I




/

■v


)

\

\

\

\

\

\

)

\

UČNA SNOV

IZ ŽIVALSTVA
SOMATOLOGIJE

za osnovne Sole priredil

ALFONZ VALES

PROFESOR DRŽAVNE GIMNAZIJE V MARIBORU

1928

IZDALA SLOVENSKA SOLSKA MATICA

i

{

i

i

i

i

i

i

i

i

i

i

i

i

i




UČNA SNOV

IZ ŽIVALSTVA IN
SOMATOLOGIJE

ZA OSNOVNE ŠOLE PRIREDIL

ALFONZ VALES

PROFESOR DRŽAVNE GIMNAZIJE V MARIBORU

1928

IZDALA „SLOVENSKA ŠOLSKA MATICA"

TISK UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI
ZANJO ODGOVARJA FRANCE ŠTRUKELJ V LJUBLJANI

4 J 132

01)00  5  0 ^^

Predgovor .

Ta knjižica ima splošni in posebni del. V prvem delu
podajam metodična navodila, kako se naj obravnavajo
živali, in razlagam važne pojave iz živalske biologije; tu sem
tudi precej obširno obdelal poglavje o učnih zbirkah.

Držeč se načela, naj pride v osnovni šoli predmet tedaj
na vrsto, ko otroka najbolj zanima, sem v posebnem delu
snov razvrstil po letnih časih, pri tem pa določil obsežnemu
delu  — obravnavanju domačih živali  — zimski čas, ker
mora učitelj v ostalih letnih časih obravnavati drugo nujno
prirodopisno gradivo.

Kakor v »Učni snovi« iz rudninstva in rastlinstva (za*
ložila Sl. Šol. M.) je tudi v tej knjižici obdelane več snovi
nego je more osnovna šola obravnavati, da si učitelj glede
na čas in priliko lahko izbere gradivo. Poleg podrobnih
opisov se vrste tudi krajši opisi manj važnih živali; zlasti
v splošnih pregledih letnih časov sem kratko označil nekat
tere živali, ki jih često srečamo na šolskih izletih. V teh pr e?
gledih podajam tudi mnogo obče važnih bioloških pojavov.

Ker si učenec najbolje zapomni snov, ki jo je opazoval,
se naslanja podrobno opisovanje skoro povsod na opazot
valne naloge in take poizkuse, ki jih učitelj učencu z lahkoto
predoči. Iz tega vidika so iz obravnavanja izpadle mnoge
česito tudi važne podrobnosti, ki jih ni učenec ne more za*
znati ni učitelj primerno podati.

Prirodopis je zlasti v osnovni šoli tudi praktičnega
pomena; zato sem mestoma dokaj obširno razpravljal, kako
nam opisane živali koristijo, oziroma škodijo, in dodal nas
vodila, kako je treba zatirati škodljivce. Primerno so opit
sane tudi živali, ki se jih otroci boje, in zopet druge, ki jih

4

mladina črti in preganja. Zato sem krastačo obravnaval v
posebni učni sliki, da učitelj lahko v podrobnem učencu
pokaže, kako krivično ljudje obsojajo to žival.  — Izmed
tujih živali sem navedel le one, ki nas zanimajo zaradi veli'
kosti, ki so nevarne ljudem in domačim živalim in one, ki
nam veliko koristijo.

Zadnji odstavek opisuje na kratko človeško telo ter
veže ta opis z zdravoslovjem. Dodati bi moral še navodila,
kako naj se pomaga v prvi sili ponesrečencem. Ker pa to
snov itak obravnavajo priročne knjižice in koledarji, sem
poglavje opustil.

S to knjižico je završena osnovnošolska prirodopisna
snov vseh panog.  — Z velikim veseljem sem knjižice prU
rejal, hoteč podati našemu učitelju, zlasti začetniku, kako
in v katerem obsegu naj obravnava te lepe vede. Naj bi
učitelj po teh navodilih zainteresiral mladino za prirodo,
da bi jo razumno opazovala, občudovala in pravilno ocenjen
vala. V tem slučaju bo prirodopisni pouk blagodejno vplival
na učenčevo dušo in v vzgoji po svoje pripomogel, da se
razvije iz učenca  — dober človek.

V Mariboru, meseca februarja 1928.

A. Vale s.

Metodična navodila,

i.

Že rastlina zanima otroka, koliko več privlačne sile
ima šele žival. Žival skače, se veseli, se jezi, žaluje ter se
otroku lahko tako prikupi, da jo vzljubi ter se z njo igra
kakor s tovarišem. Po pravici zavzema torej pouk iz Živah
stva važno mesto v osnovni šoli.

V prvem šolskem letu prinese otrok s seboj že precej
znanja iz živalstva, predvsem pozna, zlasti na deželi, četvero*
nožne živali in ptice iz neposredne okolice. Nekatere živali
je videl tudi na slikah. Na temi znanju, ki ga nazorni nauk
še poglobi in utrdi, temelji pravi prirodopisni pouk iz žival*
stva v III. šol. letu. V IV. šol. letu vzameš v poštev nekatere
prebivalce travnika, polja in ribnika ali potoka. V V. šol.
letu obravnavamo gozdne živali, na višji stopnji pa razne
druge živali, zlasti škodljivce po vrtu, sadonosniku, polju
in v gozdu. Na višjo stopnjo spada tudi obravnavanje naj*
važnejših živali tujih dežel ter pouk o ustroju člov. telesa
in zdravoslovju.

Razen podrobnih opisov naj spoznajo otroci v glavnih
obrisih še druge živali; saj se često nudi prilika, n. pr. pri
obravnavanju beril, letnih časov, pri pouku v prosti naravi
in na izletih; večkrat vprašajo tudi učenci sami po tej 1  ali
oni živali. Pripomnimo, da mora učitelj kot skrajni minimum
podrobno opisati vsaj one živali, ki jih obravnava čitanka.

Glede razvrstitve snovi na šolsko leto naj služijo letni
časi za merilo. Žival naj pride v pouku tedaji na vrsto, ko
jo otrok najlaže opazuje in se zanjo najbolj zanima. Da
izkoristimo čas, obravnavamo pozimi domače živali, tuje
živali ter somatologijo in higijeno.

6

Kakor v rastlinstvu tako tudi v živalstvu ne podajamo
golega opisa, temveč poudarjamo tudi pomen organov za
življenje dotične živali, seveda vselej v kolikor je učni
stopnji primerno. Že v nazornem nauku lahko navajamo
otroke, da pravilno pojmujejo zvezo med telesnim ustrojem
in živi jenskim pomenom organov, saj govorimo o pomenu
čutil in udov. Ta zavisnost je cesto tako očitna, da jo otroci
zlahka pojmijo, tako da že na srednji stopnji upoštevamo
živalsko biologijo ter z njo osvežimo pouk. Naslednji prh
meri naj omenjeno zvezo nekoliko osvetlijo.

Velikost, teža in jakost živali.  Velike živali
rabijo mnogo hrane in morajo radi tega imeti razsežnejši
prostor na uporabo; slon živi na pr. v pragozdih, kit na
odprtem morjui, miški pa zadostuje podstrešje ali. klet. Od
velikosti je zavisna tudi telesna moč. Medved je močan, še
silnejši je afriški slon in vendar so te živali pravi slabiči,
če jih primerjamo mravlji in mnogim drugim majhnim
živalim. Mravlja namreč zlahka,vleče breme, ki je težje od
nje same, slon pa tega ne zmore. Živalska moč se torej ne
stopnjuje sorazmerno velikosti. Biološki zakon pravi, da
raste jakost živali v dveh m er eh (kvadratno), telo pa v treh
(kubično). Zato domača mačka lahko pleza, njena sorodnika
lev in tiger pa tega ne zmoreta. Ž velikostjo in jakostjo je
tudi gibanje v zvezi: za svojo velikost skače bolha silno
daleč, če bi bila velika kakor zajec, ne bi skakala bolje
nego on.

Barva.  Mnogim živalim se ujema barva več ali manj
z barvo bivališča: zajec, krastača in poljski škrjanec so
zemljaste barve, zelena kobilica skače po travniku, siva
kuščarica pa se solnči na skali. Varovalna barva ne očituje
živali. Radi tega se zajec rad potuhne; toda čestokrat mu je
to v pogin, zlasti pri lisici, ki ga lovi na voh. Sploh pa varo*
valna barva živalim vsakokrat škoduje, če počivajo ali se
celo gibljejo na kraju, ki se v barvi ne ujema z njihovo. —
Močeradov, os in sršenov se mnoge živali izogibljejo— sva*
rilina barva; vendar tudi to sredstvo ni zanesljivo, saj zgrabi
belouška močerada in roparska ujeda sršenar se najraje

7

hrani ob sršenih, osah in čmrljih, Varovalna, oziroma sva*
rilna barva branita torej' živali le deloma.

Udje, rep in telesna gibčnost.  Oblika in
raba udov bolj ali manj gibčnega telesa zavise od kraja,
kjer se žival navadno kreta.

Ribi je rep glavno gibalo (gibalni organ), ptici pa krili
in rep. Krt ima kratke, a močne sprednje ude, veverica in
zajec pa dolge zadnje ude. Velike živaji, ki nimajo roparske
čudi, imajo dolge, vitke ude, da lahko ubeže (srna, divja
koza).

Hrana, zobovje, kljun.  Po zobeh najlaže spo*
znaš, ob čem se žival hrani. Najbolj izrazito zobovje imajo
zveri; spomnimo se le dolgih podočnjakov, ki plen umore,
ostrogrbastih kočnjakov, ki hrano raztrgajo in malih se*
kalcev, ki oštržejo mesto s kosti. Rastlinojedcem meljejo
široki kočnjaki in glodajo dletasti sekalci (govedo, veverica);
krt, jež in netopir imajo pa več ali manj enake, koničaste
zobe, da lahko prebadajo trde žuželke. — Tudi ptičji kljun
je hrani prikladen. Močvirniki (štorklja) grabijo plen z dol?
gim koničastim kljunom, raca in drugi plovci pa grabijo in
precejajo hrano s širokim 1 , občutljivim kljunom. Zrnojede
ptice znači kratek, stožčast in močan kljun, ki z njim lahko
tarejo in luščijo semena. Ptice, ki se hranijo ob črvih in
gosenicah, pa jih love z bolj šibkim in šiljastim kljunom
(kukavica, pravi pevci).

Čutila  vodijo živali do hrane in jim naznanjajo pre*
tečo nevarnost. -— Vodne živali nimajo dobro razvitih čutil.
Kako bi jim neki služilo bistro oko, ko pa je v vodi malo
svetlobe; tudi uho se je vodnim prebivalcem slabo razvilo,
ker se redkokdaj rabi. — Ptice izborno vidijo, človek zrn
niti ne vidi, ki jih kura in vrabec pobirata; lastovka že od
daleč zapazi mušico .in se okrene za njo; ujeda zagleda plen
že iz silne višave in se vrže nanji V poltemi lovečim živalim
se zenica razširi, da pride več žarkov v oko 1  (mačka, lisica,
gad in modras). — Gozdne živali bolje slišijo in vohajo
nego vidijo (lisica, volk, jazbec, slon), isto velja podzemelj*
skim živalim (krt).

8

Korist in škoda. To poglavje zavzema, zlasti v
osnovni šoli, važno mesto. Običajno pravimo, ta žival je
koristna, -ona pa škodljiva in vendar je le malo živali, ki
so splošno koristne, oziroma škodljive. Po drugi strani pa
vse premalo cenimo korist in preradi pretiravamo škodi j k
vost nekaterih živali.

Krta smatramo za koristnega, dasi žre za poljedelstvo
važne deževnike rajši ko ogrce; silno požrešnega netopirja
pa premalo cenimo, četudi se hrani izključno ob škodljivih
žuželkah in koristi ponekodi tudi z obilnimi odpadki. Enako
se godi krastači, ki je prava sreča za polja in vrtove; neka*
terim (posebno dečkom) je ta žival sploh le zato na svetu,
da jo mučijo in pobijajo. Nevednežu je vsaka kača strupena
in škodljiva; toda ali napravita belouška in kobrarika res
toliko škodo, če požreta par rib, navadno neokusnih, ki se
jih pa lotita šele, če jima žab zmanjka. O škodljivosti goža,
ki se hrani najrajši z mišmi, pa sploh ne moremo govoriti.
Istotako so lovci in kmetje razkričali kune in lisice za škod*
ljivke, četudi je že davno dokazano, da te živali strašno
gospodarijo med poljskimi mišmi.

Navedenim točkam pripominjamo, da živali ne obrav*
navamo v vseh podrobnostih; napačno bi bilo:, če bi navajali
vse barve pestrobarvne živali; v takih slučajih zadostuje
izraz »pisan«. Število zob ni važno, važna pa je njih oblika
in raba. Velikost živali opišemo najbolje, če primerjamo
žival drugi, otrokom znani živali; včasih jt> tudi lahko zme*
rimo. Pri velikih živalih (velike dom. živali, slon, kit) lahko
navedemo tudi težo.

Učila.  Brez učil ne obravnavaj nobene živali! —
Idealna učila so žive živali, kajti na njih ne vidimo samo
prirodnih oblik in barv, temveč tudi gibanja, ki jih najlepša
slika ne more ponazoriti. Živali, kakor mačka, pes, jež,
kunec, miš, razni ptiči, belouška, kuščarica, slepič, žabe,
krastača, ribe, razni hrošči, rak, polž in deževnik se prav
lahko žive obravnavajo. — V šolski sobi zapiramo živali
v kletke, steklenice, večje kozarce ali v škatlje, ki naj imajo
stekleno steno. Učitelj mora skrbeti, da žival v ujetništvu
ne trpi gladu in žeje in jo naj 1  izpusti po pouku. Če opa*

9

zujemo živali dalj časa, da bi se nam pred očmi razvijale,
tedaj jih spravimo v akvarije ali terarije. 1  — V drugi vrsti
služijo kot učila nagačene živali in šele nazadnje vzamemo
v poštev slike. Učila je treba dobro izrabljati, zlasti moraš
na slikah upoštevati okolico, če je je kaj.

Učilo postavi v šolski sobi tako, da ga otroci dobro
vidijo. Majhne predmete ali podrobnosti na večjih premetih
kaži po sobi med dvema klopema, ali jih pa nariši. —
O risanju'  v prirodopisnem pouku ter o izletih  glej
knjižico »Učna snov iz rastlinstva S. Š. M. 1926.«! Razume
se, da ne delamo posebnih izletov radi snovi iz živalstva,
kvečjemu k domačemu ribniku.

Pojavi, ki vzbujajo plemenita čustva.  Živalstvo
nudi dokaj primerov, ki blagodejno vplivajo tudi na učen?
čevo dušo, n. pr. prvo ptičje petje spomladi, prihod ptic
selilk, skrb za gnezdo in mladiče, živa barva sporni, ptičjega
perja. Konj, mačka in pes so človeku vdane živali, zlasti je
poudariti s primernimi povesticami pasjo zvestobo. Pri
takih opisih nanese prilika, da opozori učitelj otroke na
dejstvo, kako je vsaka žival dobra in hvaležna, če le z njo
lepo ravnaš. Kako nam koristijo domače živali, kako so
mravlje in čebele marljive, kako umno gospodarijo; te in
podobne primere lahko tako obravnavaš, da ogrejejo otroško
srce. Povdarjajmo dalje, da ima vsaka žival pravico do živ*
ljenja, da se mora truditi in boriti zase in za svoje mladiče
in da se nam mora radi tega smiliti. Zato ne smemo živali
trpinčiti in pobijati, ako nam' niso neposredno nevarne
(strupene kače), ali nam drugače občutno ne škodujejo
(razni hrošči in metulji). Toda tudi s škodljivci moramo
imeti vsaj toliko sočutja, da jih hitro ubijemo in ne trpin*
cimo.

II.

Živali vobče po istih načelih podrobno obravnavamo
kakor rastline. (Glej »Učna snov iz rastlinstva« S. Š. M.
1926, str. 7!) Glede dispozicije pa omenjamo sledeče:

1  Pojasnila o literaturi daje uredništvo revije »Kosmos« v Stuttgartu;
obrni se k naročniku tega mesečnika.

10

Obravnavati začnemo navadno okolico, ki v njej žival
običajno živi. Nato skratka opišeš telo ter izrecno kažeš,
kako se je žival prilagodila bivališču, in sicer glede občega
trupla (velikost, gibčnost) ter glede udov (repa) in barve
posebej. V drugi točki dispozicije povemo, s čim se žival
hrani in kakšno zobovje (kljun itd.) ima; ,s prehrano zvežeš
in obravnavaš čutila, ki vodijo žival do živeža. V tretji točki
podrobno opišeš mladiče, zlasti pri živalih, ki rodijo ali malo
ali mnogo mladičev; ta točka večkrat lahko odpade. S čutili
zazna žival tudi svoje sovražnike, ki jih naštevamo v četrti
točki (večkrat odpade). Kot zadnja točka pridejo’ na vrsto
važni življenski pojavi (zimsko spanje, selitev), posebne
lastnosti živali ter korist in škoda, če nismo tega že omenili
pri prehrani. — Ta razpredelba je primerna višji stopnji.
Za srednjo .stopnjo sta 1. in 2. točka preobširni, zato ju
delimo, na pr.: 1. bivališče, telo in barva; 2. gibanje, udje,
rep; 3. hrana in zobovje; 4. čutila. Pripomniti je, da se dispo*
zicija po učni stopnji in snovi lahko nekoliko  razlikuje
v podrobnostih; ne priporočam pa, da opisuješ živali po
bistveno različnih dispozicijah. Stalna dispozicija olajša
delo učitelju in učencu in je zlasti važna, kadar snov po*
navijaš. Napačna je trditev, da s stalno dispozicijo ute snu*
jemo različno snov v Prokrustovo postelj; saj se odigrava
življenje bitij od rojstva do smrti po stalni prirodni dispo*
žici ji, zakaj bi ne smeli obravnavati živali po njej?

Ko podajamo biološke pojave, sklepamo iz oblike
organa na njegov pomen (mačka ima ostre kremplje; zato
lahko praska), ali pa obratno. Prvega načina se poslužujemo
zlasti v slučajih, ko otroci ne morejo opazovati delovanja
živali; zato opišemo na pr. mišarjev kljun po učilu in skle*
parno, da roparica s takim kljunom lahko ubije in razpara
plen.

Ko smo opisali žival, lahko pripovedujemo o njej  kake
zanimivosti (Brehm, Erjavec); tudi basni in berilca pridejo
sedaj na vrsto. Ko smo opisali več živali, jim primerjamo
skupne znake in razlike ter jih družimo v skupine: zveri,
glodalci — sesalci; hrošči, metulji — žuželke. Tudi naloge
za spisje često zajemamo iz predelane snovi.

11

III.

Učna zbirka. Omenili smo že, da je v prirodopisni
uri živa žival najboljše učno sredstvo, vendar mora imeti
učitelj na uporabo še druge predmete, nekaj, ker ne moreš
vselej poučevati na živi živali, nekaj, ker opisuješ podrob«
nosti, ki jih na živi živali ne moreš pokazati (zobovje, goveji
želodec, rožnica itd,). — Kakšne so dandanes nekatere prh
rodopisne zbirke, zlasti na deželi, o tem rajši molčim. Res
je, da v sedanjih časih za zbirke ni dovolj denarja na u-po«
rabo, tudi ne domačih trgovin z učili, a za prirodopisje vneti
učitelj si navzlic temu z malimi stroški lahko priredi lepo
zbirko, posebno ker osnovni šoli ni treba mnogo prirodo«
pisnih predmetov. Mnogo- jih lahko nabereš na izprehodih v
šolski okolici, nekaj ti jih prineso otroci; marsikaj, zlasti
nagačene živali, podarijo na učiteljevo prošnjo lovci ali
drugi ljudje. Od mesarja dobiš kosti in rogove in drugo,
kar s pridom uporabiš za zbirko. — V naslednjem naštejemo
nekaj takih predmetov.

Vretenčarji.  Pasja ali mačja lobanja; lisičji rep;
zajčje noge; zobovje, parklji in ščetine domače svinje; go«
veji, kozji ali ovčji reg z rožnico, goveji prsti s parklji, pre«
žvekovalčev želodec, -ovčja volna; srnjakovo rogovje; konj«
sko kopito in zobovje. — Petelinji krak in repna peresa;
tetrevje in pavje pero: račji in gosji kljun. Gnezda: vrab«
čevo, lastovičje (kmečke in mestne lastovice), ščinkavčevo
ali kako drugo- umetno spleteno gnezdo, gnezdo večje ptice
(vrane, šoje, ujede), škorčeva valilnica in žolnina. — Kačji
lev; gad, modras in belouška ali druga nestrupena kača v
tekočini. —• Ribji- vzdušni mehur.

M e h k u ž c i. Hišica (lupinica) velikega vrtnega polža
s pokrovcem in brez njega; lupini kake školjke (slik. škržek,
b-rezzobka). Hišice, oziroma lupine nekaterih morskih polžev
in školjk cesto podarijo obiskovalci morskih kopališč.

Žuželk  e. Izmed hroščev in metuljev vzameš v poštev
le one, ki so po obliki, koristi ali škodljivosti važni: rjavi
hrošč, zlata minica, rogač, jabolčni cvetoder, sedmopikčasta
polonica, smrekov lubadar z razjedeno drevesno skorjo,

12

bakrenasti krešič in grobar; kapusov, repni in glogov belin,
velerilec, zmrzlikar, zapredek sviloprejke in kos svilenega
blaga. — Čebela in satje v okvirju, čmrlj, osa in sršen
z gnezdi. Bube kapusovega goseničarja, šiške, jezice in srbo*
ritke. Zelena kobilica in bramor.

Druge živali.  Križavec in hišni pajek v tekočini;
konjska pijavka (v tekočini); morska zvezda in morski ježek.

Razna opravila.  Glavo majhnih sesalcev prirediš
za zbirko, ako z nožem odstraniš kožo, meso in oči, v kolikor
je mogoče, in nato s primerno upognjeno žico* od spodaj
možgane premešaš ter jih izpereš. Sploh moraš lobanjo do
dobra izprati,, da vsa kri odteče. Nato deni lobanjo za par
tednov v vodo, da zgnije še ostalo meso in kite, potem pa
odrgni in izperi kosti s primerno paličico. Pazi, da se pri
tem delu ne raniš, ker se lahko zastrupiš!  Meso tudi
zlahka odstraniš od kosti, če glavo skuhaš; ali pa jo zagrebeš
v večje mravljišče, da jo obero mravlje. — Na osnaženi
lobanji pritrdi z žico spodnjo čeljust, da jo lahko giblješ
ob lobanji. — Živali nagati za zbirko le strokovnjak.

Predmeti v tekočinah — v špiritu in formalinu — seveda
nimajo iste vrednosti kakor nagačene živali, vendar neka*
terih živali drugače ne moremo shraniti. Predmeti so v for*
malinu bolj snažni nego v špiritu. Danes dobiš 40% formalin
v trgovini (v drogerijah); za konzerviranje pripravi 1—2%
raztopino v vodi. Predmete privežeš na primerno prirezane
steklene ploščice in jih deneš v ozke in visoke kozarce s te*
kočino. V kozarcu zatisnemo pluto pod rob in jo zamažemo
s pečatnim voskom, ko smo ga v špiritu raztopili. V trgovini
s steklom dobiš tudi kozarce z zbrušenim robom; te zapreš
s primerno prirezano stekleno ploščo, ki jo prilepiš z lepom
za porcelan.

Hrošče in kobilice, ki si jih določil za zbirko, deni čez
noč v kozarec, v katerega si na cunjico kanil par kapljic
ocetnega etra in nato kozarec nepredušno pokril. Naslednji
dan jih nabodi skozi desno pokrovko, uravnaj noge in tipal*
niče ter shrani v škatljo! — Metulja moraš z mrežo ujeti,
od spodaj prijeti ter mu naglo zdrobiti oprsje. Ko je živalca

13

sigurno mrtva, zabodi jo skozi oprsje! Metulja debelega
trupla (velerilca in druge somračnike) pa umoriš z ocetnim
etrom kakor hrošče. Naslednji dan nabodi metulja! Za
zbirko moraš metulje razpeti na deščicah, ki si jih sledeče
sestavil:

Na 1 cfm široko in 3 dm  dolgo deščico pritrdi po
daljši srednici 1 cm  debelo paličico iz koruznega ali bezgo*
vega stržena in pribij na njenih koncih počrez po 1 x / 2  cm
visoki in 1 dm  dolgi leseni letvici. Na teh letvicah pritrdi
vzporedno strženovi paličici dve 4 cm  široki in 3 dm  dolgi
deščici tako, da je med' njima 1 l 2 cm  široka razdalja ravno
nad strženomi. Vsaj ena deščica bodi tako pritrjena, da se
da razmakniti glede na širokost metuljevega trupla. Metulja
pritrdimo v strženu, mu z buciko (ne s prsti), prijemaje pod
žilami, razpnemo krila in jih pritrdimo v primerni legi
z ozkimi papirnimi izrezki in bucikami na deščice. Črez par
dni otrdnejo krila v dotični legi. — Enako razpni krila tudi
nekaterim: hroščem in kobilicam!

Žuželke hrani v škatlji, ki se dobro zapira! Na dno prh
trdi šotne plošče in jih prekrij z belim papirjem! Žuželke
naj stoje v vrstah; v to svrho potegni' na papirju vzporedne
črte. Ako nimaš šote, pribij na dno škatlje sirkovih bili ali
koruznega stržena. — Muzejnikov se ubraniš, če v škatljo
natrosiš naftalina. Ako so se pa ti škodljivci vendarle za*
redili, jih lahko uničiš, ako deneš par kapljic ogljikovega
žvepleea v orehovi lupini med žuželke in škatljo za par
dni neprodušno zapreš. Pazi, da ne prideš ni s plamenom
ni s tlečo svaljčico do ogljikovega žvepleea — se rad vname
in razleti!

Prirodopisno zbirko shranjuj v suhi sobi, sicer začno
nekateri predmeti plesneti. Predmetov ne smejo obsevati
solnčni žarki, zlasti tekočin ne. Na vsak kos prilepi ali kako
drugače pritrdi listič, ki nanj napišeš ime prirodnine in
njeno številko v seznamu. Nepoznanih predmetov ne vlagaj
v zbirko! — Nagačenih živali se otroci ne smejo dotikati
že radi tega ne, ker so njih krzna zastrupljena, da bi se
ohranila!

14

Škodljivce iz nagačenih živali odpraviš s formalinom.
Take okužene predmete spravi v omaro, vlij Vs litra forma*
lina v kovinsko posodo in postavi jo nad plamenček špiri*
tovega gorilnika ter omaro dobro zadelaj in zapri. Formalin
izhlapeva, pronica v nagačene živali in uniči škodljivce.
Črez par dni odpri okna in omaro, da se ostri plin izgubi!
Pazi, formalinov plin ujeda oči! — Muzejniki in drugi škod*
ljivci se zlahka ne nasele, če hraniš predmete v dobro
zaprtih omarah.

Kos. — Učna slika za srednjo stopnjo.

I. Opazovalne naloge.  Kje ga vidite? Kje sedi,
kadar poje? Kdaj poje? Kakšne barve je perje in kljun?
Kako se giblje na tleh? (Skače in teka.) Ali se mu lahko
približaš, ne da bi odletel? Primerjaj njegovo letanje Iasto*
vičjemu poletu! Kje si išče hrane? Ali ga imajo ljudje za
koristnega ali škodljivega?

II.  P o d a v a n j e. Kdo je to? (Pokaži kosa v kletki ali
nagačenega ali naslikanega!) — Kos. — Pred nekaj' dnevi
sem naročil, da naj- opazujete koša. Danes hočemo tega zna*
menitega pevca natančneje spoznati.

Bivališče in petje. Otroci pripovedujejo, kje so kosa
videli, kdaj poje in kje sedi med petjem.

Kos ne živi le v gozdu, temveč tudi pri hišah, ker se je
človeku docela privadil. Pogosto ga vidimo, kako sedi vrh
visokega drevesa, dimnika ali pa na strehi, od koder se
razlega njegova krepka in mila pesem, največkrat zjutraj
in proti večeru. Ker lepo poje in že zgodaj spomladi (včasih
že koncem februarja), ga imajo ljudje zelo radi.

Telo in barva. Otroci pripovedujejo o barvi perja in
kljuna. Kateri ptici je kos podoben? (Škorcu.) V čem se pa
od njega razlikuje? (Je večji in bolj črn.) Omenili ste, da
imajo nekateri kosi rumen kljun, drugi pa ne; tudi po barvi
perja so kosi različni. Pazite! Samec je črn in ima rumen
kljun, samica pa je rjava in ima rjav kljun.

Gibanje na tleh in v zraku. Otroci pripovedujejo, kako
kos teka, skače in leta.

15

Kos se spusti pogosto na tla, kjer teka in skače (močne
noge). Če se mu pa hočeš približati, vzleti z glasnim krikom
(bik, bik), toda ne daleč, najrajši na bližnje drevo ali v
grmovje; visoko v zrak se ne dviga. Kos slabo leta, ker je
precej velik ptič in ima kratke peroti; zato tudi ne odleti
jeseni na jug, temveč prezimi pri nas. (Stalna ptica.)

Hrana, kljun in oči. Otroci pripovedujejo, kako si kos
išče hrane in kako pri tem opazuje okolico.

Res zanimivo ga je gledati, kako obrača na tleh listje
in kako pri tem pazi, ali mu ne preti kaka nevarnost. Z bi=
strim očesom zapazi vsakega črvička, polžka in hroščka in
ga hitro zgrabi s šilastim kljunom. (Nariši in obrazloži
kljun!) Če pa ne najde hrane na tleli, zleti v grmovje in
poišče, ali visi tam še kak plod izza jeseni. (Bezeg, rdeči
plodovi kozje pogačice, črni plodovi sv ib a in kaline.) Poleti
se mu seveda godi bolje, ker je mnogo žuželk. Tedaj se pa
tudi rad posladka s sadjem in grozdjem.

Gnezdo in mladiči. Kdo je že videl kosovo gnezdo? Kje
ga najdeš? Kakšna so jajca?

Samica si najrajši zgradi gnezdo blizu tal v grmu ali
živi meji. Napravi si ga iz listja, trave in mahu, vse pa zlepi
z ilovico. (Čemu?) Že v marcu dobimo v gnezdu 5 zelem
kastih, temnopegastih jajec, ki jih samica vali pol meseca.
Samec sedi na vzvišenem mestu blizu gnezda ter poje, kadar
pa se približa mačka, glasno zakriči ter odleti, da bi opozoril
tudi samico na nevarnost. Mladiči so izprva goli. (Primerjaj
jim piščance!) Starši jih grejejo s toploto svojega telesa in
pitajo s črviči in mehkimi žuželkami, dokler niso godni in
ne izlete. Odslej morajo sami zase skrbeti.

Korist in škoda. Ker uniči kos tekom leta mnogo mrčesa,
zlasti ko ima mladiče, ga smatramo za koristno ptico. Jeseni
pa vendar lahko napravi dokaj škode na sadju in grozdju.
Tedaj ga odganjajo s klopotci ali pa razobešajo steklene
črepinje ali pa pločevinaste plošče, ki se v; solncu blešče, ga
splašijo in odženejo. Če pa jeseni vendar nekaj jagod po*
zoblje, mu posestniki tega preveč ne zamerijo, saj je drugače
koristen ptič in dober pevec.

16

Baš radi petja kosa pogosto drže v kletkah. Zato izpe*
ljejo iz gnezda mladega samca, žvižgajo mu najprej zvečer,
pozneje tudi podnevi vedno isti napev, dokler se ga ne nauči.

Krastača. — Učna slika za višjo stopnjo.

Opomba: Da pravilno pojmujejo preobrazbo, morajo
učenci opazovati, kako se razvijajo paglavci. Zato deni v
aprilu nekaj krastačjih jajec v večjo, z vodo napolnjeno po*
sodo in priloži nekaj povodnih rastlin (alg)! Učenci naj op a*
zujejo ter zabeležijo z dnevom vsako izpremembo. Hrani
paglavce s kruhom in plavajočimi algami! Od časa do časa
moraš vodo menjati; pazi pa, da je presna voda enako topla,
kakor je bila prejšnja. Ne devaj med paglavce drugih vodnih
živali! Ker se paglavci razvijajo prepočasi, začni predmet
obravnavati, ko jim izrastejo zadtnji udje. Če otroci niso opa*
zovali razvoja v šoli, pa obravnavaj krastačo po naslednjih
opaž. nalogah!

I. Opazovalne naloge.  Opazujte v našem ribniku
(mlaki, potoku) črna jajca, ki so na nekakšnih vrvicah nani*
zana! Zapomnite si dan, ko se izvale mladiči-paglavci!
Kakšne barve so paglavci; ali žive posamič ali v večjih druž*
bah? Denite par paglavcev v kozarec z vodo in opazujte,
kako plavajo, kako ob steni odpirajo gobček! Hranite jih par
dni s krušnimi drobtinami!

II. P o d a v a n j e. Kje ste videli žabe? (V vodi so videli
zeleno žabo in urha, z drevesa so slišali zeleno rego, v gozdu
in na travniku so opazili rjavo sekuljo.) Danes -se hočemo
seznaniti z največjo živaljo žabjega rodu, ki jo ljudje jako
zaničujejo, četudi je zelo koristna. Katero žival imam v
mislih? (Krastačo.) Pokaži žival v večji stekleni posodi!

Bivališče, barva, gibanje. Kdo jo je že videl, kje in kdaj?
(Zvečer, po dežju.) Podnevi se skriva po luknjah, pod kame*
njem in rastlinami, sploh po krajih, kamor solnce ne prisije.
Na prosto prileze šele proti večeru, če je pa oblačno, tudi
podnevi. — Večkrat se ji približamo, a vendar se ne zgane;
celo stopimo na njo, ker je ne opazimo. Kako to? (Je rjave

17

barve kot zemlja — zaupa varovalni barvi.) — V sili se začne
premikati. Velika in težka žival ne more skakati kakor žaba
(zadnje noge niso mnogo daljše od sprednjih), zato le počasi
koraca; tudi plava slabše ko žaba.

Jedek sok. Krastača se mnogim ljudem gnusi. Zakaj? (Je
grda, strupena.) Lepa res ni, njena koža je polna bradavic, iz
katerih izloča jedko tekočino. Če jo pes zgrabi, jo hitro iz*
pusti in začne od studa glavo stresati. Vendar krastačo lahko
primes, ne da bi se ti kaj neprijetnega zgodilo; le če bi potem
podrgnil z roko po ustnicah ali očeh, bi občutil pekočo bole*
cino. Nikakor pa ni res, da bi krastača na daleč štrcala
jedko tekočino.

Hrana, oči. Krastača je silno požrešna žival. Na lov hodi
večinoma v mraku in ponoči; tedaj ji dobro služijo velike
oči. Nikdar nima dovolj hroščev, polžev in gosenic, loti se
sploh vsake živalce. Odmrlih živali se ne dotakne, tudi živa
žival je zanjo mrtva, če se ne giblje.

Mladiči, preobrazba. Učenci ponove, kako so opazovali
razvoj krastačjih jajec v šoli in kaj so še posebe slišali (di*
banje z notranjimi škrgami). K temu še opiše učitelj zadnje
oblike razvoja ter obrazloži pojm »preobrazba«.

Ako pa učenci vsega tega niso opazovali v šoli, pa pripovedujejo, kar
so o jajcih in paglavcih videli na prostem. Njih podatke povzame učitelj
ter jih na priprostih tabolskih slikah izpopolni tako le:

Jajca so nanizana na sluzastih vrvicah, ki jih krastača
omota okoli vodnih rastlin, da ostanejo pod vodo. Iz jajec se
izležejo črni paglavci, ki niso materi v ničemer podobni: nog
nimajo, imajo pa veliko glavo in dolg rep, s katerim plavajo.
Izprva objedajo' sluzasto jajčjo lupino, iz katere so se izmo*
tali, pozneje pa mehke vodne rastline (alge). Najprej dihajo
z vejnatimi zunanjimi škrgami (risba!); ko se te skrčijo, zra*
štej o paglavcu kakor ribi notranje škrge. Šele tedaj se po*
kažejo zadnje noge (risba!) in pozneje še sprednje (risba!);
odslej se repek očividno krči. Končno zrastejo živalcam
mesto škrg, ki pokrne, pljuča, tedaj (proti koncu junija) pa
prihajajo trumoma iz vode, skačejo po okolici in se hranijo
z mesno hrano kakor starši. — Ves razvoj traja kaka dva

2

18

meseca in pol. V tem času dobivajo živalce, kakor smo slišali,
polagoma  obliko svoje matere; pravimo, da se pr e*
o b r a ž a j o. (Primerjaj preobrazbo naravnostnemu razvoju
domačih živali!)

V nekaj letih mlada krastača doraste in živi lahko nad
30 let.

Zimsko spanje. V oktobru zleze žival na suhem kraju v
luknjo, ki jo od znotraj zadela z zemljo. Tu otrpne, iz luknje
pa zopet prileze v marcu ali aprilu, da gre v vodo jajca leč.

Sovražniki, korist. Radi jedke tekočine ima krastača
prav malo sovražnikov med živalmi (jež), tem bolj pa jo pre*
ganjajo nevedni ljudje, že radi grde zunanjosti. Čisto po
krivici jo sodijo. Kaji pa more uboga žival, če je neokretna
in se nam gnusi. Pusti jo pri miru, saj ti ne stori nič zlega.
Če le more, se potuhne, da bi je ne ločil od okolice, ali pa
počasi odkoraka pred teboj v skrivališče.

Ne le iz usmiljenja do živali, ampak tudi zaradi velike
koristi je ne smeš mučiti, ali celo pobijati. Krastača je
namreč za svojo okolico pravi blagoslov; pri svoji požrešnosti
nobena žival ne pokonča toliko naših malih škodljivcev
kakor krastača. Šele tedaj spoznamo, koliko nam je koristila,
če smo jo kje zatrli. Francoski in angleški vrtnarji vse dru*
gače cenijo krastačo kakor mi; tam najdeš v vsakem večjem
vrtu par krastač in če jih ni, jih kupijo ter prenesejo na vrt.

9 ?

Zima,

Sneg in ledi pokrivata pokrajino in zdi se, kakor bi bilo
uničeno vse živalsko življenje.

Res je pred zimo poginilo mnogo živali, zlasti žuželk,
toda te so že prej poskrbele za zarod. V varnih skrivališčih,
v mahu 1  in travi, pod listjem*, kamenjem in lubjem so jajca,
ličinke in bube, vsaka po svoje zavarovana proti zimskim
nezgodam. Mnogo hroščev in tudi nekateri metulji pa prespe
zimo na varnih krajih.

Razna golazen, kakor kuščarice, kače in žabe so se zarile
v zemljo ali blato, kjer so otrpnile. Kri se jim lahko ohladi
pod ničlo in vendar ne poginejo; ne prenesejo pa, ako se
vreme v naših krajih po zimi naglo izpremeni. Čestokrat se
zgodi, da prilezejo kuščarice ob lepih zimskih dnevih iz skrb
vališč in poginejo, ko zopet pritisne mraz.

Slabše ko golazni se godi vodnim živalim. Dokler led ne
zakrije ribnika, se še izhaja; ribe se mraza ne boje. Hudo je,
ker jim pomanjkuje pod ledom zraka; saj* mora riba, ki ni
otrpnila na vodnem dnu, tudi po zimi dihati. Skrbni ribiči jim
zato v ledu prebijajo luknje za dihanje, kajti hrane po zimi
večinoma ne potrebujejo.

Mnogo ptic, zlasti mesojedih, je radi hrane odletelo v
južne kraje. Stalne ptice si pa v naših krajih pomagajo kakor
si morejo: po njivah pobirajo plevelna semena, po gozdih in
Po grmičevju si iščejo sočnih plodov; vrabci, strnadi in čo*
pasti škrjanci brskajo po cestah v konjskih odpadkih za
neprebavljenimi zrni, sinica in stržek pa stikata po luknjicah
in razpokah drevesne skorje za žuželčjimi ličinkami in bus
bami. — Huda prede stalnim pticam, ko zapade sneg. Le

20

jerebice si v snegu izkopljejo rove pod grmovjem ter tam
brskajo za hrano.

Pomanjkanje hrane prižene sedaj marsikatere ptice
mrzlejših pokrajin in zasneženih gora v naše kraje, n. pr.
kaline, pegame in brinovke. — Glad in mraz ugonobita
mnogo ptic, zlasti bolehnih; le zdrave in krepke prežive zim=
ske neprilike in vzgoje v pomladi nov, krepak zarod.

Tudi sesalci se po svoje prilagode novim razmeram: za
zimo dobe toplejše kožuhe. Jazbec, netopir, polh in drugi, ki
so v jeseni močno odebeleli, si poiščejo pripravnih bivališč za
zimsko spanje; njim se razmeroma dobro godi, ker ne trpe
ni mraza ni gladu. Tudi veverica, ki čepi v toplem zimskem
gnezdu, izhaja s hrano, ki si jo je poskrila po drevesnih du*
plih; seveda, če je zima le predolga, nastopijo tudi zanjo
britke ure. — Huda pa prede sedaj onim sesalcem, ki si mo>
rajo iskati hrane, n. pr. zajcu, lisici in srni. Sledovi po snegu
pričajo, da morajo te živali včasi daleč potovati za ljubim
kruhom 1 . Mraz in težka hoja po snegu pa zelo zdelata žival
in prazni želodec zahteva zdaj še'več hrane nego poleti, ko
je vsega dovolj in še preveč. Razen teh neprilik so živali
pozimi manj varne svojega življenja nego poleti, ker se ne
morejo tako lahko skrivati.

Še najbolje se godi živalim, ki zanje skrbi človek. Pa tudi
te zahtevajo sedaj več hrane, ker se je treba ne samo nasititi
temveč tudi ogreti. Govedo muka in se ozira po človeku, ali
kaj* kmalu prinese krme, prašiči glasno krulijo, če gospodinja
ni dovolj urna, kuretina brska in brska po dvorišču in gnoju
ter se od vseh strani zgrne okoli gospodinje, če se prikaže na
pragu z zrnjem v predpasniku; to priliko izkoristijo tudi
vrabci in golobje.

Govedo.

I. Kako imenujemo govedo, če hočemo označiti spol in
barvo? Kakšne oblike in barve so rogovi? Koliko parkljev
ima govedo na vsaki nogi? S čim se brani muh? Kako trže
travo? Kako premika čeljusti, ko prežvekuje? S čim krmimo
govedo pozimi; kolikokrat na dan ga krmimo?

21

Vprašajte doma, koliko mleka da dnevno vaša krava!
Koliko stotov lahko vleče par volov v ravnini? S čim koristi
ubito govedo?

II. Izmed domačih živali je govedo brezdvomno naj*
koristnejša žival.

Koraka enakomerno, a teče pa le, če ga prestrašimo ali
če ga obletavajo obadi. Temu se ne smemo čuditi, saj je
govedo veliko in težko in stopa po krajših nogah ko konj.
Vsaka noga ima dva velika prsta, ki sta obuta v širokih
kopitih ali parkljih in dva krajša, ki se ne dotikata tal. Psa,
volka ali druge živali se uspešno brani z rogovi. Rogovi so
votli in nasajeni na močnih in dokaj dolgih kosteh (rožnica).
Drugi goveji sovražniki so muhe in obadi. Govedo se jih
brani, da naježi dlako, opleta z repom, stresa in maha z
glavo, ali pa se zažene v grmovje.

Na paši sklanja po več ur glavo k tlom. Človeška glava
hi v taki legi kmalu opešala, toda govejo glavo nosi močan
vrat, zlasti tilnik; radi tega tudi polagamo pri vpregi jarem
na tilnik. Z dolgim, hrapavim jezikom zgrabi šop trave in
ga pritisne s sprednjimi spodnjimi zobmi proti trdi koži
brezzobe gornje čeljusti; pri tem zamahne z glavo, odtrže
šop, ga spravi navzad, kjer ga s širokimi kočnjaki na pol
premelje in nato požre. Sito govedo leže na mirnem kraju,
bruha hrano v gobec, jo vnovič premleva in zopet požira;
pravimo, da prežvekuje.

Goveji želodec ni enostaven kot prašičji, temveč je iz
štirih delov. Govedo baše na pol premleto hrano v največji
želodčni oddelek — v v a m p, dokler se ta napolni. Iz vampa
prihaja hrana v kapico.  Ko žival počiva, bruha hrano v
kepah iz kapice v gobec, tu jo s slino dobro prepoji, premelje
in požre. Premleta hrana je zdaj gosta kakor močnik ter teče
v tretji del želodca — v d e vet o gub,  ki ima vzdolž na*
brane gube; med njimi se steka hrana v siriščnik,  kjer
se dodobra prebavi.

Premleta hrana se pomika po črevesu in prehaja v kri in
meso; zato govedo raste in se krepi in debeli. Ob tečni hrani

2

daje krava tudi mnogo mleka, saj pravi že pregovor: krava
se pri gobcu molze.

Izmed vseh čutov je najtanši voh, o čemer nam pričajo
mokre nosnice (prim. psa). Strupene rastline takoj zavoha
in jih pusti na miru; tako čestokrat vidimo po zanemarjenih
občinskih pašnikih teloh, travn. zlatico i. dr. stati posamič
med pdpaseno travo.

Krava ima največ mleka kadar doji, saj je mleko v
začetku edina teličkova hrana. Kadar dobiva zobe, privajamo
tele na navadno govejo krmo, mleko pa molzemo zase. Dobra
krava da dnevno okoli 15 litrov mleka. Molzemo trikrat na
dan, vselej ob isti uri in vsakokrat toliko časa, da se vime
izprazni.

Vole vpregamo in jih pitamo zaradi izvrstnega mesa.
Razen mleka in mesa dobivamo od goveda kožo za usnje,
kosti za umetno gnojilo, rogove za gumbe in vodirje, dlako
za polnjenje sedel in naslonjačev in končno še obilico gnoja.

Ovca. Ovce so plahe in tope domače živali. Vsak ne*
navadni pojav jih prestraši in slepo dreve za ovnom v vodo,
v prepad ali celo v gorečo stajo. Znano je, da en sam pes
ustrahuje veliko'čredo.

Ovca je planinska žival; ne -smeš je pasti po mokrih, ni*
žinskih travnikih, zlasti ne blizu voda, ki preplavljajo
travnike, tudi ne ob rosi, sicer zboli. — Ovce redimo radi
mesa, volne in mleka, iz katerega delajo izvrsten sir. Iz čre*
ves režejo strune za gosli, ovčje krzno uporabljajo za ko*
žuhe, iz ovčjih kož pa strojijo znano irhovino (irhaste hlače).

Koza. Koza se je človeku bolj prikupila ko ovca, ker je
razumna, segava in smešna žival; tudi ljubi človeško družbo.
Izvrstno pleza po strmem pobočju ter ljubi gorate kraje še
bolj ko ovca. Kozo spoznaš po dolgi, togi dlaki, bradi in
srpasto zavitih, prečno grbastih rogovih. Glede na hrano ni
izbirčna; zato jo lahko rede tudi revnejši ljudje, katerim na*
domestuje kravo. V gozdnatih krajih napravi mnogo škode,
Icer objeda grmovje in mlado drevje; zelo rada liže sol.

Razen tečnega mleka in mesa (kozliči) koristi koza tudi
z dlako, ki jo predejo in tko, iz kože pa strojijo irhovino.

23

Konj. I. Kakšna imena ima konj glede na spol in barvo?
(Žrebec, kobila, žrebe — vranec, lisec itd.) S čim prijema
hrano? Koliko sena in druge hrane dobiva vsak dan (4 kg
ovsa, 4 kg sena, 2 kg  rezanice). Iz kakšne daljave že slišiš
hrustanje? Ali pije vsako vodo? Opazuj, kako giblje nosnice!
Kako obrača uhlje? Kaj se zgodi, če se ga nenadoma od
zadaj dotakneš? Kako se brani muh?

Kako snažimo konja? Zakaj odene voznik konja, kadar
se spotoma ustavi? Kdaj ga napoji? (Neposredno predno
nadaljuje pot.) Kako podkujejo konja?

II. Kakor je govedo najkoristnejša, tako je konj najlepša
domača žival. V mislih imamo seveda konja, s katerim človek
lepo ravna, ne pa onega, ki se mu pozna le težko delo, bič
in slaba krma in nega.

Ponosno nosi glavo na dolgem, bočno stisnjenem vratu,
ki ga odeva dolga, lepa griva. Lepo zaliti trup nosijo visoke,
vitke, a vendar krepke noge, ki so kakor ustvarjene za tek.
Na njih je razvit le en prst in ta tiči v roženem kopitu.
Konja podkujemo, da se mu kopito ne obrabi.

Na prostem' ga zelo nadlegujejo muhe in obadi. Čuti jih
tembolj, ker ima kratko dlako in občutljivo kožo; brani se
jih, da otepa z dolgo žimo na repu in s tem, da stresa kožo.
Dlaka je pri raznih konjih razne barve. Imena!

Hrane ne prežvekuje, temveč vsak zalogaj sproti preš
melje (hrustanje); zato pa ima bolje razvito zobovje ko go*
vedo. Travo grabi z gibljivimi ustnicami, odtrže jo s sekalci
in premelje skoenjaki, ki imajo na širokih ploskvah zelo trde
vijugaste gube.

Na paši lahko opaziš, kako konj neprestano giblje nos*
niče: z izvrstnim vohom takoj loči strupena in užitna zeli*
šča. Pitna voda mora biti čista in v snažni posodi, sicer se
konj obrne v stran. Gibljivi uhli pričajo, da tanko sliši. Tudi
oko je bistro, zlasti takoj opazi premikajoče se predmete in
se jih ustraši; zbeži že, če v bližini dežnik odpreš ali če se
zgane perilo v vetru (kolesar, avtomobil).

Konj je tudi pametna žival; da se marsičemu priučiti
(cirkuški konji). Gospodarja spozna tudi čez leta in ga rez*
getaje pozdravi. Ima tudi dober spomin: na poti se ustavi

24

pred gostilno, kamor gospodar zahaja in pripelje voz celo po
noči varno domov, tudi če je gospodar na njem zadremal.

Žrebe je ljubka in živahna živalca, ki skače vedno okoli
kobile, tudi na potu. Nad 3 mesece se hrani pretežno ob
kobiljem mleku, a že po treh tednih sega po mehkem senu. —
Po drugem letu začnemo konja vpregati.

Koristi nam kot jezdna in vprežna žival. Po mestih jedo
njegovo meso, z žimo polnijo žimnice, kožo strojijo v usnje,
ki iz njega sedlarji šivajo konjsko opremo. Za poljedelca je
konjski gnoj velike važnosti.

Osel. Osel veliko trpi, razen tega ga še vse zaničuje; radi
navidezne toposti je prišel celo v pregovor.

Dokaj manjši je od konja, bolj čokat in trebušast ter
pokrit s sivo dlako; čez hrbet in pleča mu drži črn križ.
Značita ga tudi dolga uhlja. Vendar ima mnogo dobrih last«
nosti posebno to, da ni plaši j-iv kakor konj. Včasi pa je
trmast, se vrže na tla in se valja po prahu, kakor bi hotel
pokazati jezo in nezadovoljnost gospodarju in sploh našim
krajem, kjer ga vse preveč izrabljajo, pretepajo in sramote.
Včasi pa je tudi dobre volje, tedaj zariga svoj- enostavni
i—-a. — V svoji pravi domovini — v toplih deželah — je osel
velika in lepa žival, tam pa tudi z njim lepše ravnajo ko
pri nas.

Za hribovite kraje je osel velike važnosti: prenaša raz*
meroma težke tovore, stane malo in je v hrani silno skromen;
mečejo mu najslabše seno, na paši obira celo brinje in osat.

Domača svinja. I. Kakšna je dlaka glede barve, dolgosti
in trdnosti? Koliko parkljev je na posamezni nogi; so li vsi
enaki? Kakšno hrano dobiva, kolikokrat dnevno? Opazuj,
kako svinje rijejo in kako se pasejo! Oglej si svinjski hlev!
Po koliko odojčkov povrže svinja? (Navadno 8 — 12.) Kako
uporabljamo posamezne dele zaklane svinje?

II. Po nesnažnosti, a tudi veliki koristi znana žival. Ve*
liko, neokretno telo nosijo 4 kratke, tanke, za žival skoro
prešibke noge, na katerih so razviti po štirje v rožena kopita
obuti prsti. Na trdnih tleh se svinja opira le na dva večja

25

prsta vsake noge, v gnoju in blatu pa pomagata tudi oba više
stoječa, manjša prsta, da se živali preveč ne vdira.

Svinjo pokrivajo debele in toge, redke ščetine, saj jo
mast dovolj varuje mraza; druge domače živali imajo mehko
in gosto dlako.

Važno je, da žre kuhinjske odpadke in pomije, ki bi jih
sicer metali na gnoj; tekne ji pa tudi vsakovrstna druga
hrana. Lahko hrusta celo kosti, ker ima jako močne kočnjake.
Zob ima mnogo; med njimi so najbolj razviti štirje pocb
očnjaki (čekani), ki stoje med sekalci in kočnjaki.

Svinja je silno požrešna žival, za hrano rije po blatu in
gnoju; pri tem ji dobro služi občutljivi rilec, na katerem se
odpirata nosnici spredaj na ploskvi. Voha izvrstno, sliši
tanko; vidi pa slabše o čemer že pričajo drobne oči.

Za kmeta je svinja važna ne le radi tega, ker ji vse
tekne, ker se kmalu odebeli in ker uporabimo od nje prav
vse, ampak tudi radi tega, ker se hitro plodi. Svinja vrže
lahko dvakrat na leto po dvanajst in več odojčkov. Za mla*
diče ne skrbi posebno, včasih nekatere celo požre.

Svinja se zunaj res rada valja po blatu in lužah, ker jo
voda hladi, v svinjaku pa ji je snaga všeč; zato so najboljši
zidani svinjaki g poševnimi tlemi, da se gnojnica odteka.

S sirovo svinjino lahko prideta v naše črevo dva nevarna črva: tri«
hina in trakulja.

Trihina je koščku lasu podoben črv, ki živi v podganah. Če take
podgane poginejo, jih lahko svinja požre in se tem potem s trihinami
okuži.. V svinji se trihine zelo namnože ter razlezejo po vsem telesu.
Enako se godi človeku, ki je zaužil sirovo okuženo svinjino. Trihine
povzročajo silne bolečine in celo smrt. Uživaj tore; le dobro prekuhano
ali prepečeno svinjino.

Trakulja je do 3 m  dolg, členast, belemu traku (ime) podoben črv. Z
drobno glavico se pritrdi na črevo, zadnji členi pa se odločajo in odhajajo
s človeškimi odpadki iz človeka. Ker je pa v črevesu mnogo hrane, trakulja
to izgubo kmalu nadomesti. — S členi odhajajo tudi jajčeca. Ko rije svinja
po .gnoju, se z jajčeci lahko okuži; v prašičjem telesu se potem mladiči
razvijejo in po mesu razlezejo. — V okuženem mesu zaznavamo mladiče,
ikre imenovane, kot mehurčke grašje velikosti. Če poješ kos ikrave surove
svinjine, se razvije mladič v tvojem črevesu v trakuljo.

Trakulja ne povzroča takih bolečin kot trihina, a je človeku često
vendar nevarna. Vsak, ki je zapazil v svojih odpadkih bele trakuljine

26

člene, se mora izlečiti, sicer lahko okuži svojo okolico. Trakuljo odpravi
zdravnik s posebnimi čistilnimi sredstvi; zanesljivo pa je odpravljena tedaj,
če se jc odluščila od črevesa z glavico vred. Tudi govedo in druge domače
živali, zlasti pa psi imajo čestokrat svoje trakulje. Zato ne uživaj sirove
svinjine ali govedine in umij se, če si psa božal ali ga prijel za gobec.

Pes. I. Imena nekaterih pasem (nemški ptičar, jazbečar,
koder, špicelj). Kako drži glavo, ko teče po sledu? Kako
diha, ko mu je vroče? Kako se glasi ob zvonenju, ob luni?
nem svitu, če sliši godalo? Kaj žre pes, kako drobi kositi,
kako pije vodo? Kako kaže veselje, oziroma žalost? — Ali
veš kaj povedati o pasji steklini?

II. Na kmetijah, pri skladiščih in na vozovih pogosto
vidimo psa, čuvaja — špici j a. Srednje velik je in ima dolgo
dlako, zlasti po vratu in prsih. Barve je različne, košat rep
mu je vedno navzgor zavit.

Hitro teka, ker stopa le s prsti. (Primerjaj, kako stopa
človek pri hoji in kako v teku!) Njegovo hojo razločno sli?
širno, ker se kremplji dotikajo tal; zato so topi.

Kot domača žival se je privadil človeški hrani, vendar
mu je meso najljubša jed. Kadar mu vržemo kost, j o zgrabi
s šapami in trže z nje meso s prednjimi zobmi-sekalci (6 + 6),
nato jo pa začne treti s širokimi kočnjaki (12 + 14). Naj?
daljši zobje so podočnjaki 2 + 2); to so pravcata bodala, ki
jih tudi kot taka rabi v boju s sovražnikom ali na lovu. Z
jezikom pije loptaje; ko mu je vroče, ga moli iz gobca in
hitro diha.

Pes silno dobro voha. S sklonjeno glavo teče po sledu
za divjačino ali za človekom. Znano je, da orožništvo in po?
licija zdaj zasleduje tudi zločince s priučenimi psi. Tudi sluh
je tenak (pokončni uhlji); baš radi tega rabimo psa kot
čuvaja. Vid ni posebno dober.

Pes je človeku vdan in zvest do groba; najbolj je vesel,
ako je gospodar z njim zadovoljen ter ga hvali. Tudi razumen
je in dobro ve, če o njem govore. Marsičemu s'e tudi priuči
ter na povelje rad pokaže svojo umetnost. Če je kaj ukradel,
se rad' potuhne in se dela nedolžnega. Zvonenje in igranje na
harmoniko in druga godala mu je zoperno (tuli); na luno laja.

27

Psica skoti letno po več mladičev. Skrbno jih neguje in
varuje; o tem času je posebno huda.

Človek dobi od psa lahko marsikake bolezni (trakulje),
najnevarnejša je pasja steklina. Stekel pes se skriva, je raz*
buri j iv, ne mara za hrano, hlasta pa po lesu, slami, cunjah
in oslepi; zaradi strašnih bolečin zdivja, steče od doma (ime)
in obgrizava vse, kar mu pride naproti. Laja hripavo, silno
shujša, ne more požirati in se močno slini. V 8—10 dneh
pogine (besna steklina). Pri tihi steklini pogine že v 2—3
dneh. — Če te je stekel pes ugriznil, moraš takoj v posebno
bolnico (v Sloveniji n. pr. v Celje), sicer v kratkem umreš v
strašnih bolečinah. — Pazi na psa; ako ima suh nos ali če
noče jesti, je bolan! Umij si roke, ako si prijel psa za gobec
ali ga božal!

Razen špiclja poznamo še druge pse (pasme), ki se raz*
ločujejo po obliki in zmožnostih.

N e m š k i p t i č a r in nekateri drugi lovski psi so velike
živali visečih uhljev (slabši sluh).

Krivonogi jazbečar  je majhen pes; izganja jazbece
in lisice iz brlogov.

Koder  je dolge dlake, ki mu jo poleti ostrižejo; puste
mu jo le na glavi in koncem repa. Koder je izmed vseh psov
najbolj razumen, ljubi vsakega človeka in baš radi tega je
slab čuvaj.

Bernardinec  je velik in močan pes. Drže ga v sa*
mostanu na gori sv. Bernarda v Švici na prelazu, ki vodi v
Italijo. Bernardinci so tekom stoletij že mnogo ljudi izsledili
iz snežnih zametov; pes. Bari  je rešil nad 40 ljudi, njegov
sovrstnik Tu r k je pa izkopal do leta 1913. 35 ljudi iz snega.
Bernardince drže tudi po drugih visokih gorah, a tudi v
ravninah, kjer mu pa poletna vročina ne ugaja.

Mačka. I. Barva vaše mačke. Stisni tačico od zgoraj in
spodaj, da se prikažejo kremplji! Koliko jih je na vsaki nogi,
kakšne oblike so, kakšni so na koncu? Ali jo slišiš kadar
stopa? Kaj ima pod prsti? Primerjaj dolge zadnje noge
sprednjim! Kako se pripravlja na skok? Kako daleč skoči?

28

Kaj uživa? Dotakni se brk speče mačke! Poglej zenico (pum
čico) na svetlobi in v Somraku! Kako skrbi za snago? Kdaj
»prede«, čemu piha in mijavka? Kako se vede proti psu?

II. Z lepoto, snago in koristjo se je človeku tako prh
kupila, da jo rede skoro v vsaki hiši.

Vse na njej je lično, nežno in gibko. Mehka dlaka je
gosta in prav različne barve. Ko hodi po sobi, je niti ne
slišiš: stopa na mehke blazinice svojih prstov; ostri kremplji
koncem prstov so skriti v kožnih gubah, stegne jih le tedaj,
če zgrabi plen ali če hoče plezati ali praskati. — Zanimivo jo
je opazovati, kako se pripravlja na skok: hrbet vzboči, zadnji
nogi skrči pod se in v naslednjem trenutku se zažene, če
treba par metrov daleč; tako daleč se lahko zaleti, ker so
zadnje noge daljše in krepkejše od sprednjih. — Mačka rada
pije mleko in juho, je tudi kruh, najrajši pa meso, zlasti
miške in ptičke. Ko je ujela miš, jo prinese včasi kazat, zlasti
če smo jo kdaj prej pohvalili ali če ima mlade. Z ubogo<
miško ravna jako kruto; igra se z njo in tedaj lahko vidimo
kako jo grabi s kremplji. Ko se je naveličala igračkanja,
umori miš z bodalastimi podočnjaki in jo začne trgati in
kosati s kočnjaki; pri tem delu ji pomagajo zlasti zadnji
ostrogrbasti kočnjaki, ki jim pravimo derači. Kosti obira s
sprednjimi zobmi — sekalci.

V kuhinji se je za omaro nekaj zganilo. Mi smo to komaj
slišali, a v mački je hipoma vse oživelo; zato se takoj postavi
na prežo; imeti mora zelo dober sluh. Tudi vidi dobro in celo
po noči: podolgovata zenica se ji tedaj zelo razširi in za*
okroži; seveda prihaja sedaj lahko mnogo svetlobe v oko,
in sicer toliko, da se ji oči v somraku kar svetijo. V popolni
temi pa tudi mačka ničesar ne vidi, tedaj si pomaga z občut*
ljivimi brčicami; ker strče te tako daleč od nje kakor je sama
široka, lahko takoj določi, ali bo mogla uiti skozi špranjo ali
se splaziti skozi luknjo. — Dobro ji ide, če z njo prijazno
ravnamo, dobrika se in nam tudi spleza na ramo. Če sedemo,
sili k nam, se zvije in začne »presti« od zadovoljnosti. Na*
vadno ne gre daleč od hiše, vendar nas rada spremlja čez
dvorišče, na vrt in še dalje. Mačka je tudi snažna žival. Kadar

29

se greje'na solncu ali pri peči, se liže, glavo si pa češe s tačico,
ki jo je oslinila. Odpadke vselej zakoplje.

Veselo je gledati mačko z mladiči. Kako liže in čisti ma=
čice, kako se z njimi igra, kako jih previdno prenaša iz
gnezda in vanje in kako jih varuje. Ko so* odrastli, jim rada
prinese živo miško ter jo izpusti, da se privadijo mišjemu
lovu.

Najhujši sovražnik ji je pes, a mačka se ga pogumno
brani. Tedaj skrivi hrbet, nasrši dlako in piha, da se je celo
velik pes zboji. Gorje mu, če se ji približa; zakadi se mu v
glavo in mu izpraska oči.

Hišna miš. I. Kje živi? Kako teka? Ali tudi pleza? Opa«
zuj o priliki miško v žični pasti: kožušček, nosek, oči, uhlje,
repek! Ob čem se hrani? Kakšne pasti rabimo?

II. Ako jo opazujemo, n. pr. v žični pasti, nam živalca
ugaja. Majhna je, brez repka ni niti 1 dm  dolga, in jako
gibkega telesa. Kratkodlakavi, sivi kožušček jo v Somraku
dobro skriva, da celo podnevi je ne opaziš takoj, če mirno
čepi v kotu. Kakor blisk švigne mimo tebe. Če jo hočeš ujeti,
teka po sobi in tudi pleza, celo po navpični steni, da le ni pre«
gladka. Pri plezanju se prijema z ostrimi kremplji in opira na
dolgi, luska sti repek, ki ga pritiska ob tla. Tudi skače dobro,
ker ima dolge in močne zadnje noge.

Z nočjo se začne njeno pravo življenje. Tedaj miši včasi
tekajo, skačejo in cvilijo, da ne moreš spati. — Miš obgri*
zava vse, kar je užitnega in neužitnega, celo knjige, les in zid.
Pri tem ji izvrstno služijo sprednji, dletasti zobje. Razen
sekalcev ima še široke kočnjake. Človek bi ji še privoščil
tisto malo hrane, toda česar ne poje, zasmradi tako, da se
nam studi.

V temi ji drobna očesca ne koristijo, tem bolj ji pa
služi tip; nele brčice ob gobčku, temveč vse telesce je obču-t«
ljivo. Nosek viha kakor zajček, kar znači, da dobro voha.
Tudi sliši dobro. (Veliki uhlji.)

Daši je miška lepa žival, jo človek radi škodljivosti in
nemira neusmiljeno preganja; najbolj jo ustrahuje dobra
mačka. Navzlic vsemu preganjanju je miši vendar še povsod

30

dovolj, ker se zelo hitro množe: samica skoti letno navadno
5 krat po 5 mladičev.

Lisica. I. Kdo jo je že videl? Kateri domači živali je po*
dobna? Kje je njen brlog in kakšen je? Kako lovimo lisice?
(Strel, past.) Kaj lahko uporabimo od ubite lisice?

II. Ni živali, ki bi bila bolj razupita, nego lisica; njeno
zvijačnost, predrznost, srčnost in krvoločnost izražajo že
pregovori in opisujejo basni.

V gozdu, najrajši med skalovjem ali pod koreninami
mogočnega drevesa si izkoplje brlog — lisičino, ki vodita
vanjo vsaj dva več ali manj skrita vhoda. Podnevi, zlasti ob
vročini in mrzlem ali deževnem vremenu, spi v brlogu, zve*
čer pa se odpravi na lov.

Lisica izborno teka in ker je telo (hrbtenica) zelo gibčno,
med tekom lahko zavije zdaj v desno, zdaj v levo; to ji
čestokrat reši življenje pred psi. Če je treba, se vrže v vodo
in jo preplava, zažene se celo na drevo. Zna se tudi plaziti
kakor mačka, ker ima kratke noge. Če sluti nevarnost, se na
pripravnem mestu potuhne; pri tem potuhnjenke ne opaziš
izlahka, ker se rjavkasta dlaka ne loči mnogo od gozdnih,
z listjem pokritih tal. V njenem roparskem življenju ji iz*,
borno služijo čutila. »Previdno in oprezno stopa, ozira se
nazaj, pogleduje na desno in levo, nastavlja ušesa, viha nos,
voha po zemlji, malo postoji, zamiži in zazeha, pa gre zopet
dalje.« (Erjavec.) Toda lisica je tudi pametna žival. Previdna
in zvita se ne poda izlepa v nevarnost (nastavljena past); pa
tudi če je že prišla sovražniku v oblast, še razmišlja, kako
bi ga ukanila: rada se potaji in zbeži, ko jo lovec reši iz
pasti.

Lisica zalezuje vse živali, ki jih zmore, od srnice do
hrošča in črva. Rada tudi zoblje grozdje in pobira sladko
sadje. Najvažnejša hrana so ji pa vendarle poljske miši, ki
jih požre, če je prilika, do 30 naenkrat. (Zobovje kot pri psu.)
Lovci in kmetice jo seveda črte zaradi svoje divjačine in
perutnine, poljedelcu pa je koristna.

V aprilu skoti samica navadno 4 — 7 mladičev. V enem
mesecu že toliko dorastejo, da hodijo iz lisičine se solnčit

31

in igrat. Tedaj jim prinašajo starši žive živali in jih uče, kako
je treba loviti in moriti. Malčki se temu delu hitro privadijo
in kmalu spremljajo staro lisico na lov. Do jeseni toliko
dorastejo, da lahko lisičino zapuste in začno samostojno
življenje.

Kuna belica (domača kuna). Danes je bilo pri sosedovih
krika in vika. Na nerazumljiv način se je splazila v kurnik
neka žival in podavila skoro vse kokoši; na kokošje koko*
dakanje je v zadnjem trenutku prihitel hlapec in pobil žival
— kuno belico.

Kuna belica je velika kakor mačka, a še bolj vitkega in
zleknjenega trupla in sivorjave, na grlu bele dlake. (Ime.)
Silno je spretna (kratki sprednji in nekaj daljši zadnji udj.e
z ostrimi kremplji), drzna in krvoločna. Ni tako visokega
golobnjaka, da bi ne splezala do njega, in v kurnik se ti
priplazi že skozi luknjo, ki jo je podgana izglodala. V kur*
niku kolje in se napaja s krvjo, dokler je kaj živega; sicer
žre tudi miši, podgane, razno golazen in sadje, najrajši pa
pije jajca.

Kuna belica živi navadno po gozdovih, a se čestokrat
naseli tudi v gospodarskem poslopju, kjer si rada napravi
brlog v senu, slami ali v drvarnici. Tukaj skoti samica sredi
pomladi 3 — 5 mladičev, ki kmalu pokažejo čigavega rodu so.

Gostodlakavo (nadlanka in podlanka), mehko zimsko
krzno se drago prodaja.

Dehor je kuni belici podoben, a je temnorjave dlake
brez bele lise na grlu. Tudi on je zaklet sovražnik perutnine,
dasi običajno lovi miši, podgane, kače (tudi strupene!), pred*
vsem pa žabe. V nevarnosti spušča tako smrdljivo tekočino,
da si moraš nos zatisniti. Krzno je dragoceno (nadlanka in
gosta, voljna podlanka).

Mala podlasica grozno gospodari med manjšimi živalmi
naših travnikov in polj. Približno za ped dolga, povsod enako
debela, zgoraj rjava, spodaj bela živalca se naseli po grob*
ljah, rovih in votlih drevesih ter zalezuje miši, krte, hrčke
i. dr. Splazi -se tudi v kurnik in golobnjak, kjer vse podavi.

32

Dasiravno je majhna, se postavi vsakemu sovražniku in celo
človeku po robu; pripetilo se je že, da se je zagrizla mimo*
gredočemu konju v nogo.

Velika podlasica je prejšnji podobna, a skoro še enkrat
tako dolga. Njeno po zimi belo krzno je zelo dragoceno in
znano pod imenom »hermelin«.

Kuna belica, dehor, mala in velika podlasica so po telesu
in življenju podobne živali; imenujemo jih — kune.

Domača kura. I. Primerjaj petelina in kokoš glede na
barvo, okraske na glavi, ostrogo in rep! Kdaj zjutraj petelin
prvič zapoje? Kako vabi podnevi kure? Kako se tepe s so*
sedovim petelinom? Kako zbeže kure, če jih zapodiš? (Na
pol teko, na pol lete.) Kaj jim dajemo jesti? Kaj si iščejo
same? Kako pijejo? Kdaj nehajo leči jajca? Po čem spo*
znamo, da hoče kokoš valiti? Koliko jajec ji podložimo,
koliko časa vali?

Opazuj o priliki posamezne dele na sirovem ali kuha*
nem jajcu! Na dvorišču čestokrat najdeš kratka in mehka
ter dolga in toga peresa. Kaj imajo peresa po sredi, kaj ob
straneh? S katerim perjem polnimo zglavnik in pernice?

II. Na dvorišču vidimo petelina, kokoši in včasi tudi
piščeta; vse te živali imenujemo s skupnim imenom kure.

Na kuri razločujemo glavo, trup, noge, krila in rep. Na
glavi opazimo kljun, nazobčan greben in dva podbradka.
Telo je s perjem pokrito, da kure ne zebe in da se ji koža
ne zmoči. Kakor ima človek spodnjo in zgornjo obleko, ima
tudi kura spodnje — mehko in toplo (puh) ter zgornje togo
perje. Na togem peresu drži po sredi tulec, ki je spodaj
votel in nosi zgoraj široko kosmačo. Toga peresa so posebno
dolga na krilih in repu. Kura je težka žival, in ker ima tudi
kratka in zaokrožena krila (nasprotna lastovici), se redko*
kdaj odloči k poletu; če jo zapodiš, rajši zbeži nego zleti in
si v teku pomaga s krili.

Ves dan je na nogah, bodisi da hodi ali teka, bodisi da
brska za črvi, hrošči, zrnjem itd. Že iz tega spoznamo, da
mora imeti močne noge; tudi prsti (3 + 1) in topi kremplji

33

so močni. — Na kljunu vidimo dve luknjici — nosnici,
s katerima diha. Sluh ni posebno dober, ker ni uhljev. Bistro
pa je njeno oko: človek često ne vidi zrnc, ki jih ona opazi.
S hrano vred pobira tudi pesek. Večje kose raztolče s krep*
kim kljunom, mehkejšo hrano (zelišča) pa razreže z nje*
govimi ostrimi robovi. Vodo pije zajemaje. Hrane kljun ne
more premleti, ker nima zob; zato spravlja cela zrna in
večje koščke v golšo, kjer se zmehčajo. Iz golše prehaja
hrana v želodec; tu se zdrobi med roženima ploščama, kakor
med mlinskima kamnoma; pri tem ji pomagajo tudi zaužiti
kamenčki.

Ko je znesla kokoš jajce, naznani veseli dogodek
z glasnim kokodakanjem. Ob določenem času kloče; tedaj
ji podložimo 15—20 jajec v gnezdo iz sena ali slame. Kokoš
vali dan in noč, odstrani se le, ko gre jest ali pit. S tem, da
jajca enakomerno greje, nastane v njih pišče. Čez tri tedne
počijo jajčne lupine in iz njih se prikažejo z rumenim puhom
pokrita piščeta, ki takoj tekajo s kokljo za hrano. Ob tem
času je kokoš vsa izpremenjena, sama skrb jo je. Venomer
kloče in vodi družinico po dvorišču. Če je našla kaj užitnega,
pokliče male k sebi in jim hrano zdrobi, da jo malčki laže
zaužijejo. Prej boječa žival, je sedaj pogumna in drzna;
zaleti se v žival ali človeka, ki ji družinico nadleguje.

Izvzemši november in december, nese kokoš vse leto
jajca (100 in več). Razen z jajci, koristi tudi z mesom in
puhom (blazine). Pri tem se da lahko prehraniti, ker žre vse
in si poišče del hrane sama, posebno na kmetih.

Petelina spoznamo na prvi pogled kot gospodarja ko*
koši: budi in zabava jih z značilnim petjem, podnevi jih
vodi na pašo, svari pred kraguljem ter brani.

Kako ponosno pa stopa, kakor bi se zavedal svoje
veljave in lepote! Lepo mu pristojajo srpasta repna peresa,
krasno obarvano perje, rdeči, nazobčani greben in rdeča
podbradka. S sosedovim petelinom se sprimeta, kadar pre*
stopi ta ali oni določeno mejo. Zaganjata se drug v drugega
ter se koljeta z ostrogami, ki jih imata na nogah, da leti
perje na vse strani.

3

34

Domači vrabec. I. Kakšne barve je? Ali dobro leta?
(Prim. lastovici!) Kako se giblje na tleh? (Skače.) Ali živi
posamič ali v družbah? Kako se med seboj razumejo? (Več?
krat prepir in pretep.) Kje se pri nas radi zbirajo? Kaj
delajo tam? (Posvetovanje.) Kaj uživa in kod si išče hrane?
Kdaj in kje gnezdi? Iz česa si zgradi gnezdo? Ali je umetno
zgrajeno? Kakšne barve so jajca in koliko jih je?

Vprašajte doma, ali smatrajo vrabca za koristno ali
škodljivo ptico!

II. Izmed neudomačenih ptic se vrabec najbolj drži člo?
veka ali bolje rečeno hiše. Vendar ne moremo trditi, da bi
bilo med njima kako prijateljstvo, ravno nasprotno je:
vrabčeva vsiljivost in predrznost, njegovo neprestano čiv?
kanje in končno škoda, ki jo dela na poljskih pridelkih, je
vzrok, da človek ne mara zanj.

Daši majhen, je krepkega trupla in močnih nog; zato
lahko skače. Če je na tleh, ga često niti ne opaziš, tako dobro
ga skriva zgoraj rjava, spodaj siva barva. Če ga zapodiš, zleti
z glasnim šumom na bližnje drevo ali na streho. Vztrajno
ne leta, ker ima kratka in zaokrožena krila. (Prim. lastovici!)

V hrani ni izbirčen, vse mu pride prav: kuhinjski od?
padki, sadje in grozdje, zlasti pa zrnje. Kratki kljun je tako
močan, da lahko zrno zdrobi in izlušči (repno seme). Na
vrtu izrije mladi grah in druge rastlinice. Med zrelimi češ?
njami hudo gospodari. Kmet sicer postavi na črešnjo slam?
natega moža, a kaj, ko bistrooki vrabci kmalu spoznajo
strašilo ter celo sedajo nanj. Več strahu ima pred klopot?
cem. Največ škode pa napravi na žitnem polju in pozneje
v kozolcih in skednjih. Ko gremo mimo takih krajev, nehote
včasi splašimo celo krdelo vrabcev.

Vrabec vali zgodaj spomladi in pozneje še dva do
trikrat. Gnezda ne plete umetno, temveč ga hitro zmaši iz
bilk, listja in perja kje pod streho, v kaki lini, zidni razpoki,
pa tudi na drevesu in v grmovju. Rad si tudi prisvoji lasto?
vičje gnezdo ali škorčevo valilnico in se za n ju prepira
z lastniki, ko se vrnejo iz južnih krajev. Lastovico pač užene,
a močan škorec ga prime za vrat in ga vrže skozi luknjo
iz valilnice. — Samica znese 5—6 zelenkastih, pikčastih

35

jajec. Za valitve je vrabec koristen, kajti tedaj se hranijo
stari vrabci in mladiči o.b gosenicah in žuželkah. V 14 dneh
so mladiči godni in zapuste gnezdo.

Do jeseni se je družba zelo namnožila. Tedaj letajo
vrabci v velikih jatah po polju in se vračajo v vas, ko so
se nasitili. Včasi vidimo drevo, polno vrabcev, ki glasno
ščebetajo in zborujejo, da jih je že od daleč slišati.

Zima prihaja v deželo. — Dokler ni snega, še letajo po
okolici, ko pa zapade sneg, se drže skednja, dvorišča in
gnoja; pritepejo se celo v kuhinjo in sobo, ako jih lakota
posebno tare. Zvečer se pa radi zgodaj zarijejo v seno ali
slamo, včasih prenočijo celo v dimnikih. Stalna ptica.

V splošnem vrabec mnogo več škodi nego koristi.

Izmed drugih stalnih ptic omenimo še sledeče;

Pozimi skače po drevju živahna in radovedna sinica,
ki jo na prvi pogled spoznamo po pisanem perju, ki na njem
prevladuje rumenozelena barva; tudi petje »cicifuj« je zanjo
značilno. Hrani se pretežno ob žuželkah in ličinkah, ki jih
zna poiskati po drevju v razpokani skorji. Silno je požrešna,
ves dan bi žrla in baš radi tega jo moramo prištevati k naj*
koristnejšim pticam. Od gladu in mraza jih pozimi mnogo
pogine; zato pa zleže samica v kakšnem duplu letno dvakrat
po 10 jajec, da se izguba nadomesti.

Šegavi stržek (kraljiček) tudi ostane pozimi pri nas.
Kam pa naj bi reva šel, ko je tako majhen in kratkih kril.
Lahko ga spoznaš po rjavi barvi in navzgor obrnjenem
repku. Hrani se kakor sinica.

Ščinkavec. Čez zimo ostanejo le samci pri nas, ki dobe
nato spomladi na grlu in prsih rdeče perje.

Čopasti škrjanec je poljskemu škrjancu podoben, a se
od njega razlikuje po čopu na glavi. Strnada spoznaš po
perju: zgoraj je rjav, po prsih in trebuhu pa živo rumen.

Čopaste škrjance in strnade pogosto srečamo med
vrabci po cestah, kjer stikajo v konjskih odpadkih za ne*
prebavljenimi zrni.

3 *

36

Poleti najdejo ptičke dovolj hrane, ko pa pritisne zima,
pritisne z njo tudi pomanjkanje in celo glad. Ptice se tedaj
rade zatekajo k človeškim bivališčem, kakor bi hotele prositi
pomoči. Usmiljeni ljudje jim polagajo drobnega zrnja,
krušnih drobtinic in drugih preostankov jedil v primernih
posodah bodisi na okno, bodisi na kako drugo pred snegom
zavarovano mesto na vrtu ali dvorišču. Ptice se ljudem kmalu
privadijo; mraz in glad sta jim pregnala prirojeno opreza
nost. Po mestnih logih (parkih) nastavljajo društva za ptičje
varstvo pozimi posebne hišice z ozkim vhodom, da vrane
ne morejo blizu, usmiljeni meščani pa prinašajo pticam
hrane. Kdor ščinkavce stalno in redno pita, tega dobro
poznajo, pred njim se spuščajo na tla, jemljejo mu bučna
jedrca iz prstov ali pa mu celo sedajo na glavo ali ramo.

Pomlad.

Najhujše zlo je minilo, sicer še piše oster veter, a solnce
si je že toliko opomoglo, da začne sneg kopneti.

Sinica in ščinkavec se že zglašata, po cvetoči ivi brenče
čebelice in lepega dne opazimo celo metulja — rumenjaka,
ki je — v nasprotju s pretežno večino drugih metuljev —
prespal zimo v varnem zavetju.

Od dne do dne se priroda bolj prebuja in solnce pr 'u
vablja vedno več živalic iz njihovih zimovališč. Kmalu se
pojavijo hrošči, zlasti bakrenasti krešič, ki išče po njivah
črvov in golih polžev. Pridni sadjerejec stresa zjutraj hrošče
cvetodere z jablan na razprostrte rjuhe; samica namreč
polaga jajca v cvetno popje, ki ga potem ličinke izžro. Po
cestah se prerivajo hrošči govnači ob živalskih odpadkih.

Na jablanah se pokaže krvava uš. Samica se je razvila
iz prezimelega jajca in je zaplodila številen zarod. Ker ima
vsaka živalca na hrbtu belo, voščeno »volno«, nekatere jabla*
nove vejice pobele od te volne. Če stišneš »volno«, se pokaže
na prstih rdeč madež; od tod ime.

Med travo opaziš velikega temnomodrega, mehkega
hrošča — travnico. Ako ga vzameš v roko, ti izpusti izmed
nožnih členkov nekaj kapljic smrdljivega soka, ki naj bi
sovražnika ustrašil. In res puste živali tega hrošča pri miru.

Po cvetju brenči ,in šumi vse vprek. Čebele pridno na=
birajo medu in cvetnega prahu za mladiče. Matica je zlegla
mnogo jajec, da se namnože prebivalci v panju; kajti mnogo
jih je zima pobrala in obilo jih je treba za roj. — V maju
imajo otroci mnogo veselja z rjavimi hrošči: tresejo jih
z dreves, zlasti zjutraj, ko so hrošči v rosi in hladnem zraku
še neokretni. Zvečer hrošči ožive in letajo po okolici ter

38

se čestokrat zaganjajo v človeka. V začetku junija izginejo;
tri leta so živeli kot ličinke, bube in hrošči pod zemljo, da
so P/2 meseca rojili po zraku in po drevju. — Po polju in
cvetočem travniku se zibljejo pisani metulji in srkajo z dob
gimi srkali med iz cvetja; ob vodah pa švigajo zeleni, modri
in drugobarvni kačji pastirji.

Tudi voda je oživela. Raklja (rakulja) nosi jajčeca okoli,
pritrjena na podrepne nožiče; a šele v juniju se izvale račiči.

Nekatere ribe, kakor ščuka, se sedaj drste; jajca, ikre
imenovane, najraje polagajo na plitva mesta, da jih laže
segrevajo solnčni žarki. Ikre so podobne žabjim jajcem;
mlade ribice imajo ob grlu redilni mešiček, iz katerega
črpajo hrano. Ko jim je mešiček splahnel, pa si morajo same
iskati živeža. Tudi žabe lezejo druga za drugo iz blatnega
zimskega bivališča. Prva se zbudi sekulja, znana rjava žaba,
ki jo čestokrat srečamo po travnikih. Sedaj gre v vodo in
znese jajca, ki plavajo v kepah. Jajce obdaja zdrizast ovoj,
da zdrkne med prsti, če ga primeš. Zdriz torej brani jajca
pred živalmi. Ker je lažji od vode, jajčeca ne potonejo v
mrzlo vodo, kar je v zgodnji spomladi velike važnosti; sicer
pa v jajcu tudi črno obarvana sredina zbira in vsrkava to*
plotne žarke. — Za sekuljo se zbudi krastača in razpenja
med vodnimi rastlinami jajčeca, ki so nanizana na sluzastih
vrvicah. Najkasneje se pojavi zelena žaba; njena v kepe
združena jajca potonejo, kajti tedaj se je voda že toliko
segrela, da se mladiči tudi v globočini lahko izležejo.

Kuščarice in kače se zgodaj zbude, toda njih pravo
življenje se začne šele v toplem maju.

Polži so si jeseni zaprli lupinico z luknjičavo, belo steno
in prezimili v grmovju in v rahli zemlji. Sedaj lupinice odpro
in prilezejo na dan. Po dolgem postu so zelo lačni in po*
vzročajo ravno v pomladi mnogo škode. Rastline se jih
branijo z dlačicami na steblih in listih; solata in marsikatera
druga vrtnina pa nima teh varovalnih sredstev.

Ptice se vračajo iz južnih dežel; neka tajna sila jih goni
v naše kraje, v domovino, dasi bi se jim tudi v toplih
krajih dobro godilo. Najprej se oglasita poljski škrjanec in
škorec, nekoliko kasneje prilete pastiričica, črnoglavka, po*

39

gorelček in lastovice, še kasneje zakuka kukavica, zagruli
grlica, zapoje srakoper; zadnja dospe v maju vuga ali ko*
bilar, kot kos velika, črnorumena ptica, ki nas razveseljuje
z močnim klicem: »Stric motovilo! Ali si videl našo kobilo?
Tam na gomili so jo gonili.«

Ptičke se vesele svoje domovine, a dožive tukaj tudi
marsikatere neprijetnosti, zlasti prve dni po prihodu. Naj*
prej je treba skrbeti za gnezda. Na zavarovanih krajih,
kakor pod streho in v duplih, so se gnezda še ohranila, treba
bi jih bilo le nekoliko popraviti, toda čez zimo so se jih
polastili vrabci, ki jih zlepa nočejo zapustiti. Gnezda na
prostem je pa povečni uničil dež in sneg in ptičke jih morajo
na novo zgraditi. Samica urejuje in zida, samec pa donaša
gradivo. Končno je dom zgrajen in mehko nastlan; zdaj
znese samica jajca in začne Valiti. Samec ima sedaj mnogo
opravka: iskati mora hrane zase in za samico, o prostih urah
pa sede v bližino gnezda in zabava z milim petjem družico.
Prepevajo le samci, in sicer večinoma zarana; kos poje tudi
zvečer, slavček pa celo ponoči. Kako lepi so samci v pomla*
danski svatovski obleki, zlasti so očitni kosi, ščinkavci in
liščki. — Ptice spijo le nekaj ur, o tem nas prepričajo že
kure. Večinoma se hranijo dvakrat dnevno; navadno si
poiščejo sproti sveže hrane, žolne in srakoperi si pa nabirajo
živeža tudi za poznejši čas.

V jajčecih so se polagoma razvili mladiči. Na kljunčkih
dobe rožen zobec, s katerim razijo lupino ter pomole najprej
glavo iz nje. Pticam pevkam in mnogim drugim pticam se
izvale goli mladiči; na njih očitno vidimo, da so sprednji
udje kakor človeški iz nadlakti, podlakti in roke; šele po*
zneje vse preraste perje.

Ptičja družinica zahteva mnogo negovanja in hrane.
Stara se ves dan mučita, da bi nasitila mlade želodčke. Mia*
diči morajo imeti tečno, mehko in lahko prebavljivo hrano;
zato se ob valitvi tudi zrnojede ptice, in sicer mladiči in
stari, hranijo ob mehkih žuželkah, gosenicah in črvičih.
Kolike važnosti je to za sadjarja in vrtnarja!

V zgodnji pomladi se lovci zanimajo zlasti za dve vrsti
ptic: za sloko in divjega petelina. Sloka, srednje velika, po*

40

nočna ptica rjaste barve, se seli postopoma in rada postaja
par tednov po naših močvirnih gozdovih, kjer si išče polžev
in črvov. Ker leta vijugasto, jo je težko zadeti, tem večja
čast za lovca, ki jo je pogodil. — V gorskih gozdovih se
oglaša zarana divji petelin in vabi kure s cmakajočim glasom.
Pri tem mu posebni koščeni nastavek stisne ušesno* od?
prtino; zaraditega med petjem ničesar ne sliši. Lovec upo*
rablja to posebnost ih, skakajoč od drevesa do drevesa, se
mu bliža ter mu požene svinčenko v telo, ko je žival vsa
zamaknjena v petje.

Sesalci, ki so zimo predremali ali prespali, prilezejo iz
zimskih brlogov. Dobro rejeni so jeseni legli k počitku,
a v dolgi mrzli zimi so izrabili vso mast; zato so zdaj vsi
mršavi. In baš sedaj je s prehrano velik križ; poleg tega
nekateri že kotijo mladiče. Toda zelenje bujno poganja in
kmalu je dovolj rastlinske hrane, da lahko uspevajo rastlino*
jedci in z njimi tudi mesojede živali.

A. Vrt in okolica.

Škorec. I. Kdaj se vrne z juga? (V začetku marca.) Ka*
teri ptici je podoben? (Kosu.) Kje sedi, ko poje? (Vrh dre*
vesa, dimnika.) Kod si išče hrane, kaj pobira? Oglej si
škorčevo valilnico! Pazi, kdaj začne znašati gnezdo! Vprašaj,
ali je škorec tudi škodljiv!

II. Nekega dne v marcu ga opazimo vrh drevesa ali
dimnika, ko kroži pesmico, pravcato zmes raznih ptičjih
napevov. Velik je kot kos, tudi v barvi mu je podoben, le
da se črna, belo lisasta peresa v solncu zelenkasto prelivajo.
Spomladi bele lise na perju kmalu izginejo.

Škorec je dober letalec, a tudi izvrsten pešec. Neutrud*
ljivo stopica po vrtu, njivi in travniku za črvi, hrošči in
polži. (Korist.) — Kmalu po prihodu začneta samec in
samica znašati listje, bilke in perje za gnezdo bodisi v duplo,
bodisi v valilnico, ki mu jo pritrdimo na drevo. Valilnica
je lesena škatla s strešico, pod katero je 5 cm  široka luknja
in pod njo palčica, kamor škorec sede. V svojo valilnico se
povrača isti par leto za letom. Večkrat si pa mora škorec

41

svoje stanovanje vnovič priboriti, ker so ga čez zimo zasedli
vrabci. — V aprilu zleze samica 5 modrikastih jajec; v dveh
tednih se izvale goli mladiči (goliči). Med valitvijo samec
pridno donaša hrane samici, o prostem času pa jo zabava
s petjem. Ko so se izvalili mladiči, imata stara obilo posla,
da prehranita sebe in družinico; tedaj ne preostaja samcu
mnogo časa za petje! Kadar so se izpeljali mladiči, vali
samica še enkrat. Nato zapuste stari valilnico, se združijo
s svojimi mladiči in z drugimi škorci ter skupno letajo in
skupno prenočujejo, najrajši v kakem bičevju. Take jate
povzročajo mnogo škode na sadju, zlasti pa jeseni v vino*
gradu. (Klopotec.)

Začetkom septembra dobe škorci zimsko perje z belimi
lisami. Tedaj se preletavajo v velikih jatah s kraja v kraj,
mestoma se spuste na drevesa ali v bičevje, kjer glasno
ščebetajo, kakor bi se posvetovali za odhod. Nekega dne
jih tudi res zmanjka.

Mlad škorec se človeku privadi in ga zabava s šega*
vostjo, radovednostjo in zvijačo. Priuči se marsičemu, zna
posnemati različne glasove, nauči se celo izgovarjati poedine
besede in stavke.

Kmetiška lastovica. I. Kdaj se vrne? (V prvi polovici
aprila.) Kje gnezdi, iz česa dela gnezdo? Ali gradi gnezdo
ves dan? (Le predpoldne.) Koliko časa? (8 dni.) Ali ste
opazili, da gledajo mladiči čez rob gnezda? Kako jih pitata
stara? Urnost in smer v letanju. Kam sede, ko miruje?
Vprašajte, kdaj odlete na jug!

II. Nobena ptička ni človeku k srcu tako prirasla kakor
lastovica. Odrastli in mladina se je razvesele, ko jo spomladi
prvič zagledajo, oziroma ko zaslišijo' njeno priprosto, a
ljubko žvrgolenje. Pozdravijo jo kot prijateljico in jo z ve*
seljem gledajo, kako si gradi gnezdece v podstrešju, hlevu
ali v veži; saj 1  prinaša lastovica po ljudskem glasu srečo
v hišo.

Lastovica izborno leta, ker ima dolga in koničasta krila.
Zdaj švigne naravnost, zdaj vzleti pod oblake, zdaj' drsi nad
zemljo ali vodo, zdaj v desno ali levo; s škarjastim repom

42

namreč lahko poljubno menja smer; pravimo, da krmari.
(Primerjaj krmilo na čolnu!) Njeno perje je zgoraj črno,
spodaj belkasto, na grlu pa rjavkasto.

Lastovica je silno požrešna ptica, ves dan leta za mu*
hami i hroščki (korist). Kljunček je kratek, a zato so usta
globoko razklana in pripravna za lov. Imenovanih živalic
v zraku mi niti ne vidimo, a ona jih z bistrimi očmi takoj
opazi.

Kmalu po prihodu iz južnih krajev začne pobirati blato
na cesti in graditi novo gnezdo, oziroma popravljati staro.
Blatne kepice oslini in polaga drugo na drugo, vmes pa
vpleta bilke in peresa, da je hišica bolj trdna. V osmih dneh
je dom zgrajen. V mehko postlano gnezdo znese samica
5—6 belih, pikčastih jajec, ki jih vali dva tedna. Mladiči so
vedno lačni in široko odpirajo kljune, da bi prestregli muhe
in mušice, ki jih prinašata samec in samica. V treh tednih
dorastejo in izlete, a na večer se za nekaj dni še vračajo
k staršem v gnezdo. Lastovice vale letno dvakrat.

V septembru se zbirajo stare in mlade lastovke vse
okolice na drevesih in brzojavnih žicah in letajo v velikih
jatah, lepega večera koncem septembra pa izginejo v južne
kraje.

Mestna lastovica je prejšnji slična, a ima belo grlo.
Gnezdi rada v družbi in pritrja gnezdo na zunanjo stran
poslopij tik ob strehi. Gnezdo ima ozek vhod, sicer je pa
zaprto.

Rjavi hrošč. I. Sedaj najdete na njivi za plugom bele
živalce •— ličinke. Opazujte jih! Koliko nog imajo, kaj se
nahaja na glavi? — Učenec A naj prinese par ličink v šolo!

Pazite, kdaj prvič zagledate rjavega hrošča! Na katerem
drevesu? Kdaj najlaže strešeš hrošče z drevesa?

Poizkusi za dom. L Položi hrošča na prst in opazuj,
kako pregiblje tipalnice in telo, preden zleti! 2. Deni par
hroščev v večjo škatlo in hrani jih par dni s svežim listjem
onega drevesa, s katerega si hrošče pobral! Določi, koliko
listov požre en hrošč v enem dnevu!

43

II. Eden izmed največjih škodljivcev sadnega in gozd?
nega drevja. — Na rjavem hrošču razločno opazimo glavo,
oprsje in zadek. Na glavi vidimo oči, tipalnice in čeljusti.
Na oprsju je zgoraj en par trdnih, rjavih pokrovk (ime) in
pod njimi sta prozorni krili; spodaj pa je 6 nog, ki imajo
po dva krempeljca. Zadek sestoji iz več obročkov z belimi
lisami ob straneh.

Ako denemo rjavega hrošča na prst, čestokrat opazimo,
kako pregiblje tipalnice, telo pa širi in krči. Tedaj se pri*
pravlja za polet s tem, da močno vdihava zrak skozi od;
prtine — dihalnice — ob belih lisah na zadku. Iz dihalnic
se razliva zrak ,po ceveh po vsem telesu.

Ko si je napolnil telo z zrakom, dvigne pokrovke, razpne
krila in vzleti. Krila so za precej težko telo prešibka; zato
hrošč tudi ne more vztrajno letati. (Nasprotno čebela.) Ko
zopet sede na list ali vejico, se s krempeljci oprime, zloži
vzdolž krila in jih pokrije s pokrovkami. — Najbolj živahni
so hrošči zvečer. Tedaj obletavajo drevesa, sedajo nanje in
žro pczno v noč. Zjutraj so siti in vise otrpli pod listjem.

V mraku in ponoči mu majhne oči ne koristijo mnogo,
tembolj pa mu služi voh. Z lističi (plojkami) na tipalnicah
takoj' zavoha listje, ki mu je po godu in ga začne odščipavati
in drobiti s krepkimi čeljustmi. Kakor pa požre govedo
mnogo trave, tako rabi tudi rjavi hrošč mnogo listja, da se
nasiti. Ni torej čudo, da rjavi hrošči drevje včasi kar ogolijo.
Kolika sreča, da živi hrošč le nekaj tednov (T /2  meseca)!

Koncem maja zleže samica do 70 jajec po 2 dm  globoko
na več krajih. V 4 tednih se izvale ličinke, ki se hranijo v
začetku z gnilimi snovmi, pozneje pa podjedajo korenine
— podjedi ali ogrci. Podjedi so bele kože, imajo kleščaste
čeljusti in tri pare nog; žro in rastejo do avgusta tretjega
leta. Tedaj nehajo jesti in se izpremene v bube. Buba ničesar
ne uživa, tudi se ne premika; približno v dveh mesecih nas
stane iz nje hrošč, ki prespi zimo v zemlji. Toplo pomladno
sclnce ga poživi, da se izkoplje iz zemlje, cd koder odleti
na bližnje drevo.

Rjavi hrošč in ličinka sta zelo škodljiva; zato ju mo*
ramo zatirati. Hrošče stresamo zjutraj, ko so še otrpli in

44

jih polivamo z vrelo (ne le toplo) vodo, da takoj poginejo.
Mrtve hrošče mečemo kokošim, ali pa jih zagrebemo v gnoj.
Nikakor pa ne smemo hroščev trpinčiti, saj občuti vsaka
žival bolečino kakor človek. — Tudi razne živali nam po*
magajo pokončevati rjave hrošče; kokoši, vrane in škorci
pobirajo podjede, mnogo jih pohrusta tudi krt. S hrošči se
hranijo razne ptice, največ jih pa ugonobijo netopirji.

Rastlinske ušice. I. Bezgove vejice so včasih vse črne
od rastlinskih ušic. Pazite, ali jih dobite še na drugih rast*
linah ter si zapomnite barvo teh ušic! Po koliko jih je skupaj
na enem listu? Primerjaj okužene liste (mladike) zdravim!
Ali opaziš na listih svetle kapljice? Ali se nahajajo med
ušicami mravlje?

II. Škodljivke vrtnic in nekaterih drugih rastlin.

Na poganjkih in listih vrtnic, šipka, bezga in drugih
rastlin se razvijejo spomladi ušem podobne črne, rumene,
zelene ali sive živalce — rastlinske ušice. Mirno sede in
venomer sesajo z bodalastim srkalom sladke sokove iz
sočnih rastlinskih delov. Ker imajo toliko soka na uporabo,
ga v črevesu ne prebavijo, temveč izločajo na pol prebav*
1 j enega in še sladkega iz zadka. Tak sok čestokrat vidimo
po listih kot svetle kapljice — medena rosa. Mravlje ta sok
rade srebljejo in če ga ne najdejo dovolj, začno s tipalnicami
božati uši, da: jim ga izločijo.

Od kod so neki prišle ušice zgodaj spomladi in v toliki
množini?

Samice so jeseni znesle po eno jajčece v razpoke med
skorjo in nato poginile. Iz teh jajčec se spomladi izvale
ušice, ki dorastejo v 10 dneh ter izležejo mladiče; tudi ti že
v 10 dneh dorastejo in izležejo svoje mladiče itd. Ni torej
čudo, da bezgove vejice včasih kar počrne od rastlinskih
ušic.

Ušice rastlinam občutno škodujejo, saj vidimo, kako
okuženi listi slabe, se suše in odpadajo. Dobro je, da imajo
ti škodljivci toliko sovražnikov: strigalice (črne žuželke
s kleščami na zadku, pogosto v koruznih klasih), pajki,
sedmopikčaste polonice in njih ličinke in še mnoge druge

45

žuželke. Ker se ušice počasi gibljejo, ne morejo sovražniku
uiti, a skušajo mu zamazati usta z lepljivo snovjo, ki jim
teče iz dveh cevi na zadku. — Najhujši sovražnik jim je pa
človek, ki jih ugonablja na več načinov. Okužene mladike
poškropi z raztopino mazavega mila, ki mu pridene neko;
liko petroleja, ali pa z vodo, v kateri je skuhal tobaka. Ko
so ušice poginile, je treba rastline s čisto vodo pobrizgati,
da jim omenjene tekočine ne škodujejo.

Čebela. I. Ako je mogoče, naj si otroci ogledajo čebel;
njak in dele čebeljega panja. — Kdaj ste letos zagledali prvo
čebelo? Koliko časa se mudi na cvetici? Kam odleti? (Na;
vadno na enako cvetico.) Kaj nosi na zadnjih nogah? (Naj;
laže opaziti na vhodu v panj.) Kdo je že videl roj, kakšne
oblike je, kaj je napravil z njim čebelar? Kaj ukreneš, če
te čebela piči? (Drgni vneto mesto s salmijakovcem!)

II. Žuželka, ki daje med in vosek.

Zgodaj spomladi, ko druge žuželke še spe, je čebelica
že pridno na delu in išče na njivi po cvetočem plevelu, ivi,
črnem telohu, zvončku itd. medu in cvetnega prahu.

Podobna je muhi. Glava, oprsje —š paroma kril in tremi
pari nog — ter zadek.

Daši živalca slabo vidi, si na potu vendar tako natanko
ogleda in zapomni okolico, da celo iz daljave 8 km  ne zgreši
poti domov. Tem bolje pa voha s tipalnicami; tipalnice jo
vodijo do vonjavih cvetic. Ko pride na cvet, vtakne v me;
dovnik srkalo, v srkalu dvigne jeziček in sesa sladki sok.
(Primerjaj, kako se dviga voda v bezgovi sesalki, kadar
dvigneš bat!) S cveta odleti na cvet iste, ali vsaj sorodne
rastline. (Lipov, robinijev, ajdov med.) Sok pa spravlja
spotoma v nekako golšo (prim. kure) — medeni želodček.

V cvetih se dotika prašnikov večinoma s trebuhom
(včasih se kar povalja po prašnikih) in na dlakavem telesu
obvisi včasi toliko cvetnega prahu, da je živalca vsa prašna.
A čebelica nabira tudi cvetni prah. Zato imata obe zadnji
nogi znotraj po eno ščetko, zunaj pa globelico — košek. Ko
se ji je nabralo na telesu dovolj cvetnega prahu, podloži
podse košek ene noge, v katerega pomete s ščetko nasprotne

46

noge cvetni prah, ki ga z nožnimi krempeljci še stisne v
kroglico. Ker je košek znotraj lepljiv, ne pade kroglica ven.
Seveda ostane na dlakavem telesu še mnogo cvetnega prahu,
ki ga čebelica prenaša od cveta do cveta ter cvete oprašuje.

S tovorom — medom in cvetnim prahom — obložena,
odleti čebelica proti panju, sede na »brado« ter leze skozi
vhod v panj. Tu stoje v enaki razdalji premakljivi okvirčki,
v katere zgradijo čebelice voščene sate, in sicer najprej
srednjo 1  steno in na vsaki strani pravilne, šesterooglate sta*
niče. Vosek izločajo čebelice spodaj na zadku; z nožicami
ga odtržejo in prineso k ustom, kjer ga z zgornjimi klešča*
stimi čeljustmi primerno obdelajo in pritrdijo na določeno
mesto. — Če panj odpremo zadaj, lahko opazujemo vrvenje
in opravila čebelic; tukaj tudi lahko vlagamo in premikamo
okvirje ali jih jemljemo s satjem iz panja.

V nekatere stanice odlagajo čebelice med, v druge pa
cvetni prah; zopet druge stanice služijo kot zibelke čebe*
Ijemu zarodu.

V panju živi okoli 30.000 (včasii celo 70.000) čebelic —
delavk,  par sto večjih čebel — trotov, a le ena ma?
tiča,  ki jo spoznamo po zelo dolgem zadku. Matica leže
v stanice po eno jajce, dnevno 1000, včasih celo več. Že čez
par dni se izleže iz jajca ličinka. Delavke jo pridno pitajo
s hrano, ki jo pripravljajo iz medu in cvetnega prahu. Ko
je ličinka dorastla, pokrijejo delavke stanico s pokrovcem.
Ličinka se sedaj prerodi v bubo (glej- rjavega hrošča), iz
katere nastane čebelica, ki se pregrize skozi pokrovček.
Mlada čebelica opravlja v začetku hišne posle, pita mladiče
in skrbi za snago v panju, šele pozneje izleti na pašo. —
V večjih stanicah se izvale troti, ki nič ne delajo, temveč
se po panju le izprehajajo in žro; zato jih pa poleti enkrat
čebelice iz panja zapode ali celo pomore. V največjih sta*
nicah, matičnjakih  — teh je le par ob robu satja — se
izvale mlade matice, ki jih čebelice pitajo z najboljšo hrano.

Spomladi se čebelji rod tako namnoži, da imajo prebi*
valci komaj dovolj prostora.

Nekega dne nastane v panju silno vrvenje: mlada matica
hoče iz stanice, kar vznemiri staro matico in vse čebele.

47

V panju sme biti le ena matica; zato izleti stara matica
z nekaj tisoči zvestih čebel in sede z njimi na kako vejo
— roj v obliki grozda. Čebelar hitro ogrebe roj v nov panj,
da mu ne uide, na pr. v kako votlo drevo. Novemu stano?
vanju se čebelice kmalu privadijo, prejšnjemu panju pa
zavlada mlada matica.

Čebele istega panja žive v prijateljstvu med seboj, toda
gorje čebeli, ki je zašla v tuj panj, takoj jo s pikom umore.
Čebelica ima namreč na zadku votlo, bodalasto želo, s ka?
terim vbode in izpusti v rano par kapljic strupene tekočine.
Čebelji pik majhne živali umori, na človeški koži pa po?
vzroči le vnetje. (Drganje s salmijakovcem.)

Čebele so človeku velike dobrotnice; iz dobrega panja
dobimo letno okoli 15 kg  medu in 2 kg  voska. Med se drago
prodaja (20—30 Din kilogram), ker ni le okusna, temveč tudi
lahko prebavljiva in zelo redilna hrana. Dokler niso poznali
sladkorja, so le z medom sladili jedi. Razen tega tudi ko?
ristijo čebelice, ker oprašujejo sadno drevje in ajdo. Na
čebelah se tudi lahko zgledujemo, kako moramo biti pridni
in nesebični, ljubiti red in skrbeti za domovino.

B. Polje.

Poljski škrjanec. I. Zapomnite si dan, ko škrjanca prvič
slišite! Ali ga takoj zagledate v zraku? Ob katerih urah
poje? (Ves dan.) Glejte za njim, kako se dviga, kroži, kako
v zraku obstoji in kako se vrača k tlom! Kako se giblje na
zemlji? (Teka.) Kateri ptici je podoben? (Vrabcu.)

II. Izmed ptic selilk se vrne poljski škrjanec prvi v naše
kraje; včasi zaslišimo že v začetku februarja njegovo pri?
prosto, a ljubko pesmico. Čestokrat zapade pozneje še sneg,
a škrjanček si poišče na polju primernega kraja pod grudo
ali kamnom, kjer čaka lepšega.

Poljski škrjanec je prava poljska ptica. Ko se je vrnil
z južnih krajev, mu gola polja ne nudijo dobrih skrivališč;
a škrjanec se stisne v razoru, da ga izlahka ne zagledaš,
zakaj majhen je in rjavega perja kakor zemlja. (Prim. ga
vrabcu!)

48

Polje mu daje tudi hrano. Žre vse, kar je užitnega:
mlado zelenje, zrnje ter razne žuželke, črve in polže. Seveda
je v zgodnji pomladi hrana še pičla in mnogo je treba tekati
zlasti za živalcami, ki jih je tedaj še malo. A Stvarnik mu
je dal dobre noge. (Prim., kako teka čop. škrjanec po cesti!)

Pomladno solnce vedno močneje pripeka in polje od
dne do dne lepše zeleni: ozimina krepko poganja, po ne=
izoranih njivah pa cvete plevel — za škrjančka dvolj skrb
vališč in- hrane. Tedaj si poiščeta s samico, najrajši med
ozimino ali na travniku, primeren kraj, kjer zgradita v
jamici iz listja in trave priprosto gnezdo. Samica zleže okoli
5 pikčastih jajec, ki jih vali 14 dni. Tedaj prešine škrjančka
veselo čustvo in pogosto ga slišimo in vidimo, kako se pojoč
dviga deloma v ravni, deloma v vijugasti črti do višine, kjer
ga naše oči še komaj zaznavajo. Nato se vrača v vijugasti
črti proti zemlji; sedaj stisne krila in se vrže naravnost
navzdol, a tik nad zemljo krila razpne ter sede na kepo, od
koder zbeži k gnezdu. Tudi preden se dvigne v zrak, steče
najprej daleč od gnezda, da ne izda sovražniku svojega
doma.

Mnogi sovražniki strežejo njemu in njegovemu zarodu
po življenju: mačke, podlasice, lisice, vrane, zlasti pa skobci
in sokoli. Veliko izgubo izravnavajo škrjanci, ker vale letno
trikrat; zato jih slišimo peti tja do jeseni. Ptica selilka.

Siva vrana. Spomladi letajo te velike ptice za oračem
ter pobirajo ogrce in črve v razoru. Če zamahneš, se vsa
jata takoj dvigne in odleti na druge njive in travnike.

Do x / 2  m dolga, močna ptica je sivega perja, le glava,
rep in krila so črna. Vrane ves dan letajo ali hodijo po polju,
le opoldne si privoščijo nekaj počitka na kakem drevesu.
Podnevi se rade glase z neprijetnim »kra«, »kra«, zvečer pa
tiho odlete v gozd spat. Ponoči jih včasi obišče sova in
zgrabi kakšno vrano za vrat, radi tega vrane silno sovražijo
vse sove in čuke in se besno zaganjajo vanje, če jih podnevi
zagledajo. (Kako izrabljajo to lovci?)

Siva vrana se hrani z vsakovrstnimi majhnimi živalmi,
loti se pa celo golobov, piščancev, mačice in psička. Vendar

49

jo moramo prištevati koristnim pticam, ker uniči mnogo
hroščev in poljskih miši. — Vali v aprilu na visokih drevesih.

Bolj ko siva vrana je koristna nekoliko manjša, črno*
modra poljska vrana. Da kljun laže zabada v zemljo za
ogrci in črvi, ji na kljunovem korenu izpadejo peresa. Hrani
se največ s poljskimi mišmi. — Poljska vrana gnezdi dru*
žema, včasi je po 20 gnezd na istem drevesu.

Deževnik. I. Kdaj prileze iz zemlje in kako se giblje?
Štejte, iz koliko obročkov sestoji! (Nad 100.) Denite ga na
papir in poslušajte, kako> praska po papirju, kadar se giblje!
Pustite ga, naj vam leze iz rahlo stisnjene pesti! (Zbadanje.)
Poiščite na vrtni zemlji kakor bombaževa nit debelo, v klob*
čič zvito prsteno »nit«!

II.. Poljedelstvu zelo koristna žival.

Ko prekopavamo njive ali vrtne lehe, dobimo mnogo
deževnikov, pa tudi sami prilezejo zjutraj', zvečer in po dežju
na dan.

Deževnik je dober pedenj dolg in sestoji iz obročkov.
Ker nima nog, se mora plaziti. V to svrho stegne del telesa
in ga nato od zadaj skrči; to se vrši zaporedoma po vsem
telesu. Nekoliko mu pomagajo tudi kratke ščetinice, ki jih
ima v več vrstah na trebuhu. V rahli ali premočeni zemlji že
lahko rije, trdo zemljo pa oslini, jo požre in za seboj odda;
tako se skozi njo dobesedno prežre. Tudi sicer požira zemljo,
toda le tako, ki ima v sebi gnijoče snovi, s katerimi se hrani;
zemljo samo pa oddaja na površju v klobčasto zvitih »nitih«.
Ako pa zemlja nima dovolj redilnih snovi, zvleče deževnik v
rove bilke, listje, papirčke i. dr., da tam segnijejo.

Njegova koža mora biti vedno voljna in vlažna, ker z
njo diha; zato se boji solnca in sploh svetlobe, rad pa prileze
po dežju iz rovov (ime), sicer pa le zjutraj in zvečer, ko je
zrak vlažen. Dorasli deževnik dobi v sprednjem delu telesa
sluzav pas, v katerem nosi jajca. Ko ta dozore, se mu v
zemlji pas od kože odloči in deževnik zleze skozi njega. —
Pozimi spi 2—3 m  globoko v zemlji.

Deževnik znaša iz spodnjih plasti rahlo in v črevesu
zboljšano zemljo na površje. Seveda prinese poedinec vsa*

4

50

kokrat le malo zemlje, toda v njivi in po vrtu je mnogo
deževnikov, ki opravljajo delo leto za letom. Deževniški
rovi zemljo izdatno zrahljajo, voda in zrak lahko prihajata
do korenin, ki nujno potrebujejo vlage in zraka. V rahli
zemlji tudi gnoj hitreje segnije in se z njo spoji v rodovitno
črnico. — V cvetličnih loncih in v gredah setvenieah seveda
ne trpimo deževnikov.

Deževnike zalezujejo: krt, jež, razne ptice, krastača, mo?
čerad, slepič in še mnoge druge živali.

C. Travnik.

Krt. I. Ali so krtine na vsakem travniku; so li vse enake?
Opazujte zjutraj, okoli poldne in zvečer, če izmetava krt
zemljo! Ob potu leži včasih mrtev krt. Vprašajte, ali srna?
trajo domači krta za koristno žival! Kaj napravi spomladi
kmet s krtinami?

II. Uganka pravi: črn kot kovač, orje kot orač, pa ni
kovač in ne orač.

Velik ni, brez repa meri nekaj nad 1 dm,  a je zelo močan.
Ker ima valjasto truplo, kratek vrat in v rilec podaljšano
glavo 1 , se kot klin uvrta v zemljo. Pri tem si pomaga s spred?
njimi kratkimi, toda zelo močnimi nogami, na katerih je
široka dlan obrnjena navzad; prsti so med seboj s kožico
zvezani in nosijo ostre kremplje. Te noge kopljejo zemljo
in jo mečejo nazaj, krta pa poganjajo naprej. (Primerjaj
plavanje.) Z zadnjimi nogami ne koplje, temveč se le opira
ob tla. Črna, kratka dlaka je tako gosta, da mu zemlja ne
pride do kože.

Pod največjim kupom, približno 1 I 2  m  globoko, ima sta?
novanje — mehko postlano kotiinico s trdo stisnjenimi ste?
nami. Včasi ima brlog tudi izven travnika, n. pr. pod koreni?
nami kakega drevesa ali grma, tudi pod grobljo. Iz kotlinice
vodi en ali več rovov v lovišče, kamor zahaja zjutraj, opoldne
in zvečer. Če se pri kopanju kje nabere preveč zemlje, jo
zmeče na vrh; tako nastanejo številne krtine.

Krt se hrani z ogrci, deževniki in hrošči, loti se pa tudi
živali, ki zaidejo v rove, n. pr. miši, žab, krastač in kač (tudi

51

strupenih). — Mnogo koničastih zob. — Ob tako težkem delu
potrebuje obilne hrane, dnevno požre vsaj toliko kot sam
tehta. Na lovu ga vodi izvrsten voh in tip (na rilcu); tudi
sliši dobro, dasi nima uhljev. Kot makovi zrni drobne oči so
v dlaki skrite; v rovih so seveda brez pomena, toda krt pride
lovit tudi na površje zemlje; tedaj izbuli oči, da se razgleda
po okolici.

Radi hrane, za katero se je treba toliko truditi, se krti
med seboj smrtno sovražijo. Če se dva srečata, se spopadeta
in grizeta toliko časa, da eden obleži.

Zime ne prespi, temveč se globlje zarije, kjer prezimu*
jejo ogrci in deževniki.

Krt mnogo več koristi nego škodi (deževniki); navzlic
temu ga ljudje preganjajo, misleč, da izpodjeda korenine.
Razen človeka ga zalezujejo roparske ptice, zlasti pa pod*
Jasica. — V vrtu ga ne trpimo. Odpravimo ga, če vtaknemo
v rov cunjo, ki smo jo namočili v petrolej, ali pa kos karbida.

Pastiričica. Ljubka, belo in črnobarvna ptička se vrne
včasi že koncem februarja k nam in se naseli najrajši blizu
človeških bivališč. Priljubila se je zlasti pastirjem: brez strahu
se pomeša med živino, kjer lovi mrčes; navadno jih je več
skupaj. — Pastiričica je jako živahna in razposajena ptička;
zdaj teka, nato nekoliko postoji in zamiga z dolgim repom,
zdaj odleti, a kmalu je zopet tu. Kaj rada lovi mrčes tudi
ob potoku in v vodi.

Ob potoku tudi vali. Priprosto gnezdo si zgradi pod
koreninami ali v votlem drevesu. — Jeseni se združijo pasti*
ričice vsega okraja in odlete koncem oktobra v toplejše kraje.

Č. Gozd.

Kukavica. I. Zapomni si dan, ko jo prvič slišiš! Koliko*
krat zakuka zaporedoma? (Navadno 20—30, celo 60 krat.)
Ali kuka vedno le na istem kraju? Ali pojeta dve kukavici
druga blizu druge? Ako poje v bližini, bližaj se ji previdno
in opazuj, kako se med petjem vede? (Rep navzgor, krili
navzdol, glavo obrača sem ter tja.) Oponašaj jo in pazi, ali
se ti približa!

52

II. Preprosta je tvoja pesem, ljuba ptica, a vsakdo jo z
velikim veseljem pozdravi, ko jo spomladi prvič zasliši; tako
značilna je, da si dobila po njej ime. Ljudje, ki verujejo v
vraže, štejejo tvoje glasove, meneč, da bodo toliko let živeli;
drugi pa tresejo denar v denarnici v nadi, da bo potem vse
leto polna.

Kukavico pogosteje slišimo nego vidimo. Plaha ptica
golobje velikosti se rada drži v gostih drevesnih krošnjah.
Deloma jo skriva tudi preprosto perje: zgoraj je ptica pepe=
lasta, spodaj pa bela in temnoprogasta.

Že dolga koničasta krila in dolgi rep pričajo, da kukavica
izborno leta. A tudi noge ji dobro služijo; če je treba plezati,
obrne izmed treh sprednjih prstov zunanjega navzad. —
Nemirna in velika ptica je venomer na lovu za gosenicami,
tudi za onimi dlakavimi, ki jih druge ptice ne marajo. (Velika
korist.)

Kukavica si ne dela lastnega gnezda, ampak polaga jajca
v gnezda manjših ptičk. Na drevesu počaka, da odleti ptička
iz gnezda, nato pa hitro znese vanj jajce in odleti. Ptičke
nemirno obletavajo gnezdo in cvrče in tako očitno kažejo,
da so spoznale tuje jajce, dasi je po velikosti in barvi nji*
hovim jajcem podobno; navzlic vsemu pa vale in skrbe
enako tudi pozneje za vse mladiče. Mlada kukavica hitro
raste in kmalu pomeče sodruge iz gnezda, včasih nehote,
včasih pa nalašč. Mladiči se v padcu pobijejo in kmalu pogb
nejo, če jih druge živali prej ne požro. Reditelja pa hranita
kukavico z vso skrbjo dalje in ko se je izpeljala, letata še
nekaj časa za njo, dasi se ona za n ju ne zmeni.

Ista kukavica polaga le enakobarvna jajca v gnezda one
ptičje vrste, pri kateri se je sama izvalila. Navadno zleze
vsak dan po eno jajce, skupno okoli 20. Mogoče je to pravi
vzrok, da kukavica ne gnezdi sama, ker bi morala zadnja
jajca še valiti, ko bi se iz prvih že izlegli mladiči. Verjetno
je tudi, da bi bilo starim težko prehranit sebe in tako veliko
družino, ko itak že sami rabijo mnogo hrane. Baš radi pre=
hrane se kukavice med seboj silno sovražijo in pretepajo,
če se prikaže tuja kukavica v lovišču. (Prim. krte!) V avgustu
je gosenic vedno manj, tedaj pobira kukavica kobilice po

53

travnikih; če ji huda prede, se loti tudi raznih jagod. Najbrž
ji pa ta hrana ne ugaja posebno, zakaj že koncem tega me*
seča odleti v Afriko.

Srna. I. Kdo je že videl živo ali ustreljeno srno? Vpra*
šajte, kje žive srne v naši okolici! Ali jih imajo ljudje za
koristne ali škodljive? Kdaj streljajo srnjake? Kje vidimo
rogovje? (Včasi v gostilnah itd.)

II. Izmed velikih gozdnih četveronogih prebivalcev ni
ljubše in brhkejše niti urnejše živali nego je srna.

Najrajši živi po listnatih gorskih gozdovih, ki imajo
mnogo grmičja, vendar se naseli tudi v dolinske lese, zlasti
kadar jo k temu prisili mraz in lakota.

Vitko telo in dolge, tenke noge z majhnimi, ostrorobimi
parkeljci ji omogočajo, da švigne kakor strela preko gozda.
Zdaj preskoči širok jarek, zdaj visok grm, zdaj prepleza
pečino, in če je treba preplava tudi reko. Čez dan mirno stoji
v hosti ali pa leži' pod drevesom ali grmom, kjer jo 'kratko*
dlakavi, rjavi kožuh dobro skriva med suhim listjem. Proti
večeru gre previdno na pašo. Plaha žival je vedno oprezna,
venomer obrača uhlje sem ter tja, viha nos in motri okolico
z bistrimi očmi.

Srna objeda listje in mladike listnatega in iglastega
drevja, rada gre tudi na polje, kjer ji je všeč trava, detelja,
mlado žito in fižol. Proti jutru se zopet vrača v svoje ležišče,
da bi počivala in prežvekovala. (Prim. govedo!)

Samica skoti V maju navadno po dva mladiča lisaste
dlake, ki jima je skrbna in zvesta mati. Pred kunami in lisi*
cami ju brani s parklji, tudi skuša sovražnika izvabiti od le*
žišča in ga preslepiti, da sledi njej. Če ji mladiča vzameš, gre
daleč za teboj, teka sem ter tja in plaka za ljubljencem.

Mlademu srnjaku Azrasteta naslednje pomladi po rojstvu z dlakavo
kožo pokrita rožička, ki pa nista votla kakor pri govedu. Mladič ju kmalu
oguli, s tem da ju drgne 0'b debla in veje. Na jesen rožička odpadeta, a
čez zimo se nastavita druga dva — viličasta, ki jiu srnjak spomladi oguli-
in na jesen izgubi. Istotako se zgodi z naslednjim rogovjem, ki ima po
tri roglje. Enako rogovje dobe srnjaki tudi vsako naslednje leto; vendar
vidimo cesto budi izpačeno rogovje.

54

Srnjak se brani z rogovjem proti sovražniku, toda tudi
med seboj se srnjaki poleti hudo bijejo in bodejo. (Primerjaj
jih dom. petelinom!) — Daši je srna tako ljubka žival, jo
poljedelec vendar sovraži in preganja, ker mu dela mnogo
škode na poljskih pridelkih. Tudi gozdu škoduje, zlasti
pozimi, ko obira popke in vejice. Lovec ji tedaj polaga sena
na določenem, z deskami pokritem prostoru.

Meso je izborno; iz kože strojijo usnje za rokavice; iz
rogovja režejo in stružijo gumbe, ročaje za nože in vilice,
navadno pa si lovci z njim okrase stanovanje.

Mravlja. I. Kje vidite mravlje? Kakšne barve so? So li
vse enako velike? Določite, iz koliko delov je njih telo! Kaj
imajo na glavi? Koliko nog ima mravlja? Ako pridete do
mravljišča, opazujte sledeče: obliko mravljišča, njegovo
gradivo; ali odhajajo, oziroma prihajajo mravlje od koder*
sibodi ali pa le po določenih potih! Izmerite z nitjo obseg
in določite približno višino mravljišča, ne da bi mravljišče
razgrebli! Opazujte opravila mravelj! Kaj vlačijo? Ali si
druga drugi pomagajo? Kako se božajo? Kakšna opravila
imajo z »jajci«?

II. V gozdu, pa tudi drugod vidiš rdeče, rjave ali črne
mravlje razne velikosti.

Ako deneš mravljo na paličico, opaziš na debeli glavi
par dolgih, nalomljenih tipalnic; tudi oči ima mravlja. Na
oprsju je 6 členastih nog (s krempeljci na nogah mravlje
plezajo), največji pa je zadek.

Mravlje živijo zadružno pod kamni, v zemlji, v votlih
drevesih, ali si pa na prostem gradijo posebna bivališča —
mravljišča — iz trščic, peska in iglic iglastega drevja. Taka
gnezda so včasi 1 m  visoka in trdno zgrajena, znotraj držijo
hodniki na vse strani do večjih prostorov — sob in kleti. Od
bivališč se cepijo na vse strani izhojene steze, po katerih
hite mravlje sem in tja.

Kakor v panju se nahaja tudi v mravljišču troje vrst
živali. Navadno vidimo le mravlje delavke; včasi jih je po
več tisoč v enem bivališču. Po leti se pojavijo krilate živali,
in sicer samci (vitkega telesa) in med njimi nekaj debelejših

55

samic. Nekega dne v avgustu visoko vzlete in letajo sem ter
tja. Ko nato upehane živali popadajo na tla, navadno daleč
od rojstnega mravljišča, poginejo samci, samice si pa (vsaka
zase) izkopljejo na pripravnem kraju jamico — novo našel«
bino — kjer ležejo jajca; krila si pa že prej iztržejo, da jih
ne ovirajo pri kepanju. — Samice, ki so popadale blizu
prvotnega mravljišča na tla, zlezejo domov, kjer ležejo jajčk
poleg drugih samic.

Razna dela v mravljišču in zunaj njega opravljajo de*
lavke. Nekatere gradijo in popravljajo, kar se je po hodnikih
in sobah podrlo, ali pa stražijo ob vratih in s tipalnicami
takoj naznanijo pretečo nevarnost. — V temi jih vodijo le
tipalnice, z njimi izborno tipajo in vohajo. — Druge delavke
odgajajo zarod. Iz jajčec, debelih kakor makova zrna, se v
»sobah« izležejo breznoge, bele ličinke, ki jih delavke pitajo
s prebavljeno hrano in jih snažijo. —• Dorasle ličinke se za«
bubijo. Bube — »jajca« — prenašajo delavke sedaj na vrh
mravljišča, sedaj zopet v kleti, kakor zahteva vreme. Ko se
v bubi razvije mravlja, pregrizejo mravlje bub j o kožico, da
mladič lahko izleze. Mlade mravlje kmalu opravljajo razna
domača opravila.

Največ posla imajo delavke, ki iščejo hrane; napadajo
črve, polže, ličinke, zlasti gosenice, obirajo pa tudi odmrle
živali. Ko so se same nasitile, neso preostalo hrano domov
domačinkam. Najljubša hrana so mravljam sladki rastlinski
sokovi, ki si jih poiščejo ali same (na cveticah), ali pa jih
dobe posredno od rastlinskih ušic; znano je, da tirajo nekaj
ušic tudi v svoj stan, kjer jih krmijo kot »molzne kravice«.
Razen hrane vlačijo k mravljišču tudi kamenčke, trščice in
drugo, kar se uporablja doma kot gradivo. Pri takih delih jih
lahko opazujemo kako se s tipalnicami »pogovarjajo« in kako
se razumejo ter druga drugi pomagajo.

Kakor se mravlje istega mravljišča med seboj' poznajo
in ljubijo, tako se sovražijo mravlje raznih mravljišč. Ko se
kje srečata dve taki sovražnici, se takoj po vonju spoznata,
da spadata v različni mravljišči. Hipoma se spopadeta, grb
zeta s čeljustmi in vbrizgavata v rano jedko tekočino (mrav«
ljinjo kislino) iz zadka, dokler ena ne podleže. Tudi prava

56

vojna nastane med rodovoma, ako hodijo mravlje lovit
v sosedna lovišča.

Ko jeseni ni več mesne hrane, se spravijo mravlje v naj*
globlje prostore svojega bivališča ter tam otrpnejo. — Mrav*
lje uničijo mnogo škodljivcev, zlasti gosenic; tudi odmrle
živali pospravijo. Ako zakoplješ mrtvo miš ali drugo žival
v mravljišče, dobiš že v nekaj dneh čisto okostnico. V sploš*
nem so torej mravlje koristne. Kjer so nam nadležne, tam jih
lovimo tako, da jim nastavimo v sladkorni vodi ali v medu
namočeno kost ali gobo ter jih poparimo ali pa jim vlijemo
kropa v bivališče.

Siva kuščarica. I. Kje živi? Kje se rada solnči? Kako se
giblje zjutraj in kako pozneje, ko jo solnce ogreje? Denite jo
za nekaj časa v večjo steklenico in opazujte: barvo, kožo (s
čim je pokrita), prste in kremplje, rep, oči!

II. Približno ped dolga živalca sivorjave (samica) ali
zelenkaste (samec) barve živi ob gozdu, pa tudi drugod, zlasti
se rada solnči na prisojnih pobočjih. Na takih krajih se prh
kaže zgodaj spomladi, včasi že, ko leži po dolini še sneg. Če
jo vzameš zjutraj v roko, občutiš, da je mrzla; radi tega je
tedaj tudi počasna. Ko jo solnce ogreje, živalca vsa oživi.
Če se ji tedaj približaš, urno švigne po listju in kamenju,
pri tem se zvija s telesom in repom ter oprijemlje in odriva
z nožnimi krempeljci. Če se plazi med ostrim kamenjem, se
tudi ne rani, ker je pokrita z luskami (primerjaj jo ribi!).

Kuščarica ima nestalno toplo kri in njena živahnost je
odvisna od toplote.

Zanimivo jo je opazovati na preži. Čisto mirno leži na
kamnu, a njena bistra očesca ostro opazujejo okolico. Sedaj
se ji je približal hrošček: v trenutku ga je z gobčkom zgrabila
in požrla. Vse, kar se majhnega giblje, ji pride prav: muhe,
pajki, hroščki in metulji. S kobilicami, večjimi hrošči in de*
ževniki ima več opravka; kajti majhni zobci pač lahko plen
drže, ne morejo pa ga raztrgati; zato kuščarica požira živali
cele. Ko se naje, gre k vodi in pije, s tem da stega dolgi
jezik ter ga namaka v vodi; nato se zopet vrne na prisojno
mesto.

57

Koncem pomladi si poišče samica na prisojnem kraju
peščenih tal, tam zleže in zagrebe 5—8 belih, mehkih jajec.
Ob solnčni toploti se mladiči kmalu izvale in takoj sami skrbe
za hrano.

Koncem oktobra si kuščarice poiščejo kako globoko
luknjo, kjer črez zimo otrpnejo; navadno jih je po več skupaj.

Kuščarica ima toliko sovražnikov kakor malokatera
druga žival. Največ jih pokončajo kače, mnogo jih požro
tudi krti, podlasice, zlasti pa večje ptice. Sovražniki jo često
zgrabijo za dolgi rep. Vsa prestrašena sili tedaj kuščarica
naprej, pri tem se ji krhki rep odtrže in živalca se navadno
reši v kako luknjo. Rep ji pa polagoma zraste; dotlej se
seveda kuščarica bolj nerodno giblje.

D. Ob vodi.

Krastača, glej str. 16!

Urh. Kdo ne pozna te, po bradavičastem hrbtu sivorjave,
po trebuhu rumene žabice? V vsaki mlaki jo' dobiš. Prešerno
razkoračen moli urh polovico glave iz vode, a takoj izgine
v blato, če vržeš kamen v mlako. Proti večeru se glasi z
otožnim glasom »uh« »uh«, ki doni iz daljave kakor zvonček,
zlasti če si dva urha odgovarjata.

Kasno spomladi leže samica jajca v kepah, ki potonejo.
— Če se poleti mlaka posuši, se zarije urh v blato in prileze
zvečer iz njega na lov (žuželke, polži, črvi). Sok, ki ga v ne*
varnosti izpušča iz bradavic, je bolj nevaren ko krastačji
sok; zato živali urha ne napadajo, celo belouška ga pušča pri
miru. — Prezimi v blatu.

Zelena žaba. Spoznaš jo po zelenem, črnolisastem
hrbtu z rumenimi progami in po močnem glasu, ki ga samci
krepe z glasilnima mehurjema ob ustnih kotih. Izmed sorod¬
nic se ta žaba spomladi zadnja zbudi in leže jajca šele v
drugi polovici maja.

Sekulja skače po travnikih. Po hrbtu je rjava in temno*
lisasta. Izmed vseh žab se prva prebudi in leže že v marcu
jajca v kepah, ki plavajo na vodi, da jih solnce laže segreva
in vali.

58

Rega ali božja žabica se je izmed živali žabjega rodu
ljudem najbolj prikupila; zato jo pogosto drže v steklenih
posodah ter hranijo z muhami in ličinkama hrošča mokarja.
— Oglašati se začne že v aprilu in gre kmalu na to v vodo,
kjer leže jajca v kepicah, ki potonejo. Izvrstno plava in
skače; pleza pa celo po gladkih predmetih, ker se podlage
oprijemlje z blazinicami koncem prstov; zato lahko skače
tudi po drevesih za žuželkami, loveč jih z jezikom, ki je
kakor pri drugih žabah (izvzemši urha) spredaj prirasel.

Proti večeru in pred dežjem (vremenski prerok) se samci
oglašajo, pri tem se jim napne koža na grlu v velik mehur.
Dostikrat reglja samec pred teboj v grmu, a vendar ga ne
vidiš; tako dobro ga skriva zelena barva. — Rega prezimi v
luknjah in pod kamni.

Rak. I. Poišči raka v potoku! Kakšne barve je rak, ali ga
lahko ločiš od vodnih tal? Kako se giblje po vodnih tleh in
kako plava? Kdaj lovijo rake in kako? Ali si že videl kuha*
nega raka; kaj se uživa na njem?

Poizkus.  Polij košček apnenca s solno kislino, kateri
si prilil V 3  vode! Opazuj plinaste mehurčke! (Ogljikov dvo*
kis.) Mehurčki uhajajo tudi, če poliješ z isto raztopino račji
oklep. Ko preneha razkroj, je oklep pražen.

Ako imaš živega raka na uporabo, kaži ga pri obravna*
vanju v večji stekleni posodi, ki si vanjo nalil vode.

II. Na prvi pogled se nam zdi rak kakor vitez z bojnim
orožjem in oklepom.

Na vodnem dnu rak počasi koraka z zadnjimi štirimi
pari nog; prvi, mogočni, kleščasti par pa dviga pred se in si
z njim pomaga čez ovire; če pa ga splašiš, urno zamahne
gibljivi zadek podse in sunkoma plava ritenski.

Ako ga vzameš v roko, občutiš, da je ves trd: v koži se
mu namreč nabira apnenec. Radi tega in ker mu glava in
trup zrasteta v celoto, se rak ne more okretno obračati. —
Navadno ždi čez dan pod kamenjem ali pred svojo luknjo v
bregu. Dokler je miren, ga tukaj težko opaziš, ker se njegova
barva dokaj dobro prilega barvi vodnih tal. — Iz skrivališča
opazuje okolico: z dolgimi tipalnicami in kratkimi, dvodel*

59

nimi rak tiplje in voha; tudi oči mu dobro služijo, zlasti radi
tega, ker so velike in na gibljivih pecljih nasajene. (Primerjaj
polža!)

Raku se je približala žabica. Bliskoma jo zgrabi z veliš
krmi kleščami in začne z nje trgati kose mesa z manjšimi
kleščami drugega in tretjega para nog ter oddajati čeljustim,
ki hrano do dobra razkosajo. Razen z žabicami se hrani rak
še z vsakovrstnimi drugimi vodnimi živalmi, tudi če so o ds
mrle in že smrde. Poleg mesa mu gre v slast tudi vsakovrstna
rastlinska hrana.

Znano je, da živi rak nekaj časa lahko tudi izven vode.
Rak diha namreč s škrgami, ki so kot drobni lističi pritrjene
ob obeh straneh, kjer se začenjajo noge. Škrge prekriva
kožna guba, tvoreč vzdolž na desni in levi cevko; tukaj zas
staja voda med vejnatimi škrgami kakor zastaja v luknjičavi
gobi in omogoča, da lahko žival diha nekaj časa tudi v zraku.
(Vtakni ozko stekleno cevko v vodo in dvigni jo! V cevki je
voda.)

Med raki najdeš živali različne velikosti; rak namreč ves
nomer raste. Ker se mu pa apnenčasta koža ne more širiti,
jo PO potrebi sleče; pravimo, da se rak levi. Tačas mu trda
koža poči in žival s trudom izvleče vse svoje dele iz stare
kože. Največ sitnosti mu prizadevajo sprednje noge, ki se
mu včasih celo odtržejo, a mu pozneje zopet zrastejo.

Z levitvijo dobi rak drugo, ohlapno, toda mehko kožo;
zato si tedaj pred sovražniki (ostrič, ščuka) urno poišče kako
varno zavetje, kjer ostane skrit kakih 8—10 dni, dokler mu
koža ne otrdne. Potrebni apnenec mu dajejo »rakova oka«,
ki so nastala v želodcu in se sedaj raztope; kri raznese raz*
topljeni apnenec v kožo.

Spomladi vidimo rakljo (rakovo samico) kako nosi pod
zadkom jajca, pritrjena na »zadkove nožiče«. Proti poletju
se izvale iz jajec račci, ki kmalu veselo plavajo okoli raklje;
če jih pa vznemiriš, hitro zbeže pod njeni zadek in se tu s
kleščami oprimejo maternih nožič.

Zdaj je zopet nekoliko več rakov po potokih in rečicah,
četudi jih pridno love zaradi okusnega mesa v zadku in v

60

#

kleščah. Pred leti pa jih je takozvana »račja kuga« v naših
vodah iztrebila. Raki poginejo tudi po rekah in potokih,
kamor se izteka voda iz tovarn; zakaj te živali ljubijo čisto
vodo z blatnim dnom in s prstenim obrežjem.

Poletje.

Solnce, izvor vsega življenja, stoji zdaj najviše na nebu,
tudi živalstvo -— v kolikor ,se to ni že doslej zgodilo — se je
razvilo in izpopolnilo izgube prejšnje zime. Zdaj je živalim
le treba, da zagotove svojemu rodu obstoj, da izrede mla*
diče ter jih razpošljejo po svetu.

Izmed vseh živali na suhem se najbolj razmnože žuželke;
saj jim večinoma ni treba skrbeti za mladiče, ker jim prh
roda sama nudi dovolj' hrane bodisi iz rastlinske, bodisi iz
živalske.

Nekatere žuželke, kakor čebele, čmrlji, ose in
mravlje  so si v skrbi za zarod razdelile delo: matice samo
ležejo jajca, mladiče pa izrejajo delavke. — R j a v i h r o še
je že izginil, namesto njega roji zvečer manjši, a v vsem
podobni junijski hrošč ali prosnica,  ki obletava zlasti
zvečer v veliki množini drevesa. Po njivah teka b a k r e *
nasti kreši  č. Gorje gosenici ali deževniku, ki ga sreča,
hipoma s čeljustmi zgrabi žival, jo zakolje, raztrga in na
mestu požre. V gozdu so posebno očitni hrošči r o g i n i z
izredno dolgimi tipalnicami. Največji je temnorjavi, do 5 cm
dolgi strigo  š; njegova 8 cm  dolga ličinka živi več let v
hrastovim. Hrastove šoke, ki se cede iz razpokanega lubja,
sesa naš največji hrošč rogač,  ki ga krase izredno velike
gornje čeljusti. Kakor hrošč je tudi ličinka orjaške postave,
dolga je do 1 dm  in živi v trhlih hrastovih štorih. — O kresu
letajo ob toplih večerih kresnice.  Ko lete blizu tal se v
travi zablišči ličinki podobna živalca — samica kresnice. S
svetlikanjem si dajejo živalce znamenja, da se spoznajo.
Kresnica ima na spodnji strani zadka belo liso, ki se sveti.
Tukaj se nahajajo svetli drobci, pokriti s prozorno kožico.

62

Kadar pridejo drobci v dotiko z zrakom, se zasvetijo, in sicer
tem močneje, čim več zraka pride do njih. Zrak pa prihaja
k drobcem po dihalnicah in vejnatih vzdušnicah, ki se med
drobci razpletajo. Tako je od živalic odvisno, ali lučca
močneje ali slabeje zažari.

V gozdu se včasih spusti z grmovja klop  na nas. Do«
kler je lačen, ga komaj opazimo; tenek je kakor košček
papirja, ko se pa napije krvi, doseže velikost grahovega
zrna. Klopa ne smemo iztrgati, sicer ostanejo klešče v rani;
če pa kanemo nanj kapljico olja, se kmalu s-am odlušči, ker
ne more dihati.

Med drevesi je razpel pajek križavec  veliko mrežo.
Včeraj je še nismo videli, spredel jo je torej v eni noči.

Ob gozdu in po travnikih je sedaj mnogo cvetja, po
katerem se podijo majhni hroščki, zlasti pa metulji
dnevniki.  — Lepši nego dnevniki so somračniki,  ki
jih redkeje vidimo in zato manj poznamo. Eden izmed njih

— velerilec  — leta tudi podnevi; čestokrat obišče cvetice
lončnice na oknih in, viseč nad njimi, vtika dolgo srkalo v
medovnike. — Pravo življenje somračnikov pa začne šele
v mraku, ko močno zavonjajo nekatere cvetice, zlasti one,
ki izločajo med ob dnu do Igo cevastih cvetov, n. pr. kozji
parkeljc in lepotni tobak. — Somračnike lahko opazujemo v
večjem številu, če toplega večera namažemo jabolčne krhlje
z medom, jih nanizamo na nit in razobesimo po vrtu.

Muhe in obadi  so se silno namnožili in trpinčijo
človeka in živali. Muha polaga okoli 100 ja jec v gnijoče
snovi, najrajši v konjski gnoj. Bele ličinke pridno žro ne«
snago in se kmalu zabubijo. Po desetih dneh, odkar je samica
jajca zlegla, se že muhe izkobacajo iz bub. Mnogo zarodov
tekom poletja. — V stoječih vodah, n. pr. v kadeh na vrtu,
opazimo tik pod vodno površino debeloglave komarjeve
ličinke. Kakor muhe se tudi komarji  hitro- množe, ker
traja razvoj od jajca do popolne žuželke le 12 dni in ker
ležejo jajca opetovano stari in mladi rodovi. Posebno pleme
tvorijo v južnih močvirnih krajih komarji m r z 1 i č a r j i, v
katerih se zarede silno (mikroskopično) majhne »praživali«.

— m r z 1 i č n i c e. Mrzličarji prenašajo mrzličnice z vbodom

63

v človeško kri in tak človek zboli za nevarno močvirno
mrzlico ali malarijo.

Ko zvečer prižgemo luč, plešejo okoli plamena metuljčki
rjavorumenkastih, svileno se svetlikajočih kril — suknj an
ski molji.  Ti metuljčki so nevarni sovražniki sukna in
kožuhovine. Samica znese do 60 jajec v obleko. Goseničice
se hranijo ob dlaki in si napravijo iz nje tudi nekako zibelko,
kjer se zabubijo. Vešča gospodinja se ubrani moljev s tem,
da obleko večkrat zrači in iztepava ter dobro zapira; tudi
močno dišeče snovi, kakor naftalin in kafra, so izborna sred*
stva proti tem škodljivcem.

Mušicam podobne živalce povzročajo na raznih rastlin«
skih delih izrastke, v katerih mladiči žive in s katerimi se
tudi hranijo.

Š i š k a r i c a polaga jajca v hrastove liste; ličinka draži
s svojimi sokovi list. ki okoli nje oteče ter nastavi šiško.
Ježičarica  povzroča med skledico in želodom gubaste
jezice, šipka-rica  pa na šipkovih poganjkih kepi mahu
podobne srboritke. Na bukovih listih je včasi po 20 in več
drobnih, izprva zelenih, pozneje rdečkastih izrastkov (hrg);
mestoma dobimo bukev, kjer je skoro vsak list okužen; v
teh izrastkih žive ličinke bukove  h r ž i c e.

Ob ribniku in potoku švigajo razen komarjev pestro«
barvni kačji pastirji;  deloma love žuželke, deloma se
pa tam mude, ker polagajo jajca na vodne rastline. Gra«
bežljive ličinke so precej velike in žive v vodi. Ko dorastejo,
zlezejo po rastlinah iz vode, tam jim poči koža in iz nje se
izmota popolnoma razviti kačji pastir; na steblih vodnih
rastlin čestokrat opazimo leve kačjega pastirja. — Po vodni
gladini drsaje švigajo dolgonogi povodni drsalci  in
preže na živalce. Čudna vodna žuželka je h r b t o p 1 o v k a,
ki plava, kakor že ime pove, po hrbtu. Od časa do časa
prihaja vrh vode po zrak. Hrani se ob vodnih živalih; tudi
človeka vbode, če jo prime. — Najznamenitejši ropar med
povodnimi žuželkami pa je srednje velik hrošč — obrob«
1 j e n i kozak;  najčešče ga dobimo v vodah, kjer namakajo
živalske kože. Zanimivo ga je opazovati, kako spretno plava

64

z veslastimi zadnjimi nogami, kako prihaja na površje, kjer
pomalja zadek iz vode, da bi se nasrkal svežega zraka, in
kako lovi in grabi ribice in paglavce. Če se pa v mlaki voda
posuši, se dvigne v zrak in hajdi ; v drugo mlako. Večji nego
kozaki so črni pot apni  ki, krošči v »črnih frakih«, ki pa
so> miroljubne živali in se hranijo z rastlinami. — Ob vedi
počivajo in se solnčijo zelene žabe,  na vodi pa opazimo
urhe,  ki pojo svojo enostavno, otožno pesem. Dokler je
v mlaki dovolj vode, je tu veselo življenje, ko pa nastopijo
vroči dnevi in voda plahni, je treba oditi v drugo mlako.
Nekatere žabe se poleti tudi zarijejo v blato in zaspe, dokler
se v mlaki zopet ne nabere voda. Brez vode pa žabe težko
izhajajo; zakaj ne dihajo le s pljuči, temveč tudi s kožo, ki
se pa v suši izsuši. (Primerjaj z ribjimi škrgami!) — Žabje
ličinke so se po večini že preobrazile in zapustile vodo, v
čisti vodi pa zagledamo o priliki velike, rumeno pikčaste
močeradove  ličinke, ki potrebujejo dalj časa, da se
razvijejo.

Poletje je najugodnejša doba za razno golazen:  km
ščarice in kače se živahno gibljejo, ker jim vročina pregreva
kri. Hrane je dovolj na uporabo, poleg tega jim ni treba
skrbeti za mladiče, ki se takoj po rojstvu »postavijo na
lastne noge«. Včasih naletimo ob kupu kamenja ali v
grmovju na lilek (kačjo srajco), ki ga je kača slekla, ker ji
je bil pretesen; prej pa je že zrasla pod njim nova, bolj
ohlapna koža.

Nekatere p t i c e še vale, večina pa je svoj zarod že raz;
peljala. Ptičji mladiči se izvale ali nagi in slepi — goliči
ali pa so s puhom pokriti — mahove  i, ki si takoj sami
iščejo hrane. Z odgojo mladičev imajo ptice mnogo dela,
poleg tega jih morajo še čuvati in braniti pred sovražniki.
Mnogo sovražnikov imajo zlasti ptice, ki gnezdijo na tleh;
zalezujejo jih dehorji, lisice, kače, ježi in razne roparske
ptice. Kadar branijo mladiče, so ptice zelo pogumne, nekatere
si pa pomagajo tudi z zvijačo, n. pr. kos. Tudi ko so mladiči
že godni, se starši nekaj časa še brigajo za nje; vadijo jih v
letanju, uče jih, kako pridejo do hrane in jih opozarjajo na
nevarnosti.

65

Ker je seda ji dovolj hrane, imajo razni sesalci  mladiče.
Samice doje svoj zarod različno dolgo, samo zajklja doji
zajčke le nekaj dni. Živali morajo sedaj tudi skrbeti, da se
dovolj okrepe in odebele, oziroma da si nabero zalogo za
zimo.

A. Vrt in okolica.

Netopir. I. Kdaj ga je videti? Opazujte njegov polet!
Ali ga slišiš med poletom, ali leta v ravni črti? Kaj pripove*
dujejo o netopirju doma?

Opomba. Netopirja lahko dobiš v zvoniku ali cerkvenem
podstrešju. Ko ga obravnavaš, kaži ga v večjem kozarcu!

II. Žival, o kateri kroži mnogo bajk.

Po utrudljivem delu v poletni vročini radi sedemo po
večerji pred hišo, da se v hladu z domačimi pogovarjamo.
Tedaj često opazimo tiho letečo žival — netopirja.

Netopir se ponekod imenuje tudi šišmiš ali pol ptič pol
miš. Majhno, dlakavo telesce nas res spominja miši. Mesto
kril se razpenja živali ob bokih mehka in voljna kožica, ki
se drži sprednjih udov in njih zelo dolgih prstov ter zadnjih
udov in repa. Z njo leta — letalna mrena —, s tem da jo
razpenja in sklepa. (Prim. z dežnikom!) Seveda je tako le*
tanje bolj nerodno nego ptičje. Če netopir slučajno,pade na
tla, mu huda prede, ker se ne more dvigniti; zavleče se s
krempljem na palcu sprednjih udov in s kremplji na prstih
zadnjih nog na kako deblo, od koder se spusti v zrak.

Podnevi počivajo v stolpih, podstrešjih, podzemskih
jamah in drevesnih duplih, kjer se obesijo s kremplji zadnjih
nog in se zavijejo v letalno mreno. Zvečer pa ožive in gredo
lovit ponočnih metuljev, hroščev in muh. Mnogo koničastih
zob. Silno je požrešen in je skoro vso noč na delu. Poizkusi
so pokazali, da poje zdržema do 70 muh ali po en tucat
rjavih hroščev. Zalotimo ga tudi v krajih, kjer suše meso in
slanino, pa ne da bi stikal za mesom ali slanino, temveč stika
za žuželkami, ki se tod zbirajo. O njegovi požrešnosti in
hkratu veliki koristi pričajo veliki kupi odpadkov, ki se na*
birajo v njegovem skrivališču.

5

66

Na lovu mu drobne oči ne koristijo mnogo, izborno pa
sliši, o čemer že pričajo veliki uhlji. Netopir tudi izredno
tanko tiplje, in sicer z letalno mreno: zračne valove, ki jih
povzroči mimo leteča žuželka, zazna že iz precejšnje daljave;
nikdar ne trči ob veje ali zid, tudi če mu prelepiš oči (znan
poizkus s preprečenimi nitmi v sobi). Ako ponoči leta nad
tvojo posteljo, se ti ni bati, da se bo vate zadel. (Bajka, da
se zaletava ženskam v lase.)

Spomladi skoti samica enega mladiča, ki ga nosi vedno
s seboj in hrani v začetku z mlekom. (Sesalec.)

Do jeseni se netopirji odebele. Ko jim zmanjka hrane, si
poiščejo zatišja, kjer prespe zimo, viseč z glavo navzdol. V
marcu se vsi mršavi prebude, ker je telo' čez zimo mast
izrabilo.

Netopirje zalezujejo mačke, kune in sove; mnogo jih
tudi zmrzne v dolgih in hudih zimah.

Trdoglav ali kukec. I. Ali najdeš luknjice na starem
pohištvu, starih tramih, zlasti na omarah v zakristiji? Izza
pomladi slišiš v takem lesu trkanje. Kaj pripovedujejo ljudje
o tem trkanju?

II. Staro pohištvo in tramovje je včasih piškavo. Ako
tolčeš po njem, dobiš črvojedino. V piškavem lesu živi h ros
šček trdoglav in njegova ličinka. Oba rijeta v lesu rove, s
tem da les izgrizavata in požirata, česar pa ne prebavita,
oddajata v rovih kot črvojedino. (Primerjaj črvivo sadje!)
Ličinka se končno zabubi in spomladi prileze iz bube hro*
šček valjastega trupla, ki včasih trka z glavo ob les in daje
s tem znamenje hroščem svojega rodu (samicam). Trkamje
se sliši razločno zlasti ponoči in naznanja po mnenju neukih
ljudi bližnjo smrt kakega sorodnika. (Mrtvaška ura.)

Dorasli hroščki se prevrtajo skozi les in prilezejo po
luknjicah na prosto. Že iz luknjic lahko spoznaš, da je trdo*
glav droben hrošček. Samice si potem poiščejo kako drugo
pohištvo ali tramovje, kamor ležejo jajca, ali pa se vrnejo
skozi luknjice v prejšnji les.

Če trdoglava primeš in ga spustiš na tla, skrči takoj nožiče in se
potaji. Pusti ga nekaj' časa pri miru in videl boš, ida hrošček kmalu »pride
k sebi«. Poizkusi so pokazali, da se hrošček sovražnika res tako pre=

67

straši, da omedli. Baš to mu je pa v korist, ker mnoge živali odmrlih
hroščev ne jedo. — Preizkusi isto s poljsko pokalico in sedmopikeasto
polonico!

Velerilec. Na cvetice naših' oken in na vrtne cvetice če*
stokrat pridrevi metulj — velerilec. Ne seda na cvetice kakor
drugi metulji, temveč, v zraku viseč, srka med z dolgim srka*
lom ali rilcem (ime); pri tem maha tako neznansko hitro s
krili, da jih komaj vidimo, kaj še, da bi določili njih obliko
in barvo. Ob cvetki ostane le kratek čas in šine, ko bi trenil,
k drugi in tretji. Neki opazovalec je dognal, da je velerilec
v 4 minutah obiskal 108 cvetic, kar pač najlepše dokazuje,
kako važen je metulj za opraševanje.

Velerilec je močnega telesa, dolgih in ozkih, neočitno
obarvanih sprednjih in kratkih, rjastih zadnjih kril. Kadar
sede, položi krila tako čez hrbet, da skrije očitno obarvani
zadnji krili, sicer bi ga lahko izdali. (Dnevniki zlagajo sede
krila na hrbtu pokonci ter tako kažejo le manj: očitno spodnjo
stran.) — Velika, zelena gosenica živi in žre na beli in
rumeni lakoti; lahko jo spoznaš, ker ji štrli dolg rožiček
koncem telesa; zabubi se v zemlji. 1

B. Polje.

Bakrenasti krešič. Kadar kopljemo na njivi, pogosto
splašimo bakrenastega krešiča, hrošča nad 2 cm  dolgega
trupla z rebratimi, bakrenastimi pokrovkami. Spal je pod
grudo ali kamnom, sedaj pa beži, kar ga dolge noge nesejo,
da bi se zopet kam skril. Če ga primes, izpusti iz zadka rjavo,
smrdljivo tekočino; tudi ugrizne rad.

Bakrenasti krešič je hud ropar, ki hodi običajno šele
zvečer na lov. Vodijo ga velike oči, še bolje pa dolge tipal*
niče. (Voh.) Polž, črv, gosenica ali hrošč, vse mu pride prav.
Z neznansko vnemo plane na plen in ga davi in para. Mno*
gokrat vidimo na tleh rjave hrošče, od katerih ni preostalo
drugega nego pokrovke in sprednji trdi deli; izgrizli so jih
bakrenasti krešiči in njihovi tovariši. Škoda, da ta hrošč ne

1  Vse podrobnosti o metuljih dobiš v knjigi: »Slovenski metulj ar«.
Založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Cena 12 Din.

68

more plezati in letati (krnjava krila), to bi gospodaril med
gosenicami in rjavimi hrošči. Iste živalce kakor krešič na*
pada tudi njegova ličinka.

Poljska miš. I. Ali opazite na travniku mišje luknje? Ali
zaslediš miši tudi po njivah? Vprašajte doma, kako vplivajo
na miši hude zime in mokra leta. Katere poljske pridelke
miši rade obgrizujejo? Kako uničujejo dandanes miši? (S
posebnimi patronami.)

II. Že hišne miši so nam nevšečne, kaj pa naj rečemo o
poljskih miših, ki uničijo včasih velik del žitnega pridelka.

Poljska miš je podobna hišni miši, a je nekoliko večja
in odeta z rumenorj avkasto dlako, da žival na prvi pogled
težko ločiš od zemlje. — Svoj brlog si izkoplje na travniku
ali v njivi. Koničasta glava in ostri kremplji. Do gnezda si
napravi zvita živalca več rovov, da v sili laže uide sovraž*
niku. Razumljivo je, da sta travnik ali njiva, kjer se je žare*
dilo mnogo miši, včasi vsa prerita in preluknjana.

Poljska miš ne izbira v hrani; vse, kar je rastlinskega,
ji pride prav; najrajši pa ima žito. Ko klasje dozori, odgri*
zava bilke, da se nažre zrnja; mnogo si ga tudi znese v
brlog za zimo. Zimo deloma prespi.

Poljska miš je tudi radi tega huda nadloga našega polja,
ker se tako naglo množi: po petkrat na leto povrže samica,
vsakikrat okoli pet mladičev. Kaj bi bilo z našim poljedel*
stvom, če bi razne živali ne pomagale kmetu ter ne zalezo*
vale in žrle poljskih miši? Te živali so: jež, krt, zlasti pa
podlasica. Mnogo miši uničita tudi jazbec in lisica, največ
jih pa pokolje ujeda — kanja ali mišar.

Z uspehom uničujemo miši z nalašč zato pripravljenimi patronami,
ki razvijajo strupene pline, kadar jih prižgemo. Patrone z navodili, kako
se uporabljajo, dobiš v zalogah Kmetijske družbe.

Kanja ali mišar je velika ujeda; z razprostrtimi perotni*
cami meri do 120 cm.

Najrajši se naseli v gozdih, ki mejijo na polja in trav*
nike. Tu jo često vidimo, kako mirno drsi v velikih krogih
po zraku. Če je zapazila miško ali mladega zajca, takoj stisne
perotnice k sebi in se po bliskovo spusti na tla. Plen zgrabi

s srpastimi kremplji in ga ubije z močnim zakrivljenim in
koničastim kljunom. Miško požre kar celo, zajca pa najprej
razpara s kljunovo konico in nato razreže z ostrimi kiju*
novimi robovi kakor s škarjami. Meso kmalu prebavi, dlako
in kosti pa izbljuje v okroglih izbljuvkih. Pobira tudi hrošče,
slepiče in kače, loti se celo gada in modrasa. Najljubša jed
pa so mišarju vendarle miši (ime), ki jih dnevno pogoltne
do 30, da se nasiti.

Na polju navadno sede na drevo, grobljo ali na kako
drugo vzvišeno mesto. Tu mirno čepi, kakor bi spal; toda
njegovo bistro oko natanko opazuje okolico. Tu se čestokrat
dogodi, da ga lovec ustreli, misleč, da je zalotil kragulja,
najhujšega sovražnika naših kur.

Kragulj' in mišar sta res enako velika. Oba sta tudi po hrbtu rjava
in spodaj bela, toda kragulj ima povprek' po trebuhu rjave pasove, kanja
pa semtertja rjave lise. Za mišarje je tudi značilen glas, ki nalikuje mački*
nemu mijavkanju.

Spomladi si napravi mišar na visokem drevesu iz dračja,
trave in listja gnezdo, kamor znese samica 3—4 pegasta
jajca. Baš ob tem času nam največ koristi, ker polovi mnogo
miši za mladiče.

Kapusov belin. I. Kje letajo pogosto beli metulji? (Po
zeljnikih.) Kaj ostane na prstih, če primes metulja za krila?
Kako drže metulji krila, ko sede? Ali jih laže zagledaš, kadar
imajo sklenjena ali kadar imajo razprostrta krila? Ali jim
rabijo noge v hojo kakor hroščem?

Na katero stran kapusovega lista polagajo jajca? Kakšne
barve so jajca, kateremu semenu jih lahko primerjamo?
(Makovemu.) Kakšne barve so gosenice? Katere listne dele
zajedajo in katere puščajo pri miru (žile)? Kako uničujemo'
jajca in gosenice?

II. Od zgodnje pomladi do jeseni letajo pisani metulji po
travnikih in poljih, med njimi čestokrat vidimo tudi bele
metulje, ki zlasti v avgustu obletavajo kapus — kapusovbelin.

Kapusov belin je soroden čebeli, kajti tudi njegovo telo
se deli v glavo, oprsje in zadek. Očitna sta na oprsju dva
para širokih kril. Krila so bela, le ob sprednjem robu so
črna; samica pa ima po njih še velike črne pike.

70

Če primes belina za krila, ostane na prstih svetel prah; krila pa
izgube barvo in so prozorna. Iz tega lahko sklepamo, da omenjeni prah
(luskice) barva krila.

Kadar hoče metulj počivati, se oprime z nožicami (6)
lista, krila pa dvigne in sklene na hrbtu; s tem skrije zgornjo
belo obarvano stran, kaže pa manj očitno, zelenkasto spod*
njo krilno stran. (Varstvo proti sovražniku.)

Metulj počiva le kratek čas, kmalu se zopet dvigne in
odleti na kako cvetico. Na potu ga vodijo betičaste tipalnice,
na katerih je razvit tenek voh. Metulji ima sicer tudi oči,
toda z njimi se dobro razgleda le v neposredni bližini (v
razdalji 1 m). Ko sede na cvetico, vtakne vanjo dolgo (do
18 mm)  srkalo ter sesa sladek sok. Kmalu opravi svoje delo
in hajdi zopet drugam na pašo. Letaj e od cvetice do cvetice
prenaša cvetni prah, ki se prijemlje dlakavega telesca, ter
oprašuje cvetice.

Mnogo kapusovih belinov leta v avgustu po zeljnikih.
Večinoma so samice, ki odlagajo na spodnjo stran kapusom
vih listov v kupčkih drobna, rumena jajčeca. Jajca so tu
dobro zavarovana pred dežjem in solncem in tudi vrtnar jih
ne opazi, ako listov ne dvigne.

Skozi jajčje lupinice se kmalu izmotajo gosenice in
obgrizavajo kapusove liste. Izprva se drže skupaj, tako da
jih lahko vse ugonobimo. Ko pa so večje, se raztezajo po
listih in tedaj jih je težje najti, ker jih deloma skriva ne*
očitna, rumenozelena, črnopikčasta koža. — Gosenice so
zelo požrešne; s kleščastimi čeljustmi včasih tako obgrizejo
liste, da preostanejo le žile. Ker venomer žro, se debele in
so, ko dorastejo, 4 cm dolge. Tedaj pa zapuste zeljnik in
se plazijo po deblih, plotih in zidovih; včasih zlezejo na
poslopjih do strehe. Na primernem mestu se ustavijo in se
izpremene v bube.

Gosenica zvija glavo na desno in levo, prede lepljive niti, ki ji teko
iz ust in ;se z nitmi črez hrbet priveže na podlago. Nato ji poči koža čre>z
glavo in oprsje in iz nje .se izmota oglata, pikčasta buba, ki odriva
prazni meh, dokler ne odpade.

Na podlago pritrjena buba počiva čez zimo, a v njeni
notranjščini se preobrazuje metulj iz masti, ki si jo je nabrala
gosenica.

71

Pomladnega dne poči bubi koža in iz nje se izmota
metulj, ki se kmalu dvigne v zrak. — Čez par tednov začne
samica polagati jajčeca na liste raznih poljskih rastlin, ker
ob tem času še ni kapusa. Metulji nato kmalu poginejo; iz
jajce se razvijejo gosenice in iz goseniff bube. V juliju prh
lezejo iz bub novi metulji. Kapusov belin se pojavi torej
letno dvakrat.

Kapusovega belina najlaže ugonobiš, ako uničiš jajca.
Zato moraš v avgustu večkrat pregledati zunanje kapusove
liste. Težje je obirati gosenice. Škoda, da nam ptice pri tem
delu >ne pomagajo mnogo, ker se jim gosenice gnusijo. Mnogo
teh škodljivcev pohrustajo' krastače, nad vse koristne pa so
sinice, ki vso zimo stikajo za bubami; izračunali so namreč,
da bi se iz vsake pomladne samice kapusovega belina žare*
dilo do 20.000 gosenic, če bi jih ne zalezovali mnogi so*
vražniki.

Kadar obiramo- gosenice kapusovega belina, spuznamo še enega
dobrega zaveznika.

Dogodi se, da naletimo na mrtvo gosenico, okoli katere je mnogo
belih, srednje velikih »jajčec«. Neuki ljudje mislijo, da je gosenica jajca
znesla in jih takoj' poteptajo; ne vedo' pa, da .so s tem ugonobili bube —
goseničarja.  — Goseničar je veliki, krilati mravlji podobna žuželka,
ki zabada jajca v gosenice kapusovega belina, ilz jajc izlegle ličinke se
hranijo z  goseničjo mastjo in žival končno iizžro. Nato se skozi prazni
meh izvrtajo in ob njem zabubijo. V prihodnji pomladi izležejo 'iz bulb
goseničarji.

Repni belin je kapusovemu belinu podoben, a je dokaj
manjši. Samica polaga jajca na repno zelišče. Gosenice
včasih repišče kar ogolijo. Ponekod ugonabljajo te gosenice
s tem, da potrosijo repno listje s pepelom ali cestnim
prahom.

Bramor je znan škodljivec na polju in v vrtu. Okrog pol dm  dolga
žuželka rjave 'barve spominja nekoliko raka. S 'kratkimi, lopatastimi pred*
njimi nogami si koplje za prst debele rove. Išče si raznih žuželk, podjeda
pa tudi podzemne rastlinske dele in je radi tega zlasti v vrtu zelo
škodljiva.

Kjer se je bramor zaredil, tam obdajo vrtnarji lehe z dolgimi drogi,
med' nje zlože v poševni legi palice, tako da se konci stikajo med seboj
in naslanjajo na ograjo. Na teh mestih devajo v zemljo cvetlične lonce.

72

Zvečer tekajo 'bramorji po lehi, ker so pa prenerodni, ne morejo črez
palico, temveč hite ob njej in padejo končno v lonec, od koder jih
zjutraj pobirajo.

« C. Travnik.

Zelena kobilica. I. Kje žive kobilice in kakšne barve so?
Kako daleč skočijo, oziroma zlete? Kako se glase? Glejte,
da dobite kobilico s sabljastim zadkom!

II. Ko spravljamo otavo, imamo priliko opazovati kobi*
lice raznih barv in razne velikosti; med njimi čestokrat vidiš
mo tudi zeleno kobilico, ki se loči od drugih po zeleni barvi
in po zelo dolgih tipalnicah. Ako ne bi živalca skočila pred
nami, hi je niti ne opazili, tako dobro jo skriva zelena suks
njica (varovalna barva). Skače pa zelena kobilica spretno in
daleč, to pa ni nič čudnega, ko pa jo dolgi in močni zadnji
nogi tako krepko odrivata od tal. Prednja dva para nog sta
krajša, z njima žival pleza na grmovje in visoke rastline.
Iz višine cesto zleti na tla; tedaj dvigne prednje trde po*
krovke in pahalčasto razpne prozorna prava krila, ki so bila
doslej: zgubana pod pokrovkami.

Ako počivamo poleti na travniku, zlasti ob grmovju
kraj gozda, često slišimo značilni cik, cik. Glasijo se samci
zelene kobilice s tem, da drgnejo pokrovki drugo ob drugi.
Če pa se tem godcem približamo, takoj umolknejo. — Zelena
kobilica je z živili dobro preskrbljena, grize travo in druga
zelišča, lovi in žre pa tudi razne žuželke, celo kobilice last*
nega rodu. Živalca ima močne, kleščaste čeljusti, o čemer se
je že marsikdo prepričal, ko ga je kobilica ugriznila.

Kobilicam strežejo po življenju vrane, škorci in druge
ptice, posebno ob otavni košnji, ko se kljub zeleni barvi ne
morejo skriti v golih tleh. — Toda poletje se bliža svojemu
koncu in kobilice ,so dorastle. Preden poginejo, ležejo samice
z dolgim sabljastim leglom jajca globoko v zemljo. Sp o*
mladi se izvale mlade kobilice, ki iz začetka še nimajo kril,
sicer so pa doraslim podobne; ob seneni košnji jih najbolje
vidimo. Ob obilni hrani se pa kmalu popolnoma razvijejo in
se vesele življenja, kakor njih starši prejšnje leto.

73

Č. Gozd.

Srakoper. Ptice pevke so se nam omilile, ker tako lepo
pojo in nam mnogo koristijo; vendar se med njimi skriva
škodljiva in krvoločna ptica, nekak »volk v ovčjem oblačilu«
— srakoper.

Ta lepi, po hrbtu rjavi, sicer pa pisani ptič vrabčeve
velikosti se najrajši udomači v trnjevem grmu, kjer tudi
gnezdi. Navadno sedi na samotnem drevesu ob grmovju in
oponaša petje malih ptic ter jih s tem privabi. Ko se mu je
kaka ptička približala, jo napade, tolče z močnim, zakriva
1 j enim kljunom po glavi in ubije. Nato jo odnese na grm
in napiči na trn. Če je lačen, začne takoj z nje trgati meso,
sicer pa gre zopet na prežo. Kakor ptičke, nabode tudi druge
drobne živali, kakor kobilice, krošče, metulje in žabice.

V grmu si tudi splete gnezdo, kamor znese samica po
6 sivopegastih jajec in sedi na njih, tudi če prideš čisto 1  blizu
nje; včasih jo v gnezdu celo lahko ujameš.

Srakoper je ptica selilka, ki se vrne k nam kesno spo*
mladi in nas že konec avgusta zapusti. — Ker mori ptice
pevke in njih mladiče v gnezdih, ga moramo zatirati; to sto*
rimo najlaže, ako poiščemo njegova gnezda v trnjevih grmih
in uničimo jajca. Pomni: kjer se nasele srakoperi, tam
umolkne ptičje petje.

Grlica. Prve dni maja se povrne grlica v naše kraje in
se oglaša s prijetnim »grmgru,« ki ga večkrat ponavlja. Rada
se naseli po večjih gozdovih deloma radi hrane — semena
iglastih in listnatih dreves —, deloma ker se v takem gozidu
laže skrije pred sovražnimi pticami. Razen po glasu spo*
znamo grlico tudi po pisanem perju, zlasti so očitni 4 črni,
belo obrobljeni pasovi na vratu.

Grlica si zmaši iz vejic preprosto gnezdo, kamor znese
samica le dve jajci; vali pa večkrat na leto; zato slišimo
tudi poleti njeno petje. Jeseni nas kmalu zapusti. — Radi
ljubkega vedenja in prijetnega gruljenja jo čestokrat imajo
po kletkah.

74

Smrekov lubadar je komaj V 2  cm  dolg hrošček valja*
s-tega trupla in vendar uniči pritlikavec s sodrugi marši*
katero smreko, da, včasih ves gozd.

Ta hrošček leta od srede aprila do srede maja po gozdu
in si išče za zalego bolnih, starih smrek; včasih napada tudi
bore in macesne. Samice se uvrtajo skozi skorjo do lesa in
napravijo tu navpične, okoli 1 dm  dolge »samičine rove,« v
katere polagajo obojestransko jajčeca. Iz rova vrtajo ličinke
na desno in levo svoje »ličinkine rove« in se konec njih
zabubijo. Živalce se hranijo ob skorji in puščajo v rovih
črvojevino — svoje odpadke.

Poleti se iz bub izvale hroščki, ki se prevrtajo skozi
skorjo. Taka skorja je na zunanji strani vsa kakor pr estre*
Ijena s šibrami, znotraj pa kaže sledove samičinih in ličin*
kinih rovov — to je čestokrat opaziti na skorji in deblu
olupljene smreke. — Ker vrtajo hrošči in ličinke ravno med
lubjem in lesom, kjer se pretakajo sokovi, se drevo začne
sušiti; najprej porjave vrhovi in konci vej, ki potrebujejo
največ soka.

Skrbni gozdar zato bolna in polomljena drevesa hitro
poseka, vse obeli, lubje pa spravi iz gozda in proda. Neka*
tera debla pa nalašč pusti v gozdu, da privabi lubadar j eve
samice; te pridno snujejo rove. Ko so polegle jajčeca (črvo*
jedina se ne cedi več iz luknjic na skorji), obeli gozdar tudi
ta debla in sežge skorjo z vso zalego.

Veverica. I. Kakšne barve je? Kako se skriva po dreve*
sih? Kako dolg je rep v primeri z ostalim telesom? Kako
dolga je dlaka na repu in trupu. Kako se giblje na tleh, po
deblih in vejah? S čim se hrani?

II. Ni živahnejše in ljubkejše živalce v naših gozdih
nego je veverica. Radi jo opazujemo, kako skače po tleh,
kako teka po vejah ali kako pleza po deblu. Če zagleda kaj
nenavadnega, se rada za nekaj časa potuhne k deblu, kjer
jo zaradi njenega neočitnega, rjavega kožuščka težko ločiš
od okolice; kmalu pa zopet steče po veji in se zaleti na
bližnje drevo. Po deblu navzgor se sunkoma poganja, pri
tem ji izborno služijo dolgi prsti in ostri kremplji. Pri ska*

75

kanju se odganja s krepkima in dolgima zadnjima nogama,
s prsti krajših sprednjih nog se pa ujame. Skače lahko do
5 m  daleč; med skokom jo vzdrži v določeni smeri dolgo*
dlakavi, na dva dela razčesani rep. Včasih pride tudi na tla,
kjer se giblje skakaj e.

Gozd ni le bivališče veverici, gozd jo tudi hrani. Živalca
si tu išče orehov, žira, semen iglastih dreves, lešnikov in
drugih plodov. — Ko je dobila lešnik, sede na vejo in se
opre na rep. Lešnik drži s prednjimi nogami in ga ob vrhu
z dolgimi in ozkimi sekalci pregloda, nato pa kakor z dletom
prekolje. Ko je jedro izluščila, ga urno zmelje med širokimi
kočnjaki na ta način, da hitro premika spodnjo čeljust naprej
in nazaj. Zanimivo jo je tudi opazovati, kako lepo drži česa*
rek in kako hitro odgrizava luske in pobira semenje. Luske,
ki čestokrat v veliki množini pokrivajo tla pod smrekami,
nam pričajo, da je na teh drevesih imela veverica svoje
kosilo. Ta semena bi živalci še privoščili, ko bi le drugače
ne delala škode. Toda veverica obgrizava, zlasti spomladi,
skorjo, popke in mladike, zaradi česar drevo zelo poškoduje.
Tudi pticam pevkam je škodljiva, ker jim pobira iz gnezd
jajca in mladiče.

Veverica se živahno giblje le ob lepem vremenu, ob
dežju in vetru pa se skrije v gnezdo, ki si ga je spletla iz
vejic v rogovilah visokega drevesa. Gnezdo je okroglo,
pokrito in znotraj mehko postlano; vhod je navadno na
spodnji strani. V gnezdu skoti samica dvakrat na leto po
3—7 mladičev.

Za zimo si nanosi v votla drevesa ali v posebna gnezda
orehov, lešnikov in drugih plodov. Ko pa pritisne mraz in
slabo vreme, se zateče v svoj mehko postlani dom, zapre
vhod, se zvije in pogrne z repom ter zaspi. Ob toplih zim*
skih dnevih se čestokrat prebudi in gre za hrano. V hudi
in dolgi zimi pa mnogo veveric pogine deloma zaradi mraza,
deloma zaradi pomanjkanja hrane.

Razen hude zime ima veverica še druge sovražnike,
n. pr. ujede in kuno zlatico. Mnogo veveric postrele tudi
lovci radi kožic in mesa.

76

Mlada veverica se kmalu udomači. V ujetništvu jo mo«
ramo krmiti z njeno prirodno hrano — trdimi plodovi —,
da si sprednje zobe sproti obrablja; drugače zgornji sekalci
spodnje tako prerastejo, da ne more živalca ničesar vzeti v
gobček in lakote pogine.

Modras. Med živalmi so nam kače najmanj všeč, zlasti
pa sovražimo modrasa.

Okoli 60 cm  dolga kača prebiva najrajši po prisojnih
goličavah, kjer se podnevi zvije v svitek ter solnči na kamnu
ali zemlji. Tu si jo lahko dobro ogledamo. Od drugih kač
se loči po široki glavi in tenkem vratu. Koža je tako raz*
lične barve, da sta si redkokdaj dva modrasa enaka. Vselej
se pa nahaja na glavi široka, temna lisa, po hrbtu pa drži
rogljast trak; na nosu štrli majhen rožiček.

Ko zaide solnce, se odpravi modras na lov. Zalezuje
miši, kuščarice in male ptice. Podolgovata zenica se mu v
temi razširi kakor mački; zato modras ponoči dobro vidi.
Če je zalotil žival, na široko odpre gobec. Tedaj se poka*
žeta v gornji čeljusti dva dolga, koničasta in votla zoba —
strupnika; z njima modras silno naglo okolje žival, pri tem
se pocedi iz posebnega mehurca (žleze) nekaj strupa v votla
zoba in skozi luknjico, ki jo ima vsak zob pred konico, v
rano. Žival v par minutah pogine; nato jo začne modras
goltati. Kadar gobec zapre, se strupnika naklonita in skrb
jeta v kožni gubi. — Razen omenjenih zob ima modras tudi
manjše, navadne zobe.

Navzlic vsej opreznosti, se lahko pripeti, da modras
piči človeka; v tem slučaju je treba hitre pomoči. Ponesre*
čenec naj vbodeno mesto hitro  nekoliko nareže, da bi kri
močno odtekla, in naj ud na par mestih podveže, da bi
zastrupljena kri ne tekla proti srcu. Ako nimaš konopca pri
rokah, vzemi pas, naramnico, srobot, beko, ali pa razparaj
robec ali srajco 1  za podvezo. Rano izsesavati je nevarno, ker
imaš lahko ranjena usta. Ponesrečenec naj pije žganje ali
močno vino, ker alkohol uničuje strup. (Protistrup.) Hitra
zdravniška pomoč! Nevarno je, prijemati ubitega modrasa
za glavo; dokazano je, da je modras še pičil, ko so ga imeli

77

že za mrtvega. — Modrasovi sovražniki so: jež, dehor, zlasti
pa kanja.

Gad živi pri nas bolj v višjih legah. Od modrasa se
loči, ker nima rožička na nosu; sicer sta pa obe kači enako
nevarni. Gad in modras kotita žive mladiče, ki takoj po
rojstvu sikajo z jezikom.

Križavec. I. Kje vidite pajčevino doma in kje v gozdu?
Pazite, ali dobite v gozdu navpično pajčevino? Ali sedi pajek
vedno v mreži? Ali zbeži, ako vi mrežo stresete, oziroma
ako jo veter potrese? Kaj napravi pajek z muho, ki se je v
mrežo vlovila?

II. V gozdu naletimo na različne pajčevine, največje in
najbolj umetne prede pajek križavec  in jih pritrja na*
vpik med vejami.

Križavec je velik pajek. Med drugimi pajki ga najlaže
spoznamo po obširnem zadku (samica), ki ima zgoraj bele
lise v obliki križa. (Ime.) Tenek recelj spaja zadek in spred*
nje telo, ki predstavlja glavo in oprsje. Na tem delu ima
pajek 8 nog.

Konec zadka se nahaja na bradavicah več sto cevk, iz
katerih spušča pajek tekočino, ki se na zraku strdi v silno
tenke niti. Vse te niti spoji pajek v eno samo trdno nit.

Ko hoče spresti med drevesoma mrežo, sprede nit, en
konec pritrdi, drugega pa veter zanese na vejo sosednega
drevesa; tako je napravljen most. Krog mostu povleče kri*
žavec nepravilen okvir in se nato spusti po niti od zgoraj
po sredi navzdol; tako nastane v okvirju križ. Iz križišča
potegne do okvirja še druge niti in končno še zavojito nit
črez vse »prečke kolesa.« — Križavec preži na plen sredi
mreže ali ob njej in takoj razloči, ali trese mrežo ujeta muha
ali pa veter.

V naglem poletu muha mreže ne opazi. Ko prileti vanjo,
obtiči na lepljivih nitih. Sedaj prihiti pajek in preplete nekaj
svežih niti čez muho, da se ne more geniti, nato jo s kavelj*
častim! čeljustmi na več krajih zabode in zastrupi ter izsesa.
Končno vrže prazen meh iz mreže.

78

O lepem vremenu, ko mnogo muh leta in brenči, se
pajku dobro godi; če pa dežuje, mora včasih dalj' časa str a*
dati. Baš radi hrane se pajki hudo sovražijo in koljejo na
življenje in smrt, če se srečajo. (Prim. krte!)

Kesno jeseni zleže samica kakih 100 jajec v posebno
vrečico, ki jo potem nosi dalj časa s seboj. Ko mraz pritisne,
skrije vrečico v varno zavetje, sama pa pogine. Spomladi se
pajki izvale in se kmalu razidejo ter začno presti vsak
svojo mrežo.

Po hišah in gospodarskih poslopjih, zlasti v hlevu sprede
hišni pajek v kotih tenko in gosto mrežo.

Pajki so vsi koristni, ker pokončajo mnogo muh in mu;
šic, zlasti v hlevih. V kuhinji in po sobah seveda ometamo
pajčje mreže, ker se v njih nabira prah in ker hoče imeti
gospodinja v hiši red in snago.

Veliki vrtni polž. I. Kje se nahajajo polži? (Na vrtu,
polju in v gozdu.) Ali ima vsak polž hišico (lupinico)?
Kakšne barve so polžje hišice? Kaj pušča polž za seboj', ko
se plazi? Kaj se zgodi, ako se dotakneš polževih tipalnic?

II. Na solati in drugih vrtnih rastlinah čestokrat dobimo
polže brez hišic (slinar) v senčnatih vrtovih in v gozdu pa
večkrat naletimo na velikega vrtnega polža  z
rjavkasto hišico. Ob suhem vremenu ga redkokrat vidimo,
ker se tedaj zarije pod listje ali kamenje in se tu skrije v
hišico. V vlažnih nočeh in ob deževnih dnevih se pa plazi
po okolici. Polž torej ljubi vlago. Koža se mu ne izsuši,
ker je ves sluzav; tudi kjer se plazi, pušča sluz za seboj.

Kadar leze, razločno opazimo veliko mesnato nogo; ta
nosi zgoraj zavito hišico in se spredaj končuje v glavo. V
hišico skriva drobovje v posebni vrečici, ki je zavita kakor
hišica. Polž je na hišico prirasel in je zaradi tega ne more
odvreči.

Polž obira le mehke, sočnate rastline, trdih in dlakavih
ne mara. Radi hrane mora včasih precej daleč potovati;
navzlic počasnosti lahko preleze v eni noči do 50 m.  Hrano
ovohajo in otipljejo njegove tipalnice (4), deloma si pomaga
tudi z očmi, ki jih nosi na koncu daljših tipalnic. Ako dene*
mo v mirni sobi več polžev na salato ali zelje, lahko raz*

79

ločno slišimo neko prasketanje: živalce stržejo liste s hra*
pavim jezikom.

Poleti si izkoplje z nogo do 1 dm  globoko jamico, v
katero znese okrog 50 jajec grašje velikosti; nato jamico
zagrebe. Mladiči se izvale že črez par tednov.

Na jesen se zarije polž pod mahom ali listjem v zemljo,
zadela hišico z luknjičavim pokrovom in zaspi. Pozimi nabi*
rajo velike vrtne polže in jih jedo; uživajo pa le mesnato
nogo. Na Francoskem in ponekod na Nemškem redijo polže
nalašč v ta namen in jih prinašajo polne jerbase na trg,
ali pa jih razpošiljajo v vrečah in zabojih.

Razen človeka imajo polži tudi med živalmi mnogo
sovražnikov; pobirajo jih razne večje ptice, jež, jazbec,
zlasti pa krastače.

Čuk je znana ptica. Čestokrat ga drže v kletkah, ker
ugaja ljudem njegovo smešno vedenje. Rad se naseli blizu
človeških bivališč, n. pr. po sadovnjakih, cerkvenih stolpih
in v podstrešjih.

Dolg je okoli 2 dm,  truplo pokriva mehko perje sivo*
rjave barve, ki ima bele lise. — Podnevi 'dremlje, proti
večeru in ponoči pa leta okrog ter-si lovi ponočnih žuželk,
netopirjev, zlasti pa miši. Oči, ki jih obdaja pernat venec,
mu v poltemi izborno služijo; tudi sluh ima tenek. Večje
živali zgrabi s srpastimi, ostrimi kremplji in jih razkosa z
močno zakrivljenim, koničastim in ostrorobim kljunom.

Ponoči se čuk čestokrat zglaša (kuvit, kuvit) blizu bol*
niških sob, kjer gori luč. Ob tej samotni svetlobi se rade
zbirajo ponočne žuželke, ki jih čuk lovi. Seveda tolmačijo
praznoverni ljudje čukovo petje v bližini bolnika po svoje
ter si šepetajo: »Umrl bo, čuk ga je nocoj klical.«

Samica znese 4—7 belih jajec v kakem duplu kar na tla.
— Kmetu čuk koristi, ker uničuje žuželke in poljske miši.

D. Ob vodi.

Vodomec. Ob rekah in potokih, zlasti če imajo z grmov*
jem obrasle bregove, opazimo včasih lepo, modrozeleno
ptico kratkih nog in izredno dolgega, močnega kljuna; to
je vodomec.

80

Navadno sedi na vejici in venomer gleda v vodo. Zdaj
se hipoma zažene navzdol, a se kmalu zopet prikaže — z
ribico v kljunu. Zadovoljen, da se mu je lov posrečil, sede
zopet na vejico pa ribico obrača, da obrne njeno glavo k
sebi. Zdaj šele jo pogoltne in odleti na kak miren kraj, kjer
počiva in prebavlja.

Vodomec se navadno ne oddaljuje od vode. Ob vodi
tudi vali. V bregu -izkoplje dolg rov, kamor znese samica
več jajec. Med tem ko samica vali, ji samec donaša rib. —
Čez zimo ostane pri nas. Dokler voda ne zmrzne, že še
izhaja, če pa pritisne mraz, mu huda prede. Tedaj jih tudi
mnogo pogine. — Ribiči vodomca sovražijo, ker uničuje ribjo
zalego in plemenite ribe naših gorskih potokov.

Belouška. Preprosti človek zamenjava belouško, mo«
drasa in gada, njemu so vsi »kača«; zato hitro zaluči kamen,
da ubije nagnusno in »strupeno« žival. In vendar je belo«
uška popolnoma nedolžna žival, ki jo lahko brez strahu
prirneš; seveda jo moraš dobro poznati.

Belouška živi v gozdih in ob vodah. Dorasla je nad 1 m
dolga. Zgoraj je sivomodra, po trebuhu črna, ob straneh pa
belo lisasta. Vendar je njena barva čestokrat drugačna, ker
se ravna po kraju, kjer kača živi (varovalna barva). Še naj«
bolj značilni sta beli ali rumeni (samec) lisi ob tilniku. —

Pokrita je z luskami, ki so posebno velike na glavi in
po trebuhu. Rožena koža ne raste, zato ji postane kmalu pre«
tesna in poči na glavi. Tedaj pa se belouška plazi med
šibjem in grmovjem, kjer si oddrgne staro »srajco«, pod
katero je že prej zrasla sveža, živobarvna in ohlapnejša
koža.

Hrbtenica je zelo prožna in ima mnogo parov reber, ki
niso kakor pri človeku spredaj zrasla, temveč so prosta in
mole v meso tja do kože. Kača se nekoliko premakne naprej
že, kadar se zvije in zopet iztegne; hkrati pa premika tudi
rebra naprej in nazaj in se z njimi poriva kakor s pravimi
podkožnimi nogami; nekoliko si pomaga tudi s tem, da
privzdiguje trebušne luske. —

Belouška gre rada v vodo. Včasih jo vidimo, kako moli
glavo nad vodno površino, truplo pa zvija ter se tako odriva
naprej. Če jo ustrašiš, se pogrezne in se plazi na vodnem

81

dnu, ali pa se skrije pod kamenje ali korenine. Tu lahko
ostane pol ure, potem pa mora zopet na zrak, ker diha s
pljuči.

V vodi zalezuje ribe in žabe. Pri tem ji pomagajo kaj
čudne oči. Črez oko zrasteta zgornja in spodnja trepalnica,
ki sta prozorni; zaradi tega se zdi, kakor bi imela belouška
očala. Vendar bolje tipa nego vidi, tipa pa z dolgim, raz*
cepljenim jezikom; zdrava kača venomer sika, da tiplje.

Belouška ne more plena ni zastrupiti ni raztrgati; zato
ga živega in izcela požre. Ko hoče žabo zgrabiti, močno
zazija: spodnja čeljust je spredaj odprta in spojena s prožno
vezjo. V gobcu ima belouška mnogo navzad obrnjenih zob,
in sicer ne le v čeljustih, temveč tudi na nebu. Ko golta žabo,
jo' prijemlje zdaj z desnim, zdaj z levim delom spodnje
čeljusti in jo tako vedno bolj potiska v sebe. Da ji plen laže
polzi, se ji v gobcu izloča mnogo sline. Belouška golta s
težavo, kakor bi se davila. Z večjo žabo se muči pol ure in
več in je po goltanju vsa onemogla in lena, da jo lahko
ujameš.

Poleti vidimo včasih belouško na gnojišču ali v hlevu.
Praznoverni ljudje mislijo, da je prišla krave sesat, v res*
niči pa je semkaj prilezla jajca leč v gnoj, da jih toplota
izvali. Včasih se prikaže tudi v kmetiški hiši, tod pa lazi
za mišmi. (Pravljica o beli kači.) Za zalego se ne briga, mla*
diči si morajo takoj sami iskati hrane.

Na jesen se globoko zarije v zemljo, kjer otrpne; konec
marca se zopet prikaže.

Razen človeka zasledujejo belouško tudi jež, kune,
jazbec, lisica, kanja in močvirniki.

Komar. I. V katerih krajih naše okolice je mnogo ko*
marjev? Na čem spoznamo komarja ponoči? (Brenčanje.)
Zakaj ob poletnih večerih ne smemo imeti goreče svetiljke
pri odprtih oknih?

Opazujte komarja, ko sede na roko: kako išče priprav*
nega mesta in kako mu telo pordeči, ko pije kri!

II. Ako sediš poleti v gozdu ali ob vodi, pribrenči z
visokim glasom komar in ti sede na kožo. Če ga ne odženeš,

6

82

poišče primernega mesta in te vbode. Pustimo ga ter si ga
oglejmo pri tej priliki.

Podoben je muhi, toda vse gre pri njem bolj na dolgo:
zadek, trije pari nog, par kril na oprsju in par tipalnic na
glavi. Iz ust mu štrli pet ščetin, s katerimi piči kakor z
iglami. Kapljico krvi bi mu človek še privoščil, ko bi le
živalca ne spuščala v rano jedkega soka, ki precej skeli in
povzroči, da rana močno oteče. S sokom komar kri razredči
in se je nato n a sesa v toliki množini,  da zadek
očito odebeli in pordeči.

Dokler pije kri, ga ne smemo ubiti, sicer obtiče ščetk
niče v rani, ki nas zaradi tega še bolj skeli.

Komarji rojijo v veliki množini blizu stoječih in počasi
tekočih voda. Živalce se namreč v vodi razvijajo. (Jajca,
ličinke, bube.)

Na vodo znese samica nad 100 podolgovatih jajec, ki se drže drugo
drugega in plavajo na vodni gladini. Čez par dini se izvale dlakavim gose*
ničicam podobne ličinke. Opazujemo jih lahko v vrtnih 'kadeh, ki v njih
hranimo vodo za zalivanje. Ličinka visi z glavo navzdol, vodnega površja
pa se drži s cevko »dihalnico«, ki ji moli iz zadka. Če vržeš v vodo
kamenček, ličinke takoj splavajo na dno, a se črez nekaj časa zopet
dvignejo zaradi zraka na vodno gladino. Hranijo se z drobnimi, komaj
vidnimi rastlinami. (Alge, glive.) Tiudi hube se drže površja in vdihavajo
zrak z dvema cevkama, če pa se jim bliža nevarnost, takoj splavajo v kako
zavetje s tem, da udarjajo z zadkom naprej kakor rak.

Ker traja ves razvoj komaj dva tedna, se iz prvotne
samice zaredi do 7 milijonov komarjev. — Kakor muhe,
poginejo tudi komarji na jesen, le nekaj samic se zateče v
naša stanovanja in gospodarska poslopja, kjer prezime v
skrivališčih.

Komarji so sitne živalce, zlasti ponoči, ko slišimo njih
brenčanje, a se jih ne moremo ubraniti. Zatrli bi jih, če bi
polili luže in mlake s petrolejem; močvirja pa bi morali
izsušiti.

V Južni Srbiji, Črni gori, v Podonavju in Posavju in po nekaterih
otokih Jadranskega morja, zlasti pa v toplih deželah žive komarji
'mrzličarji, ki prenašajo na ljudi močvirsko mrzlico ali malarijo.  Boh
niki morajo uživati ki ni n kot zdravilo, ki se prideluje iz skorje amerb
kanskega ki n ovc a. Leta 1806. so uporabili na vsej zemlji 250.000 kg
tega zdravila. — Komarja mrzličarja je spoiznati po tem, da moli zadek
poševno navzgor, ko pije kri.; navadni komar drži tedaj zadek ravno.

Jesen.

Za živali so prišli sedaj resni dnevi, zima je pred durmi
in zanjo mora vsaka žival življenske razmere po svoje
urediti.

Žuželke, otroci solnca, večinoma poginejo. Z bezga in
vrtnic izginejo rastlinske lisice, a prej še izležejo pod skorjo
po eno jajce, da se spomladi zaplodi nov zarod. Tudi muhe
sedaj trumoma počepajo, največ jih uniči »mušja plesen«,
ki se v njih razraste in izloča .na površju trose, da so muhe
kakor z belim prahom posute. Letaj e živali bolezen razna*
šajo in okužujejo z njo še svoje sodruge. Nekaj muh se pa
vendar reši pogina, to so samice, ki prezimijo med okni, pod
omarami in v špranjah. Izmed sršenov in čmrljev prezimijo
tudi le samice. — Med metulji se je koncem poletja pojavil
v velikem številu zlasti kapusov belin; njegove gosenice so
sedaj že dorasle in se plazijo po plotovih in zidovih, iščoč
pripravnega mesta, da bi se zabubile.

Po poljih vidimo sedaj pogosto pajčevino, plavajočo v
zraku. Mladi poljski pajki zlezejo namreč na bilke in si spre*
dejo klobčič, na katerega sedejo; veter raznaša klobčiče in
z njimi pajke na vse strani, da si niso živalce druga drugi na
poti. (Prehrana.) V novembru še leta neznaten metulj,
zmrzlikar. Bolje ko metulja poznamo njegovo sadnemu
drevju škodljivo gosenico, ki se značilno grbi, ko se plazi.

Golazen se je poleti odebelila in si sedaj išče zimskih
bivališč, kjer otrpne. Žabe se zarijejo posamič v blato, mo*
čeradi pa prezimijo v večjih • družbah po podzemeljskih
jamah. Pod grobljami se poskrijejo kače, vsaka zase, kušča*
rice pa tod otrpnejo v večjih ali manjših skupinah.

84

Ribam, zlasti roparicam, je še dovolj hrane na uporabo
(ribice, vodne žuželke), a čim mrzlejše je vreme tem manj
hrane uživajo, temveč posedajo na vodnem dnu ali pa se
prislanjajo na kamenje in počivajo. Pravega zimskega spa?
nja nimajo, kajti če jih vznemirimo, se začno takoj premis
kati; sicer prihajajo radi zraka tudi same na površino, zlasti
pozimi, kadar jim prebijemo led.

Ptice se sedaj golijo, to je, zamenjajo poletno perje s
toplejšim zimskim.

V začetku jeseni se jim še dobro godi, posebno onim, ki
pobirajo semena in plodove. Preletavajo se iz vinograda v
vinograd, od koder jih pa ljudje plašijo s klopotci. — Jesen
je pravi čas za ptičjo selitev. Že proti koncu poletja nas
zapusti hudournik, kukavica, vuga in modrogrla taščica;
sledijo jim srakoper, smrdokavra in slavček. V septembru
se poslovi lastovka in pogorelček, proti oktobru pa odleti še
rdečegrla taščica, črnoglavka in pastiričiea; zadnji odlete
škorci in gozdni golobje. — Ptice lete v velikih družbah v
višini približno 1000 m, torej pod oblaki; v višjih legah raz*
mere letanju niso ugodne, ker je premrzlo in nad oblaki se
ptice težko razznavajo; mestoma morajo seveda preleteti
tudi gorska sedla, višja nego 1000 m.

Ko so nas ptice selilke zapustile, je naš gozd dokaj pust:
tu pa tam še zafrfota vrana ali sraka, po deblih trka žolna,
med iglastim drevjem se pa baš sedaj oglaša krivokljun in
znaša celo gnezdo ter vali, zakaj ravno sedaj ima na upo?
rabo največ hrane — semena smrekovih češarkov. V sadov?
njakih in po mestnih logih letajo sinice in stržki ter pridno
stikajo po drevesnih razpokah za ličinkami in bubami; po
tleh pa preobrača kos listje in išče črvov in žuželk. Vrane
se leno preletavajo po okolici, zlasti ob reki. Le vrabci so
dobre volje in se trumoma pode po polju, dokler je tukaj še
kaj hrane; na večer se pa zberejo na drevesu ali v gosti živi
meji, kjer glasno »zborujejo«, dokler mrak ne zagrne prirode.

Sesalci dobe jeseni vsepovsod mnogo hrane in se ode?
bele. Debela mastna plast je velike važnosti zlasti za živali,
ki prespe zimo. (Jazbec, jež, netopir, hrček, polh.) Značilno

85

je dejstvo, da zapadejo živali zimskemu spanju, tudi če
imajo dovolj hrane na uporabo.

Kakor ptice zamenjajo jeseni tudi sesalci poletno dlako
s toplejšo zimsko. Na novem živalskem kožuhu očitno vidimo
daljšo, resasto dlako — nadlanko  in krajšo pod«
1 a n k o, ki živali greje. Nova dlaka je v splošnem bolj
svetla, najbrže se sesalci z njo tudi priravnajo barvi jesenske
in zimske prirode. Taka barva varuje žival kolikor toliko
ujed, ki iščejo plen z bistrimi očmi, ne more pa je obraniti
onih zveri, ki lovijo na voh (pes, lisica).

Čim mrzlejši so dnevi, tem manj živali vidiš na prostem
in ko razgrne pozna jesen beli plašč po prirodi, se zdi,
kakor bi izumrlo vse živalsko življenje.

A. Vrt in okolica.

Jabolčni zavijač. V sadovnjaku odpadajo proti koncu
poletja na pol dozorela jabolka. Na jabolku vidimo večkrat
luknjico, če pa ga prerežemo, zasledimo v izjedenem peščb
šču črvička in črvojedjno. Črviček je ličinka metulja j ab o L
č n e g a zavijača,  ki je peščišče zgrizla, črvojedina pa so
njeni odpadki.

Konec pomladi leže samica tega majhnega, neznatnega
metulja po eno jajce na mlada jabolka. Gosenica prodre v
peščišče in ga izje. Preden jabolko dozori, se gosenica spusti
po niti na tla in se odtod vzpne zopet na deblo, kjer si poišče
pod skorjo jamico, da bi prezimovala in se spomladi zabtu
bila. Čestokrat pa pade ličinka z jabolkom vred na tla.

Gosenice jabolčnega zavijača nam uničijo mnogo sadja,
ki bi ga sicer lahko spravili na trg. — Črviva jabolka izsna*
žimo in stisnemo v mošt, ali pa jih polagamo prašičem.

Umni sadjar sproti pobira odpadla jabolka in z njimi
odstrani gosenice, ki še niso iz njih izlezle. Na jesen ostrže
staro, suho drevesno lubje in deblo z apnom obeli ter tako
ličinke uniči ali pa napravi na deblu približno 1 m od tal
seneni obroč, čez katerega priveže trden papir. Ličinke se
rade skrijejo v seno. V januarju odstrani in zažge obroč ter
s tem gosenice uniči, če tega že prej ne opravijo sinice.

86

Hišna muha. I. Kdaj in kje je največ muh? Opazujte,
kako muha sreblje in kako se z nožicami snaži! Ali opazite
tudi belkaste muhe? Kako uničujemo muhe? Kje vidimo
muhe pozimi?

II. Zaradi sitnosti je že prišla v pregovor, saj trdimo o
marsikomu, da je siten kakor muha. Zlasti proti koncu
poletja se muhe tako zaplode, da nam vsako jed onesnažijo
in da nas venomer nadlegujejo, celo v spanju.

Muha je nekoliko čebeli podobna. Leta dobro, dasi ima
le en par kril. Brzo tudi hodi in teka; pleza lahko po steklu
in celo po stropu, ker ima koncem nog (6) krempeljce in
lepljive blazinice. Z nožicami si čestokrat snaži tipalnice in
oči, krila na oprsju in zadek ter drgne končno še nožico ob
nožico, da se iznebi prahu.

Kadar se razlije mleko, juha itd., so že muhe zraven.
Tedaj razločno vidimo, kako muha sesalce iztega in sesa
tekočino. Tudi na sladkor rada seda; najprej ga raztopi v
ustni slini, nato pa posreblje raztopino.

Jajca polaga v ra,zno nesnago, zlasti v gnoj. Bele ličinke
se hranijo z gnilimi snovmi, dorastejo že v petih dneh ter se
zabubijo; teden pozneje prileze iz bube mlada muha. Ker
zleže vsaka samica okolo 100 jajec, in sicer tekom leta dva*
najstkrat, je razumljivo, da konec poletja kar mrgoli muh.

Na jesen muhe trumoma pogibajO', največ jih uniči
plesnoba, ki se jim v telesu zaredi (bele muhe). Nekaj samic
se pa poskrije med okna in pod pohištvo, kjer prezimijo, da
zarode spomladi nov zarod. — Muhe ugonabljamo na razne
načine, najuspešneje pa jih zatiramo, če pobijamo samice
pozimi in spomladi; zakaj z eno samico zatremo ves obilni
zarod prihodnjega poletja. Muha ni le nevšečna, temveč je
lahko tudi opasna, ker stika za gnilobo in nesnago ter pre=
naša hude strupe. Ne puščaj, da se vsede na odprto rano;
čestokrat se je že dogodilo, da je človek umrl, ker ga je muha
zastrupila! — Brez pomena v prirodi pa tudi muhe niso;
ličinke spravijo mnogo nesnage, ki bi zasmradila zrak, ob
muhah samih pa se žive pajki in mnoge ptice (lastovice,
hudourniki).

87

Mali zmrzlikar ali pedic. Ob Vseh svetih je. Povsod v
prirodi se kažejo znaki umiranja in vendar se baš o tem
času zbudi k življenju sivorjav metuljček — mali zmrzlikar
ali pedic.

Črez dan se koderkoli skriva, na večer pa leta po sado=
nosniku. Samica ni nič podobna metulju, niti pravih kril
nima. Od tal se splazi na drevo in polaga jajca na popke.
Spomladi se razvijejo iz jajec one značilne, zelene gosenice,
ki se krivijo, ko hodijo, kakor bi kdo meril s pedjo (pedic).
Zelo so požrešne, včasih ogolijo drevo, končno se pa po niti
spuste na tla, kjer se zabubijo; metulji se prikažejo iz bub
šele kasno jeseni.

Sadjerejec dobro pozna te škodljivce; zato napravlja
jeseni na deblu klejne kolobarje, na katerih obtiče samice,
kadar lezejo k popkom.

B Polje.

Jerebica. I. Kje se nahajajo jerebice; ali žive posamič
ali v družbah? Ali vzlete takoj, ko nas zagledajo? Kako
vzlete (z glasnim šumom), koliko časa letijo? Zakaj jerebico
na tleh težko opazimo? Kje gnezdi? Kakega pomena je za
človeka?

II. Ko greš črez polje, se kar ustrašiš jate jerebic, ki se
z glasnim šumom dvignejo tik pred teboj, ne da si jih prej
opazil, a se kmalu zopet spuste na kako poraslo njivo ali
travnik. Na tleh, zlasti na njivi, jerebico težko opaziš, ker
je perje prstenorjavo in ker se med rastlinami in grudami
dobro potuhne in skrije. Jerebica je precej okorna ptica
golobje velikosti. Krila so ob tej velikosti majhna, zato slabo
leta; toliko vztrajneje pa hodi in teka, ker ima kakor kokoš
krepke noge in močne prste. Po njivah brska za žuželkami,
črvi in polži, ravnotako pa ji gre v slast razno semenje in
mlado zelenje (žito).

Samec (podkvi podobna temnorjava lisa na trebuhu) in
samica s-i izkopljeta spomladi med žitom plitvo jamico, ki jo
nasteljeta z listjem in bilkami. Meseca maja znese samica
okoli 1  15 prstenorjavih (varovalna barva) jajec, ki jih vali

88

3 tedne. Ta čas straži samec blizu gnezda in takoj opozori
samico s posebnim glasom, če se bliža nevarnost. — Ko se
mladiči izležejo, takoj' tekajo za starši in si sami iščejo hrane.
Vsa družina ostane skupaj čez. jesen in zimo (jata), razidejo
se šele spomladi, ko začnejo paroma gnezditi.

Radi okusnega mesa jih lovci jeseni mnogo postrele.
Zalezujejo pa jih tudi ujede, kune in lisice. Mnogo jih pogine
v hudih, snežnih zimah, ko so živali že vsa tla pod grmovjem
prebrskale in se ne morejo več dokopati do živeža.

Zajec. I. Kje se nahaja? (Na polju, v gozdu.) Ali se mu
lahko približaš? Zakaj ga na njivi zlahka ne opazimo? Kako
drži uhlje, če se mu bližamo? Kam steče najrajši? (V hrib.)
Ali ga pes na begu vlovi? Zakaj kmet zajce sovraži?

II. Menda ni živali, ki bi imela toliko sovražnikov kakor
zajec: mačke, psi, lisice, kune, razne večje ptice, zlasti pa
ljudje strežejo revežu po življenju. Ni torej čudo, da je tako
oprezen.

Na jesen zalotimo večkrat zajca na njivi v razoru. Pri*
bližali smo se mu na par korakov in še ni zbežal; najbrže
misli, da ga itak nismo opazili, ker je njegova dlaka skoro
enake barve kakor zemlja. Ko mu pa vendarle pridemo pre*
blizu, skoči in jo ubere po njivi in na bližnji hrib s tako
naglico, da ga je veselje gledati. Za skok in tek je kakor
ustvarjen, zlasti dobro teka navkreber, kamor mu pes težje
sledi. Z dolgimi in močnimi zadnjimi nogami se v skoku
krepko odganja od tal, s krajšimi sprednjimi pa se lovi na
tleh. Na begu mu ne polzi, celo na ledu ne, ker so šape
spodaj kosmate in imajo kremplje. Če je pes zajcu že za
petami, lahko zajec med tekom menja smer v levo ali desno,
ker ima gibčno hrbtenico; s tem zgubi pes sled in kadar jo
zopet najde, je zajec že daleč pred njim.

Podnevi spi v ležišču, ki si ga izbere v gozdu pod grmom
ali pa na njivi v razoru. Ker silno tanko sliši (veliki uhlji),
ga zbudi vsak šum; zato pa jeseni kar zbeži iz gozda, ker
ga padajoče listje venomer drami in straši. Oči so velike,
toda vidi slabo. Na ložu ga vedno zagledaš, kako počiva z
odprtimi očmi, zato je nastala bajka, da spi z odprtimi očmi.

89

Toda zajec se je zbudil še preden si se mu prav približal in
mirno ležeč, buli vate, da bi sovražnika prepoznal.

Proti večeru se dvigne in gre na pašo na njivo, zlasti v
deteljo. Z dletastimi .sekalci odščipava zelenje in razne
poljske pridelke, s širokimi kočnjaki pa melje hrano. Na*
vadno se vrača šele proti jutru domov. — Ko pospravi kmet
poljske pridelke, se začne zajcu slabo goditi. Naravnost gla*
dovati pa mora, če snežni zameti pokrijejo polje; tedaj ga
lakota prisili, da objeda drevesno skorjo, ako ni kmet jeseni
debel z apnom namazal ali drugače zavaroval.

Razni sovražniki uničijo letno mnogo zajcev in rod bi
moral že davno izginiti, ako se živali ne bi tako hitro množile.
Zajklja skoti v marcu in avgustu po dva, vmes pa še dva*
krat po štiri mladiče, torej letno običajno po 12 zajčkov.
Zajklja se zanje ne briga mnogo in jih že po dveh tednih
zapusti; zato jih zlasti spomladi ob slabem vremenu mnogo
pogine.

Radi škodljivosti, okusnega mesa in krzna ga lovci
strastno preganjajo, tako da je zajcev od leta do leta manj.

C. Gozd.

Močerad. Če greš po dežju ali ob vlažnem večeru po
poti, ki drži skozi gozd, ugledaš čestokrat kuščarici podobno,
počasno žival črne in rumene barve — močerada. Preprosti
ljudje se ga boje, ker krožijo o njem' razne vraže, zlasti
trdijo nekateri, da je strupen. Res je, da spušča močerad iz
rumenih lis, posebno iz zaušesnih, jedek sok, ki sicer za*
strupi male živali, človeški koži pa ne škoduje; le če bi
prišel na oči ali ustnice, bi nastala majhna oteklina. Močerada
torej lahko brez skrbi vzameš v roke, seveda si jih potem
umiješ.

Močerad prileze iz skrivališča ob vlažnem vremenu, na
solncu in tudi v suhem zraku se mu koža izsuši. Počasnež ne
more uloviti brzih živali; zato se mora zadovoljiti s polži
in črvi.

90

Na jesen se zbero močeradi bližnjih krajev in zimo
skupno prespe v 'kaki podzemeljski jami. — Spomladi gre
samica v vodo, kjer skoti do 40 mladičev — paglavcev, ki se
slično preobražajo kakor žabji paglavci.

Sloka. Jeseni leti iz severnih krajev mnogo ptic narav*
nost na jug, sloka se pa postopoma seli, to je, počiva zdaj v
tem, zdaj v onem kraju par tednov.

K nam pride, ko odpada listje. Najrajši s:i poišče moč*
virnatih gozdov, kjer se podnevi skriva med listjem pod
drevesi. — Velika je kakor jerebica in tudi prstenorjavega
perja (varovalna barva). Če se ji lovec bliža, se najprej
potuhne in se dvigne šele, ko je par korakov pred njo ter
leta med drevjem sem ter tja, da jo lovec težko pogodi.
Oživi pa zvečer. Tedaj teka po vlažnih gozdnih tleh, prevrača
z dolgim kljunom listje in išče žuželk, polžev in črvov ali
pa zabada kljun v zemljo in vlači razno golazen iz nje.
Živalce v zemlji lahko' otiplje, ker je kljun občutljiv, tudi
velike oči«ji v poltemi dobro služijo.

Kakor jeseni ostaja sloka par tednov pri nas tudi spo*
mladi, ko se vrača na sever, kjer gnezdi. Obakrat jih lovci
z veseljem pričakujejo in si štejejo v posebno čast, če jih
nekaj postrele.

Sloka ima jako okusno meso; znano je, da veljajo lovcem
čreva z odpadki vred kot slaščica.

Veliki detel. Čestokrat ga slišimo, kako trka po drevesih
ali ko se glasi: pik, pik. Vidimo ga redkoma, zakaj veliki
detel je plašna ptica in se rad skrije za drevo, kadar se mu
približamo.

Veliki detel je ptica pisanega perja; v splošnem je črn,
a belo in rdeče lisast. Radi žuželk natanko preišče vsako
drevo. Navadno pleza čisto od spodaj in se pri tem poganja
s krili sedaj na tej, sedaj na oni strani drevesa. Pri plezanju
mu izvrstno služijo kratke, močne noge, na katerih sta
obrnjena dva prsta naprej in dva .nazaj. S kremplji prednjih
prstov se za skorjo prijema, z zadnjimi kremplji se pa ob
njej podpira. Čepe pa se opira tudi na dolgi rep, čegar toga
peresa leže v dveh vrstah drugo nad drugim, tako da pri*
dejo pri opiranju vsa v poštev.

91

Žuželke vlači iz razpok, dobi jih pa tudi, če se skrivajo
za skorjo (smrekov lubadar). V ta namen tolče po deblu z
dolgim, močnim, na koncu dletastim kljunom s tako silo, da
v kratkem izteše luknjo. Preplašene žuželke skušajo po rovih
ubežati, toda detel jih kmalu polovi na dolgi prožni jezik, ki
je lepljiv in opremljen z nazaj obrnjenimi kaveljci. Žuželke
obvise deloma na kaveljcih, deloma se pa na jezik prilepijo.
Ko čuti, da je nabral dovolj plena, skrči izproženi jezik in
obere žuželke. Poleg mesne hrane uživa tudi semena gozdnih
dreves, zlasti iglavcev.

Spomladi začne misliti na gnezdo in mladiče. Tedaj si
steše najrajši v topoli ali vrbi (mehek les) ozko luknjo,
navzdol pa širši rov, na čigar dnu znese samica 5—6 belih
jajec. Starši vale izmenoma in hranijo mladiče z žuželkami.

Detel je zelo koristna ptica, ker uniči mnogo žuželk, ki
zajedajo drevesa. Kmet se sicer pritožuje, da,mu je detel na
sadnem drevju obelil veje; toda take veje so bile bolne, v
njih so živele razne žuželke, kmalu bi odmrle. — V zapu*
ščenih detlovih vališčih rade gnezdijo druge ptice, ki se
tudi hranijo z gozdnim mrčesom.

Jež. Proti večeru se napotimo v gozd. Kar nekaj v
grmovju zasumi. Ozremo se in ugledamo precej veliko žival
zavaljenega trupla z bodičasto kožo- in koničasto glavo. Jež
je to, ki je počival ves dan v svojem brlogu, plitvi jami pod
listjem (dračjem ali koreninami). Zvečer -se prebudi in si gre
is-kat hrane. Urno tekati ne more, kajti težko telo se opira
na kratke noge. Tudi to ga v teku ovira, da stopa po vsem
podplatu (kakor jazbec).

Jež je jako požrešna žival, venomer brska po listju za
hrošči in črvi. Majhne oči sicer v temi ne vidijo mnogo,
tembolje pa sliši in voha. V vsako luknjo vtakne koničasti
gobček in če je zavohal miš, razrije rov, da pride do plena.
Razen omenjenih živali žre tudi žabe in krastače ter pobira
mlade ptičke iz gnezd na tleh. Tudi kač se ne boji, loti se
celo gada in modrasa. Strupena kača se tedaj zvija in seka
po ježu, toda močne bodice ga pika varujejo. Pa tudi če ga
kača useka po gobcu, se jež ne zmeni mnogo za pik: nekoliko

92

puhne, si obliže rano ter se še srditeje vrže na sovražnico;
ježu namreč strup ene kače ne škoduje, podlegel bi šele,
če bi ga pičilo več modrasov, oziroma gadov. Ko je sovraži
nico premagal, ji najprej odgrizne glavo in jo pohrusta s
strupom vred, nato pa olupi ostali del in ga obere do kosti.
Poleg mesne hrane pobira ‘tudi vsakovrstno sadje. — Na
jesen se močno odebeli in se začne pripravljati na zimsko
spanje. Tedaj ga večkrat zalotimo, kako nosi listje na bo*
dicah domov. Ko pritisnejo mrzli dnevi, se zarije v dobro
postlano jamo in prespi zimo.

Pred sovražnikom, n. pr. pred psom, ga uspešno varu*
jejo bodice, zlasti če se zvije v klobčič. Prekanjena lisica pa
ga zvali v vodo, kjer se mora revež raztegniti, da bi ne
utonil; tedaj ga lisica zgrabi na trebuhu, kjer nima bodic.
Ljudje ga ne sovražijo, še domov ga jemljejo in devajo v
kuhinjo ali klet, da jim lovi miši in ščurke.

Polh. Po Slovenskem, zlasti na Dolenjskem, radi okus*
nega mesa in krzna znana žival.

Polh je sicer bližnji sorodnik veverice, a je bolj podoben
podgani, od katere pa ga loči svetlosivi, gostodlakavi kožuh
in košati rep.

Godrnjava in jezljiva žival se najrajši drži na drevesu,
kjer izvrstno pleza (ostri kremplji). Zlasti v bukovju je rad,
kjer se njegova dlaka dobro ujema s sivo barvo bukove
skorje. (Varovalna barva.)

Črez dan spi v votlem drevesu, proti večeru pa oživi in
si gre iskat hrane. Ne dobiš kmalu takega požeruha, kakor
je polh. Nele lešniki, orehi, žir in drugi gozdni plodovi,
temveč tudi sladko sadje po sadovnjakih mu gre v slast.
Poleg rastlinske hrane pobira še razne žuželke, pleni ptičja
gnezda ter napada sploh vsako manjšo žival in celo živali
lastnega rodu. Kadar žre, sedi navadno na zadnjih nogah
kakor veverica in drži hrano s sprednjimi prsti k ustom. Z
ostrimi sekalci na mah izlušči jedrce in ga med širokimi
kočnjaki zmelje. Na nočnih pohodih ga vodijo izborna ču*
tila. Najbolje mu služita sluh in vid (velike oči), pa tudi tip
in voh nista slaba. Vso noč žre in se vrača šele proti jutru

93

v ležišče spat. Ni čudo, da se ob obilici hrane na jesen tako
odebeli, da kar »plava v masti«. Tedaj pa ga obiščejo nje*
govi sovražniki — polharji.

Koncem oktobra vidimo polharje, kako gredo pod noč
v gozd nastavljat različne polšje pasti, v katere devajo ore*
hovo, lešnikovo jedrce ali medeno hruško za vado. Rado*
vednost kmalu prižene polha do pasti, toda komaj je po*
molil glavo v luknjo, se že past izproži in zadavi žival z
železno vzmetjo. — Ponekod jih izvabljajo s sadjem v zako*
pane sode. Polhi prihajajo v sod skozi luknjo, v kateri so
navznoter obrneni žični konci kakor v mišji pasti. Na ta
način nalove včasih v eni noči par sto polhov. — V dobrih
letih pride iz ljubljanske oblasti do 800.000 polšjih kožic v
trgovino.

Ko nastopijo mrzli dnevi, si poiščejo polhi zimska leži*
šča pod zemljo, v zidovju, skalovju in votlih drevesih. Tukaj
tako trdno zaspe, da žival lahko dvigneš in zakotališ, ne da
bi se zdramila. Pozimi se večkrat zbude in žro ob zalogi
živil, ki so si jo jeseni nanosili. Iz zimskega ležišča prilezejo
šele sredi spomladi ter začno pripravljati gnezda za
mladiče (3—7).

č. V vodi.

Krap. I. Kakšna je riba, če jo primeš? (Mrzla, polžka.)
Kaj giblje riba, kadar šviga po vodi (rep) in kaj, kadar visi
v vodi (plavuti)? S čim se hranijo ribe? Kako jih love? Kako
jih pripravljajo?

Opazujte kako ribe venomer odpirajo gobec in oba
pokrovca za glavo! Vprašajte, kaj napravijo ribiči, kadar
ribnik zamrzne!

Poizkus.  Nalij v kozarec vode ter ga pusti dalj časa
v sobi! Iz vode se izločijo zračni mehurčki ter se naberejo
ob stenah.

II. V ribnikih in počasi tekočih vodah čestokrat goje
med drugimi ribami tudi krapa. Spoznamo ga po okornem
telesu in neokretnem plavanju.

Kakor je ptica ustvarjena za letanje, tako se je riba
prilagodila vodi. Spredaj in zadaj zoženo truplo ima obliko

94

čolniča. Telo pokrivajo koščene, s sluzom pokrite luske, radi
tega šviga riba po vodi skoro brez trenja. Poganja se zlasti
z repom: z njim udarja na levo in desno, a dobiva od vode
nasprotne sunke/ ki suvajo ribo naprej. (Primerjaj odboj
žoge od 1  zida!) Ti udarci so tem izdatnejši, ker se rep razširi
v široko repno plavut. Kadar visi krap v vodi, giblje le prsne,
oziroma trebušne plavuti. Razen omenjenih plavuti ima
krap še predrepno in hrbtno plavut, ki mu služita zlasti v to,
da se v vodi ne prevrže. Če razkrečimo mrtvi ribi plavut,
vidimo, da je iz mnogih koščenih trakov, med katerimi se
razpenja plavna kožica. Kadar mati doma ribe trebi, vzame
iz trebuha mimo droba tudi svetli, veliki, dvodelni mehur.
Če riba v vodi mehur stisne, potone, če pa ga razširi, se
dvigne.

Daši žive ribe v vodi, vendar ne morejo izhajati brez
zraka. Kako jim je zrak potreben, najbolje opazimo pozimi,
če ribiči na zamrzlem ribniku izsekajo luknje v led: ribe
takoj priplavajo k luknjam. Voda vpija mnogo zraka (glej
poizkus!); zato pa ribe venomer odpirajo zdaj gobec, zdaj
škržna pokrovca in zajemajo vodo, ki jim potem obliva
drobne lističe — škrge — pod škržnima pokrovcema ter jim
oddaja, zrak. V škrgah se kri z zrakom očisti, kakor se očisti
človeška kri v pljučih. Kakor izdihava človek izrabljeni
zrak, tako odteka tudi pri ribah izrabljena voda izpod
škržnih pokrovcev. Zato vidimo, da ribe izmenoma odpirajo
gobec in oba škržna pokrovca. Izven vode mora riba poginiti,
ker se ji škrge izsuše in skrčijo.

V hrani krap ni izbirčen in žre prav vse, kar je užitnega;
zato pa tudi hitro raste in se debeli in prav radi tega goje
krape po ribnikih kakor domačo žival. Trosijo jim otrobe,
zdrobljeno koruzo, kuhano sočivje, kuhan krompir itd.
Krap si pa tudi sam išče hrane, in sicer žre razne majhne
vodne živali in rastline, zlasti alge. Pri tem delu mu služijo
velike oči; v temni globočini in v blatu pa o tipljejo hrano
obustne brčice. Ker uživa mehko hrano, je krap brezzoba
riba, le v goltancu ima zgoraj in spodaj nekaj ploščatih zob,
s katerimi živež stiska in mečka, preden ga požre.

95

Na zimo leže na dno v blato, kjer miruje do pomladi;
med tem časom ničesar ne uživa.

Ljudje ga love zaradi mesa, zalezujejo ga tudi ščuke,
štorklje in druge povodne ptice, zlasti pa vidra. Vendar krap
ne izumira; saj zleže samica (ikrnica) letno okoli 700.000
jajec (iker).

Ščuka. Kar je volk med sesalci, je ščuka med ribami.
Do 1 m dolga roparica zleknjenega telesa preži rada med
zelenjem, kjer jo skriva zelenkasta, temnoprogasta hrbtna
stran. Razen po barvi lahko ščuko spoznaš tudi po gobcu,
ki je podoben račjemu kljunu. Hrbtna in predrepna plavut
sta ob repni plavuti, ki jo takorekoč povečata in ribi zaradi
tega omogočata, da tem hitreje šviga po vodi.

Gorje ribici, ki jo je zapazilo bistro ščukino oko. BIL
skoma se ščuka zapodi za njo in preden se je ribica nevar«
nosti prav zavedla, jo je že roparica zgrabila z ostrimi zobmi
in živo pogoltnila. Razen rib se loti ščuka tudi mladih rac
in gosi, celo človeka je že popadla.

V vodah z mladimi krapi ne vidimo radi ščuke, rede pa
jo v posebnih ribnikih, kjer so zaplodili ribe belice,  s
katerimi se ščuka hrani. Belice niso užitne ribe, ker imajo
v mesu preveč koščic, ščuka pa ima izvrstno meso.

Tuje živali.

Volk. Na zimo se čestokrat pritepe na Kranjsko, redno
pa se nahajajo volkovi na Hrvatskem, v Bosni, Dalmaciji,
Srbiji in zlasti na Ruskem. — Visokonogemu, mršavemu psu
(volčjemu psu) podobni ropar živi v toplem letnem času
posamič ali paroma po gozdovih, pozimi se pa združijo voh
kovi v krdelo, ki se klati radi prehrane zlasti ponoči okrog
ter preteče v eni noči do> 70 km.  — Sit volk je plah in boječ,
prekanjen in drzen pa, kadar ga tare glad. Brez strahu drevi
krdelo skozi vas in napade vse, kar mu pride živega nasproti,
zlasti pse. Zato je pa tudi pes volku zaklet sovražnik: med«
tem ko se druge živali, celo konj in vol boje mrharja, se vsak
večji pes besno vrže na posameznega volka in se z njim
tepe in kolje, dokler ga ne obvlada ali sam ne pogine.

96

Kmetje in lovci volka silno sovražijo zaradi njegove
požrešnosti in krvoločnosti (davi čez mero). Lovci ga stres
ljajo ali pa mu nastavljajo zastrupljeno meso. Odraslega
človeka napade sicer le v skrajni sili, lahko je pa tudi
nevaren, ker zboli za steklino kakor pes.

*

Medved se posamič še dandanes nahaja v kočevskih
gozdovih, na Javorniku in Snežniku, medtem ko je na jugu
naše države, posebno 1  pa v Karpatih in na Ruskem razširjena,
stalna zver.

Do dva metra dolgo, en meter visoko in do 250 kg  težko
žival odeva dolga in gosta, rjava dlaka, ki jo izborno varuje
mraza. — Medved ni posebno uren, ker stopa kakor človek
po vsem stopalu, vendar je v teku vztrajen in zlahka dohiti
človeka; zlasti v breg hitro teče, ker so zadnje noge daljše
od sprednjih. Tudi pleza izvrstno bodisi po (drevju ali pečinah
in se pri tem oprijemlje s srpastimi kremplji. Za svojo veli*
kost je silno močan: baje so ga videli, kako je objel ubito
kravo s sprednjimi nogami in, korakajoč pokonci, z njo
odšel (Brehm).

Pasjemu podobno, a bolj topo zobovje ga označuje kot
rastlinojedca; zato se hrani skoro izključno ob zeliščih in
plodovih, zlasti mu tekne želod. To hrano si zabeli s polži,
črvi in hrošči. Neznansko rad ima med (med-jed, medved).
Ko razdira panje, ga čebele seveda hudo opikajo, da jezen
godrnja in se jih otepa, kakor ve in zna. — Ako mu manjka
rastlinske hrane, h. pr. v zgodnji pomladi, napada večje
živali, zlasti drobnico na paši; če se mu je rop posrečil, po*
stane lahko prav nevaren in predrzen; priklati se celo do
hleva in skuša vdreti.

V gozdu mu izborno služita voh in sluh, majhne oči pa
niso kaj prida. — Človeku se navadno ogne in zbeži, kveč*
jemu proti njemu zagodrnja; le če je razdražen ali zelo lačen,
se urno zakadi proti človeku in se tik pred njim postavi na
zadnji nogi in ga skuša objeti, zdrobiti in podreti, ni pa res,
da bi že od daleč korakal po dveh proti njemu.

Do novembra se medved zelo odebeli in si tedaj poišče
zimski brlog v skalnati duplini, debelem, votlem drevesu ali

97

kar na prostem v goščavi. Tu zimo prespi, vendar se cesto
prebudi in gre pit.

V dobro postlanem zimskem ležišču skoti samica (med*
vedka) v decembru dva do tri mladiče, prav ljubke živalce,
ki se dado tudi udomačiti.

Lev. Kakor daleč sega oko, se razprostira severnoafriška
pustinja. Mestoma je porasla s travo, med katero se dvi«
gajo tu poedini grmiči, tam trnato grmičevje.

Mrak je že legel na pokrajino, toda v prirodi se baš
sedaj pojavi neka živahnost. Živali, ki so ob neznosni vro«
čini počivale v senci, se sedaj dvignejo in si gredo iskat
hrane in vode. Tudi lev se je v brlogu zbudil in vstal. To je
res lepa in močna žival. Zleknil se je, da se lahko razločno
vidi do 2 m dolgo in 1 m visoko truplo, ki ga nosijo izredno
močne, z ostrimi kremplji oborožene noge; z dolgim, čopa«
stim repom opleta po zraku in bije po tleh. Lepo mu tudi
pristoja velika glava. Samca krasi po plečih in prsih mo«
gočna, temna griva, dočim je dlaka ostalega telesa prstene
barve kakor pustinja. (Varovalna barva.)

Mogočno rjovenje naznanja, da gre na lov »kralj pu«
ščave«. Ob velikem močvirju obmolkne, se ustavi in se
skrije med bičevje na prežo; dobro ve, da pride kmalu
divjačina semkaj na vodo. In res prihaja čreda divjih konj
(zebre). Sprednja žival, vodnica, se zelo oprezno bliža vodi.
Zdaj nekoliko postoji in posluša. Ko bi trenil, skoči lev iz
zasede; toda čuječa žival je še pravočasno odskočila in s
čredo vred pobegnila, lev se pa obrne v stran in se napoti
drugam, iskat si hrane.

Ne daleč od tod se nahaja mala naselbina, kjer počivajo
goveda in druge domače živali za visoko ograjo. Živali se
polasti velik nemir, ko zaslišijo levje rjovenje. »Goveda ska«
čejo sem ter tja, zamolklo mukajoč, ovce in koze se žaga«
njajo in spenjajo na ograjo žalostno meketaje, psi tulijo in
cvilijo in tudi v koči počivajočemu pastirju nemirno bije
srce. — Lev se bliža bolj in bolj. Drzno preskoči visoko
trnjevo ograjo in se zakadi med živino, ki od' strahu ne ve,
kam bi zbežala. S šapo mahne, pobije junico na tla, zgrabi
jo za vrat in jej zmrvi kosti. S povzdignjeno glavo stoji

7

98

nekoliko časa ponosno na svojem plenu in srdito opleta z
repom, potem plen zgrabi in, držeč ga visoko v gobcu, pre*
skoči zopet plot ter se izgubi v bližnjo goščavo.« (Brehm*
Erjavec.) Kadar lev lahko napada in žre velike živali, se
človeka redkokdaj loti. »Kralj puščave« se izogne »kralju
sveta«, če ga sreča, zlasti če mu človek srepo zre v oči. Ko pa
je lev okusil človeško meso (star lev), lovi samo ljudi in
postane pravcati »ljudožer«.

Velblod (kamela). Družba beduinov je z velblodi srečno
prispela iz oddaljenih zelenic (oaz) saharske puščave do
severnoafriške morske obale in tu razprodala arabski gumi,
datlje in druge pridelke vročih krajev. Po pardnevnem po*
čitku je družba do dobra nasitila in napojila velblode ter
natovorila soli, kovinskih izdelkov, riža in drugih življenskih
potrebščin. Zdaj se zopet odpravlja vsa »karavana« na pot
v Saharo. Kakor gosi po vasi korakajo po pustinji velblodi
drug za drugim. Ostri in žgoči pesek jim ne prizadeva bos
lečin; kajti velblod stopa na prsta, ki ju veže širok, žuljav
in neobčutljiv podplat. — Prvi večer je dospela karavana do
neke zelenice. Trudne živali pokleknejo in poležejo v pesek,
in sicer na žulje, ki jih imajo velblodi na nožnih sklepih in
prsih. Beduini živali raztovorijo in dado vsaki par prgišč
zrnja ali datljev. Lačnemu velblodu to seveda ni dovolj;
zato si sam poišče še druge hrane: vsaka še tako ostra trava
in še tako bodeče zelišče mu pride prav. Če pa hrane ni
dovolj, jo telo zajema iz hrbtne grbe (mast); zato velblod
lahko dalj časa izhaja brez dovoljne hrane. Tudi žejo lahko
dobro prenaša. Ob zelenici pa se napije črez mero, da se
mu vsi stranski želodčni prostori napolnijo z vodo in da z
njo lahko izhaja po več dni. Doma mu ob izdatnejši krmi
tudi grba zopet odebeli.

V pustinji pretijo človeku in živali razne nevarnosti.
Karavana čestokrat zaide. Tedaj prepusti vodnik v skrajni
sili vodstvo velblodom, ki obračajo nosnice na vse strani in
od daleč zavohajo v zraku vlago, vodo, zelenico. Velblodi
tudi začutijo od daleč vroči in dušeči vihar »samum« ter kar
sami zbeže proti zavetju ter počenejo na tla.

99

Prebivalci pustih krajev ne bi mogli izhajati brez »ladje
puščave«; saj jim spravlja pridelke na trg ter jim prinaša
razne življenske potrebščine. Velblod tudi sicer človeku
koristi, daje mu mleko, meso, mast, kožo in dlako; posušene
velblodje odpadke pa beduini uporabljajo kot kurivo.

Afriški slon je naj večja in najtežja žival na kopnem, a
tudi zelo razumna.

Afriški slon je res pravi orjak; saj je povprečno 4 m
dolg, 3 m  visok in okrog 40 q  težek. Prebiva po razsežnih
afriških gozdovih južno Sahare, kjer se lahko skriva, vendar
se rad sprehaja tudi po planjavah, koder raste gosta in
visoka trava; celo na visoka gorovja se popne.

Velikansko truplo sloni na stebrastih nogah, ki imajo
prav kratke prste; pokrito je z usnjasto, skoro golo, neob«
čutljivo kožo. Kako neobčutljiva mora biti koža, razvidimo
že iz tega, da poganjajo slone v zverinjakih in cirkusih s
palicami, ki so na koncu okovane z železnimi kavlji. Zato
pa orjak lahko lomasti po pragozdovih skozi še tako trnjevo
goščavo in si gazi poti, ki pridejo tudi človeku v prid, kadar
hoče skozi goščavo. Pragozd daje slonu tudi hrano. S skoro
tri metre dolgim trobcem (podaljšani nos), ki ima na koncu
dva prstasta rogljiča, trže listje in plodove ter lomi vejice
in jih vtika v gobec. Kaj čudno je njegovo zobovje! Naj;
očitnejša sta velikanska, do 2 m dolga in skupno do 80 kg
težka sekalca — okla — v zgornji čeljusti. Razen njih ima
zadaj v gobcu le še 4 zobe — kočnjake, ki so pa po 4 dm
dolgi in 1 dm  široki. Z okli se brani, z njimi trže korenine,
izkopava gomolje in lomi veje. S kočnjaki drobi hrano,
včasih celo veje, ki so kot človeška roka debele. Ko se nažre,
si poišče vode; s trobcem si je vsrka kar po 7 litrov in si jo
brizgne v gobec; da si žejo ugasi, je potrebuje do 70 litrov.
Z vodo se tudi poliva, če mu je vroče.

Toda trobec ni le njegova »desna roka«, ampak mu je
tudi najvažnejše čutilo. Ko stopa po gozdu ali planjavi, drži
trobec kvišku in ga obrača na vse strani, da bi z nosnicami
izvohal sovražnika. Tudi sluh mu dobro služi — velikanski
uhlji, oči pa so za takega orjaka prav majhne in niso kaj
prida.

7 *

100

Velikan se nobene živali ne boji, a nevaren mu je
človek. Dandanes že izumira, ker ga domačini silno prega*
njajo. Streljajo ga radi mesa, ki je okusno kot volovsko,
zlasti pa radi oklov. Ta okla se prodajajo kot »slonova kost«,
iz njih strugajo krogle, tipke pri glasovirju in rezljajo razne
lepotne predmete.

Azijski slon je afriškemu podoben, le nekoliko 1  manjši je.
Da se udomačiti in opravlja v sužnosti razna dela. V cirkusih
in zverinjakih vidimo običajno le azijskega slona. Ujeti sloni
se poredkcm razmnožujejo; zato morajo divje slone loviti
in jih udomačiti. V to skopljejo na njihovih stezah po pra?
gozdovih jame, ki jih pokrijejo z vejami, da sloni zdrknejo
v jamo; love jih pa še na razne druge načine. Za poljedelca
slon ni 1  posebnega pomena, ker preveč požre.

Gorila. Pri nas vidimo v zverinjakih in pri potujočih
glumcih le malo, šaljivo opico, zelen o morsko mačko;
v njeni domovini, v razsežnih afriških pragozdovih pa živi
tudi orjaška opica — gorila.

Po visokosti (nad 2 m) in širokosti telesa preseza člo*
veka, zlasti pa po moči. Pleza lahko po drevju, ker ima na
rokah in nogah kakor človek na rokah gibljive palce, ki se
z njimi oprijemlje. Hodi pa lahko tudi po tleh pokonci kakor
človek. Grozna, črnokocinasta žival je strah ljudi in živali.
Gorje lovcu, ki je ni s kroglo pogodil: objame ga, mu
zdrobi prsni koš in ga razmesari s strašnim zobovjem. Z
drevesa nadleguje celo slona, v večji družbi pa napade tudi
leva. — Radi nevarnosti gorilo hudo preganjajo, tako da
dandanes že izumira.

Afriški noj. Kar je slon med sesalci na kopnem, to je
noj med pticami, kajti odrasel samec je do 2V 2  m visok in
tehta do 75 kg.  Ves je črn, le repna in letalna peresa so čisto
bela; samice pa so neznatnega, sivorjavega perja.

Ta orjak prebiva po razsežnih afriških pustinjah. Letati
sploh ne more, ker so repna in letalna peresa kratka, mehka
in razčehana kakor kokošji puh; zato pa toliko bolje teka.
Z visokimi nogami dela na begu po 2 1 / 2  m  dolge korake in

101

drevi kakor veter čez planjavo. Stopa le po dveh prstih, ki
imata spodaj trdo, žuljavo kožo, da mu vroči in ostri pesek
ne ožge in ne rani prstov.

Noji se hranijo' s pustinjskimi zelišči, semeni in majhnimi
živalmi in se selijo radi prehrane iz kraja v kraj. Na paši so
silno oprezni. Z velikimi, bistrimi očmi žival tem laže preš
gleda okolico, ker ima dolg vrat, in tako že'iz daljave zapazi
sovražnika ter se pravočasno spusti v beg.

Spomladi zleze samica kar na tla v peščeno jamico do
15 jajec, ki jih vali izmenoma s samcem. Vročemu solncu
jih ne smeta prepustiti, sicer bi jajca v pesku izžgalo; ponoči
pa se v puščavi zniža toplina često pod ničlo. Jajce je debelo*
lupinasto in odtehta 24 kokošja jajca.

Radi lepih repnih in letalnih peres lovci noja silno pre*
ganjajo; zato že izumira. Dandanes goje noje v razsežnih,
ograjenih prostorih. Jajca devajo v enokomerno tople valil*
niče, kjer se mladiči izvale. Odraslemu samcu porežejo vsak
osmi mesec peresa tik ob koži; seveda morajo tedaj močni
možje žival zvezati in jo držati. S peresi kinčajo ženske klo*
buke. — Jajca so- užitna, tudi meso mladih nojev je zelo
okusno.

Polenovka. Ob postnih dneh prinesejo mati včasih pole*
novko na mizo.

Velika, povprečno 20 kg  težka riba prebiva v vseh sever*
nih morjih. Ko hočejo ribe leči jajca (se drestiti), priplavajo
v velikih množinah k obrežju; tedaj jih na milijone polove.
Love jih v mreže ali na trnke, ki jih visi nad 1000 na dolgih
vrveh. Za vado rabijo razne ribice.

Po lovu odsekajo na bregu ribam glave, jih razparajo in
iztrebijo. Zdaj nalože trske takoj na ladje z velikimi ledeni*
cami, iz ladij' jih prelože v posebne železniške vozove ter jih
še sveže prodajajo tudi po naših mestih. Drugim ribam na
bregu odsekajo glave, jih razparajo in iztrebijo ter jih nato
posuše na zraku (polenovka), ali pa jih osole in stlačijo v
sode ter tako spravijo na trg. — Iz mastnih jeter stiskajo
ribje olje, ki ga dajemo slabokrvnim otrokom kot zdravilo.

Sledi ali slaniki, napačno tudi »arniki« imenovani, pri*
hajajo osoljeni v sodih v trgovino.

102

Zgoraj modrikasta, po bokih srebrnosvetla, redkokdaj
nad 3 dm  dolga riba živi v neizmernih množinah v severnih
'morjih. Zaradi prehrane se selijo v večjih družbah iz kraja
v kraj, kjer pač najdejo dovolj majhnih rakov, vidnih le
s povečevalnim steklom. Ti raki pokrivajo ondotna morja
tisoče km 2  na široko.

Za ribiče je najvažnejši čas, ko se sledi dreste. Tedaj se
pripravi mnogo ladij' in ribičev, da gredo lovit ta »božji bi a*
goslov«. Samice ležejo ikre (jajca), ki potonejo v morski
vodi; zato pa jih ne odlagajo na širokem morju, kjer bi se
pogreznila na dno v blato in kjer bi se zaradi mrzle vode
tudi ne mogla izvaliti, temveč si poiščejo plitvih peščenih tal
ali ob obrežju ali zunaj v morju; zakaj le na takih krajih dobe
jajčeca dovolj zraka in toplote za razvoj. — Proti tem plitvi*
nam potujejo ribe v velikih vlakih. Ribiči jih že iz daljave
zaznajo, ker se morje srebrno svetlika od rib, ki plavajo na
površini in se odsev kaže na nebu. Vlak se pridruži vlaku in
končno plavajo sledi tako stisnjeni, da jih lahko kar s ška*
fom zajemaš in mečeš v čoln. Kjer so sledi v manjši množini,
tam jih love v mreže, ki so zgoraj privezane na sode, v
morju pa z utežmi navpik napete; mladi sledi se zmuznejo
skozi zanke, večji pa v njih obtiče. — Vsako leto nalove
ribiči do 10.000 milijonov sledov. Ge vzamemo, da bi bila
vsaka riba le 2 dm  dolga, bi iz vseh omenjenih rib lahko
sestavili verigo, ki bi jo 50 krat ovili okolo ravnika naše
zemlje, in vendar znaša to število le 1 — 2% vseh sledov, ki se
ob drestitvi pojavijo.

Na kopnem ribe razparajo in jim istrebijo drob in škrge.
Nato jih znotraj in zunaj osole (slaniki) in v sodih raz*
pošljejo.

Kit. V severnih ledenih morjih, ki mejijo na večni led,
biva kit, največja žival na svetu. Dolg je včasih do 24 m  in
težak za 200 volov. — Na prvi pogled bi ga imeli za ribo:
polzko, vretenasto telo ima plavutaste sprednje ude (zad*
njih udov/ni) in širok dvodelen rep, s katerim urno plava,
s tem da ga vrti v desno in levo. V mrzli vodi kit ne izgubi
preveč toplote, ker ga varuje do 40 cm debela plast tolšče,

103

ki se mu nabira pod kožo. — Ribam pa je kit le na videz
soroden, zakaj po žilah mu teče topla kri; diha s pljuči in
doji mladiča z mlekom. (Sesalci.)

V mrzlih severnih morjih mrgole v neizmernih množi«
nah na tisoče km 2  daleč po 3 cm  dolgi polžki in za polovico
manjši rakci. Z njimi se kit hrani; seveda jih orjak požre
za vsako kosilo po več hi.  Navadno drevi z odprtim gob«
cem za plenom. Namesto zob mu vise v gobcu v dveh vrstah
kosam podobne, več metrov dolge rožene plošče, ki so na
notranji strani narezljane v nitke. Ko se mu zdi, da je nabral
dovolj živalic, zapre gobec ter precedi vodo na ven skozi
narezljane robove plošč; živalce pa, ki ostanejo na nitkah
kakor na situ, spravi z ogromnim, več stotov težkim jezikom
v goltanec. Velikih živali sploh ne more požreti, ker je gob
taneč komaj za srednje veliko pest širok.

Kit se tudi dobro potaplja, a zdrži pod vodo kvečjemu
pol ure. Pri vdihu sprejme mnogo zraka v velikanska pljuča,
oddaja pa ga (pri izdihu) skozi nosnici vrh glave. Vodne
pare izdihanega zraka se tako ji zgoste v dva parna stebra.
(Če dihamo ob hudem mrazu, se nam kadi iz nosa in ust.)

Vsako leto polo ve mnogo kitov, tako da žival dandanes
že izumira. Navadno jih streljajo s posebnimi topovi. Ubb
tega kita privežejo na parnik in ga zavlečejo k obali na
posebne postaje, kjer ga raztelesijo. Iz njegove masti kuhajo
v milarnah milo, meso in kosti predelajo v umetno gnojilo,
iz roženih plošč pa režejo in strugajo razne prožne pred«
mete, kakor palice za konje, izprehodne palice, tobačnice,
umetne cvetice itd.

O človeškem telesu . 1

Največja sreča za človeka je zdravje; -saj pravi že na*
rodna prislovica: zdravo telo je najboljše blago. Da si bomo
znali zdravje očuvati, se hočemo poučiti, kako je naše telo
zgrajen-o in kako ga moramo negovati.

Kosti. I. Vprašaj, ali si je v vasi kdo zlomil roko ali
nogo! Kaj si je pravzaprav zlomil? Kako in koliko časa ga
je zdravnik zdravil? Nekateri ljudje nabirajo in prodajajo
kosti. Vprašajte, v kake svrhe -se te kosti vporabljajo!

Poizkus. Žgi živalsko -kost in stolči jo potem v mož?
narju! (Rudninske snovi.) Kaj opaziš, če žgeš hrustanec?
(Zgori.)

II. O mršavem človeku trdimo, da nima mesa, da ga je
le kost in koža. Kosti in meso so važni sestavni deli čl o?
veškega telesa, ki jih od zunaj pokriva koža.

Oglejmo si od bliže poglavitne kosti našega telesa!

Kakor telo domačih živali delimo tudi človeško telo v
tri glavne dele: v glavo, trup in ude.  Glava in udje so
v zvezi s trupom, ki ima močno oporo v hrbtnih kosteh,
vretencih (otipaj jih!). Vretenca so obročkasta in drugo nad
drugim tako nanizana, da se zvečine lahko gibljejo med
seboj; skupno se imenujejo hrbtenica.  Ker je hrbtenica
prožna, zato trup lahko vsestransko gibljemo. (Delo, telo?
vadba.) — S hrbtenico so v zvezi r e b r a, to so ploščate,
kot lok upognjene kosti, ki jih po sredi prsi veže g r o d 1 ?
niča.

Toda trup ima še druge močne kosti; te podpirajo zgor?
nje in spodnje ude. — Ob boku lahko otiplješ zelo široke

___ ; ■ *]

Po avtorjevem poglavju v VerbiicsValesovem »Prirodopis živalstva
za nižje -razrede srednjih šol«.

105

in močne kosti, ki sestavljajo kolk.  Na kolk se opirajo
spodnji udje. — V stegnu  tiči najdaljša človeška
kost, stegnenica. Golen  ima spredaj močno kost,
piščal;  če se na njo udariš, občutiš močno bolečino. Za
piščaljo je m e č n i c a; v k o 1 e n u se premika pogačica.
Piščal in mečnica odebelita na spodnjem koncu v oba
gležnja  (mečnica tvori zunanji gleženj). Z golenjo je v
narti  gibljivo zvezana n o g a z mnogimi kostmi.

Kakor spodnji se tudi zgornji udje  naslanjajo na
trdne kosti — o p leč j e; na njem razločujemo na hrbtni
strani lopatico,  spredaj od ramena do grodnice pa se
razpenja ključnica.  N a d' 1 a k t i imajo’ močno kost
nadlahtnico, podlakti pa koželjnico  na p ah.
cevi in podi  a h t n i c o na mezinčevi strani. Roka je v
zapestju  gibljivo spojena s podlaktmi, sestoji kakor noga
iz več kosti in je radi vsestransko gibljivega palca  neiz*
merne važnosti za oprijemanje. Pomisli, ali more človek, ki
nima palca, delati s poljskim orodjem!

Najvažnejši del človeškega telesa je glava,  ki je dobro
zavarovana s tem, da so skoro vse glavne kosti spojene v
trdno celoto. Na glavi ločimo spredaj lične kosti,  zadaj
pa lobanjo.  Na ličnih kosteh opazimo spodnjo in zgor=
njo čeljust;  na nosu sta kosti nosnici,  od njih proti
licu ličnici,  v ustih pa n e 'b n i c i. — Lobanja ima spredaj
čelnico s senčnicama,  zadaj pa zatilnico;  med
temi kostmi se nahajata temenici  kakor nekaka streha.

Vseh človeških kosti je nad 200, skupno se imenujejo
človeška o k o s t n i c a.

Kosti sestoje iz rudninskih snovi in iz lahko upogljive
snovi — hrustanca. Rudninske snovi dajejo kostem trdnost,
hrustanec pa prožnost. Obe lastnosti sta potrebni: trdne
morajo biti kosti, da se pri delu (telovadbi) preveč ne up o?
gibajo, morajo biti pa tudi prožne, da se prehitro ne zlomijo.

Da lahko pokleknemo in zopet vstanemo, da predmete
dvigamo, da glavo lahko obračamo na vse strani, je potrebno,
da se nekatere kosti med seboj gibljejo. — Ako visi roka,
otiplješ ob rami rob neke jamice — skledice,  v kateri se
giblje okrogli del nadlahtnice, glavica  zvan. Glavica in

106

skledica tvorita sklep.  Razločujemo ramni, komolčji, za*
pestni, kolčji, kolenski in nartni sklep. Enako se gibljejo
prsti in glava v sklepih.

Dete ima hrustančaste, zato zelo prožne kosti. S hrano,
zlasti z mlekom in dobro pitno- vodo, dobijo kosti vedno
več rudninskih snovi in otrdnejo. Otrokom, ki nimajo trd*
nih kosti, se noge ukrivijo. Za take otroke predpiše zdrav*
nik hrano in potrebno negovanje.

Ne nosi težkih predmetov vedno z isto roko, enako ne
v naročju otroka vedno na isti strani! Da se ti hrbtenica
ne skrivi, pazi, da sediš z uleknjenim hrbtom! Ko pišeš, drži
se ravno in glej, da ne povešaš glave! Na klop se upiraj le
s podlaktmi!

Mišice. I. Poglej o priliki, ali se da kuhano meso raz*
deliti na manjše dele (vlakna)! — Kakšne barve je goveje,
prašičje in kurje meso? Opazuj debelost mesa na zgornjih
in spodnjih udih! Glej, kako mišice na nadlaktih odebele, če
dvigneš breme! V mišicah občutiš toploto, kadar opravljaš
težko delo (telovadba). Kaj napraviš, če .so ti prsti od mraza
otrpnili, če te zelo zebe?

II. Na kosti se pripenjajo meso ali mišice.  Kadar
jemo zelo razkuhano meso, lahko opazujemo, da je iz vlaken
in da ga pritrjajo na kosti močne bele kite,  ki jih ne moreš
pregristi. S pomočjo mišic opravljajo naši udje razna dela.
Kadar vzdigneš breme, lahko otipaš, kako je na nadlaktih
mišica odebelela; pri tem se te skrčila in dvignila podlakti,
na katere je s kitami pripeta. Ako zamahneš s podlaktmi
navzdol, se mišica zopet raztegne in stanjša.

Naše telo ima različne mišice, z njimi n. pr. odpiramo
in zapiramo usta in oči ter krožimo z glavo in udi. Za te
različne posle je treba seveda mnogo mišic; ni čudo, da
tehtajo mišice tretjino človeškega telesa. — Da mišice delo
lahko opravljajo, potrebujejo hrane, ki jim jo donaša kri,
zaradi krvi je meso rdeče. Pri napornem delu, zlasti pri telo*
vadbi, naravnost občutimo toploto v mišicah. — Zunanje
mišice delujejo, kadar hočemo, mišice v naši notranjščini
pa se gibljejo brez naše volje (srce, želodec).

107

Ker so mišice za nas tolikega pomena, jih moramo tudi
primerno negovati. Poleg tečne hrane pospešuje razvoj mišic
delo, telovadba, igre na prostem in plavanje. Kakor se pa
stroj pokvari, ako od! njega preveč zahtevaš, tako tudi mišic
ne smeš prenapenjati, sicer jim več škodiš nego koristiš.
Zato počivaj, ako ti zaradi dela srce preveč utriplje ali se
začno udje tresti!

Drob in njegovo delovanje.

Trup ni le glavna opora vsemu telesu, ampak je važen
tudi radi tega, ker se v njegovi notranjščini nahajajo zelo
važni deli človeškega telesa, takozvani drob, in sicer: a)  želo*
dec in čreva z jetri, b)  srce z žilami, c)  pljuča, č)  ledvice.
Želodec in čreva večkrat neprijetno občutimo, zlasti če smo
kaj slabega zaužili; pravimo, da nas boli trebuh. Delovanje
srca in žil lahko zaznamo, če položimo prste na prša, ozi*
roma na vrat in zapestje. (Srce, ozir. žila bije.) Pljuča se
nam širijo in krčijo, ko dihamo. Ledvice imajo obliko fižola,
leže ob hrbtenici nad kolkom, so okoli 1 dm  dolge in rdeče*
rjave barve.

Da bomo pravilno umeli pomen omenjenih delov, si ho*
čemo prej predočiti, kako deluje parni stroj pri vlaku. — Na
stroju se gibljejo bati in z njimi spojena kolesa, ker jih goni
para, ki jo razvija kurivo iz vode. Toda med izgorevanjem
se v stroju pojavijo tudi nerabne snovi, kakor pepel, za
gorenje nerabni zrak (ogljikov dvokis) in dim, ki jih je treba
odstraniti, da se stroj ne ustavi. Tak stroj je kajpada iz
mnogih delov zelo umetno sestavljen in če se le en delec
pokvari, je delovanje nepopolno ali celo preneha.

Parnemu stroju lahko primerjamo naše telo. — Kakor
nekaki bati se gibljejo naše kosti s pomočjo mišic, ki dobi*
vajo moč iz neke vrste kuriva — iz hrane in vdihanega sve*
žega zraka (kisika). Ko se je to kurivo izrabilo, preosta*
nejo v telesu odpadki, in sicer slabi zrak in druge snovi, ki
jih telo izloči. —■ Tudi naš stroj — naše telo — sestoji iz
mnogih delov, kakor smo že prej omenili, in vsak opravlja
svoje delo. Tako se v črevesu s pomočjo jeter hrana pre*

108

dela ali prebavi — prebavljala;  prebavljena hrana se v
srcu zbira in s krvjo po žilah v telesu raznaša —-obtočila;
pljuča sprejemajo sveži zrak in slabega oddajajo —
dihala;  kar se pa še nabere nerabnega v telesu, to od*
daja koža z znojem in ledvice — izločala.  — Kakor
parni stroj deluje tudi telesni stroj nepopolno ali celo pre*
neha z delom, ako se le en delec pokvari; tedaj pravimo, da
smo zboleli.

Prebavljala, a)  Zobje in njih pomen.  I. Poglejte
koliko zob ima vaš bratec ali sestrica, ki še ne hodita
v šolo! Vprašajte, koliko zob imajo odrasli ljudje, kateri
trde, da jim noben zob ne manjka! Kdaj so vam začeli zobje
izpadati? Na kaj je treba gledati, da nam ne obole zobje?
Kako zdravi zdravnik, ako začne zob boleti?

II. Da črevo hrano dobro pretvori ali prebavi, je treba
hrano najprej z zobmi zdrobiti. Čim bolje hrano zmelješ,
tem popolneje jo črevo predelav tem več dobička bo od nje
imelo tvoje telo. Iz tega razvidiš, da so dobri zobje velike
važnosti.

Otrok ima do 7. leta 20 zob — mlečnjakov.  Ti
zobje začno po 7. letu izpadati, namesto njih pa poganjajo
sproti s t a I n i z o b j e. Odrasli človek ima 32 zoba. V spod*
nji čeljusti so spredaj 4 dletasti sekalci,  na vsaki strani
je po en koničast podočnjak  in za njim po pet širokih,
topogrbastih kočnjakov.  Ravno tako se vrste zobje v
gornji čeljusti. Zob je znotraj votel; sestavljen je iz kosti
(zobovina), ki jo zgoraj pokriva trda sklenina, da se zob
ne obrabi.

Ako si hočeš ohraniti zdrave zobe, jih moraš že izza
mladosti snažiti. Za snaženje rabimo ščetko in mlačno, neko*
liko osoljeno vodo. Še bolje osnažimo zobe z vodo in zob*
nim praškom. Priporočati je, da si s ščetko odrgneš zobe
po zajtrku in večerji ter vsakokrat, ko si užival sladko ali
kislo jed. Če pa tega vselej ne moreš storiti, snaži si zobe
vsaj vselej po večerji; seveda ne smeš nato ničesar več jesti.
Vsak zob moraš odrgniti spredaj, zadaj in zgoraj. — Ne
tri z zobmi lešnikov in drugih trdih predmetov in ne u-ži*

109

vaj prevročih ali premrzlih jedi in pijač, zlasti ne druge za
drugo! Vsaj vsako leto enkrat naj ti zobni zdravnik preišče
zobe, da ukrene, kar je treba, preden te začne zob boleti.

b)  Naša hrana in prebavljanje.

I. Dvignite jezik in opazujte v zrcalu dolgi, belkasti
žlezi! Primite s prsti grgavec (jabolko) in določite, kako se
giblje, če kaj požrete! Določite, kakšnega okusa je jed, ki
se včasih upehne iz želodca? (Kisel okus.) Kakšnega okusa
je živalski žolč; čemu ga rabijo gospodinje? (Čistijo iz perila
mastne madeže.)

Kaj uživamo zjutraj, opoldne in zvečer? Katero sadje
vam najbolj ugaja? (Zakaj?) Naštejte nekaj vrst mesa!
Čemu belimo jedi? Katerih jedi ne solimo?

II. Človeška hrana izvira deloma'iz rastlin, deloma iz
živali. Izkušnja je namreč pokazala, da človek uspeva naj«
bolje, ako živi ob mešani hrani.

Sladko sadje ima v sebi mnogo sladkorja; močnate jedi
vsebujejo škrob (glej u sva jan je!);, v jajcu in mesu so silno
važne snovi, takozvane beljakovine (prim. beljak v jajcu!);
večino jedi pripravljamo z mastjo, nekatere tudi z oljem.
Naša hrana sestoji torej iz sladkorja in škroba,  b e*
1 j ako  vi  n in t o 1 š č. Razen tega rabi naše telo še mnogo
vode  in nekaj soli.  Vse te snovi se morajo v vodi raz*
topiti, to je prebaviti,  da lahko vstopijo v kri in se
razdele po vsem telesu.

V ustih porine mesnati jezik hrano med kočnjake, da
jo zdrobe. Med premlevanjem izločujejo žleze mnogo ustne
sline, ki hrano prepoji, med žvekanjem se sol in sladkor
zato raztopita v vodi, škrob pa se najprej izpremeni v slad«
kor in se potem tudi raztopi. Nato hrano požremo, to je
spravimo jo po posebni cevi, požiralnik  zvani, v želo«
dec.  V želodčni koži so žleze, ki izločujejo kisli želodčni
sok. Želodec se venomer širi in krči ter mesi in meša hrano,
želodčni sok pa jo prepaja in prebavlja v njej beljakovine.
V želodcu ostane hrana par ur in prehaja potem polagoma
kot nekak močnik v tenko črevo,  kjer se nadalje pre«
bavi, zlasti se tukaj prebavijo tolšče s pomočjo žolča iz

110

jeter. Končno dospe prebavljena hrana skozi stene ten*
kega črevesa v žile  in s krvjo v srce.  Neprebavljene
ostanke pa odvaja debelo črevo  iz telesa kot človeške
odpadke.

Med neprebavljenimi ostanki so včasih tudi koščice in
drugi trdi predmeti, ki smo jih nevede požrli. Te reči zaidejo
često v majhen, črvičast izrastek, slepič  zvan, ter ga vna*
mejo in zagnoje. (Operacija.) Slepič se nahaja na desni
strani ob kolku.

Želodec, črevo in jetra leže v trebušni duplini, in sicer
želodec na levi, jetra pa na desni strani. Črevo je več metrov
dolgo in radi tega v zavoje zavito. Zavoji so pripeti z neka*
kim trakom, takozvanim o p o r n j a k o m, na hrbtenico, da
ostanejo vedno v isti medsebojni legi, tudi če skačeš ali se
preobračaš.

Da ne obole prebavljala, drži se v jedi običajnega dnev*
nega reda in bodi zmeren! Čim več naenkrat poješ, tem
manj prebaviš; živiš pa le od tega, kar prebaviš. Ne pij
med jedjo, zlasti ne na mastne jedi! Ne požiraj sadnih
koščic ali drugih trdih reči, da se ti slepič ne vname!

Kri in krvna obtočila.

Prebavljena hrana in sveži zrak tvorita kurivo za naše
telo. To kurivo se v telesu venomer izrablja in se sproti
nadomešča, da se ohrani telo krepko. Iz črevesa, oziroma
pljuč, donaša kri to kurivo po žilah v srce, odkoder razna*
šajo druge žile za življenje potrebne snovi vsem telesnim
delom. — Srce je za pest veliko in votlo ter leži med pljuči
v prsni duplini, ki jo loči mišičasta stena od trebušne dupline.
Navpična stena ali pretin deli srce v desno in levo polovico
in vsaka polovica je z vodoravno 1  steno zopet razdeljena v
zgornji pridvor in spodnji prekat; odprtino v vodoravni
steni med pridvorom in prekatom zapira kožasta zaklopnica,
ki se odpira navzdol. Srce ima torej dva pridvora  in dva
prekata.

V levi polovici se zbira jasnordeča kri, polna hrane in
svežega zraka (kisika); v desno polovico pa priteka temno*
rdeča kri, ki ima slabi zrak (ogljikov dvokis) namesto sve*
žega. Ako položimo roko na prša, čutimo, kako srce b i j' e,

111

to je, kako se širi in krči. Ko se skrči levi prekat, stisne
jasnordečo kri po žili odvodnici  v telo. Odvodnica se
cepi v vedno manjše žile in žilice, ki prepletajo vse dele
našega telesa in jim s krvjo donašajo potrebnih snovi. Re«
dilne snovi zamenja kri za slabi, izrabljeni zrak, postane
temnordeča in se vrača po žilah pri vodnicah  v desni
pridvor. Če se sedaj desni pridvor skrči, se vlije kri skozi
predor v desni prekat in od tod' po žili odvodnici v pljuča.
V pljučih se kri očisti slabega zraka ter iznova navzame
svežega; zaradi tega postane zopet jasno rdeča in žila pri*
vodnica jo privaja v levi pridvor, od koder teče skozi levi
predor v prekat in telo. — Oba pridvora se istočasno stis«
neta in poženeta kri v prekata; nato se stisneta prekata in
v sled tega prehaja kri v obe odvodnici.

Kroženje krvi iz srca v telo, iz telesa v srce, iz srca v
pljuča, iz pljuč zopet v srce imenujemo krvni obtok.

Kri je za naše telo velikega pomena; zato moramo skr*
beti, da se kri pravilno pretaka po telesu, da: je ne ovira
ovratnik, pas ali podveza. Od krvi zavisi tudi telesna toplina,
ki meri pri zdravem človeku okoli 37° Celzija. —- Tečna
hrana, telovadba in gibanje na prostem pospešujejo razvoj
zdrave krvi. Vsako pretiravanje v delu nam srce takoj na«
znani, s tem da močneje in hitreje bije.

Dihala in dihanje. I. Mrzlega jutra opaziš izdihani zrak
v obliki megle. Določi z roko, kako se prša pri vdihu
razširijo in pri izdihu skrčijo! Kako dihaš, če počivaš in
kako, če si se upehal? Kaj občutiš, če 1—2 minuti zapreš
usta in zatisneš nos?

Poizkusi. 1. Dahni na stekleno ploščo (šipo)! Vodne
pare izdihanega zraka se zgoste v kapljice in orose. 2. Pre«
cedi skozi pivnik nekaj apnene vode in pihaj s cevko v
precedek: prej prozorna tekočina se skali! Apnena voda +
ogljikov dvokis = apnenec + voda.

II. V našem telesu venomer izgoreva hrana in vdihani,
sveži zrak; ob tem gorenju nastaja slabi zrak in voda, ki
se morata iz telesa izločiti.

112

Zrak prihaja skozi nos in usta v žrelo in odtod skozi
grgavec  (jabolko) v dolgo cev, sapnik,  ki se nahaja
pred požiralnikom. Spodaj se deli sapnik v dva dušnika,
ki vodita zrak v desno in levo pljučno krilo. Vsak dušnik
se cepi v svojem krilu v mnogo cevk in cevčic. Cevčice se
končujejo v mehurčke, ki jih opletajo krvne žilice. V
pljučne mehurčke  donaša iz srca temnordeča kri
izrabljeni zrak in sprejema iz njih svežega; tako postane
kri jasnordeča in se vrača po žili privodnici zopet v srce.

P l.j u č a so iz mehke snovi in so zelo prožna ter imajo
silno dosti cevčic in mehurčkov.

Kadar razširijo mišice prsno duplino — in to se lahko
zgodi, ker so rebra s prožnimi hrustanci pripeta na gr o d*
nico — tačas vdihamo zrak. Hkratu se razširijo pljuča in
pljučni mehurčki; zunanji zrak prihaja v mehurčke in iz
njih v kri. Kadar pa se prsna duplina in pljuča zopet skr*
čijo, se stisnejo tudi pljučni mehurčki in oddajo v telesu
izrabljeni zrak in vodne pare.

Grgavec  je spredaj v vratu. Če ga prhneš med govo=
rom ali petjem, razločno opaziš, da se trese. Znotraj je votel
in med nasprotnima stenama se razpenjata dva kožnata
traka, g 1 a.sot v o r n i c i. Odprtina med trakoma je tako
zvana raza glasilka.  Zrak, ki prihaja iz pljuč, strese
glasotvornici in tako nastane glas. Ko govorimo, se tresejo
poleg glasotvornic tudi grlo, usta in nos.

Ako kaj požremo, se grgavec dvigne pod neko strešico,
p o k 1 o p e c zvano, in jed zdrkne čez poklopec v naslednjo
cev -— v požiralnik. Če pa med požiranjem govorimo, zaide
jed v grgavec; tedaj spravimo s kašljem grižljaj zopet iz
njega.

Že v zgodnji mladosti je treba pljuča pravilno razvijati;
zato glej, da te obleka v dihanju ne ovira in da se držiš
ravno, kadar sediš. Telovadba in gibanje na prostem zelo
pospešujeta razvoj mladih pljuč. Pazi, da vselej vdihavaš
sveži zrak! Dihaj skozi nos, ker se v nosu zrak očisti prahu
in segreje! V gozdu vzboči prša in vdihaj parkrat prav
globoko; sploh se navadi, da dihaš globoko, da napolni zrak

113

vse pljučne mehurčke. Skrbi za čisti zrak v sobah, posebe
pa v spalnici! Sobo najbolje prezračiš s prepihom. Ob toplem
letnem času spi pri odprtih oknih!

Čisti zrak in krepka pljuča te obvarujeta jetike, najhujše
sovražnice človeškega rodu. — Jetiko razširjajo zlasti
pljunki. Že zdrav človek naj ne pljuva v stanovanju na tla,
toliko manj pa jetični bolnik. Pljuvaj v nastavljene pljuval*
nike, ki so napolnjeni z vodo; v njih pa izmenjaj vodo vsak
dan, če je bolnik v hiši.

Izločala. Naše telo sprejema z jedmi in pijačo mnogo
vode, poleg tega nastaja v telesu voda, kadar hrana izgo*
reva. Vse te vode pljuča sama nikakor ne morejo izločati.
Ta voda zapušča telo deloma kot kožni znoj, deloma pa se
zbira v obeh ledvicah  in odhaja odtod v mehur.

Znano je, da znoj smrdi in ravnotako, da voda sproti
izpira iz mehurja takozvani seč. Iz tega spoznamo, da voda
venomer odvaja iz našega telesa smrdljive, nerabne in celo
strupene snovi.

Ledvici sta silno umetno zgrajeni, v njih se v posebnih
glavicah in cevkah kri tako preceja, da zastajajo v krvi
redilne snovi; precedek pa sestoji iz odvečne vode in v njej
raztopljenih nerabnih snovi.

Zaradi obilnega uživanja alkoholnih pijač (in še iz dru*
gih vzrokov) ledvice obole in ne morejo več zadrževati v
krvi potrebnih snovi, ki zato izstopajo iz telesa s preced*
kom. Taki bolniki vidno hirajo.

Živčevje in čutila.

Živčevje. Naše telo smo primerjali parnemu stroju.
Strojevodja oskrbuje stroj in pazi, da se delo pravilno
opravlja; on takorekoč misli in ukrepa za stroj. Enako vodi
in nadzoruje delo v telesnem stroju naše živčevje.

V lobanji so možgani,  v votli hrbtenici (hrbtenični
cevi) pa je h r b t e n j a č a, ki je z možgani v zvezi. Možgane
in hrbtenjačo imenujemo o s r e d n j e ž i v č e v j e. Iz osred*
njega živčevja vodijo bele niti, živci,  k vsem delom telesa.

8

114

Kar zaznamo z očmi ali z ušesi ter drugimi čutili, vse to
sporeče živci osrednjemu živčevju. Odtod pa se pošiljajo
povelja k mišicam, da se gibljejo in da telesni deli delujejo,
kakor je naša volja. Primeri: cvetico zagledam in jo utržem;
spečem se na roki, roko takoj odmaknem.

Možgane varujejo na ven lobanjske kosti in še posebne
kožice pod kostmi. Razločujemo velike možgane in
male možgane,  ki ležijo pod velikimi zadaj ob tilniku.
Veliki možgani se na površju nepravilno gubajo — m o=
žganski zavoji;  v njih je sedež našega čutenja in naše
volje. Mali možgani so mnogo manjši od velikih, njihovi
zavoji pa pravilni.

Kakor varujejo lobanja in kožice možgane, tako varu*
jejo hrbtenična vretenca in kožice občutljivo hrbtenjačo
pred nezgodami.

Telesno delo nam krepi mišice, duševna delavnost
— učenje in razmišljanje — pa živčevje; prenaporno delo ško¬
duje seveda v obeh primerih. Živčevje se najbolje spočije v
spanju. Človek je zato zjutraj najbolj čil, spočit in zmožen
duševnega dela. — Spalnica bodi dobro prezračena in neza;
kurjena, tvoja postelj pa trda! Mladina potrebuje okolo 8 ur
spanja.

Možganom škodujejo udarci po glavi, zauživanje močne
črne kave, v mladosti tudi kajenje; najhujši sovražnik živ=
čevja pa je alkohol.

Čutila so deli človeškega telesa, s katerimi spoznavamo
■svojo okolico. Imamo petero čutil: oči za vid, ušesa za sluh,
nos za vonj (voh), jezik za okus in kožo za tip.

a)  Oko. I. Kakšne barve so oči nekaterih tvojih znam
cev? Poizkus. Poglej znancu oči pri svetlem oknu in v tem;
nem kotu! Kakšna je zenica? (Ozka -— široka.)

II. Oko je najvažnejše človeško Čutilo in radi tega že
samo po -sebi dobro zavarovano, ker leži v koščeni očesni
duplini, ki ga na vse strani varuje udarcev; prahu in znoja
pa ga branijo obrvi, trepalnice  in njih vejice. Če pa
vendar kaj pade v oko, izloči posebna žleza v zunanjem

115

očesnem kotu solze,  ki izperejo oko. Ako se hudo jočeš,
teko solze po posebni cevki v nos ali pa črez spodnjo tre;
palnico po licu navzdol.

Oko je okroglo in sestavljeno iz treh kožic. Od zunaj
opazimo trdo, belo kožico — beločnico,  ki prehaja spre;
daj v prozorno roženico.  Pod beločnico je ž i 1 n i c a, to
je, žil bogata kožica, po katerih prihaja k očem kri in z njo
hrana. Žilnica se spredaj podaljša v obarvano šarenico;
po njeni barvi razločujemo črne, modre, sive oči. Sredi šare*
niče je črn predor, to je luknjica, takozvana zenica  (pun;
čica), ki se v močni svetlobi zoži, v somarku pa razširi, da
pride več žarkov v oko. (Primerjaj mačko.) — Tretja in
najvažnejša kožica je mrežnica,  od nje vodi vidni
živec  v možgane. Znotraj polni oko prozorna, zdrizasta
steklovina,  pred' njo tik za zenico pa je prozorna leča.

Žarki, ki prihajajo od zunanjih predmetov skozi rože;
nico, zenico, lečo in steklovino, tvorijo na mrežnici sličice
predmetov, ki jih po vidnem živcu zaznavamo z možgani.

Ker je oko najvažnejše čutilo, moraš nanje posebno
paziti. Škodljivo je čitati, pisati ali risati na solncu ali ob
plapolajoči luči, v mešani luči ali v mraku. Svetloba prihajaj
od leve; razdalja med očmi in papirjem bodi 25—30 cm!

Očem škoduje tudi premrzel ali prevroč zrak, zlasti pa
prepih. Čuvaj oko tudi pred dimom in prahom! Če ti pade
kaj v oko, ne drgni ga, temveč odstrani predmet s čistim
robcem! Ako se oko utrudi, prenehaj z delom in glej- dalj
časa v daljavo! Vsako jutro izpiraj oči z vodo (ne premrzlo),
toda pazi, da ne prideš z mokrimi očmi na prepih! Če so se
ti vnele oči, čuvaj se luči in solne a; oči naj tedaj počivajo!

b)  Uho. Kako nesrečen je človek, ki ne sliši. Ni mu
dano, da bi se veselil ptičjega petja, godbe in popevanja,
niti da bi se razgovarjal s sodrugi v prijetni družbi; zato pa
lahko trdimo, da pride za vidom glede pomena posameznih
čutil takoj sluh na vrsto.

Kakor oko je tudi uho v kosteh dobro zavarovano. Na
ušesu vidimo od zunaj hrustančasti uhelj  z mehko m e*
e i c o ter cevasti sluhovod,  ki izloča ušesno maslo.

8 *

116

Na ušesnem maslu obtiči prah, pa tudi žuželke, ki so slu«
čajno prišle v uho. Sluhovod zapira na notranji strani prožna
mrenica, bobnič.  Za bobničem ,se nahaja duplina, z a b o b«
nina ali srednje  uho  zvana, v 'katero prihaja zrak iz
grla po posebni cevi, trobi  j i. Čez zabobnino se razpenja
več med seboj zvezanih koščic; prva se pripenja na bob«
n i č, zadnja pa na m r e n i c o, ki zapira vhod v manjšo
duplino, b 1 o d i š č e ali notranje uho. V blodišču so kožnate
cevke in mehurčki, v njih se razpleta slušni živec, ki vodi
v možgane.

Z uhljem ujamemo (prestrezamo) zvok. Ta strese bob«
nič, koščice, mrenico na blodišču in dele notranjega ušesa.
Sedaj učinkujejo tresi na slušni živec, po katerem zaznava«
mo z možgani zvok. (Primerjaj uho telefonu!)

Umivaj dnevno uhlje in vhod v sluhovod! Ako se ušesno
maslo zasuši in radi tega slabo slišiš, vlij v sluhovod mlačne
(ne mrzle) vode; nikdar pa si ne pomagaj z lasnico ali dru«
girni trdimi predmeti, ker lahko raniš bobnič in oglušiš. —
Ušesu škodujejo močni udarci po glavi, udarci z dlanjo na
uhelj (zrak raztrže bobnič), močen pok in prepih. Ako te
začne uho boleti, zamaši ga s čisto vato; če bolečina ne
poneha, pojdi k zdravniku!

c)  Nos. Nosnici sta v zvezi z grlom. Od znotraj pokriva
nosnici tanka kožica, sluznica;  v njej so žlezice, ki izlo«
čaj o smrkelj.  Vonjava prihaja v dotiko s sluznico. Tu se
razpleta vonjalni živec,  ki vodi v možgane.

Po vonjalnem živcu zaznavamo različne vonjave. Skozi
nos tudi dihamo; v njem se zrak segreje in smrkelj odstrani
iz vdihanega zraka razno nesnago.

Vohu škoduje premočna vonjava in prehlad. (Nahod.)
Nespodobno je s prstom vrtati v nosu, lahko je pa tudi
nevarno, če je prst nesnažen.

č)  Jezik. Primerjaj doma v zrcalu spodnji (gladki) del
jezika zgornjemu (raskavemu) delu!

Na jeziku je mnogo različnih bardavičic, ki jih pokriva
s 1 u z>n i c a, v kateri se razpleta okusni živec.  Oku«
šamo zlasti z jezikovim korenom. S sprednjim jezikom oti«

117

pavamo grižljaje in jih spravljamo med kočnjake. Okušati
moreš le raztopljive ali raztopljene snovi. (Prim. pesek —
sol!) Če si si pokvaril želodec, je jezik bel; tedaj jedi slabo
okušaš. — S tem, da si snažiš usta in zobovje, neguješ tudi
okus. Prevroče, premrzle ali preveč začinjene jedi skva*
rijo okus.

d)  Koža. I. Kaj opaziš na koži? (Brazdice, dlačice, luske,
nohte.) Na katerih mestih je koža trda? (Stopalo, dlan.)
Kako dobiš kurja očesa? (Tesni čevlji.) Kakšen vonj in okus
ima znoj (pot)?

II. Koža odeva naše telo zunaj, nanjo zato neposredno
vplivajo zrak, mraz in toplota.

Na koži opazimo brazdice, dlačice in nohte; včasih dobi*
mo na koži tudi mehurje, žulje in kurja očesa. (Kdaj?)

Kadar se češemo, često izpadajo z glavne kože luske;
enake luske lahko opazimo tudi na rokah. Kožo sestavljata
dve plasti: spodnja usnjica  (usnje živalskih kož) in zgor*
nja tanka površni  c a. Zunaj površnica odmira in od nje
se lupijo sproti luske, spodaj pa se obnavlja; v njej se naha*
jajo barvila,  ki jih je posebno mnogo v koži Indijancev
in Zamorcev. — Usnjica je polna krvnih žilic, ki donašajo
hrano; tudi živci se v njej razpletajo; zato pa z njo tipljemo
ter zaznavamo toploto in mraz; koža deloma tudi diha. V
usnjici so še posebne žleze, takozvane lojnice in znoj«
niče.  Lojnice oddajajo loj,  ki maže kožo in dlačice, znoj«
niče pa izločajo znoj,  ko se potimo. Z znojem prihajajo
iz telesa razne nerabne snovi. — Nohti povzročajo, da so
konci prstov bolj trdni, da laže prijemljemo predmete.

Ker opravlja koža toliko poslov, moraš jo skrbno sna*
žiti in varovati. Najbolje kožo očistiš, češe namiliš, okoplješ
ter z raskavo brisačo otreš. Pri kopanju moraš biti previ*
den: ne hodi v vodo vroč ali s polnim želodcem; ostani v
vodi le nekaj minut, da se koža preveč ne shladi! Umivaj
se dnevno do pasu in se dobro obriši, da se ogreješ! Kopa*
nje in umivanje v mrzli vodi utrdita kožo. Enkrat na mesec
si umij glavo v topli vodi in z milom! Ne hodi z mokro glavo
z doma! Skrbi za čisto perilo!

Kazalo

P'redigovor .

Metodična navodila
Kos. -— Učna slika ,z a
srednjo stopnjo 1  . .
Krastača. — U čna slika
za  višjo stopnjo . .

Zima .

Govedo .

Ovca.

Koza.

Konj., .

Osel.

Domača svinja.

Trihina .

Trakulja .

Pes ..

Mačka .

Hišna miš ..

Lisica .

Kuna -belica.

Dehor .

Mala podlasica.

Velika podlasica .

Domača kura .

Domači vrabec.

Sinica .

Stržek .

Ščinkave-c.

Čopasti škrjanec.

Strnad .

Pomlad.

A. V r t i n o k o 1 ic a . .

Škorec ..

Kmetiška lastovica . ■ .

Stran

Mestna lastovica.42

Rjavi hrošč.42

Rastlinske ušice .44

Čebela .45

B. P o 1 j e.47

Poljski škrjanec .47

Siva vrana .48

Poljska vrana. 49

Deževnik .49

C. Travnik .5-0

Krt .50

Pas-tiričiea ........  51

Č. G o z d.51

Kukavica .51

Srna.53

Mravlja.54

Siva kuščarica.56

D. Ob vodi .57

Urh .57

Zelena žaba.57

iSekiulja .57

Rega.58

Rak .58

Poletje.61

A. Vrt in okolica  . . . 65

Netopir.65

Trdoglav ali kiukec.66

Velerilee .. . 67

B. P o 1 j e.67

Bakrenasti krešič.67

Polj-ska miš.68

Kanja ali m-išar.68

Stran

3

5

14

16

19

20

22

22

23

24

24

25

25

26

27

29

30

31

31

31

32

32

34

35

35

.35

35

35

37

40

40

41

120

Stran

Kapusov belin.69

Repni belin.71

Bramor.71

C. Travnik .72

Zelena kobilica.72

C. Gozd .73

iSrakoper.73

Grlica .73

Smrekov lubadar.74

Veverica .74

Modras.76

Gad .77

Križavec .77

Hišni pajek.78

Veliki vrtni polž.78

Čuk .79

D. Ob vodi .79

Vodomec.79

Belouška .80

Komar .81

Komar mrzličar.82

Jesen .83

A. Vrt in okolica  . . . 85

Jabolčni zavijač.85

Hišna muha.86

Mali zmnzlikar.87

B. Bolje .  87

Jere 1 . ;a .87

Zajec ..88

C. Gozd .89

Močerad .89

SRkf .90

"Veliki detel.90

Stran

Jež .  gl

Polh.92

Č. V vodi .93

Krap ..93

Ščuka .95

T u j e ž i v a 1 i.95

- Volk.95

Medved .96

'Lev .97

Velblod . . 98

Afriški slon.99

Azijski slon.100

Gorila .100

Afriški noj .100

Polenovka .104

Sled .101

Kit . . .  .'102

O človeškem telesu ....  104

Kosti .  104

Mišice .106

Drob in njegovo delo*

vanje .107

Prebavljala .108

Kri in krvna obtočila . • • HO

Dihala in dihanje . . • • • HI

Izločala.113

Živčevje in čutila  . . 113

a)  Oko .114

b)  Uho.115

c)  Nos .,116

č)  Jezik.116

d)  Koža .H7


I Jo.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA