Anton Medved: Srebrna kupa.
151
In kdo je bil za tako Avstrijo bolj vnet, kakor naš Slomšek? In kdaj — vprašam vas — bodemo jasneje kazali ljubezen do Habsburških cesarjev, kakor če storimo, česar nas uči Slomšek, naš slavni Slomšek?
Slavna gospoda! Zastopniki mariborskega mesta so 12. svečana leta 1858. v slovesni seji sklenili poslati zahvalno izjavo škofu Slomšeku, ki je takrat dovršil svoja trudapolna pogajanja za preselitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. V izjavi pravi odbor mariborskega mesta tudi to - le: «1 m e ... Slomšek ostane pri nas ne-u m r j o č e.» Da, da ! neumrljivo bode ime Slomšekovo, in ne samo v Mariboru, temveč tudi po vsem Slovenskem.
Gospoda! zapomnimo si to izjavo mariborskega mesta. Slomšek, ki je naš velikan, naš ljubljenec, ne bode umrl.
Hočete biti dobri, verni katoličani, poslušajte vzornega škofa Slomšek a ! Želite biti vrli Slovenci, posnemajte našega Slomšeka, jasna vodilna zvezda vam je. «Za narod malo govoriti, veliko delati, vse pretrpeti« — to zlato Slomšekovo načelo vam krepi pogum, vam slajšaj grenke bridkosti narodnega boja, dajaj vam nado, da zmagamo; zmaga mora, mora slediti našemu delu! Kot Avstrijci, neomahljivo zvesti presvetlim Habsbur-žanom, pa čujmo Slomšeka; ako se po
njegovem vzgledu ravnamo, nas bode slavila  mogočna Avstrija.
Ko je Slomšek zadnjič govoril sredi svojih, nad vse mu udanih duhovnikov, rekel je: «. . . M e n e pozabite, ali mojih naukov nikar ne pozabite!» Duhovniki so se zjokali, zaplakali, ko so culi: naj Slomšeka pozabijo. Kdo se ne bi zjokal pri takem povelju? Je-li mogoče Slomšeka pozabiti ? Ne — ne! Po naukih Slomšekovih se bodemo ravnali v vstrajnem delovanju za narod, a zraven slavnega Slomšekovega imena pozabili  ne  bodemo.
Tu blizu pred nami — sto korakov oddaljen — je hladen grob, ki krije prah in pepel našega Slomšeka. Mi smo častna straža ob grobu.
O bistra, šumeča Drava, ki tečeš todi mimo, le povej širnemu svetu, kako blažena tla ti tukaj poljubljaš! O ve, žlahtne vinske gorice, ki tako ljubko venčate Maribor, vedite, da vas je opeval tam Slomšek, č u -vaj te torej na veke hvaležno njegov spomin!
A mi? Mi pa bodimo Slomšekovi goreči, navdušeni učenci in učenke v besedi in dejanju. Vrh tega pa častimo svojega velikega, nedosegljivega učitelja, in kličimo mu iz globin udanega srca vselej, posebno pa danes, pri tej res veličastni svečanosti: »Našemu Slomšeku slava!  Slava!«
Srebrna kupa.
i tančici žarni na stolu kostenem Najvišji glavar Faraonov sedi. Leži mu tuga na čelu meglenem, Srebrno kupo v levici drži.
Pomigne z drhtečo hišniku roko: «Kdo storil med brati nezvesti je čin?j Pokloni pred njim se hišnik globoko In hladno mu reče: «Benjamin».
Vstrepečejo ptujci od Kanaana, V najmlajšega brata upro pogled. In groza obide jim srca udana, Pred stolom stopijo urno vspored.
Z očesom žalnim ozre se nanje In reče glavar jim milo-trdo: «V srce me peče hudobno dejanje, Zakaj ste storili mi, bratje, to?»