XXXXXXXXXXXXXXXXXX LJUBLJANA 2020 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU France Stele Institute of Art History ZRC SAZU ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|2 • 2020 Likovna umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando Visual Arts in the Habsburg Lands between Censorship and Propaganda XXXXXXX XXXXXXXXXX Acta historiae artis Slovenica, 25/2, 2020 Likovna umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando Visual Arts in the Habsburg Lands between Censorship and Propaganda Znanstvena revija za umetnostno zgodovino / Scholarly Journal for Art History ISSN 1408-0419 (tiskana izdaja / print edition) ISSN 2536-4200 (spletna izdaja / web edition) ISBN: 978-961-05-0495-5 Izdajatelj / Issued by ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta / ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History Založnik / Publisher Založba ZRC Glavna urednica / Editor-in-chief Tina Košak Urednika številke / Edited by Franci Lazarini, Tina Košak Uredniški odbor / Editorial board Renata Komić Marn, Tina Košak, Katarina Mohar, Mija Oter Gorenčič, Blaž Resman, Helena Seražin Mednarodni svetovalni odbor / International advisory board Günter Brucher (Salzburg), Ana María Fernández García (Oviedo), Hellmut Lorenz (Wien), Milan Pelc (Zagreb), Sergio Tavano (Gorizia-Trieste), Barbara Wisch (New Y ork) Lektoriranje / Language editing Maria Bentz, Kirsten Hempkin, Amy Anne Kennedy, Andrea Leskovec, Tjaša Plut Prevodi / Translations Andrea Leskovec, Borut Praper, Nika Vaupotič Celosten strokovni in jezikovni pregled / Expert and language editing Blaž Resman Oblikovna zasnova in prelom / Design and layout Andrej Furlan Naslov uredništva / Editorial office address Acta historiae artis Slovenica Novi trg 2, p. p. 306, SI -1001 Ljubljana, Slovenija ahas@zrc-sazu.si; https://ojs.zrc-sazu.si/ahas Revija je indeksirana v / Journal is indexed in Scopus, ERIH PLUS, EBSCO Publishing, IBZ, BHA Letna naročnina / Annual subscription: 35 € Posamezna enojna številka / Single issue: 25 € Letna naročnina za študente in dijake: 25 € Letna naročnina za tujino in ustanove / Annual subscription outside Slovenia, institutions: 48 € Naročila sprejema / For orders contact Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306, SI-1001, Slovenija E-pošta / E-mail: zalozba@zrc-sazu.si AHAS izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AHAS is published with the support of the Slovenian Research Agency. © 2020, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Založba ZRC, Ljubljana Tisk / Printed by Collegium Graphicum d.o.o., Ljubljana Naklada / Print run: 400 Vsebina Contents Franci Lazarini Likovna umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando. Predgovor 5 Visual Arts in the Habsburg Lands between Censorship and Propaganda. Preface 7 DISSERTATIONES Martin Bele Did he Really Do it? Frederick V of Ptuj – Coward or Victim? 11 Je res to storil? Friderik V . Ptujski – strahopetec ali žrtev? 24 Miha Kosi Representative Buildings of the Counts of Cilli – an Expression of Dynastic Propaganda 25 Reprezentativne zgradbe grofov Celjskih – izraz dinastične propagande 46 Mija Oter Gorenčič Die Kartäuserpolitik der Grafen von Cilli – ein Vorbild für die Habsburger? 49 Kartuzijanska politika grofov Celjskih – zgled za Habsburžane? 65 Susanne König-Lein Das Habsburger Mausoleum in der Stiftskirche Seckau 67 Habsburški mavzolej v sekovski samostanski cerkvi 110 Edgar Lein Graz und Rom – der Petersdom als Vorbild für die Katharinenkirche und das Mausoleum 111 Gradec in Rim – bazilika sv. Petra kot vzor za cerkev sv. Katarine in mavzolej 138 Friedrich Polleroß Porträt und Propaganda am Beispiel Kaiser Karls VI. 139 Portret in propaganda na primeru cesarja Karla VI. 171 Tina Košak Between Uniformity and Uniqueness. Depictions of Benefactors of Stična Cistercian Abbey 173 Med uniformnim in edinstvenim. Upodobitve dobrotnikov cistercijanskega samostana Stična 201 Polona Vidmar Porträts als visualisierte Erinnerung an verdienstvolle Leistungen der Bürger von Maribor (Marburg) 203 Portreti kot vizualizirani spomin na dosežke zaslužnih mariborskih meščanov 229 Jan Galeta National Houses in Moravia and Austrian Silesia before 1914. Architecture and Fine Arts as an Opportunity for the Manifestation of National Allegiance 231 Narodni domovi na Moravskem in v avstrijski Šleziji pred letom 1914. Arhitektura in likovna umetnost kot priložnost za manifestacijo nacionalne pripadnosti 246 Franci Lazarini Nationalstile als Propagandamittel in der Zeit der Nationalbewegungen. Slowenische und andere Nationalstile in der Architektur um 1900 249 Nacionalni slogi kot propagandno sredstvo prebujajočih se narodov. Slovenski in drugi nacionalni slogi v arhitekturi okoli leta 1900 266 Petra Svoljšak Umetnost med cenzuro in propagando v prvi svetovni vojni 269 Art between Censorship and Propaganda during the First World War 293 Barbara Vodopivec Visual Propaganda in the Slovenian Territory during the First World War: Influences and Specifics 295 Vizualna propaganda med prvo svetovno vojno na ozemlju Slovenije: vplivi in posebnosti 318 Vesna Krmelj Narodi gredo svojo silno pot. Položaj in ustvarjalnost likovnih umetnikov med prvo svetovno vojno na Kranjskem med cenzuro in propagando 319 The Nations Go Their Own Way. The Position and Creativity of Artists in Carniola between Censorship and Propaganda during the First World War 348 APPARATUS Izvlečki in ključne besede /Abstracts and keywords 353 Sodelavci / Contributors 361 Viri ilustracij / Photographic credits 363 5 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|2 ∙ 2020, 5–8 Predgovor Likovna umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando Pričujoča tematska številka Acta historiae artis Slovenica prinaša trinajst znanstvenih prispevkov, nastalih v sklopu raziskovalnega projekta Likovna umetnost med cenzuro in propagando od srednje - ga veka do konca prve svetovne vojne (L7-8282), ki je v letih 2017–2020 potekal na Oddelku za umet - nostno zgodovino in Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter na Umet - nostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta in Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, sofinancirali pa sta ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Slovenska akade - mija znanosti in umetnosti. Znanstveno izhodišče interdisciplinarno zasnovanega projekta je bilo dej - stvo, da sta skozi zgodovino tako propaganda kot cenzura, dve pomembni politični sredstvi vplivanja na javno mnenje, odločilno zaznamovali in določali likovno umetnost. Pri svojih raziskavah smo se geografsko zamejili na področje habsburške monarhije, ki ji je več kot pol tisočletja pripadalo slovensko ozemlje in ki je zaradi svoje razgibane zgodovine predstavljala idealen teren za razvoj različnih oblik propagande in cenzure, med drugim tudi vizualne. Glede na siceršnje raziskovalno delo članov projek - tne skupine so se študije osredotočile na štiri zaključene časovne sklope: srednji vek, zgodnji novi vek, dolgo 19. stoletje in prvo svetovno vojno. V želji, da bi dogajanje na periferiji vsaj delno osvetlili tudi z vidika središča, torej prestolnic Du - naja in v zgodnjem novem veku Gradca, ter da bi procese, ki so potekali pri nas, umestili v dogajanje v celotni monarhiji, smo k sodelovanju povabili tudi tri strokovnjake iz Avstrije in enega iz Češke, ki so s svojimi besedili pomembno prispevali k celovitosti pogleda na obravnavano tematiko. Srednjeveški sklop začenja Martin Bele, ki spregovori o enem najstarejših ohranjenih primerov srednjeveške propagande na Štajerskem, Štajerski rimani kroniki Otokarja iz Geule, nastali v 13. stoletju v okviru spora med plemiškima rodbinama Ptujskih in Liechtensteinskih. Glavnina raziskav srednje - ga veka pa se je osredotočila na najpomembnejšo srednjeveško plemiško rodbino s področ ja današnje Slovenije, grofe Celjske, in njen odnos s Habsburžani. Miha Kosi je predstavil načrtno grajsko politiko Celjskih, v obdobju največjega vzpona so posedovali kar okoli 125 gradov, v čemer vidi obliko dina - stične propagande. Mija Oter Gorenčič je raziskala medsebojne vplive in zglede v kartuzijanski politiki Celjskih in Habsburžanov. Avtorica ugotavlja tesno prepletenost med obema plemiškima rodbinama in kartuzijani, ki se kaže tudi na umetnostnem področju, v prvi vrsti pri kartuziji Jurklošter. Obdobje zgodnjega novega veka pomembno zaznamujeta protireformacija in katoliška prenova, za potrebe propagande zmage Katoliške cerkve pa so se naročniki pogosto posluževali tudi različnih zvrsti likovne umetnosti. To je bilo še posebej očitno konec 16. stoletja in v 17. stoletju, ko je Gradec po - stal rezidenca Habsburžanov, pomembnih nosilcev katoliške prenove. Susanne König-Lein obravnava habsburški mavzolej v kolegijski cerkvi v Sekovi (Seckau) na Zgornjem Štajerskem, katerega naročnik je bil nadvojvoda Karel II. Avstrijski. Reliefi in poslikave mavzoleja poveličujejo Karla II. kot zaščitnika katoliške vere, zaradi česar lahko v habsburškem mavzoleju vidimo primer manifestacije začetka pro - tireformacije. O arhitekturi kot pomembnem propagandnem sredstvu govori prispevek Edgarja Leina, ki obravnava cerkev sv. Katarine in mavzolej v Gradcu, zgrajena po naročilu nadvojvode Ferdinanda (kasnejšega cesarja Ferdinanda II.). Avtor predstavi rimske arhitekturne zglede in izpostavi vlogo jezuita Wilhelma Lamormainija pri preoblikovanju mavzoleja v spomenik protireformacije. 6 PREDGOVOR 6 Eno od pomembnejših propagandnih sredstev je tudi portret, še zlasti vladarski. O njem z vidika umetnostnega središča spregovori Friedrich Polleroß, ki se je posvetil javni funkciji različnih tipov portretov cesarja Karla VI. s posebnim poudarkom na njihovi propagandni vlogi. Tina Košak analizi - ra portrete dobrotnikov cistercijanskega samostana Stična, najobsežnejši ohranjeni tovrstni sklop na Slovenskem, razkriva doslej neznane likovne in pisne vire ter ponuja novo atribucijo. Nastanku stiških portretov so botrovale ilustracije v slavilnih biografskih knjigah, ki so bile svojevrstna oblika propagan - de Habsburžanov kot tudi plemstva na dunajskem dvoru, napisi na spodnjem delu platna pa so povzeti po takrat spisani samostanski kroniki. Da je portret igral pomembno propagando vlogo tudi v 19. stoletju, kaže članek Polone Vidmar o portretih uglednih mariborskih meščanov, naslikanih za mariborski rotovž, mestno hranilnico in pro - store gledališko-kazinskega društva, na katerih so vizualizirani tudi izjemni dosežki upodobljencev, pripadnikov lokalne politične in ekonomske elite. Drugo polovico 19. stoletja zaznamuje emancipacija različnih narodov, živečih na ozemlju mo - narhije, ki so za svojo propagando uporabljali različne likovne zvrsti. Dosedanje raziskave tega pojava so se osredotočale predvsem na historično slikarstvo in javne spomenike, medtem ko je propagandna vloga arhitekture ostajala v ozadju. V tem kontekstu so izjemnega pomena narodni domovi, posebna avstroogrska različica javne stavbe, ki se je najprej pojavila v čeških deželah, potem pa razširila po celot - ni avstrijski polovici monarhije. Narodne domove na Moravskem in v avstrijski Šleziji predstavlja Jan Galeta, ki v svojem članku spregovori tudi o njihovi raznoliki propagandni vlogi. Med značilne oblike propagande prebujajočih se narodov pa uvrščamo tudi poskuse kreiranja nacionalnega arhitekturnega sloga na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Avtor v svojem prispevku v kontekstu propagande predstavi tako slovenski nacionalni slog kot tudi druge nacionalne sloge v slovenski arhitekturni dediščini. Prva svetovna vojna brez dvoma pomeni vrhunec cenzure in propagande v celotnem obdobju habsburške monarhije. Trije prispevki predstavljajo kompleksen odmev teh procesov v sočasni likovni produkciji na Slovenskem. Petra Svoljšak govori o odnosu avstrijskega državnega aparata do likovne umetnosti, predvsem z vidika cenzure in propagande. Predstavljeni so državni uradi (npr. Vojni tiskov - ni urad, Umetniška skupina), ki so izvajali nadzor nad umetniško propagando, pa tudi posamezniki, ki so jih rekrutirali za potrebe vojne propagande. O vplivu omenjenih državnih uradov na slovenski prostor piše Barbara Vodopivec, ki poleg medvojnih umetniških razstav, delovanja vojnih slikarjev in mehanizmov produkcije vsebin za množične tiske izpostavlja vlogo slikarja Ivana Vavpotiča in predsta - vi nekatera njegova do sedaj neznana dela. Vesna Krmelj pa z vidika cenzure in propagande obravnava pogoje za umetniško produkcijo v času vojnega absolutizma na Kranjskem, kjer je generacija slovenske moderne in impresionistov šele vzpostavljala pogoje za institucionalni razvoj slovenske umetnosti in s tem posledično tudi za uspešno propagando, izpostavlja pa med drugim tudi načine, s katerimi so umetniki spodbujali slovensko nacionalno zavest. Zahvaljujem se uredništvu Acta historiae artis Slovenica za možnost objave projektnih spoznanj, so - delavcem Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU za vso pomoč in podpo - ro pri nastanku pričujoče številke, prevajalcem in lektorjem ter seveda Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Slovenski akademiji znanosti in umetnost, ki sta omogočili izvedbo projekta in izid revije. Upam, da bodo prispevki postali navdih in izhodišče za prihodnje raziskave te kompleksne, a zanimive in pomembne tematike. Franci Lazarini, vodja projekta in gostujoči urednik 7 PREFACE Preface Visual Arts in the Habsburg Lands between Censorship and Propaganda The present thematic issue of Acta historiae artis Slovenica comprises thirteen scientific papers as an output of the research project Visual Arts between Censorship and Propaganda from the Middle Ages to the End of World War I (L7-8282), which was carried out at the Department of Art History and the Department of History of the Faculty of Arts, University of Maribor, as well as the France Stele Insti - tute of Art History and the Milko Kos Historical Institute ZRC SAZU between 2017 and 2020, and was co-funded by the Slovenian Research Agency and the Slovenian Academy of Sciences and Arts. The starting point of the interdisciplinary project is the fact that throughout history, propaganda and censorship, two important political means of influencing public opinion, have decisively marked and defined art. Our research was limited to the geographical area of the Habsburg Monarchy, to which the Slovenian lands belonged for more than half a millennium, and which, owing to its diverse his - tory, was ideal terrain for the development of various forms of propaganda and censorship in, among others, the visual arts. Based on the research interests of the project group members, the studies were focused on four historical periods: the Middle Ages, the Early Modern Period, the long 19 th century, and the First World War. In order to at least partially explain the events in the periphery through the perspective of the capitals, such as Vienna, and in the Early Modern Period Graz, and shed light on certain aspects of propaganda in a wider context, we invited three experts from Austria and one from the Czech Republic to participate. They contributed immensely to a comprehensive view of the issue at hand. The medieval section begins with Martin Bele, who presents one of the oldest preserved examples of medieval propaganda in Styria, Ottokar aus der Gaal’s Styrian Rhyme Chronicle , written in the 13 th century as a result of a dispute between two aristocratic families, the Lords of Ptuj and the Liechtenstein family. Most of the research relating to the Middle Ages was focused on the most important medieval noble family from present-day Slovenia, the Counts of Cilli, and their relationship to the Habsburgs. Miha Kosi analyses the strategic castle politics of the Counts of Cilli, who at the time of their ascen- dency possessed approximately 125 castles, which he sees as a form of dynastic propaganda. Mija Oter Gorenčič researched mutual influences and models in the Carthusian politics of the Counts of Cilli and the Habsburgs. The author points out the close ties between both noble families and the Carthusians, which were also apparent in the sphere of art, primarily in the Jurklošter charterhouse. The Early Modern Period was significantly marked by the Counter-Reformation and the Catho - lic Revival, and patrons often used various forms of art to propagandise the victory of the Catholic church. This was especially evident at the end of the 16 th and in the 17 th century, when Graz became the residence of the Habsburgs, important supporters of the Counter-Reformation. Susanne König-Lein discusses the Habsburg mausoleum in the Seckau collegiate church in Upper Styria, the commissioner of which was Archduke Charles II. The reliefs and paintings of the mausoleum glorify Charles II as the protector of the Catholic faith, which is why it is possible to see the Habsburg mausoleum as an example of the manifestation of the beginning of the Counter-Reformation. Edgar Lein’s contribution focuses on architecture as an important means of propaganda. The author examined St. Catherine’s Church and Mausoleum in Graz, which were commissioned by Archduke Ferdinand (later Emperor 8 PREFACE 8 Ferdinand II). Lein presents Roman architectural models and points out the role of Jesuit Wilhelm Lamormaini in the transformation of the Mausoleum into a monument to Counter-Reformation. One of the most important means of propaganda was also portraits, especially imperial portraits. Fried rich Polleroß, who focused particularly on the public function of various types of portraits of Emperor Charles VI, with emphasis on their propaganda role, writes about these works from an art centre perspec - tive. Tina Košak analyses portraits of the benefactors of Stična Cistercian monastery, the largest surviving ensemble of this kind in Slovenia, offers a new attribution, and unravels its sources. The visual models for the series of ten oval portraits were the illustrations in glorifying biographical books, which were themselves an efficient form of propaganda for the Habsburgs as well as the nobility in the court of Vienna. The inscrip - tions on the lower part of the portraits were based on the newly written monastic chronicle by Paul Puzel. The article by Polona Vidmar on the portraits of renowned Maribor townspeople painted for the Maribor town hall, the town savings bank, and the rooms of the theatre and casino society, which also visualize the exceptional achievements of the depicted representatives of the local political and economic elite, demonstrates that portrait also played an important propaganda role in the 19 th century. The second half of the 19th century was characterised by the emancipation of the various nations liv - ing in the monarchy, who utilised a variety of art genres for the purpose of propaganda. So far, research of this phenomenon mostly focused on history painting and public monuments, while architecture’s role in propaganda remained in the background. In this context, national houses, a special Austro-Hungarian type of public building, which first appeared in the Czech lands and then spread across the entire Austrian part of the monarchy, are of immense importance. National houses in Moravia and Austrian Silesia are presented by Jan Galeta, who also discusses their diverse propaganda role. Moreover, we place the attempts to establish a national architectural style at the turn of the 20th century among the characteristic forms of propaganda in the awakening nations. In my article, the Slovenian national style, as well as other national styles in Slovenian architectural heritage, are presented and explained in the context of propaganda. During W orld W ar I, censorship and propaganda undoubtedly reached their peaks, when consider - ing the era of the Habsburg Monarchy. Three contributions reveal the complex nature of these processes on the example of the art production in the territory of Slovenia. Petra Svoljšak discusses the attitude of the Austrian state apparatus towards art, especially from the point of view of censorship and propaganda. She presents the state offices (e.g. War Press Office (Kriegspressequartier, KPQ) and the Art depart - ment (Kunstgruppe)) that exercised control over art propaganda and the individuals who were recruited for the needs of war propaganda. Barbara Vodopivec explains the influence of the above-mentioned state offices in the Slovenian context. In addition to wartime art exhibitions, war artists’ activities, and mechanisms of mass press production, she highlights the role of Ivan Vavpotič and presents some of his previously unknown works of art. Vesna Krmelj discusses the circumstances in art production from the point of view of censorship and propaganda during the period of war absolutism in Carniola, where the generation of the Slovenian moderna and the impressionists had only begun to establish the conditions for the institutional development of Slovenian art, and consequently for successful propaganda. Further - more, she also emphasizes the ways in which artists encouraged Slovenian national consciousness. I thank the editorial board of the Acta historiae artis Slovenica for the opportunity to publish the project findings, my co-workers at the France Stele Institute of Art History ZRC SAZU for all their help and sup - port in the creation of the present issue, the translators and language editors, and the Slovenian Research Agency and Slovenian Academy of Sciences and Arts, who enabled the execution of the project and the publication of this journal. I hope that the contributions will inspire future research in this complex but interesting and important topic. Franci Lazarini, principal investigator and guest editor DISSERTATIONES 269 DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.11 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|2 ∙ 2020, 269–293 Umetnost med cenzuro in propagando v prvi svetovni vojni Petra Svoljšak Uvod »Zapleni veliko, zelo veliko in v dvomnem slučaju rajše še nekoliko več,« so velevala navodila cen - zorjem še spomladi leta 1918, 1 ko je nemški propagandni stroj ugotavljal, da »Kdor varčuje na pro - pagandi, bo trošil na krvi .« 2 Propaganda in cenzura sta bili dejavnosti, ki sta v prvi svetovni vojni zahtevali izjemen napor, vsaka po svoje sta usmerjali javno mnenje, manipulirali s socialnimi odnosi in upravljali z ekono - mijo hrane in življenjskih potrebščin. Nobena država namreč v vojni ni mogla računati na zmago brez združenega in enotnega naroda, česar pa ni bilo mogoče doseči brez nadzora nad mislimi in dejanji slehernega državljana. 3 Morda je bilo treba sleherniku v civilu posvetiti nekaj več pozornosti in usmerjati njegove misli, saj je civilni svet od vojaškega ločeval proces urjenja, v katerem je imela disciplina najpomembnejše mesto in v katerem so vrednote in čustva atrofirali, medtem ko je bilo umanjkanje avtomatske discipline v civilnem svetu, kjer se je čustveno (človeško) življenje nada - ljevalo, mogoče preseči s ponavljanjem idej, ker je »/c/ivilna pamet standardizirana z novicami in ne z usposabljanjem,« kot je presodil Harold Lasswell v svoji študiji o tehnikah (zahodne/antantne/ zavezniške) propagande med prvo svetovno vojno. 4 Kot je ugotavljal, je prišlo med prvo svetovno vojno do spoznanja, da mobilizacija mož in sredstev ne bo dovolj, temveč bo potrebna mobilizacija mnenj, moč nad mnenjem pa je pomenila moč države nad življenjem in lastnino, ki je v času vojne prešla v roke uradnih ustanov z odprto licenco za delovanje in zlorabljanje. Nadzor nad državljani monarhije Tudi v Habsburški monarhiji ni bilo drugače. Habsburški uradniki v častniških uniformah so upravlja - li z informacijami iz dveh središč, Vojnega obveščevalno-nadzornega urada (Kriegsüberwachungsamt 1 Kratka navodila za cenzorje, Slovenec. Političen list za slovenski narod , 46/76, 4. 4. 1918, str. 5. 2 »Wer in Propaganda spart, verschwendet in Blut«. Gl. Klaus MAYER, Die Organisation des Kriegspressequartiers beim k.u.k. Armeeoberkommando im ersten Weltkrieg 1914–1918 , Wien 1963 (tipkopis doktorske disertacije), str. 128. 3 Harold LASSWELL, Propaganda Technique in the World War , New Y ork 1938, str. 10. 4 LASSWELL 1938 (op. 3), str. 11. 270 PETRA SVOLJŠAK – KÜA) s cenzurnimi in nadzornimi nalogami ter Vojnega tiskovnega urada (Kriegspressequartier – KPQ), osrednjega vojnega propagandnega stroja, ki je seveda tudi cenzuriral, ko je naročal, odbiral in izbiral material. Temeljni problem tako cenzure kot propagande je bil pravzaprav v avstrijskem patriotizmu, ki je izhajal iz nerešenega konflikta med nemško in večnacionalno identiteto dvojne monarhije, kar je seveda ogrožalo vsakršna prizadevanja za mobilizacijo t. i. avstrijskega duha v vojnem naporu. Vse do izbruha vojne je država storila malo ali nič za ustvarjanje avstrijske identitete, ki bi v vojni prešla na višjo stopnjo lojalnosti in patriotizma, propaganda je bila resda habsburška, nikakor pa ne sozvočna z nacionalno raznovrstnostjo monarhije. 5 Morda med uspešne poskuse lahko štejemo razpise vojnih posojil; uspešna sta bila prva dva razpisa, pri naslednjih pa je bilo zaznati slabšanje življenjskih razmer v monarhiji ter premislek o »vlaganju« v lokalne in nacionalistične akcije. 6 Ali pa t. i. Wehrmann im Eisen , 7 v ljubljanskem primeru »brambni ščit v železju«, ko so 18. avgusta 1915 ljubljanske mestne oblasti postavile pred magistratom ščit, v katerega so Ljubljančani proti plačilu prispevka v korist vdov in sirot padlih vojakov zabijali žeblje; na splošno je bila dobrodelnost tista, ki je imela večkraten učinek, tako neposredno gmotnega kot propagandistično-patriotičnega. Za dvig patriotičnega duha je vojni arhiv začel izdajati vojaško-zgodovinsko serijo, ki je pripovedovala o junaštvih, častnikih, bojih na severni ali južni fronti, izdajali so časopis Donauland , v katerega so prispevala sloveča imena avstrijske književnosti, kot sta bila Stefan Zweig in Rainer Maria Rilke. Kot izpostavlja Mark Cornwall, pa je bila temeljna »težava« avstrijske propagande njena popolna vpetost v vojaški sistem. 8 Obe nadzorno-propagandni ustanovi sta bili torej utemeljeni v izjemnem stanju, ki ga je dvoj - na monarhija, zlasti pa njen avstrijski del, uvedla že 23. julija 1914, ko je izjemne ukrepe sprejel mi - nistrski svet s Karlom grofom Stürgkhom na čelu in suspendiral temeljne državljanske svoboščine, prepovedal periodični tisk, njegove prevode in povzetke, neperiodični tisk pa podvrgel pregledu političnih, policijskih ali deželnih oblasti. Tiskanje periodičnih publikacij z znanstveno vsebino je bilo nato dovoljeno šele z odredbo 29. marca 1918 (R.G.Bl. 118), toda pod pogoji, ki jih je določilo notranje ministrstvo. Tudi vse časopisje iz nevtralnih držav je bilo podvrženo policijski cenzuri. Pravno podlago za uvedbo izjemnega stanja je predstavljal Dienstbuch J - 25a. Orientierungsbehelf über Ausnahmverfügungen für den Kriegsfall für die Reichsrate vertreteten Königreiche in Ländern , ki je vseboval temeljne usmeritve in koordinacijo vseh v primeru vojne vpletenih ukrepov vojaške, gospodarske, pravne in politične narave. Omogočil pa ga je 14. člen državnega zakonika z 21. 12. 1867 (R.G.Bl. Nr. 141): Če se v času, ko državni zbor ne zaseda, pojavi nujna potreba izdati predpise, glede ka - terih je v ustavi določeno soglasje državnega zbora, tedaj je mogoče izdati take predpise s cesarsko uredbo, pod odgovornostjo skupnega ministrstva, kolikor ne bi predpisi imeli namena spremeniti državni temeljni zakon ali ne vsebovati trajne obremenitve državnega zaklada ali odtujitve državne imovine. 9 5 Mark CORNWALL, The Undermining of Austria-Hungary. The Battle for Hearts and Minds , New York 2000, str. 32. 6 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 28. 7 Kathryn E. DENSFORD, The W ehrmann in Eisen. Nailed Statues as Barometers of Habsburg Social Order during the First World War, European Review of History/ Revue européenne d’histoire , 24/2, 2017, str. 305–324. 8 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 28. 9 Lojze UDE, Boj za Maribor in Štajersko Podravje v l. 1918/1919 , Ljubljana 1960 (tipkopis), str. 4. 271 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI Svoboda izražanja in prepoved cenzure sta bila z uvedbo izjemnih ukrepov na neposrednem udaru, saj je zaplembo in odpiranje pisem brez sodnega ukaza pod izrednimi pogoji dopuščal že 5. člen državnega zakonika s 5. 5. 1869 (R.G.Bl. Nr. 66), 6. člen pa je postavil politično oblast v položaj, da je lahko izvajala okrepljen nadzor nad delovanjem društev, še posebno političnih. Mirovanje temeljnih pravic je torej predstavljalo podlago za izvajanje izrednega stanja s KÜA in v ogrski polovici z njeno »sorodnico« v Budimpešti (Hadifelügyeleti Bizottság), ki sta preko »rdeče linije« koordinirali politiko cenzure in nadzora. Ne zgolj simbolno navezavo urada na vojno ministrstvo je predstavljal tudi sedež represivnega urada, ki je bil kar v prostorih ministrstva na Stubenringu 1 na Dunaju. Pravna utemeljitev urada je bila po mnenju številnih (pravnih) zgo - dovinarjev nezakonita in je, kot je ocenil Josef Redlich, kazala na to, da so oblasti že leta pred vojno predvidevale, da bo (morebitno) vojno mogoče voditi le ob popolni uveljavitvi diktatorskega režima, 10 Lojze Ude pa ga je ocenil kot popolnoma tajni urad avstrijske diktature. 11 KÜA je vodil podmaršal Leopold Schleyer baron Pontemalghera, za svoje delovanje pa je urad zaposloval sodelavce z vojnega, zunanjega, finančnega, notranjega in kmetijskega ministrstva, mi - nistrstva za železnice ter z vrhovnega vojaškega poveljstva. Od uradnikov se je zahtevalo zanesljivo in popolno obvladovanje nemškega jezika, jedro personalne sestave pa je ostajalo nespremenjeno in je predstavljalo potrebno konstanto v delovanju urada. Uradniki, ki so izhajali s posameznih mini - strstev, so predstavljali tudi vez med KÜA in izvornimi ministrstvi. KÜA so sestavljale skupine za zunanjo politiko in politične zadeve, za pretok blaga s tujino, politična skupina, skupine za sodne zadeve in posle z organi civilne cenzure, za pošto, telegram in telefonske zadeve, za uvozne in iz - vozne zadeve, za cenzuro telegramov in uporabo tujega tiska, vojaška cenzurna skupina, vojaška izvozna skupina, predstavnik c. kr. ministrstva za zadeve Bosne in Hercegovine, predstavnik c. kr. ministrstva za narodno obrambo c. kr. ministrstva za železnice, častnik za zveze vojne nadzorne komisije, za manipulacijske storitve kot tudi za t. i. strojne evidence. Organizacija urada se ni bi - stveno spreminjala vse do leta 1917, ko je prišlo do večje spremembe in so urad sestavljale politična skupina, cenzurna skupina, skupina za cenzuro tiska (politična in vojaška cenzura tiska), pisemska cenzura, cenzura telegramov, skupina za uvozne in izvozne zadeve in strojne evidence, delovala je še skupina za splošne zadeve, ki se je ukvarjala z mednarodnim prometom in pravnimi vpra - šanji v civilnih, kazenskih, državljanskih in upravnih zadevah v prometu s tujino. 12 S ponovnim sklicem dunajskega parlamenta so se spremenile tudi pravne okoliščine za delovanje KÜA, ki se je preimenoval v Ministerialkommission im k.u.k. Kriegsministerium , kar pa je dejansko pomenilo le spremembo v imenu, ne pa tudi v sami dejavnosti. Urad je deloval v avstrijski polovici monarhije, predvsem delovanje politične in cenzurne sku - pine je bilo neskladno z ogrskim sistemom in vodenjem vojne na notranjepolitičnem področju. Gradivo urada, ki ga hrani Vojni arhiv na Dunaju, priča o zelo razvejani dejavnosti urada, ki je 10 UDE 1960 (op. 9), str. 4. 11 Joseph REDLICH, Österreichische Regierung und V erwaltung im W eltkriege, Wien-New Haven 1925, str. 94; Gustav SPANN, Zensur in Österreich während des I. Weltkrieges. 1914–1918 , Wien 1972 (tipkopis doktorske disertacije); Gustav SPANN, Das Zensursystem des Kriegsabsolutismus in Österreich während des ersten Weltkrieges 1914– 1918, Justiz und Zeitgeschichte. VIII. Symposium Zensur in Österreich 1780 bis 1989 (ur. Erika Weinzierl), Wien- Salzburg 1991, str. 31–58; Werner DAJANI, Das Briefgeheimnis in der österreichischen Rechtsentwicklung , Wien 1999 (tipkopis doktorske disertacije), str. 150; Tamara SCHEER, Die Ringstraßenfront. Österreich-Ungarn, das Kriegsüberwachungsamt und der Ausnahmezustand während des Ersten Weltkrieges , Wien 2010 (Schriften des Heeresgeschichtlichen Museums, 15). 12 SCHEER 2010 (op. 11), str. 56–57. 272 PETRA SVOLJŠAK preko svojih skupin izvajal nadzor nad življenjem državljanov, od malih »črnoborzijancev« na tr - žnicah, ki so prodajali predrago blago, do velikih prevratniških gibanj in procesov, ki so utirali pot razpadu monarhije. To je botrovalo izjemni količini nastale dokumentacije. Kot navaja Tamara Scheer, je na urad do sredine oktobra 1914 prišlo 7400 zadev, za kar je bilo potrebno zaposliti dva dodatna častnika – pisarja, obseg poslovanja leta 1915 pa je prinesel 45.000 datotek, kar je pomeni - lo ustvarjanje 100 dokumentov dnevno, 13 ki so danes dostopni v 332 arhivskih škatlah. 14 Kopičenju dokumentov je seveda sledila prostorska stiska, ki pa jo je vojno ministrstvo »rešilo« z zanimivo priprošnjo za razumevanje, da je treba vse težave rešiti, pri čemer udobje ne igra nikakršne vloge. 15 V začetku delovanja urada je bilo zaposlovanje žensk izjema, z naraščanjem poslovanja, posebno od leta 1917 dalje, pa se je bilo treba soočiti tudi z zaposlovanjem žensk pod skupnimi in enakimi načeli. Tiste sodelavke urada, ki so bile že dalj časa zaposlene, so poimensko popisali s posebnimi formularji, posamezne pisarne pa so morale podati kratko poročilo o izkušnjah z delom z asistent - kami, na podlagi česar je nastal priročnik Službeni red za žensko pomoč v pisarnah (Dienstordnung für weibliche Kanzleikräfte); število zaposlenih sodelavk KÜA je bilo nizko, od konca aprila 1917 jih je bilo v uradu šest. 16 Vse zadeve, s katerimi so rokovali uradniki in uradnice v KÜA, so bile pogosto označene kot »uradna tajnost«, zato niso smele biti predmet nepooblaščenih pogovorov v uradu in zunaj njega. Totalna cenzura v totalni vojni Nadzor in cenzura sta bila tako glavna naloga KÜA, tudi temeljni orodji vojnega režima, pri čemer bo na tem mestu predstavljen predvsem sistem cenzure, ki je skupaj s propagando pomembno vplival na javno mnenje in ga oblikoval. Cenzurna skupina se je delila na cenzuro tiska, in sicer na politično in vojaško cenzuro tiska, ki so jo izvajali sodelavci notranjega pravosodnega in finančne - ga ministrstva ter častniki, na pisemsko cenzuro in cenzuro telegramov. Pisemsko cenzuro je vodil Skupni centralni poizvedovalni urad (Gemeinsames Zentralnachweisbureau), ki je bil ustanovljen že 6. avgusta 1914 in ga je vodil major Theodor Primavesi. 17 Cenzura je bila vseobsegajoča, saj so pod njen drobnogled sodile vse vrste komunikacij - tisk, zasebna korespondenca, telegrami, te - legraf, radijski promet, filmska produkcija, fotografije, pisemski golobi in zbirateljstvo. Poudariti velja, da cenzure niso izvajali v osrednjem uradu, temveč na pristojnih poštnih ali telegrafskih uradih ali na samem kraju nastanka medija komuniciranja (npr. pri poveljstvih vojaških enot, v ujetniških taboriščih). 13 SCHEER 2010 (op. 11), str. 67. 14 Österreichisches Staatsarchiv (OeStA), Kriegsüberwachungsamt (Ministerialkommission beim KM) (KA ZSt KM KÜA), 1914–1918. Za podatke o fondu gl. https://www.archivinformationssystem.at/detail.aspx?ID=4803 (14. 9. 2020). 15 SCHEER 2010 (op. 11), str. 63. 16 SCHEER 2010 (op. 11), str. 63. 17 O pisemski cenzuri in njenem vplivu na Slovenskem gl. npr. Petra SVOLJŠAK, Slovenci v primežu avstrijske cenzure, Velika vojna in Slovenci. 1914–1918 (ur. Peter Vodopivec, Katja Kleindienst), Ljubljana 2005, str. 109– 127; Petra SVOLJŠAK, Zapleni vse, česar ne razumeš, utegnilo bi škoditi vojevanju. Delovanje avstrijske cenzure med Veliko vojno, Cenzurirano. Zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes (ur. Mateja Režek), Ljubljana 2010, str. 55–65. 273 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI Urad je nadzoroval vso pošto iz tujine in v tujino z izjemo korespondence med avstro-ogrski - mi državljani in državljani nevtralnih držav. Naloga cenzurnega pisemskega urada je bila urejanje in izvajanje posebnih odredb na področju delovanja pošte in telegrafa, urejanje cenzure celotne pošte iz tujine (pisma, vrednostna pisma in poštni paketi), cenzura notranje korespondence (zlasti na območju armade na fronti, ki je v »slovenskem« primeru obsegalo dežele južno od Brennerja, Koroško, Kranjsko, južno Štajersko, Primorje, Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo), cenzura vojne pošte in cenzura pošte vojnih ujetnikov. Glavna naloga cenzure pošte iz tujine je bila preprečiti poštni promet s sovražno tujino, za vojaške in državne oblasti pa je bila izjemnega pomena notranja korespondenca, ki je bila verodostojen, a lahko neugoden odsev razmer na domači fronti in je bila zaradi velikih količin neobvladljiva, 18 zato se je cenzura omejila na naključne preglede ali izbrane naslovnike ter industrijska območja. 19 Cenzuro vojaške pošte so izvajala poveljstva armade na bo - jišču, vendar je bilo tudi to opravilo preobsežno in so se tudi na tem področju cenzure uveljavili le naključni pregledi. Vsekakor je bila dejavnost cenzure zavita v tančico skrivnosti, ki jo je naj - prej skušal vsaj malo razgrniti ali, kot je zapisala Maureen Healey, ustanovo počlovečiti, 20 dunajski dnevnik Neue Wiener Tagblatt , po katerem je besedilo povzel tudi Slovenec 31. januarja 1916 in objavil članek, ki je dokumentiral delo cenzorjev na glavnem dunajskem poštnem uradu. Članek se je osredotočil na pisemsko cenzuro, ki je izvajala najobsežnejše delo, zaradi prevelikega obsega pa je dosledno pregledovala »le« pisemski promet vojnih ujetnikov: 21 Po veliki večini so to skoraj same dopisnice z znanim rdečim križcem, katerih je slednji dan do 200.000. To je na mesec 5 do 6 milijonov, in to kopico ujetniške korespondence je treba prebrati, razvrstiti, napraviti o njej statistiko, poročati o njej in jo odpošiljati dalje in sicer v svesti, da je med nedolžnimi pozdravi morda tudi kaj ovirnega, kar zah - teva največje pazljivosti. V istini ni nič čudnega, če se nahaja v cenzurnem oddelku kaj »ostanka«. Ob normalnih razmerah ne leži nobena dopisnica na tem uradu več kakor 24 ur. Dolžnost cenzorja je, da z modrim svinčnikom prečrta podrobnosti, katere so laiku često brezpomembne, in so v lastni deželi res brezpomembne, nikakor pa ne v tujini. 22 Poštni promet s tujino so od oktobra 1916 dalje nadzirale tri velike cenzurne postaje (Dunaj, Budimpešta, Feldkirch), v katerih je bilo zaposlenih 1000 ljudi in so mesečno obdelali od enega do treh milijonov poštnih pošiljk. 23 Cenzorje so zaradi občutljivosti materiala, s katerim so rokovali, 18 Samo za primer naj navedem, da je dvojna monarhija med vojno svojim vojakom razdelila 826,5 milijonov urad - nih razglednic, avstro-ogrska vojna pošta pa je obdelala dnevno devet milijonov pošiljk, gl. Christa HÄMMERLE, “You Let a Weeping Woman Call You Home?” Private Correspondences during the First World War in Austria and Germany, Epistolary Selves. Letters and Letter-Writers 1600–1945 (ur. Rebecca Earle), Aldershot 1999, str. 154; Martha HANNA, War Letters. Communication between Front and Home Front, 1914–1918-Online. Internatio - nal Encyclopedia of the First World War, https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/war_letters_commu - nication_between_front_and_home_front (14. 9. 2020). 19 Zgovoren primer delovanja cenzure in predvsem nadzornega sistema je bil goriški politik in založnik Andrej Gabršček. Gl. Petra SVOLJŠAK, »Označen sem namreč za sumljivega in državi nevarnega prijatelja italijanske iredente«. Drobtinica o političnem preganjanju Andreja Gabrščka med 1. svetovno vojno, Marušičev zbornik. Zgodovinopisec zahodnega roba. Prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici , Ljubljana 2019, str. 347–371. 20 Maureen HEALEY, Vienna and the Fall of the Habsburg Empire. Total War and Everyday Life in World War I. Cambridge 2006, str. 132. 21 Npr. SVOLJŠAK 2005 (op. 17), str. 109–127. 22 Na cenzurnem uradu, Slovenec. Političen list za slovenski narod , 44/24, 31. 1. 1916, str. 4. 23 SCHEER 2010 (op. 11), str. 96. 274 PETRA SVOLJŠAK pred zaposlitvijo preverili, in sicer glede značaja, preteklega življenja in političnih prepričanj. Po poročanju Slovenca so bili cenzorji po večini prostovoljci, »tudi dame so med njimi, in so samo nekateri plačani«. 24 Dejavnosti pisemske cenzure pa ni krojila le nepregledna količina pisemskega materiala, tem - več predvsem (ali tudi) njihova jezikovna pestrost, kot je bilo zapisno v članku Na cenzurnem ura - du, pravi babilon jezikov: Razdeljena (cenzurna skupina – op. PS) je na 24 jezikovnih skupin: 3 nemške, 4 ruske, 3 italijanske, 2 češki, 1 madžarsko, a potem je tu tudi angleški, francoski, rumunski, ukrajinski, hrvaški, hebrejski, srbski, slovenski in poljski oddelek. Prihajajo pa tudi pisma in dopisnice, pisane v turškem, perzijskem, grškem, tatarskem, furlanskem, albanskem, armenskem, litvinskem, rusinskem in še v drugih jezikih. Tudi malorusko narečje je treba cenzurirati, kakor n. pr. besarabsko. Nekatera pisma so sestavljena, n. pr. rumunska, ki so pisana s cirilico, nadalje ima mnogo listov jako slab pravopis in iz vsega tega si lahko mislimo, kakšno delo čaka cenzorje. /.../ Treba je velikih izkušenj, zakaj ujetniki se včasih poslužujejo najsmelejših kombinacij in poraba tajnega pisma je zlasti v Rusiji jako razširjena. In uprav iz Rusije prihaja dnevno do 40 odstotkov vseh pisem in dopisnic, t. j. dnevno 100.000 dopisnic prihaja samo iz Rusije. Kakih 20 odstotkov je nemških pisem, ostala korespondenca je napisana v drugih jezikih. 25 Pisemska cenzura, zlasti korespondence vojnih ujetnikov (v obe smeri, torej tudi pisma od doma), 26 je sestavljala poročila, in sicer po narodnostnem načelu, s čimer je nudila usmeritve za dr - žavne ustanove glede obvladovanja razmer na domači fronti, kar je pokazalo na strateško vrednost pisem. Slovensko cenzurno skupino, ki se je morala zaradi obsega dela konec leta 1915 oddvojiti od skupne hrvaško-slovenske skupine, je vodil dr. Miro Potočnik, med cenzorji pa je bil tudi kustos dvorne biblioteke dr. France Kidrič, ki si ga je cenzurni urad izposodil za polovični delovni čas ter tako reševal problematiko pomanjkanja osebja. 27 Zanimiv pa je tudi utrinek o delovanju dr. Ivana Prijatelja, ki je bil prav tako zaposlen v dunajski Dvorni knjižnici, kjer so med vojno postavili po - seben oddelek za zbiranje knjig z vojno tematiko. Kot navaja Janko Hacin, se je z necenzuriranimi izvodi tujih knjig ukvarjal prav Prijatelj, ki je prijateljeval z dr. Milkom Brezigarjem, članom t. i. Slovenskega tajnega odbora, tajne organizacije za zrušitev monarhije. Preko knjižnice naj bi pote - kala tajna dejavnost prenosa šifriranih pisem iz Švice, ki jih je pošiljal Janko Hacin, in sicer naj bi v knjižnico poslali dva izvoda knjige ter v enega dali šifrirano sporočilo, ki naj bi ga nato Brezigarju predal dvorni knjižničar Prijatelj skupaj z enim izvodom knjige. Kasneje naj bi ta način prenašanja šifriranih sporočil zaradi nevarnosti opustili in s pomočjo Brezigarjevega brata, ki je bil kot enole - tni prostovoljec zaposlen na vojnem cenzurnem uradu, šifrirana sporočila pošiljali preko poobla - ščenih knjigarn z izvodi knjig, ki so nosile ponarejene nalepke o opravljeni cenzuri. 28 24 Na cenzurnem uradu 1916 (op. 22), str. 4. 25 Na cenzurnem uradu 1916 (op. 22), str. 4. 26 O cenzuri korespondence vojnih ujetnikov gl. tudi Alon RACHAMIMOV, Arbiters of Allegiance. Austro- Hungarian Censors during World War I, Constructing Nationalities in East Central Europe (ur. Pieter M. Judson, Marsha L. Rozenblit), Oxford 2005, str. 157–177. 27 SVOLJŠAK 2005 (op. 17), str. 114. 28 Janko HACIN, Vsi ti mladi fantje , Ljubljana 2006, str. 155–156. 275 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO MED PRVO SVETOVNO VOJNO Za doseganje svojih ciljev je centralni urad lahko uporabil vsa razpoložljiva sredstva, ustvariti je moral demarkacijo obeh front, bojevane in domače, ter ustvariti nadzor informacij, ki so se med njima pretakale. Kot ugotavlja Maureen Healey, je avstrijski projekt nadzora ciljal k sanaciji vseh ti - stih verzij in vidikov vojne, o katerih ljudje niso imeli neposredne izkušnje in znanja, kar je v praksi pomenilo »zaščititi« civiliste pred motečimi informacijami s fronte in vojake pred vznemirljivimi informacijami z domače fronte, saj sta obe fronti morali vzdržati. 29 Prebivalstvo se je seveda zavedalo, da cenzura deluje, težko je bilo spregledati bele lise v časo - pisih ali cenzurni žig na pismih in telegramih. Na podlagi odzivov dunajskega prebivalstva na po - sege cenzure, tudi v zasebna pisma, je Maureen Healey sklepala, da cenzura pravzaprav ni vzbujala posebnega strahu, temveč je bila bolj nadležna dejavnost, ki pa je vendarle narekovala previdnost tako v javnem kot zasebnem komuniciranju. 30 Bistvo avstrijske medvojne cenzure je bil nadzor pre - bivalstva in posameznih narodnih enot znotraj Avstro-Ogrske, ugotavljanje odnosa do aktualnih življenjskih razmer, pa seveda političnih nazorov in načrtov posameznih aktivističnih in naciona - lističnih skupin glede prihodnosti monarhije. Cenzurna praksa je bila najtrša v času ministrskega predsednika Karla grofa Stürgkha, predvsem pa je bila podrejena vojaškim interesom, zato je imela vojska v cenzuri predimenzioniran vpliv, kar pa je bilo mogoče prav zaradi prekinitve demokra - tičnega parlamentarnega nadzora. Po mnenju avstrijskih pravnikov je zato cenzurni aparat skupaj z drugimi sredstvi vojaškega absolutizma dosegal in presegal razumne meje oblastne samovolje. 31 V skupini za telegrafsko cenzuro so delovali častniki, civilni uradniki v vojski in poštni ura - dniki, ki so preverjali, zadrževali ali odstranjevali telegrame, zanimiva ali uporabna mesta iz tele - gramov, zasebnih telegramov in tiskovin, v dnevnih telegramskih poročilih pa so povzemali tudi pridobljene radiograme iz nevtralnih ali sovražnih držav. 32 Kot je ocenil Gustav Spann, je bila cen - zura telegramov bistveno lažje delo kot pisemska cenzura, saj je bil promet majhen, telegrafski (za - sebni) promet preko državnih meja je bil prekinjen ali vsaj onesposobljen za prehajanje neželenih novic. Posebna pozornost je veljala območjem v bližini fronte, zato je nadzor zasebnih telegramov in železniškega telegrafskega prometa potekal na državnih mejah, za posamezna delovna območja pa so bile pooblaščene posebne komisije, na primer za Štajersko, Koroško, Salzburg in Zgornjo Av - strijo v Gradcu, za Primorsko pa v Trstu. Spomladi leta 1916 je bila ustanovljena radiotelegrafska postaja, saj je nova tehnologija zahtevala tudi posebne pristope, nadzorna pristojnost pa je bila v rokah telegrafske cenzurne skupine. Tudi telefonski promet je bil nadziran, zveze preko državnih meja pa so bile prekinjene. 33 Vojaška cenzurna skupina (od leta 1916) je skrbela tudi za slikovno cenzuro, pri čemer Tamara Scheer opozarja na pomembno razlikovanje med delom, ki ga je opravljala cenzura pri KÜA, in delom Vojnega tiskovnega urada, 34 ki bo predmet razlage v nadaljevanju. Naloga cenzure je bila defenzivnega značaja (čeprav je z leti dejavnost cenzure postajala vse bolj ofenzivna), cenzura pa je natančno vedela, kaj je dovoljeno in kaj ne. Slikovna cenzura je obsegala vse medije, ki so »no - sili« slikovne upodobitve, od časopisov do razglednic, nadzirali pa so tudi tiste podobe, ki so bile 29 HEALEY 2006 (op. 20), str. 131. 30 HEALEY 2006 (op. 20), str. 137. 31 SPANN 1991 (op. 11), str. 41. 32 DAJANI 1999 (op. 11), str. 152. 33 DAJANI 1999 (op. 11), str. 157–158. 34 SCHEER 2010 (op. 11), str. 112. 276 PETRA SVOLJŠAK priložene paketom ali pismom. Odziv bralcev/gledalcev na slike je bil v primerjavi z besedili težje predvidljiv. Tamara Scheer za primer navaja objavljanje slik vojnih ujetnikov. Tisti v avstro-ogrskih taboriščih so smeli biti upodobljeni na način, ki je prikazoval skrb za ugodne higienske razmere in življenjske pogoje, medtem ko so bile nezaželene upodobitve plešočih ali igrivih ujetnikov. Tudi za ujetnike pri delu so veljala pravila, objaviti se je smelo slike ujetnikov, ki so delali izven taborišč, ne pa tudi tistih del, ki bi jih bralstvo lahko razumelo kot ponižujoča. Cenzurna pravila so šla tako daleč, da so določila, da se na primer vojnih ujetnikov, ki pometajo cesto, ne sme v podnapisu poimenovati za pometače. Prepovedana je bila tudi objava prijaznih slik avstro-ogrskih vojnih ujetnikov v nasprotnikovih taboriščih, saj naj bi uradni fotografi zgolj reklamirali podobe, ki niso bile odraz dejanskega stanja in so predstavljale namišljeno skupino vojakov – ujetnikov, kar bi lahko celo spodbudilo dezertacije iz vojske. 35 Pod drobnogled cenzorjev so bile postavljene tudi knjige, vojna je namreč spodbudila veliko založniško dejavnost, knjiga pa naj bi po Murray G. Hal - lu postala »velik bombni posel«. 36 Posebno pozornost so oblasti in cenzorji namenjali zemljevidom. Kmalu po začetku vojne so bili natisnjeni prvi vojni zemljevidi, po začetni prepovedi objav/tiskanja avtomobilskih in kolesarskih zemljevidov založb Freitag in Ravenstein v merilu 1: 300.000 je prišlo do preklica prepovedi po nemškem vzoru. Tudi vojna literarna dela so bila podvržena cenzuri, najprej so se »ustavila« na poštnih uradih in v KÜA, toda zaradi velike založniške dejavnosti je bilo potrebno postopke vendarle poenostaviti: tako leksikonov niso vedno znova pregledovali, knjige z več kot 20 stranmi niso potrebovale cenzurnega predpregleda, temveč je bila mogoča le naknadna zaplemba. V luči gospodarske vojne je bil seveda prepovedan izvoz strokovne literature, spodbujalo pa naj bi se izvoz propagandne literature v nevtralne države, za kar naj bi skrbeli posebni pisarni na Dunaju (v dogovoru z Vojnim arhivom) in v Budimpešti. 37 Poseben učinek cenzure je predstavljala prepoved branja, razširjanja in prodaje knjig, s katero so oblasti želele doseči točno določene cilje; po izrednem porastu otroške in mladostniške delinkvence na Dunaju so za zajezitev tega pojava sprejeli številne ukrepe. Med drugim je bil objavljen seznam 171 prepovedanih knjig, na otroke in mladostnike naj bi kvarno učinkovala tudi popularna kultura, kamor so med drugim uvrstili francoske ljubezenske prizore, kabarejske in kino predstave, ki so jih za otroke prepovedali. 38 Z začetkom vojne je bil prepovedan uvoz tujih filmov, kar naj bi sicer spodbudilo domačo filmsko produkcijo. Predvsem pa je bila naloga filmske cenzure že omenjena zaščita mladostnikov. Tako je na primer praška cenzura prepovedala projekcije za mladostnike, v Šleziji je bila narejena izjema za propagandne filme, tudi v Spodnji Avstriji so mladostnikom omejili oglede filmov, posebna odredba za varstvo mladostnikov pa je bila izdana za območje jugozahodne fronte. Na območju fronte, torej na Tirolskem, Salzburškem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, pa tudi v Dalmaciji in Zgornji Avstriji, je bil ogled filmov dovoljen starejšim od 17. leta starosti, le posebne produkcije so bile izvzete, prav zato so oblasti v Trstu prosile za znižanje starostne meje na 12 let, saj so se sklicevale na stabilizacijski učinek filma na otroke. 39 35 SCHEER 2010 (op. 11), str. 112. 36 Murray G. HALL, Das Buch als „Bombengeschäft“, Österreich und der Große Krieg, 1914–1918. Die andere Seite der Geschichte (ur. Klaus Amann, Hubert Lengauer), Wien 1989, str. 140, povzeto po: SCHEER 2010 (op. 11), str. 114–115. Navedeno poglavje je dostopno tudi na http://personal.murrayhall.com/archiv/ (22. 9. 2020). 37 SCHEER 2010 (op. 11), str. 115. 38 HEALEY 2006 (op. 20), str. 251–254. 39 Paul WINKLER, Kinematografische Propaganda und Zensur in Österreich-Ungarn von 1914–1918 als gescheitertes kybernetisches Modell, Medienimpulse , 52/4, 2014, str. 7–8. 277 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI V javnem življenju dvojne monarhije je bila najbolj na očeh zagotovo cenzura tiska. Nadzor tiska v okoliščinah suspendiranega demokratičnega sistema in izjemnih razmerah so opredelila Navodila (Dienstbuch J - 25a ) v 7. členu, deželni cenzurni uradi pa so od centralnih pridobili usme - ritve za delo na področju tiska: tri ure pred »odhodom« v tiskarno so morali natančno pregledati vse časopise in izključiti za monarhijo škodljive novice, zloženke v obsegu do pet listov so morale biti dostavljene osem dni pred objavo, novice vojaškega značaja je moral KPQ potrditi skupaj z obveznim izvodom. Z ukazom 25. julija 1914 je bila de facto ukinjena svoboda tiska in uvedena je bila preventivna cenzura. Zaradi izjemne učinkovitosti in strogosti so nekateri časopisi preprosto prenehali izhajati, drugi so bili prepovedani (npr. Glas slobode iz Bosne in Hercegovine), sicer pa je časnikarstvo v vojnem času hodilo po mejni črti in včasih preskušalo, kaj bi zmoglo biti obja - vljeno . Po oceni Lojzeta Udeta se je germansko-slovanski spor, ki je med vojno doživljal svoj višek, udejanjal tudi skozi časopisno cenzuro. Dvojna merila je avtor opazoval skozi vsebine mariborskih nemških časnikov, zoper napade katerih se slovenski časopisi zaradi zaplemb niso mogli braniti. 40 Včasih pa se je pokazalo, da so morda cenzorji zatisnili oko ali pa bili pri delu nekoliko površni, če sodimo po večkrat omenjenem primeru objave članka Jugoslovanski romarji v Evropi , ki ga je pov - zel Slovenec 19. junija 1915 po zagrebški Hrvatski in tako slovensko javnost seznanil z ustanovitvijo, programom in člani Jugoslovanskega odbora, a ga tudi zaključil s soglasjem z vojnim naporom in deklarirano lojalnostjo cesarski hiši, kar je morda tudi omogočilo »sporno« objavo: Prav nič se ne bojimo, da bi ta spomenica zmešala glavo našega človeka. /.../ Ti ljudje so se sami izgnali iz naše domovine. Njihovo delo kaže, da jim srce ni doma, ampak pri Srbih in v Črni gori. Zato s temi ljudmi nimamo nič skupnega, ker njihovo delo nasprotuje naši stoletni zvestobi habsburški dinastiji. Hrvat in Slovenec ima svojo domovino le pod Avstrijo. Pod to streho pričakujemo lepše bodočnosti, za katero žrtvujemo radi vse. 41 Na nedoslednosti in neenake cenzurne prakse opozarja tudi Tamara Scheer, ki je zasledila tudi primere izida ene izdaje časopisa, druga istega dne pa je bila prepovedana. 42 Zlasti za začetno vojno obdobje velja poudariti, da je bila v tisku prisotna tudi močna samocenzura, predvsem kot odraz spontanega in iskrenega patriotizma. Novinarji so se z vojnimi razmerami seveda znašli v povsem novih in neznanih delovnih okoliščinah. Zato so zanje organizirali »tiskovne večere«, s pomočjo katerih naj bi izboljšali komunikacijo ter podučili novinarje, kako morajo poročati o vojaških in vojnih temah. Drugo sredstvo posredovanja navodil za poročanje so bile novinarske konference, 43 ki so služile predvsem vojaško-političnim informacijam in bi morale pozitivno vplivati na razu - mevanje cenzurnih ukrepov s strani novinarjev. 44 Tiskovne konference so bile trodelne, najprej so posredovale navodila glede obravnave aktualnih vprašanj, potem so obravnavale poročila civilnih in vojaških oblasti, del pa je bil namenjen tudi novinarskim vprašanjem. Časopisna uredništva so bila obveščena o tem, kaj smejo objaviti, obenem pa so jih podučili tudi, kakšen odnos morajo imeti do aktualnih vprašanj. Jeseni 1917 je časopisna cenzura začela popuščati, zlasti na področju objavljanja prispevkov o političnih zadevah, medtem ko so bile novice vojaške narave še vedno 40 UDE 1960 (op. 9), str. 11. 41 Jugoslovanski romarji v Evropi, Slovenec. Političen list za slovenski narod , 43/137, 19. 6. 1915, str. 3. 42 SCHEER 2010 (op. 11), str. 128. 43 Walter REICHEL, „Pressearbeit ist Propagandaarbeit“. Medienverwaltung 1914–1918. Das Kriegspressequartier (KPQ), Innsbruck 2016, str. 58. 44 SCHEER 2010 (op. 11), str. 133 278 PETRA SVOLJŠAK usmerjane s strani KPQ. Nenazadnje je k temu prispeval tudi ponoven zagon delovanja dunajskega parlamenta, kar je odprlo vrata živahnim parlamentarnim razpravam in številnim interpelacijam, o katerih so necenzurirano poročali tudi mediji. Časopisi so začeli prinašati tudi zapise o koncu vojne in o mirovnih pobudah, kar je dodatno zamajalo vzdušje na domači fronti, ki so ga zaznamo - vali splošno pomanjkanje, protesti (žensk in otrok) za kruh in izboljšano preskrbo ter stavke v in - dustrijskih območjih. Navezanost med obema frontama se je zrcalila v prehajanju neugodnih novic iz zaledja na bojišče, kar je vznemirjalo vojaške oblasti do te mere, da je vrhovni poveljnik Arthur Arz pl. Straussenburg objavil seznam časopisov, katerih distribucija na vojnem območju je bila prepovedana, zlasti so bili škodljivi socialnodemokratski in t. i. nacionalistični časopisi, med kate - rimi so bili tudi Slovenec , Glas Slovenca, Hrvata i Srba ali Lidové Noviny . 45 Proti koncu so časniki celo povzemali poročila Reutersa ali D’Annunzijeve letake, ki so prileteli na dunajska tla 9. avgusta 1918. Umetna karantena, kot je poveljnikov ukrep imenoval Mark Cornwall, 46 ni bila nepropustna, saj je prehajanje novic (od ust do ust) omogočilo tudi gibanje vojaških enot med fronto in zaledjem. Poleg tega je izhajanje časopisov krojila še ena posebna okoliščina, in sicer pomanjkanje papirja, pri razdeljevanju katerega naj bi osrednje oblasti prav tako uveljavljale dvojna merila za časopise, ki so izhajali izven Dunaja. 47 Vojni tiskovni urad in propaganda Drugi steber cenzure in gonilna sila propagande v monarhiji je bil že omenjeni Vojni tiskovni urad (KPQ), ki je bil neposredno podrejen vrhovnemu poveljstvu vojske, izvajal je propagando in cenzuro na bojišču ter nadziral novice o armadi ali vojnem naporu, ki so bile posredovane doma - čim ali tujim novinarjem. Bedeti je moral tudi nad tem, da so domači novinarji in časopisi pisali lojalno in v skladu z navodili, na vsakodnevnih novinarskih konferencah (od 1916 dalje) je poročal o položaju na bojiščih, sistematično obdeloval podatke iz tujega tiska, sestavljal strogo zaupne re - ferate za cesarjev urad in vrhovno poveljstvo, ukvarjal pa se je tudi s propagando in začel izdajati posebne časopise za vojake. Urad je bil mobiliziran že 28. julija 1914, temelji pa so bili postavljeni leta 1909, ko so nastala navodila za mobilizacijo propagandnega urada in vojaških atašejev. Prvi sodelavci so prihajali z Dunaja, že v naslednjem mesecu je zaposloval 51 oseb, do konca vojne pa je štel 925 oseb. 48 Uradu je do leta 1917 poveljeval vojaški zgodovinar polkovnik Maximillian pl. Hoen, za njim Wilhelm Eisner-Bubna (po obeh poveljnikih se tudi periodizira delovanje KPQ), največji vpliv na razvoj urada pa naj bi imel po mnenju poznavalcev Edmund Glaise pl. Horstenau, ki je pripravljal osnutke uradnih poročil in izjav za javnost. 49 KPQ je bil nastanjen v Dukli (kasneje se je selil v Zsolno/Žilina, del v Nagybicsce/Bytča in Ostravo, leta 1917 pa na Dunaj). Sprva je uskla - jeval časopisno poročanje in na novinarskih konferencah usmerjal poročanje vojnih dopisnikov, 45 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 284. 46 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 284. 47 UDE 1960 (op. 9), str. 11. 48 Christoph TEPPERBERG, War Press Office (Austria-Hungary), 1914–1918-Online. International Encyclopedia of the First World W ar, 20. 10. 2015, https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/war_press_office_austria- hungary (20. 9. 2020). 49 TEPPEBERG 2015 (op. 48), p. 13. 279 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI ki so morali biti vredni zaupanja in obvladati nemško ali madžarsko. 50 Za poročanje je bilo najprej izbranih 16 domačih in 15 tujih novinarjev, potem se je število avstrijskih dvignilo na 32, madžar - skih na 24 in tujih celo na 48. Vojni dopisniki niso bili vojaške osebe, nosili so civilne obleke, na roki pa so imeli ovit črno-rumen trak z napisom »tisk«. Po drugi strani pa so bili v vojaški kazenski in disciplinski pristojnosti. Ko je sredi marca 1917 naloge poveljnika KPQ prevzel polkovnik Wil - helm Eisner-Bubna, je naraslo število sodelavcev, KPQ pa je pod novo preambulo vstopil v še večjo ofenzivo: »Tiskovna služba je propagandna služba. Obe sta najpomembnejši za dvig ugleda vojske doma in v tujini. Dolžnost vseh vojaških agencij je, da nudijo obsežno podporo dejavnostim KPQ. Seveda to velja v prvi vrsti za poročila vojnih poročevalcev.« 51 Celoten napor je bil torej usmerjen v večanje ugleda vojske in monarhije z aktivno propagando doma in v tujini, na fronti in v zaledju ter preprečevanje vdora vsakršnih informacij, ki bi škodile vojski in monarhiji. Sodelovanje v KPQ je bilo lahko izraz globokega patriotizma in prepričanja v veličino avstrijskega orožja ter seveda v pravičnost avstro-ogrske vojne, z vidika posameznika pa je bila odločitev verjetno težja in je nihala med kolaboracijo, umikom ali opozicijo. Delati za KPQ je namreč pomenilo delati v sozvočju z zahtevami (vojaških) oblasti in se morda na ta račun odmakniti od svojih prvotnih umetniških nagibov. Steve Beller je v oceni dveh najznamenitejših avstrijskih vojnih dopisnikov Alice Schalek in Rode Rode menil, da je prva verjela v to, kar je pisala, podvomil pa je v misel Rode Rode, da je vojna orodje, da postaneš človeški. Dejstvo pa je, tako Beller, da je v vojnopropagandnem naporu kulturna elita sodelovala v velikem obsegu, ne glede na to, ali je verjela v nujnost te dejavnosti za uspešen izid vojne ali ne. Del kulturniške elite se je od vojne odmaknil, pobegnil v zasebnost, npr. Gustav Klimt ali pisatelj Arthur Schnitzler, kot najbolj skrajno obliko umika pa avtor razume tudi samomor. 52 Opozicija v vojni je pomenila predvsem pacifizem, po Bellerju je bil najbolj znan primer avstrijskega pacifizma atentat na ministrskega predsednika grofa Stürgkha, ki ga je izvedel socialist in teoretični fizik Friedrich Adler, večina pa je svoj pacifizem izražala bolj zasebno ali v nevtralni (varni) tujini. Med najbolj znanimi in glasnimi oporečniki je bil zagotovo Karl Kraus z delom Die letzten Tagen der Menschheit (slov. Poslednji dnevi človeštva , prvič objavljeno 1918). Kot je ocenila Ivana Bogdanović, se v kontekstu vojne propaganda poslužuje različnih orodij, kot so manipulacija, demagogija in agitacija, poleg sofizma, hipokrizije in laži. 53 Ko se je dejavnost KPQ razširila z umetniško skupino, fotografi, ustvarjalci filmov in gledališč - niki, se je tudi število pripadnikov urada zelo povečalo. Kot primer naj navedem, da je samo v ume - tniški skupini delalo približno 350 vojnih slikarjev. 54 Tudi sicer se številke zaposlenih ali sodelujočih v KPQ med posameznimi avtorji precej razlikujejo, od skupno 550 umetnikov in novinarjev do 451 50 Propaganda, Künstler und KPQ, Österreichisches Staatsarchiv, Wien 2014, http://wk1.staatsarchiv.at/propaganda- kuenstler-und-kpq/kriegspressequartier/vorschrift-fuer-die-bildliche-berichterstattung/ (18. 9. 2020). 51 Walter KALINA, Österreichisch-ungarische Propaganda im Ersten Weltkrieg. Das k.u.k. Kriegspressequartier 1914–1918, Viribus Unitis. Jahresbericht 2015 des Heeresgeschichtlichen Museums , Wien 2016, S. 9-23.; Walter ALBRECHT, Österreichisch-ungarische Propaganda im Ersten Weltkrieg, Heeresgeschichtliches Museum, Wissensblog, 6. 6. 2018, https://blog.hgm.at/2018/07/06/oesterreichisch-ungarische-propaganda-im-ersten- weltkrieg/ (19. 9. 2020). 52 Steve BELLER, The Tragic Carnival. Austrian Culture in the First World War, European Culture in the Great War. The Arts, Entertainment, and Propaganda, 1914–1918 (ur. Aviel Roshwald, Richard Stites), Cambridge-New Y ork 1999 (Studies in the Social and Cultural History of Modern Warfare, 6), str. 127–161. 53 Ivana Z. BOGDANOVIĆ, ‚Heilige (Un)Zeit‘ – Robert Musil als Ghostwriter der k. und k. Propaganda, Oberleutnant Robert Musil als Redakteur der Tiroler Soldaten-Zeitung (ur. Mariaelisa Dimino, Elmar Locher, Massimo Salgaro), Paderborn 2019, str. 200. 54 ALBRECHT 2018 (op. 51). 280 PETRA SVOLJŠAK umetnikov, pa 346 ali 668 do najvišje številke 880 sodelavcev tiskovnega urada. 55 Kljub razvejani in raznovrstni propagandni mreži KPQ ni uspelo mobilizirati telesa in duha državljanov monarhije ne na fronti ne v zaledju. Že na podlagi enega mesečnega poročila KPQ je mogoče razbrati zelo ra - znovrstno delo urada, težje je soditi o njegovi učinkovitosti. Poročilo za december 1917 je na primer razčlenilo učinke propagande na domačih tleh, pri zaveznikih, ki so jim distribuirali različen propa - gandni material od filmov do slikovnega materiala za časopise, v nevtralnih in sovražnih državah. KPQ je ocenil, da je bil izid propagandne brošure La marche sur Trieste. Documents de la section photographique de l’Armé dobra poteza, saj so v dobrem mesecu zbrali okoli 2000 prednaročil, prav tako naj bi javnost dobro sprejela koledar za leto 1918, ki se je prodajal preko urada vojnega skrb - stva. Major Robert Michel je uredil knjižico Kasperls Kriegsdienst (Pavlihova vojna služba), katere 1000 izvodov je bilo namenjenih vojakom v času premirja ali po demobilizaciji. V službi KPQ je prejemnik literarne nagrade Bauernfeld Franz Werfel obiskal Trst in Gorico na povabilo deželnega namestnika in se seznanil z vojnim uničenjem in delom za obnovo porušenih krajev. Poročilo je navajalo visoke številke natisnjenega materiala, samo novembra 1917 je izšlo 1000 publikacij, de - cembra 1200, v zadnjem četrtletju leta 1917 so ilustrirani časopisi objavili okoli 3000 slik oddelka za fotografijo, naraslo je število postavitev slik »v službi« KPQ na različnih lokacijah s 64 na 304. Izpostava za film je v decembru dokončala tri filme ( An der Piave , Die Friedenverhandlungen von Brest-Litowsk , Ein Tag bei einer österreich-ungarischen Torpedoflottile ), obdelani so bili filmi Der Kampf in dem Hochgebirge , Österreich-Ungarische Kulturarbeit in Albanien , propagandna drama Helden der Heimat . Za Kriegswochenaufnahmen je bilo posnetih 30 različnih situacij, za kar je de - lalo pet filmskih skupin na jugozahodni fronti in ena pri poveljstvu v Pulju. Filma Montenegro in Eine Höhe im Sturm genommen so generalne vojaške oblasti kupile trikrat, drugi film je bil v državi prodan kar enajstkrat. Glede propagande v tujini je poročilo navedlo razstavo Isonzoausstellung v prostorih kraljeve akademije za umetnost v Berlinu, ki je kasneje potovala še v Dresden in München; vojnemu ministrstvu je bilo predlagano, da v okviru berlinske secesije pripravi razstavo Kriegsgrä - berausstelung . 56 KPQ je torej prerasel v osrednji propagandni in informacijski aparat, ki je združeval vsa po - dročja medijskega izražanja. Poleg vojnih poročevalcev so znotraj urada, katerega vodenje je bilo ob poveljniku zaupano še namestniku in pomočnikom, delovale cenzurna, propagandna, tiskovna in umetniška skupina, domača pisarna, pisarna za tujino, fotografska izpostava in t. i. I (Italija) – izpostava ter upravni aparat z arhivom in registrom. Vse naloge vodstvene skupine so bile v nepo - sredni povezavi s poveljnikom vojske. »Ustanovna« skupina vojnih poročevalcev KPQ je bila raz - deljena v avstrijsko, ogrsko, zavezniško in nevtralno, vodja skupine pa je moral organizirati izlete na fronto in koordinirati uredniško delo vojnih poročil. Vojni poročevalci so bili v popolni osami in celo niso smeli zapustiti svojih prostorov. Ukrep je prvi poveljnik KPQ sicer omilil z zarisom na - mišljene črte okoli kraja, kjer so prebivali, in je novinarji niso smeli prestopiti. Poročali so seveda o stvareh, ki jih niso ne videli ne izkusili, včasih zelo podrobno. V resnici je bil dejanski poročevalec AOK, kot se je izrazil Walter Albrecht, ki je navedel tudi zelo zanimivo pričevanje Klausa Mayerja, da je naloga vojnega dopisnika očistiti novice, jih preobleči, okrasiti, pregnesti in narediti čim bolj okusne, Karl Stroba pa je zapisal, da je bilo načelo KPQ, da so vojni dopisniki pripuščeni na bojišče 55 ALBRECHT 2018 (op. 51). 56 OeStA, Kriegsarchiv, Feldakten, Armeeoberkomando, Kriegspressequartier (KA FA AOK KPQ), Karton 25, Bericht über die Propagandatätigkeit des k.u.k. Kriegspressequartiers im Monat Dezember 1917. 281 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI zgolj v primeru očitnega uspeha, medtem ko so bili neuspehi tabu. 57 V obdobju Eisnerja-Bubne so se vojni poročevalci nekoliko bolj približali bojišču ali vsaj njegovemu neposrednemu zaledju, na posameznih odsekih fronte je bilo po presoji predstojnikov lahko organizirano tudi daljše bivanje, ko so se jim pridružili tudi vojni slikarji in fotografi. Sicer pa so bili razgovori s poveljniki s posebno odredbo z 28. novembra 1915 prepovedani, pa tudi vojaški poveljniki so dobili navodila, po katerih poročevalcem ali drugim nepooblaščenim osebam niso smeli poročati o vojaških zadevah, saj je bilo mogoče le s takšnimi ukrepi preprečevati pronicanje vojaških skrivnosti ali pomembnih in - formacij vojaškega značaja. Toda prodornost zavezniške (nemške) in antantne propagande je nare - kovala nekoliko zauplivejši odnos do vojnih poročevalcev tudi s strani avstro-ogrske propagande. Od konca maja 1917 so se tako lahko večje skupine poročevalcev odpravile na mesta večjih vojaških spopadov pod skrbnim nadzorom vojaških poveljstev, seveda, ki so izvedla tudi predhodno cen - zuro poročil, potem pa so morala ta prestati celo dvojno ali trojno cenzuro in nikakor niso smela poročati o teritorialnih ali človeških izgubah; zaradi cenzure so poročila do časopisov prišla tudi s tedenskim zamikom. Spremembo v poročanju je prinesla vojna z Italijo, ko so poročila postala obsežnejša, celo čustvena in »navijaška«. Tiskovna skupina se je ukvarjala z obdelavo vojaških novic, da bi primerno ukrojila doma - či tisk in vplivala na tujega. Ta skupina je bila poleg umetniške po imenih najbolj sloveča, saj je vključevala številne pisatelje in novinarje, ki so delali za KPQ v imenu svojih matičnih časopisov. Menda je bil pogost očitek, da so se bolj ukvarjali z literaturo kot pa z naloženimi nalogami. 58 Kot vojni dopisniki so na primer delovali Ludwig Biró za Pester Lloyd, Sven Hedin in Ludwig Hirsch - feld za Berner Tagblatt , Egon Erwin Kisch, Robert Michel in Ferenc Molnár za As Est , Leo Perutz in Alexander Roda Roda za Neue Freie Presse , Union Stuttgart , Berliner Illustrierte Zeitung , Pester Lloyd in Vossische Zeitung , Alice Schalek za Neue Freie Presse , Hugo Schulz za Arbeiterzeitung in Margit Vészi za Pester Lloyd . Nekateri literati ali novinarji so bili v KPQ zaposleni zgolj projektno in za kratek čas, kot na primer Hugo von Hofmannsthal, Ludwig Ganghofer, Robert Musil in Franz Werfel. 59 Zagotovo je bila osrednja literarna osebnost skupine Stefan Zweig, ki se je ob izbruhu vojne s pismom, ki je bilo objavljeno v časopisu Berliner Tageblatt 19. septembra 1914, poslovil od svojih prijateljev v tujini za čas, ko so bile države v vojni, in se povsem integriral v avstrijsko propagandno mašinerijo. Predstavljal si je, da bo v vojni služil aktivno, vendar mu je to preprečilo zdravstveno stanje in se je moral zadovoljiti s pisarniškim delom v vojnem arhivu, kjer je »čistil« vojna poročila. Julija 1915 je bil poslan v osvobojeno Galicijo z nalogo zbiranja dokumentov o ruski zasedbi Galicije. Tam naj bi tudi spoznal, da se je treba proti vojni boriti. Ko se je soočal z grozota - mi vojne, je spoznaval razkorak med dejanskim stanjem in poročili, ki jih je urejal za pisalno mizo, vendar je te razlike ubesedil šele kasneje v svoji avtobiografiji Die Welt von Gestern (Včerajšnji svet. Spomini Evropejca, prvič objavljeno 1941). Leta 1915 je začel pisati pacifistično dramo Jeremija , ki je bila premierno postavljena na oder v Zürichu februarja 1918. 57 ALBRECHT 2018 (op. 51). 58 ALBRECHT 2018 (op. 51). 59 Christoph Tepperberg, War Press Office (Austria-Hungary), 1914–1918 Enyclopedia Online, Https://Encyclope - dia.1914-1918-Online.net/Article/War_press_office_austria-Hungary (20. 9. 2020). 282 PETRA SVOLJŠAK Sodelavci KPQ – nekaj primerov Kot je bilo omenjeno, se je KPQ pridružil tudi pisatelj, esejist in gledališki kritik Robert Musil, 60 ob izbruhu vojne rezervni častnik in kasneje črnovojniški poročnik, ki je bil udeležen med dru - gim tudi v 4. soški bitki in v bojih v Dolomitih. Prvič je bil na slovenskih tleh od sredine novembra do sredine decembra 1915, ko je bil njegov 169. črnovojniški pehotni bataljon poslan kot okrepitev soške armade. Tedaj je meglene, deževne in hladne dneve preživljal med drugim v župnišču v Črničah in v dnevniku opisal tamkajšnje prebivalce. Zaradi bolezni se je pridružil KPQ in od junija 1916 do aprila 1917 najprej urejal frontni časopis Tiroler Soldaten-Zeitung, od oktobra pa je bil tudi njegov pisec. 61 Omenjeni časopis je v letu 1916 ob nedeljah prišel med vojake na bojišču, v njem pa se je Musil razpisal tudi o slovenskem iredentizmu ter slovenskih politikih in slovenskih časopisih kot nosilcih iredentistične politike; 62 pod njegovim uredništvom je izhajal tudi drugi frontni časopis Heimat . Drugič je bil dodeljen kot strokovnjak za odličja in nagrade poveljstvu jugozahodne fronte v Mariboru, kamor je prišel 16. aprila 1917, dva tedna kasneje pa je bil poslan na poveljstvo 5. soške armade v Postojno kot umetnostnozgodovinski strokovnjak v Borojevićevi armadni skupini. Kot poudarja Mira Miladinović Zalaznik, je bil pri poveljstvu 5. soške armade v času od 10. do 12. soške bitke in ni posebno cenil poveljnika soške armade generala Svetozarja Borojevića pl. Bojne, imenoval ga je za Pavliho, razloga za to oznako pa ni navedel. Kot ume - tnostnozgodovinski strokovnjak je bil leta 1917 tudi na Goriškem, kjer je ocenil »zaplenjena« 63 umetniška dela in jih zaščitil. Vojno je Musil končal pri KPQ na Dunaju, njegova propagandna besedila pa so bila podvržena temeljiti analizi. 64 Svoje vojne vtise in izkušnje je po vojni zapisal v svojih literarnih delih. 65 Novinarka, pisateljica in fotografinja Alice Schalek je svojo vojnoreportersko pot začela na juž - notirolski fronti, 66 kjer je bila resnična glasnica avstrijske vojne propagande 67 in je vojno celo pred - stavljala kot silo modernizacije, 68 podpirala je masovni entuziazem za vojno, ko je ta izbruhnila proti Italiji. Obenem je KPQ, kot ocenjujejo poznavalci, z Alice Schalek dobil tip vojne dopisnice, ki ni zgolj poročala o vojaških dogodkih, temveč je kot fotoreporterka poročala na način, s katerim je vzdrževala zanimanje bralcev. 69 Če je bila na tirolski fronti zavarovana pred streli, so se razmere spremenile na njeni drugi reporterski nalogi na južnem bojišču v Srbiji in Črni gori, kamor je prišla jeseni leta 1915. Po avstrijsko-nemški zasedbi je obiskala Beograd in v maniri vojne propagandistke 60 O Robertu Musilu in njegovi slovenski izkušnji: Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK, Ein anderes Bild Robert Musils, Literarische Freiräume. Festschrift für Neva Šlibar (ur. Vesna Kondrič Horvat), Ljubljana 2019 (Slovenske germanistične študije, 15), str. 107–118. 61 Več o tem Oberleutnant Robert Musil 2019 (op. 53); BOGDANOVIĆ 2019 (op. 53), str. 193–208. 62 Članek je v dveh delih izšel 5. in 12. novembra 1916, več MILADINOVIĆ ZALAZNIK 2019 (op. 60), str. 110–116. 63 MILADINOVIĆ ZALAZNIK 2019 (op. 60), str. 109. 64 Npr. BOGDANOVIĆ 2019 (op. 53) str. 202–208. 65 Oliver PFOHLMANN, Musil, Robert, 1914-1918-online. International Encyclopedia of the First World War, https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/musil_robert (20. 9. 2020). 66 Alice SCHALEK, Tirol in Waffen. Kriegsberichte von der Tiroler Front , München 1915. 67 Christine MORSCHER, Ray GALVIN, Alice Schalek’s War. The Story of Austria-Hungary’s Only Woman War Correspondent in the First World War , Cambridge 2006, str. 6. 68 Christian RAPP, Schalek, Alice, 1914-1918-online. International Encyclopedia of the First World War, https:// encyclopedia.1914-1918-online.net/article/schalek_alice (20. 9. 2020). 69 MORSCHER, GALVIN 2006 (op. 67), str. 6. 283 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI pisala o petorazrednem provincialnem srednjeevropskem mestu in ne brez predsodkov tudi o razlo - gih za srbski poraz. Verjela je, da je okupacija večna in srbska neodvisnost prav tako za večno stvar preteklosti. Decembra 1915 je s skupino reporterjev v organizaciji KPQ obiskala tudi vojno oporišče v Boki Kotorski, očarala sta jo mirna in sproščena atmosfera ter barvita noša. 70 Naslednja reporter - ska naloga je Alico Schalek pripeljala v osrčje vojne, na soško fronto na goriško mostišče, k povelj - niku soške armade Borojeviću, ki jo je spodbudil k pisanju o moštvu in njegovem naporu v vojni, za katero je domača fronta, po občutku reporterke, začela izgubljati zanimanje. 71 Na soški fronti se je Alice Schalek znašla v primežu različnih zahtev vojnega dopisništva, saj je težko pisala o junaštvih, s katerimi bi seveda vzdrževala vojni entuziazem na domači fronti, ne da bi omenjala tudi vse grozote vojne. Iz vojnih reportaž je nato nastala znamenita knjiga Am Isonzo , 72 na podlagi bogatega fotograf - skega materiala je pripravila serijo ilustriranih predavanj po več kot dvajsetih mestih v monarhiji. Za svoje delo je bila odlikovana z zlatim križem za zasluge s krono (Goldenes Verdienstkreuz mit der Krone), po drugi strani pa je bila izpostavljena kritikam znamenitega Karla Kraussa in socialnode - mokratskih prvakov, ki so zahtevali njen odpoklic in ga potem, ko je von Hoen zapustil poveljniško mesto KPQ, tudi dosegli. 73 Antimilitaristu Karlu Kraussu je bila zaradi svojega propagandističnega provojnega poročanja trn v peti od samega začetka, kot piše Elisabeth Klaus, je postala za Kraussa simbol vsega, kar je šlo narobe v medijih, napadal pa jo je tudi kot žensko reporterko. 74 V svojem satiričnem časopisu Die Fackel (Bakla), predvsem pa v svoji znameniti protivojni drami Poslednji dnevi človeštva je kritiziral koruptivnost, poniglavost in servilnost avstro-ogrske politike in kulture, Alico Schalek pa je karikiral v podobo naivne in vsiljive novinarke, ki bi za vznemirjenje in zgodbo izzvala celo nasprotnika, kar je, kot ugotavljata Christine Morscher in Ray Galvin, zaznamovalo podobo in delo prve vojne dopisnice vse do danes. 75 Kot piše Mira Miladonović Zalaznik, delo Alice Schalek ni ostalo neopaženo niti v slovenskem časopisju. 76 Obenem poudarja, da je vojna dopisnica po vojni resda postala kritična do vojne, po drugi strani pa je svojo medvojno nalogo videla pred - vsem kot vlogo opazovalke, ki ne nosi nikakršne krivde. 77 Vsekakor so nanjo naredili vtis častniki in vojaki, kar pa ni bil vedno vzajemen občutek. Obiska Alice Schalek na fronti pri Plavah 16. in 17. junija 1916, ob praznovanju prve obletnice bojev pri Plavah, se je namreč z veliko nenaklonjenostjo in v Kraussovi maniri spomnil tudi slovenski poročnik Vladimir Bregar. K praznični večerji je pri - šlo več visokih častnikov in vojna poročevalka, / …/ ki se potika okoli po fronti ter potem poroča v Neue Freie Presse; kako je ta ženska prišla sem, ne vem, ko še moških poročevalcev ne puste tako daleč; menda po protekciji Cite, da bi kot očividka, ki pa sama pri stvari ni udeležena, podala v svojih poročilih prav pristne, resnične in nepristranske slike o življenju v fronti. Seveda pa baš njeni popisi najmanj 70 MORSCHER, GALVIN 2006 (op. 67), str. 44–55. 71 MORSCHER, GALVIN 2006 (op. 67), str. 61. 72 Alice SCHALEK , Am Isonzo. März bis Juli, 1916 , Wien 1916. 73 https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/schalek_alice (20. 9. 2020). O Alice Schalek na soški fronti: Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK, Die Reporterin Alice Schalek bei der Isonzoarmee, Zagreber Germanistische Beiträge , 25, 2016, str. 271–290. 74 Elisabeth KLAUS, Rhetorics of W ar. Karl Kraus V ersus Alice Schalek, Feministische Studien , 26/1, 2008, str. 65–82, 166. 75 MORSCHER, GALVIN 2006 (op. 67), str. 4–6. 76 MILADINOVIĆ ZALAZNIK 2016 (op. 73), str. 278–287. 77 MILADINOVIĆ ZALAZNIK 2016 (op. 73), str. 288. 284 PETRA SVOLJŠAK odgovarjajo resnici, ker vidi življenje tu le mimogrede, ter je navezana le na razlago oficirjev, ki jo spremljajo pri njenih obiskih. Po navadi ji pripovedujejo seveda vsakdo toliko, kakor bi najrajši, da se bere stvar v časopisih, to je, gleda vsakdo, da kolikor mogoče proslavi sebe in svojo četo, kakor se je videlo tudi ta večer. To bo tudi poglavitni vzrok, da jo skoro povsod sprejemajo z odprtimi rokami ter ji strežejo, kar se da, da bi le samo slavospeve pisala v podlistkih o svojih gostiteljih (to so večinoma le generali). Kakor se pa godi moštvu, o tem seveda ni pojma. Gotovo piše, da so preskrbljeni z vsem v izobilju in da se jim godi dobro kakor še nikoli, ker je pri nas n.pr. naletela na tako večerjo, da se je je tako glasno razveselila, da se je skoro vse zasmejalo. /.../ Drugi dan je bila pa parada, namreč ob 9. uri maša na prostem, pred pokopališčem, za vse one, ki so pred letom dni zmago bataljona plačali s svojo krvjo; ni jih bilo baš malo. Tudi te se je udeležil general in z njim Schalek, ki pa celo mašo ni počela drugega, nego v svojih gamašah skakala vedno okoli oltarja s svojim fotografičnim aparatom. 78 Toda v svojem zapisu je ob preziranju dela vojne poročevalke, ki se v ničemer ni razlikovalo od načina dela njenih moških kolegov, Bregar povzel bistvo dela vojnih dopisnikov, kot so ga nare - kovala navodila KPQ in kot je bila pravzaprav prvenstvena naloga vojnih poročevalcev, ki s svojimi dopisi nikakor niso smeli zmotiti čedalje bolj nemirne domače fronte, katere trdnost je bila ključna za trdnost bojevane fronte. Čeprav na objavljenih seznamih ni bilo mogoče potrditi slovenskih sodelavcev KPQ – tiskov - ne skupine, pa vendarle velja verjeti spominom Janka Hacina, v katerih omenja pravnika dr. Ivana Kavčiča, dr. Josipa Pučnika in brata Boža in dr. Vladimirja Borštnika. KPQ naj bi se pridružili potem, ko je poveljstvo urada prevzel Eisner-Bubna, ki je na italijanski fronti spoznal Kavčiča in ga v začetku leta 1917 pritegnil v KPQ. 79 Kavčič naj bi dostopal do poročil, ki so nastajala v KPQ na podlagi podatkov iz tujega tiska, ter se zato povezal s tajnim odborom, obenem pa želel svojo ile - galno dejavnost okrepiti tudi z delom v KPQ, za kar pa je potreboval notranje moči; »z nezavedno pomočjo svojega najvišjega šefa Eisnerja-Bubne« naj bi pridobil nove sodelavce KPQ, in sicer Čeha (po materi Slovenca) Vojteha Strnada za češki referat in dr. Josipa Pučnika za jugoslovanski referat, konec leta 1917 pa Boža in dr. Vladimirja Borštnika za oddelek za ruski, ukrajinski in bolgarski jezik. Boža Borštnika so po brest-litovskem miru poslali v podružnico KPQ v Odesi. 80 Cenzurna skupina je obravnavala vse cenzurne zadeve, ki so zadevale vojsko, zlasti pa članke in telegrame vojnih poročevalcev. Domači urad je opravljal »kliping«, saj je pripravljal pregled tiska za vse vojaške poveljnike. Do ustanovitve posebnega glasbeno-gledališkega oddelka pri KPQ aprila 1917 je tudi upravljala z gledališči in filmsko distribucijo na fronti. Gledališke in glasbene skupine so odhajale na fronto že od začetka vojne, od decembra 1917 dalje pa jih je izbiral poseben sveto - valni odbor. Gledališke predstave so bile med vojaki zelo priljubljene, izvajali so jih celo na vozovih kot nekakšne premične predstave; med vojno je delovalo 18 t. i. dežurnih gledaliških skupin. 81 Pro - gram je bil praviloma lahkotne narave, na glasbenem področju predvsem operete, ki so med vojno 78 Cit. po: T omaž BUDKOVIČ, S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču. Iz pisem poročnika Vladimirja Bregarja , Celovec 2009, str. 136–138. 79 Eisner-Bubna je bil pred prevzemom funkcije vodje KPQ šef generalštaba 7. korpusa in se je bojeval v Karpatih, na karnijski in soški fronti. 80 HACIN 2006 (op. 28), str. 159–160. 81 ALBECHT 2018 (op. 51); Hannes STEINDL, Schiele in der Erlaufschlucht, noe.ORF .at, 2. 5. 2016, https://noe.orf. at/v2/news/stories/2771805/ (18. 9. 2020). 285 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI postale hit popularne kulture na Dunaju, pa tudi kabareti in plesne igre. Gledališka dejavnost v vojni sicer ni zamrla, nekatera (dunajska) gledališča so odprla vrata in skušala z znižanimi cenami vstopnic in drugimi ukrepi gledališče približati prebivalstvu, tudi na račun tiste kakovosti, ki so jo zagovarjale predvsem kulturniške elite, pri čemer film in opereta nikakor nista sodila med izborne umetniške izraze. Na dunajskih odrih je opereta dominirala, med 16 gledališči se jih je 6 ukvarjalo izključno z opereto, vodilo uprizarjanja pa je bil poslovni uspeh. Delovala so po novem poslovnem modelu, ki je bil klasičnim gledališčem tuj, in sicer na principu serijskih predstav, kar je znižalo stroške; ker je šlo za »sprotno« domačo produkcijo, se je zmogla hitro prilagoditi zapovedim časa in se je izognila prepovedim zaradi uprizarjanja nepravih (sovražnih) avtorjev. 82 Pravi praznik operete je bila vojna razstava v dunajskem Pratru leta 1916, ko je razstavo spremljal tudi program operet na vojno temo, ki so, po oceni Marka Cornwalla, globoko posegle v ljudsko kulturo, saj je celotni dogodek poskusil pomešati beg pred realnostjo z vojno realnostjo in se mu je uspelo izogniti uradnemu pečatu tiskovnega urada. 83 Urad za tujino je pripravljal preglede tujega tiska in bil odgovoren za distribucijo filmov v zave - zniških in nevtralnih državah. Prva svetovna vojna je po Cornwallovem mnenju predstavljala ključ - no obdobje za razvoj propagande, ki je postala sistematična in se je razvijala na »znanstven« način, da bi prebivalstvo oziroma druge ciljne skupine prepričala v določen miselni vzorec. 84 Propagandna skupina pa je bila križišče vseh ustvarjalnih skupin KPQ in glavna izdelovalka propagandnih bro - šur, bila je organizatorka likovnih razstav in avtorica mesečnih poročil KPQ. I-izpostava se je osredotočila na italijansko govoreča ozemlja, ki jih je zasedla avstro-ogrska vojska (po preboju fronte konec oktobra 1917). Izdajali so posebne časopise in podpirali frontno propagando s pamfleti, karikaturami in drugim propagandnim materialom. Za slovenske in hrva - ške vojake naj bi izhajal časopis Domovina , a je pod uredništvom nadporočnika dr. Anića tik pred prevratom izšla le ena številka. Temu enkratnemu izidu naj bi botrovalo sodelovanje urednika s Kavčičem in tajnim slovenskim odborom. Urednik naj bi sicer poveljniku zelo goreče predstavljal besedila v časopisu, spesnil naj bi celo pesem o Habsburžanih. Vendar pa so se tik pred natisom ča - sopisa pojavile »tehnične« težave, ker ni bilo stavcev, zato je KPQ od vojaškega poveljstva zahteval strokovno pomoč. Ko je bil časopis natisnjen, naj bi ga po Anićevih navodilih pomotoma poslali na Tirolsko. Po prevratu naj bi pri Aniću našli kar deset napisanih številk. 85 Umetniška skupina in slovenski vojni umetniki Umetniško skupino so sestavljali umetniki – naborniki in prostovoljci, praviloma starejši in ugle - dni ter za vojno službo ne več primerni slikarji, katerih sloves bi mogel imeti pozitiven učinek v javnosti, kasneje pa so se pridružili tudi mlajši uveljavljeni slikarji. Kot so zapisali v Navodilih , so vojni umetniki svojo umetnost dali v službo domovine. 86 Svoje delo so opravljali na bojišču in 82 BELLER 1999 (op. 52), str. 138. 83 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 27. 84 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 2. 85 HACIN 2006 (op. 28), str. 160–161. 86 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 25, Beilage IO. Bestimmuingen für die Kunstgruppe des Kriegspressequartiers (verjetno 5. 12. 1917). 286 PETRA SVOLJŠAK doma, zanj pa niso smeli zahtevati nadomestila, potne stroške in bivanje na terenu je kril KPQ, razen seveda vojnim umetnikom – častnikom in kadetom, ki so plačo prejemali po svojem činu. Za razliko od vojnih poročevalcev so vojni umetniki delali tudi na fronti. Tam so »civilni« voj - ni umetniki nosili vojaška pokrivala moštva in okoli roke napis Kunst (Umetnost). V upravnih vprašanjih so bili podrejeni KPQ, na bojišču pa so bili podvrženi vojaški kazenski zakonodaji. Vsa svoja dela so morali vojni slikarji in kiparji oddati vojaški upravi, za vsak teden dela na fronti po eno skico za (morebitno) razstavo, za vsak mesec dela doma po eno dokončano umetniško delo. Zbirno mesto (Akademija za umetnost, Vojni muzej, Vojni arhiv) je z umetniškimi deli upravljalo, jih inventariziralo in tehnično obdelalo za razstave. Navodila so posebej poudarila, da nekatere naloge zahtevajo skupno delo umetniške in propagandne skupine, pri čemer je bila posebna naloga dodeljena avstrijskemu in ogrskemu umetniškemu svetu pri obeh ministrstvih za kulturo, ki sta reševali vprašanja izbora umetniških del umetnikov, ki niso delovali pod okriljem KPQ. 87 Temeljna naloga umetniške skupine je bila predstaviti vojno, še posebno tisto na fronti. Glede na slikarske motive, ki so jih slikarji največ upodabljali, so bile določene tudi njihove vojne naloge: krajinarji so bili napoteni k upodabljanju bojnih položajev, figuraliki naj bi slikali bojne prizore in so bili načeloma zaradi varnostnih razlogov dodeljeni oddelkom topništva, portretiste pa so spod - bujali k primernemu portretiranju vojaških poveljnikov; 88 po nečimrnosti je na primer slovel ge - neral Svetozar Borojević pl. Bojna, nekateri pa so si omislili portretiranje celo pri več slikarjih. 89 Za umetnike na fronti so bile zato organizirane ekskurzije v trajanju dveh mesecev pod nadzorom in oskrbo delujočih enot, ki so morale sprejeti umetnike prijateljsko in jim omogočiti, da bodo svoje delo dobro opravili. 90 Vsekakor je bila umetnost v vojni postavljena pred svojevrsten izziv, tista, ki je bila v službi vojske, pa tudi pred dilemo, kako poustvariti vojno na način, ki gledalca ne bo pustil ravnodušnega, a tudi zaskrbljenega ne. Kakšna bo umetnost med vojno, o vojni in po njej, je revija Dom in svet povzela po reviji Kunst und Künsler : Ni se nam treba bati, da bodo po vojski zavladale slike bojev in taborišč v stilu tistih slik, ki so po vojski 1870 pobudile javno zanimanje. Nasprotno, zdi se nam, da bodo naši mladi slikarji, katerih je zelo mnogo na bojnem polju, doživeli zelo znamenite slikarske senzacije. Umetniška generacija leta 1870. se je zanimala za predmet; današnji talenti so vzgojeni impresionistično. Često jih bo obvladala množica prikazni, strašna lepota vojske in bogato, slikovito gibanje pokrajine, skozi katero divja boj. Pripraviti se moramo na pokrajine, polne prahu in dima in žarko razsvetljene od krutega solnca, v katerih bodo granate delovale kakor eksplozije narave same, v katerih se bodo množice vojakov strnile v strahotne gibne motive in kjer bo iz krčevitega življenjskega boja vstal ornament nove lepote. Videli bomo morda slike polne krvi, razdejanja in podivjanosti, toda o njih bomo mogli reči, kar so nekdaj rekli o Bojnem polju nekega mojstra: Podobno je šopku rož. Ogromna množica novih zaznav bo pripravila pot novi čutnosti in slikar, kipar, če se vrne zmagovit z bojnega polja, bo tudi v umetnosti zmagalec. 91 87 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 25, Beilage IO. Bestimmuingen für die Kunstgruppe des Kriegspressequartiers (verjetno 5. 12. 1917). 88 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 25, Kunstgruppeleitung, dopis izdal KPQ, 5. 5. 1917. 89 https://blog.hgm.at/2018/07/06/oesterreichisch-ungarische-propaganda-im-ersten-weltkrieg/ (19. 9. 2020). 90 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 25, Beilage IO. Bestimmuingen für die Kunstgruppe des Kriegspressequartiers (verjetno 5. 12. 1917). 91 Vojska in upodabljajoča umetnost, Dom in svet , 27/11, 1914, str. 380. 287 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO MED PRVO SVETOVNO VOJNO Natančnega datuma ustanovitve skupine poznavalci še niso razvozlali, po nekaterih namigih, na primer po enem od seznamov rekrutiranih slikarjev, bi glede na pripis pri nekaterih slikarjih, da so bili KPQ dodeljeni od začetka vojne dalje, lahko sklepali na delovanje umetniške skupine od samega začetka vojne. Skupino je vodil direktor Vojnega muzeja na Dunaju (Heeresgeschichtliches Museum) dr. Wilhelm John, saj je bil muzej z izbruhom vojne zaprt za javnost, postal pa je ena od zbirnih postaj umetniških del vojnih slikarjev in kiparjev ter je tako ustvaril pomembno umetni - ško zbirko, ki so jo razstavili v galeriji slik leta 1923. Pri tem je direktor deloval proaktivno, saj je umetniška dela neposredno odkupoval od umetnikov in ne zgolj čakal na to, kaj bo za muzej od - brala žirija pri Akademiji za likovno umetnost, osrednji zbirni točki umetniških del, ki so bila tam registrirana, deponirana, uokvirjena in drugače pripravljena za razstave. Po oceni strokovnjakov je tako nastala zbirka okoli 8000 slik, grafik in kiparskih del iz prve svetovne vojne. Omeniti velja, da so med drugo svetovno vojno umetniške zbirke iz muzeja preselili na varno v gradove Seebarn, Ottenstein, Stiebar in Bad Ausee v ruskem okupacijskem območju, saj so Dunaj, še posebej pa Arsenal in južno železniško postajo (Südbahnhof), razdejala zavezniška bombardiranja decembra 1944. Tudi »na varnem« umetniška dela niso bila na varnem, saj so jih, skupaj z inventarjem gra - dov, ropali tako lokalni prebivalci kot pripadniki Rdeče armade, ki je osebju muzeja sicer dovolila obiske in preglede materiala. Tako veljajo ocene, da je bila rešena le četrtina umetniških del. 92 Po oceni Izidorja Cankarja bi morda »pretresljivi dogodki vojske /.../ mogli vplivati na smer umetni - kovega mišljenja, tedaj bi se ta vpliv moral najprej pokazati pri tistih umetnikih, ki vojsko – namreč nje zunanji tek – najneposredneje doživljajo«. 93 Izdelke vojnih slikarjev in kiparjev, ki so bili, tako kot akademska formacija umetnikov, zelo raznovrstni, sta vojni arhiv in vojni muzej predstavljala na vojnih razstavah, ki so postale izredno učinkovito propagandno sredstvo, izkupiček pa je bil darovan v dobrodelne namene. Prva razstava KPQ je bila odprta jeseni leta 1915. Do maja 1917 je umetniška skupina svoja dela razstavila na 26 razstavah, na katerih so skupaj predstavili 7441 umetniški del. Največ razstav je bilo na Dunaju (4), dve sta bili v Budimpešti, deset pa po drugih mestih monarhije - v Stuttgartu, Bernu, Baslu in Zürichu. Do konca vojne je bilo organiziranih 40 razstav. 94 Cilj umetniških razstav je bil pove - zati življenje na domači in bojevani fronti, zbuditi notranjo občutljivost in tako, po besedah vodje umetniške skupine, ustvariti dialog med fronto in zaledjem. 95 O vojni razstavi v dunajskem Kün - stlerhausu leta 1916, ki jo je obiskal z dvomom o vplivu vojne na umetniško ustvarjanje, je poročal Izidor Cankar, ki je povzel uvodne besede poveljnika KPQ, po katerih »/s/lika deluje na domišljijo bolje nego najnazornejše in najobširnejše popisovanje; slika je naboljše sredstvo, da se zanimanje vzbudi in ohrani«. 96 Svojo oceno razstave, v kateri med jugoslovanskimi umetniki omenja Otona Ivekovića, je Izidor Cankar kritično zaključil: Bilo bi gotovo pretirano, ko bi hoteli umetniško brezpomembnost, ki je najočividnejša lastnost te razstave, smatrati za naravni sad vojske, ko bi trdili, da vojni slikar nujno mora ustvarjati ničvredne stvari; saj marsikatera slika, ki je nastala v poročevalskem stanu, ni 92 ALBRECHT 2018 (op. 51). 93 Izidor CANKAR, Razstava vojnih slik c. in kr. glavnega poročevalskega stana, Dom in svet, 29/1–2, 1916, str. 54. 94 ALBRECHT 2018 (op. 51). 95 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 27. 96 CANKAR 1916 (op. 93), str. 54. 288 PETRA SVOLJŠAK smela na razstavo, ker se je zdelo, da ne odgovarja nje programu, da ne budi navdušenja za vojsko, temuč grozo pred njo, in te slike so najbrž boljše. 97 Na dolgem spisku imen slikarjev v službi KPQ so nekatera sloveča imena sodobnega avstrij - skega slikarstva. Oskar Kokoschka je bil sprva velik podpornik vojne, svoj odnos do vojne pa je v slabem letu vojne korenito spremenil, ko je bil v Galiciji hudo ranjen v glavo in pljuča in je okreval v zdravilišču Weisser Hirsch pri Dresdnu. Kasneje se je javil v umetniško skupino in se v njeni službi znašel na soški fronti, kjer je ustvaril 26 risb pokrajine okoli tolminskega mostišča. Egon Schiele se je vpoklicu izognil, v službi KPQ je v ujetniškem taborišču Mühling v Spodnji Avstriji ustvaril serijo risb ruskih vojnih ujetnikov, v prostem času je ustvaril znamenito sliko Zerfallende Mühle (Razpadajoči mlin, 1916), jeseni 1916 pa se je naveličal podeželskega življenja in dosegel, da se je smel vrniti na Dunaj. 98 Z ukazom 27. decembra 1916 in kasneje še 1. januarja 1917 je bil v KPQ dodeljen slovenski slikar Ivan Vavpotič, 99 ki je opravil častniški izpit v Gradcu, slikal je na soški fronti, poslan je bil tudi v Judenburg k 17. pehotnemu polku, kjer je naslikal infanterista in mlado - stnega prijatelja Ivana Cankarja v vojaški suknji, 100 kar je pravzaprav ena redkih upodobitev Ivana Cankarja po »živi« predlogi in je predstavljala /…/ bridkožalostni spomin na Cankarjevo vojaško službovanje leta 1916. pri »Kranjskih Janezih« v Judenburgu, ki ga je v vsej tragiki sam opisal v »Sanjah infanterista Blaža« (Zbr. spisi XIX, str. 177). V Judenburgu je bil tedaj tudi Ivan Vavpotič, ki je bil mimo vojaške službe obilo zaposlen z risanjem tedanjih vojaških mogotcev, pa je tako nekako mimogrede upodobil tudi nesrečnega Janeza v obupni civilistovski drži in z otožnim v stran obrnjenih pogledom. Risba je kljub temu, da je bila izvršena z očividno naglico, dovolj točna in izvrsten primer Vavpotičeve izredne risarske zmogljivosti. Obenem prepričevalno govori o duševnem razpoloženju pisatelja v veliki vojni, ki ga je do dna pretresla v času, ko je v njem zorelo eno njegovih najlepših del /.../. 101 Vavpotič je upodobil tudi sebe v službi vojnega slikarja v karikaturi, ki jo je naslikal 14. julija 1917 in posvetil hčerki Ruth: Zlata moja Rutička, * za god (16. jul.) želim Ti srček vse najboljše! Da bi bila srečna in zdrava! 20. popoldne ob 5. popoldne pridem za en dan v Ljubljano. Marženki, Brunč - kotu * pozdrave pošilja očka. 102 Na soškem bojišču je leta 1917 upodobil Goreči italijanski položaj pri Tolminu in Požar na kolodvoru v Sv. Luciji ; devet slik iz vojnega obdobja hrani Narodni muzej Slovenije, medtem ko je 23 Vavpotičevih del shranjenih v Heeresgeschichtliches Museum. 103 Ivan Vavpotič je bil zaradi bolezni oproščen odhoda na območje 10. armade in napoten na delo na domu 22. oktobra 1918. 104 Propagandno dejavnost je na svojevrsten način nadaljeval tudi po vojni, saj 97 CANKAR 1916 (op. 93), str. 54–55. 98 Hannes STEINDL, Schiele in der Erlaufschlucht, https://noe.orf.at/v2/news/stories/2771805/ (18. 9. 2020). 99 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 23, E.Nr. 789/60. 100 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 574, Ivan Vavpotič. Za posredovanje gradiva se zahvaljujem dr. Barbari Vodopivec. 101 Martin BENČINA, Upodobitve Ivana Cankarja, Umetnost. Mesečnik za umetnostno kulturo , 7/1–3, 1942–1943, str. 23–24. 102 Karikatura je objavljena v: Umetnost, 7/7–9, 1942–1943, str. 117. 103 Odkrila jih je dr. Barbara Vodopivec. Gl. Barbara VODOPIVEC, Visual Propaganda in the Slovenian Territory during the First World War: Influences and Specifics, Acta historiae artis Slovenica , 25/2, 2020, str. 295–318. 104 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 23, K.Nr. 23005. 289 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI je avtor prve jugoslovanske poštne znamke Verigar (1919), ki simbolično predstavlja osvoboditev iz suženjskih verig, kot model pa mu je služil telovadec Stane Derganc. 105 Že 14. avgusta 1915 je bil KPQ dodeljen Alojz (Luigi) Kasimir 106 s Ptuja (nadomestni bata - ljon LIR. 26, Maribor), 107 ki je bil kot vojni slikar poslan v Belgijo, Galicijo in Dolomite. 108 V svoji vojnoslikarski dejavnosti je v veliki meri upodabljal porušene kulturnozgodovinske spomenike in znamenitosti. Tako je v Belgiji naredil (vsaj) dve litografiji, ki upodabljata mesti Mechelen in Löwen, predvsem pa je povedna njegova mapa litografij Galizien 1915. Ein Kunstlertagebuch . Kot navaja Marjeta Ciglenečki, je bila mapa natisnjena v 500 izvodih, izdal jo je dunajski založnik Hugo Heller in jo sestavlja 47 listov črno-belih in celo barvnih vojnih prizorov; zlasti je slikal poškodo - vane ali porušene arhitekturne spomenike, ker je bil »mojster v upodabljanju arhitekture in očitno je trpel, ko je s skicirko hodil med ranjenimi zgradbami« . 109 Marjeta Ciglenečki tudi ocenjuje, da je Kasimir skiciral v naglici, saj je založnik prejel neurejeno mapo, tako po velikosti slik kot po osnovni likovni zasnovi. 110 Na Prevaljah rojeni kipar Friedrich (Friderik) Gornik se je v umetniško skupino KPQ vključil 21. decembra 1915 111 in bil pomotoma priključen vojnim slikarjem. Svoja dela je ustvarjal na jugozahodni fronti, upodabljal pa je tako vojake kot živali, saj se je specializiral za kiparjenje živali. 112 Svoja dela je razstavljal na vojnih razstavah v letih 1916–1918 in v Künstlerhausu na Dunaju, 113 11 skulptur hrani dunajski Heeresgeschichtliches Museum. 114 Sodelovanje v KPQ in njenih skupinah je predstavljalo tudi dobro možnost, da se umetniki iz vojne vrnejo živi. Med vojnimi slikarji je bila tako »le« ena vojna smrtna žrtev, pri Gorlicah je namreč padel graški slikar Franz Hofer. 115 Fotografi in fotografija v prvem letu vojne niso bili deležni posebne pozornosti, KPQ je zapo - sloval le 11 fotografov, ko pa so se propagandne oblasti zavedle moči podobe, je bil junija 1915 izdan ukaz, po katerem je bil vsakemu korpusu dodeljen vojni fotograf ali ilustrator. Naloga fotografske skupine je bila zagotoviti fotografski material, ki je dopolnjeval poročila vojnih poročevalcev (do - mačih in tujih). Naloge so navodila opredelila kot taktične, izobraževalne, vojnozgodovinske in pro - pagandne, za slednje so bile predvidene tudi okrepljene skupine vojnih fotografov. 116 Del poklicnih 105 Damir GLOBOČNIK, Karikature v letih prve svetovne vojne, Zgodovinski časopis , 54/4, 2000, str. 609. 106 Za razlikovanje od očeta Aloisa Kasimirja, ki je bil prav tako slikar, je sam uporabljal ime Luigi. 107 OeStA, KA FA AOK KPQ Karton 42, Verzeichnis über die Erlässe, mit welchen die nachfolgenden Künstler beim AOK, Kriegspressequartier, Kunstgruppe, eingeteilt worden sind. 108 Živeti z vojno. Ptujski okraj med prvo svetovno vojno/To Live with the War. Ptuj District during World War I (ur. Nataša Kolar), Ptuj 2014, str. 26. 109 Litografiji hrani Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. O razstavi del iz grafične mape v ptujski galeriji Florijan leta 1995 gl. Marjeta CIGLENEČKI, Iz vojnega leta 1915, Tednik, 48/6, 9. 2. 1995, str. 5. Na razstavi je bilo predstavljenih 21 ohranjenih listov iz mape s številko 98. 110 CIGLENEČKI 1995 (op. 109), str. 5. 111 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 42, Verzeichnis über die Erlässe, mit welchen die nachfolgenden Künstler beim AOK, Kriegspressequartier, Kunstgruppe, eingeteilt worden sind. Nemška Wikipedija navaja podatek 4. januar 1916; gl. https://de.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Gornik (28. 10. 2020). 112 Hans KAUTZ, Akadem. Bildhauer Friedrich Gornik †, Zeitschrift des Österreichischen Entomologen-Vereines , 28, 1943, str. 148–150. 113 Povzeto po: https://de.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Gornik (28. 10. 2020). 114 Online-Katalog, Heeresgeschichtliches Museum, https://www.hgm.at/ausstellungen/online-katalog#/?searchQue ry=gornik&searchOffset=0&searchCollections= (28. 10. 2020). 115 ALBRECHT 2018 (op. 51). 116 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 23, Vorschrift für die bildliche Bericherstattung im Kriege. E. Nr.1854. 290 PETRA SVOLJŠAK vojnih fotografov je bil dodeljen tudi propagandni skupini KPQ, sodili pa so v pristojnost Vojno - geografskega inštituta, ki je hranil izvode fotografskih plošč in filmov, ki niso bili več namenjeni uporabi. Posebno mesto in naloge so imeli vojni fotografi v letalstvu. 117 Po zaključenih nalogah so se vojni fotografi vrnili v kraj, kjer je bilo nastanjeno pristojno vojaško poveljstvo, včasih so se med po - veljstvi izmenjevali, steklene plošče, ki so morale biti zaščitene posamično z varovalnim papirjem, na katerem so bili vsi potrebni podatki o fotografiji (naslov fotografije, številka negativa, naslov fotografa ali časopisa, pri katerem bo/je bila fotografija podvržena cenzuri), pa so razvili v večjih mestih. V fotografske vrste so pripustili tako profesionalne kot ljubiteljske fotografe, ki so predstavljali dodatno podporo propagandnemu naporu. Fotografi so lahko 70 % materiala uporabili za poslovne namene, 30 % pa ga je obdržal vojni arhiv. Celotno dejavnost slikovne propagande je uspelo poveljniku KPQ Eisnerju-Bubni centralizirati šele avgusta 1917, kar je pomenilo, da je KPQ postal edina slikovna pro - pagandna agencija v državi, ki je rokovala s slikovnim gradivom za propagando doma in v tujini. Filma kot mladega prodornega medija so se oblasti zavedale že ob izbruhu vojne, zato je KPQ za filmsko produkcijo sklenil pogodbe s tremi dunajskimi podjetji, in sicer Sascha-Filmfabrik v la - sti Sascha grofa Kolowrat-Krakowskega, ki je postal tudi vodja filmske skupine, Österreich-Unga - rische Kinoindustriegesellschaft pod okriljem Philipp & Pressburger in Wiener Kunstfilm- Indu - striegesellschaft m.b.H. 118 Filmska skupina je bila do 1. novembra 1915 podrejena Vojnemu arhivu, potem pa KPQ. Njena naloga je bila ustvariti pozitivno podobo avstro-ogrske vojske v zavezniških in nevtralnih državah, spremljali so terenske kinodvorane in izvajali filmsko cenzuro po navo - dilih političnih oblasti. Filmski oddelki s filmskimi profesionalci so filme snemali na bojišču, v neposrednem zaledju in v notranjosti države, kinematografski laboratorij pa je filme razvijal in zagotavljal vojaški nadzor nad posnetki. Kot so predvidevala navodila KPQ, ki so stopila v veljavo 1. januarja 1916, je bila naloga vojaških poveljstev, pri katerih so se nahajali filmski operaterji in nji - hovi pomočniki, da so izbrane vsebine ustrezale propagandnim namenom, obenem pa so morale upoštevati tudi prihodnji historični interes ali biti uporabne za poučevanje vojaških veščin in vse - bin. Izvod filma je naprej pregledalo poveljstvo, nato je bil poslan v vojni arhiv, od tam v obdelavo v filmski laboratorij, nato pa še pod drobnogled cenzure. Za neupoštevanje morebitne prepovedi predvajanja ali izogibanje cenzuri je bila predvidena visoka denarna kazen (40.000 kron). 119 Film - ske negative hrani Filmarchiv Austria na Dunaju. O vsebini filmov je sicer odločal poseben odbor za vprašanja propagande vojnih filmov, gradi - vo pa so bili tako bojni dogodki in akcije kot kulturni dosežki vojnih umetnikov, pa tudi naravne lepote monarhije; seveda pa niso smeli upodabljati zelo resničnih prizorov. Filmi so torej predvsem ponudili to, kar so gledalci želeli videti. Posebno navdihujoči so bili filmi z italijanske fronte z na - ravno scenografijo, kot je bil film Die zehnte Isonzoschlacht , pa tudi Das zerstörte Görz. Ein Opfer der ohnmächtigen Wut Italiens , 120 pri čemer so cenzorji s posnetkov odstranili vse, kar bi moglo izzvati sočutje do italijanskega nasprotnika. 121 Med posebnimi izzivi je bilo zagotovo snemanje pogreba cesarja Franca Jožefa v produkciji Sascha-Filma, ki je bil za projiciranje pripravljen že naslednji dan po snemanju. Skupina je ustvarjala propagandne filme v obliki vojnega filmskega tednika Sascha , 117 OeStA, KA FA AOK KPQ, Karton 23, Vorschrift für die bildliche Bericherstattung im Kriege. E. Nr.1854. 118 Oswald DENKMAYR, „Kurbelmann im Kriegsdienst“. Die Operateure der Filmstelle des k.u.k. Kriegsarchivs und des k.u.k. Kriegspressequartiers 1914 bis 1918 , Wien 2012 (tipkopis diplomske naloge), str. 16. 119 OeStA, KA FA AOK KPQ, Vorschrift für die bildliche Bericherstattung im Kriege. E. Nr. 1854 120 Kopijo filma hrani tudi Arhiv Republike Slovenije (ARS), SI AS 1086/2397, Razrušena Gorica, nedatirano. 121 BELLER 1999 (op. 52), str. 132. 291 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI na mesec je bilo treba posneti vsaj en film v dolžini 300 do 400 metrov (med 15 in 20 minutami projekcije), ki je prikazoval dejavnosti v vojaških taboriščih ali na okupiranem ozemlju, pa tudi posnetke vojne industrije in kmetijstva. 122 Kot ugotavlja Paul Winkler, je kino v zadnjih letih vojne predstavljal pomemben socialni ventil in stabilizator družbe (kot so navajale tudi tržaške oblasti, ko so prosile za znižanje starosti za ogled filmov s 17 na 12 let), saj je za kratek čas odvrnil pozornost od vsakodnevnih težav, ki so se le še kopičile, bolj ko se je bližal konec vojne. 123 Da je bil kino najpo - pularnejša oblika vojne kulture, dokazuje tudi podatek, da se je med vojno število kinematografov v Pragi kar podvojilo. 124 Dva umetniška žanra sta v avstro-ogrski vojni pravzaprav imela največji dobiček, poleg operete tudi film, zlasti pa direktor in vodja filmske skupine Sascha Kolowrat, ki je z »vpoklicem« filmskih strokovnjakov prihranil nekaj življenj, kar mu je bilo priznano tudi po koncu vojne, njegovo podjetje pa je ostalo vodilno filmsko podjetje v povojni Avstriji, čeprav je bilo že de - cembra 1917 vključeno v nemški filmski konglomerat Universum Film AG. S sklicem dunajskega parlamenta maja 1917 in cesarskim preklicem nekaterih vojnih zakonov/ uredb, kot je bila na primer amnestija za politične zapornike 2. julija 1917, je popuščal cenzurni pritisk, kar pa seveda ni pomenilo dokončnega zatona cenzure. V pisemski cenzuri so namreč jeseni 1917 pozornost poostreno preusmerili na tematike, ki so kazale na splošno razpoloženje prebival - stva, inteligence in političnih osebnosti, v poslovnih krogih in pri vojski na bojišču, ugotavljali so s temi tematikami povezane razlike pri posameznih narodih, podajali ocene vojaškega, političnega in gospodarskega položaja ter »merili« zaupanje v zmago in hrepenenje po miru, razpoloženje do zave - znikov, razpoloženje do nasprotnikov in nevtralnih držav (sovraštvo, ravnodušnost), obravnavanje notranje situacije v monarhiji (nacionalna politika, socialna vprašanja, vojaška obveznost, parla - mentarizem), protidržavne izjave in razmišljanja o bodoči podobi monarhije navznoter in navzven (aneksije, izguba ozemelj, poljsko vprašanje, odnos do Nemčije in drugih sosednjih držav). 125 Obenem se je krepila propaganda na fronti, saj je, kot smo videli, demarkacijska informacijska črta med obema frontama postajala vedno bolj zabrisana oziroma prepustna. Proti koncu vojne in monarhije Prvotni načrt poveljnika Eisnerja-Bubne je bila ohranitev KPQ tudi v miru, s preoblikovanjem v ministrstvo za informiranje in propagando. Toda s 14. decembrom 1918 je urad tako kadrovsko kot materialno prenehal delovati, naslednjega dne je bil predan vojaškemu poveljstvu na Dunaju. 126 Tik pred primopredajo so zaposleni v uradu po ukazu zažgali 80 odstotkov spisov, preostanek pa je shranjen v Avstrijskem državnem arhivu – Vojnem arhivu. 127 Toda arhivski preostanek predstavljalo predvsem spisi upravne narave, prošnje za zaposlitev v KPQ, prošnje za dopust, poročila častnikov iz tujine in poročila vodij skupin, medtem ko so bili dokumenti o metodologiji propagande uničeni. 122 Seznam filmske produkcije je objavljen v: DENKMAYR 2012 (op. 118), str. 146–160. 123 WINKLER 2014 (op. 39), str. 5. 124 CORNW ALL 2000 (op. 5), str. 27. 125 SVOLJŠAK 2010 (op. 17), str. 55–65. 126 REICHEL 2016 (op. 43), str. 132–133. 127 ALBRECHT 2018 (op. 51). 292 PETRA SVOLJŠAK Kljub temu je nastalo nekaj temeljnih del na temo KPQ in njegovega delovanja, predvsem glede same organizacije in načel delovanja, na katerih temelji tudi pričujoči prispevek, nastala pa so na podlagi razpršenega gradiva, ki ga hranijo dunajske ustanove, od arhivov, muzejev do knjižnic, nekoliko težje pa je ugotavljati dejanske vplive na umetniški vojni izraz, zlasti v slikarstvu in kiparstvu. Ne skrbno izdelanemu aparatu za nadzor nad življenji državljanov, v katerega se je brezkom - promisno zarezala cenzura, ne poskusom propagande, da bi na domači in bojni fronti krepila lo - jalnost in patriotizem do države in njene vojske ter spodbujala zaupanje v zmagovito moč avstrij - skega orožja, ni uspelo zadržati razkroja države. Nasprotno, t. i. notranja vojna (internal war) je razpoznana kot eden temeljnih procesov, ki so privedli do razpada večstoletne monarhije. 128 Bitko za srce in dušo, kot je propagandne poskuse avstro-ogrskih vojaških oblasti povedno označil Mark Cornwall, 129 sta država in vojska na vseh poljih delovanja klavrno izgubili, simbolično o tem govori usoda gradiva osrednjega propagandnega urada KPQ. V kolesju urada so svoj delež zapustili tudi slovenski sodelavci in umetniki, kakšen pečat je vojna vtisnila v različnih umetnostnih izrazih, pa je že predmet neke druge razprave. 130 128 John DEAK, Jonathan E. GUMZ, How to Break a State. The Habsburg Monarchy’s Internal War, 1914–1918, The American Historical Review , 122/4, 2017 str. 1105–1136. Novejša študija o zadnjem letu prve svetovne vojne in procesih razkrajanja monarhije: Slovenski prelom 1918 (ur. Aleš Gabrič), Ljubljana 2019. 129 CORNW ALL 2000 (op. 5). Besedna zveza je uporabljena v naslovu knjige. 130 Raziskava za pričujoči prispevek je potekala na ZRC SAZU, Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, v okviru raziskovalnega programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (P6-0052), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna, ter aplikativnega raziskovalnega projekta Likovna umetnost med cenzuro in propagando od srednjega veka do konca prve svetovne vojne (L7-8282), ki ga sofinancirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 293 UMETNOST MED CENZURO IN PROPAGANDO V PRVI SVETOVNI VOJNI Art between Censorship and Propaganda during the First World War Summary The essay deals with the relationship of the Austrian state apparatus to art during the First World War. In fact, the Austrian half of the empire introduced a military-bureaucratic system (war absolutism) through which the civil sphere was gradually placed under the control of the military. A very important and in many cases decisive role was attributed to censorship, which succeeded in controlling all areas of public and private life in the Austrian half of the Monarchy. Censorship was carried out by the provincial and central offices, while public opinion lay in the domain of the War Press Office (Kriegspressequartier), which became the Monarchy’s leading propaganda power. The War Press Office exercised its control over artistic propaganda in the illustrated press, in books, in postcards and in other media products for the public. The article, therefore, discusses the office’s fields of work and also sheds light on the activities of the art group (Kunstgruppe), which also “recruited” artists for the war effort. The documents also mention the Slovenian artist Ivan Vavpotič, who began working for the office in early 1915. The list of mobilized artists contained a few famous names in world art, such as Oskar Kokoschka, who had lived part of his war experience on the Isonzo Front and painted a series of paintings; the other famous artist was Egon Schiele, who was commissioned to depict the scenes in the Mühling prisoner of war camp in Upper Austria. APPARATUS 353 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|2 ∙ 2020, 353–360 Izvlečki in ključne besede Abstracts and keywords Martin Bele Je res to storil? Friderik V . Ptujski – strahopetec ali žrtev? 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek obravnava spor med štajerskima plemiškima rodbinama s sedežema na Ptuju in Liechtensteinu, ki se je kratek čas odvijal v 13. stoletju. Nekatere spise, ki so nastali v kontekstu tega spora, imamo lahko za prve ohranjene primerke srednjeveške propagande ene šta - jerske rodbine proti drugi. Namen članka je obravnavati najpomembnejši narativni vir tistega časa, t. i. Štajersko rimano kroniko Otokarja iz Geule, ki je bil v službi liechtensteinske rodbine. Eden od ciljev kronike je bil predstaviti Friderika V. Ptujskega kot strahopetca, ki naj bi bil pobegnil iz bitke na Moravskem polju. Članek predstavlja razloge za spor in njegov potek, dejansko obtožbo strahopetnosti, presojo resnice za obtožbo ter epilog celotnega spora med rodbinama. Obema štajer - skima plemičema – Otonu II. Liechtensteinskemu in Frideriku V. Ptujskemu – se je v začetku osemdesetih let 13. stoletja uspel o pobotati, kar sta poudarila tudi z medsebojno poroko svojih otrok. Ključne besede: srednjeveški spor, vojvodina Štajerska, 13. stoletje, Štajerska rimana kronika , Otokar iz Geule, Oton II. Liechtensteinski, Friderik V. Ptujski, bitka na Moravskem polju, propaganda Jan Galeta Narodni domovi na Moravskem in v avstrijski Šleziji pred letom 1914. Arhitektura in likovna umetnost kot priložnost za manifestacijo nacionalne pripadnosti 1.01 Izvirni znanstveni članek Tako imenovani narodni domovi so ena izmed poseb - nosti ne le arhitekture temveč tudi narodnega preporo - da na območju habsburškega cesarstva v obdobju od ok. Martin Bele Did he Really Do it? Frederick V of Ptuj – Coward or Victim? 1.01 Original scientific article The article addresses the brief 13 th century dispute be - tween the Styrian noble families of Ptuj (German: Pettau) and Liechtenstein. The related texts should be considered as some of the earliest still preserved examples of medi - eval propaganda of one Styrian family against an other. The paper’s purpose is to highlight the most important narrative source of the time, Ottokar aus der Gaal’s Sty - rian Rhyme Chronicle . This Chronicle was written by a Liechtenstein vasal, and was meant to portray Frederick V of Ptuj as a coward – specifically during the battle on the Marchfeld. The article discusses the reason behind and the course of the feud, the actual accusation of cow - ardice, the validity of the accusation and lastly the epi - logue of the whole dispute between the parties. Both of the Styrian nobles involved – Otto II of Liechtenstein and Frederick V of Ptuj – obviously came to an agreement sometime in the early 1280s and sealed hostilities with a marriage of their children. Keywords: medieval dispute, duchy of Styria, 13 th cen- tury, Styrian Rhyme Chronicle , Ottokar aus der Gaal, Otto II of Liechtenstein, Frederick V of Ptuj, battle on the Marchfeld, propaganda Jan Galeta National Houses in Moravia and Austrian Silesia before 1914. Architecture and Fine Arts as an Opportunity for the Manifestation of National Allegiance 1.01 Original scientific article National Houses are one of the phenomena not only of the architecture but also of the national revivals in the territory of the Habsburg Empire in ca. 1850–1914. These 354 IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS leta 1850 do leta 1914. Ta središča družabnega življenja so gradila društva in združenja, ne samo za svoje sede - že, temveč tudi z namenom privabiti čim širše občinstvo in s svojimi gledališkimi igrami, plesi, proslavami, pre - davanji ali restavracijami spodbuditi narodno zavest. Na Moravskem in v Šleziji so tovrstne objekte gradili Čehi, Nemci in Poljaki. Stavbe s tako jasno opredeljeno nacionalno funkcijo so ponujale tudi priložnost z nacionalno propagando na - govoriti tako svojo okolico kot tudi obiskovalce. To je bilo mogoče doseči z različnimi sredstvi: z izbiro arhi - tekturnega sloga, ikonografijo arhitekturne dekoracije in umetniških del, prireditvami ob slavnostnih otvoritvah narodnih domov in govori na teh dogodkih, kampanja - mi v časopisju, katerih namen je bil očrniti narodne do - move nasprotnega naroda in njihove obiskovalce ter tudi t. i. »odpadnike«. Članek na konkretnih primerih in v širšem kontekstu predstavlja povezavo med arhitekturo in nacionalno propagando. Ključne besede: narodni domovi, zgodovina arhitektu - re, nacionalizem, Moravska, Šlezija, nemška hiša Susanne König-Lein Habsburški mavzolej v sekovski samostanski cerkvi 1.01 Izvirni znanstveni članek S tem ko je nadvojvoda Karel II. Avstrijski kot prostor za svoj pokop in pokop svoje družine izbral samostansko cerkev v Sekovi (Seckau), je poudaril njen status stolne cerkve sekovske škofije, ki je bil s širjenjem protestan - tizma v drugi polovici 16. stoletja ogrožen. Gradnjo in opremljanje mavzoleja v letih 1587–1612 so v glavnem izvedli severnoitalijanski stavbarji, slikarji in štukater - ji. Po eni strani so bili sposobnejši, po drugi strani pa so bili, drugače kot štajerski umetniki, katoliške vere. Delo in izbrani materiali so predstavljali velik strošek. Po smrti nadvojvode sta si njegova vdova, nadvojvo - dinja Marija, in kasneje njegov sin, nadvojvoda Ferdi - nand, kljub finančnim težavam prizadevala mavzolej dokončati. Kompleksna ikonografija reliefov na epitafu in slopih ter na stropnih in stenskih poslikavah aludi - ra na nadvojvodo Karla II in njegovo družino v smislu glorifikacije predstavnikov in zaščitnikov katoliške vere. Habsburški mavzolej je kot celostna umetnina sijajna manifestacija začetka protireformacije. Ključne besede: Habsburžani, Notranja Avstrija, proti - reformacija, mavzolej, nadvojvoda Karel II. Avstrijski, nadvojvodinja Marija, Alexander de Verda, Teodoro Ghisi, Sebastiano Carlone centres of social life were built by clubs and associations, not just as their private seats, but to attract a greater au - dience and boost national enthusiasm through theatre plays, balls, fests, lectures, or welcoming restaurants. In the case of Moravia and Silesia, these houses were built by Czechs, Germans, and Poles. It is evident that buildings with such clearly nationally orientated functions allowed for national propaganda to reach out to their surroundings as well as their visitors. This was accomplished by several means: the architec - tural style itself; the iconography of architectural decora - tion and works of art; the festivities accompanying the ceremonial openings of national houses and the speeches given at these events; the campaigns led by the press to defame opposing national houses and their visitors, as well as so-called ‘renegades’. Thus, the paper presents a connection between architecture and national propa - ganda and demonstrates it through specific examples in a broad period context. Keywords: National Houses, history of architecture, na - tionalism, Moravia, Austrian Silesia, Deutsches Haus Susanne König-Lein The Habsburg Mausoleum in Seckau Monastery Church 1.01 Original scientific article With the choice of the Seckau collegiate church as a bur - ial place for himself and his family, Archduke Karl II em - phasized its status as the cathedral church of the diocese of Seckau, which was endangered by the spread of Pro- testantism in the second half of the 16 th century. The con - struction and furnishing of the mausoleum in the years 1587 to 1612 were mainly carried out by northern Italian builders, painters, and plasterers who, on the one hand had special abilities, and on the other hand – in contrast to the Styrian artists – were Catholics. Large funds had to be raised for their fees and for the selected material. After the Archduke’s death, his widow, Archduchess Ma - ria, and later his son, Archduke Ferdinand, were very keen on completing the mausoleum despite difficulties in funding. The complex iconography of the reliefs on the epitaph and on the pillars, as well as the ceiling and wall paintings, refers several times to Archduke Karl and his family in order to glorify the regent as representative and protector of the Catholic faith. As a “Gesamtkunstwerk” , the Habsburg Mausoleum is a splendid manifestation of the beginning of the Counter-Reformation. Keywords: Habsburgs, Inner Austria, Counter-Refor - mation, Mausoleum, Archduke Charles II., Archduchess Mary, Alexander de Verda, Teodoro Ghisi, Sebastiano Carlone 355 IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS Miha Kosi Reprezentativne zgradbe grofov Celjskih – izraz dinastične propagande 1.01 Izvirni znanstveni članek Grofje Celjski so bili nedvomno najpomembnejša ple - miška rodbina z izvorom na današnjem slovenskem ozemlju. Njihov meteorski vzpon je dosegel zenit s povi - šanjem v državne kneze leta 1436, vendar so že leta 1456 izumrli. Na višku moči so posedovali okrog 125 gradov, kar je bil rezultat več kot stoletja dolge načrtne grajske politike. Eden od načinov izražanja moči in prestiža so bile tudi reprezentativne zgradbe, obenem oblika dina - stične propagande. Članek prikazuje nekatere prestižne zgradbe Celjskih: mestni grad v Celju, njihovo glavno rezidenco, dva strateška gradova na dostopih iz Italije (Vipava, Postojna), tri nove, ki so jih grofje zgradili v 15. stoletju (Bela Peč, Fridrihštajn, Mokrice), dva na presti - žnih lokacijah na Koroškem (Landskron) oziroma pri Dunaju (Liechtenstein) in njihove mestne rezidence na Dunaju, v Zagrebu, Budimu in Beogradu. Ključne besede: grofje Celjski, gradovi, grajska politika, srednji vek, palača, Celje, Dunaj, Zagreb, Budim, Beo - grad Tina Košak Med uniformnim in edinstvenim. Upodobitve dobrotnikov cistercijanskega samostana Stična 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek obravnava najobsežnejši ohranjeni sklop upo - dobitev dobrotnikov iz slovenskih samostanov, tj. por - trete dobrotnikov in deželnih knezov iz cistercijanskega samostana Stična. Osredotoča se na tipologijo, pomen in slogovne značilnosti z ozirom na sorodne ohranjene cikle iz (notranje)avstrijskih samostanov in z ozirom na njihove likovne in pisne vire. Celopostavni portretni upodobitvi vojvode Leopolda III. in njegove soproge Viride (Narodna galerija, Slovenija), doslej pripisani Ferdinandu Stainerju, razkrivata izrazite sorodnosti s serijo šestih celopostavnih upodobitev dobrotnikov ci - stercijanskega samostana Vetrinj Ferdinanda Fromiller - ja. Atribucijo Fromillerju omogoča tudi Fromillerjeva risba dobrotnika, identičnega Leopoldu III., v Koro - škem deželnem arhivu. Tudi primerjalna analiza dese - tih ovalnih portretov stiških dobrotnikov in deželnih knezov omogoča tezo, da so dela nastala v Fromillerjevi delavnici. Portreti so nastali v naslonu na ilustracije v knjigah portretov, kot vir napisov na spodnjem delu Miha Kosi Representative Buildings of the Counts of Cilli – an Expression of Dynastic Propaganda 1.01 Original scientific article The Counts of Cilli (Celje) were undoubtedly the most important noble family to originate from the area of present-day Slovenia. Their meteoric rise reached its peak with their elevation to the rank of imperial princes in 1436, although the dynasty died out in 1456. At the height of their might they possessed more than 125 castles, the result of a century-long deliberate castle politics. One dis - tinct way to express might and prestige was through rep - resentative buildings, in itself also a dynastic propaganda. This article presents some of the Cilli’s more prestigious buildings: The town palace in Celje, their main residence, two strategic castles on the approaches from Italy (Wip - pach/Vipava, Adelsberg/Postojna), three new fortifica - tions built by the counts themselves in the 15 th century (Weißenfels, Friedrichstein, Mokrice), two on prestigious locations in Carinthia (Landskronn) and above Vienna (Liechtenstein), and their residences in the urban envi - ronments of Vienna, Zagreb, Buda and Belgrade. Keywords: Counts of Cilli, castles, castle politics, Mid - dle Ages, palace, Celje, Vienna, Zagreb, Buda, Belgrade Tina Košak Between Uniformity and Uniqueness. Depictions of Benefactors of Stična Cistercian Abbey 1.01 Original scientific article The article focuses on the largest surviving ensemble of portraits of lay dignitaries from Slovenian monasteries, i.e. depictions of the benefactors from Stična abbey. It draws particular attention to their typology, compari - sons with similar surviving works from (Inner) Austrian monasteries as well as their models and written sources. Full-figure life-size depictions of Leopold III, Duke of Austria and his wife Viridis (National Gallery of Slove - nia, Ljubljana), hitherto ascribed to Ferdinand Stainer, reveal strong parallels with a series of six benefactors of Viktring abbey by Josef Ferdinand Fromiller, now in the Carinthian State Museum in Klagenfurt, and can be, based on Fromiller’s benefactor drawing, which is identi - cal to Leopold III, attributed to Fromiller. Similarly, com - parative analysis of ten oval portraits of the provincial princes and benefactors of Stična (in the National Gallery and the National Museum of Slovenia) reveals that they were also most probably made in Fromiller’s workshop, closely following illustrations in portrait books, which 356 ovalov pa je bila identificirana leta 1719 dokončana I d io g r a p h ia Pavla Puclja. Ključne besede: upodobitve dobrotnikov, portret, knjige portretov, Stična, Josef Ferdinand Fromiller, Ferdinand Stainer, Leopold III. Avstrijski, Virida Visconti Vesna Krmelj Narodi gredo svojo silno pot. Položaj in ustvarjalnost likovnih umetnikov med prvo svetovno vojno na Kranjskem med cenzuro in propagando 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek z vidika cenzure in propagande obravnava pogoje za umetniško produkcijo v času vojnega ab - solutizma na Kranjskem, kjer je generacija slovenske moderne in impresionistov šele vzpostavljala pogoje za institucionalni razvoj slovenske umetnosti in s tem posledično tudi za uspešno propagando. Številni umet- niki zato v vojni propagandi niso našli le možnosti za preživetje, temveč so v povečanem obtoku in pomenu vizualnih sporočil hkrati prepoznali tudi priložnost za uveljavitev tako osebnih kot narodnih idealov. Kljub prevladujočim avstrijsko-germanskim vzorcem so skozi likovno tradicijo narodne pokrajine, ljudsko umetnost in slovensko poezijo našli načine za spodbujanje sloven - ske nacionalne zavesti. Ključne besede: umetnost med prvo svetovno vojno, produkcijski pogoji, Kranjska, cenzura in propaganda, nacionalna pokrajina, Josip Mantuani, Ivan Vavpotič, križani vojak, Jakopičev paviljon, recepcija Franci Lazarini Nacionalni slogi kot propagandno sredstvo prebujajočih se narodov. Slovenski in drugi nacionalni slogi v arhitekturi okoli leta 1900 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek obravnava različne nacionalne arhitekturne sloge, značilne za arhitekturo zadnjih desetletij Habs - burške monarhije, na območju Slovenije, jih umešča v sočasno avstro-ogrsko arhitekturno produkcijo in sku - ša opredeliti njihovo propagandno vlogo. Predstavljeni so poskusi Ivana Jagra, Cirila Metoda Kocha in Ivana Vurnika za oblikovanje slovenskega nacionalnega slo - ga, obravnavani pa so tudi primeri češkega in nemškega are identified here. Moreover, the chronicle of Stična ab - bey by Paolo Puzel dating to 1719, has been identified as the source of the inscriptions on the lower part of the oval portraits. Keywords: depictions of benefactors, portraiture, portrait books, Stična (Sittich) abbey, Josef Ferdinand Fromiller, Ferdinand Stainer, Leopold III, Viridis Visconti Vesna Krmelj The Nations Go Their Own Way. The Position and Creativity of Artists in Carniola between Censorship and Propaganda during the First World War 1.01 Original scientific article The article discusses the conditions for art production at the time of war absolutism in Carniola from the point of view of censorship and propaganda. In Carniola, the gene ration of the Slovene moderna and the impressionists had only begun to establish the conditions for an institu - tional development of Slovene art and, consequently, for successful propaganda. This is the reason why numerous artists found in war propaganda not only possibilities for survival, but they also recognised in the increased circula - tion and meaning of visual messages an opportunity to establish personal and national ideals. Despite prevalent Austrian and German models, they found ways to en - courage Slovene national awareness through the art tradi - tion of national landscape, folk art, and Slovene poetry. Keywords: art during the First World War, production circumstances, Carniola, censorship and propaganda, national landscape, Josip Mantuani, Ivan V avpotič, cruci - fied soldier, Jakopič Pavilion, reception Franci Lazarini National Styles as a Means of Propaganda of the Awakening Nations. Slovenian and Other National Styles in Architecture around 1900 1.01 Original scientific article The article addresses various national architectural styles characteristic of architecture of the last decades of the Habsburg Monarchy on the territory of Slovenia. It places them within concurrent Austro-Hungarian architectural production and tries to determine their propaganda role. It presents Ivan Jager, Ciril Metod Koch and Ivan V urnik’ s efforts for designing Slovenian national style, while it also discusses examples of Czech and German national IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS 357 nacionalnega sloga (nemške neorenesanse). V zaključ - nem delu avtor ovrže opredelitev opusa Lászla Takátsa v Murski Soboti za primer madžarskega nacionalnega sloga. Ključne besede: arhitektura, Slovenija, Avstro-Ogrska, pozni historizem, secesija, slovenski nacionalni slog, češki nacionalni slog, nemška neorenesansa, madžarski nacionalni slog, propaganda Edgar Lein Gradec in Rim – bazilika sv. Petra kot vzor za cerkev sv. Katarine in mavzolej 1.01 Izvirni znanstveni članek Mavzolej v Gradcu so gradili od leta 1614 dalje po načr - tih Giovannija Pietra de Pomisa, njegov naročnik pa je bil nadvojvoda Ferdinand (od leta 1619 cesar Ferdinand II.). Prvotna zasnova fasade je nastala pod vplivom cer - kvenih pročelij Andrea Palladia. Po letu 1621 je bila fasada povišana z nadstropjem atike, ki poteka okoli celotne zgradbe, in zaključena s trikotnim čelom, nad katerim se pne mogočen segmentni lok. Ta motiv, ki ga je prvi uporabil Michelangelo, najdemo tudi nad portali stolnice v Reggiu Emilii in cerkve Il Gesu v Rimu. Tudi arhitekturna členitev zunanjščine sega vse do Michelan - gelovega osnutka zunanjščine bazilike sv. Petra. Bogate dekorativne oblike imajo milanski ali lombardski zna - čaj. Posrednik rimskih arhitekturnih oblik je bil jezuit Wilhelm Lamormaini, ki je v Gradcu deloval kot sveto - valec in spovednik nadvojvode Ferdinanda in njegove družine in je verjetno imel odločilno vlogo pri preobli - kovanju mavzoleja v spomenik protireformacije. Ključne besede: cerkev sv. Katarine in mavzolej v Grad - cu, Giovanni Pietro de Pomis, cesar Ferdinand II., Wil - helm Lamormaini, jezuiti, Il Gesù, bazilika sv. Petra, pročelja Palladijevih cerkva, milanska in lombardska arhitektura, Michelangelo Mija Oter Gorenčič Kartuzijanska politika grofov celjskih – zgled za Habsburžane? 1.01 Izvirni znanstveni članek V prispevku je raziskano, ali je mogoče prepoznati med - sebojne vplive in zglede v kartuzijanski politiki Habsbur - žanov in grofov Celjskih. Da bi našli odgovor na to vpra - šanje, so bile pregledane listine, ki izpričujejo hkratno styles (the German Neo-Renaissance). In the concluding part, the author disproves the definition of Lászlo Takáts’ oeuvre in Murska Sobota as an example of Hungarian national style. Keywords: architecture, Slovenia, Austria-Hungary, Late Historicism, Art Nouveau, Slovenian National Style, Czech National Style, German Neo-Renaissance, Hun - garian National Style, propaganda Edgar Lein Graz and Rome – St. Peter’s Basilica as a Model for St. Catherine’s Church and Mausoleum 1.01 Original scientific article The Mausoleum in Graz was built after 1614 by Giovanni Pietro de Pomis on commission of Archduke Ferdinand (since 1619 Emperor Ferdinand II). The first design of the façade was influenced by Andrea Palladio’s church fa - çades. After 1621 the façade was raised by an attic storey, which runs around the entire building, and crowned with a triangular pediment, which is vaulted by a mighty seg - mental arch. This motif, first used by Michelangelo, can also be found above the entrance portals of the Cathedral of Reggio Emilia and Il Gesù in Rome. The structure of the outer walls of the building can also be traced back to Michelangelo’s design of the outer walls of St. Peter’s. The rich decorative forms are of Milanese or Lombard character. Jesuit Wilhelm Lamormaini was the mediator of the Roman architectural forms. Active in Graz as an advisor and confessor to Ferdinand and the archducal family he likely held a decisive role in the transforma - tion of the Mausoleum into a Monument of the Counter- Reformation. Keywords: St. Catherine’s Church and Mausoleum in Graz, Giovanni Pietro de Pomis, emperor Ferdinand II, Wilhelm Lamormaini, Jesuits, Il Gesù, St. Peter’s Basilica, façades of Palladio’s churches, milanese and lombard architecture, Michelangelo Mija Oter Gorenčič The Carthusian Policy of the Counts of Cilli – a Model for the Habsburgs? 1.01 Original scientific article The paper discusses whether it is possible to discern mu - tual influences in the Carthusian policy of the Habsburgs and the Counts of Cilli. The documents that attest to the simultaneous connection between the Carthusians, the IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS 358 povezavo med kartuzijani, Habsburžani in Celjani. Ugo - tovljena je bila tesna prepletenost, ki se kaže tudi na ume - tnostnem področju. Najbolj reprezentativen umetnostni spomenik te povezanosti je strešni stolpič kartuzije Jur - klošter, ki je v članku na novo časovno umeščen, in sicer v sredino 14. stoletja. Kartuzijanska politika grofov Celj - skih, ki so imeli svoj sedež na južnem Štajerskem v bližini kartuzij Žiče in Jurklošter, in tesni medsebojni kontakti so bili zagotovo ena od najpomembnejših vzpodbud za Habsburžane pri njihovi odločitvi za naselitev kartuzija - nov v okolici Dunaja in v Spodnji Avstriji in za pokop v kartuzijanskih cerkvah. Ključne besede: srednji vek, grofje Celjski, Habsburža - ni, kartuzijani, kartuzijanski samostani, Jurklošter (Gai- rach), Gaming Friedrich Polleroß Portret in propaganda na primeru cesarja Karla VI. 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek poda ja pregled javnih funkcij cesarskih por - tretov na primeru portretov Karla VI., iz čigar časa je ohranjenih veliko pisnih in slikovnih virov. Ena od glav - nih tem je uporaba portretov v procesu iskanja vladar - jeve soproge in pri zaročnih slovesnostih. Po nekaj Kar - lovih otroških portretih je v času španske nasledstvene vojne nastala množica vladarjevih portretov, zaradi ka - terih je prišlo celo do »portretne vojne «. Podeljevanje portretnih miniatur in častnih medalj ter uporaba dr - žavnih portretov sta imela pomembno politično vlogo pri dednih poklonitvah deželnih stanov. Tudi pri dru - gih praznovanjih so bile vladarjeve slikarske in kipar - ske portretne upodobitve predstavljene v javnosti. Sa - mostojne portrete ali serije pa so zbirali v »cesarskih« ali »avstrijskih« dvoranah mestnih hiš (Dunaj, Bruselj, Maribor), samostanov (Salem, Ottobeuren, St. Florian, Osoje) in rezidenc cerkvenih knezov (Bamberg, Salzbu - rg). Nekatere primere je mogoče najti tudi v plemiških dvorcih (Forchtenstein, Znojmo) ali uradnih vladnih in univerzitetnih stavbah. Ključne besede: cesar Karl VI., funkcije portretov, dr - žavni potreti, ceremonial Habsburgs, and the Counts of Cilli were analysed to answer this question. A close interconnectedness was discovered, which is also visible in the field of art. The most representational monument of this connection is a ridged turret of the Jurklošter charterhouse. The article establishes a new chronological placement of the turret, the middle of the 14 th century. The Carthusian policy of the Counts of Celje with their seat in southern Styria and therefore very close to the Charterhouses Žiče and Jurklošter and the tight mutual contacts were surely one of the most important encouragements for the Habsburg family in their decision to settle this elite monastic order near Vienna and in Lower Austria and to be buried in Carthusian churches. Keywords: Middle Ages, Counts of Cilli (Celje), Hab - sburg Family, Carthusians, Carthusian monasteries, Jurklošter (Gairach), Gaming Friedrich Polleroß Portrait and Propaganda at the Example of Emperor Charles VI 1.01 Original scientific article The paper discusses the public functions of the impe - rial portrait exemplary with the portraits of Charles VI, where we have many texts and images as sources. The main themes are: the use of portraits during the search for princely spouses and the ceremonies of engagement. After a few child portraits of Charles there was a flood and even a war of portraits during the Spanish War of Succession. The distribution of portrait miniatures and medals of grace and the use of state portraits during ceremonies played an important political role in the rec - ognition of the new ruler by his different states. Also, in other festivities, paintings or sculptures of the monarch were presented in public. Single portraits or series with the portrait of Charles were collected in the “Imperial or Austrian halls” of town halls (Vienna, Brussels, Maribor), abbeys (Salem, Ottobeuren, St. Florian or Ossiach), and in the residences of church princes (Bamberg and Salz - burg). Some examples can also be found in the castles of aristocrats (Forchtenstein, Znojmo) or official govern - ment and university buildings. Keywords: Emperor Charles VI, use of portraits, state portraits, ceremonial IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS 359 Petra Svoljšak Umetnost med cenzuro in propagando v prvi svetovni vojni 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek analizira odnos avstrijskega državnega aparata do umetnosti med prvo svetovno vojno. Zelo pomemb - no vlogo je imela cenzura, ki ji je uspelo nadzirati vsa po - dročja javnega in zasebnega življenja v avstrijski polovici monarhije, medtem ko je bilo upravljanje javnega mne - nja v domeni Vojnega tiskovnega urada. Urad je izvajal nadzor nad umetniško propagando in tiskom, knjigami, razglednicami in drugimi javnimi mediji. V članku so analizirana področja dela urada in dejavnost umetniške skupine (Kunstgruppe), v katero so bili vključeni ume - tniki, ki so na svoj način spodbujali delo vojske; med nji - mi sta bila iz slovensko govorečih dežel Ivan Vavpotič in Luigi Kasimir. Seznam mobiliziranih umetnikov vsebuje tudi nekatera slavna imena svetovne umetnosti, na pri - mer Oskarja Kokoschko in Egona Schieleja. Ključne besede: prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, cenzura, propaganda, umetnost, Vojni tiskovni urad Polona Vidmar Portreti kot vizualizirani spomin na dosežke zaslužnih mariborskih meščanov 1.01 Izvirni znanstveni članek V prispevku je analiziranih dvanajst portretov ugle - dnih mariborskih meščanov, ki so bili ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja naslikani za mariborski rotovž, občinsko hranilnico in prostore gledališko-kazinskega društva. Avtorica je analizirala upodobljene rekvizi - te glede na funkcijo portretirancev, ugotovila prvotno nahajališče portretov in na podlagi sočasnih časopisnih člankov in jubilejnih besedil navedla nagibe naročnikov ter portrete prvič predstavila v okviru sorodnih por - tretnih serij v prestolnicah (Dunaj, Gradec, Ljubljana, Zagreb) in bližnjih štajerskih mestih (Ptuj, Radgona). S portretnimi serijami županov, predstojnikov direkcije občinske hranilnice in gledališko-kazinskega društva so člani mariborske lokalnopolitične in finančne elite vi - zualizirali izjemne dosežke upodobljencev, da bi jim za - gotovili trajen spomin in spodbujali bodoče kandidate. V kontekstu primerljivih srednjeevropskih portretnih galerij je pri mariborskih serijah manj pomembno kon - tinuirano upodabljanje nosilcev funkcije, poudarjena je propagandna vloga portreta kot nagrade za posamezni - kove izjemne dosežke. Petra Svoljšak Art between Censorship and Propaganda during the First World War 1.01 Original scientific article The essay deals with the relationship of the Austrian state apparatus to art during the First World War. A very important role was attributed to censorship, which suc - ceeded in controlling all areas of public and private life in the Austrian half of the Monarchy, while public opinion lay in the domain of the War Press Office. The War Press Office exercised its control over artistic propaganda in the press, in books, in postcards and in other public me - dia products. The article, therefore, discusses the office’s fields of work and also sheds light on the activities of the art group (Kunstgruppe), which also ‘recruited’ artists for the war effort: Ivan Vavpotič and Luigi Kasimir from the Slovenian-speaking area. The list of mobilized artists contained a few famous names in the art world, such as Oskar Kokoschka and Egon Schiele. Keywords: First World War, Austria-Hungary, censorship, propaganda, Art, War Press Office Polona Vidmar Portraits as a Visualised Memory of Meritorious Achievements of Maribor’s Townspeople 1.01 Original scientific article The article analyses 12 portraits of renowned Maribor townspeople, which were painted for Maribor Town Hall, Maribor Savings Bank, and the rooms of the Town Theatre and Casino Society at the end of the 19 th and the beginning of the 20 th century. The author analysed the painted requisites based on the function of the portrayed, discovered the original location of the portraits, and based on the concurrent newspaper articles and cele- bratory texts, identified the motives of the patrons, while she also presented the portraits in the scope of similar portrait series in the capital cities (Vienna, Graz, Ljubljana, Zagreb) and nearby Styrian towns (Ptuj, Bad Radkersburg) for the first time. The members of Maribor’ s local political and financial elite used the portrait series of mayors, representatives of the Town Savings Bank Directorate and the Theatre and Casino Society to visualize exceptional achievements of the portrayed to ensure their lasting memory and to encourage future candidates. In the context of comparable Central European portrait galleries, the Maribor series places less importance on the continuous portrayal of the function holders and em- phasises the propaganda role of the portrait as a reward for an individual’s exceptional achievements. IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS 360 Ključne besede: portretno slikarstvo, portretna gale - rija, Maribor, mariborski župani, Alois Graf, Eduard Lind Barbara Vodopivec Vizualna propaganda med prvo svetovno vojno na ozemlju Slovenije: vplivi in posebnosti 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek se osredotoča na vprašanja, kakšna je bila podoba vizualne propagande na slovenskih tleh v času prve svetovne vojne, od kod so prihajali vplivi in ali ta podoba odslikava določene regionalne posebnosti. Avtorica analizira delovanje osrednjega avstroogrskega vojnega tiskovnega urada ( Kriegspressequartier, KPQ ) ter njemu podrejenih umetniške ( Kunstgruppe ) in propagandne skupine ( Propagandagruppe ). V osredje postavlja njihov vpliv na slovenski prostor, kot se kaže na podlagi medvojnih umetniških razstav, delovanja vojnih slikarjev in mehanizmov produkcije vsebin za množične tiske. Na podlagi arhivskega gradiva razkriva nekatere še neznane podrobnosti delovanja kiparja Fri - edricha Gornika (1877–1943) in slikarja Ivana Vavpo - tiča (1877‒1943) kot vojnih umetnikov in predstavlja del Vavpotičevega do sedaj pri nas neznanega vojnega opusa, ki ga hrani Vojni muzej na Dunaju. V nadalje - vanju so analizirani likovni motivi in tematike zbirke razglednic Vojska v slikah , ki je izhajala na Slovenskem, pri čemer avtorica posebno pozornost posveča iskanju vplivov in opredelitvi posebnosti, ki jih lahko vežemo na slovenski prostor. Ključne besede: vizualna propaganda, vojni tiskovni urad, KPQ, umetniška skupina, Ivan Vavpotič, Friede - rich Gornik, zbirka Vojska v slikah , vojne razglednice Keywords: portraiture, portrait gallery, Maribor, mayors of Maribor, Alois Graf, Eduard Lind Barbara Vodopivec Visual Propaganda in the Slovenian Territory during the First World War: Influences and Specifics 1.01 Original scientific article The contribution focuses on the issues related to the image of visual propaganda in the Slovenian territory during the First World War; on the origins of its influ - ences; and on the question whether this image reflected any regional characteristics. First, it presents the results of analysing the activities of the central Austro-Hungar - ian War Press Office (Kriegspressequartier, KPQ) and its Art Department (Kunstgruppe) and Propaganda Department (Propagandagruppe). It underlines the in - fluence of these institutions in the Slovenian territory based on the wartime art exhibitions, activities of war artists, and mechanisms of producing the mass press contents. Based on the archival materials, it also reveals certain previously unknown details regarding the ac - tivities of sculptor Friedrich Gornik (1877–1943) and painter Ivan Vavpotič (1877–1943) as war artists and presents Vavpotič’s wartime opus, kept in the Museum of Military History in Vienna, which has, to date, not received scientific attention. In the continuation, the ar - ticle reveals the results of the analysis that focused on the topics and art motifs of the postcard collection War in Pictures, published in the territory of Slovenia, and pays special attention to identifying the influences and defining the peculiarities that can be associated with the Slovenian territory. Keywords: visual propaganda, War Press Office, KPQ, Art Department, Ivan Vavpotič, Friederich Gornik, War in Pictures, war postcards IZVLEČKI IN KLJUČNE BESEDE / ABSTRACTS AND KEYWORDS 361 Sodelavci Contributors Doc. dr. Martin Bele Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor martin.bele@um.si Dr. Jan Galeta Masarykova univerzita, Filozofická fakulta Seminář dějin umění Arna Nováka 1/1 CZ-602 00 Brno 170193@mail.muni.cz Dr. Susanne König-Lein Körblergasse 59 A-8010 Graz koenig-lein@aon.at Doc. dr. Miha Kosi ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana miha.kosi@zrc-sazu.si Doc. dr. Tina Košak ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana in Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Oddelek za umetnostno zgodovino Koroška cesta 160 2000 Maribor tina.kosak@zrc-sazu.si Vesna Krmelj ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana vesna.krmelj@zrc-sazu.si Doc. dr. Franci Lazarini Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor franci.lazarini@um.si Prof. dr. Edgar Lein Körblergasse 59 A-8010 Graz edgar.lein@gmx.at Doc. dr. Mija Oter Gorenčič ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana mija.oter@zrc-sazu.si Dr. Friedrich Polleroß Universität Wien, Institut für Kunstgeschichte Garnisongasse 13, Universitätscampus Hof 9 A-1090 Wien friedrich.polleross@univie.ac.at Izr. prof. dr. Petra Svoljšak ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana petra.svoljsak@um.si Izr. prof. dr. Polona Vidmar Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor polona.vidmar@um.si Dr. Barbara Vodopivec ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana barbara.vodopivec@zrc-sazu.si ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|2 ∙ 2020, 361 Viri ilustracij Photographic credits Martin Bele 1–2: P . Vidmar, B. Hajdinjak, Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni , Ptuj 2008. 3: Wikipedia Commons. Jan Galeta 1: H. Bulín, Besední dům v Brně. 1872–1922 , Brno 1922. 2: Sammelmappe hervorragender Concurrenz-Entwürfe, 15, 1888. 3, 8, 10: arhiv avtorja . 4–5, 9: Jan Galeta. 6: Mährisch-schlesischer Correspondent. Ilustriertes Morgenblat , 234, 14. 10. 1898. 7: Der Bautechniker , 15/7, 1895. Susanne König-Lein 1, 39: Österreichische Nationalbibliothek, Wien, https://digital.onb.ac.at . 2: G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae , Grät z 1681. 3–20, 26, 31, 32, 35, 37, 38: Susanne König-Lein. 21–24: Atelier Dipl. Restaurator Erika Thümmel, Gradec. 25, 27, 28–30, 33, 34: Wikimedia Commons. 36: http://www.abtei-seckau.at/index.php/aktuelles/kirchenrenovierung. Miha Kosi 1, 8: G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae , Grät z 1681. 2: Slovenski zgodovinski atlas , Ljubljana 2011. 3, 5–6, 12: J. W . Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae , Wagensperg in Crain 1679. 4, 10, 13: Igor Sapač. 7, 11: Wikipedia Commons. 9: K. Dinklage, Kärnten um 1620. Die Bilder der Khevenhüller-Chronik , Wien 1980. 14: © Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec. 15: Župnija sv. Danijela, Celje (foto: Tomaž Lauko). 16–18: Ivo Gričar. 19–20: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Gorazd Bence). 21: © Pokrajinski muzej Celje (foto: Tomaž Lauko). 22: https://www.geschichtewiki.wien.gv.at/Datei:Hofburg_Rekonstruktion_1440.jpg. 23: http://www.deutschefotothek.de/documents/obj/90007771. 24: P . Herzog, Cosmographia austriaco-franciscana , Köln 1740. 25: N. Klaić, Povijest Zagreba. 1: Zagreb u srednjem vijeku , Zagreb 1982. 26: Hungarian atlas of Historic Towns. 4: Buda. I: To 1686 , Budapest 2015. 27: © Pokrajinski muzej Celje. 28: Miha Kosi, Mateja Rihtaršič. ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 25|1 ∙ 2020, 363–365 363 364 Tina Košak 1–2, 8, 10, 13, 15, 17, 19, 23, 25, 31, 35 © Narodna galerija, Ljubljana (foto: Bojan Salaj). 3–5, 9, 11, 33, 36: Landesmuseum Kärnten, Celovec (foto: Tina Košak). 6–7: © Kärntner Landesarchiv, Celovec. 12, 34: Tina Košak. 14, 16, 18, 20, 22, 24, 32: © Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana. 21, 27, 29: © Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (foto: Tomaž Lauko). 26, 28: © Österreichische Nationalbibliothek , Dunaj. 30: arhiv avtorice. Vesna Krmelj 1: Svetovna vojska , 1/1, 1914. 2: Svetovna vojska , 2/10, 1915. 3–4, 14: © Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana. 5: Dom in svet , 29/3–4, 1916. 6: Janko Dermastja. 7: Ana Kocjančič. 8: Ilustrirani glasnik , 1/43, 24. 6. 1915. 9: https://www.reddit.com/r/propagandamedia/comments/f006bj/your_liberty_bond_will_help_stop_ this_us/. 10: © Canadian War Museum, Ottawa. 11: http://www.all-art.org/art_20th_century/grosz6.html 12: © Narodni muzej Slovenije, Fotodokumentacija OZUU NMS, Ljubljana . 13: Zvonček , 18/5, 1917. 15: Wikipedia Commons. Franci Lazarini 1–4: Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana. 5–6: © Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana. 7, 12: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Andrej Furlan). 8: © Pokrajinski arhiv Maribor. 9–10, 13: Igor Sapač. 11: © Zgodovinski arhiv Ljubljana. Edgar Lein 1, 22–23, 25–26: Markus Enzinger. 2: Friedrich Polleroß. 3–4: © Universalmuseum Joanneum, Abteilung Antike, Münzkabinett, Gradec. 5–6: M. Wundram, T. Pape, Andrea Palladio. 1508–1580. Architekt zwischen Renaissance und Barock , Köln 2009. 7–12, 24: Wikipedia Commons. 13: http://www.lombardiabeniculturali.it/opere-arte/schede/4y010-26476/. 14: R. Wittkower, Le antiche rovine di Roma nei disegni di Du Pérac , Milano 1990. 15: S. McPhee, Bernini and the Bell Towers. Architecture and Politics at the Vatican , New Haven-London 2002. 16–17: Metropolitan Museum of Art, New Y ork, https://www.metmuseum.org/art/collection . 18: © Universität Wien, Institut für Kunstgeschichte, Dunaj. 19–20: © Universalmuseum Joanneum GmbH, Alte Galerie, Gradec. 21: B. Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge in der ersten Hälfte des XVII. Jahrhunderts , 2, Freiburg 1913. VIRI ILUSTRACIJ / PHOTOGRAPHIC CREDITS 365 VIRI ILUSTRACIJ / PHOTOGRAPHIC CREDITS Mija Oter Gorenčič 1, 3, 4, 7, 9, 11: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Gorazd Bence). 2: Wikipedia Commons. 5: Arhiv Republike Slovenije. 6: Wikimedia Commons. 8: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Andrej Furlan). 10: © Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana. Friedrich Polleroß 1: Robert Keil. 2–3, 17–18: Elisabeth Klecker. 4: © Kunsthistorisches Museum, Dunaj. 5–12, 15–16, 19, 21, 23: Friedrich Polleroß. 13: © Muzeum umění Olomouc, Arcidiecézní muzeum Olomouc, Olomouc. 14: © Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana. 20: Julia Strobl. 22: Tomáš Kowalsky. Polona Vidmar 1: Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1899, Marburg a. d. Drau 1898 . 2–3: Pokrajinski arhiv Maribor (foto: Polona Vidmar). 4–6, 14–16, 18: © Pokrajinski muzej Maribor (foto: Tomo Jeseničnik). 7: © Wien Museum, Dunaj (foto: Birgit Kainz, Peter Kainz). 8: © Sammlung der Stadt Graz, Kulturamt, Gradec. 9: © Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptuj (foto: Boris Farič). 10–11: © Museum im alten Zeughaus, Radgona. 12–13: J. Peyer, Denkschrift der Gemeinde-Sparkasse in Marburg , Marburg 1912. 17: © Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (foto: Tomaž Lauko). 19: Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1898 , Marburg a. d. Drau 1897 Barbara Vodopivec 1: Wien Geschichte Wiki Commons. 2, 5, 10–13: © Heeresgeschichtliches Museum, Dunaj. 3–4: © Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj. 6–9, 14: © Narodna galerija, Ljubljana. 15–17: J. J. Švajncer, Vojska v slikah. Slovenske vojne razglednice v 1. svetovni vojni. Zbirka Miloša Mikoliča in Miomirja Križaja , Logatec 2015. 18–20: © Goriški muzej, Nova Gorica. 21: © Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.074(436+439)(082) LIKOVNA umetnost v habsburških deželah med cenzuro in propagando = Visual arts in the Habsburg lands between censorship and propaganda / [urednika Franci Lazarini, Tina Košak ; prevodi Andrea Leskovec, Borut Praper, Nika Vaupotič]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2020. - (Acta historiae artis Slovenica, ISSN 1408-0419 ; 25/2, 2020) ISBN 978-961-05-0495-5 1. Vzp. stv. nasl. 2. Lazarini, Franci COBISS.SI-ID 38441219 Za avtorske pravice reprodukcij odgovarjajo avtorji objavljenih prispevkov. The copyrights for reproductions are the responsibility of the authors of published papers. Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic (copyright). All rights reserved. No part of this publication may be reproduced, stored in a retrieval system or utilized in any form or by any means, electronic or mechanical, including photocopying, recording or otherwise, without prior permission of the copyright owner.