.MI^^^^-0 NA POTU V MISIJONE. (Dopis iz mesta Liege v Belgiji.) Najprej prav prisrčen pozdrav in iskren »Bog plačaj!« za »Slovenskega gospodarja«. Ne morete si predstavljati, kako človeka v tujini razveseli, ako dobi v roke list, ki je pisan v njegovem Jomačem jeziku. Moje potovanje proti Belgijskemu Kongu nadaljujem dne 17. novembra iz Antwerpena s parnikom »Thysville«. Ko v mariborski stolnici zazvoni opoldne, odpluje naša ladj_ iz Antwerpena proti Afriki. Vožnja je predvidena za 19 dni po morju [_O mesteca Lobito na 12° južno od ekvatorja. Gu tam pa malo nazaj do '.zliva reke Kongo v morje. Kaiko bode potem naše potovanje, ni mogoče ni. gotovega reči, ker tamkaj še niso ure•ene razmere kakor pri nas v Evropi. .icer pa Vam born poročal, da lahko porabite za Vaš list. Fotografija, ki jo prilagam, pokazuje 4 misij.narje-lazariste, ki potujejo v misijone v Belgijsk- Kongo. Poleg mene je Belgijec-Flamec, ki je bil že šest let v Kongu, pa je zbolel in se je moral vrniti v Evropo; sedaj pa se vrača v misijone. Zraven njega je tudi Belgijec-Valonec in četrti je Kerševan Marcel, doma iz Trsta, rod.m Slovcnec. — Končam s prisrčno prošnjo za Vaše liste in z najlepšim pozdravom Vam in vsem čitateljem »Slovenskega gospodarja«. Anton Kramberger, brat-lazarist Starokatoličani. V zadnji številki »Slovenskega gospodarja« smo poroL.ali po beogradskih listih o blagoslovitvi zastave sokolskega društva Beo_rad III. Blagoslovitev so izvršili: najprej pravoslavni škof dr.Bujič, za njim muslimanski imam dr. Abdulah Hadžič, za njim židovski rabin Apinum, in aaposled starokatoliški župnik dr. Niko Kalodjera. Z ozirom na to objavo oam neki vrli či.atelj in prijatelj naše¦ja lista sporoča sledeče: »Kaj so praposlavni, vem; kaj so muslimani ter .idovi, tudi znam; kaj so starokatoliKani, tega pa ne vem. Prosim torej poiasnila.« Evo, pojasnila! Starokatoli5ani se imenujejo pristaši krščanske perske ločine, ki se je ločila od katoli.ke cerkve povodom določitve vatikanskega cerkvenega zbora o učni nezmot Ijivosti rimskega papeža. Začetniki tega pokreta so bili nekateri profesorji v Nemčiji. Že ko je papež Pij IX. leta 1854 proglasil kot versko resnico nauk o brezmadežnem spočetju Marije, božje Matere, nekateri profesorji tega niso odobravali, marveč so v imenu »nemške« znanosti proti temu protestirali. L. 1869, in sicer 8. decembra, je bila svečana otvoritev vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Ko je kmalu po otvoritvi zbora 400 škofov, zbranih na tem zborovanju, stavilo predlog, naj cerkveni zbor proglasi papeževo nezmotljivost, se je proti temu dvignila v Nemčiji opozicija profesorjev, katerim je bil na čelu profesor in prošt Dollinger v Miinchenu. Meseca julija (18./VII) 1870 je vatikanski cerkveni zbor proglasil učno nezmotljivost papcževo kot dogmo (kot od Boga razodeto versko resnico, ki jo morajo vsi kristjani vcrovati). To je dalo protestirajočim profesorjem povod, da so se ločili od katoliške cerkve ter ustanovili lastno cerkveno organizacijo. Ustanovitev se je izvršila 1. 1871 pod nasl-vom »starokatoliška cerkev«. Za prvega škofa te cerkve, ki kajpada ni bila ustanovljena od Kristusa, marve. 1840 let po Kristusu od pvotestirajočih nemških profesorjev, je bil izbran leta 1873 bivši katoliški profesor in duhovnik Reinkens, ki ga je posvetil v Rottcrdamu jansenistični (nekatoliški) škof Heykamp. Razširjenje starokatoliške cerkve je jako podpiral nemški kancler Bismarck, ki je imel v svojem boju proti kat.ličanom pred očmi ustanovitev neke nemške nacionalne cerkve. V pruskem državnem proračunu je bilo takoj v prvem letu za starokatoliškega škofa določena svota 48 tisoč mark, za tisto dobo jako velik zv.esek. Kljub vsej državni podporl pa se starokatoliška cerkev ni mogla v Nemčiji razširiti, kar je bilo povod, da so se Bismarčkove simpatije za starckatoličane kmalu ohladile. Kar se ti.e notranjoga razvoja te verske ločine, je omembe vredno, da je njena sinoda — tako se imenujejo njeni ob.ni cerkveni zbori — 1. 1878 odpravila za duhovnike celibat (zakon neženjenosti). Vsled tega je starakatoliška cerkev postala zatočišče za nekatere katoliške duhovnike, ki jim celibat ni po godu. Tudi v Jugoslaviji je starokatoliška cerkev ustanovljena, pa šteje le zelo malo članov. Njen škof, ki ima svoj sedež v Zagrebu, je dr. Kalodjera, bivši katoliški duhovnik iz Dalmacije. Razstava svete Kristusove obleke na Francoskem. Od velikega petka do bin koštnega pondeljka prihodnjega leta bo javno na vpogled Kristus.va spodnja obleka v Argentcuilu, v predmestju severnozapadno od Pariza. Štirideset lct je že minulo, odkar je bil sveti ostanek razstavljen na baš istem mestu, ki je bil takrat neznatna vas, a je danes že celo mesto z 71.000 dušami. Gospodova obleka v Argenteuilu s trnjeva krono, katero poscda cei^kev Notre Dame v Parizu, sta najbolj znamenita sp.mina na Zveličarja na Francoskem. Gre v tem slučaju za 1 m dolgo volneno srajco, ki je tkana iz enega komada brez šiva in barvana z rastlinskim barvilom. Videti je razločn. na njej velike madeže potu in krvi, kl se raztezajo od desne rame navzdol proti mestu leve ledvice. Strokovnjaki truijO, da je sveta obleka, katero kažejo letos v mestu Trier, Kristusova zgornja obleka, srajca v Argenteuilu pa tvori Gospodovo spodnjo obieko, kl jf> nekaj običajnega na vzhodu in jo je nosil Zveličar na križcvem potu. Drž. laboratorij v Parizu je srajco preiskal in ugotovil, da je bila izgotovljena med leti 200 pr. Kr. in 200 po Kr. Barvana ni z živalskim purpurjem ali škrlatom, ampak z rastlinskim barvilom, katerega so v taistih časih pripravljale priproste ženske. Kako je zašla ta spodnja obleka v Argenteuil? Kd jo našla cesarica Helena 300 let po Kristusovi smrti njegov križ, je zbrala vestno vse Gospodove ostanke. Sveto obleko je prenesla v Carigrad, kjer je ostala do začetka IX. stoletja. Nato so jo ponud-ili cesarju Karolu Velikemu, ki je odposlal za ta dar vojake za vojno proti turškemu kalifu. Karol Vel. je podaril sveto obleko svoji hčerki, ki je bila redovnica v Argentetiilu. Da bi obranili sveti ostanek pred vpadi Normanov, so ga morali skriti. Nedotaknjen se je ohianil do revolucijskega 1. 1/91. Tedaj so morali srajco v vsej naglici zakopati in navzela se je vlage. V poznejših letih so opravili molji svoje razdiralno delo. Slednjič so morali našiti svete ostanke na drugo sukno, da so se še sploh ohranili. Vrednost sv. ostanka se s tem ni zmanjšala. Ob koncu svetega leta bo potovalo mnogo vernikov v Argenteuil pri Parizu. 7G01etnica frančiškanskega reda med Slovenci. Letos je preteklo 700 let, od^ kar so se naselili med Slovenci z vsestransko plodonosnim delovanjem oo., frančiškani. 7001etni jubilej bodo pro« slavili vsi frančiškanski samostani na Slovenskem.