CENTER ZA REHABILITACIJO SLUHA IN GOVORA V tišini niso sami Šolski zvonec nikoli ne pretrga njihove tišine. Vseeno pa gluhone-mi otroci niso prepuščeni sami se-bi. S svojim tihim svetom dotikov, kretenj toplih pogledov, branja z ustnic in samostjo izgovorjenih be-sed se enakovredno vključujejo v življenje zvoka. S sovrstniki se med igro in učenjem usposabljajo za delo ter samostojnost. Bežigrajski Center za rehabilita-cijo sluha in govora, ki je lani praz-noval svojo osemdesetletnico. je le ena izmed temeljnih organizacij združenega dela Zavoda za uspo-sabljanje slušno in govorno priza-detih. V Ljubljani, za Bežigradom, delujejo še Učne delavnice V predšolsko vzgojo. osnovno-šolsko in srednje usmerjeno izo-braževanje je v Centru za rehabili-tacijo sluha in govora vključenih 220 gluhonemih otrok. Poleg njih pa obiskuje zunanjo avdiologoped-sko ambulanto še 60 otrok, ki so napredovali ter se kljub slušnim in govornim motnjam usposobili za normalno delo v osnovnih šolatv, 60 otrok prihaja z govornimi motnja-mi, ki jih pogojuje gluhost, 25 obi-skovalcev avdiologopedske ambu-lante pa prihaja s takimi govornimi motnjami, ki jih ne pogojuje sluh. Tako je na primer, jecljanje, ki ga v Centru za rehabilitacijo sluha in govora edini v Sloveniji odpravljajo po Brajičevi metodi. Poleg Ijubljanskega delujeta v Sloveniji še dva taka centra, v Por-torožu in Mariboru. V letih od 1970 do 1980 je regio-nalna komisija po pregledu razvr-stila 361 gluhonemih otrok in mla-dostnikov v vse tri slovenske zavo-de za intenzivno rehabilitacijo, ostali - b.ilo jih je 196 - pa so kot slušno prizadeti obiskovali redne osnovne šole in vrtce. »Majhne prostorske možnosti, ki so namenjene le 250 mladostni-kom, smo že zdavnaj presegli,« nam je povedal ravnatelj Centra za rehabilitacijo sluha in govora, Sta-ne Košir. »Leta 1965, ko smo dogradili enoto na Vojkovi ulici. smo zaradi ustavljene naložbe uresničili le tretjino predvidenega načrta.« Koliko prostora imate zadaj za svoje delo? »Predšolske otroke smo razvrstili v šest učilnic, osnovnošolski pouk teče v dvajsetih razredih, v treh de-lavnicah pa se usposabljajo dijaki srednjega usmerjenega izobraže-vanja kovinsko predelovalne in grafične usmeritve. Posamično de-lamo z otroci v sedmih avdiologo-pedskih laboratorijih. Nastali so iz treh učilnic, ki smo jih predelili z vmesnimi lesenimi stenami. V vogalnem poslopju smo uredili internat za vse tiste mlade iz odda-Ijenih krajev Slovenije, ki se ne mo- ¦ rejo vsak dan voziti v šolo v Ljublja-no. Za mnoge, predvsem mlajše otroke, smo organizirali tudi rejniš-tvo« Center za rehabilitacijo sluha in govora ima torej širši, Ijubljanski pomen. Izgradnja nove avdiologo-pedske enote je vključena v pro-gram tretjega samoprispevka Ijubijanskih občin. Ali bi sredstva, zbrana s samoprispevkom, zado-stovala za celotno novogradnjo? »Z uresničitvijo programa tretje-ga Ijubljanskega samoprispevka bi zbrali le del potrebnih sredstev. Ostali del bi združevale mestne in republiške samoupravne interesne skupnosti otroškega varstva, zdravstvene skupnosti ter republi-, ška izobraževalna skupnost. Koliko prostora bi pridobili z no-vogradnjo? »Na 605 kvadratnih metrih nove površine nameravamo urediti se-dem avdiologopedskih laboratori-jev s tremi čakalnicami, pediatrič-no, avdiologopedsko in zobno am-bulanto z dvema čakalnicama in zobozdravstvenim laboratorijem, klubski prostor za skupinsko tera-pijo, knjižnico, prostor za arhiv in dva mala laboratorija za merjenje avdiograma Novi objekt bi bil pre-dvidoma zgrajen do leta 1983 « Ali bi vam novi, namensko zgra-jeni prostori tudi kako drugače olafšali dalo? »Zdaj nas velikokrat moti hrup s ceste. Poleg boljših pogojev dela pa bi lahko spet usposobili vse tiste učilnice, ki smo jih v sili razmer spremenil v laboratorije. Prav tako bi razbremenili tudi del kuhinje in hodnik ter tiste prostore internata, kjer zdaj opravljamo individualne slušno-govorne vaje. . Mislim, da je odločitev o uvedbi tretjega samoprispevka Ijubljan- skih občin ena sama - pritrdilna.« VIDA PETROVČIČ