Prejeli smo pismo
Zakaj tako dolgo?
Krajevno skupnost Vrhovce pozna marsika-teri občan občine Vič-Rudnik in ji potiho tudi zavida zavoljo izredne urejenosti tako glede šole, vrtca, telefona, trgovine, dobrih gostilen, urejenih avtobusnih zvez s centrom mesta kakor tudi splošne urejenosti. Nad navidezno ureje-nostjo resda nihče ne bo razočaran kakor tudi nismo krajani, ki smo z veseljem spremljali vse kar se je novega gradilo. Tako je v razmeroma kratkem obdobju postala skorajda urejena kra-jevna skupnost. Tisti skorajda pa je povod mo-jemu pisanju in upam si trditi tudi vsakodnevni pomislek vseh tistih, ki vodijo svoje nadebudne-že v vrtec. Zgradili so vrtec, pozabili pa na
primeren dovoz. Problem urejenega dovoza pa je kakor izgleda nerešljiv, saj se je o tem raz-pravljalo ničkolikokrat, a se v petih letih odkar se osebno srečujem s tem problemom ni naredi-lo nič vidnega.
Starši, ki svoje otroke vodimo v vrtec, zgrajen s samoprispevkom smo navajeni nevsakdanjih sprejemov po poti preden spravimo malčke v toplo zavetje. Priče smo pripombam, da hodimo po privatni lastnini, da so dvoriščna vrata vrtca zaprta z žico s strani stanovalca, ki meji na vrtec, da se žez noč pojavijo nove luknje v cestišču in da je cesta slabo oskrbovana in je seveda make-damska.
Tako smo se po teh resnično nemogočih ra-zmerah vozili par let in nemo čakali, da se problem uredi.                                           .,
Nekega dne pa je avto popolnoma odpovedal in mehanik je ugotovil, da je temu kriva vožnja po slabem cestišču. Tedaj smo se dokončno odločili, da poslej ne hodimo oz. se ne vozimo več po tej poti. A glej, druga možna ulica dosto-pa do vrtca XVII je imela ob začetku znak »Prepovedano za vsa vozila« s pripisom »dovo-ljeno za stanovalce«. Malce smo se začudili zakaj ta znak prav tu in ne na vseh podobnih
ulicah, ki jih je na Vrhovcih polno, pa vendar spoštovali smo prometni znak, parkirali na kon-cu prve ulice in se peš napotili do vrtca. Vse do 5. 3. 1980. Ura je bila 12.30 minut, naročeni smo bili pri zdravniku in zelo se nam je mudilo. Prvič v svoji 10-letni dobi šofiranja sem zavest-no kršila prometni znak in zapeljala v to, za moje pojme, v nekoliko s prometnimi znaki privligirano ulico. Z menoj je bil mož, ki je pri avtu ostal tako, da v nobenem primeru ne bi nikogar ovirali.Po slabih petih minutah sem se vrnila k vozilu in sprejel me je čuden pozdrav starejše tovarišice, izgleda stanovalke ličnih enodružinskih hišic te ulice: »Tovarišica ali ne znate brati? Poklicala bom policijo! Vozite po našem dvorišču!«
Resnično me je prizadelo tisto zadnje, saj do sedaj nisem vedela da hodim vsakodnevno po privatni lastnini. In verjamite mi vsako jutro se bojim, da bo poleg navedenega znaka stal do-datni pripis »Pozor hud pes«, saj je po mnenju stanovalcev te ulice zemlja po kateri hodimo v vrtec privatna lastnina na kateri pa je tak znak upravičen.                                  v
Želim javen odgovor pristojnih za to zadevo, da pojasnijo neenotno urejenost s prometnimi znaki in dokončen odgovor glede ureditve do-stopa do vrtca v tem časopisu ker dokončnega odgovora še ni bilo, kljub temu, da je bilo to tudi delegatsko vprašanje.
Po mojem mnenju bi se to dalo urediti z enosmerno vožnjo po starem dovozu preko uli-ce XVII, ki bi se za kak meter razširila na sosednji vrt. Dobro vem, da taka rešitev ni enostavna toda starejši krajani so se v vseh primerih odrekanja koščka zemlje v družbeno pa tudi za individualno korist obnašali dokaj strpno, saj se nekoč mali kraj ne bi mogel urediti v tako urejeno naselje kakršno je danes.
ZDENKA ZVONC