Jubilej, ki ga ne smemo prezreti Naša tovarišica Janja Miklavčičeva praznuje ta mesec svojo 751etnico. To je jubilej, ki ga ne smemo prezreti niti kot žene, še manj pa kot učiteljice. Ne samo zato, ker je bila vestna učiteljica, sposobna upraviteljica, dobra tovarišica, marljiva društvena delavka, pošten človek, — temveč zlasti zato, ker so z njenim imenom zvezani dogodki, ki pomenjajo važen mejnik v javnem življenju slovenske žene ter enega najodločilnejših tre- nutkov v stanovskenj gibanju slovenske učiteljice. Zato nam ob njenem jubileju ni potrebno naštevati, — kot se to navadno godi pri raznih jubilejih — kje je službovala, kam je bila premeščena itd., temveč se lahko ustavimo ob pomembnejših dogodkih. Naj omenimo predvsem leto 1897. To leto je bilo silno pomembno za slovenske učiteljice, saj bi jim skoro postalo usodno. Takrat je stalo kranjsko učiteljstvo pred regulacijo plač. In glej, predlagali so, naj bo plača učiteljic nižja kot ona učiteljev. A to ne samo poslanci, marveč tudi tovariši v skupnem stanovskem glasilu, z utemeljitvijo, da bi bilo nesmisclno dati učiteljici isto plačo kakor učitelju. Toda učiteljice so molčale. Ko pa je skupno društvo predložilo deželnemu odboru še spomenico s predlogom za nižjo plačo učiteljicam, tedaj sc je oglasila v listih Janja Miklavčičeva z odločnim protestom. Pri mnogih tovarišicah je naletela na odobravanje, našle so se pa tudi nezavedne, ki niso spoznale svojega ponižujočega položaja. One, ki so bile solidarne z njo, je sklicala na posvetovanje. Protestirale so in uspele. Ta izkušnja je pa učiteljicam pokazala, da je moč le v skupnosti. Zato so ustanovile eno leto kasneje (1898) lastno društvo, ki je bilo prvo slovensko žensko društvo z feministično - borbeno tendenco. Društvo je budno čuvalo nad pridobitvami, ki so jih ženske imele ter se v nevarnosti postavilo v bran. Naj omenim dva značilna primera. Ko se je zvedftlo, da nameravajo oblasti na neki ljubljanski šoli, ki je bila dotlej pod ženskim vodstvom, nastaviti moškega, sc je društvo temu odločno uprlo in doseglo, da je ostalo vse pri starem. Ko so hoteli v zakonski načrt sprejeti določbo, da bi upokojene učiteljice, ki se omože, še prejemale pokojnino, dokler so omožene, je društvo predložilo deželnemu odboru spomenico, podprto z mnogimi tehtnimi razlogi, ki pojasnjujejo krivičnost takega načrta. In načrt se ni uzakonil. Tako je Janja Mikiavčičeva že pred štiridesetimi leti pravilno usmerjala svoje prizadevanje za žensko enakopravnost, saj ga je postavila na edino pravilno načelo: za enako delo enako plačilo, — geslo, ki je še danes aktualno, morda bolj kot kdajkoli poprej. Ko bi hoteli našteti vse drobno delo, ki ga je vršila marljiva jubilantka kot tajnica ali ki se je na njeno pobudo izvršilo zlasti za izobrazbo učiteljic, bi lahko napolnile cele stolpce. Prav tako bi vedela povedati o njeni požrtvovalnosti Ciril in Metodova družba ter Kolo jugoslov. sester. Toda za nas je pač najvažnejši pogled v zgodovino prizadevanja naših učiteljic, kjer stoji s tako svetlim vzgledom v ospredju Janja Miklavčičeva. Danes ji je 75 let, toda pred njeno požrtovalnostjo in stanovsko zavednostjo se lahko skrije — žal — mnogo, mnogo mlajših tovarišic. Naj omenim samo tole: kadarkoli ima zadruga »Dom učiteljic«, ki je naslednica »Društva učiteljic«, zborovanje, Janje Miklavčičeve skoro nikdar ne manjka med nami, dasi je njeno stalno bivališče v Kranju. Človek mora biti ganjen spričo tolike zvestobc. Naj nam bo Janja Miklavčičeva v vzgled in vzpodbudo in naj nam prežene našo brezbrižnost!