jasno; zdi se, da je bil zakup¬
nik graščine in njenih posestev. Vsekakor pa so zna¬
čilni manjši terjavci, ki so se po njegovi smrti oglasili
iz cerkniškega kraja.

Brat Jožef Frankovič  je bil oženjen trikrat. Prvič
s svojo svakinjo Katarino Stružnikovo, sestro Fran¬
cetove prve žene Evfrozine, drugič z Judito, hčerjo
Gašperja pl. Mavriča, posestnika gradu Zaplate pod
Plešivico pri Brezovici, v tretje pa z Elizabeto, po¬
znejšo soprogo ljubljanskega župana Jožefa čavla.
Iz razpoložljivih podatkov se ne da dognati, iz kate¬
rega zakona — iz prvega ali drugega — sta Jožefova
sinova Andrej in Mihael ter hči Barbara, poročena
zaporedoma z Adamom Pikardom, sinom ljubljan¬
skega mestnega sodnika Zuana Jakoba Picarda, ro¬
dom Tržačana, nato pa z Janžem Pfanerjem, sinom
dacarja ter ljubljanskega mestnega sodnika in župana
istega imena. (Barbarino hčer Dorotejo Pikardovo je
poročil Rupert Herbst.)

Vsekakor je Katarina, ki je po smrti svojega očeta
Jožefa Fr.-a živela dvajset let pri dedu pl. Mavriču
in njegovih sinovih in se nato omožila z Janžem Mik-
šičem, Juditina hči. S tretjo ženo, Elizabeto, je imel
Jožef Fr. hčerko Uršulo. Le-ta se je poročila s svakom

112

OPERNI SKLADATELJ IH A K I J KOGOJ

svoje po poli sestre Katarine, Janžem Pikardom,
mlajšim sinom omenjenega mestnega sodnika, in mu
rodila tri otroke.

Jožef Frankovič se je po zgledu svojega očeta Mi¬
haela udejstvoval v mestni zbornici najprej kot zu¬
nanji svetnik, od 1. 1568. pa že kot član notranjega
sveta. L. 1569./70. je špitalski mojster, od sv. Jakoba
1570. leta pa mestni sodnik  kot naslednik Janža Pfa-
nerja. 1  Zdi se, da se v tej vodilni, a včasih tudi dokaj
neprijetni vlogi ni posebno prikupil ljudstvu, ker ga
je prihodnje leto volilna »gmajna« odklonila celo kot
sokandidata za sodniško čast.

Kot njegov oče je tudi Jožef bil krznar in načelnik
njihove bratovščine ter nadaljeval njegovo trgovino
v še povečanem obsegu, zlasti z železom in jeklom.
Imel je tudi prodajalno sukna in zalogo vina, ki ga
je verjetno točil tudi v lastni krčmi.

Poleg raznih zemljišč v mestni- okolici so Tranko-
viči imeli tudi precej sveta in hiš v Ljubljani.
Tako je France imel prvotno Zorčevo hišo na Starem
trgu, pa jo je 1. 1570. prodal. Njegova vdova Felicita
je dedovala za njim »vrt s hišico« v Hrenovi ulici.
Jožef je zadržal očetovo hišo na Starem trgu, imel pa
je še drugo hišo in domec (Hofstatt) z vrtom nekje
pod Gradom, morda v Florijanski ulici. To hišo je
leta 1568. zamenjal z najbrž boljšo hišo Antona in
Evgenije Paldaufa nasproti domu stiškega opata. Ne¬
mara je to tista hiša, ki jo je 25. febr. 1575. prodal
meščanu Mihaelu Nučiču.

Jožef Frankovič je umrl prve dni v aprilu 1. 1575.
Oba sinova, Andrej in Miha, sta bila trgovca kot oče,
stric in ded.

Andrej Frankovič  je prevzel prodajalno in dedno
hišo na Starem trgu zraven mestne kruharne. Pozneje
je poslednja prešla na brata Mihaela.  Mačeha Eliza¬
beta pa je vsaj v začetku vodila krčmo. Oba brata sta
imela še vsak svojo hišo v okolišu Novega trga, na se¬
danjem Jurčičevem trgu, oziroma v začetku židovske
ulice. Andrej, ki je stanoval v lastni hiši na (Mest¬
nem) trgu, je 17. marca 1587. leta odstopil svojo
hišo na sedanjem Jurčičevem trgu št. 2 možu svoje
tete Felicite, lekarnarju Vincencu de Agnelatiju. Na
tem mestu se je držala lekarna več stoletij.

Izmed bratov je bil nedvomno starejši Andrej, saj
je že 1. 1587. sedel v mestnem zunanjem svetu in bil
gasilski nadzornik za Stari trg, dočim je Miha šele
1. aprila 1588. dobil meščansko pravico.

Kmalu nato, že 1589. ali 1590. je Miha umrl. Nje¬
gova vdova Judita se je znova poročila s trgovcem Pri¬
možem Rormanom, ki se je v dobi protireformacije
preselil verjetno najprej v Linec, nato pa celo v No-
rimberk, kamor je vzel s seboj tudi svojo pastorko,
Mihovo hčerko in si tam pridobil meščanstvo. Z Ljub¬
ljano je še nadalje trgoval (s suknom, medom itd.).

Andrej Frankovič, ki so ga pestili številni upniki,
sorodstvo in svaštvo, se je med 1. 1594. in 1598. pre¬
selil v Višnjo goro in umrl 1604. ali 1605. leta.

Nekoč mogočna Frankovičeva imovina se je zdro¬
bila ali pa odtujila. Dedne hiše na Starem trgu se je
polastil upnik Martin Rab, trgovec in notranji svetnik
v Novem mestu. Ta jo je 14. marca 1608. 1. prodal
ljubljanskemu meščanu Janezu Štravsu, katerega je

1  Valvasor sploh ne ve za mestnega sodnika Jožefa

Frankoviča. Dokaz o njegovi eksistenci pa je nepobiten.

pozneje pritiskal za razne dolgove in mu 1. 1615. hišo
ponovno iztrgal.

Ostalo Frankovičevo imetje je prišlo v roke raznim
upnikom in terjavcem iz sorodstva in svaštva. Poleg
že omenjenih Pikardov in Pfanerjev — poslednji so
končali v skrajni bedi — Agnelatijev, Drumlicev, Ror-
manov in Herbstov je med sorodstvo ali svaštvo šteti
še pl. Kirhbergerje, Pope, šiflingerje, Kracenpaherje
in morda tudi Kajzelje.

Tako se je rodovina Frankovičev, ki je dala Ljub¬
ljani dva mestna sodnika in župana tega imena, ki je
bila s tremi drugimi župani ali sodniki v svaštvu in
spadala v 16. stoletju med ljubljanske patricije, v

17. stoletju polagoma umaknila z meščanskega po-
prišča deloma v tujino, deloma med plemstvo, deloma
v revščino. Le nekaj se jih je ohranilo meščanskemu
stanu in Ljubljani. Med temi se je v mestnem svetu
poleg znamenite lekarnarske rodbine Agnelatijev udej¬
stvoval, kolikor se da posneti iz ohranjenih sodnih
zapisnikov, le še Janž šiflingcr. Ta je bil pred 1. 1634.
celih dvanajst let notranji svetnik in je njegovo delo
označil sam mestni svet kot vredno vse hvale in
splošnosti koristno.

Neki Frankoviči so dobili plemstvo v 17. stoletju
viteštvo pa 1. 1880. (Globočnik, Der Adel in Krain,
MM K 1899, 53).

IZPISKI IZ MESTNIH SODNIH IN SEJNIH ZAPISNIKOV

L. 1522.  Petek, 6. avg., fol. 55. Poleg Gašperja
Sonca (Swnnze), Volbenka Riegerja in Marina Kar¬
nerja prijavlja Mihael Frankovič svojo terjatev do
Schamperjevega imetja v znesku 7 ren. gold. kot za¬
služek (lidlon).

L. 1529.  Poned., 8. marca, fol. 113. Med navzočimi
na seji je kot 16. naštet »Michel franckhouitsch«. Je
torej član »zunanjega sveta«.

Petek, 8. okt., fol. 126. Tomaž Suner  (Suener) je
po svojem sinu Janžu Sunerju, ki se je izkazal s po¬
oblastilom svojega očeta, »otvoril« hišo na Starem
trgu, (stoječo) med Plattnerjevo hišo in hišo Jurija
Kaheja svojemu zetu  Mihaelu Frankoviču 2

2  Suenerjeva hiša je današnja št. 5 na Starem trgu.

Lastniki hiše št. 5 na Starem trgu:  Do 1. 1529. Tomaž
Suner;  od 8. okt. 1529. do pribl. 1560. Mihael Frankovič:
1560.—1575. Jožef Frankovič; 1575.—1590. Andrej Fran¬
kovič,  nato pa njegov brat Mihael;  1590.- 1599. Franko-
vičevi dediči;  1599.—1608. Martin Hab  iz Novega mesta;
od 14. marca 1608. do 1615. 1. Janez Štravs;  1616. 1621.
zopet Martin Rab.  Davke (18 fl.) je za 3 leta plačal 12. okt.
1617. »Herr doctor Victoria«, 21. febr. 1621. pa v imenu
gospoda Raaba gospod Abraham Derlač (mestni pisar)
9 fl. in enako vsoto isti dan gospod Erazem pl. Scheyer.
Od 1622. do 1628. je lastnik »Herr Erasam von Schegr.«

18. nov. 1622. je plačal davek 6 fl. Janez Bučar (Putschar).
I.. 1623. je v hiši Jakob Vidič (\Viditsch), ki je plačal
užitnino od 40>/2 soda dolenjca in 4 sodov vipavca (4 gld
43 kr), 1. 1624. in 1625. pa Venturin Fohrra, ki pa se je
izselil iz Ljubljane. Od 1. 1629. do 1634. lekarnar Pavel
Ciriani,  ki je tudi kot njegovi potomci lastnik sosedne
hiše v smeri proti Tranči; 1635.—1646. gospod Franc Ci¬
riani,  večkratni mestni sodnik, od 1. 1645. vpisan kot
Franz von  Ciriani; 1647.—1706. gospoda Franca pl. Ciria-
nija dediči;  1707.—1714. gospod Franc Ciriani  (Herr
Franz von Zyrian); 1715.—1732. zvonar Gašper Franchi
(pisan tudi Frankhi); 1733. 1750. gospod Sebastijan
Bonaventura Franchi,  od 1. 1736. vpisan s plemiškim do¬
datkom »von Frankhenfeldt«; od 1. marca 1751. do 1795.
njegov sin dr. iur. Franc Gašper Franchi pl. Frankenfeld;

113

hči neznanega imena = MIHAEL FRAN KOVIČ [

L. 1537.  V uvodnem seznamu (fol. 2) je med »no¬
tranjimi« svetniki kot 11. vpisan »Michel franck-
houitsch«, pozneje (n. pr. fol. 46) se ta priimek piše
tudi kot »franckobiz«. V seznamu na dan sv. Jakoba,
25. jul. 1537., fol. 106, je Mihael Frankovič že na
sedmem mestu v mestnem notranjem svetu.

FRANKOVICEV VAROVANEC UJET V TURČIJI

L. 1541.  Miha Frankovič je notranji svetnik.

Petek, 8. aprila, fol. 48. Dornfogtova (Dornfocht
in tudi Dornfogkht) jeroba Miha Frankovič in Janž
šen (scheen in scheenn) se priglašata zastran svo¬
jega varovanca (Janža Dornfogta), ki je še vedno
neodkupljen v Turčiji,  čeprav sta si zanj izposodila
pri Polževih jerobih 200 kron na obresti in ta denar
zaman potrošila. Nato je mestni svet (meine herren)
sklenil: Ker je (sc. Dornfogt?) pristal, da jima po¬
ravna ta znesek, naj se to zgodi z Weilhaimerjevim : ‘
posredovanjem. Drugih 150 dukatov v zlatu, ki so pri
VVeilhaimerju, mora YV. v treh mesecih pripraviti in
jih izplačati jerobom.

Petek, 17. junija, fol. 81. Mihael Frankovič kot za¬
stopnik svojega »principala« Nikole Jurkoviča, me¬
ščana na Reki (Nicule Jurkhouitsch burger Zu S : Veit
ain phlaumb), terja od Spezijeve zapuščine 34 duka¬
tov za neko zaplenjeno jeklo. (Enako fol. 84 in fol.
111 ).

Ponedeljek, 4. jul., fol. 87. Dornfogtova jeroba Mi¬
ha Frankovič in Janž šen sta prišla pred moje go¬
spode in jim sporočila, kako sta se pogajala z Nikola¬
jem Forduzijem (Niculo Vorduzi 4 ) zastran Janža
Dornfogta, da bi šel v Turčijo, poizvedel zanj in ga
spravil na pot (ds Er In Zuwegen pringe). Zato za¬
hteva petdeset dukatov in rotlindskega sukna za eno
suknjo (So woll Er funfzig ducat vnd ain Rotlindisch
tuech Zu ainem Rogkh nemen). Ker pa kaj takega
ne smeta storiti brez ukaza častitega sveta, 5  prosita,
naj jima le-ta priskoči na pomoč s svojim nasvetom
in odloči, ali to moreta storiti.

Nato so moji gospodje sklenili: Prav je, da ga
svojci (po)iščejo in rešijo. In jeroba naj Forduziju
dostavita tistih 50 dukatov in sukno, Forduzi pa jima
mora dati jamstvo, da bo vse izvršil tako (kakor so
se zmenili). Sl. mesto jima izda potrdilo, da se je to
zgodilo z njegovo voljo in na njegov ukaz.

Na dan sv. Ane, 26. jul., fol. 94. Za županom Vi¬
dom Kislom in sodnikom Jurijem Serterjem sta Janž
VVeilhaimer in Miha Frankovič zapisana v seznamu
kot prva med notranjimi svetniki.

Poned., 12. sept., fol. 113—114. Izreče se sodba za¬
stran jekla rajn. Vincenca Spezija, ki je dolga leta

'♦Ml M + ‘ mi  I tmojam
plOOlfUBJJ 90UBJJ Z

sssi I »«m»p mo/s

pinoi/UBJj langm  'l

od 7. febr. 1795. do 20. dec. 1811. Suzana Repešič,  nato
do 29. maja 1838. dr. Andrej Repešič,  za tem pa Franc
n Seraf. Repešič,  ki je kot lastnik zabeležen še v seznamu

2  hišnih posestnikov 1. 1853. V seznamu za 1. 1877. je ime¬
li _ novan kot lastnik Henrik Ničinan,  1. 1901. Avgust Auer

o § in 1. 1933. Janko Baloh.  — Hiša je bila »patidenčna« in

| ■§ je do 1. 1805. imela št. 176, do 1. 1876. št. 16, nato pa do

II |_ danes št. 5 Stari trg.

3  Janž Weilhammer, ljubljanski veletrgovec in župan

3 v letih 1536./37., 1538./39. in bržkone tudi 1539./40.

n  4  Verjetno tržaški Žid. V Ljubljani se že 1. 1368. omenja

neki žid Fraducz (MMK 1906., 55).

5  Mestni svet je bil vrhovni varuh meščanskih vdov in
sirot.

114

ležalo tu zaseženo. Med upniki se omenjajo: reški
meščan »Jacob VVesleruitsch« kot porok rajn. Andre¬
ja Fabjančiča, Jakob Bartholey iz Trsta, Marco An¬
tonio iz Benetk, rajn. Janž Gortschacher, Miha Fran¬
kovič  kot zastopnik Nikole Jurkoviča z Reke itd.

Petek, 16. sept., fol. 116. Določijo se možje, ki naj
pregledajo mestne okraje, ali so še preskrbljeni z
vsem, kar je potrebno v silina  (Velikem) trgu An¬
drej Estrer in Severin Hof, na Novem trgu Marks
Stetner in Marks Pregl, na Starem trgu pa Frankovič * 7
in L(ovrenc) Prewalder.

L. 15 44. V prvi polovici 1. 1544. je bil M. Frankovič
prvi med notranjimi svetniki, v županovi odsotnosti
tudi njegov namestnik.

Že iz nekega prejšnjega zapiska bi se dalo sklepati,
da je bil Frankovič krznar  (m. s. z. 1525., fol. 106).
Isto domnevo potrjuje zapisnik od petka, 22. febr.
1544., fol. 17, ter od petka, 21. marca 1544., fol. 31,
o sporu med Danijelom Hohenhauserjem in krznar¬
sko bratovščino, ki jo zastopa Miha Frankovič. Zdi
se, da je bil Fr. celo predstojnik ceha ljubljanskih
krznarjev.

MESTNI SODNIK

L.  /545. Mihael Frankovič je bil 1. 1544./45. mestni
sodnik.

Petek, 3. jul., fol. 124. Mestni sodnik Miha Fran¬
kovič (Michl Frangkhauitsch. Stat Richter) se pri¬
toži proti častiti bratovščini in cehovskim mojstrom
čevljarjev, da so nekega čevljarja kaznovali »von we-
gen Prennung ainig OlI«.

Petek, 17. jul., fol. 140. Sodnik Frankovič se je
zopet pritožil proti rokodelstvu (hantwerch) čevljar¬
jev, da so se predrznih naložiti nekomu izmed svojih
kazen, za kar pa niso upravičeni oni, marveč sodišče.
Zato hoče, da se odloči, ali so dolžni zategadelj po¬
botati se z njim ali ne. Sklep.  Ker rokodelcem ne pri-
stoji, da bi v takih primerih brez znanja in volje so¬
dišča koga na tak način in s tako visoko globo ka¬
znovali, zato so dolžni dati od te kazni sodniku deset
reparjev (Patzen). 8 9

S tem naj bo ta spor poravnan.

Te dokaze iz mestnih sodnih zapisnikov, da je bil
Miha Frankovič mestni sodnik 1. 1544./45., nam po¬
trjuje še naslednji regest kostanjeviškega samostana:

102. L. 1544. pri V. L. G. »ad Fontes« dne 10. nov.
Samostan vzame naposodo 130 pen. gld pri ljubljan¬
skem sodniku Mihaelu Frankoviču,  da bo mogel pri¬
spevati za turško vojsko (ZUZ 1930., s. 16).

JAVNA ŽALITEV MESTNEGA SODNIKA

Sreda, 16. sept., fol. 172. Miha Frankovič je nazna¬
nil, da ga je Baltazar šen (Walthauser Scheen) javno
ozmerjal in razžalil v gostilni pri Gašperju Slatenšku
(Slatenschigkh) vpričo tujcev in domačinov. Zato ga
je tožil pri sodišču, gospod mestni sodnik" pa ga je
napotil pred mestni svet. Baltazar šen pa pravi, da

0  Vsekakor za primer turškega napada.

7  Vsak nadzornik je bil imenovan za mestno četrt, v
kateri je stanoval. Frankovič je torej stanoval 1. 1541. v
svoji hiši na Starem trgu.

s  Sodnik ni dobival plače kot n. pr. župan, marveč si
je odtrgaval od naloženih glob in kazni (Glej tudi F.
Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, s. 33.)

9  L. 1545./46. ni bil več Frankovič mestni sodnik, mar¬
več Janž Dorn.

je Frankovič tisti, ki je njega ponovno žalil, kar je
bilo njemu pismeno in ustno sporočeno na cesarskem
dvoru ... On ni Frankoviča prav nič drugače zmerjal,
kakor je Frankovič njega. — Po daljšem prigovar¬
janju se je mestnemu svetu posrečilo, Frankoviča in
šena zopet spraviti in »ju razglasiti zopet za dobra
prijatelja«.

L. 15A7.  Fol. 3. župan Vid Kisi je umrl 20. januar¬
ja, 21. januarja je bil izvoljen za pol leta za župana
Volbenk Gebhart. Janž Dorn je še dalje sodnik, Miha
Frankovič pa prvi med notranjimi svetniki.

TRGOVEC S KOŽAMI PLAČA GLOBO ZA ZIDAVO
ROTOVŽA

Poned., 4. jul., fol. 18. Miha Frankovič je bil svoj
čas kaznovan s 100 ren. gld, ker je prinesel semkaj
okužene kože (von vvegen der. Infectierten veli) z
Reke. M. F. se je proti kazni pritožil pri vicedomu,
nato pa pustil stvar počivati od 9. oktobra 1546. leta
dalje. Mestni svet ga sklene pozvati predse, zahtevati
naloženo globo in sploh priti z njim do zaključka.

Frankovič je prišel na rotovž in se krepko zago¬
varjal. Gospodje so zagrozili, da ga ne izpuste prej
z rotovža, dokler ne plača globe, in so ga še vprašali,
naj pove, »kdo so vendar tisti, ki se še bolj pečajo
s tihotapstvom kot on«.  Frankovič se je izvijal, ni
pa nikogar imenoval. Nato je izjavil, da bo plačal
100 ren. gld, če ne gre drugače. Sploh, če bi šlo samo
za denar, se ne bi dosti menil in mu ne bi bilo veliko
za vso stvar, ker pa zadeva njegovo čast, je ne more
pustiti kar tako. Prosi, naj se premislijo zaradi nje¬
govih otrok.  Pripravljen pa je, drugače se izkazati
napram sl. mestu, da bo zadovoljno.

Nato so mu moji gospodje dali na prosto izbiro, da
namesto te kazni da prispevek za zidavo rotovža.'"
S tem bo vse poravnano in Fr. naj izroči vse spise
sl. mestu, da se uničijo."  — Zdi se, da se je tako
tudi zgodilo.

FRANKOVIČ ZASTOPNIK KRZNARJEV

Četrtek, 21. jul., fol. 23. Jakob Šen, Gregor Taschitz
in Frankovič so prosili za krznarje,  ki so Kašiča po
krivem pretepli (So dem Khaschitz vnpillicher weiss
geschlohen) in sedaj prestajajo kazen, naj se jim
kazen odpusti. — Krivci se pomiloste pod pogojem,
da se z razžaljenim pobotajo in poravnajo pred so¬
diščem. Kdor tega ne sprejme, naj ostane na kazni.

Petek, 9. sept., fol. 42. Miha Frankovič ovadi so¬
dišču Jurija Bokalška (Juri Wokhauschigkh), kate¬
remu je pred štirimi leti posodil sveženj kož (Ain
pollen heut). Bokalška obsodijo na plačilo.

L.  /548. Frankovič je med prvimi notranjimi svet¬
niki. To leto je imel nevažen spor z Janezom Krst.
Polžem.

MEČEVALEC SRAMOTI PRIDIGARJA MED POGREBOM

L.  /54.9. Petek, 22. febr., fol. 113. Danes je bilo
sporočeno (mestnemu) svetu, da se je pridigar Fe¬
licijan (Felician Prediger) izrazil napram Franko¬
viču v šempetrski cerkvi, ko so nesli k pogrebu go¬
spoda Jakoba Pegama (Pehaimb), in (mu) prijavil
pritožbo proti mojstru borjenja (Fechtinaister), da

10  Glej tudi pri Vrhovcu »Hauptstadt Laibach« str. 84-85.

11  Ali so se gospodje čutili kaj prizadete s Frankoviče-
vim namigavanjem, da so drugi še hujši tihotapci nego on?

115

ga je le-ta sramotil z nespodobnimi besedami, ko je
hotel podeliti Pegamu sveto olje. Nato je svet poslal
po mojstra borjenja in ga terjal na odgovor. Ta je
večino očitkov zanikal. Potem so pozvali še gospoda
Felicijana in ga zaslišali, prav tako tudi cerkovnika,
Treiberja in Janža Schoba (?). Izkazalo se je, da ni
bilo tako (kot je trdil borilski mojster). Zatorej so
mu prepovedali vtikati se v bodoče v take reči in (mu
zabičali), da opusti tako malopridno govoričenje. Za
kazen je bil odpeljan (v zapor) na Trančo (auf den
(Comaun).

Četrtek, 4. jul., fol. 165. Frankovič se pritoži proti
Rephuenu, ki je zaradi spora z Logarjem o neki de¬
setini apeliral na vicedoina. V tej pritožbi imenuje
Rephuen Frankoviča nevarnega človeka, oderuha
(10 procentnega) in lažnivca. — »častiti svet« je ura¬
doma odstranil nejevoljo med Frankovičem in Re-
phuenom, vendar se morata še poravnati s sodiščem.

FRANKOVIČ IZKLJUČEN IZ MESTNEGA SVETA

L. 1551.  Mestni svet je Frankoviča odstavil kot no¬
tranjega svetnika zaradi konflikta z velikovškimi in
kapeljskimi meščani.

Poned., 12. jan., fol. 10—11. Miha Frankovič je (po
svojem odvetniku) Sengsenschmidu izčrpno razložil
dosedanji potek svojega spora z Janžem Reittrerjem
in Jakobom Koblarjem (Khophler) kakor tudi, kako
je pri vicedomu dosegel dovoljenje za zasego (nju¬
nega blaga). Ker mu je bila priznana pravica, da
citira oba (pred ljubljansko sodišče), je hotel poiz¬
vedeti na Koroškem, če sta mu pripravljena dati od¬
govor. Med potjo pa je čul, da jezdita  semkaj. Zato
se je tudi sam vrnil domov. Sedaj zahteva Koblarjevo
aretacijo in zasego blaga.

Jakob Koblar izjavlja, da ni tu sem prišel v svojem
imenu, marveč le kot pomagač. Tudi ni nikogar raz¬
žalil in ni napravil nobenega zla, kakor je to storil
Frankovič njemu in njegovemu soposlancu. Zatorej
mu zase ne bo dajal odgovora in se ne bo spuščal v
spor z njim. če pa je bila proti njemu dovoljena cita¬
cija, bo umel nanjo odgovoriti. Ako ima Fr. kaj proti
njemu, ki je meščan v Velikovcu  in ima tam svoj
dom, mora že vedeti, kje naj ga išče. Koblar poudarja
ponovno, da ne stoji tu kot principal, marveč samo
kot odposlanec in tudi ne sam.

Sodišče je zavrnilo Frankovičevo zahtevo in pouda¬
rilo, da Koblar ni v Ljubljani v svojem imenu, mar¬
več je prišel kot odposlanec k duhovski gosposki v
častni zadevi proti Frankovičevemu sinu.  Fr. se pri¬
toži na vicedoma.

Sobota, zadnjega febr., fol. 43. Spor za funt žafrana,
ki ga je Miha Frankovič prevzel od Pavla Kalčiča (in
ga še ni plačal). M. F. je obsojen na povračilo.

Petek, 13. marca, fol. 47. Frankovič je dal po last¬
nem slu citirati Reitrerja in Koblarja v Ljubljano.
Ta dva pa sta se pismeno opravičila in se razprava ni
mogla vršiti.

VICEDOM SE ZAVZEMA ZA FRANKOVIČA

Petek, 10. apr., fol. 48. Skoro polnoštevilno zbra¬
nim notranjim in zunanjim svetnikom je sporočil
župan (Janž Dorn), da so včeraj gospod deželni
upravnik, gospod vicedom, Melhior Hasyber in Jurij
Seyerl, nakladnik, naprošeni od Mihe Frankoviča, ho¬

teli izvedeti, zakaj je bil le-ta izključen iz  (mestnega)
sveta,  češ da bodo potem ukrenili korake, da se od¬
pravi razpor med sl. mestom in Frankovičem.  —
Nato se je sklenilo, da se gospodom kot naprošencem
gospoda (!) Frankoviča sporoči po kosilu (nach es-
sen), da sl. mesto nima s Frankovičem nobenega
spora, marveč le odposlanci iz Velikovca  (volkhen-
margkht), katerih vloga naj se jim prebere. Prav
tako naj se jim javi njegov spor s Kolarjem v Kaplji
(mit dem Colar in der Capel) in kako je bil sodil
Polžu in Tifrerju. Ostane pri tem, da naj poravna
svoje razpore, nakar bo lahko o sv. Jakobu zopet za¬
vzel svoje mesto.

FRANKOVIČEV SIN UŽALIL VELIKOVČANKO

Torek, 21. apr., fol. 56. M. Frankovič je prišel pred
sodišče in očital Janžu Reitrerju, zakaj se ni bil od¬
zval pozivu, ko ga je citiral v Ljubljano. Dalje je
Reitrer trdil, da ga je Frankovič zmerjal, zato naj
ga pridrže toliko časa tukaj, da bo Reitrer zaslišan
skupaj s pričami, ki so bile navzoče, in da ostane ta
eksaminacija za večen spomin.  Tretjič, je Reitrer
govoril, da je Frankovič dal Koblarju 4 ren. gld za
poravnavo. Tudi to je žalitev.

Janž Reitrer je izjavil, da ima svojo redno gospo¬
sko v koroški deželi in, če se je Frankovič obrnil za¬
stran Koblarja na njegovo redno gosposko, mora to
storiti tudi glede njega. Zato mu dalje ne bo odgo¬
varjal.

Sodišče je zavrnilo Frankoviča, »ker je bil Janž
Reitrer poslan semkaj v častni zadevi svoje sestre
proti Frankovičevemu sinu  in da ne bi pri takih vele-
važnih sporih nihče bil prikrajšan in zlasti še, ker se
je Fr. z Jakobom Koblarjem, ki je bil že v začetku
soodposlanec, poravnal pred njegovo redno gospo¬
sko ... Ta sklep pa se ni razglasil, marveč sta se
stranki pobotali, v kolikor se je zadeva odigrala tu¬
kaj. O tej poravnavi se obema dovoli izdati potrdilo
s pečatom sl. mesta.«

FRANKOVIČ REHABILITIRAN

Petek, 8. maja, fol. 58. Miha Frankovič predloži v
prečitanje pogodbo, ki jo je bil sklenil z Jakobom
Koblarjem v Velikovcu (velkhenmargkht). Ker so ga
tu (t. j. pred ljubljanskim mestnim sodiščem) pobo¬
tali tudi z Janžem Reitrerjem, se nadeja, da ga bodo
zopet vzeli v svet.

Nato se sklene: »Ker je spor, ki je bil prišel pred
sodišče, s tem poravnan, naj (Frankovič) poslej zo¬
pet sedi na mestu, ki mu pripada  (so soli er widerum-
ben an sein gepurlich ortt sitzen), vendar pa mora
zadevo s Kolarjem v Kaplji čimprej mogoče urediti.
— To je obljubil storiti.«

Na prihodnji seji, v petek, 29. maja 1551. (fol. 61),
je Frankovič že zopet med dvanajstaki.

SPOR O BERGAMSKEM SUKNU

Poned., 15. jun. 1551.,  fol. 69. Iz razprave o zapu¬
ščini Jurija Pristava je razvidno, da so Frankovičevi
sinovi  in služabniki posodili raj n. Pristavu neko
sukno.

Petek, 4. sept., fol. 83. Tu čujemo natančneje, za
kaj je šlo. — (Mihe Fr.-a sin) »Franc  Frankovič je
prišel in javil, da je nekoč dal rajn. Juriju Pristavu

116

kos bergainskega sukna (Ain Stugkh Pergkhaimer)«.
Ker so skrbniki Pristavove zapuščine osporavali vred¬
nost te izjave, je sklenilo sodišče, naj Franc Fran-
kovič priseže. Nato je Frankovič s prijemom za sod¬
niško žezlo in s prisego potrdil, da je on sam dal
Pristavu kos sukna (»Darauf hat frangkhouitsch an
Aides Stot an gerichts Stob globt vnd mit dem Aid
sein Anzaigen bestat ds Er dem Pristavv selbs ds
Stugkh tuech geben«), Pristavovi jerobi so si pridr¬
žali, da doprinesejo protidokaz. Poslej se v zapisnikih
ne govori več o zadevi.

Petek, 2. okt., fol. 86. V razpravi o zapuščini Luke
Fleischakerja opozarjata Miha Frankovič in Gregor
Taschitz (Dačič, Tešič?), 12  da je imel rajnki Fleisch-
aker za 6 ren. gld v zakupu špitalsko mesnico.  Naj se
pazi, da bo celotna najemnina pritekla revežem. To
mesnico sta pripravljena prevzeti sama ali pa naj jo
imajo do izteka leta zastopniki imetja (t. j. Prista-
vovega), oziroma naj koga drugega tja postavijo.

MESTNI PISAR V KRANJU GNEDIC

Poned., 26. okt., fol. 94. Gospod Adam Stcinbock iz
Robalje pri Radečah (her Addam Stainpogkh von
Altenhof 13 ) je po doktorju Čavleju vložil v prečitanje
dolgovno in poroštveno pismo Andreja Gnediza 14  in
njegove žene kakor tudi Mihe Frankoviča kot jamca
za 100 ren. gld in je zahteval, da se poslednjemu ukaže,
da kot porok poravna zadolžnico.

Frankovič pravi, da je bil pri njem Andrej Gnediz
in mu rekel, da hoče pojezditi  k svojemu sinu Janezu,
mestnemu pisarju v Kranju. Dokler se od tod ne vrne,
naj se Frankovič ne spušča v razpravo o tem dolgu.
Zato prosi Fr. za odložitev do Gnedičeve vrnitve.

Nato se je stari Gnediz vrnil iz Kranja. Sin ni
maral nič slišati o tem, da bi pomagal očetu. Tako je
moral končno plačati le Frankovič. Na prigovarjanje
mestnega sveta sta se Stainbock in Frankovič pobo¬
tala v torek, 19. januarja naslednjega, 1552. leta
(fol. 102).

PAMFLET PROTI FRANKOVIČU

L. 1552.  Petek, 19. febr., fol. 119. Miha Frankovič
poroča, da sta te dni dobila Roringer in Cvekelj
(Zvvegl) 15  vsak po eno pismo, ki njega obrekuje. Naj
pismi pokažeta in naj se prebereta, želji se ustreže.
Nato zahteva Frankovič, da povesta, kdo jima je pisal
pismo in kdo ga je prinesel. Oba prisežeta, da ne
vesta, kdo je pisal.

Petek, 4. marca, fol. 125. Miha Frankovič in njegov
sin Franc sta prišla in vložila po (svojem odvetniku)
Sengsenschmidtu naslednjo prijavo sodišču: Ker je
v rokah sodišča neka poslanica (Sendschreiben), v
kateri ni podpisan niti pesnik niti njegovi pomagači
(der Tichter noch helffers helffer) in v katerem se
navajajo očitki, kakršni v tej deželi niso v navadi,
proti duhovščini, plemeniti in neplemeniti, proti svet¬
nim osebam in tudi proti njemu Mihi Frankoviču in
njegovemu sinu, in ker izhaja iz besedila, da delajo

12  Valvasor navaja Gregorja Thetschitza kot mestnega
sodnika za 1. 1561. Deset let prej je bil mož »zunanji«
svetnik ali »štiriindvajsetak«.

« Glej Valv. XI, 506.

14  Andrej Gnediz je bil med prvimi zunanjimi svetniki.

15  Lukež Cvekelj, vnet protestant, Trubarjev svak
(Kidrič, Zgodovina slov. slovstva, s. 46).

obrekovalci njemu in njegovemu sinu krivico, hočeta
oba javno pred sodiščem to pobiti in se s tem opra¬
vičiti. Prav tako izjavljata pred vsem svetom, naj se
pomni, da si pridržujeta pravno pot proti pesniku in
tvorcu tega pisanja in njegovim pomagačem, če se
kdaj odkrijejo. Nadejata se tudi, da zaradi take sra¬
motitve njuna čast ne bo trpela. Fr. vpraša, če se mu
taka prijava dovoli. Sklep.  Omenjeni Frankovič naj
prijavi, če želi potrdilo o prijavi (Meldbrief), naj se
mu izda.

Petek, 11. marca, fol. 127. Za meščana je bil spre¬
jet Franc Frankovič.  »Je meščanov sin; je po pred-
očenju prisege prijel za sodniško žezlo in podal za¬
obljubo« (hat Nach furhaltung des Aidts Angerichts
Štab Angelobt vnd Vergriffen).

Dus. Med novimi meščani tudi: »Zuann Jacob Pi-
cardo.  Je privolil, da prinese svojo odpustnico iz
Trsta do velike noči«. Bil je torej Tržačan.

FRANKOVIČ IN HREN ZAPRTA NA ROTOVŽU

Petek, 15. jul., fol. 159. »Pod večer, pri gospodu
županu (Juriju Tiffrerju) v hiši. Miha Frankovič in
Lenart Hren (khreen) sta bila zaradi svojega današ¬
njega vedenja in drznih besed pred sodnikom v nje¬
govi hiši zadržana za kazen na rotovžu drugim v sva¬
rilo,  kolikor časa je to dovoljeno sl. mestu izven prav¬
nega postopka. Nato je Hren poslal Blaža Harnuscha
in Donadija Rossa in prosil, da se mu odpusti kazen,
ki jo ubogljivo prestaja. Frankovič pa je poslal Le¬
narta Budino in Caharijo Prenarta in želi, da se jutri
zbere č. svet, pred katerim se bo zagovarjal. Ustni
sklep:  Ker Lenart Hren priznava svojo krivdo in prosi
za izpregled kazni, je prav, da se mu ta odpusti.

Zaradi Frankoviča pa se svet jutri ne bo sestal, ker
so gospodje ta teden malone vsak dan zborovali in se
morajo v ponedeljek zopet sniti. Če zatorej Frankovič
tudi pripozna (svojo krivdo) in prosi kot Hren, naj
se spusti z rotovža, če pa ne, naj ostane tam do po¬
nedeljka.«

Kaj je storil Frankovič, ni zabeleženo. Navzoč pa
je bil že na prvi mestni seji kot notranji svetnik.

SEZIDA SE MESTNA KRUHARNA NA STAREM TRGU

Petek, na dan po sv. Jakobu, 29. jul., fol. 162. Skle¬
ne se, sezidati kruharno (Prottisch) na mestnem svetu
med Auerspergovo hišo in kopališčem. 16  Za to kru¬
harno se postavi zmožen čuvaj, pekom in pekaricam
se bodo oddajale v najem stojnice in ne bo nikjer
drugje dovoljeno prodajati kruh (»Auch ain teuglicher
Prothuetter bestclt vnd di Stanndt den Pegkhen vnnd
Prot Pocherinen. In bestand Angelassen. Vnd sonst
an khainem Andern Ortt Prott faill Zuhaben gestot
werde«).

Petek, 12. avg., fol. 163. župan (Jurij Tifrer) po¬
roča, da je razložil vicedomu sklep o zidavi in posta¬
vitvi kruharne. Vicedom ga je odobril, ker je kru-
harna za mesto skrajno potrebna in koristna. — Nato
se je ukazalo mestnemu zakladniku in mu naložilo,
da da čimprej sezidati in postaviti tako kruharno.

16  Kopališča na Starem trgu ne omenja A. Koblar v
svojem članku »Kopališča v Ljubljani« IMDK 1900.,
str. 67- 72.

(Se nadaljuje.)

117

NASKOVA HIŠA V MARIBORU

NJEN GRADBENI MATERIAL

DR. L. DOKAR-MANTUANI

Ena najstarejših
mariborskih hiš je
ona v Vetrinjski ulici
št. 30, imenovana po
svojem lastniku Na-
skova hiša. V last
rodbine Nasko, ki se
je v Maribor prese¬
lila iz Slov. Bistrice,
izhaja pa iz Tirolske¬
ga, je prišla hiša leta
1828. 1

Nekdaj svobodna
hiša jc bila vknjižena
do prevrata v deželno
desko v Gradcu in še¬
le pozneje inkorpori-
rana v mesto Maribor.
Točnejših podatkov o
času zidave nisem do¬
bila, poslopje pa mo¬
ra biti staro preko
250 let, ker je bilo že
I. 1684. last cistcrcijancev iz Vetrinja (Victring), ki
so bili njegovi lastniki vsaj še 1. 1708.

V tistih časih je bil beton kot gradbeni material še
neznan, mesto njega je služil poleg opeke predvsem
kamen. Zlasti vratni in okenski okviri, okrasni deli
in sl. so bili kamniti, pa tudi zidovje je bilo pogosto
vseskozi iz kamna. Kameni material, ki so ga uporab¬
ljali v različnih mestih, je bil — kakor je to povsem
naravno — v glavnem odvisen od petrografske zgradbe
okolice dotičnega kraja. Mariborska okolica pa ni le
geografsko, temveč tudi petrografsko prav razno¬
vrstna, zato je bila dana tukaj možnost, da se je v teku
časa menjaval gradbeni material. Zelo zanimive so v
tem oziru starejše velike zgradbe, med katere spada
poleg grada 2  predvsem lepa Naskova hiša. čeravno jc
poslopje v glavnem gotovo ohranilo svoje prvotno lice,
se je moralo vendar v teku dolge dobe obstanka pri¬
lagoditi potrebam menjajočih se hišnih lastnikov ter
jc zaradi tega v posameznih dobah pretrpelo najraz¬
ličnejše vzidave in prezidave. Pri tem so segli po razno¬
vrstnem gradbenem materialu, tako da nam služi ugo¬
tovljeni kamneni material Naskove hiše kot zanimiv
donos k zgodovini stavbarstva v Mariboru.

Sicer le enonadstropna Naskova hiša spada med naj¬
večje mariborske hiše svojega časa ter je zidana v
obliki pravokotnika. Na južni strani ima še prizidek,
ki omejuje sedanji kavarniški vrt z vzhoda. Glavni
kamneni material, ki je vzidan na vidnih mestih te

1  Zgodovinski podatki, ki se nanašajo na hišo, so zabe¬
leženi v knjigi »Marburg in Steiermark, seine Umgebung,
Be\vohner und Geschichte«, dargestellt von Dr. Rudolf
Puff, Bd. I. Gratz 1847, p. 37.

2  L. Dolar-Mantuani »Mariborski grad«. IV/4, 211 211,
1937.

hiše, je peščenjak.  Iz njega so narejeni sedaj sivo pre¬
pleskan okvir lepega baročnega portala z okraski nad
vrati in oba grba grofov Breunerjev, njenih posest¬
nikov v prvi polovici 18. stoletja. Neprekrit je zgoraj
zaokroženi okvir severnih vrat na grajskem trgu, ki
tvorijo drugi vhod v Berdajsovo trgovino. Ta okvir
nosi sklepnik z iniciali AEN in letnico 1830, iz česar
spoznamo, da jc dal ded sedanjega lastnika Alois Na¬
sko dve leti po tem, ko je bil kupil hišo od nekega Ni-
kolausa Merka, zid za dotična vrata novo prebiti. Po¬
leg sklepnika sta na vsaki strani še vklesani dve ko¬
šari, ki sta zlato prebarvani. Tudi na prostranem pra¬
vokotnem dvorišču sta iz peščenjaka še dva vratna
okvira. Manjši, ki je vzidan v severnem dvoriščnem
traktu, jc bil od sedanjega kavarniškega vhoda na zu¬
nanjem južnem zidu prenešen na dvorišče, ko se jc v
hišo vselila kavarna.

Razen teh vratnih okvirov so iz peščenjaka tudi
različne posamezne stopnice, kakor: stopnice v veži,
ki peljejo v klet, nato prva stopnica v glavnem stop¬
nišču, spodnja pri vhodu v pritlično delavnico tvrdke
Kager, prag pri vratih poleg drvarnice ter pri kavar¬
niškem vhodu in končno dve stopnici pri stranskem
stopnišču, ki vodi iz kavarniškega vrta v prvo nad¬
stropje. Dva peščenjakova kvadra sta položena še na
zapadnem delu hodnika v prvem nadstropju. Ostale
stopnice so skoro vse lesene, pragovi pa običajno že
poznejši betonski. S pločami iz peščenjaka je obložen
še del glavnega dvorišča kakor tudi del hodnika med
hišo in kavarniškim vrtom.

Na vseh teh mestih je peščenjak, kolikor je to raz¬
vidno iz neprekritih komadov, med seboj enak, kljub
temu, da niso bili dobavljeni vsi deli istočasno. (Zlasti
nekatere stopnice so po navedbi hišnega lastnika raz¬
meroma poznega datuma.) Peščenjaki so sive, neko¬
liko rjavkaste barve in jako enakomerno drobnozr¬
nati. Sicer tako pogoste posamezne konglomeratne
lege, ki so v zvezi s povečanjem velikosti zrn ter ško¬
dujejo peščenjakovi kakovosti, v materialu Naskove

MARIBOR, NASKOVA HIŠA

MARIBOR, NASKOVA HIŠA, PORTAL

118

hiše ni opaziti. Pač pa vsebujejo tukajšnji peščenjaki
vedno še drobne svetle sljudinc luskice, ki jih prepo¬
znamo po njihovem bisernem sijaju. Na vsem po¬
slopju so peščenjaki v glavnem dobro ohranjeni, le
prag v Kagerjevo delavnico je že precej obrabljen in
velika vrata na dvorišču kažejo pri tleh slabo osipa-
vanje. Zlasti 100 let stari vratni okvir v Berdajsovo
trgovino kaže komaj sledove preperevanja, ki je izra¬
ženo predvsem v nekoliko intenzivnejši rjavkasti
barvi. Pač pa je bil tudi ta okvir, kakor so to še ostali,
prej prebarvan z oljnato barvo in šele pred kratkim
(1. 1935.) očiščen.

Nastopa sedaj vprašanje, od kod izhajajo ti pešče¬
njaki, ki niso le pri tej hiši služili kot gradbeni ma¬
terial, temveč predstavljajo nasprotno glavni kamne-
ni material Maribora do naj novejšega časa. Taki pe¬
ščenjaki tvorijo gričevje na jugu Ptujskega polja,
nastopajo pa tudi deloma v Slovenskih goricah. Po¬
sebno v okolici Ptujske gore se nahajajo veliki kamno¬
lomi, ki so zalagali z materialom vso okolico, pred¬
vsem mesta Maribor, Ptuj, Sl. Bistrico in celo Ogrsko
do Budimpešte. 3  Iz peščenjaka so bila izvršena tudi
večja dela, kot oblaganje mariborske realne gimna¬
zije do visokega pritličja (1. 1873.). Stebri in oboki
železniškega mostu preko Drave v Mariboru (iz leta
1847.) so istotako iz tega materiala.

Zanimiva so glavna vrata v Berdajsovo trgovino iz
Vetrinjske ulice. Njihov štirioglati vratni okvir, ki je
sedaj prepleskan z zeleno sivo oljnato barvo, je iz li-
lavca.  (Komade litavca iz vrat sem dobila ob priliki
popravila vrat pri vselitvi trgovine Berdajs.) Litavci
so apnenci, ki imajo svoje ime od Litvanskega go¬
rovja pri Dunaju, kjer so posebno razširjeni. Naziv
je prvotno označeval starost dotične apnenčeve tvor¬
be, sedaj pa je prenešen na porozne apnence mladega
terciarja, ki so posebno bogati na ostankih prej ži¬
večih živali in rastlin. Apnenci te vrste so svetle barve,
navadno svetlo rumenkasti ali sivkasti ter vsebujejo
številne fosile, zlasti alge, koralje, foraminifere, red¬
keje lupinice školjk itd. Seveda so ti deli le razmeroma
redko popolnoma ohranjeni, običajno so deloma zlom¬
ljeni ali zdrobljeni. Najfinejši pri zdrobljenju nastali
mulj zapolnjuje skupno s kalcitnimi novooblikovanji
vmesne prostore med večjimi ostanki organizmov, ki
so med seboj lahko (v odvisnosti od vrste litavca)
prav trdno zlepljeni. Različek litavca, ki je vzidan v
Naskovo hišo, sestoji predvsem iz alg litotamnij ter
zlomljenih lupinic školjk in hišic polžev. V algah je
videti še s prostim očesom fine cevke-sifone; te alge
zvišajo poroznost kamnine, ki je že sicer povzročena
po votlinicah med ostanki fosilov. Pri vseh kamninah,
ki so tako bogate na luknjicah in votlinicah, obstoja
posebno velika nevarnost za tvorbo razpok, če voda,
ki jo vsrkava kamen po ozkih kapilarah, pozimi zmr¬
zuje, ker se pri tem poveča njena prostornina. Po¬
sebno luknjičave vrste litavca pa so lahko proti zmr-
zavanju prav obstojne, ako so votlinice v njih tako
velike, da jih voda ne izpolni popolnoma niti po
zmrzavanju.

Litavci nastopajo v veliki množini kot obrežne
tvorbe bivšega panonskega morja ter sc vlečejo z

3  Podatki g. mestnega arhivarja prof. F. Baša, ki se mu
zanje najlepše zahvaljujem.

večjimi ali manjšimi
presledki od Morav¬
ske, Nižje Avstrije in
štajerske do Hrvaške
in segajo še na Kranj¬
sko. Ker tvorijo li¬
tavci deloma jako do¬
ber in vsled porozno¬
sti lahek gradbeni
material, ki je zelo
pripraven za klesanje,
jih že od nekdaj lo¬
mijo v številnih kam¬
nolomih , kakor v
Aflenzu, južno od
Lipnice v Sl. goricah,
ki segajo v rimsko
dobo. 4  Prav veliki so
kamnolomi v Vinici
na Hrvaškem, južno
od Ormoža; oni iz
Zagrebške gore, kjer
sta posebno znani na¬
hajališči Vrapče in Bizek, pa dajejo glavni grad¬
beni material Zagreba (katedrala, železniški in na¬
vadni most preko Save, palača mestnih podjetij v
Zagrebu, komanda aviacije v Zemunu itd.) 5 * *  V nepo¬
sredni okolici Maribora nastopajo te vrste apnenci v
Sl. goricah, kjer obstojajo stari kamnolomi pri Zg.
Dupleku, pa tudi pri Sv. Barbari. Litavec iz Dupleka
je razmeroma trd in so ga uporabljali predvsem za
regulacijo Drave, oni pri Sv. Barbari je mehkejši in
za obdelavo pripravnejši, zaradi česar je prišel v po¬
štev zlasti pri zgradbah.

V prvem nadstropju Naskove hiše gre na dvoriščni
strani skoraj krog in krog hodnik, ki je na južnem,
zahodnem in deloma severnem traktu popolnoma za¬
prt v obliki verande, v ostalem delu severnega trakta
pa prekrit vsaj s streho, ki sega preko njega. Tla
tega hodnika so v južnem in severnem delu iz gnaj-
sovih  plošč, v zapadnem in vzhodnem, ki ima dostop
iz dvorišča in vodi v Kagerjeve delavnice, v katerih
je bilo od 1785. do 1806. nameščeno prvo mariborsko
gledališče, 8  so tla lesena. Na obeh hodnikih so gnaj-

1  A. Kieslinger: »Zerstorungen an Steinbauten«. Wien

1932, p. 191—193.

5  L. Marič: »Litotamnijski vapnenjak u prirodi i gra-

djevini«. Tehn. list, 21/22, 296 300 in 23/24, 314—317.

1937.

8  Gledališče je zaradi nevarnosti požara odpravil leta
1806. takratni hišni lastnik Leopold Hartnagel, ki je hišo
podedoval od Ulricha Hartnagla. Poslednji je kupil to ve¬
liko patricijsko hišo 1. 1800. od rodbine pl. Bianchi za
vsoto 3000 goldinarjev v zlatu, s čimer je prešla hiša v
posest meščanov. Stari Hartnagel je moral biti jako pre¬
možen, ker je bila njegova last tudi zadnja hiša v sedanji
Lekarniški ulici (pri Glavnem trgu). Nad vrati hiše, ki
je bila svojčas tudi mestna vojašnica, je namreč vzidana
plošča iz belega, najbrž pohorskega marmorja z napi¬
som: »Udalrigus Hartnagel Lederermeister alda, geboli-
ren in Insprugg Anno 1829, derzeit vereheliht mit There-
sia, gebohrenen Schunkin, dekten unter Leitung ihres
besonderen Freundes Andre Fleiss dieses Haus mit 36
Zentner Kupfer, Anno 1794.«

MARIBOR, NASKOVA HIŠA, DVORIŠČE

119

sove plošče debele 5 do
6 cm, široke kot hodnik
približno 1,3 m in celo
3,9 m. Manjše plošče iste¬
ga materiala so položene
tudi na dvorišču pred
Wagnerjevo delavnico
ter tvorijo podaljšek
pločnika na vrtu proti
hišnemu prizidku, ki me¬
ji vrt nanj na vzhodu.

V prvem trenutku bi
kdo utegnil misliti, da so
te gnajsove plošče iz Po¬
horja, saj sestavljajo po¬
sebno njegov vzhodni del
v veliki meri gnajsi ozi¬
roma intenzivno z aplit-
skim materialom prepo¬
jeni blestniki. Vendar so pohorski gnajsi preveč raz¬
pokani, da bi bilo mogoče dobiti iz njih — kolikor
mi je znano — tako velike plošče. Pač pa so lomili
posebno v drugi polovici prejšnjega stoletja v Golici
(Koralpe) gnajsove plošče do dimenzij 3X3 m. Po
kraju, kjer so jih pridobivali, so bile daleč naokoli
znane pod imenom »Steinzer Platten«. 7 8  Kakor marsi¬
kateri drugi izvrstni naravni gradbeni material je tudi
te plošče izpodrinila uporaba betona. V Mariboru ima¬
mo še nekatere pločnike, kakor v Gregorčičevi in Pre¬
šernovi ulici ter na začetku Tržaške ceste iz tega ma¬
teriala. V Naskovo hišo jih je dal kot balkonska tla
vstaviti oče sedanjega lastnika pred kakimi 60 do
70 leti.*

Zaradi svoje paralelne teksture, to je vzporedne
razporejenosti sestavin, ki so razvrščene v fine med
seboj vzporedne sloje, gnajsi v splošnem ne predstav-
Ijajo posebno dobrega gradbenega materiala. Te plo¬
šče pa so se izkazale v teku časa kot zelo trdne, od¬
porne proti vremenskim vplivom in tudi obrabnost
je, kakor vidimo na pločnikih, prav majhna. Tembolj
je bila interesantna razpoka, ki jo je bilo opazovati
na dveh ploščah ob severnem traktu. Razpoka je
šla, kot je to razvidno iz slike, vzdolž ograje. Da je
počila tako debela in trdna plošča, mora imeti svoj
vzrok v preobtežitvi, ne pa v napaki materiala. Na
tem mestu se je nahajalo namreč svoj čas, ko je bila
v hiši še nameščena usnjarna, dvigalo in so nedodelan
material (po navedbi ge. Naskove) deloma odlagali
že v prvem nadstropju. Naravno je, da se je ta raz¬
poka, ki se je nahajala v nezaščitenem delu hodnika,
vsled zmrzavanja večala in je bilo treba obe plošči
1. 1936. nadomestiti.

Material na do sedaj popisanih delih je poznejši od
zidanja hiše. Vendar obstoja možnost dobiti vpogled
tudi v njen nedvomno najstarejši gradbeni material.
Ob priliki izbijanja izložbenih oken, ki jih hiša pr¬
votno ni imela, so dognali, da so vsaj zunanji zidovi

7  A. Kieslinger, 1. c., p. 307—308.

8  Navedba sedanjega lastnika Karla Naska, ki se njemu
in njegovi gospej na tem mestu zahvaljujem za podatke
in ljubeznivost, s katero sta mi šla na roko.

v celoti iz kamna. Nekateri teh kamnov se nahajajo
še shranjeni pri drvarnici na dvorišču. Na podlagi
tega materiala lahko sklepamo, da tvorijo zidove
predvsem veliki nepravilni komadi drobnozrnatega
sivkastega peščenjaka. Poleg tega se nahajajo vmes
še posamezni kosi litavca in kristalinskega skriljavca.
Poslednji je, kakor že ime pove, izrazito skriljav, naj-
fineje zrnat in sivozeleno barvan. Mestoma je njegova
barva zaradi tvorbe rjavega železovca, ki je nastal
najbrž iz železnega kršca (pirita), rjavkasta. Posa¬
mezna medeninastorumena zrnca pirita vidimo še
sedaj s prostim očesom, ako se pa poslužujemo mikro¬
skopa, opazimo, da je kamnina vsa polna piritovih
zrnc, ki so fino razpršeni po njej. Njene glavne se¬
stavine pa so: zelene luske mehkega hlorita, najdrob¬
nejša brezbarvna kremenova in nekoliko večja kalci-
tova zrnca. Vse sestavine so razvrščene v fine med
seboj vzporedne sloje in povzročajo s tem skriljavost
kamnine, ki jo lahko točneje opredelimo kot kalcito-
hloritov skriljavec. Takšna kamnina predstavlja jako
slab gradbeni material in kaže, da pri gradnji hiš
takrat niso bili preveč izbirčni. Vendar se je pa tudi
tak material, vzidan v dele samo po sebi zelo debelega
zidu in to na mestih, ki niso izpostavljena prevelikemu
pritisku ali pa zunanjim vremenskim vplivom, lahko
čisto dobro držal, kar vidimo med drugim tudi na
tem, da so piritova zrnca mestoma še popolnoma sve¬
ža, kljub temu, da je bila kamnina tako dolgo vzi¬
dana. Skriljavec take vrste nahajamo na Pohorju in
izhajajo tudi ti komadi ali neposredno iz Pohorja ali
pa že iz poznejših dravskih naplavin.

V severnem dvoriščnem traktu, kjer se nahaja se¬
daj skladišče trgovine Berdajs, je bil svojčas hlev. V
njem so ohranjena štiri marmornata korita za oves,
ki so bila vzidana v steno morda takrat, ko je bila
hiša še nova. Vsako korito je napravljeno iz enega
komada (monolita). Obstojata dve vrsti in je mera
dveh manjših, čisto preprostih: dolžina 75 cm, širina
40 cm, višina 26 cm; večjih in nekoliko skulpturiranih
pa analogno 100 X 50 X 26 cm ter debelina 10 cm. Ko¬
rita, ki so v splošnem še dobro ohranjena -— le dve sta
nekoliko nalomljeni na enem mestu — so iz belega
sedaj nekoliko rumenkastega pohorskega marmorja,
ki nastopa v večjih skladih zlasti na vzhodnem in
južnem Pohorju med kamninami, ki obdajajo glavno
maso tonalita. Stari kamnolomi,
med temi tudi nekateri, ki se¬
gajo v rimsko dobo, so znani
zlasti iz Planice, šmartna, iz
doline Bistrice nad SI. Bistrico,
iz okolice Žreč ter Vitanja. Se¬
daj se uporablja marmor le še
za material na Pohorskih ce¬
stah, nato za regulacijo Dravi¬
nje pri žrečah in lokalno za
dobivanje apna. Nagrobniki, ki
se nahajajo še sedaj v kamno¬
seški trgovini, so skoro izključ- maribor, vsled preob-
no le predelani starejši komadi. težbe počena plošča

120

Kot čisto nov material nastopa v hiši še tonalit
pohorski granit, čigar drobne kocke so bile položene
v veži leta 1936. Z nekoliko večjimi tonalitnimi koc¬
kami, kakor so bile prej splošno v rabi, je bila veža
že prej tlakovana. Ker so bile kocke že močno obrab¬
ljene, so jih zamenjali z novimi, stare pa so obrnjene
položili na delu dvorišča. Sive, drobno do srednje-
zrnate tonalitne kocke, ki predstavljajo najboljši kam-
neni gradbeni material Slovenije in s katerimi so tia-

B  L. Dolar-Mantuani: »Tonaliti na Pohorju, tako zvani
pohorski tonaliti«. Tehnika in gospodarstvo. 1938. Pri¬
loga 16—32.

kovane skoro vse glavne ulice Maribora, Ljubljane in
drugih mest, izhajajo iz znanih velikih kamnolomov
v Josipdolu pri Ribnici® na Pohorju.

Ako pregledamo ob koncu ves kamneni material, ki
je vzidan v Naskovo hišo, vidimo zanimivo dejstvo,
da je bilo na eni sami zgradbi uporabljenih v teku
časa šest različnih vrst kamnin, ki pripadajo vsem
trem glavnim petrografskim skupinam. Magmatične
kamnine so zastopane po tonalitu, sedimenti po pe¬
ščenjaku in litavcu, od metamorfnih kamnin pa so
uporabljeni gnajs, skriljavec in marmor. Vendar so
se vse kamnine, ki so služile v odgovarjajoče svrhe,
kot vidimo, dobro obnesle.

KRONIKA MESTA LJUBLJANE ZA LETA 1931.

PIŠE BORIS W I D E R

JANUAR

2. Semkaj je prispel in prevzel svoje službeno mesto
novi komandant dravske divizije general Bogoljub Ilič.  —
Ban dravske banovine dr. Marušič je reorganiziral okrajne
cestne odbore tako, da bo odslej za vsak politični okraj
samo en cestni odbor, v katerem je združenih po več
prejšnjih samostojnih cestnih odborov. V novi okrajni
cestni odbor v Ljubljani so imenovani: dr. Puc Dinko,
župan v Ljubljani, načelnik, prof. Jarc Evgen, podžupan,
prvi namestnik, Birtič Pavel, posestnik na Stari Vrhniki,
drugi namestnik, ing. Paulin Josip, tretji namestnik, od¬
borniki: ing. Zupančič Franc, Turk Josip, posestnik, Olup
Josip, trgovec, vsi v Ljubljani; Hvastja Ivan, posestnik v
Savljah, Jamšek Ivan, posestnik v Zg. Kašlju, Babnik Va¬
lentin, kmet v Glinici, Šenk Ivan, posestnik na Igu, Grad
Ivan, posestnik v Beričevem, Vrhovec Stanislav, posestnik
v Vrhovcih; Probec Josip, posestnik na Črnem vrhu.
Medved Ivan, posestnik v Tacnu, Lapajne Ivan, industrijec
v Mostah, Perme Josip, posestnik in župan v Panovi vasi,
Petrič Ivan, posestnik in župan v Borovnici, Brunčič Ivan,
posestnik v Stepanji vasi, in Vrhovec Anton, posestnik v
Horjulu. — Umrl je Ivan Tokan, referent Delavske zbor¬
nice v Ljubljani. — Odvetniška zbornica v Ljubljani je
objavila imenik odvetnikov na ozemlju dravske banovine,
ki obsega po stanju z dne 31. decembra 1930. 247 odvet¬
nikov. Od teh jih je 82 v Ljubljani.

8. Na seji občinskega sveta se je župan dr. Puc spo¬
minjal pokojnega francoskega maršala Joffrea, ob čigar
smrti je poslal pariškemu županu sožalno brzojavko. Dalje
se je spominjal druge obletnice 6. januarja. Sporočil je
tudi, da je občina Paračin krstila eno svojih ulic za »Ljub¬
ljansko ulico«. Potem je prečital pritožbo mestne občine,
poslano banski upravi v zadevi združitve mesta Ljubljane
s cestnim okrajem ljubljanske okolice, ki pomeni za ljub¬
ljansko prebivalstvo prav katastrofalno obremenitev, ker
bo poleg sedanjih davkov uvedena še nova okrajna do¬
klada v znesku 20 %. Glavni del bremen cestnega okraja
bo morala nositi Ljubljana, ki pa bo kljub temu v cest¬
nem odboru v veliki manjšini in tako ne bo mogla izdatno
braniti svojih interesov. Zato predlaga v svoji pritožbi
mestna občina, naj ostane Ljubljana še nadalje samo¬
stojen cestni okraj. Če pa je to nemogoče, naj bi se vsaj
ohranilo dosedanje prispevno razmerje banovine in se za
drugi primer predlaga, da se proglasijo za banovinske
ceste v Ljubljani: Prešernova ulica—Sv. Petra cesta—Za¬
loška cesta; Stritarjeva ulica—Pred škofijo—Poljanska
cesta; Jegličeva cesta—Šmartinska cesta; Hradeckega vas;
Vilharjeva cesta; Za gradom Streliška ulica; Ižanska ce¬
sta; Vodnikova cesta; Erjavčeva cesta—Cesta na Rožnik
in Cesta dveh cesarjev. — Zapriseženi so bili novi občin¬
ski svetniki, imenovani z odlokom notranjega ministra
lansko leto. — Sklenjeno je bilo odkupiti 7000 m 2  sveta
od posestnika Mudrovčiča za regulacijo šempetrskega
predmestja. — Za ureditev Černetove ulice v šiški so od¬
stopili posestniki izdatne parcele, le tvrdka Knez zahteva

za 1 m 2  150 din, zato se uvede razlastitveno postopanje.

Slovesno je bil odprt Trgovski dom v Gregorčičevi
ulici, dočim je bil istega dne spravljen pod streho Dom
grafikov na vogalu Miklošičeve in Masarykove ceste.

11. Svečano je bilo odprto renovirano drsališče »Ilirije«
v Tivoliju pod Cekinovim gradom. — V 75. letu starosti
je umrl Matevž Ježek, bivši mizar in meščan ljubljanski.
Meščanstvo mu je podelila mestna občina ljubljanska, ko
je obhajal 40-letnico nepretrganega službovanja pri mi¬
zarskem mojstru Matjanu na Dunajski cesti.

13. Kmetijska družba v Ljubljani je poslala vladi vlogo,
v kateri prosi, da se prepove kmečki mladini izpod 18 let
delo v tovarnah, s čimer bi se preprečilo pomanjkanje
delovnih moči na deželi. - Ljubljanska borza je objavila
statistiko prometa v lanskem letu. Devizni promet je do¬
segel višino 957'3 milijona din in je bil za 21'4 milijona
din manjši nego v letu 1929. in le za malenkost večji
kakor v letu 1928. Blagovni promet pa je dosegel lani
976-2 milijona din, po količini pa 2001 vagon lesa in
417 vagonov žita. Promet z lesom je padel za 796 vagonov.

15. S kraljevim ukazom je imenovan za izrednega po¬
slanika in opolnomočenega ministra kraljevskega posla¬
ništva v Pragi dr. Albert Kramer, bivši minister in član
Vrhovnega zakonodajnega sveta. — S kraljevim ukazom
so imenovani na ljubljanski univerzi za rednega profe¬
sorja tehnične fakultete Teodor Grudinski, za rednega
profesorja pravne fakultete Aleksander Maklecov, za do¬
centa filozofske fakultete pa dr. Roman Kenk. — Kralj je
podpisal in proglasil zakon o zdravnikih in zdravniških
zbornicah, ki jih bo deset v državi in bodo tvorile skupno
zvezo. — Mestni gasilski urad in reševalna postaja sta ob¬
javila  statistiko za lansko leto. V mestu je bilo lani 20 ma¬
lih požarov, 3 srednji ter 4 dimniški, dočim so mestni
poklicni gasilci pomagali gasiti 3 velike požare izven
mesta. Z reševalnimi vozovi in avtomobili je bilo prepe¬
ljanih 2917 bolnikov iz Ljubljane in drugih krajev drav¬
ske banovine. Požarno policijska komisija je pregledala
hiše v 18 ljubljanskih ulicah in cestah, oz. trgih. Ostale
pridejo na vrsto letos. Gasilski urad je štel: 1 poveljnika,
1 telefonista, 8 gasilcev in 3 šoferje, reševalna postaja pa
1 telefonista, 2 šoferja ter 6 reševalcev.

20. Banski svet dravske banovine se je sešel na svoje
prvo zasedanje, da sprejme novi banovinski proračun, ki
znaša 119,964.015 din dohodkov in prav toliko izdatkov.

24. Za predsednika deželnega sodišča v Ljubljani je s
kraljevim ukazom imenovan Peter Keršič, doslej apela-
cijski sodnik v Ljubljani. — Pravosodni minister je v
smislu novega notarskega zakona na novo sistemiziral no¬
tarska mesta; v Ljubljani je določenih 5 mest.

31. V zbornici univerze je bila svečana promocija prc-
zidenta Masaryka za častnega doktorja filozofske fakultete
univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Zastopnik pre-
zidenta je bil češkoslovaški poslanik na našem dvoru, dr.
Robert Flieder, prosvetnega ministra je zastopal dr. Niko
Zupanič, promotor pa je bil univ. prof. dr. Kidrič.

121

FEBRUAR

7. Finančni minister je odobril licitacijo del pri regu¬
laciji Ljubljanice, proračunanih na 6 milijonov din, od
česar odpadeta po 2 milijona din na državo in mestno
občino, po en milijon pa na banovino in na vodno zadrugo
za obdelovanje Barja. Odobrena dela obsegajo predvsem
dograditev opornih zidov ob Ljubljanici v Šempetrskem
predmestju in na Bregu, tromostje med Marijinim trgom
in Stritarjevo ulico, regulacijo dolnjih tokov Gradaščice
in Malega grabna in zgradbo nove provizorične zatvornice
na Ljubljanici pod izlivom Gradaščice. Delo je kot naj¬
nižji ponudnik dobila tvrdka Dukič in drug.

9. V opernem gledališču je bila slavnostna predstava
»Divjega lovca« v proslavo 60-letnice rojstva pisatelja Fr.
Finžgarja.

10. V posvetovalnici Mestne hranilnice je bil sestanek
delničarjev Obrtne banke, na katerem je bil izdelan po¬
droben načrt o ustanovitvi podružnice v Ljubljani, ki ima
že zajamčen svoj lokal na Dunajski cesti 31 in bo začela
poslovati najkasneje 1. aprila t. 1. Sestanka sta se udeležila
tudi predsednik Obrtne banke kraljevine Jugoslavije, Mi¬
lan Stojadinovič, in njen generalni ravnatelj, Milan Dragič.

11. V dvorani magistrata je bila prva seja novoustanov¬
ljenega sreskega cestnega odbora Ljubljane pod predsed¬
stvom načelnika dr. Puca. Člane odbora je slovesno za¬
prisegel sreski načelnik dr. Rudolf Andrejka. Po kratki
debati je bil izglasovan proračun za I. 1931., ki izkazuje
3,068.565 din potrebščin. Dohodki so preračunani na
52.000 din ter znaša primanjkljaj 3,016.565 din. Za kritje
tega primanjkljaja je določen 25odstotni prispevek banske
uprave in 75odstotni prispevek cestnega odbora. Sklenjeno
je bilo uvesti 14odstotno doklado na neposredne davke za
ves okoliš, t. j. za Ljubljano — mesto, za ljubljansko oko¬
lico in Vrhniko. — Župan dr. Puc je z novim letom od¬
redil reorganizacijo mestnih uradov, ki je zdaj izvedena
tako, da je doslej obstoječih 26 glavnih uradov reducira¬
nih na 9. Posli so razdeljeni takole: I. oddelek obsega
mestno načelstvo, predsedstvo in šolstvo, v kolikor ne
spada to v delokrog šolskega in prosvetnega odseka, dalje
knjižnico in arhiv, II. oddelek obsega nekdanji obrtni,
policijski, eksekucijski in posredovalni urad, III. oddelek
obsega socialno-politični urad, nekdanji mestni fizikat,
socialno skrbstvo in tržno nadzorstvo, veterinarstvo in
delavsko zavarovalnico, IV. oddelek obsega vojaške za¬
deve, V. oddelek je ekonomat, prej mestni gospodarski
urad, VI. oddelek je gradbeni, VII. oddelek obsega nek¬
danje mestno knjigovodstvo s finančnim referatom in
davčnimi zadevami, VIII. oddelek je domovinski urad,
IX. oddelek pa pomožni urad, obsegajoč glavni vložni
zapisnik, glavni indeks, registraturo in ekspedit.

17. S kraljevim ukazom so imenovani na ljubljanski
univerzi za docente: na bogoslovni fakulteti Alojz Odar,
na tehnični dr. Radislav Guzelj in ing. Milan Fakin, na
pravni pa dr. Joža Jurkovič in dr. Ivan Tomšič.

19. Policija je objavila podrobno statistiko o svojem
delu v lanskem letu. V policijske zapore je bilo privedenih
2194 oseb, od tega 1793 moških in 401 ženska. Tujcev je
bilo prijavljenih 55.791. Za bivanje v policijskem okolišu
je bilo prijavljenih 83.500 oseb. Denarnih zavodov je bilo
v Ljubljani 73, obrtnih, gostilniških in kavarniških ter
sorodnih obratovalnic pa skupno 4039. — Zaradi ustano¬
vitve skupne zbornice lekarnarjev je bila v Unionu likvi¬
dacijska seja Gremija lekarnarjev, ki je bil ustanovljen

1. 1832. — V Beogradu je bila odprta prva jugoslovanska
razstava moderne arhitekture, ki se je je udeležil tudi
ljubljanski »Klub arhitektov« po 13 razstavljalcih s skup¬
no 91 deli, slikami, načrti in fotografijami.

25. Na seji občinskega sveta je bilo sklenjeno, da se
pritožnikom proti davku na nezazidane parcele ne ugodi.

Mesto proda parcelo 430 ob Ižanski cesti interesentom,
ki so si na njej zgradili svoje hišice. — Mestni zastav¬
ljalnici se dovoli najetje posojila v znesku 1 milijona din
za obratno glavnico zaradi povečanja prometa. — Odo¬
brena sta bila Plečnikova regulacijska načrta za okolico
nove šišenske cerkve in trikota med Dunajsko in Vodo¬
vodno cesto. — Ker je na zahtevo banske uprave morala
mestna občina določiti celo vrsto ulic, ki naj bi prišle
v poštev pri osebnem delu za kuluk, je bilo sklenjeno pro¬
siti vlado, da se pobiranje kuluka tako v Ljubljani kakor
v vsej dravski banovini odgodi, ali pa vsaj ustavi pobi¬
ranje kuluka za leto 1930., za leto 1931. pa predpiše v

najnižji meri. — Naknadno je bil dovoljen kredit 700.000
din za prenovljenje magistrata. — Po zakonu o pospeše¬
vanju kmetijstva je bil ustanovljen kmetijski odbor, v ka¬
terega so bili izvoljeni posestnik Josip Jamnik z Ilovice,
posestnik Anton Škraba iz Črne vasi ter občinski svet¬
niki ing. Zupančič, Lovša in Vrbinc. — Ker je dne 7. feb¬
ruarja potekla triletna funkcijska doba dosedanjemu uprav¬
nemu odboru Mestne hranilnice, so bili v novi upravni
odbor izvoljeni: Belič Andrej, dr. Bohinjec Joža, Dachs
Ivan, Jarc Evgen, dr. Klinar Tomaž, Lovšin Evgen, dr. Lu¬
kan Miroslav, Miklošič Ljudevit, Olup Josip, dr. Pestotnik
Pavel, dr. Pipenbacher Josip, Rohrman Viktor, Rojina
Anton, Rutar Josip, mag. ph. Sušnik Rihard, Šterk Peter,
Turk Josip, Urbas Miroslav, Zajec Albin in Žan Ivo. —
Zagrebški nadškof dr. Ante Bauer je izdal v soglasju z
jugoslovanskim episkopatom pastirski list o narodnostnem
preganjanju Slovencev in Hrvatov v Italiji, po katerem se
za praznik sv. Jožefa za vse katoliške cerkve v državi
določajo javne molitve za versko svobodo naših narodnih
bratov.

26. Dramsko gledališče je uprizorilo Krleževo dramo
»Gospoda Glombajevi«, ki ji je prisostvoval tudi avtor
sam. Večer kasneje pa so gostovali Hudožestveniki z »Re¬
vizorjem«.

MAREG

2. V Beogradu je bila seja širšega odbora Zveze mest,
ki je razpravljala o načrtu novega občinskega zakona.
Mesto Ljubljano so na seji zastopali župan dr. Puc, pod¬
župan prof. Jarc in občinski svetnik Ivan Tavčar.

3. in 4. je bil komisijski ogled proge električne železnice
od šiške do št. Vida pod vodstvom zastopnika banske
uprave in v prisotnosti okoli 30 zastopnikov raznih uradov
in zastopnikov maloželezniške družbe. Podaljšek nove
proge bi se pričel v Zg. šiški pri gostilni pri Kmetu in
bi tekel po državni cesti do odcepa proti Tacnu. Proga
bi bila enotirna s širino 1 metra, gornji vod bi bil na¬
peljan v višini 5’5 m in bi dobival električno energijo iz
usmerjevalne postaje, ki se že gradi ob Bleivveisovi cesti.
Obratna napetost bi znašala 500 do 600 voltov, tok pa bi
bil enosmeren. Vsi prisotni zastopniki oblasti so projekt
pozdravili, le zastopnik železniške direkcije je izrazil proti
njemu pomisleke v toliko, da bi bila s to progo oškodo¬
vana železniška uprava. Komisija je soglasno sklenila
predlagati pristojnim ministrstvom izvedbo celotne trase,
kakor je bila zamišljena že od vsega začetka. — Istočasno
so začeli z deli za novo veliko tramvajsko remizo v šiški.

7. Na 81. rojstni dan prezidenta Masaryka je delegacija
ljubljanske univerze, sestavljena iz rektorja dr. Serka,
dr. Kelemine in promotorja dr. Kidriča v svečani avdi-
jenci izročila častnemu doktorju diplomo častnega dokto¬
rata, napravljeno po načrtu prof. Plečnika. — Ustanovljen
je bil ljubljanski Rotary klub.

8. V bolnici je umrl Bojan Smerkolj, član ljubljanske
drame.

12. V proslavo 80-letnice rojstva skladatelja p. Hugolina
Sattnerja je izvajala Glasbena Matica v unionski dvorani
jubilantovo kantato »Oljki«.

16. V opernem gledališču je gostovala japonska gleda¬
liška skupina.

18. Pevsko društvo »Maribor« iz Maribora je v unionski
dvorani izvajalo Sattnerjev oratorij »Vnebovzetje«.

19. Po vseh ljubljanskih cerkvah so bile javne molitve
za versko svobodo Slovencev in Hrvatov v Italiji. - V
hotelu Tivoli je bilo prvo slovensko bogoslužje starokato-
liške cerkve v Ljubljani, ki ga je opravil župnik Ferdo
Lavrinc.

20. Na seji občinskega sveta je bil z vsemi glasovi proti
enemu glasu sprejet proračun mestne občine za 1. 1931.,
ki znaša s proračuni mestnih podjetij vred 134,504.232 din
dohodkov in prav toliko izdatkov. — V Gradcu je umrl
Artur Mahr, vnuk ustanovitelja in ravnatelj nekdanje za¬
sebne trgovske šole v Ljubljani.

28. Umrl je Peter Stepič, gostilničar, vinski trgovec in
častni meščan ljubljanski.

APRIL

3. Za upravnika policije v Ljubljani je imenovan dose¬
danji predstojnik mestne policije v Mariboru Vekoslav
Kerševan. Dosedanji upravnik policije v Ljubljani dr. Alojz
Guštin je imenovan za banskega inšpektorja.

122

9. Semkaj so pripeljali prvi novi tramvajski voz, na¬
pravljen v tovarni vagonov v Brodu na Savi. — Ministr¬
stvo prosvete je odločilo, da spada odtlej konservatorij
pod njegovo kompetenco, prav tako pa je prišla iz kom¬
petence ministrstva trgovine in industrije v kompetenco
prosvetnega ministrstva gospodinjska šola »Mladika« v
Ljubljani.

13. Pevsko društvo »Mokranjac« iz Skoplja, ki je prišlo
semkaj koncertirat, je bilo prisrčno sprejeto. Tudi koncert
je uspel zelo dobro in je bil številno obiskan.

16. Umrl je odvetnik dr. Alojz Kokalj. Pokojnik je 1908.
zagovarjal žrtve septembrskih dogodkov tako neustrašno
in prepričevalno, da mu je bila za to hvaležna vsa slo¬
venska javnost.

18. V prisotnosti ministra socialne politike in narod¬
nega zdravja Nikole Preke in zastopnikov oblasti je nad¬
škof dr. Jeglič slovesno blagoslovil temeljni kamen za ne¬
botičnik.

23. Na seji občinskega sveta se je župan spomnil davi
umrlega ministra vojske in mornarice, generala Stevana
Hadžiča. Zahvalil se je ge. Jakilovi, vdovi po industrijcu,
za znesek 10.000 din, ki jih je darovala mestnim revežem
za veliko noč. Nadalje je sporočil, da je državni svet pri¬
tožbo mestne občine zaradi prispevkov za uradne pro¬
store sreskega načelstva v Ljubljani odklonil in bo treba
poskrbeti, da bodo za vse uradne prostore sreskega na¬
čelstva, ki niso v državnem poslopju, prispevale soraz¬
merno tudi vse občine Ljubljanskega sreza. Sklenjeno je
bilo, da mestna občina proda palačo na Miklošičevi cesti,
ki jo je sezidala 1. 1927. in v kateri ima svoje prostore
Delavska zbornica, za 7,226.642 din Delavski zbornici.
Leta 1924. je mestna občina kupila od slikarja Riharda
Jakopiča njegov umetniški paviljon v Tivoliju za 125.000
din. Jakopič si je ob prodaji pridržal pravico do ene sobe
v paviljonu, zdaj pa je ponudil, da občina odkupi to pra¬
vico za 25 do 30.000 din. Sklenjeno je bilo, kupiti to pra¬
vico za 25.000 din. Sklenjeno je bilo, da mestna podjetja
izstopijo iz Zveze industrijcev, ker ta neupravičeno in ne¬
objektivno kritizira novi mestni proračun.

24. Na študijskem potovanju po državi je prispel v Ljub¬
ljano Albert Thomas, ravnatelj Mednarodnega urada dela.

25. Gremij trgovcev v Ljubljani obhaja 50-letnico svo¬
jega obstoja.

30. Ljubljano je obiskala skupina 30 nemških indu¬
strijcev.

MAJ

7. Umrl je pasarski mojster Ivan Kregar, banski in ob¬
činski svetnik.

13. Prispel je semkaj igralski zbor iz Št. Jakoba v Rožu,
ki priredi v gledališču predstavo »Miklove Zale«. Klub
koroških Slovencev je priredil ob tej priliki v dvorani
Delavske zbornice koroški večer v počastitev 70-letnice
rojstva Franceta Grafenauerja, voditelja koroških Sloven¬
cev. — Na potovanju po državi je obiskala Ljubljano sku¬
pina 9 nizozemskih novinarjev.

15. V mestnem zavetišču v Japljevi ulici je umrl v
81. letu starosti Aleksander Toman, nekdanji vodja bosan¬
skih vstašev, novinar in organizator ameriških Slovencev.
Pokopan bo na stroške mestne občine.

21. Na seji občinskega sveta je poročal župan dr. Puc,
da je banska uprava proglasila na ozemlju mesta Ljub¬
ljane naslednje ceste za banovinske ceste: Jegličeva ce¬
sta—Šmartinska cesta—Vilharjeva cesta do stika z držav¬
no cesto (3224 m), Marijin trg Stritarjeva ulica—Pred
škofijo—Poljanska cesta Hradeckega vas (približno 2400
metrov) in Prešernova ulica—Sv. Petra cesta—Zaloška
cesta (2133 m). Streliška ulica, Za gradom in Ižanska
cesta naj se vzdržujejo začasno kot banovinske ceste.
Vzdrževanje banovinskih cest na mestnem ozemlju naj
vodi še nadalje mestna občina, za kar ji bo dal na razpo¬
lago sreski cestni odbor v Ljubljani primeren letni pavšal.
Za napeljavo vodovoda v stanovanjski koloniji na Galje-
vici je bil odobren kredit 18.792 din iz proračunske re¬
zerve za leto 1931. Odobrena je bila nova tramvajska ta¬
rifa ob razdelitvi prog na delne proge ali pasove. Uvedeni
bodo bloki ter dijaške mesečne in delavske tedenske vo¬
zovnice. dočim bodo navadne mesečne vozovnice ukinje¬
ne, pod pogojem, da predloži Maloželezniška družba ob¬
činskemu svetu načrt za uvedbo novih mesečnih vozov¬

nic. Odobren je bil dalje eestno-gradbeni načrt, za čigar
izvedbo je občinski svet na svoji zadnji seji dovolil najeti
posojilo 10 milijonov din. Po tem načrtu bi bilo v dobi
3 let napravljenih 40 km robnikov in 20.000 m 2  asfaltnih
hodnikov. V zvezi s tem je bilo sklenjeno: 1. župan se
pooblašča za najemanje posojila v potrebnih tranšah.
2. Gradbeni program se razdeli na tri leta. 3. Dobavo rob¬
nikov in napravo asfaltnih hodnikov razpiše in odda ma-
gistratni gremij sporazumno z gradbenim odborom. 4. Pred
ureditvijo robnikov in trotoarjev naj se urede podtalne
napeljave. V zadevi inkorporacije okoliških občin je bil
soglasno sprejet naslednji predlog personalno-pravnega
odseka: da se mestni občini inkorporirajo posamezni deli
ali celota občin Most, Rudnika, Viča, Zg. šiške, št. Vida
in Ježice, v kolikor imajo mestni značaj ali leže na ozem¬
lju, ki ima mestni značaj, v eno enotno politično celoto.
Poleg te ožje inkorporacije je mestna uprava mnenja, da
bi bilo v gospodarsko in socialno korist širše ljubljanske
okolice, da bi se bolj oddaljeno ležeče občine združile
z razširjeno ljubljansko občino v neko interesno delovno
skupnost zaradi obravnavanja skupnih gospodarskih in
socialnih vprašanj. To delovno skupnost bi bilo treba
seveda urediti z zakonom.

29. Nocoj je prvič stekel tramvajski voz po novi progi
proti šiški na poskusni vožnji.

30. Odprt je bil spomladni velesejem, v Jakopičevem pa¬
viljonu pa je bila odprta posebna razstava Centralnega
presbiroja o razvoju naše države. — Opravljen je bil ko¬
misijski ogled nove tramvajske proge od Šelenburgove
ulice do gostilne Kmet v Zg. šiški, reden promet pa se
prične jutri.

JUNIJ

6. Zbornica za TOI je na lastno prošnjo upokojila svo¬
jega generalnega tajnika dr. Frana Windischerja. Na nje¬
govo mesto je imenovan Ivan Mohorič.

8. Kralj je podpisal novi gradbeni zakon, enoten za vso
državo.

13. Slovesno je bil položen temeljni kamen za carinar¬
nico ob Vilharjevi cesti. Banski popisni odbor, ki mu
je predsedoval ban  dr. Marušič, je končal svoje delo na
popisu prebivalstva dravske banovine in objavil naslednje
številke: v noči med 31. marcem in 1. aprilom 1931. je
štela dravska banovina v celoti 1,120.584 prebivalcev, od
teh 540.175 moškega in 580.409 ženskega spola. Po narod¬
nosti je Jugoslovanov 1,091.814, Nemcev 21.208, Madžarov
3748. Po materinem jeziku je Slovencev 1,064.122, Srbo-
hrvatov 17.725, Nemcev 26.654, Madžarov 7679. Po veri
je rimokatolikov 1,087.916, pravoslavnih 5307, evangelikov
25.028 in Židov 761. Mesto Ljubljana pa šteje 79.485 pre¬
bivalcev, od tega 38.895 moških in 40.590 žensk. Po držav¬
ljanstvu: 78.014 Jugoslovanov in 1471 tujih državljanov.
Po veroizpovedi: 79.080 rimokatolikov, 257 pravoslavnih,
81 evangeličanov, 2 Žida in 65 raznih. Po narodnosti:
79.131 Jugoslovanov, 171 Nemcev, 12 Madžarov in 171 raz¬
nih. Po materinem jeziku: 78.454 slovenskega, 504 srbo¬
hrvaškega, 290 nemškega, 9 madžarskega in 228 raznih
jezikov. — Iz Splita je dopotovala skupina poljskih novi¬
narjev, ki jim je Ljubljana napravila lep sprejem. Bili so
gostje mestne občine, ki jim je po ogledu mesta priredila
banket v restavraciji Zvezdi, nato pa so odpotovali na
Bled in v Bohinj.

19. V vladi je bila izvedena večja sprememba, pri kateri
je postal dosedanji minister za šume in rude ing. Dušan
Sernec minister za javna dela.

20. V Sarajevu ima svoj kongres Zveza jugoslovanskih
mest. Ljubljano zastopajo podžupan Jarc, finančni refe¬
rent Tavčar in finančni ravnatelj dr. Rant.

22. Tu je priredilo svoj koncert poljsko pevsko društvo
»Echo«. — Ljubljano je obiskal romunski pisatelj Panait
Istrati.

25.  Tehniška srednja šola obhaja dvajsetletnico, odkar
ima svoje prostore v sedanjem poslopju in je ob tej pri¬
liki priredila jubilejno razstavo del svojih učencev. —
Jadranska plovidba je krstila svoj novi potniški parnik
na ime »Ljubljana«, zato mu je mestna občina ljubljanska
poklonila svileno zastavo z mestnim grbom na belo-zele-
nem polju, napravljeno po načrtu akad. slikarja Saše
Šantla.

26. Preko Jesenic so dopotovali v Ljubljano zastopniki
ameriških Slovencev na izseljenški kongres. Bil jim je

123

prirejen prisrčen sprejem. Kongres se je začel v Ljub¬
ljani in se nadaljeval v Zagrebu.

27. Danes je bila slovesno otvorjena nova tramvajska
proga na Vič v prisotnosti desettisočglave množice občin¬
stva. Ob tej priliki je upravni odbor Maloželezniške druž¬
be sklenil, da se 50 %  današnjih dohodkov na vseh tram¬
vajskih progah razdeli med vozovno osebje.

JULIJ

2. V Tivoliju so pričeli postavljati nove svetilnike, na¬
pravljene po načrtu prof. Plečnika.

3. Semkaj je dopotovala slovita slepa in gluha ameriška
pisateljica in vzgojiteljica Helen Keller. Na postaji ji je
bil prirejen prisrčen sprejem. Ban dr. Marušič ji je v
avdijenci izročil kraljevo sliko z vladarjevim lastnoročnim
podpisom. Jugoslovansko društvo za proučevanje angle¬
škega jezika je priredilo v dvorani Delavske zbornice njej
na čast lepo akademijo. Gostja je obiskala razne ljubljan¬
ske humanitarne zavode.

V dneh 9., 10. in 11. je pod predsedstvom podbana
dr. Pirkmajerja in v navzočnosti zastopnika ministrstva
za socialno politiko in narodno zdravje poslovala komi¬
sija, ki je ugotovila gradbeni program za razširjenje obče
državne bolnice, bolnice za ženske bolezni v Ljubljani ter
bolnice za duševne bolezni na Studencu. Za uresničenje
tega nujnega programa bi bil potreben znesek 72,500.000
din.

15. Posle načelnika prosvetnega oddelka dravske bano¬
vine je prevzel dosedanji direktor I. realne gimnazije v
Ljubljani, Josip Mazi, njegovo mesto pa je zasedel dr. Dra¬
gotin Lončar, dosedanji načelnik prosvetnega oddelka.

17. Na seji občinskega sveta je župan poročal o otvo¬
ritvi tramvajske proge na Vič, o tem, da je mestna občina
poklonila parniku »Ljubljana« zastavo, o dvojnem obisku
naših rojakov iz Amerike ter o 20-letnem jubileju tehnične
srednje šole v Ljubljani. Sklenjeno je bilo, da plača mestna
občina dr. Lukmannu odškodnino v znesku 1,200.000 din
za to, da bo podrl svojo sedanjo hišo v Gradišču, ki ovira
promet zlasti zdaj, ko vozi tamkaj tudi tramvaj, in sezidal
novo hišo v predpisani stavbni črti. Upravni odbor Mest¬
ne hranilnice je dne 22. maja 1931. določil za zidavo
novega zavetišča za onemogle v Ljubljani znesek 5 milijo¬
nov din s posvetilom, da se to zavetišče zgradi v proslavo
10-letnega vladarskega jubileja Nj. Vel. kralja Aleksandra.
Stavbišče bo dala mestna občina za topničarsko vojašnico
v izmeri 690 m 2 , poleg tega pa rezervirala tudi sosednji
stavbni blok v izmeri 6200 m 2  za socialne ustanove, ki bi
se zgradile v bodočnosti. Gradbeni program bo izdelal
odbor petih zastopnikov Mestne hranilnice in dveh za¬
stopnikov mestne občine. Izvoljena sta bila za to občin¬
ska svetnika Ivan Tavčar in ing. Bevc. Sklenjeno je bilo
najeti posojilo 2 milijona din za razširitev plinskega in
1,500.000 din za razširitev vodovodnega omrežja. Amorti¬
ziralo se bo iz donosov, ki jih bodo dali koristniki novih
plinskih in vodovodnih napeljav. Novi Čevljarski most bo
zgrajen na mestu sedanjega, sedanji železni Čevljarski
most pa bo postavljen preko Ljubljanice za poslopjem
splošne bolnice. Naprava novega mostu se odda tvrdki
ing. Dukič kot najnižjemu ponudniku za 339.000 din, pre¬
stavitev starega mostu tudi isti tvrdki za ceno 152.000 din.
Za ureditev dovoznih cest k prestavljenemu mostu in za
druga potrebna dela je odobren znesek 100.000 din. Odo¬
bren je bil znesek 35.000 din za odkup prostora od Josipa
Tomšiča. S tem odkupom bo možno odpreti novo Ašker¬
čevo ulico, ki bo vezala Šentjakobski trg s Tržaško cesto.
Zgradba novega trnovskega mostu je oddana najnižjemu
ponudniku stavbeniku Curku. Sklenjeno je bilo, da se
prepove po Šelenburgovi ulici vožnja z vozovi na živinsko
vprego, kakor tudi za avtomobile s polnimi obroči. Na¬
sprotno pa se Aleksandrova cesta odpre za ves promet.
Sprejeta je bila tudi nova pragmatika za mestne usluž¬
bence.

22. V Pragi je umrl upokojeni ravnatelj Ljubljanske kre¬
ditne banke Alojz Tykač.

25. V mestni posvetovalnici je bila svečana seja čast¬
nega predsedstva in reprezentančnega odbora za postavi¬
tev spomenika kralju Petru, na kateri je poročal ing. Bevc
o nabiralni akciji in drugih poslih okrog spomenika, ki
bo veljal 275.000 din, dočim je nabiralna akcija dala do¬
slej 482.000 din. Presežek bo darovan v dobrodelne na¬

mene. Nato je ing. Bevc prebral zbranim zborovalcem in
številnim zastopnikom oblasti listino, natisnjeno na koži
po načrtu ing. Omahna. Listina nosi napis: »Koncem leta
1918. so izvojevali Slovenci svobodo, ko so zvezali svojo
usodo z usodo Srbov in Hrvatov, borečih se prav tako za
svobodo vseh, in jo položili v roke kralja Petra. Izhajajoč
iz ljudstva, živeč v njegovi sredi, v radostnih in bridkih
dneh in vodeč ga v neenaki borbi k zmagi, je kralj Peter
simbol nesebičnega naroda, borečega se za svobodo, in
svetel vzor, da se borec za svobodo ne sme vkloniti. Zma¬
ga njegova je bila obenem zmaga Slovencev. Iz hvaležnosti
mu postavijo Slovenci 1. 1931. spomenik, ki ga je izklesal
akademični kipar Lojze Dolinar. Odbor za postavitev spo¬
menika kralju Petru I. Velikemu Osvoboditelju v Ljub¬
ljani.« Ta listina je bila nato vzidana v kamniti podstavek
na stopnišču pred magistratnim poslopjem, kjer bo spo¬
menik odkrit dne 6. septembra t. 1. — V Velikih Laščah
so se danes pričele uvodne svečanosti k jutrišnji proslavi
100-letnice rojstva Franceta Levstika, ki mu odkrijejo
spomenik.

27. V zvezi z regulacijo Ljubljanice bo odstranjeno
s Prul Marijino kopališče, kjer so zdaj prebivali najbed-
nejši. V ta namen so danes mestni delavci razkrili streho,
jutri pa bodo mestni poklicni gasilci poslopje, prepolno
mrčesa, zažgali.

AVGUST

1. Osrednje mlekarne v Ljubljani v Maistrovi ulici so
odprle povsem moderniziran in na novo opremljen obrat,
v katerem bodo predelale dnevno 4500 litrov mleka. Po¬
sebna pridobitev podjetja sta aparat biorizator za sterili-
ziranje mleka ter stroj za čiščenje steklenic.

3. Nenadoma je preminul odvetnik dr. Roman Ravnihar.
Pokojnik je bil svojčas uslužben v ministrstvu, pozneje pa
je odprl v Ljubljani odvetniško pisarno in se udejstvoval
tudi v gospodarsko-političnem življenju.

5. V Ljubljano je prispela skupina 200 otrok \vestfalskih
Slovencev. Oddani so bili v razna letovišča in svojim
sorodnikom. — Isti dan so prišli semkaj angleški učitelji,
ki so na daljšem izletu po Sloveniji.

6. Umrl je dr. Danilo Majaron. Rodil se je 12. decembra
1859. v Borovnici. 1894. je odprl lastno odvetniško pisarno
v Ljubljani. Poleg izbornega pravnika je bil tudi novinar
in publicist, urednik »Slovenskega pravnika« ter sousta¬
novitelj in organizator društva »Pravnik«. Organiziral je
tudi Narodno stranko ter je bil 1. 1895. izvoljen v kranjski
deželni zbor. Že tedaj se je močno zavzemal za ustanovitev
vseučilišča v Ljubljani. Po prevratu je prevzel predsed¬
stvo vseučiliške komisije, ki je pripomogla k temu, da je
bilo že 1. 1919. odprto vseučilišče v Ljubljani. Ljubljanska
univerza je pokojnika izvolila za svojega častnega doktorja.
V ljubljanskem občinskem svetu je deloval od 1896. do
1910., ko je ponovno izvolitev odklonil. Ob septembrskih
dogodkih 1908. leta je bil predsednik združenega narod¬
nega odbora in si je tedaj zaradi svojega neustrašenega
nastopa v prid Slovencev nakopal sovraštvo Nemcev in
vojaških krogov, zaradi česar je moral kasneje mnogo pre¬
trpeti. Tudi je njegova zasluga, da so dobile ljubljanske
ulice kljub upiranju Nemcev slovenska imena.

17. V proslavo 10 letnice vladanja Nj. Vel. kralja Alek¬
sandra je bila po službi božji v mestni sejni dvorani sve¬
čana seja občinskega sveta, ki so se je udeležili tudi za¬
stopniki oblasti in korporacij. Po seji je bil na svetu za
topničarsko vojašnico svečano položen temeljni kamen za
»Dom kralja Aleksandra I.« V temelj je bila vzidana listina
z naslednjim besedilom: »Mestna občina ljubljanska in
Mestna hranilnica ljubljanska sta sklenili, zgraditi v pro¬
slavo desetletnice vladanja Nj. Vel. kralja Aleksandra I.
dom, v katerem bodo našli v letih starosti svoje zavetišče
ubogi ljubljanski občani. Mestna hranilnica ljubljanska je
za zgradbo doma izročila vsoto 5 milijonov din, mestna
občina ljubljanska pa zemljišče ter skrb za vzdrževanje
zavetišča. V Ljubljani dne 17. avgusta 1931. Ljubljanski
župan: Dr. Dinko Puc; predsednik Mestne hranilnice
ljubljanske: Rihard Sušnik; načelnik odbora za zgradbo
zavetišča: Ivan Tavčar.«

20. V Badnu pri Dunaju je umrl odvetnik dr. Valentin
Krisper, pionir tujskega prometa v Sloveniji, v Ljubljani
pa sta umrla najstarejši slovenski profesor Matej Vodušek,
jezikoslovec in meteorolog, ki je vodil ljubljansko meteo¬
rološko postajo polnih 24 let, ter notar Aleksander Hudo-

124

vernik, predsednik notarske zbornice in prvomestnik Ci¬
ril Metodove družbe.

26. Poljedelsko ministrstvo je podelilo kr. banski upravi
v Ljubljani eno tretjino milijona din kredita za ustanovitev
postaje za čiščenje semena, detelje in drugih trav s tri-
folin stroji.

29. Svečano je bila odprta jesenska prireditev ljubljan¬
skega velesejma pod naslovom »Ljubljana v jeseni« v pri¬
sotnosti Nj. Vel. kraljice Marije. Prireditev obsega tudi
razstavo tujskega prometa ter umetniško razstavo. — Z
Bleda je prispel v Ljubljano češkoslovaški poslanik dr.
Flieder in izročil rektorju univerze dr. Šerku in mestne¬
mu županu dr. Pucu visoko češkoslovaško odlikovanje,
red Belega orla III. stopnje.

31. Kralj je podpisal zakon o izpremembi in dopolnitvi
zakona o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna ob¬
močja, po katerem sta metliški in črnomeljski srez pri¬
ključena dravski, čabarski srez pa savski banovini.

SEPTEMBER

3. Nj. Vel. kralj je proklamiral novo ustavo. Nadalje je
bila razširjena jugoslovanska vlada, v katero sta stopila
izmed Slovencev dosedanji poslanik kraljevine Jugoslavije
v Pragi dr. Albert Kramer kot gradbeni minister, in bivši
minister Ivan Pucelj kot minister brez listnice. Sprejeta
je ostavka dosedanjega gradbenega ministra ing. Dušana
Serneca. — Ob proslavi 70 letnice obstoja mestne plinarne
se je vršil v Ljubljani kongres zastopnikov plinarn in vo¬
dovodov iz vse države. — Na skupni seji v Delavski zbor¬
nici so člani upravnega odbora Borze dela, zastopniki
mestne občine ter zastopniki Delavske zbornice razprav¬
ljali o zidavi delavskega azila v Ljubljani na vogalu Blei-
\veisove in Gosposvetske ceste, kjer stoji zdaj poslopje
mestnega užitninskega urada. Poslopje bi bilo trinad¬
stropno in bi veljalo 4 milijone din. Stavbišče odstopi
brezplačno mestna občina. V hiši bodo poleg azila s pro¬
stori za 180 oskrbovancev tudi javna kuhinja in uradni
prostori Borze dela.

6. V prisotnosti kraljevega zastopnika divizijskega gene¬
rala Iliča, zastopnika kr. vlade gradbenega ministra dr.
Alberta Kramerja, zastopnikov oblasti,  korporacij in dru¬
štev ter v navzočnosti nepregledne množice ljudstva je
bil odkrit spomenik kralja Petra Osvoboditelja pred ma-
gistratnim poslopjem. Po svojem govoru je predsednik ing.
Bevc odpril spomenik, godba je intonirala himno, z Gradu
pa je zagrmela salva topovskih strelov. Nato se je razvil
mimo kraljevega spomenika defile vojske, Sokolov, gasil¬
cev ter ostalega občinstva. Ta dan je bilo v Ljubljani
preko 40.000 ljudi iz vse Slovenije.

7. Kralj je podpisal zakon o volilnih imenikih. — V
mestni sejni dvorani je bil danes prvi kongres Zveze mest
in trgov dravske banovine, na katerem so bili položeni
temelji te velevažne organizacije glede komunalnih zadev
mestnih in trških uprav in za sožitje mest z okolico. Usta¬
novljen je bil pripravljalni odbor pod predsedstvom ljub¬
ljanskega župana dr. Puca in z zastopniki Maribora, Celja,
Ptuja, Kamnika, Novega mesta, Kranja, Sevnice, Radeč,
Kočevja ter z zastopniki že obstoječe zveze mest, trgov¬
in zdravilišč. Za to priliko in za včerajšnje slavnostno od¬
kritje kraljevega spomenika je bila magistratno poslopje
dokončno preurejeno in je zlasti lepo dvorišče, ki ga ob¬
dajajo stene, okrašene z bogato ornamentiko zgrafitov, ki
so delo akad. slikarja Mateja Sternena. — V okviru »kra¬
ljevega tedna« je bil dopoldne cerkveni koncert v stol¬
nici, ki sta ga izvajala Stanko Premrl in Karlo Rupel.
Zvečer pa je drama uprizorila pod milim nebom pred
uršulinsko cerkvijo Hoffmannsthalovega »Slehernika«.

8. Nj. Vel. kraljica Marija si je danes ogledala spomenik
kralja Petra. Sprejel jo je ves odbor za postavitev spome¬
nika ob ogromni udeležbi občinstva. Predsednik ing. Bevc
je izročil kraljici plaketo z glavo kralja Petra, dva zlata
znaka, kakršne so, izdelane v srebru, nosili v slavnostnih
dneh člani odbora, ter kopijo listine, vzidane v temelj
spomenika. Potem je kraljica stopila v prenovljeno mestno
hišo in se vpisala na posebni list spominske knjige. Izpred
magistrata se je kraljica odpeljala na 'Kongresni trg in
tam prisostvovala velikemu koncertu Pevske zveze. Nato
si je ogledala razstavo slovenskih slikaric v Jakopičevem
paviljonu, končno pa se je udeležila še slavnostne pred¬
stave »Gorenjskega slavčka« v letnem gledališču v Tivoliju.

12. Službene Novine objavljajo novi volilni zakon, po
katerem se voli s plošnim, direktnim in javnim  glasova¬
njem. — Trgovinsko ministrstvo je prepisalo za vso državo
enotne krušne cene: belemu kruhu 4 din, polbelemu
3,50 din in črnemu 2,50 din za kilogram. Za kršilce je
določena globa do 15.000 din in zapor do 15 dni.

14. Mestno načelstvo je v sporazumu z Zvezo gospodinj
sklicalo anketo o pobijanju draginje, na kateri so prisotni
pretehtavali cene živilom in način pocenitve. Zveza go¬
spodinj je zagrozila, da bo prisiljena seči po samopomoči
z lastno nabavljalno zadrugo in stojnico, če mesarji in tr¬
govci ne bodo znižali cen živilom. - Domovinski urad
mestnega načelstva je začel v smislu novega zakona o vo¬
lilnih imenikih sestavljati volilni imenik za mesto Ljub¬
ljano.

17. Volilni imeniki za mesto Ljubljano so vloženi. V
Ljubljani je 15.800 volilnih upravičencev, za 754 več kakor
leta 1927.

18. Iz Benetk so dopotovali trije angleški pisatelji, člani
mladega PEN-kluba v Londonu, in sicer Alex S. Hender-
son, Allan N. Taylor in \Villiam Warman. Naši tovariši so
jim razkazali Ljubljano in jim poklonili razne slovenske
publikacije, zvečer pa je bila slavnostna večerja v srebrni
dvorani Uniona.

19. Kralj je podpisal novi zakon o društvih in zboro¬
vanjih. Kmečka posojilnica ljubljanske okolice obhaja
svoj zlati jubilej. — Izšla je uredba o znižanju draginj-
skih doklad častnikom in vsem drugim državnim name¬
ščencem, po kateri bo znašalo skupno znižanje povprečno
5 odstotkov.

23. Kralj je podpisal ukaz o volitvah narodnih poslancev
za štiriletno skupščinsko dobo, ki se bodo vršile dne
8. novembra t. L, nova narodna skupščina pa se sestane
dne 7. decembra t. 1. — Ljubljanska drama je odprla novo
sezono s premiero »Dogodka v mestu Gogi«, delom Slavka
Gruma. — Palači »Dunav« in »Viktorija« na Aleksandrovi
cesti sta dozidani in se vanje že selijo najemniki. — Kr.
banska uprava dravske banovine v Ljubljani je objavila
poziv na vlagatelje, naj se ne boje za svoje vloge v de¬
narnih zavodih, češ da jih bo zasegla država. Vloge so
varne in jih ni treba dvigati.

27. V Jakopičevem paviljonu je bila odprta razstava slik
Božidarja Jakca z njegovega potovanja po Ameriki.

28. Zaključen je bil rok za vlaganje volilnih reklamacij,
ki jih je bilo v Ljubljani 629, tako da zdaj znaša število
volilnih upravičencev 16.429.

OKTOBER

1. Kralj je podpisal zakon o volitvah senatorjev, ki jih
volijo poslanci, banovinski svetniki in župani.

5. V Delavski zbornici je bil volilni sestanek za dravsko
banovino, ki ga je vodil v prisotnosti ministrov dr. Alberta
Kramerja in Ivana Puclja ljubljanski župan dr. Dinko Puc.
S soglasnim odobravanjem je bila proglašena kandidatura
ministrskega predsednika Petra živkoviča za nosilca dr¬
žavne liste.

10. Odprt je bil dom Hranilnega in posojilnega konzor¬
cija, sezidan po načrtu arhitektov ing. Faturja, ing. Kosa
in ing. Platnerja.

15. Minister za socialno politiko in narodno zdravje je
razrešil dr. Miho Kreka dolžnosti komisarja Okrožnega
urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani in imenoval
na njegovo mesto Ivana Tavčarja, občinskega svetnika in
uradnika Delavske zbornice v Ljubljani. — Po trime¬
sečnem odmoru se je občinski svet sestal k seji, na ka¬
teri je župan poročal, da je finančno ministrstvo z dekre¬
tom z dne 15. septembra v celoti potrdilo proračun mest¬
ne občine, prav tako je nadzorna oblast dovolila prodajo
Delavske zbornice; maršalat dvora je sporočil kraljevo
dovoljenje, da se zavod za onemogle, ki ga bo zidalo
mesto, imenuje »Dom kralja Aleksandra«. — Zadruga
»Dom in mir« se oprošča plačevanja prirastkarine. — Do¬
voljen je kredit 12.500 din za natis 100.000 ljubljanskih
sličic na poštnih dopisnicah, ki jih bo natisnila Jugoslo¬
vanska sokolska matica. — Odobren je načrt regulacije
Dunajske ceste od kavarne »Evrope« do Gajeve ulice v
tem smislu, da se morajo graditi nove stavbe na levi
strani proti severu v isti črti s palačo Ljubljanske kre¬
ditne banke do Puharjeve ulice, na vogalu, kjer stoji Fi-
govčeva gostilna, pa se potisne stavbna črta še bolj nazaj.

125

Na nasprotni strani ceste pa se pomakne stavbna črta na
mesto, kjer stoji Verovškova hiša. Po novi regulacijski črti
bi bila Dunajska cesta široka 23 m, pred kavarno »Evro¬
po« pa bi nastal nekak trg, kamor bi se postavil zaščitni
otok. Prav tako je odobren regulacijski načrt Emonske
ceste, ki določa skoro povsem ravno črto ceste od osi
novega mostu do kapelice v Krakovski ulici. Na poziv
gradbenega ministrstva v smislu novega cestnega zakona
mora mestna občina prevzeti v oskrbovanje državna mo¬
stova, in sicer šentjakobskega čez Ljubljanico in dolenj¬
skega čez Gruberjev prekop. Stroške za popravilo nosita
država in občina na polovico. Ugodeno je prošnji škofij¬
skega ordinariata o prenosu lastništva pokopališča pri
Sv. Krištofu na pokopališki sklad v Ljubljani. - Malo-
železniška družba je predložila načrt pogodbe z mestno
občino zaradi odškodnine za uporabo mestnih cest. Po¬
godba je bila sprejeta v tem smislu, da mora Maloželez-
niška družba vsa dela javno razpisati, obliko prometnih
voz, vozni red ter voznino določi mestna občina. Družba
mora vsako leto meseca januarja plačati za sedanje proge
500 din, v bodoče pa za vsak nov kilometer proge nadalj¬
njih 50 din. Mestna občina sme od Maloželezniške družbe
zahtevati vsak čas potrebna pojasnila in poročila. Za po¬
ravnavo sporov se določi posebno razsodišče, čigar pred¬
sednika določi, ako se ne doseže sporazum, deželno so¬
dišče v Ljubljani. Pogodba traja do leta 1941., ko pre¬
idejo vse naprave in ves vozni park Maloželezniške družbe
brezplačno v last mestne občine. Ker je mestna občina
lastnica dveh tretjin delnic Maloželezniške družbe, sme
pogodbo po potrebi tudi izpremeniti. — Ban dr. Marušič
je pozval hišne posestnike dravske banovine, da znižajo
previsoke najemnine in znižanje do konca meseca javijo
sreskim načelstvom.

17. Pod predsedstvom zagrebškega župana dr. Srkulje
in v prisotnosti zastopnikov 24 mest je imela v mestni
sejni dvorani Zveza mest kraljevine Jugoslavije sejo, na
kateri je sklepala o ukrepih za znižanje mestnih izdatkov,
kakor to zahteva okrožnica ministrskega predsednika z
dne 4. avgusta t. 1. Po celodnevni razpravi je bilo skle¬
njeno, da bo predložilo predsedstvo Zveze vladi v imenu
jugoslovanskih mest podrobno utemeljene predloge o vseh
vprašanjih finansiranja naših mest.

18. Na pokopališču pri Sv. Križu je bil ob veliki ude¬
ležbi občinstva, v prisotnosti kraljevega zastopnika, za¬
stopnikov vlade in ministrskega predsednika ter drugih
političnih osebnosti odkrit na grobu dr. Gregorja Žerjava
nagrobni spomenik, delo akad. kiparja Kalina.

19. Na kongresu Rotarijcev v Sarajevu je nenadoma pre¬
minul Aleksander Knez, solastnik velikega Knezovega
podjetja v Ljubljani.

21. Iz Ljubljane odhaja generalni konzul avstrijske re¬
publike dr. Pleinert. Na njegovem mestu bo odtlej dr. Fe¬
liks Orsini-Rosenberg.

22. Sreska sodišča so potrdila sreske kandidate in nji¬
hove namestnike v dravski banovini. Za mesto Ljubljano
kandidira dr. Albert Kramer, gradbeni minister. Njegov
namestnik je Ivan Tavčar, tajnik Delavske zbornice.

24. Dom grafikov na vogalu Miklošičeve in Masarykove
ceste je dozidan. — Po večletnem bivanju odhaja iz Ljub¬
ljane pravoslavni prota Jankovič.

NOVEMBER

3. Ljubljano zapušča evangelijski župnik Becker, ki je
bil tukaj 5 let — Škof dr. Rožman je v prisotnosti za¬
stopnikov oblasti blagoslovil italijansko vojaško pokopa¬
lišče pri Sv. Križu.

5. Na nebotičniku, ki je v surovem dograjen, so imeli
delavci likof. Poslopje je bilo lepo okrašeno z venci in
lampiončki, ponoči pa so ga osvetljevali štirje reflek¬
torji. Zanimivi so ob tej priliki objavljeni podatki. Za
nebotičnik, II. objekt in III. objekt nove palače Pokojnin¬
skega zavoda ob Gajevi ulici je bilo treba skupno 44 va¬
gonov železa. Samo na nebotičniku je bilo na vsakem nad¬
stropju porabljenega za 2 vagona lesa, poleg tega pa še za
ves nebotičnik 75 vagonov hlodov in tramov ter 3200 ku¬
bičnih metrov betona.

6. Kralj je podpisal novi obrtni zakon. — Vojaški to¬
vorni avto je padel pri prulskem mostu v Ljubljanico,
pri čemer se je en vojak ubil, 6 pa je bilo ranjenih.

7. V veži Tehnične srednje šole so danes odkrili Ivanu
Hribarju spominsko plaketo, delo prof. Severja. Ivan Hri¬

bar je bil ob zidavi sedanjega poslopja tehniške srednje
šole ljubljanski župan.

8. Po vsej državi so bile volitve narodnih poslancev. Za
poslanca mesta Ljubljane je izvoljen dr. Albert Kramer.
Njegova kandidatura je bila edina v Ljubljani in je zanj
glasovalo od 16.460 volilnih upravičencev 13.464 volilcev,
kar znese v odstotkih 82 %.  — Minister trgovine in in¬
dustrije je razrešil vse člane in njihove namestnike Zbor¬
nice za TOI v Ljubljani, na njihova mesta pa je imenoval
Jelačina Ivana, trgovca v Ljubljani, za podpredsednike
Elsbacherja Konrada, trgovca v Laškem, Engelberta Fran-
chettija, brivskega mojstra in predsednika Zveze obrtnih
zadrug v Ljubljani, Hribarja Dragotina, industrijca v Ljub¬
ljani, ter potrebno število članov in njihovih namestnikov.

9. Umrl je Franc Golob, lastnik kemične tovarne in kon-
zulent pri Zbornici za TOI v Ljubljani.

10. Z odlokom gradbenega ministrstva je odobren ela¬
borat za zidavo začasnega poslopja splošne državne bol¬
nice v Ljubljani za vsoto 637.566 din. Ruski pesnik Igor
V. Severjanin je priredil recitacijski večer svojih pesmi.

14. V bolnici za ženske bolezni je bila blagoslovljena
in predana svojemu namenu nova, moderno opremljena
operacijska dvorana.

27. Na seji občinskega sveta je bilo sklenjeno, da se
spet uvedejo mesečne tramvajske vozovnice. Nadalje je
bilo sklenjeno, da sprejme mestna občina od Borze dela
v Ljubljani brezobrestno posojilo v znesku 4 milijonov din,
ki ga bo vračala v 25 letih v enakih anuitetah, počenši s
1. januarjem 1933. S tem posojilom zgradi mestna občina
Delavski azil s prostori za javno kuhinjo in za Borzo dela.
Azil bo last mestne občine, ki ga tudi opravlja. Ta ga ne
bo prodala ali uporabila v druge namene. Azil bo stal na
oglu Gosposvetske in Bleiweisove ceste. Mestni dohodar-
stveni urad naj se zato umakne iz sedanjih prostorov v
kresijo najkasneje do 1. maja 1932. — Iz proračunske re¬
zerve se dovoli kredit 15.000 din za razširjenje telefonske
centrale na magistratu za nadaljnjih 10 številk. Hkrati je
bilo sklenjeno, da se napravi za vzdrževanje mestne avto¬
matske telefonske centrale z Jugoslovensko Siemens d. d.
pogodba, po kateri mora ta napraviti vsa popravila proti
odškodnini 6000 din za četrt leta. Sprejet je bil tudi pra¬
vilnik o trotoarjih.

28. Kralj je podpisal ukaz o volitvah v senat, ki bodo
3. januarja 1932. Senat se sestane dne 11. januarja 1932.
— Svečano je bila odprta tramvajska proga v Št. Vid. —
Združeni pevski zbori in godba »Sloge« so priredili pred
frančiškanskim samostanom podoknico skladatelju p. Hu-
golinu Sattnerju, ki obhaja jutri 80-letnico svojega rojstva.

30. V Zagrebu je umrla, zadeta od kapi, slavna pevka in
igralka Irma Polakova.

DECEMBER

5. V volilni odbor za senatne volitve v dravski banovini
so imenovani: za predsednika član sveta Ivan Škarja, za
člane pa predsednik višjega deželnega sodišča v Ljubljani,
dr. Anton Rogina, sodnik upravnega sodišča v Celju dr.
Henrik Steska, ljubljanski župan dr. Dinko Puc in pred¬
sednik deželnega sodišča v Ljubljani Peter Keršič.

7. Z odlokom ministra notranjih del je razrešenih 14
dosedanjih članov banovinskega sveta, na novo imenova¬
nih pa 17, med njimi za mesto Ljubljano Bonač Ivan, to¬
varnar in industrijec v Ljubljani.

9. Danes slavita pisatelja Fran Govekar 60 letnico, dr.
Ivan Lah pa 50 letnico rojstva.

14. Na pobudo poslancev je sklical ljubljanski župan
dr. Puc v mestno posvetovalnico sestanek volilcev v se¬
nat, na katerem je bila sestavljena kandidatna listina za
volitve v senat. Kandidati so: dr. Vladimir Ravnihar, od¬
vetnik v Ljubljani, dr. Miroslav Ploj, bivši veliki župan
v Mariboru, dr. Janko Rajar, veterinarski delegat na Du¬
naju, in dr. Franc Novak, odvetnik v Ljubljani. Namest¬
niki: dr. Alojz Goričan, odvetnik v Celju, Ivan Sancin,
bivši kmetijski načelnik v Ljubljani, Jakob Zadravec, in-
dustrijec v Središču, in Ciril Pirc, župan v Kranju.

15. Na seji kluba narodnih poslancev v Beogradu je bila
ustanovljena enotna politična stranka z nazivom Jugoslo¬
vanska radikalna kmetska demokracija.

21. Gradbeni minister je podpisal odlok, s katerim se
naroča tehničnemu oddelku kr. banske uprave v Ljub¬
ljani, da razpiše prvo ofertalno licitacijo za zgradbo šol¬
ske poliklinike v Ljubljani za din 1,694.562'20.

126

NAŠA KRONIKA ZA LETO 1938.

PIŠE ANTE GABER

JUNIJ

1. Uslužbenci zavarovalnic so  imeli zborovanje ter skle¬
nili, da priCno stuvkati, če se  7. junija ne bi nadaljevala
pogajanja po predloženem načrtu kolektivne pogodbe med
Zvezo zavarovalnic in Zvezo bančnih, zavarovalnih, trgov¬
skih in industrijskih uradnikov Jugoslavije.

2. Park na Kralja Petra trgu  je mestna vrtnarija preure¬
dila  in napravila nove poti, namesto cvetličnih gredic je
pa napravila zelene trate ter razredčila okrasno grmovje.

3. Kmetijska anketa je  bila danes končana z obravnava¬
njem pospeševanja malih živali in svinjereje. Zanimivi so
podatki o perutninarstvu, da imamo v naši banovini blizu

1.150.000 glav perutnine, a ljubljanska okolica izkazuje

68.000 glav perutnine. V Ljubljano se uvozi 14 milijonov
jajc in 100.000 glav razne perutnine na leto, da na vsakega
Ljubljančana pride 164 jajc. Vendar pa pri tem niso
všteta jajca, iznešena v Ljubljani ali vtihotapljena. —
Koncert velikega simfoničnega orkestra kr. garde iz Beo¬
grada  v unionski dvorani je imel na sporedu predvsem
dela znamenitega dunajskega skladatelja Johanna Straussa,
ki jih je dirigiral njegov nečak, generalni glasbeni rav¬
natelj Johann Strauss,  dve točki je pa dirigiral višji vo¬
jaški kapelnik kraljeve garde Zivunovič,  ki je bil prej ka¬
pelnik vojaške godbe v Ljubljani. — Pričel se je /. državni
jugoslovanski kongres za ceste,  ki ga je  sklicalo Osrednje
društvo za ceste v Beogradu. Seje glavne uprave so se
udeležili odborniki in mnogo odličnih članov. V pred¬
sedstvu so bili bivši minister za promet general Svetislav
Milosavljevič,  pomočnik gradbenega ministra Josifovič  in
predsednik slovenskega društva dr. Vinko Vrhunec.  —
Cene kruha  so se zaradi znižanja cen pšenice in moke
znižale na ta način, da se je povečala teža kosov. 80 dkg
težak hleb belega kruha stane 4 din (prej samo 77 dkg),
40 dkg težak 2 din (prej 38 dkg), 20 dkg težak 1 din (prej
19 dkg). Iz tega se vidi, da je cena belega kruha znižana
od din 5'20 na 5 din, polbelega od din 4'80 na din 4'60
in črnega kruha od din 4'60 na din 4'40.

4. XVIII. ljubljanski velesejem  je bil danes odprt v na¬
vzočnosti zastopnika Nj. Vel. kralja Petra II. generala Du¬
šana Dodiča,  ministra za promet dr. Mehmeda Spaha,  ki
je pred 18 leti otvoril I. ljubljanski velesejem, ministra
dr. Mihe Kreka,  ki je zastopal tudi notranjega ministra
dr. Antona Korošca in je v imenu ministra za trgovino in
industrijo dr. Vrbaniča otvoril velesejem. V zvezi s kon¬
gresom društev za ceste je na velesejmu razstava »Cesta«.
V francoskem paviljonu je govoril francoski konzul Re-
merand  ter otvoril razstavo francoske knjige.  — V zvezi
s kongresom cest je bil danes zabetoniran 1372 m dolgi
odsek ceste skozi št. Vid in s tem narejena zveza med od¬
sekoma Ljubljana—Št. Vid in Št. Vid—Jeperca, ki sta oba
že tlakovana. — Premiera Ponchiellijeve opere »Gioconda«
s slovenskim basistom Schiffrer-Naviginom.  — Stavbno
podjetje ing. Dedeka je pričelo podirati malo poslopje na
dvorišču nekdanjega hotela »Stadt Wien«, v kratkem bo
pa podrto vse poslopje, da tvrdka Bata zgradi veliko
palačo.

5. Binkoštna nedelja z birmo  v stolnici. Zjutraj je bilo
1603 birmancev, popoldne pa 573. — Na kongres cest sta
prišla predsednik vlade dr. Milan Stojadinovič  ter grad¬
beni minister Dobrivoje Slošovič  in sta bila na kolodvoru
slovesno sprejeta. Visoka gosta sta se z banom dr. Natla¬
čenom  ogledala ljubljanski velesejem, nato sta se pa ude¬
ležila slavnostne seje kongresa za ceste v Trgovskem do¬
mu. Po svečanem kosilu v banski palači je ministrski
predsednik odpotoval na Gorenjsko. — S slavnostnim
zborovanjem Društva za ceste je bil zaključen 3 dni tra¬
jajoči kongres. Na zborovanju je bil zastopnik Nj. Vel.
kralja in Nj. kraljevskega Vis. kneza namestnika Pavla
polkovnik Ljuba Hadži-Popovič,  ministrski predsednik
dr. Stojadinovič,  prometni minister dr. Spaho,  gradbeni
minister Stošovič, ban dr. Natlačen  in ban savske bano¬
vine dr. Ružič  ter mnogo drugih odličnih osebnosti iz vse
države. - V Jakopičevem paviljonu je bila odprta II. raz¬
stava Kluba neodvisnih.  Razstavljajo slikarja Stane Kre¬
gar in Maksim Sedej  ter kipar France Smerdu.  — V fil¬

harmonični dvorani je priredilo pevsko društvo bolgarskih
železničarjev »Narodni zbor P. R. Slavejkova«  iz Ruse
dobro uspel koncert.

6. je bilo dopoldne birmanih 295 birmancev in birmank,
v banovinskem vzgajališču za dečke na Selu pa je škof
birmal 27 gojencev. Vseh je bilo letos v Ljubljani birma¬
nih 2398.

7. Zaradi toplega in lepega vremena je bil oba minula
praznika zelo velik promet,  da se je iz Ljubljane odpeljalo
okoli 8500 potnikov, Ljubljano je obiskalo 2000 tujcev, da
so železnice oba dni prepeljale najmanj 20.000 potnikov.

8. je knez namestnik Pavle obiskal ljubljanski velesejem
in se posebno dolgo zadržal na razstavi »Cesta«, kjer so
ga spremljali ban dr. Marko Natlačen,  predsednik društva
za ceste dr. Vrhunec  ter predstavnika velesejma Fran Bo¬
nač  in Avgust Praprotnik.  — Iz Chicaga  in drugih krajev
Amerike so se pripeljale članice tamošnje Slovenske žen¬
ske zveze.  Na kolodvoru so bile izredno slovesno sprejete.
Z istim vlakom so iz Chicaga prišli tudi člani hrvatskega
pevskega zbora »Zora«,  ki so bili tudi prav toplo pozdrav¬
ljeni.

9. so Poljaki iz Rima pripeljali v Ljubljano dragoceno
krsto s truplom poljskega narodnega mučenika sv. An¬
dreja Bobole,  ki ga peljejo v domovino. Ljubljana je pri¬
redila kraljevski sprejem svetniku in zaščitniku bratske
Poljske. Na kolodvoru so bili poleg bana dr. Natlačena
zbrani predstavniki cerkve in raznih organizacij, pred¬
vsem pa poljsko diplomatsko zastopstvo in predstavniki
Društva prijateljev poljskega naroda. Govorili so gene¬
ralni vikar Ignacij Nadrah,  podžupan dr. Ravnihar,  pred¬
sednik Društva prijateljev poljskega naroda dr. Rudolf
Mole,  v imenu tukajšnjih Poljakov univ. prof. dr. Choleiva,
v imenu jezuitskega reda superior Pate,  akademik Roeger
je citiral pesem v slavo svetnika. S kolodvora se je
razvil veličasten sprevod po Masarykovi, Resljevi cesti,
čez Zmajski most, po Kopitarjevi ulici. Poljanski cesti in
po Zrinjskega ulici v cerkev sv. Jožefa, kjer so krsto po¬
ložili na oder. Ob 8. zvečer so krsto spet v slikovitem
sprevodu peljali po Poljanski cesti mimo škofije in po
Stritarjevi ulici čez trimostovje in po Miklošičevi cesti na
kolodvor. Pred krsto je šla duhovščina, za krsto pa škof
iz Pinska g. Njemira,  poljski generalni konzul IV. Pol iz
Zagreba in tukajšnji konzul dr. Stele,  nadalje prijatelji
poljskega naroda, občinski svet in ogromen zbor krščan¬
skih mož z baklami v rokah. Generalni vikar Ignacij Na¬
drah  je imel pomenljiv govor, za njim je pa v imenu reda
Jezusove družbe, pinskega škofa in poljske delegacije go¬
voril zastopnik generala jezuitov p. Prešeren,  ki se je za¬
hvalil Ljubljani in Ljubljančanom. Ponoči se je spremstvo
s truplom sv. Andreja Bobole odpeljalo dalje do Budim¬
pešte in nato v domovino.

10. dopoldne je bil na kolodvoru sprejem bolgarskih
trgovcev, ki  so se pripeljali na III. vsedržavni kongres
trgovcev Jugoslavije  v Ljubljano. Ko je godba odigrala
bolgarsko himno, jih je najprej pozdravil predsednik Zve¬
ze trgovskih združenj Stane Vidmar,  nato podžupan dr.
Vladimir Ravnihar,  predsednik ZTOI Ivan Jelačin  in za
bolgarske dijake Atanasov.  Zahvalil se je predsednik bol¬
garskih trgovcev Velev,  za njim pa še Nedeljko Savič  za
osrednje predstavništvo jugoslovanske Zveze trgovskih
združenj. — V veliki unionski dvorani koncert Akadem¬
skega pevskega zbora  slovenskih narodnih pesmi v pri¬
redbi Emila Adamiča, Josipa Kocijančiča, Franceta Ma¬
rolta in Matije Tomca je odlično uspel.

11. V Ljubljano je prišel francoski poslanik v Beogradu
De Brifgere Ragmond  v spremstvu trgovskega atašeja De
Commines  in delegata društva prijateljev Jugoslavije, di¬
rektorja lista »Echo de Belgrade« Bourgoina.  Poslanika so
sprejeli ban dr. Natlačen,  podžupan dr. Ravnihar  in pred¬
stavniki francoske države ter organizacij in češkoslovaški
ter belgijski konzul. Poslanik je obiskal zaradi razstave
francoske knjige velesejem, opoldne je bil pa banket v
Unionu. - Dopoldne se je pričel v veliki dvorani Tabora

III. vsedržavni trgovski kongres,  ki se ga udeležuje nad
300 delegatov iz vseh krajev države. Zastopnike je pozdra-

127

uil predsednik Zveze trgovskih združenj v Ljubljani Slane
Vidmar,  za njim je pa imel daljše poročilo predsednik
osrednjega predstavništva Zvez trgovskih združenj Ne¬
deljko Savič.  Posebno toplo je bil pozdravljen predsednik
Zveze bolgarskih trgovcev Dimitrij Velev  na čelu bolgar¬
skih trgovcev. — V Vegovi ulici je bil pred poslopjem
Glasbene matice slovesno odkrit spomenik skladatelju
Emilu Adamiču.  Pietetna svečanost je bila združena s
koncertom Adamičevih skladb, ki so jih peli zbori,
včlanjeni v Hubadovi župi JPS, sodelovala je tudi godba
»Sloge«. Spomenik je v imenu Glasbene matice odkril
njen predsednik, podžupan dr. Vladimir Ravnihar  z le¬
pim govorom, nato je bilo pa polaganje vencev in drugi
govori. — Umrl je dr. Stevo Divjak,  bivši primarij in rav¬
natelj zavoda za duševne bolnike na Studencu. Spomladi
je praznoval 701etnico svojega plodovitega življenja. Rojen
je bil v šišniču na Hrvatskem, služboval je pa edino med
Slovenci ter 1. 1908. postal ravnatelj na Studencu.

12. Nedelja. Na Viču  je bil ob 351etnici Prosvetnega dru¬
štva in 301etnici obstoja župnije velik prosvetni tabor  s
telovadnim nastopom in razstavo v Društvenem domu.
Sinoči je bil ves Vič razsvetljen, po cerkvenih svečanostih
v proslavo 301etnice obstoja župnije se je pa po Viču raz¬
vila procesija z baklami. Godba Vič-Glince in pevci Pro¬
svetnega društva so priredili župniku p. Teodorju Tav¬
čarju  podoknico. Na današnjem taboru je imel govor mi¬
nister dr. Miha Krek,  ki ga je pozdravil predsednik Ka¬
toliškega prosvetnega društva Viktor Kozamernik.  Tabora
se je udeležil tudi škof dr. Rožman.  — Kongres trgovcev
je bil danes zaključen s svečanim zborovanjem v veliki
dvorani Uniona v navzočnosti okrog 1000 delegatov iz vseh
krajev Jugoslavije ter gostov Bolgarov in mnogih odličnih
zastopnikov z ministrom za trgovino in industrijo Mila¬
nom Vrbaničem,  banom dr. Natlačenom,  divizionarjem
Lukičem,  podžupanom dr. Ravniharjem  itd. Govoril je
tudi minister dr. Vrbanič,  nato so bile pa sprejete reso¬
lucije ter apel na vlado, naj v čim krajšem roku prouči
in realizira vprašanje carinske unije med kraljevinama
Jugoslavijo in Bolgarijo. — Sokolska župa Ljubljana  je
imela svoj XVII. zlet z velikim sprevodom in javno telo¬
vadbo. — Z brzovlakom ob 19,50 se je s svojega popoto¬
vanja po Ameriki vrnil župan dr. Juro Adlešič z  gospo
soprogo Vero. Na kolodvoru ga je pričakoval ves občinski
svet, škof dr. Rožman,  zastopnik bana načelnik Kosi,  pod¬
predsednik Rafaelove družbe pater Zakrajšek,  izseljenški
komisar Fink,  predstavniki stranke JRZ in mladinske JRZ
ter velika množica, zlasti pa mnogo mladine in predstav¬
niki ameriških Slovencev in Slovenk. — Na občnem
zboru Trgovskega bolniškega in podpornega društva  je
bilo ugotovljeno, da ima že blizu 5000 članov in je v
7 letih društvo izplačalo članom in svojcem 5,355.844
dinarjev dajatev. Pri volitvah je bila soglasno izvoljena
kompromisna lista ter za predsednika upravnega odbora
Gombač Erle,  uradnik TPD.

13. V Pragi v Tyrševem domu na stopnicah si je zlomil
roko namestnik starešine SKJ Engelbert Gangl,  kjer se
udeležuje nadaljevanj mladinskih nastopov X. vsesokol-
skega zleta, kamor se je odpeljalo tudi 300 jugoslovanskih
dijakinj in 400 dijakov. — V imenu British Councila je
obiskal angleško društvo angleški konzul iz Beograda
Slembock  ter si ogledal Ljubljano. — Pšenica  se je od
230 din podražila  na 240 din do 245 din za metrski stot.
Zato je moka po 360 din.

14. se je pričel letalski promet  iz Ljubljane na Sušak in
v Celovec. — Ministrski predsednik dr. Slojadinovič  s so¬
progo in šefom kabineta Draganom Proličem  je obiskal
Ljubljano ter konferiral z banom. Zvečer je njemu v čast
priredil ban večerjo, kamor je bil povabljen tudi župan.

Zupan dr. Juro Adlešič  je po povratku iz Amerike ob¬
javil naslednje sporočilo ljubljanskim meščanom:  »Srečen
sem se vrnil iz Združenih držav ameriških, ker so naši
rojaki  ter predstavniki mest, ustanov in organizacij spre¬
jeli Vaše pozdrave in darila Ljubljane z velikim zado¬
voljstvom in hvaležnostjo. Z veseljem izpolnjujem častno
naročilo, da vam sporočim najtoplejšo zahvalo župana

mesta Clevelanda g. Haralda, H. Burtona in mestnega sve¬
ta ter izraze njihovega občudovanja svečano v City Hallu
sprejetih daril mesta Ljubljane in zagotovilo iskrenih sim¬
patij ter prisrčne pozdrave Clevelanda — ameriške Ljub¬
ljane prebivalstvu naše stare Ljubljane. Hkrati vam spo¬
ročam enake pozdrave in zagotovila županov in mestnih
svetov Chicage, Millwaukee, Jolieta, Pittsburgha, Nevv
Yorka in manjših mest, ki so mi povsod kot predstavniku
glavnega mesta Slovenije izkazovali najvišje časti. Vsi
uradni predstavniki vlade Unije, države Ohio in mest,
ustanov in organizacij so mi zagotavljali, da so ponosni
na Slovence in Jugoslovane, ki so zavedni in dobri, de¬
lavni, marljivi in pošteni državljani Združenih držav ame¬
riških ter uspešni organizatorji javnega življenja, ki še
vedno zelo ljubijo staro domovino. S posebnim zadovolj¬
stvom sporočam tudi vsem slovenskim mestom pozdrave
in zahvalo univerze v Pittsburghu za veličastno sprejeti
sliki Jurija Vege in Franceta Prešerna za Jugoslovansko
dvorano grandiozne Katedrale znanosti. Najprisrčnejše
pozdrave in zahvalo mestu Ljubljani ter deželi in vsem
sorodnikom in prijateljem ter najtoplejše želje za srečo
stare domovine in vse Jugoslavije pa prinašam iz plam¬
tečih src naših rojakov onkraj morja. Slavnosti ob otvo¬
ritvi Jugoslovanskega kulturnega vrta v Clevelandu so
bile mogočna manifestacija za trajne vezi med staro in
novo domovino! Vrnil sem se s trdno vero, da je moj
obisk zelo poživil in utrdil vezi med nami in našimi iz¬
seljenci ter da sem pri uradnih predstavnikih in pri vsej
ameriški javnosti zbudil mnogo zanimanja za naše kraje
ter je zlasti naša Ljubljana mnogo pridobila na ugledu,
zakaj vsi so mi že s svojo gostoljubnostjo in s počaščenji
zagotavljali, da ob prvi primerni priliki vrnejo obisk
Ljubljani. Razkazali so mi najraznovrstnejše mestne insti¬
tucije, zlasti pa socialne zavode, kjer sem našel toliko
lepega za posnemanje v manjšem obsegu, da bo od teh
močnih pobud imelo korist tudi ljubljansko prebivalstvo.
Naj bi ta obisk navezal nove, še trdnejše vezi med nami
v stari domovini in našimi rojaki, brati in sestrami v nji¬
hovi novi domovini, za blagor vsega naroda to in onkraj
Atlantika ter za srečo našega mesta, vse Slovenije in Ju¬
goslavije!«

15. praznik sv. Rešnjega telesa  s procesijami v stolnici
in Trnovem, ki se je obeh udeležil tudi župan z mestnim
svetom. Procesije so bile tudi po drugih cerkvah. Pri
odhodu predsednika vlade dr. Stojadinoviča  iz Ljubljane
so bile ovacije  pred hotelom Union.

16. je bila v proslavo 50 letnice Tehniške srednje šole
zelo slovesno odprta velika razstava  del njenih učenk in
učencev. Goste je pozdravil ravnatelj ing. L. Novak,  za
njim je pa v imenu trgovinskega ministra dr. Vrbaniča
govoril ban dr. Natlačen  ter izrekel veliko veselje nad
lepimi uspehi zavoda in naglasil, da se moramo tehniški
srednji šoli v veliki meri zahvaliti, da je naše obrtništvo
na tako visoki stopnji, nakar je proglasil, da je razstava
odprta. —- Zvečer se je pričel Olimpijski dan  s plavalno
tekmo v kopališču SK Ilirije. — Ob 20. je v Leonišču po
dolgem bolehanju umrla gospa Anči Kramerjeva,  soproga
ministra v p. in senatorja dr. Alberta Kramerja. Pokojna
je bila doma iz Prage.

17. se je pričela glavna skupščina Zveze mest kraljevine
Jugoslavije  s sejo predsedstva in poslovnega odbora, nato
je bila seja upravnega in nadzornega odbora in zvečer v
čast predstavnikom jugoslovenskih mest predstava opere
»Gioconde« v opernem gledališču. Popoldne je bila na
nebotičniku čajanka, ki jo je gospa županja priredila
damam udeležencev skupščine.

Opozorilo uredništva:  Radi pomanjkanja prostora smo
bili prisiljeni odložiti za prihodnjo številko konec članka
dr. A. Brileja o tujsko-prometnih vprašanjih Ljubljane,
V. Ukmarja o ljubljanski operi in R. Moleta o Aškerčevi
prošnji za ministrsko podporo. — Priloga s sliko sklada¬
telja M. Kogoja spada k članku M. Ukmarja o povojnem
razvoju slovenske opere, ki je moral biti radi pomanjkanja
prostora odložen za prihodnjič.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France Štrukelj, za uredništvo odgovoren Jože Gregorič.  — Ponatis člankov in slik dovoljen samo s pristankom
uredništva. Rokopisi se ne vračajo. Izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto din 80'  , za pol leta din M' , za četrt
leta din 25' . Za inozemstvo din 100' Posamezni številka din 30'  -. — Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

128

!UBf|qnpi a
aZHAIKfl ¥111011018

KURIVO SODOBNOSTI

Meščan, ki živi z duhom časa,
uporablja za kuho in peko,
likanje in pranje, ogrevanje
vode, centralne in druge
kurjave enako kakor
tudi obrtnik za lota-
nje, varjenje, sušenje
itd.  — le plin!

RESLJEVA CESTA 28

TELEFON ŠTEV. 43-27

MESTNA

HRANILNICA

LJUBLJANSKA

NAJVEČJI SLOVENSKI
PUPILARNO VARNI ZAVOD

\)£otye /Acedu^e
J{U> °/o do 5°/o

*

douoidde j/io6o{ilcc na
menice, in uicn^idie

Za vse obveze hranilnice jamči

MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA