DRGAUČ PÁ PRIDEMO STR. 3 35 LET KOROŠKE LIKOVNE KOLONIJE MLADIH STR. 7 Naj že na začetku tega zapisa za­gotovimo, da je ob pričujočem naslovu vsakršna podobnost z Beckettovo dramo zgolj naključ­na. Ko boste brali naš uvodnik, se bosta šolska ministra, slo­venski in madžarski namreč, nekje v Porabju pogovarjala o bodočnosti porabskega narod­nostnega šolstva s predstavniki Porabskih Slovencev. Ti pogo­vori bodo le uvod v njuno po­membno skupno nalogo – od­prtje veličastnega dvojezičnega srednješolskega centra v Len­davi, daleč od Porabja… Rezul­tati pogovorov pa bodo najbrž v kontekstu naslova. Z Godotom ali brez… September je tu, novo šolsko leto se začenja tudi za porabske učence in učitelje. Tudi v polet­nih počitnicah se je veliko po­rabskih učencev udeleževalo različnih taborov po Sloveniji in utrjevalo znanje slovenske­ga jezika. Že monoštrski tabor Za materinščino pa je pokazal, da bi se učenci, predvsem pa učitelji pri slovenskem pouku morali bolj truditi, saj je za­skrbljujoče, če učenci po ne­kaj letih učenja slovenščine ne razumejo niti preprostega vprašanja, npr. kako ti je ime. Ja, tudi to smo doživeli… Če smo celo minulo šolsko leto preigravali temo dvo­jezična šola, menda zdaj gre zares. Tako gornjeseniška kot števanovska samouprava sta se odločili, da bosta šoli na Gor­njem Seniku in v Števanovcih z novim šolskim letom postali ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 1. septembra 2005 • Leto XV, št. 22, cena: 50 Ft narodnostni šoli z dvojezičnim poukom, seveda s postopnim uvajanjem le-tega – v novem šolskem letu v prvih razredih. O strokovnem vidiku novosti se v teh dneh odločajo v šols­kih kolektivih. In kako je s številom učencev v porabskih šolah? Na Gornjem Seniku bo sedlo v šolske klopi 56 učencev, štirje manj kot lani, 49 jih bo pri pouku slovenščine. V dvo­jezičnem prvem razredu jih bo 5, poučevala jih bo učiteljica Eva Lazar. Na šoli v Števanov­cih bodo vsi učenci obiskovali pouk slovenskega jezika, od 1. do 8. razreda pa jih bo skupaj le 28, eden manj kot lani, pr­vošolci bodo trije. O podrob­nostih do objave tega zapisa nismo uspeli izvedeti ničesar. ČAKAJOČ NA MINISTRA Na monoštrski t. i. narodnostni šoli bo narodnostni program slovenskega jezika v novem šolskem letu le še v 8. razredu, od šolskega leta 2006/07 pa bo šola poučevala slovenščino samo fakultativno. Naše črne napovedi izpred nekaj let ob za­prtju sakalovske podružnice se, žal, uresničujejo. In še vedno se nihče od odgovornih resno ne zamisli ob zvenenju že druge­ga rekviema. Bo potreben še kakšen, da bo kdo dojel res­nost položaja??? Že nekajkrat smo zapisali, da narodnostne šole predstavljajo edino siste­matično obliko poučevanja in učenja, s tem pa ohranjanja manjšinskega jezika tudi med najmlajšimi pripadniki manjši­ne. A ni absurd, da v Monoštru kot središču slovenske manj­šine v Porabju čez leto dni na osnovnošolski stopnji ne bo več narodnostnega programa pouka slovenščine? A ni še več­ji absurd, da manjšina le nemo opazuje ukinitev tega progra­ma??? In – priznajmo, da to ni stvar ministrov ali države, do­micilne ali matične. Prav tako pa žalostna preteklost ali težko otroštvo nimata nič s tem… Narodnostniprogramslovenšči­ne in spoznavanja slovenstva na gimnaziji v Monoštru bo, število prijavljenih dijakov je zadovolji­vo. Tudi malčki v porabskih na­rodnostnih vrtcih bodo usvajali (večinoma) prve slovenske be­sede. Upajmo, da jim bodo tudi v bodoče, ob domačih, v pomoč murskosoboške vzgojiteljice. Odnos do pripadnosti skupno­sti, skupnostnim vrednotam, predvsem jeziku, naj bi se obli­koval v družini. Če le-ta na tem področju ne opravi svoje funkci­je, je inštitucijam (vrtcu in šoli) toliko težje. Toda tudi inštitucije se morajo začeti bolj zavedati, da bodo le z dobrimi rezultati svojega dela utrdile položaj in preživele. Če starši vpišejo otro­ka k pouku slovenščine, upra­vičeno pričakujejo, da bo po nekaj letih učenja jezik obvladal vsaj na stopnji osnovne komu­nikacije. Za to pa ste odgovorni zgolj in samo učitelji! Biti učitelj v manjšinskem okolju je izjem­no zahtevno in odgovorno. Je poslanstvo posebne vrste in raz­sežnosti. In ko pri posredovanju narodnostnega jezika zataji družinsko okolje, je vsa odgo­vornost na ramenih učiteljev. Zaskrbljujoče je, če se le-ti tega premalo zavedajo. Da pa ta uvod v šolsko leto ne bo izzvenel preveč pesimistič­no, z zaupanjem poglejmo v prihodnost. Že dejstvo, da sta se gornjeseniška in števanov­ska šola odločili za dvojezični program, je pozitivno in opti­mistično. Verjemimo, da se bo dvojezičnost v prihodnje za­res zgodila tudi v glavah vseh sodelujočih v teh pomembnih procesih in da se bo uresničil vsaj del zapisane vizije. Vsem učencem in učiteljem pa želi­mo uspešno delo, mnogo no­vih slovenskih besed in stav­kov. Čakajoč na rezultate… Valerija Perger 2 Lendava: ob dnevu madžarske državnosti OB SPOMENIKU SVETEGA ŠTEFANA NAS POZDRAVLJA TISOČLETNA ZGODOVINA Dan madžarske državnosti, 20. avgust, so proslavili tudi prekmurski Madžari. Ob osrednjih prireditvah v Len­davi je bilo tudi več občinskih slovesnosti, denimo v Dobrov­niku in tudi na Goričkem. V praznovanja se vključujejo tudi dogodki, povezani s praznikom občine Lendava: predstavitev dvojezične mo­nografije občine Lendava, ki je izšla pri soboški založ­bi Franc–Franc, otvoritev novih poslovnih prostorov delovne organizacije Turi­zem; posvetovanje Prostor in meja v organizaciji Arhiva iz Zalaegerszega in predaja ob­činskih priznanj. Osrednji dogodki so se zvrstili v soboto, 20. avgusta v Lenda­ vi. In sicer je László Nemes v centru Bánffy odprl razstavo del Društva likovnih umetni­kov Cicelle. Predstavlja se dva­najst slikarjev iz Madžarske. Sledila je slavnostna maša v cerkvi svete Katarine, za zaključek je bila slovesnost ob kipu svetega Štefana na cerkvenem trgu. Slovesnosti v Lendavi se je udeležil tudi novoimenovani madžarski veleposlanik v Ljubljani Jó­zsef Czukor, ki bo s prvim sep­tembrom uradno nadaljeval mandat, ki je potekel Gáborju Bagiju. Neuradno je bilo sli­šati, naj bi Gábor Bagi postal predsednik Urada za zamejs­ke Madžare, ker je odstopil József Bálint-Pataki. Preden so položili vence h kipu svetega Štefana, je imel vsebinsko zanimiv govor dr. Béla Szabó, v. d. predsedni­ka Urada za zamejske Mad­žare v Budimpešti: »Kdor ima odprto dušo za nauke zgodovine, bo v tem vzviše­nem trenutku tišine slišal sporočila stoletne madžar­ske zgodovine: ni mogoče graditi države – in ne pri­hodnosti naroda – če skup­nosti ne bo združila neka skrivnostna sila, če skup­nost sama ne bo opredelila svojih ciljev za prihodnost, če se za uresničitev ciljev ne bo trdno zavzela, če ne bodo vsi njeni pripadniki z ramo ob rami storili vse­ga za srečo in napredek po­sameznikov in skupnosti. Mirne duše lahko trdim: po­murski Madžari so s svojim čutom za skupno delo in za skupnost lahko za zgled Madžarom v Karpatskem bazenu, za zgled madžar­skemu narodu!« Dr. Béla Szabó se je dotaknil tudi konkretnih rezultatov: »Po poldrugem desetletju je v Pomurju vzpostav­ljen takšen madžarski institucionalni sistem, ki madžarskim narodnim skupnostim v Karpatskem bazenu v najpopolnejši in najčistejši obliki kaže bi­stvo kulturne avtonomije. Politično zastopstvo, tele­sa in uradi samouprav, kulturne ustanove, tisk, radio, televizija, založniš­tvo, društva za ohranjanje tradicij, gledališka zgrad­ba, muzej in galerija, vsa­ka posebej in vse skupaj kažejo na to, da pomurski Madžari imajo vizijo svo­je prihodnosti, imajo za­misli glede svojih ciljev in imajo moč spodbujati eno­tnost za uresničitev svojih ciljev.« Napisano in kar je govornik še povedal, denimo o rezul­tatih izobraževanja, narod­nostnih izobražencih, ko naj bi se – tako dr. Béla Szabó – v domače kraje vrnilo bli­zu dvesto diplomiranih ljudi, vsekakor drži, toda tudi tu je – »hudič v podrobnostih.« Skoraj vse rezultate in uspe­he je v.d. predsednika Urada za zamejske Madžare posta­vil v čas zadnjih petnajst let, torej v samostojno Slovenijo. Tu se povedano in dejstva razhajajo; nekaj primerov, a nikakor ne vsi: -nastavki za sedanji Pomurski madžarski radio segajo v čas daleč pred leto 1990; -temelji za sedanjo dvojezično osnovno in celo za dvojezično srednjo šolo so bili postavljeni zopet mnogo prej, preden je postala Slove­nija samostojna država; -do­bri in za prekmurske Madža­re koristni stiki z Madžarsko so se začeli že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi Népújság ni začel izhaja­ti leta 1990. S časovno »zame­jitvijo« imajo rezultati enako vrednost, kakor če bi njihov začetek »postavili« v nekda­njo Jugoslavijo, zato gre bolj za »lepotno« opombo v duhu že navedenega stavka »Kdor ima odprto dušo za nauke zgodovine ...« ta ne bo trdil, da se je »svet z njim začel in se bo z njim končal.« In še ne­kaj: táki rezultati – ki seveda niso popolni, se pa približuje­jo optimalnim – so plod slo­venske politike do manjšin, tudi pomurskih Madžarov. Ernest Ružič Porabje, 1. septembra 2005 3 Drgauč pá pridemo Gda sva na Slovenskoj zvezi z Gyöngyiko Bajzek zbirale pri­javnice za srečanje Slovencov v Varaši, stere so nam daleč živeči lepau nazaj pošilali, sam se opr­vin srečala z menjom Bencsik Pálné (Marija Žohar). Gora sam si djala, dja tau žensko mujs moram spoznati. Pa se mi je želja spunila 13. avgustuša brezi toga, ka bi go posaba mogla iskati. Njeni smeječi obraz pa tiste tipične Žoharove oči so mi na prvi pogled pokazale, v steroj držini so pognale njene korenjé 1949. leta v Porabji. V prvom minuti smo go že dali za televi­zijo gučat, kaulek paunači sva pa že müve tü mele čas za eno drügo. Kak če bi se poz­nale vej ga baug kak dugo! Nika prej vi, samo ti! • Marika, kak tau, ka sam tebé ške v peti lejtaj nikdar nej vid­la na Srečanji domanji Sloven­cov? »Ge sam ške nik­dar nej bila. Sir nika zmejs pri­šlo, sin mi fejs betežen biu pa sam nej mogla pridti.« • Kak si zvedla, da je té svetek, vej pa živéte skurok dvejstau kilometrov daleč od Porabja? »Nut v novinaj sam štejla. Dobila sam Porabje pa sam te brodila, ka mo se letos glasila. Té sam k vam pisala pa sam tak daubila pozvanje od vas. Zdaj se vam tü lepau zavalim, ka ste me pozvali. Drgauč pá pridemo.« • Naj bau istina! Tak vidi­mo, steri živete zvöjn Porab­ja, dosta bola štete novine. Vi ste bola naigri, ka se godi s Porabskimi Slovenci doma pa indar po svejti? Domanjo lüstvo pa prej zvekšoma vse vej, ka se godi doma z nami. »Ja, redno štemo, redno. Mi od enga drügoga nika ne vejmo pa té iz novin znamo kaj. Moj mauž je Vogrin pa malo že tü vej slovenski šteti, malo sam ga navčila. Dosta vse razmej, samo ne vej gučati. Dapa oda­ti ga ne morejo,« pravi Marika pa se fejs na žmano smejé. • Gda si odišla z daumi pa zakoj? »Nas je bilau šest bratov pa ses­ter, ge sam bila drüga. Pa sam té 1967. leta odišla delat na žet­vo, sam tam ustala, za eno leto pa sam se oženila tü.« • Se ti je povido en pojep pa hip-hup, sta se že oženila tü? »Ja, na drügo leto, kak sam ga spoznala, sva se že oženila tü. Tau je bilau 1968. leta.« • Kam si prišla, v steri kraj pa kak živete zdaj? »Prišla sam na Csatárpuszto, najprvin sam na marofi dela­la. Zdaj pa živem na Kisbéri. Taum sva rama zidala. Ge sam se za bautoša vönavčila pa sam te že furt v bauti dela­la. Dobro je bilau delati, trno dobro lüstvo je bilau. Zdaj sam pa že v penziji. No, mauž pa ške dela v fabriki. Mava eno čer doma pa tri vnuke.« • Kak na gausta pa odite domau na Senik? »Na leto dvakart odimo do­mau k Magdi. Prvin, gda so ške stariške živeli, smo vsakši mejsec prišli, smo pomagat odli domau.« • Vi, steri daleč živete od svojoga rojstnoga kraja, vam dostakrat napamet pri­dejo domanji spomini? »Dostakart, sploj če kaj radio poslüšam ali gledam televizijo vsakši drügi četrtek, te mam dosta spominov. Dostakrat je tak gé, ka domanji beteg má človek. Večkrat se mi napuni­jo oči s skonzami.« • Ti si z daumi odišla kak devetnajset lejt stara dekla. Tau so ti stariške tak mlado privolili? »Ge sam tak odišla, ka so sta­riške ranč nej znali. Zatok, ka so me nej steli kraj pistiti od domi pa sam té bola odišla. Najprvin sam na marof odišla delat, té sam ške gnauk nazaj prišla, pa té na drugo leto sam sploj odišla.« • Zdaj, gda so več nej med nami tvoji stariške, ti ne spadna žmetno, ka si njim pregrejšila? Namesto stari­šov si si odebrala lübezen daleč od dauma. »Tak je bilau. Zdaj mi je že žmetno gé, de je pa že kes­nau gé. Bi nej mujs bilau meni z daumi oditi, samo sam ge nej stejla doma osta­ti. Stariške so mi trno branili toga Vogrina.« • Zakoj? Si ške preveč mla­da bila ali so ti oni der vözaglednili kakšnoga do­manjoga pojba v vesi z velko gazdijov? Tau se je v šesdese­ti lejtaj za velko čüdo moglo šteti, ka vse doma njaš? »Ja, meni so tü doma sprav­lali, ge sam pa nej stejla pa sam raj odišla k Vogrini. Furt so pravli, ka je Vogrin nika nej vrejden gé. Jaj! Té je tau sploj velka čüda bila. Pau leta sam ranč nej smej­la domau pridti, so me stariš­ke nej pistili domau. Dosta od žlat so tü čemerni bili namé, najbola tetica.« • Zdaj si zbrodi, če bi s teov naprajla tau tvoja hči, pa tau skur za štirdeset lejt, ka bi prajla? »Meni bi se tö nej vidlo, dapa gda je človek mladi, te ne bro­di kak tau gé.« • Kak ste se vözmirili? Bro­dim, ka si li ti staupila pr­vin do nji, si je li ti prosila odpüščenja. »Ja, ge sam prišla domau k starišom pa sam je prosila, naj nedo čemerni, naj mi od­pistijo. Pa so mi odpistili, vse je dobro gratalo, vala Baugi. Moža so sploj radi meli, on njim je vse taopravo. Vidli so, ka njim vse vej popraviti pa so ga sploj radi meli. Sir so spo­minali, ka bi nej brodili tau gdasvejta od njega, ka je tak­šen vrli Vogrin gé.« • Če je takšen dober Vogrin grato v očaj tvoji starišov, té ti tü moreš biti zadovolna z njim? »Ja, nika mi nej žau gé. Dobro sam poodla z njim, srečna sam, vala Baugi.« Klara Fodor Ljubitelji malih avtomobilov Na Madžarskem obstaja klub ljubiteljev avtomobilov Mini mor­ris, ki ima kakih 60 članov po vsej državi. Pred 20. avgustom so imeli tridnevno srečanje v Körmendu, v programu so pa imeli tudi ogled Porabja. Mala kolona malih avtomobilov se je napotila iz Monoštra proti Gornjemu Seniku – in čeprav niso načrtovali ogleda Goričkega – so na mejnem prehodu Martinje prestopili mejo, občudovali gričevnato pokrajino, se ustavili med goričkimi gozdovi ter se preko prehoda Čepinci-Verica vr­nili v Porabje. Udeležence iz drugih krajev Madžarske je najbolj fascinirala lepota pokrajine. RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 1. septembra 2005 4 Deževje z neurji prizadelo tudi Slovenijo Deževje z neurji, ki je v drugi polo­vici avgusta divjalo po srednji Evropi, je prizadelo tudi Sloveni­jo. Največ škode je povzročilo na Celjskem, v Posavju, v Zagorju in na Štajerskem, “svoje zobe” pa je pokazalo tudi v Pomurju. V pokrajini ob Muri je poleg prob­lemov, ki jih je povzročala močno narasla Mura (glej zadnjo stran), neurje z močnim dežjem priza­delo tudi kraje, ki niso ob tej reki. Narasle meteorne vode so poplav­ljale kletne prostore stanovanjskih objektov. Gasilci so posredovali na območjih občin Rogaševci, Kuz­ma, Cankova, Moravske Toplice, Križevci, Puconci in Murska So­bota. Hudourniška voda je podrla škarpo in vdrla v kletne prostore stanovanjskega objekta v Zagaj­skem Vrhu v občini Gornja Radgo­na. Meteorna voda je zalila cesto v Korovcih in kasneje tudi šest kletnih prostorov stanovanjskih hiš v Cankovi, kletne prostore stanovanjskega objekta v naselju Kokoriči v občini Križevci, kletne prostore stanovanjskih hiš v Mur­ski Soboti, Nemčavcih in Marki­šavcih, v naselju Serdica v občini Rogaševci in v občini Moravske Toplice. Poplavljena je bila tudi cesta med Noršinci in Martjanci in v Krncih, kjer je voda odnašala tudi bankine. Je imela krava iz Prlekije BSE Ministrstvo za kmetijstvo, gozdar­stvo in prehrano je javnost sezna­nilo, da so v klavnici v Gradcu v Avstriji 17. avgusta pokončali pet let staro kravo in ob hitrem testu na BSE ugotovili, da bi jo lahko uvrstili med tako imenovane nore krave. Rezultat hitrih testov je bil pozitiven, vzorec za podrobnejše potrditvene teste pa so poslali v avstrijski nacionalni laboratorij v Möldingu. Krava lisaste pasme je bila skotena in vzrejena v Prlekiji na srednje veliki kmetiji s pretežnim delom krav molznic. Veterinarji so na kmetiji takoj pričeli ugotavljati, ali je imela krava potomce, ki jih, če bodo testi potrjeni, čaka pred­časen zakol. V Sloveniji so sicer doslej ugotovili pet primerov BSE, od tega so bile štiri krave skotene v Sloveniji, ena pa je bila uvožena iz Nemčije. Feri Lainšček ROZA Vsi samo čakajo, ka de šla na güžino. Jouži, Puklin, Vili pa tüdi Vendi. Mogouče celou Laci. Samo Laci je že rejsan v lejtaj. Boug vej, ka si misli. Leko bi ma bila čij. Samo, ona ma šče tou gvüšno nej bi ščela biti. Ona že nej. Pravijo, ka je dvej lejta celou ojdla v gimnazijo. Pa te šče v nikše šoule, štere je tüdi nej končala. Vrag zna, o toum je žensko nej dobro spitavati. Če jo je nej končala, jo je nej, zatou ka joj je tak boukše. Ona že vej. Pa tüdi tak je, če bi jo končala, gvüšno nej bi prišla delat sé v fabriko. Te bi pa tü šče itak bilo vse po starom. Tak pa je zdaj vse ovak. Vili je nej več luftar, Puklin je enjo zazrankoma piti, Vendi ide vsakši keden k frizejri. Vsi obrazi se spremenijo, gda ona pride v slüžbo. To je ponavadi malo pred šestov. Ka če je nega točno ob šesti, te je té den nede. Te pa de den pa sivi pa prazen... Jouži de pa preklinjo, kak včasi, Vendi de pa odo okouli kak zgübleni, pa de zdijavo, pa de se spitavo, če se njoj nej kaj zgou­dilo. Šnofo de se tam po pisarnaj, če de me slučajno prišlo kaj na vüjo. Ka pitati si nede vüpo. Troje dece ma, dva sta že tak velkiva, ka sta ministranta. Najmlajši pa de tüdi ministrant, če de šlou po sreči, zatou o tom, ka se Vendiji mota po glavi, ranč sam boug ne smej zvedeti. Puklin je nin v računovodstvi zvedo, ka je rojena osendesetdru­goga. Samo, ka bi bila tak mlada, tou tü nikomi nede v glavou. Roza je boguibogme prava ženska. Takša, ka je nej več samo mlada, liki ka je mlada, pa tüdi že zrejla. To se že od daleč vidi. Njena bluza je puna, pa tüdi kikla se ma gde gor prijeti. Samo, velko pitanje je, če si je sploj štoj gda vüpo doteknoti té njene punosti. Roza je pač nej ženska, šteroj bi leko samo tak položo rokou na rit. Pri njoj takši heci ne pridejo v poštev, njou si člo­vek ne vüpa ranč preveč direktno pogledniti... Vpamet vzemeš, na primer, ka že cejli čas pogledavleš njene pune lampe, njenij rečij pa te sploj ne čüješ. Ali pa ti vujde okou malo niže, te pa, gda ne moreš več vkraj poglednoti, te pa vidiš, ka je tou vpamet vzela pa te je sram. Počütiš se, kak da bi krad­no. Zatou si drugo pout samo šče bole boječi. Dugo na tiuma obračaš reči, štere do njoj moguče pasale. Zmišlavleš si, kak bi jo bilou najboukše nagovoriti. Na veceni se gledaš v ogledali, pa si popravlaš lasé. Čemeriš se, ka si se pa pozabo obriti, pa ka si se nej bole zrikto... Ka de vam se ta slina, stari pojge? spitavleš pajdaše v mislih. Srmacke ste, Jouži, Puklin, Vili pa tüdi Vendi, vsi ste eni velki sr­macke. Čisto gvüšno je, ka se vam nikdar nede zgoudilo tao, ka si tak strašno želejte. Ranč eden od vas se je nede nikdar dotek­no. Odišla de, kak je tüdi prišla. Enoga lejpoga dneva je nede, pa konec. Ročko na polnilnom mašini de zavrtejla ena druga rouka. Plašč, šteri de se pri toum malo razmekno, de razkrivo ena druga bedra. Mogoče do tiste druge nogé tüdi duge pa bejle pa pune. Mogouče de se tista druga celou dala pošlatnoti po riti. Samo vi, stari pojge, te te šče itak rajši šlatali po spomini. Zatou ka je Roza rejsan ženska – takša ženska, kak ka bi jo boug za sebé napravo. No, pa te ti je malo ležej. Rejsan je, ka si šče itak zaman želejš nika, ka si vsi želejo. Teší te pa miseu, ka tüdi nišče drugi tü toga nikdar nede doubo. Pisani klepeti (1) Kot smo že poročali, je od 8. do 18. avgusta v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru potekala 4. mednarodna likovna kolonija, na kateri so sodelovali li­kovni umetniki iz raznih držav. Pogovore z njimi o koloniji, Porabju in slikarstvu bomo objavljali v našem časopisu v naslednjih številkah. Veseli Makedonec – Goce Kalajdžiski »V Porabje sem se vrnil z ve­likim veseljem, sprejel sem že tudi vabilo za naslednjo, zimsko kolonijo, ki bo meseca januarja. Rad se vračam v te kraje,« pravi zmeraj nasmejan slikarski umetnik Goce Kalajd­žiski, ki je po rodu Makedonec, živi in ustvarja pa v Sloven iji. Na vprašanje, ali ga Porabje posebej inspirira, je dejal: »Za ustvarja­nje vsepovsod najdem inspira­cijo, tukaj so to gotovo prijazni ljudje. Občudujem te ljudi, da so kljub maloštevilčnosti ohra­nili svojo samobitnost.« • Kako se razumete z drugimi ustvarjalci na koloniji? »Izredno dobro. Vzdušje je pri­jateljsko, ker se večinoma poz­namo z drugih kolonij. Zelo posrečen je izbor gospoda Ge­riča, organizatorja kolonije, kajti on bi rad iz nas naredil prijatelje, ne le kolege.« • Ali se velikokrat vračate na iste kolonije? »Ne hodim velikokrat na po­samezne kolonije. Hodim dva­krat do trikrat in namenoma naredim odmor, nakar se čez nekaj let ponovno vračam. Iz­jema je kolonija v Lipovcih, katere sem se udeležil že deve­tič, sem tudi član umetniškega sveta in vodja te kolonije.« • Vaše barve na platnu so tako žive in vesele. Od kod ta vaš kolorit? »Prvič, sem Makedonec, pri nas je toplo podnebje, kar vpli­va na človekov značaj. Drugič, po naravi sem izredno vesel človek, moje barve so odraz moje duše. Tretjič, med temi ljudmi se počutim toplo in moje slike so odtis tega občutka.« • Kateri umetnik vam je najbližji? »Najbližji po koloritu mi je Endre Göntér. Vidi se, da je me­šanica, da ni tipičen Slovenec. Tudi Madžari so veseli ljudje. Tam, kjer je muzika, kjer je veselje, ne more biti hladen kolorit. Ti ljudje so topli po zna­čaju, tako tudi Endre.« • Potemtakem je več skupnega med Madžari in Makedonci kot med Slovenci in Makedonci? »Slovenija je zelo raznolika. Po mojem so Gorenjci zelo hladni, pri njih ne moremo govoriti o toplini. Ko pa pridem od Mari­bora proti Prekmurju, Goričke­mu in čez mejo, so način življe­nja, obnašanje in značaj ljudi zelo podobni mojim Makedon­cem. In to nas povezuje.« • Verjetno pa na značaj ljudi vpliva tudi pokrajina. Prekmur­je in Porabje sta odprti, široki pokrajini. »Ja, širina naredi svoje. Goren­ci imajo pogled v nebo, zato je tudi njihov način življenja uokvirjen. Jaz hočem širino, želim biti neomejen, da nare­dim to, kar mi pade na dušo, kar mi pade v glavo. To si lah­ko tudi privoščim, zato sem sre­čen človek.« M. Sukič Porabje, 1. septembra 2005 5 Dugi žitek (4) Rejdkosteri človek je tak srečen, ka z Boga pomočjauv leko dočaka 90 lejt. V Sakalauvci so tau Püšnjarska Ana (Gréd­lics Józsefné), steri so mi pripovejdali od njinoga dugoga žitka. Istina, ka so pravli, ka so že dosta pozabili, dapa z njinoga pripovejdanja se je vönamalo žitek, z vsemi vese­ljami in žalosti. Čakajo me eštje vekše težave »Lejte so šle, edna za drugov, mlajši so rasli. Deklična se je vöoprla kak ena lejpa rauža. Kelko sam se veselila dekličini, telko sam žalostna bila za mojoga sineka volo. Moj mauž je zatok nej lagvi bijo zamé, lažala bi, če bi kaj takšoga prala na njega. Eno falingo je emo, malo preveč nagle nature je bijo. Dapa dja sam takšne mirne nature. Baug tak vej, koga s kom vtjüp da na živlenje. Gda si človek misli, ka je vse vreda pa je vse mirno, te vsigdar nika vcuj pride. Pri nas se je tö tak zgodilo. Moj tast (após) so na samo Jožefovo, 19. marciuša, mrli. Nejso betežni bili, so eštje obed zeli, pa so si v künji na postelo talegli, ka do prej malo počivali, potistim do pa pomagali snejg razmetavati sinej, ka je vnoči velki snejg zapadno. Dja sam taobredla v künji pa sam si dola sedla, ka mo nika zaplačala. Tistoga reda, če je kaj ronjavo bilau, smo nazaj zaplatili pa je eštje gnauk tak dugo dobro bilau za nositi… Pa tak ta poglednem na pos­telo, ka sam začütila, ka tast nika grčkajo, že vidim, ka je nevola. Brž krčim možej, naj notra dé, ka oče mirajo. Nej mi je dau valati, ka sam prej naura, vej sta pa vtjüp obed mejla. Gda je pa bole pogledno, mi je pravo, naj brž svejčo nesem pa vužgem, ka se oče na paut djemlejo. Dja brž vužgem posvečano svejčo, stero so dühovnik 2. februara na svejčno Mardjo blagoslovili. Stari lidgé so tak držali, ka vumirajočomi mora tisto svejčo v rokau dati, ka svejča svejti düši na večnom potü­vanji. Tast so léko smrt zadobili, njini žitek je vugasno ranč tak, kak gda edno vužgano svejčo tapopinemo. 21. marciuša 1953. leta smo je pokopali. 74 lejt so stari bili. Trinajset lejt sva oženjeniva bila, tak sam si mislila, žitek je eštje pred nama. Mlajši zrastejo pa de nam ležej. Dapa gospodni Baug je ovak zračuno. Tri mejsece po tistim, ka so tast mrli, je moj mauž betežen grato. Vsigdar je kauli barbejrov mogo ojti, ka so nej najšli njegvi be­teg. Te je mogo v špitale titi pa so te tam najšli, ka je pri želaudci fa­linga. Dja sam vsigdar boga molila, naj eštje dun eno par lejt žive, ka deca gorzraste pa leko do krüja pride. Znala sam, ka če se z možaum kaj zgodi, svojoga sina ne odstavim, dokeč mo živela. Moža so opererali na želaudci. Ojdla sam za njim v špitale pa je tak vögleda­lo, ka de vse dobro. Pomirjena sam domau išla. Za dva dni je pa telegram prišo, ka je mrau. Emo je velko vročino od operacije pa je tak žejo, ka je v kaupanco išo pa se je mrzle vode napijo. Doktor mi je tak pravo, ka si je sam kriv bijo, ka bi eštje dva dni mogo trpeti pa bi ozdravo. Edna težava je prišla za drugov. Dapa ka sam si vejdla, mogla sam trpeti pa svoj križ tadala nesti. Mater Božjo sam vsigdar prosila, naj mi mauč da.« Zapisala: Ema Sukič NEPOTRPLIVOST VSEPOVSEDIK Če gnesden človek kaj oprav­la, bi najbole rad vsepovsedik prvi bio pa tak nagnauk zgo­tovo. Samo ka je tau zatok nej tak. Vzemimo samo povejmo tau, gda k doktori demo pa nut v čakalnico poglednamo. Tam je puno lüdi, nam buma vlastje kumas stojijo. Pa te se tiskamo, probamo eden pred drugoga skočiti. Samo ka so drugi tü tak s tejm. Zatok so pa že pri doktori tü vönajšli, ka gda prideš, dobiš svojo lumaro, stera kaže, kelši si na redej. Vzemimo velke baute, gde lüdje nut küpüjejo. Pred kaso je dugi red pa te nas vrag čis­ti, če smo nej naredi včasin. Steri so za teov, ti nut v zadnjo tiskajo svoje kaulice, kak če bi s tejm kaj dosegnili. Sploj dos­ta peld bi leko naprej znosila, depa neškem. Tak vejm, ka vsi doživete takše situacije. Pa te mi zatok zdaj nika na­pamet prišlo. V tisti petdeseti lejtaj, gda smo za krüj nared stali v Varaši pa nas je policaj skrb emo, te se je nišče nej paš­čo. Samo je za tau Boga molo, naj dobi edno kilo krüja, ka de s tistim domau, ka doma držina čaka te krüj. Kelkokrat smo s praznimi rokami prišli domau! Kakša razlika je tau. Gnes zavolo toga čakamo, ka nistarni tak puna kaulice na­pakivajo, ka kakoli so kase automatične, kumaj vöpriča­kamo, ka zračunajo vse tisto, ka se küpüje. Nika drugo mi je tü napamet prišlo. Pisala sam že od toga, ka sam slüžbeno tistoga ipa večkrat ojdla po Rusiji. Ka sam pa tam vidla, mi je čüdno bilau. Po velki bautaj – kakoli ka je tam blaga kumaj bilau – so lüdje tak potrplivi bili, ka je tau nej zapovedati. Nikoga je nej mautilo, ka pau vöre čaka, tačas si je bautoš ali bautošica nika zbrodila pa je bila tak »dobra«, ka je par stopajov staupila po tisto blago, ka je nakak proso. Stali so mirno, ranč so si nej pripovejdali, samo so čakali pa je nišče nej bio čemerasti, nišče je nej sop-no edno rejč nej. Nigdar ne pozabim, bili smo z Vogrskoga edna kompanija, depa vsi so samo za menov lejtali, ka sam ge znala »slav­ski« jezik, pa etak sam tam v Rusiji tü znala kakoli sprositi. Nakak nam je pravo, ka v Ru­siji sploj fal leko dobimo vod­ko. Hajde, v vodko bauto. Kak Rusi smo se nut postavili pa rejsan v takši kaštülaj kak pri nas pivo, je bauta nabita bila z vodkov. No ge »heroj«, štera zna rusoški, včasin prosim telko pa telko glažov vodke. Nerodno mi je samo tau bilau, ka je tam že več küpcov stalo na tiüma pa je nika čakalo. Ka so čakali, tau smo te mi eške nej vedli. Gda sam ge tau prošnjo vözostonjala, bauto­šica me je tak gledala, kak če bi z drugoga svejta prišla. Tej drugi so me dražili, ka ranč ne vejm prositi, pa ka se te zdaj gor nesem. Od toga sam malo v čemere prišla, pa sam eške gnauk, že bole na glas prosila telko pa telko glažov vodke. Depa ova me je pá samo gle­dala, prajla je nika nej. No pa te je sé prišo čas, gda je tistim, šteri so že tam stali, začnila lüčati eden-eden glaž vodke. Oni so plačali, depa mi smo nej dobili. Pa pauza, tihoča, nišče nika ne povej. Med tej so pa prihajali v bauto küpci pa so lepau, natiüma čakali. Mi smo tü tak mogli čakati z vüpanjom, ka mi tü dobimo. Pa rejsan, začnila je nam lüča­ti po eden glaž vodke, plačali smo, pa tak za edno vöro smo staupili vö iz baute. Šegau majo povedati, ka je prej etakšo obnašanje garan­cija za dugi žitek. Gde smo pa mi od toga. V etakšoj situaciji bi se že zaklali. Tau je pa za­tok tü nej gvüšno, ka v Rusiji gnesden tü tak de. Nemiren, nepotrplivi je gnes cejli svejt. Irena Barber Civilne organizacije v težkem položaju Negotovost v delovanju civil­nih organizacij lahko povzroči sklep vlade, ki predpisuje skla­du, preko katerega se financira­jo civilne organizacije, da mora imeti določen del proračuna na zalogi. Sklad z imenom Na­cionalni civilni program je bil ustanovljen lani in ima na raz­polago sredstva, ki jih madžar­ski davkoplačevalci namenijo iz svojega davka civilnim organi­zacijam. Vsak davkoplačevalec lahko en odstotek svojega davka nakaže civilnim organizacijam. Proračun sklada je dopolnjen tudi iz državnega proračuna. V letu ustanovitve je sklad razpo­lagal s 6,3 milijarde forintov. V letošnjem letu se je vsota dvigni­la na 7 milijard forintov, od tega so za delovanje sklada namenili 9 odstotkov, zaradi varčevalnih ukrepov vlade se je vsota za raz­pise zmanjšala za 10 odstotkov (5,7 milijarde forintov). Po ju­lijskem sklepu vlade bo moral sklad blokirati 2,3 milijarde forintov, tako jim za natečaje ostane 3,4 milijarde. Ta vsota je komaj več kot polovica prvot­nega proračuna. Zmanjšanje sredstev lahko prizadene kakih deset tisoč civilnih organizacij. Prošnjo vodstva sklada, da bi bil oproščen blokiranja dela sred­stev, je finančno ministrstvo za­vrnilo, kljub temu da obstajajo tudi izjeme. Med njimi je javni sklad Illyés, ki podpira kulturno dejavnost zamejskih Madžarov. Programi, prireditve • V okviru XVII. Košičevih dnevov se organizira v Ivancih zelenjadarski dan z razstavo poljskih pridelkov, pokušnjo kulinaričnih dobrot ter dru­žabnim srečanjem s kulturnim programom, na katerem bodo sodelovali tudi ljudski pevci z Gornjega Senika. • 11. septembra bo praznovala gornjeseniška folklorna skupina 20. obletnico svojega delovanja. Porabje, 1. septembra 2005 6 SLOVENSKA ZVEZA ZA SLOVENSKO VERSKO ŽIVLENJE Tak brodim, ka se Slovenska zveza v Monoštri redno bri­ga, dela na tejm, naj nika dob­ro leko včini domanji ver­nikom v Porabji tü. S tejm, ka velko vöjpanje mamo v tejm, ka v porabski cerkvaj gora ostane, baugše pove­dano, de se od leta do leta bola nöjcala, čöjla slovenska rejč tak pri molitvaj kak pri svetom spejvanji, pridigaj. Na, ne senjam o tejm, ka bi se znauvič samo slovenske meše slöjžile, kak povejmo v moji mlašeči lejtaj. Nej, svejt se spremenjava, mi se pa moramo z njim vred. Depa ne pozabimo ostaniti tisti, za koga smo se narodili. Mamo pravico pa z enim doužnost, ka poskrbimo za svojo slo­vensko versko živlenje. Sploj pa té, če mamo svojoga do­manjoga gospauda, steri taš­ne meše vej slöjžiti v sloven­skoj rejči tü, ka ga (h)valijo vsi, steri so ga gdasvejta že čüli mešüvati. Tau vejm naj­bola od Porabja daleč živeči Porabski Slovencov. Gvüšna sam, ka cerkev s svojim po­pom, župnikom leko naj­bola pridobi nas, vernike za slovensko rejč. Njega bauga­mo najbola, njegva rejč je za nas sveta. Tau tü drži, ka od srejdnje generacije naprej gvüšno, ka vsakši domanji človek zna moliti pa spejvati v domanjoj slovenskoj rejči, najbola pa steri spejvajo v cerkveni zboraj. Tau nam tr­bej vöponöjcati, dočas nede kesnau. Na Slovenskoj zvezi leko samo prosimo na tau lidi, leko njim na nikšno for­mo probamo zaslöjžiti tröjd zatau, dostaveč od toga pa nej. Zatau si pa zmišlavamo na tejm, ka dobroga bi leko včinili za nji. Etak smo na velke svetke, na božič podarili malo vse lidi, steri spejvajo v cerkveni zbo­raj taum, gde se spejva kaj v slovenskom geziki. Kak smo že dali na znanje, vejmo, ka porabsko lüstvo že od davnik rado odi na prauško v Vasvár. Zatok smo si vözbrodili, naj stokoli leko dé z avtobusi, pa niške nej­ma pautne ceringe. Zatau smo zapovedli na 18. sep­tember vsevküp tri avtobuse za Gorenji Senik, Dolejnji Se­nik, Sakalavci, za Slovensko ves, Monošter pa Števanovci, Andovci, Verica. Lüstvo se je v lejpom števili zglasilo pri domanji lidaj, steri vsakšo leto majo brigo zatau. Tomi so se radüvali sami popi tü, steri mešüvajo v Porabji, Fe­renc Merkli, Zoltán Németh pa Szabolcs Fekete. Prauška v Slovenijo V soboto, 17. septembra, na Slovenskoj zvezi vküper spravlamo, organiziramo prauško v Slovenijo. Vejmo, ka je tá sobota, stero smo si odebrali za prauško, ranč pred prauškov v Vasvári, depa zvöjn té sobote vsakši keden ma program zveza ali pa stera ves. Na tau pa mo­ramo skrb meti, naj iz vsak­še vesi leko pride, sto dela nika plus pa ške pridti. Naš namen je, ka kaulek cerkve­noga svetka male meše, gda svetimo Marijin rojstni den, želimo pelati domanje lidi na paruško. Gospauda Loj­zeta Kozara v Odranci smo zaprosili, naj nam pomaga pri tom. Gospaud so nam skur v ednom dnevi dali tanače, dvej variante, ka vse si leko poglednemo, ka za programa leko mamo. Mi smo si odabrali za prog­ram: Odranci, gde je mo­derna, velka cerkev, Svete Gore, gde je stara Marijina romarska cerkev, Olimlje, gde je cerkev, v steroj je škof Slomšek emo nauvo mešo pa ena najbola stara patej­ka v Evropi. Šmarje pri Jelšaj, taum je cerkev sv. Roka. Teharje ma spomins­ki park, gde je po bojni bi­lau taborišče. Pa Ponikva, v sterom kraji je Slomškova rojstna župnija pa rojstni daum. Mešo do slöjžili gos­paud Kozar, pa če de leko z nami išo, Ferenc Merkli z Gorenjoga Senika. Tau prauško ponöjamo samo tistim lidam, steri v domanjoj cerkvi pomagajo gospaudom, župnikom pri tejm, naj leko redno obredi­jo svoje cerkvene doužnosti, tau od sveti meš do božični koncertov. Najbola pa dé za slovenski gezik. Tau so lid­gé v cekveni zboraj, gde se spejva v slovenskom geziki tü, v cerkveni kotrigaj, steri rejsan aktivno pomagajo, cejmešterge, steri se brigajo za čistaučo, lepoto domanje cerkvi… Brodimo na takšne lidi tü, steri šenki delajo za cerkev, kaj popravlajo ali nauvo napravijo. Zatau smo prosili iz vsakše vesi pred­sednika cerkveni kotrig ali steri prejk majo cerkveno delo, naj nam pomagajo pri tejm. Na Gorejnjom Seniki je tau Štefan Győrvári, na Do­lejnjom Seniki Gabor Lazar, v Sakalauvci Irenka Merkli, v Slovenskoj vesi Micka Mel­cer, v Varaši Anuška Penzeš, v Števanovci-Verica-Andov­ci pa Joška Dončec. Zveza vöplača pautno ceringo za avtobus pa z obedom pogos­ti prauškare v Sloveniji. Za vse drügo pa že vsakši sam se mora pobrigati. Gda mo že vedli za vse té lidi, direkt­no pošlamo vse informacije na daum. Klara Fodor sekretarka Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota STELA Gda človek stoupi na soboškom gradi na stube, stere pelajo k kustosom soboškoga Muzeja, njemi najprva spadne v oči vös­klesani kamen, velki prejk 200 cm pa šurki skur 80 cm. Na njem pa leko bole bistro okou taprešte latinske litere, ka se zača z imenom Vibenus. Té velki obdelani kamen je na­ grobna stela, za stero arheologi pravijo, ka je bila napravle­na tam nin med letom 100 pa letom 150. Če pravimo, ka je tou nagrobna stela, tou znamenüje, ka je té kamen biu na grobi nikšoga človeka. Na, če včeno pa bistro okou tiste litere šte tadale, leko nam, ka se na tou tak ne spoznamo, vöovadi, sto je biu zakopani pod tem kamnom. Tak piše v našoj rejči: Vibenus, Vanijov sin je (kamen) za svojga žitka po­stavo sebi, ženi Marciji Krispini pa sini Marciji Vibi­janiji, staromi 8 lejt. Te kamen je biu najdeni v Dugoj vesi pri Lendavi. Tak gvüšno vejmo, ka je za časa Rimlanov tam živela držina z očom Vibe­nusom, mamo Marcijo Krispino pa sinom Marcijom Vibijani­jom. Vsi tej trge lidge iz davni časov so na toj steli vösklesani. Lejvo je mati in žena, v rokej drži djabko, na pravoj strani je oča in mauž, zmejs med njima je sin. Kak so oblečeni pa po­česani, dosta guči od mode v časi njihovoga žitka. Tak arheo­logi vejo prajti, ka se je od moža frizura nosila v časi cesarov Trajana pa Hadrijana. Gvant, ka ga nosi držina, se je noso v časi tej cesarov skur v cejloj Panoniji. Zvün držine je vöskle­sano eške dosta drugoga, kak delfini, lejvi pa ništerni bogovi iz antike. Tou pa nam guči, kak velki je biu rimski imperij, vej smo pa dun nej meli v Panoniji delfinov pa lejvov. Miki Roš Porabje, 1. septembra 2005 7 Miki Roš 35 LET KOROŠKE IZ MOJOGA DNEVNIKA LIKOVNE KOLONIJE MLADIH Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. NEBESKO NAOUPAČNI PETEK Dragi moj dnevnik! Tou ti dun moram vöovaditi, kak pri nas doma niške ne vörvle v kakše čüde pa takše reči. Rejsan, nas mlajše sta ata pa mama vsig­dar včila, ka ne smemo vör­vati v nevoulo s črnimi mač­kami, ka se naj ne primlemo za gombo pri rouraši, ka naj tanjamo vörvanje v nesrečno trinajstko, pa ka je srečati žensko na nouvoga leta den nej nikšna baja. Rejsan smo bili mi mlajši tak včeni pa tak vörvlemo tö, dapa … Dapa kak naj vörvlem vse tou, če pa je biu slejdjen petek puno nevoule, kcuj k tomi pa je biu eške trinajsti. Na, vej je nevoula nej bila kakšna lagva nevoula. Ne­voula je bila v tejm, ka je biu té petek 13. pun naoupačne nevoule. Ta nevoula pa se je začnila že vcejlak rano. Naš ata se je, nej najbole po svojoj šegi, prvi zbüdo. Že malo po tistom se je iz kopalnice čülo, kak če bi njemi stoj nogou vkraj rezo. Cejle okne so se začnile trousiti pa cingati, tak je kavülo. -Aaaaaaaaauuuuuuuuuu, -se je čülo. -Sto je na gleda­lo naleko lak za lejs!? -se je drau, kcuj pa tak grdo prekli­njo, ka je tou nej nut v tebe za spisati. Nej trbelo dugo broditi,kajemoj brat Andi tam njau svoj glažek z lakom. Z njim je nika meštrüvo pa farbo po dveraj. Nevoula je bila, ka je biu ranč v takšnom glažeki, kak atina vodica. Eške vekša nevoula pa je gratala, gda se je naš ata obriu. Brodo si je, ka je vzeu svojo vodico. Tak si je z lakom za lejs namazo vcejlak friško bradou pa lice. Vejn je peklo kak stou vragou. Bar tak se je drau. Eške bole pa po tistom, gda njemi ga je mama doj čouvala. Sousedi so si brodili, ka zabadamo. Tadale so se naoupačnosti kotile same od sebe. Moja sta­rejša sestra si je delala zajtrik. Ja, tisto njeno vegetarijansko gesti. Zmejs je zalübleno tele­fonejrala. Med tejm telefonej­ranjom z njenim nouvim lübinom je vgriznila v na­mazani falat krüja. Najprva je skašlala, kak če bi betežna bila - že brž po tistom se je na­pinjala, kak če bi škela črvou kouli obrnouti pa vse vö iz sebe ličiti. Kak bi pa nej? Vej si je pa krüj nej namazala z margarino liki z žirom. Že brž po tistom se je skotila nevou­la z mojim mlajšim bratom. Andi je takši, ka se rad čedni. Pa je na té naš naoupačen pe­tek 13. znouva nika vönajšo. Na pamet njemi je prišlo, ka leko na teveni gleda nagnouk televizijo, videorekorder pa eške na njem poslüša radio. Zato je vse nika na nouvo tam zar za tevenom vküper zvezo. Tisti naš skur nouvi teve je nej nika pravo, nika je nej po­kazo, samo se je cejli zblisno pa vküper zružo. Ge sam ranč pucala svojo sobo. Tak sam se postrašila, ka sam z metlou dregnila v velki tejglin s korinami. Tejglin se je tao­brno. Dapa eške prva je pou­dro eden menjši tejglin, tisti je spadno na gesti od moje mačke, mlejko je špricnilo po stenej, falat talejra je odleto v glažojno od okne, tista glažoj­na je spadnila na vcejlak nou­vi biciklin od moje mame, velki tejglin pa je v mojoj sobi spotro eške pou vsega, ka se njemi je najšlo na pouti. Dragi moj dnevnik, ne brodi si, ka se je s tejm vse zgotouvi­lo! Nikak nej! Mojoj mami se je spotrla peta na njeni svetaš­nji cipelaj. Brat Andi je na ni­koj djau eške ladilnik, posvejt na dvouri pa atino električno žago. Sestra Zana se je v ed­nom dnevi dojsvadila z dve­ma pojbama pa se trikrat na nouvo zalübila. Naš ata se je od nevoule več nej vüpo nika pa nikoga tekniti. Vseeno nje­mi je na glavou spadno cigeu pa v nogou od nikec prletejla tapača. Ka vse za nevoule se je zgodilo meni, ti ranč vö ne ovadim. Kakoli, ka si dnevnik, bi se vejn smedjau, ka bi raz­nok počo od smeja. Zdaj pa leko nouč, dragi moj dnevnik. Bole, ka idem spat. Tak se mi leko več nika ne more zgoditi. Dapa vseeno mo začala vör­vati, ka petek 13. nekšo bajo s seuv nosi. Kak si naj ovak ta­tumačin vse tou, ka se nam je zgodilo na té najbole nevou­lasti den v cejlom leti? SOBOTA PO PETKI NA TRINAJSTI DEN V MEJSECI Koroška likovna kolonija mladih je bila ustanovljena pred 35. leti v Vuzenici. Kako se je rodila ideja, je zapisal soustanovitelj kolonije Štefan Kresnik v časopisu Vuzeniški odsevi: »Sama zamisel je nastala spontano, ko sem leta 1969 preživljal počitnice ob Vrbskem jezeru. Čeravno sem vsa otroška leta dosti zahajal k sorodnikom na mojo rod-no Koroško, sem šele takrat, kot odrasel dojel položaj Slo­vencev v tem neprijaznem okolju. Začutil sem potrebo, da nekaj naredim. Imel sem srečo, da sem na šoli v Vuzenici imel ravnatelja Lojzeta Gobca, ki sem ga zaradi njegove­ga ustvarjalnega duha in delavnosti zelo cenil. Razkril sem mu moje želje in rodila se je KOROŠKA LIKOVNA KO­LONIJA MLADIH.« Toda organiziranje prvih kolonij ni bilo enostavno, kajti urad­ne slovenske inštitucije na Koroškem so se bale na ta način vzpostaviti stike s Slovenijo. Tako so se organizatorji lotili sko­raj nelegalne poti, preko znancev so dobili slovenske družine na avstrijskem Koroškem, ki so svoje otroke pripeljale v Vuze­nico in so jih za en teden pustile pri tamkajšnjih družinah. Po dvanajstih letih se je kolonija začela širiti in počasi je postala mednarodna, ki združuje učence iz zamejstva in Slovenije. Tako o tem piše upokojeni ravnatelj OŠ Vuzenica Lojze Gobec: »Kolonija je razširila krog gostov iz zamejstva, ko je po­vabila k sodelovanju leta 1982 Slovence na Madžarskem in leta 1988 Zvezo Slovenskih kulturnih društev iz Trsta… Dvajsetkrat zapored smo se družili in ustvarjali v Vuze­nici. Leta 1990 smo se ob jubileju – 20-letnici delovanja – dogovorili za kroženje kolonije po deželah udeleženkah. Tako je prvemu krogu – Radiše-Sesljan-Števanovci/Monoš­ter-Vuzenica sledil drugi pa tretji krog in kolonija slavi svoj jubilej -35-letnico delovanja -ob koncu četrtega kro­ga v Monoštru na Madžarskem.« Dragi moj dnevnik! Gnes se je pri nas nej nika godi­ lo. Samo do v soboto 14. tö nevole. Za-dragi dnevnik. 35. likovna kolonija je trajala od 18. do 24. avgusta, smo bili vcejlak pri meri, samo toga volo, ge tö od toga dneva na njej je sodelovalo 24 učencev, 3 mentorji in naj se komi kaj ne zgodi. Po-skur nika ne vüpam pisati. 4 spremljevalci. malek smo začnili vörvati, ka Drgouč mo duže s teuv, moj (Več o koloniji v naši naslednji številki.) M.S. Porabje, 1. septembra 2005 VAŠKI DEN V ANDOVCI 20. augustuša je svetek bijo v An­dovci, pa nej samozato,ka državni svetek mamo te den na Vogrskom, liki zato, ka smo vaški den meli. Zdaj je že deset lejt tauma, ka smo prvi vaški den organizirali pa nej bilau tašo leto, ka bi vöos­tano. Če pa bole poglednamo, te pridejo, kak do mele nastop. Dapa vrag je eške samo potejm vdaro. Tak je bilau, ka de se za mesau pa küjanje lovsko društvo »Tromejnik« brigalo. Mesau so pripelali, samo küjara nej bilau, zato ka je nikam na izlet odišo. Petek popodneva smo eške nej nej samo edna prireditev bila, liki obletnica tö. Že eden keden naprej smo se kreda steli dejvati, dapa kak tau šagau ma biti, na zadnji čas je ostalo skur vse. Najbola smo pa zato tazaostali, ka je cejli keden dež üšo. Tak vsakši tau pravo, ka s tauga vaškoga dneva nika nede, zato ka ga dež tazapere. »Mi smo se že k tauma vcujzeli,« sam jim pravo. »Nej bilau tašoga vaškoga dneva, ka bi nej dež üšo.« Redno delo se je četrtek pa petak delalo, dočas se je samo organi­ziralo. Petek popodneva smo že malo silo meli. Vaščani so plac redli, dja sam se pa s kulturnimi skupinami pogučavo, gda naj meli küjara, steri bi soboto zaz­ranka vcujstano küjati. Dapa nej samo tau nej bilau na capaši. Za volo državnoga svetka smo nej mogli sprajti nej staule pa nej stolice na našo prireditev. Na, gda sam tau čüjo, te me je že aumanca začnila polejvati, dapa tau eške itak nej bilau vse. Te so mi začnili tolmačiti, ka če kaj trbej küpiti v bauti, te zdaj trbej, zato ka de za volo svetka soboto že vse zaprejto. Moram prajti, ka te me je že rejsan skur boži bič vdaro. Ka leko zdaj dela? Dočas se nika vcujvalaun ne more küpiti k obedi, dočas nejmamo küjara. On zna prajti, ka trbej pa kelko. Tašoga reda Psauvje pa njigvi gazdange Peter ma ednoga psa pa se tak štima z njim, ka je tau nej za povedati. Ranč tak rad ma pise Imre tü, on se tü napona samo s svojim foksinom vali. Etognauk sta pa tejva dva gaz­dana vküp prišla, pa od koj bi pa gučala, samo od njigvi naj­čednejši psauv. Peter etak pra­ vi: »Moj daksli novine šte.« Imre pa na tau etak odgovori: »Vejm.« Peter pa: »Pa sto ti je pa tau pravo?« Imre pa: »Moj foksi.« No, tak smo Šanji je etognauk v Somboteli bio. Istina, ka je nej daleč bio od pajnaufa, dapa peški bi več nej zaodo tisti cug, s sterim se je sto domau pelati. Etak pa na pauti dojzamajutne eden taksi pa sta šec-pec že na paj­naufi, gda šofer etak pravi: »Jaj, gospaud, moram vözra­čunati, ka ste dužni, zatok ka sam taksina vöro pozabo nut zakapčniti.« Of pa etak pravi: »A, tau je nej nevola, če rejsan ne vejte, ka naj plačam, vejte, ge sam pa pozabo pejnaze s seov prinesti.« človek drügo ne more delati, dola si sede pa spije posanco ali eške več šampanjca. Šegau sam emo prajti, ka pri organiziranji samo pulonja trbej tanaprajti, drüga polovica se sama od sebe tanapravi. Do tejga mau sam vsigdar vörvo v tau, dapa te se je tak vidlo, ka vse prauti nas dela. Dapa zato sam volo vcejlak nej zgübo. Zato ka se Ciganji tö te veselijo, gda najbola dež dé. Vejo, ka de potistim sonce sija­lo. Na, tak sam bijo dja tö s tejm vaškim dnevom. »Zdaj že samo baukše leko pride,« sam mislo. Pa tak je bilau. Gyöngyi Baj­zek pa Klara Fodor sta sprajle enga küjara, Lacina Gyečeka (Filaksa) z Gorenjoga Senika. Dja sam pa gorapauzvo Lacina Nemeša, predsednika Slovenske samouprave v Sakalauvci, v Izo­li (zato ka je ranč tam bijo na iz­leti) pa sam sproso sakalauvske stole, stolice. Te smo že polovico meli. Drügo polovico smo pa iz Slovenske vesi sprosili. Baugi hvala, ka so goranajšli mobilni telefon, zato ka je Erika Köleš Kiss, članica Slovenske samou­prave v Monoštru, tö na pikniki ali na izleti bila. Prejk telefona smo go leko sprosili stole pa sto­lice. Te čas je že naš küjar Filaks čako namé. Nejsam dosti zamü­do, gda sam stano pri njij, samo paudrügo vöro. Dapa kak sam ga zdaj že spozno, on tö taše na­ture mora biti kak dja. Gda sva v Fezoni vküppokipüvala, ka de k obedi trbelo, te sva šla v Lipo na teras pa sva spila edno pivo. Gda sva s tejm zgutauvila, potejm sva se pelala vö v Andovce kreda dejvat mesau. Dočas sva se v ves pripelala, po telefoni je že dola bilau zgučano, kak se stolice pa stoli vözvozijo. Leko povejmo, ka večer v ausmoj vöri je že znauva vse na capaši bilau. Drügi den je pa že vse tak šlau, kak če bi namazano bilau. Zvün tistoga krüja, steroga so popi svečali. Nikak se je med drüge krüje zmejšo, ka so za obed bili pripravleni, pa so ga tü vküpzre­zali. Tak ka je pred mešov eške biu menkši pobejg, dapa potis­nogometi so se brsali Števanov­čarge, Andovčarge in edna me­šana ekipa. Kak tau tašoga reda mora biti, Andovčani so zmaga­ li. Večer na veselici so eške tisti tö plesali, šteri so šantavi bili. Zato ka za dobro volau sta se brigala dva Djaužina iz Dolenec. Na konci se moram zahvaliti küjari Filaksi, steroga smo v slejdnjom minuti prosili, naj nas nikak rejši z naše velke nevolé pa se je on vzejo za tau, ka pride pa nas vöpomore. Taši dober obed je sküjo, ka smo ga nej zanduleli Kejp Hu, lisica se zboji od zavca pa Vrajži Robi je etognauk nut üšo leti nut v gauščo. Zdaj pa vuk v edno bauto, gde lejpe kejpe dé mimo maloga zavca pa ga odavajo pa je etak pravo bauto­ši: »Gospaud, ge bi takšen kejp rad küpo, na sterom je gor prvi človeški par Adam pa Eva. Trgauvec zdaj etak pravi: »Kakšoga? Takšoga, gda sta eške nej v grej spadnila ali pa takšoga, gda sta že po greji.« Robipaetak:»Ednoganej.Takšo­ga bi rad, gda sta med grejom.« Pila Mali zavec sedi v gaušči pa z edno velko pilov si nojete brü­si. Mimo dé lisica pa ga pita: »Ka pa delaš, mali zavec?« »Vö si napilim nojete pa če pride lev (oroszlán), ga razčesnem.« pita: »Ka delaš, mali zavec?« »Vösiospičimnojetepačeskrajek k meni pride lev, ga razčejšem.« »Jezuš, te zavec je pa cejlak divji grato,« pravi vuk pa leti nut v gauščo. Nej dugo tam mimo de medved pa pita ma­loga zavca, ka dela. On pa: »Spičim si nojete pa če lev es pride, ga razčejšem.« Z velkim mrdjavnjavnjom se prebližava lev pa etak pita maloga zavca: »Ka pa delaš, mali zavec?« »Vejš, dragi lev, manikiram si nojete pa med tejm norijo lobočem.« I.B. hvaliti. Rad bi se eške zahvalo dvöma župnikoma za mešo, kantori Röfcinomi Jenaki, vsejm skupinam za nastop pa vsejm Andovčanom, ka so pomagali. K. Holec ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. tim že vse vreda bilau. Program se je v dvej vöri začno z mešov na prostem. Mešüvala sta dva župnika, Zoltán Németh pa Fe­renc Merkli. Na konci meše sta blagoslovila nauvi krüj. Potejm se je začno kulturni program. Nastopile so števanovske ljudske pevke, büdinske ljudske pevke pa ljudski godci iz Černelovec. Po kulturnom programi se je za­čelo športno srečanje. V malom