List 41.
Politiški oddelek.
Pravo stališče.
Nobena beseda se v naših časih tako pogostoma ne čuje, kakor beseda klerikalec, a vender ljudje večinoma imajo jasnih nazorov o tem pojmu. Tudi v našem listu 'rabili smo že češče to besedo, dasi ne v tistem smislu, kakor jo rabijo drugi sloverski listi, sosebno Eocijalnodemokratični. Mi se v tem oziru postavljamo popclnona na stališče tržaške „Edinosti", katera je to pojem tako izvrstno precizovala, da se nam zdi potrebno, ponatisniti njena izvajanja. „ Edinost" piše:
Klerikalizem ! Kaj je klerikalizem ? Kolikor političnih mišljenj, toliko je menda tolmačenj o »klerikalizmu". Tudi mi imamo svoje menenje o tem strašilu, ki je bilo baje že stokrat ubito od napredujočega človeškega uma, ki je bilo že stokrat obsojeno pred visokim sodiščem kulture XIX. stoletja in človeške civilizacije, ki pa vendar živi še vedno in se razvija, kakor da hoče skrbeti, da sccijalnodemokratiškim glasilom ne zmanjka — gradiva.
Kako sodimo mi o klerikalizmu ? Ali smo res „kle-rikalci" ? Nismo in smo! Tu treba najprej vedeti, kaj si kdo misli, ko govori o klerikalizmu.
Ako kdo vidi klerikalizem v tem: da bi imeli duhovniki vso oblast v rokah; da njim bi bilo dovoljeno vse; da njih ne bi smeli grajati, tudi če greše; da bi se duhovščina smelo postavljati nad zakone; da ne bi hotela nikogar trpeti poleg sebe, ampak bi zahtevala, da mora biti vse pod njo; da bi se smatrala grehom vsaka kritika javnega delovanja duhovnika; da ne bi smeli oporekati tudi tedaj ne, ko bi duhovnik hotel tirati v blato voljo in pravico naroda, ko bi hotel rušiti blaginjo naroda; da se ne bi smeli postavljati po robu, tudi ko bi duhovnik poživljal na sovraštvo proti drugim stanovom .. ako je  tako   umeti klerikalizem,   potem izjavljamo  tu
slovesno, da nismo klerikalci in da se hočemo, bodisi tudi v družbi z socijalnidemokrati, boriti proti kleri-klizmu.
če pa nam pride kdo, in nam pojasni: da stan duhovnika je časti in vsega spoštovanja vreden stan, da duhovnik je državljan kakor vsakdo drugi, da mu t- rej ni smeti odrekati onega, česar zahtevajo socijalnidemo-kratje za slehernega težaka: popolne mere državljanskih pravic in tudi popolne svobode v izvrševanju istih; ako nam pove kdo, da je versko čutstvovanje ona vez, ki spaja človeštvo v soglasno skupino, da versko čustvovanje blaži in plemeni človeško čutstvovanje; da je vera v Boga cesto jedina tolažba potrti duši človeški, da brez verskega čutstvovanja bi skoro poživinilo človeštvo: ako nam kdo tako tolmači klerikalizem, potem izjavljamo istotako slovesno, da smo klerikalci „najčrneje" barve!!
Seveda: socijalni demokratje si tolmačijo klerikalizem — po svoje. In tudi liberalno mišljenje razumejo — po svoje. Njim je to klerikalizem, črna reakcija, ako se duhovnik noče odreči svojim državljanskim pravicam, ako odklanja z vso odločnostjo prečudno zahtevo, da — naj ostane v cerkvi. On argumentuje, in prav ima do zadnje pičice; ako že moram jaz res ostati v cerkvi, potem pa zahtevam: uradnik ostani v pisarni, odvetnik zakoplji se v svoje pravde in ne prikaži se več na dan, trgovec ostani v svoji prodajalnici pri svojih vatljih in „škrnicljih", obrtnik brigaj se za svoju obrt in — socijalni demokrat povrni se k spoštovanemu poslu, kakor ti ga je privoščil skrbni oče ali brižni mojster . . . stojte, na jeden stan bi bili kmalu pozabili, in razni socijalistiški voditelji naj si nadenejo zopet zaokrožljene bajcese in povrnejo naj se v — sinagoge!
Tako bi smel zahtevati iz arene državljanskih pravic prognani duhovnik. Nič ne de, da bi bila s tem temeljito dognana ad absurdum konstitucijelno življenje in res liberalno naziranje, ali logika in pravica bi bila na strani duhovnika. In socijalne reforme? Kdo jih je sklepal in kdo bi jih izvajal? Nikdo, ali vsi, toda vsakdo na svojo roko.   Potem  pa bi bili blizu: ali krutemu absolutizmu
406
ali pa anarhiji. Da ne pridemo v tako, vsakako zelo neprijetno alternativo, hočemo že raje ostati „ klerikalci", zahtevajoči pravico in svobodo za vse, tudi za duhovnike. In nočemo biti tako neliberalni, kakor so izvestni socijalni demokratje. ki zahtevajo — in to po vsem pravu — da se podele politiške pravice dosedaj politiško bezpravnim, a hote jemati hkratu iste pravice onim, ki so jih že imeli!
Socijalni demokratje zatrjajo sicer, ako jih je kdo spravil v stisko, da niso proti veri, vera pa da je — privatna stvar vsakega človeka. Tako je zatrdil tudi posl. Schrammel predvčerajšnjem v zbornici poslancev. To pa ni tako. Ako vemo, da je potrebna ta ali ona stvar, ako vemo, da brez te stvari niti ne bi bil zmožen človeka vredni obstanek, ako vemo, da bi človeško bitje brez te stvari zgubilo vso svojo moralno oporo in bi postalo šibka bilka, pripogibana od vsakega vetriča, ako vemo, da je verski čut potreben, potem se moramo izjaviti zanj pozitivno! Posvetni zakoni so potrebna stvar. A kam bi prišli, ako bi kdo rekel: zakoni so privatna stvar, slehernemu je svobodno, ako jih hoče izvrševati . . .! Kam bi prišli potem? Nad svojim osebnim menenjem o verskih stvareh je vsakdo gospodar sam. Ali ta svoboda se ne sme raztezati tako daleč, da bi na zvit način jemal vero drugim, kakor to delajo socijalni demokratje po listih, shodih in tudi v parlamentih, kakor je storil v Trstu pred par leti neki slov. socijalni demokrat, ko je pokazal na svoj na klinu viseči klobuk in ja rekel v pričo mnogih oseb: Ta je moj Bog!
Saj tudi cerkev ne vleče nikogar za lase, ne v cerkve, ne v spovednice, ne v nebesa. Ali proti temu moramo pretestovati, da se namenoma in proračunjeno, če tudi indirektno, zavajajo mase v menjenje, da vera ni potrebna. Tu potrebo čutijo vsi narodi vsega sveta, kar priča, da duša človeška ne more živeti brez te tolažbe. Tudi najdivjiši narodi so si vstvarili svojo „vero", ker jih je v to gnala nepremagljiva notranja potreba.
Kdor za svojo osebo ne veruje ničesar, naj obračuni se svojo vestjo. Ali drugim naj ne jemlje vere! To je naše stališče. Tega stališča se držimo in če nam radi tega socijalni demokratje stokrat na dan mečejo v obraz — klerikalizem.