sD©w©o9^@	& n Alfam© (3^©do©
Leto VI. - 23 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 16.12.195f*
NEPOTREBNE TEŽAVE
Slovenska kolonija v Argentini ima šolske tečaje za mladino. Kjer je večja skupina Slovencev, tam je mladini omogočeno, da obiskuje pouk in dobiva vsaj glavne temelje v poznanju slovenskega jezika in naše zgodovine. Ob mladinskih praznikih, kot je bil nedavno Miklavžev dan, se je pokazalo, kako mladina rada sodeluje in da so uspehi lepi. Požrtvovalni učitelji store pač vse, kar je v njihovi moči. Pomagajmo jim še mi! Največji problem bo pač, da bo počasi začelo primanjkovati učnih moči. Mislimo na to in se skušajmo pripraviti, da ne bo prevelike stiske, kadar bo potreba nastopila.
Vendar o tem zdaj ne mislimo razpravljati. Ker imamo založbo, slišimo pogosto nasvete in opomine: na mladino nikar ne pozabite in še to, da naše ljudstvo potrebuje predvsem preprostega čtiva.
Za mladino gre in njej je treba nuditi vse. Vendar moramo biti pri tem predvsem okretni. Nikar ne terjajmo od naših emigracijskih založb več kot pa je mogoče. Vsaka založba ima svoj program in če se je zanj odločila, so bili pač tehtni razlogi. Včasih se je treba malo ozreti še drugam in pogledati, ali nimajo morda tam tistega, česar potrebujemo in kar terjamo od tistih, ki so nam ravno pri roki. Nobena založba v emigraciji ne bo mogla v zadostni meri zadostiti potrebam šolskih tečajev. V domovino seveda ne moremo iti po izbiro, ker je šolski program tam nam idejno nasproten. Pač pa imamo na Primorskem in na Koroškem slovensko šolstvo, od osnovnega do zaključnih razredov na srednjih šolah. Vsi slovenski razredi imajo potrebne slovenske knjige in učila. Ponekod so izšle knjige v založbi šolskih zavodov, drugod so jih učitelji ali profesorji sami založili, ali pa so izšle pri Mohorjevi v Celovcu ali v Gorici. Kdor bi bil v zadregi, kaj naj otroku ali doraščajočemu mladostniku da v roke, naj se pozanima za izbor knjig, ki so na razpolago v Trstu in v Celovcu. Prav te dni je bil objavljen pregled vsega, kar je bilo izdanega v Trstu, v Gorici in v Celovcu: izgovor, da bi nam morala mladina toniti v tuji svet. ker ni zanjo pravega berila, ne
(Dalje na 4. strani)
Dante je obvladal Vesoljni Svet, to globoko, ogromno, strašno realnost, proti kateri je časovni svet s svojimi Florencami in izgnanstvi samo slaba senca. “Ne boš več videl Florence, toda gotovo boš videl pekel, vice in nebesa. Kaj je Florenca, Car. Grande, svet in življenje vseh skupaj? Samo ena resnica je: VEČNOST, kamor bo« priŠE.l ti in vsi drugi!” Veljki Dantejev duh, izgnan s te zemlje je večino bolj postajal prebivalec onega strašnega drugega sveta, kjer je bval s svojimi mislimi, in ki mu je bi a edina stvar, vredna pomena. Vtelešenje in smrt je edina važna stvar za vse. Za Danteja tistega časa je bila prav resnična stvarnost, po znanosti ugotovljena, in ni imel dvoma o teh Zlih grapah, k; jih opisuje, teh krogih, ki jih ho videl, kakor mi verujemo, da bomo videli Carigrad, če bomo prišli tja. Duh Dantejev je ‘bil poln teh misli, ki so mu pele .mistične pesmi, kar je dalo Božansko Komedijo, najvažnejšo knj:go izmed vseh modernih knjig... Je pešam, in to pesem v vseh smislih, ter mu v tem pogledu dajem vso slavo. Pekel, Vice, Raj so ogromne stavbe, ogromna 'svetovna nadnaravna katedrala, kjer je kamen položen na kamen, težak, strog, strašan, ki daje dantejevski svet duš. V dnu pa je najbolj iskrena od vseh pesnitev: pognala je iz najgloblje intimnosti njegovega srca in nas zajame še globoko po tolikih generacijah.
Carlyle, O herojih
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
ODBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE ŽELI VSEM SVOJIM ČLANOM, MECENOM, NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE, V NOVEM LETU 1960 PA MNOGO USPEHOV IN ZADOVOLJSTVA PRI VSEM DELU IN NAPORIH.
VSE PROSIMO, DA BI NAM OHRANILI SVOJO NAKLONJENOST. VEMO, DA NAS SPREMLJA VAŠA LJUBEZEN IN RAZUMEVANJE. OSTANITE NAM ZVESTI ŠE NAPREJ!
ODBOR
SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
DANTE:
BOŽANSKA KOMEDIJA I. DEL : PEKEL
Prevod Tineta Debeljaka Izide do konca decembra.
Tiska se:
MEDDOBJE V. štev. 1/2
TARIFA REDUCIDA Concesion 622$
JRe*i>tro National da la Propiadad Intelactual N? 624779
krenibe
obra=i in efesarfes
_ JUBILEJNO NAROČNINO so plačali: inž. Ložar, Brazilija 900.— pesov; ga. Čulik, Buenos Aires, 800.— pesov; za tiskovni sklad Glasa sta darovala: I. Hribar, Avstralija-, 120.—■ pesov, ga žužek, F-orida 50.—* pesov.
— Za tiskovni sklad Glas-a je daroval g. Branko Rebozov 1000.— pesov. Iskrena hvala!
—	"Slovenska država” (1. nov. 1959) objavlja poročilo M. P.-ja o občnem zboru društva S.A.V.A. (Slovenski akademiki v Ameriki), ko je bila prirejena tudi slikarska razstava slovenskih mladih slikarjev. Sodeloval: so tudi slušatelji umetniške šole SKA v Buenos Airesu. O njih delih piše:
“V prvi skupini ima posebno mesto grupa gojencev umetniške šole Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Je to pestra in razgibana družina. Čeprav je bilo tu in tam opaziti .še šolsko vezanost, so vendar to nadarjeni študentje z resnimi stremljenji. Nisem poklican, da bi ocenjeval vsakega posebej, kar je ob skromnem številu poslanih del itak težko in tudi tu ni mesto za to. Vendar naj omenim nekaj močnih del, ki so- na razstavi vidno izstopala. To velja predvsem za dela Franceta Papeža. Njegov Kristus, v katerem zaslediš linije, ki spominjajo na ljudsko umetnost, te prevzame s svojo primitivno religiozno mist.ko. Izrazit je tudi njegov Indijanec Arauco ter tihožitje Dmule s svojo barvno karakteristik.). Metka Žirovnik se je v monotipiji Križani spretno izogni’a podrobnostim, dočim je nasprotno Tihožitje s kostmi zelo konkretno podano. Njena ženska narava pa je prišla najbolj do izraza v ljubki Gazeli. V smeri modeme grafike je prijetno učinkoval lesorez Ivana Bukovca Predmestje. (Pritegnilo je tudi olje Toneta Kržišnika Pristanišče: skozi mračno kopreno duš-Ijivega zraka udarjajo barve pristanišča.”
. .Na koncu naj se v imenu vseh tistih, ki so se ob slikah ustavili, zahvalim Ediju Gobcu,
ki je___razstavo organiziral, posebno pa se mu
še zahvalim, da nam je dal priliko videti vsa.: nekaj rezultatov slovenske umetniške šo’e v emigraciji, ki deluje pod okriljem SKA v Buenos Airesu... Z organiziranjem te razstave je vsemu zborovanju akademikov dal tisti kulturni poudarek, ki visokošolskemu nivoju pritiče.”
—	Slikarka Aleksa Ivančeva je dalj časa preživela v Alžiriji in se decembra vrne v Pariz. V Alžiriji je mnogo slikala in napravila mnogo platen velikih dimenzij ter nad 100 skic. Skice je razstavila v galeriji Bugniet v Oranu. Oranski dnevnik je prinesel kritiko, kjer med drugim pravi:
“Aleksa Ivančeva je gotovo slikarka zanesljivega talenta. Dejansko nam številne slike podajajo premer potovanja skozi Oranijo in v slikah je obilo osvetlitev izvirne osebnosti. Tehnika Alekse Ivančeve preseneča po1 svoji lahkotnosti, ko v podani pokrajini podaja njene bistvenosti. Njena gradnja je razsežna, širok prijem je podlaga za barvno iznajdljivost, ugla-šenost s pokrajino in barvni kontrasti vnašajo v kompozicijo delež lepe čustvene razgibanosti. Podrobnosti prav nič ne omejujejo vizijo brezmejnih obzorij. Prijemi se širijo, obli-
OB IZIDU DEBELJAKOVEGA PREVODA DANTEJEVEGA PEKLA
Dante je izšel. Na 309 straneh* z obširnim uvodom in komentarjem prevajalčevim in s tremi trobarvn mi izvirnimi lesorezi akad. slikarke Bare Remčeve, z eno risbo Dantejeve kozmo-gonij.e tert z lesorezom Dantejevega obraza po Rafaelovi freski v Vatikanu, ki jo je slikarka napravila že leta 1938 kot Exlibris dr. Jožeta Debevca, kateremu sta ilustratorka in prevajalec posvetila .svoje delo.
Za božične praznike bodo prvi izvodi že med ljudmi. Ni pa še prišel med nas noben izvod ljubljanskega Gradnikovega pre voda. Morda —bi kdo mislil— je to prevelik luksus za mali slovenski narod, da istočasno izdaja na dveh koncih sveta isto klasično svetovno delo v dveh različnih prevodih. Pa je s prevodi j tako, kakor z igralci: tekst Hamletu je napisal Shakespeare, j predstavljajo pa ga na slednjem odra drugačni interpreti: slednji je podal svoj lik in isebe v njem. Isto je s prevajalci. Nič zato, če je več prevajalcev: zdi se nar, kot da naskakujejo različne pesniške ekipe visok kulturni vrh od več strani. Kdo mu bo prišel najbliže? Tako se godi z Dantejem že več stoletij pri vseh narodih. Koliko je nemškh prevodov, koliko španskih! Samo Hrvatje jih imajo tri, če ne še več. Slednja doba ga skuša “posvojiti po svoje”. To je ravno usoda genijev, da dajo slednjemu veku nekaj njegovega. V tem je njih neumrljivost. In če se je nakjučilo, da sta dva Slovenca prevajala istočasno , isti svetovni vrh, enega najvišjih poezije sploh, je to dokaz, da ! se je čufla potreba po tej poeziji tako doma kot v emigraciji: pa dokaz tudi temu, da se emigracija lahko loteva istih pesniških ! nalog kakor domovina. In če je Dante merilo najvišje poezije, j d že sama ta drznost —v primeri— podobno dejanje kot ekspedicija na Himalajo. Tudi! če omagamo pred močjo domovine, bo poraz vsekakor časten za emigracijo. Izdala je knjigo, ki jo damovin-a pred letošnjim letom ni zmogla. Ne, ker bi je ne ime- ! la, ampak, ker ni zaupala občinstvu, ker se je bala prapada na 'knjižnem trgu, ker ni bilo osnov v narodu za sprejem te vrste poezije. Emigracija je z omogočitvijo te knjige pokazala vsaj —kot knjižni trg— korak naprej od stanja, v katerem smo za-pusfli domovino', ter stopila vštric domovini sami. Zato je izid te knjige uspeh emigracije, je merilo njene visoke kulturnosti-
Pred letošnjima dvema prevodoma smo imeli Slovenci že dva prevoda Dantejevega Pekla-. Koseskega in Debevčevega. Koseskega prevod je izšel v njegovih zbranih spisih pri Slovenski Mafci že pred osemdesetimi leti. Kdo ve za te Zbrane spise? Kdo pozna Paklo? Kdo ga je bral? Kdo ga je razumel? In kdo lepotno užil? Mrtev prevod že ob rojstvu. Debevec pa je Peke! tiskal v Donu in svetu leta 1910 in 1911. Torej pred petdesetimi leti. In temu je dodal v 1. 1915 do 1920 še Vice in v 1. 1921 do 1925 še Raj. Torej celotno Božansko komedijo. Kdo jo je .bral!*! Da, vsi študentje teh desetletij. Toda, kdo jo j,e užil? Že iz- ! bajanje, raztegnjeno na toliko let cd meseca do meseca jemlje j kontinuiteto in zan'manje. Tudi je bil prevod delo filologa bolj ( kot pesnika, nastal je prevod bolj iz kulturne nuje kot navdiha-Godilo se nam je, da smo Danteja spoznavali iz Debevčevega, proznega, znanstvenega komentarja, iz razlage, ne pa iz pesni' j škega prevoda. To drži. Zaradi tega prevoda smo dobili v kosti celo strah pred Dantejem, sprejelj smel dogmo o njegovi nerazumljivosti in papimosti, neživ Ij en jakost:. Tako tudi ta Debevčev' \ prevod ni zajel občinstva, kajti “dokler je raztresen v reviji, g® ni”, je Debevec sam napisal ob koncu. In ni se našel niti p°
1. 1925 noben slovenski katoliški založnik, da bi izdal v knjig1 tudi kakšen prevod. Dolžnost Katoliške knjigarne bi bila, iz- ;
— Gledališča v Italiji so v veliki krizi, ker je televizija odvzela mnogo publike zlasti dramskim skupinam. Glavni igralci terjajo od vlade,da priskeči na pomoč in ustanovi po vsej Italiji redna gledališča, ki bodo državne ustanove in igralci državni (uradniki. (Predlagajo, da naj se vlada drži siste-
ma, kakor je uveden v Sredni1 Evropi, zlasti pa v slovanskih dri žavah, kjer so vsa gledališča stalna in pod državnim vodstvom.
— Mesto Capri podeljuje vsako leto mednarodno pesn ško nagrado. Lansko leto jo je prejel francoski pesnik Jean Follain, leL's
^ati jo jv knjižni obliki ^vsaj kot dokument, čeprav predstavlja samo “senco glorije”. Pa ni zaupala — občinstvu, knjižnemu trgu. Tako pa je Debevec gojil pobožno željo, kot jo- je tudi izrazil: "Morda pa jo bo vzbudil v življenje kakšen bogat ameriški Vložnik?” Pa tudi ta amerikanski mecen se ni našel. Občinstvo 'krma in v emigraciji ni bilo kulturno zrelo, sprejemljivo za Dan-
teja.
Zdaj pa je temu istočasno dozorelo doma in v emigraciji. Mor-'bi je k temu pripomoglo še marsikaj vmes.. Mislim na prevode posameznih spevov, ki so pripravljali pot novim težnjam po kovih celotnih prevodih. Vemo, da je Komedijo prevajal že Vraz kred 130 leti. Potem je Aleš Ušeničnik prevel v verzih Bernardovo molitev pred Marijo iz Raja. Nato Župančič prvi ip peti ! !pev Pekla. Popularizirali pa so Danteja slovenski Dantologi z Negovo izdajo zbornika DANTE, s katerim smo se Slovenci pridružili njegovim častilcem ob 600 letnici rojstva. Ta zbornik, bi je izšel tudi v italijanščini, je gotovo svojevrsten mejnik v ^ovenskem poznavanju Danteja in prva. pot k resnični slovensko j dalijanski kulturni izmenjavi brez političnih tendenc.
Tik pred vojno je pripravljal Debevec posebno antologijo iz “ožanske komedije za Šolarjevo Cvetje. Prevajal je cele odlomke kanovo in dobro. Knjiga je bila skoraj dogotovljena, ko je umrl. {Totel je pa pripraviti občinstvo na Komedijo s prevodom “produkta” v to mogočno “simfonijo”, namreč s prevodom Novega življenja, ki ga je tretjino priobčil v svojem DS 1938. leta, ko mu le bil urednik za petdesetletnico in je ob njem tudi umrl, ne da ”1 zaključil prevajanja prozne Dantejeve poezije. Mnogo je zanj ^apravil dr. Leben s posebno knjižico o Problemu Beatrice (1940). Istočasno pa je začel prevajati Danteja Gradnik. Najprej njegove jbnete za Antologijo italijanske lirike (1940) ; med drugo sve-: ^Vno vojno pa že Komedijo: vnovič Bernardovo molitev v Raju :	Terseglavov prevod Fafobrovega Duhovnega razvoja krščan-
! ^ega človeka. Nato pa se je pridružil Debeljak, ki je želel pojaviti greh prejšnjih katoliških založništev, ter je hotel prijaviti Debevčev prevod zai izdajo v Slovenčevi knjižnici. Toda lz popravila Debevčevega teksta ga je pot vodila v prevajanje novo. To so spevi v Koledarju Slovenca, Na dnu Dantejevega ; “ekla ter nekaj v Domu in svetu. Bil pa je ta obnovljeni prevod jlotnega P'ekla napravljen že 1. 1945. To je bil prvi koncept. IMniu je v Rimu pridružil še nov prevod Bernardove molitve iz ^aja na prošnjo prof. Vodopivca.
, v Emigracija pa mu je prinesla “dantejevsko” okolje, razpo-°ženja in kraje, kar je po svoje predrugačilo Debeljakov kon-jpt. Doma pa so se. pojavili novi prevajalci. Tako je Ciril Zlo-jc prevel in knjižno izdal Dantejevo Novo življenje ter objavil tl>di že prvi spev Pekla v precej svobodnem prevodu. Dozorel je ^d tem Gradnikov celotni prevod Pekla, ki so ga brali in ko-| hientirali na tržaški radijskj postaji v 1. 1959. Dozorel pa je tudi bi-evod v emigraciji. Oba sta izšla v leta 1959.
Tako sta se v letošnjih knjižnih izdajah Pekla srečali “domovina in emigracija”. Kako ga je postavila domovina, še ne Oino. Emigracija ga gleda kot emigranta. Na dveh odrih sta j'l>grala dva igralca stari klasični tekst “krščanskega Homerja ’. Nosnika, ki ga Carljde postavlja za zgled pesniškega herojstva, ^katerega stvani ise vredno vstopa samo še Shakespeare. Naj-,ežjega pesnika, ki ga je kdaj rodilo — politično emigrantstvo. Jaš prevod nima nobenih političnih osti, hoče pa prevajalec Potrditi z njim samo to, da je “emigracija^ kakor je težka in ■ ruta, lahko -rodovitna tudi za najvišjp umetnost." Temu dokaz P' Dante, V izvirniku seveda. V našem prevodu pa je predvsem Potrdilo kulturni zrelosti emigracije, ki je edina s svojo pred-(jaročbo brez sleherne druge pomoči omogočila ta izid in si tako a'a sama sebi pomembno božično darilo.
jj* dva francoska pesnika: Pierre . ftian,uel in Francis Ponge. Fran-ski pesnik Claude Vigee pa je e)el nagrado Zlata sirena.
, Največja francoska enciklo-jjP.Da je Larousse. V novi izdaji 'zšli tudi podatki ® Leonu Blu-m bivšem predsedniku francoske
socialistične vlade in pisatelju ter literarnem zgodovinarja, članek je po nesreč; —tako pravi založba— izšel z velikimi pomanjkljivostmi in zmotami. Zato je založba sklenila vnesti popravek v celo naklado in prosi tistih 150 000 kupcev, ki so knjigo že kupili, da naj jo vrnejo za nov izvod.
ke razvijajo, vse kar sili iz mej platem v prostorje. Tokrat smo pred posebne vrste slikanjem. Zrak, atmosfera se kopljeta in objemata oblike.”	SL?
—	Prijatelj iz Koroške nam piše, da misli prodati 1. zvezek Schillerjevih pesmi, izdanih na Dunaju 1. 1803 pri Antonu Dollu (“zu haben bey Rud. Sammer”). Knjiga obsega 346 strani. Kdor bi hotel kupiti to bibl ofilsko redkost, naj se obrne na uredništvo GLASA, da mu sporočimo naslov prodajalca.
—	“Graviers” je glasilo krožka s’uša.teljev na instituta za umetnostno zgodovino na univerzi v Louvainu. Rafko Vodeb je napisal prispevek “Omfores et lumieres” ob predavanju p. Cocagnaca,, O.P.
—	Na ljubljanski univerzi je stolico pok. prof. Ramovša prevzel dr. A. Bajec in stolico pok. prof. Nahtigala dr. France Tomšič.
—	“Katoliški glas” v Carici (šs. 43-XI) je v celoti ponatisnil uvodnik GLASA Atomi grozijo, ki ga je napisal univ. prof. dr. Ignacij Lenček.
— Pisatelj dr. Metod Turnšek je napisal in izdal novo slovensko dramo “Kralj Samo in naš prvi vek”. Delo prikazuje boje in napore Slovencev za samostojnost.
— Statistični urad Hrvatske izseljenske matice je objavil številke o izseljencih iz Jugoslavije. Presenetljiva je številka, koliko je slovenskih izseljencev: 360.000. Po odstotkih prebivalstva v Sloveniji je to najvišja številka za vso Jugoslavijo. Ob tej visoki številki bi se morali zelo zamisliti...
odmevi
—	“KLIC TRIGLAVA”, ki izhaja v Londonu, pi-inaša kritično poročilo o knjigi Neve Rudolfove “Čisto malo ljubezni”. Med drugim piše:
“Z nekako skepso sem vzel v roke avstralske črtice komaj polnoletne Neve Rudolfove, ki jih je nagradila in nedavno izdala pod skrivnostnim imenom “Čisto malo ljubezni” Slov. kult. akcija v Argentini. Nisem si mogel predstavljati, kaj naj bi nam govorila ta punčka o ljubezni... Kot je njen opis zanimiv in prijeten, in obenem topel, ljubek, veder, optimističen pogled v življenje, ki ga more imeti mlad, dober človek, njene črtice so kljub nekaterim tu in tam bridkim opisom vendarle črtice .sonca, črtice upanja, in ljubezni do dobrega, do njene matere in domovine. K tema dvema se v tujini pogosto vrača, to dvoje nosi v svojem srcu, to je njena ljubezen. In ta ljubezen končno zmaga in spet vrne materi in domovini, kamor se je Rudolfova pred nekaj meseci vrnila. Ker je cena izredno nizka, si je lahko omisliti to zbirko ljubkih in toplih črtic, ki utegnejo biti za marsikoga sredi mrzle tujine resnično doživetje.”
—	“Katoliški glas”, št. 41-XI, objavlja kritično poročilo o Zgodovinskem zborniku, ki ga je napisal M. Š. Poročilo zaključuje z ugotovitvijo:
“Pričujoči zgodovinski zbornik je prvo tovrstno delo slovenskega občestva izven osrednje domovine po drugi svetovni vojni. Namen zbornika vidimo predvsetm v razpravah, ki neposredno zadevajo naš narod in naše probleme. .
doma in
— Francoska založba Juliard je napovedala izid knjige Igorja Šent. jurca Molitev za morilca (Pripre pour un meurtrier) v francoskem prevodu. Iz nemščine je delo prevedla Edith Vincent.
— Glasilo cirilmetodijskih duhovnikov v Slovenji Nova pot objavlja od časa do časa odlomke iz del p:satelja Ksaverja Meška. Pisatelj je ponovno protestiral proti temu, vendar brez uspeha.
— Promoviral je v Rimu slovenski pisatelj in profesor v Trstu Alojzij Rebula. Z odličnim uspehom je branil doktorsko tezo o prevodih Danteja v slovenščino,
— Sedemdesetletnico sta slavila slovenska kulturna delavca dr. L. Čenmelj in dr. Andrej Budal.
— Avstrijski pisatelj Alfred Moscon, po rodu iz Pisec pri Brežicah, prevaja življenjepise in izbrana dela slovenskih pisateljev, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni. Prevode bodo objavili v Svetovni antologiji padlih pisateljev in umetnikov. Po dosedanjih poročilih je prevedel izbor iz Mirana Jarca, Iva Brnčica in Frana Mesesnela in še ni razvidno, ali' je upošteval še drage padle pesnike in pisatelje.
— Pri Mohorjevi dražbi v Celja je izšla nova pesniška zbirka Antona Vodnika “Glas tišine”. Mohorjeva družba je izdala tudi četrto knjigo “Izbranega dela Ksaverja Meška”, kj jo je uredil in opombe napisal Viktor Smolej.
— Komunistični režim je v Maribora ukinil humanistično gimnazijo in sicer z datumom 31. avgusta t.l. Lansko leto je gimnazija slavila stoletnico. Šolski zavod so spremenili v Strokovno srednjo šolo. Verjetno bo sedaj
pe avshu
humanistična gimnazija v Ljubljani edin zavod te vrste v Sloveniji.
— Društvo mladih skladateljev Argentine prireja sezono koncertov in so na enem takih koncertov izvajal; novo skladbo Cirila Krena, komorno kantato Al mar (Morju) na besedilo čilskega pesnika Pabia Nerade. Kantata je komponirana za1 mešani vokalni kvartet, bariton solo in klavir. Izvajanje je spremljal na klavirju pianist Anton Soler Biljenski, baritonski part pa je pel Angel Hrovatin. “La Prensa” je objavila o izvajanju dela poročilo svojega kritika, ki med drugim pravi, da “glasba predočuje z veliko plemenitostjo in mogočnimi ter učinkovitimi vokalnimi “tutti” besedilo, katero je ponekod samo fonetično uporabljeno ,a se drugod od njega oddalji, da ne bi motilo na široko izpeljane (melodične linije vokalne, polifonije”.
— Srbski pisatelj Branko čopič je nap:sal lansko leto delo “Gluhi smodnik”, polno kritike o komuni-stičnem režimu v Jugoslaviji; vendar ima pisatelj tolik sloves med ljudmi, da se oblastniki niso hoteli razburjati, pač pa je partijski cenzurni aparat smisel dela zmaličil, vendar duha dela ni mogel popolnoma zatreti. Sedaj pa je pisatelj napisal novo delo in sicer “Odmiranje medveda”, vendar zahteva cenzura tokrat temeljito spremembo. Čopič je namreč razkrinkal partijsko priljubljeno parolo o odmiranju države, ki da je navadna laž v besedi in stvarnosti.
—■ Komorni pevec tenorist Anton Dermota je priredil koncert v Ljubljani. Pel je pesmi Schumanna, Wolfa, Straussa in dodal Lajovčevo “Mesec v izbi”, Ravni-kovo “Kj,e so tiste stezice” in koroško “Gor čez izaro”. časnikar-
jem je po koncertu dal izjavo, da “ga vse bolj vleče domov” im izrekel željo, da bi prirejal koncerte v Ljubljani ne vsakih osem let, ampak osemkrat na leto,
— Celovško gledališče se misli v sezoni 1969-60 dvigniti iz tesnih razmer province in bo uprizorilo dela iz svetovnega repertoarja. Sezono bodo začeli z Beethovnovim Fideliom. takoj nato uprizorili Kienzlovaga Evangelimanna, med dramskimi deli pa delo “Du hovnik delavec” in moderno delo angleškega pisatelja Pristleya “In potem v ponedeljek zjutraj”.
— Mohorjeva družba je za leto 1960 izdala naslednji knjižni dar: “Mohorjev koledar” za leto 1960, Karel Mauser: “Ura s kukavico”, povest (170 strani), Steg-bauerJPolanc: “Zvesto srce” (prevod), Fran Erjavec: “Koroški Slovenci”, 5. zvezek. Kot dodatne knjige pa France Turk: “Ljubo doma” (povest) ; Tomaža Kempča-na: “Hoja za Kristusom” (ponovna izdaja prevoda Aleša Ušenič-nika) ; Riciotti: “Jezusovo življenje”.
— Letošnjo sezono je ljubljanska Drama začela z delom španskega pesnika Fedsrica Garcie Lorca “Terma”, ki je visoka pesem unaterinstvu. V glavni vlogi j,e nastopda Vika Grilova in kot novinka dosegla velik uspeh. — Drago ljubljansko fetalno gledališče, Mestno gledališče, je odprlo sezono z delom angleškega dramatika Priestleya “Steklena kletka”.
— Državna založba izdaja Zbrana dela pisateljev in pesnikov in je kot 64. knjigo izdala tretjo knjigo zbranega dela Otona Župančiča.
— Ko so časnikarji športniili pesniku Quasimodu, da je prejel No-beolvo nagrado, so ga začeli vpraševati, kakšni so njegov; načrti. Odgovoril jim je, da bo najprej posredoval pri jugoslovanskih oblasteh, da izpuste iz zaporov pesnika, ki je prevedel izbor njegovih pesmi in jih pripravljal za objavo. Ni pa povedal njegovega imena.
— Francoski katekšk; pisatelj Louis-Martin Chauffier, ki ga prištevajo k levici, predseduje Mednarodni zvezi pisateljev _ za resnico. Zveza je poslala sovjetskemu pisatelju Šolohovu, ki je prijatelj Hruščeva, spomenico, v kateri prosi, da naj posreduie pri madžarski vladi in doseže svobodo za 20 madžarskih pesnikov in pisateljev, ki so v zaporih že od leta 1956.
(Dalje s 1. strani)
drži. Seveda so nekatere knjige krajevno določene in je njih vsebina za nas tostran Atlantika verjetno že neaktualna; za take primere bi morale poskrbeti za nadomestilo tukajšnje založbe in bodo to gotovo tudi storile, kakor so že doslej. Toda tega bo le malo: kar je izšlo že drugod, sezimo po tem!
Razlog, da izgubljamo mladino, ker nimamo zanjo knjig in učil, bo držal le v zelo omejeni obliki. Vsekakor pa ne more biti v tem nobena krivda naših založb ali mladinskih tečajev ter njihovih voditeljev. Starši lahko z malo dobre volje poskrbe za primerne knjige svojim otrokom, le opozoriti bi jih bilo treba, kje so in kakšne so.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grete”, Montes de 0<:a 320, Buenos Aires