IZ   SODOBNE  ČEŠKE   LIRIKE
JESEN
J i r i    P i š to r a
Poglej skoz okno in  vprašaj sonce, kam gre.
Vprašala  sem   in  sonce je  reklo: Ptice grem štet.
Vprašaj ptice, visoke ptice, kam lete!
Vprašala  sem   in   ptice so  rekle: Letimo štet  listje, ki  pada.
Poglej in vprašaj še listje.
kam pada.
Vprašala sem  in  listje je reklo:
Padam.
kar tako,
okoli tvojega okna  padam,
da  bi  ti  bilo otožno  lepo.
ker pada  listje.
641
OBISK J i f i   P i š t o r a
Nisem  ti  prišel  povedal  nič takega,
česar ne bi že pričakovala.
Čemu tedaj opravičilo,
da je v  podpritličju  vleklo,
tudi  v mojem življenju je kar naprej prepih,
v deskah  poka,
včasih  se  kar sama  od  sebe odpre omara   —
samo to tišino
so gotovo prej  postavili  kot  liišo,
po/nam   to.
Kajpada,
nekako še kar gre. I it sem gost.
Vendar veni. da se ne spodobi v tujem stanovanju slike, misli, obraze
naslonjene v  kol. obračati z lieem  k steni in če bi te kdaj vprašal, kje imate predal za ga tudi ne pokaži.
Ha je povej,
koliko za  tisti  ka\č.
kaj  sosedje
in   tvoj.
in  kako jim  pravi,
zaprite na dvorišče.
ta prepili  v podpritličju,
kdo bi  to prenesel . . .
Sedim  in kar tako jemljem v oči
zavese,  lestenec, vazo,
tvoj svet.
In  na eni od teb omar leži veter, ki se je tedaj  v listju z vama bal za travo, za  vaju, za planete, takšen si rab.
642
da si znala, kadar je v njem zahrepenelo,
izvabili  tudi  iz skale
trzanje mišice,
vso njegovo kri
zgostiti  v s \ o j i 11  rokah.
iztrgati  zemlji  izvir
in z marčevega  neba
sklatiti  ptico . . .
li se za ničesar
več ne bojiš?
Tudi v tvojem življenju  je bil prepih,
vrala so škripala,
okna so bobna la marš —
in  zdaj
taka  lisi na.
da se hiša podira.
kadar ob tebi  poskoči hladilnik.
Ne, nič nisem  rekel. Mene ne mešaj v to, saj je vsak kaj  izgubil in če v nas kdaj  pozabijo kovček, čevelj,
na pol  prebrano knjigo, to še ni ljubezen. Tega  l i  ne oči lam. Raje povej, koliko daš za  vožnje, koliko pralni stroj, hišnik
in katera komu s kom, toda mene ne mešaj v  to. Jaz vendar nisem življenje. Meni nisi nič obljubila.
Samo ko bom šel,
prisloni k  vratom
moped,
posteljo.
vso njegovo plačo,
643
omaro za srečo,
s katero se je gotovo pošteno namučil
po stop ni ca li  —
brez tega ne gre.
Na cesti  vleče i/, odprte zgodovine,
enega  peljejo.
drugi   teče  sam.
šoferji,
starke.
vsakdo nekaj govori,
od  tolikerili korakov
buči  tlak,
zrcala  podplatov,
oguljenih do leska
od plesa
in  bega . . .
In če bi  ti  kaplja  le plime kanila   na  domačo  haljo, bi  bilo po njej.
644