Krivica v odnosu države do njenih uslužbenk S tem naslovom prinaša »Politika« od 26. marca t. 1. daljši članek, v katerem razmotriva o nepravični in neutemeljeni zapostavljenosti poročenih državnih uradnic. Ker čutimo zle posledice tega doslej še vedno nerešenega vprašanja vedno huje, bo to prizadete tovarišice gotovo zanimalo, kako sodijo še drugi, izven naših vrst, o znani uredbi. Omenjeni članek prinašamo v izvlečku. »V dobi, ko se pri nas kakor povsod v kulturnem delu sveta vedno bolj kaže stremljenje po zenačenju žen in moških v javnem in privatnem življenju, v pravicah in dolžno stih, vsebuje naša zakonodaja glede žen-uradnic anomalije, ki se ne morcjo opravičevati s poštenimi in objektivnimi razlogi. Po predpisih odrcdbe o osebnih in družinskih dokladah se vrši popolna ali delna redukcija osebnih doklad poročene uradnicc v razmerju dohodkov njenega moža, čeprav so ti dohodki najskromnejši celo za naše razmere in naš življenjski standard. Te odredbe niso samo nepravične, ampak tudi nasprotujejo osnovnim principom, na katerih je zasnovan naš družabni red in nasprotujejo pravilnim odnosom uradnikov do dtžave. Država kot delodajalec daje delojemalcu plačo kot ekvivalent za vloženi trud in strokovno izobrazbo. To je poslovni odnos. Privatne razmere uslužbenca ne brigajo države kot delodajalca, niti bi ne smele vplivati na višino prejemkov uslužbenca. Država plača njegovo delo in strokovno izobrazbo in ničesar drugega. V tem oziru ni nikakih razlik med moškimi in ženskami, kakor jih tudi nc dela uradniški zakon takrat, ko gre za pravico in pogoje za dosego položaja in opravljanje službe. Za nikak položaj ni predvidena višja strokovna izobrazba za moškega kakor za žensko, niti večje delo moškega kakor ženske v onih položajih, ki so dosegljivi tudi ženskam. Zato ni videti logičnega in upravičenega razloga, zakaj se pri prejemkih z žensko slabše postopa kakor z moškim. Odredbe pomcnijo torej očitno krivico in neenakost med moškimi in ženskimi uslužbenci napram državi kot delodajalcu. Omenijeni predpisi so nasprotni tudi osebni svobodi uradnice kot osebe in državljanke. Ona je v resnici kaznovana, ako se poroči. Izgubi del prejemkpv v primeru, ki nima nikake zveze z njeno službo, njenim delom in njeno strokovno izobrazbo, za katere dobiva plačo. Odvzemanje prejemkov se lahko tolmači samo na nedostojni način, da žena-uslužbenka ni osebnost in državljanka, ki državi prodaja svoje delo in strokovno izobrazbo, ampak element za socialnp preskrbovanje. Z drugimi bescdami: država materialno preskrbuje neporočeno uradnico, dokler ne najde moža, ki jo bo materialno preskrbel in potem bo odpadel del »skrbi« države za uradnico. To ni samo negiranje svobode uradnice kot osebe in državljanke, ampak jc degradiranje njene osebe kot državljanke in kot uslužbenke. Te odredbe indirektno preprečujejo ustanavljanje družin izobražencev. V drugih državah, celo v prenaseljenih, se pospešuje ustanavljanje družin sploh, medtem ko se pri nas indirektno preprečuje zakon najbolj izobraženim ženam. Poleg drugih imajo predpisi te uredbe tudi sledeči velik moralni nedostatek: Ženeuradnice izhajajo pri nas iz vrst siromašnih slojev ali iz tako zvanega srednjega stanu. Njihova izobrazba jim omogoča eksistenco in je obenem njihova dota, brez katere danes uradniku ni mogoče osnovati zdrave družine. Ta dota ni bila pridobljena na nepošten način, z »otimačino« in korupcijo, ampak je dosežena često z izrednimi napori in velikimi izdatki, zasluženimi s poštenimi in žuljavimi rokami največkrat zelo siromašnih staršev. Toda po uredbi bo država v primeru poroke uradnici odvzela skoraj polovico njenih prejemkov. S tem je obdavčila njeno doto tako, kakor ni obdavčeno nikako drugo imetje v državi. S takim postopkom pa je tudi zmanjšana možnost za poroko in ustanovitev družine. Paradoksna situacija žene-uradnice je še bolj očitna, ce pomislimo, da moški-uradnik ne izgubi ničesar od svojih prejemkov, pa četudi bi se oženil z milijonarko. Ali ako bi bila kaka milijonarka v državni službi, bi tudi ona prejemala polno plačo ne glede na njeno privatno imetje. Kakor hitro bi se pa poročila, bi bila po predpisih odredbe plača prevelika. Te odredbe se upTavičujejo z edinim razlogom: finančni interesi države. Država daje baje polovico svojih izdatkov na uradnike. To je, pravijo, nenormalna obremenitev drž. budžeta z osebnimi izdatki. S stališča finančne politike se ta argument more razumeti. Toda kdo je privedel do takega budžetskega stanja? Vse stranke in razni politiki so tekmovali v teh dvajsetih letih, kdo bo »zaposlil« več ljudi. Zaradi takega postopanja mora država plačevati za administracijo desetinc in stotine milijonov brez potrebe. Zaradi »saniranja« naših financ je nastala uredba o odvzemanju doklad poročenim ženam - uradnicam, ki ne samo da niso zakrivile tega stanja, ampak so tudi brez slehernega političnega vpliva v državi, ker nimajo niti volilne pravice.