Več možnosti za usposabljanje razvojno motenih otrok
V začetku novembra bo v vzgojno-varstveni organizaciji An-gele Ocepek v Zeleni jami ustanovljena v okviru razvojnega oddelka še ena enota, namenjena otrokom z motnjatni v razvo-ju. Prvo tako enoto smo v tem vrtcu dobili leta 1977; nekoliko kasneje je bil zgrajen prizidek k otroškemu dispanzerju v Mo-stah in delovati je pričel tudi mentalno higienski oddelek. Tako smo lahko tudi v naši ubčini pričeli z zgodnejšim odkrivanjem otrok z motnjami v razvoju. Nova enota bo za zdaj sprejela 5 otrok.
Med slovcnskimi mesti Ljubljana ni ravno med pr-vimi glede organizirane skrbi za razvojno motene otroke. Tisti, ki poznajo razmere tudi drugod, vedo povedati, da so druga mesta, na primer Kranj in Maribor, na tem področju kar precej korakov pred re-publiškim središčem. V naši občini pa smo bili še nekoliko na slabšem, saj smo kot zadnji v Ljubljani odprli posebno enoto za to skupino otrok.
Kako pomembno za njihov nadaljnji razvoj pa je zgodnje odkrivanje teh otrok in nji-hovo usposabljanje, poudarja med drugim Marjan Mramor, zdravnik pediater, ki poleg svojega rednega dela skrbi tudi na razvojno motene otroke v naši občini. Pravi: »Le če jih dovolj zgodaj od-krijemo, lahko še pravi čas pričnemo z vzgojo, usposab-ljanjem, ki naj v otroku opti-malno razvije njegove spo-sobnosti. Od dovolj zgod-njega pričetka je tudi odvisen uspeh usposabljanja; manj pa še vplivajo težavnost motnje in intenzivnost habilitacije.«
Naloga delavcev otroškega dispanzerja torej je, da ra-zvojao motene otroke pravo-časno odkrijejo, jih usposab-Ijajo, pri  tetn pa so jim v
pomoč razvojni oddelki v vrtcih, v katerih za te otroke skrbijo posebni vzgojitelji — spccialni pedagogi. Ti oddelki so namenjeni predvsem tistim otrokom, ki naj bi kasneje obiskali posebno, ali celo redno šolo.
Vendar pa pri tem ne sniemo pozabiti na enega poglavitnih ci-Ijev habililacije, to je vključeva-teh otrok v okolje. Prav v vricili pa je za to priložnost: V njih pri-hujajo ti otroci v stik s svojimi
vrstniki, v jutranjcm varsivu so skupaj z njimi, udeležujejo se vseh družabnih dejavnosti, gredo tudi na letovanja in zimovanja. Prek dopoldneva pa njihova vzgoja in učenje potekata po po-sebnih, njini prilagojenih pro-gramih.
Nekateri starši otroka — v skrbi, da se mu ne bi pripetilo kaj neprijetnega — osamijo; tako ga prikrajšajo za dragocene izkuš-nje. ki mu jih nudi okolje in mu pomaga razvijati njegove spo-sobnosii. Teh izkušenj jim slarši s še tako vcliko Ijubeznijo ne mo-rejo nadomestiti. »Obenem pa ti otroci tudi humatvizirajo svoje okolje,« meni dr. Mramor. Drugi otroci spoznajo, da so nckateri njihovi vrstniki drugačni od njih; zaradi te izkušnje bodo kasneje v življenju gledali na take Ijudi brez predsodkov, s katerimi smo odra-sli še pogostokrat ubremenjeni.«
Tudi ameriška pisateljica Pearl S. Buck, avlorica knjige »Moja
punčka ne bo nikoli odrasla«, je prek svojih osebnih izkušenj prišla do spoznanja, kako po-mcmbno je, zgodnje učenje teh olrok. Ni nujno, da prizadeli otrok ostane na enaki stopnji mo-tenosti vse življenje. Sjjosebno vzgojo in primernim okoljem, pravi, se lahko vključi v šolo in delo. Treba ga je učiti, spodbuja-ti, kar je v prvih letih naloga dru-žine, kasneje, ko je otrok star tri leta ali več, pa tudi posebnih ra-zvojnih oddelkov v vrtcih.
»Razvojno moten otrok spre^ meniživljenje cele družine. Starši so nesrečni, zbegani, potrebujejo pomoč. Prav zato se morajo v proces usposabljanja taicega otroka poleg zdravstvene dejav-nosli vključevati tudi druge, to je socialno skrbstvo, otroško var-stvo, vzgoja in izobraževanje. Sodelovanje vseh teh dejavnosti na občinski ravni pa seveda ni tako lahko doseči,« razloži dr. Mramor. Podobno je tudi na mestni ravni. Zdravniki pediatri, ki delajo v amhulantah za ra-zvojno motene otroke v otroških dispanzerjih posameznih občin, in še drugi sodelavci. sestavljajo posebno komisijo, ki v Ljubljani skrbi za uskladitev dela na tem področju.
DARJA JUVAN