Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) E. Od pragmatične sankcije do Franc Jožefa I. (1713—2. grudna 1848.) 5. Ustavno gibanje v Slovencih 1. 1848. in 1849. (Dalje.) ia Koroškem sov deželnem zboru zahtevali Slovenci narodno |» jednakopravnost ter se opirali na dotične sklepe v Ljubljani in Gradcu. Deželni zbor ni ustregel tera željam, posredoval je proti zjedinjenju Slovencev in zahteval nezavisnost Koroške od Kranjske. Pdslanca dr. Rulic in Milonik sta zahtevala znanje slovenščine od uradnikov in da se uvede slovenščina v šole. Deželni zbor je prosil vlado, da ustanovi slovensko stdlicd v Celovcu in po nasvetu Jakominijevem se izrekel zdper sklepe narodne skupščine v Frankfurtu. Začasni štajerski deželni zborje imel 90 poslancev, med katerimi je bilo precejšnje število Slovencev in ztnernih Nemcev. Žal, da Slovenci niso bili jedini in niso imeli skupnega programa, ko so bili na dnevnem redu njih politični interesi. Slovence sd zastopali med drugimi Gurnik, Kreft, dr. Št. Kočevar, Ropotar in Lukešič. Deželni zbor je jamčil štajerskim Slovencem narodno jednakopravnost. Sicer pa Slovenci niso dosegli posebnih uspehov v deželnera zboru ter se nadejali, da bode državni zbor pravičnejši slovenskim željara. Tudi v Gradcu je hude debate povzročila razprava o kraetski odvezi. SIovenski poslanci so bili zoper shod v Lincu ter v soglasju z graško »Slovenijo" se potegovali za zjedinjeno Slovenijd. Dunajski državni zbor je začel svoje seje dn6 7. mal. srpana. Malone četrtino vseh zastopnikov so šteli kmetski poslanci. Sldvenski poslanci so imeli svoje sedeže na desnici pri drugih slovanskih pdslancih, s katerimi so večinoma a ne dosledno glasovali, ker jim je manjkalo narodne in politične solidarnosti. Najodličnejši med slovenskimi poslanci so bili Kranjec, Doljak, Anton Grne, Ulepic, Gorjup, Kavčič in Ambrož. Prva seja je bila zelo hrupna, slovesno pa je odprl državni zbor nadvojvoda Ivan šele 22. mal. srpana s prestolnim gdvorom, v katerem je povdarjal narodno jednakopravnost in tesno zvezo z Nemčijo. Pri razpravi o odstranjenju pddldžništva in kmetske odveze so mnogo govorili tudi slovenski poslanci, ki Sd bili na dobrem glasu kot spretni govdrniki. Odprava podložništva je pa tudi skoraj jedini uspeh tega državnega zbora. Zelo važna je bila tudi seja dne 7. kimovca, ko je prišlo v razpravo narodno pitanje. Sklenili so, da se morajo vse razprave, predlogi itd. tudi tolmačiti vsein nenemškim poslancem, ako to želi vsaj deset poslancev. Ta razprava je povzročila hud razpor med slovenskimi poslanci. Nekaj dni pozneje je prav spretno govoril zoper Madjare slovenski poslanec Doljak, ko je prišla na Dunaj deputacija ogerskega državnega zbora, da pridobi dunajski državni zbor kot zaveznika zoper Jelačica in Hrvate. Tudi pri razpravi o dovoljenju pobiranja davkov so se potegnili Slovenci za vlado. V tera pa je pretrgala oktobrova revolucija posvetovanja dunajskega državnega zbora. Oktobrova revolucija je bila naperjena zoper Avstrijd in Slovane. Ministri so pobegnili, državni zbdr se je polastil nekaterih pravic izvrševalne oblasti ter se dobrikal updrnim Madjarora. Razpošiljal je oklice, razglase, adrese itd. v raznih jezikih do avstrijskih narodov ter tudi poslal svoje poverjenike kakor n. pr. Ambrdža, dr. Kranjca in druge med Slovence. V »permanencijo" sta bila izvdljena tudi dr. Kavčič in Ambrož, drugi slovenski poslanci so pa po večjem zapustili Dunaj. Dunaj je bil končno premagan, cesar pa je premestil državni zbor v Kromeriž na Moravskem. To premeščenje državnega zbdra je bila zmaga avstrijskih Slovandv, ki so bili krepka opora svetli dinastiji. Slovenski nardd se ni ujemal s tistimi slovenskimi poslanci, ki so po umoru vojnega ministra Latoura še ostali v državnem zboru, katerega narod ni več priznal kot zakonito zastopstvo. Slovenci so ostali zvesti svojemu cesarju in vladi, kar se je pokazalo o raznih prilikah. Poverjeniki dunajskega državnega zbora so prišli tudi med štajerske Slovence, da tam osnujejo črno vojsko Dunaju v pomoč, a spodletelo jira je. Velike zasluge je imela graška BSlovenijaa, ki je odločno delovala zoper črno vojsko. Sijajno je zmagalo pri nas avstrijsko doraoljubje; štajerski Slovenci so se pogajali s kranjskimi Slovenci, da bi se vkupno vzdignili za Avstrijo in cesarja. Predno pa se je uresničila ta zaveza, padel je Dunaj. Na Koroškem je deželni odbor ponujal Dunaju poraoč, koroški Slovenci so pa zavzeli odlocno avstrijsko stališče. Na Priraorskem so zelo rogovilili Italijani, Slovani sd pa krepko podpirali vlado. Seve da so tudi kranjski Slovenci ostali zvesti Avstriji. »Slovensko drušivo" je krepko delovalo proti rovarjem in poslalo adreso cesarju in Jelačicu. Kranjski stanovi so odločno prosvedovali proti Frankfurtu in proti avstrijskemu gibanju. Slovenski narod je hudo obsojal one slovenske poslance, ki so po oktobrovi revoluciji še ostali v dunajskem državnera zboru. Dne 2. grudna 1. 1848. se je odpovedal kroni Ferdinand I. NastopiljevladoFrancJožefl. Se predno se je udal Dunaj, premestil je cesar državni zbor v Kromeriž. V prvi seji je razvil ministerski predsednik Schwarzenberg svoj program, ki je vobče zadovolil Slovence posebno tudi zaradi tega, ker sta bila v ministerstvu tudi dva Slovana. Slovenci so ostali v vladni stranki in pristopili slovanskerau klubu, ki je štel 120 članov. Slovenski poslanci so tudi v Kromerižu večkrat govorili ter tu in tam tudi stavili kak samostalen predlog. Poslanec Sever je predlagal, da se odpravi užitnina in nadoraesti s progresivnim davkom od imetja, da se obdrži finančna straža le db mejah, da se dovoli kraetskim posestnikom neomejena pravica do izročitve iraetja i. t. d. Arabrož pa se je pritoževal o nekaterih kranjskih grajščinah, da uničujejo gozdove. Nastala je razburjenost tudi med slovenskimi poslanci pri razpravi o »osnovnih pravicah". Pri razpravi o točki 1. (.,Vsa oblast izvira iz naroda") obveljal je končno Slovenca Ulepica predlog, da se izpusti točka 1., Bker ne spada sera". Poleg Ulepica so večkrat posegli v razprave Ambrož, Kavčič, Gorjup, Rulic, Srarekar in dr. Ovijač. Dne 6. sušca 1849 je bil nepričakovano razpuščen državni zbor v Kromerižu. Ze dunajski državni zbor je izvolil po nasvetu dr. Kavčiča »ustavni" odbor, v katerem Sd bili Slovenci dr. Miklošič, dr. Kranjec, Ambrož, dr. Kavčič, Gorjup in pl. Laufenstein (namesto Ambroža). Dr. Kavčič je predložil podroben načrt za razdelitev Avstrije po narodnostih, a odboru ta nasvet ni ugajal. Dne 5. sušca 1. 1849. je končal »ustavni odbor" svoje posvetovanje, a izdelal račun brez gostilničarja. (Dalje prih.) Martin in Jera. (J. Ravnikar.) Deveto poglavje. 0 deželskih pravicah. e kriči tako, Tine! To ne koristi nič. Bilo bi mi žal, da se ziJ|> darju pripeti kakšna nesreča. Jaz mu rad odpuščam, ker ga je gnala na to revščina. Samo to je hudo in krivično, da se naše stare pravice v deželi nič več ne spoštujejo." Sosedje poslušajo pazno, kadar je pričel o deželskih pravicah govoriti. ,,Jaz sem star človek, prijatelji moji, pa mi ni veliko do tega. Otrok nimam, z menoj gre vse s tega sveta; toda vi imate deco, dragi moji, vam mora biti veliko ležeče na naših pravicah." nDa, da, naše pravice, naše pravice!" vpijejo vaščani. ,,Ti si naš zastopnik, torej moraš nas braniti in varovati naše pravice." Starešina: Resnično, sosedje moji, pravica krčmarjenja je stvar občinska, in ta pravica je dragocena, tedaj jo morarao tudi varovati." Nekateri vaščani jamejo z glavami odkimovati in drug drugemu šepetati na uho: »Do zdaj ni občine nikdo povprašal za to, ali zdaj bi rad, da ga občina izvleče iz blata, v katero je zabredel". Drugi začno še krepkejše razgrajati, napadati, grditi in psovati ter zahtevajo, da se precej jutri snide obcinski odbor, da se o tem posveiuje. Pametnejši so molčali ter le na tiho šepetali drug drugemu: »Bodemo videli, kaj bode iz tega krika, kadar postanejo trezni." Starešina pa je med tem pil pd malo svoje vodeno vino ter gdvoril še dalje o deželskih pravicah svojim sosedom samo radi tega, da bi jih še bolj razpalil. — »Vi vsi veste", pravi starešina zopet, ,,kako so se naši predniki borili z gospodo za naše občinske pravice". nTo mi je moj ded pripovedoval tisočkrat, namreč: »Kadar gospdda prijazno govori z reveži v vasi, potem naj le Bdg pomaga vaščanorn! To dela le zavoljo tega, da razdvoji vaščane in pa da lažje doseže svoj naklep. Sosedje, on je govoril resnico! Gemn moramo vedno biti gospodi za igračo". Vaščani: To je sveta resnica! Mi moramo vedno biti gospodi za igraoo! Starešina: Verujte mi, bratje raoji! Ako vaši zastopniki in starešine ne bodo imeli nobene veljave, zgodilo se vam bode, kakor vojski brez reserve (založne vojske), katero napade rnočnejši sovražnik. Novi predstojnik je zvit kakor hudir. Tega sicer ne opazi na njem živa duša, ali vender ne spregovori s človekom prijazne besede brez posebnih razlogov. Če bi vi le vedeli polovico od tega, kar vem jaz, potem bi mi ne bilo treba govoriti. No, upani, da niste prismojenci. To bodete že še boljše opazili - in takrat pozor!" Korač, s katerirn se je Stiskač dogovoril že poprej, doda temu na starešinino znamenje: nMisliš li, starešina, da mi ne vidimo namena; predstojnik bi rad oddal gostilnico kateremu svojih ljubljencev." Starešina: Mari ste to že opazili? Vaščani: Smo, smo! zavpijejo glasno. Ali mi tega ne dopustirao, naši otroci morajo imeti prosto krčmarjenje, kakor gairaarao tudi mi. Korač: Takov ljubljenec predstojnikov bi utegnil od nas za liter cekin zahtevati; nas bi pa naši otroci preklinjali še v grobu. Starešina: To je vender malo pretirano, Korač! Cekina bi vender ne zahteval za liter. Korač: Prosim te, starešina, molči! Menda si toliko pameten, da umeješ: rGim manj prodajalcev, tem slabša roba", sosebno če jo ponuja pošast naroda. Ako bode predstojnikov ljubljenec sam krčmaril, no, potem lahko misliš, po oem bode liter. Saj je vino že zdaj predrago zaradi nesrecnega vinotočja. Starešina: Poglej no, govoriš prav dobro! — »Res je, da bode tako, če mi sarai v to dovolimo", začno vaščani vpiti, ter vpijejo še dalje. Slednjič se izpreraeni ves ta razgovor v besno kričanje vpijanjene druhali. (Dalje prih.)