Odprta znanost Metabiologija vsebina Darij Zadnikar 5 KRIZA UNIVERZE Odprta znanost Andrej Pinter 9 Adam Chmielewski 15 Karl R. Popper 23 Sir Ernst Gombrich 45 Fred Eidlin 53 Adam Chmielewski 71 Karl R. Popper 89 David Miller 105 Mark A. Notturno 121 Makoto Kogawara 139 Franc Mali 151 Andrej Ule 171 Danilo [uster 191 Karl R. Popper 203 J. W. Grove 217 Darko Pol{ek 227 Olga Marki~ 241 Toma` Krpi~ 251 Andrej Pinter 271 ODPIRANJE ZNANOSTI PRIHODNOST JE ODPRTA ALI IMA ZGODOVINA KAKR[EN KOLI SMISEL? THE OPEN SOCIETY AND ITS ENEMIES: SPOMINI NA NJENO OBJAVO PRED PETDESETIMI LETI POPPER IN TEORIJA DEMOKRACIJE POPPERJEVA FILOZOFIJA NA POLJSKEM: KRITI^NA OCENA UVOD, 1982 KAJ DOSE@EJO ARGUMENTI? INDUKCIJA IN RAZMEJITEV TEMELJNI PROBLEM RACIONALIZMA KRITI^NI RACIONALIZEM – TEORIJA IN METODOLOGIJA ZNANSTVENEGA NAPREDKA POPPERJEVA OBRAMBA ZNANSTVENEGA REALIZMA ZAKONI IN PROTIDEJSTVENIKI ALI FILOZOFIJA IN PROBLEM “COPYRIGTHA” INDETERMINIZEM NI DOVOLJ: ZAKLJU^NA BESEDA POPPER “DEMISTIFICIRAN”: ^UDNE IDEJE BLOORA IN NEKATERIH DRUGIH GLEDE POPPERJEVEGA SVETA 3 SKRIVNOST OBJEKTIVNEGA ZNANJA POPPERJEVA TEORIJA TREH SVETOV IN PROBLEM TELESA IN DUHA POPPERJEVO RAZUMEVANJA SEBSTVA KRITI^EN ORIS KONTEKSTA DOMNEVANJA CMetabiologija Artur [tern 325 MANIFEST METABIOLOGIJE John Constable 333 JEZIK V POEZIJI: POSKUSNA [TUDIJA O EPIDEMIOLOGIJI REPREZENTACIJ Gary Cox 349 TEORETI^NI MODELI BIOKULTURNOSTNE EVOLUCIJE PRIPOVEDNI[TVA: REPLIKATORJI ALI MOTIVATORJI? Artur [tern 359 SKRIVNE IGRE Čitalnica recenzije 379 Andrej Pinter POPPERJEVA OBRAMBA RACIONALIZMA Michele Bottone TUTTA LA VITA E RISOLVERE PROBLEMI Andrej Pinter ZADNJI POPPERJEVI INTELEKTUALNI OREHI Andrej Pinter POLJSKI HOMAGE POPPERJU Andrej Pinter KRITI^NI RACIONALIZEM Toma` Krpi~ REALNOST ZNANSTVENEGA RELATIVIZMA Artur [tern [E DVAKRAT HITREJE Artur Štern BIOLOGIJA KOT TRANSCENDENCA prikazi in pregledi 411 Karl R. Popper, LESEBUCH (Franc Mali) Karl R. Popper, LOGIK DER FORSCHUNG (Andrej Pinter) Karl R. Popper, KNOWLEDGE AND THE BODY-MIND PROBLEM (Toma` Krpi~) Anthony O’Hear, ur., KARL POPPER: PHILOSOPHY AND PROBLEMS (Andrej Pinter) John R. Wettersten, THE ROOTS OF CRITICAL RATIONALISM (Andrej Pinter) Sheldon Richmond, AESTHETIC CRITERIA: GOMBRICH AND PHILOSOPHIES OF SCIENCE OF POPPER AND POLANYI (Andrej Pinter) novo na tujem 422 Darko Pol{ek, POKU[AJI I POGRE[KE. FILOZOFIJA KARLA POPPERA (Andrej Pinter) Roberta Corvi, INVITO AL PENSIERO DI POPPER (Andrej Pinter) Norbert Hinterberger, DER KRITISCHE RATIONALISMUS UND SEINE ANTIREALISTISCHEN GEGNER (Andrej Pinter) Joseph Agassi, A PHILOSOPHER’S APPRENTICE: IN KARL POPPER’S WORKSHOP (Andrej Pinter) Musgrave Alan, ALTAGSWISSEN, WISSENSCHAFT UND SKEPTIZISMUS (Andrej Pinter) povzetki 427 Kriza univerze Številne razprave, ki jih je sprožila kriza univerze, se osredotočajo predvsem na administrativna in finančna vprašanja: univerza naj bi imela premajhna pooblastila glede na svoje članice, s tem povezano pa tudi skrajno omejeno možnost distribucije financ, ki si jo je pridržala država (ministrstvo za šolstvo in š port) in tako okrnila univerzitetno avtonomijo. Prav vsebina teh vprašanj pa kaže na globlje korenine krize. Vprašanja so namreč omejena na administrativno-finančno sfero, tako da je očitno, da gre za politični boj, za problem redistribucije moči. V tem smislu univerza ne odstopa od splošne usmeritve postsocialističnih družb, ki jo zaznamuje divje olastninjenje (oziroma novo razlaščanje), razredno razslojevanje, partitokracija in kultura komercializma. Univerza pa po svojem pojmu – na kar kaže tudi ime – ni le institucija, kjer se dogajajo administrativno-finančni transferi: univerza je mesto invencije in ohranitve racionalnosti, je skupnost študentov in učiteljev/raziskovalcev. Zakaj je potem tako malo govora o teh temeljnih aspektih univerze? Najprej zaradi tega, ker so (zaenkrat) irelevantna za politične boje in delitev administrativne moči. Na stranski tir se odrinejo s pripombo, da je to pač samoumevno. Na ta način pa je institucija oropana svoje vsebine: tisto, kar je samoumevno, ne more biti predmet problematizacij, izboljšav, eksperimentov in ustvarjalnosti. Ostane le okostje, in princip univerze je tako njena okostenelost. Tu je zdaj univerza primerljiva s cerkvijo in vojaško organizacijo, kjer je vsebina podrejena ritualom, ki so namenjeni posvetitvi hierarhije in avtoritarnih razmerij. Tudi na univerzi je avtoriteto uma zamenjala avtoritarnost hierarhije. Nič novega, saj je že Bacon pisal o adeptih tradicije, ki “najprej verjamejo, da drugi vedo, česar oni ne vedo; potem pa, da oni sami vedo, česar ne vedo. Lahkovernost pa, nejevolja nad dvomom, nepremišljenost v odgovorih, bahanje z izobrazbo, sram pred oporekanjem, zainteresiranost, nemarnost v lastnem raziskovanju, fetišizem besed, ostajanje zgolj pri delnih spoznanjih: to in podobno je preprečilo srečni zakon človeškega razuma z naravo stvari in ga v zameno zvezalo s praznimi pojmi in nenačrtnimi eksperimenti: lahko si predstavljamo plodove in potomstvo tako hvale vredne povezave.” Preseganje krize univerze zato vodi prek refleksije njene umne funkcije (univerzalnosti) ter pogojev in načinov š tudija. Za univerzo je vprašanje uma predvsem vprašanje znanosti, čeprav si ne gre domišljati, da je umnost zvedljiva na znanost (znanost je mogoče vpreči v iracionalne funkcije). Prav v tem vprašanju pa smo priče korenitim spremembam. Postmoderna razdrobi enoten pojem uma, s tem pa tudi znanosti. Stari epistemološki modeli se sesujejo kot berlinski zid. Sesutje zidu pa ni bila le komunalno-urbanistična težava, temveč naloga nove evropske identitete (ki jo ta, žal, rešuje z novimi zidovi). Premisliti je treba nove epistemološke modele in smiselno preurediti kriterije znanosti. Če ni enotnega pojma uma, če ni enotnih principov znanosti, potem ne morejo obstajati enotni kriteriji znanosti. Temu primerno, na podlagi filozofsko poglobljene in z drugimi strokami podprte razprave, se mora reorganizirati tudi univerza. Medicinska pamet ne more presojati vseh habilitacijskih postopkov. Kemik ne more soditi o primernosti nekega etnologa, ekonomist ne o fiziku. Takšna pisana druščina ne more biti resna habilitacijska komisija, ker lahko presoja le formalne (oblika vloge, popolnost dokumentacije) ali skrajno subjektivne (nekdo je prestar, drug pregrd) kriterije, ne upoš teva pa strokovnih (t. j. strokovna poročila) oz. jih podreja subjektivno-političnim “kriterijem”. Na “kriterije” se ni treba sklicevati kot na politični argument v univerzitetnem politikantstvu, temveč jih je treba domisliti na temeljih sodobnega razumevanja razdrobljenih znanosti. Nekatere vede (medicina, strojniš tvo) so tehnično usmerjene in jih sodimo po materialnih učinkih, druge so teoretske, ker opisujejo dejstva v luči ideje o resnici, predmeta raziskav pa ne spreminjajo (fizika, astronomja), tretje so praktične, ker opisujejo simbolno strukturo, v katero so vpletene, že njihov opis pa pomeni novo strukturiranje (sociologija, pravo). Spontana “filozofija” naših strokovnjakov se še vedno drži epistemološkega modela, ki je veljal do konca 19. stoletja in je za paradigmo jemal newtonovsko fiziko. Kriteriji naravoslovja so “samoumevno” tudi kriteriji znanstvenosti za vse druge. To pa ni nič drugega kot novo scientistično praznoverje. Metodologija, ki se naslanja na napačne predpostavke, še ne more zagotoviti znanstvene veljavnosti (astrologija). Družboslovje, ki pristaja na naravoslovno-tehnične kriterije, je psevdoznanost, tisti pa, ki ga v to silijo, so novodobna inkvizicija. Od tod podobnost med univerzo in cerkvijo in od tod takšna strast do ceremonialnosti, odličnosti, blišča in ritualov na univerzi. Vzemimo za primer točkovanje bibliografije. Naravoslovne revije objavljajo raziskovalne dosežke, ki – pesniško rečeno – “osvetljujejo resnico”. Uredniški odbori in recenzentski postopki so načeloma nevtralni, stremi se k objektivnosti. Inš tituti morajo pogosto objave plačati, članki pa se spremljajo s sistemom indeksacij citiranosti (npr. SCI). Družboslovne revije največkrat združujejo somišljenike in so pogosto zbirališča določenih teoretskih smeri in šol. Teksti, ki se objavljajo, ne prispevajo k “razkrivanju objektivne resnice”, temveč k sooblikovanju kulture (“resnica” se ne odkriva, temveč “proizvaja”). Teksti se spremljajo s povzetki, indeksacije citiranosti pa so dvomljive in zavajajoče (npr. SSCI). Dovolj se je sprehoditi v NUK in pogledati, katere revije so vključene v omenjeno indeksacijo (velika večina publikacij – tudi psevdoznanstvenih – je iz ZDA, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije), da spoznamo, da se glavni tok humanističnih in družboslovnih dogajanj (Francija, Nemčija itd.) ni vključil v ta mehanizem. Kljub temu je pohvalno, da se tudi nekatere slovenske in druge vzhodnoevropske revije odločajo za vključitev v te sisteme. Zanimivo pa je, da preverjanje pokaže, da ni bil indeksiran noben članek teh revij, ki naj bi jih formalno indeksirali. Dokler se ne bodo v te sisteme vključile ključne relevantne revije, je jasno, da so komajda veljavni le za anglosaksonski svet, če pa jih kot habilitacijske kriterije vsiljujejo slovenskim humanistom in družboslovcem, pa je treba jasno reči, da gre za psevdoznanstvene kriterije, ki izražajo hlapčevsko modo amerikanizacije, analogno tisti, ki se je leta 1947 navduševala nad vsem, kar je sovjetsko. Žalostno je, kako so na nekaterih fakultetah družboslovci podlegli pritiskom naravoslovnih kolegov za vključevanje teh indeksacij (SSCI), zdaj pa stokajo, da ne bodo mogli napredovati, ker nobena za njih relevantna revija ne pozna teh mehanizmov, njihova stroka in sploh socialne vede pa v liberalno-komercializiranih družbah zunaj zahodne Evrope ne obstajajo oz. so slabo razvite. Navidez objektivni kriteriji so tako v funkciji zaviranja stroke in ne spodbujanja kakovosti. Kako je lahko prišlo do tega? Če odš tejemo administrativne absurde, ki jih omogočata zakon in statut, in srednjeveško načelo “ekscelentnosti” in s tem povezanih ceremonij, potem je ključni vzrok to, da se nihče ne sprašuje po tem, kaj je znanost, oz. pravilneje, kaj so znanosti, in kateri so relevantni kriteriji za njihov napredek v okviru univerze. Znanost ne more biti samoumevna predpostavka, ki se oblikuje v živi fosil Znanosti, s katero ima vsak v mislih svojo stroko, druge pa zaničuje, ker ne zadoščajo njegovim kriterijem. Obenem sam ne vidi, da tudi njegova znanost ne zadošča kriterijem drugih, ki jih preprosto spregleda v drži izključevanja, ki mu jo omogoča dozdevna lastna, z univerzitetnimi rituali podeljena “ekscelentnost”. Karl R. Popper je primeren avtor za začetek refleksije o znanosti, ki naj bi se v svojem samorazumevanju postavila na bolj realno in skromno podlago kot zmotljivo in ovrgljivo vedenje. Njegovo delo je najbrž res že marsikje zastarelo in naivno, zlasti v prepričanju o enotnosti znanosti, kjer mu je za vzor naravoslovje. Njegovo enačenje uma z znanstvenim napredkom je nevarno in ne more prispevati k deklarirani odprti družbi, njegovo branje Platona in Hegla je naravnost škandalozno neznanstveno, Kanta bere zelo enostransko selektivno, pri kritiki neznanstvene heglovske metafizike se naslanja na Schopenhauerjeve in Kierkegaardove zmerljivke, pojem historicizma pa ne loči od pojma historične konkretizacije. Kljub temu pomeni njegovo obsežno delo vogelni kamen premisleka, ki se ga bo morala lotiti univerzitetna skupnost, če bo hotela zaslužiti to starodavno in častivredno ime zgradbe racionalnosti. Darij Zadnikar Odprta znanost Odpiranje znanosti Na neki poseben način je o avstro-angleškem filozofu Karlu Popperju in njegovem delu izjemno težko in naporno karkoli napisati. Misli se zdijo ujete med patetično apologetstvo na eni strani in aspiracijami po presegajoči kritiki na drugi strani. Zdi se celo, da njegovo delo človeka sili v obe možnosti hkrati; in zato v izbiro med slabšim zlom. Toda obe možnosti sta problematični. Znanost ne sme biti apologetska, sploh pa ne v Popperjevem primeru, ko pa je sam prav dobro znan kot oster in nepopustljiv kritik vsakršnega spogledovanja znanosti prisvajanjem avtoritete nad znanjem in s prisvajanjem podobe o resničnem vedenju; presegajoče kritike pa v Popperjevem primeru ni niti najmanj enostavno doseči. Vse vmes pa je medlo. Ujetost ustvarjalne misli o Popperjevem delu pade šele v tistem trenutku, ko trezno izostrimo kak resničen problem, ki ga želimo rešiti; bodisi da se nanaša na Popperjevo delo ali na karkoli drugega iz pojavnega sveta okoli nas. V tem hipu smo namreč povsem na istem; naše in Popperjeve poskusne rešitve, domneve ali teorije imajo povsem enake možnosti, da uspešno rešijo problem. Od tega trenutka dalje ni več mogoče govoriti o napornosti Popperjeve filozofije. Toda hkrati s tem smo postali tudi poperjanci; razmislek o njegovi epistemologiji nas neizogibno prisili, da pričnemo iz iste točke, če želimo preprečiti, da na nas zgrmi njegova epistemološka argumentacija. Tudi Popper namreč prične s problemi: “We start, I say, with a problem – a difficulty.” (Popper 1994c: 97) “The productive scientist as a rule starts from a problem” (Popper 1986: 39). Kajti “Die Erkenntnis beginnt nicht mit Wahrnehmungen oder Beobachtungen oder der Sammlung von Daten oder von Tatsachen, sondern sie beginnt mit Probleme” (Popper 1974: 104). S tem je postavljen prvi temeljni kamen njegovega kritičnega racionalizma. Zanimiva anekdota iz Popperjevega življenja je povezana s tem; Popper jo kot pomembno intelektualno izkušnjo zelo podrobno opisuje v svoji intelektualni avtobiografiji (Popper 1992) in morda je najbolj na mestu, če jo predstavim kar v celoti1: “Zgodaj v akademskem letu 1946–47 sem prejel vabilo tajnika Moral Science Cluba iz Cambridgea, da preberem spis o kakšni ‘filozofski uganki’. Seveda je bilo jasno, da je bila to Wittgensteinova formulacija in da je za tem stala Wittgensteinova teza, da pravi filozofski problemi ne obstajajo, da obstajajo le jezikovne uganke. Ker je bila ta teza ena izmed mojih najljubših averzij, sem se 1 Iz odlomka, ki ga tu navajam, bom izpustil Popperjevo opombo o bibliografski referenci; najti jo je mogo~e v seznamu opomb (Popper 1992: 225), ter Popperjeva navedka v oklepaju o datumu in kraju dogodka in o dol`ini Wittgensteinovih odgovorov (Popper 1992: 122–123). 9 odločil, da bom govoril na temo ‘Ali obstajajo filozofski problemi?’. Svoj spis sem pričel z začudenjem, da me je tajnik povabil, da preberem spis, ki naj ‘navede kakšno filozofsko uganko’; in poudaril sem, da se je s tem, ko je implicitno zanikal, da filozofski problemi obstajajo, kdorkoli je že to napisal, opredelil, morda nevedoč, o zadevi, ki jo je ustvaril resničen filozofski problem. Najbrž mi ni treba niti reči, da je bilo to mišljeno zgolj kot izzivajoč in nekoliko zabaven uvod v mojo temo. Toda prav v tem trenutku je Wittgenstein skočil in glasno rekel, zdi se mi, jezno: ‘Tajnik je napravil natančno tako, kot mu je bilo naročeno. Deloval je po mojih lastnih navodilih.’ Nisem se zmenil za to in sem nadaljeval, toda izkazalo se je, da so bili vsaj nekateri iz občinstva, ki so občudovali Wittgensteina, pozorni na to in, posledično, razumeli mojo pripombo kot resen ugovor tajniku. Tako je mislil tudi ubogi tajnik sam, kajti v zapisu, kjer je poročal o incidentu, je dodal opombo: ‘To je klubski obrazec za vabilo.’ Kakorkoli, sam sem nadaljeval, da če bi mislil, da ni pravih filozofskih problemov, bi gotovo ne bil filozof; in da dejstvo, da mnogi ljudje, ali celo vsi ljudje, neprevidno sprejemajo nevzdržne rešitve za mnoge, ali celo vse, filozofske probleme, edino upravičuje delo filozofov. Wittgenstein je zopet skočil pokonci, me prekinil in dolgo govoril o ugankah in o neobstoju filozofskih problemov. V trenutku, ko se mi je zdelo primerno, sem ga prekinil in mu podal seznam filozofskih problemov, ki sem ga vnaprej pripravil: Ali stvari poznamo skozi naša čutila? Ali znanje pridobimo z indukcijo? Ta dva je Wittgenstein odpravil, češ da sta logična, ne pa filozofska. Zatem sem navedel problem, ali obstajajo potencialna ali dejanska neskončna števila, kar je odpravil kot matematičen problem. Potem sem omenil moralne probleme in probleme o veljavnosti moralnih pravil. V tem trenutku me je Wittgenstein, ki je sedel blizu kamina in se živčno poigraval s palico za pepel, ki jo je nekajkrat uporabil kot dirigentsko paličico, da bi poudaril svoje poante, izzval: ‘Dajte primer moralnih pravil!’ Odgovoril sem: ‘Ne pretiti gostujočim predavateljem s palico za pepel.’ Wittgenstein je nato v besu zabrisal palico po tleh in odvihral iz sobe ter glasno zaloputnil vrata za seboj.” (Popper 1992: 122–123) Poanta, ki jo Popper karikira s svojo anekdoto, je ta, da je racionalna razprava mogoča samo o konkretnih problemih in o njihovih konkretnih rešitvah. Kakorkoli je kritična, se vselej nanaša na teorije, s katerimi poskušamo rešiti probleme. Teorije morajo biti zato po Popperju ovrgljive, to pomeni preverljive na način, da jih lahko soočimo z realnostjo. Teorije, hipoteze in argumenti se zato ne delijo na moje, njegove ali vaše, ampak zgolj na znanstvene in psevdoznanstvene. Ideja Popperjevega kritičnega racionalizma je torej, da je treba teorije izpostavljati kritičnim preverjanjem in da je treba omogočati tudi izpodbijanje lastnih hipotez, domnev in teorij. Ali kot pravi David Miller v članku, ki ga je pripravil za to številko Časopisa za kritiko znanosti: “Pozicija, ki jo bom zagovarjal (kritični 1 o racionalizem), je odločno neudobna. Zahteva ne le intelektualno, ampak tudi emocionalno zrelost.” In na podoben način se mi zdi, da je sodobna znanstvena oziroma intelektualna skupnost povsem jasno razdeljena po tem pomembnem kriteriju - po kriteriju soočanja s Popperjevim kritičnim racionalizmom - na dva dela, in sicer na poperjance in nepoperjance; razlika med obema je vzpostavljena na zelo oster in hkrati preprost, enostavno določljiv način: poperjanci so vsi tisti, ki so se vsaj enkrat srečali s Popperjevim delom, nepoperjanci so vsi drugi. Vpliv Popperjevega dela na svoje bralce je neizbrisen. Učinek doslednega znanstvenega optimizma, navdušujočega vzdrževanja znanstvene racionalnosti in fascinantne teoretske erudicije ostane vselej vir intelektualne inspiracije. Prebiranje Popperjevega dela namreč vsakega od nas napravi za filozofa. V enem od poglavij svojega “Objective Knowledge” Popper zapiše: “Moje opravičilo je naslednje: Vsak izmed nas ima svojo filozofijo, in če se tega zavedamo ali ne, nobena od njih ne velja prav dosti. Toda njihov vpliv na naše delovanje in življenje je pogosto poguben. Zato je nujno, da jih s kritiko poskušamo izboljšati. To je edini izgovor, ki ga zmorem najti za nadaljnji obstoj filozofije.” (1973: 33; poudarki dodani.) Temu se, naj smo filozofi, birokrati, rovokopači, kmetovalci, študentje ali pač karkoli drugega, preprosto ne moremo izogniti. Vsi imamo neke svoje teorije, po katerih usmerjamo svoje dejanje. Kaj je zato bolj naravnega kot vprašanje: ali so te naše teorije resnične, ali kaj veljajo, ali nam kaj pomagajo? *** Ko sem se dogovarjal s poznavalci Popperjevega dela, da bi sodelovali pri pripravi te številke, so vsi po vrsti z velikim začudenjem komentirali dejstvo, da se ne moremo pohvaliti niti z enim samim prevodom Popperjevega knjižnega dela v slovenščini. Obstaja sicer nekaj raztrosenih prevodov krajših razprav in res je tudi, da so bili južneje proti Dardanelam precej bolj podjetni pri prevajanju vsaj nekaterih temeljnih Popperjevih del v nam dobro razumljive jezike. Tudi je res, da lahko najdemo nekaj izvirnih člankov izpod peres slovenskih avtorjev (Mali, Borstner, Ule, Rutar itd.), ki obravnavajo Popperjevo delo. Toda ne morete si misliti, kako majhen sem se zares počutil, ko mi je italijanski kolega Bottone v recenziji poslal precej obsežen - nedosegljivo dolg za naše razmere - spisek monografij in daljših razprav o Popperju ter jih opremil z besedami, da je v Italiji zanimanje za Popperja ves čas precej ohromljeno. Toda pravi razlog, zakaj sem se v prvi vrsti odločil pripraviti številko, posvečeno delu Karla Popperja, nima z vsem tem nič opraviti. Pravi razlog je nekje drugje. Pravi povod za to številko je akutno stanje v sodobni slovenski družboslovni znanosti, ki čofota praktično brez vsakršnega resnejšega notranjega dialoga in ki se, na škodo prav vseh, vse bolj obrača k veliki sestri čez lužo. Razmere, ki so to narekovale, pa so seveda vsem kristalno jasne. Zdi se mi, da je v tem smislu osnovna ideja kar dobro uspela, kajti avtorji so brez velikih besed pokazali, kako preprosto je stkati podlago za živahen notranji dialog in kako tudi nedogmatsko dopustiti razpravo o lastnih teorijah. Želel sem tudi, da bi ta številka ponudila neko oprijemljivo primerjavo z akademskimi krogi iz držav blizu nas, kjer se ubadajo s podobnimi problemi, in kolikor mi to ni uspelo doseči z zasedbo osrednjih razpravljalcev, sem skušal nadoknaditi vsaj v sklopu recenzij. Žal mi je, da spričo “slabih linij” ni uspela naveza s predstavnikoma črnega kontinenta in južnoameriške celine, toda morda bo priložnost za to še kdaj drugič. *** Čas, v katerega vstopamo s posebno številko o filozofiji Karla Popperja, se zdi izjemno ugoden. Po eni strani je od smrti tega velikega filozofa minilo že kar nekaj časa, tako da se pri tematizacijah njegove intelektualne zapuščine ni potrebno obremenjevati s površnimi predstavitvami njegovega dela v smislu nekroloških zapisov, tipa in memoriam. Po drugi strani pa tudi “odpiranje” naše družbe traja že toliko časa, da na Popperjeve ideje o tem, ki sicer izvirajo iz njegove socialne filozofije, ne pade senca neznanstvenega mesijanstva, ki jih preganja drugod po Vzhodni Evropi. Ravno tako je pomembno, da se na svojevrsten način vključujemo tudi v sodobne mednarodne tokove, kjer njegova filozofija še vedno sproža tehtne razprave. Morda je res, kot v svojem članku piše Darko Polšek, da na Zahodu Popper ni več popularen. Toda zato se lahko avtorji v večjih filozofskih središčih s toliko večjo resnostjo lotevajo proučevanja njegovega opusa. In v zadnjem času je tudi mogoče zaznati vse močnejši val reaktualiziranja nekaterih tem iz njegovega opusa; in če se na njem popeljemo tudi tu, ni to prav nič slabega. Kot je ob podobnih priložnostih običajno v navadi, bi sedaj moral na kratko povzeti vsebino posameznih člankov – toda tega ne bom storil. Prvič jih je preveč, da bi se lahko izognil monotonosti, in s tem dolgočasnosti tega uvoda. In drugič – o tem se ni težko prepričati – avtorji so dali od sebe več od vseh pričakovanj in članki so preprosto predobri, da bi jih smel onečastiti z uvodno reklamo. Zato morda le beseda o strukturi kazala in nekaterih drugih idejah, ki na tej površinski ravni prežemajo številko. Vsebino ločujejo trije sklopi. Smiselno jih je bilo napraviti, ker vendarle oblikujejo miniforume za natančnejše soočanje. Vsebinsko se delitev veže na predlog Roberte Corvi (1997), ki je Popperjev opus razdelila na politične, epistemološke in – v pomanjkanju boljše rešitve – “metafizične” teme. No, “metafizika” je v tem primeru ime za obrat v evolucionizem, zato v tem zadnjem sklopu najdete problematizacije Popperjevih nekoliko sodobnejših idej. Vsakega od sklopov uvaja prevod Popperjevega izvirnega besedila, od katerih so bila vsa izbrana tako, da čimbolje ponujajo osnovo za kritično razpravo avtorskih besedil v nadaljevanju sklopa. Poudariti moram, da je poanta dveh prevodov iz Popperjevega 12 obsežnega dela “Postscript to The Logic of Scientific Discovery” predvsem ta, da se pozornost usmeri tudi na to premalo upoštevano trilogijo. Precej napora pa je bilo vloženega tudi v to, da se nekatere pomembnejše niti razprave iz osrednjega dela smiselno nadaljujejo in zaključijo tudi v sklepnem delu, namenjenem recenzijam. Za konec bi se rad zahvalil vsem avtorjem, ki so pripravili svoje prispevke za to številko. I would gratefully like to acknowledge the help, concern and readiness of all non-Slovenian contributors to this issue. They have shown noble patience and chivalrous devotion. They were both inspiring and enjoyable to work with. Most of all, I would like to thank Mrs. Mew for her sincere encouragement and for her good-hearted permission to publish some of Sir Popper’s writings and photographic material. Andrej Pinter LITERATURA: CORVI, ROBERTA (1997): An Introduction to the Thought of Karl Popper. London and New York: Routledge. JARVIE, IAN IN JEREMY SHEARMUR (1996): “Introduction”, Philosophy of the Social Sciences, 26, 4. POPPER, KARL RAIMUND (1974): “Die Logik des Sozialwischenschaften”, v: Heinz Maus und Friedrich Fürstenberg (hrsg.): Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie. 3. Auflage. Darmstadt und Neuwied: Herman Luchterhand Verlag. POPPER, KARL RAIMUND in JOHN C. ECCLES (1986): The Self and Its Brain: An Argument for Interactionism. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1992): Unended Quest: An Intellectual Autobiography. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1994c): The Myth of the Framework. In defence of science and rationality. London: Routledge. 13 Adam Chmielewski Prihodnost je odprta1 Pogovor s sirom Karlom Popperjem Sir Karl, sprejmite, prosim, moje najbolj{e `elje ob va{em 92. rojstnem dnevu2. Hvala lepa. Sir Karl, kljub nadvse zavidljivi starosti ste {e vedno zelo aktivni. Ali mi lahko poveste, ~emu se sedaj posve~ate v filozofiji? [e vedno razvijate va{ sistem? Oh, ja. Veste, vedno delam ve~ stvari hkrati. In, seveda, najnovej{a objava je bil 1 Tu objavljamo predelano, nekoliko skraj{ano in z dodatnimi opombami opremljeno verzijo pogovora med K. R. Popperjem in dr. A. Chmielewskim, ki je sicer v pripravi kot priloga prevoda njegove nove knjige o kriti~nem racionalizmu in ~aka na izid pri Routledgeu. Objavo intervjuja “Prihodnost je odprta” je dovolila zalo`ba Routledge. Popravke in izpuste je dovolil dr. Chmielewski. Priredb in priprava za objavo: Andrej Pinter. 2 Pogovor je potekal na Popperjevem domu, v Kenleyju (Surrey), 29. julija 1994, dan po njegovem 92. rojstnem dnevu. Sir Karl je umrl 17. septembra 1994, {est tednov po tem sre~anju. Intervju je bil v polj{~ini objavljen v mese~niku “Odra” in tvori eno od prilog h knjigi o kriti~nem racionalizmu, ki jo je (prav tako v polj{~ini) objavil dr. Chmielewski. nov dodatek k moji knjigi Logic of Scientific Discovery v njeni nem{ki izdaji. Moj nem{ki zalo`nik vselej ho~e, da kaj dodam, preden izide nova izdaja, in obi~ajno uporabim to prilo`nost, da sestavim kak{en dodatek. Tako sem prav pred kratkim, pred kak{nima dvema tednoma, objavil svoj dvajseti dodatek v deseti nem{ki izdaji te knjige, ki je sicer iz{la brez kak{nih ve~jih popravkov. Dodatek vsebuje novo definicijo verjetnostne neodvisnosti. Tak{ne stvari delam ves ~as. Posve~am se predsokratikom, tudi Parmenidesu, Aristotelovi geometriji in tudi mnogim drugim stvarem. Zdi se torej, da nadaljujete svoje zanimanje, ki ste ga neko~ izrazili v svoji znani razpravi Back to the Presocratics3 in v dveh delih va{e The Open Society 3 (Op.: Back to the Presocratics je bilo Popperjevo znano predsedni{ko predavanje na sre~anju Aristotelian Society, ki je skupaj s kasneje napisanim dodatkom objavljeno kot peto poglavje knjige Conjectures and Refutations (London: Routledge, 1963). ODPRTA ZNANOST 15 Adam Chmielewski and its Enemies. Ali se vra~ate tudi k svojemu delu o Platonu, ki ste mu posvetili prvi, kontroverzni del va{e The Open Society...? O seveda! Platon me {e vedno zanima. Pred kratkim sta me za~eli zanimati predevklidska geometrija, to je geometrija brez ideje o zaprtem aksiomatskem sistemu, in pa Aristotelova geometrija. Predvsem me zanima Platonov dialog “Meno”, ki o~itno ni aksiomati~na geometrija. In pri Aristotelu je nekaj, kar je v osnovi podobno Platonovim idejam v “Menu”. Evklidova ideja je bila seveda izjemno pomembna, recimo za delo Principia Mathematica Bertranda Russlla in za Alfreda Northa Witeheada in tako dalje. Vse po Evklidu je aksiomatsko, vendar mislim, da je Platonov dokaz v “Menu” tako reko~ absoluten dokaz, ki ni v odnosu s predpostavkami... Tam ni predpostavk. Mislim, da so bili tovrstni matemati~ni dokazi, ki so absolutni, brez predpostavk, usodno prezrti. Sploh je to prezrto podro~je in zame je zelo zanimivo. Spomnim se, da ste se v zelo bogatih opombah k va{i The Open Society... sklicevali na Platonove matemati~ne ideje, predvsem na njegov Timaios... Skupaj vzeto je gr{ka filozofija izjemna. Sam ne maram Platona kot etika, njegova socialna filozofija je delno izjemno bistra, toda njegov odnos je avtoritaren, diktatorski in tako dalje, ne pa ~love~anski. Zato ne maram njegovih moralnih stali{~, ob~udujem pa njegovo bistrost. Ali ste se kdaj vrnili k {tudiju Hegla, {e enega od šsovra`nikov odprte dru`be’? Ne! Ne! [e vedno sovra`im Hegla! Berem pa Kanta. Imam precej prvih izdaj Kantovih knjig, v katere pogosto pogledam. Kateri vidik Parmenidove filozofije sedaj prou~ujete? Prepri~an sem, da je bil Parmenid realist in da je verjel, da so trdne, nepremikajo~e se stvari stvarne. Ampak, kaj je bilo dejansko njegovo stali{~e? Moja teorija je, da je verjel, da sta `ivljenje in svetloba nestvarni; da pa je smrt stvarna, in tako tudi nepremi~na orodja; truplo je bilo zanj del stvarnosti. Ampak `ivljenje je iluzija, svetloba je iluzija, ljubezen je iluzija. On govori o teh stvareh, toda obravnava jih v drugem delu svoje pesmi, ki je namenjen `ivljenju, ljubezni in svetlobi; potemtakem gre za iluzije, ne pa za to, kar je stvarno. Ko nekaj ni premakljivo, je stvarno, ko je premakljivo, ni stvarno. Mislim, da je to njegova teorija. Ob~uduje lepoto, `ivljenje, toda vse te re~i minejo ali izginejo. So torej iluzije. Mislim, da je to njegova dejanska filozofija. In mislim, da tega dosedaj ni {e nih~e rekel. Mislim, da je bil zelo izviren in zelo zanimiv mislec in da je v bistvu znanstvenik in astronom; celo pomemben odkritelj v astronomiji. Njegovo zanimanje za astronomijo bi lahko spodbudil Pitagorov vpliv? Mogo~e, ja. In vodilo ga je, kot je vodilo Einsteina. Lahko to pojasnite? Da: Einstein je bil prepri~an, da je svet deterministi~en. To pomeni, da je v {tiridimenzionalnem prostoru `e obstajal vnaprej, s prihodnostjo in vsem drugim `e vsebovanim v njem. Sku{al sem mu pokazati, da se je motil4. Kakorkoli `e, gre za Popolnej{i zapis o razpravi med Popperjem in Einsteinom glede determinizma, v katerem Popper Einsteina imenuje Parmenides, je mogo~e najti v knjigi The Open Universe: An Argument for Indeterminism (ur. W. W. Bartley, 1982. London: Routledge). (Op.: Popper to razpravo omenja {e na nekaterih drugih mestih; nekaj zanimivih biografskih podatkov pa najdemo tudi v prilogi *XII Popperjeve Logik der Forschung (1994 J. B. C. Mohr: Tübingen) in pa v njegovi šintelektualni avtobiografiji’ Unended Quest (1992 London: Routledge). 16 ODPRTA ZNANOST Prihodnost je odprta {tiridimenzionalni univerzum kot blok, tako kot pri Parmenidu. Zaradi tega sem to stali{~e imenoval Einstein-Parmenidesovo stali{~e. Znanstveniku ni te`ko sprejeti tak{nega stali{~a, ker gre v bistvu za neko vrsto materializma – univerzum kot blok, kot tri- ali {tiridimenzionalna enotnost. Toda vi ste zagovarjali nasprotno stali{~e. Dokazovali ste, da je vesolje odprto. Kak{ne argumente ste uporabili, da bi Einsteina prepri~ali, naj zavrne tak{no stali{~e? Preden re~em karkoli drugega, ni~ na vsem svetu te ideje ne predlaga. ^e bi morda `iveli na Antarktiki, bi bilo tak{no stali{~e podprto. Toda razlika med na{im svetom in Antarktiko ponazarja, kako zmotno je to stali{~e. @ivljenje je neverjetno spremenljivo in neverjetno ustvarjalno, vselej proizvede kake nove stvari. Mozart, Beethoven, ali ~e ho~ete Chopin – ~eprav moram priznati, da nisem prav ljubitelj Chopina, toda tudi on je bil ustvarjalen, nekaj novega je prispeval svetu, nov stil, nov na~in igranja. In svet je ravno tako poln ustvarjalnih re~i; vendar pa deterministi~no razumevanje univerzuma kot bloka zaustavi razum, preden lahko vidi enega najbolj spodbudnih in enega najbolj zanimivih vidikov sveta. Pred nekaj leti, junija 1989, sem poslu{al va{e predavanje o objektivnem znanju in evolucionisti~ni epistemologiji, ki ste ga imeli za {tudente London School of Economics5. Dobil sem ob~utek, da se va{i pogledi na to od objave va{ega Objective Knowledge sem niso spremenili. Razvil sem jih, nisem pa jih spremenil. Zadnjih 14 let sem glede problema o genu `ivljenja zelo tesno sodeloval z biokemikom 5 (Op.: To predavanje je kasneje iz{lo skupaj s Popperjevim referatom na svetovnem kongresu filozofov v Brightonu v drobni knji`ici The World of Propensities (1991; 1995) Dover: Thoemmes.) Güntherjem Wächterhäuserjem. On je profesor evolucionisti~ne biokemije v Regensburgu, v Nem~iji. Kaj ste novega razvili v evolucionisti~ni epistemologiji? Predvsem sem prepri~an, da izhodi{~e epistemologije ne sme biti opazovanje, ampak intelektualno u~enje; to je tema za epistemologijo: gre za spreminjanje na{ih teorij in za njihovo izbolj{evanje. To stali{~e je del va{e kritike empiricisti~ne tradicije. Zavrnitev te tradicije je bila odsko~na to~ka va{e filozofije znanosti in epistemologije. Da, seveda. Na{a ~utila morajo opravljati svojo biolo{ko funkcijo, in ta biolo{ka funkcija ni to, da nam dajejo zgolj zaznave, temve~ da nam dajejo za `ivljenje pomembno znanje. Ni~esar ne bi mogli storiti zgolj s ~utili. Odlo~ilna to~ka so pri~akovanja, ne pa opazovanja. Na{a pri~akovanja so biolo{ko pomembna. Nekaj, kar je v, ne pa zunaj nas... ^e ho~ete, toda tu ni tolik{ne razlike. Pri~akovanje je o tem, za kar smo prepri~ani, da je zunaj. Na{e znanje naj bi nam pomagalo pri na{em delovanju in tudi v prihodnosti. Na{e znanje sestoji iz pri~akovanj in na{e `ivljenje je odvisno od tega. Vi najbr` sedajle ne pri~akujete, da bi potegnil pi{tolo iz `epa in vas ustrelil. Pri~akovanje, da bom z vami ravnal miroljubno, je temelj najinega razgovora, in pri tem ni osnovano na opazovanju, kajti niste pogledali v moj `ep. Sami se moramo neprestano orientirati pri tem, kar delamo ali ~esar ne delamo, in vse to je osnovano na pri~akovanjih. Vselej imamo pri~akovanja, da se nekaj bo zgodilo... ...ki pa se kasneje potrdijo ali pa ne... ODPRTA ZNANOST 17 Adam Chmielewski Ta pri~akovanja so prav tako tudi osnova na{im hipotezam in teorijam. O~itno je, da gre pri znanju prav za to. Ne gre naprimer za to, ali je to pomaran~a ali ne. Oziroma vse tiste eksperimente, ali je jajce na hrbtni strani odprto ali ne. Popolnoma res je, seveda, da ~e vam poka`em jajce, ne boste pri~akovali, da je na hrbtni strani odprto, toda to je nekaj, kar pri~akujete, ne pa kar vidite. Podobno pri~akujete, da moja glava ni odprta na hrbtni strani in tako naprej. Svoje znanje moramo torej gledati z vidika funkcije, ki jo ima pri razumu, in ta funkcija je v bistvu enaka kot pri `ivalih. Celo rastline pri~akujejo, da se bodo zgodile dolo~ene stvari, in ravno tako se prilagodijo na prihodnje dogodke. Naravno se zdi na tej to~ki vpra{anje, kje je izvor na{ih pri~akovanj? Izvor na{ih pri~akovanj je delno na{e vrojeno znanje, torej znanje, ki gre nazaj do darwinovskega prilagajanja svetu. Naloga otroka je recimo, da se prilagodi na okolje. Njegovo vrojeno znanje ga prilagodi okolju. Pravzaprav je to tudi razlog, zakaj je televizija tako nevarna, kajti televizija sestavlja del otrokovega okolja in otrok se mu ima nalogo prilagoditi. Otrok dejansko pride do tega, da pri~akuje svet, ki naj bi bil precej podoben sliki sveta, ki jo prikazuje televizija – in ponavadi je mo~no razo~aran... Natan~no! To je zelo nevarno. Karkoli po~nemo, je povezano z nalogo organizma, da se prilagodi okolju. Rastline se prilagajajo, `ivali se prilagajajo. Predvidevanje in pri~akovanje sta posebno pomembna za `ivali, ki se lahko gibljejo, in v svojem gibanju morajo predvideti, kaj se bo zgodilo naslednje, enako kot voznik avtomobila. ^e vozite avto ali kolo, predvidite, kaj se bo zgodilo. Iz tega sestoji na{a zavest. Potem lahko re~emo, da smo le kopice pri~akovanj, `elja in potreb in da se v procesu izpolnjevanja na{ih `elja in potreb preoblikujemo hkrati s svojimi pri~akovanji in `eljami, ki so na{a osnovna gibala... Da, to je zelo dobra poanta. Sir Karl, ste eden najbolj dejavnih zagovornikov sodobnega liberalizma, oster kritik marksizma in vseh vrst historicizma ter brezkompromisen zagovornik demokracije. Precej svoje filozofske dejavnosti ste posvetili spopadanju s komunizmom in totalitarizmom ter pri tem hvalili odprto dru`bo. Kak{en je bil va{ odziv na demokrati~ne revolucije na Poljskem in v drugih dr`avah srednje Evrope, ki so zaznamovale padec komunisti~nih re`imov in te dr`ave odprle proti Zahodu? Seveda sem pozdravil te spremembe. Toda moram re~i, da nisem prepri~an, da je marksizem dokon~no potol~en. Prepri~an sem, da se bo znova in znova pojavljal. Morda ne toliko na Poljskem, zagotovo pa v Rusiji. Morda pa tudi na Poljskem in na Zahodu. Ob~utek imam, da se ljudje nasplo{no nagibajo k temu, da mislijo histori~no. Recimo, ~e odprete katerikoli ~asnik v kateremkoli jeziku, boste videli, da v trenutku, ko pi{ejo o politiki, implicitno verjamejo, da je dober politik tisti politik, ki vidi v naprej, kaj se bo zgodilo, ki ima dar prero{tva na podro~ju politike. Toda po mojem je to strahoten predsodek, neke vrste norost. Prihodnosti ne morete napovedati. Prihodnost ni fiksna, odprta je6. Vse, kar lahko ~lovek stori, je, da precej v obrisih ugiba, kako pribli`no bo. Vi ne morete “Zukunft ist offen” 1995 (Piper: München-Zürich) je naslov ene od knjig, ki jih je Popper objavil skupaj s Konradom Lorenzom. 18 ODPRTA ZNANOST Prihodnost je odprta predvideti, kdaj bom umrl: lahko umrem jutri ali pa `ivim {e nadaljnjih pet let. Noben zdravnik, ki je zares skrben, ne more nikoli napovedati, kaj se bo zgodilo z njegovim pacientom, razen morda v ekstremnih primerih. ^e ne morete predvideti, kdaj bom jaz umrl, kako bi lahko potem napovedali karkoli o vsej dru`bi? Prepri~anje, da je prihodnost dolo~ena, je torej dvakrat napa~no. ^etudi bi prihodnost bila dolo~ena, je {e vedno ne bi mogli napovedati; ampak ni dolo~ena in ne moremo je napovedati! Verjeti v nasprotje pomeni, da ste postali `rtev vra`everja, idiotskega vra`everja, ki je povsod kar precej mo~no. Zaradi tega marksizem ne bo izginil, kajti marksizem ni le to vra`everje – je “znanstveno” vra`everje. Torej se bo pojavil spet in spet. V splo{nem pa smo lahko, kljub va{im naporom, pri~a mo~nemu o`ivljanju historicizma v sodobni filozofiji. Eden mnogih znanih mislecev, ki deli to prepri~anje, je denimo Alasdair MacIntyre... O seveda, poznal sem ga, ko je bil {e zelo mlad in ko je bil marksist. Povabljen sem bil na sestanek, na katerem je bil tudi on. Sedaj se zdi, da pridiga tomizem... Prav tako je mogo~e v mnogih filozofskih disciplinah ~utiti tudi mo~an vpliv znanih Philosophical Investigations Ludwiga Wittgensteina, do katerega ste bili tudi vselej zelo kriti~ni. To je na `alost res. To je grozno. Dejansko sem prepri~an, da je sodobna britanska filozofija precej slaba... nezanimiva... dolgo~asna. Zelo je dolgo~asna... Druga Wittgensteinova knjiga je {e posebej dolgo~asna. Njegova prva knjiga, tractatus Logico-Philosophicus, je bila precej druga~ne narave. Filozofijo nasploh obvladujejo razli~ni modni trendi: historicizem, strukturalizem, novi historicizem, poststrukturalizem, postmodernizem in drugi – vse to ni ni~ drugega kot filozofska moda. Toda moda je v znanosti ali filozofiji nekaj stra{nega. Tam je, pa se ni~ ne da pomagati. Vendar je to nekaj, kar je treba prezirati, ne pa slediti. Ali kdo od britanskih filozofov nadaljuje filozofijo kriti~nega racionalizma, ki ste jo tu za~eli? Da, moj nekdanji {tudent in asistent David Miller. Pravkar je objavil knjigo na to temo. Naslov je Critical Rationalism. Knjigo mi je prinesel v~eraj kot darilo za rojstni dan... Kdaj pa pri~akujete, da bo v nem{~ini iz{la va{a knjiga Conjectures and Refutations? Samo prvi del, Conjectures, je pravkar iz{el v nem{~ini. Refutations bo iz{el nekoliko kasneje. Precej ljudi jo je posku{alo prevesti, vendar so bili vsi ti prevodi precej slabo napravljeni. Prevod je treba napraviti zares skrbno. In ti niso bili. Sedaj je sam zalo`nik prevedel knjigo in nam poslal prevod. Gospa Mew ga je popravila in potem sem ga popravil {e sam in zdi se mi, da je na ta na~in nastala kar dobra knjiga. V svojih Conjectures and Refutations ste predstavili kar nekaj pomembnih filozofskih konceptov, ki so jih filozofi znanosti kasneje ostro kritizirali, recimo “resni~nost”, “podkrepitev”... Ja! Vse v moji teoriji znanosti je bilo kritizirano, toda nobena od teh kritik ni bila kaj prida. David Miller je odgovoril nekaterim kritikam v svoji knjigi, ~eprav sem njegovo knjigo samo preletel, ker mi jo je dal {ele v~eraj. Prav tako sem nanje poskusil odgovoriti v svoji knjigi In Search of the Better World. ODPRTA ZNANOST 19 Adam Chmielewski Friedrich von Hayek je v nekdanjih komunisti~nih dr`avah znan predvsem kot avtor knjige The Road to Serfdom, vas pa pogosto povezujejo s knjigo Open Society and Its Enemies. Oba sta bila mo~no kriti~na do totalitarnih re`imov. Oba sta zagovarjala liberalizem, ki je nosil, tako se meni zdi, o~itne konzervativne lastnosti. Naprimer v knjigi, ki sem jo `e omenil, Conjectures and Refutations, ste rekli, da je svet zahodnih liberalnih demokracij, ~eprav ne najbolj{i od vseh mo`nih svetov, prav gotovo najbolj{i od vseh obstoje~ih svetov. Ste bili kdaj v sku{njavi, da bi spremenili to mnenje? Ja. Ja, seveda, ampak le v sku{njavi. Torej o tem niste spremenili svojega stali{~a? Ne. Ko ho~e biti ~lovek kriti~en, mora poskusiti spremeniti svoja mnenja, stvari znova premisliti, ampak v kon~ni fazi glede tega nisem spremenil mnenja.7 Toda, kot je dobro znano, so narodi srednjeevropskih dr`av, ki trenutno pre`ivljajo precej bole~ proces preoblikovanja, pogosto izrazili svoje razo~aranje nad politiko liberalne ekonomije, ki so si jo naprtili, in z nedavnimi volitvami se je izkazalo, da so odprto podvomili o tej politiki. ^lovek bi moral poudariti, da imajo vse razloge za svoje dvome; novorojeni liberali v Srednji Evropi so se najbolj potrudili, da so dobili tak{en odziv. Princip prostega trga je postal univerzalen in nekriti~no sprejet recept za vse probleme v vseh oblikah dru`benega `ivljenja, nekak{en eliksir. Trenutno se nekatere ne`elene posledice za~etnih reformnih poskusov zaradi osupljivega 7 (Op.: Popper je to svoje stali{~e v svojih delih {e ve~krat ponovil; nazadnje recimo v Alles Leben ist Problemlösung (1994, München: Piper) ali v The Myth of The Framework (1994, London: Routledge).) neznanja liberalnih politikov le {e kopi~ijo. Njihova podkupljivost je postala `e pregovorna. ^eprav so resne omejitve principa prostega trga postale o~itne, se liberalni prvaki no~ejo soo~iti z dejstvi – precej podobno kot komunisti pred nekaj ~asa. Torej {e vedno verjamem, da na neki na~in ~lovek mora imeti trg, toda prav tako sem prepri~an, da je nesmisel napraviti iz principa prostega trga bo`jo glavo. ^e ni trga, je povsem o~itno, da stvari niso bile proizvedene zares za potro{nika. Potro{nik lahko stvar vzame ali pa jo pusti. Njegovih potreb v procesu proizvodnje ni nih~e upo{teval. Toda vse to ni klju~nega pomena. ^love~nost, to je najbolj pomembno. Tradicionalno je bila osnovna naloga ekonomike, da razmi{lja o problemu polne zaposlenosti. Od pribli`no leta 1965 so ekonomisti to opustili; in to se mi zdi zelo narobe. To ne more biti nere{ljiv problem! Na{a prva naloga je mir, na{a druga naloga je, da poskrbimo za to, da ni nih~e la~en, in na{a tretja naloga je, da poskrbimo za zaposlitve. ^etrta naloga je seveda izobra`evanje. Se mi je kar zdelo, da boste to rekli. Zdi pa se vseeno, da v sodobnem svetu – celo v njegovem najbolj{em delu – ni prav enostavno dose~i teh ciljev. Katere probleme vidite kot ovire na poti uresni~itve ciljev o izobra`evanju? Trenutno je najve~ja nevarnost za trud, ki ga vlo`imo v izobra`evanje, televizija. Izobra`evanje preprosto ne more dalje, ~e pustite televiziji po~eti, kar ho~e. Nemogo~e je, da bi izobra`evanje delovalo proti televiziji, razen ~e televizija sprevidi, da ima tudi sama vzgojno vlogo, ki prevlada nad golim zabavanjem. V nasprotnem primeru ne moremo imeti izobra`evanja. Z demokrati~nega vidika je treba televizijo nadzorovati zgolj zato, ker je njena potencialna politi~na mo~ neomejena. ^e 20 ODPRTA ZNANOST Prihodnost je odprta prevzamete televizijo, lahko po~nete, kar `elite. In tak{no mo~ je treba nadzorovati. Moj predlog je, da bi na problem televizije gledali tako kot na problem zdravni{kega osebja. Zdravni{ko osebje mora biti prav tako nadzorovano, in v najve~jem obsegu to po~nejo sami. Morajo imeti na primer dolo~eno izobrazbo. Isto velja za sistem nadzora nad odvetniki, ki imajo lastne organizacije za nadzor. Po zaslugi tak{nih organizacij odvetniki ne kradejo denarja svojim klientom in zdravniki ne ubijajo svojih pacientov. Vse ljudi, ki delajo na televiziji, bi bilo zato treba zdru`iti v neko organizacijo. Na podlagi svoje izobrazbe, na podlagi opravljanja ustreznih izpitov, s katerimi bi preverili njihovo zavedanje o vzgojni vlogi in njih odgovornosti, bi se v~lanili v tak{no organizacijo. Spoznali bi, da je njihov vpliv velikanski in da je njihova odgovornost enako velikanska. To je odgovornost za na{o civilizacijo. Njihov prvi cilj bi bil boj proti nasilju. In po teh principih bi, ~e bi ugotovili, da je kdo neodgovoren, lahko tudi odvzeli njegovo licenco. Brez tak{nega sistema nadzora se pomikamo proti kaosu, nasilju in kriminalu. Nara{~ajo~ val nasilja je v veliki meri nastal zaradi televizije.8 Kako vidite vlogo cerkve v sodobnih dru`bah? To je zelo pomembno vpra{anje. Cerkve so se zelo veliko ukvarjale s politiko in zelo malo s pomo~jo ljudem, ki potrebujejo duhovno pomo~. Poljska je seveda skoraj v celoti rimskokatoli{ka. Menim, da je napravila katoli{ka cerkev precej napak... 8 (Op.: Popper je v svojih zrelej{ih letih pogosto govoril o problemu televizije. Njegova kontroverzna stali{~a so vselej naletela na oster odmev. Podrobnej{e komentarje glede tega je mogo~e najti v predavanju Sandre Pralong The Role of Media in Open Societies (TKR pred objavo); ali v {tudiji A. Pinter Popper proti televiziji (Nova revija, pred objavo), ki komentira Popperjev intervju o problemu televizije za italijanski RAI.) Mnogo resnih napak... Prva velika napaka je bila storjena leta 1890, ko je pape` postal nezmotljiv. To je bil precej pozen odziv – nepotreben, proti tradiciji, zgodovini in zdravemu razumu. Potem imamo tu {e njihov odnos do na~rtovanja dru`in in tako dalje. Stali{~e katoli{ke cerkve o teh zadevah je zelo nevarno in neodgovorno. Vzemimo naprimer angle{ko cerkev. Skoraj v celoti je vklju~ena v politiko in pri tem celo zelo nezrelo politiko. Cerkev, vklju~no z angle{ko cerkvijo, je bila tradicionalno nosilec in posredovalec izobra`evanja, literature, zgodovin, dobrih obi~ajev; toda sedaj je neverjetno, kako so cerkveni ljudje neizobra`eni; ti ljudje so grozni, ni~esar ne vedo o svoji lastni zgodovini, o svoji lastni tradiciji. Najbolj{e verske tradicije so v Ameriki, ~eprav so lahko tudi tam nekatere cerkve in verske ustanove zastra{ujo~e... Spomnimo se nedavnih dogodkov v Wacu v Texasu, kjer je mnogo ljudi, ki so sledili Davidu Koreshu, umrlo v stra{ni eksploziji... Ja. In v Nem~iji so bile cerkve med prvo in drugo svetovno vojno popolnoma nemogo~e. Vodja nem{ke protestantske cerkve je govoril, da je vojna vojna za boga in podobne re~i, in vsi so trdili, da imajo intimno vedenje o politi~nih na~rtih boga. To je bilo grozno... In vse to ima svoje posledice. Cerkve so dejansko brezuspe{ne. To je zelo `alostno. Kot najve~jo nujnost omenjate mir. Toda sedaj, le malo po tem, ko se je del sveta osvobodil totalitarnega zatiranja na miren na~in, smo pri~a pretresljivim konfliktom na jugu Evrope... ...in v Afriki, in kmalu bomo to imeli tudi na drugih koncih. Na{i politiki svoje naloge preprosto ne jemljejo dovolj resno. Zdi se, da ne vidijo, kako je njihova naloga ODPRTA ZNANOST 21 Adam Chmielewski pomembna. Politiki niso uspe{ni. Mislim, da smo politi~no gledano zamudili veliko prilo`nost. Zahodne dr`ave bi morale dati ponudbo Rusom. Morali bi jim bili re~i: Poglejte na{ del sveta. Vsi `ivimo v miru, smo v miru z Japonsko, Kitajsko, z vsemi. Ali se nam ne bi pridru`ili? Resni~no bi morali tak{no ponudbo dati okoli leta 1988. Toda ni bila izre~ena. In od tistega ~asa, ko je razpadla Sovjetska zveza, smo mi tisti, ki smo razburjeni... Toda tudi filozofi niso bili uspe{ni. Tudi oni so pokazali precej neodgovornosti. Danes stvari nasplo{no niso videti preve~ dobro. Niste prav zelo optimisti~ni. Ali to pomeni, da ste opustili svojo aktivisti~no in optimisti~no dr`o? Ali ste {e vedno optimist, kot ste razglasili v mnogih svojih knjigah? Da, kljub vsemu temu ostajam optimist glede sveta. ^lovekova dol`nost je, da ostane optimist. Le s tega zornega kota je mogo~e biti dejaven in napraviti, kar se da. ^e ste pesimist, ste se vdali. Moramo ostati optimisti, na svet moramo gledati s stali{~a, kako lep je, in moramo posku{ati napraviti, kar moremo, da bi bil {e bolj{i. Prevod: Andrej Pinter Routledge, 1997 22 ODPRTA ZNANOST Karl R. Popper Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel?* I. S pribli`evanjem koncu knjige bi rad bralca vnovi~ spomnil, da ta poglavja niso bila namenjena ni~emur, kar bi bilo podobno popolni zgodovini historicizma; gre zgolj za razpr{ene obrobne zapiske k taki zgodovini in vrhu tega {e za osebne zapiske. Da poleg tega oblikujejo nekak{en kriti~en uvod k filozofiji dru`be in politike, je tesno zvezano z njenim zna~ajem: kajti historicizem je dru`bena, politi~na in moralna (ali bi moral re~i “amoralna”) filozofija, in tak je bil najvplivnej{i `e od za~etkov na{e civilizacije. Zato je skoraj nemogo~e obravnavati njegovo zgodovino, ne da bi razpravljali o temeljnih problemih dru`be, politike in morale. Tak{na razprava pa, ~e to priznamo ali ne, vsebuje mo~an osebni element. To ne pomeni, da je mnogo v tej knjigi le stvar mnenja; v nekaj primerih, kjer razjasnjujem svoje osebne predloge ali odlo~itve o moralnih in politi~nih zadevah, sem tudi vsaki~ obelodanil osebno naravo predloga ali odlo~itve. Pomeni le, da je izbor obravnavane tematike stvar osebnega izbora v ve~ji meri, kot bi to bilo npr. pri naravoslovni razpravi. Na neki na~in je ta razlika vendarle stvar stopnje. Tudi znanost ni zgolj “se{tevek dejstev”. Na koncu koncev je zbirka, in kot taka je odvisna od zbiral~evih interesov, od gledi{~a. V znanosti je to gle-di{~e navadno pogojeno z znanstveno teorijo; t. j. izbiramo iz ne{tete * Prevod iz K. R. Popper, Open Society and its Enemies, zv. II., Routledge & Kegan Paul, London 1957, str. 259–280. ODPRTA ZNANOST 23 Karl R. Popper raznolikosti dejstev in neskon~ne raznolikosti gledi{~ dejstev, tistih dejstev in tistih gledi{~, ki so zanimiva, ker so zvezana s kako bolj ali manj vnaprej zami{ljeno znanstveno teorijo. Dolo~ena {ola filozofov znanstvene metode1 je iz tak{nih premi{ljevanj sklepala, da znanost vedno dokazuje v krogu in da “se venomer znajdemo, da lovimo lasten rep” – kot trdi Eddington –, ker iz dejstvenega izkustva lahko dobimo le to, kar smo vanj dali v obliki na{ih teorij. Ni pa to branljiv argument. ^etudi je nasplo{no res, da izbiramo zgolj dejstva, ki so povezana s kako vnaprej zami{ljeno teorijo, pa ni res, da izbiramo zgolj tak{na dejstva, ki potrjujejo to teorijo, kot da bi jo ponavljala; metoda znanosti je bolj iskanje dejstev, ki bi lahko izpodbila teorijo. To je tisto, kar bi lahko imenovali preverjanje teorije: da vidimo, ali ni mogo~e odkriti razpoke. Ker pa so dejstva `e zbrana z enim o~esom na teoriji in jo bodo potrjevala, dokler bo vzdr`ala ta preverjanja, so ve~ kot zgolj nekak{no prazno ponavljanje vnaprej zami{ljene teorije. Teorijo potrjujejo le, ~e so rezultat neuspe{nih poskusov ovr`be njenih napovedi in zato zgovorno pri~evanje v njen prid. Zato vztrajam, da je mo`nost ovr`be teorije ali njena ovrgljivost tista, ki vzpostavlja mo`nost preverjanja in zatorej znanstveno naravo teorije; dejstvo, da so vsa preverjanja teorije namerne ovr`be napovedi, izpeljanih z njeno pomo~jo, daje vodilo za znanstveno metodo2 . Ta pogled na znanstveno metodo je okrepljen z zgodovino znanosti, ki ka`e, da so znanstvene teorije pogosto ovr`ene z eksperimenti in da je prav ovr`ba teorij gibalo znanstvenega napredka. Trditev, da je znanost kro`na, ne more zdr`ati. En element te trditve pa ostane resni~en; namre~, da so vsi znanstveni opisi dejstev izjemno selektivni, da so vedno odvisni od teorij. To situacijo lahko najbolje opi{emo s primerjavo z `arometom (“`arometna teorija znanosti”, kot jo navadno imenujem za razliko od “vedrne teorije duha”3 /“bucket theory of the mind”/). Kaj bo osvetlil `aromet, je odvisno od njegovega polo`aja, od na{ega na~ina njegove usmeritve, njegove intenzivnosti, barve itd.; ~etudi bo odvisen tudi od dejstev, ki se opisujejo. Vsekakor lahko teorijo ali hipotezo opi{emo kot kristalizacijo gledi{~a. Kajti ~e posku{amo formulirati svoje stali{~e, potem bo ta formulacija praviloma tisto, kar se v~asih imenuje delovna hipoteza; recimo, da je to za~asna podmena, katere funkcija je, da nam pomaga izbrati in urediti dejstva. Vendar Tako imenovani konvencionalisti (H. Poincaré, P. Duhem in v zadnjem ~asu Eddington); gl. op. 17 k 5. poglavju. Gl. mojo Logik der Forschung. “Vedrna teorija duha” je bila omenjena v 23. poglavju. (Za “`arometno teorijo znanosti” glej tudi moj ~lanek “Towards a Rational Theory of Tradition” v The Rationalist Annual, 1949, zlasti str. 45.) Kdo bi lahko trdil, da “`arometna teorija znanosti” obsega tiste elemente kantovstva, ki zdr`ijo. ^e se dr`imo metafore, lahko re~emo, da je bila Kantova napaka v tem, da je menil, da je `aromet sam nezmo`en izbolj{ave; in da ni videl, da nekaterim `arometom (teorijam) ne uspe osvetliti dejstev, ki jih drugi jasno izpostavijo. To pa je na~in, kako opustimo rabo dolo~enih `arometov in napredujemo. 24 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? nam mora biti jasno, da ne more biti nobene teorije ali hipoteze, ki ni v tem smislu delovna hipoteza in taka ostane. Kajti nobena teorija ni dokon~na in vsaka teorija nam pomaga izbrati in urediti dejstva. Ta selektivni zna~aj vseh opisov jih naredi na dolo~en na~in “relativne”; vendar le v smislu, da ne bi ponudili tega, temve~ drug opis, ~e bi imeli druga~no stali{~e. To lahko vpliva na na{e verovanje v resni~nost opisa; ne vpliva pa na vpra{anje o resnici ali napa~nosti opisa; resnica ni “relativna” v tem smislu.4 Razlog, zakaj je vsako opisovanje selektivno, je, grobo re~eno, neskon~no bogastvo in razli~nost mo`nih gledi{~ na dejstva na{ega sveta. Da bi opisali to neskon~no bogastvo, pa imamo na voljo zgolj kon~no {tevilo kon~nih zaporedij besed. Zato lahko opisujemo tako dolgo, kot ho~emo: na{ opis bo vedno nepopoln, gol in poleg tega majhen izbor dejstev, ki se predstavijo za opisovanje. To ka`e, da se ni nemogo~e izogniti zgolj selektivnemu stali{~u, temve~ je povsem neza`eleno kaj takega tudi posku{ati; kajti ~e bi to lahko, ne bi dobili le bolj “objektivnega” opisa, ampak golo kopico povsem nepovezanih izjav. Vendar pa je, seveda, stali{~e neizogibno; naivni poskus, da bi se mu izognili, lahko pelje le k samoprevari in nekriti~ni uporabi nezavednih stali{~.5 Vse to je res, v naj{ir{em pomenu, na primeru histori~nega opisa, z njegovo, kot jo poimenuje Scho-penhauer6 , “neskon~no tematiko”. Zato se v zgodovini, ni~ manj kot v znanosti, ne moremo izogniti stali{~u; vera v to, da se lahko, pa pelje k samoprevari in pomanjkanju kriti~ne skrbi. To seveda ne pomeni, da nam je dovoljeno ovre~i kar koli ali pa da zlahka jemljemo zadeve resnice. Vsak posamezni zgodovinski opis dejstev bo preprosto resni~en ali napa~en, pa kakor koli bi bilo te`ko odlo~iti o njegovi resnici ali napa~nosti. Zaenkrat je stali{~e zgodovine analogno tistemu v naravoslovnih znanostih, na primer fizikalnemu. ^e pa primerjamo vlogo, ki ga igra “stali{~e” v zgodovini, s tistim, ki ga igra “stali{~e” v fiziki, 4 Gl. opombo 23 k 8. poglavju. 5 Glede poskusa izogibanja vsem predpostavkam gl. kritiko (Husserla) v opombi 8 (I) v 24. poglavju in besedilo. Naivna ideja, da se je mogo~e izogniti predpostavkam (ali stali{~em), je bila napadena na razli~nih mestih od H. Gomperza. (Gl. Weltanschauungslehre, I., 1905, str. 33 in 35; moj prevod je najbr` nekoliko svoboden.) Gomperzov napad je usmerjen proti radikalnim empiristom. (Ne proti Husserlu.) “Filozofski ali znanstveni odnos do dejstev,” pi{e Gomperz, “je vedno odnos misli, in to ne odnos u`ivanja dejstev na na~in krave, ali pa kontemplacije dejstev na slikarjev na~in, ali biti preplavljen z dejstvi na na~in vizionarja. Upo{tevati moramo, da filozof ni zadovoljen s tak{nimi dejstvi, kot so, temve~ o njih razmi{lja. (...) Zato se zdi jasno, da je za tistim filozofskim radikalizmom, ki se pretvarja (...), da gre do neposrednih dejstev ali podatkov, vedno skrito nekriti~no sprejemanje tradicionalnih doktrin. ^eprav se morajo nekatere misli o dejstvih prikazati celo tem radikalcem, pa nimamo druge mo`nosti – ker se jih ne zavedajo do te stopnje, da bi trdili, da zgolj upo{tevajo dejstva – kot da domnevamo, da so njihove misli (...) nekriti~ne. (Gl. tudi pripombe istega avtorja o Interpretation v Erkenntnis, zv. 7, str. 225 ff.) 6 Gl. Schopenhauerjeve pripombe k zgodovini (Parerga, itd., zv. II., pogl. XIX., § 238; Works, druga nem{ka izdaja, zv. VI., str. 480). ODPRTA ZNANOST 25 Karl R. Popper odkrijemo veliko razliko. Kot smo videli, je v fiziki “stali{~e” ponavadi predstavljeno s fizikalno teorijo, ki jo lahko preverjamo z iskanjem novih dejstev. Pri zgodovini pa stvar ni ~isto tako preprosta. II. Oglejmo si najprej nekoliko bli`je vlogo teorij v naravoslovnih vedah, kot je to naprimer fizika. Tu imajo teorije ve~ povezanih nalog. Pomagajo poenotiti znanost in pomagajo razlo`iti kot tudi napovedati dogodke. Glede razlage in napovedovanja bi mogo~e lahko citiral iz mojega lastnega dela7: “Podati vzro~no razlago do-lo~enega dogodka pomeni deduktivno izpeljati izjavo (imenovali jo bomo napoved /prognosis), ki opisuje ta dogodek tako, da za premise dedukcije uporablja nekatere univerzalne zakone skupaj z dolo~enimi singularnimi ali specifi~nimi stavki, ki jih lahko imenujemo za~etni pogoji. Re~emo lahko, naprimer, da smo vzro~no razlo`ili pretrganje dolo~ene niti, ~e smo odkrili, da je bila ta nit 7 (1) Kolikor vem, je bila teorija vzro~nosti, kot je orisana zgoraj, prvi~ predstavljena v moji knjigi Logik der Forschung (1935). Citirani odlomek je s strani 26 f. V tem prevodu so opu{~eni izvirni oklepaji, {tevilke v oklepajih kot tudi {tirje kratki odlomki pa so bili dodani, deloma zato, da bi nekako zgo{~en odlomek postal razumljiv, in deloma (pri zadnjih dveh oklepajih) zato, da bi bilo dopu{~eno stali{~e, ki ga {e nisem jasno videl, ko je bil odlomek napisan; mislim na stali{~e, ki ga je A. Tarski poimenoval “semanti~no”. (Za primer glej njegov ~lanek “Grundlegung der wissenschaftlichen Semantik”, v Actes du Congres International Philosophique, zv. III., Pariz, 1937, str. 1 ff., in R. Carnap, Introduction to Semantics, 1942). Po zaslugi razvoja temeljev semantike Tarskega ne omahujem (kot sem {e, ko sem pisal citirano knjigo) pri polni rabi terminov “vzrok” in “posledica”. Kajti definiramo ju lahko, uporabljajo~ koncept resnice Tarskega, s tole semanti~no definicijo: dogodek A je vzrok dogodku B, in dogodek B je posledica dogodka A zgolj in samo, ~e obstaja jezik, v katerem lahko formuliramo tri stavke, u, a in b tako, da je u resni~en univerzalen zakon, a opisuje A in b opisuje B, in je b logi~na konsekvenca u in a. (Tu lahko termina “dogodek” in “dejstvo” definiramo s semanti~no razli~ico moje definicije “dogodka” iz Logik der Forschung, str. 47 ff., npr. s tole definicijo: dogodek D je ob~i designatum razreda vzajemno prevedljivih singularnih izjav.) (2) Dodamo lahko {e nekaj zgodovinskih pripomb, ki zadevajo problem vzroka in posledice. Aristotlovski koncept vzroka (oz. njegov formalni in materialni vzrok ter njegov posledi~ni vzrok; finalni vzrok nas tu ne zanima, ~etudi moje pripombe veljajo tudi zanj) je zna~ilno esencialisti~en: naloga je razlaga spremembe ali gibanja, ki je razlo`eno z nana{anjem na skrito strukturo stvari. Ta esencializem {e najdemo pri Baconovih, Descartesovih, Lockovih in celo Newtonovih pogledih na to zadevo; vendar pa Descartesova teorija odpre izhod za nov pogled. Bistvo vseh fizikalnih teles je videl v njihovi prostorski razse`nosti ali geometri~nem liku, iz ~esar je sklepal, da je potiskanje edini na~in, na katerega delujejo telesa drugo na drugo; eno gibajo~e se telo nujno potisne drugo z njegovega mesta, ker sta obe razse`ni in zato ne moreta zavzemati istega prostora. Zato posledica po nujnosti sledi vzroku in mora biti vsaka resni~no kavzalna razlaga (fizikalnih dogodkov) v terminih potiska. Newton je imel {e vedno ta pogled in je temu ustrezno o svoji teoriji gravitacije – ki seveda uporablja bolj idejo potega kot potiska – izjavil, da je ne bi imel za zadovoljivo razlago nih~e, ki ima kaj pojma o filozofiji; {e vedno pa je v fiziki vpliven po 26 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? zmo`na nositi le en funt, da pa so jo obremenili z dvema funtoma. ^e analiziramo to vzro~no razlago, odkrijemo, da sta vpletena dva razli~na konstituensa. (1) Dopu{~amo hipoteze, ki imajo zna~ilnost univerzalnih zakonov narave; v na{em primeru mogo~e: šVsaki~, ko dolo~eno nit izpostavimo napetosti, ki presega dolo~eno minimalno napetost, zna~ilno za to dolo~eno nit, se ta pretrga.’ (2) Dopu{~amo nekatere specifi~ne izjave (za~etni pogoji), ki se nana-{ajo na dolo~en obravnavani dogodek; v na{em primeru bi lahko imeli dve tak{ni izjavi: šZa to nit je zna~ilna minimalna napetost, pri kateri je zavezano, da se bo strgala, enaka te`i enega funta.’ in šTe`a, s katero se je obremenila nit, je zna{ala dva funta.’ Zato imamo dve razli~ni vrsti izjav, ki skupno tvorijo popolno vzro~no razlago, namre~ (1) univerzalne izjave o zna~aju naravnih zakonov in (2) specifi~ne izjave, ki se nana{ajo na specialne primere pri vpra{anju – za~etni pogoji. Zdaj lahko iz univerzalnih zakonov (1) s pomo~jo za~etnih pogojev (2) izpeljemo tole specifi~no izjavo (3): šTa nit se bo pretrgala.’ Ta sklep (3) lahko imenujemo specifi~no napoved / prognosis. – Za~etni pogoji (ali natan~neje: situacije, ki jih opisujejo) so navadno tem, da zavra~a vsako vrsto “delovanja na daljavo”. – Berkeley je bil prvi, ki je kritiziral razlage s skritimi bitnostmi, bodisi da so vpeljane zato, da bi “razlo`ile” Newtonovo privla~evanje, bodisi da peljejo h kartezijanski teoriji potiska; zahteval je, naj bi znanost opisovala in ne razlagala z bistvenimi ali nujnimi povezavami. Ta doktrina, ki je postala ena glavnih zna~ilnosti pozitivizma, zgubi svojo oporo, ~e se sprejme na{a teorija vzro~ne razlage; to je opis, ki uporablja univerzalne hipoteze, za~etne pogoje in logi~no dedukcijo. Za Huma (ki so ga deloma anticipirali Sextus Empiricus, Al-Gazzâli in drugi) je zna~ilno, kar bi lahko imenovali najpomembnej{i prispevek k teoriji vzro~nosti; izpostavil je (proti kartezijanskemu pogledu), da ne moremo ni~ vedeti o nujnosti povezave med dogodkom A in drugim dogodkom B. Vse, kar lahko vemo, je to, da dogodkom vrste A (ali dogodkom, podobnim A-ju) zaenkrat sledijo dogodki vrste B (ali dogodki, podobni B-ju). Dejansko lahko vemo, da so dogodki bili povezani; ker pa ne vemo, ali je ta povezava nujna, lahko re~emo le to, da se je v preteklosti dobro dr`ala. Na{a teorija popolnoma priznava to Humovo kritiko. Razlikuje pa se od Huma, ker (1) izrecno formulira univerzalno hipotezo, da dogodkom vrste A vedno in povsod sledijo dogodki vrste B; in ker (2) zagovarja resni~nost izjave, da je A vzrok B-ju, pod pogojem, da je resni~na univerzalna hipoteza. – Hume je, z drugimi besedami, gledal le na sama dogodka A in B, ni pa med njima mogel najti nikakr{ne sledi vzro~ne zveze ali nujne povezave. Mi pa smo dodali tretjo re~, univerzalni zakon, in upo{tevaje ta zakon lahko govorimo o vzro~ni zvezi ali celo o nujni povezavi. Definiramo lahko npr.: dogodek B je vzro~no zvezan (ali nujno povezan) z dogodkom A le in zgolj, ~e je A vzrok B-ju (v smislu zgornje semanti~ne definicije). – Glede vpra{anja resni~nosti univerzalnega zakona lahko re~emo, da obstaja ne{teto univerzalnih zakonov, katerih resni~nosti v vsakdanjem `ivljenju nikoli ne preizpra{ujemo; skladno s tem obstaja tudi ne{teto primerov vzro~nosti, kjer v vsakdanjem `ivljenju nikoli ne preizpra{ujemo “nujne vzro~ne zveze”. Z gledi{~a znanstvene metode je stali{~e druga~no. Kajti racionalno nikoli ne moremo vzpostaviti resnice znanstvenih zakonov; kar lahko napravimo, je to, da jih resno preverjamo in odstranimo napa~ne (to je br`kone glavni poudarek moje Logik der Forschung). Skladno s tem obdr`ijo vsi znanstveni zakoni svoj hipoteti~ni zna~aj – so domneve. Konsekventno obdr`ijo vse izjave o specifi~nih vzro~nih povezavah enak hipoteti~ni zna~aj. Nikoli ne moremo biti gotovi (v znanstvenem smislu), da je A vzrok B-ju natan~no zato, ker nikoli ne moremo biti gotovi, ali ODPRTA ZNANOST 27 Karl R. Popper izre~eni kot vzroki obravnavanega dogodka, in napoved (ali bolje: dogodek, ki ga opi{e napoved) kot posledica: pravimo, naprimer, da je bila obremenitev dveh funtov za nit, ki zmore prena{ati samo en funt, vzrok temu, da se je pretrgala.” Iz te analize vzro~ne razlage lahko vidimo nekaj re~i. Ena je, da nikoli ne moremo govoriti o vzroku in posledici na absoluten na~in, ampak je en dogodek vzrok drugemu, ki je njegova posledica v povezavi z nekaterimi univerzalnimi zakoni. Res pa je, da so ti univerzalni zakoni pogosto tako trivialni (kot pri na{em primeru), da jih praviloma jemljemo za samoumevne, namesto da bi jih ozavestili. Druga je, da je raba teorije z namenom napovedovanja kakega specifi~nega dogodka zgolj drugo gledi{~e njene rabe z namenom razlage takega dogodka. Ker pa teorijo preverjamo s primerjavo napovedanih dogodkov s tistimi, ki so bili dejansko opazovani, na{a analiza tudi ka`e, kako se lahko teorije preverjajo. Ali teorijo rabimo zato, da razlagamo, napovedujemo ali preverjamo, je odvisno od na{ega interesa in tega, katere stavke /propositions/ jemljemo za dane ali dopustne. je obravnavana univerzalna hipoteza resni~na, pa ~e je {e tako dobro preverjena. Nagibali pa se bomo k temu, da bomo imeli specifi~no hipotezo, da je A vzrok B-ju, za sprejemljivej{o, bolje kot smo preverjali in potrdili ustrezno univerzalno hipotezo. (Glede moje teorije potrditve glej VII. poglavje Logik der Forschung, {e posebej str. 204, kjer obravnavam za~asne koeficiente ali indice potrditve stavkov.) (3) Glede moje teorije histori~ne razlage, ki sem jo razvil tu (glej naprej), bi rad dodal nekaj kriti~nih pripomb k ~lanku Mortona G. Whita, “Historical Explanation”, objavljenega v Mind (zv. 52, 1943, 212 ff.). Avtor sprejema mojo analizo vzro~ne razlage, kot sem jo izvirno razvil v Logik der Forschung. (To teorijo pomotoma pripisuje ~lanku C. G. Hempla, objavljenem v Journal of Philosophy v letu 1942; vendarle glej Hemplov prikaz moje knjige v Deutsche Literaturzeitung, 1937 (8), str. 310–314.) Odkrivajo~ to, kar smo nasplo{no poimenovali razlaga, White nadalje spra{uje, kaj je histori~na razlaga. Da bi odgovoril na to vpra{anje, izpostavi, da je zna~ilnost biolo{ke razlage (kot nasprotne, recimo, fizikalni) pojavljanje specifi~no biolo{kih terminov v razlagalnih univerzalnih zakonih; potem pa sklene, da bi bila histori~na razlaga tista, pri kateri tako nastopajo specifi~no histori~ni termini. Nadalje odkrije, da bi vse zakone, pri katerih se pojavi kaj takega, kot so specifi~ni histori~ni termini, bilo bolje ozna~iti za sociolo{ke, kajti obravnavani termini so bolj sociolo{kega kot zgodovinskega zna~aja; zato je na koncu prisiljen “histori~no razlago” istovetiti s “sociolo{ko razlago”. Zdi se mi o~itno, da ta pogled zanika to, kar je bilo v tem ~lanku opisano z razliko med histori~nimi in posplo{ujo~imi znanostmi ter njihovimi specifi~nimi problemi in metodami; lahko pa tudi re~em, da so razprave o problemih metode zgodovine `e zdavnaj pokazale na dejstvo, da zgodovino bolj zanimajo specifi~ni dogodki kot ob~i zakoni. V mislih imam npr. esej lorda Actona proti Bucklu, ki je bil napisan leta 1858 (najdemo ga v njegovih Historical Essays and Studies, 1908), in razpravo med Maxom Webrom in E. Meyerjem (gl. Webrove Gesammelte Aufsätze zur Wissenschaftslehre, 1922, str. 215 ff.). Tako kot Meyer je Weber pravilno poudarjal, da se zgodovina zanima za posamezne dogodke, ne pa za univerzalne zakone, in da se obenem zanima za vzro~ne razlage. Na `alost pa ga ti pravilni pogledi vodijo k temu, da se ponovno (npr. op. cit., str. 8) obrne proti pogledu, da je vzro~nost zvezana z univerzalnimi zakoni. Zdi se mi, da na{a teorija histori~ne razlage, kot je razvita v tem besedilu, odstrani te`avo in obenem razlo`i, kako se je lahko pojavila. 28 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? Zato smo pri tako imenovanih teoreti~nih ali posplo{ujo~ih znanostih (takih kot fizika, biologija, sociologija itd.) zve~ine zainteresirani za univerzalne zakone ali hipoteze. @elimo si vedeti, ali so resni~ne, in ker se nikoli ne moremo neposredno prepri~ati o njihovi resni~nosti, uporabimo metodo odstranjevanja napa~nih. Na{e zanimanje za specifi~ne dogodke, na primer pri eksperimentih, ki so opisani z za~etnimi pogoji in napovedmi, je nekako omejeno; zanimajo nas v glavnem kot sredstva za dolo~ene namene, sredstva, s katerimi lahko preverjamo univerzalne zakone, ki se pozneje dojemajo kot sami zase zanimivi in tak{ni, ki poenotijo na{e znanje. Pri uporabnih znanostih je na{ interes druga~en. In`enir, ki uporablja pri gradnji mostu fiziko, je zainteresiran predvsem za napoved: ali bo most opisane (z za~etnimi pogoji) vrste prena{al dolo~eno breme. Zanj so univerzalni zakoni sredstva za neki cilj in samoumevni. Zaradi tega so ~iste in uporabne posplo{ujo~e znanosti ustrezno zainteresirane za preverjanje univerzalnih hipotez in napovedovanje specifi~nih dogodkov. Je pa tu {e drug interes: tisti za razlago spe-cifi~nega ali posami~nega dogodka. ^e ho~emo razlo`iti tak{en dogodek, na primer cestno nesre~o, potem navadno mol~e priznavamo mno`ico trivialnih univerzalnih zakonov (takih kot to, da se kost pod dolo~enim bremenom zlomi ali da bo vsako motorno vozilo, ki tr~i s katerimkoli ~love{kim telesom, proizvedlo breme, ki zado{~a, da se kost zlomi, itd.) in smo najpoprej zainteresirani za za~etne pogoje ali vzrok, ki bi skupaj s temi trivialnimi univerzalnimi zakoni razlo`il obravnavani dogodek. Tedaj imamo navadno za~etne pogoje za hipoteti~ne in posku{amo odkriti dodatne dokaze, da bi odkrili, ali so hipoteti~no predpostavljeni za~etni pogoji resni~ni ali ne; t. j.: preverjamo te specifi~ne hipoteze tako, da iz njih izpeljemo (s pomo~jo nekaterih drugih, navadno prav tako trivialnih univerzalnih zakonov) nove napovedi, ki jih lahko primerjamo z opaz-ljivimi dejstvi. Zelo redko se nam zgodi, da bi morali skrbeti za univerzalne zakone, vpletene v tak{no razlago. To se zgodi le, ~e opazujemo kak nov ali nenavaden dogodek, kot je nepri~akovana kemi~na reakcija. ^e tak dogodek prispeva k oblikovanju in preverjanju nove hipoteze, potem je zanimiv v glavnem s stali{~a kake posplo{ujo~e znanosti. Praviloma pa – ~e se zanimamo za specifi~ne dogodke in njihove razlage – jemljemo za samoumevne vse univerzalne zakone, ki jih potrebujemo. Zdaj lahko te znanosti, ki so zainteresirane za specifi~ne dogodke in njihovo razlago, za razliko od posplo{ujo~ih znanosti imenujemo histori~ne znanosti. Tak pogled na zgodovino pojasnjuje, zakaj toliko prou~evalcev zgodovine in njene metode vztraja, da jih zanima dolo~en dogodek in ne kak{ni tako imenovani histori~ni zakoni. Z na{ega stali{~a ne more biti nobenih histori~nih zakonov. Posplo{evanje preprosto sodi ODPRTA ZNANOST 29 Karl R. Popper k druga~ni vrsti interesa, ki jo je treba ostro lo~iti od interesa za specifi~ne dogodke in njihovo vzro~no razlago, kar je naloga zgodovine. Tisti, ki jih zanimajo zakoni, se morajo obrniti k posplo-{ujo~im znanostim (na primer k sociologiji). Na{ pogled tudi pojasnjuje, zakaj je bila zgodovina pogosto opisana kot “pretekli dogodki, kot so se dejansko zgodili”. Ta opis dokaj dobro izpostavi specifi~en interes prou~evalcev zgodovine v primerjavi s prou~evalci posplo-{ujo~ih znanosti, ~eprav bomo zoper njega izrazili nekaj ugovorov. Na{ pogled razlo`i, zakaj smo pri zgodovini, veliko bolj kot pri posplo{ujo~ih znanostih, soo~eni s problemi “neskon~nih tematik”. Kajti teorije in univerzalni zakoni posplo{ujo~ih znanosti vpeljujejo enotnost kot tudi “stali{~e”; za vsako posplo{ujo~o znanost ustvarjajo svoje probleme, svoja sredi{~a zanimanj, kot tudi raziskovanj, logi~-nih konstrukcij in predstavitev. Pri zgodovini pa nimamo tak{nih poenotujo~ih teorij; ali {e bolje: kopico trivialnih univerzalnih zakonov, ki jih uporabljamo, jemljemo kot samoumevne; prakti~no so brez interesa in povsem nesposobni, da bi vnesli red v tematiko. ^e naprimer razlo`imo prvo delitev Poljske v letu 1772 tako, da poudarimo, da se ne bi mogla upirati zdru`eni sili Rusije, Prusije in Avstrije, potem mol~e uporabimo nekaj trivialnih univerzalnih zakonov, kot je ta: “^e ima od dveh armad, ki sta enako dobro obo-ro`ena in vodeni, ena velikansko premo~ v mo{tvu, potem druga nikoli ne zmaga.” (Za na{o rabo ni nobene razlike, ~e re~emo “nikoli” ali “skoraj nikoli”, kot tudi ne za kapitana HMS Pinafore.) Tak{en zakon lahko opi{emo kot sociolo{ki zakon voja{ke mo~i; je pa preve~ trivialen, da bi sociologom zbudil resen problem ali pritegnil njihovo pozornost. Ali ~e razlo`imo Cezarjevo odlo~itev, da pre~ka Rubikon, recimo, z njegovo ambicijo in energijo, potem uporabljamo nekaj zelo trivialnih psiholo{kih posplo{itev, ki bi te`ko kdaj koli pritegnile pozornost psihologa. (Dejansko ve~ina zgodovinskih razlag potiho uporablja, ne toliko trivialne sociolo{ke in psiholo{ke zakone, ampak tisto, kar sem v 14. poglavju imenoval logiko situacije; to je: poleg za~etnih pogojev, ki opisujejo osebne interese, namere in druge situacijske dejavnike, kot so to informacije, ki so tej osebi na voljo, potihoma domneva, kot nekak{no prvo pribli`no oceno, trivialen ob~i zakon, da zdrave osebe praviloma delujejo bolj ali manj racionalno.) III. Zato vidimo, da tisti univerzalni zakoni, ki jih uporablja histori~na razlaga, ne ponujajo nobenega selektivnega ali poenotujo~ega principa, nikakr{nega “stali{~a” za zgodovino. V zelo omejenem smislu se tak{no stali{~e lahko zagotovi tako, da se zgodovina omeji na zgodovino ne~esa; primeri so zgodovina politik oblasti ali ekonomskih razmerij ali tehnologije ali matematike. Toda praviloma potrebujemo dodatna selektivna na~ela, stali{~a, ki so hkrati sredi{~a 30 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? interesa. Nekatera od teh ponujajo vnaprej zami{ljene ideje, ki na neki na~in spominjajo na univerzalne zakone, tako kot na primer ideje, da je za zgodovino pomemben zna~aj “velikih mo`”, ali pa “nacionalni zna~aj”, moralne ideje, ekonomski pogoji itd. Zdaj je pomembno videti, da so mnoge “histori~ne teorije” (mogo~e bi jih bilo bolje opisati kot “kvazi-teorije”) po svoji naravi izjemno druga~ne od znanstvenih teorij. Kajti pri zgodovini (vklju~no z zgodovinskimi naravoslovnimi znanostmi, kot je to zgodovinska geologija) so dejstva, ki so nam na voljo, pogosto zelo omejena ter jih ne moremo ponavljati ali implementirati po svoji volji. Poleg tega so bila zbrana skladno z vnaprej zami{ljenim stali{~em; tako imenovani zgodovinski “viri” bele`ijo samo tista dejstva, ki se jim zdijo dovolj zanimiva za bele`enje, tako da viri praviloma vsebujejo samo dejstva, ki ustrezajo vnaprej zami{ljeni teoriji. Ker ni na voljo nobenih drugih dejstev, praviloma te ali katerekoli druge teorije ne bo mogo~e preverjati. Tak{nim nepreverljivim histori~nim teorijam lahko upravi~eno o~i-tamo, da so kro`ne, v smislu, kot je ta o~itek bil neupravi~eno spro`en proti znanstvenim teorijam. Tak{ne histori~ne teorije bom, v nasprotju z znanstvenimi teorijami, imenoval “ob~e interpretacije”. Interpretacije so pomembne, ker izra`ajo stali{~e. Videli smo, da je stali{~e vedno neizogibno, da pa je pri zgodovini le redko dosegljiva teorija, ki se lahko preverja in ima zato znanstveni zna~aj. Zato ne smemo misliti, da je lahko ob~a interpretacija potrjena z njenim strinjanjem, ~etudi z vsemi na{imi zapisi; kajti spomniti se moramo njene kro`nosti, kot tudi dejstva, da bodo vsaki~ obstajale {tevilne druge (in najbr` neskladne) interpretacije, ki se ujemajo z istimi podatki, in da redkokdaj lahko zagotovimo nove podatke, ki lahko rabijo tako kot klju~ni eksperimenti v fiziki.8 Zgodovinarji pogosto ne vidijo nobene druge interpretacije, ki bi ume{~ala dejstva bolje kot njihova; ~e pa upo{tevamo, da so celo na polju fizike, z njeno ve~jo in bolj zanesljivo zalogo dejstev, znova in znova potrebni klju~ni eksperimenti, kajti stari dr`ijo z eno od dveh tekmujo~ih in neuskladljivih teorij (upo{tevaj eklipsni eksperiment, ki je potreben pri odlo~itvi med Newtonovo in Einsteinovo teorijo gravitacije), potem bomo opustili naivno verovanje, da je kakr{na koli zbirka zgodovinskih zapisov lahko kdaj koli interpretirana na en sam na~in. To pa, seveda, ne pomeni, da so vse interpretacije enakovredne. Prvi~, vedno obstajajo interpretacije, ki niso nikoli kos sprejetim zapisom; drugi~, so nekatere, ki potrebujejo nekaj bolj ali manj verodostojnih dodatnih hipotez, da bi se izognile ovr`bi z zapisi; nadalje, so nekatere, ki so nesposobne povezati {tevilna dejstva, ki pa jih lahko pove`e druga interpretacja in toliko “razlo`i”. 8 Doktrino, da je v fiziki mogo~e napraviti klju~ne eksperimente, so napadli konvencionalisti, zlasti Duhem (cp. op. 1 k temu poglavju). Toda Duhem je pisal pred Einsteinom in pred Eddingtonovim klju~nim opazovanjem eklipse; pisal je celo pred Lummerjevimi in Pringsheimovimi eksperimenti, ki so z ovr`bo Rayleighove in Jeansove formule peljali h kvantni teoriji. ODPRTA ZNANOST 31 Karl R. Popper Skladno s tem je pomemben napredek mo`en celo znotraj polja histori~ne interpretacije. Nadalje, mo`ne so razli~ne vrste posrednih stopenj med bolj ali manj univerzalnimi “stali{~i” in tistimi zgoraj omenjenimi specifi~nimi ali singularnimi zgodovinskimi hipotezami, ki pri razlagi zgodovinskih dogodkov igrajo bolj vlogo hipoteti~nih za~etnih pogojev kot pa univerzalnih zakonov. Dovolj pogosto pa se lahko ustrezno preverjajo in so zato primerljive z znanstvenimi teorijami. Toda nekatere od teh specifi~nih hipotez zelo spominjajo na tiste univerzalne kvazi-teorije, ki sem jih poimenoval interpretacije, tako da jih lahko ustrezno uvrstimo s temi kot “specifi~ne interpretacije”. Kajti dokazi v korist tak{nih spe-cifi~nih interpretacij so po naravi pogosto tako kro`ni kot dokazi v korist nekaterih univerzalnih “stali{~”. Na primer: na{a edina avtoriteta nam lahko da samo tiste informacije o dolo~enih dogodkih, ki se skladajo z njeno specifi~no interpretacijo. Za ve~ino specifi~nih interpretacij teh dejstev lahko pri~akujemo, da bodo kro`ne v smislu, da se morajo uskladiti s tisto interpretacijo, ki je bila uporabljena pri izvirnem izboru dejstev. ^e pa tak{no snov vendar lahko interpretiramo radikalno druga~e, kot jo je na{a avtoriteta (tako pa je gotovo npr. pri na{i interpretaciji Platonovega dela), potem bi bila na{a interpretacija podobna znanstveni hipotezi. Toda v osnovi je treba upo{tevati dejstvo, da je zelo dvomljiv argument v prid neki interpretaciji to, da jo je zlahka aplicirati in da razlo`i vse, kar vemo; kajti teorijo lahko preverjamo le, ~e lahko poi{~emo nasprotne primere. (To to~ko skoraj vsaki~ spregledajo ob~udovalci razli~nih “odkrivajo~ih filozofij”, zlasti psiho-, socio-in histori~ni analitiki; te pogosto zapelje lahkotnost, s katero se lahko povsod uporabijo njihove teorije.) @e prej sem rekel, da so interpretacije lahko neuskladljive; vendar pa to niso tako dolgo, dokler jih razumemo zgolj kot kristalizacije dolo~enih stali{~. Na primer interpretacija, da ~lovek postopno napreduje (k odprti dru`bi ali kak{nemu drugemu cilju), je neskladna z interpretacijo, da postopno drsi nazaj ali nazaduje. Toda “stali{~e” tistega, ki gleda na ~love{ko zgodovino kot zgodovino napredka, ni nujno neskladno s tistim, ki nanjo gleda kot na zgodovino nazadovanja; to pomeni, da bi lahko pisali zgodovino ~love{kega napredka k svobodi (vsebujo~ npr. zgodbo boja proti su`enjstvu) in drugo zgodovino ~love{kega nazadovanja in zatiranja (vsebujo~ mogo~e tak{ne re~i, kot je vpliv bele rase na obarvane); tema dvema zgodovinama ni treba biti v konfliktu; {e ve~, lahko sta si komplementarni, tako kot bi bila dva pogleda na isto pokrajino z dveh razli~nih gledi{~. Ta premislek /consideration/ je upo{tevanja vreden /considerable/. Ker ima vsaka generacija svoje te`ave in probleme in zato lastne interese in stali{~a, sledi, da ima vsaka generacija pravico do pregleda in reinterpretacije zgodovine na svoj na~in, ki je komplementaren tistemu prej{njih generacij. Konec koncev zgodovino {tudiramo zato, ker nas za- 32 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? nima9 , in mogo~e, ker se `elimo nau~iti kaj o na{ih lastnih problemih. ^e pod vplivom neuporabne ideje objektivnosti ne pomi{-ljamo predstaviti zgodovinske probleme z na{ega stali{~a, potem zgodovina ne more rabiti nobenemu od teh dveh namenov. Ne bi smeli misliti, da je na{e stali{~e, ~e ga zavestno in kriti~no uporabimo na primeru, inferiorno glede na tistega pisatelja, ki naivno verjame, da ne interpretira in da je dosegel raven objektivnosti, ki mu dopu{~a, da predstavi “dogodke, kot so se dejansko zgodili”. (Ker so v skladu s histori~no metodo, verjamem, da so upravi~eni celo tako priznano osebni komentarji, kot jih najdemo v tej knjigi.) Pri prezentaciji dejstev je najpomembneje zavedati se osebnega stali{~a in biti kriti~en, t. j. izogibati se, kolikor je to mo`no, nezavednim in zato nekriti~nim nagibom. V vsakem drugem oziru mora interpretacija govoriti zase; potem bodo njena plodnost, sposobnost osvetlitve zgodovinskih dejstev, kot tudi njen interes za aktualne zadeve, njena sposobnost, da osvetli aktualne probleme, tudi njene zasluge. ^e povzamemo: ne more biti nobene zgodovine “preteklosti, kot se je dejansko zgodila”; obstajajo lahko le interpretacije zgodovine, in nobena od teh ni dokon~na; vsaka generacija si ima pravico zgraditi svojo. Pa ne samo, da si ima pravico zgraditi lastne interpretacije, ima tudi nekak{no obvezo, da to napravi; kajti nujno potrebno ji je odgovoriti. Vedeti ho~emo, kako so na{e te`ave zvezane s preteklostjo, in videti ho~emo ~rto, ob kateri bi lahko napredovali proti re{itvi tega, kar ~utimo in kar izberemo za na{e glavne naloge. Potreba, na katero se ne odgovori z racionalnimi in fair sredstvi, je tista, ki proizvede historicisti~ne interpretacije. Pod tem pritiskom historicist zamenja racionalno vpra{anje “Kaj moramo izbrati kot najbolj pere~e probleme, kako nastanejo, in po katerih poteh bi lahko napredovali k re{itvi?” z iracionalnim in navidezno fakti~nim vpra{anjem “Po kateri poti gremo? Katera je v bistvu vloga, ki nam jo je namenila zgodovina, da jo igramo?”. Vendar, ali sem upravi~en historicistom odrekati pravico, da interpretirajo zgodovino na svoj na~in? Ali nisem pravkar razglasil, da ima vsakdo tak{no pravico? Moj odgovor na to vpra{anje je, da so historicisti~ne interpretacije posebne vrste. Interpretacije, ki so potrebne in upravi~ene, in tiste druge, ki smo jih zavezani sprejeti, sem rekel, da jih lahko primerjamo z `arometi. Pustimo jih, da delujejo na na{o preteklost, in upamo, da s svojo refleksijo os-9 Odvisnost zgodovine od na{ega interesa sta priznala oba: E. Meyer in njegov kritik M. Weber. Meyer pi{e (Zur Theorie und Methodik der Geschichte, 1902, str. 37): “Na{ /.../ interes /.../ bo pogojeval razpon kulturnih vrednot, ki pogojuje /.../ zgodovino.” Weber, slede~ Rickerta, vedno znova vztraja, da je obratno: na{ interes odvisen od idej o vrednem; gotovo se ne moti v tem, vendar pa ni~esar ne doda k metodolo{ki analizi. Vendar pa ni nobeden od teh avtorjev izpeljal revolucionarne konsekvence – ker je vsa zgodovina odvisna od na{ega interesa –, da lahko obstajajo zgolj zgodovine in nikoli “zgodovina”, zgodba o razvoju ~love{tva, “kot se je zgodila”. ODPRTA ZNANOST 33 Karl R. Popper vetljujejo sedanjost. Nasprotno temu se historicisti~na interpretacija lahko primerja z `arometom, ki ga usmerimo na sebe same. S tem je te`ko, ~e ne nemogo~e, videti karkoli od okolice, to pa ohromi na{a dejanja. Naj prevedemo to metaforo: historicist ne prepozna, da smo mi tisti, ki izbiramo in urejamo zgodovinska dejstva, temve~ verjame, da “zgodovina sama” ali “zgodovina ~love{tva”, prek svojih notranjih zakonov, pogojuje nas, na{e probleme, na{o prihodnost in celo na{e stali{~e. Namesto da bi spoznali, da bi zgodovinske interpretacije morale odgovoriti na potrebo, ki raste iz prakti~nih problemov in odlo~itev, s katerimi se soo~imo, historicist verjame, da se v na{i `elji za histori~no interpretacijo izra`a sama temeljna intuicija, da lahko s kontemplacijo zgodovine odkrijemo skrivnost, bistvo ~lo-ve{ke usode. Historicizem je tu, da odkrije Pot, po kateri je ~love{tvu usojeno, da gre; tu je zato, da odkrije Klju~ k zgodovini /The Clue to History/ (kot temu pravi J. Macmurray) ali pa Smisel zgodovine. I V. Toda ali obstaja tak{en klju~? Ali je v zgodovini smisel? Tu ne bi `elel na~eti problema pomena “smisla”; za samoumevno imam, da je ve~ini ljudi zadosti jasno, kaj mislijo, ko govorijo o “smislu zgodovine” ali o “smislu ali namenu `ivljenja”.10 V tem smislu, v smislu, v katerem je zastavljeno vpra{anje smisla zgodovine, odgovarjam: Zgodovina nima smisla. Da bi podal razloge za tak{no mnenje, moram najprej povedati nekaj o tisti “zgodovini”, ki jo imajo v mislih ljudje, ko se spra{ujejo, ali ima smisel. Do zdaj sem govoril o “zgodovini”, kot da ne potrebuje nobene razlage. To ni ve~ mogo~e; kajti pojasniti `elim, da preprosto ne obstaja “zgodovina” v pomenu, v katerem o njej govori ve~ina ljudi; to pa je vsaj en razlog, zaradi katerega pravim, da nima smisla. Kako pride ve~ina ljudi do rabe termina “zgodovina”? (“Zgodovina” mislim v pomenu, ko govorimo o knjigi, ki govori o zgodovini Evrope – ne pa v pomenu, ko govorimo o tem, da je to zgodovina Evrope.) O njej se nau~ijo v {oli in na univerzi. O njej berejo knjige. Vidijo, kaj je v knjigah obravnavano pod imenom “zgodovina sveta” ali “zgodovina ~love{tva”, ter se nanjo navadijo gledati kot na bolj ali manj kon~ne serije dejstev. Potem verjamejo, da ta dejstva vzpostavljajo zgodovino ~love{tva. Videli pa smo `e, da je podro~je dejstev neskon~no bogato in da mora biti selekcija. Glede na na{e interese bi lahko naprimer pisali o zgodovini umetnosti ali jezika ali prehrambnih navad ali tifusu (glej Zinsserjevo Rats, Lice, and History). Seveda ni ni~ od tega zgodovina Glede tega zavra~anja razprave problema “pomena smisla” (Ogden in Richards), ali bolje, “pomenov smisla” (H. Gomperz) cp. 11. poglavje, zlasti opombe 26, 47, 50 in 51. Glej tudi opombo 25 k temu poglavju. 34 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? ~love{tva (tudi ~e so vzete vse skupaj). Kar imajo ljudje v mislih, ko govorijo o zgodovini ~love{tva, je bolj zgodovina egiptovskega, babilonskega, perzijskega, mezopotamskega in rimskega imperija itd., vse do na{ih dni. Z drugimi besedami: govorijo o zgodovini ~love{tva, s tem pa mislijo, o ~emer so se u~ili v {oli, zgodovino politi~ne oblasti. Zgodovine ~love{tva ni, obstajajo zgolj ne{tete zgodovine ~love{kega `ivljenja vseh vrst in vidikov. In ena od teh je zgodovina politi~ne oblasti. Ta je povzdignjena v zgodovino sveta. To pa je, tako menim, `alitev vsakr{nega spodobnega koncepta ~love{tva. Te`ko, da je bolj{a od obravnave zgodovine poneverb ali zasu`njevanja ali zastrupljevanja kot zgodovine ~love{tva. Kajti zgodovina oblastnih politik ni ni~ drugega kot zgodovina mednarodnega zlo~ina in mno`i~nih umorov (res pa, vklju~no z nekaj poskusi, da se to zatre). Ta zgodovina se pou~uje v {olah in nekateri najve~ji zlo~inci so povzdignjeni v njene junake. Ali res ni ni~ takega kot univerzalna zgodovina v pomenu konkretne zgodovine ~love{tva? Ne more biti nobene. Verjamem, da mora biti to odgovor vsakega humanista, zlasti vsakega kristjana. Konkretna zgodovina ~love{tva, ~e bi bila kakr{na koli, bi morala biti zgodovina vseh ljudi. Morala bi biti zgodovina vseh ~love{kih upov, bojev in trpljenj. Kajti ni nobenega ~loveka, ki bi bil po-membnej{i od katerega koli drugega. Seveda pa ni mogo~e napisati tak{ne konkretne zgodovine. Delati moramo abstrakcije, zanemarjati in selekcionirati. S tem pa pridemo do mnogih zgodovin; med drugimi tudi do zgodovine mednarodnega zlo~ina in mno`i~nega umora, ki sta se reklamirala kot zgodovina ~love{tva. Toda zakaj je bila izbrana prav zgodovina oblasti in ne, na primer, religije ali poezije? Je nekaj razlogov. Eden je ta, da oblast vpliva na vse nas, poezija pa samo na nekatere. Drugi je ta, da so ljudje nagnjeni k ~a{~enju oblasti. Ne more pa biti dvoma, da je ~a{~enje oblasti najslab{a vrsta ~love{kega malikovanja, ostanek obdobja je~e in ~love{ke slu`nosti. Strah, ~ustvo, ki je upravi~eno zani~evano, poraja ~a{~enje oblasti. Tretji razlog, zakaj je politika oblasti postavljena za jedro “zgodovine”, je ta, da so tisti, ki so bili na oblasti, `eleli biti ~a{~eni ter so imeli mo~, da so to vsilili. Mnogi zgodovinarji so pisali pod nadzorom vladarjev, generalov in diktatorjev. Vem, da se bodo ti pogledi soo~ili z najmo~nej{im nasprotovanjem z mnogih strani, vklju~no z nekaterimi zagovorniki kr{~an-stva; ~etudi ni skoraj ni~ v Novi zavezi, kar bi podpiralo to doktrino, se pogosto, kot del kr{~anske dogme, obravnava, da se bog razodeva v zgodovini; da ima zgodovina smisel; da je njen smisel sredstvo Boga. Historicizem se zato {teje za nujni element religije. Jaz tega ne priznavam. Trdim, da je ta pogled ~isto malikovanje in praznoverje, ne zgolj s stali{~a racionalista in humanista, ampak tudi s kr{~anskega stali{~a samega. Kaj je v ozadju tega teisti~nega historicizma? Skupaj s Heglom gleda na zgodovino – politi~no zgodovino – kot na oder, ali bolje: kot nekak{no razpotegnjeno shakespearsko igro; in gledalci dojemajo ODPRTA ZNANOST 35 Karl R. Popper bodisi “velike zgodovinske osebnosti” ali pa abstraktno ~love{tvo kot junake te igre. Potem vpra{ajo: “Kdo je napisal to igro?” Mislijo, da dajo pobo`en odgovor, ko odgovorijo: “Bog”. A se motijo. Njihov odgovor je ~isto bogokletstvo, kajti igre ni napisal Bog (in to vedo), temve~ profesorji zgodovine pod nadzorom generalov in diktatorjev. Ne zanikam, da je zgodovino prav tako upravi~eno interpretirati s kr{~anskega stali{~a kot tudi s katerega koli drugega stali{~a; gotovo je treba poudariti, koliko dolgujejo vplivu kr{~anstva, na primer, na{i zahodni cilji in smotri, humanizem, svoboda, enakost. Obenem pa je edina racionalna kot tudi kr{~anska dr`a, sploh glede zgodovine svobode, tista, da smo sami odgovorni zanjo, v enakem pomenu, kot smo odgovorni za to, kar napravimo iz svojih `ivljenj, in da nas lahko sodi le na{a vest in ne na{ posvetni uspeh. Teorija, da se Bog in Njegova sodba razodevata v zgodovini, je nerazlo~ljiva od teorije, da je posvetni uspeh zadnja sodba in upravi~ilo na{ih dejanj; pripelje do istih re~i kot doktrina, da bo zgodovina presodila oz. da je prihodnost mo~nej{a od pravice; to pa je isto kot tisto, kar sem poimenoval “moralni futurizem”.11 Trditi, da se Bog razodeva v tem, kar navadno imenujemo “zgodovina”, zgodovina mednarodnega zlo~ina in mno`i~ne morije, pa je bogoskrunstvo; kajti tisto, kar se dejansko zgodi znotraj podro~ja ~love{kih `ivljenj, ta kruta in obenem otro{ka zadeva skoraj nikoli ne omenja. @ivljenje pozabljenega, neznanega posameznika; njegove skrbi in radosti, njegovo trpljenje in smrt, to je od vekomaj stvarna vsebina ~love{ke izku{nje. ^e bi se to dalo povedati v zgodovini, potem zagotovo ne bi rekel, da je bogoskrunstvo videti v tem bo`ji prst. Toda take zgodovine ni in ne more biti; in vsa zgodovina, ki obstaja, na{a zgodovina Velikih in Mogo~nih, je v najbolj{em primeru plehka komedija; je komi~na opera, ki jo igrajo sile, ki so za njo (primerljivo s Homerjevo komi~no opero o olimpskih silah za prizori{~em ~love{kih bojev). Eden na{ih najhuj{ih nagonov, malikovalsko ~a{~enje oblasti, uspeha, nas je peljal k temu, da verjamemo, da je resni~na. In v tej, {e celo ne ~love{ko narejeni, ampak ~love{ko potvorjeni “zgodovini” si nekateri kristjani upajo videti bo`jo roko! Upajo si razumeti in vedeti, kaj On ho~e, ko Mu podtaknejo svoje malenkostne histori~ne interpretacije! “Nasprotno”, pravi teolog K. Barth v svojem Credu, “pri~eti moramo s priznanjem /.../, da vse, kar mislimo, da vemo, ko re~emo šBog’, Ga ne dosega ali obsega /.../, temve~ predstavlja vsaki~ enega od na{ih samo-iz-mi{ljenih in samo-narejenih idolov, bodisi da gre za šduha’, šnaravo’, 11 O moralnem futurizmu gl. 22. poglavje. 12 Cp. K. Barth, Credo (1936), str. 12. Glede Barthove pripombe proti “neo-protestantski doktrini o oznanjenju Boga v zgodovini”, cp. op. cit., 142. Glej tudi heglovski vir te doktrine, naveden v besedilu k opombi 49, 12. poglavje. Cp. tudi opombo 51, 24. poglavje. Za naslednjo navedbo cp. Barth, op. cit., 79. Glede moje opombe, da Kristusova zgodba ni “zgodba neuspele /.../ nacionalisti~ne revolucije”, se nagibam natan~no k temu; glej knjigo Jesus Basileus R. Eislerja. V nobenem primeru ne gre za zgodbo o posvetnem uspehu. 36 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? šusodo’ ali šidejo’ /.../”.12 (Prav prevzemanje te dr`e “neopro-testantske doktrine oznanjanja Boga v zgodovini” ozna~i Barth za “nedopustno” in za prila{~anje “Kristusove kraljevske vloge”.) S kr{~anskega stali{~a ne gre zgolj za nevednost, ki je plod takih poskusov; bolj gre za anti-kr{~ansko dr`o. Kajti ~e `e kr{~anstvo karkoli u~i, potem u~i, da ni odlo~ilen posvetni uspeh. Kristus je “trpel pod Poncijem Pilatom”. Znova navajam Bartha: “Kako je Poncij Pilat pri{el v Credo? Takoj je mogo~e preprosto odgovoriti: gre za datum.” Zato ~lovek, ki je bil uspe{en, ki je predstavljal zgodovinsko mo~ svojega ~asa, igra tukaj zgolj tehni~no vlogo indikacije, kdaj so se ti dogodki zgodili. Kateri pa so bili ti dogodki? Ni~ nimajo opraviti z oblastno-politi~nim uspehom, z “zgodovino”. Niso niti zgodba o neuspe{ni nenasilni nacionalisti~ni revoluciji `idovskega ljudstva (a la Gandhi) proti rimskim osvajalcem. Dogodki niso bili ni~ drugega kot trpljenje ~loveka. Barth vztraja, da se beseda “trpi” nana{a na celoto Kristusovega `ivljenja in ne zgolj na njegovo smrt; pravi13: “Jezus trpi. Zato ne zmaga. Ne triumfira. Ni uspe{en /.../ Dosegel ni ni~ drugega razen /.../ svojega kri`anja. Isto lahko re~emo o njegovem razmerju do svojega ljudstva in njegovih u~encev.” Moj namen pri navajanju Bartha je pokazati, da ni zgolj moje “racionalisti~no” ali “humanisti~no” stali{~e tisto, ki mu je ~a{~enje zgodovinskega uspeha nezdru`ljivo z duhom kr{~anstva. Kr{~anstvu niso pomembna zgodovinska dejanja mo-go~nih rimskih osvajalcev, ampak to (~e uporabim Kierkegaardov izraz14), “kar je nekaj ribi~ev dalo svetu”. Kljub temu pa vse teisti~ne interpretacije zgodovine posku{ajo v njej videti, kot da bi bila, npr. v zgodovini oblasti in zgodovinskem uspehu, posneta manifestacija bo`je volje. Na ta napad na “doktrino oznanjenja Boga v zgodovini” se bo najbr` odgovorilo, da je uspeh, njegov posmrtni uspeh, s katerim se Kristusovo neuspe{no zemeljsko `ivljenje kon~no oznani ~love{tvu kot najve~ja duhovna zmaga; da je bil uspeh, ki so ga dokazali sadovi njegovega u~enja, in s katerim je bila potrjena prerokba “Zadnji bodo prvi in prvi zadnji”. Z drugimi besedami, da je bil zgodovinski uspeh kr{~anske Cerkve tisti, skozi katerega se je manifestirala sama bo`ja volja. To pa je najnevarnej{a ~rta obrambe. Njena implikacija, da je posvetni uspeh Cerkve argument v prid kr{~anstvu, pomeni jasno pomanjkanje vere. Zgodnji kristjani niso imeli tovrstnega posvetnega opogumljanja. (Verjeli so, da mora vest soditi mo~15 in ne obratno.) Tisti, ki menijo, da zgodovina uspeha kr{~anskega nauka oznanja bo`jo voljo, bi se morali vpra{ati, ali je ta uspeh res uspeh v duhu kr{~anstva; in ali ni ta duh triumfiral v ~asu, ko je bila Cerkev preganjana, ne pa v ~asu, ko je bila Cerkev zmagovalna. Katera 13 Cp. Barth, op. cit., 76. 14 Glej Kierkegaardov dnevnik iz 1854; glej nem{ko izdajo (1905) njegove Knjige sodbe, str. 135. 15 Cp. opomba 57 k 11. poglavju in besedilo. ODPRTA ZNANOST 37 Karl R. Popper Cerkev je bolj utele{ala ta duh, Cerkev mu~encev ali zmagovalna Cerkev inkvizicije? Zdi se, da je veliko takih, ki bi veliko tega priznali in trdili, kot to tudi po~no, da je sporo~ilo kr{~anstva namenjeno krotkim, hkrati pa vseeno verjeli, da je to sporo~ilo historicisti~no. Izrazit predstavnik tak{nega pogleda je J. Macmurray, ki v The Clue to History odkriva bistvo kr{~anskega nauka v zgodovinski prerokbi in ki vidi v njegovem utemeljitelju odkritelja dialekti~nega zakona “~lo-ve{ke narave”. Macmurray meni16 , skladno s tem zakonom, da mora politi~na zgodovina nujno pripeljati do “svetovne socialisti~ne skupnosti. Temeljnega zakona ~love{ke narave ni mogo~e kr{iti ... Krotki so tisti, ki bodo podedovali svet.” Toda ta historicizem, s svojim zamenjevanjem upanja z gotovostjo, mora peljati v moralni futurizem. “Zakon ne more biti kr{en.” Tako smo lahko, na psi-holo{kih temeljih, gotovi, da kar koli `e delamo, bo peljalo do istega rezultata; da mora celo fa{izem na koncu peljati v svetovno skupnost; tako da ni kon~ni rezultat odvisen od na{ih moralnih odlo~itev in da ni potrebe, da bi skrbeli po na{ih odgovornostih. ^e nam je re~eno, da smo na znanstvenih temeljih lahko gotovi, da “bodo zadnji prvi in prvi zadnji”, je to kaj drugega kot zamenjava vesti s histori~no prerokbo? Ali ne pride ta teorija nevarno blizu (seveda proti nameram njihovih avtorjev) opozorilu: “Bodi moder in si vzemi k srcu to, kar ti pravi utemeljitelj kr{~anstva, kajti bil je velik psiholog ~love{ke narave in velik prerokovalec zgodovine. Pridru`i se ve~ini krotkih, ker je to, skladno z neuklonljivimi znanstvenimi zakoni ~love{ke narave, najbolj gotova pot, da pridemo na vrh!” Tak{no vodilo zgodovini implicira ~a{~enje uspeha; implicira, da bodo krotki odre{eni, ker bodo na zmagoviti strani. Marksizem, in zlasti to, kar sem opisal kot marksisti~no histo-ricisti~no moralno teorijo, to prevede v jezika psihologije ~love{ke narave in religiozne prerokbe. Gre za interpretacijo, ki po implikaciji najve~ji dose`ek kr{~anstva vidi v dejstvu, da je njegov utemeljitelj predhodnik Heglu – priznano nadmo~en. Ne bi smeli napak razumeti mojega vztrajanja pri tem, da se uspeh ne bi smel ~astiti, da ta ne more biti na{ razsodnik in da nas ne bi smel zaslepiti, {e posebej pa mojih poskusov pokazati, da se v tej dr`i strinjam s tem, kar verjamem, da je pravi kr{~anski nauk. Niso namenjeni temu, da podprejo dr`o “ne-posvetnosti”, ki sem jo kritiziral v zadnjem poglavju.17 Ne vem, ali je kr{~anstvo z onega sveta, zagotovo pa u~i, da je edini na~in dokazovanja posameznikove vere s ponujanjem prakti~ne (in posvetne) pomo~i tistemu, ki jo potrebuje. Gotovo je tudi mogo~e kombinirati dr`o skrajne zadr`anosti in celo zani~evanja posvetnega uspeha v pomenu mo~i, slave in bogastva s poskusi delati najbolje na tem svetu in pospe{evati cilje, ki se jih je kdo odlo~il sprejeti Cp. zaklju~ne stavke Macmurrayeve The Clue to History (1938; str. 237). Cp. zlasti opombo 55 k 24. poglavju in besedilo. 38 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? z jasnim namenom, da jih bo uresni~il; ne zaradi uspeha ali priznanja zgodovine, temve~ zaradi njega samega. Mo~no oporo nekaterih od teh pogledov, zlasti o nezdru`ljivosti historicizma in kr{~anstva, je mogo~e najti v Kierkegaardovi kritiki Hegla. ^eprav se Kierkegaard ni nikoli povsem osvobodil Heglove tradicije, v kateri je bil vzgojen18 , si je bil redkokdo bolj kot on na jasnem, kaj pomeni heglovski historicizem. “Bili so,” je pisal Kier-kegaard19 , “`e pred Heglom poskusi, da bi se pojasnila /.../ zgodovina. Previdnost /bo`ja/ se je lahko le nasmehnila, ko je videla te poskuse. Ni pa se povsem smejala, kajti v tem je bila ~love{ka, po{tena iskrenost. Toda Hegel! Tu rabim Homerjev jezik. Kako so se bogovi krohotali! Tak odvraten mali profesor, ki je preprosto videl skozi nujnost ~esarkoli in vsega, kar je, in ki zdaj vso to re~ igra na lajno: poslu{ajte, vi bogovi Olimpa!” Kierkegaard nadaljuje nana{ujo~ 18 Kierkegaard je {tudiral na univerzi v Koebenhavnu, v ~asu intenzivnega in celo nekoliko agresivnega heglovstva. Zlasti vpliven je bil teolog Martensen. (Glede agresivnega odnosa cp. sodbo koebenhavnske Akademije proti Scho-penhauerjevemu nagrajenemu eseju “Temelji morale” iz leta 1840. Zelo verjetno je, da se je prav prek te zadeve Kierkegaard seznanil s Schopenhauerjem, v ~asu, ko je bil v Nem~iji {e neznan.) 19 Cp. Kierkegaardov Dnevnik iz leta 1853; glej nem{ko izdajo njegove Knjige sodbe, str. 129, iz katere je ta odlomek prosto preveden. Kierkegaard ni edini kr{~anski mislec, ki protestira proti Heglovemu historicizmu; videli smo (cp. opombo 12 k temu poglavju), da je proti temu protestiral tudi Barth. Posebej zanimivo kritiko Heglove teleolo{ke interpretacije zgodovine je ponudil kr{~anski filozof M. B. Foster – velik ob~udovalec (~e `e ne privr`enec) Hegla – na koncu svoje knjige The Political Philosophies of Plato and Hegel. Poglavitna to~ka njegove kritike, ~e ga razumem prav, je v temle. S teleolo{ko interpretacijo zgodovine Hegel na njenih razli~nih stopnjah ne vidi smotrov samih, ampak zgolj sredstva za povzro~anje kon~nih smotrov. Hegel se je motil, ko je domneval, da so zgodovinski fenomeni ali obdobja sredstva za dosego cilja, ki jih lahko razumemo in navedemo kot nekaj, kar je mogo~e razlo~iti od samih fenomenov, in to tako, da se namen lahko razlo~i od dejanj, ki ga ho~ejo uresni~iti, ali razlo~iti nauk /moralo/ od igre (~e napa~no menimo, da je edini namen igre, da prena{a neko moralo). Foster izjavlja, da ta domneva ka`e na nesposobnost razlikovanja med delom ustvarjalca in instrumentalista, tehnika ali “Demiurga”. “/.../ nize del ustvarjanj lahko razumemo kot razvoj,” pi{e Foster (op. cit., str. 201–3), “/.../ brez jasnega koncepta cilja, h kateremu peljejo /.../ slika nekega obdobja, se lahko npr. razume, da se je razvila iz prej{njega obdobja, ne da bi jo razumeli kot najbolj{i pribli`ek k popolnosti ali cilju. (...) Podobno lahko /.../ razumemo politi~no zgodovino kot razvoj, ne da bi jo razlagali kot teleolo{ki proces. – Toda Heglu, tu in drugod, primanjkuje vpogled v pomen ustvarjanja.” Pozneje Foster pi{e (op. cit., str. 204, poudarki so delno moji): “Hegel gleda na dr`o tistih, ki zagotavljajo, da obstaja na~rt /bo`je/ Previdnosti, hkrati pa zanikajo, da ga je mo~ spoznati, kot na znak neprimernosti religioznih predstav /.../ Gotovo je neprimerno izre~i, da je na~rt Previdnosti nedoumen, toda resnica, ki jo neprimerno izra`a, ni ta, da je bo`ji na~rt spoznaven, temve~ da Bog, kot ustvarjalec in ne Demiurg, sploh ne dela po na~rtu.” Mislim, da je ta kritika odli~na, ~eprav lahko ustvarjanje umetni{kih del, v zelo druga~nem smislu, napreduje glede na “na~rt” (ne pa glede na cilj ali smoter); kajti lahko je poskus uresni~itve ne~esa takega kot platonska ideja teka dela – popolnega modela pred njegovim mentalnim o~esom ali u{esom, ki ga slikar ali glasbenik ho~eta kopirati. (Cp. opombo 9 k 9. poglavju in opombi 25–26 k 8. poglavju.) ODPRTA ZNANOST 39 Karl R. Popper se na napad20 ateista Schopenhauerja zoper kr{~anskega apologeta Hegla: “Branje Schopenhauerja mi je dalo ve~ zadovoljstva, kot lahko to izrazim. To kar pravi, je popolna resnica; poleg tega – Nemci so si to zaslu`ili – je tako grob, kot je to lahko samo Nemec.” Toda Kierkegaardovo izra`anje je skoraj prav tako brezobzirno kot Scho-penhauerjevo; Kierkegaard potem pravi, da je heglovstvo – ki ga ozna~i: “ta briljantni duh gnilobe” – “najbolj priskutna od vseh oblik zanikrnosti”; govori o “plesnobi izumetni~enosti”, “intelektualni pohoti” in “nesramnem bli{~u popa~enosti”. In res, na{a intelektualna kot tudi eti~na izobrazba je popa~ena. Pervertirana je z ob~udovanjem odli~nosti, na~ina, kako se stvari izre~ejo, ki zasede mesto kriti~nega pretresanja izre~enih stvari (in udejanjenih stvari). Pervertirana je z romanti~no idejo bli{~a stopnje Zgodovine, na kateri smo igralci. Vzgojeni smo tako, da igramo z enim o~esom proti gledalstvu. Ves problem vzgoje ~loveka za zdravo presojo lastne pomembnosti glede drugih posameznikov je povsem zme{an s to etiko slave in usode, z moralo, ki vzdr`uje izobra`evalni sistem, ki {e vedno temelji na klasiki z njenim romanti~nim pogledom na oblast in zgodovino in romanti~no plemensko moralo, ki sega k Heraklitu; sistem, ~igar poslednji temelj je ~a{~enje oblasti. Namesto trezne kombinacije individualizma in altruizma (~e lahko spet uporabim te oznake21) – torej namesto stali{~a kot: “Kar je v resnici pomembno, so ~love{ki posamezniki, toda s tem ne mislim, da sem jaz tisti, ki pomeni veliko” – je za samo po sebi umevno vzeta romanti~na kombinacija egoizma in kolektivizma. To je namre~ romanti~no pretiravanje pomembnosti sebstva, njegovega ~ustvenega `ivljenja in njegovega “samo-izra`anja”; s tem pa tudi napetost med “osebnostjo” in skupino, kolektivom. Ta zavzame mesto drugih posameznikov, drugih ljudi, ne dopu{~a pa razumnih osebnih razmerij. “Vladaj ali se podvrzi” je implicitno geslo te dr`e; bodisi bodi Velik mo`, Junak, ki se bori z usodo in si prislu`i slavo (“Ve~ji kot je padec, ve~ja je slava,” pravi Heraklit), ali pa sodi k “mno`icam” in se podredi vodstvu in se `rtvuj vi{jim ciljem svojega kolektiva. V tem pretiranem poudarjanju pomena napetosti med sebstvom in kolektivom je nevroti~en, histeri~en element, in ne dvomim, da je v tej histeriji, oz. reakciji na pritisk civilizacije, skrivnost mo~ne ~ustvene privla~-nosti etike ~a{~enja junakov, etike dominacije in podrejanja.22 Na koncu vsega tega pa obstaja prava te`ava. Medtem ko je popolnoma jasno (kot smo videli v poglavjih 9 in 24), da bi se politiki Glede Schopenhauerjevih napadov na Hegla, ki jih navaja Kierkegaard, cp. 12. poglavje, npr. besedilo k opombi 12 in zaklju~ne stavke. Delno citirani Kierkegaardov odlomek je op. cit., str. 130. (Pozneje je Kierkegaard v opombi vstavil “panteisti~no” pred “gnilobo”.) Cp. 6. poglavje, zlasti besedilo k opombi 26. Glede Heglove etike dominacije in podrejanja, cp. opombo 25 k 11. poglavju. O etiki ~a{~enja junakov cp. 12. poglavje, zlasti besedilo k opombam 75 ff. 40 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? morali omejiti na boj proti zlu, namesto da se borijo za “pozitivne” ali “vi{je” vrednote, kot je sre~a itd., pa je u~itelj na~eloma v druga~ni situaciji. ^eprav ne bi smel svojim u~encem vsiljevati svojih lestvic “vi{jih” vrednot, pa bi gotovo moral poskusiti spodbuditi njihovo zanimanje za te vrednote. Skrbeti bi moral za du{e svojih u~encev. (Ko je Sokrat rekel svojim prijateljem, naj skrbijo za svoje du{e, je on skrbel zanje.) Zato pri vzgoji gotovo obstaja nekaj takega kot romanti~ni ali estetski element, ki pa ne bi smel vstopiti v politiko. ^eprav je to na~eloma res, pa je za na{ izobra`evalni sistem skoraj neuporabno. To pa zato, ker predpostavlja prijateljsko razmerje med u~iteljem in u~encem, razmerje, ki ga lahko, kot je bilo pokazano v poglavju 24, vsakdo prekine. (Sokrat je izbral svoje spremljevalce, oni pa njega.) Veliko {tevilo u~encev v na{ih {olah vse to onemogo~a. Zaradi tega postanejo poskusi vsiljevanja vi{jih vrednot ne le neus-pe{ni, vztrajati je treba, da le-ti {kodijo – kar je bolj konkretno in javno od nameravanih idealov. Spoznati je treba, da je na~elo, da ne smemo {koditi tistim, ki so nam zaupani, prav tako temeljno za izobra`evanje, kot je za medicino. “Ne {kodi” (in zato: “ponudi mladim tisto, kar najbolj nujno potrebujejo, zato da postanejo neodvisni od nas in sposobni samostojne izbire”) bi bil najvrednej{i smoter na{ega izobra`evalnega sistema, ~igar uresni~itev pa je nekako oddaljena, ~eprav zveni skromno. Namesto tega so modni “vi{ji” cilji, kot je to “polni razvoj osebnosti”, ki so zna~ilno romanti~ni in celo bedasti. Prav zaradi vpliva takih romanti~nih idej se individualizem {e vedno ena~i z egoizmom, kot je to po~el Platon, altruizem pa s kolektivizmom (npr. z zamenjavo skupinskega egoizma za indi-vidualisti~ni egoizem). To pa prepre~uje jasno formulacijo glavnega problema, problema, kako ohraniti razumno presojo lastne pomembnosti v razmerju do drugih posameznikov. Kajti ~uti se – in po pravici –, da moramo stremeti k ne~emu onkraj nas samih, ne~emu, ~emur se lahko posvetimo in za kar bi se lahko `rtvovali. Sklepa se, da mora biti to nekaj kolektivnega in z lastnim “zgodovinskim poslanstvom”. Zato nam pravijo, da se `rtvujmo, obenem pa zagotavljajo, da bomo tako napravili odli~no kup~ijo. Re~e se, da se bomo `rtvovali, zato pa dosegli ~ast in slavo. Postali bomo “glavni igralci”, junaki na Odru Zgodovine; z majhnimi tveganji bomo dosegli velike nagrade. To je dvomljiva morala dobe, v kateri je {tela le neznatna manj{ina, nih~e pa se ni brigal za navadne ljudi. To je morala tistih, ki lahko pridejo v u~benike zgodovine, ker so politi~ni ali intelektualni aristokrati. Nikakor ne more biti morala tistih, ki podpirajo pravi~nost in enakopravnost; kajti zgodovinska slava ne more biti pravi~na, dose`ejo pa jo le zelo redki. [tevilni, ki so pravi~ni in vredni ali pa zaslu`nej{i, bodo za zmerom pozabljeni. Mogo~e bi morali priznati, da je Heraklitova etika – doktrina, da je najvi{ja nagrada tista, ki nam jo lahko ponudi le potomstvo – nekoliko bolj{a od eti~ne doktrine, ki nas zdaj u~i, naj stremimo k nagradi. Ni ODPRTA ZNANOST 41 Karl R. Popper pa to tisto, kar potrebujemo. Potrebujemo etiko, ki kljubuje uspehu in nagradi. Tak{ne etike nam ni treba izumiti. Ni nova. U~ilo jo je kr{~anstvo, vsaj v svojih za~etkih. Obenem jo u~i sodobno industrijsko, pa tudi znanstveno sodelovanje. Zdi se, da je romanti~na historicisti~na morala slave na sre~o v zatonu. To ka`e neznani vojak. Spoznavamo, da anonimno `rtvovanje pomeni prav toliko, ~e ne ve~. Temu ustrezna mora biti na{a eti~na vzgoja. Izobra`eni moramo biti, da opravljamo svoje delo; da se `rtvujemo za to delo, ne pa zaradi nagrade ali izogibanja sramoti. (Povsem druga zadeva je dejstvo, da vsi potrebujemo nekaj opogumljanja, upanja, nagrade in celo graje.) Svoje opravi~ilo moramo najti v lastnem delu, v tem, kar sami po~nemo, in ne v fiktivnem “smislu zgodovine”. Vztrajam pri tem, da zgodovina nima smisla. Ta trditev pa ne pomeni, da je vse, kar lahko storimo, to, da prestra{eno gledamo na zgodovino politi~ne oblasti ali pa da jo jemljemo kot kruto {alo. Kajti lahko jo razlagamo glede na politi~ne probleme, katerih re{itve nameravamo izbrati za na{ ~as. Zgodovino oblastnih politik lahko razlagamo s stali{~a na{ega boja za odprto dru`bo, za vladavino uma, za pravico, svobodo, enakost, za nadzor mednarodnega kriminala. ^eprav zgodovina nima ciljev, ji lahko vsilimo te na{e smotre: in ~eprav zgodovina nima smisla, ji lahko damo smisel. Tu se spet sre~ujemo s problemom narave in konvencije.23 Niti narava niti zgodovina nam ne moreta povedati, kaj bi morali storiti. Niti naravna niti zgodovinska dejstva ne morejo odlo~iti namesto nas, ne morejo pogojevati ciljev, ki jih bomo izbrali. Mi smo tisti, ki v naravo in v zgodovino vpeljemo smoter in pomen. Ljudje niso enaki; lahko pa se odlo~imo, da se bomo borili za enake pravice. ^love{ke institucije, kot je to dr`ava, niso racionalne, lahko pa se odlo~imo, da se bomo borili, da bodo racionalnej{e. Mi sami, pa tudi na{a obi~ajna govorica, smo v celoti bolj ~ustveni kot racionalni; lahko pa poskusimo postati nekoliko racionalnej{i, lahko se izurimo, da svojega jezika ne rabimo kot orodje samoizra`anja (kot bi to rekli na{i romanti~ni vzgojitelji), temve~ kot sredstvo racionalne komunikacije.24 Zgodovina sama – mislim seveda na zgodovino oblastnih politik, ne pa ne-eksistentne zgodbe o razvoju ~love{tva – nima ne cilja ne smisla, lahko pa se odlo~imo, da ji damo oboje. Damo ji lahko na{ boj za odprto dru`bo in proti njenim sovra`nikom (ki potem, ko so stisnjeni v kot, skladno s Paretovimi nasveti, protestirajo vedno s humanitarnimi ob~utki); in lahko jih interpretiramo skladno s tem. Kon~no, isto lahko re~emo o “smislu `ivljenja”. Na nas je, da odlo~imo, kak{en bo smisel `ivljenja, ki Cp. 5. poglavje (zlasti besedilo k opombi 5). “Izrazimo” se lahko na ve~ na~inov, ne da bi kar koli sporo~ali. Glede na{e naloge rabe jezika za racionalno sporazumevanje in o potrebi po ohranjanju meril jasnosti jezika cp. opombi 19 in 20 k 24. poglavju in opombo 30 k 12. poglavju. 42 ODPRTA ZNANOST Ali ima zgodovina kakr{en koli smisel? bo dolo~al na{e cilje.25 Verjamem, da je v temelju ta dualizem dejstev in odlo~itev.26 Dejstva kot taka nimajo pomena; pridobijo ga le z na{imi odlo~itvami. Historicizem je zgolj eden od mnogih poskusov preseganja tega dualizma; rodi ga strah, ker se umika spoznanju, da smo kon~no odgovorni celo za merila, ki jih izberemo. Tak poskus pa mi pomeni natanko to, kar navadno opi{emo kot praznoverje. Kajti predpostavlja, da lahko `anjemo tam, kjer nismo sejali; posku{a nas prepri~ati, da bo vse {lo in moralo iti v redu, ~e bomo {li zgolj v korak z zgodovino, ter da z na{e strani ni potrebna nikakr{na temeljna odlo~itev; na{o odgovornost posku{a prenesti na zgodovino in zato na igro demoni~nih sil onkraj nas samih; na{a dejanja posku{a utemeljiti na skritih namenih teh sil, ki se nam lahko razodenejo le prek misti~nih inspiracij in intuicij; zato na{a dejanja in nas same postavlja na moralno raven ~loveka, ki izbere svojo sre~no {tevilko na loteriji tako, da ga navdihnejo horoskopi in sanje.27 Historicizem, tako kot igre na sre~o, rodi na{e zdvomljenje v racionalnost in odgovornost na{ih dejanj. Je poni`ano upanje in poni`ana vera, poskus nadomestka upanja in vere, ki izvirata iz na{ega moralnega navdu{enja in zani~evanja uspeha, z zanesljivostjo, ki izvira iz psevdo-znanosti; psevdo-znanosti zvezd, ali “~love{ke narave”, ali zgodovinske usode. Trdim, da historicizem ni le racionalno nevzdr`en, je tudi v nasprotju z vsako religijo, ki u~i o pomenu vesti. Kajti taka religija se mora skladati z racionalisti~no dr`o do zgodovine in njenim poudarjanjem na{e vrhovne odgovornosti za na{a dejanja in njene vplive na smer zgodovine. Res je, potrebujemo upanje; delovati in Ta pogled problema “pomena `ivljenja” lahko primerjamo z Wittgensteinovim pogledom na problem “smisla `ivljenja” v Logi~no-filozofskem traktatu (str. 187): “Re{itev problema `ivljenja je videti v izginjanju tega problema.” – (Ali je to vzrok temu, da ljudje, ki se jim je `ivljenje po dolgem dvomljenju razjasnilo, potem ne morejo re~i, v ~em je ta smisel.) O Wittgensteinovem misticizmu glej tudi opombo 32 k 24. poglavju. Glede tu ponujene interpretacije zgodovine cp. opombi 61 (I.) k 11. poglavju in 27 k temu poglavju. Cp. npr. opombo 5 k 26. poglavju in opombo 19 k 24. poglavju. Pripomnim lahko, da je svet dejstev v sebi nepopoln (ker lahko vsako odlo~itev razlagamo kot dejstvo). Zato je nemogo~e za vedno izpodbiti monizem, ki trdi, da obstajajo le dejstva. Neizpodbitnost pa ni vrlina. Idealizma npr. tudi ne moremo izpodbiti. Zdi se, da je eden od historicisti~nih motivov ta, da historicist ne vidi tretje alternative poleg dveh, ki ju dovoli: bodisi da svet obvladujejo nadmo~ne sile z “bistveno usodo” ali heglovskim “Umom”, ali pa gre zgolj za iracionalno kolo sre~e, ki je na ravni igre na sre~o. Vendar pa obstaja tudi tretja mo`nost: da lahko mi vanj vna{amo um (cp. opombo 19 k 24. poglavju); ~etudi svet ne napreduje, lahko napredujemo mi, individualno kot tudi s sodelovanjem. To tretjo mo`nost je jasno izrazil H. A. L. Fisher v svoji History of Europe (zv. I, str. vii, poudarki so moji; delno citiran v besedilu opombe 8 k 21. poglavju): “Neko intelektualno navdu{enje /.../ me je zanikalo. Ljudje, modrej{i in bolj u~eni od mene, so v zgodovini razpoznali zasnovo, ritem, predeterminiran vzorec. Meni so te harmonije prikrite. Vidim lahko le en nepri~akovan polo`aj, ki sledi drugemu, kakor sledi val valu, le eno veliko dejstvo, zaradi katerega – ker je enkratno in ne more biti nobenih posplo{itev – velja zgodovinarju le eno varno pravilo: da bi moral priznati /.../ igro naklju~nega in nepredvidenega.” Takoj po tem odli~nem napadu na historiciste (s poudarjenimi odlomki cp. opombo 13 k ODPRTA ZNANOST 43 Karl R. Popper `iveti brez upanja je onkraj na{e zmogljivosti. Ne potrebujemo pa ve~ in ne sme nam biti dano ve~. Ne potrebujemo gotovosti. Zlasti religija ne bi smela biti nadomestek za sanje in pote{itev; prav tako ne bi smeli spominjati na posest sre~ke ali zavarovalne police. Historicisti~ni element religije je element malikovanja in praznoverja. Ta poudarek dualizma dejstev in odlo~itev pogojuje na{ odnos do tak{nih idej kot je “napredek”. ^e mislimo, da zgodovina napreduje ali da smo zavezani napredku, potem zagre{imo enako napako kot tisti, ki verjamejo, da ima zgodovina smisel, ki ga lahko odkrijemo, ne pa da ji ga damo. Napredovati pomeni gibati se k nekak{nemu cilju, k cilju, ki obstaja za nas kot ~love{ka bitja. “Zgodovina” tega ne zmore; samo mi, ~love{ki individui, lahko to storimo; to lahko napravimo z obrambo in ja~anjem tistih demokrati~nih institucij, od katerih je odvisna svoboda in z njo tudi napredek. To pa bomo morali delati bolje, takoj ko se bomo v ve~ji meri ovedeli dejstva, da je napredek odvisen od nas, od na{e budnosti, na{ih naporov, jasnosti konceptov na{ih ciljev in realizma28 njihovega izbora. Namesto da se postavljamo kot preroki, moramo postati ustvarjalci lastne usode. Nau~iti se moramo delati stvari najbolje, kot zmoremo, in se izogibati svojim napakam. In ko bomo opustili idejo, da bo na{ sodnik zgodovina oblasti, ko bomo opustili strahove, ali nam bo zgodovina sodila ali ne, potem bomo nekega dne mogo~e uspeli obvladati to mo~. Po tej poti lahko celo upravi~imo zgodovino po na{i potrebi. Takega upravi~enja je zelo potrebna. 13. poglavju) Fisher nadaljuje: “To ni doktrina cinizma in obupa. Dejstvo napredka je jasno in z velikimi ~rkami napisano na listu zgodovine; napredek pa ni zakon narave. Podro~je, ki ga je osvojila ena generacija, lahko druga izgubi.” Ti zadnji trije stavki zelo jasno predstavijo tisto, kar sem ozna~il kot “tretjo mo`nost”, zaupanje v na{o odgovornost, prepri~anje, da je vse odvisno od nas. Zanimivo je videti, kako Toynbee (A Study of History, zv. V., 414) to Fisherjevo izjavo razlaga kot reprezentacijo “moderne vere Zahoda v vsemogo~nost Naklju~ja”. Ni~ ne bi moglo bolj jasno pokazati dr`e historicista in njegove nezmo`nosti videti tretjo mo`nost. To pa tudi mogo~e pojasni, zakaj posku{a ube`ati domnevni “vsemo-go~nosti naklju~ja” v prepri~anje o vsemogo~nosti sile v ozadju zgodovinskega odra – t. j. v historicizem. (Cp. tudi opombo 61 k 11. poglavju.) Mogo~e bi lahko celoviteje navedel Toynbeejev komentar Fisherjevega odlomka (ki ga Toynbee citira k besedi “nepredvidljiv”): “Tega ble{~e~e izra`enega odlomka”, pi{e Toynbee, “ne moremo zavrniti kot domislek u~enjaka; kajti pisec je liberalec, ki oblikuje prepri~anje, ki ga je liberalizem prevedel iz teorije v dejanje... Ta moderna zahodna vera v vsemogo~nost naklju~ja je v devetnajstem stoletju kr{~anske ere, ko se je {e zdelo, da gre zahodnemu ~loveku dobro, rodila politiko laissez faire /.../” (Toynbee ne razlo`i, zakaj bi zaupanje v napredek, za katerega smo sami odgovorni, pomenilo vero v vsemogo~nost Naklju~ja in zakaj bi proizvedlo politiko laissez faire.) 28 Z “realizmom” izbora na{ih ciljev mislim, da bi morali izbrati cilje, ki jih je mogo~e realizirati v razumnem ~asu, in da bi se morali izogibati oddaljenih in nejasnih utopi~nih idealov, razen ~e ne opredeljujejo bolj neposrednih ciljev, ki so vredni sami po sebi. Cp. zlasti na~ela postopnega socialnega in`eniringa, o katerem razpravljamo v 9. poglavju. Kon~ni rokopis I. zvezka prve izdaje te knjige je bil dokon~an oktobra 1942, II. zvezka pa v februarju 1943. 44 ODPRTA ZNANOST Sir Ernst Gombrich The Open Society and Its Enemies: Spomini na njeno objavo pred petdesetimi leti* Pred petdesetimi leti je iz{la v dveh delih izdana knjiga Karla Popperja The Open Society and Its Enemies. Razume se samo po sebi, da je bilo pred tem veselim dogodkom dolgo obdobje pripravljanja in negotovosti. V bistvu je od trenutka, ko je Popper poslal tipkopis iz Nove Zelandije v medvojno Anglijo, trajalo celi dve leti in pol do njegove objave, in ko se je to zgodilo, sta bila skupaj z `eno `e na ladji, ki ju je peljala v London, v novo `ivljenje tu na L. S. E. ^eprav je od vsega tega `e zelo dale~, se mi na sre~o ni treba zana{ati na spomin o teh dogodkih, kajti sam sem bil vanje precej vpleten in zato sem prejemal mnogo pisem, ki sem jih seveda shranil. Ve~ino vojnega ~asa so bila tak{na letalska pisma iz tujine miniaturizirana, da bi prihranili pri prostoru in te`i, in sam imam poleg druge korespondence, ki se nana{a na njegovo slu`bo tu na L. S. E., ni~ manj kot petindevetdeset tak{nih aerogramov. Vsi skupaj so zelo zanimivo branje in vse, kar lahko poskusim, je to, da vam dam primere iz teh pre`ivelih dokumentov. Vendar pa najprej {e nekaj besed o ozadju. * Javno predavanje na London School of Economics, 12. junij 1995. Predavanje objavljamo s prijaznim dovoljenjem sira Gombricha in Melitte Mew. Popper je bil sedem let starej{i od mene, in ~eprav sem o njem sli{al v svojem rodnem Dunaju, sva se tam sre~evala le be`no. Zgodilo pa se je, da je moj o~e, ki je bil odvetnik, pre`ivel zakonsko dolo~eno pripravni{tvo pri Karlovem o~etu, ki je bil prav tako pravnik. Morala sta ostati v stiku tudi kasneje, kajti Karl mi je v enem svojih pisem omenil, da je v ~asu, ko mu je umrl o~e, moj o~e veliko pomagal. Kakorkoli `e, najino prijateljstvo sega v pomlad 1936, ko sem bil mladi raziskovalec na Warburg institutu. Popper je takrat pri{el v Anglijo na povabilo Susan Stebbing. Eden najinih skupnih znancev mu je najbr` dal moj naslov. Oba sva `ivela v neznosnih enosobnih stanovanjih v Paddingtonu in vse pogosteje sva se sre~evala. Še vedno se spomnim, kako sem bil enkrat dovolj nepreviden, da sem mu omenil, da sem prebral pamflet Rudolfa Carnapa glede vpra{anja o umu drugih in da se mi je zdel zanimiv. Karl je bil vidno razburjen. “Zelo sem razo~aran, da se ti je zdel zanimiv,” je rekel in od tedaj dalje sem postal nekoliko selektiven pri tem, kar sem mu povedal. Leta 1936 sem bil star sedemindvajset, Popper pa {tiriintrideset. Z `eno sva obiskala njega in njegovo `eno Hennie med kraj{im bivanjem na Dunaju. Zopet sva ju sre~ala, ko sta leta 1937 pred odhodom na Novo Zelandijo spet za nekaj dni ODPRTA ZNANOST 45 Sir Ernst Gombrich ostala v Londonu. Nova Zelandija, kot je enkrat napisala Hennie, pa je bila “na pol poti do Lune”. Po izbruhu vojne leta 1939 sem se pridru`il BBC-jevemu Listening Postu oziroma Monitoring Serviceu. Spomnim se, da sem pisal Karlu, verjetno `e pred tem datumom, ampak ne vem, da bi prejel kak{en odgovor. V maju 1943, ko se je BBC preselil v Reading, sem prejel njegovo pismo, datirano s 16. aprilom – prvo od petindevetdesetih. Kasneje se je izkazalo, da Karl ni vedel, kje sem `ivel, in da je moj naslov po naklju~ju dobil od skupnega znanca. In tako se za~ne saga o tej knjigi, prepletena s {e eno o njegovi docenturi tu, za katero ga je spodbudil Hayek, naj zanjo zaprosi. “Dragi Ernst,” se je za~elo pismo, “`e dolgo nisem sli{al ni~esar od tebe in bil sem zelo vesel, da sem dobil tvoj naslov. Mo~no upam, da je s teboj in s tvojo dru`ino vse v redu. Razlog, zakaj nisi sli{al ni~esar o naju, pa je, da sem pisal knjigo. Tipkopis je gotov; njegov naslov je Social Philosophy for Everyman. (Ima pribli`no 700 strani, to je okoli 280.000 besed.) Prepri~an sem, da je knjiga aktualna in da je njena objava nujna – ~e sploh kdo lahko re~e kaj takega, ko je edina res pomembna stvar ta, da zmagamo v vojni. Knjiga je neka nova filozofija politike in zgodovine ter preizkus principov demokrati~ne rekonstrukcije. Sku{a tudi prispevati k razumevanju totalitarnega upora proti civilizaciji in pokazati, da je ta star vsaj toliko kot na{a civilizacija sama.” Naj tu za trenutek prekinem, da omogo~im Popperjevemu lastnemu opisu, da se vpije: da je totalitarni upor proti civilizaciji star vsaj toliko kot na{a civilizacija sama. Ob~utek imam, da je bilo preve~ bralcev te knjige bodisi navdu{enih ali razburjenih z njeno obse`no polemiko in da je prakti~no spregledalo njeno osrednjo poanto. Knjiga ponuja pojasnjevalno hipotezo za vztrajno sovra{tvo do odprte dru`be. Totalitarne ideologije so interpretirane kot odziv na to, kar je opisano kot napor civilizacije, oziroma kot odziv na ob~utek toka, ki je povezan s tranzicijo iz zaprtih plemenskih dru`b iz preteklosti v individualisti~no civilizacijo, ki izvira iz Aten v petem stoletju pr. n. {. To lahko imenujete psiholo{ka diagnoza, ~eprav Karl najbr` ne bi sprejel tega opisa brez podrobne razlage. Kakorkoli `e, moram se vrniti k njegovemu pismu. “Zaradi velikanskih po{tnih in drugih te`av je popolnoma nemogo~e, da bi knjigo poslal zalo`niku od tod in jo tu prejel v primeru zavrnitve; to bi namre~ pomenilo do eno leto zamude v primeru ene same zavrnitve. Zato bi potreboval koga v Angliji, ki bi po{iljal tipkopis razli~nim zalo`nikom...” Osemindvajstega aprila, potem ko je prejel mojo privolitev, mi je poslal tipkopis skupaj s pismom in drugimi materiali. “Nerodno mi je, ker ti nisem pisal tako dolgo ~asa... Ne morem ti povedati, koliko mi pomeni, da si tam in da bo{ skrbel za tipkopis. Niti predstavljati si ne more{, kako popolnoma brezupno in osamljeno se ~lovek pogosto po~uti v moji situaciji... Toda moram ti povedati, kaj se je dosedaj dogajalo s knjigo, odkar sem jo oktobra 1942 kon~al. Sli{al sem bil, da je pomanjkanje papirja manj{e v ZDA; tudi razdalja je manj{a. Zaradi tega sem eno kopijo poslal ameri{ki veji Macmillana (ki je, sklepam vsaj, precej neodvisna od angle{kega Macmillana). Isto~asno sem pisal edinemu prijatelju v ZDA, katerega naslov sem vedel, in ga prosil, naj opravi stvari v mojem imenu. Macmillan je knjigo zavrnil, ne da bi jo vsaj prebrali. In to je bolj ali manj vse, kar vem po {estih mesecih. Moj prijatelj ni na `alost napravil ~isto ni~, ~eprav je imel popolna navodila. Niti se ni potrudil pisati pred 16. februarjem, da bi mi sporo~il prejem tipkopisa, ~eprav ga je dobil v decembru! In v tem sporo~ilu ni napisal ni~esar o tem, kaj je med tem ~asom napravil (ker ni napravil ni~esar in o~itno ne bo napravil ni~esar); samo ~estital je (sic) za moj trud, da sem napisal tako ogromno knjigo. Ne dol`im ga preve~, vendarle to ni njegova knjiga, toda razumel bo{, kaj pomeni prejeti tak{no povsem prazno pismo po {estih mesecih ~akanja! Situacija je dejansko precej grozna. ^e ~lovek napi{e knjigo, imam ob~utek, da mu ni treba biti prisiljen prosja~iti, naj mu jo preberejo in natisnejo.” Iz kasnej{ih pogovorov vem, seveda, kdo je bil ta nezanesljivi prijatelj, toda no~em odkriti njegovega imena. Izkazalo se je, da le ni napravil popolnoma ni~esar. Z ob~utkom nemo~i ob tak{nem delu, ki je bilo mo~no oddaljeno od njegovega podro~ja, ga je poslal znanemu profesorju politologije z ene od “Ivy League”1 Op. prev.: Gre za osem starih in uveljavljenih univerz v Zdru`enih dr`avah, ki veljajo za presti`ne; Gombrich ne navaja, na kateri univerzi natan~no je u~il omenjeni profesor. 46 ODPRTA ZNANOST The Open Society and Its Enemies: Spomini na njeno objavo pred petdesetimi leti univerz. ^ez ~as mu je bil tipkopis vrnjen s sporo~ilom, da je nemogo~e zagovarjati izid tak{ne knjige, ki tako nespo{tljivo govori o Platonu. V paketu, ki sem ga prejel, sem skupaj s tipkopisom na{el skrbno oblikovano pismo, za katerega je Karl `elel, da ga po{ljem zalo`nikom. Poleg pa so bile {e tri stra{ne strani, ki so bile naslovljene “Kaj bi rad, da napravi{”. V njih je bilo glede na za`elenost razvr{~enih sedemnajst zalo`nikov s svojimi naslovi in osemnajst to~k navodil, nekatere celo s podnaslovi a), b), c), ampak naj navedem le to~ko pet. “Prilagam dve razli~ni naslovni strani: šA Social Philosophy For Everyman’ in šA Critique of Political Philosophy’... Razlog, zakaj imam dve naslovni strani, je ta, da nisem zadovoljen z nobeno od njiju. Kaj bi rekel na šA Social Philosophy For Our Time’? (Preve~ domi{ljavo?)”. ^etrtega maja mi je Karl pisal {e eno dolgo pismo, v katerem je spremenil vrstni red zalo`nikov. Do tedaj nismo imeli veliko predstav o tem, kako Popperjeva dejansko `ivita v Novi Zelandiji, ampak 29. julija nam je Hennie na treh straneh poslala zelo `ivahno pismo, iz katerega bi rad navedel nekaj odlomkov. @iviva na obrobju mesta, na gri~ih s prekrasnim razgledom preko Christchurcha in Canteburyjskih ravnic: “Podnebje je skoraj tako popolno, kot so stvari v tem svetu lahko, dolga poletja z obiljem sonca... Postane pa strahotno suho... in gojenje zelenjave ni tako preprosto. Mo~no se trudim v tem malo ~asa, ki ga imam, in od oktobra do maja jeva le doma pridelano zelenjavo, v glavnem grah, fi`ol, krompir, korenje, {pina~o, zeleno, solato in paradi`nike. V bistvu ni nikoli povsem dovolj, zato morava to kar najbolje izkoristiti. Preostanek leta imava iz ekonomskih razlogov v glavnem prehrano iz korenja in ri`a. Karlova pla~a ni bila nikoli ustrezna in sedaj postaja manj ustrezna kot kdajkoli... Med semestrom lahko Karl dela samo ob koncih tedna, toda med poletnimi po~itnicami je delal prakti~no 24 ur na dan. Zadnje tri ali {tiri mesece je skoraj popolnoma iz~rpan; komaj je sploh {el v posteljo, ker ni mogel spati... Karl je zaklju~il le dva dni, preden se je spet za~el pouk. Oba dneva, ki sta nama ostala od “po~itnic”, sva pre`ivela na morju in pojedla toliko sladoleda, kolikor sva ga lahko (dolgo pred tem sem `e na~rtovala, da bova konec proslavila s toliko sladoleda, kot ga ho~eva).” Uboga Hennie! – ^esar ni povedala v svojem pismu, je, kako trdo je delala ona sama pri knjigi in korespondenci, skoraj dan in no~. Precej kasneje (24. oktober 1944) nam je pisala: “To sploh ni pravo pismo, kar nekaj tol~em po pisalnem stroju... seveda je štol~i po stroju’ strahotno pretirano – jaz tipkam najslab{e, kar je sploh mogo~e, in ve~ ko prete~e ~asa od zadnjih morastih let tipkanja, manj razumem, kako na svetu sem sploh uspela.” Naj dodam kot pojasnilo, da je Karl vselej pisal na roko, in to v teko~i, jasni pisavi {olskega u~itelja. Nisem mogel drugega, kot da se nasmehnem, ko sem v Sothebyjevem katalogu pod neko fotografijo videl opis: “Popperjev pisalni stroj.” Mo~no dvomim, da se je Karl sploh kdaj dotaknil tipkovnice. Hennie je prepustil, da v ~asu, ki ga je opisala kot morasta leta, natipka in pretipka brez{tevilne verzije in popravke. Ne da ji ni bil Karl popolnoma predan: krepko je trpel, ko je bila bolna. Toda prepri~an je bil, da je morala pomembnost njegovega dela vselej prehiteti njegovo lastno udobje, udobje Hennie in morda celo moje lastno, kot se je izkazalo v prihodnje. Med tem, 19. avgusta, sem prejel dolgo pismo, v katerem se je posvetil nekaterim kriti~nim pripombam, za katere me je spodbudil, da jih zapi{em med branjem njegove knjige. Naprimer: “Popolnoma se strinjam s tvojo pripombo, da je ~love~anska demokrati~na pozicija na Zahodu zgodovinsko in emocionalno osnovana na kr{~anstvu. Toda to dejstvo nima nobenih posledic za mojo teorijo. Ali ne?” Najbr` sem mu ugovarjal tudi, da je o~rnil Hegla, da pa ni spregovoril o Schopenhauerju, in na to je odgovoril: “^eprav je bil Schopenhauer reakcionar, egoisti~no osredoto~en le na varnost svojih vlaganj (odprto to priznava), njegova popolna intelektualna integriteta ni sporna. Pravzaprav njegova švolja’ ni ni~ bolj{a kot Heglov šDuh’. Toda kar Schopenhauer pove in kako to pove, zadostno dokazuje, da je bil po{ten mislec; napravil je vse, kar je mogel, da bi bil razumljiv. Hegel ni nameraval biti razumljiv; `elel je napraviti vtis, `elel je o~arati bralca. Schopenhauer je vselej pisal smiselno in v~asih zelo smiselno; njegova kritika Kantove filozofije je eno najbolj lucidnih in dragocenih filozofskih pisanj v nem{~ini sploh. Reakcionar je lahko povsem po{ten. Toda Hegel ni bil po{ten.” Vendar pa ne smem dajati vtisa, kot da se je najino dopisovanje pogosto obrnilo v filozofske ODPRTA ZNANOST 47 Sir Ernst Gombrich zadeve. Morda je bila le {e ena tak{na prilo`nost, ko sem mu poslal “Three Ways of Thought in Ancient China” Arthurja Waleyja, kajti bil sem presene~en nad nekaterimi podobnostmi njegove analize Grkov in razmer, ki jih je opisal Waley. Popper mi je odgovoril s tem, da so ga “Kitajci vedno zelo privla~ili, da pa (je) preve~ srame`ljiv glede mo`nosti ustrezne interpretacije. Še posebej ob dejstvu, kako zelo je bil napa~no interpretiran Platon, navkljub temu, da sta njegovo mi{ljenje in jezik neposredno vplivala na na{e lastno.” To je ostalo njegovo stali{~e. Pri njem nikoli ni bilo preprosto zbuditi zanimanja za druge civilizacije, ker je imel ob~utek, da mu manjka njihov kontekst. Sedaj pa {e nekaj o drugi temi iz te simfonije. Devetega decembra 1943 je pisal: “Pred nekaj dnevi sem prejel zares prepri~ljiv Hayekov aerograf, katerega neutrudna prijaznost mi obljublja ni~ manj kot spremembo celotnega `ivljenja.” Hayeka so bili prosili, naj poizve, ali bi Karl sprejel docenturo na L. S. E. Ker bi moralo biti prosto mesto objavljeno, je Hayek Karlu priporo~il, naj naro~i “svojemu prijatelju, ki v va{em imenu opravlja stvari tu pri nas, da vas prijavi, ko bo objava iz{la. V ta namen mu morate priskrbeti tudi vse obi~ajne podatke...” “Torej, moj dragi šprijatelj, ki v mojem imenu opravlja{ stvari tam pri vas’,” je nadaljeval Karl, “vidi{, da nimam izbire: moram te zopet nadlegovati, ~eprav bi ti to nadvse rad prihranil.” Štiri dni kasneje je Karl pisal: “Oba sva seveda nadvse razburjena in pretresena zaradi Hayekovega aerografa glede docenture na L. S. E. Mislim, da je ne bom dobil, ker imam tako malo objav; vendar bova vseeno zelo razo~arana, seveda, ~e je ne dobim, ~eprav se posku{ava kar najbolje utrditi pred tak{nim razvojem dogodkov. Tako lepo sem napredoval z novo razpravo o verjetnosti, toda zdaj: šMoj mir je izginil, moje srce je te`ko.’ Ne misli, da nisem hvale`en. Nih~e ne more biti bolj hvale`en Hayeku, kot sem sam. Gotovo je moral garati zame. In moralni u~inek, ki ga ima to name, je strahoten.” Zaradi tega sem od Karla prejel nadaljnja navodila, njegov `ivljenjepis, seznam referenc ter besedila in priporo~ila, ki jih je imel. Takrat ali morda malo kasneje sem prejel tudi dve in pol strani s komentarji o opombah v knjigi. Karl je, seveda, ugotovil, da se zdijo opombe pretirano obse`ne in kompleksne, in tudi sam sem predlagal nekaj stvari. Ni treba povedati, da je poskusil dokazati, da je njegova razporeditev edina mo`na: “Besedilo sem posku{al nadvse natan~no razdeliti tako, da bo popolnoma zadostno bralcu, ki pripada zgolj izobra`enemu ob~instvu in ki ni nabru{en v znanosti. Ni~ v besedilu ni takega, kar bi bilo te`ko razumeti brez opomb. Ogromno dela sem porabil prav za to.” Njegovi komentarji zares razkrivajo pomembnost, ~e je to prava beseda, ki jo je Karl pripisoval knjigi. “Sem definitivno proti kraj{anju. Prepri~an sem, da je knjiga dovolj dragocena, da je v~asih lahko malenkost manj kraj{a, kot bi jo lahko morda napravil. Ne poznam nobenega dela, za katerega bi ne bilo mogo~e re~i isto, pogosto {e celo v ve~jem obsegu. Knjiga je bila napisana z neobi~ajno skrbnostjo; ne poznam nikogar, ki bi bil tako natan~en in osredoto~en na vsak detajl, kot sem sam; tako da knjiga, kot vsakdo hipoma prizna, dose`e redko raven jasnosti in enostavnosti; in gre za delo, ki je, kot bo{ tudi sam priznal, nabito z mislimi na vsaki posamezni strani. Popolnoma zavra~am pomislek, da obstaja kakr{enkoli notranji razlog za kraj{anja. Zunanji razlog je, priznam, v tem, da je knjiga zelo obse`na. Toda, ker so obi~ajni ljudje besedilo prebrali v enem koncu tedna, ne more biti predolga. In kar zadeva mo`nosti, da bi knjigo prodali: obi~ajni inteligentni ljudje ne marajo biti obravnavani kot nepismeni ali kot imbecili. Pripravljeni so kupiti debelo knjigo, celo ponosni so na to... Vem, da v knjigi ni niti ene strani, na kateri ne bi bilo polno upo{tevanja vrednih misli. Tega ne bi mogli re~i za tako zelo veliko knjig.” Gotovo je imel prav. In potem se je za~elo obdobje, ko mi je neprestano po{iljal popravke in spremembe, ki naj bi jih napravil v tipkopisu. Še vedno ni bil povsem prepri~an o naslovu in v pismu 22. tistega meseca me je vpra{al: “Kaj misli{ o šThe Open Society and Its Enemies’ ali pa o šThe Social Philosophy of our Time’, ta zadnji naslov je seveda zelo domi{ljav.” Pozimi in pomladi 1943 oziroma 1944 sem mu moral poro~ati o mnogih razo~aranjih in o {tevilnih zalo`nikih, ki so knjigo zavrnili. Prepri~an sem, da je to zgodbo mogo~e povedati o mnogih knjigah, toda tu jo lahko dokumentiram. Kakorkoli `e, v februarju 1944 sem prejel pismo Herberta Reada, tedanjega direktorja Routledgea, ki mi je sporo~il, da mu je Hayek poslal Karlov tipkopis. “Neznansko sem impresioniran, toda 48 ODPRTA ZNANOST The Open Society and Its Enemies: Spomini na njeno objavo pred petdesetimi leti preden knjigo predstavim svojim kolegom, bi bil vesel, ~e bi mi prijazno poslali nekaj ve~ informacij o njenem avtorju.” To sem tudi storil in Herbert Read je to sprejel z navdu{enjem. Karl je od Routledgea prejel pogodbo aprila 1944, toda hipoma so ga za~ele skrbeti avtorske pravice iz ZDA. Tedaj je za~el knjigo popravljati in mene je zadol`il, naj popravke vnesem v tipkopis. Res je da sem dobil njegovo privolitev, da si priskrbim pomo~, privolitev, ki je bila klju~na, kajti nenazadnje sem moral tudi sam opravljati svoje delo. Tridesetega aprila, recimo, mi je sporo~il, da po{ilja “z isto po{to enajst drugih aerografov s popravki. Videti so ve~, kot so v resnici,” je pisal Karl, toda meni so se zdeli kar zadosti. Izrazil je tudi upanje, da se nih~e drug ne bo dotaknil besedila, s ~imer je potrdil, kar sem tudi sam izkusil: “Vse prepogosto sem odkril, da so popravki stvari napravili {e slab{e. Brez dvoma vsak predlog za popravek dokazuje, da nekaj ni povsem v redu; toda vse prepogosto se izka`e, da je popravilo {e slab{e kot prvotna napaka.” ^etrtega septembra mi je poleg tega oznanil tudi to, da je celotno sedmo poglavje napisal na novo. Seveda je prispelo tudi to. Upam, da lahko navedem nekaj dalj{i primer pisma, kakr{na so v tem ~asu prispevala zelo pogosto. “V svojem dana{njem tipkanem aerografu sem omenil, da so najbolj pomembne zgolj zaporedne {tevilke razdelkov, kar zadeva poglavje 12. Sedaj bi rad to popravil: obstaja tudi napa~en citat, ki ga je nujno treba zamenjati. Gre za citat na 281. strani tipkopisa, in sicer od “Zato” v vrstici 5 do konca odstavka v vrstici 7. Predlagam popravek teh vrstic v skladu z mojim “Popravki k poglavju 12”, aerograf 4. Vendar pa bi to pomenilo, da zamenjamo odstavek na strani 281 z drugim, ki je pribli`no 2 vrstici dalj{i. ^e bi to pomenilo te`ave, potem predlagam, da se odlomek “Zato...” zamenja z naslednjim, ki je pribli`no enako dolg. ++ Dr`ave lahko sklenejo soglasja, toda same so mo~nej{e kot soglasja (t.j. lahko jih razdrejo).++ V tem primeru bi zadostovalo, ~e se popravi ustrezna opomba 72, preprosto tako, da se v tretji vrstici te opombe “336” zamenja s ++330++. ^e pa bi bilo dovolj prostora za moj prvotni popravek k strani 281, potem pa bi moralo biti “336” zamenjano s ++330++ in ++333++. Seveda pa mora biti opomba 72 spremenjena v skladu z aerografom 9, ~e je mogo~e v celoti upo{tevati popravke iz aerografov 1 do 11 (?).” Zato ni ~udno, da je napisal: “To bo velikansko delo za vsakogar, ki sodeluje. Velikansko delo je bilo `e tu in bil sem ({e sem) zelo bolan, ko sem ga opravljal. Zdravnik mi je strogo prepovedal kakr{nokoli delo in sam sem, seveda, spet popolnoma iz~rpan.” Pribli`no v tem ~asu se je zgodila neka epizoda, ki v korespondenci ni omenjena in za katero se bom moral zanesti na svoj spomin. Zgodilo se je, ko so se pri Routledgeu odlo~ili, da knjigo izdajo v dveh delih. Odlo~itev, ki je seveda precej pretresla Karla; {e celo bolj, ker je kazalo, da bi pomanjkanje papirja morda lahko zahtevalo, da drugi del objavi {ele s ~asovnim zamikom. Med razpravami o tem sem Karlu poslal telegram z na{e va{ke po{te: “Routledge ho~e delitev po 10. Poglavju.” Nekaj ur zatem so me poklicali na po{to, da razlo`im, kaj naj bi vse to pomenilo. Beseda “division” je predramila cenzorja, ki je seveda mislil, da gre za voja{ko divizijo. Na sre~o so mi verjeli. Še ena komplikacija je nastala, ko je Karl prejel {tevilne druge ponudbe univerz iz Nove Zelandije in Avstralije, ni pa se seveda `elel odre~i prilo`nosti v Londonu. Toda neizogibno se je moral odlo~iti. V oktobru poro~a o “dveh pomembnih ~lankih... šPrivate and Public Values’ in drugi šThe Refutation of Determinism’. Tretji šThe Logic of Freedom’ je verjetno predolg, da bi ga obdelal med po~itnicami. Ko kon~am te tri ~lanke, nameravam opustiti politi~no filozofijo in se vrniti k prakti~ni metodologiji, {e posebej metodologiji naravoslovnih znanosti. Lani sem kon~al nekaj razprav o matemati~ni logiki, ki pa jih dosedaj nisem posku{al objaviti zaradi njihove dol`ine. Rad bi jih skraj{al, ~e bi bilo mogo~e. To je moj delovni program. Poleg tega bi se rad nekoliko posvetil tudi glasbi. Dosedaj si nisva mogla privo{~iti klavirja; na Dunaju sem imel prekrasen bösendorfer, in zaradi tega se nisem mogel pripraviti do tega, da bi si kupil zelo slab klavir; sicer pa tudi najslab{i stanejo ve~, kot si lahko privo{~iva. Zato sem si kupil harmonij za L 3,10; popravil sem ga in niti ni tako slab, toda prav la~en postajam klavirja. Imel sem izredno malo ~asa za igranje.” Med tem je postal vse bolj nestrpen, da bi od Routledgea prejel obvezujo~o obljubo o datumu izida. Vse to je bilo prepleteno {e s skrbmi za razli~ne ponudbe slu`b. V eni od svojih pisem je napisal: “Prijazno mi svetuje{ Otago namesto ODPRTA ZNANOST 49 Sir Ernst Gombrich Pertha, navkljub kengurujem (sic). Toda mislim, da Avstralije niti od dale~ ne pozna{: najbolj prijazna `ival (in morda najbolj ljubka `ival, kar jih sploh je) je koala. Kenguruji so morda prijazni, toda prilo`nost videti koalo je vredna prena{ati karkoli, in brez omahovanja je to moj najve~ji razlog, zakaj si `elim v Avstralijo.” Aprila 1945 se je na obzorju pojavil {e en oblak. Moral sem mu pisati, da se je Hayek za nekaj ~asa odpravljal v Zdru`ene dr`ave, in Karl je pisal zna~ilno: “Kot pravi{ tudi sam, celotna zadeva je precej zoprna; prav tako je tudi dejstvo, da 18 dni po tem, ko si pisal svoje pismo, urad Londonske univerze {e vedno ni odgovoril.” Zelo si je `elel zapustiti Cantebury, kajti ~eprav je imel precej prijateljev med sodelavci, ga je predstojnik oddelka skoraj dobesedno preganjal. Karl je poro~al, da je ob neki prilo`nosti rekel: “Vemo, da je predober za to mesto. Pri tem ne moremo pomagati; in nih~e ga ne bo zadr`eval, ~e bo od{el drugam.” “Glavno dejstvo,” je pojasnil Karl v pismu 9. aprila, “je, da prisotnost nekoga, ki trdno dela, ogro`a sprejete standarde. Mislim na standarde razvedrila (vsi predstojniki so lahkotni predstojniki). Te te`ave so se {e pove~ale s pisanjem knjige, in {e celo bolj, seveda, z zamudo pri izdaji. – Zelo mi je bilo hudo prebrati, da si tako iz~rpan. Ampak prav dobro to razumem. Mo~no si `elim, da bi te sli{al pripovedovati o svojih izku{njah in o tem, kaj si se v teh letih nau~il. (Ali to sploh kdaj bo? Skoraj 43 let `e imam, in ~e mi ne uspe, preden bom star 45, mogo~e nikoli ne bom imel prilo`nosti; ob~utek imam, da nih~e ne bi uvozil v Anglijo predavatelja, ki je star preko 45 let...)” ^eprav vem, da ~as te~e, vam moram resni~no navesti {e vso zgodbo o tem, kako je Karl prejel novico o svoji zaposlitvi, kakor je o tem povedal v svojem pismu 12. junija 1945: “Ves april sem bil spet bolan. Zdaj sem ves ~as tako hudo prehlajen – za~ne se z oteklim grlom in potem se razvije v vse smeri. Zelo sem bil slaboten. Moj zdravnik je vztrajal, naj se odpravim v hribe, in s Hennie sva od{la v Hermitage, ob vzno`je Mt. Cooka (najvi{je gore tu). Sprva sem bil tam precej nesre~en, toda ~ez dva dni sem si krasno opomogel; povzpela sva se do ko~e (Ballova ko~a – glej slike v šMt. Cook in ledeniki’), kjer sva bila zelo sre~na. Med avtobusnim potovanjem nazaj iz Hermitagea, 21. maja, je v prvi vasi (imenuje se Fairlie) k avtobusu pri{la po{tarka s telegramom. Naslovljen je bil šKarl Popper c/o Avtobus iz Hermitagea do Fairliea’ in v njem je pisalo š^estitke za slu`bo v Londonu in hvala za krasen ~lanek o svobo{~inah Frederick Hayek.’ Bilo je iz Cambridgea, 16. maja. To je bilo prvi~, da sva sli{ala kaj o njem. Opustil sem `e bil misel, da grem v London – ~eprav sem bil podzavestno {e vedno prepri~an o tem. – Oba sva nekoliko prestra{ena, predvsem zaradi mojega slabega zdravja, in {e posebej zaradi neumnega na~ina, kako se moje telo odzove na slabo vreme. Dovolj imam `e tega, da sem bolan. Mislil si bo{, da sem hipohonder (sic). Tudi meni se to zdi, ampak moj zdravnik (zelo prijazen in prijeten ~lovek, in dober zdravnik) pravi, da je na `alost res tako. Kakorkoli, pri tem se ne da pomagati.” In Hennie je dodala: “Nadvse me je strah tega, da grem v London: ne maram spoznavati ljudi, in ne maram ~ajank. Upam samo, da je ~aj tako redek in dragocen, da so {le ~ajanke iz mode!” Nova skrb je nastala, ko je Hayek ponudil, da napi{e predgovor knjigi. “Ni mi treba re~i, da tega ne morem sprejeti pod nobenim pogojem, (1) ker sem preve~ ponosen, da bi sprejel tak{no ponudbo (~etudi bi pri{la od predsednika Trumana ali Johna Deweyja ali Shirley Temple), (2) ker bi to ozna~ilo knjigo in mene samega.” Najino dopisovanje se je tedaj obrnilo na mo`nost njegovega prihoda v Anglijo, in Popperjeva sta se prijazno zanimala, koliko naj prineseta s seboj v medvojno Anglijo in kak{na darila naj prineseta. Predlagali smo jima, da bi bilo krasno, ~e bi lahko za najinega sina prinesla kij za kriket, in Karl je “poklical na pomo~ zelo prijaznega sina nekega najinega prijatelja, in sedaj ve vse o kriketu in kijih”. Toda prito`evanja se niso nehala. Petindvajsetega avgusta je Karl pisal: “Najini problemi glede odhoda so grozoviti in (ampak tega ne povej Routledgeu) v Londonu najbr` ne bova pred za~etkom decembra: {e vedno nimava dovoljenja za vstop v Britanijo in za~el sem se bati, da ga sploh ne bova dobila. Seveda sem glede tega v neprekinjenem stiku s Haykom, ki pravi, da je administracija londonske univerze povsem razpadla.” Naj torej zadnje pismo iz tega niza citiram v celoti. Pri{lo je iz Aucklanda in datirano je bilo s 16. novembrom: “Dragi Ernst. Tokrat mislim, da res odhajava. Dobila sva preno~i{~i – ~eprav v dveh {tiriposteljnih kabinah – na ladji “New Zealand Star”, ki izpluje iz Aucklanda med 28. novembrom in 5. 50 ODPRTA ZNANOST The Open Society and Its Enemies: Spomini na njeno objavo pred petdesetimi leti decembrom (odvisno od razmer s stavko). Kar malo je stra{ljivo (sic), Blue Star Line obi~ajno pelje 12 potnikov, trenutno pa (v istih kabinah) 30. Nisva ni~ kaj navdu{ena pla~ati L 320 za u`itek, da prebijeva 5 do 6 napornih tednov v dru`bi neznancev. [e posebej me skrbi dejstvo, da na morju ne prenesem vonja cigaret (sic), ne da bi bil bolan – kljub temu pa se bom temu moral privaditi. Potovanje bo zelo naporno, ker plujemo preko Cape Horna – verjetno najbolj napornega mesta vseh sedmih morij. Najini trupli naj bi z The New Zealand Star prispeli 8. januarja ali takrat enkrat. Prijazno ju, prosim, sprejmi. ^e bo kaj pomembnih novic, so lahko, mislim, poslane brez`i~no na ladjo. Obvestil te bom bolj natan~no, kdaj prispeta, in ~e bi jima lahko na{el sobo v preno~i{~u ali hotelu (kjer bi ju morda lahko ponovno o`iveli), bi bilo zelo prijazno. Vendar vem, da je to prakti~no nemogo~e: zato ne trati svojega ~asa, ~e ni~ ne zve{ o kak{ni sobi: ju pokoplji (sic). Ampak resno, resni~no sem vesel tega, da te bom videl `e ~ez manj kot dva meseca – kratka doba (v mojih letih). Vedno tvoj, Karl.” Ko sta prispela, smo ju po~akali na pomolu, in vesel sem bil, da sem mu lahko prinesel prvi izvod “The Open Society and Its Enemies”, ki ga je `eljno prou~il na vlaku in avtobusu do na{e hi{e v Brentu. Kdo izmed nas bi si tisti dan drznil upati, da bo navkljub krhkemu zdravju novo `ivljenje, ki se je tedaj za~elo, trajalo skoraj polovico stoletja; kaj {ele, da bi napovedal, kako ogromno se bomo v teh letih vsi obogatili ob njegovem vselej dejavnem umu? Prevod: Andrej Pinter ODPRTA ZNANOST 51 Fred Eidlin Popper in teorija demokracije POPPERJEVO GORE^E ZAGOVARJANJE DEMOKRACIJE Ni dvoma, da je Karl Popper gore~ zagovornik demokracije, pa ne le iz eti~nih razlogov, temve~ tudi zaradi njene u~inkovitosti. Demokracija kot edina eti~no ubranljiva politi~na ureditev Za Popperja je demokracija edina eti~no ubranljiva vrsta politi~ne ureditve. Po njegovem mnenju dr`ava obstaja zaradi njenih posameznih dr`avljanov. Njen glavni namen bi v skladu s “~love~ansko teorijo pravice”, ki jo priznava, moral biti za{~ita svobode dr`avljanov (Popper 1966a: 161). Humanitarna teorija ne priznava nikakr{nih “naravnih” privilegijev. “Poreklo, dru`inska poznanstva in blaginja ne smejo vplivati na tiste, ki izvajajo zakon” (Popper 1966a: 94–95). Poleg tega teorija trdi, da morajo zakoni zagotoviti vsem enako pravico v zasebnih sporih. To pomeni, da pravica pripada posameznim osebam (Popper 1966a: 101–102). ^e pravico razumemo v tem smislu, potem so svobodni in enakopravni posamezniki tisti, ki morajo nositi breme in koristi dr`avljanstva ter dr`avnih ukrepov ali politike. Demokracija je za Popperja po definiciji tista oblika vladavine, v kateri vladani lahko odstavijo vladarje. Tiranija je oblika ODPRTA ZNANOST 53 Fred Eidlin vladavine, v kateri se vladani ne morejo re{iti svojih vladarjev brez prelivanja krvi (Popper 1966a: 124). Popperjev glavni politi~ni predlog je izogibati in upreti se tiraniji. Tiranija je zla, saj kr{i humanitarno teorijo pravice. Demokracija je dobra, saj tistim, ki jih je prizadela krivica, ponuja mo`nost, da odpravijo vladarje, ki so krivico storili. Popperjevo stali{~e do demokracije je radikalno in brezkompromisno. Odlo~itev o tem, kdaj odpoklicati vladarje, absolutno in kategori~no prepusti vladanim. “Dosledna demokrati~na ustava,” pi{e Popper,” bi morala izklju~evati samo eno obliko spremembe v pravnem sistemu, in sicer spremembo, ki bi ogrozila njen demokrati~ni zna~aj” (Popper 1966b: 161). Avtor poudarja pomembnost graditve institucij kot za{~ito pred slabimi vladarji. V nasprotju z mnogimi, ki so razmi{ljali o problemih demokracije, kot na primer oblikovalci ameri{ke ustave, Popper ne ka`e pretiranega zanimanja za mo`nost, da ljudstvo lahko sprejema slabe odlo~itve. Ne ustavi ga niti mo`nost, da bi ljudstvo lahko demokrati~no izbralo tiranijo. Po njegovem mnenju tak{na odlo~itev ne bi diskreditirala demokracije. Pokazala bi le, da ~love{ke institucije, ki so “odporne proti norcem”, ne obstajajo (Popper 1966: 125). Glede na to, da Popper svobodo razume individualisti~no (Popper 1966: 111–112), je te`ko dojeti, na kak{en na~in bi omejil svobodo posameznih dr`avljanov pri odlo~itvi o tem, kdaj in iz katerih razlogov je ~as za odpoklic vladarjev (Popper 1966b: 160–161). Tisti, ki jih skrbijo klasi~ni argumenti proti demokraciji, bodo v Popperju na{li brezkompromisnost. Avtor primerov, kot sta Sokratova usmrtitev od demokrati~nega polisa ali Hitlerjev prevzem oblasti v demokraciji, ne {teje za argumente proti demokraciji sami. Ti primeri ponovno dokazujejo samo, da institucij, ki so “odporne proti norcem”, ni. Prepri~an sem, da v Popperjevih politi~nih delih ravno tako ni argumentov, ki bi upravi~ili, da kateremukoli dr`avljanu, naj bo {e tako preprost ali neveden, odre~emo pravico do enakopravnega glasu pri dolo~anju, ali naj vladarji ostanejo na oblasti ali naj odidejo. Demokracija kot naju~inkovitej{a politi~na ureditev Nekateri ljudje branijo demokracijo iz eti~nih razlogov, samo da bi lahko upravi~ili svojo zavezanost demokraciji iz prakti~nih razlogov (Dunn 1979: 3–10). Vendar to ne velja za Popperja, ki demokracijo zagovarja kot naju~inkovitej{o obliko politi~ne ureditve in ne le kot sredstvo za doseganje pravice. Njegovi argumenti za to stali{~e so podobni razlagi, ki jo ponuja za u~inkovitost znanstvene metode. 54 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije V znanosti se po Popperjevem mnenju znanje ne {iri s poslu{nostjo oblastem ali predanostjo ustaljenim navadam. [iri se skozi proces, v katerem so hipoteze, kritike in rezultati eksperimentiranja vsakega znanstvenika enakovredni tistim vseh drugih znanstvenikov. Najljub{o teorijo uglednega znanstvenika lahko nekega dne sesujejo rezultati eksperimentiranja kakega novinca. In zgodi se, da novinec pride do odkritja, ki pomeni revolucijo za celotno disciplino, v kateri raziskuje – seveda pod pogojem, da odkritje prestane preskuse in natan~ni kriti~en pregled znanstvene skupnosti. Do napredka v znanosti ne pride s potrpe`ljivim zbiranjem dejstev, ki skupaj induktivno kapljajo v teorije, temve~ na podlagi drznega ugibanja o resnici in izlo~anja napak. Natan~ni preskusi in kritike nadzorujejo svobodo drznega ugibanja. V znanosti ni ni~ narobe, ~e nekdo nima prav. Ni~ hudega ni, ~e se ukvarjamo s hipotezo, ki se kasneje izka`e za napa~no. Kajti z zaviranjem hipotez ni ne napredka ne u~enja. Tako do u~enja posameznikov kot do {irjenja znanja pridemo s pomo~jo poskusov in napak. ^e ni napak, ni niti u~enja niti {irjenja znanja. Od tod sledi, da zadr`ana ugibanja in zadr`ane kritike ovirajo {irjenje in napredek znanja. Vsako ~lovekovo znanje je zmotljivo. Celo strokovnjaki so zmotljivi in celo najbolj nevedni so potencialni viri resnice. Iz tega sledi, da je edini resni~no racionalen pristop, da vse spoznavne trditve obravnavamo kot morebiti resni~ne, morebiti napa~ne, ne glede na njihov izvor. Vsekakor je verjetno, da bodo strokovnjaki na dolo~enem podro~ju v svoji karieri ustvarili ve~ uspe{nih ugibanj kot novinci. Vendar lahko ravno ti strokovnjaki dogmati~no branijo hudo zmotne domneve, ki zavirajo {irjenje znanja. Ravno njihovo “strokovno znanje” tako vsebuje element “profesionalne ignorance”. Novinec, ki je neobremenjen s profesionalno ignoranco, je v~asih lahko celo v bolj{em polo`aju kot strokovnjaki, da odkrije resnico. V tem smislu demokracija ni nikakr{na ovira naprednim znanostim, temve~ pomeni celo enega od klju~ev do njihovega uspeha. Kak{ne implikacije ima Popperjeva teorija o znanju za politiko? Pravi, da demokracija ni le najbolj pravi~na oblika vladavine, temve~ tudi najbolj uspe{na. Razlogi za uspeh demokracije so podobni tistim, ki utemeljujejo {irjenje in izbolj{anje znanja v znanosti. Tako kot v znanosti ne moremo imeti privilegiranih virov znanja, ne moremo imeti niti privilegiranih virov znanja o politiki. Vsaka teorija, vsak ~lovek lahko tako v politiki kot znanosti pripelje do zmot, ne glede na njihov sloves po vpogledu, resnicoljubnosti in zanesljivosti. Nasprotno pa je vsak predlog, pa naj ga predstavi najbolj preprost, najbolj neveden dr`avljan, lahko ravno prava re{itev neke dolgo neobvladljive politi~ne dileme. Lahko se zgodi, da eksperiment ali kritika novinca sesuje teorijo najbolj priznanega znanstvenika na dolo~enem podro~ju. Ravno ODPRTA ZNANOST 55 Fred Eidlin tako se lahko zgodi, da predlog ali kritika najbolj preprostega ali najbolj nevednega dr`avljana poka`eta pred tem neopa`ene pomanjkljivosti cenjenega voditelja ali splo{no sprejete politike. Tako poleg njegovih argumentov, da bi morale politi~ne ureditve biti demokrati~ne, da bi bili pravi~ne, Popper trdi, da bi morale biti demokrati~ne tudi zato, da bi bile uspe{ne. Ker lahko dobre ideje prispevajo celo preprosti in nevedni ljudje, jim je pomembno prisluhniti. In ker je lahko vsaka politika napa~na, ne glede na to, kdo jo je oblikoval, je pomembno, da celo v preprostih in nevednih dr`avljanih prepoznamo potencialne vire dragocene kritike politike. NEKATERA NESKLADJA V POPPERJEVI TEORIJI DEMOKRACIJE Popperjevemu gore~emu zagovarjanju demokracije navkljub se nekaj vidikov njegovih pogledov oddaljuje od uveljavljene teorije demokracije. Grobo re~eno, Popper je enostavno ravnodu{en do ve~ine problemov, o katerih obi~ajno razpravljajo tisti, ki se ukvarjajo s teorijo demokracije. Bralci bodo v Popperjevih glavnih politi~nih delih, The Open Society and Its Enemies in The Poverty of Historicism (Popper 1964), zaman iskali razpravljanje o mnogih, ali celo ve~ini klasi~nih problemov, o katerih navadno razpravljajo strokovnjaki v teoriji demokracije. Popper na primer ne ka`e zanimanja za probleme, kot so nizek volilni izid, slaba informiranost volivcev o izvoljenih predstavnikih, kaj ti po~nejo in kak{na so njihova stali{~a o teko~ih zadevah, s katerimi se soo~a vlada. Ravno tako ne ka`e zanimanja za klasi~ne probleme, kot so prote`iranje dolo~ene stranke, “izgubljeni glasovi” in slaba zastopanost manj{in v dvostrankarskem sistemu v okraju z enim predstavnikom, volilni sistemi proste ve~ine, kot jih imajo Anglija, Kanada in Zdru`ene dr`ave (Lund 1988). Avtor priznava, celo vztraja, da ljudstvo pravzaprav ne vlada samemu sebi. Vladajo mu, po njegovih besedah, vlade in birokrati, “na{i dr`avni uradniki ali divji oblastniki1... ki jih je te`ko, ~e ne celo nemogo~e prisiliti, da sprejmejo odgovornost za svoja dejanja” (Popper 1988: 20). Vendar Popper ne ka`e velikega zanimanja za konkretne prakti~ne in teoreti~ne probleme o tem, kako “barbarske gospodarje” pripeljati pod demokrati~ni nadzor. Bolj splo{no gledano se Popper ni dotaknil razli~nih konceptualnih in prakti~nih problemov, kako ugotoviti, kaj “ljudje” `elijo, in kako dose~i, da bodo njihove `elje vplivale na vlado. Sem med drugimi spadajo problemi konceptualizacije in uresni~evanja pojma demokrati~nega konsenza (Becker 1985: 60– 73). Kako konceptualizirati javno mnenje, ga brati in dose~i, da 56 ODPRTA ZNANOST 1 V angle{~ini besedna igra: “... our civil servants or uncivil masters...”, op. p. Popper in teorija demokracije bo vplivalo na javno politiko? Kaj storiti, ko se volitve izidejo v nasprotujo~e si mandate iz istega volilnega telesa, kot na primer predsednik, ki je izvoljen, da zmanj{a prora~un, in kongres, ki je izvoljen, da izglasuje ve~ denarja za zvezne programe? Delno te presenetljive luknje v teoriji demokracije njenega tako gore~ega zagovornika pojasnjuje razlog, zakaj se je Popper sploh odlo~il pisati o politiki in demokraciji. Svoje osrednje akademske pozornosti ni nikoli namenil podro~ju politi~ne filozofije. Poleg tega pa se Popper v nasprotju z ve~ino tistih, ki so pisali o politi~ni filozofiji, ni lotil graditi politi~ne teorije, v kateri bi obravnaval klasi~na vpra{anja, o katerih politi~ni filozofi navadno razpravljajo kot po dol`nosti. Popper je svoje glavno akademsko zanimanje, vsaj po kon~ani doktorski disertaciji leta 1928 (Popper 1976: 78, Berkson in Wettersen 1982), usmeril na probleme teorije znanja, predvsem v filozofiji fizike. ^e zahodna liberalna demokracija ne bi bila izpostavljena smrtnim gro`njam fa{isti~nega in komunisti~nega totalitarizma, svoje pozornosti verjetno ne bi strokovno usmeril k politi~ni filozofiji. Popper se je dolgo zanimal in ukvarjal s politiko in metodami dru`benih ved. Vendar pa je {ele s Hitlerjevo okupacijo Avstrije marca 1938 pri{el do zaklju~ka, da ne more “ve~ zadr`evati celotnega znanja o politi~nih problemih, ki (ga je ) pridobil od leta 1919” (Popper 1976: 113). Deli The Open Society in Poverty of Historicism avtor sam ozna~uje kot svoj “vojni prispevek” (Popper 1966b: 393, 1976: 155), zanj pomeni odstopanje, ki presega njegovo strokovno zanimanje (Popper 1966b: 395–396). Popper se je s pisanjem teh knjig nameraval postaviti zoper nekatere vplivne ideje o politiki in dru`bi v zahodni politi~ni tradiciji, ki jih je, kot teoretik znanja, imel za zmotne in pogubne (Popper 1966a: vii). Domneval je, da utegne po vojni “svoboda ponovno postati osrednji problem, predvsem pod prenovljenim vplivom marksizma”. Namen omenjenih knjig je torej “varovanje svobode pred totalitarizmom in avtoritarnimi idejami ter opozorilo pred nevarnostjo historicisti~nih vra`evernosti” (Popper 1976: 115). Marksisti so trdili, da je teorijo, ki je vodila njihovo politi~no gibanje, podpirala znanstvena avtoriteta. Tako je bil Popper prepri~an, da je njegova dol`nost svoje znanje o statusu spoznavnih trditev v naprednih znanostih uporabiti, da marksizem razkrije kot psevdoznanost. Tako ton kot vsebina njegovih del o politiki daje sklepati, da nikakor ni spregledal hudih pomanjkljivosti v zahodnih liberalnodemokrati~nih politi~nih ureditvah. Vendar kljub temu ne misli, da bi bilo demokracijo potrebno braniti (Popper 1982: 152). Popperjevi cilji pri pisanju o politiki na splo{no in predvsem demokraciji so bili tako o`ji od tistih, ki si jih je zadala ve~ina politi~nih filozofov. Avtor se sploh ni posku{al lotiti cele vrste ODPRTA ZNANOST 57 Fred Eidlin problemov, s katerimi so se ukvarjali politi~ni misleci. Ravno tako ne jemlje demokracije kot posebno problemati~ne. Prav nasprotno, njeno osnovno trdnost ima za dognano. ^eprav ne idealizira zahodne liberalne demokracije, tako kot Winston Churchill verjame, da je najbolj{a in najpravi~nej{a oblika vladavine, kar jih je kdajkoli bilo na svetu, ki bo vedno ostala nepopolna. Med drugim verjame, da je izmed vseh sistemov ravno za demokracijo najverjetneje, da se je sposobna sama izbolj{evati. Skratka, ko se je lotil politi~ne teorije, Popperja nista skrbeli niti teorija niti praksa demokracije. K pisanju o politiki ga je spodbudila nevarnost, ki jo za demokrati~ne re`ime pomenijo totalitarne teorije. Njegov glavni cilj je boj proti nedemokrati~ni propagandi teh re`imov in njihovim simpatizerjem. Temelji na kritiki razli~nih filozofskih doktrin, iz katerih ti ~rpajo intelektualno podporo. ^eprav v Popperjevih delih najdemo mnogo jasnih vpogledov v razli~ne slabosti demokracije, so zanj vrline obstoje~ih liberalnodemokrati~nih re`imov samoumevne. Ravno tako verjame, da so se ti re`imi popolnoma sposobni izbolj{ati brez posebne pomo~i filozofov. Ne ka`e pretiranega zanimanja za tiste teoreti~ne in prakti~ne te`ave, ki strokovnjake obremenjujejo v teoriji demokracije in ki ob~asno postanejo teme razprav v politi~ni areni. Popperjevi pogledi na demokracijo so torej v dolo~eni meri izven osrednje tradicije razmi{ljanja o teoriji demokracije. Poleg tega so nepopolni in vsebujejo resne luknje in pomanjkljivosti. Vendar bom kljub temu posku{al argumentirati, da so zanimiv in morda dragocen prispevek k teoriji demokracije. V ^EM SE POPPERJEVI POGLEDI NA TEORIJO DEMOKRACIJE ODDALJUJEJO OD UVELJAVLJENE TEORIJE? The Open Society so na veliko slavili kot delo, ki vneto zagovarja liberalno demokracijo. Kljub temu sem dolgo sumil, da je ostala radikalna razlika med Popperjevimi pogledi na demokracijo in pogledi uveljavljene teorije demokracije skoraj neopa`ena in neupo{tevana. Moje sume je potrdil Popper sam v ~lanku, objavljenem v reviji The Economist, v katerem trdi, da je kljub “preprostosti in razumljivosti” “osnovni problem njegove teorije demokracije tako razli~en od pradavne teorije demokracije, ki jo imajo vsi za sveto, da te razlike o~itno niso dojeli”. Popper domneva, da teorije niso razumeli ravno zaradi njene preprostosti (Popper 1988: 19–22). Z njim se strinjam v prvi to~ki, ne pa v drugi. Razlike resni~no niso opazili ali dojeli, vendar ne le zaradi njene preprostosti. Temeljna razlika med Popperjevo teorijo demokracije in teorijo, ki jo ima vsak za dognano, je ista zna~ilnost, po kateri se 58 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije Popperjeva politi~na teorija bolj splo{no razlikuje od drugih. Gre za njegovo popolno zavra~anje vpra{anja “Kdo naj bi vladal” kot temeljnega problema politike. V delu The Open Society Popper odgovornost za ustvarjanje dolgotrajne zmede v politi~ni filozofiji naprti Platonu, ker je problem politike izrazil v obliki vpra{anja “Kdo naj vlada?” oziroma “^igava volja naj bo najvi{ja?” itd. Ko pi{e o dogodkih v povezavi z nacisti~nim in stalinisti~nim totalitarizmom, Popper predvsem predlaga, da bi morali glede na to, da ne moremo biti gotovi, ali lahko dobimo dobre voditelje, vpra{anje “Kdo naj vlada?” zamenjati s popolnoma druga~nim vpra{anjem: “Kako minimalizirati {kodo, ki jo lahko povzro~ijo slabi vladarji?” Namesto da se ukvarjamo z vpra{anjem, kateri bi bili najbolj{i vladarji, bi se morali pripraviti na najslab{e. Pripravimo pa se lahko tako, da ustvarimo institucije, ki minimizirajo {kodo, ki jo ti utegnejo narediti (Popper 1966a: 120– 121). Ta cilj je seveda prakti~na izpeljava Popperjevega priporo~ila, da bi se morali tiraniji izogniti in upreti. Ljudem s tiranskimi aspiracijami je nemogo~e prepre~iti, da bi ob~asno postali vladarji. Zato je graditev institucij, ki bi tem ljudem prepre~ile narediti preve~ {kode, ko jim uspe priti na oblast, pomemben del boja proti tiraniji. Ta vidik Popperjeve teorije demokracije, negativizem, ki ga sre~amo tudi v njegovi epistemologiji, ni ostal neopa`en. Splo{no znano je, da Popper raje zagovarja negativne cilje, kot sta boj proti tiraniji in odstranjevanje izogibljivega ~love{kega trpljenja, kakor pozitivne cilje, kot na primer delati dobro (kakorkoli to lahko razumemo). Ta vidik njegove politi~ne teorije bi lahko kritizirali, ker sploh ni pripravljen upo{tevati pozitivne uporabe dr`avne mo~i. In tudi zato, ker ne upo{teva pozitivnih stvari, ki jih dobri vladarji lahko prispevajo, in problemov z izbolj{anjem pridobivanja in izobra`evanja dobrih vladarjev in javne uprave. Vendar to kljub vsemu ne pomeni Popperjevega najradikalnej{ega odmika od uveljavljene teorije demokracije. Pravzaprav so omenjene Popperjeve skrbi in predlogi tesno povezani s tistimi, s katerimi so se ukvarjali oblikovalci ameri{ke ustave, katere osrednji cilj je bil, tako kot njegov, ustanovitev institucij, ki bi zagotavljale, da mo~ preverja mo~, ambicija pa ambicijo. Popper se radikalno lo~uje od uveljavljene teorije v zavra~anju obstoja temeljnega problema, kako spraviti mo~ v prave roke. Popper kritizira vse interpretacije politike, ki dajejo poudarek na lokus suverenosti, vklju~no s suverenostjo ljudstva (Popper 1966a: 124–125). Ka`e presenetljivo malo zanimanja za vpra{anja, kot je na primer, ali si “ljudje” resni~no vladajo sami. ^e bi vpra{anje “Kdo vlada?” `eleli razumeti kot temeljno, potem bi morali predpostavljati, da je politi~na mo~ v bistvu nenadzorovana. Predpostavljati bi morali tudi, da nekdo ima mo~ ODPRTA ZNANOST 59 Fred Eidlin in da lahko tisti, ki ima mo~, dela skoraj vse, kar se mu zljubi. Popper pravzaprav trdi, da nih~e resni~no ne vlada v smislu teorije nenadzorovane suverenosti, saj vedno obstajajo ogromne ovire za izvajanje politi~ne mo~i. Ker torej tisti, ki imajo mo~, ne morejo delati po svoji mili volji, ne zadostuje, da spravimo “prave ljudi” na oblast (Popper 1966a: 121–122). V Popperjevem ugovoru najdemo tudi moralno dimenzijo. Nobene osebe, nobene skupine, nobenega razreda ne bi smeli priznavati kot suverenega. Nikomur ne bi smeli dati pravice za izvajanje oblasti po svoji volji. To ni tako samo zato, ker so vse teorije o suverenosti paradoksalne, niti samo zato, ker je vsak suveren zmotljiv, temve~ tudi zato, ker noben suveren ne bi smel imeti pravice delati po svoji mili volji. Popper izrecno zavra~a vsak pogled na demokracijo, ki “glasu ljudstva” pripisuje kak{no posebno modrost ali nezmotljivost (Popper 1966a: 125). Popperjevo nezainteresiranost za tako veliko {tevilo klasi~nih problemov teorije demokracije lahko delno pojasni dejstvo, da mnogo teh problemov predpostavlja teorijo nenadzorovane suverenosti. Tako bi na primer sogla{al z empiri~nimi ugotovitvami mnogih, ki prou~ujejo demokracijo in verjamejo, da “ljudje” dejansko ne odlo~ajo o javni politiki, da dejansko niso soudele`eni pri vladanju. Vendar ga dejstvo, da ljudje dejansko ne vladajo, enostavno ne vznemirja. ^e se le ljudstvo lahko re{i svojih vladarjev, potem lahko re~emo, da je vladavina v rokah ljudstva. Ta mo~ naj bi bila zadostno zagotovilo, da bo vlada delovala v imenu ljudstva. TE@AVE S POPPERJEVIMI POGLEDI NA DEMOKRACIJO Opozorili smo `e na nekaj lukenj v Popperjevih pogledih na demokracijo. V tem delu bomo ovrednotili nekatere posledice teh vrzeli. Videli bomo, da se Popper ne zmeni oziroma si napa~no razlaga mnoge zelo pomembne probleme teorije demokracije. Njegova teorija o demokraciji je torej pomanjkljiva in nepopolna. Ali `eli Popper resni~no opustiti ideal vladavine ljudstva? Popper ima seveda prav, ko poudarja, da so vlade tiste, in ne ljudstvo, ki dejansko vladajo. Toda tak{no razmi{ljanje trivializira skrbi mnogih politi~nih mislecev in aktivistov, ki ideal, da bi moralo ljudstvo dejansko vladati, jemljejo resno. Vendar ~e je empiri~no potrjeno, da ljudstvo dejansko ne vlada, to {e ne pomeni, da ne bi smelo vladati (Eidlin 1983: 1–18). 60 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije Malokdo, ~e sploh kdo, ki verjame, da je pomembno, da si “ljudje” vladajo sami, bi trdil, da bi morali biti vsi dr`avljani vklju~eni v sprejemanje vseh odlo~itev. Kot na primer Robert Dahl poudarja: “Vladavina” vklju~uje ve~ vrst dru`benih procesov; uradi so hierarhi~ni, nekateri med njimi operirajo v okviru sistema cen, in pogajanje med hierarhi~nimi voditelji je pogosto. (Celo) zahteva za populisti~no demokracijo ne pelje k zahtevi za ukinitev teh alternativnih nadzornih procesov... V okviru vlade so klju~ni procesi, ki omogo~ajo bolj ali manj kon~en ali odlo~ilen glas o politiki (Dahl 1956: 49). Ideal vladavine ljudstva navadno predpostavlja, da bi morali biti dr`avljani sposobni vplivati na javno politiko, ~e in ko to `elijo. To pomeni, da bi se morali oblikovalci javne politike, tako birokrati kot izvoljeni dr`avni uslu`benci, imeti za slu`abnike ljudstva in se s tem v skladu vesti. Pomeni tudi, da bi morali zakoni in vladne politike odsevati vrednote, `elje in preference ve~ine in spo{tovati pravice manj{in. Popperjevo nejasno definicijo demokracije bi se seveda dalo interpretirati kot identi~no tistemu, kar se navadno razume pod oznakama demokracija in suverenost ljudstva. ^e nih~e ne more re~i dr`avljanom, kako naj volijo, potem so resni~no suvereni. Svoje vladarje lahko odpokli~ejo iz kakr{nihkoli razlogov. To pravico lahko uporabijo, da odpokli~ejo svoje vladarje in jih zamenjajo s takimi, ki omogo~ajo ve~jo udele`bo v procesih vladanja. Popper utegne ugovarjati, ~e{ da je vseskozi imel v mislih samo to. Vendar se potem lahko spra{ujemo o smislu njegovega radikalnega zavra~anja vsakega ukvarjanja z vpra{anjem, ali ljudje dejansko izvajajo nadzor nad svojimi vladami. Te`ave s Popperjevo dihotomijo demokracija–tiranija Kot smo `e omenili, Popper demokracijo definira kot sistem, v katerem vladarje lahko zamenjamo brez prelivanja krvi. Tiranijo definira kot sistem, v katerem vladarjev ne moremo zamenjati brez prelivanja krvi. “V nedemokrati~ni dr`avi,” pi{e, “je edini na~in za doseganje razumnih reform nasilen dr`avni prevrat in uvedba demokrati~nega stanja” (Popper 1966a: 127, 1966b: 161). Ponovno lahko re~emo, da se bodisi moti ali pa se je tako nejasno izrazil, da mu je nemogo~e ugovarjati. S Hitlerjem in Stalinom v mislih so zadeve morda delovale jasno in enostavno. Kljub temu se Popperjeva definicija izka`e za veliko manj uporabno, ko jo pove`emo z ve~ino politi~nih ureditev danes v svetu. Iz preteklosti poznamo nedemokrati~ne (po Popperjevi definiciji) politi~ne ureditve, v katerih je pri{lo do znatnih reform ODPRTA ZNANOST 61 Fred Eidlin brez “nasilnega dr`avnega prevrata”. V ZSSR so izpeljali destalinizacijo. Mad`arska je razvila svoj gola`ev (reformni) komunizem. “Pra{ka pomlad” iz leta 1968, spremembe v poljskem re`imu leta 1981 po voja{ki upravi ter perestrojka v ZSSR so dodatni primeri pomembnih programov reform, do katerih je pri{lo brez nasilnega prevrata omenjenih re`imov. Poleg tega ni jasno, da bi nasilen prevrat sploh bil najbolj{i na~in za uvedbo “razumne reforme” komunisti~nega re`ima v ZSSR ali v dr`avah Vzhodne Evrope. Poznamo ve~ primerov dr`av brez svobodnih volitev, v katerih je pri{lo do menjave vladarjev brez prelivanja krvi. Nekaj voditeljev komunisti~nih re`imov so na primer zamenjali brez nasilja: Malenkova in Hru{~ova v ZSSR, Novotnyja na ^ehoslova{kem, Ulbrichta v Vzhodni Nem~iji, O~aba, Gomulko, Giereka, Kanio in Jaruzelskega na Poljskem. Po eni strani bi lahko ugovarjali, ~e{ da reforme, ki so izpeljane v “tiraniji”, niso “razumne reforme”. Lahko bi trdili, da so miroljubni odvzemi oblasti v “tiranijah” stvar vladajo~ih elit teh dr`av. Ker ne vklju~ujejo {irokih mno`ic ljudi, ljudje nikoli nimajo prilo`nosti izbrati take politi~ne ureditve, kot si jo `elijo. Po drugi strani lahko ravno tako sklepamo, da imajo celo v demokraciji dr`avljani mo`nost izbire samo med tistimi kandidati, ki jih izberejo vplivne elite, ki nadzirajo proces njihovega predlaganja. In kljub temu, da imajo dolo~eno mo`nost izbire voditeljev, dr`avljanom v demokraciji, tako kot ljudem, ki `ivijo v tiraniji, vladajo predvsem birokrati, ki niso odstranjeni z demokrati~nimi volitvami. In tako kot ljudje, ki `ivijo v tiraniji, redkokdaj dobijo prilo`nost izbire o vrsti re`ima, pod katerim bodo `iveli. Nadalje, “razumne reforme” so pogosto nemogo~e v “demokrati~nih” re`imih. Razlog za to so lahko dejavniki, kot so birokratska sabota`a in inercija, veto vplivnih manj{in in zasebnih dru`b, paraliza, ki je ukoreninjena v strukturi samih demokrati~nih institucij, in tako naprej. S tem ne nameravam trivializirati razlik med demokracijo in tiranijo. Pokazati `elim, da je Popper ponovno predstavil drzno, preprosto definicijo, za katero se izka`e, da je nejasna in te`ko uporabna. Ni jasno, kaj misli s tem, ko pravi, da v demokraciji lahko zamenjamo vladarje. Povrh vsega pa literatura o tiraniji in demokraciji nakazuje, da niti prvi niti drugi pojav nista tako preprosta, kot nas Popper posku{a prepri~ati s svojo definicijo. Kaj pomeni “graditi institucije”? Popper ve~krat omeni potrebo po “graditvi in varovanju institucij”. “Demokracija,” pi{e,”... priskrbi institucionalni okvir za reformo politi~nih institucij. Omogo~a reformo institucij brez uporabe nasilja in s tem uporabo razuma pri na~rtovanju novih in 62 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije prilagajanju starih institucij.” (Popper 1966b: 126.) Kot smo `e omenili, ni nujno, da bo demokracija oblikovala institucionalni okvir, ki pripelje do reforme. Ravno nasprotno, primerov demokracij, ki niso zmo`ne izpeljati potrebne reforme, ni te`ko najti. Prav tako ni nujno, da bo demokracija omogo~ila reformo institucij brez uporabe nasilja. V demokrati~nih re`imih so mnoge pomembne reforme dosegli samo tisti, ki so jih podpirali izven uveljavljenih demokrati~nih institucij. V~asih je do njih pri{lo le z uporabo sile. Nekaj primerov lahko najdemo v razli~nih oblikah {iritve volilne pravice ter odpravi zakonodaje, ki prepoveduje delavske sindikate. Ravno tako ni samoumevno, da daje demokracija ve~jo prednost uporabi razuma pri na~rtovanju novih in prilagajanju starih institucij, kot na primer razsvetljeno diktatorstvo, ki ga najdemo pri Napoleonu ali Gorba~ovu. Popper ne pojasni, kaj razume pod “graditi” ali “varovati” demokrati~ne institucije, ali z vlogo, ki jo demokrati~ne institucije utegnejo igrati pri prepre~evanju tiranije. Prvi~, kot trdi tudi Popper, je zelo malo institucij zavestno na~rtovanih. Ve~ina jih kar nastane (Popper 1966a: pogl.14). Drugi~, poziv k varovanju demokrati~nih institucij se lahko kmalu izrodi v golo racionalizacijo institucionalnega statusa quo, ki podpira dolo~eno razdelitev mo~i in privilegijev. Mnogi politi~ni teoretiki mo~no poudarjajo vlogo dru`bene indoktrinacije in ukoreninjenosti pri oblikovanju dr` in tipov osebnosti, ki so naklonjeni pre`ivetju in uspehu demokracije. Celo Machiavelli, trdoglavi realist, je verjel, da so osnovna ovira tiraniji navade in dr`e, vtisnjene v celotni dru`bi, in ne pravne formule ali institucije, ki skrbijo za nadzor nad izvajanjem oblasti. Sodobni dru`boslovci ravno tako poudarjajo pomembnost dejavnikov, kot so dru`inska struktura, sistemi prepri~anj, miti, heroji, legitimni tipi vedenja v primarnih skupinah, prevladujo~i ali vzor~ni tipi osebnosti. Ti in drugi podobni dejavniki so klju~ni pri dolo~anju najverjetnej{ih odzivov voditeljev ali ne-voditeljev in s tem pri dolo~anju verjetnosti nastanka tiranije ali pre`ivetja demokracije (Dahl 1956: 36). Po drugi strani pa najdemo veliko diktatorskih re`imov z demokrati~nimi ustavami in institucijami, ki zvesto opona{ajo ameri{ki ali britanski model. In najdemo tudi veliko primerov, pri katerih so demokrati~ne dr`e in obi~aji obstajali pred sprejetjem demokrati~nih ustav in institucij ali so bili celo nujni za to. Problem legitimnosti Moje mnenje je, da je drugi problem v Popperjevih pogledih na demokracijo njegovo kategori~no zavra~anje tistega, ~emur pravi “za~arano” na~elo legitimnosti (Popper 1988: 20). Problem ODPRTA ZNANOST 63 Fred Eidlin legitimnosti je vsekakor splo{no priznan kot osrednji problem v politi~ni teoriji. ^e naj dr`ava vlada prostovoljni poslu{nosti, potem sta tako normativno vpra{anje, zakaj naj bi ljudje sprejeli njeno oblast, kot pojasnitev, zakaj jo dejansko sprejmejo, klju~na. Vlade znova in znova izvajajo ukrepe, ki bi jih {teli za kriminalne, ~e bi jih izvajale druge institucije ali posamezniki. Obdav~enje, zaporna kazen, usmrtitev, razlastitev so na primer zakoniti zaradi legitimnosti obstoje~ega re`ima. Vlade znova in znova sprejemajo odlo~itve, ki obvezujejo vse, ne glede na nasprotujo~e si cilje, vrednote in interese dr`avljanov. V~asih morajo vlade izvesti ukrep, kakr{nega ve~ina dr`avljanov popolnoma zavra~a. S tem `elijo morda za{~ititi interese prihodnje generacije, pravice manj{in ali temelje dr`ave kot institucije. In ponovno je legitimnost re`ima tista, ki upravi~uje podobne ukrepe. Nadalje, vsaka politi~na ureditev potrebuje velike zaloge podpore in dobrega ob~utka, da bi lahko u~inkovito sledila omejenim ciljem, ki jih Popper pripisuje dr`avi. V svojih osrednjih politi~nih delih Popper neposredno ne obravnava problema legitimnosti. Napade pa razli~ne historicisti~ne, rasisti~ne in holisti~ne doktrine, ki so jih mnogi re`imi izkoristili za legitimizacijo svoje vladavine. Vendar je nedavno, v ~lanku revije The Economist, ~elno napadel ravno vpra{anje legitimacije. Zakaj Popperja tako hudo skrbi problem legitimacije oblasti dr`ave? Zdi se, da besede legitimnost ne uporablja tako, kot ga obi~ajno razume politi~na teorija, t. j. v zgoraj nakazanem smislu, temve~ da legitimnost zamenjuje z dogmati~no predanostjo abstraktnim moralnim na~elom, ki upravi~ujejo izvajanje nenadzorovane suverenosti. Ker po Popperjevem mnenju vsi delamo napake, nih~e ne bi smel imeti pravice do nenadzorovane suverenosti. Meni tudi, da osrednji teolo{ki in ideolo{ki boji za oblast v evropski zgodovini lahko vodijo samo v katastrofo. Vendar zatrjuje, da so po “slavni revoluciji” Britanci “za~eli dvomiti o abstraktnih na~elih; in platonskega vpra{anja šKdo naj vlada?’ Britanci niso resno postavili do danes” (Popper 1988: 19–20). Popper morda upravi~eno meni, da se je zahodna politi~na misel preve~ ukvarjala z vpra{anjem “Kdo naj vlada?”. Vendar zagotovo zmotno trdi, da razpravljanje o legitimnosti nujno predpostavlja iskanje abstraktnega na~ela, ki bi upravi~evalo nenadzorovano suverenost. Kot pravi Robert Dahl, “Kolikor jaz vem, ni {e nih~e nikoli zagovarjal demokracije ni je nih~e razen njenih sovra`nikov nikoli ni ozna~il kot sistema, v katerem bi ve~ina delala ali morala delati vse, kar se ji zljubi” (Dahl 1956: 36). Razpravljanje o demokrati~ni legitimnosti tega gotovo ne nakazuje. To zelo dobro ponazarja iskanje legitimnosti v mnogih 64 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije komunisti~nih re`imih po Stalinovi smrti. Pomanjkanje avtoritete zaradi pomanjkanja legitimnosti je oblastnikom onemogo~alo sprejeti veliko te`kih odlo~itev, ki so bile potrebne pri re{evanju mnogih nujnih problemov, s katerimi so se soo~ale njihove dr`ave. Iskanje legitimacije je bil proces razlo~evanja tistih posameznikov, skupin in na~el, ki bi skupaj lahko postavili oblast, potrebno za u~inkovito vladanje. Angle`i so se morda resni~no nehali prepirati o izbranih na~elih legitimnosti. Poleg tega njihov re`im u`iva precej{njo stabilnost. Vendar to {e ne pomeni, da v Angliji legitimnost ni pomembna. Pomeni le, da v Angliji legitimnost ni dnevni politi~ni problem. Kot pri ve~ini re`imov tvori osnovo tega re`ima vrsta razli~nih virov legitimnosti, ki v~asih drug drugega logi~no spodbijajo. Vendar so kljub temu zmo`ni sobivati in dejansko udobno sobivajo ter se medsebojno krepijo v stvarnem politi~nem `ivljenju. Angle{ka kraljica, katere podobo najdemo na britanskih kovancih, obkro`eno z napisom D. G. Regina, na neki na~in prispeva k legitimnosti re`ima skupaj z navidezno protislovno doktrino ljudske suverenosti. Popperjev anti-iracionalizem, anti-emocionalizem Popperjeva ravnodu{nost do problema politi~ne legitimacije na splo{no in predvsem demokrati~ne legitimnosti ima globlje korenine. Ka`e njegov odpor do emocionalnih in iracionalnih vidikov politike iz bolj splo{ne perspektive. Zmotno bi bilo trditi, da sploh ne dojame njihovega pomena. Na mnogih mestih izrecno ugotavlja tak{ne emocionalne vidike tako politike kot tudi znanosti. Pogosto ka`e globok vpogled vanje. Pi{e na primer: Vsakdo, ki ima vsaj malo pojma o zgodovini naravoslovnih ved ... opazi strastno trdovratnost, ki je zna~ilna za mnoga nesoglasja v njej. Ni je politi~ne pristranosti, ki bi tako mo~no vplivala na politi~no teorijo kot pristranost, ki jo nekateri naravoslovni znanstveniki ka`ejo pri predanosti rezultatom svojega intelektualnega dela. (Popper 1966b: 217) Popper Platonu pripisuje globok sociolo{ki vpogled v “hude pritiske, pod katerimi so trpeli njegovi sodobniki zaradi dru`bene revolucije, do katere je pri{lo z nastankom demokracije in individualizma”. Sledi natan~na analiza tega “pritiska civilizacije” (Popper 1966a: 171–189) Dru`beni polo`aj na{ega ~asa ravno tako ozna~i za polo`aj, “na katerega v veliki meri vpliva zaton avtoritarnih religij, (kar) je pripeljalo do splo{nega relativizma in nihilizma; do zatona vseh prepri~anj, celo vere v ~love{ki razum in s tem v nas” (Popper 1966b: 381). Prizna celo, da je “nov na~in razmi{ljanja”, kakr{nega sam zagovarja, morebiti “preve~ ODPRTA ZNANOST 65 Fred Eidlin abstrakten in preve~ zapleten, da bi lahko zamenjal izgubo avtoritarne religije” (Popper 1966b: 381). Na podlagi teh zna~ilnih primerov je Popperja te`ko obsojati, da ni razumel pomembnega vpliva iracionalnih dejavnikov v dru`benem `ivljenju, ali tega, da podobni dejavniki pogosto preka{ajo razum. Zanj pomenijo sovra`nike svobode in razuma in glavni cilj njegovega pisanja o politiki je braniti racionalizem pred njihovim vplivom. Nacionalizem, rasizem, holizem, kolektivizem, romanticizem, tribalizem in historicizem po Popperjevem mnenju pomenijo nevarnost za odprto dru`bo. Ne razlikuje med blagimi in pogubnimi oblikami teh razli~nih vidikov iracionalizma. Empiri~nega vpra{anja, ali so tak{ne “iracionalisti~ne” doktrine lahko ali sploh kdaj obstajale v dobronamerni obliki, sploh ne postavi. Ne spra{uje se, ali so lahko primerne v povezavi z drugimi idejami v uravnove{eni politi~ni kulturi. In kar je najva`nej{e, s podobnimi idejami ne razpravlja niti na ravni, na kateri imajo le-te najve~ji vpliv, t. j. na ravni ideologije. Ideologijo vidi kot nasprotje razumu in razum postavlja nasproti ideologiji. The Open Society je pro{nja bralcem, naj nosijo “breme osebne odgovornosti in kri` ~love{kosti” (Popper 1966a: 200). Ko se enkrat za~nemo zana{ati na svoj razum (pi{e) in uporabljati na{e sposobnosti kritike, ko enkrat za~utimo klic osebne odgovornosti in z njim odgovornost za prispevanje k napredku znanja, se ne moremo ve~ vrniti v stanje brezpogojne pokornosti plemenski magiji. Za tiste, ki so jedli z drevesa znanja, je raj izgubljen. Bolj ko se posku{amo vrniti v juna{ko obdobje tribalizma, bolj verjetno pristanemo pri inkviziciji, tajni policiji in romantiziranem gangsterstvu. ^e za~nemo s potla~itvijo razuma in resnice, moramo kon~ati z najokrutnej{im in najbolj nasilnim uni~enjem vsega, kar je ~love{ko. Vrnitve k harmoni~nemu stanju narave ni. ^e se ozremo nazaj, potem moramo prehoditi vso pot – vrniti se moramo k zverem. (Popper 1966a: 200–201) Z drugimi besedami, Popper prezira emocionalne vidike politi~nega `ivljenja in zavra~a tiste doktrine, ki jih sam ozna~i za iracionalne, ne da bi raziskal pogoje, pod katerimi postanejo nevarne. Ne raziskuje mo`nosti, kako bi jih lahko ukrotili, da bi slu`ile liberalni demokraciji. Mnoge omenjene doktrine igrajo v ukro~eni obliki pomembno vlogo v politi~nem `ivljenju liberalnodemokrati~nih re`imov, kakr{ne Popper ob~uduje. Poleg tega re`imi uporabljajo ideologijo, propagando (ali informacijsko politiko), retoriko, prevare, indoktrinacijo (vzgojo za dr`avljanstvo) itd. Winston Churchill, za katerega je Popper pogosto izrazil veliko spo{tovanje in ob~udovanje, je bil mojster v uporabi mnogih politi~nih in{trumentov, ki jih Popper zani~uje. 66 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije Protekcionizem: Popperjeva teorija demokrati~ne legitimacije Popper se v delu The Open Society pravzaprav ukvarja s problemom demokrati~ne legitimnosti. Pri razvijanju svoje teorije politi~nega protekcionizma brani nehistoricisti~no razli~ico teorije dru`bene pogodbe. Ta pogled na dru`beno pogodbo ponuja odgovor na vpra{anje, zakaj naj bi dr`avljani sprejeli oblast dr`ave. Oblast dr`ave bi morala izhajati iz na~ela, da dr`ava omogo~a enako za{~ito vsem svojim dr`avljanom. Popperjevo razumevanje “enake za{~ite” priznava, da niso vsi dr`avljani enako opremljeni za branjenje svoje svobode. Njegov polo`aj torej ni tako ranljiv kot polo`aji nekaterih zagovornikov enakosti pred zakonom, ki se ne zavedajo, da so posledice dru`benih in ekonomskih neenakosti lahko dejanske neenakosti pred zakonom. Popper za re{itev problema legitimnosti predlaga protekcionizem. To je njegov odgovor na vpra{anje, zakaj naj bi dr`avljani spo{tovali zakon, zakaj naj bi sprejeli breme dr`avljanstva. ^eprav je protekcionizem dober argument, se niti pribli`no ne dotakne problema legitimnosti. Popper `eli zagotoviti, da bodo vsi ljudje, ne glede na njihovo preprostost ali nevednost, imeli enakopraven glas pri odlo~itvi, kdaj naj vladarji ostanejo ali odidejo. Da bi protekcionizem deloval kot na~elo legitimacije, ga je potrebno razumeti in sprejeti. Kjub vsem dobrim stranem njegovih argumentov, le-ti niso kaj prida vredni, ~e jih ne razumemo in sprejmemo. Kot pravi Walter Bagehot v svojem zagovoru monarhije, “Najbolj{i razlog, zakaj je monarhija mo~na vladavina, je, da je razumljiva: razumejo jo mno`ice in na svetu bi te`ko na{li kako drugo vladavino, ki bi jo ljudje razumeli” (Bagehot 1968: 726). Z drugimi besedami, ~e se vlada trdo dr`i politike protekcionizma, vendar je ljudje ne marajo (ne glede na to, ali so se potrudili, da bi jo razumeli), bi imeli pravico odstaviti svoje vladarje, ker se take politike dr`ijo. Popper sam poudarja, da “mo~ zakonov ni v sankcijah, v za{~itni mo~i dr`ave, ki jih uveljavlja, temve~ v pripravljenosti posameznika, da jih spo{tuje, t. j. v notranji volji posameznika” (Popper 1966a: 115). Gotovo upravi~eno zanika, da je ta notranja volja nujno sebi~na, kot jih je veliko domnevalo. Potrebe po “za{~iti {ibkih pred ustrahovanjem mo~nih”, opozarja, niso pokazali le {ibki, ampak pogosto tudi mo~ni. Vendar ali je “notranja volja” dr`avljanov, celo skupaj s sankcijami, dovolj za dajanje zadostne mo~i zakonu? Kaj se zgodi, ~e znatno {tevilo dr`avljanov nima zadostne notranje volje in strahu pred sankcijami, zaradi katerih bi spo{tovali zakon? Kaj ~e jim uspe prepri~ati ve~ino, da je varovanje {ibkih pred ustrahovanjem mo~nih slabo za dr`avo in povzro~ijo odstavitev vladarjev, ki ODPRTA ZNANOST 67 Fred Eidlin podpirajo tak{no politiko? Ali to ni demokracija? Popper bi jih gotovo imel pravico poskusiti prepri~ati, naj ka`ejo ve~ notranje volje. Vendar ~e bi bil zvest svojim lastnim na~elom, je te`ko razumeti, s kak{no pravico bi jih k temu prisilil. Kaj narediti z javnostmi pod demokrati~no vlado, ki ne ka`ejo zadostne notranje volje? Kaj narediti z dr`avami, kjer mrgoli posameznikov, ki niso pripravljeni za demokrati~no dr`avljanstvo itd.? Glede na to, da Popper no~e niti sli{ati o stvareh, ki di{ijo po dr`avljanski vzgoji, ustvarjanju mitov, ideologijah in doktrinah, se lahko samo spra{ujemo, kaj bi predlagal za re{evanje teh problemov. POPPERJEV PRISPEVEK K TEORIJI DEMOKRACIJE Popper je ve~krat zatrjeval, da “besede niso va`ne”. In vendar verjetno delno zaradi njegove definicije politi~nih ureditev, v katerih se ljudstvo lahko re{i svojih vladarjev brez prelivanja krvi, kot “demokracije”, veliko bralcev ni dojelo, kako radikalen je njegov odmik od tistega, kar obi~ajno imenujemo demokracija. Njegovi argumenti za demokraciji in o njej niso le poskus pokazati, da je tisto, kar obi~ajno ozna~ujemo za demokracijo, utopi~no, temve~ tudi, da je demokracija, kot jo navadno razumemo, kakorkoli napa~en ideal. Z ozirom na to, da besedo demokracija obi~ajno razumemo v smislu vladavine ljudstva, bi bilo morda bolje, ~e bi Popper izbral kako drugo besedo za ozna~itev svojih pogledov. ^eprav Popper morda upravi~eno pravi, da besede niso va`ne, imajo besede in pojmi dejansko velik vpliv na mi{ljenje. Popper uporablja besedo demokracija in se predstavlja kot njen gore~ zagovornik. To pa lahko zamegli dejstvo, da demokracije, v najpogosteje uporabljenem pomenu te besede, ne vidi niti kot mogo~e niti za`elene. ^eprav so Popperjevi pogledi na demokracijo (pod tem ali kak{nim druga~nim imenom) morda pomanjkljivi, je o njih kljub vsemu vredno razmi{ljati in so pomemben prispevek k teoriji demokracije. Bogata izkustva ka`ejo, da ima Popper prav, ko zatrjuje, da je razumevanje re{evanja politi~nih problemov z “izro~itvijo oblasti v prave roke” napa~no. Kolikokrat so na primer nacionalisti~na gibanja razumela narodno osvoboditev v smislu zamenjave tujih vladarjev, potem pa pristala pod veliko bolj zatiralskimi re`imi lastnih sodr`avljanov? Na enak na~in lahko gledamo na tiste marksisti~ne “uspehe”, ki so bur`uazno zatiranje zamenjali s proletarskim zatiranjem. ^eprav lahko veliko povemo o za`elenosti, da bi bila v upravnih dr`avnih svetih navzro~a, celo prevladujo~a, dolo~ena vrsta ljudi ali stali{~, to {e ni dovolj za zagotavljanje pravi~nosti in trezne politike. Poleg tega lahko pravica in trezna politika 68 ODPRTA ZNANOST Popper in teorija demokracije prevladujeta brez posebne vrste ljudi ali stali{~, ki bi bili dejansko navzo~i v upravnih dr`avnih svetih. Bogata izkustva nakazujejo tudi, da ima Popper prav glede poskusov, da bi “ljudi” (kakorkoli `e to razumemo) dali pod nadzor. “Ljudje” na oblasti so se pogosto izkazali za tiranske vladarje. “Ljudje” na oblasti so bili pogosto nesposobni. Zastopanost {tudentov v upravnih svetih univerze se pogosto izrodi v situacijo, ko {tudenti za~enjajo razmi{ljati kot univerzitetni birokrati ali postanejo orodja manipulacije izku{enih univerzitetnih politikov. Proletarski vladarji v re`imih sovjetskega tipa so se po poklicu morda res {e vedno ozna~evali za “delavce”, vendar so se po vzponu na oblast kmalu nalezli mentalitete aparat~ikov. Nekaj podobnega se pogosto dogaja tudi pri predstavnikih delavcev v upravnih svetih industrijskih dru`b. Zgoraj povedano nikakor nima namena podcenjevati potrebe po zastopanju {tudentskih in delavskih interesov v organih odlo~anja, ki vplivajo na njihovo `ivljenje. Vendar pa podpira Popperjevo stali{~e, da se podobnih problemov ne bomo nujno re{ili enostavno tako, da bomo te ljudi ali njihove predstavnike postavili v same organe odlo~anja. Odkrito priznavanje te pomembne to~ke, torej odpravljanje predsodkov, da izro~itev oblasti ljudstvu lahko re{i vse mo`ne probleme, odpira nove poti razmi{ljanja o primernej{ih re{itvah za te probleme. LITERATURA: POPPER, KARL (1966): The Open Society and Its Enemies, vol. 1 The Spell of Plato; vol.2 The High Tide of Prophecy: Hegel, Marx and the Aftermath, Princeton, N. J.: Princeton University Press. DUNN, JOHN (1979): Western Political Theory in the Face of the Future, Cambridge: Cambridge University Press. POPPER, KARL (1988): “Popper on Democracy: the open society and its enemies revisited,” The Economist, (23.4.). LUND, JACKOB (1988): The Economist (21. 5.). BECKER, WERNER (1985): Elemente der Demokratie, Stuttgart: Philip Reclam jun. POPPER, KARL (1976): Unended Quest: An Intellectual Autobiography, La Salle, III: Open Court. BERKSON, WILLIAM IN WETTERSEN, JOHN (1982): Lernen aus dem Irrtum: Die Bedutun von Karl Popper’s Lerntheorie für die Psychologie und die Philosophie der Wissenschaft, Hamburg: Hoffmann und Campe. POPPER, KARL (1982): “Les chemins de la vérité: L’Express va plus loin avec Karl Popper”, L’Express, 19.–25. 4. EIDLIN, FRED (1983): “Popper’s Fact-Standard Dualism Contra the Fact-Value Distinction,” Social Science Quarterly 64 (1). DAHL, ROBERT (1956): A Preface to Democratic Theory, Chicago: University of Chicago Press. BAGEHOT, WALTER (1968): Bartlett’s Familiar Quotations, 14. izdaja, Boston: Little, Brown. ODPRTA ZNANOST 69 Adam Chmielewski Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena For since each generation has its own troubles and problems, and therefore its own interests and its own point of view, it follows that each generation has a right to look upon and reinterpret history in its own way, which is complementary to that of previous generations. (Karl Popper 1962: 267) Popperjevo ime navadno povezujemo z idejo odprte dru`be in z deduktivno hipoteti~no metodo. Zdaj ko je, odkar je sir Karl umrl, minilo {ele pet let, je videti, kot da je mrtev tako spomin na oba zgoraj omenjena pojma kot samo Popperjevo ime. Popperjevo filozofijo znanosti, pa tudi njegovo socialno filozofijo se v splo{nem {teje za stvar preteklosti. Tak{en odnos, ~etudi do Popperja in njegove filozofije strog, o~itno ne Gergely Ambrus POPPERJEV VPLIV NA MADŽARSKEM Karl Popper je bil znan po tem, da je bil eden najbolj odločnih kritikov marksizma med filozofi, in zaradi tega bi bilo povsem mogoče pričakovati, da je imel le malo vpliva na madžarsko intelektualno življenje do političnih sprememb leta 1989. Takšno ugibanje se zdi podprto še z dejstvom, da so se do leta 1989 v madžarščini pojavili le trije njegovi krajši spisi, prav tako malo pa je bilo tudi objav, osredotočenih na njegovo delo. Vendar pa je ta videz zavajajoč. V bistvu je bilo Popperjevo delo med določenimi deli madžarske inteligence, še posebej med filozofi in sociologi, precej dobro znano. Toda po drugi strani ne moremo reči, da je njegov vpliv segel zelo globoko. Kot bomo videli, so bili razumniki, seznanjeni z njegovimi pogledi, skoraj vsi kritični do njegovega dela: ne da bi kaj preveč tvegal, si lahko privoščim trditev, da na Madžarskem ni – in ni bilo – poperjancev. Vprašamo se lahko, zakaj se je takšna situacija razvila. ODPRTA ZNANOST 71 Adam Chmielewski moti ve~ine zahodnja{kih filozofov, ki so tako ali tako vedno zelo skepti~ni, kar se ti~e Popperjeve filozofije in njegove robustne osebnosti. Bolj zanimivo pa je, da podoben odnos zavzemajo tudi intelektualci v Srednji in Vzhodni Evropi, ki bi vsaj navidez imeli najve~ razlogov, da sledijo njegovim naukom. Nekateri menijo, da je paradoksno, da Popper, ki je `ivel dovolj dolgo, da je bil pri~a odpiranju totalitarnih dru`b – ne~emu, kar je od nekdaj zagovarjal – ni do`ivel, da bi njegovo filozofijo ob~e sprejeli v na novo odprtih dru`bah. Celo Sorosove in{titute za odprto dru`bo, ki delujejo po vsej Srednji in Vzhodni Evropi, vedno bolj kritizirajo zaradi njihovih metod, ki mo~no nasprotujejo pojmoma odprtosti in demokracije. Toda re{itev tega paradoksa je, kot pri ve~ini paradoksov, precej banalna: Popperjeva filozofija na obmo~ju Srednje in Vzhodne Evrope ni postala uradna filozofija preprosto zato, ker je ponujala nekaj odgovorov, zakaj dru`be postanejo zaprte in zakaj to ni prav, ni pa ponujala nobenih re{itev, kako dru`be odpreti, kako jih obdr`ati odprte in kaj z njimi storiti, ko so enkrat odprte. Iz tega sledi, da je bil Popperjev kriti~ni racionalizem kot ideologija {e kar uporaben med bolj ali manj energi~nimi propagandnimi spopadi med hladno vojno, vendar se je njegova uporabnost, br` ko je bila vojna dobljena (oziroma izgubljena, kakor pa~ vzamemo), radikalno zmanj{ala. Ni ~udno, da je ve~ina intelektualcev in politikov obrnila hrbet ideologiji, v imenu katere se je borila proti komunisti~nemu pritisku. Ta pojav ni ni~ novega; z njim se je zelo natan~no ukvarjal `e Hegel, ki je zapisal, da sta “razdor in padec civilizacij” posledica “morbidne poostritve njenih osnovnih principov” (cf. Soros 1997: 2). Popperjeva ideologija odprte dru`be je ~udovit primer ideologije, ki je zaradi lastnega uspeha postala odve~. Toda v tak{nem odnosu do Popperja je bilo vklju~eno nekaj bolj pomembnega. Njegova socialna filozofija, je – navkljub silovitosti (ali pa tudi zaradi nje) – razmeroma skopa in jo v glavnem lahko zvedemo na vro~o (ampak v~asih ne prav to~no) Popper je bil na Madžarskem prvič odkrit v šestdesetih1. Študentje filozofije na Univerzi Lorand Eötvös v Budimpešti so tedaj organizirali diskusijsko skupino, katere udeleženci so bili, med drugimi, György Bence, Ferenc Altrichter in Ágnes Erdélyi, danes osrednji predstavniki madžarske filozofske 1 Imre Lakatos je verjetno poznal Popperjevo delo še prej, ko je še živel na Madžarskem. Vendar pa iz tega obdobja ne poznam nobene objavljene reference, nanašajoče se na Popperja. scene. Ena od razprav tega krožka je bila posvečena Popperjevemu spisu “Three Views Concerning Human Knowledge”. Ko so ti študentje kasneje pričeli učiti na univerzah, se je pojavila tudi priložnost, da Popperjeva filozofija postane del uradnega predmetnika. Vendar pa so se stvari zasukale nekoliko drugače. Resolucija centralnega komiteja madžarske socialistične delavske stranke o znanstveni politiki iz leta 1973 je iz uradnega akademskega življenja za skoraj dve desetletji izključila skupino učencev Györgyja Lukácsa. Med njimi je bil 72 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena kritiko komunizma in drugih totalitarnih re`imov. Ne bi smelo biti torej nobeno presene~enje, da je tak{na doktrina postala odve~na med narodi Srednje in Vzhodne Evrope, ki so bili `rtve totalitarnih re`imov, kajti sedaj, ko so se osvobodili komunizma, se ne `elijo neprestano spominjati na stra{ne ~ase, ki so jih pre`iveli, {e posebej iz ust hvalisavega kritika komunizma, ki sam osebno nikoli ni poznal njegovih grozot. Popper je predlagal {tevilne izvirne filozofske teze, ki so jih kasneje kriti~no razvili in kritizirali mnogi avtorji, med katerimi so bili tudi Putnam, Kuhn, Feyerabend, Lakatos, Watkins idr. Seveda je bilo mnogo Popperjevih re{itev za {tevilne filozofske probleme neustreznih, dogmatskih, ~e ne celo ideolo{kih, in so jih za tak{ne tudi {teli od same objave dalje. Med temi problemi so najbolj o~itni primeri Popperjeve ontolo{ke teze in dejstvo, da nasprotujejo zdravemu principu malo{tevilnosti entitet; njegov preve~ optimisti~en evolucionizem in evolucijska teorija znanja; njegova nezmo`nost, da bi ustrezno obravnaval vpra{anje, ali je kriti~ni racionalizem mogo~e kritizirati; pa tudi njegov neustrezen odgovor na relativisti~ni izziv tako imenovanih relativisti~nih filozofov znanosti. Kljub dejstvu, da je Popper svojo filozofijo vztrajno razvijal vse svoje dolgo `ivljenje, mu ni uspelo, da bi jasno formuliral svoje stali{~e (~etudi je menil, da mu je to uspelo, in ~etudi so ga hvalili zaradi jasnosti njegovega pisanja). Drug problem, ki je resno oviral Popperjevo sposobnost, da bi dosegel ustrezno formulacijo svojih filozofskih trditev, je dejstvo, da je gotovo z velikim odporom sprejemal kakr{no koli kritiko svojega stali{~a ali se celo odpovedal ~emu, kar je rekel1, in – kot pravi Paul Feyerabend – neomajno branil svojo filozofijo tako, da je svojim u~encem vsilil kriti~ni racionalizem. To zadevo, ki je za dru`ino kriti~nih racionalistov kot celoto {e posebej mu~na, je treba vsaj na neki na~in razlo`iti. Menim, da lahko del razlage najdemo v Popperjevem psiholo{kem ozadju. Obstaja ve~ zgodovinskih podatkov, ki o~itno upravi~ujejo zgodovinsko hipotezo, da so se Popperjevi osrednji filozofski 1 Sir Karl je v pogovoru, ki sva ga imela malo pred njegovo smrtjo, priznal, da so njegove metodolo{ke ideje precej kritizirali, izjavil pa je tudi, da so bile vse kritike zmotne. (Op. ur.: Pogovor, “Prihodnost je odprta”, ki ga omenja avtor, je tudi objavljen v tej {tevilki.) tudi György Bence, ki je v članku iz leta 1965 že raziskoval Popperjevo filozofijo znanosti. V svoji doktorski disertaciji2, ki jo je Akademiji predložil v letu 1972 – in jo zagovarjal leta 1989(!) – je kritiziral Popperja, da ni uspel pojasniti racionalnosti znanosti. Kljub vsemu pa tudi po letu 1973 Popperjevo ime ni 2 Madžarski sistem akademskih naslovov je sicer nekoliko drugačen od anglo-ameriškega in naziv “kandidátusi”, o katerem je tu govor, ni popolnoma enakovreden nazivu Ph. D., je celo nekoliko višji naziv. padlo popolnoma v pozabo; predvsem po zaslugi dejavnosti filozofinje znanosti Márte Fehér in sociologa Zsolta Pappa. Čeprav so bile objave Márte Fehér prepovedane, je izvajala seminarje o filozofiji znanosti, kjer so bila v razprave vključena tudi nekatera stališča Karla Popperja. Fehérjeva je v sedemdesetih in osemdesetih objavila vrsto člankov in tudi knjigo o razvoju znanosti, kjer je raziskala tudi Popperjev pristop. Zsolta Pappa je zanimala predvsem Popperjeva obravnava metodologije družbenih znanosti, še posebej ODPRTA ZNANOST 73 Adam Chmielewski pogledi in trditve skoraj popolnoma oblikovali `e v zgodnjem obdobju njegovega razvoja. Njegovo kasnej{e delo ter dose`ki v filozofiji znanosti in metodologiji mo~no ka`ejo, da so bili formulirani iz enega samega razloga: da bi izpolnili zahtevo po doslednosti s temi zgodnjimi prepri~anji. Mnogo biografskih podatkov nezmotljivo potrjuje, da v Popperjevih pogledih ni bilo nobenih revolucionarnih sprememb, nobenih radikalnih preoblikovanj njegovih stali{~, samo nenehen in dosleden trud, da bi oblikoval in neomajno zagovarjal ta zgodaj pridobljena mi{ljenja in prepri~anja, ki jih je vse `ivljenje obravnaval, kot da bi bila rezultat prizadevanj njegovega prirojenega nezmotljivega genija. Dejstvo, da se je s tako dr`o na vso mo~ bahal ~lovek, ki je vedno znova trdil, da je ~love{ki um zmotljiv, je odbilo mnogo ljudi, ki so odkrili, da je kriti~en pogovor z njim precej te`ak ali v~asih celo popolnoma nemogo~, in obrnili so hrbet tako njemu kot tudi njegovi filozofiji. Zelo zgovoren primer te nezmotljivosti je Popperjev nespo{tljiv odnos do analize filozofskih pojmov, kar je imelo za posledico nekak{no “Humpty Dumpty” dr`o do mnogih filozofskih teorij, pojmov in problemov. Popperjevo stali{~e v tem oziru je precej podobno prepri~anju Humptyja Dumptyja (osebe iz Alice v ~ude`ni de`eli Lewisa Carrola), da “Kadar uporabim besedo... pomeni prav tisto, kar ho~em, da pomeni – ne ve~ ne manj”. Kdor pozorno bere biografijo sira Karla, bo odkril, da je Popper ta ekstremen odnos do jezika, osnovnega filozofskega orodja, v samozavestnem nasprotju z zadr`anim mnenjem svojega o~eta prevzel... ko mu je bilo dvanajst let! Kasneje se mu je zdelo primerno, da se nekriti~no dr`i tega predsodka, in precej{en del svojega u~enja{kega `ivljenja je posku{al osmisliti to nejasno intuicijo, do katere je pri{el v otro{tvu. Njegovo dokaj dvomljivo pojmovanje treh svetov je eden od rezultatov njegove odlo~enosti pokazati, da ima zmeraj prav, celo (oziroma {e posebej) v svoji mladostni debati z o~etom, z Velikim drugim. Mislim, da je ta dr`a zelo simboli~na in da je za njeno popolno razumevanje potreben psihoanaliti~ni genij kak{nega Slavoja v kontekstu nemškega Positivismusstreita. Papp je o tem napisal tudi knjigo z naslovom “Od filozofije krize do sociologije soglasja” in uredil zbirko “Dejstvo, vrednost, ideologija: Positivismusstreit v zahodnonemški sociologiji”, v kateri se je pojavil tudi Popperjev članek “Reason or Revolution”. Kasneje v osemdesetih je bilo mogoče Popperjevo filozofijo razmeroma preprosto srečati v univerzitetnih in drugih akademskih krogih. Leta 1980, recimo, je Lajos Mihály Darai v knjižni seriji, ki je predstavljala znane sodobne filozofe, objavil monografijo o Popperju. Márta Fehér, Imre Hronszky in Tibor Szécsényi so ustanovili diskusijsko skupino, v kateri so bili Popperjevi pogledi pogosto na tapeti. Rečemo lahko, da je Popperjeva filozofija do konca osemdesetih postala del vsakdanjega znanja med družboslovci. Toda kot sem omenil že prej, različni pristopi k njegovemu delu so bili v osnovi kritični in ne bi mogli najti kakšnega prizadevnega zagovornika njegovih teorij. 74 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena @i`ka. Toda primerno je, da omenim, da je mnogo avtorjev predlagalo ali nakazalo podobne ideje, nazadnje John Watkins (1997)2. Zelo poznavalsko na primer zapi{e: Skoraj sumim, da so za Popperjevim globoko ukoreninjenim sovra{tvom do Carnapove filozofije faktorji, ki se nahajajo zunaj filozofije. Velikanska pretkanost je bila motiv v Popperjevem intelektualnem `ivljenju, in ~eprav Carnap ni bil v istem razredu kot Platon, Hegel, Marx ali Freud, je vendar bil pomembna osebnost v povojni angloameri{ki filozofiji. Mo`no je celo, da ima pri tem kak{no vlogo to, da je Carnap v vi{ino meril ve~ kot 180 centimetrov, Popper pa je bil ni`ji. Ali pa razlika v njunem statusu v zgodnjih tridesetih letih, ko je bil Carnap profesor, Popper pa u~itelj. Ko sta v letih 1936–37 emigrirala, je bil Popper na Novi Zelandiji pravzaprav izoliran, medtem ko je Carnap v Ameriki prijateljeval z Russllom, Tarskim in Quinom. Veliko je filozofskih problemov, ki jih je Popper nezadovoljivo re{il. Eden od njih je povezan z dejstvom, da Popper ena~i sposobnost (biolo{kega) pre`ivetja z racionalnostjo nosilca te sposobnosti, in hkrati trdi, da enakost tako zasnovane racionalnosti s sposobnostjo odkriti resni~no znanje o svetu ni dovolj upravi~ena, da bi bila popolnoma sprejemljiva. Popperju tudi ne uspe predstaviti odlo~ilnih razlogov, da bi bili prepri~ani, da je njegovo kriti~no teorijo mogo~e kritizirati. Popperjeva teorija racionalnosti, ki je mo`nost kritiziranja postavila za pogoj racionalnemu sprejetju neke teorije v znanosti, je marksizmu in psihoanaliti~nim teorijam tak status odrekla. Iz tega sledi, da ima na vesti enak greh, da je v tem pogledu ni mogo~e lo~iti od marksizma in psihoanaliti~nih teorij, ter da jo je treba z ozirom na njene zahteve – kot preostali dve teoriji – zavrniti. Kon~no je treba opozoriti tudi na to, da je Popperjev poskus, da bi odgovoril na antirelativisti~ne izzive, neustrezen, in da ima, kot je splo{no znano, Davidsonov argument proti ideji neprevedljivosti 2 Podobne ideje kot pri Watkinsu so predlagali tudi ob prebiranju spominskega zapisa Ernsta Gombricha. (Op. ur,.: Tudi prevod tega javnega predavanja, ki ga je imel Gombrich pred dvema letoma, je objavljen v pri~ujo~i {tevilki.) FILOZOFIJA ZNANOSTI Kar zadeva Popperjevo filozofijo znanosti, obstajata dva razloga za takšen kritiški odnos. Eden se nanaša na zgodovinske razmere, v katerih se je Popper pojavil na Madžarskem; drugi pa je bolj teoretski in se nanaša na vsebino njegovih pogledov. Glede zgodovinskega konteksta: ko se je leta 1934 prvič pojavila “Logik der Forschung”, ni imela prav nikakršnega vpliva na madžarsko filozofijo. Toda v času, ko je knjiga dosegala določeno stopnjo ugleda, to je v šestdesetih in sedemdesetih, je v filozofiji znanosti vihrala že druga “revolucija: socialna konstruktivista Kuhn in Feyerabend sta bila v modi in Popperjev vpliv se je zmanjševal. V nadaljevanju bom to tezo podrobneje osvetlil, tako da bom raziskal sodobne odzive na Popperjeve ideje in kratko predstavil sodobna stališča. Od šestdesetih pa do leta 1989 najdemo pet objav, ki se ukvarjajo s Popperjevo filozofijo znanosti; napisala sta jih bodisi György Bence ali pa Márta ODPRTA ZNANOST 75 Adam Chmielewski 3 Morebiti je izjema Nem~ija. Ko pravim, da je Popperjeva filozofija na Poljskem raz{irjena, s tem ne mislim, da so jo “kriti~no razumeli in ustvarjalno razvijali”; to pomeni, da jo zagovarja mnogo razli~nih mislecev, politi~nih filozofov, piscev in novinarjev skoraj vseh mo`nih prepri~anj, tudi ekstremisti~ni desni~arji in socialni liberalci. 4 Med zadnjim sre~anjem, sicer najve~jim v zgodovini poljske filozofije (septembra 1995 v Tornu), kjer je skoraj 600 avtorjev v petih dneh predstavilo 800 spisov, je bil recimo organiziran poseben seminar, posve~en Popperjevi filozofiji. Noben drug filozof ni bil dele`en tak{ne ~asti. jezikov dosti bolj{o mo`nost, da predstavi tak{en antirelativisti~en argument (~eprav v osnovi prav tako ni brezhiben). Vendar relativizem v nekaterih od svojih {tevilnih verzij ostaja, kot so pokazali Alasdair MacIntyre in drugi in kljub Popperjevim prizadevanjem, najve~ja nadlega racionalistov. Po drugi strani se zdi, da je na podro~ju socialne filozofije relativizem edina re{itev za racionalisti~ni in liberalni pojem tolerance. Tako se po eni strani zdi, da obstajajo prepri~ljivi razlogi, da verjamemo, da ni racionalno, da zavrnemo racionalizem in epistemologijo, in da ga po drugi strani vzamemo kot nekaj, kar ohranja princip tolerance v racionalisti~ni/liberalni dru`beni filozofiji. Kljub temu, da Karl Popper v vsem svojem dolgem `ivljenju nikoli ni bil na Poljskem (ali pa morda prav zaradi tega), so njegovo filozofijo na Poljskem mnogo bolj in v ve~ji meri cenili kot v kateri koli dr`avi, ki jo je bil kdaj obiskal. Poljska je namre~ dr`ava, kjer je Popperjeva filozofija, {e zlasti njegova filozofija znanosti in politi~na filozofija, pa tudi njegova ideja o treh svetovih, bolj raz{irjena kot v kateri koli dr`avi v Evropi3. Kar prav je re~i, da se je Popperjeva filozofija na Poljskem uveljavila najmo~neje. Poljska je bila s filozofijo kriti~nega racionalizma, ki obsega filozofijo ter metodologijo znanosti in humanisti~nih ved, socialno in politi~no filozofijo, pa tudi metafiziko treh svetov, seznanjena po {tevilnih poteh; zanj je pomenila zelo plodna tla4. Za to obstaja mnogo razlogov. Eden od njih je, da so bile do sedaj skoraj vse knjige, ki jih je napisal Karl Popper, prevedene v polj{~ino in tam objavljene in da so njegovo delo v zadnjih {tiridesetih letih na veliko razlagali v poljskih filozofskih revijah in knjigah. Popperjeva filozofija je bila ve~ kot {tirideset let plodovit vir navdiha za poljske filozofe in intelektualce, ~eprav so bila ta leta eno najte`jih obdobij v poljski intelektualni zgodovini, ko so bile ljudem odvzete skoraj vse svobo{~ine – vklju~no s svobodo govora –, z vsem tem pa tudi upanje, da bodo ponovno dosegli svobodo. Po{teno moram povedati, da je k temu pripomoglo Fehér. Popperjeve ideje o znanosti predstavlja tudi monografija Lajosa Mihályja Daraija. Naj izpostavim nekatere osrednje točke pri Benceju in Fehérjevi. Bence na več načinov kritizira Popperjeve poglede na razvoj znanosti. Ena od njegovih poant je, da dejanska zgodovina znanosti ne upravičuje Popperjeve trditve, namreč da neko teorijo ovrže vsaka zaznava, ki ji nasprotuje. V tem smislu je naklonjen predvsem Kuhnu in meni, da je znanstvena paradigma ovržena le ob krizi njene normalnoznanstvene dejavnosti (in zmagi nove paradigme). Še ena poanta, ki jo izpostavlja Bence, zadeva kumulativnost znanstvenega znanja. Na tej točki kritizira tako Popperjevo kot tudi Kuhnovo obravnavo – čeprav ohranja nekatere njune ideje – in oriše neke vrste marksistično rešitev. Odločno se strinja s Kuhnom, da obstajajo znanstvene revolucije, vendar pa zavrača Kuhnov relativizem in poskuša zadržati idejo kumulativnosti znanstvenega razvoja. Bence razlaga takole: Popper svoje argumente za kumulativnost utemeljuje delno na svoji 76 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena mnogo različnih dejavnikov in da je bil eden od najmočnejših prav silna duhovna navzočnost Popperjeve filozofske misli med poljskimi intelektualci, politiki in poljskim ljudstvom. Popper je bil skoraj od začetka svoje filozofske kariere tesno povezan s poljskimi filozofi. Kot je mnogokrat sam priznal, so nekateri poljski filozofi zares močno vplivali na njegovo mišljenje, najbolj opazno Alfred Tarski, ki ga je prvič srečal leta 1934 v Pragi, potem na Dunaju, in kateremu je mnogo let za tem posvetil svojo knjigo Objective Knowledge. Tarski je bil član lvovsko-varšavske šole za logiko in filozofijo, sicer zelo živahne in pomembne skupine nadarjenih filozofov, ki so razvijali logične, matematične, metodološke in filozofske ideje, podobne, pa vendar ne enake tistim, ki so jih oblikovali Giuseppe Peano, Gottlob Frege, Bertrand Russell, Ludwig Wittgenstein, Moritz Schlick, Otto Neurath, Rudolf Carnap in dunajski krog, Hans Reichenbach in drugi. Seveda so se poljski filozofi brž, ko je bila leta 1934 objavljena Popperjeva knjiga Logik der Forschung (ali pa še celo prej), začeli zanimati za njegovo misel. Po drugi strani so na Popperja močno vplivale ideje Tarskega o resnici in bil je prvi, ki je te ideje predstavil Angliji; tudi pri tem, da je J. H. Woodger prevedel dela Tarskega v angleščino, je imel Popper pomembno vlogo. Popper je bil prav tako intelektualno in osebno blizu drugim članom lvovsko-varšavske šole v izgnanstvu, npr. Janu Lukasiewiczu (enemu od odkriteljev sodobnega propozicionalnega računa in avtorju razlag aristotelske in starodavne stoične logike) in Czesawu Lejewskemu (učencu Stanislawa Leniewskega, logika, ki je znan po svoji ontologiji, mereologiji in prototetiki). O Popperjevi knjigi Logik der Forschung so poljski filozofi znanosti napeto razpravljali. Neka druga članica poljske logične šole, Dina Sztajnberg (oziroma profesorica Janina Kotarbiska, poročena z znanim prakseologom profesorjem Thaddjem Kotarbiskim), je o knjigi Logik der Forschung napisala številne eseje, v katerih je zelo natančno razlagala in precej naklonjeno ideji o komenzurabilnosti. Meni, da sta teoriji komenzurabilni, če ena od njiju vsebuje tisti del, kjer je druga teorija “dober približek”. Bencejeva poanta je, da “dober približek” ne more biti razumljen niti kot matematični približek (kot denimo formule posebne relativnosti, ki jih je mogoče preoblikovati v ustrezne formule Newtonove teorije za majhne hitrosti) niti instrumentalno. Kuhn zanika, da je iz tovrstnih dobrih približkov med dvema teorijama mogoče potegniti kakršenkoli smisel, kajti meni, da prevod med teorijama ni mogoč, saj pomeni leksikografsko istih izrazov v obeh teorijah niso enaki. Bence meni, da so Kuhnovi pogledi utemeljeni na zmotni (kontekstualni) teoriji pomena in da se jim je mogoče izogniti, če sprejmemo drugo semantično teorijo, namreč Fregejevo, ki razlikuje med smislom in referenco. Na ta način pravi, da navkljub različnim izrazom v različnih teorijah reference različnih teorij med revolucijami lahko ostanejo iste. Vprašanje pa je seveda, kaj utrjuje to referenco. Skladno z Bencejevim ODPRTA ZNANOST 77 Adam Chmielewski 5 Center slovi po zbirki “The Pozna Studies in Philosophy of Science and Humanities”, ki jo izdajajo. 6 Prav tako ~lan lvovsko-var{avske {ole; po naklju~ju je mnogo let pred objavo Popperjevega Objective Knowledge izdelal koncept “tretje domene”, ki je zelo podoben Popperjevemu svetu 3. 7 Jerzyja Giedmyna so kasneje izgnali iz Poljske in tako kot Zygmunt Bauman, Leszek Kolakowski in mnogi drugi znanstveniki se je zna{el v Angliji, kjer je v Sussexu predaval filozofijo znanosti; vse do svoje smrti leta 1993 je gojil tesne stike s Popperjem. 8 Glede odgovora na njegovo vpra{anje v naslovu se ni mogo~e zmotiti. obravnavala Popperjeve ideje, ~eprav je kljub Popperjevim argumentom samozavestno ohranila induktivizem. Njene eseje o Popperju so ne{tetokrat ponatisnili in citirali v poljski metodolo{ki literaturi. [e ena Popperjeva bli`nja poljska zveza je bil par, Janina Hosiasson-Lindenbaum in Adolf Lindenbaum, ki se je ukvarjal z logiko verjetnosti. Popper Janino zelo naklonjeno omenja v vseh svojih delih o logiki, prav tako tudi v zadnji knjigi, objavljeni za njegovega `ivljenja, A World of Propensities (1991). Po drugi svetovni vojni, v kateri je Poljska izgubila veliko u~enjakov in filozofov (med njimi ve~ino ~lanov lvovsko-var{avske {ole, vklju~no s parom Lindenbaum), so mnogi iz nekdanje lvovsko-var{avske {ole, ki so pre`iveli vojno in postopoma ustvarili novo mo~no sredi{~e metodologije in filozofije znanosti v Poznau5, v nekako ideolo{kem in politi~nem kontekstu sprejeli Popperjeve metodolo{ke ideje. Jerzy Giedymin, ki se je kasneje zelo zbli`al s Popperjem, je bil osrednja osebnost te skupine. Kot u~enca Kazimierza Ajdukiewicza6 (kar neizogibno pomeni, da je bil Giedymin konvencionalist) ga je Popper privla~il predvsem zaradi svojih konvencionalisti~nih idej v re{itvi Friesove trileme, ki je povezana s problemom bazi~nih stavkov. Giedymin je tudi napisal zelo vplivno oceno Popperjeve knjige Poverty of Historicism, ki je prvi~ na Poljskem predstavila Popperjeve poglede o historicizmu in so jo od tedaj pogosto citirali7. Obstaja ganljiv dokaz o velikem zanimanju poljskih filozofov za Popperjeve ideje: neki Zygmunt Spira, druga~e neznan filozof, je napisal natan~no in poglobljeno oceno Popperjeve knjige Logik der Forschung. ^eprav je avtor umrl v koncentracijskem tabori{~u, se je njegov rokopis po ~ude`u ohranil in natisnili so ga v prvi {tevilki filozofske revije v povojni Poljski leta 1946. Kljub tako mo~nemu zanimanju za Popperjevo filozofijo znanosti je bila njegova najpomembnej{a knjiga, The Logic of Scientific Discovery, v polj{~ini objavljena {ele leta 1977. Do leta 1995 je bila edina knjiga, ki je bila v celoti posve~ena Popperju, nekak{en histeri~no kriti~en komentar, ki ga je napisal znan, toda strahotno dogmatski stalinisti~ni filozof (Mendelski 1978)8. marksističnim odgovorom je to zdravorazumska konceptualna shema vsakdanjega razuma. Bencejevo proučevanje problematike sprememb v znanosti in Popperjevih stališč je zelo jasno in dobro usmerjeno, in četudi se kdaj ni mogoče strinjati z njegovimi predlaganimi rešitvami – tudi sam je pred časom spremenil svoje poglede – je treba priznati, da je njegovo delo brez dvoma resen poskus, da bi osnoval marksistično filozofijo znanosti. Márta Fehér je v tem obdobju objavila dva članka in eno knjigo. Njena razprava “Miti o kumulativnosti znanosti”, ki jo je objavila leta 1973, je bolj zgodovina same ideje in v njej ne gre veliko dlje od opisa Popperjevega stališča. Leta 1983 objavi tudi knjigo o napredku v znanosti, kjer v nasprotju z Bencejem zavrne kumulativnost in hkrati tudi sprejme komenzurabilnost teorij. Strinja se z Bencejevo kritiko kontekstualistične teorije pomena, vendar predlaga nov način reševanja komenzurabilnosti. Sklicuje se namreč na Kripke-Putnamov tip teorije o vzročni referenci (ni mi 78 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena Popperjevo socialno filozofijo so na Poljskem poznali (ali pa so vsaj sli{ali zanjo) kmalu po angle{ki objavi knjige The Open Society leta 1945. [tevilni var{avski u~enjaki, ki so se zbirali v neuradnem krogu okoli Thaddja in Janine Kotarbiske, so za~eli s prevodom knjige. Leta 1957, po mad`arski vstaji 1956 in po kasnej{em popu{~anju cenzure, do katerega je pri{lo vsaj v nekaterih komunisti~nih dr`avah, so se odlo~ili za objavo knjige. Zanimivo je, da so njegovo objavo na~rtovali za leto 1959 v zalo`bi, ki je bila pod nadzorom poljske komunisti~ne partije. Kakorkoli `e, popu{~anje cenzure je bilo kratkotrajno in izid knjige so prepre~ili. Kljub temu je prevod te knjige dolga leta kro`il po Var{avi in leta 1980 so se med solidarno revolucijo ponovno odlo~ili za objavo. @e decembra 1980 pa je bil sprejet voja{ki zakon in na~rt se je znova izjalovil. Toda leta 1987 je knjigo kljub hudim tehni~nim te`avam kon~no izdala tajna zalo`ba v samizdatu9. Vsi ti so veliko svojega ~asa in truda vlo`ili v filozofijo Karla Popperja, ker so bili tako kot on trdno prepri~ani, da je z idejami mogo~e izbolj{ati svet. Njihov trud ni bil zaman. Spremenili smo na{ svet, in zdi se nam, da gre na bolje. Svet smo spreminjali v skladu z na{im razumevanjem idealov, za katere se je Karl Popper zavzemal vse `ivljenje. Vendarle vemo, da delo {e ni kon~ano, kajti ne moremo se zanesti na to, da bo dru`ba, ki se neko~ odpre, ostala odprta, in da nam potem ni ve~ treba skrbeti zanjo. Ne moremo predvideti, kaj se bo z dru`bo zgodilo v prihodnosti, in tudi njeni problemi so prav tako nepredvidljivi. Prav ta trditev nas soo~i z velikim problemom, s katerim se spopadajo na novo osvobojeni narodi. Pokojni Karl Popper je v svoji knjigi Conjectures and Refutations (1989) dokaj optimisti~no, ~etudi morda brezobzirno zapisal, da po njegovem mnenju svet zahodnih liberalnih demokracij morda ni ravno najbolj{i od vseh mo`nih svetov, je pa gotovo najbolj{i od vseh obstoje~ih svetov.10 To je podobno 9 Popperju ta poljska izdaja v samizdatu ni bila po volji, kajti vsebovala je predgovor Leszeka Kolakowskega z naslovom “Samozastrupitev odprte dru`be”, kar ga je napeljalo k izjavi, da so “mnenja Kolakowskega o mojem delu popolnoma zmotna” (s Popperjevega pisma avtorju, dne 8. 4. 1991). Lahko bi tudi rekli, da je “Sklepna beseda”, ki jo je napisal Klemens Szanislawski, precej kriti~na do Popperjeve knjige, {e zlasti njegovi pristranski argumenti in vro~ekrven slog. Poleg tega je bila ve~ina truda, ki je bil vlo`en v izjemno te`kih razmerah, zaman, ker naj bi poljska tajna policija menda zasegla ve~ino naklade. Dokler se leta 1993 ni pojavila normalna izdaja, je bilo knjigo skoraj nemogo~e dobiti. 10 V `e omenjenem pogovoru, ki sva ga imela s Popperjem, mi je povedal, da je bil v sku{njavi, da bi spremenil svoje mnenje, da pa se ni premislil. sicer jasno, ali to teorijo tudi sprejema ali ne). V splošnem lahko zato rečemo, da je precej bolj zavezana socialno konstruktivistični tradiciji. Kasneje je šla v tej smeri še korak dlje in trenutno simpatizira s strogim programom (Bloor, Barnes) sociologije znanja. SOCIALNA FILOZOFIJA Kar zadeva precej naklonjeno recepcijo Popperjeve socialne filozofije, prav tako vidim dva razloga. Ko se je leta 1945 prvič pojavila “The Open Society and Its Enemies”, je hipoma postala uspešnica; njen prodor je krepko presegel zidove akademskih krogov. Knjiga namreč prinaša dobre argumente in celo nestrokovnjakom jo je razmeroma preprosto brati. Trdno se postavlja na stran zahodnjaške demokracije nasproti marksizmu in totalitarnim ideologijam nasploh. Knjiga v tem času na Madžarskem ni izšla; razlogov ni težko izluščiti. Ko je na Madžarskem Popperjeva socialna filozofija postala razmeroma znana, to je v ODPRTA ZNANOST 79 Adam Chmielewski izjavi Winstona Churchilla, da je demokracija najslab{a od vseh politi~nih sistemov, da pa bolj{i sistem pa~ ne obstaja. Popperja je veselilo, da se je zgodila mirna revolucija in da je `ivel dovolj dolgo, da je to do`ivel, zakaj vse `ivljenje se je boril proti sovra`nikom odprte dru`be. ^e je mirna revolucija leta 1989 imela svojega teoretika, lahko brez obotavljanja zatrdim, da je bil to Karl Popper. Toda odpiranje dru`b v Srednji in Vzhodni Evropi je tr~ilo na hude probleme. En vidik tega procesa je bil, da so idejo odprte dru`be prevzeli in izvedli ljudje, ki so {e pred nedavnim zagovarjali ravno nasprotno ideologijo; sprejeli pa so jo na na~in, ki je mo~no spominjal na njihovo dr`o do doktrin Karla Marxa – dogmatsko in nepremi{ljeno – in njihova motivacija za to je bila enako kot prej njihov osebni interes. Kmalu se je pojavil paradoks, da je treba idejo odprte dru`be za{~ititi pred zagovorniki odprtih dru`b samimi. Do nedavnega so intelektualci v Srednji in Vzhodni Evropi zelo udobno `iveli. To udobje je izhajalo iz nekriti~nega sprejemanja prepri~anj, kot na primer pravkar navedenega Popperjevega prepri~anja, namre~ da bodo vsi na{i problemi, ~e jih bomo kdaj re{ili, za vselej odpravljeni s teorijo in prakso liberalizma. Glavni namen je bil dose~i stanje, ki ga je sir Karl tako vabljivo opisoval. Tako je bila `elja, da bi se ~imprej pridru`ili tem zemeljskim nebesom, nekaj povsem naravnega. Nekriti~no sprejemanje tak{nih pogledov je bila ena najhuj{ih napak, storjenih v stoletju tranzicije; kajti tudi sir Karl, eden najbolj neomajnih branilcev liberalizma dvajsetega stoletja, je izjavil, da je nesmiselno po bo`je ~astiti dogmo prostega trga in njegovo na~elo (Popper 1989). Precej bole~e je bilo nedavno odkritje, da kon~na re{itev vseh na{ih problemov v Srednji in Vzhodni Evropi, ki smo si jo tako `eleli, torej doktrina liberalizma, v praksi pravzaprav ne deluje tako, kot smo pri~akovali. Problem lahko – kot Gertrud Himmelfarb – opi{emo takole: med liberalci je bilo od nekdaj splo{no znano, da oblast ljudi pokvari, in da jih absolutna oblast sedemdesetih in osemdesetih, je bila dirka med dvema svetovnima sistemoma že v teku – brez dvoma v prid Zahodu. (Pravzaprav je “The Poverty of Historicism” v madžarščini prvič izšla leta 1989.) V tem času je bilo le še malo ljudi, ki so menili, da bi marksizem lahko bil uspešna alternativa liberalni demokraciji, in Popperjevi opisi totalitarističnih političnih sistemov so se zdeli madžarski inteligenci truizmi; poleg tega so bile vsem, ki so živeli v “ekonomiji pomanjkanja”, že jasne pomanjkljivosti centralnega planiranja. Tem zgodovinskim razlogom bi lahko dodali tudi to, da je izvirnost nekaterih njegovih motivov sporna. Tako imenovani “Ojdipov učinek” – to je, da sama napoved nekega dogodka v prihodnosti lahko tak dogodek povzroči – se recimo že ne zdi prav nova ideja. Našli pa bi še druge primere. Po drugi strani do leta 1989 praktično ni bilo objav, ki bi se ukvarjale s Popperjevo socialno filozofijo, navkljub odmevnosti njegovih idej o družbi in zgodovini. Zsolt Papp, kot sem omenil že prej, se je osredotočil na 80 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena popolnoma pokvari. Toda zdaj so v mu~ni `ivljenjski izku{nji odkrili, da tudi absolutna svoboda popolnoma pokvari. V enem svojih spisov je Vaclav Havel o istem problemu napisal: Vrnitev svobode kraju, ki je postal moralno neuravnove{en, je povzro~ila tisto, kar je morala povzro~iti in kar bi torej mogli pri~akovati. Toda izkazalo se je za bolj resno, kot bi kdor koli lahko pri~akoval: ogromna in zaslepljujo~a eksplozija vsega mo`nega zla. Naenkrat se je sprostil obse`en niz vpra{ljivih ali vsaj protislovnih ~love{kih nagnjenj, ki so jih nekaj let skrivaj spodbujali, hkrati pa skrivaj prisilili, da so slu`ila dnevnemu delovanju totalitaristi~nega sistema – kakor da bi ta nagnjenja izpustili iz prisilnega jopi~a in jim naposled dali svobodno oblast. Avtoritarni re`im je – ~e lahko temu tako re~emo – temu zlu vsilil dolo~en red (in ga s tem nekako legitimiziral). Ta red je zdaj poru{en, toda nov red, ki bi to zlo prej zaustavil kot izkoristil, red, ki bi temeljil na prosto sprejeti odgovornosti do vse dru`be in za vso dru`bo, {e ni bil vzpostavljen niti ga ni bilo mogo~e vzpostaviti, kajti za oblikovanje tak{nega reda je potrebno dosti ~asa. Tako smo pri~e nenavadnim razmeram: dru`ba se je osvobodila, toda v nekaterih ozirih se obna{a slab{e kot prej, ko te svobode ni imela. (cf. Himelfarb 1993: 549–550) Z drugimi besedami, izkazalo se je, da se prednost, ki naj bi pri{la skupaj s svobodo, v bistvu ni pojavila. Nasprotno, nova svoboda je prinesla vse mo`no zlo. Iz Havlovih besed je razvidno, da kot mnogi liberalci iz vzhodnoevropskih dr`av domneva, da liberalna svoboda prina{a prednosti. Toda prednosti, ki jih ima v mislih, so zrcalna podoba potez ~love{kega vedenja in navad, ki jih v zahodnih dr`avah {tejejo za prednosti, prednosti postmodernih malome{~anskih liberalcev in njihovih intelektualnih podpornikov. Jasno je tudi, da je bil, in {e vedno je, osnovni namen doma~ih liberalcev, da skupaj z ustrezno moralo in kulturo v pu{~avi, ki je ostala po izkoreninjenju komunizma, Popperja predvsem v kontekstu nemškega Positivismusstreita. Vendar pa je bil bolj naklonjen stališčem frankfurtske šole (Pap 1976; 1980). Popperja je kritiziral na dveh točkah. Najprej, da je Popperjevo osrednjo tezo o zmotljivosti vseh teorij, vključno z družboslovnimi, že postavil Mannheim, čeprav izhajajoč iz drugačnega teoretskega ozadja. Poleg tega pa je želel izzvati tudi Popperjevo tezo, da v družbi ni zakonitosti. Meni, da Popperjev argument poteka le ob njegovi premisi o metodološkem individualizmu. Toda, pravi Papp, kolektivne družbene entitete obstajajo. Na žalost pa ne uspe podati argumentov za to trditev. V že omenjenem članku pove nekaj besed o Popperjevi socialni filozofiji tudi György Bence. Njegov argument gre nekako takole. Ker Popper meni, de “logika odkritja” ne obstaja – torej da ne obstaja zagotovilo, da bomo sploh kdaj našli primer, ki bi teorijo ovrgel –, ne more pojasniti racionalnosti znanstvenega razvoja. To tudi implicira zavrnitev obstoja in s tem tudi ODPRTA ZNANOST 81 Adam Chmielewski ponovno vzpostavijo zahodnja{ka gospodarska na~ela kot edina racionalna na~ela. Napake, ki so jih naredili liberalci, niso edine, ki so se zgodile v praksi. Te napake ka`ejo na splo{nej{o problematiko, ki je prav v srcu doktrine liberalizma, in zaradi njih se liberalizmu pribli`ujemo samo {e bolj zadr`ano. Kajti prav na koncu dvajsetega stoletja se soo~amo z dilemo, o kateri se na veliko razpravlja: ali bi morali svoja prizadevanja osredoto~iti na odprto in pravi~no dru`bo svobodnih in avtonomnih posameznikov ali na povezane skupnosti, ki si prizadevajo za splo{no blaginjo, in svoje ~lane zdru`ujejo v njihovem delovanju. Mnogi narodi, ki so po propadu komunizma znova dosegli neodvisnost, zdaj resno posku{ajo predelati strukturo svojih dru`b in razmer, ~eprav imajo bolj malo dragocenih zgledov, ki bi jim lahko sledili v tem bole~em, te`kem in dragem procesu. Dru`bena rekonstrukcija, ki se trenutno dogaja na obmo~ju Srednje in Vzhodne Evrope, vklju~no z daljnose`no liberalizacijo politi~nega, gospodarskega in dru`benega `ivljenja, se je kljub za~etni vnemi za liberalne ukrepe v gospodarstvu za pri~akovanja ve~ine ljudi izkazala za precej{nje razo~aranje. Kot posledica se je po vsem obmo~ju raz{irilo mo~no protiliberalno razpolo`enje, kot se je v ve~ini teh dr`av jasno pokazalo na zadnjih volitvah in v rasto~i javni podpori, ki so je v vedno ve~ji meri dele`na ekstremisti~na in ljudska gibanja desnice in levice. Konflikte, ki delijo realnost dru`benega `ivljenja, {e zlasti na Vzhodu (pa tudi na Zahodu, ~eprav manj silovito), zagovarjajo misleci, ki izra`ajo konkuren~na pojmovanja dru`benega `ivljenja. V filozofskih sferah se je opozicija o~itno pojavila kot rezultat zagovarjanja (ali zavrnitve, kakor vzamemo) platonskega ali razsvetljenskega racionalizma, v skladu s katerim moramo pri na~rtovanju svojega dru`benega `ivljenja slediti na~elom razuma, ki ga poseduje kon~na resnica. Z neuspehom komunisti~nega poskusa, ki naj bi bil po mnenju zagovornikov odprte dru`be neuspeh vseh konstruktivisti~nih poskusov, da bi ustvarili raj na zemlji po neizprosnih zakonih, ki jih je postavila “dialekti~na nujnosti znanstvenih revolucij. Popper utemeljuje svoja stališča o družbenih spremembah z obravnavo znanstvenega napredka. Meni, da revolucije v družbi, prav kakor v znanosti, niso nujne. Namesto tega zagovarja liberalno-reformističen pogled in meni, da bi morali družbene razmere izboljševati korakoma. Bence temu nasprotuje in pravi, da je Popperjev pogled na znanstveni razvoj zmoten, kajti napredek v znanosti je racionalen. Da bi to značilnost pojasnil, Bence ponuja svojo marksistično alternativo, ki lahko pojasni tudi nujnost znanstvenih revolucij in ravno tako tudi nujnost revolucij v družbi. PSIHOLOGIJA Razmere glede Popperjevih pogledov na psihologijo – v katero vključujem njegovo kritiko Freuda, njegovo evolucionistično teorijo, ki obravnava rast znanstvenega znanja in hkrati posameznikove kognitivne procese, ter tudi vprašanja glede filozofije uma oziroma glede problema 82 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena znanost” marksizma (ki je bil tudi sam potomec razsvetljenstva), je tako imenovani projekt razsvetljenstva do`ivel ponovno kritiko. Ka`e, da se mnogo mislecev (~e uporabimo reklo Edmunda Burka) “boji popustiti ljudem, da bi `iveli in trgovali, kot jim veli njihov razum, ker sumijo, da je njihov razum skromen in da bi bilo bolje, ~e bi se posamezniki zanesli na splo{ne banke ter na kapital narave in ~asa”. Liberalizem se trenutno sre~uje s pomembnim izzivom. Prvi~, ~e sindikati delajo le za takoj{nje izbolj{anje delovnih pogojev v mejah kapitalisti~nega sistema in parlamentarne demokracije, obstaja nevarnost, da izgubijo svojo dru`beno mo~ in u~inkovitost. To je prav tisto, kar se trenutno dogaja v mnogih liberalnih dru`bah: svoboda odprtih dru`b je `rtev za blaginjo in u~inkovitost mo~i. Drugi~, liberalizem vedno bolj postaja prepri~anje politi~ne elite, ki nadzoruje medije, ki vplivajo na demokrati~no glasovanje. ^lanstvo v tak{nih elitah je skoraj izklju~no omejeno na premo`ne ljudi, in pozitivni vpliv na volilno javnost je vedno bolj predmet u~inkovitih manipulacij mno`i~nih medijev. Posamezen glas in izbira se izgubljata in sta zanemarjani, posamezniki in njihove potrebe in mi{ljenje so v vedno ve~ji meri stereotipni produkti medijev, ki slu`ijo interesom kapitala. Tak{na dru`ba ni kraj za doseganje splo{ne blaginje, ampak prej kraj za zasledovanje atomisti~no predstavljenih interesov dolo~enih skupin in posameznikov. Tako je pojem tradicije skupaj s predstavo skupnosti dele`en precej{nje pozornosti v tako imenovani komunitaristi~ni oceni liberalizma, kajti zdi se, da je za mnoge komunitaristi~ne kritike liberalizma aristotelska ideja model za (po MacIntyru) “grajenje novih oblik dru`be, v katerih je moralno `ivljenje mogo~e okrepiti, tako da bi lahko tako morala kot olika pre`iveli prihajajo~i vek barbarstva in teme”, pri ~emer se barbarstvo navadno ena~i s permisivno, nereligiozno, individualisti~no in estetsko orientirano kulturo zahodne civilizacije. Zdi se, da je odlo~ilna in neobi~ajna posledica te razprave skoraj splo{no strinjanje, kar zadeva zavra~anje tradicionalne duh–telo – so nekoliko drugačne. Ta del njegovega opusa je verjetno na Madžarskem še najmanj znan. Vendar se ne bi zmotili, če bi rekli, da je podobno tudi drugod po svetu. Kot izpostavlja psiholog Csaba Pléh (1997), niti en sam košček njegovega dela se ne pojavlja v obsežni zbirki o filozofiji psihologije Neda Blocka, niti v antologiji filozofije uma D. Rosenthalovi niti v podobni Lycanovi zbirki. Avtorji se sklicujejo na njegovo delo, če sploh se, le na ravni dobro znanih splošnih reči. Na enak način tudi Popperjeva ostra kritika freudovske teorije (na podlagi njegovega kriterija ovrgljivosti) ni pustila kakšnega omembe vrednega vpliva na samopodobo madžarske psihoanalitične tradicije (Pléh 1997). Vseeno pa je, kot pravi Csaba Pléh (1997), Popperjev pristop k evoluciji latenten v teorijah nekaterih madžarskih biologov. Njegove teze o evolucionistični epistemologiji pa so precej znane tudi med psihologi; še posebej teza o logični strukturi kognitivnih procesov – skupaj z eksperimentalnimi rezultati, za katere se zdi, da kažejo na napačnost Popperjevih trditev.3 Vendar tudi med psihologi ODPRTA ZNANOST 83 Adam Chmielewski prioritete epistemologije v odnosu do socialne filozofije; to se izra`a v sodbi, da je (~e parafraziramo formulacijo Richarda Rortyja) solidarnost pomembnej{a od objektivnosti, ali da demokracija zato, da bi funkcionirala, ne potrebuje epistemolo{ke upravi~enosti ali metafizi~ne osnove. Namesto tega so principi, ki jih trenutno i{~emo, principi prakti~nega, ne pa teoreti~nega razuma, in upravi~enost dru`benega delovanja i{~emo v sferi nravnosti in vrednot, ne pa v teoriji znanja. Oba zgoraj omenjena pojma, odprta dru`ba in skupnost, simbolizirata razli~na in nasprotujo~a si trenda trenutne moralne, socialne in politi~ne filozofije, ki si prizadeva, da bi oblikovala konkuren~ne in tekmovalne vizije mo`nih na~inov oblikovanja in preoblikovanja dru`benega `ivljenja. Sta tudi simbola problemov, ki jih moramo re{iti, ~e naj pre`ivimo napetosti tega obdobja. Vseeno pa se liberalci, vsaj na Poljskem, niso bili sposobni u~inkovito spoprijeti s tem izzivom. Nekriti~no so sprejeli preve~ poenostavljeno verzijo liberalizma, ker so preve~ zaupali tuji modrosti, namesto da bi se zanesli na lastno pamet. Prav tako so preve~ resno vzeli nejasna zagotovila, ki so jih dobili v preteklosti, da bodo po zmagi v bitki za svobodo dobili materialno pomo~, ki bo njihovo zaslu`eno zmago za{~itila. Vzpona k oblasti niso videli kot dol`nost, ampak kot nagrado, kot dolgo odla{ano pla~ilo. Prvi~, liberalci so se odlo~ili, da bodo najprej osvobodili naravne mehanizme dru`bene evolucije, ki so bili do nedavnega pod (menda) strogim nadzorom komunisti~nih re`imov. Domnevali so, da se bo proces sanacije gospodarstva, politike in morale odvijal tako reko~ sam od sebe. Po osvoboditvi izpod pritiska prej{njega sistema (v katerem naj bi o najpomembnej{ih zadevah odlo~ala neosebna vladavina neizprosnih zakonov dru`be in za katere se je pravzaprav – kak{na ironija – izkazalo, da so bili prostovoljne, kolektivne, torej neodgovorne odlo~itve pe{~ice ljudi) so liberalci naglo pri{li do lahkotnega zaklju~ka, da se – morda zaradi spomina na Popperjeve kritike – ni~esar ne sme uravnavati z zavestnim smotrom dru`beno holisti~nega projektanta, da ni~ ne sme biti podvr`eno pravilom, ki jih ne bomo našli zavzetih poperjancev – čeprav Csaba Pléh (1997) izkazuje določeno navezanost na njegove teorije. Pléh poudarja tudi nekatere podobnosti med Popperjevim razumevanjem problema duh–telo in med nekaterimi funkcionalističnimi teorijami uma ter pravi, da je razlago Andija Clarka o mentalnem mogoče interpretirati v smislu Popperjevega sveta 3. 3 Ti poskusi kažejo na dejstvo, da nasprotno, kot pravi Popperjeva teorija, ljudje ob sklepanju uporabljajo modus tolens precej pogosteje kot modus ponens. Dosedaj sem skušal objave in razprave orisati Popperjev vpliv na madžarsko intelektualno življenje. Pomembno pa je omeniti, da Popperjeva prisotnost na Madžarskem ni omejena le na te dejavnosti. Ameriški mecen George Soros, rojen sicer na Madžarskem, je vzpostavil organizacijo, ki pomaga ustvarjati liberalne in demokratične države na post-sovjetskem področju. Ta institucija se na Popperjevo socialno filozofijo sklicuje že v imenu: imenuje se The Open Society Institute. Povezan še s Central European University (še eno Sorosevo 84 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena zavestno in na~rtno ustvari ~lovek. Namesto tega so menili, da se bodo nespametno vodene, tako reko~ ro~no nadzorovane stvari z enim ali dvema ne`nima dotikoma nevidne roke vrnile k razumu in normalnosti. Doma~i liberalci so odgovornost za prihodnost na{ih dru`b o~itno zaupali naravnemu, edinemu in preprostemu principu, ki ga je tako elegantno predstavil J. S. Mill v svojem znanem eseju On Liberty. V komentarju k tej smeli trditvi o liberalnem principu pi{e Gertrude Himmelfarb, da “je zelo preprost princip psiholo{ko vedno bolj mamljiv kot kompliciran, detajliran niz principov. In prav ta princip je {e bolj privla~en, ker je v skladu s podobo modernega, osvobojenega, avtonomnega, šavtenti~nega’ posameznika” (Himmelfarb 1993: 548). Kakr{na koli realnost je dosti preve~ komplicirana, da bi jo lahko uspe{no opisali (kaj {ele preoblikovali) z enim samim in preprostim principom, niti je ne moremo z nizom kompliciranih principov, ki so navadno {e manj privla~ni. Ponavadi je {e bolj komplicirano kot to. Menim, da je tak{na dr`a v hudem neskladju z duhom filozofije Karla Popperja. Bolj kot kdor koli drug se je zavedal, kako pomembni so iznajdljiv pristop k vpra{anjem dru`bene realnosti, trdo delo in boj proti dru`benemu zlu. Medtem pa je vneto, ~e ne kar fanati~no izpolnjevanje dol`nosti tega preprostega, na nek na~in “naravnega” principa ogromno posameznikov, ki si bili izpostavljeni delovanju, privedlo v precej druga~en polo`aj: od tedaj naprej naj bi se ljudje sami varovali, kar je imelo za posledico, da so mnogi od njih postali izpostavljeni ali pa ostali nezavarovani. Vladavina Zakona naj bi bila kon~no vzpostavljena in splo{no spo{tovana – posledica tega pa je skoraj splo{no stanje nezakonitosti in strahu pred kriminalci. Noben totalitaren re`im se ni smel vtikati v zasebne zadeve kogar koli in ljudje naj bi kon~no lahko skrbeli sami zase in pomagali drugim, ~e bi tako `eleli; to je imelo za posledico, da se za nekatere sploh nih~e ni brigal in so bili povsem brez pomo~i; najbolj raz{irjeno ~ustvo je bil o~itni brezobziren egoizem. Sama beseda solidarnost in njen pomen, ki organizacijo), deluje pod vodstvom Marka A. Notturna Popper Project, in eden njegovih ciljev je prevesti najpomembnejša Popperjeva dela v jezike te regije. Še eden od ciljev je organizirati konference in kolokvije, nanašajoče se na teme iz filozofije znanosti. Na Madžarskem je tudi The Popper Archives in dve zbirki Popperjevih prej neobjavljenih del sta se pojavili v uredništvu dr. Notturna. Kot kažejo ti dosežki, je na Madžarskem ob podpori CEU proučevanje Popperjevega dela dobilo precej zagona in to zbuja upanje, da bo raziskovanje v madžarskem jeziku v bodoče še napredovalo. Rastoče število objav, povezanih s Popperjem, že napoveduje takšen razvoj dogodkov. Prevedel Andrej Pinter O POPPERJU V MADŽARŠČINI: BENCE, GYÖRGY (1964–5): “A tudományfejlődés ‘logikája’ a neopozitivmusban” (“ ‘Logika’ znanstvenega napredka v neopozitivizmu”), ODPRTA ZNANOST 85 Adam Chmielewski so ga neko~ tako cenili in se z njim tako ponosno bahali, je zdaj izginil in je pozabljen: ljudje so navadno v zadregi `e, ~e to besedo samo omenite. [e slab{e, kakr{na koli kritika tako u~inkovitih liberalnih na~el navadno izzove odgovor, da je pa~ problem vsakega posameznika, ~e v spremenjenih razmerah ne more poskrbeti zase – kar nakazuje na to, da je treba biti ponosen na totalitarni re`im in vajen tega, da se re`im navadno odlo~a v imenu posameznika. ^e kdor koli ni sposoben pre`iveti v novem re`imu, je to samo njegov problem. Tiste, ki za novo dru`bo niso bili primerni, so preprosto odpisali kot “komuniste”. Z drugimi besedami, nova realnost je zahtevala novega ~loveka. Novi ~lovek naj ne bi imel vseh negativnih lastnosti, ki si jih je nakopal z izpostavljanjem strupom komunisti~nega re`ima. Prav tako naj bi bil osvobojen bremen ob~utkov solidarnosti, ki so mu pomagali pre`iveti oku`bo s komunizmom. Da bi smel vstopiti v novo kraljestvo svobode in blaginje, bi se moral naenkrat zleviti iz obeh teh ko`. Tako do nekdanjih komunistov kot do ~lanov sindikatov Solidarnost so poljski intelektualci jasno pokazali enako negativen in kriti~en odnos. Nova liberalna realnost je zahtevala novega ~loveka in novi ~lovek se je tudi pojavil – nekak{na ~udna osebnost, debeluh, ki se je vozil v velikem mercedesu, se pogovarjal po prenosnem telefonu in urejal kak navadno le napol zakonit posel, ne da bi ga pri tem kljub njegovi sumljivosti kdor koli motil. To je povzetek in utele{enje sedanjega moralnega ideala mladih ljudi. Lahko upravi~eno upamo, da bodo hoteli prevzeti odgovornost {e za koga drugega kot le za sebe? Je mar to tisto, za kar smo si prizadevali? Za nekatere bi prav lahko res bilo tako. Toda menim, da obstajajo {e drugi zelo pomembni vidiki ~lovekovega `ivljenja, ki pa se izgubijo, ~e na dru`beno `ivljenje pogledamo z izhodi{~ne to~ke enega enostavnega principa: bogastvo, ustvarjalnost, raznolikost in kompleksnost dru`benega `ivljenja, ki jih ni mogo~e reducirati na preprost princip ekonomskega izra~una in o katerih v Popperjevem pristopu k dru`bi ni dosti govora. Magyar Filozófiai Szemle, 625–659. Filozófiai Szemle, 3–4. BENCE, GYÖRGY (1990): “Kritikai előtanulmányok FEHÉR, MÁRTA (1973): “A tudomány egy marxista tudományfilozófiához” (“Kritična kummulativitásának mítoszai” (“Miti o raziskava za marksistično filozofijo znanosti”) kumulativnosti znanosti”), Világosság, 8–9. MTA Institute of Philosophy, 1990 (teza FEHÉR, MÁRTA (1983): “A tudományfejlődés predložena Akademiji leta 1972). kérdőjelei” (“Vprašanja o znanstvenem DARAI, LAJOS MIHÁLY (1981): “Karl Popper”. Kossuth. napredku”), Akadémiai. FEHÉR, ISTVÁN M. (1979): “Dialektikus elemek FEHÉR, MÁRTA (1984): “A posztpozitivista Popper dialektika-kritikájában” (“Dialektični tudományfilozófia válsága” (“Kriza elementi Popperjeve kritike dialektike”), Magyar postpozitivistične filozofije znanosti”), Magyar 86 ODPRTA ZNANOST Popperjeva filozofija na Poljskem: kriti~na ocena Seveda pa za~ete reforme ni mogo~e zaustaviti, niti do tega ne sme priti. Toda ~e doktrina liberalizma v svoji praksi razkriva rev{~ino svojega edinega principa, kje naj torej i{~emo splo{no vodilo pri na~rtovanju nadaljnjih sprememb? Prvi~, odgovor na vpra{anje kam naprej je deloma vedno najti na poti, ki smo jo v preteklosti `e prepotovali. Podobno je, kot da bi vzeli ravnilo in poskusili povezati to~ke, ki so `e ozna~ene na ravnini: dale bodo krivo ~rto, ki je obi~ajno obrnjena v neko bolj ali manj splo{no smer. Redkokdaj se pojavijo krogi ali obrati. Pretekli dogodki – vtisnjeni v preteklost skupnosti – tako v `ivljenju posameznika kot v `ivljenju skupnosti ka`ejo na neko nejasno dolo~eno prihodnost. Njihova smer je preve~ nejasna, da bi lahko kaj natan~nej{ega napovedovali, toda pretekli dose`ki, najsi bodo {e tako borni, imajo svojo vrednost, svojo logiko in dinamiko, ki jih ni mogo~e kar tako izbrisati. Zanemariti jih je mogo~e le na {kodo tistih, ki mislijo, da so odgovori o zgodovinskih in dru`benih zadevah v celoti raztegljivi. Toda prav to napako, ki so jo neko~ zagre{ili voluntaristi~ni totalitarni re`imi, so njihovi liberalni nasprotniki in zmagovalci v svoji politi~ni praksi nekriti~no in neodgovorno ponavljali. Drugi~, ko posku{amo orisati osnutek prihodnosti – ne pa je napovedati – nam je razum v veliko pomo~. Toda spomniti se moramo, da je ~love{ka racionalnost samo orodje, zelo natan~no sicer, pa vendarle samo orodje, ki ga je vse preve~ lahko uporabiti v razli~ne namene, odvisno pa~ od interesov tistega, ki jo uporabi. Splo{na racionalna moralna pravila in racionalni zakoni dru`benega razvoja so stvar preteklosti. Sam stvarni razum, ki mu subjektivna ~ustva in `elje navadno nasprotujejo, se je pojavil ne le kot rezultat ~ustev, okamenel, kristaliziran v “splo{nih zakonih misli”, marve~ kot igra~a, na milost in nemilost prepu{~ena subjektivnim `eljam in hotenjem. Torej je pametno biti previden – kot liberalci navadno so – pri predstavljanju na~rtov dru`bene rekonstrukcije kot posledic neizpodbitnih racionalnih premislekov ali sklepanj, ker kaj takega, kot naj bi bilo popolnoma racionalno dru`beno na~rtovanje, marksisti~no ali ne, ne obstaja. Filozófiai Szemle, 4–5. NYÍRI, KRISTÓF (1979): “Nemzettudat és ‘nyílt társadalom’” (“Narodna zavest in ‘odprta družba’ ” ), Magyar Filozófiai Szemle, 3–4. PAPP, ZSOLT (1976): Mire jó a szociológia, avagy az önmagával szembesített tudomány mítoszrombolása a nyugatnémet pozitivmus-vitában (“Za kaj je sociologija dobra oziroma znanstvena destrukcija mitov soočena sama s sabo”) v: Zsolt Papp, ur. Tény, érték, ideológia: a pozitivizmus-vita a nyugatnémet szociológiában (“Dejstvo, vrednost, ideologija: Positivismusstreit v zahodnonemški sociologiji”), Gondolat. PAPP, ZSOLT (1980): “A válság filozófiájától a konszenzus szociológiájáig” (“Od filozofije krize do sociologije soglasja”) Kossuth. FORRAI, GÁBOR (1995): “Karl Popper (1902– 1994)”, Replika, 17–18. PLÉH, CSABA (1997): “Popper és a pszichológia” (“Popper in psihologija”), Replika,17–18. ODPRTA ZNANOST 87 Adam Chmielewski Odgovor na tretje vpra{anje – kak{ne vrednote, na~in `ivljenja in navade naj bi podpirali – pogosto vsebujejo tradicije, iz katerih prihajamo: na~inov mi{ljenja in vedenja, ki smo jim do sedaj sledili, nikoli ne moremo zatreti ali docela izbrisati. Seveda jim je treba dati novo smer. Morda je bolje, ~e v tem procesu ne delamo preve~ ostrih obratov, da se nam voz ne prevrne. Na{e osebne potrebe so vedno dolo~ene v dolo~enem trenutku v `ivljenju skupnosti, ki ji pripadamo. Tako moramo priznati, da obstaja temeljna relativnost, kateri se mora prilagoditi vsak splo{ni princip in vsako preprosto pravilo. ^e na zadevo pogledamo s popolnoma druga~nega zornega kota, se utegne biti na osnovi podobnosti na{ih okoli{~in zanimivo soo~iti s pove~anjem na{ih skupnosti s tem, da se zbiramo, zdru`ujemo svoje skupne interese – ~e seveda ti obstajajo – da ne ostanemo nemo~ni in sami, ~e smo zdru`eni lahko mo~nej{i. Pa tudi – namesto da i{~emo pomo~ in nasvete pri drugih, ki jih ne `elijo dajati in ki imajo, kadar to po~no, morda skrite motive, in namesto da jim pri tem brezskrbno sledimo pri ~emer koli, kar po~no in govore – se moramo znova in znova zatekati sami k sebi in k svojim potencialom, da ugotovimo, kaj je zares treba storiti, kaj je mogo~e storiti in kaj lahko storimo sami. Sam pojem skupnosti se – teoreti~no – obupno nagiba k nejasnosti. Toda navadno ni zelo te`ko ugotoviti, kak{ni skupnosti dejansko pripadamo – kot tudi ni te`ko vedeti, kak{ne `elje in cilje imamo. Karl Popper je bil predstavnik skupnosti, ki jo imam v mislih: skupnosti racionalnih ~love{kih bitij, ki so svoje probleme zmo`na re{evati, ne da bi se zatekala k nasilju. Na{ cilj ostaja postati del te skupnosti. Prevedla Anka Furlan LITERATURA: HIMMELFARB, GERTRUDE (1993): “Liberty: šOne Very Simple Principle’?”, The American Scholar, Autumn. MENDELSKI, TADEUSZ (1978): Karl R. Popper. Metodolog czy ideolog? Var{ava. POPPER, KARL RAIMUND (1962): The Open Society and its Enemies. Volume II: The High Tide of Prophecy. London: Routledge and Kegan Paul. POPPER, KARL RAIMUND (1977): Logika odkrycia naukowego, prevod Urszula Niklas. PWN. POPPER, KARL RAIMUND (1989): Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1991): A World of Propensities. Bristol: Thoemmes. SOROS, GEORGE (1997): “The Capitalist Threat”, The Atlantic Monthly, February. WATKINS, JOHN (1997): “Karl Popper, Memoir”, The American Scholar, Spring. 88 ODPRTA ZNANOST Karl R. Popper Uvod, 1982* V tem Uvodu k prvemu zvezku Postscripta bi `elel zelo na kratko obravnavati nekaj spornih vpra{anj, ki so se v treh desetletjih, odkar je bila knjiga napisana, postavila zoper poglede, ki jih tukaj predstavljam. I. Prvo ima opraviti s tehni~nima izrazoma “ovrgljiv” (“empiri~no izpodbiten”) in “ovrgljivost” (“empiri~na izpodbitnost”). Prvi~ sem ju uvedel v Erkenntnis 3, 1933, in v Logik der Forschung, 1934, v zvezi s svojo re{itvijo problema razmejitve (o ~emer nadrobno razpravljam v prvem delu, drugem poglavju tega zvezka). Problem razmejitve je v tem, da najdemo kriterij, ki nam dopu{~a, da razlikujemo med izjavami, ki pripadajo empiri~nim znanostim (teorije, hipoteze), in preostalimi, predvsem psevdo-znanstvenimi, pred-znanstvenimi in metafizi~nimi izjavami; vendar tudi matemati~nimi in logi~nimi izjavami. Problem razmejitve moramo razlikovati od veliko bolj pomembnega problema resnice: teorije, za katere je bilo pokazano, da so napa~ne – kot naprimer radiacijske formule Ray-leigh-Jeansa in Wiena ali Bohrov model atoma iz leta 1913 – vseeno lahko ohranijo zna~aj empiri~nih znanstvenih hipotez. * Prevod iz K. R. Popper, Realism and the Aim of Science, Postscript to the Logic of Scientific Discovery, zv. I., ur. W. W. Bartley, Routledge, London – New York 1994, str. xix–xxxix. ODPRTA ZNANOST 89 Karl R. Popper ^eprav, slede~ Tarskemu, ne verjamem, da je kriterij resnice mo`en, sem predlagal kriterij razmejitve – kriterij ovrgljivosti. Moj predlog je bil, da ima izjava (teorija, domneva) status pripadnosti empiri~nim znanostim, ~e in samo ~e je ovrgljiva. Kdaj pa je izjava ovrgljiva? Zelo pomembno za sedanjo razpravo je, da ovrgljivost v smislu mojega razmejitvenega kriterija upo-{tevamo kot popolnoma logi~no zadevo. Opraviti ima zgolj z logi~no strukturo izjav in razredov izjav. ^isto ni~ pa nima opraviti z vpra{anjem, ali bodo dolo~eni mo`ni eksperimentalni rezultati sprejeti kot ovr`be ali ne. Po mojem kriteriju je izjava ali teorija ovrgljiva, ~e in samo ~e obstaja vsaj en potencialni pobijalec – vsaj ena mo`na bazi~na izjava, ki ji logi~no nasprotuje. Pomembno je, da ne zahtevamo, da je obravnavana bazi~na izjava resni~na. Razred bazi~nih izjav je oblikovan tako, da bazi~na izjava opisuje logi~no mo`en dogodek, za katerega obstaja logi~na mo`nost, da ga je mogo~e opazovati. Na tem mestu bom navedel {tiri primere, da bi stvari postale manj abstraktne: dva primera ovrgljivih izjav in dva primera neovr-gljivih izjav. “Vsi labodi so beli.” Teorija je ovrgljiva, ker naprimer nasprotuje naslednji temeljni izjavi (ki je sicer napa~na): “16. maja 1934 je ~rn labod, med deseto in enajsto uro zjutraj, stal pred kipom cesarice Elizabete v Ljudskem vrtu na Dunaju.” Einsteinov princip proporcionalosti inertne in (pasivno) te`ke mase. Ta princip ekvivalence nasprotuje mnogim potencialnim pobijalcem: dogodkom, ki jih je logi~no mogo~e opazovati. Kljub vsem poskusom (Eötvösovi eksperimenti, ki jih je nedavno izbolj{al Dicke), da bi tako ovr`bo eksperimentalno realizirali, so eksperimenti doslej podkrepljevali princip ekvivalence. “Vsa ~love{ka dejanja so egoisti~na, motivirana s koristoljubjem.” Ta teorija je splo{no veljavna: ima razli~ice v behaviorizmu, psihoanalizi, individualni psihologiji, utilitarizmu, vulgarnem marksizmu, religiji in sociologiji znanja. Jasno je, da ta teorija z vsemi svojimi razli~icami ni ovrgljiva: noben primer altruisti~nega dejanja ne more zavrniti stali{~a, da je bil za njim skrit egoisti~en motiv. Popolnoma eksistencialne izjave niso ovrgljive – kot v znamenitem primeru Rudolfa Carnapa: “Obstaja barva (škri~e~e rde~a’), ki zbuja grozo v tistih, ki jo gledajo.” Drug primer je: “Obstaja obred, katerega natan~na izvedba prisili hudi~a, da se prika`e.” Tak{ne izjave niso ovrgljive. (Na~eloma so preverljive: logi~no mogo~e je najti obred, katerega izvedba vodi k pojavu ~loveku podobne oblike z rogovi in parklji. In ~e ponovitev obreda ne bi uspela dose~i enakega rezultata, ne bi {lo za nikakr{no ovr`bo, kajti morda je bil izpu{~en sicer neopa`en, vendar bistven vidik pravilnega obreda.) Kot ka`ejo ti primeri, ovrgljivost v smislu kriterija razmejitve ne pomeni, da se ovr`ba lahko prakti~no izpelje ali da bo neprob-lemati~na, ~e se izpelje. Ovrgljivost v smislu razmejitvenega kriterija 90 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 ne pomeni ni~ ve~ kot logi~no razmerje med teorijo, ki se preizku{a, in razredom bazi~nih izjav oziroma razredom dogodkov, ki jih ti opisujejo: potencialni pobijalci. Ovrgljivost za navedena dva razreda je potemtakem relativna: ~e je dan eden od razredov, potem je ovrgljivost stvar ~iste logike – logi~nega zna~aja obravnavane teorije. Na{ prvi primer – “Vsi labodi so beli.” – lahko najbolje poka`e, da mora biti dan razred potencialnih pobijalcev (ali pa bazi~nih izjav). Kot sem `e povedal, je ta izjava ovrgljiva. Vendar vseeno predpostavimo, da obstaja nekdo, ki, ko mu poka`ejo ne-belega laboda, zavzame stali{~e, da to ne more biti labod, ker je za laboda “bistveno”, da je bel. Tak{no stali{~e pripelje do tega, da ne-beli labodi veljajo za logi~no nemogo~e strukture (in jih potemtakem tudi ni mogo~e opazovati). Izklju~uje jih iz razreda potencialnih pobijalcev. Glede na ta spremenjeni razred potencialnih pobijalcev je izjava “Vsi labodi so beli” seveda neovrgljiva. Da bi se tak{ni potezi izognili, lahko zahtevamo, da mora biti vsakdo, ki zagovarja empiri~no-znanstven zna~aj teorije, zmo`en specificirati, pod katerimi pogoji bi jo bil pripravljen obravnavati kot ovr`eno; t. j., zmo`en naj bi bil opisati vsaj nekaj potencialnih pobijalcev. Zdaj prihajamo do drugega pomena “ovrgljivega” in “ovrgljivosti”, ki ga moramo zelo jasno razlikovati od mojega ~isto logi~nega kriterija razmejitve, da bi se izognili hudi zme{njavi. Postavimo lahko vpra{anje, ali je dejanska ovr`ba sploh kdaj tako nepremagljiva, da moramo preizku{ano teorijo obravnavati kot ovr`eno (in potemtakem kot napa~no). Ali ne obstaja vedno izhod za tistega, ki `eli re{iti obravnavano teorijo? Vselej, celo v prvi izdaji Logik der Forschung (1934) in tudi v moji zgodnej{i, vendar {ele pred kratkim objavljeni knjigi, Die beiden Grundprobleme der Erkenntnistheorie (1979, napisana 1930–1933), sem trdil, da ni nikoli mogo~e neizpodbitno dokazati napa~nosti empiri~no znanstvene teorije. V tem smislu tak{ne teorije niso ovrg-ljive. “Vsak teoreti~ni sistem je lahko na razli~ne na~ine za{~iten pred empiri~no ovr`bo” (Grundprobleme, str. 353). “Vedno je mo`no najti kak na~in izognitve ovr`bi, naprimer z ad hoc uvajanjem po-mo`ne hipoteze...” (Logic of Scientific Discovery (L.Sc.D.), str. 42, v istem delu, kjer sem predstavil ovrgljivost). “Nikoli ne moremo predlo`iti dokon~nega spodbitja teorije...”(L.Sc.D., str. 50). Zato, ~e ponovimo, moramo razlikovati dva pomena izrazov “ovrgljiv” in “ovrgljivost”: “Ovrgljiv” kot logi~no-tehni~ni termin v smislu razmejitvenega kriterija ovrgljivosti. Ta ~isto logi~ni koncept – lahko bi rekli na~eloma ovrgljiv – se opira na logi~no razmerje med obravnavano teorijo in razredom bazi~nih izjav (oziroma potencialnih pobijalcev, ki so z njimi opisani). “Ovrgljiv” v smislu, da je obravnavana teorija lahko dokon~no ali neizpodbitno ali nazorno ovr`ena (šnazorno ovrgljiva’). Vedno ODPRTA ZNANOST 91 Karl R. Popper sem poudarjal, da celo teorija, ki je o~itno ovrgljiva v prvem smislu, nikoli ni ovrgljiva v tem drugem smislu. (Zaradi tega razloga sem izraz šovrgljiv’ praviloma uporabil zgolj v prvem, tehni~nem pomenu. V drugem pomenu pa navadno nisem govoril o šovrgljivosti’, temve~ raje o šovr`bi’ in njenih problemih.) Jasno je, da sta priponi “-ljiv” /able/ in “-ljivost” /ability/ v teh dveh pomenih nekoliko razli~no uporabljeni. ^eprav se prvi pomen nana{a na na~eloma logi~no mo`nost ovr`be, pa se drugi pomen nana{a na neizpodbiten, prakti~en eksperimentalni dokaz napa~-nosti. Vendar kaj takega, kot je neizpodbiten dokaz za re{itev em-piri~nega vpra{anja, ne obstaja. Precej literature temelji na neuspehu, da bi opazili to razliko. Pogosto pravijo, da je moj kriterij razmejitve neuporaben, ker em-piri~ne znanstvene teorije ne morejo biti dokon~no ovr`ene. Pogosto je re~eno (glej IV. del spodaj), vendar je manj pomembno, da je odkritje neovrgljivosti znanstvenih teorij v drugem pomenu dose`ek, ki nasprotuje moji teoriji, kljub dejstvu, da sem na to sam vedno znova opozarjal. (Namesto razlikovanja dveh pomenov – šovrg-ljivost1’, mo`nost, da lahko dolo~ene teorije na~eloma ovr`emo, ker imajo nekaj potencialnih pobijalcev, in šovrgljivost2’, vedno prob-lemati~na mo`nost, da lahko poka`emo napa~nost teorije, ker kon~ni empiri~ni dokazi ne obstajajo – so bile narejene ironi~ne razlike med šPopper0’ in šPopper1’ in šPopper2’, in tako naprej (t.j., razli~ne stopnje šPopperja’, ki o~itno nasprotujejo ena drugi in ne morejo ustvariti harmonije))1. V ospredje so postavljene te`ave, v mnogih primerih nemo`nost, neizpodbitne prakti~ne ovr`be, kot te`ava ali celo nemo`nost predlaganega kriterija razmejitve. Vse to bi imelo majhen pomen, ~e ne bi bilo dejstva, da je nekatere ljudi pripeljalo do opustitve racionalizma v teoriji znanosti in padca v iracionalizem. Kajti ~e znanost ne napreduje racionalno in kriti~no, kako lahko upamo, da se bo racionalno odlo~alo kjer koli drugje? Predrzen napad na napa~no razumljen logi~no-tehni~ni termin je tako nekatere ljudi pripeljal do daljnose`nih in pogubnih filozofskih in celo politi~nih zaklju~kov. Morali bi poudariti, da negotovosti vsake empiri~ne ovr`be (na kar sem ve~krat opozarjal) ne bi smeli jemati preve~ resno (kot sem prav tako opozarjal). Obstaja vrsta pomembnih ovr`b, ki so tako “dokon~ne”, kot to dovoljuje splo{na ~love{ka zmotljivost. [e ve~, vsako ovr`bo lahko ponovno preverimo. Na tem mestu bi morali omeniti primer ovr`be – ovr`ba Thomsonovega modela atoma, ki je Ernesta Rutherforda pripeljala do tega, da je predlagal model jedra – da bi ilustrirali mo~, ki jo ovr`ba lahko ima. V Thomsonovem modelu atoma je bil pozitivni naboj porazdeljen po celotnem pro- Glej dela Imreja Lakatosa, predvsem “Criticism and the Methodology of Scientific Research Programmes”, Proc. Arist. Soc. 69, str. 149–186, in The Methodology of Scientific Research Programmes, 1978, str. 93–101. ‘Op. W. Bartley“ 92 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 storu, ki ga je atom zavzemal. Rutherford je ta model sprejel. Potem pa so se pojavili znameniti eksperimenti njegovih u~encev Geigerja in Marsdena. Odkrila sta, da so se alfa delci, ki so bili izstreljeni na zelo tanek ko{~ek zlatega lista, v~asih od njega odbijali, namesto da bi se zgolj odklonili. Odbiti delci so bili redki – pribli`no eden med dvajsetimi tiso~i – vendar so se pojavljali s statisti~no pravilnostjo. Rutherford je bil osupel. O tem je pribli`no petindvajset let kasneje zapisal: “To je bil resni~no najbolj neverjeten dogodek, ki se mi je kdaj koli zgodil v `ivljenju. Bilo je skoraj tako neverjetno, kot ~e bi v ko{~ek svilenega papirja izstrelil petnajstin~ni izstrelek, ki bi se vrnil nazaj in te zadel.”2 Rutherfordova formulacija je odli~na. Ni nemogo~e – vsekakor ne logi~no nemogo~e – da se strel iz velikanskega topa v ko{~ek svilenega papirja od njega odbije – ~etudi z regularno statisti~no verjetnostjo 1 proti 20000. To ni logi~no nemogo~e; in zato Thom-sonova teorija (po kateri atomi tvorijo zid kot svileni papir) ni dokon~no zavr`ena. Vendar so bili Rutherford in nekateri drugi fiziki, med njimi Niels Bohr, zadovoljni, da je bila potrebna druga teorija. Zato so predlagali, naj se Thomsonova teorija obravnava kot ovr`ena in se nadomesti z Rutherfordovim modelom jedra; ter nekoliko kasneje (ker je imela svoje lastne probleme) s sijajnim Bohrovim modelom atoma, ki ga je po okoli dvanajstih letih po vrsti izpodrinila kvantna mehanika. Pogosto je potrebno veliko ~asa, preden je ovr`ba sprejeta. Obi~ajno ni sprejeta, dokler ovr`ene teorije ne nadomesti predlog za novo in bolj{o. Kot je pripomnil Max Planck, je pogosto treba ~akati, dokler ne odraste nova generacija znanstvenikov; vendar to ni vedno nujno. Tako ni bilo niti z Rutherfordovim novim modelom atoma (1912) niti s Thomsonovim (1897) prepoznanjem subatomskih delcev, kot je elektron, kar je pomenilo, da je bila teorija nedeljivih atomov ovr`ena. (Atomi so bili po definiciji obravnavani kot nedeljivi od okoli leta 460 p. n. {.). Tako ni bilo niti z Andersonovo (1932) ovr`bo mo~ne teorije, da obstajata samo dva elementarna delca – proton in elektron – in zavrnitvijo elektromagnetne teorije snovi Hideki Yukawe. To so samo {tirje izmed mnogih primerov znanstvenih revolucij, ki so bile vpeljane preko uspe{nih ovr`b. Napa~no razumljen logi~no-tehni~ni pomen ovrgljivosti v prvem smislu, v smislu kriterija razmejitve, je pripeljal do dveh zgodovinskih legend. Prva, nepomembna legenda je, da sem spregledal, da ovrg-ljivosti, teorij ni dokon~na – dejstvo, da teorije niso nikoli neizpodbitno ovrgljive v drugem pomenu. Dejansko pa sem od leta 1932 to znova in znova poudarjal. Druga (in veliko pomembnej{a) legenda je, da ovr`ba ne igra nobene vloge v zgodovini znanosti. Dejansko Lord Rutherford: “The Development of the Theory of Atomic Structure”, v J. Needham in W. Pagel, ur.: Background of Modern Science, 1938, str. 68. ODPRTA ZNANOST 93 Karl R. Popper pa igra vodilno vlogo, kljub svojemu nedokon~nemu zna~aju. @e dani primeri zagotavljajo nekaj evidence za to, vendar bom podal {e nekaj nadaljnjih primerov v naslednjem delu. II. Nekateri ljudje – celo nekateri moji nekdanji {tudenti – so trdili, da mojo teorijo znanosti spodbijajo dejstva zgodovine znanosti. To je napaka: napaka o dejstvih zgodovine znanosti in tudi napaka glede na trditve moje metodologije. Kot sem posku{al razjasniti leta 1934 (L.Sc.D., str. 37; in 10. ter 11. del), metodologije ne {tejem za empiri~no disciplino, ki bi jo morda preizku{ali z dejstvi zgodovine znanosti. Prej je filozofska – metafizi~na – disciplina, morda delno celo normativen predlog. V veliki meri temelji na metafizi~nem realizmu in na logiki situacije: situacije znanstvenika, ki prodira v neznano realnost za pojavi in ki si `eli, da bi se iz napak kaj nau~il. Vseeno pa sem vedno mislil, da je bila moja teorija – zavrnitve, ki ji sledi pojav novega problema in njemu zopet nova in morda revolucionarna teorija – precej{njega pomena za zgodovinarja znanosti, ker je vodila k reviziji na~ina, kako bi zgodovinarji morali gledati na zgodovino; predvsem, ker je ve~ina zgodovinarjev v tistem ~asu (1934) verjela v induktivisti~no teorijo znanosti.3 (Zdaj so to v veliki meri opustili – celo moji kritiki.) Le malo presenetljivo je, da bi moja teorija do stopnje, do katere je to~na, morala biti zanimiva za znanstvenike in zgodovinarje; kajti mnogi izmed njih – verjamem, da ve~ina – z menoj delijo moj realisti~en pogled na svet in tudi razumejo namene znanosti kot jaz: dose~i bolj{e in bolj{e razlage. Nekaj primerov bi lahko bilo koristnih. Tukaj ponujam seznam zanimivih primerov, kjer so izpodbijanja vodila k revolucionarni teoreti~ni prenovi. Seznam v veliki meri sega nazaj v trideseta leta in v moje novozelandske dneve, ko sem imel niz predavanj pri Christchurski sekciji Royal Society of New Zealand, kjer sem svojo teorijo ponazoril z zgledi iz zgodovine fizike. O nekaterih izmed teh primerov sem pisal na razli~nih mestih; in ne mislim, da seznam vsebuje vse primere ovr`be, na katere sem se skliceval v razli~nih svojih spisih. Pri tem sem se vedno zana{al zlasti na svoj spomin: ne pretvarjam se, da sem sam zgodovinar znanosti. Zaradi pritiska drugega nujnega dela nikoli nisem imel ~asa za sistemati~ni pregled zgodovine fizike, da bi poiskal nadaljnje zglede: ne dvomim, da jih je na stotine. Vendar mislim, da je tukaj predlo`eni seznam – seznam nekaj osupljivih primerov, ki jih lahko razumemo zgolj kot zglede izpodbijanja – dovolj prepri~ljiv. (Nagibam se celo 3 Glej Joseph Agassi: Towards an Historiography of Science, 1963 ‘Op. W. Bartley“ 94 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 k predlogu, da zgodovinska znanost postane znanost, ko sprejme empiri~no zavrnitev; vendar tega v resnici ne predlagam kot resno hipotezo; primer Kopernika pa bi lahko bil nasprotni zgled: pomembna znanstvena teorija, ki je ni spodbudila empiri~na zavrnitev.) Seznam skoraj na slepo izbranih zgledov Parmenid-Levkip: Levkip razume eksistenco gibanja kot delno zavrnitev Parmenidove teorije, da je svet poln in negiben. To vodi k teoriji “atomov in praznega prostora”. Gre za osnovanje atomske teorije.4 Galileo zavrne Aristotelovo teorijo gibanja: to vodi k osnovanju teorije pospe{ka in kasneje newtonskih sil. Galileo tudi razume Jupitrove lune in Venerine mene kot zavrnitev Ptolomeja5 ter tako kot empiri~no podporo rivalski Kopernikovi teoriji. Toricelli (in predhodniki): zavrnitev “narava prezira vakuum”. To pripravlja na mehanisti~ni pogled na svet. Keplerjeva zavrnitev hipoteze o kro`nem gibanju, ki so jo do takrat podpirali (celo Tycho in Galileo), vodi h Keplerjevim zakonom in tako k Newtonovi teoriji.6 Prim. moj Conjectures and Refutations, 2. poglavje, VI. in VII. del. ‘Glej tudi III. zvezek Postscript, šMetaphysical Epilogue’. Op. W. Bartley“ Allan Franklin mi je napisal zelo zanimivo pismo, kjer je podvomil o tem primeru, napeljujo~ na to, da je Aristotel sam, kot tudi kasnej{i komentatorji, priznaval, da padajo~a telesa pospe{ujejo, ~eprav je Galileo nastopal proti aristoteljanskemu zakonu gibanja, kot da obravnava zgolj konstantne hitrosti. Franklin najde kinematiko enakomerno pospe{enega gibanja, izdelano v {tirinajstem stoletju na Merton Collegu, Oxford, in tudi v Parizu (izdelal ga je Oresme). Opozarja tudi na Buridanovo “teorijo gonilne sile” in argument Dominga de Sota, da padajo~a telesa ponazarjajo enakomerni pospe{ek. Gospodu Franklinu sem hvale`en za pripombe. Glej tudi moj Conjectures and Refutations, 3. poglavje, 1. del. Zgodovinarji so pogosto trdili, da obstaja predsodek v prid kro`nemu gibanju, ki so ga morali Kepler in drugi premagati. Toda kro`no gibanje ni bilo preprosto predsodek; za kro`nost je dejansko obstajal zakon ohranitve – ne samo za rotacijo planetov, temve~ tudi za kolo: ohranitev kotnega momenta. Zakoni ohranitve v tistem ~asu seveda niso bili jasni. Vendar je Galileov zakon ohranitve, njegova oblika zakona inercije, upo{teval kro`no gibanje; in vse to je bilo na ramenih takrat sprejetih metafizi~nih idej in principov razlage. V tem kontekstu je bilo kro`no gibanje razlo`ljivo, elipti~no gibanje pa je bilo ob~uteno kot precej iracionalno. Potemtakem bi morali upo{tevati racionalnost predkeplerjanske metafizi~ne dr`e (ali raziskovalnega programa): dobro je bilo ute~eno trajanje vrtenja kolesa: ~e imamo prosto vise~e kolo, je kotni moment tako dobro podprt z opazovanjem kot inercijske sile. Kepler je moral vlo`iti veliko truda, da bi presegel ta pogled – vendar ne zato, ker je {lo za predsodek; raje prav zaradi tega, ker je sestavljal pomemben del racionalnega ozadja. Ker je prvotno ~util, da je elipti~no gibanje iracionalno, je zanj potreboval nov tip razlage. Morebiti je tukaj vstopilo Sonce: v Keplerjevi oceni iz Sonca izhajajo sile, medtem ko v Galileovi teoriji kro`no gibanje planetov dejansko ni odvisno od Sonca. Seveda je Keplerjeva teorija druga~na od na{e: v glavnem je govoril ne o Son~evi privla~nosti, temve~ o potiskanju `arkov stran od Sonca. [ele z Newtonom je za~elo postajati jasno, da privla~nost Sonca vpliva na planete, prav tako kot ODPRTA ZNANOST 95 Karl R. Popper Lavoisierjeva zavrnitev flogistonske teorije vodi k moderni kemiji. Ovr`ba Newtonove teorije svetlobe (Youngov eksperiment dveh re`). Vodi k Young-Fresnelovi teoriji svetlobe. Hitrost svetlobe v gibajo~i vodi je druga zavrnitev. Pripravlja na specialno relativnost. Faraday interpretira Oerstedov eksperiment kot zavrnitev univerzalne teorije newtonskih sredi{~nih sil in tako vodi k Faraday-Maxwellovi teoriji polja. Atomska teorija: Thomsonov elektron zavrne valenco atoma. To vodi k elektromagnetni teoriji snovi in, s~asoma, k dvigu elektronike. Glej Einsteinove in Weylove poskuse v monisti~ni (špoenoteni’) teoriji gravitacije in elektromagnetike.7 Michelsonov eksperiment (1881–1887–1902, itd.) vodi k Lorent-zovemu Versuch einer Theorie der elektrischen und optischen Erscheinungen in bewegten Körpern (1895: glej 89. paragraf). Lo-rentzova knjiga je bila odlo~ilnega pomena za Einsteina, ki je nanjo meril dvakrat v 9. paragrafu svojega spisa o relativnosti iz leta 1905. (Sam Einstein Michelsonovega ekperimenta ni {tel za zelo pomembnega). Einsteinova teorija specialne relativnosti je (a) razvoj formalizma, ki ga je osnoval Lorentz, in (b) druga~na – to se pravi rela-tivisti~na – interpretacija tega formalizma. Doslej ni bilo odlo~ilnega eksperimenta, ki bi odlo~il med Lorentzovimi in Einsteinovimi interpretacijami; ~e pa moramo dejanje privzeti z distanco (ne-dolo~-ljivost: glej Quantum Theory and the Schism in Physics, Vol. III Postscripta, Preface 1982), potem bi se morali vrniti k Lorentzu. Sicer pa so bila potrebna leta, preden so fiziki za~eli prihajati do soglasja glede pomembnosti Michelsonovih eksperimentov: ne trdim, da so ovr`be obi~ajno takoj sprejete (glej prej{nji del) – niti ne, da so takoj prepoznane kot potencialne ovr`be. Roentgenova in Bequerelova “naklju~na odkritja” so zavrnila dolo~ena (nezavedno veljavna) pri~akovanja: predvsem Beque-relova pri~akovanja. Seveda so imela revolucionarne posledice. (Delno) uspe{na teorija `ar~enja ~rnega telesa Wilhelma Wiena je nasprotovala prav tako (delno) zelo uspe{nima teorijama sira Jamesa Jeansa in Lorda Rayleigha. (Glej predhodni del.) Lummerjeva in Pringsheimova zavrnitev Rayleighove in Jeansove radiacijske formule skupaj z Wienovim delom vodi k Planckovi kvantni teoriji (glej L.Sc.D., str. 108). Tam Planck izpodbije svojo lastno teorijo, absolutisti~no interpretacijo zakona entropije, nasproti verjetnostni interpretaciji, ki je podobna Boltzmannovi. privla~nost Zemlje vpliva na Luno. Vendar je Galileo {e naprej nasprotoval Keplerjevi teoriji, zaradi njenih astrolo{kih prizvokov – to je, njenih iracionalnih prizvokov: “vpliv” planetov na druge planete. Kepler je resni~no bil astrolog; in astrologija trdi, da nebesna telesa drugo na drugo u~inkujejo s silami. Tako lahko razumemo tako Galilea kot Keplerja. Galileu je njegov metafizi~ni okvir vsilil kro`no gibanje in ga odvrnil od sprejetja vplivov Sonca in Lune. Glej tudi Objective Knowledge, 4. poglavje, 9. del. 7 Prim. moj “The Rationality of Scientific Revolutions”, v R. Harré, ur.: Problems of Scientific Revolution, 1975, str. 72–101; glej XII. del. 96 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 Eksperimenti Philippa Lenarda glede fotoelektri~nega u~inka so nasprotovali, kot je vztrajal Lenard sam, tistemu, kar naj bi pri~akovali od Maxwellove teorije. Vodili so k Einsteinovi teoriji svetlobnih kvantov ali fotonov (ki so bili seveda tudi v konfliktu z Maxwellom) in tako, dosti kasneje, h kvantno-valovnemu dualizmu. Zavrnitev Mach-Oswaldove antiatomisti~ne in fenomenalisti~ne teorije snovi: Einsteinov sijajen spis o brownovskem gibanju iz leta 1905 je predlagal, da bi brownovsko gibanje interpretirali kot zavrnitev te teorije. Potemtakem je ta spis naredil veliko, da bi vzpostavil realnost molekul in atomov. Rutherfordova zavrnitev vrtin~astega modela atoma.8 To vodi neposredno k Bohrovi teoriji vodikovega atoma iz leta 1913, in tako na koncu h kvantni mehaniki. Rutherfordova zavrnitev (leta 1919) teorije, da kemijskih elementov ne moremo umetno spremeniti (~eprav lahko spontano razpadejo). Bohrova, Kramersova in Slaterjeva teorija (glej L.SC.D., str. 250, 243): to teorijo sta izpodbila Compton in Simon. Zavrnitev skoraj nemudoma vodi k Heisenberg-Born-Jordanovi kvantni mehaniki. Schrödingerjevo interpretacijo njegove (in de Brogliove) teorije zavr`e statisti~na interpretacija snovnih valov (Davissonovi, Ger-merjevi in naprimer eksperimenti Georga Thomsona). To vodi k Bornovi statisti~ni interpretaciji. Andersonovo odkritje pozitrona (1932) zavr`e veliko: teorija dveh elementarnih delcev – protonov in elektronov – je zavr`ena; ohranitev delcev je zavr`ena; in Diracova lastna izvirna interpretacija njegovih napovedanih pozitivnih delcev (mislil je, da so bili protoni) je zavr`ena. Tako je potrjeno nekaj teoretskega dela iz obdobja okrog let 1930–31. (Za nekaj podrobnosti glej Norwood Russel Hanson: The concept of the Positron; odli~na knjiga.) Elektri~na teorija snovi9, ki sta jo izdelala Einstein in Weyl in jo je Einstein implicitno obdr`al – in ji brezpogojno sledil – do konca svojega `ivljenja (ker je poenoteno teorijo polja interpretiral kot teorijo dveh polj, gravitacije in elektromagnetike), je izpodbita z nevtronom in Yukawovo teorijo jedrnih sil: Yukawa Meson. To povzro~i teorijo jedra. Ovr`ba paritetne ohranitve. (Glej Allan Franklin, Stud. Hist. Philos. Sci. 10, 1979, str. 201.) III. Seveda se razume, da so te ovr`be zgolj ustvarile nove problemske situacije, ki so po vrsti spodbudile iznajdljivo in kriti~no misel. Prim. moj “The Rationality of Scientific Revolutions”, str. 90. Prim. Uvod k III. zvezku Postscripta. Prim. tudi moj “The Rationality of Scientific Revolutions”, str. 90, prvi novi paragraf. ODPRTA ZNANOST 97 Karl R. Popper Nove teorije, ki so se razvile, tako niso bile neposredni rezultati zavrnitev: bile so dose`ki ustvarjalne misli, misle~ih ljudi. Druga o~itna pripomba je, da je bil v {tevilnih teh primerih potreben ~as, preden je bila zavrnitev sprejeta: pogosto je {lo za za{~itna, v~asih celo dolgotrajna dejanja, preden je bila zavrnitev sprejeta, kot sama po sebi umevna zavrnitev od vseh pristojnih oseb, raje kot da bi jo interpretirali na kak{en drug na~in. Vendar pa vsekakor ni bilo vedno tako: naprimer ne v primerih (12) (Lenardovi rezultati so bili precej hitro sprejeti), (13) do (17) in celo (18), ~eprav je imela izpodbita teorija v zadnjem primeru dolgo posmrtno `ivljenje. Seveda obstajajo izjeme pri tej analizi v smislu zavrnitve, ki ji sledi prenova. Zdi se, da je najve~ja izjema Kopernik, katerega namen je bil podati alternativno razlago empiri~nih dejstev, ki jih je razlo`il Ptolomej.10 Da bi se prepri~ali, da gre resni~no za izjemo, bi morali podrobneje preu~iti primer in {e posebej sprejetje teorije pri znanstvenikih, kar je bilo morda odlo`eno do Galileovih novih empiri~nih ugotovitev, omenjenih pod (2), za katere lahko trdimo, da so zavrnitve Ptolomeja. Moja teorija znanosti ni imela namena biti zgodovinska teorija ali teorija, ki jo podpirajo zgodovinska oziroma druga empiri~na dejstva, kot sem `e povedal. [e vedno pa dvomim, ali obstaja kakr{na koli teorija znanosti, ki lahko zgodovino znanosti razjasni tako dobro kot teorija zavrnitve, ki ji sledi revolucionarna in vendar konzervativna prenova.11 I V. Morda bi bilo tu mesto, da omenimo in zavrnemo legendo, da je Thomas S. Kuhn s svojo zmo`nostjo kot zgodovinar znanosti tisti, ki je pokazal, da moje poglede na znanost (v~asih imenovane šfal-10 V primeru Kopernika je pri{lo do reinterpretacije dejstev s pojmi stare Aristarhove teorije, ki je bila v veliki meri pozabljena, brez kakr{nega koli namena izpeljave odlo~ilnega eksperimenta. Kopernik je `elel re~i, da lahko ista dejstva reinterpretiramo v lu~i Aristarhove teorije. [ele kasneje so drugi opazili, da je v lu~i Kopernikove teorije morebiti mo`no dejstva bolje interpretirati in da obstajajo tudi druge prednosti. Drug na~in, da to povemo – kljub temu, da uporabljamo druga~no terminologijo od tiste, ki jo je uporabil Kopernik – je, da re~emo, da je predlagal zamenjavo z druga~nim metafizi~nim ozadjem; in da je Ptolomejeva teorija bila metafizi~na teorija, ki je trpela zaradi hudih te`av: naprimer, sferni mehanizem motijo kometi, ki ga predirajo. [ele ko je bilo spoznano, da imata dve alternativni teoriji razli~ne empiri~ne posledice, je zadeva postala znanstvena oziroma vsaj `ive~ raziskovalni program, dovzeten za to, da postane znanstven. Tak{ni preizkusi so dejansko postali dostopni z Galileom: z Venerinimi menami, Jupitrovimi lunami in razlikami v velikosti med Venero, Marsom in Merkurjem. (^e je Zemlja v sredi{~u, bi domnevne velikosti planetov morale biti konstantne.) (Glej Objective Knowledge, 1972, str. 173.) II Glej naprimer “The Rationality of Scientific Revolutions”, v Rom Harré, ur., Problems of Scientific Revolution, op. cit., VII. del, str. 82f. 98 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 sifikacionizem’, vendar jih sam nisem tako imenoval) lahko izpod-bijejo dejstva; to se pravi zgodovina znanosti. Mislim, da Kuhn tega sploh ni posku{al pokazati. Vsekakor ni~esar takega ni naredil. [e ve~, glede vpra{anja pomena ovr`be za zgodovino znanosti se Kuhnovi in moji pogledi skoraj popolnoma skladajo. To ne pomeni, da med Kuhnovimi in mojimi pogledi na znanost ni velikih razlik. Sam podpiram anti~no teorijo resnice (skoraj eksplicitno pri Ksenofanu, Demokritu in Platonu ter precej eksplicitno pri Aristotelu), po kateri je resnica soglasnost z dejstvi tistega, kar trdimo. Zdi se mi, da so Kuhnovi pogledi na to temeljno vpra{anje pod vplivom relativizma; bolj precizno, z nekak{no obliko sub-jektivizma in elitizma, kot jo je naprimer predlagal Polanyi. Zdi se mi, da je na Kuhna vplival tudi Polanyijev fideizem: teorija, da mora znanstvenik verjeti v teorijo, ki jo predlaga (medtem ko jaz mislim, da znanstveniki – kot Einstein leta 1916 ali Bohr leta 1913 – pogosto spoznajo, da predlagajo domneve, ki bodo prej ali slej izpodrinjene). Obstajajo mnoge druge tak{ne to~ke razlike, med katerimi je morda najbolj pomemben moj poudarek na objektivni racionalni kritiki: kriti~en pristop k teorijam s stali{~a, ali so pravilne ali napa~ne, {tejem za zna~ilnost anti~ne in moderne znanosti. Naslednja pomembna to~ka se mi zdi, da Kuhn o~itno ne vidi velike pomembnosti {tevilnih ~isto znanstvenih revolucij, ki niso povezane z ideolo{kimi revolucijami. Dejansko skoraj ka`e, da jih ena~i.12 Vendar ~e upo{tevamo bodisi ovrgljivost bodisi nemo`nost neizpodbitnih dokazov ovr`be in vlogo, ki jo igrajo v zgodovini znanosti in znanstvenih revolucij, potem se zdi, da med Kuhnom in mano sploh ni nobene pomembne razlike. Ka`e pa, da Kuhn tukaj vidi velike razlike med nama, ~eprav tudi sam poudarja {tevilne podobnosti med svojimi in mojimi pogledi. Da bi te podobnosti razlo`il, omeni, da je prisostvoval mojim William James Lectures na Harvardu leta 1950. Lahko bi dodal, da je bil obenem tudi eden najbolj aktivnih in najbolj kriti~nih ~lanov mojih seminarjev (mislim, da je bilo osem dvournih predavanj in osem dvournih seminarjev). Vendar se jasno vidi, da se ne spominja popolnoma, kaj se je v teh urah dogodilo; in do takrat, ko je napisal svojo prvo knjigo, The Copernican Revolution (1957; izdaja z mehkimi platnicami, 1959), je o~itno ohranil zgolj zelo shemati~en spomin na moje poglede ter me imel za “naivnega falsifikacionista”. Vendarle je Kuhn v tej knjigi prakti~no sprejel moje prave poglede na revolucionarni zna~aj evolucije znanosti. Od mojih pogledov se oddaljuje samo v podpiranju tistega, kar sem zgoraj opisal kot “fideizem”; kajti trdi, “da znanstvenik mora verjeti ‘moja kurziva“ v svoj sistem, preden ga bo zaupal za vodilo plodnim raziskavam Glej moj “The Rationality of Scientific Revolutions”, op. cit., str. 72–101, predvsem 87–93. ODPRTA ZNANOST 99 Karl R. Popper neznanega”.13 Kuhn pa mi precej skrbno sledi, ko nadaljuje: “Vendar znanstvenik pla~a ceno za svojo obvezo... Eno samo opazovanje nezdru`ljivo z njegovo teorijo ‘bi lahko nazorno pokazalo“14, da je vseskozi uporabljal napa~no teorijo. Svojo konceptualno shemo mora tedaj opustiti in nadomestiti.”15 To je o~itno “falsifikacionizem”; dejansko nekaj podobnega “me-todolo{kemu stereotipu ovr`be”, ~e citiramo Kuhnovo namigovanje name v njegovi kasnej{i knjigi, The Structure of Scientific Revolutions (1962, str. 77). V njegovi zgodnej{i knjigi o Koperniku pa Kuhn nadaljuje: “To je, v osnutku, logi~na struktura znanstvene revolucije. Konceptualna shema... nazadnje vodi k rezultatom, ki so nezdru`ljivi z opazovanjem... Gre za koristen osnutek, ker je nezdru`ljivost teorije in opazovanja odlo~ilni vir vsake revolucije v znanostih.” Ta “koristen osnutek” logike znanstvene revolucije ni samo fal-sifikacionist; je veliko bolj poenostavljen stereotip falsifikacionizma kot kar koli, kar sem sam kdaj rekel v svojih spisih, predavanjih ali seminarjih; dejansko sem vedno popolnoma sogla{al s tole bolj kriti~no pripombo, ki jo Kuhn dodaja: “Vendar proces revolucije zgodovinsko nikoli ni ‘jaz bi moral re~i: šskoraj nikoli’“ in ne more biti ‘Rutherford, glej zgoraj?“ tako enostaven, kot navaja logi~ni osnutek. Kot smo `e za~eli odkrivati, opazovanje ni nikoli absolutno nezdru`ljivo s ‘teorijo“.” Seveda sem to poudarjal `e leta 1934 (vedno sem poudarjal, da šje opazovanje oblo`eno s teorijo’, tako kot sem tudi poudarjal, da je nemogo~e izdelati nedvoumen šprotidokaz’ empiri~no znanstvene teorije. Glej del zgoraj.). Zato sem bil za~uden, ko sem v Kuhnovi drugi knjigi, The Structure of Scientific Revolutions (str. 77) prebral: “Noben z zgodovinskim prou~evanjem znanstvenega razvoja doslej odkrit proces sploh ni podoben metodolo{kemu stereotipu ovr`be z neposredno primerjavo z naravo” ‘moja kurziva“. Kaj je Kuhn s tem mislil? Da zgodovinski proces nikakor ni podoben procesu ovr`be ali da ni podoben tistemu “stereotipu”, ki ga ozna~i kot “neposredna primerjava z naravo” ter ga drugod imenuje “naivni falsifikacionizem”, in sem ga jaz, naprimer, vedno zavra~al? Zdaj se izka`e, da ima Kuhn v mislih mojo lastno teorijo, ko govori o “stereotipu” ovr`be. Kajti drugod (v P. A. Schlipp, ur., The Philosophy of Karl Popper, str. 808) pi{e: “Sir Karl seveda ni naiven falsifikacionist. On ve vse, kar je bilo pravkar povedano in je to poudarjal od za~etka svoje kariere... ^eprav ni naiven falsifika-cionist, pa predlagam, da sira Karla lahko legitimno obravnavamo kot takega” ‘kurziva je moja“. T. S. Kuhn, The Copernican Revolution, str. 75f. izdaje z mehkimi platnicami, 1959. Besedi “mora verjeti” sem napisal v kurzivni pisavi, ker je fideizem edina to~ka v tem odlomku, kjer se Kuhn oddaljuje od mene: moral bi re~i, da bi znanstveniki mogli verjeti; alternativno bi utegnil sprejeti “svoj sistem”, samo neodlo~no (kot naprimer vemo po Einsteinu; ali Nielsu Bohru – vsekakor pred 1926). Loc. cit. Kuhn pi{e “nazorno poka`e”. Izraz “svojo konceptualno shemo” mi ni v{e~; moral bi re~i: “svojo teorijo”. 100 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 Ta odlomek je resni~no osupljiv. To~no tako je, kot ~e bi rekli: “^eprav Popper ni morilec, pa predlagam, da ga lahko legitimno obravnavamo kot takega.” V Kuhnovem spisu ni pravih argumentov, ki bi napeljevali k tej osupljivi sodbi; razen da verjame, da moji lastni argumenti proti temu, kar imenuje “naivni falsifikacionizem”, ogro`ajo “integriteto ‘mojega“ temeljnega stali{~a”. Vendar je tisto, kar napa~no razume kot moje “temeljno stali{~e”, zgolj legenda ali paradigma, po kateri je Popper naivni falsifikacionist. Ta argument (~e ga je sploh mogo~e tako imenovati) je kro`en. Mislim, da Kuhn res verjame, kar pi{e. Vendarle, kako sploh lahko? Preizkusil sem razli~ne pojasnjevalne teorije. Samo ena izmed njih pa se mi sploh zdi verjetna. Pravi, da je Kuhn zgodaj v svoji karieri oblikoval teorijo o mojih pogledih, ki je postala njegova paradigma o Popperju: Popper je bil ~lovek, ki je verifikacionizem nadomestil z (šnaivnim’) falsifikacionizmom. Kuhn je to paradigmo oblikoval (glede na njegove lastne navedbe), preden je sploh prebral kateri koli moj spis. Ko je kon~no prebral The Logic of Scientific Discovery, ga je bral v lu~i svoje paradigme. [tevilni odlomki v tej knjigi (eden na strani neposredno za mojo predstavitvijo ideje ovr`be) so pokazali, da ne ustrezam njegovi paradigmi. Vendar pa, kot smo se nau~ili pri Kuhnu, paradigem ne moremo tako zlahka opustiti.16 Zdaj je vpra{anje naslednje. Sem resni~no ~lovek, ki je imel naivni falsifikacionizem za svojo vodilno misel? Je kuhnovska paradigma resni~na? Sem lahko “legitimno obravnavan” kot “naivni falsifi-kacionist”, ~eprav Kuhn po ogledu The Logic of Scientific Discovery prizna, da vsaj do leta 1934 to nisem bil. Moja resni~na vodilna misel o ~love{kem znanju je zmotljivost in kriti~ni pristop; in da vidim in sem videl, celo pred letom 1934, (glej moj Die beiden Grundprobleme der Erkenntnistheorie) da je ~love{ko znanje zelo poseben primer `ivalskega znanja. Moja osrednja ideja na podro~ju `ivalskega znanja (vklju~no s ~love{kim znanjem) je, da je osnovano na podedovanem znanju. Ima zna~aj nezavednih pri~akovanj. Vedno se razvija kot rezultat modifikacije prej{njega znanja. Modifikacija je (ali je kot) mutacija: prihaja od znotraj, ima naravo preizkusnega balona, je intuitivna ali drzno domiselna. Potemtakem ima domneven zna~aj: pri~akovanje bi 16 Kuhnov prispevek k P. A. Schlipp, ur., The Philosophy of Karl Popper (Vol. II, str. 798–819) je zelo prijetno napisana kritika legendarnega naivnega fal-sifikacionista K. R. P. Tako je prepri~an, da pozna moja mnenja in njihove slabosti, da mi z mojimi knjigami v rokah govori o “izrazih”, kot je “ovr`ba” ali “zavrnitev”, ki so “besede z nasprotnim pomenom od šdokaza’”. Toda v Index of Subjects mojega L.Sc.D. bi lahko na{el: “Protidokaz, noben dokon~en protidokaz [teorije] ne more biti predlo`en, 42, 50, 81–87.” Ta in mnoge druge pripombe v njegovem prispevku ka`ejo, kaj se pripeti bralcu knjige, ~e ima “paradigmo” o tem, kaj mora v njej najti in kaj ne. V celoti ugotavljam, da je veliko zgodovinarjev znanosti zelo slabih (to je pristranskih) bralcev. ODPRTA ZNANOST 101 Karl R. Popper lahko bilo razo~arano, balon ali mehur~ek bi lahko prebodli: vse informacije, prejete od zunaj, so izlo~ujo~e, selektivne. Posebna stvar pri ~love{kem znanju je, da je lahko izra`eno v jeziku, v propozicijah. To znanju omogo~a, da postane zavestno in da ga je mogo~e objektivno kritizirati z argumenti in s preizkusi. Po tej poti prispemo do znanosti. Preizkusi so poskusne zavrnitve. Vse znanje ostaja zmotljivo, domnevno. Ni nobene upravi~itve, vklju~no seveda z nobeno kon~no upravi~itvijo zavrnitve. Vseeno pa se z zavrnitvami u~imo, t. j. z odstranjevanjem napak, s povratno informacijo.17 V tem pogledu sploh ni prostora za “naivni falsifikacionizem”. V. Naslednja pripomba k moji teoriji znanja je bolje osnovana, ~eprav je njen vpliv na mojo teorijo zanemarljiv. Gre za priznan spodrsljaj definicije (resni~nolikosti ali pribli`evanja resnici), ki sem jo predlagal leta 1963.18 Naj najprej z dvema primeroma, (1) in (2), razlo`im edini na~in uporabe ideje resni~nolikosti, ki je verjeten v moji teoriji znanja (ali v teoriji znanja kogar koli drugega). (1) Izjava, da Zemlja miruje in da zvezdnata nebesa kro`ijo okoli nje, je dlje od resnice kot izjava, da Zemlja kro`i okoli svoje lastne osi; da je Sonce tisto, ki miruje; in da se Zemlja in preostali planeti gibljejo po kro`nih orbitah okoli Sonca (kot sta predlagala Kopernik in Galileo). Izjava po Keplerju, da se planeti ne gibljejo v krogih, temve~ v (ne zelo raztegnjenih) elipsah s Soncem v njihovem skupnem fokusu (in s Soncem, ki miruje oziroma se vrti okoli svoje osi), je nadaljnje pribli`evanje resnici. Izjava (po Newtonu), da obstaja prostor, ki miruje, vendar ne glede na kro`enje njegove pozicije ne moremo najti z opazovanjem zvezd ali mehanskih u~inkov, je nadaljnji korak proti resnici. (2) Zdi se, da so bile ideje Gregorja Mendela o dednosti bli`je resnici kot pogledi Charlesa Darwina. Kasnej{i vzrejni eksperimenti z vinskimi mu{icami so vodili k nadaljnjim izbolj{avam resni~no-likosti teorije dednosti. Ideja o genetskem bazenu populacije (vrste) je bila nadaljnji korak. Vendar so bili dale~ najve~ji koraki tisti, ki so dosegli vi{ek v odkritju genetskega koda. Mislim, da primera (1) in (2) ka`eta, da ni potrebna formalna definicija resni~nolikosti, da bi o njej govorili razumno. Zakaj sem potem posku{al dati formalno definicijo? Pogosto sem razpravljal proti potrebnosti definicij. Nikoli niso resni~no potrebne in redko za kakr{no koli rabo, razen v tak{ni vrsti situacije: s predstavitvijo definicije bi lahko pokazali, da za dobro teorijo ni potrebno samo manj izhodi{~nih predpostavk, temve~ 17 Ne mislim, da se je Norbert Wiener v svoji Cybernetics nana{al na darwinizem ali na odstranjevanje zmot (preizkusov in zmot). 18 Glej Conjectures and Refutations, 10. poglavje. 102 ODPRTA ZNANOST Uvod, 1982 lahko na{a teorija ob definiciji tudi razlo`i ve~ kot brez nje. Z drugimi besedami, nova definicija je zanimiva samo, ~e okrepi teorijo. Mislil sem, da bi to lahko naredil s svojo teorijo o ciljih znanosti: teorijo, da znanost meri na resnico in re{evanje problemov razlage, to se pravi, na teorije z ve~jo razlagalno mo~jo, ve~jo vsebino in ve~jo preverljivostjo. Upanje za nadaljnjo okrepitev te teorije o ciljih znanosti z definicijo resni~nolikosti v smislu resnice in vsebine je bilo na `alost brezuspe{no. Vendar je splo{no veljaven pogled, da fragmentiranje te definicije slabi mojo teorijo, popolnoma neos-novan. Lahko bi dodal, da sem kritiko svoje definicije sprejel v minutah njene predstavitve, ~ude~ se, zakaj napake nisem videl poprej; vendar nih~e nikoli ni pokazal, da je moja teorija znanja, ki sem jo razvil vsaj `e do leta 1933 in ki je od takrat naprej energi~no rastla ter jo delujo~i znanstveniki veliko uporabljajo, vsaj najmanj pretresena zaradi te nesre~ne zmotne definicije, oziroma zakaj naj ideja resni~nolikosti (ki ni bistven del moje teorije) ne bi bila nadalje uporabljana znotraj moje teorije kot nedolo~en koncept. Trditev, da je ta pripetljaj {kodil moji avtoriteti, je o~itno resni~na, vendar pa si nisem nikoli lastil ali `elel imeti kakr{no koli avtoriteto. Trditev, da je moja teorija o{kodovana, je bila predlagana, ne da bi sploh poskusili podati razlog, in se mi zdi resni~no nekompetentna. VI. Moji teoriji v~asih o~itajo tudi, da ne more odgovoriti na paradoks Nelsona Goodmana.19 Da ni tako, bo razvidno iz naslednjih premi{ljevanj, ki s preprostim ra~unom poka`ejo, da eviden~na izjava e, “vsi smaragdi, opazovani pred 1. januarjem leta 2000, so zeleni”, ne povzro~i ve~je verjetnosti hipoteze h, “vsi smaragdi so zeleni vsaj do februarja 2000” kot hipoteze “vsi smaragdi so modri za vedno in vselej, z izjemo tistih opazovanih pred letom 2000, ki so zeleni”. To ni paradoks, ki bi ga formulirali in razre{ili z jezikovnimi raziskovanji, temve~ je nazoren teorem verjetnostnega ra~una. Teorem je lahko formuliran takole: Ra~un verjetnosti je nezdru`ljiv z domnevo, da je verjetnost ampliativna (in zato induktivna). Ideja, da je verjetnost ampliativna, je precej raz{irjena. To je ideja, da bo evidenca e – recimo, da so vsi labodi v Avstriji beli – nekako pove~al verjetnost izjave, ki sega preko e, kot je h2, “vsi (ali ve~ina) labodi v regijah, ki mejijo na Avstrijo, so beli”. Z drugimi besedami je ideja ta, da evidenca povzro~i, da so stvari, ki segajo preko tega, 19 Glej W. W. Bartley, III, “Eine Lösung des Goodman-Paradoxons”, v G. Radnitzky und Gunnar Andersson: Voraussetzungen und Grenzen der Wissenschaft (Tübingen, 1982), str. 347–358; in v “Rationality, Criticism and Logic”, Philosophia 11, februar 1982, zlasti str. 169–173, in tam dane reference. ‘Op. W. Bartley“ ODPRTA ZNANOST 103 Karl R. Popper kar evidenca dejansko trdi, vsaj malo bolj verjetne. (Ta pogled je naprimer mo~no zagovarjal Carnap.) Pogled, da je verjetnost ampliativna, je spodbudil predvsem tale teorem (h = hipoteza; e = empiri~ni evidenca; b = osnovno znanje / background knowledge/): Naj bo p(h,b) 1 0. Nadalje, naj bo e naklonjena evidenca (to je, e sledi iz h v prisotnosti b, tako da p(e,b) 1 1 in p(e,hb) = 1). Potem p(h,eb) > p(h,b). To se pravi, da naklonjena evidenca e povzro~i, da je h bolj verjeten, ~eprav h pove ve~ kot e. To pa velja za vsak novi e1, e2,..., ki zadovoljuje podobne pogoje. Potemtakem se zdi, da pove~anje naklonjene evidence {e naprej podpira h; in tako se zdi, da je podpora ampliativna. Vendar je to iluzija, kot lahko poka`e tole: Naj bosta h1 in h2 kateri koli dve hipotezi, ki ju podpira e v prisotnosti b, tako da p(e,b) 1 1 in p(e,h1b) = p(e,h2b) = 1. Naj bo R1,2 (predhodno) = p(h1,b)/p(e,h2b) razmerje verjetnosti h1 in h2 predhodno evidenci e, in naj bo R1,2 (naknadno) = p(h1,eb)/p(h2,eb) razmerje dveh verjetnosti, naknadno evidenci e. Potem imamo, za kateri koli h1, h2 in e, ki zadovoljujejo zgornje pogoje: R1,2 (predhodno) = R1,2 (naknadno) To sledi skoraj neposredno iz p(a,bc) = p(ab,c)/p(b,c), to je iz Bayesovega teorema. R1,2 (predhodno) = R1,2 (naknadno) pa pomeni kaj? Pravi, da evidenca ne spremeni razmerja predhodnih verjetnosti, bodisi da smo jih izra~unali ali pa prosto domnevali, lahko obe zagotovljeni hipotezi razlo`ita evidenco e. Vendar to potem pomeni, da ob pogojih h1 = vsi labodi, v neki regiji ve~ji od Avstrije, so beli; h2 = vsi labodi na svetu so ne-beli, razen tistih v Avstriji, ki so beli; e = vsi labodi v Avstriji so beli, ~e za h1 in h2 domnevamo katero koli predhodno verjetnost: dokaz na njuno razmerje R1,2 (predhodno) ne vpliva. Tako tam ni nobenega razlitja, nobene ampliativne podpore: ni nobene amp-liativne verjetnosti, ne za labode in ne za smaragde. To pa ni absurdno, temve~ tavtolo{ko (in ni pod vplivom prevoda). 104 ODPRTA ZNANOST David Miller Kaj dose`ejo argumenti? Uvod Problem, ki ga bom obravnaval in, upam, re{il v pri~ujo~em prispevku, lahko predstavim na vznemirljivo kratek na~in. Argumenti so bodisi deduktivni ali pa niso deduktivni. Deduktivni argumenti so kro`ni, nededuktivni argumenti so neveljavni. Kro`nost in neveljavnost sta slabi stvari. Zakaj bi se potem sploh ukvarjali z argumenti? Kaj argumenti dose`ejo? Zame je ta problem resen in te`ak. Vendar me skrbi, in celo pri~akujem to, da bo kar nekaj bralcev, ki tega problema ne bo imelo ne za resnega ne za te`kega. Kajti zopet je postalo moderno, zasmehovati prizadevanja za dosego tak{nih staromodnih intelektualnih vrlin, kot sta resni~nost in racionalnost. Zopet je postalo moderno razgla{evati, da so ti razsvetljenski ideali nepreklicno mrtvi. Tisti, ki jih privla~i intelektualno lenoben (in po mojem intelektualno neodgovoren) kult postmodernizma, bodo rekli, da problem, ki ga `elim deliti z vami, ni resen, kajti predpostavlja nekaj, za kar so `e bolj modri ljudje spoznali, da ni treba jemati preve~ resno, namre~ da dejansko uporabljamo argumente v svojih intelektualnih dejavnostih. Tu z argumentom mislim seveda na strukturo, ki sestoji iz premis in zaklju~kov, ne pa kakr{enkoli prikupen in sprejemljiv del neke zgodbe. Najbr` {teje, tehni~no gledano, vsaka trditev, kakorkoli dogmatsko jo postavimo, kot argument z ni~ premisami, vendar predlagam, da v okviru ciljev pri~ujo~ega ODPRTA ZNANOST 105 David Miller prispevka ne upo{tevamo teh degeneriranih primerov. Postmoderniste, ki to berejo, prosim samo, da mi prisluhnejo. Relativizem in skepticizem, ki epitomizirata postmodernisti~en videz, izhajata, prepri~an sem, iz elementarne epistemolo{ke zme{njave. ^eprav je to dale~ od mojega osrednjega namena, upam, da bo to, kar imam povedati, razjasnilo omenjeno zme{njavo. Morda je tudi nekaj drugih bralcev, ki moj problem jemljejo resno, ampak ne vidijo, da bi bil pretirano te`ak. Mnogim se namre~ zdi o~itno, da dejansko uporabljamo argumente in da je razlog, zakaj jih uporabljamo, v tem, da ugotovimo, doka`emo, potrdimo oziroma kako druga~e prika`emo kot sprejemljive tiste doktrine, ki jih zagovarjamo. Ta tradicionalna racionalisti~na pozicija se mi zdi oku`ena z ne~im, kar je podobno isti zme{njavi, vendar so lahko tisti, ki so oku`eni v tem primeru, ob pravi terapiji ozdravljivi. Tudi te tradicionalne racionaliste lahko prosim samo, da mi prisluhnejo. Pri~akujem pa, da nobeni od teh skupin ne bom povedal ni~ kaj zadovoljivega. Pozicija, ki jo bom zagovarjal, je odlo~no neudobna. Zahteva ne le intelektualno, ampak tudi emocionalno zrelost. Nujno je, da za~nem svoj prispevek na ta na~in, hkrati previdno in agresivno, kajti popolnoma se zavedam, da bo to, kar imam povedati, tako postmodernistom kot tudi tradicionalnim racionalistom zvenelo sumljivo podobno postmodernizmu. Poudarjam, da ni ni~ takega. Zgolj prevladujo~a zme{njava, katere sem se `e dotaknil, bi lahko koga napeljala na misel, da je pozicija, ki jo ubiram v pri~ujo~em prispevku, bodisi skepti~na ali relativisti~na. Ob koncu prispevka bom dostojanstveno ponovil to svoje opozorilo. Naj bom malo bolj ekspliciten o te`avah, ki izhajajo iz pozicij preprostega realizma in preprostega racionalizma. Ko razmi{ljamo o tem, kaj je na{ namen pri prou~evanju sveta, v katerem `ivimo, bomo priznali, da ima resnica dolo~eno prednost pred evidenco ter pred logiko in racionalnim argumentom. Evidence ne i{~emo zato, ker bi to bilo samo na sebi cilj; in ne argumentiramo racionalno zato, ker bi to bilo samo na sebi cilj; ampak zato, da bi svoje iskanje resnice na neki na~in pomaknili naprej. V naravoslovnih znanostih je to razvidno, ampak filozofi se zdijo v druga~nem polo`aju. Kakor se razume filozofiranje, naj bi bilo to v veliki meri odrezano od empiri~nih sankcij, zato je – ko naj bi bilo racionalno – obi~ajno vzeto kot domena, kjer vlada argument. Kako pogosto je sli{ati obsodbe kak{ne nove knjige, ali celo sam biti obsojen, z besedami šStrinjam se z zaklju~ki, seveda, toda argumenti so zelo {ibki!’, kot da bi {teli samo argumenti. ^ista matematika se prav tako zdi druga~na od empiri~nih znanosti, kajti obi~ajno se zanima za pravilnost dokazov, ne pa za resni~nost dokazanih teoremov. Lahko vas spomnim na Russllovo tezo (1901: 75), da je matematika špredmet, v katerem nikoli ne vemo, o ~em govorimo, niti ali je to, o ~emer govorimo, resni~no’. 106 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? Toda to zanimanje za argumente, namesto za propozicije (pojem šzaklju~ek’ je nevarno zavajajo~, kajti predlaga, da se pojavljajo le na koncu raziskovanja), je odvisno od doktrine, ki je po mojem mnenju napa~na: doktrine, da imajo argumenti, ki se pojavijo v raziskovanju, pravi pomen za raziskovane propozicije. Bojim se, da se je prav zaradi te doktrine pretiravalo s pomembnostjo argumentov v filozofiji (in drugod), in da je bilo zaradi te doktrine tistim, ki so prezirali argumente, omogo~eno, da so zagovornike argumentov raztrgali na ko{~ke. Vpra{anje pred nami je nastalo: na kak{en na~in racionalni argumenti pomaknejo naprej na{e iskanje resnice? Ker je logika teorija argumentov, je to vpra{anje logike. V zahodni filozofski tradiciji so bili predlagani vsaj trije odgovori na to vpra{anje, od katerih pa se mi nobeden ne zdi niti najmanj zadovoljiv. V nadaljevanju vam bom predstavil razmislek o ~etrtem odgovoru, in sicer tako, da bom sledil in raz{iril epohalen prispevek k razumevanju tega problema, ki ga je mnogo let razvijal moj u~itelj, preminuli sir Karl Popper. Trije odgovori, ki jih imam za popolnoma neustrezne, so: (1) Retorika. Osnovni namen argumenta je, da prepri~a oziroma spremeni mnenja ljudi. (2) Odkritje. Osnovni namen argumenta je, da doda ali raz{iri na{e znanje. (3) Upravi~evanje. Osnovni namen argumenta je, da upravi~i ali doka`e ali utrdi ali ustali ali podpre ali priskrbi dobre razloge za propozicijo, ki nas zanima. ^etrti odgovor, ki ga bom zagovarjal tudi sam, pa je: (4) Kritika. Argumenti se v osnovi uporabljajo za kritiziranje ali za preverjanje ali za eliminiranje propozicij, ki nas zanimajo, ne da bi s tem priskrbeli razloge bodisi za ali proti tem propozicijam. Proti namigu (1), da je osnovni namen mojega razpravljanja z vami to, da spremenite svoje mnenje, bo moj ugovor, da kaj takega spodbuja dogmatizem; da nam ukvarjanje s prepri~evanjem niti zdale~ ne pomaga pri odkrivanju, kar je res in kaj ni, da zaustavlja na{e prizadevanje za resnico. Proti namigu (2), da je osnovni namen mojega razpravljanja z vami to, da raz{irimo na{e znanje, je moj odgovor, da tega ni mogo~e storiti. Argumenti, ki so deduktivno veljavni, ne pove~ujejo znanja v kak{nem uporabnem smislu, medtem ko neveljavni argumenti, kolikor lahko pove~ujejo znanje, {tejejo kot ugibanja in domneve, ne pa kot argumenti. Proti namigu (3), da je osnovni namen mojega razpravljanja z vami to, da upravi~im ali doka`em ali celo ponudim podporo za to, o ~emer smo prepri~ani, je moj odgovor zopet ta, da tega ni mogo~e storiti. Argumenti, ki so deduktivno veljavni, so cirkularni v vsakdanjem pomenu, torej v smislu, da predpostavijo natan~no ODPRTA ZNANOST 107 David Miller to, kar naj bi dokazali. In argumenti, ki niso cirkularni na ta na~in, ne ponujajo, kot bom pokazal, ni~ podpore za svoje zaklju~ke. Tudi proti (4), ~eprav vam ga bom predlagal kot odgovor, ki ni neustrezen, bom predstavil nekaj ugovorov. Toda v tem primeru bo mo`no, upam vsaj, odgovoriti nanje tako, da ne bodo ve~ zbujali nadaljnjega nemira. Preden nadaljujem, bi rad rekel nekaj, kar zadeva terminologijo, pa morda ne le terminologijo. V sodobni filozofski literaturi je obi~ajno razlika med argumenti na eni strani in logi~nim sklepanjem, rezoniranjem in argumentacijo na drugi. Argumenti se razumejo kot abstraktni objekti iz iste kategorije kot recimo aritmeti~ne identitete, medtem ko so logi~na sklepanja in argumentacije dejavnosti ali procesi, v katerih se uporabljajo argumenti na enak na~in, kot se v procesih ra~unanja ali izpeljevanja uporabljajo aritmeti~ne resnice. Isti argument je lahko v jedru mnogih razli~nih logi~nih sklepanj. V nedavnem ~lanku, naprimer, Pargetter in Bieglow (1997: 62) pi{eta: Argument je ena stvar, rezoniranje ali sklepanje (kot proces) pa je nekaj drugega. Ob soo~anju z argumentom v šabstraktno objektnem’ smislu je lahko kdo spodbujen, da iz premis izpelje zaklju~ek. Koga drugega lahko argument spodbudi, da zavrne sodbo o eni ali ve~ premisah, ko vidi, v kak{ne zaklju~ke bi te premise vodile. Spet kdo drug pa bi bil spodbujen, da zavrne premise, ker niso ustrezne, ~e bi `elel sprejeti zaklju~ek... in predlagata {e nekaj drugih odgovorov. Nadaljujeta s popolnim odobravanjem Harmana (1986), ki je menil, da šlogika nima skoraj ni~ opraviti z rezoniranjem’ (besede so Pargetterjeve in Bieglowove). V lu~i teh razlikovanj bi se morda zdelo, da bi moj prispevek bolje slu`il pod kak{nim druga~nim naslovom kot pa pod izbranim. Recimo Kaj dose`e rezoniranje. Abstraktni objekti vendarle sami od sebe ne dose`ejo ni~esar. Prav. Bodimo zadovoljni s to formulacijo, ~eprav se mi zdi, da tak{ne dejavnosti kot rezoniranje v pomenu, ki sta ga imela v mislih avtorja, ni. Ali druga~e re~eno, zdi se mi, da ne obstaja nikakr{no sistemati~no ravnanje v skladu s pravili veljavnega izpeljevanja. Zdi se mi, da so bili vsi argumenti, ki so bili kdajkoli predstavljeni, mu~ne predelave ne~istih manipulacij, do katerih smo pri{li s pomo~jo poskusov in zmot. Toda to je `e stvar empiri~ne narave in na tem mestu nisem v poziciji, da bi branil tako ekstremno trditev. Zagotovo ne dvomim, da uporabljamo argumente v razli~nih racionalnih dejavnostih, ki se jim v na{ih poskusih, da odkrijemo resnico o svetu, ne moremo izogniti. Zato je zopet bolje, da poudarim – pa~ tako vehementno, kolikor je {e skladno z vljudnostjo – da sem racionalist. 108 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? Tradicionalni odgovori Navedel sem tri tradicionalne odgovore na vpra{anje, kaj se dose`e z argumenti ali z uporabo argumentov. Prvi odgovor (1), da uporabljamo argumente v osnovi za prepri~evanje, bom pustil ob strani brez razpravljanja. Bilo bi neumno zanikati, da v~asih argumente uporabljamo, da pregovorimo druge, in v~asih tudi sami sebe, o resnici ali o kak{ni drugi doktrini, ki jo neka avtoriteta zagovarja kot resnico. Namen podro~ja, ki ga poznamo kot retoriko, je raziskovanje, razvr{~anje in ocenjevanje tehnik prepri~evanja. V nekaterih sferah `ivljenja je poznavanje nekaj izmed teh tehnik verjetno klju~no: ~e `elite biti uspe{en pravnik, politik ali preiskovalec, potem boste gotovo morali vedeti, kako prepri~ati porote, volilce ali preiskovance. ^e ste u~itelj v {oli ali profesor, potem se vam bo kdaj zdelo nujno, da prepri~ate svoje u~ence o nekaterih osnovnih principih aritmetike, slovnice, elementarne logike ali lepega vedenja. Vendar pa vse metode prepri~evanja ne {tejejo kot argumenti; zvijanje prstov ni argument. Za racionaliste (ne pa za preiskovalce) je to neprivla~na tehnika, predvsem zato, ker nanjo sploh ni mogo~e odgovoriti z argumentom. Odgovoriti ji je mogo~e le z drugim prikazom mo~i. Toda v znanosti in v filozofiji, kjer je resni~nost tega, kar u~imo, odlo~ilno neznana – za razliko od tistega dela u~nega procesa, ki mu pravimo pou~evanje, kjer je resnica znana (tako vsaj nam je v{e~ misliti) – se mi zdi bolje, da smo ob zavedanju njihove prisotnosti pozorni na dogmatizem, ki je inherenten v vseh tehnikah prepri~evanja. [tudij retorike je vreden `e samo zaradi tega; prav tako, kot je {tudij bolezni. Ko se bolezen pojavi, jo moramo znati prepoznati in biti proti njej na pre`i. Argumenti se lahko uporabijo za prepri~evanje in kuhinjske no`e je mogo~e uporabiti za umor. Drugi tradicionalni odgovor (2) na vpra{anje, ki sem ga postavil, je odgovor, ki povezuje uporabo argumentov s procesom odkritja, {e posebej s procesom znanstvenega odkritja: logika je orodje raziskovanja, olaj{uje prehod od znanega k neznanemu. Kar zadeva deduktivno logiko, ima ta doktrina danes malo zagovornikov. (Izjema je Zahar (1983).) Ve~ina tistih, ki se zanimajo za hevristiko, za idejo, da obstaja nekaj posebnega v znanstveni metodi, je nejevoljno sledila J. S. Millu (1843; Knjiga II, poglavje III, §§ 1–3) v priznanju, da je deduktivna logika, kot jo zna~ilno opi{ejo hegeljanci, “jalova”. Sam Mill je bil tako presene~en nad tem spoznanjem, da ne more biti v zaklju~ku veljavnega argumenta (ki je zanj pomenil klasi~ni veljavni silogizem) ni~, kar ne obstaja `e v njegovih premisah, da ga je spodbudilo k popolni izklju~itvi deduktivne logike iz tega, kar je imenoval ratiokcinacija. Zgolj induktivni argumenti od posami~nega k posami~nemu so ustrezni v obmo~ju rezoniranja, ODPRTA ZNANOST 109 David Miller je menil. Toda bole~e podoben problem nastane s temi, domnevno induktivnimi logi~nimi sklepanji. Induktivno logi~no sklepanje ne more biti vodeno po kak{nih dolo~enih pravilih (bodisi formalnih ali neformalnih), ker o~itno ne obstaja metoda, ki bi nam omogo~ala nadaljevati od tega, kar je znano, k temu, kar je neznano, kajti ~e bi obstajala kak{na tak{na metoda, potem bi bilo to neznano `e znano. Skladno s tem bi bilo bolj po{teno tak{ne postopke imenovati ugibanja, namesto da se pretvarjamo, da gre za logi~na sklepanja. Neveljavna sklepanja – oziroma njihovi zaklju~ki – niso ni~ manj in ni~ ve~ kot ugibanja o svetu. Veljavna sklepanja pa, nasprotno, ne posku{ajo raziskovati sveta, ampak zgolj raziskujejo propozicije, ki jih o svetu `e imamo. Ta zavrnitev doktrine, da lahko argumente uporabimo za pove~evanje znanja, je o~itno odvisna od pojmovanja znanja kot ne~esa objektivnega; kot ne~esa, kar lahko imamo, ne da bi se tega zavedali. Kajti jasno je, da nam lahko uporaba argumentov pove~a na{e subjektivno znanje; odkrijemo lahko posledice, ki jih prej nismo videli. Toda kljub temu so `e bile del vsebine tega na{ega znanja; kot je rekel Mill (1843; Knjiga II, poglavje III, §§ 2), “nemogo~e je pripisati kak{no posebno znanstveno vrednost razliki – ki je v bistvu le prazna salva – med vklju~enostjo v premise z implikacijo in pa med neposredno trditvijo v premisah”. Mogo~e bi bilo preprosto zaklju~iti, da ima logi~ni argument zgolj psiholo{ko vrednost, da ga uporabljamo zgolj zato, ker nam manjka bistrosti, toda to bi bilo zmotno. Tak{en zaklju~ek sledi le ob priznanju, da je logika v osnovi orodje odkritja. Argument je lahko dejansko dragocen, ~etudi jasno vidimo in ~etudi `e poznamo njegove zaklju~ke. Tretji tradicionalni odgovor (3) pade na natan~no isti oviri kot drugi, ~e ne `e celo prej. V klasi~nem skepticizmu `e dolgo obstaja trditev, da zaradi tega, ker vsako upravi~evanje ali dokaz predvideva premise in ker imamo lahko zaklju~ek nekega argumenta za dokazan s pomo~jo tega argumenta, ~e in samo ~e so bile pred tem premise dokazane, obstaja neskon~ni regres dokazov, ki ga ni mogo~e pri~eti. Samo samoupravi~ujo~e ali na sebi razvidne premise bi opravile delo, ampak ~e je kak{na stvar, ki je razvidna na sebi, potem je to dejstvo, da ni premis, razvidnih na sebi. Toda {e nekaj ve~ je treba re~i kot to. Kot je omenil Mill, zaklju~ki vsakega veljavnega silogizma, in zato vsakega veljavnega argumenta, so v celoti vklju~eni v premisah, zato ne morejo premise ni~esar dodati te`i zaklju~kov. Na ravni vsakdana lahko re~emo, da je vsak domnevni dokaz kro`en, da zahteva vpra{anje, o katerem govorimo. Bolj filozofsko re~eno, tu sledim Millu in dopu{~am, da je vsak veljavni argument neki petitio principii. Bolj delikatno lahko to dilemo zastavimo takole: ~e premise deduktivno veljavnega argumenta niso dokazane, potem argument ni zadosten, da bi dokazal zaklju~ek (to je ugovor 110 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? klasi~nega skepticizma); ~e pa so premise `e dokazane, potem je 15 9O– 6t e3 m. glej zaklju~ek, s tem ko je del premis, prav tako `e dokazan. V obeh primerih pa argument, ki pove`e premise z zaklju~kom, ne uspe omogo~iti niti drobtinice dodatne pomo~i pri upravi~evanju ali dokazovanju zaklju~kov. Vendar pa ni vse z imenom argument veljavni argument. Precej pomemben del tradicije je stali{~e, da argumenti, ~eprav morda res ne vsi, dejansko dajejo neko te`o oziroma podprejo svoje zaklju~ke, pa ~eprav jih ne doka`emo. To je podro~je, ki ga izpostavljajo zagovorniki induktivne logike in šverjetnostnega rezoniranja’. V bistvu je to podro~je videti tako, kot bi imeli neveljavni argumenti dve prednosti pred veljavnimi. Prva domnevna prednost je precej o~itna: o~itek, da je neveljavni argument petitio principii, je preprosto nepravilen; kajti ~e argument ni veljaven, potem njegovi zaklju~ki niso vklju~eni v njegove premise. Sam menim, da je neveljavnim argumentom vendarle mogo~e o~itati podobno stvar, toda tu ni pravo mesto, da bi orisal tehni~ne poante, ki so v to vklju~ene1. Zado{~a, ~e re~em, da neveljavni argumenti, v nasprotju z nameni tistih, ki jih uporabljajo, ne dajejo nobene upravi~enosti, niti delne upravi~enosti, zaklju~kom. Drugo potencialno prednost neveljavnih argumentov pred veljavnimi si je mogo~e predstaviti precej enostavneje. Zadeva ugotovitev, da o~itek tradicionalnega skepticizma v primeru neveljavnih argumentov vode ne dr`i neizpodbitno. ^etudi, kot vztrajajo skeptiki, zaklju~ka veljavnega argumenta ne moremo imeti za dokazanega, kolikor niso `e prej dokazane premise, to o~itno ne dr`i za neveljavne argumente. Ti navidez ne dokazujejo svojih zaklju~kov, ampak jih `elijo zgolj podati kot razumne. Mogo~e bi bilo torej, da so zaklju~ki neveljavnega argumenta razumni ali verjetni ali delno upravi~eni, ~eprav premise niso ne razumne ne verjetne in niti najmanj upravi~ene. Te`ava pa je tu, kako napraviti kakr{enkoli primeren smisel iz idej, kot so razumnost ali plavzibilnost ali delna upravi~enost. Preprosto ne morem razumeti – presenetljivo, kot se morda sli{i – kaj pomeni, ~e re~emo, da je neveljaven ali nepopoln argument vseeno dober argument. K temu se bom vrnil ~ez trenutek. ^e sklenem, kar sem doslej povedal proti ortodoksni doktrini, ki pravi, da se tako veljavni kot tudi neveljavni argumenti v osnovi uporabljajo za upravi~evanje: ni~esar od tega ni mogo~e storiti. Niti veljavni niti neveljavni argumenti ne morejo pokazati, da so njihovi zaklju~ki resni~ni, ne morejo niti podati dobrih razlogov, da predpostavimo, da so njihovi zaklju~ki resni~ni. Problem indukcije Kot sem `e napovedal, obstaja {e neki drug odgovor na vpra{anje, ki sem ga postavil na za~etku tega prispevka. Gre ODPRTA ZNANOST 111 David Miller povsem preprosto za tole: argumentov ne uporabljamo ne za prepri~evanje ne za raziskovanje neznanega ne za upravi~evanje (popolno ali nepopolno), ampak zgolj za kritiziranje. Izvor tega pristopa, ki ga obi~ajno poznamo pod imenom kriti~ni racionalizem, je re{itev, ki jo je `e pred {estdesetimi leti predlagal Karl Popper (1934) za Humov problem indukcije. Ka`e, da je Hume vzel za brezprizivno, da so stavki empiri~ne evidence enostavne dejstvene propozicije, ki neposredno poro~ajo o rezultatih opazovanj in eksperimentov, in da so popolnoma upravi~eni (~eprav ne zaradi argumentov). To je bilo povsem napa~no, toda za trenutek dopustimo to predpostavko. Hume je dalje poudaril, kar smo bolj ali manj omenili `e zgoraj, da so vse deduktivne posledice evidence, ki jo imamo na razpolago, preprosto del te evidence, in zato lahko tudi te posledice upo{tevamo kot popolnoma upravi~ene. Toda ni~ drugega ni popolnoma upravi~eno. Nobena napoved prihodnjega dogodka, ali kateregakoli dogodka, o katerem ni poro~ila v evidenci, ni upravi~ljiva brez kro`nosti. Prav tako nobena univerzalna posplo{itev. Univerzalne hipoteze v znanosti {e posebej niso upravi~ene z evidenco, ki jo imamo, ~etudi je ta evidenca popolnoma upravi~ena. Kak{na je potem vloga empiri~ne evidence, ~e nam ni sposobna ponuditi niti najmanj upravi~itve bodisi za na{e hipoteze ali za na{e napovedi? Popper je predlagal, naj ima empiri~na evidenca en sam namen, in ta je, da testira hipoteze, ki jih iznajdemo. To je vse; ni~ ve~; in ker je to vse, kar lahko napravi empiri~na evidenca, je treba zagotoviti, da so na{e hipoteze preverljive. Na kratko re~eno, empiri~ne hipoteze morajo biti ovrgljive, ker lahko empiri~na evidenca tr~i obnje le negativno oziroma kriti~no. To je njegov slaven kriterij razmejitve med znanostjo in neznanostjo: znanstvene teorije so tiste, ki jih je mogo~e ovre~i z empiri~no evidenco. Veliko je treba re~i o tem kriteriju, vendar to ni predmet tega prispevka. Popper se je v prvem poglavju svojega “Objective Knowledge” (1972) strinjal s Humom, da induktivna logi~na sklepanja, ~e bi `e obstajala, ne bi bila upravi~ena. Naj bo va{a evidenca minulih son~nih vzhodov v va{em rojstnem kraju ponovljiva, kolikor je le mogo~e, in upravi~ena, kot je le mogo~e; {e vedno niste upravi~eni trditi, da bo jutri v va{em rojstnem kraju sonce vz{lo ali da vzhaja vsak dan. Vse to je dobro znano. Vendar je {el Popper dlje od Huma, ko je rekel, da proces, kot je induktivno logi~no sklepanje, ki bi igral kak{no vlogo v na{em intelektualnem `ivljenju (mislim, ne le v na{ih filozofskih dejavnostih, ampak v vseh na{ih miselnih dejavnostih), preprosto ne obstaja. Proces induktivnega logi~nega sklepanja, ki bi nas nezmotljivo peljal od stavkov o evidenci k univerzalnim hipotezam ali teorijam, preprosto ne obstaja. Kot jasno ponazarja znani “curve-fitting” problem, obstaja neskon~no mnogo na~inov, kako lahko 112 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? katerikoli niz upravi~enih stavkov o evidenci posplo{imo na univerzalno pravilo; vendar pa {e nih~e ni formuliral upravi~ljivega pravila, iz katerega bi sledilo, da naj izberemo enega od teh na~inov namesto preostalih. Toda stavki o evidenci lahko nasprotujejo univerzalnim teorijam. ^e je na{a evidenca upravi~ena, potem bo upravi~en tudi na{ zaklju~ek, da je univerzalna teorija, ki je v nasprotju s to evidenco, napa~na. ^as je torej, da umaknemo, kar smo zgoraj dopustili Humovega. Divja idealizacija je namre~, ~e predpostavimo, da so lahko stavki o evidenci popolnoma upravi~eni. Ena redkih stvari, o kateri so si skoraj vsi filozofi enakega mnenja, je, da sta opazovanje in eksperiment zmotljiva postopka. Ne le, da jim ne smemo slepo zaupati, vemo, da v~asih dejansko posredujejo napa~ne odgovore. V nobenem primeru ne moremo biti gotovi, da so poro~ila na{ih opazovanj pravilna. Komaj je treba sploh omeniti, da se s tem mo`nosti za popolno upravi~itev znanstvenih teorij niso pove~ale. Toda obstaja {e nadaljnja posledica: celo veljavna deduktivna logi~na sklepanja ne dajejo upravi~enih zaklju~kov. Tudi popolnoma upravi~ena ovr`ba ne obstaja. Vendar pa to ne pomeni, da evidenca, ki jo imamo na razpolago, ne more ovre~i nekaterih znanstvenih hipotez, ki nas zanimajo. Logi~na situacija se ne spremeni, tudi ~e nimamo ve~ upravi~enih zaklju~kov. Obi~ajen odgovor Humu je precej druga~en, ~eprav se sprejema njegov odpor do popolne upravi~itve. Trdi se, da so znanstvene hipoteze, ~eprav jih z evidenco ni mogo~e dokazati, ~etudi evidenca ni sporna, odprte za delno upravi~itev, potrditev, empiri~no podporo ali kaj podobnega. Ne moremo jih napraviti za gotove – ~e ne druga~e, ker evidenca ni gotova –, lahko pa jih napravimo verjetne, mo`ne ali razumne. To ni bila Humova pozicija; niti ni bila Popperjeva; je pa danes splo{no popularna med tistimi, ki `elijo znanstvenemu znanju priznati nekaj posebnega. Nedavni kritik Popperjevega pristopa (Lipton 1995: 34) pi{e zelo zna~ilno: ... ne smemo zame{ati skepticizma s falibilizmom. Falibilisti~no razumevanje znanja je prostor, ki ga vsi `elimo zasesti: niti teorije niti podatki niso nikoli zanesljivi. Vendar Hume ni bil zgolj falibilist glede indukcije. Ni trdil (samo), da so zaklju~ki induktivnih logi~nih sklepanj negotovi: trdil je, da so epistemi~no brez vrednosti. Jasno je, kaj je bilo tu re~eno. Falibilist, ki zavra~a iskanje popolne upravi~itve in gotovosti, se spremeni v skeptika, ~e se, kot Popper ali Hume, odre~e tudi iskanju delne upravi~itve in verjetnosti. Po mojem mnenju tak{no stali{~e, splo{no popularno, kot je, izdaja dve veliki epistemolo{ki napaki na{ega ~asa. Prva napaka je ODPRTA ZNANOST 113 David Miller prepri~anje, da je hipoteza brez vrednosti, ~e ni vsaj delno upravi~ena. Druga napaka je prepri~anje, da je hipoteza, ki je vsaj delno upravi~ena, ve~ vredna kot tista, ki ni. Obe skupaj spravita na svet zmedo, ki sem jo omenjal, pa ne pojasnil, na za~etku svojega prispevka: zme{njava med resnico in (delno) upravi~eno resnico. O tem glej Jarvie (1995). Delna upravi~itev Naj odgovorim na ti dve napaki. Kar imenujem za prvo napako, zveni zelo podobno kot uvodni salvo Russllovega eseja šOn the Value of Scepticism’ (Russell 1928: 11): V bral~ev dobrovoljen razmislek bi rad predlagal neko doktrino, ki se bo lahko zdela, bojim se, paradoksalna in subverzivna. Ta doktrina je: neza`eleno je verjeti propoziciji, kjer ni nobenega razloga, da bi jo imeli za resni~no. Ob tej trditvi pravim, da je resni~na hipoteza ali tak{na hipoteza, ki je dober pribli`ek resnice, ~eprav ni niti najmanj upravi~ena, dragocena, ~eprav, seveda, ne moremo vedeti, da je resni~na, ali kako dragocena je. Vse `ivalsko in hkrati ne~love{ko kraljestvo je s svojim `ivljenjem odvisno od geneti~no kodiranih resnic, za katere nimajo prav nobene osnove, da predpostavljajo njihovo resni~nost. Nobena opica ne more upravi~iti gravitacijskega zakona, ~eprav neprestano ~rpa iz njega; in njegova resni~nost (ali skoraj-resni~nost) je klju~na za njeno aktivnost. Nekaj strani naprej Russell bolj eksplicitno izrazi svojo pozicijo, ki se zdi navkljub svojim o~itnim namenom zelo blizu tradicionalnemu skepticizmu; vsaj zdi se, da je skladna z univerzalnim zavra~anjem presojanja (1928: 12 fn): Skepticizem, ki ga zagovarjam, sestoji zgolj iz tega: (1) da nasprotne pozicije ni mogo~e imeti za resni~ne, kadar se strokovnjaki o ne~em strinjajo; (2) da nestrokovnjak nobenega mnenja ne more imeti za zanesljivega, kadar se strokovnjaki ne strinjajo; in (3) da bo nek nestrokovnjak napravil najbolje, ~e se bo vzdr`al sodbe, kadar so vsi mnenja, da ne obstaja zadostna osnova za neko pozitivno mnenje. Tu se ne strinjam s (3), kajti menim, da je lahko napaka vzdr`ati se sodbe, ~eprav ni nobene osnove za pozitivno mnenje. Z drugimi besedami, vzdr`ati se sodbe je lahko napaka, ~etudi imajo prav vsi strokovnjaki prav. Isto dr`i a fortiori, ~e se nekateri od njih motijo. 114 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? Moj odgovor na drugo napako je bolj radikalen. Rad bi izzval kogarkoli, da mi pove, kaj bi dobili s spoznanjem, da je neka hipoteza delno upravi~ena ali da obstaja dober (ne pa neizpodbiten) razlog za predpostavko, da je resni~na. Neizpodbiten razlog v prid hipotezam, ~e bi kak{na tak{na stvar obstajala, bi nam povedal, da je hipoteza resni~na. Toda ni~ takega ne sledi, ~e upravi~itev ni popolna. Jedro nekega mojega ~lanka (Miller 1996) je bilo vpra{anje, kaj nam bo empiri~na potrditev ali ugodna evidenca. Daniel Hausman, na katerega je bilo to vpra{anje {e posebej naslovljeno, je odgovoril (Hausman 1996: 217): “empiri~na potrditev za P nam slu`i kot razlog, da verjamemo P ”. Na o~itno dodatno vpra{anje, kaj nam bo “razlog, da verjamemo P”, ni odgovoril. Menim, da je prevladujo~e zatekanje od popolnega k nepopolnemu upravi~evanju, navkljub svojemu videzu, poskus ostati v mejah veljavnega logi~nega sklepanja. To ni vedno o~itno, eksplicitno pa je to poudarjeno pri Pargetterju in Bieglowu (1997), ki menita, da je propozicija, da je razumno ali racionalno verjeti neki hipotezi, v nekaterih primerih deduktivna posledica evidence, ki jo imamo na razpolago, ob dodatnem pogoju, da ne obstaja nobena druga evidenca. (Imenujmo to evidenco skupaj z njenim dodatkom stanje evidence.) Obstoj tak{ne deduktivne povezave je v bistvu njuna osrednja poanta v ~lanku: pravita, da obstajajo pomembni deduktivni argumenti, katerih premise so premise tipi~nih induktivnih argumentov (nekaj kot: šVsi emeraldi, ki jih opazimo, so zeleni in druga evidenca ne obstaja’), in katerih zaklju~ki so izjave, v katere je mogo~e razumno verjeti (nekaj kot: šRazumno je verjeti, da so vsi emeraldi zeleni’). Ne strinjam se s Pargetterjem in Bieglowom, da je tak{no logi~no sklepanje logi~no veljavno, kaj {ele, da je bila z njimi vzpostavljena veljavnost zanje same, toda to tu ni pomembno.2 Pargetter in Bieglow nadaljujeta razkrivajo~e: 2 Podobna pozicija je Musgravova (1991) in nanj se Pargetter in Beglow tudi sklicujeta v svojem ~lanku. Razlika je v tem, da Musgrave pristavlja šinduktivni princip’ kot dodatno premiso, ki zagotavlja veljavnost. To ga vodi v nadaljnje te`ave (glej Miller 1994; poglavje 6.4). Vrnimo se za trenutek na Harmanovo distinkcijo med rezoniranjem in argumenti. (...) Iz premis induktivnega argumenta lahko deduktivno izpeljemo zaklju~ek, da bi bilo razumno, ~e izpeljete dolo~en zaklju~ek, dokler ne revidirate ozadja va{ih drugih prepri~anj. Toda ena stvar je zaklju~iti, da bi bilo razumno biti prepri~an o ne~em, ob tem, da ne revidirate svojih drugih prepri~anj. In povsem druga stvar je, dejansko biti prepri~an, o ~emer ste zaklju~ili, da bi bilo razumno biti prepri~an. Ta drugi proces sklepanja bi namre~ bil induktivno rezoniranje. (Pargetter in Bieglow 1997: 71) Ali ni to nadvse zanimivo? V skladu s tema dvema avtorjema bi lahko bili v poziciji, kjer nam stanje evidence pravi, da je razumno verjeti neki propoziciji P (kajti razumnost P je deduktivna ODPRTA ZNANOST 115 David Miller posledica stanja evidence). Vendar pa priznavata, da je mogo~e dejansko priti do prepri~anja, da P, samo v primeru uporabe induktivnega rezoniranja. Toda, jasno je, da bi s pomo~jo induktivnega rezoniranja, ~e sploh je kak{na tak{na stvar, lahko pri{li do prepri~anja, da P, ne da bi zavili skozi ma{inerijo razumnosti in upravi~evanja. ^e je induktivno rezoniranje sprejemljivo, potem niso potrebne nikakr{ne ocene delnih upravi~itev in ugodne evidence. ^e pa ni sprejemljiva, potem tak{nih ocen ni mogo~e uporabiti. Te ocene so zato bodisi nepotrebne ali nezadostne. V nobenem primeru pa ne prispevajo k na{emu znanju. Na kratko: ni se nam treba truditi z dobrimi razlogi in nepopolnimi argumenti.3 Kot sem pojasnil zgoraj, sam niti za trenutek ne sprejemam, da obstajajo kak{ne upravi~itve, popolne ali nepopolne. Zgornje pripombe sem vklju~il samo zato, da bi odvrnil tiste, ki predpostavljajo, da upravi~itve obstajajo. Vem, kak{na naj bi bila videti popolna upravi~itev, vendar se mi zdi, da ni~ ne ustreza predpisanemu. Ne vem pa, kak{na naj bi bila nepopolna upravi~itev. Tega ni prav tako nikoli uspel pojasniti noben zagovornik induktivne logike, noben trgovec z verjetnostjo ali kak{en prepri~anec o dobrih razlogih. Kriti~ni argumenti S tem sem zaklju~il, kar imam povedati o problemu indukcije, o Popperjevi predlagani re{itvi in o praznem poskusu, da bi odgovorili Humu tako, da razmi{ljamo o delni upravi~enosti ali verjetnosti. Naj se vrnem k izhodi{~nemu problemu tega prispevka, problemu, kako uporabljamo argumente pri svojem prizadevanju za resnico. Pokazal sem `e, da deduktivno veljavni argument sam ne more dati niti trohice ~esa, kar bi upravi~ilo njegove zaklju~ke. Bodisi da same premise niso upravi~ene, v tem primeru tudi zaklju~ki niso upravi~eni; ali pa so (s kak{no magi~no metodo) premise upravi~ene, v tem primeru pa je argument odve~en. To slednje bi nam morda res odkrilo, da je zaklju~ek upravi~en, toda to ne igra nobene vloge pri samem upravi~evanju. Popperjev odgovor na Humov problem indukcije je zgolj prvi korak k temu, kar vidim kot enega najbolj vznemirljivih in revolucionarnih intelektualnih odkritij v na{em stoletju: to je popolna zavrnitev zanimanja za kakr{nokoli obliko upravi~evanja in spoznanje, da resnica zadostuje vsem na{im namenom. Bolje je imeti neupravi~eno prav kot pa upravi~eno narobe, pravi Popper. To bo kar dr`alo, kajti nikoli ne moremo misliti ali delati upravi~eno, imamo pa lahko, na sre~o, kdaj pa kdaj tudi prav (~eprav nikoli ne vemo, kdaj). Kot `e omenjeno, odpravljanje 116 ODPRTA ZNANOST 3 Glej Miller 1994; poglavje 3. Glej tudi zanimiv, ~eprav justifikacionisti~en uvodnik (Maddox 1994) v Nature šAli je lahko evidenca kdaj sploh nedokon~na?’. Kaj dose`ejo argumenti? napa~nih hipotez ne more biti upravi~eno, toda to ne implicira, da dejansko ne obstaja. Splo{neje re~eno, kritika lahko poteka le v okolju, ki je povsem prosto vseh oblik upravi~evanja, popolnega ali delnega. Rast znanja je zato mogo~e v tem smislu videti bolj kot proces biolo{ke adaptacije kot pa ratiokcinacijo. Vendar pa obstaja pomembna razlika, ki jo je najbolje kar takoj pojasniti. Razlika je v tem, da ~eprav ljudje (ali `ivali) nikoli ne uprabljajo argumentov za to, da bi zagotovili upravi~itev, jih vendarle ves ~as uporabljamo v kriti{kem prizadevanju. Biolo{ka adaptacija je nezavedna, nenamerna, po~asna in pogosto usodna. Evolucija na{ega ~love{kega znanja je zavestna, namerna in hitra; in umreti morajo zgolj na{e hipoteze. Kako uporabljamo svoje argumente? Ker vselej ne moremo videti, kaj implicirajo na{e hipoteze, uporabljamo argumente, da si z njimi pomagamo odkriti posledice, ki jih na{e hipoteze povzro~ajo. Nato lahko te posledice preverjamo z drugimi hipotezami ali izkustvom. Nikakr{na gotova ali upravi~ena osnova, na katero bi se sklicevali pri tem procesu preverjanja, ne obstaja, toda to ne pomeni, da nikoli ne uspemo odstraniti napak. Nih~e, ki verjame v uspe{no upravi~evanje, ne meni, da so metode, ki jih uporabljamo, neprestano neuspe{ne. Zato ne vem, zakaj bi kdo, ki upravi~evanje popolnoma zavra~a, o tem mislil kaj druga~e. Morda se spra{ujete, ali je mogo~e pozicijo, ki sem jo tu skiciral, racionalno ubraniti, in priznati moram, da ne bi bili v manj{ini, ~e bi menili, da ni. Toda popolna zavrnitev vseh shem delnega upravi~evanja, popolna zavrnitev vsakega poskusa, da bi uporabili argumente za potrjevanje hipotez, ki jih zagovarjamo, kar je v bistvu to, kar predlagam, ni skepticizem in ni iracionalizem. Gre le za to, da argumenti niso pomembni, pomembni so zgolj zaklju~ki. Pomembno je, kaj mislite, ne pa zakaj to mislite. Kot je Popper pogostokrat opazil, tradicionalna metoda znanstvene kritike je napadati nasprotnikove argumente, da bi pokazali, da niso veljavni. Sam sem vam predlagal, da ~etudi so argumenti veljavni, to {e ni dovolj. Edina stvar, ki jo je treba narediti, najsibo argument veljaven ali neveljaven, je napasti zaklju~ke. Argument ne more upravi~iti zaklju~kov, kakorkoli veljaven ali prepri~ljiv je. Na tej to~ki, ali morda `e kaj prej, si lahko mislite, da tu nekaj manjka. Videti je, kot da sem vam navrgel argumente in da ti argumenti niso bili kritike tradicionalnih pozicij, s katerimi sem pri~el. Ali nisem morda potihoma posku{al upravi~iti svojo pozicijo, ki jo predlagam? Morda sem vas celo poskusil prepri~ati. (Vendar nikoli nisem nikogar prepri~al o tem, kar imam povedati, zato me ne skrbi, da bi bil pri~a mno`i~nega obrata k svojim stali{~em.) Priznam, da tu obstaja neka praznina in da je treba ODPRTA ZNANOST 117 David Miller 4 V obvestilih na strani 12 ~asopisa The Guardian (19. september 1994) je Jonathan Re Popperja, dva dni po njegovi smrti, opisal kot “prvega in najbolj{ega med postmodernisti”. Brez dvoma je bilo to mi{ljeno kot kompliment, toda tak{en komentar lahko zapi{e samo kdo, ki je nepremi{ljeno pogoltnil postmodernisti~no zme{njavo glede resnice in upravi~enosti, torej prav tisto zme{njavo, ki ji je Popperjeva filozofija tako uspe{no nasprotovala. Popravek te “nerazumne sodbe” glej v The Canberra Timesu, (27. september 1994), kjer je Derek Freeman objavil esej “Karl Popper and Postmodernism”. nekaj dodati o obrambnih argumentih. Le trenutek nazaj sem trdil, da je pravi na~in kritiziranja filozofske pozicije, ~e kritiziramo zaklju~ke. ^etudi so argumenti v podporo veljavni, ni~esar ne dokazujejo, in niso pomembni. Toda situacija je popolnoma razli~na, ko enkrat izpostavimo kriti~ne argumente. Tu je veljavnost pomembna, kajti s kriti~nim argumentom naj bi prikazali napa~ne posledice hipotez, ki jih preiskujemo. ^e napa~na posledica ni napa~na, potem se kritika moti. Moti pa se tudi, ~e napa~na posledica ni posledica. Kriti{kosti se je zato mogo~e izogniti z oceno domnevnega kriti~nega argumenta in racionalni ljudje jih posku{ajo predvideti in se jim izogniti vnaprej. Menim, da so tak{ne obrambne priprave, da bi zavrnili kritike, tisto, kar se neprevidnim zdi kot jalovi poskusi upravi~evanja. (Osnovno poanto tega odstavka je prvi~ jasno predstavil Jarvie (1995: 126).) Popolnoma se zavedam, kot sem povedal `e prej, da bo morda to, kar sem imel povedati, tako postmodernistom kot tudi tradicionalnim racionalistom zvenelo precej tako kot postmodernizem4. Neobhodno je, da svoj prispevek zaklju~im, kot sem ga za~el, to je s poudarkom, da ne gre za ni~ podobnega. Razlika je v tem, kako odgovorimo na ugotovitev, da ni nobene tak{ne stvari, kot je objektivno upravi~ena resnica. Postmodernisti in drugi podobni pripovedovalci (kot Rorty) ohranjajo prepri~anje o upravi~evanje in resnico odpravljajo kot nezanimivo slepilo. Kriti~ni racionalisti pa, v najostrej{em mo`nem nasprotju, ohranjajo prepri~anje o vrednost resnice in zavra~ajo upravi~evanje kot nezanimivo slepilo. Kljub ocenam, kot je denimo Rescherjeva (1992: 56), ki pravi, da “je Karl Popper dolgo in jasno pojasnjeval, da se moramo v znanosti vzdr`ati zahtev po resnici”, vam lahko zagotovim, da kriti~ni racionalizem ni opustil resnice; le upravi~eno resnico. Skepti~en sem do upravi~evanja seveda, toda ne, nisem skepti~en do resnice; in menim, da je mogo~e imeti ne le neupravi~eno znanje o svetu, temve~ da imamo tudi na~ine (~eprav ne zaupanja vredne na~ine), da ga izbolj{amo. Menim, da celo veljavni argumenti ne morejo ni~esar upravi~iti; toda nisem iracionalist, kajti menim, da neprestano uporabljamo veljavne argumente v svojih poskusih, da bi odstranili napake, ki smo jih napravili. Nisem vam poskusil dati kak{nih argumentov v prid pozicije, ki sem jo predlagal; vendar pa zelo mo~no pozdravljam kakr{nokoli kritiko, ki ste jo pripravljeni ponuditi. Prevedel Andrej Pinter 118 ODPRTA ZNANOST Kaj dose`ejo argumenti? David Miller (1942) je pod mentorstvom Karla R. Popperja diplomiral na London School of Economics. Po diplomi je bil tudi dolgoletni Popperjev asistent raziskovalec in skupaj z njim je napisal ve~ pomembnih razprav s podro~ja logike in filozofije znanosti. Uredil je tudi zbornik Popperjevih besedil Popper Selections (Princeton 1985) in njegov nem{ki prevod Popper Lesebuch (J. C. B Mohr 1994). Samostojno je izdal ve~ razprav in nedavno tudi knjigo, Critical Rationalism: A Restatement and Defence (Open Court: 1994). Od 1969 u~i filozofijo na Univerzi Warwick in je tajnik British Logic Colloquium. LITERATURA HARMAN, G. (1986): Change in View. Cambridge: Bradford Books. HAUSMAN, D. M. (1996): “Economics as Separate and Inexact”, Economics and Philosophy, 12(2). JARVIE, I. C. (1995): “The Justificationist Roots of Relativism” v: C. M. Lewis (ur.): Relativism and Religion. New York: Macmillan. LIPTON, P. (1995): “Popper and Reliabilism” v: Anthony O’Hear (ur.): Karl Popper: Philosophy and Problems. Cambridge: Cambridge University Press. MADDOX, J. (1994): “Can Evidence Ever be Inconclusive?”, Nature 369 (12. 5.1994). MILL, J. S. (1843): A System of Logic, Ratiocinative and Inductive. London: Longmans, Green and Co. Ltd. MILLER, D. W. (1994): Critical Rationalism: A Restatement and Defence. La Salle: Open Court. MILLER, D. W. (1996): “What Use is Empirical Confirmation?”, Economics and Philosophy, 12(2). MUSGRAVE, A. E. (1991): “What is Critical Rationalism?” v: A. Bohnen und A. E. MUSGRAVE (UR.): Vege der Vernuft. Festschrift für siebzigsten Gebürstag von Hans Albert. Tübingen: J. C. B. Mohr. PARGETTER, R. and J. BIEGLOW. (1997): “The Validation of Induction,” The Australasian Journal of Philosophy, 75(1). POPPER, K. R. (1934): Logik der Forschung. Dunaj: Julius Springer Verlag. POPPER, K. R. (1972): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. RESCHER, N. (1992): A System of Pragmatic Idealism. Princeton: Princeton University Press. RUSSELL, B. A. W. (1901): “Mathematics and the Metaphysicians”, The International Monthly. (Referenca je iz ponatisa v Russell (1917) Mysticism and Logic. London: George Allen and Unwin Ltd.) RUSSELL, B. A. W. (1928): Sceptical Essays. London: George Allen and Unwin Ltd. ZAHAR, E. G. (1983): “Logic of Discovery or Psychology of Invention?” The British Journal of Science 34 (3). ODPRTA ZNANOST 119 Mark A. Notturno Indukcija in razmejitev Induction turns out to play no integral part in epistemology or in the method of science and the growth of knowledge. Karl Popper Karl Popper je problem indukcije in problem razmejitev razumel kot dva temeljna problema epistemologije. Trdil je, da je oba problema re{il in da sta njegovi re{itvi med seboj povezani. Vendar pa, kot je tudi sam priznal, le malo filozofov meni, da je zares razre{il problem indukcije. In tudi tisti, ki menijo, da je razre{il problem razmejitve, pogosto napa~no prika`ejo njegovo re{itev. Po mojem mnenju je Popper zares re{il oba omenjena problema. Vendar pa mislim tudi, da ju je, vklju~no z njunima re{itvama, prikazal na tak{en na~in, da hitro lahko nastopi napa~no razumevanje. Problem indukcije, naprimer, je prikazal kot problem, ki zadeva upravi~evanje znanstvenih teorij – hkrati pa je tudi zanikal, da bi zaklju~ke teorij upravi~evalo deduktivno sklepanje. Govoril je tudi o domnevah in izpodbijanju, o ovrgljivosti znanstvenih teorij – hkrati pa je zanikal, da bi bile dokon~ne ovr`be kdajkoli mogo~e. Na ta na~in ni zameglil le problemov indukcije in razmejitve, ampak tudi pomembnost in revolucionarnost svojih lastnih re{itev. Problem je v tem, da tako kot je Popper predstavil svoje poglede o indukciji in razmejitvi, njegova predstavitev v~asih napeljuje na misel, da na{e znanje lahko upravi~imo in da to dejansko moramo storiti, ~e `elimo, da to znanje {teje za racionalno – ~eprav Popper ODPRTA ZNANOST 121 Mark A. Notturno eksplicitno trdi nasprotno, kar zadeva upravi~enost znanja. Ne le da je to zmedlo filozofe glede tega, kako je Popper na osnovi svojih pogledov o indukciji in razmejitvi sestavil re{itvi za oba problema, to je zameglilo tudi dejansko naravo samih problemov in pa medsebojnih povezav med obema re{itvama. Namen tega prispevka je razlo`iti ta dva problema, hkrati s Popperjevima re{itvama, tako, da se bo mogo~e izogniti omenjenim nejasnostim. I Da bi razumeli Popperjevi re{itvi problema indukcije in razmejitve, je nujno treba razumeti tudi njegovo problemsko situacijo. Treba je, z drugimi besedami, razumeti, zakaj je Popper trdil, da sta problema indukcije in razmejitev dva temeljna problema epistemologije. Po mojem mnenju je to mogo~e najbolje razumeti kot posledico kolapsa fundationizmov; to pa je mogo~e interpretirati predvsem kot problem racionalne avtoritete prepri~anj. Po tradicionalnem, šarhimedovskem’1 fundationizmu je moralo biti znanje upravi~eno, da je bilo lahko racionalno. In znanje je posku{al tradicionalni fundationizem upravi~iti tako, da ga je izpeljal iz nedvomljivega in nezmotljivega vira. Descartes, kot je dobro znano, je razglasil za resni~no vse, kar je sam jasno in razlo~ljivo doumel. Toda do osemnajstega stoletja so mnogi filozofi postali skepti~ni do poskusov, ki bi znanje utemeljili na a priori intuiciji. Ti filozofi so za edini kriterij resnice upo{tevali ~utne zaznave in zahtevali so celo, da vsa prepri~anja, ki jih ni mogo~e utemeljiti na ~utnih izku{njah, izlo~imo. Vendar pa je kasneje Hume pokazal, da vodijo poskusi, s katerimi utemeljujemo znanstveno znanje na ~utnih zaznavah, v iracionalizem. Ker “vmesni pogoj”, ki bi omogo~il, da veljavno sklepamo o prihodnjih dogodkih na osnovi preteklih izku{enj, ne obstaja, je mogo~e induktivne sklepe upravi~iti le psiholo{ko, skozi obi~aj in navado. Hume je menil, da svoje znanje resni~no upravi~ujemo na ta na~in, induktivno. Rekel je, da razum je in mora biti su`enj strastem. Toda Kant je zavrnil Humov iracionalizem, in ker je menil, da je Hume iracionalizem pravilno ocenil kot posledico empiricizma, je razglasil, da vendarle mora obstajati a priori znanje. Skliceval se je na evklidsko geometrijo in na Newtonovo mehaniko kot primera za to, kar je imenoval a priori sinteti~no znanje. Kant je `elel tudi pojasniti, kako je a priori sinteti~no znanje mo`no, zato je rekel, da um vpi{e svoje zakone na naravo, da bi jo razumel, in da vsa racionalna bitja na naravo vpisujejo iste zakone. Pribli`no tak{ne so bile razmere v epistemologiji pred Einsteinom. 1 Arhimedovski fundationizem je iskal eno samo izhodi{~no to~ko, v kateri bi lahko utemeljil znanstveno znanje. 122 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev Kantov poskus, da bi re{il racionalnost znanosti, se je podrl, ko je Einstein na naravo vpisal neevklidsko geometrijo in nenewtonovsko fiziko. Einstein je naravo opisal tako, kot je racionalna bitja nikoli pred tem niso videla. Rezultati poskusov, ki si jih je zamislil, da bi testiral svojo teorijo, so kasneje podkrepili njegove opise. Uspe{nost Einsteinove teorije je zamajala vse upe, da bi racionalnost znanosti pojasnili v smislu a priori osnov. ^e se je lahko Kant motil o pravilnosti newtonske mehanike in evklidske geometrije, kako bi potem kdorkoli sploh lahko spet kdaj trdil, da ima sam prav? Toda to ni razmajalo upov fundationizma. Nasprotno, ve~ina fundationistov se je vrnila k Humu in racionalnost znanosti posku{ala pojasniti kot rezultat njenih upravi~itev znanja s pomo~jo ~utnih zaznav. Iz tega konteksta sta se indukcija in razmejitev Popperju oblikovali kot dva temeljna problema epistemologije. Popper je ugotovil, da se je poskus pojasnjevanja znanstvene racionalnosti v tem smislu, da bi jo obravnavali kot produkt njenih upravi~itev, izkazal za nepravilnega. Znanosti ne moremo racionalno utemeljiti na osnovi a priori kognicije, ker je a priori kognicija nezanesljiva, niti je ne moremo racionalno utemeljiti s ~utnimi zaznavami, ker so induktivni sklepi neveljavni. ^e se ho~emo izogniti Humovemu zaklju~ku, da je znanost utemeljena na obi~ajih in navadah, potem moramo pojasniti, kako je lahko znanstveno znanje racionalno, ~e poznamo tudi dejstvo, da ne more biti upravi~eno. To je bil v grobem Popperjev problem. Da bi ga re{il, je moral najprej ponuditi alternativo stali{~u, da se znanost zaradi svoje induktivne metode razlikuje od neznanosti, in zatem tudi alternativo stali{~u, da je racionalnost nekega prepri~anja odvisna od njegove upravi~enosti. Popper je torej moral, druga~e povedano, ponuditi alternativo poziciji, da je znanost znanost in da je racionalna, zato ker svoje teorije upravi~uje skozi izku{nje. Popperjevo alternativo je hitro mogo~e razumeti napak; vsaj delno gotovo zato, ker nudi dejansko alternativo. ^e jo ho~emo razumeti, moramo obravnavati znanje in racionalnost brez predpostavke, da mora znanje biti upravi~eno, da bi bilo racionalno. Toda Popperjeva alternativa je napa~no interpretirana tudi zaradi na~ina predstavitve, ki jo je sam ponudil. II V knjigi “Objective Knowledge” (1972) je Popper zasluge za svojo re{itev problema indukcije pripisal reformulaciji samega problema. “Tradicionalni filozofski problem indukcije” je bil: ODPRTA ZNANOST 123 Mark A. Notturno TR: Kaj upravi~uje prepri~anje, da bo prihodnost (v glavnem) tak{na kot preteklost? Ali celo, kaj upravi~uje induktivne sklepe? (Popper 1972: 2) Toda tak{ne formulacije so “napa~no zastavljene”. Ker predpostavljajo, da so induktivni sklepi oziroma prepri~anja, da bo prihodnost (v glavnem) tak{na kot preteklost, dejansko upravi~eni2. Pride do prenagljenih zaklju~kov; problem torej nastane v tem, da `elimo ponuditi upravi~itev, katere obstoj pa je `e bil predpostavljen. Popper je logi~ni problem indukcije reformuliral: L1: Ali je neko trditev, da je univerzalna pojasnjevalna teorija resni~na, mogo~e upravi~iti z šempiri~nimi razlogi’; to je s predpostavko, da so dolo~eni testni stavki oziroma opazovalni stavki resni~ni (ker so, reklo bi se, šosnovani na izkustvu’)? (Popper 1972: 7) Povsem jasno je, da je to izbolj{anje. Namesto predpostavke, da so induktivni sklepi upravi~eni, nam vpra{anje sedaj omogo~a, da lahko njihovo upravi~enost tudi zavrnemo. Toda L1 {e vedno konstruira problem indukcije kot problem upravi~evanja. In to ne zamegljuje le dejanskega problema induktivnega logi~nega sklepanja, zamegljuje tudi razmerje med Popperjevo re{itvijo problema indukcije in ovrgljivostjo kot njegovim kriterijem razmejitve. V nadaljevanju bom najprej poskusil pojasniti, kaj je dejansko problem induktivnega sklepanja, in potem bom poskusil pokazati, kako je s tem povezana Popperjeva re{itev problema razmejitve. III Filozofi obi~ajno predstavljajo problem indukcije kot problem upravi~evanja: namre~ kot problem, ali premise induktivnega argumenta upravi~ujejo njegov zaklju~ek – ali vsaj na{e zaupanje v njegov zaklju~ek. Toda logi~en zaklju~ek nekega argumenta in na{e zaupanje vanj sta razli~ni stvari. Kasneje bom pojasnil, da je prav nerazlo~evanje med tema dvema stvarema razlog za splo{no raz{irjeno prepri~anje, da induktivni argumenti upravi~ujejo svoje zaklju~ke. Toda to ni tema moje razprave, kajti ne mislim, da ima dejanski problem induktivnih argumentov sploh karkoli opraviti z upravi~evanjem. In to nameravam pojasniti v nadaljevanju. Za za~etek lahko re~em, da ~e bi problem indukcije bil problem o upravi~enosti, potem bi imeli tudi problem dedukcije. Dobro je namre~ znano, da imajo lahko veljavni deduktivni argumenti napa~ne premise in napa~ne zaklju~ke. ^e 124 ODPRTA ZNANOST 2 Kant je prav tako napravil tak{no napako. Postavil je vpra{anje “Kako je a priori sinteti~no znanje mo`no?” namesto “Ali je a priori sinteti~no znanje mo`no?” Indukcija in razmejitev upravi~evanje zaklju~ka pomeni, da moramo pokazati njegovo resni~nost3, potem je jasno, da deduktivni argumenti nikoli ne upravi~ujejo svojih zaklju~kov. Popper je to poznal, vendar je to dejstvo pogosto zamegljeval, kajti po negativnem odgovoru na L1 je svoje vpra{anje šposplo{il’ s tole formulacijo: L2: Ali je neko trditev, da je univerzalna pojasnjevalna teorija resni~na ali napa~na, mogo~e upravi~iti z šempiri~nimi razlogi’; to je, ali lahko predpostavka o resni~nosti dolo~enih testnih stavkov upravi~i bodisi trditev, da je univerzalna pojasnjevalna teorija resni~na, bodisi trditev, da je napa~na? (Popper 1972: 7) Del problema je tu, da L2 me{a deduktivne in induktivne oblike. Popper je zelo dobro vedel, da je modus tolens, to je oblika argumenta, s pomo~jo katere bi šupravi~il’, da je univerzalna teorija napa~na, deduktivno veljaven. Vseeno pa ga je ozna~il kot “edino povsem deduktivno vrsto sklepanja, ki poteka, recimo temu, v šinduktivni smeri’; to je iz posami~nih k splo{nim stavkom.” (Popper 1992: 41) Ne vem sicer, kaj je Popper mislil z “recimo temu”, ampak njegova trditev, da modus tolens poteka od posami~nih k splo{nim stavkom, je preprosto napa~na. Modus tolens je sicer mo`no uporabiti, kot pravi Popper, ~e `elimo “sklepati od resni~nosti posami~nih stavkov k nepravilnosti univerzalnih stavkov”. Vendar ko to storimo, sklepamo od negacije neke odvisne posledice k negaciji njenega univerzalnega antecendenta. Negacija univerzalnega stavka pa je eksisten~ni stavek in vice versa. Modus tolens torej vendarle poteka od univerzalnih k posami~nim stavkom4. Toda resni~en problem je, da predpostavka o resni~nosti nekega stavka ne more ni~esar upravi~iti. ^e mora{ predpostaviti resni~nost svojih premis, da bi upravi~il svoj zaklju~ek, bi lahko prav tako predpostavil kar resni~nost samega zaklju~ka. Ne induktivni niti deduktivni argumenti ne morejo pokazati, da so njihovi zaklju~ki resni~ni. ^e torej to pomeni, da upravi~imo neki zaklju~ek, potem niti induktivni ne deduktivni argumenti svojih zaklju~kov ne morejo upravi~iti. Kdo bi pomislil, da so induktivni argumenti v tem smislu slab{i, kajti veljavni deduktivni argumenti bi upravi~ili svoje zaklju~ke, ~e bi lahko bili gotovi, da so njihove premise resni~ne. Induktivni sklepi namre~ niti veljavni niso: njihovi zaklju~ki so lahko napa~ni, ~etudi so njihove premise resni~ne. Ni~esar od tega ne `elim zanikati. Toda, ~e stvari postavimo na ta na~in, problem napravimo nejasen. ^e so premise nekega deduktivno veljavnega argumenta 3 šUpravi~evanje zaklju~ka’ lahko seveda pomeni tudi kaj drugega. Toda v kon~ni fazi `elimo oceniti, ali je stavek, o katerem razpravljamo, resni~en ali ne. In argumenti sami na sebi nam tega ne morejo povedati. 4 Po tem, ko sem to izpostavil (Notturno 1985: 121 op 25), mi je Popper rekel, da bi imel prav glede logike, da pa je strate{ko bolj{e, ~e modus tolens opredelimo tako, da poteka v induktivni smeri. Popper seveda razume bazi~ne stavke kot posami~ne eksistencialne posplo{itve. ODPRTA ZNANOST 125 Mark A. Notturno 5 Ne zgornje vpra{anje niti odgovor nanj nimata ni~ opraviti z upravi~evanjem. Ne spra{ujemo se o tem, ali lako nekaj upravi~imo na podlagi neke predpostavke, kot v L1 in L2. Niti ne trdimo, da to lahko dose`emo, za razliko od Popperjevega odgovora na L . resni~ne, potem mora biti tudi njihov zaklju~ek resni~en. Toda to ne pomeni, da so premise deduktivnih argumentov resni~ne. Pomeni preprosto, da deduktivni argumenti vklju~ujejo svoje zaklju~ke kot posledico. To dejstvo bi lahko izrazili tudi, ~e re~emo, da ~e so zaklju~ki nekega deduktivnega sklepa napa~ni, potem je tudi vsaj ena njegovih premis prav tako napa~na. Deduktivni argumenti vklju~ujejo svoje zaklju~ke, medtem ko jih induktivni ne. Vklju~enost pa je, se strinjam, odlo~ilna. Toda vklju~enost ni dovolj za upravi~itev. Pripada pa zato veljavnosti oziroma formalni implikaciji, kar je popolnoma druga stvar. Veljavni deduktivni argument vklju~uje svoj zaklju~ek, vendar pa svojega zaklju~ka ne more upravi~iti, razen ~e smo prepri~ani, da so njegove premise resni~ne. Popper je po drugi strani prepri~an, da smo ljudje zmotljivi. In zdi se mi, da ga prav to vodi v vpra{anje, ali lahko predpostavljena resni~nost nekega testnega stavka upravi~i trditev, da je neka splo{na teorija napa~na. Po mojem mnenju problem induktivnih argumentov ne zadeva njihove uporabnosti za upravi~evanje, ampak njihovo uporabnost za kritiko. ^e bi sledil Popperjevemu zgledu in bi v tem smislu preoblikoval logi~ni problem indukcije, bi to storil tako: L3: Ali nas lahko na{e prepri~anje, da je zaklju~ek induktivnega argumenta napa~en, sploh kdaj prisili, da se vpra{amo o resni~nosti njegovih premis?5 Odgovor na L3 je “Ne”. Induktivni argumenti so vsi do zadnjega neveljavni. Napa~nost njihovih zaklju~kov je popolnoma konsistentna z resni~nostjo njihovih premis. In to pomeni, da induktivnih argumentov, za razliko od deduktivnih, ne moremo upravi~iti, ~etudi bi bili gotovi, da so njihove premise resni~ne. Ampak to tudi zamegli problem, kajti nagiba se k sugestiji, da pa deduktivni argumenti nekako vendarle lahko upravi~ijo svoje zaklju~ke. Poleg tega zakrije tudi dejstvo, da je induktiven argument zaradi svoje neveljavnosti popolnoma neuporaben za kritiko. Menim, da je to dejanski problem induktivnega logi~nega sklepanja in tudi dejanska povezava med problemom indukcije in problemom razmejitve. Deduktivni argumenti nas silijo, da izberemo med resni~nostjo njihovih sklepov in napa~nostjo ene (ali ve~) njihovih premis. Induktivni argumenti nas ne. To samo na sebi ne ka`e, da je karkoli resni~no ali neresni~no. Vendar ~e je neki argument deduktivno veljaven, potem preprosto ne moremo zanikati njegovih zaklju~kov, ne da bi si nasprotovali, razen ~e zanikamo 126 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev tudi (eno ali ve~) premis. Na ta na~in nam deduktivni argumenti omogo~ajo izvajati kriti{ki nadzor nad na{imi znanstvenimi razpravami. Induktivni argumenti pa so dale~ od tega, da bi nam omogo~ali kriti{ki nadzor, celo odvzamejo nam vsako mo`nost za to. Ker njihove premise ne vklju~ujejo zaklju~kov, nam napa~nost samih zaklju~kov ne daje razloga, da bi se vsaj spra{evali, kaj {ele zavrnili, resni~nost premis. Zamislite si naslednjo situacijo. Predpostavimo premise, ker se zdijo o~itno resni~ne. Toda njihova resni~nost lahko v trenutku postane dvomljiva, ~e se izka`e, da vklju~ujejo stavke, ki se zdijo {e bolj o~itno napa~ni. ^e je stavek deduktivna posledica premis, potem ne more biti napa~en, ne da bi bile premise (ena ali ve~) napa~ne. To pa ne dr`i za induktivne argumente in zaradi tega so neuporabni za kritiko. Premise induktivnega argumenta se zdijo o~itno resni~ne – sicer ne bi bile predpostavljene kot premise. Prav tako v induktivnem argumentu ni vsebovan zaklju~ek – sicer argument ne bi bil induktiven. Sam argument govori, da so zaklju~ki resni~ni, ker so njegove premise resni~ne – ali vsaj, da je treba biti prepri~an, da so zaklju~ki resni~ni, ker obstaja prepri~anje, da so njegove premise resni~ne. Toda zaklju~ek induktivnega argumenta ne izhaja iz njegovih premis. Tako torej ni nobenega razloga, da bi se lahko zanesli na to, da se resni~nost premis spremeni, ~e bi ugotovili, da so zaklju~ki, izpeljani iz njih, napa~ni. Ne le, da nas napa~nost zaklju~kov v induktivnih argumentih ne prisili v to, da bi zavrnili resni~nost ene ali ve~ premis, napa~nost zaklju~kov nam ne daje niti nobenega razloga, da bi se spra{evali o resni~nosti premis. O resni~nosti premis smo bili prepri~ani {e predno smo iz njih izpeljali zaklju~ek, za katerega zdaj mislimo, da je napa~en. Zato ni v tem logi~nem odnosu premis in zaklju~kov ni~ takega, kar bi prepre~ilo, da bi bile premise pravilne in zaklju~ki napa~ni. Toda, zakaj bi se sedaj spra{evali po tem, ali so premise resni~ne? To dr`i, potem problem z induktivnimi argumenti ni v tem, da nikoli ne upravi~ujejo svojih zaklju~kov. Problem je v tem, da nam nikoli ne dajejo razloga, da bi se spra{evali o njihovih premisah. Ker njihovi zaklju~ki ne izhajajo iz premis, nas nikoli ne postavljajo v pozicijo, v kateri bi morali izbirati med tem, da sprejmemo njihove zaklju~ke ali da zavrnemo njihove premise. Tu `elim ponovno poudariti, da niti L3 niti odgovor nanj nimata ni~esar opraviti z upravi~evanjem. Ne spra{ujemo se, tako kot v L1 in L2, po tem, ali lahko nekaj upravi~imo na osnovi neke predpostavke. Prav tako ne trdimo, kot trdi Popper v odgovoru na L2, da to lahko storimo. ODPRTA ZNANOST 127 Mark A. Notturno 6 V svoji knjigi “The Logic of Scientific Discovery”, recimo, Popper pi{e: Sistem, kot je naprimer klasi~na mehanika, je lahko šznanstven’ do katerekoli stopnje ho~ete. Vendar pa tisti, ki ga zagovarjajo dogmatsko – ki so naprimer prepri~ani, da je njihovo delo, da branijo tako uspe{en sistem vse dotlej, dokler ni dokon~no zavrnjen – sprejemajo nekaj popolnoma obratnega od kriti~nega odnosa, ki je po mojem mnenju ustrezen za znanstvenika. [e ve~, neizpodbitnega protidokaza za neko teorijo ni nikoli mogo~e proizvesti; kajti vselej je mogo~e re~i, da rezultati eksperimentov niso zanesljivi ali da so razlike, za katere se trdi, da obstajajo med rezultati eksperimentov in teorijo, samo navidezne in da bodo izginile skupaj z napredkom na{ega razumevanja. ^e se vztraja na strogih dokazih (ali strogih protidokazih) v empiri~nih znanostih, nikoli ni mogo~e napredovati na osnovi izuku{enj in nikoli ni mogo~e uvideti, kako smo se motili. (Popper 1992: 50) IV Reformuliran logi~ni problem indukcije, L1, je Popper re{il enako kot Hume: “nobeno {tevilo resni~nih testnih stavkov ne bi upravi~ilo trditve, da je neka univerzalna pojasnjevalna teorija resni~na” (Popper 1972: 7). Toda njegov odgovor na posplo{itev, L2, je bil “Da. Predpostavka o resni~nosti testnih stavkov nam v~asih dopu{~a, da upravi~imo trditev, da je neka univerzalna pojasnjevalna teorija napa~na” (Popper 1972: 7). Dosedaj sem navedel `e dva na~ina, kako ta odgovor zamegli problem. Prvi~, modus tolens je deduktivna oblika sklepanja, ki poteka v deduktivni smeri. In drugi~, ~e `e moramo predpostaviti premise, da upravi~imo zaklju~ke, potem lahko v bistvu predpostavimo kar zaklju~ke same. Obstaja pa {e tretji na~in, kako L2 in Popperjev odgovor nanj zamegljujeta problem. ^e re~emo, da lahko upravi~imo trditev, da je neka univerzalna pojasnjevalna teorija napa~na, bi to pomenilo, da lahko ovr`emo oziroma zavrnemo svoje teorije. Popper je vselej zanikal, da bi bile dokon~ne zavrnitve sploh kdaj mogo~e6. Toda s tem ko je kritiko napravil podobno zavrnitvi, je vseeno namignil, da je dokon~na zavrnitev mogo~a in da je razlika med deduktivnimi in induktivnimi argumenti v tem, da prvi lahko upravi~ijo svoje zaklju~ke, medtem ko jih drugi ne morejo. ^e imam prav, potem se problem indukcije, kot sem ga oblikoval v L3, v celoti nana{a na kritiziranje na{ih predpostavk. Da pa bi to ustrezno pojasnil, moram najprej pokazati, v ~em se kritiziranje in zavra~anje (refutacija) razlikujeta. Ve~ina ljudi razume zavrnitev kot dokaz, da je teorija napa~na. Na ta na~in pomeni šzavrnitev’ enako kot šovr`ba’. Gre za vpra{anje, kaj bi napravili, ~e bi bilo mogo~e upravi~iti trditev, da je neka pojasnjevalna teorija napa~na. Popper je opredelil metodo znanosti v smislu domnev in zavrnitev oziroma v smislu kritiziranja na{ih poskusnih re{itev za probleme. S tem je zavra~anje identificiral s kritiko in znanstveni odnos identificiral kot kriti~en odnos. Vendar pa je ob tem vselej zanikal mo`nost obstoja dokon~nih zavrnitev. Mislim, da je prav to mnoge zmedlo. ^e je upravi~itev nemogo~a, potem kritika ni zavrnitev teorije, ampak je soo~enje teorije s problemom. Teorijo postavljamo pred probleme, tako da poka`emo, da je v nasprotju s stavki, za katere smo prepri~ani, da so resni~ni. Ker nasprotujo~i si stavki ne morejo biti hkrati resni~ni, smo na ta na~in prisiljeni izbirati med svojimi teorijami in drugimi prepri~anji. ^e je na{a kritika u~inkovita, potem lahko najmanj, kar je, nekako popravimo na{e teorije, da odpravimo nasprotja. Toda sama kritika nikoli ne dokazuje, da so na{e teorije napa~ne. In ~e je to mi{ljeno z zavrnitvijo, potem na{ih teorij kritike nikoli ne zavrnejo. Problemi, ki jih postavljamo, se lahko v~asih zdijo nepremagljivi in zaradi 128 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev njih lahko celo pomislimo, da smo pokazali zmotnost naših teorij. Vendar se moramo v tem primeru zavedati, da smo zmotljiva človeška bitja in da naša zmotljivost pomeni, da bo to, kar se zdi v nekem trenutku uničujoče, lahko že v naslednjem hipu povsem preprosto obvladati. Lahko se, naprimer, naučimo nekaj novega, kar napravi tisto, kar se je nekoč zdelo očitno resnično, za očitno napačno. V Toda, kakšna je povezava med Popperjevo rešitvijo problema indukcije in njegovo rešitvijo problema razmejitve? Popper je problem indukcije rešil sedem let po tem, ko je formuliral in rešil problem razmejitve. Šele tedaj je opazil povezavo med obema. Kot pravi Popper, je veliko filozofov prepričanih, da lahko induktivni argumenti upravičijo zaključke, ker so prepričani, da je metoda znanosti indukcija. Na ta način ponujajo zmotno prepričanje o metodi znanosti — in posledično tudi o razmerju med znanostjo in neznanostjo — psihološko podporo za zmotno prepričanje o indukciji. “Induktivni logični sklepi morajo biti na neki način veljavni, kajti znanost ni mogoča brez njih.” In v tem smislu je Popper upal, da bo spodkopal zaupanje v indukcijo, če pokaže, da je znanost vendarle ne potrebuje. Sam ne dvomim o tem, da mnogo filozofov verjame v indukcijo, ker so prepričani, da znanost ni mogoča brez nje. Vendar to ni najboljši način, da pojasnim razmerje med Popperjevo rešitvijo problema razmejitve in njegovo rešitvijo problema indukcije. Ovrgljivost je opozorilo, da moramo biti pozorni na našo zmotljivost in da moramo biti kritični do svojih teorij. Vendar pa se premikamo od našega zavedanja o lastni zmotljivosti h kritiki naših teorij le, če iščemo resnico. Tu je mesto, kjer logika oziroma 'znanost o resnici’7 vstopa v sliko. Toda logi~ni argumenti nam lahko pomagajo pri kritiziranju svojih teorij le, ~e so ti argumenti veljavni. Zakaj je tako? Ker je poanta kritiziranja, da je nekdo prisiljen preizprašati svoje predpostavke, in ker lahko argument prisili v premislek o predpostavkah le, če je deduktivno veljaven — in še tedaj le, če je prepoznana njegova veljavnost, in le, če gre za iskanje resnice. Primerjajte, denimo, veljavni modus tolens: P —> Q ~Q .'. ~ P 7 Pojem znanost o resnici izhaja iz Fregeja. Glej njegovo pomembno razpravo “Das Gedanke”. ODPRTA ZNANOST 129 Mark A. Notturno z neveljavno potrditvijo konsekventa P —> Q Q .'. P Vsak od teh argumentov ima ustrezen kondicional, namreč: [(P —> Q) & ~Q] —> ~P in [(P —> Q) & Q] —> P Dobro je znano, da je argument veljaven, če-in-samo-če je njegov kondicional tavtologija. Toda (P —> Q) je ekvivalenten (~P v Q). Tako sta vsakemu od zgornjih kondicionalov ekvivalentni tile 'ustrezni disjunkciji’: ~[(P ^ Q) & ~Q] v—P in ~ [(P -> Q) & Q] v p Če stvari postavimo tako, razjasnimo dejstvo, da nam argument predstavi izbiro namesto upravičitve. Argument nas sprašuje po izboru med potrditvijo njegovega zaključka ali zanikanjem (sklopa) njegovih premis. Argument ne more opraviti izbire namesto nas. Odločiti se moramo sami. Toda, disjunkcije, ki ustrezajo veljavnemu modusu tolensu, so tavtologije, medtem ko disjunkcije, ki ustrezajo neveljavni potrditvi konsekventa, niso. To je odločilno, kajti pomeni, da lahko svobodno zavrnemo obe alternativi, ki ju ponuja potrditev konsekventa — da pa ne moremo svobodno zavrniti obeh alternativ, ki ju ponuja modus tolens. Kar tu pomeni 'svobodno zavrniti’, je to, da nekaj lahko zavrnemo, ne da bi pri tem nasprotovali sami sebi. Če nam ni mar za to, ali si nasprotujemo ali ne, potem lahko svobodno potrdimo ali zanikamo, karkoli želimo. Predstavljajte si, da želim zavrniti 'zaključek’ modusa tolensa in trdim, da je ~P napačen. Odkril bom, če preprosto pogledam na spodnjo resničnostno tabelo, da je v vseh primerih, kjer je ~P napačen, stavek ~ [(P —> Q) & ~Q] resničen. To pomeni, da ne morem trditi, da je ~P napačen, ne da bi impliciral, da je ~ [(P —> Q) & ~Q] resničen. 130 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev Predstavljajte si po drugi strani, da želim potrditi, da je ~ [(P -> Notturno tu uporablja ^ neprevedljivo besedno igro Q) & ~Q] napačen. Zopet bom odkril, ko bom pogledal v spodnjo z glagolom to induce ki resničnostno tabelo, da je v edinem primeru, kjer je ~ [(P —> Q) & ima isti koren kot ~Q] napačen, ~P resničen. indukcija, op. prev. P Q ~ [(P —> Q) & ~Q] ~P R R R N R N R N N R R R N N N R To pomeni, da obstaja logi~no razmerje med alternativami, ki jih ponuja modus tolens. Svobodno lahko potrdimo oba stavka. Vendar pa ne moremo svobodno zavrniti obeh stavkov. Kajti če zavrnemo kateregakoli od njih, s tem impliciramo, da je preostali resničen. Stvari so nekoliko drugačne pri potrditvi konsekventa. Recimo, da želim potrditi, da je njegov 'zaključek’ P napačen. ~ [(P —> Q) & Q] v P ni tavtologija. Ugotovim, ko pogledam v spodnjo resničnostno tabelo, da obstajata primer, v katerem je P napačen in ~ [(P —> Q) & Q] resničen, in primer, kjer sta oba stavka resnična. Recimo pa, da hočem potrditi, da je ~ [(P —> Q) & Q] napačen. Zopet lahko najdem, če pogledam v spodnjo tabelo, da obstajata primera, ko je ~ [(P —> Q) & Q] napačen in P resničen, in primer, v katerem je ~ [(P —> Q) & Q] resničen, P pa napačen. Q [(P -> Q) & ~Q] P RR N R RN R R NR N N NN R N To pomeni, da lahko, v nasprotju s tem, kar smo videli pri modusu tolensu, pri potrditvi konsekventa svobodno zavrnemo in potrdimo obe alternativi, ki ju ponuja. Kaj vse to pomeni? Pomeni, da je potrditev konsekventa neuporabna za kritiko in tudi za dokazovanje. Vendar ~e induktivni argumenti ne upravi~ujejo svojih zaklju~kov in nam ne dajejo kriti{kega nadzora, kaj sploh delajo? Dajejo nam videz upravi~enosti in videz kriti{kega nadzora. S tem ko dajejo videz, da so na{a ugibanja na neki na~in ve~ kot samo ugibanja in da jih logika na neki na~in sankcionira – ~eprav vemo, da šdokazi’, ki jih sankcionirajo, ne vklju~ujejo svoje resni~nosti – nas napeljejo8 v dolo~eno prepri~anje. ODPRTA ZNANOST 131 Mark A. Notturno 9 Thomas Kuhn, naprimer, je izrazil to, kar so imeli v mislih mnogi filozofi, ko je zbadljivo vpra{al “Kaj pa je ovr`ba, ~e ne neizpodbiten protidokaz?” (Kuhn 1970: 17) 10 Mnogi filozofi dandanes menijo, da Popper ovrgljivosti ni nameraval oblikovati kot kriterij pomena in da je bil zelo kriti~en do ideje pozitivistov, da so neznanstveni stavki brezsmiselni. In mnogi izmed njih ne upo{tevajo dejstva, da sam kriterij ovrgljivosti kot problem ni ovrgljiv. Poleg tega pa {e vedno obstaja precej raz{irjeno prepri~anje, da ovrgljivost pomeni, da mora biti vsak stavek teorije ovrgljiv posami~, da bi bil znanstven. Ta zme{njava je ostanek zmotnega prepri~anja, da je ovrgljivost kriterij pomena. Za Popperja je ovrgljiva teorija kot celota. In teorija kot celota je ovrgljiva, ~e, vzeta kot celota, vklju~uje vsaj en opazovalen stavek, ki ji nasprotuje. Menim, da je to resni~en problem induktivnih argumentov in resni~na vez med problemom indukcije in problemom razmejitve. VI Tu se vidi zelo enostavno, zakaj nima problem indukcije prav ni~esar opraviti s šprincipom indukcije’. Nekateri menijo, da bi bili induktivni logi~ni sklepi povsem v redu, ~e bi se le lahko zanesli na šprincip vzro~nosti’ ali na šprincip uniformnosti narave’. Toda problem indukcije je problem glede logi~nega sklepanja, ne pa problem o tem, kaj so na{e premise, ali o tem, kako jih dobimo, ali celo o tem, ali so resni~ne ali ne. Gre za to, v kak{nem odnosu so premise z na{imi zaklju~ki. Velika razlika med deduktivnimi in induktivnimi sklepi je v tem, da so zaklju~ki v induktivnih sklepih lahko napa~ni, ~eprav so vse njihove premise resni~ne. Zaradi tega je Popper rekel, da so neuporabni za upravi~evanje. In zaradi tega tudi sam pravim, da so neuporabni za kritiko. Ne zanikam tega, da bi bile stvari precej druga~ne, ~e bi se lahko zanesli na princip indukcije. Vendar razlika ne bi nastala zato, ker bi bili induktivni sklepi potem veljavni, ampak zato, ker na{i sklepi zaradi tega ne bi bili induktivni. V tem primeru bi vendarle bili deduktivni. VII Popper je imel neko teorijo za znanstveno, ~e je bila v nasprotju s posami~nim stavkom, ki opisuje neko stanje, ki ga je mogo~e opazovati. Tak{ne teorije je imenoval “ovrgljive”, zato ker ne moremo re~i, da so posamezni stavki, ki jim nasprotujejo, resni~ni, ne da bi pri tem implicirali, da so teorije same napa~ne. Popper je menil, da je ovrgljivost mogo~e najbolje razumeti skozi logiko modusa tolensa. Pogostokrat pa je zanikal, da je neko teorijo mogo~e neizpodbitno ovre~i. Obstajajo pa vseeno precej raz{irjene zme{njave glede tega9 in drugih vidikov ovrgljivosti10. Prepri~an sem, da je mnogo tega posledica dejstva, da ve~ina ljudi verjame, da je namen logi~nih argumentov upravi~iti ali dokazati njihove zaklju~ke. ^e je namen argumenta, da doka`e svoj zaklju~ek, potem je te`ko videti poanto ovrgljivosti, kajti deduktivni argumenti ne morejo ni~ bolje dokazati svojih zaklju~kov kot pa induktivni argumenti. ^e pa je namen argumentov v tem, da nas prisilijo, da izberemo, potem je poanta ovrgljivosti jasna. Deduktivni argumenti nas prisilijo, da preizpra{amo in ponovno preverimo in v kon~ni fazi zavrnemo njihove premise, 132 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev ~e `elimo zavrniti njihove zaklju~ke. Induktivni argumenti pa nas preprosto ne. V tem je resni~en pomen Popperjeve “logike odkritja” (Logic of Discovery) – in to je morda tudi razlog, da je tako veliko bralcev napa~no razumelo njegov naslov in njegov namen. Logika odkritja ni logika odkrivanja teorij, in tudi ni logika odkrivanja, da so resni~ne. Ne indukcija ne dedukcija temu ne moreta slu`iti. Logika odkritja je logika odkrivanja na{ih napak11. Preprosto ne moremo zavrniti zaklju~kov deduktivnih argumentov, ne da bi odkrili, da smo bili v zmoti glede njihovih premis. Modus tolens nam lahko pomaga do tega, ~e ga uporabimo za postavljanje problemov pred na{e teorije. Medtem ko nas induktivni argumenti lahko prepri~ajo oziroma nam izzovejo vero v stvari, nam ne morejo pomagati odkriti, da smo v zmoti glede premis, ki so pri tem vklju~ene. VIII Nekoliko prej sem opredelil svojo kritiko v tem smislu, da Popperjeva uporaba pojmov, kot sta”upravi~itev” in “zavrnitev”, zamegljuje njegovi re{itvi problemov razmejitve in indukcije. “^e to pomeni upravi~iti neki zaklju~ek” in “^e je to mi{ljeno z zavrnitvijo”. Toda, kaj drugega pa bi lahko bilo mi{ljeno z “upravi~itvijo” in “z zavrnitvijo”? Ne strinjam se z induktivisti, da lahko upravi~imo svoja prepri~anja v smislu, da poka`emo, da jih podpirajo in potrjujejo dokazi. Menim pa vseeno, da imajo ti pojmi smisel, morda ne tako obi~ajnega kot špokazati ali dokazati, da je resni~no’, ali špokazati ali dokazati, da je napa~no’, ki je povsem skladen z na~inom, kot jih uporablja Popper, in z na~inom, kot sem tu poskusil predstaviti njegove poglede. Obstajajo šzavrnitve’ v smislu, ko recimo nekdo spodbija stavek in ne dokazuje njegove napa~nosti, ampak mu nasprotuje ali preprosto zanika, da bi bil resni~en. Obstajajo tudi šupravi~itve’ v smislu, naprimer, ko kdo upravi~i neki stavek in ne dokazuje njegove resni~nosti, ampak tako, da prika`e, da je logi~na posledica drugih stvari, ki jih trdi. Obstaja celo v smislu, ko pomeni dokazati neki stavek preprosto testirati, ali je ali ni resni~en12. To pravim zato, ker ne `elim, da bi me narobe razumeli, da sem rekel, da je Popperjeva raba teh pojmov zmotna ali napa~na. Pravim samo, da tega ni te`ko narobe razumeti, in da je dejansko tudi bilo narobe razumljeno, tako da je zameglilo Popperjeve re{itve problemov indukcije in razmejitve. 11 Da je imel Popper to v mislih, je jasno iz njegovega mota, v katerem citira Lorda Actona: Ni~ ni bolj potrebno znanstveniku kot njegova zgodovina, in logika odkritja...: na~in, kako je bila odkrita napaka, uporaba hipoteze, imaginacje, na~in preverjanja. (Popper 1992: 14) 12 Po tradiciji je glagol što prove’ izvorno – v 12. stoletju – pomenil poskusiti ali testirati. ^e je što prove’ razumljeno v tem izvornem smislu, potem ne nasprotujem ideji, da je funkcija logike, da dokazuje resni~nost stavkov. Toda ta pomen pojma je bil o~itno le kratkotrajen, kajti `e v 13. stoletju so što prove’ uporabljali v smislu šprikazati (demonstrate)’ ali šdobro pokazati (to show good)’, kar je, zdi se, izvorni pomen pojma šproof’. Menim, da je danes izvorni pomen pojma što prove’ v smislu poskusiti ali testirati povsem pozabljen. Ko danes re~emo, da je bilo nekaj dokazano (has been proved), ne mislimo na to, da je bilo testirano ali preizku{eno, ampak da je bilo pokazano, da je resni~no. In ko danes spra{ujemo po dokazu (proof), spra{ujemo po prikazu, da je ta stvar resni~na. ODPRTA ZNANOST 133 Mark A. Notturno Modus tolens je nekaj drugega. Popper je vedel, da modus tolens poteka v deduktivni smeri, toda menil je, da je zaradi “strate{kih razlogov” stvari bolje predstavljati, kot jih je predstavil sam. Brez dvoma je mislil, da je mogo~e ve~ mo`nosti, da prepri~a induktiviste in verifikacioniste, ~e jim gre pol poti nasproti. Te`ko je vedeti, kako bi bili Popperjevi pogledi sprejeti, ~e bi jih predstavil tako, kot sem jih predstavil tu. Mo`no je, da bodo nekateri razumeli, da moj poskus pojasnjevanja Popperjevih pogledov stvari {e bolj zamegli. Toda dejstvo, da je tako veliko filozofov narobe razumelo Popperjeve poglede na indukcijo in demarkacijo, me je prepri~alo, da je vredno poskusiti njegove poglede predstaviti, kot sem jih tu, in pustiti strategijo ob strani. IX Omenil sem tudi, da je neuspe{nost pri razlikovanju med zaklju~kom nekega sklepa in na{im prepri~anjem o tem zaklju~ku odgovorna za splo{no raz{irjeno mnenje, da induktivni sklepi upravi~ujejo svoje zaklju~ke. Rad bi pojasnil, kaj s tem mislim. Ve~ina filozofov je {e vedno prepri~anih, da je znanstveno znanje upravi~eno resni~no prepri~anje in da je prepri~anje racionalno, kolikor je bilo upravi~eno kot resni~no. Zaradi tega ve~ina metodolo{kih razprav v filozofiji znanosti v kon~ni fazi zadeva upravi~evanje prepri~anja in naravo resni~nosti. Vendar ustvarja pri tem precej{njo zmedo dejstvo, da se lahko šprepri~anje’ nana{a bodisi na dejanje na{ega verjetja nekemu stavku ali na stavek, ki mu dejansko verjamemo. Ni~ ni narobe z nobenim od teh pomenov. Toda zlepljenje obeh je v veliki meri odgovorno za prepri~anje, da lahko induktivni sklepi upravi~ijo svoje zaklju~ke. Nejasnost šprepri~anja’ je dejansko vodila mnogo filozofov v to, da so zdru`ili dve zelo razli~ni teoriji o znanju kot upravi~enem resni~nem prepri~anju. Ena, ki jo imenujem šobjektivna’, se osredoto~a na upravi~evanje stavkov oziroma objektov, v katere smo prepri~ani. Druga, ki jo imenujem šsubjektivna’, se osredoto~a na upravi~evanje ljudi oziroma subjektov, ki jim verjamejo. Kako to zadeva indukcijo? Ve~ina filozofov se strinja, da kon~no {tevilo posami~nih stavkov ne more povzro~iti, da je univerzalni stavek resni~en. Toda verjamejo pa, da bi bili sami spri~o te ševidence’ upravi~eni do tak{nega prepri~anja. Ker ne uspejo razlo~evati med zaklju~kom nekega argumenta in njihovega prepri~anja vanj, verjamejo, da morajo biti univerzalni stavki, o katerih so prepri~ani, prav tako upravi~eni spri~o te ševidence’. 134 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev Dokler predstavljamo problem indukcije kot problem o upravi~evanju (ali dokazovanju ali gotovosti), ne pa kot problem veljavnosti (ali vklju~enosti ali implikaciji), ne moremo druga~e, kot da spodbujamo tovrstna napa~na razumevanja. X Toda ali so Popperjeve re{itve problemov indukcije in razmejitev danes {e relevantne? Prepri~an sem, da so in da so danes celo bolj pomembne kot kdajkoli. To je tudi razlog, zaradi katerega sem te probleme poskusil pojasniti in zaradi katerega sem poskusil pojasniti tudi mesta, na katerih so Popperjevi pogledi o indukciji in razmejitvi med seboj povezani. Re~eno preprosteje, menim, da je zaradi nerazumevanja Popperjevega prispevka sodobna filozofija zamudila mo`no re{itev enega svojih najbolj more~ih problemov. Prepri~an pa sem tudi, da bo re{itev, ki jo sodobna filozofija sprejema namesto Popperjeve, vsem dobrim namenom navkljub, zopet preobrnila filozofijo in znanost v avtoritarno in zatirajo~o stvar. Vendar pa se moram vrniti na problem racionalnosti in stvari postaviti v nekoliko splo{nej{i okvir, da lahko to pojasnim. Osnovno epistemolo{ko dejstvo dvajsetega stoletja je bilo sesutje arhimedovskega fundationizma. Osnovni epistemolo{ki problem dvajsetega stoletja pa je bil, kako na to najbolje odgovoriti. Nekateri filozofi so zaklju~ili, da je znanstveno znanje neupravi~eno in zato vendarle neracionalno. Vendar pa je bil dale~ najpopularnej{i odgovor tak{en, da naj se ohrani ideja upravi~enosti znanstvenega znanja, da pa naj se omili bodisi ideja, da je resnica enaka usklajenosti z dejstvi, ali pa ideja, da upravi~evanje poka`e, da je dolo~en stavek resni~en – in se pretvarjati, da se ni ni~ drugega spremenilo. Vsak od tak{nih odgovorov ohranja fundationisti~no teorijo racionalnosti, v skladu s katero je neracionalno sprejeti prepri~anje, ki ni bilo upravi~eno. Zato to imenujem šplavajo~i fundationizem’, ker je v njem ohranjeno fundationisti~no prepri~anje, da je znanstveno znanje upravi~eno in da je zaradi tega tudi racionalno, medtem ko samo upravi~itev pusti neracionalno plavati v zraku. Plavajo~i fundationizem je precej raz{irjen pojav. Opaziti ga je mogo~e v ideji Wittgensteina, da je znanost utemeljena v oblikah `ivljenja; v Carnapovi ideji, da je utemeljena v zunanjih vpra{anjih o jezikovnem okviru; v Kuhnovi ideji, da je utemeljena v sprejemljivosti znanstvene paradigme; in v Rortyjevi ideji, da je utemeljena v solidarnosti neke skupnosti. Sleherna od teh idej je povratek na Humovo trditev, da je na{e znanje, ki zadeva dejstva, v kon~ni fazi utemeljeno v obi~aju in navadi. Ampak osnovna ideja v vsaki od teh teorij in {e v mnogih ODPRTA ZNANOST 135 Mark A. Notturno 13 Tradicionalni /bedrock/ fundationalizem je bil prav tako avtoritarna epistemologija. Vseeno pa so bile avtoritete, na katere se je sklicevala – najsibo to avtoriteta razuma ali ~utov ali pape`a – vsaj razumljene, da zagotavljajo resni~nost na{ih prepri~anj. drugih je, da na{e znanje vendarle je upravi~eno in da mora biti tak{no, ~e naj ga upo{tevamo kot racionalno. Plavajo~i fundationizem v vsaki od oblik ni po mojem mnenju ni~ drugega kot pretveza racionalizma. Pretvarja se, da šupravi~uje’ na{e znanje s stavki, ki sami niso upravi~eni – tako da mora biti na{e šhracionalno’ znanje in pa ideja, da je to znanje upravi~eno, v kon~ni fazi sprejeta na osnovi avtoritete13. Toda racionalizem je ideja, da svojih prepri~anj ne smemo razumeti za racionalna, ~e jih lahko upravi~imo le s pomo~jo sklicevanja na avtoriteto. Vse to bi bilo `e dovolj `alostno. Ampak resni~ni problem plavajo~ega fundationizma je v tem, da vzpostavlja to~ko, kjer racionalno razpravljanje ni ve~ mogo~e. Svoje šfundamente’ lahko pustimo plavati, ne smemo pa jih izpostaviti kritiki. Plavajo~i fundationizem s tem v bistvu zahteva, da se odre~emo kriti~nemu nadzoru nad na{imi teorijami in prepri~anji – vsaj na fundamentalni ravni – ter da sprejmemo na{a najbolj osnovna filozofska prepri~anja in prepri~anja, na katerih naj bi bilo osnovano, vse ostalo ne da bi zares premi{ljevali o njih. Pa je Popperjev kriti~ni racionalizem resni~no kaj bolj{i od tega?! Menim, da je – ~etudi samo zaradi tega, ker se ne pretvarja, da po~ne nekaj, ~esar ne more. Popperjev predlog je bil, da priznamo, da upravi~enje ni mogo~e in da se osredoto~imo na samo kritiko. ^e tako kot mnogo filozofov kritiko razumemo kot neizpodbiten protidokaz, potem ne bo videti druga~e kot druga plat upravi~itve. ^e pa jo razumemo tako, kot sem poskusil pokazati v pri~ujo~i razpravi, potem jo lahko prepoznamo v tem smislu, da izostruje alternative, med katerimi moramo izbrati. Enako kot plavajo~i fundationizem Popper meni, da je znanost racionalna. Toda za razliko od te usmeritve Popper meni, da nima nikakr{ne racionalne avtoritete. Enako kot iracionalisti Popper meni, da znanstveno znanje ne more biti upravi~eno. Toda za razliko od njih Popper meni, da na na{ izbor med tekmujo~imi pogledi logi~ni argumenti lahko vplivajo. Tako kot plavajo~i fundationisti in iracionalisti je bil tudi Popper prepri~an, da moramo v znanosti v kon~ni fazi tudi napraviti neke vrste neupravi~ene odlo~itve. Nekateri so ga zaradi tega imenovali šneracionalni racionalist’. Toda za razliko od plavajo~ih fundationistov in resni~nih iracionalistov je bil Popper prepri~an, da lahko vedno razpravljamo o na{ih odlo~itvah; in da lahko to po~nemo z deduktivnimi argumenti; in da nam ti deduktivni argumenti, ~etudi ni~esar ne dokazujejo, lahko prika`ejo probleme in nas prisilijo, da se odlo~amo med sprejemanjem njihovih zaklju~kov ali zavra~anjem njihovih premis; in da jih lahko na ta na~in uporabimo za to, da opravljamo neke vrste kriti~ni nadzor nad na{imi odlo~itvami in nad samo znanostjo. 136 ODPRTA ZNANOST Indukcija in razmejitev Kar imamo torej pri roki, je konsistenten pogled na racionalnost znanosti, ki ne vklju~uje niti njenega upravi~evanja niti njene racionalne avtoritete. Zaradi tega je Popperjeva filozofija izjemno pomembna za na{ ~as. Ne obstajajo avtoritete, h katerim se lahko obrnemo po resnico. Kot zmotljiva ~love{ka bitja `e po naravi delamo napake; in kot racionalno ~love{ko bitje je vsak od nas odgovoren za svoja lastna prepri~anja in za svoje lastne odlo~itve. Moramo se, ~e se lahko, boriti proti svojim navadam in obi~ajem, proti svojim oblikam `ivljenja, proti svojim jezikovnim okvirom, proti paradigmam, proti skupnostnim solidarnostim in podobno, ~e mislimo, da so slabe. In lahko se borimo proti njim in proti trenutno prevladujo~im znanstvenim paradigmam, ne da bi se nam bilo pri tem treba po~utiti, da smo zaradi tega neracionalni. ^e mislimo, da je dobro, moramo prou~evanje `ivljenja nadaljevati na na~in, kakor je mislil Sokrat, da je vredno `ivljenja. Na{a racionalnost ter na{a odgovornost za na{a lastna prepri~anja in za na{a lastna `ivljenja so tisto, ~emur se lahko odre~e vsak po svoji odlo~itvi, vendar pa nih~e nima avtoritete in mo~i, da bi nam to odvzel. Vse to in {e ve~ je vsebovano v Popperjevi teoriji racionalnosti. V ~asu, ko tako veliko drugih svetuje, da naj se pridru`imo tropu in tulimo z volkovi, je ena redkih filozofij, ki je {e vedno vredna imena. Prevedel: Andrej Pinter Mark A. Notturno je gostujo~i profesor filozofije in kot direktor vodi Popper Project na Central European University v Budimpe{ti. Je avtor knjige Objectivity, Rationality, and the Third Realm (Nijhoff, 1985) in urednik zbornika Perspectives on Psychologism (Brill, 1989). Uredil je tudi dve Popperjevi zadnji knjigi: The Myth of the Framework in Knowledge and the Body-Mind Problem. LITERATURA: KUHN, THOMAS (1970): “Logic of Discovery or Psychology of Research?” V: Imre Laktos and Alan Musgrave (ur.): Criticism and the Growth of Knowledge. Cambridge: Cambridge University Press. NOTTURNO, MARK AMADEUS (1985): Objectivity, Rationality, and the Third Realm. Dordrecht: Nijhoff. POPPER, SIR KARL R. (1972): Objective Knowledge. Oxford: Oxford University Press. POPPER, SIR KARL R. (1992 / 1959): The Logic of Scientific Discovery. London: Routledge. ODPRTA ZNANOST 137 Makoto Kogawara Temeljni problem racionalizma Zlom vseobsegajo~ega racionalizma Popper pojmuje racionalnost kot na{o intelektualno dr`o. Racionalnost (ali razumskost) po njegovem ni sposobnost ali dar, ki ga je posameznik prejel. Je dr`a, ki smo se je nau~ili in jo pridobili iz razumskega sporazumevanja z drugimi. Racionalist posku{a re{iti kar najve~ vpra{anj, ne da bi se skliceval na ~ustva, strasti ali nasilje, ampak na argument in izkustvo. Popper besede “racionalizem” ne uporablja kot filozofski termin, ki ozna~uje intelektualizem v nasprotju z empirizmom. Prej bi lahko rekli, da ozna~uje oba pojma, empirizem in intelektualizem, kajti racionalizem po Popperjevem mnenju zajema tako izkustvo kot razum. Svoj pogled na racionalizem razlaga takole: “Lahko torej re~emo, da je racionalizem pripravljenost, da prisluhnemo kriti~nim argumentom in da se u~imo iz izku{enj. To v bistvu pomeni pripravljenost priznati: Morda se motim in imate vi prav, in ~e se potrudiva, se utegneva pribli`ati resnici.” (Popper 1966b: 225) In nadaljuje: “Kar imenujem šresni~ni racionalizem’, je racionalizem Sokrata. To je zavedanje o svojih omejitvah, intelektualna skromnost tistih, ki se zavedajo, kako pogosto se motijo in kako ODPRTA ZNANOST 139 Makoto Kogawara so celo glede tega védenja odvisni od drugih. Je spoznanje, da od razuma ne smemo preve~ pri~akovati; da argument le redkokdaj re{i vpra{anje, ~etudi je edina mo`nost za u~enje – ni to, da bi videli jasno, temve~, da bi videli bolj jasno kot prej.” (Popper 1966b: 227) Ta odlomka jasno ka`eta, da Popper racionalizma ne razume kot vsemogo~nost razuma, ampak kot spoznanje o mejah razuma. Vseeno pa se pojavi nekaj vpra{anj: Kako se je tak racionalist zavedel meje svojega lastnega razuma? Kako naj to mejo razumemo? Popper trdi, da racionalist opazi mejo razuma tako, da se soo~i s samouni~ujo~im zna~ajem vseobsegajo~ega racionalizma. Da bi njegovo trditev la`je pojasnili, moramo najprej vseobsegajo~i racionalizem, kot ga pojmuje Popper, razlo`iti. Popper meni, da mora ta oblika racionalizma izpolnjevati dolo~en pogoj. Gre za pogoj, da racionalist “ni pripravljen sprejeti ni~esar, ~esar ni mogo~e braniti z argumentom ali izkustvom” (Popper 1996b: 230). Toda ravno na tem mestu Popper postavlja vpra{anje: Ali je mogo~e tudi sam racionalizem podpreti oziroma braniti “z argumentom ali izkustvom”? Postavil je torej vpra{anje povratne uporabe vseobsegajo~ega racionalizma. Popper je trdil, da ga ni mogo~e braniti z argumentom, da torej ni v skladu s svojo lastno osnovno zahtevo. V nadaljevanju bom poskusil razlo`iti Popperjev sklep. Kadar se soo~amo s problemom povratne uporabe vseobsegajo~ega racionalizma, argumenta, ki ga podpira, ne moremo zagotovo sprejeti, razen ~e ga nismo `e bili sprejeli. Samo ~e smo `e prej sprejeli osnovno zahtevo, lahko sprejmemo argument, ki ga podpira. Potemtakem je zagotovo nesmiselno, da se za vseobsegajo~i racionalizem zavzemamo pri tistih, ki so njegovo na~elo `e sprejeli. Kdor pa te zahteve ni sprejel, mu sploh ni treba sprejeti nobenih argumentov, vklju~no s tistimi posebnimi, ki podpirajo vseobsegajo~i racionalizem. Predstavljati argumente je torej nesmiselno. Tisti, ki argumentu kot takemu ne priznajo nobene vrednosti, se za sam argument ne bodo zanimali, kar seveda velja tudi za argumente (vseobsegajo~ega) racionalizma. Zagovorniki vseobsegajo~ega racionalizma se ne morejo braniti pred iracionalisti. Ravno zato, ker je njihova zahteva zaradi problema s povratno uporabo protislovna, jim prepre~uje, da bi svoj racionalizem sprejeli po lastnih na~elih. Zato so tak{ni racionalisti na podlagi argumentov prisiljeni zavre~i svoj lastni racionalizem, kar je paradoks in popolnoma porazi vseobsegajo~i racionalizem. Kje lahko odkrijemo vzroke za to paradoksno situacijo? Popper poudarja, da vseobsegajo~i racionalisti izhajajo iz posebne predpostavke. @e prej smo videli, da vseobsegajo~i racionalizem zahteva, da nobene predpostavke ne sprejmemo brez argumenta. 140 ODPRTA ZNANOST Temeljni problem racionalizma Ta zahteva se izra`a kot domneva, da moramo razpravljati brez vsake predpostavke, in celo kot domneva, da lahko na ta na~in pridemo do pomembnih izsledkov. Ta zahteva je sama po sebi, preprosto povedano, zelo drzna in resni~no velikanska. Ali lahko razpravljamo brez kakr{ne koli predpostavke? Zahteva vseobsegajo~ega racionalizma je pravzaprav neke vrste contradictio in adiecto. Brez predpostavke nikakor ni mogo~e razpravljati, in sicer preprosto zato, ker sam argument ni ni~ drugega kot logi~na dedukcija iz dolo~enih predpostavk. ^e posku{amo te predpostavke dokazati, se ne moremo izogniti temu, da bi vpeljali nove predpostavke, ki imajo prvotne predpostavke za svojo posledice; ~e se le posku{amo izmuzniti logi~nemu kro`enju. V nasprotnem primeru pa to neizogibno pelje v neskon~no regresijo. Kako bi to te`avo lahko re{ili? Zagotovo za to ne more poskrbeti vseobsegajo~i racionalizem. Kot smo `e videli, je Popper zaklju~il, da je slednjega nemogo~e zagovarjati v skladu z njegovo lastno zahtevo. “Kdor koli sprejme dr`o racionalista, stori to zato, ker je zavedno ali nezavedno sprejel konkreten predlog oziroma odlo~itev, prepri~anje ali vedenje; tako sprejetje lahko imenujemo iracionalno. Najsi je sprejemanje poskusno ali pa vodi k ustaljeni navadi, ga lahko opi{emo kot iracionalno vero v razum.” (Popper 1966b: 230) Popper po{teno prizna, da se racionalizem opira na vero v razum in da je ta vera v svojem na~inu mi{ljenja iracionalna, ker nima racionalne osnove. Popper ne more zanikati dejstva, da racionalizem ne more odstraniti lastnih iracionalnih elementov. Z drugimi besedami, racionalizem ne more biti vseobsegajo~. Popper je menil, da je vseobsegajo~i racionalizem dosedaj prezrl to pomembno poanto. Posledica tega je njegov poraz proti svojemu lastnemu oro`ju, argumentu. Vseobsegajo~i racionalizem se zlomi v tistem hipu, ko zagovornik iracionalizma z argumentom opozori na mejo vseobsegajo~e racionalnosti. Problematika Popperjevega kriti~nega racionalizma Verjetno mnogo ljudi dvomi o Popperjevi domnevi, da zagovorniki iracionalizma uporabljajo argumente. Torej bi ne bilo slabo, ~e napi{em kaj o zagovornikih iracionalizma, kot jih opisuje Popper. Iracionalizem je za Popperja filozofska pozicija, ki se ne obve`e za noben argument, {e manj pa logiki. Iracionalisti smejo neki argument na splo{no ali v neki dolo~eni zadevi brez zadr`kov zavrniti. Argumente uporabljajo le, ~e menijo, da so ti ODPRTA ZNANOST 141 Makoto Kogawara 1 Ta odstavek navajam iz Popperjeve druge izdaje The Open Society and Its Enemies. Popper je kasneje popravil ta odstavek. Tako lahko v peti izdaji beremo: “Osnovna racionalisti~na pozicija izhaja iz nekega (vsaj poskusnega) dejanja vere – iz vere v razum.” Ta revizija je zelo pomembna z vidika spora med Popperjem in Bartleyem. Glej razpravo W.W.Bartleya (1968) in nadaljnjo razpravo na straneh 65-119. Bartley v svojem “odgovoru” (1968: 119) predlaga, da naj primerjamo dve verziji Popperjevega eseja Utopia and Violence, to je izvirnik iz Hibert Journala (1948) in popravljeno verzijo iz njegove knjige Conjectures and Refutations (1963). Po moji analizi lahko re~em, da Popperjevi popravki niso sledi poskusov, da bi besedilo postalo bolj teko~e, temve~ da gre za poskuse, da bi ubla`il svojo decizionisti~no naravnanost. Glej {e posebej stran 113 v (1948) in stran 359f v (1963). Glej tudi opombo 5 z zvezdico v Popperjevi knjigi Logic of Scientific Discovery (1959: 37). 2 Glej razdelke 3–5 v 24. poglavju njegove The Open Society and Its Enemies. zanje uporabni ali da jim koristijo, druga~e pa vsak argument zavrnejo. Argumente uporabijo na primer, kadar se borijo proti racionalistom, toda le kolikor racionalisti priznavajo pomembnost in nepogre{ljivost teh argumentov. ^e so prisiljeni vsaj eno od svojih iracionalnih trditev zaradi argumentov zavre~i, odklonijo prav vsak argument. Ravno zaradi tega, ker ne upo{tevajo argumentov in logike in ker se niti malo ne zmenijo za logi~na protislovja, so iracionalisti. V svoji prvotni obliki Popperjev kriti~ni racionalizem po eni strani odkrito priznava, da racionalizem ne more biti osnovan na razumu, hkrati pa tudi, da “je temeljna racionalisti~na dr`a osnovana na iracionalni odlo~itvi ali na veri v razum” (Popper 1950: 417)1. Popper pravi, da smo pred izbiro, to je, da lahko izbiramo med kriti~nim racionalizmom in iracionalizmom. To izbiro razume tudi kot moralno odlo~itev. Zato je ponudil argument, ki nas spodbuja, da sprejmemo kriti~ni racionalizem in zavrnemo iracionalizem.2 Njegov argument je preprost. Podrobno je primerjal posledice tega, da sprejmemo iracionalizem, s posledicami tega, da sprejmemo kriti~ni racionalizem. Opozoril je na mnogo slabih strani iracionalizma in tudi na mnogo dobrih strani kriti~nega racionalizma. Na podlagi teh primerjav priporo~a, da sprejmemo kriti~ni racionalizem. Zdi se mi, da ta argument ne prepri~a nikogar razen tistih, ki so racionalizem `e sprejeli in so torej pripravljeni prisluhniti argumentom. Popperjev argument lahko sprejmejo le tisti, ki so `e prej sprejeli na~elo, da je to treba. Njegov argument ni dovolj mo~an, da bi iracionaliste prepri~al, naj mu prisluhnejo. Posledica tega je, da Popper ne more upravi~iti svojega lastnega kriti~nega racionalizma, prav tako kot tudi vseobsegajo~i racionalizem ne more upravi~iti svojega racionalizma z lastnimi argumenti. Popperjev kriti~ni racionalizem je po svojem zna~aju fideisti~en oziroma decizionisti~en. ^eprav je Popper glede meja svojega kriti~nega racionalizma zelo odkrit in po{ten, je jasno, da drugim ne more prepre~iti, da bi sprejeli vero, ki se razlikuje od njegove vere v razum. Popper jih ne more kritizirati glede tega, da zavzemajo druga~no stali{~e kot on. Ne more jim odre~i pravice do izbire, ~etudi sprejmejo iracionalizem. Mo`no je, da se pojavi tudi svet relativizma. Nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem Po pravici povedano so v {estdesetih letih opazili, da osnovna te`ava ti~i ravno v jedru Popperjevega kriti~nega racionalizma. To te`avo nam je odkril W. W. Bartley, Popperjev u~enec, ki jo je drzno poskusil celo popolnoma odpraviti. V nadaljevanju se bom potrudil na kratko prikazati glavne poteze njegovega poskusa. 142 ODPRTA ZNANOST Temeljni problem racionalizma Bartley je mislil, da je Popper zaradi svojega odkritega priznanja, da je logi~na upravi~itev kriti~nega racionalizma o~itno nemogo~a, iracionalizmu po nepotrebnem priznal “minimalno koncesijo”. Bartley pa je tudi menil, da osnova Popperjeve analize ni bila natan~na analiza situacije, in napovedal je nove te`ave. Po Bartleyjevem mnenju je Popper napa~no razumel situacijo v tem smislu, da je brez prave osnove racionalnost izena~il z upravi~ljivostjo. Zato Popper ni mogel videti kak{ne druge mo`nosti za racionalnost, recimo mo`nosti, ki izhaja neposredno iz raz{iritve njegovega lastnega falsifikacionizma. Preden nadaljujemo z Bartleyjevim argumentom, je prav, da uvedemo nov izraz, justifikacionizem. To je izraz za stali{~e, ki ena~i racionalizem z upravi~enostjo. S tega stali{~a je Popperjev kriti~ni racionalizem ponesre~ena verzija justifikacionizma. Bartley je menil, da vse te`ave ti~ijo v justifikacionizmu. ^e bi ga lahko izpeljali, bi namre~ peljal v nepremagljivo pozicijo. Da bi upravi~ili stali{~e, potrebujemo upravi~ljiv razlog, ki pa sam znova zahteva nov upravi~ljiv razlog. Tako seveda nastane neskon~na logi~na regresija upravi~evanja. Naj navedem odlomek iz knjige Outlines Of Pyrrhonism. “... ~e kdo trdi, da nekaj resni~no obstaja, mu spri~o spornosti nih~e ne bo verjel brez dokaza; in ~e dokaz prika`e, ne bodo verjeli njegovemu priznanju, da je dokaz la`en, medtem ko bo v primeru, da svoj dokaz proglasi za resni~nega, zapadel v kro`no dokazovanje, in od njega bodo zahtevali, da doka`e resni~nost svojega dokaza, in da nato doka`e ta novi dokaz, in tako naprej ad infinitum...” (Sextus Empiricus II: 205) Drugi~, ~e je razlog A osnovan na razlogu B, toda razlog B pri tem upravi~uje razlog A, pride do kro`ne upravi~itve. Descartes je neko~ zapisal v Meditacijah: “Seveda je res, da moramo verjeti v obstoj Boga, ker je to doktrina Svetega pisma, in obratno, verjeti moramo, da Sveto pismo prihaja od Boga.” Tretji~, obstaja samovoljna prekinitev upravi~evanja. ^e se pojavi na neki stopnji postopka upravi~evanja, ne bo nih~e hotel priznati, da so dolo~ene trditve ali stavki `e upravi~eni. Za primer naj navedem odlomek iz knjige Walterja Lippmanna. “In ~e vas zanima, ~emu je preskus dokaza bolj priljubljen od katerega koli preskusa, vam ne morem odgovoriti, razen ~e ste pripravljeni uporabiti ta preskus, da ga preskusite.” (Lippmann 1922: 123) ODPRTA ZNANOST 143 Makoto Kogawara Dobro je znano, da je Hans Albert, nem{ki kriti~ni racionalist, to te`avo imenoval Münchhausnova trilema. Bartley je menil, da je Popperjev kriti~ni racionalizem rezultat samovoljne prekinitve (preloma) v upravi~evanju racionalizma. Popper je nehote domneval, da racionalizem zahteva upravi~itev, hkrati pa je bilo jasno, da je sprevidel, da logi~no to ni mogo~e. To ga je pripeljalo v pozicijo, da je iracionalizmu priznal “minimalno koncesijo, ki sem jo jaz, Popper, poimenoval škriti~ni racionalizem’ “ (Popper 1966b: 232). Vendar obstaja {e ena pot iz te te`ave. ^e postopek upravi~itve neizogibno vodi k Münchhausnovi trilemi, potem obstaja mo`nost, da vzrok te teze pripi{emo justifikacionizmu samemu. ^eprav zagovorniki justifikacionizma trdno verjamejo v njegovo izvedljivost, je zaradi tega, ker logi~no ne gre, preprosto nemogo~e, da bi ta proces izpeljali do konca (trilema). Toda ta zmota je splo{no prisotna tako v racionalizmu kot v vseobsegajo~em racionalizmu. Upravi~ljivost so po pomoti zamenjali z racionalnostjo. Br` ko se je Bartley soo~il s to to~ko, je predlagal, da bi iz racionalizma, {e zlasti pa iz kriti~nega racionalizma, odstranili vse elemente justifikacionizma. Toda kako je to dosegel? Kaj {e ostane, ko iz njega odstranimo vse elemente justifikacionizma? Bartley je na osnovi natan~nega lo~evanja med upravi~itvijo in kriti~no presojo uvedel pojem nejustifikacionisti~ne kriti~ne presoje. Da bi razlo`il njegovo idejo, moram za~eti s primerom, kjer tega lo~evanja ni. Zamislimo si, da A kritizira B-jevo trditev. A-jeva kritika neizogibno izzove B-ja, da vpra{a A, ~emu ga kritizira. Dalje lahko mirne du{e sklepamo, da sme B kritizirati A-jev razlog. Toda B-jeva kritika izzove A-ja, da vpra{a po razlogu, zaradi katerega je B kritiziral njegov razlog. ^e torej ne sprejmeta obojestranskega sporazuma ali kompromisa, bosta na ta na~in kar naprej kritizirala drug drugega. Ker pa `eli vsak od njiju s postopkom upravi~itve dokazati, da je njegovo stali{~e pravo, ne ka`e, da bi sporazum ali kompromis sploh dosegla. Obojestransko kritiziranje ju zlahka soo~i z Münchhausnovo trilemo neskon~ne regresije, logi~ne kro`nosti in prekinitve upravi~evanja, ker sta, zavedno ali nezavedno, pod vplivom justifikacionizma. Predstavljajmo si, da dose`eta stopnjo, kjer ne eden ne drugi ne more ve~ upravi~iti svoje kritike, se pravi, da ne eden ne drugi ne premore ve~ upravi~ljivega razloga za svojo kritiko. ^e prvi o~ita drugemu, da nima razloga, da bi ga kritiziral, se bo drugi odzval na enak na~in. Tu gre za tako imenovani “tu quoque” /ti tudi/ o~itek. V tej situaciji bi se lahko zgodilo, da oba sprejmeta relativizem, ko uvidita, da nobeden od njiju ne more upravi~iti svojega poslednjega razloga, namre~ da nobeden ne more storiti ni~ drugega kot prekiniti upravi~evanje. To pomeni, da lahko posameznik, ki se je v 144 ODPRTA ZNANOST Temeljni problem racionalizma razpravo vklju~il kot racionalist, postane iracionalist zgolj s tem, da razmi{lja “racionalno”. Zdaj je `e ~as, da razlo`im idejo nejustifikacionisti~ne kriti~ne presoje v smislu logi~nih odnosov med stavki. Stavki so izrazna sredstva trditev, mnenj, postavk, stali{~, teorij itd. Odve~ je povedati, da so nekateri stavki resni~ni in drugi ne. ^etudi se vzdr`imo in normativnim stavkom ne pripisujemo resni~nostne vrednosti, lahko govorimo o veljavnosti teh stavkov. ^e je stavek resni~en, potem njegova negacija ne dr`i. ^e je stavek veljaven, potem je njegova negacija neveljavna. Preprosto je razumeti, da so stavki medsebojno logi~no povezani. Trditev, da je kit sesalec, na primer ni zdru`ljiva s trditvijo, da kit spada k vrsti rib. ^e eno dr`i, je drugo napa~no. Stavki so vedno v nekak{nem logi~nem odnosu. V~asih zlahka odkrijemo nezdru`ljive odnose med stavki. Bartley je menil, da kriti~na presoja v glavnem sestoji iz opozarjanja na nezdru`ljive odnose med stavki (v svetu 3).3 Pri tej vrsti kriti~ne presoje ni pomembno, kdo kritizira stavke ali teorije, naj je znana ali neznana oseba, ~eprav so imena uspe{nih kritikov znaki, po katerih si k sre~i lahko zapomnimo nezdru`ljivost med stavki ali teorijami. Na koncu tega odstavka lahko zapi{em, da ni za Bartleyja nejustifikacionisti~na kriti~na presoja ni~ drugega kot opozarjanje na nezdru`ljive odnose med stavki. Tu bi morali opaziti, da je v principu zelo lahko za vsak stavek najti stavek, s katerim je v nezdru`ljivem odnosu. Najenostavnej{i na~in za to je, da sporni stavek zanikamo.4 To pomeni, da je v principu vsak stavek mogo~e kritizirati. Kritizirati trditev nekoga drugega na primer pomeni, da tudi za lastno stali{~e dopu{~amo kritiko. Kritiki ne moremo uiti. Ne moremo zavzemati trdnega in nepremakljivega stali{~a, ki ga nobena kritika ne bi mogla pretresti. Zagovorniki justifikacionizma pa so, ravno nasprotno, prepri~ani, da mora obstajati neki privilegiran stavek, ki ga ni mogo~e kritizirati in na katerem naj bi bil osnovan celoten intelektualni sistem. Ne zavedajo se, da ni tako imenovana osnova za upravi~itev, ki je ne bi bilo mogo~e kritizirati, ni~ drugega kot iluzija, prav tako kot Arhimedovo vrti{~e, gibalna sila, o kateri naj bi Arhimed trdil, da z njo poganja Zemljo. Toda ko enkrat lo~imo nejustifikacionisti~no kriti~no presojo od justifikacionizma, je mogo~e drugega brez strahu zavre~i, ne da bi se pri tem intelektualno po{kodovali. Ostane nam pojem nejustifikacionisti~ne kriti~ne presoje. Opustitev justifikacionizma ne vodi niti v trilemo niti v decizionisti~en relativizem. Po drugi strani lahko {e naprej razpravljamo o katerem koli vpra{anju, stavku ali stali{~u, in pri tem uporabljamo nejustifikacionisti~no kriti~no presojo. Za justifikacionisti~ni relativizem, ki kljubuje ideji medsebojne kritike, tu ni prostora. Nejustifikacionisti~na kriti~na presoja omogo~a vzpon pluralizma, ki spodbuja medsebojno 3 Toda Bartley ne trdi, da kriti~na presoja nima nobene druge ideje. Idejo kriti~ne presoje razume v {ir{em smislu, ki vklju~uje preverljivost “nujnih” resnic. Glej poglavje 14 v Bartley (1987). 4 Na tem mestu obstaja velik problem. Kot je vsakomur znano, je negacija tavtologije nedvoumno protisloven stavek. Zdi se torej, da logi~nih resnic ni mogo~e kriti~no presojati, ampak Bartley meni, da je tudi logiko mogo~e kritizirati. (Bartley 1984; glej tudi opombo 4 zgoraj.) ODPRTA ZNANOST 145 Makoto Kogawara kritiko kot gonilno silo pri razvoju znanja, namesto relativizma. Pluralizem je zelo uporaben pri iskanju resnic. Zato Bartley predlaga, da bi popolnoma opustili justifikacionizem in re{ili pojem nejustifikacionisti~ne kritike. Zdaj lahko jasneje vidimo dve vrsti racionalnosti. RACIONALNOST upravi~ljivost ___________________________ je treba opustiti mo`nost nejustifikacionisti~ne kritike _______ je treba zadr`ati Zdaj pa se spomnimo Popperjevega priznanja “minimalne koncesije iracionalizmu”. Kako je videti, ~e ga pogledamo z na{e na novo pridobljene perspektive nejustifikacionizma? ^e pogledamo nazaj, lahko ugotovimo, da je Popperja k tej koncesiji vodilo to, da racionalizma ni bilo mogo~e upravi~iti. Toda kako je videti na{a problemska situacija, ko popolnoma opustimo justifikacionizem. Brez strahu lahko re~emo, da je bilo Popperjevo priznanje nepotrebno, ker je justifikacionizem samo iluzija in je vsak stavek mogo~e kritizirati. Na{a izbira ni med alternativama vseobsegajo~i ali kriti~ni racionalizem, ampak med justifikacionizmom in nejustifikacionizmom. V Popperjevem osnovnem argumentu se ti dve izbiri me{ata in spajata. Kljub temu ne smemo pozabiti, da je Popper dobro razumel racionalnost kot kriti~no dr`o. Menim tudi, da je moja dol`nost opomniti, da Popper falsifikacionizma ne utemeljuje z nekriti~nim privzemanjem bazi~nega stavka. V svojem falsifikacionizmu razume stavke in teorije za vzajemno odprte za kritiko. V podkrepitev naj spomnim na tale odlomka: “Vsako preverjanje teorije, naj se izte~e kot podkrepitev ali kot ovr`ba, se mora zaustaviti ob kak{nih bazi~nih stavkih, ki se jih odlo~imo sprejeti. ^e ne pridemo do odlo~itve in ~e ne sprejmemo nobenega bazi~nega stavka, potem preizkus ne vodi nikamor. Toda situacija, gledano z logi~nega vidika, ni nikoli tak{na, da nas primora, da se zaustavimo ob dolo~enem ne pa kak{nem drugem bazi~nem stavku, ali da celo prenehamo s preverjanjem. Vsak bazi~en stavek je namre~ prav tako mogo~e preveriti, pri ~emer vzamemo za izhodi{~e kateregakoli od bazi~nih stavkov, ki ga lahko s pomo~jo kak{ne teorije, bodisi tiste, ki jo tako ali tako preverjamo, ali kak{ne druge, izpeljemo iz njega. Ta postopek nima naravnega konca. ^e naj nas torej preverjanje sploh kamorkoli pripelje, ne ostane ni~ drugega kot to, da se na neki to~ki zaustavimo in re~emo, da smo za~asno zadovoljni.” (Popper 1959: 104) Navedem lahko tudi tale odlomek: 146 ODPRTA ZNANOST Temeljni problem racionalizma “^e naj bodo torej bazi~ni stavki intersubjektivno preverljivi, v znanosti ne morejo obstajati kon~ni bazi~ni stavki, ki jih ne bi bilo mogo~e preveriti. Potemtakem ne morejo obstajati niti stavki, ki jih v principu ni mogo~e izpodbiti s tem, da ovr`emo eno njegovih deduktivno izvedljivih posledic.” (Popper 1959: 47) V tem smislu menim, da je Bartleyjeva verzija kriti~nega racionalizma zgolj naravna raz{iritev oziroma razjasnitev Popperjevega nejustifikacionisti~nega falsifikacionizma (falibilizma). Zdi se mi, da je Popperjeva decizionisti~na naravnanost posledica resnosti medvojnega obdobja, ki ga je pre`ivljal, ko je pisal The Open Society and its Enemies. Vrnimo se k osrednji problematiki na{e razprave. Naj zato povzamem razloge, zakaj bi morali opustiti justifikacionizem. Prvi~ justifikacionizem ne glede na lastno zahtevo, da mora biti logi~na postavka upravi~ena, ne more upravi~iti samega sebe, medtem ko nejustifikacionizem te zahteve sploh ne pozna. Drugi~, justifikacionizem ni izvedljiv, ker se pri tem ni mogo~e izogniti logi~ni zanki, kot je trilema. Tretji~, ~e zavr`emo justfikacionizem, to na{i kriti~ni razpravi prav ni~ ne {koduje, ampak bi s tem prej prispevali k njenemu razvoju. Nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem lahko odpre novo obzorje, kjer je razvoj znanja la`ji. Problem, ali je kriti~ni racionalizem mogo~e upravi~iti, je, odkar smo justifikacionizem popolnoma opustili, izginil. Ker je mogo~e vsak stavek ali stali{~e kritizirati, je v principu mogo~e kritizirati tiste, ki so se odlo~ili druga~e kot Popper. Problem se je zdaj spremenil v novo obliko, ali bi nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem prenesel ostro kritiko (preverjanje).5 Toda vpra{anje, ali so nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem spodbili, je, kolikor mi je znano, {e vedno odprto. ^e ne bo spodbit, ga bomo uspeli ohraniti. Racionalnost v smeri navzgor Namesto da dalje razvijam akademsko vpra{anje, ali je nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem napa~en ali ne, bo bolje, ~e opi{em konkreten primer iz vsakdanjega `ivljenja. Lahko upamo, da bomo s tem prispevali k temu, da ga bomo bolje razumeli. Idejo kriti~ne presoje, pri kateri ne gre za upravi~evanje, sre~amo v vzorcu falsifikacionizma. Empiri~na ovr`ba se navadno pri~ne z zmotnostjo posledic (npr. napa~ne napovedi) in se nadaljuje proti napa~nim premisam – nizu teorij in za~etnih pogojev. Ta ideja izvira iz logi~nega principa prenosljivosti zmote. Ta princip je mogo~e raz{iriti na neempiri~na, pa tudi na ODPRTA ZNANOST 147 5 Obstajajo precej{ni spori glede Bartleyjevega argumenta. (Glej naprimer: Watkins 1969; 1971; 1987; Agassi 1973, Agassi, Jarvie in Settle 1971; 1974; Bartley 1980; glej {e posebej Radnitzky in Bartley 1987, ki vsebuje tri omenjene Postove prispevke; in glej tudi Hauptli 1991 ter Miller 1994.) Makoto Kogawara normativna podro~ja znanja. Ovrgljivost lahko razumemo kot del odprtosti za kritiko. ^e je mogo~e kritizirati posledice, so, kolikor so logi~ne izpeljave veljavne, tudi premise odprte za kritiko. ^e pri posledicah odkrijemo napake, lahko sklepamo, da morajo biti napake tudi v premisah. Ta postopek se odvija od posledic (spodaj) navzgor k predpostavkam. Spomnimo se ob tem, da so domneve temelj, s katerega lahko za~nemo upravi~evati posledice. Logi~na dedukcija je neke vrste upravi~evanje. ^e so predpostavke resni~ne, veljavne, empiri~ne, dokazljive, zanesljive in tako dalje, morajo biti tudi posledice tak{ne, tj. resni~ne, veljavne, empiri~ne, dokazljive, zanesljive in tako dalje. Lastnosti predpostavk (izhodi{~) se prenesejo preko logi~ne dedukcije na posledice. To je tako imenovana racionalizacija, ali preprosteje, racionalnost v smeri navzdol (upravi~evanje). Vendar pa gre v tem primeru za problemati~en in celo napa~en tip racionalnosti. Mo`no je namre~, da se tudi slabe lastnosti, pome{ane v izhodi{~ih, prenesejo na posledice zgolj z racionalizacijo v smeri navzdol. Logi~na dedukcija ne more prepre~iti te mo`nosti. Nasprotno pa ovrgljivost ali dostopnost za kriti~no presojo jasno ka`e lastnosti tako imenovane šracionalnosti v smeri navzgor’. Razvija se zgolj od neveljavnosti posledic (spodaj) k neveljavnosti predpostavk (oziroma izhodi{~), nikakor pa ne obratno. Njen cilj je odpraviti pomanjkljivosti. V skladu z racionalnostjo v smeri navzgor je dejansko razumno kritizirati izhodi{~a; tem pa justifikacionizem pripisuje privilegiranost in imunost na vsakr{no kritiko. Menim, da je mogo~e razliko med racionalnostjo v smeri navzgor in navzdol bolje razumeti na primeru obi~ajne administracije ali politike. V vsakdanjem `ivljenju v~asih naletimo na te`ave, ki jih prina{a dolo~en predpis. Seveda pri tem ta predpis kritiziramo. Toda odgovorni na na{o kritiko navadno odgovorijo z dolo~enim zakonom, ki predpis upravi~uje. In ko opozorimo na sporne u~inke zakonov, odgovorni ali birokracija te zakone posku{ajo upravi~iti s tem, da se sklicujejo na ve~ino v parlamentu. V ve~ini primerov posku{ajo odgovorni sporni predpis upravi~iti s tem, da se sklicujejo na vi{jo uredbo in nam posku{ajo prikriti napa~ne u~inke. Torej te`ijo k temu, da bi se izognili natan~nemu preverjanju konkretnih u~inkov, ki jih morda povzro~i izvajanje predpisov. Odgovorni in birokracija so v veliki meri podvr`eni racionalnosti v smeri navzdol in pogosto razmi{ljajo redukcionisti~no. ^e se trdno verjame, da je racionalnost v smeri navzdol ena in edina racionalnost v na{em svetu, kot v~asih trdijo justifikacionisti, se je justifikacionizma, ki se izogiba natan~nemu preverjanju u~inkov, v katere vodijo konkretni predpisi, vsem zelo te`ko osvoboditi. Še huje, odgovorni so nagnjeni k temu, da jemljejo prav s svojega zornega kota justifikacionisti~ne 148 ODPRTA ZNANOST Temeljni problem racionalizma racionalnosti kriti~no presojo za iracionalno. Zdi se jim, da je kriti~na presoja kratko in malo iracionalna, in odkrito zavra~ajo kljubovanje, opozarjanje na napake in kritiziranje oblasti. Vendar pa je s stali{~a nejustifikacionisti~nega kriti~nega racionalizma prav iluzorni redukcionisti~ni na~in mi{ljenja tisti, ki je iracionalen in bi ga bilo treba obsoditi. ^e se spomnimo, da je edina racionalnost racionalnost v smeri navzgor, lahko mirno trdimo, da je {e kako racionalno, da opozorimo na napake in da kriti~no presojamo tiste, ki so za zadevo odgovorni. Seveda pa razlog, na katerega se dr`avljani zana{ajo, ko kritizirajo posledice nekega predpisa, ni niti odlo~ilen niti opro{~en kritike. Kon~ni privilegiran razlog kratko in malo ne obstaja. Edino racionalno je, da takoj odstranimo napake in {kodljive elemente. Racionalnost v smeri navgor je tisto, kar aktivira politi~no sfero. Ko Popperjev kriti~ni racionalizem dojamemo z nejustifikacionisti~ne perspektive, postane o~itno, da znatno olaj{a ne samo na{e dr`avljansko, ampak tudi znanstveno delovanje. Mislim, da je nejustifikacionisti~ni kriti~ni racionalizem v na{i civilizaciji ena najpomembnej{ih in osrednjih vrednot, ki so jih v preteklosti gojili na Zahodu. Prevod: Anka Furlan, Andrej Pinter Makoto Kogawara (1947) je profesor filozofije na univerzi Kagoshima, Japonska. V zadnjem ~asu je napisal dve knjigi o kriti~nem racionalizmu: Pustolov{~ina kritike argumentativnega uma (v japon{~ini 1993) in Karl Popper: Kriti~ni racionalizem (v japon{~ini 1997). Prevedel je tudi dve Popperjevi deli Open Society and its Enemies in In Search of a Better World in Bartleyjevega Wittgensteina. Trenutno se ukvarja s problemi racionalnosti in njegove tako imenovane ekolo{ke ni{e. LITERATURA: AGASSI, JOSEPH (1973): “Rationality and the Tu Quoque Argument”, Inquiry, 16. AGASSI, JOSEPH, IAN C. JARVIE in TOM SETTLE (1971): “The Grounds of Reason,” Philosophy, 46. AGASSI, JOSEPH, IAN C. JARVIE in TOM SETTLE (1974): “Towards a Theory of Openness to Criticism,” Philosophy of the Social Sciences, 4. BARTLEY, WILLIAM W. (1968): “Theories of Demarcation between Science and Metaphisics”, v: I. Lakatos in A. Musgrave (ur.). Problems in the Philosophy of Science. Amsterdam: North-Holland Publ. Co. BARTLEY, WILLIAM W. (1980): “On the Criticizability of Logic – A Reply to A. A. Derksen,” Philosophy of the Social Sciences, 10. BARTLEY, WILLIAM W. (1984): Retreat to Commitment. La Salle: Open Court. BARTLEY, WILLIAM W. (1987): “A Refutation of the Alleged Refutation of Comprehensively Critical Rationalism” v: G. Radnitzky in W. W. Bartley (ur.), Evolutionary Epistemology, Theory of Rationality and the Sociology of Knowledge. La Salle: Open Court. ODPRTA ZNANOST 149 Makoto Kogawara DESCARTES, RENE (1984): “Dedicatory letter to Sorbonne” v: Meditations on First Philosophy. Translated by John Cottingham, Robert Stoothof and Dugald Murdoch, vol 2. Cambridge: Cambridge University Press. HAUPTLI, BRUCE W. (1991) “A Dilemma for Bartley’s Pancritical Rationalism”, Philosophy of the Social Sciences, 21 (1). LIPPMANN, WALTER (1922): Public Opinion. New York: Harcourt, Brace and Company. MILLER, DAVID (1994): Critical Rationalism: A Restatment and Defence. La Salle: Open Court. POPPER, KARL RAIMUND (1948): “Utopia and Violence”, Hibert Journal, 46. POPPER, KARL RAIMUND (1950b): The Open Society and its Enemies. Volume II: The High Tide of Prophecy. Princeton: Princeton University Press. POPPER, KARL RAIMUND (1959): The Logic of Scientific Discovery. New York: Harper and Row. POPPER, KARL RAIMUND (1963): Conjectures and Refutations. New York: Harper and Row. POPPER, KARL RAIMUND (1966a): The Open Society and its Enemies. Volume I: The Spell of Plato. London: Routledge and Kegan Paul. POPPER, KARL RAIMUND (1966b): The Open Society and its Enemies. Volume II: The High Tide of Prophecy. London: Routledge and Kegan Paul. RADNITZKY, GERHARD IN W. W. BARTLEY (1987): Evolutionary Epistemology, Theory of Rationality and the Sociology of Knowledge. La Salle: Open Court. SECTUS EMPIRICUS. (1933): Outlines of Pyrrhonism. Translated by R. G. Bury. London: William Heinemann LTD. WATKINS, J. W. N. (1969): “Comprehensively Critical Rationalism,” Philosophy, 44. WATKINS, J. W. N. (1971): “CCR: A Refutation,” Philosophy, 46. WATKINS, J. W. N. (1987): “Comprehensively Critical Rationalism: A Retrospect” v: G. Radnitzky in W.W.Bartley (ur.): Evolutionary Epistemology, Theory of Rationality and the Sociology of Knowledge. La Salle: Open Court. 150 ODPRTA ZNANOST Franc Mali Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka Racionalni temelji znanstvenega napredka Popperjev kriti~ni racionalizem je v zgodovini teoretske misli v obravnavo spoznavnih problemov znanosti vnesel nedvomno nov spoznavni naboj in intelektualno sve`ino. ^etudi so bile teorije znanosti od za~etka novega veka praviloma zavezane paradigmi racionalnosti, se v~asih zdi, da je {ele kriti~ni racionalizem dokon~no afirmiral racionalne temelje znanstvenega napredka, saj je – re~eno nekoliko poenostavljeno – med kategorijama znanstvenega napredka in racionalnosti potegnil ena~aj. Za Popperja je namre~ pomenilo, da je “... konec napredka v znanosti tudi konec racionalne ~lovekove misli” (K. R. Popper, 1963, str. 215). Popper je s ciljem pojasniti in utemeljiti razvoj znanosti razvil celo vrsto metodolo{kih pravil, ki jih poznamo pod imeni “deduktivno-hipoteti~na falsifikacija”, “metoda preizkusa in zmote” itd. Teh metodolo{kih na~el, ki so nastala v prvi vrsti kot posledica njegove kritike induktivizma v metodologiji znanosti, ni nikoli obravnaval izolirano, parcialno in medsebojno nepovezano. Velja ravno obratno. Ne samo da jih je nadgradil in dodatno utemeljil z ob~o teorijo spoznanja, v svoji dolgi in izredno ustvarjalni znanstveni karieri jih je vsebinsko dopolnil in jim dal nekatere nove poudarke. Prav tako jih je uporabil pri oblikovanju svoje socialne in politi~ne filozofije libertalizma, s katero je {e dodatno zaslovel v svetu (glej ve~ o tem: F. Mali, 1995). ODPRTA ZNANOST 151 Franc Mali 1 Popperjev u~enec Hans Albert je mno`ico teoretskih modelov razvoja znanosti razdelil v dve temeljni skupini: v skupino racionalisti~nih in skupino neracionalisti~nih modelov. ^eprav zanj vsi racionalisti~ni modeli razvoja znanosti izhajajo iz logi~nih in empiri~nih predpostavk, jih dodatno deli – glede na stopnjo njihove samorefleksije – na kriti~ne in dogmatske racionalisti~ne modele razvoja znanosti (glej ve~: H. Albert, 1968). 2 V enem izmed tak{nih o~itkov se pojavlja ocena, da se Popper ni obotavljal izlu{~iti iz celotnega sistema Kantove transcendentalne filozofije obeh njegovih prvih kritik, namre~ kritike ~istega uma in kritike prakti~nega uma, ker sta mu pomenili glavni razsvetljenski impulz, na~rtno pa naj bi zanemaril Kantovo najva`nej{o kritiko, t. j. kritiko sodb, to pa zato, ker se tu uporabljena delitev empiri~nih pojmov, ki so potrebni za dojemanje zakonitosti v naravi, ni vklapljala v Popperjev objektivni realizem (glej ve~ o tem: E. Döring, 1996). Popper je ves svoj intelektualni napor usmeril k afirmaciji ideje racionalizma znanosti nasproti teorijam relativizma, skepticizma in iracionalizma, ki so mu predstavljale “... glavne filozofske bolezni sodobnosti” (K. R. Popper, 1992, str. 460). Na vrhovni piedestal svojega filozofskega “creda” je postavil na~elo zmotljivosti kateregakoli vedenja (spoznanja). V skladu s tak{no maksimo je zavrnil vse oblike dogmatizma, tudi tiste, ki so se progla{ale za racionalisti~no filozofijo.1 V ~em je pravzaprav intelektualna in moralna nadmo~ Popperjevega kriti~nega racionalizma? Menim, da predvsem v tem, da problema racionalnih in neracionalnih temeljev ~lovekovega mi{ljenja ni nikoli avtomatsko – lahko bi temu dejali tudi – manihejsko lo~eval. Zdi se, kot da je veliki dunajski filozof znanosti za svoj moto vzel znano Wittgensteinovo misel iz Tractatusa (jezikovni pozitivizem Wittgensteina je Popper sicer zavra~al), ki pravi, da je meja mojega jezika meja mojega sveta. Popper se je zavedal, da svet vedno opazujemo iz (delne) perspektive – v tem primeru racionalisti~ne – miselnega sistema, pa naj bo to jezik, teorija, sklop prepri~anj ali kaj drugega. V maniri najbolj{ega Sokratovega u~enca (Sokrat mu je bil filozofski vzornik) je zapisal, da njegov znanstveni racionalizem ni absoluten, temve~ meji tudi na neracionalne sestavine in je z njimi utemeljen. Zanj so predpostavke dogmatskega racionalizma – imenuje ga “nekriti~ni oziroma omnipotentni racionalizem” (K. R. Popper, 1995, str. 13) – iz ~isto logi~nih razlogov nevzdr`ne. ^e namre~ omenjeni racionalizem na eni strani zavra~a vsako predpostavko, ki ni podprta na temelju logi~nega argumenta oziroma izkustva, na drugi strani pozablja, da ravno tega tako ni mogo~e podpreti niti z argumentom niti z izkustvom. Iz ~esar torej logi~no sledi, da mora biti zavr`en najprej on sam. Gre za klasi~no protislovje, ki “... je analogno paradoksu la`nivca, t. j. izjavi, ki trdi svojo lastno napa~nost.” (K. R. Popper, 1995, str. 13). Da bi lahko bolj celovito pojasnili Popperjev kriti~ni racionalizem v znanosti, bi se seveda morali lotiti ob{irnej{e obravnave njegovega odnosa do velikih mislecev okcidentalne teoretske misli. ^etudi temu vpra{anju na tem mestu ne bomo namenili ve~je pozornosti, je vendarle treba re~i, da pogosti o~itki Popperju, da je zapadel v poenostavljeno in eklekcionisti~no obravnavo posameznih teoretikov, zlasti tistih, ki mu niso bili pov{e~i, niso vedno na mestu. Isto naj bi menda po~el s teoretiki, ki so mu bili vzor in spodbuda za intelektualno delo: kar mu je pri njih ustrezalo, naj bi hvalil, ostalo naj bi zavestno ignoriral.2 Menim, da so tak{ne ocene tendenciozne, in prav Popperjev odnos do Kantove filozofije, ki mu je bila po njegovih lastnih avtobiografskih navedbah eno najve~jih intelektualnih spodbud pri razvijanju epistemologije in socialne filozofije kriti~nega racionalizma, govori nasprotno. Delo “Odprta dru`ba in njeni 152 ODPRTA ZNANOST Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka sovra`niki” (K. R. Popper, 1992) je posvetil ravno omenjenemu velikanu nem{ke klasi~ne filozofije. Poleg tega se je obravnave aprioristi~nih re{itev problema indukcije pri Kantu3 lotil kriti~no in zavzeto prakti~no v vseh svojih delih, od “Logik der Forschung” (K. Popper, 1973a) naprej. ^etudi je Popper re{itev problema indukcije zastavil druga~e kot Kant, ni zato ni~ manj cenil njegovega prizadevanja za izhod iz Humovega psihologisti~nega in empiricisti~nega utemeljevanja principa indukcije (glej ve~ o tem: F. Mali, 1991). Za Popperja je Kant v tistem ~asu nastopal kot porok za ponovno vzpostavitev racionalnih osnov znanstvenega mi{ljenja. Hume je namre~ z nominalisti~no destrukcijo kategorije kavzalnosti podvrgel skepsi racionalne temelje takrat vodilne naravoslovne znanstvene paradigme. Kantov cilj po Popperju je bila re{itev ~love{kega uma pred humovskim iracionalizmom. Ta vidik Kantove filozofije je Popper {e posebej cenil, saj se je tudi sam ~util zavezanega, tako kot Kant, ki je iskal filozofske temelje racionalnosti pod “pritiskom” takratne newtonovske fizike, da s teorijo deduktiv-nega falsifikacionizma odgovori na izzive modernih naravoslovnih (fizikalnih) znanosti. Na to dimenzijo Popperjeve metateorije znanosti so opozorili {tevilni njegovi sodobniki. Imre Lakatos je na primer podal oceno, da je bilo s pojavom Einsteinove relativnostne teorije v za~etku dvajsetega stoletja omajano prepri~anje, da je znanstveno vedenje dokazno vedenje – dokazano bodisi z mo~jo intelekta (logike) bodisi z evidentnostjo ~util (empirije) – vendarle naj bi Popper s pravilnim doumetjem vseh implikacij propada do takrat najbolj potrjene teorije, Newtonove teorije, vzpostavil s hipoteti~no-deduktivnim falzifikacionizmom nov koncept racionalisti~nega izbora in zamenjave znanstvenih teorij (glej ve~: I. Lakatos, 1970). ^e bi se hoteli lotiti celovitej{e predstavitve vseh implikacij teorije kriti~nega racionalizma na intelektualno zgodovino dvajsetega stoletja, se seveda ne bi mogli izogniti obravnavi Popperjevega razmerja do njegovih teoretskih sodobnikov, ki ne samo da ni bilo precej zapleteno in ambivalentno, temve~ tudi od ~asa do ~asa precej polemi~eno. Ker to ni na{ cilj, naj zgolj ponovimo `e izre~eno oceno, da je Popperja ob njegovi `e kar pregovorni kriti~nosti do logi~no pozitivisti~nih teorij upravi~evanja znanosti v enaki meri (ali celo bolj) motil vdor relativizma in skepticizma v pojasnjevanje teoretskih modelov znanstvenega razvoja. ^eprav Popperju napredek v znanosti ne pomeni akumulacije opazovanj, kot to predpostavlja pozitivizem, temve~ stalno, kriti~no izbolj{evanje na{ih teorij, uvajanje relativizma v koncept znanstvene spremembe vidi v zanikanju ideala resnice (~etudi samo pribli`evanju resnici), ki temelji na dokazu (~im stro`jem preizkusu po poti spodbijanja znanstvenih hipotez). V tem pogledu mu seveda tudi Kuhnova teza, da ontolo{ko koleriranje 3 Popperja je vpra{anje problema indukcije zanimalo od vsega za~etka njegove znanstvene kariere. S tem vpra{anjem se je intenzivno ukvarjal `e leta 1923. Pri tem so, kot je zapisal v svoji avtobiografiji, to obdobje njegovega intelektualnega razvoja ozna~evale “posebne okoli{~ine” (K. Popper,1982; str. 69): ~eprav ga je ob vpra{anju indukcije isto~asno zanimalo tudi vpra{anje kriterija razmejevanja znanosti od psevdoznanosti, {e ni videl prave povezave med obema problemskima horizontoma. Minilo je nekaj let, da je opazil, da je med obema problemoma obstajala tesna zveza in da problem indukcije v bistvu nastaja iz napa~ne re{itve problema razmejevanja. ODPRTA ZNANOST 153 Franc Mali 4 Po Kuhnu presoja znanstvenih teorij skozi njihov dejanski zgodovinski razvoj v nobenem primeru ne vodi k zaklju~ku, da imamo tu opravka z modelom progresivnega razvoja na temelju pribli`evanja limita absolutne resnice. Kuhn pravi: “Tako je na primer mogo~e trditi, da je na najbolj fundamentalen na~in Einsteinova ob~a relativnostna teorija bolj podobna Aristotelovi kot pa Newtonovi fiziki” (T. S. Kuhn, 1970, str. 265). 5 Lo~evanje konteksta upravi~evanja in konteksta odkritja znanosti – ti ozna~bi sta se najprej pojavili v delu Reichenbacha “Experience and Prediction” (glej ve~ o tem: E.Öser, 1976) – je bilo uvedeno z namenom, da se kriterijem veljavnosti znanstvenega vedenja odka`e mesto epistemolo{ke relevance. znanstvenih teorij skozi zgodovino prav ni~ ne sledi shemi znanstvenega napredka4, pomeni obliko nesprejemljivega vdora relativizma v racionalisti~ni diskurz znanosti, in to kljub dejstvu, da Kuhnova teorija paradigmatskih sprememb ni v celoti ukinila funkcije internih znanstvenih kriterijev pri prehodu iz ene znanstvene paradigme v drugo. Res pa je, da Kuhn teh “dobrih razlogov” za izbiro paradigem, t. j. natan~nosti, pomembnosti, enostavnosti, uspe{nosti, ni nikoli normiral v apodikti~na pravila izbire (glej ve~: T. S. Kuhn, 1984). Vendar, ali ni tega v kritiki teorije logi~nega pozitivizma storil tudi Popper? Znanstveni napredek in racionalna rekonstrukcija v znanosti Popperjev kriti~ni racionalizem je bistveno ve~ pozornosti namenil metodologiji kot hevristiki. To je glede na njegovo lo~evanje t. i. konteksta upravi~evanja in t. i. konteksta odkritja znanstvenih teorij tudi razumljivo. (Obravnave vpra{anja, ali ni morda Popper iz `elje za ~im bolj nagla{enim poudarjanjem svoje razli~nosti v primerjavi z logi~nimi pozitivisti, ki izhajajo iz dosledne lo~itve obeh ravni, preve~ zanemaril pomen procesov nastajanja oziroma postavljanja hipotez, se po mojem mnenju na zelo zanimiv na~in loteva Andrej Pinter v prispevku, ki ga je ta avtor napisal za pri~ujo~o izdajo ^asopisa za kritiko znanosti.)5 Kot bomo videli v nadaljevanju na{ega razpravljanja, se Popperjeva teorija deduktivnega falsifikacionizma, ki je v duhu Kantove zastavitve vpra{anj “quid facti” in “quid juris” lo~ila oba konteksta, pri vpra{anju opredelitve empiri~ne baze v postopkih spodbijanja znanstvenih teorij (hipotez) ni povsem izognila specifi~nemu konvencionalizmu, s ~imer je – hote ali nehote – vnesla v obmo~je logi~no-metodolo{kih diskusij o kriterijih veljavnosti tudi hevristi~ne elemente; z dolo~enim premikom k obravnavi analitske figure re{itev – re{itev problema pa tudi nekatera na~ela objektivne hermenevtike. Vendar o tem nekoliko kasneje. Kljub lo~evanju konteksta odkritja in konteksta upravi~evanja Popperju funkcija znanstvene metodologije ni nikoli pomenila redukcije samo na postopke racionalne rekonstrukcije dose`enega znanstvenega spoznanja. Zanj mora metoda sama po sebi voditi k napredku znanstvenega spoznanja. Zato ga je bolj kot stati~no-strukturalni zanimal razvojno-dinami~ni aspekt znanosti, saj bi neupo{tevanje zadnjega znanost spremenilo v sistem praznih tavtologij. Znanstveno pojasnjevanje v sferi (empiri~nih) znanosti mora – ~e seveda `eli storiti kakr{enkoli spoznavni napredek – tudi v sferi izkustvenega preverjanja teoretskih premis storiti korak od znanega k neznanemu. Popper ob~e epistemolo{ke strukture kategorije znanstvene pojasnitve ne 154 ODPRTA ZNANOST Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka opredeljuje samo na osnovi kriterija logi~ne izpeljivosti eksplananduma iz eksplanansa, temve~ tudi kriterija od eksplananduma neodvisnega preizkusa eksplanansa.6 V zvezi s tem je signifikantna tale njegova trditev: “Eksplanans mora biti vsebinsko bogat. Vsebovati mora veliko {tevilo zaklju~kov, ki se dajo preizkusiti, in med njimi predvsem tistih, ki so povsem razli~ni od eksplananduma.” (K. R. Popper, 1973, str. 215). Ker je bil za Popperja eden najpomembnej{ih ciljev znanosti sistemati~na in metodi~na pojasnitev pojavov, je, tako kot {e nekateri drugi sodobni teoretiki znanosti (npr.: W. Stegmueller, 1973), zavra~al tezo, ki pravi, da zaradi mo~ne predmetne in metodolo{ke diferenciacije moderne znanosti nima pomena razvijati bolj splo{nih analitskih modelov kategorij pojasnitve v znanosti. Njegovo zgodnje ukvarjanje z vpra{anjem logi~ne strukture kavzalne (vzro~ne) pojasnitve (uporabil je enostavni primer iz fizike), ki je `e v “Logik der Forschung” (K. R. Popper, 1973a), je mogo~e {teti celo med za~etne oblike kasnej{ih, bolj sistemati~nih obravnav deduktivnih modelov pojasnjevanja v znanosti. Ali kot pravi Andrej Ule: “Hempel in Oppenheim sta svojo bolj razdelano teorijo deduktivne pojasnitve prevzela prav od Popperja” (A. Ule, 1984, str. 133). V lu~i na{e obravnave vpra{anja racionalnih temeljev znanstvenega napredka ne moremo mimo omembe Popperjeve kritike ad hoc pojasnitev. Te se po svoji logi~no-spoznavni strukturi ne uvr{~ajo v skupino najbolj enostavnih, v obmo~ju vsakdanje govorice raz{irjenih cirkularnih (tavtolo{kih) pojasnitev, zato pa je njihovo izpraznjenost oziroma neinventivnost v znanosti zaradi gradualnosti, ki jo izkazujejo in ki prikriva dejansko tavtolo{kost, toliko te`je razkrivati.7 Popperjevo pozivanje k preseganju ad hoc pojasnitev je seveda treba v prvi vrsti razumeti kot del njegovega metodolo{kega programa zavra~anja hipotez po poti deduktivne falsifikacije. Tu je – kar bomo sku{ali prikazati v nadaljevanju – za~asna resni~nost teoretskih premis (hipotez) dosegljiva {ele na temelju neodvisne preizkusljivosti iz teh premis izpeljanih singularnih empiri~nih trditev. S kak{nimi te`avami se je Popper soo~al pri vpra{anju neodvisne preizkusljivosti empiri~ne baze in kak{ne re{itve je v zvezi s tem ponudil, bomo ob{irneje spregovorili v nadaljevanju. Iz na{ih dosedanjih izvajanj pa je najbr` `e razvidno, da Popper za razliko od cele vrste njegovih znanstvenoteoretskih sodobnikov konteksta upravi~evanja znanosti ni reduciral na raven iskanja absolutno gotove logi~ne resnice, temve~ na metodo kriti~nega preizkusa za~asno potrjenih znanstvenih trditev. Kar seveda ni ni~ nenavadnega, saj se je zavedal, da vsakr{en poskus dokon~ne utemeljitve resni~nosti znanstvenih trditev vodi v znano Münchausnovo trilemo: (1) v neskon~ni 6 V deduktivnem modelu znanstvene pojasnitve tisto, kar pojasnjujemo (eksplanandum), logi~no izhaja iz konjunkcije razlogov (eksplanansa), t. j. ob~e premise (univerzalnega stavka) in za~etnega robnega pogoja (singularnega stavka). 7 Kljub v~asih precej sofisticiranim oblikam izpeljevanja svojih spoznavnoteoretskih zaklju~kov je imel Popper na drugi strani tudi precej{en smisel za kar najbolj nazorno prikazovanje svojih idej. V ta krog enostavnih eksemplarijev nedvomno sodi tale njegov prikaz ad hoc pojasnitve skozi anti~ni tip dialoga: “Kako to, da je morje danes tako valovito? – Zato, ker je Neptun danes zelo jezen. – S ~im utemeljuje{ svojo trditev, da je Neptun danes zelo jezen? – Kaj ne vidi{, da je morje danes zelo valovito? In ali ni vedno valovito, kadar je Neptun jezen?” (K. R. Popper, 1973, str. 214.) ODPRTA ZNANOST 155 Franc Mali 8 Za Popperja informativnost in verjetnost znanstvenih teorij nara{~ata v obratnem sorazmerju. V sestavku “Truth, Rationality, and the Growth of Scientific Knowledge”, ki je tudi v njegovem znanem delu “Conjectures and Refutations”, je povsem nedvoumno zapisal “...da kolikor progres vedenja pomeni, da postopamo s teorijami nara{~ajo~ega obsega, potem to hkrati tudi pomeni, da postopamo s teorijami upadajo~e verjetnosti (v smislu numeri~nih verjetnosti)” (K. R. Popper,1965, str. 218). regres, kolikor se predamo iskanju vedno novih utemeljitev, (2) v deduktivni circulus vitiosus, kolikor se v svojem utemeljevanju sklicujemo na trditve, ki so `e pred tem potrebovale utemeljitve, (3) v prenehanje postopka utemeljevanja, ki predpostavlja tudi suspenzijo na~ela utemeljevanja. Danes je o idealni shemi deduktivne pojasnitve, o ~emer nas pou~ujejo {tevilni teoretiki logike in matematike, te`ko govoriti celo v polju bolj formaliziranih znanosti, kot sta logika in matematika; kaj {ele v primerih, ko imamo opravka z empiri~nimi znanostmi, ki so zanimale kriti~ne racionaliste. Dokazni postopki v okviru logi~nih rekonstrukcij empiri~nih znanosti niso strukturalno identi~ni z matemati~nimi dokaznimi postopki. To bi bili le v primeru predlo`itve deduktivno-aksiomatskih formalnih sistemov. Tak{en tip formalizacije (zadovolji temeljni kriterij dokazne teorije o neprotislovnosti sistema) je mo`no uporabiti samo za redke znanosti: na primer v okviru aksiomatizacije geometrije in aritmetike. Pa {e tu naj bi, kar so pokazala Gödlova preu~evanja o formalni neizvedljivosti trditev v sistemih, kot je bil Whiteheadov in Russllov Principia Mathematica, nastopile te`ave. S kriterijem neprotislovnosti je namre~ nelo~ljivo povezan kriterij popolnosti oziroma zaklju~enosti sistema, iz katerega te trditve izhajajo. Gödel je na relativno enostavnih problemih iz teorije naravnih {tevil dokazoval, da v matematiki ta ideal ni dosegljiv, saj se celo v teoriji naravnih {tevil nahajajo od osnovnih aksiomov neodvisno izvedeni zaklju~ki. Naj sklenemo ta del na{e razprave s tole ugotovitvijo, ki sicer ne bo povedala ni~ novega, zato pa se v okviru obi~ajnih znanstveno teoretskih diskusij vse preve~krat zanemarja: Popper kot eden vodilnih teoretikov znanosti dvajsetega stoletja je dokon~no presegel stati~ni in formalnologi~ni na~in obravnave znanosti. Ta mu je bil prav tako tuj kot vsakdanji trivialni odgovori na temeljna vpra{anja znanstvenega spoznanja. Zanimal ga je ustvarjalni naboj znanosti, saj zanj smisel znanstvene dejavnosti ni v tem, da se zgubljamo v vsakdanjih trivialnih resnicah, temve~ da se dokopljemo do ~imbolj informativnih, vsebinsko bogatih trditev oziroma teorij.8 Plediral je za kreativnost v znanosti v smislu drznih anticipacij, ki pa morajo biti kljub temu podvr`ene ~imbolj strogim in natan~nim pravilom preizkusa. Gre mu seveda – po poti deduktivno-hipoteti~nega deduktivizma – za preizkus ne kakr{nihkoli, temve~ izkustvenih (empiri~nih) znanstvenih teorij. Empiri~na baza znanosti in kontekstualno (problemsko) vedenje Formalna zgradba teorije je bila za Popperja samo nujni, ne pa zadostni pogoj izkustvene znanosti. Zato je v okviru svoje izdelave metodolo{kih na~el progresivnega znanstvenega 156 ODPRTA ZNANOST Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka napredka namenil posebno te`o vpra{anju, ki je sicer vseskozi predmet obse`nih in predvsem kontroverznih spoznavno-teoretskih in metodolo{kih diskusij: kako ustrezno povezati kompleksno in abstraktno zgradbo teorij z njeno izkustveno (empiri~no) osnovo? Ker je ob~a metodolo{ka shema deduktivno-hipoteti~ne falsifikacije enega najbolj slavnih teoretkov znanosti dvajsetega stoletja vsaj do neke mere poznana tudi v {ir{ih krogih znanstvene javnosti pri nas, poleg tega pa sem o njej pisal `e ob nekaterih drugih prilo`nostih (F. Mali, 1986), je na tem mestu nima smisla ponovno predstavljati v vseh njenih detajlih. V okviru na{e obravnave nas zanima samo vpra{anje empiri~ne baze v metodi deduktivno-hipoteti~ne falsifikacije. S tem na prvi pogled manj pomembnim vpra{anjem se je Popper v bistvu ukvarjal ves ~as svoje intelektualne dejavnosti, {e posebej na za~etku tridesetih let, ko je snoval svoje delo “Die beiden Grundproblemen der Erkenntnistheorie” in ko se je dokon~no odvrnil od psihologije vedenja, pod vplivom katere je bil v ~asu svojega delovanja na dunajskem Pedago{kem in{titutu.9 Popperja je njegovo iskanje re{itev v zvezi s singularnimi bazi~nimi stavki, ki nastopajo v funkciji izkustvenega preizkusa teoretskih predpostavk, vodilo vedno bolj v smeri brisanja meja med analiti~no in hevristi~no funkcijo empirije. Predvsem pa so njegova izvajanja v zvezi s t. i. empiri~no bazo v vseh osnovnih potezah `e napovedovala, da bo pomemben predmet njegovega intelektualnega zanimanja prav gotovo postala spoznavno evolucionisti~na analitska figura problema in re{itve problema. Kar se je tudi dejansko dogodilo. V Popperjevem konceptu empiri~ne baze, ki mu avtor poseben razdelek namenja tudi v delu “Logik der Forschung”, v ospredje stopa dejavnik konvencionalno sprejete metodolo{ke odlo~itve. Na ta na~in se je dunajski filozof znanosti {e bolj oddaljil od stati~nih, formalisti~nih in tavtolo{kih obravnav sistema znanosti, ne da bi kakorkoli zapadel pod vpliv senzualisti~nih empiricisti~nih re{itev, ki so v duhu tradicionalnih epistemolo{kih teorij kriterij veljavnosti (znanstvene) misli v glavnem zasledovale znotraj kategorije ~utne percepcije. Pri tem jih pravila pridobivanja objektivnega, konsenzualno – ~e ho~ete tudi dru`beno – posredovanega vedenja niso prav ni~ zanimala. Vendar na drugi strani Popper prav tako ni, kljub nekaterim konvencionalisti~nim prijemom, postal ideolog poljubnega, povsem samovoljnega sprejemanja (znanstvenih) odlo~itev. Zanj je namre~ ena izmed zna~ilnosti empiri~ne metode, da konvencije oziroma odlo~itve ne dolo~ajo neposredno na{ega sprejemanja univerzalnih trditev, temve~ v igro vstopajo {ele ob sprejemanju singularnih trditev – to je bazi~nih stavkov. ^etudi je Popper metodo deduktivno-hipoteti~ne falsifikacije 9 K. R. Popper je na pobudo Herberta Feigla in Viktorja Krafta v letih 1931–33 napisal obse`no delo, ki ga je naslovil “Die beiden Grundproblemen der Erkenntnistheorie”. Naletel pa je na te`ave v zvezi z izdajo njegovega dela. [ele na intervencijo Schlicka, sicer znanega ~lana dunajske filozofske {ole, je bila zalo`ba Springer pripravljena objaviti njegovo delo, vendar samo pod pogojem, da ga skraj{a in delno popravi. Avtorju ni preostalo drugega, kot da se ponovno loti dela. Njegovo redigiranje rokopisa se je dejansko spremenilo v pisanje nove in bistveno skraj{ane knjige, ki jo je potem kon~no izdal leta 1934 pod naslovom “Logik der Forschung”. @e s tem delom je Popper dosegel svetovno slavo. Prvotna verzija rokopisa, ki je nosila naslov “Die beiden Grundprobleme der Erkenntnistheorie” je v knji`ni izdaji iz{la {ele konec sedemdesetih let. ODPRTA ZNANOST 157 Franc Mali formuliral na soo~anju teorije in izkustva, empirija sama po sebi, neodvisno od konteksta (bolje: kontekstualnega vedenja) ne prevzame vloge vrhovne instance v postopkih zavra~anja in izbire znanstvenih teorij. Tega Popper ni mogel storiti, ~e se je `elel izogniti o~itkom, da {e naprej stopa po poteh logi~nih in empiri~nih pozitivistov. Ker je od vsega za~etka svojega ukvarjanja z vpra{anji teorije znanosti svoj pristop hotel jasno predo~iti kot nekaj razli~nega od empiricizma in pozitivizma, je zavrnil morebitno strategijo medsebojnega izklju~evanja teorije in empirije v postopkih izbora znanstvenih teorij in na tem temelje~ega znanstvenega napredka. Zanj sta bili racionalni – in tega se v lu~i v~asih vse preve~ povr{nega poznavanja ob~e sheme deduktivne falsifikacije premalo zavedamo – tako strategija falsifikacije (spodbijanje teorije na temelju empirije) kot strategija ekshavziacije (spodbijanje empirije na temelju teorije). Po njegovem prepri~anju je ravno “... znanost v teku svoje dolge in uspe{ne zgodovine, slede~ nedogmatski situacijski logiki in v nasprotju s fundamentalisti~no doktrino, prakticirala obe strategiji” (K. R. Popper, 1973a, str. 73). [e zlasti v lu~i zgoraj citirane Popperjeve misli se zato zdijo o~itki, kot na primer ta, da hipoteti~no-deduktivna falsifikacija ne more nikoli vzpostaviti resni~nega dinami~nega sou~inkovanja teorije in empirije, ker je zadnja vedno v funkciji preizkusa prve, s ~imer se njun odnos ~ez vsako mero poenostavlja (J. R. Ackermann, 1985), precej iz trte izviti. Ne uvidijo, da Popperjeva metoda deduktivne falsifikacije v postopkih potrjevanja (Bewärung) znanstvenih teorij na temelju empiri~ne baze (“krucialnih eksperimentov”) nujno prestopi z nivoja zmotljivosti na nivo falsifikabilnosti. Tu moramo poleg formalnih (logi~nih) kriterijev pri opredeljevanju bazi~nih (singularnih) stavkov zadovoljiti {e t. i. materialne pogoje, kar pomeni, da morajo biti bazi~ni stavki intersubjektivno preizkusljivi na temelju “observacije”, ki pa je v duktusu Popperjevih filozofemov vzeta kot kategorija, osvobojena vsakega ~utnega in psiholo{kega zaznavanja oziroma do`ivljanja na osnovi evidentnosti (K. R. Popper, 1973a, str. 68). Ker torej Popper ni bil pripravljen sprejeti sicer udobne, vendar epistemolo{ko povsem irelevantne in poenostavljene re{itve, namre~ da bi t. i. dejstvenim stavkom v obmo~ju empiri~ne baze pripisal neposredni “fundamentum in re”, moral pa se je hkrati izogniti nevarnosti, da ne zapade v regresus ad infinitum, saj “... je vsak bazi~ni stavek mogo~e preizkusiti nanovo na temelju deduktivne izpeljave drugih bazi~nih stavkov, pri ~emer se lahko v danih okoli{~inah uporabijo znova iste ali druge teorije” (K. R. Popper, 1973a, str. 69), je predlagal, naj se “resni~nost” bazi~nega stavka ne neki to~ki na temelju konvencionalno sprejete odlo~itve kon~no prizna. Na tej 158 ODPRTA ZNANOST Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka diskontinuitetni to~ki lahko bazi~ni stavki zaradi njega, kot se je sam tako nekje izrazil, postanejo celo dogme. Povedano z drugimi in bolj preprostimi besedami, tudi pri Popperju empiri~na dejstva v znanstvenem spoznanju v kon~ni konsekvenci fungirajo kot neke temeljne konvencije skupnosti znanstvenikov. Vsak preizkus neke teorije, ne glede na to, ali vodi k njeni potrditvi ali zavra~anju, se mora ustaviti pri katerihkoli empiri~nih dejstvih, ki so kot tak{na pripoznana. Dejavnik prakti~ne odlo~itve v metodologiji znanstvenega spoznanja ne nastopa kot posledica nujnih logi~nih pravil sklepanja (algoritmizirane dokazne resnice), temve~ kot posledica ocene konkretnih problemskih situacij, v katerih so raziskovalci. Tu ne gre torej niti za prisilo logike niti za kazuistiko, kajti “... sklep v bazi~nem stavku je reguliran; predvsem v tem, da medsebojno logi~no ne izoliramo posameznih bazi~nih stavkov, temve~ da preizku{amo neko teorijo in ob tej prilo`nosti postavljamo sistemati~na vpra{anja, na katera potem odgovarjamo preko pripoznanja bazi~nih stavkov” (K. R. Popper, 1973a, str. 71). Na temelju zgoraj navedenega citata bi bilo mogo~e sklepati, da je konvencionalna odlo~itev glede sprejetja bazi~nega stavka vsaj delno pogojena s {ir{im problemskim horizontom (bolje kontekstualnim vedenjem), v okviru katerega ta – vedno na temelju teoretskega premisleka – na~rtovana metodolo{ka dejavnost poteka. V tem smislu je izvedba eksperimenta – teorija (naravoslovnega) znanstvenega eksperimenta slu`i deduktivnemu falsifikacionizmu kot vzor~ni primer – vedno `e odvisna od teoretskega premisleka. “Teoretska refleksija obvladuje eksperimentalno delo od njegove za~etne zasnove do kon~ne izvedbe” (K. R. Popper, 1973, str. 72). Konvencionalna odlo~itev o sprejemanju ali zavra~anju bazi~nih trditev se torej dosega preko uporabe neke teorije. Po drugi strani pa je izbor neke teorije prakti~no dejanje. Tak{en svojevrsten refleksivni krog teorija – bazi~ni stavki je teorija deduktivnega falsifikacionizma sku{ala dokazovati tudi po analogiji z izrekanjem razsodb porotnikov v sodnem procesu. “Enako kot si v primeru porotnih sodi{~ ne moremo zamisliti uporabe teorije brez vnaprej{njega soglasja in soglasje glede razsodbe `e predpostavlja uporabo ob~ih zakonskih dolo~b, je tudi pri bazi~nih stavkih; njihova konvencija je `e uporaba in ta {ele omogo~a nadaljnje uporabe teoretskega sistema.” (K. R. Popper, 1973, str. 75) Na temelju vsega povedanega bi bilo tudi v tem delu na{e razprave mogo~e narediti splo{ni zaklju~ek, ki se glasi: ker v deduktivnem falsifikacionizmu objektivnost bazi~nih empiri~nih trditev ni nekaj samo po sebi razumljivega, temve~ izra`a njihovo intersubjektivno preverljivost in ponovljivost, empiri~na dejstva v znanstvenem spoznanju v kon~ni konsekvenci fungirajo kot neke ODPRTA ZNANOST 159 Franc Mali temeljne konvencije skupnosti znanstvenikov. Vsak preizkus neke teorije, ne glede na to, ali vodi k njeni potrditvi ali zavra~anju, se mora ustaviti pri katerih koli empiri~nih dejstvih, ki so kot tak{na pripoznana v okviru znanstvene skupnosti. Tudi v okviru teh specifi~nih epistemolo{kih re{itev, ki jih je Popper ponudil strokovni javnosti, se je pokazalo, da je logika zanj nujni, ne pa zadostni pogoj spoznavnega napredka znanosti. To tudi ni empirija sama po sebi, kakor so sku{ali dokazovati empiricizmi razli~nih provenienc. V zvezi s tem je dovolj zgovorna `e parabola, ki jo je Popper uporabil na ve~ mestih v “Logik der Forschung”: empiri~ni temelj znanosti sloni na mo~virnatih in ne na skalnatih tleh. Za Popperja je napredek v znanosti njena zmo`nost, da si zastavlja in re{uje dejanske probleme. Svoje metodologije sicer ni razumel v naturalisti~nem pomenu, saj mu ni {lo zgolj za opisovanje dejanskih (nobena znanstvena metodologija ne more biti samo deskripcija), temve~ tudi predpisovanje mo`nih znanstvenih postopkov. Ni mu {lo torej za to, da se metodi `e v naprej (a priori) dolo~i veljavnost. Razume jo samo kot eno izmed sredstev znanosti na poti njenega nikdar dokon~anega (teoretskega) re{evanja prakti~nih problemov. Znanstveni napredek in objektivno re{evanje problemov Kvaliteto Popperjevih metodolo{kih na~el oziroma teorije kriti~nega racionalizma v celoti vidijo {tevilni avtorji v tem, da ne nastopa v smislu kategori~nega imperativa, temve~ prej kot “.... neke vrste tehnologija v postopkih kognitivnega re{evanja problemov” (H. Albert, 1978, str. 46). K upravi~enosti tak{nih ocen navaja tudi dejstvo, da je Popper z raz{iritvijo svojega zanimanja za spoznavnoteoretski evolucionizem, ki ga je nadgradil z idejo t. i. tretjega sveta (lahko bi dejali tudi obratno: da je idejo tretjega sveta nadgradil s spoznavnoteoretskim evolucionizmom), deloma omilil konsekvence striktnega falsifikacionisti~nega programa. ^etudi se tu Popper morda ni toliko ukvarjal z “metodologijo” v strogem pomenu besede, saj ga bolj zanima ob~a spoznavna teorija, je ravno s formulacijo ideje tretjega, t. j. objektivnega sveta, ki je svet raziskovanja znanstvenih problemov, kriti~nih argumentativnih znanstvenih postopkov in v okviru katerega mora biti izklju~ena misel na subjektivno, na pregnanten na~in izrazil osnovno intenco svojega racionalisti~nega diskurza. Ta se izra`a v njegovem prizadevanju, da racionalne temelje znanstvenega vedenja poi{~e v zmo`nosti njenega spoznavnega napredka. Popper s premikom k spoznavnemu evolucionizmu seveda ni v ni~emer zmanj{al pomena metodi~ne kritike v postopkih izbora 160 Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka znanstvenih teorij, saj kritika ostaja “temeljna regulativna ideja vsakega racionalnega vedenja” (H. J. Aretz, 1990, str. 49). Tudi v okviru bolj splo{nega koncepta kognicije predpostavka kriti~nosti in metode preizkusa in zmote ni ukinjena. Bilo pa bi tudi napa~no sklepati, da je Popper {ele v kasnej{ih obdobjih svojega intelektualnega ukvarjanja izpostavil povezanost teorij z re{evanji problemov. @e bolj povr{nim poznavalcem metode deduktivnega falsifikacionizma je najbr` poznano, da je avtor `e na uvodnih straneh “Logik der Forschung” zapisal, da se znanost zanj ne za~enja – kot so to predpostavljali induktivisti – z opazovanji, temve~ s problemi, ki se sku{ajo re{iti na osnovi konstrukcije teorij. Problemi se za Popperja pojavljajo kot referen~ni okvir za uvajanje, ocenjevanje in modifikacijo teorij. Izhodi{~na to~ka v analiti~ni shemi evolucionisti~nega spoznavnega modela je dani problem (P1), za katerega re{itev se oblikujejo hipoteze. Tako pridobljene hipoteze oziroma za~asne teorije (ZT) so potem izpostavljene kriti~ni presoji, kar vodi k odkrivanju in odpravljanju napak. S tem pa izvirni problem {e ni dokon~no re{en. Celo najbolj{e re{itve zelo kmalu spodbujajo nove te`ave oziroma probleme. Glede na to je v transformacijskem ciklusu kot rezultat odprave napak (ON) bolj primerno predpostaviti spremenjen problem (P2), ki znova nastopa kot izhodi{~e za nov postopek njegovega re{evanja. Spoznavni napredek tako poteka preko napredujo~e verige ciklusov tipa: P1 – ZT – ON – P2. Re{evanje problemov dobi v tej shemi zna~aj vedno znova ponavljajo~ega se procesa. Za Popperja shema P1 – ZT – ON – P2 ponazarja naravni izbor hipotez v smislu darwinisti~ne evolucijske teorije: na{e (znanstveno) vedenje v vsaki ~asovni to~ki sestoji iz tistih hipotez, ki so v konkuren~nem boju izkazale najve~jo zmo`nost pre`ivetja. Ne glede na tak{no spajanje spoznavne teorije z darwinizmom se moramo vseskozi zavedati, da ta model ni ni~ drugega kot preprost opis metode spodbijanja znanstvenih hipotez na temelju kriti~nega preizkusa v lu~i ideje (objektivne) resnice. Popperju ni {lo za poenostavljene biologisti~ne, kaj {ele darwinisti~ne interpretacije sveta, ki jih sicer lahko zasledimo pri nekaterih filozofih, temve~ mu je {lo bolj za to, da po poti analogij poka`e, kako so naravni procesi tvorjenja in obna{anja organizmov “biolo{ki predhodniki” procesov “preizkusa in zmote” teorij. S tem pristavkom, da {ele deskriptivna in argumentativna funkcija (teoretskega) jezika, prav tako pa tudi njena dru`bena institucionalizacija in diferenciacija, prekinja neposredno zvezo med kategorijo resnice (napa~nosti) in zmo`nostjo pre`ivetja (odmretja), kajti kot pravi Popper, “... kriti~na oziroma racionalna metoda naj bi obstajala v tem, da naj izumrtju ne bi prepu{~ali nas samih, temve~ na{e hipoteze” (K. R. Popper, 1973, str. 258). Kljub navidezni podobnosti z dialektiko je Popper eksplicitno zavrnil mo`nost, da bi se njegov model evolucionisti~ne 161 Franc Mali spoznavne teorije uvr{~al v bli`ino ob~e dialekti~ne metode. Za Popperja so dialekti~ne kategorije in iz njih izhajajo~e metafore v najbolj{em primeru oblika odve~nega zapletanja jasno formuliranih logi~nih in filozofskih problemov. Popper je imel najve~ pripomb na dialekti~no kategorijo protislovja. Medtem ko dialektiki trdijo, da so protislovja hevristi~no plodna in prispevajo k napredku miselnega in realnega sveta, je Popper trdil, da gre pri protislovju zgolj za logi~no relacijo (= odnos) med trditvami teoretskega ali empiri~nega zna~aja, ki nas mora kar se da hitro pripeljati nazaj k iskanju neprotislovnih re{itev. Protislovja niso gonilo napredka. Velja obratno. Miselni napredek obstaja zato, ker ne trpimo nikakr{nih logi~nih protislovij. V tipi~ni maniri klasi~nega binarnega logika je Popper zato brez pomislekov zavrnil mo`nost, da tudi dialekti~ni kategoriji protislovja pripi{e spoznavno vrednost. Kot pravi sam v spisu “Was ist Dialektik?”, bi sprejetje kategorije dialekti~nega protislovja pomenilo konec znanosti: “Pomenilo bi popoln razkroj znanstvenega spoznavanja; to je mogo~e podkrepiti z dokazom, ki pravi, da kolikor dopu{~amo obstoj dveh kontradiktornih izjav, potem moramo dopustiti obstoj vsake poljubne izjave – kajti iz para kontradiktornih izjav lahko logi~no veljavno izpeljujemo vsako poljubno izjavo” (K. R. Popper, 1971, str. 267). Ker zveza med kontradiktornostjo in poljubnostjo trditev ni vedno takoj razvidna, je Popper njeno kritiko v `e omenjenem spisu podal tudi v formalnologi~nem jeziku. ^eprav nas njegove logi~ne izpeljave niti toliko ne zanimajo, vseeno ne moremo, – na manj formalnologi~ni in bolj splo{ni spoznavnoteoretski ravni, tudi ob morebitnih ponovnih kritikah, da ne razumemo Popperjevega u~enja o kontekstu odkritja in konteksta upravi~evanja znanstvenih teorij (ve~ o tem glej v prispevku Andreja Pinterja v tej {tevilki ^asopisa za kritiko znanosti) – mimo ugotovitve, da se tudi Popper v okviru izgrajevanja lastnega spoznavnoteoretskega sistema, ki sloni na kriti~nem argumentativnem (naravnem) jeziku, ni povsem izognil vseh protislovij. Kako sicer razumeti `e samo dejstvo, da je svoj angle{ki prevod knjige “Logik der Forschung”, ki ga je pribli`no trideset let po prvi nem{ki izdaji sam pripravil, naslovil “The Logic of Scientific Discovery”? Logika znanstvenega odkritja je v duktusu teorije kriti~nega racionalizma `e v naprej in sama po sebi protislovje, saj se odkritje neke teorije naj ne bi deduciralo iz logi~nih principov, temve~ naj bi nastalo zunaj polja racionalnega, preden bi bilo podvr`eno ~imbolj strogemu preizkusu in spodbijanju. Ali se v tem ambivalentnem odnosu med logiko in odkritjem ne ka`ejo vsaj rahle sledi protislovij? Odgovor na to vpra{anje bi zahteval najbr` ob{irnej{o samostojno analizo, ki se je na tem mestu ne bomo lotili. Vseeno se mi zdi potrebno poudariti, da so ekskomunikacije 162 Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka Popperjevega kriti~nega racionalizma pri nekaterih neohegeljanskih dialektikih, ki so jih spodbudila ravno ta Popperjeva kriti~na izvajanja, pretirane, predvsem pa so vse preve~ ideolo{ko obarvane. @e kar denunciantske napade na Popperja, ~e{ da gre pri kriti~nem racionalizmu za pozitivisti~ni anti-intelektualizem, dogmatski scientizem, restriktivni empiricizem, afirmiranje obstoje~ega dru`benega reda, kapitulacijo pred centri politi~ne mo~i itd., so si zlasti privo{~ili nekateri avtorji v okviru t. i. “Positivisumsstreit” v Nem~iji v {estdesetih letih. V oktobru leta 1961 je v Tübingenu potekalo sre~anje nem{kega sociolo{kega dru{tva s temo “Logika socialnih znanosti”. Otvoritveni referat je imel Popper, njegov koreferent je bil Theodor W. Adorno. Dialektik Adorno je v glavnem do te mere pritrjeval izvajanjem kriti~nega racionalista, da je R. Dahrendorf celo izrekel oceno, da je med glavnim referentom in njegovim koreferentom umanjkala vsaka polemi~nost (glej ve~ o tem: M. Geiger, 1994). Nedvomno so tudi tak{ne pripombe spodbudile Adorna, da je, ob Jürgenu Habermasu, postal v naslednjih nekaj letih glavni iniciator polemi~nih napadov na poperjanski filozofski “pozitivizem”. Popper se teh polemik, ki so v glavnem potekale na straneh revije “Kölner Zeitschrift für Soziologie und Sozialphilosophie”, ni udele`eval. Nasploh se ni `elel videti v vlogi “papirnatega tigra”, zoper katerega so se po nepotrebnem zaletavali neohegeljanski dialektiki. ^emu bi sploh pojasnjeval, da ni pozitivisti~ni empiricist, ko pa je bil `e v svojih {tudijskih letih, ko je bil v najtesnej{em (osebnem) stiku z vsemi pomembnimi avtorji dunajske {ole, njegov dosledni kritik? Zato pa ga je toliko bolj presenetila izdaja knjige “Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie” v letu 1969. Urednik zbranih tekstov je bil Adorno, ki je tudi sam prispeval kar dva skrajno agresivna napada na teorijo kriti~nega racionalizma (T. W. Adorno, u. a., 1970). Nasploh se zdi, da srditost in posplo{enost napadov nanj ni niti v najmanj{em sorazmerju s tem, kar se je sam namenil povedati o dialektiki. Navsezadnje njegova intelektualna “obsesija” ni bila kritika dialekti~ne metode, temve~ kritika logi~nega in empiri~nega pozitivizma. Bistvo njegove kritike dialektike zadeva namre~ v glavnem ideologijo diamata, ki je dialektiko mi{ljenja “ontologizirala” in naredila iz nje dogmo. V lu~i te splo{ne kritike vseh oblik dogmatskega mi{ljenja, {e posebej pa diamata, je zato Popper plediral za nepretenciozno terminologijo svoje metode preizkusa in zmote. Ni mu {lo za izdelavo tak{nega spoznavnoteoretskega modela, ki bi vodil k dokon~ni in brezprizivni resnici v znanosti. Zanj tak{na metoda v tem eshatolo{kem pomenu ni mogla obstajati. Kljub vsemu seveda ni mogo~e zanikati, da tudi v okviru metode preizkusa in zmote diference problem – re{itev problema 163 Franc Mali 10 ^e sku{amo ta epistemolo{ki “premik” pojasnjevati {ir{e, v smislu lo~itve kategorije razumevanja in pojasnitve, pri ~emer je prva {ir{a od druge, saj gre pri njej tudi za to, da najde smisel oziroma pomen tega, kar sku{a razumeti, pa to za nas ne pomeni, da tudi kategorija pojasnitve ne vsebuje `e v svoji rudimentarni obliki elementov hermenevtike (glej ve~ o tem: A. Ule, 1992). ni mogo~e imeti za ni~ drugega kot za vrsto reformulacije (preoblikovanja) paradoksa samega pojma problema. @e v anti~ni misli je obstajalo zavedanje, da je paradoks v samem pojmu problema. V zvezi s tem sta si `e Platon in Menon zastavljala vpra{anje, kako se lahko nekaj ve, kar se ne ve. Kako do spoznanja (uvidenja) nekega problema sploh pridemo? Platon je ta paradoks oziroma problem problema sku{al razre{evati z diferenco ~asa. Posegel je nazaj k ponovnemu spominjanju: `e prej smo nekaj videli, kar i{~emo. Zdi se, da so te osnovne konture reformulacije paradoksa problema, ki jih zasledimo pri anti~nih mislecih, navzo~e tudi v novodobnih stilih metodolo{kega mi{ljenja, ki operirarjo z diferenco implicitnega in eksplicitnega vedenja, z diferenco slabo in dobro definiranih problemov itd. Gre torej za paradoks, ki se ga lahko lotimo samo z razlikovanjem problema in re{itve problema. Pri tej verziji je treba upo{tevati dvoje: da problem problema implicira samega sebe, da gre kon~no vedno za poskus (raz)re{itve v naprej nerazre{ljivega problema in da razlikovanje, ki se postavi na mesto paradoksa, vedno implicira vpra{anje: kje kdo deluje in kaj je s tem dose`eno? To isto velja tudi za spoznavno evolucionisti~ne sheme diference problema in re{itve problema. Ta naj bi po nekaterih ocenah v teoriji znanosti dokon~no odprla mo`nost vzajemnega povezovanja “... funkcionalnega na~ina opazovanja biologije in hermenevti~ne interpretacije tekstov in delovanj” (W. L. Schneider, 1991, str. 12). Dejali smo `e, da je Popperja v okviru njegovega evolucionisti~nega spoznavnega modela bolj zanimala geneza problemov in pa re{evanje oziroma razumevanje problemov.10 S tem so ga na neki na~in bolj zanimali dose`ki teorij, ki so odpirali pot re{evanju teh problemov, kot pogoji in predpostavke spodbijanja teh teorij. Popperjeva metoda rekonstrukcije logi~nih situacij v okviru njegovega u~enja “tretjega sveta” je samo {e bolj izostrila ne-subjektnost soodvisnosti problema in re{itve problema. Ne da bi se podali v ob{irnej{o predstavitev koncepta “situacijske logike oziroma situacijske analize” (K. R. Popper, 1973, str. 191), ki jo je avtor uporabil tudi v okviru opisovanja problemov, ki so predmet analize njegovih dru`boslovnih razprav – npr.: v petem poglavju “Odprte dru`be” (K. R. Popper, 1992) oziroma enaintridesetem razdelku “Bede historicizma” (K. R. Popper, 1957a) – je v zvezi s tem Popperjevim izvajanjem treba ugotoviti, da mu gre za rekonstrukcijo objektivne strukture problemske situacije, neodvisno od posameznega subjekta spoznanja oziroma posameznega akterja delovanja. Na temelju te metode je podana idealizirana rekonstrukcija problemske situacije, znotraj katere so subjekti spoznanja oziroma delovanja. Popper je v zvezi s tem zapisal: “Cilj situacijske analize oziroma 164 Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka logike naj bi bil vzpostaviti diferenco med situacijo, kot jo je videl akter, in situacijo, tak{no kot je bila (obedve sta seveda domnevi)” (K. R. Popper, 1973, str. 179). Bistvo te metode je predpostavka, da se kakr{nokoli delovanje (spoznanje) posameznih akterjev, torej tudi tisto, ki se v retrospektivi izka`e za napa~no, lahko razume kot racionalna reakcija na dano problemsko situacijo.11 Ta predpostavka v okviru situacijske logike oziroma analize (Popper daje prednost drugi ozna~bi, saj naj bi prva, namre~ logika, vse preve~ aludirala na deterministi~ne teorije ~lovekovega delovanja) nima toliko statusa falsifikabilne spoznavno-teoretske predpostavke, temve~ nastopa bolj v vlogi regulativnega na~ela, s pomo~jo katerega pridemo do objektivnega razumevanja dejanske problemske situacije. Popper je tak{en objektivisti~no hermenevti~ni (nesubjektivisti~na rekonstrukcija pomena celotne problemske situacije) zna~aj omenjene predpostavke dodatno pod~rtal s trditvijo, da gre v tej analizi za “... uporabo principa racionalnosti” (K. R. Popper, 1973, str. 199). Zanj princip racionalnosti, kar je pojasnil v manj znanem spisu “Das Rationalitaetprinzip”, nima ni~esar skupnega s predpostavko, da so ljudje vedno racionalni v tem smislu, da vedno zavzamejo racionalno dr`o. “Gre za minimalnej{i princip (ker ne predpostavlja ni~esar ve~ kot samo to, da na{a delovanja ustrezajo na{im problemskim situacijam, kot jih vidimo); restituira vse, ali skoraj vse na{e eksplanativne situacijske modele, in ~etudi ga nimamo vedno za resni~nega, so razlogi, da ga opazujemo kot dober pribli`ek resni~nosti. ^e ga uporabimo na tak na~in, v precej{nji meri zmanj{amo poljubnost na{ih eksplanativnih modelov; poljubnost, ki postane resni~no muhasta, ~e se ne dr`imo omenjenega principa.” (K. R. Popper, 1995a, str. 359) Iz zgornjega citata je razvidno, da gre pri principu racionalnosti samo za hipoteti~no (re)konstrukcijo problemske situacije, ki pa vedno predhodijo posamezne teoretske perspektive opazovanja, ki se tudi same bolj ali manj pribli`ujejo opisu objektivne problemske situacije. Na temelju vsega povedanega je mogo~e sklepati, da situacijske analize objektivnih problemskih situacij vsebujejo elemente funkcionalnega utemeljevanja, ki jih ni mogo~e izvajati na raven akterjevih subjektivno delujo~ih motivov. V ta kontekst je zato treba umestiti Popperjevo zahtevo za dosledno lo~evanje pojasnjevanja nekega delovanja s pomo~jo situacijsko-logi~ne analize od psiholo{kega pojasnjevanja delovanja. ^e je prvo kot uporaba principa racionalnosti primarno naravnano na svet “objektivnih miselnih vsebin”, se drugo giblje v svetu subjektivnih do`ivljajev in ob~utenj. Popper je z idejo tretjega sveta tak{no ne-mentalisti~no interpretacijo problemskih situacij samo {e bolj poudaril. Izhajal je iz lo~evanja med “prvim svetom” kot svetom fizikalnih predmetov ali stanj, “drugim svetom” kot svetom zavestnih stanj ali 11 Za Popperja je zanimivo, da je celo vrsto tak{nih primerov mogo~e izlu{~iti celo iz zgodovine znanosti: “Primer je Schroedingerjeva valovna mehanika. Schroedinger svojega problema ni dojemal kot statisti~nega; da gre za statisti~ni problem, se je pokazalo {ele na temelju Bornove slavne šstatisti~ne interpretacije’ ... Obstaja {e cela vrsta drugih, bolj ali manj znanih primerov ... na primer Keplerjevo prepri~anje, da gre pri njem za problem odkrivanja harmonije sveta, ~eprav je {lo pri njegovi re{itvi za matemati~no opisovanje gibanja v izbrani mno`ici planetarnih sistemov.” (K. R. Popper, 1973, str. 200) 165 Franc Mali vedenjskih dispozicij za delovanje in “tretjim svetom” kot svetom objektivnih miselnih vsebin. Tretji svet nastopa zanj kot svet objektivnih znanstvenih resnic, zaobsega pa teoreti~ne sisteme, kriti~ne argumente, stanja kriti~nih diskusij in polemik itd. Problemi se pojavljajo kot posebno pomembna sestavina t. i. tretjega sveta. Raziskovanje problemov “tretjega” sveta je za spoznavno teorijo odlo~ilnega pomena. Tretji svet je v vseh ozirih samostojen, ~etudi stalno u~inkujemo nanj in obratno, on u~inkuje na nas. “Je samostojen, ~etudi je na{ proizvod in mo~no vzvratno u~inkuje na nas, kot prebivalce drugega in prvega sveta” (K. R. Popper, 1973, str. 175). Popper je kot tipi~ni primer za opisovanje te situacije vzel problem iz obmo~ja matematike. Zaporedje naravnih {tevil 1, 2, 3 ... je ~lovekova stvaritev, vendar je `e Evklida navedlo k problemu, ki bi ga v obstoje~i epistemolo{ki shemi treh svetov te`ko uvrstili v sfero zgolj zavestnega ~lovekovega mi{ljenja. Ugotovil je namre~, da so presledki med pra{tevili v zaporedju naravnih {tevil tem ve~ji, ~im bolj napredujemo v {tevil~ni vrsti navzgor. V zvezi s tem si je zastavil vpra{anje, ali si je mogo~e zamisliti obstoj najvi{jega mo`nega pra{tevila, ki mu v zaporedni verigi naravnih {tevil ne sledi nobeno drugo. Evklid je odkril problem, ki je v numeri~nem svetu 3. Popper pravi, da je problem obstoja pra{tevil in veljavnosti Evklidovega teorema o najvi{jem mo`nem pra{tevilu nekaj, kar smo {ele odkrili. Je problem, ki je dan in ga ne moremo spremeniti. Pojavil se je kot nehotena in nena~rtovana posledica na{ega konstruiranja zaporedja naravnih {tevil. Tej posledici se v tak{nem postopku konstruiranja zaporedja naravnih {tevil ne moremo izogniti. Zato je nujna in neizogibna. Skratka, delovanje v svetu dva nas je navedlo k obstoju problema, ki je v svetu tri. Zanimivo je, da so najbolj vneti popperjanci, ki bi jih lahko v~asih upravi~eno naslovili o~itek, da so “bolj pape{ki kot sam pape`”, pozdravili predvsem idejo spoznanja brez spoznavajo~ega subjekta. V celoti so namre~ povzeli oziroma raz{irili in dodatno utemeljevali tezo, da samo po poti odprave vseh subjektivnih predpostavk (psihologije, zgodovine, sociologije) znanstvenega vedenja (drugi svet) lahko pridemo do objektivnega in racionalnega razvojnega modela znanosti. Kljub vsemu ni mogo~e v celoti zaobiti argumentov tistih avtorjev, ki pravijo, da v okviru obstoje~ih principov kognitivne strukture znanstvenega vedenja (to je na primer stali{~e danes enega vodilnih dru`boslovnih epistemologov Steva Fullerja (glej ve~: S. Fuller, 1988) Popperjeva teorija tretjega oziroma objektivnega sveta, kjer pripisuje od subjekta raziskovanja neanticipiranim oziroma nehotenim situacijam {e zlasti velik pomen, `e dela prvi korak v smeri sociolo{ke simulacije kategorije objektivnosti. 166 Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka Ali ni mogo~e izvajati celo bolj radikalne analogije med objektivisti~no epistemologijo in teorijo znanstvenih paradigem? ^e namre~ Kuhnov model paradigmatskega razvoja znanosti v obdobju t. i. normalnega raziskovanja razumemo kot uporabo vzorcev teorije v tipi~nih problemih, ki postanejo potem model za re{evanje “podobnih” problemov (glej ve~: T. S. Kuhn, 1974), potem se nekatere vzporednice med modeloma spoznavno-teoretskega evolucionizma in postopnih paradigmatskih “artikulacij”, kljub vsem razlikam seveda, ki izhajajo iz razli~nih teoretskih kontekstov, vsiljujejo kar same po sebi. Ta paralelizem se nakazuje zlasti v lu~i holisti~nih interpretacij obeh epistemolo{kih modelov, ki v ospredje postavljajo celostni pogled na realnost in v okviru katerih ni mogo~e dosledno in brezpogojno razlikovati teorijskih od neteorijskih sestavin. Tudi Popperju zgodovinsko raziskovanje teorij in njihovih problemov ne pomeni v prvi vrsti agregat trditev, temve~ entitete z lastno zgodovino formiranja. Ta zgodovinski proces formiranja znanstvenih teorij je treba v okviru racionalne presoje teorij ravno tako upo{tevati. Proces in struktura se pojavljata nelo~ljivo medsebojno povezana. Na tej to~ki se v bistvu ponovno vra~amo k na{i izhodi{~ni ugotovitvi, da se epistemolo{ka teorija filozofije kriti~nega racionalizma izra`a v prvi vrsti kot dinamika spoznavno-teoretskih struktur; v konkretnem primeru kot proces v spiralni formi potekajo~ega re{evanja problemov. Zato naj ~isto za konec omenimo, da Popperjeva koresponden~na teorija resnice, ki jo je sicer mogo~e vstaviti v {ir{i kontekst njegovega u~enja o tretjem svetu kot objektivnem vedenju, poleg tega pa naj bi bila eden pomembnej{ih ~lenov v njegovi teoriji znanosti, nima konstitutivnega pomena za analitsko figuro problema in re{itve problema. Popperjeva semanti~na formulacija kategorije resnice v Tarskijevem (koresponden~nem) pomenu, ki eksplicira “resnico” kot koresponden~nost z dejstvi in jo je Popper pravzaprav uvajal z namenom, da bi uvedel skupni imenovalec multidimenzionalnemu in kompleksnemu na~elu falsifikabilnosti teorij, se ne navezuje neposredno na tezo, da so znanstvene teorije samo toliko racionalne in kriti~ne, kolikor sku{ajo re{iti dolo~ene probleme. ^e je namre~ bistvo koncepta “aproksimacije resnici” (glej ve~ o tem: K. R. Popper, 1973, str. 44–61 in str. 376– 382) – povedano na zelo poenostavljen na~in – da kolikor primerjamo dve teoriji, T1 in T2, naj bi imela teorija T2 ve~ji obseg resni~nosti od teorije T1, kolikor iz T2 sledi ve~ resni~nih izjav kot iz teorije T1, toda ne ve~ napa~nih (oziroma manj napa~nih, toda ne manj resni~nih), potem se tu racionalni napredek k resni~nosti ne meri toliko v povezavi posameznih teorij z njihovim problemskim kontekstom, temve~ bolj v povezavi z vnaprej dolo~enimi (logi~nimi) pravili koresponden~nosti teorije z dejstvi. 167 Franc Mali LITERATURA: ACKERMANN, J. R. (1985): Data, Instruments and Theory. Princeton: Princeton University Press. ADORNO, Th. W. u. a. (1970): Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie (2. Auflage). Neuwied und Berlin: Herman Luchterhand Verlag. ALBERT, H. (1968): Traktat über kritische Vernunft. Tübingen: J.C.B. Mohr Siebeck Verlag. ALBERT, H. (1978): Traktat über rationale Praxis. Tübeingen: J.C.B. Mohr Siebeck Verlag. ARETZ, H.-J. (1990): Zwischen Kritik und Dogma: Der wissenschaftliche Diskurs. Wiesbaden: Deutscher Universitä Verlag. DOERING, E. (1996): Karl R. Popper – Die offene Gesellschaft und ihre Feinde – ein einführender Kommentar. Padeboren: Verlag Ferdinand Schöning GmbH. FULLER, S (1988): Social Epistemology. Bloomington and Indianapolis: Indiana University Press. KUHN, T. S. (1970): Reflections on my Critics. V: Criticism and the Growth of Science (ur. A.Musgrave). Cambridge: Cambridge at the University Press, str. 259–67. KUHN, T. S. (1974): Struktura nau~nih revolucija. Beograd: Nolit. KUHN, T. S. (1984): “Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije”, V: ^asopis za kritiko znanosti, letnik 14, {t. 64–65, str. 3–17. LAKATOS, I. (1970): Falsifications and the Methodology of Scientific Research Programmes. V: Criticism and the Growth of Science (ur. A.Musgrave). Cambridge: Cambridge University Press. MALI, F. (1986): Kuhnov koncept strukture znanstvene spremembe in Popperjev model znanstvenega razvoja. v: Anthropos, Letnik 17, {t. 1–2, str. 142–54. MALI, F. (1991): Kritika indukcije pri Karlu R. Popperju. v: Anthropos, Letnik 22, {t. 4–5, str. 150–59. MALI, F. (1995): Enotnost Popperjeve filozofije znanosti in dru`be. V: Anthropos, Letnik 27, {t. 1–2, str. 189–195. ÖSER, E. (1976): Wissenschaftstheorie und empirische Wissenschaftsforschung, Bd.1. Wien, München: R. Oldenbourg Verlag. POPPER, K. R. (1957): The Poverty of Historicism. London: Routledge/Kegan Paul. POPPER, K. R. (1963): Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge. London: Routledge/Kegan Paul. POPPER, K. R. (1971): Was ist Dialektik?. V: Ernst Topitsch (ur.): Logik der Sozialwissenschaften. (Siebte Auflage) Köln-Berlin: Verlag Kiepenheuer&Witsch, str. 262–292) POPPER, K. R. (1973): Objektive Erkenntnis. Hamburg: Hoffman und Campe Verlag. POPPER, K. R. (1973a): Logik der Forschung (5. Auflage). Tübingen: J.C.B.Mohr (Paul Siebeck). POPPER, K. R. (1982): Ausgangspunkte – Meine intellektuelle Entwicklung. Hamburg: Hoffman und Campe Verlag. POPPER, K. R. (1992): Die offene Gesellschaft und ihre Feinde, Bd. 2. Tuebingen: J.C.B. Mohr Siebeck (7. Auflage). POPPER, K. R. (1995): Die Verteidigung des Rationalismus. V: Karl Popper Lesebuch – ausgewählte Texte zur Erkenntnistheorie, Philosophie der Naturwissenschaften, Metaphysik, Sozialphilosophie (Hrsg.: David Miller). Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck), str.12–26. POPPER, K. R. (1995a): Das Rationalitätsprinzip; Karl Popper Lesebuch – ausgewaehlte Texte zur Erkenntnistheorie, Philosophie der Naturwissenschaften, Metaphysik, Sozialphilosophie (Hrsg.: David Miller). Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck), str. 350–59. 168 Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka SCHNEIDER, W. L. (1991): Objektives Verstehen. Opladen: Westdeutscher Verlag Vieweg. STEGMUELLER, W. (1973): Probleme und Resultate der Wissenschaftstheorie und Analytischen Philosophie, Bd. IV. Berlin, Heidelberg, New York: Springer Verlag. ULE, A. (1992): Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicisti~no sredi{~e. ULE, A. (1984): O znanstveni pojasnitvi in ideolo{kem samoupravi~evanju. V: ^asopis za kritiko znanosti, letnik 14, {t. 64–65, str. 121–183. 169 Andrej Ule Popperjeva obramba znanstvenega realizma Splo{na podoba Popperjevega realizma Karl Popper je filozof, ki je vztrajno in jasno zagovarjal znanstveni realizem. Vedno je odkrito zagovarjal tezo o neodvisnem obstoju materialne stvarnosti od zavesti ljudi ali spoznavne dejavnosti ljudi in mo`nost objektivnega spoznanja stvarnosti v znanstvenih teorijah. Materialna stvarnost je spoznavna, lahko se ji pribli`ujemo z na{imi teorijami, ~eprav nikoli ne moremo dose~i popolne resnice, niti ne moremo zagotovo vedeti, kdaj resnico dose`emo. Popper je zagovarjal koresponden~no teorijo resnice, po kateri je resnica stavka “ujemanje (korespondenca) stavka s stvarnostjo (dejstvi)”. Po njegovem uspe{ne znanstvene domneve in teorije na vsaj delen na~in korespondirajo s stvarnostjo, so lahko bolj ali manj “podobne resnici”. Te teze so jedro nazora, ki mu Popper pravi “metafizi~ni realizem” ali tudi “znanstveni realizem”.1 Pravzaprav redno govori o metafizi~nem realizmu in le redko o znanstvenem realizmu, s ~imer `eli poudariti, da je ta nazor metafizi~en, prav tako kot npr. razne oblike idealizma. Matafizi~ne pa so za Popperja vse tiste teorije in nazori, ki jih ne moremo niti potrditi niti ovre~i z veljavnimi argumenti, ~eprav so {e vedno smiselne in lahko tudi koristne za znanost. Vsak realizem kot nazor o obstoju dejanskega sveta in o ~love{kem objektivnem spoznanju tega sveta je za Popperja znanstveno nepreverljiv in neovrgljiv, “znanstven” je le tolikor, kolikor tak nazor implicirajo na{e najbolj{e (za Popperja so to 1 Gl. Popper (1979), str. 40. @e v svoji prvi knjigi, Logiki znanstvenega raziskovanja, je Popper pisal, da je metafizi~ni realist (Popper, 1973, pogl. 4, 28, 79). ODPRTA ZNANOST 171 Andrej Ule naravoslovne) znanstvene teorije. Vendar Popper poudarja, da njegova metodologija ne predpostavlja metafizi~nega realizma, metafizi~ni realizem nam daje le intuitivno podporo v na{ih razlagalnih naporih (Popper, 1985, str. 145). Metafizi~ni realizem vsebujejo tudi nekatera druga Popperjeva prepri~anja oz. domneve. Npr. domneva o obstoju dejanskih naravnih zakonov, tj. zakonov, ki veljajo ne glede na to, ali in koliko jih ljudje poznamo (Popper, 1985, str. 71–74). Ta domneva po Popperju med drugim vsebuje domnevo o obstoju objektivnih pravilnosti v naravi (prav tam, str. 72). Zakoni omogo~ajo razlago pravilnosti, pravilnosti pa so utele{enje zakonov. Dalje, zakonitosti v naravi postavljajo stvari in dogodke v naravi v dolo~ene medsebojne odnose in dajejo naravi dolo~eno strukturo. Zakoni in strukture se nekako prepletajo med seboj. Npr. lastnosti dolo~enih fizi~nih teles (trdnost, nepredirnost) lahko razlo`imo s strukturnimi lastnostmi, njihovih atomskih mre`. Te strukture pa zopet lahko pojasnimo z drugimi, globljimi zakoni o silah med atomi v molekulah. Zakone narave spet lahko razlagamo s strukturo atomov, to strukturo z zakoni atomike. Zakone atomike zopet lahko razlagamo s subatomsko strukturo snovi itd. Prepletanje strukture in zakonov opi{emo z nejasno metaforo, da zakoni narave postavljajo “strukturne lastnosti sveta” (prav tam, str. 138). Ta metafora je zavajajo~a toliko, ker se zdi, kot da lahko zakone narave pojasnimo s strukturo sveta, ~eprav dejansko seveda zakoni omogo~ajo razlago, ne struktura. Po drugi strani pa je po Popperju resni~no jedro te metafore v tem, da opozarja na nerazlo~ljivost temeljnih strukturnih lastnosti narave in zakonov narave. Zakoni nalagajo naravi dolo~eno strukturo, njih pa lahko razumemo kot opise te strukture (prav tam). Nekaj tak{nega po Popperju nemara `e sedaj omogo~a fizikalna teorija polja. O~itno je predstava o svetu, ki je v svoji osnovi strukturiran in “urejen” s splo{nimi naravnimi zakoni, dokaj ustrezen izraz Popperjevega metafizi~nega realizma. Morda je celo eden najglobljih izvorov tega realizma. Popper ne skriva svojevrstnega esencializma v tem nazoru in s tem dolo~ene podobnosti s platonizmom (ideje oz. esence zamenjajo splo{ni naravni zakoni) (prav tam, str. 136f). @e iz te uvodne predstavitve Popperjevega (znanstvenega) realizma vidimo, da se ni “bal” metafizike in je po{teno priznal metafizi~ni zna~aj znanstvenega realizma. To se zdi na prvi pogled nenavadno, saj Popper velja za enega ostrih kritikov metafizike, zlasti metafizike v znanostih. Vendar pa je ta predstava napa~na. Popper je sicer vedno zagovarjal na~elno razliko med metafizi~nimi in znanstvenimi domnevami in teorijami in kritiziral nekriti~no me{anje znanosti z metafiziko, vendar je obenem poudarjal neizogibnost metafizike kot hevristi~nega orodja ali izhodi{~a pri nastajanju mnogih pomembnih znanstvenih teorij. 172 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma Za Popperja metafizika nikakor ni bila nesmisel, kot je bila za neopozitiviste, temve~ le obmo~je neovrgljivih, zato znanstveno nepodkrepljenih domnev in teorij. Metafizika ni ne-smisel, pa~ pa “neznanstveni smisel”. Zato si Popper ni prizadeval za izlo~anje sleherne metafizike iz znanosti, temve~ za spoznavnoteorijsko razlikovanje med obema (Popper, 1973, str. 71f). Tak{no razlikovanje je nujno za nadaljnji napredek empirijskih znanosti. Po Popperjevem falzifikacionizmu je napredek empirijskih znanosti v oblikovanju na~eloma ovrgljivih teorij, ki pa lahko vzdr`ijo vedno te`je in ostrej{e poskuse ovr`be s protidejstvi ali odlo~ujo~imi poskusi. Nekriti~no me{anje metafizi~nih domnev z znanstvenimi domnevami bi pomenilo, da znanstveniki brez pomisleka proizvajajo ali branijo empirijsko neovrgljive teorije. S tem bi ukinili potrebo po empirijskem preverjanju in racionalnem kriti~nem primerjanju nasprotujo~ih si teorij in ogrozili razvoj znanosti. Razlo~evanje metafizike oz. ne-znanstvenih in psevdo-znanstvenih domnev od znanstvenih domnev za Popperja ne pomeni, da moramo v nastajanju znanstvenih domnev izlo~iti sleherno metafizi~no misel ali domnevo. Kar je po Popperju nujno potrebno v znanosti, je postavljanje teh domnev v vlogo hevristi~nih, filozofskih ali psiholo{kih pripomo~kov in izvorov znanstvenih domnev. Popolno izlo~anje metafizike iz znanosti ni mogo~e, ker je metafizika pretesno prepletena z znanostjo. Toda kadar najdemo kak “metafizi~ni element” v znanosti, ki ga lahko izlo~imo, tedaj je izlo~itev zelo za`elena. S tem se znebimo ene od mo`nosti za izogibanje resnemu poskusu ovr`be teorij in to pove~a testibilnost oz. ovrgljivost tistih teorij, ki preostanejo potem, ko se znebimo metafizi~nega elementa. Tak{no izlo~anje ne pomeni le izlo~anja kakega stavka ali trditve, temve~ obse`no rekonstrukcijo teorije, vodeno po pravilu z novo zamislijo o tolma~enju teorije (Popper, 1985, str. 180). Prehitra izlo~itev kake metafizi~ne domneve iz znanosti bi bila lahko celo {kodljiva. Po Popperju to velja celo za tak{ne psevdoznanosti, kot je npr. astrologija (Popper, 1985, str. 191). Galilejevo zavra~anje astrologije na sploh je bilo npr. {kodljivo, ker mu je prepre~evalo priznanje vpliva Lune na valovanje in s tem pravilnej{o razlago plimovanja. Galilei in nekateri drugi racionalisti~ni astronomi so zaradi domnevno astrolo{ke teorije o Luninem vplivu na plimovanje to teorijo zavra~ali. S tem so dejansko zavirali razvoj znanosti. [ele Newtonu je s svojo teorijo splo{ne te`nostne sile med nebesnimi telesi uspelo pojasniti plimovanje, in sicer s te`nostnim vplivom Lune na vodno maso na Zemlji. Keplerju je npr. njegova me{anica astronomije in astrologije pomagala pri postavitvi domneve o privla~ni sili Sonca glede na planete. Tudi atomska teorija je bila dolgo ~asa predvsem metafizi~na teorija, preden je postala empirijsko preverljiva, oz. bolje, ovrgljiva teorija (Popper, prav tam). To ODPRTA ZNANOST 173 Andrej Ule pomeni, da so lahko nekatere teorije v dolo~enem ~asu metafizi~ne (in to tako v o`jem Popperjevem smislu nepreverljivih in neovrgljivih teorij kot tudi v smislu najsplo{nej{ih ontolo{kih teorij, ki slonijo na spekulativnih teorijskih konstrukcijah), vendar kasneje lahko postanejo empirijsko testibilne teorije. To se zgodi tedaj, ko se spremeni drugi teorijski, metodolo{ki in eksperimentalni aparat znanosti, tako da omogo~a empiri~no testiranje nekaterih poprej metafizi~nih domnev in teorij. Metafizi~ne teorije torej lahko postanejo izvori obse`nih raziskovalnih programov v znanosti. Morajo pa biti tak{ne teorije odprte za kritiko in mo`ne spremembe. Podobno se lahko metafizi~ni pojmi s~asoma spremenijo v empirijske pojme. Popper navaja nekaj primerov za tak{no spremembo: atomizem, ideja edinstvenega fizikalnega na~ela ali praelementa, iz katerega izhajajo druga na~ela ali elementi, teorija o gibanju Zemlje, korpuskularna teorija svetlobe, fluidna teorija elektrike (Popper, 1973, str. 105). V “Logiki znanstvenega odkritja” je Popper lepo ponazoril svoje videnje razmerja med metafiziko in znanostjo v zgodovini znanosti z nalaganjem usedlin na dno posode s teko~ino. Preverljiva znanost je primerljiva z usedlinami na dnu posode, vi{je plasti teko~ine pa so primerljive z obmo~jem metafizi~nih teorij. Podobno kot se postopoma pove~uje debelina usedlin in se s tem “trdno” dno dviga vse vi{e, se tudi v razvoju znanosti postopoma pove~uje obseg znanstveno preverljivih teorij in zamisli. Nekatere zamisli, ki so bile dolgo ~asa domena metafizike, tako lahko s~asoma postanejo znanstveno preverljive zamisli (Popper, prav tam). Kljub Popperjevi “obrambi” delno pozitivne vloge metafizi~nih teorij v znanosti pa je zanimivo vpra{anje, zakaj je Popper tako vehementno branil prav metafizi~ni realizem, ~eprav je menil, da ga nikoli ne bo mogo~e spremeniti v empiri~no preverljivo ali ovrgljivo teorijo. Metafizi~ni realizem ni izvor kakih pomembnih znanstvenih hipotez in teorij. Ni znanstvenih teorij, ki bi brez njega ne mogle nastati (enako sicer velja za idealisti~ne nasprotnike realizma). ^emu torej Popper potrebuje metafizi~ni realizem v svoji teoriji znanosti? Popperjevi argumenti za realizem Popper v svojih tekstih navaja vrsto pozitivnih in negativnih argumentov za realizem. Zaveda se, da nobeden od njih ni dokon~en, kot tudi ne argument v prid ali proti idealisti~nim teorijam. Vendar pa nam omogo~ajo vsaj razumno podlago za sprejemanje realizma kot regulativne ideje v znanostih. Popper je najve~ gradil na negativnih argumentih, tj. kritikah 174 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma razli~nih nasprotnikov realizma, pozitivnih argumentov ima precej manj. V~asih pi{e, da je najmo~nej{i pozitivni argument “~ude` znanosti”, tj. neverjetna uspe{nost znanosti v razlagah in napovedih pojavov ter v aplikacijah teorij (Popper, 1985, str. 102). Bilo bi napa~no domnevati, da nam realizem omogo~a zanesljivo spoznanje stvarnosti. Prav nasprotno je res, ugotavlja Popper: dejstvo, da je stvarnost neodvisna od na{ih spoznanj in zavesti, govori o tem, da je nikoli ne moremo v celoti in povsem zanesljivo spoznati. Lahko pri~akujemo kve~jemo hipoteti~no znanje oz. negotove hipoteze, ki se lahko kadarkoli poru{ijo pod pritiskom novih spoznanj (prav tam). Nadaljnji pozitivni argument za realizem izhaja iz Popperjeve teorije znanstvene razlage. Po Popperju je cilj znanosti doseganje ustreznih razlag. Razlaga mu pomeni dedukcijo eksplananduma (razlo`enca) iz eksplanansa (premis razlage), pri tem eksplanans sestoji iz zakonskih stavkov in t. i. robnih pogojev, tj. stavkov, ki omogo~ajo uporabo danih zakonskih stavkov na situacijo, o kateri govori eksplanandu.2 Eksplanans mora biti resni~en ali vsaj ne poznano neresni~en (falzificiran). To po Popperju pomeni, da mora imeti neodvisne dokaze, ki ga podpirajo, tj. neodvisne od tega, kar v razlagi razlagamo (v nasprotnem primeru bi postala razlaga cirkularna, saj bi to, kar razlagamo, slu`ilo tudi kot opora razlage). Neodvisnost podpore v prid razlagi oz. eksplanansu pa po Popperju ni v mno`ici pozitivnih primerov, ki potrjujejo veljavo premis razlage, temve~ v strogosti in obsegu poskusov mo`ne ovr`be (zavra~anja) kake hipoteze ali teorije.3 Zato da kak eksplanans ni ad hoc, da ne vodi v kro`no razlago, je nujno, da ima mno`ico posledic, razli~nih od eksplananduma, ki jih lahko preverjamo. To pa po Popperju pomeni, da je vsaj ena premisa splo{ni stavek, ki izra`a kak naravni zakon. Tak stavek ima veliko vsebino in omogo~a kadarkoli in kjerkoli neodvisno preverjanje od eksplananduma. To pomeni, da dosegamo toliko bolj{e znanstvene razlage, kolikor ve~jo vsebino imajo elementi eksplanansa, kolikor bolj splo{ni so in kolikor natan~nej{i so (Popper, prav tam, str. 134). Popper opozarja na dejstvo, da postajajo znanstvene razlage vedno globlje, npr. Newtonova razlaga gibanja planetov je globlja tako od Galilejeve razlage mehanskega gibanja kot od Keplerjeve razlage, oz. bolje, opisa gibanja planetov. To pa zato, ker je Newton uspel zdru`iti nekatere pozitivne in empiri~no podprte opise in rezultate obeh teorij, obenem pa je izlo~il nekatere njune neresni~ne rezultate (logi~ne posledice). Ob tem pa je {e uspel razlo`iti in napovedati nekaj pojavov, na katere Galilei in Kepler nista niti pomislila. To dejstvo ka`e na ve~jo globino Newtonovih razlag v primerjavi z Galilejevimi ali Keplerjevimi razlagami gibanja planetov. Podobno poglobitev znanstvenih razlag 2 Ta opredelitev se ujema s t. i. deduktivno-zakonsko razlago dogodkov (dejstev) pri G. Hemplu (1965). Pravi ji tudi “vzro~na razlaga”. Popper ni priznaval drugih oblik razlage kot znanstvene oz. je v njih znanstveno le tisto, kar lahko predstavimo kot logi~ni sklep iz dolo~enih premis. Predvsem ni sprejemal induktivnih ali induktivno-statisti~nih razlag, kot jim pravijo Hempel in drugi teoretiki znanosti (gl. Ule, 1992). 3 Popper ni na~elno razlikoval med hipotezami in teorijami. Teorije so le skupki vodilnih hipotez, iz katerih lahko logi~no sklepamo na nove hipoteze. Vsaka teorija je v bistvu obse`na hipoteza, tj. vedno odprta mo`nim zavra~anjem. Ni “bolj trdna”, kot so domneve, ki jo sestavljajo. Popper torej zavra~a tradicionalno pojmovanje, po katerem so teorije “potrjene hipoteze” in nekako zanesljivo znanje, hipoteze pa so le potencialno znanje ali nekak{ne stave na znanje. ODPRTA ZNANOST 175 Andrej Ule sre~amo npr. pri nastanku Einsteinove posebne teorije relativnosti, ki je poglobila razlago {tevilnih fizikalnih pojavov v primerjavi z razlagami Newtona oz. klasi~ne fizike. V teh primerih je po Popperju nova teorija povzela vse tak{ne uspe{ne razlage in napovedi prej{nih teorij, ki so smiselne in pomembne za staro in novo teorijo, poleg tega pa je nova teorija uspela razlo`iti vsaj nekatere pojave, ki jih ni uspela razlo`iti prva teorija, oz. jih ni uspela predvideti. Popper domneva, da je poglabljanje razlag mogo~e razumeti le ob predpostavki neodvisne stvarnosti, kar odkrivamo in o ~emer kriti~no razpravljamo (Popper, 1985, str. 145). Stvarnosti se ljudje v razvoju znanosti vedno bolj pribli`ujemo. Vsako novo “pribli`evanje” stvarnosti ozna~uje nova stopnja v poglabljanju znanstvenih razlag. ^eprav v razvoju znanosti prihajamo do vedno splo{nej{ih in obenem vedno natan~nej{ih razlag, pa ne moremo pri~akovati, da bomo kadarkoli dosegli popolno razlago, tj. eksplanans, ki ne bi ve~ potreboval nadaljnje razlage. Popper ponuja svojo “tretjo pot” med esencializmom, ki najde popolne razlage v spoznanju bistev (esenc) za pojavi in relativizmom, ki ima razlage zgolj za primerno intelektualno orodje znanosti, s katerim si uredimo zbrano izkustvo. Namesto esenc ponuja Popper vedno globlje spoznanje naravnih zakonov, ki temeljijo konec koncev v temeljnih zakonih narave. Te lahko le predpostavimo kot veljavne, nikoli pa ne moremo vedeti, da smo jih dosegli. Pa~ pa se jim lahko vedno toliko bolj pribli`amo, kolikor to~nej{e in spo{nej{e so na{e razlage. Seveda je v tem skrit znanstveni realizem. Dejstvo je, da nam razvoj znanosti daje nekaj izvrstnih primerov vedno globjih znanstvenih razlag. Popper navaja {e nekatere argumente v prid realizma, ki so po moje {ibkej{i od navedenih. Npr. prisotnost realizma v vsakdanjem razumevanju sveta (vse znanosti pa izhajajo iz vsakdanjega razumevanja, ~eprav ga kritizirajo) ter dejstvo, da vsak jezik omogo~a opis dejstev, da je “govor o ne~em”, o stanjih stvari. Tudi racionalnost, argumentacija predpostavljata realnost, na katero se nana{ata (Popper, 1979, str. 40ff). Zelo rad navaja tudi zanimiv argument W. Churchilla, katerega bistvo je v tem, da lahko fizikalne izra~une, na podlagi katerih npr. astronomi odkrijejo kak{no novo astronomsko odkritje, opravi tudi ra~unalnik, priklju~en na opazovalne naprave. To pomeni, da se ni treba naslanjati na podatke na{ih ~util in delo na{ih mo`ganov, temve~ se lahko zanesemo na opazovalne aparature in ra~unalnike. To po Popperju dokazuje, da se astronomski podatki in odkritja nana{ajo na stvarne objekte in dejstva, ki obstajajo zunaj na{ih ~util in zavesti (Popper, 1979, str. 43f). Mislim, da se Popper v tem zaklju~ku moti, kajti izra~uni, ki jih opravi ra~unalnik, in avtomatsko gibanje teleskopa na tej podlagi 176 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma imajo enak epistemolo{ki status kot ~lovekovi izra~uni in na{e uravnavanje daljnogleda na tej podlagi. V obeh primerih nam izra~uni le premo{~ajo prehod od dolo~enih opazovalnih podatkov k drugim, recimo novim podatkom. Na obstoj objekta, ki ga poka`e teleskop (ali ustrezna fotografija), mora v obeh primerih sklepati ~lovek oz. spoznavni subjekt. Poleg tega Churchillov argument strogo vzeto zagotavlja obstoj daljnogleda, ra~unalnika in vsega, kar sodi zraven, ne pa tudi objekta, ki ga opazimo z daljnogledom. Nanj lahko sklepamo le na podlagi teorije. Da to res ni trivialno, nam pove podoben primer, le da je usmerjen v mikrosvet. Danes nam npr. ra~unalni{ka analiza podatkov, dobljenih pri poskusih s pospe{evalniki (analiza sledov, ki jih dobimo z jonizacijskimi kamerami), lahko poka`e dolo~eno nenavadnost. To nas napoti k domnevi o obstoju novih mikrodelcev. Ali pa nam pomaga potrditi `e prej postavljeno domnevo o njihovem obstoju. Vendar ne moremo re~i, da nam avtomatizem ra~unalni{ke analize podatkov in procesi v pospe{evalniku, ki potekajo pove~ini povsem mimo neposrednih posegov ljudi v proces, `e jam~i tudi obstoj tako “zaznanih” delcev. Nanj {ele sklepamo na podlagi podatkov in ti sklepi so praviloma statisti~ne narave oz. imajo status teorijskih hipotez, ne pa dognanih dejstev. Popper se tudi ob{irno sklicuje na teorijo resnice Tarskega, zlasti na njegovo implicitno definicijo resnice. Ta po Popperju ustreza t. i. koresponden~ni ali klasi~ni teoriji resnice, ki trdi, da je resnica kakega stavka v tem, da se “sklada” (korespondira) s stvarnostjo, oz. da obstajajo dejstva, ki jih stavek opisuje (gl. npr. Popper, 1979, str. 45f, 318–340). Razprava o tem, ali teorija resnice Tarskega dejansko implicira, vsebuje koresponden~no teorijo resnice, bi nas peljala predale~ stran od na{e teme. Menim pa, da se je tu Popper motil, da teorija Tarskega ne implicira nobene od znanih teorij resnice (koresponden~ne, koheren~ne, pragmatske itd.), ~eprav je Tarski ponekod izjavljal, da je njegova teorija najbli`e koresponden~ni teoriji resnice. Lahko pa sprejmemo na znanje, da je Popper sprejemal koresponden~no teorijo resnice kot eno od temeljnih predpostavk svoje teorije znanosti. Seveda pa je ta teorija tudi bistvena sestavina vsakega filozofskega realizma. Kaj pa negativni dokazi v prid realizma? Popper se je pogosto loteval kritik antirealisti~nih teorij, zlasti empiristi~nega senzualizma in instrumentalizma, in jih pobijal tako s stali{~a “zdravorazumskega realizma” (tega sploh ni podcenjeval) kot tudi s svojo kritiko induktivizma in verifikacionizma. Bolj kot te kritike je zanimiva Popperjeva splo{na ugotovitev, namre~ da vse oblike senzualizma, empiristi~nega idealizma, instrumentalizma itd. temeljijo na predpostavki, da je za znanje potreben subjekt, ki je njegov nosilec. Predpostavljajo namre~, da je za vsako znanje upravi~eno resni~no prepri~anje. Toda prepri~anje je vedno ODPRTA ZNANOST 177 Andrej Ule prepri~anje dolo~enega subjekta, ki je njegov nosilec. Popper pravi tej tezi teza (teorija) “subjektivnega znanja”. Zato je Popperjeva kritika idealizmov zgo{~ena v njegovem zavra~anju te teze. Znanstveno znanje je objektivno, in to tako po svojih nosilcih (vsebovano je npr. v materialnih izrazih stavkov, v knjigah, ra~unalnikih, fotografijah in filmih itd.) kot tudi po svojem pomenu (npr. resni~ni znanstveni stavki: matemati~ni stavki veljajo na sploh in za vse ~ase. Obstajajo objektivni znanstveni problemi ne glede na to, ali se kdo z njimi ukvarja ali ne, itd.). Ni treba, da obstajajo subjekti znanja, prav tako ne prepri~anja, na katera naj bi se znanje navezovalo (Popper, 1979, str. 108f, 140f). Res, da so ljudje ustvarjalci problemov in teoreti~nih konstrukcij (npr. matemati~nih teorij), vendar pa vsebina problemov in konstrukcij pre`ivi svoje avtorje in vse, ki se ukvarjajo z njimi. Zato znanstveno znanje terja nekak{en avtonomni “tretji svet”, poleg “prvega sveta” materialnih predmetov in relacij med njimi in “drugega sveta” du{evnih do`ivljajev in ~love{kih dispozicij za delovanje. Vzro~no gledano je prvi svet primarni svet, je podlaga za nastanek drugega sveta (du{evnost potrebuje telo, ~eprav po Popperju ni zvedljiva na telesne procese in ima lastno objektivno stvarnost), drugi svet pa je vzro~no gledano podlaga za obstoj tretjega sveta, ki pa prav tako ni zvodljiv na drugi svet, ampak ima svojo lastno objektivnost. Poleg tega lahko tretji svet povratno deluje tako na drugi svet (npr. skozi subjektivno prisvajanje znanstvenih spoznanj v procesu u~enja) kot tudi na prvi svet (npr. s pomo~jo tehni~ne aplikacije znanstvenih dognanj) (Popper, 1979, str. 155f). V tej Popperjevi teoriji je nedvomno veliko zanimivih idej, ki pa bi jih bilo treba dalje razviti. Vsekakor je najbolj zanimiva ideja, da za obstoj znanstvenega znanja v na~elu ne potrebujemo “subjektov znanja”, njihovih bolj ali manj subjektivnih “prepri~anj”, temve~ so dovolj le same hipoteze in teorije in njihovi medsebojni odnosi v “tretjem svetu”. ^e sprejmemo to zamisel, potem imamo seveda mo~no oporo v kritiki vseh oblik subjektivnega (empiristi~nega) idealizma, senzualizma, instrumentalizma itd. A za dokaz te zamisli bi `e potrebovali predpostavko znanstvenega realizma (npr. obstoj fizi~ne stvarnosti, neodvisne od zavesti, na katero se konec koncev nana{ajo spoznanja naravoslovnih ved). Popperjeva teza o objektivnosti znanstvenih spoznanj ne pomaga v kritiki objektivnega idealizma, ki prav tako zavra~a od duha (idej itd.) neodvisen obstoj fizi~ne stvarnosti, vendar sprejema avtonomnost “tretjega sveta” (npr. Platonov svet idej, Heglov objektivni duh, Bolzanov svet resnic po sebi, Fregejeva teorija o svetu “misli”). Popper kritizira objektivni idealizem predvsem zaradi esencializma in postvarjanjo univerzalij. Kakorkoli `e, teorija tretjega sveta je Popperjeva domneva, ki 178 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma seveda implicira realizem, ne more pa biti samostojni argument za realizem (za njeno utemeljitev ali dokaz bi že potrebovali realizem). Popperjeve kritike realizma torej stojijo na mnogih Poperjevih izvirnih zamislih, ki pa bi jih bilo treba šele dokazati, Popper pa jih je v glavnem le osvetljeval z raznih vidikov in jih delal intuitivno privlačne. Tako smo zopet na začetku, realizem je nedokazljiva predpostavka, ki nam lahko pomeni vodilno metaforo znanosti ali regulativno idejo, vendar ne več. Ostaja pa še vedno vprašanje, koliko in kako je Popper potreboval realizem v svoji falzifikacionistični teoriji znanstvenega spoznanja in razvoja znanosti. Domneva, da ljudje lahko napredujemo v znanju in da nam to omogoča znanstveni napredek, pa je bila takorekoč vodilna Popperjeva znanstvenoteorijska predpostavka, od katere nikoli ni odstopil. Čemu služi realizem v Popperjevi teoriji znanosti? Menim, da Popper potrebuje znanstveni realizem zato, da utrdi svojo domnevo, da je pot znanosti napredek v znanju, tj. da v znanosti dosegamo znanje, čeprav nikoli gotovo znanje. Če ugotovimo, da je določena teorija takšna, - da uspe razložiti vse ali večino tistih pojavov, ki jih je razložila predhodna teorija, in to vsaj tako dobro kot prejšna teorija, - če uspe razložiti vsaj del pojavov, ki jih prejšnja teorija ni mogla razložiti oz. jih je razložila le nepopolno, - in če uspe napovedati (in razložiti) kake povsem nove vrste pojavov, ki jih prvotna teorija ni zmogla napovedati, potem imamo po Popperju opraviti z jasnim napredkom znanosti, ki je tudi napredek v znanju. Popper pravi tudi, da je tedaj dana teorija razlagalno uspešnejša od predhodne teorije. Popper se trudi dokazati, da to pomeni, da je druga teorija tudi bolj podobna resnici kot prva. Da bi to dokazal, dejansko potrebuje določeno eksterno, ali če hočete, “metafizično” oporo. Ena od njih je realizem. Realizem vsebuje namreč tri ključne teze, ki osvetljujejo ali osmišljajo tezo o “približevanju resnici”. Vsebuje tezo o od zavesti neodvisnem obstoju materialne (fizične) stvarnosti, tezo o spoznavnosti te stvarnosti in korespondenčno teorijo resnice. Toda, kako natančno predpostavka o metafizičnem realizmu uspe “utrditi” tezo o večji podobnosti resnici razlagalno uspešnejše teorije glede na razlagalno manj uspešno teorijo? Ali lahko s predpostavkami metafizičnega realizma utemeljimo tezo, da večja razlagalna uspešnost teorije T glede na teorijo T2 pomeni tudi večji približek druge teorije resnici kot ga omogoča prva teorija? Popper sam ne navaja jasnih argumentov za takšno ODPRTA ZNANOST 179 Andrej Ule 4 ^eprav pri Popperju nisem na{el nobene eksplicitne formulacije pojma stvarnosti (realnosti), menim da podana opredelitev dobro zajema njegove miselne namere, zlasti njegovo pojmovanje strukturirane stvarnosti, tj. celote struktur, ki zakonsko “urejajo” odnose med objekti, torej so strukture dejstev. 5 ET naj zaznamuje “eksplanatorno-resni~nostno (truth-like)” povezavo. 6 Popperjeve opredelitve razlagalne uspe{nosti in bli`ine resnici se vedno nana{ajo na empirijske stavke oz. teorije, torej na empirijsko netrivialne stavke (logi~ne resnice so empirijsko trivialne, ker so resnice v vsakem primeru (vsakem logi~no mo`nem svetu)), protislovja pa so empirijsko trivialna zato, ker so pa~ neresni~na v vsakem primeru. Z njimi torej ne pove~amo niti ne zmanj{amo obsega informacij o svetu. Zato iz definicije pojma podobnost resnici izlo~imo logi~ne resnice in protislovja, kolikor izhajajo iz kake hipoteze ali teorije (logi~ne resnice logi~no izhajajo iz vsakega stavka, protislovja izhajajo le iz protislovij). utemeljitev, raje se zadovolji z nekaj bolj ali manj prepri~ljivimi domnevami. Npr. z `e navedeno sugestijo, da proces “poglabljanja” znanstvenih razlag v znanstvenih revolucijah terja priznanje objektivne strukture sveta, tj. bli`e temeljnim zakonom narave. Kljub utemeljenim Popperjevim pomislekom o mo`nosti logi~ne utemeljitve teze, da so razlagalno uspe{nej{e teorije “bli`e resnici” od razlagalno manj uspe{nih teorij, si poglejmo, kak{na so logi~na razmerja med predpostavkami metafizi~nega realizma in razlagalno uspe{nimi teorijami kot teorijami, ki so bli`e resnici. Posebej nas bo zanimalo, ali morda lahko oblikujemo kak logi~ni argument v podporo tej domnevi, oz. kaj nemara manjka za postavitev tak{nega argumenta. Imamo te premise znanstvenega realizma: PR1: Obstaja stvarnost, ki je neodvisna od zavesti, du{evnih aktov in od vse spoznavne dejavnosti ljudi (med drugim tudi od vseh mo`nih stavkov, ki jih lahko ljudje postavimo ali zgolj mislimo). Stvarnost je celota dejstev in struktur dejstev.4 PR2: Stvarnost je spoznavna. PR3: Spoznanje dose`emo v resni~nih stavkih (mislih). PR4: Resnica je ujemanje (skladnost) stavka s stvarnostjo (z dejstvi, ki jih stavek opi{e). Sklep, ki ga `elimo dokazati, naj bo: (ET)5 Hipoteze (teorije), ki so razlagalno bolj uspe{ne od drugih hipotez (teorij), so bli`e resnici od razlagalno manj uspe{nih hipotez (teorij). Potrebujemo {e natan~nej{o opredelitev relacije “biti bolj podoben resnici (kot)”. Popper je vlo`il veliko miselnih naporov, da bi sebi in drugim pojasnil pojem podobnosti resnici oz. relacije ve~je podobnosti resnici. Nikoli ni bil povsem zadovoljen z dose`enim in res so mu kritiki nenehno opona{ali razli~ne napake ali nepopolnosti njegovih poskusov, ki jih ni mogel povsem odpraviti. V nekaterih tekstih se je celo odpovedal natan~ni, tj. logi~ni definiciji teh pojmov (Popper, 1979, str. 372, tudi 1985, str. xxxv). Kot re~eno, empirijska hipoteza (teorija) T2 je razlagalno bolj uspe{na od empirijske hipoteze (teorije) T1,6 ~e in samo ~e – T2 uspe razlo`iti (tj. deduktivno razlo`iti s pomo~jo zakonskih in robnih stavkov) vse relevantne pojave, ki jih je uspe{no razlo`ila T1 – T2 uspe razlo`iti vsaj nekatere relevantne pojave, ki jih ni uspela razlo`iti T1 oz. jih je razlagala nenatan~no in pribli`no – T2 uspe razlo`iti (napovedati) vsaj en netrivialen, vendar relevanten pojav, ki ga T1 ni uspela niti predvideti kot mo`nega. Na podlagi razli~nih Popperjevih poskusov opredelitve relacije “biti bolj podoben resnici kot” postavljam tole (kot vedno, zasilno) opredelitev: T2 je bolj podobna resnici kot T1, ~e in samo ~e – resni~nostna vsebina T2, relativizirana glede na skupni odzadni kontekst teorij T1 in T2, ki je problemski okvir 180 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma raziskovanja za obe teoriji, zaobsega resni~nostno vsebino T1, relativizirano glede na isti skupni odzadni kontekst – je neresni~nostna vsebina T2, relativizirana glede na zgornji kontekst, zaobse`ena v neresni~nostni vsebini T1, relativizirani glede na zgornji kontekst (Popper, 1979, str. 371). Relativizirana resni~nostna vsebina (truth-content) kake hipoteze ali teorije T je mno`ica vseh resni~nih stavkov (propozicij), ki logi~no izhajajo iz T ob upo{tevanju danega odzadnega problemskega konteksta. Relativizirana neresni~nostna vsebina (falsity-content) T je mno`ica vseh napa~nih stavkov, ki logi~no izhajajo iz T ob upo{tevanju danega odzadnega problemskega konteksta. Pri tem se moramo tudi v vseh logi~nih posledicah teh stavkov omejiti le na neresni~ne stavke. Zopet imamo lahko razmerje med Newtonovo mehaniko in Keplerjevo teorijo gibanja planetov ter razmerje med Einsteinovo specialno teorijo relativnosti in Newtonovo mehaniko za primera relacije biti bolj podoben resnici. Empirijsko netrivialne resni~ne stavke, ki izhajajo iz Keplerjevih teorije, lahko izpeljemo iz Newtonove mehanike oz. njene aplikacije na nebesna telesa (~e seveda privzamemo dolo~ene idealizacije). Nekatere empirijsko neresni~ne stavke, ki izhajajo iz Keplerjevih teorij (kot je npr. teza, da Sonce le`i v enem od `ari{~ elipti~nih tirov vseh planetov, ali teza, da je razmerje med pospe{kom planeta v smeri proti Soncu in kvadratom njegove razdalje do Sonca v dolo~enem trenutku za vsak trenutek in za vsak planet enako) ne moremo izpeljati iz Newtonove teorije, oz. teorije v njej ne dr`ijo. Podobno (a z nekaj ve~ te`avami oz. zapleti z nujnimi idealizacijami in pribli`ki) lahko trdimo tudi za razmerje med Newtonovo mehaniko in Einsteinovo posebno teorijo relativnosti (Popper, 1979, str. 200– 204, 370, 1985, str. 140–144). ^e sprejmemo navedeno (dopolnjeno) definicijo “ve~je bli`ine resnici”, potem ugotovitev, da je T2 bli`e resnici kot T1, pomeni dvoje: – T2 zajema relativno ve~ji dele` netrivialnih resni~nih stavkov (ki so smiselni v okviru skupnega problemskega konteksta obeh teorij) kot T1, – T2 zajema relativno manj{i dele` neresni~nih netrivialnih stavkov (smiselnih v okviru skupnega problemskega konteksta) kot T1. ^e sprejmemo koresponden~no teorijo resnice (PR4), potem to dvoje pomeni, da se T2 (namre~ po svoji vsebini) bolje ujema s stvarnostjo kot T1 oz. je bli`e stvarnosti kot T1.7 Kako lahko iz dejstva, da je T2 razlagalno uspe{nej{a kot T1, sklepamo, da je T2 tudi bli`e resnici kot T1? ^e si ogledamo obe definiciji, opazimo, da bi bilo to najenostavneje dose~i tako, da bi izena~ili mno`ico uspe{nih znanstveno relevantnih razlag kake teorije z 7 Popper sicer tudi z navedeno opredelitvijo relacije bli`ine resnici ni bil zadovoljen, ker mu ni omogo~ala splo{ne primerljivosti dveh poljubnih znanstveno smiselnih hipotez oz. teorij in kvantitativnega merila za bli`ino resnici kake hipoteze (teorije). Zato si je pomagal s pojmom logi~ne verjetnosti stavka, ki je za stavek x neko realno {tevilo p(x) med 0 in 1. Vendar te teorije tu ne bom razlagal, ker za na{ namen ni nujno potrebna, poleg tega pa se je Popper tudi tej teoriji kasneje odrekel kot zmotni (Popper, 1979, str. 371, 1985, str. xxxv– xxxvii). Kutschera navaja prepri~ljiv argument proti Popperjevi opredelitvi podobnosti resnici. Recimo, da imamo stavek E, ki se izka`e za neresni~nega in logi~no izhaja iz hipoteze H1. Naj bo H2 nova hipoteza, ki povzame vse ugotovljene resni~ne konsekvence H1, vendar ima non-E za eno svojih logi~nih posledic (oz. razlo`i ali napove non-E). Poleg tega naj H2 dopusti {e kaj doslej nepreverjenih napovedi, nekatere od njih se potrdijo. Res je, da neresni~nostna vsebina H1 ni vsebovana v neresni~nostni vsebini H1, vendar ni gotovo, da je resni~nostna vsebina H1 vsebovana v resni~nostni vsebini H2, kajti zato bi morali preveriti vse znanstveno pomenljive resni~ne konsekvence H1 (vse bi morale biti vsebovane v resni~nostni vsebini H2), vendar pa lahko H1 vsebuje doslej nepreverjene, a resni~ne napovedi, ki pa ne izhajajo logi~no iz H2 (Kutschera, 1982, str. 474). Popperjev predpis za ODPRTA ZNANOST 181 Andrej Ule izbiro hipotez, ki naj nadomestijo ovr`ene hipoteze, torej ne zagotavlja napredka v podobnosti resnici. O kritiki Popperjeve formalne formulacije “bli`ine resnici” gl. {e NewtonSmith, 1990, str. 58. 8 Popper, 1979, str. 352f. relativizirano resni~nostno vsebino teorije, mno`ico neuspe{nih znanstveno relevantnih razlag pa izena~imo z relativizirano neresni~nostno vsebino teorije. Toda ~e predpostavimo, da – so uspe{ne znanstvene razlage dejstev, neuspe{ne razlage pa so razlage ne-dejstev (stanj stvari, ki ne obstajajo), potem morajo imeti znanstvene razlage in napovedi tak{ne premise, ki se ujemajo z dejstvi ali se tem dejstvom ~im bolj pribli`ujejo, – da je resnica skladnost stavkov z dejstvi (PR4), pribli`evanje dejstvom pa podobnost resnici (ta domneva je logi~no vsebovana v Popperjevem pojmovanju resnice in podobnosti resnici), potem morajo imeti uspe{ne znanstvene razlage resni~ne ali vsaj resnici podobne premise. Tak{ne premise omogo~ajo resni~ne (ali resnici podobne) zaklju~ke, torej je znanstvena razlaga primer znanstvenega spoznanja (PR3). Neuspe{ne znanstvene razlage (in napovedi) vodijo do neresni~nih zaklju~kov. Sedaj lahko sklepamo vsaj to, da je vsak eksplanandum kake uspe{ne znanstvene razlage tudi element resni~nostne vsebine teorije (resni~no logi~no posledico teorije), medtem ko je eksplanandum vsake neuspe{ne (netrivialne) razlage ali napovedi primerek neresni~nostne vsebine teorije. Obratna sklepa, tj. tezi, da je vsak netrivialni element (relativizirane) resni~nostne vsebine kake teorije primerek uspe{ne znanstvene razlage pojavov in da je vsak netrivialni element (relativizirane) neresni~nostne vsebine primerek neuspe{ne znanstvene razlage pojavov, lahko dose`emo, ~e privzamemo, da je vsaka relevantna (torej netrivialna) logi~na posledica teorije poskus netrivialne (deduktivne) znanstvene razlage. To lahko storimo npr. tako, da izena~imo logi~no strukturo razlag in napovedi (~e imamo razlago in napoved za logi~ni sklep iz dolo~enih zakonskih premis in robnih pogojev, kar je Popper tudi sprejemal)8. S tem dose`emo `eleno ujemanje mno`ice uspe{nih znanstvenih razlag (in napovedi) z mno`ico resni~nih logi~nih posledic teorije in ujemanje mno`ice neuspe{nih znanstvenih razlag in napovedi z mno`ico neresni~nih logi~nih posledic teorije, kar nam omogo~i izpeljavo za`elenega sklepa ET. Tako smo, v celoti gledano, uporabili premiso PR4 (in posredno PR1, ki sodeluje v pojmu stvarnosti oz. dejstev) metafizi~nega realizma za izpeljavo sklepa, da iz ve~je razlagalne mo~i ene teorije od druge izhaja ve~ja bli`ina resnici ene teorije glede na drugo teorijo. Preostalih dveh domnev metafizi~nega realizma v tem sklepu ne potrebujemo in nam rabita le za pojasnitev odnosa stvarnosti do spoznanja oz. posredno zato, da se sploh lahko lotimo spoznanja stvarnosti in upamo v uspeh. Popper torej potrebuje znanstveni (metafizi~ni) realizem deloma zato, da opravi~i prehod od razlagalne uspe{nosti k 182 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma bli`ini resnice kake hipoteze oz. teorije, delno pa zato, da “utemelji” oz. osmisli samo znanstveno dejavnost, tako da jo imamo za smotrno dejavnost, ki lahko uresni~i svoje cilje (znanstvene razlage pojavov oz. bli`anje resnici). Tu nastopa znanstveni realizem kot pragmati~na predpostavka, medtem ko v utemeljitvi prehoda od (ve~je) razlagalne uspe{nosti k (ve~ji) bli`ini resnici nastopa kot teoretska predpostavka. Ta “me{ana” vloga znanstvenega realizma v Popperjevi teoriji znanosti verjetno povzro~a, da jo ima Popper za okvirno domnevo znanstvene dejavnosti in vodilno regulativno domnevo, ne pa za teorijo, ki bi jo lahko utemeljili ali ovrgli s teoretskimi argumenti. Popper je poleg relacije “biti razlagalno uspe{nej{a (hipoteza ali teorija)” uporabljal {e druge podobne relacije in jih spravljal v zvezo s pojmom znanstvenega napredka in z relacijo “biti bli`e resnici kot”. Zlasti zanimivi sta relacija “biti uspe{nej{i v re{evanju problemov” in relacija “biti bolje podkrepljena teorija” . Hipoteza (teorija) T2 uspe{nej{e re{uje relevantne probleme kot T1, ~e in samo ~e – mno`ica vseh relevantnih problemov, ki jih lahko re{i T2, ki so implicitno vsebovani v “odzadnem znanju” teorij T1 in T2, zaobjema in presega mno`ico vseh relevantnih problemov, ki jih lahko re{i T1 in so vsebovani v odzadnem znanju obeh teorij, – nekatere napa~ne logi~ne posledice T1 (predvsem tiste, ki smo jih sprejeli kot zavrnjene) ne moremo izpeljati iz T2, pa~ pa lahko izpeljemo njihove negacije.9 Iz dejstva, da je kaka teorija razlagalno uspe{nej{a kot kaka druga, lahko sklepamo, da je tudi uspe{nej{a v re{evanju problemov. ^e sprejmemo enakost med pojmoma “biti razlagalno uspe{en” in “biti uspe{en v re{evanju problemov”, lahko sklepamo tudi obratno, tj. iz dejstva, da je kaka teorija uspe{nej{a v re{evanju problemov kot kaka druga, lahko sklepamo, da je razlagalno uspe{nej{a.10 Problem je torej le v tem, kako bi lahko utemeljili ujemanje pojma znanstvene razlage pojavov in re{itve znanstvenega problema. Tudi tu nam lahko pomagajo predpostavke znanstvenega realizma. ^e namre~ privzamemo, da je (empirijski) znanstveni problem realni problem, tj. problem, ki se vedno dotika dolo~enih dejstev, ki obstajajo neodvisno od nas in na{e spoznavne dejavnosti (PR1), in se mu lahko pribli`amo le z (objektivno) resni~nimi stavki, ki so z njim v dolo~eni sistematski korespondenci (PR4), potem je mogo~e tak{no sistematsko korespondenco zagotoviti tako, da konec koncev dose`emo znanstveno razlago, tj. deduktivni sklep, katerega premise so stavki, ki so ~im bli`e predpostavljenim zakonom narave (strukturi stvarnosti) (torej so resni~ni ali ~im bli`e resnici) in katerih zaklju~ek je ~im natan~nej{i opis dejstva, ki pomeni problem. V tem smislu nas znanstveni realizem napoti k deduktivni zakonski razlagi 9 To opredelitev sem povzel po “Dodatnih pripombah” (1978), v katerih je Popper med drugim tudi korigiral in dopolnil svoje prej{nje poskuse opredelitve “ve~je podobnosti resnici” (v Popper, 1979). 10 Ta argument se v bistvu zvede na tale logi~ni sklep: Vsi A so B, A = C in B = D, torej v C so D. Pri tem A = uspe{ne znanstvene razlage relevantnih pojavov v T2, B = uspe{ne znanstvene razlage relevantnih pojavov v T1, C = uspe{na re{itev relevantnega problema v T2 in D = uspe{na re{itev relevantnega problema v T1. ODPRTA ZNANOST 183 Andrej Ule 11 Stopnja podkrepitve hipoteze (teorije) je dolo~ena podobno kot bli`ina resni~nosti hipoteze (teorije) s pomo~jo pogojnih logi~nih verjetnosti hipoteze (teorije) glede na kak poskus mo`nega zavra~anja hipoteze (teorije) in glede na relevantno odzadno znanje: Naj bo a dolo~ena hipoteza, b rezultat resnih poskusov ovr`be a-ja in c na{e odzadno znanje. Potem je stopnja podkrepitve C(a, b, c) hipoteze a glede na poskus ovr`be b in odzadno znanje c enaka koli~niku (p(b, a in c) – p(b, c))/ (p(b, a in c) – p(a in b, c) + p(b, c)). Pri tem izraz p(x, y) pomeni verjetnost dogodka, da se zgodi x ob pogoju, da se zgodi y (Popper, 1985, str. 252). 12 “Deduktivizem” ali tudi “hipoteti~no-deduktivizem” se imenuje zato, ker v nasprotju z induktivisti preverjanje teorij temelji na logi~nih posledicah (dedukcijah) teorij in hipotez. Iz danih hipotez (teorij) namre~ sku{amo izpeljati ~im ve~ relevantnih zaklju~kov, ki jih lahko empiri~no potrdimo ali ovr`emo v znanstvenih poskusih ali opazovanjih (tj. testih). Pri tem `elimo dose~i morebitne “pobijalce” hipotez (teorij), tj. negativne primere. Induktivisti pa sku{ajo zbrati ~im ve~ pozitivnih primerov ali “potrjevalcev” hipotez in teorij, vendar pa po Popperju s tem nikoli ne moremo potrditi kak{ne hipoteze ali teorije, ki vsebuje neomejene splo{ne stavke (hipoteze zakonov), saj te terjajo potencialno neskon~no mnogo kot na~inu re{evanja problemov. Odtod se zdi nato kratka pot do ujemanja pojma re{itve znanstvenega problema in razlage relevantnih dejstev, ki izra`ajo ta problem. Druga padobna relacija, ki jo je Popper nenehno postavljal tako v tesno zvezo z relacijo ve~je razlagalne mo~i kot z relacijo ve~je podobnosti resnici, je relacija “biti bolj podkrepljena (corrobatted) hipoteza (teorija)”. Ta relacija temelji na stopnji podkrepitve (corrobation) kake hipoteze (teorije). Dolo~ena hipoteza (teorija) je toliko bolj podkrepljena (oz. ima toliko vi{jo stopnjo podkrepitve), kolikor ve~ razli~nih poskusov mo`ne ovr`be je uspe{no zdr`ala in kolikor ostrej{i so bili ti poskusi mo`nih ovr`b (Popper, 1973, str. 279, 295, 308, 1979, str. 18, 1985, str. 220, 243f). Popper je posku{al tudi bolj formalno in kvantitativno opredeliti stopnjo podkrepitve hipoteze (teorije) z raznimi testi, a to za na{ namen ni bistveno pomembno (Popper, 1985, str. 246– 254).11 ^im bolj tvegana (logi~no nepri~akovana, tj. informativna) je kaka teorija, toliko ve~ja je njena potencialna stopnja podkrepitve, kajti toliko bolj se izpostavlja mo`nim ovr`bam. Z uvedbo stopnje podkrepitve hipoteze (teorije) kot osnovnega merila za napredek znanosti je Popper za~rtal povsem druga~en program razvoja znanosti, kot je izhajal iz dotedanjega empiristi~nega induktivizma in verifikacionizma. Medtem kot induktivizem vidi napredek znanosti v postavljanju ~imbolj induktivno podprtih, torej ~im manj tveganih hipotez in teorij, vidi Popperjev falzifikacionizem ali tudi deduktivizem12 napredek znanosti (in spoznanja) v postavljanju ~im bolj tveganih in potencialno ovrgljivih hipotez in teorij. Zato po njegovem napredek znanosti sestoji iz “nenehnih (mikro in makro) revolucij”, pri induktivistih pa iz nenehne evolucije. To je na prvi pogled v nasprotju s Popperjevimi primerjavami razvoja znanosti in biolo{ke evolucije, vendar pa Popper tudi biolo{ko evolucijo tolma~i falzifikacionisti~no, tj. kot nenehen boj med razli~nimi biolo{kimi dispozicijami organizmov (njihovimi “pri~akovanji”) in nenehno uporabo metode poskusov in napak, tj. u~enja iz napak, iz ovr`enja pri~akovanj (Popper, 1979, str. 142–146, 238–247, 256– 284 idr.).13 V tem pojmovanju nam ni te`ko videti sledov nekak{nega kriti~nega hegeljanstva oz. kriti~ne dialektike, kar je Popper v~asih tudi sam priznal (Popper, 1963, pogl. 15, 1973, str. 88, 1979, str. 126, 164, 297). Iz Popperjeve opredelitve stopnje podkrepljenost izhaja, da je hipoteza (teorija) T2 bolj podkrepljena kot hipoteza (teorija) T1, ~e in samo ~e je T – uspe{no zdr`ala ve~ ~imbolj razli~nih poskusov mo`ne ovr`be kot T1 in – so bili ti poskusi kve~jemu enako zahtevni (strogi) kot poskusi ovr`be T1.14 184 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma Mo`na ovr`ba kake hipoteze (teorije) pomeni, da preverimo, ali je resni~en kak stavek, ki nasprotuje kaki znanstveno pomenljivi logi~ni posledici hipoteze (teorije).15 Najve~krat je to kak singularen stavek, ki je opis dolo~enega realno mo`nega stanja stvari. Lahko pa je tudi eksisten~ni stavek. Bistveno pa je, da je hipoteza (teorija) sploh ovrgljiva, tj. da lahko z njeno pomo~jo izpeljemo vsaj en empirijski stavek, ki bi lahko nasprotoval kakemu drugemu empirijskemu stavku, ki je bodisi njegova negacija ali iz njega izhaja negacija izpeljanega stavka. Empirijski stavki, ki lahko nasprotujejo dolo~eni hipotezi (teoriji), so njeni mo`ni pobijalci (zavra~evalci). Teorija, ki nima tak{nih stavkov, je neovrgljiva in zato empirijsko in znanstveno nesmiselna. Popper je postavil domnevo, da so hipoteze oz. teorije, ki so hipoteze (teorije) z ve~jo razlagalno mo~jo kot druge hipoteze (teorije), potencialno tudi bolj podkrepljene od drugih hipotez (teorij) in potencialno bli`e resnici kot te druge hipoteze (teorije) (Popper, 1973, str. 53, 143). ^e se izka`ejo tudi za dejansko bolj podkrepljene od konkuren~nih hipotez (teorij), so tudi dejansko bli`e resnici od njih. Torej lahko re~emo, da tako ve~ja potencialna razlagalna mo~ kot ve~ja stopnja podkrepitve kake hipoteze (teorije) ka`eta na njeno ve~jo bli`ino resnici. Popper se izra`a zelo previdno. Ne pravi, da je stopnja podkrepitve kake hipoteze (teorije) mera za njeno bli`ino resnici, pa~ pa, da je pomemben indikator (znak) njene bli`ine resnici (Popper, 1963, str. 234f, 1979, str. 103), a to le za tisti ~as, ko smo izvedli dolo~ene teste. Za {e tako dobro podkrepljeno hipotezo (teorijo) se namre~ kasneje lahko zgodi, da se izka`e za neresni~no ali za manj resni~no od kake njene konkurence, ki se je sprva zdela bolj podkrepljena in bli`e resnici. Stopnja podkrepljenosti hipoteze (teorije) nam je vodilo pri izbiri hipotez (teorij) v dolo~enem ~asu oz. na dolo~eni stopnji razvoja razprav. Toda pove nam le to, da se nam dana teorija zdi – v lu~i pretekle razprave – bli`e resnici kot konkuren~ne teorije (Popper, 1979, 103). Predpostavke znanstvenega realizma torej ne morejo pripomo~i k temu, da bi imeli kako razlagalno uspe{no in dobro podkrepljeno teorijo za zanesljivo resni~no ali za zanesljivo bli`e resnici kot njene konkuren~ne teorije, ker tega pa~ ne moremo dose~i na noben na~in, pa~ pa so nam lahko pragmati~no pomagalo, ki nas motivirajo zato, da se v znanosti ravnamo po ~im bolj razlagalno uspe{nih in ~im bolje podkrepljenih teorijah. To pa zato, ker nas predpostavka o spoznavni stvarnosti motivira v iskanju relevantnih stvarnih problemov (ti so znak realnih dejstev, ki jih moramo razlo`iti v lu~i na{ih najbolj{ih teorij), predpostavka o spoznanju s pomo~jo resni~nih stavkov pa nas motivira v iskanju teorij, ki imajo najve~je mo`nosti zato, da se pribli`ajo stvarnosti oz. resnici (kolikor je resnica korespondenca stavkov s stvarnostjo oz. z dejstvi). potrditev, ki jih v na~elu ne moremo dose~i. 13 Tako je potrebno tudi razumeti njegovo dostikrat citirano misel, da med amebo in Einsteinom ni na~elne razlike, ker pa~ oba napredujeta po poti poskusov in napak. Ameba se u~i na podlagi neuspehov v njenih “pri~akovanjih” (v aktivizaciji svojih dotlej nau~enih ali prirojenih dispozicij), Einstein pa se je u~il in napredoval v svoji teoriji s {tevilnimi napakami oz. ovr`bami svojih hipotez. Pomembna razlika med njima pa je, da ameba to po~ne nezavedno, spontano, Einstein pa je to po~el zavesto in na~rtno, tj. vedel se je kriti~no do svojih hipotez (Popper, 1979, str. 247). Ali {e druga~e povedano, biolo{ka evolucija napreduje za eliminacijo organizmov, ki niso pre`iveli svojih napak, znanstvena evolucija pa za eliminacijo hipotez, medtem ko njihovi nosilci (obi~ajno) pre`ivijo. To je pomembna misel, kajti implicira tezo, da nas vsako ukinjanje kriti~ne misli drago stane. Privede nas namre~ do tega, da svoje napake ponovno za~nemo pla~evati s svojimi `ivljenji namesto s svojimi zavr`enimi hipotezami in teorijami. 14 Popper, 1979, str. 18, 1985, str. 244 15 Popper {e dodaja, da mora biti ta posledica logi~no nepri~akovana, tj. njena logi~na verjetnost mora zna{ati manj kot 1/2 (Popper, 1985, str. 238). ODPRTA ZNANOST 185 Andrej Ule Ali je Popper spregledal dejanski problem (anti)realizma znanosti? Popper pogosto zavra~a idealisti~ne filozofije oz. razne oblike znanstvenega antirealizma s tem, da jih, pogojno vzeto, privede v realno nemogo~o, vendar povsem logi~no konsekvenco, namre~ v solipsizem (ves svet so “moje sanje”). Ta osnovna kritika resni~no mo~no spominja na znamenite Leninove “kritike” empirizma, pozitivizma, senzualizma itd. v knjigi Materializem in empiriokriticizem. S tem no~em re~i, da v tej kritiki ni zrna soli, pa~ pa, da je veliko “prekratka” glede na subtilnost argumentov in filozofsko podlago, ki obi~ajno spremljata te teorije. V tem smislu se mi Popperjeva kritika idealisti~nih filozofij ne zdi filozofsko ustrezna, ~eprav je retori~no u~inkovita. Popperjeve bolj poglobljene kritike antirealisti~nih teorij znanosti veljajo predvsem instrumentalizmu in operacionalizmu. Popper se je potrudil dokazovati nevzdr`nost redukcije vseh teorijskih pojmov znanosti na skupke operacij z zaznavnimi dejstvi oz. na miselne instrumente brez nujne stvarne podlage. Zdi pa se mi, da je pri tem spregledal dejanski problem, namre~ problem ontolo{kega tolma~enja teorijskih pojmov (terminov). Gre za vpra{anje, kak{na je vsebina in referenca tistih terminov v znanstvenih teorijah, ki jim nikakor ne moremo pripisati “opazljivih” dejstev, objektov, lastnosti ali relacij. Carnap in za njim velik del “klasi~ne” analiti~ne filozofije je po mnogih neuspe{nih poskusih prevajanja teh pojmov v empiri~no vsebino pristal pri t. i. tridelni strukturi znanstvenih teorij. Bistvo te koncepcije je ugotovitev, da znanstvena teorija sestoji iz treh jezikovnih sklopov, iz teorijskega jezika, empirijskega jezika in koresponden~nih pravil. Teorijski jezik je povsem formalni jezik, ki ga ne tolma~imo dalje, temve~ ostaja na ravni sintakti~nih pravil. V tem jeziku so zapisani centralni stavki teorije in predvsem tisti zakoni, ki urejajo razmerja med teorijskimi termini (“neopazljivkami”). Empirijski jezik vsebuje vse tiste stavke, ki vsebujejo le empirijske termine (opazljivke), koresponden~na pravila pa so premostitvena pravila, ki delno prirejajo dolo~eno empiri~no vsebino delu teorijskih terminov (v praksi so to stavki, ki urejajo operacije merjenja in dolo~enih poskusov s pojavi, kjer naj bi teorijsko postulirani objekti najbolj zna~ilno delovali) (o tem ve~ v Ule, 1992). Kasnej{a kritika (zlasti kritika Kuhna, Feyerabenda idr. teoretikov) je pokazala, da ne moremo strogo deliti opazljivk od neopazljivk in da se teorijski pojmi preprosto ne ujemajo z neopazljivkami, empirijski pojmi pa z opazljivkami. Zato znanstvenih teorij ni mogo~e strogo deliti na omenjene tri sklope. Vendar pa je po drugi strani vrsta teoretikov pokazala, da pojem “teorijskosti” vsebuje pozitivno opredelitev, ki ni zajeta v sicer 186 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma negativni opredelitvi “neopazljivka”. Npr. pojem “sile” v Newtonovi mehaniki je teorijski pojem, vendar ne le zato, ker mu ne moremo neposredno pripisati nobene opazljive koli~ine ali opazljivega pojava, temve~ zato, ker je bistveno, logi~no spojen s koordiniranim teorijskim pojmom “mase”. Ne moremo opredeliti enega pojma brez drugega, temve~ se moramo nana{ati na dolo~ene zakone teorije, ki ju teorijsko povezujejo. Lahko ju torej opredeljujemo le v okviru Newtonove teorije kot celote ({tirih zakonov fizi~nega gibanja), ne mimo nje (Sneed, 1979, Stegmüller, 1976). Obenem sta oba pojma nosilna pojma Newtonove mehanike (poleg pojmov prostor, ~as, polo`aj, hitrost, pospe{ek, ki veljajo za “empirijske” pojme). Drugi pojmi te teorije niso empirijski nemara zato, ker bi bili kaj bolj “opazljivi” (merljivi) kot sila in masa, temve~ zato, ker jo lahko opredelimo oz. merimo neodvisno od same Newtonove teorije. Vpra{anje o tem, kaj je torej pozitivna vsebina in zlasti referenca teorijskih pojmov, se torej s carnapovsko tridelno shemo znanstvenih teorij ni re{ilo, temve~ le odmaknilo, dejansko pa ostaja. Razli~ne sodobne teorije znanosti se dalje ukvarjajo s tem problemom, ki presega domet empirizma, senzualizma, v katerem je vpra{anje teorijskih pojmov sicer nastalo. Zlasti strukturalna teorija znanosti (Sneed, Stegmüller, Balzer) daje povsem svoje odgovore na ta problem, ki presegajo tako domet tradicionalnega znanstvenega realizma kot antirealizma (Ule, 1992, 1996). Po drugi strani pa analiza najpomembnej{ih teorijskih pojmov in nanje vezanih teorijskih stavkov v sodobnih znanstvenih teorijah (zlasti v fiziki) poka`e, da ni temeljni problem ta, da tem pojmom ne moremo pripisati opazljivih pojavov, temve~ da po imanentni logiki teorij presegajo pojme stvarnosti, substance, lastnosti, objektivnosti itd., ki so sicer ozna~evali “realne” predmete, s katerimi so se ukvarjali empirijski znanstveniki do danes. S tem, da a priori ali kako druga~e sprejmemo “realni obstoj” tega, kar naj bi ozna~evali teorijski termini oz. opisovali teorijski pojmi in stavki, {e sploh ni~ ni re{enega, kajti sploh ni mogo~e vzpostaviti kake “koresponden~ne relacije” med predikativnimi strukturami na{ih stavkov in tem, kar naj bi stvarno obstajalo. Npr. nekateri mikrodelci imajo tako nenavadne lastnosti, da uhajajo celo tako elementarnim oznakam, kot je “bitje”, “nebitje”, “enakost”, “razli~nost”, “delovanje” itd. Pa~ pa jih lahko izvrstno “popi{emo” v matemati~no podanih zakonih. Tu se ka`e temeljni razcep med vsemi zmo`nostmi jezika in vsebinskega mi{ljenja ter zmo`nostmi formalnih operacij. Zdi se, da sam pojem stvarnosti, dejstev itd. postaja vpra{ljiv, imaginacija razuma. V to situacijo sedaj vpade sodobni antirealizem v raznih izvedbah (npr. pri V. Fraassenu). Tudi antirealizem ne ponudi kaj bolj zadovoljivih odgovorov kot realizem, vendar nas vsaj opozori na meje jezika, kjer {e lahko ODPRTA ZNANOST 187 Andrej Ule postavljamo smiselna vpra{anja in pri~akujemo smiselne odgovore. Dlje od tega antirealizem ponuja v glavnem instrumentalisti~ne odgovore, tj. tezo, da je pomen neulovljivih teorijskih terminov (oz. vsebina teorijskih pojmov) in stavkov, ki sestoje iz njih v ~love{kih mentalnih instrumentih, ki naj nam pomagajo logi~no organizirati tiste podatke, ki jih lahko dobimo relativno neodvisno od teorij, v katerih ti podatki nastopajo (npr. V. Fraassen, 1980). Sam menim, da ta odgovor ni zadovoljiv, da ne re{uje problema, temve~ ga zopet le preme{~a drugam. Vendar pa tovrstnega znanstvenega antirealizma zagotovo ne moremo zvesti na subjektivni idealizem oz. konec koncev na tezo “svet je moja predstava (moje sanje)”, kot je to ve~krat po~el Popper. @e iz samih Popperjevih razprav o strukturi znanstvenih teorij je opazno, da se ni dosti ukvarjal s problematiko teorijskih pojmov, ki je bila tako pere~a npr. za Carnapa in {tevilne druge teoretike znanosti od srede tridesetih let dalje. Popper razume to problematiko kot napa~ni problem, ki izhaja iz empiristi~nega senzualizma in subjektivnega koncepta znanstvenega znanja. Popper zavra~a delitev na empirijske in teorijske termine (pojme), kajti vsi termini (pojmi ) so ujeti v dolo~ene teorije, nobeden ni “~isto empirijski”, tj. povsem opazovalen. Po njegovem je pomembna le zavrnljivost hipotez ali teorij, ne pa, ali vsebuje ali ne vsebuje opazljivk (Popper, 1985, str. 108ff). Razlika med teorijskimi in empirijskimi stavki je torej relativna, ne absolutna. Ta ugotovitev po Popperju spodkoplje empirizem in empiristi~ni subjektivizem (pobije npr. Berkeleyjevo na~elo esse est percipi). Stavki znanosti niso le instrumenti, temve~ nekaj opi{ejo, so realne domneve o svetu, zaklju~i razpravo Popper (prav tam, str. 110). Popper ima sicer v teh zaklju~kih prav, vendar se to ne dotakne jedra problema teorijskih pojmov, ki je za razliko “opazljivo” – “neopazljivo” in celo “empirijsko” – “neempirijsko”. Zato njegova kritika ne zavrne tistih oblik instrumentalizma, ki se ne ve`ejo na empiristi~ni fenomenalizem ali senzualizem, temve~ na delovanje oz. po~etje znanstvenikov, ko uporabljajo znanstvene teorije. To pa tudi `e presega domet na{e razprave. LITERATURA FRAASSEN, B. VAN, 1980: Scientific Image, At the Crarendon Press, Oxford. HEMPEL, G. H., 1965: Aspects of Scientific Explanation, The Free Press, New York. KUTSCHERA, F. VON, 1982: Grundfragen der Erkenntnistheorie, W. de Gruyter, Berlin, New York. NEWTON-SMITH, W. H., 1990: The Rationality of Science, Routledge, London, New York. POPPER, K., 1976: Conjectures and Refutations, Routledge and Kegan Paul, London. POPPER, K., 1973: Logika nau~nog otkri}a, Nolit, Beograd. 188 ODPRTA ZNANOST Popperjeva obramba znanstvenega realizma POPPER, K., 1979: Objective Knowledge, At the Clarendon Press, Oxford. POPPER, K., 1985: Realism and the Aim of Science, Routledge, London, New York. SNEED, J. D., 1979: The logical Structure of Mathematical Physic, Reidel, Dordrecht. STEGMÜLLER, W., 1976: The Structure and Dynamics of Theories, Springer, New York, Heidelberg, Berlin. ULE, A., 1992: Sodobne teorije znanosti, ZPS, Ljubljana. ULE, A., 1996: Znanje, znanost in stvarnost, ZPS, Ljubljana. ODPRTA ZNANOST 189 Danilo [uster Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” ^e Newton ne bi napisal Principia, bi jih kdo drug, verjetno v nekaj letih. ‘Nicholas Humprey, “Scientific Shakespeare”, Guardian (London), 26. avgust 1987“ Recimo, da res obstaja, kot je trdil Popper, tretji svet, svet objektivnih vsebin misli, zakladnica idej, teorij, problemov, argumentov, tez, umetnin, zamisli, metod... Za Popperja je ta svet sicer avtonomen, pa vendar se zdi, da je za nekatere njegove dele smiselno vpra{anje “avtorskih pravic”, za druge ne. ^eprav mnogi menijo druga~e, so veliki geniji v znanosti, vsaj kot avtorji znanstvenih rezultatov, verjetno nadomestljivi. ^e Newton ne bi formuliral svojih zakonov, bi do njegovih odkritij pri{el kdo drug. ^e pa Shakespeare ne bi `ivel, njegovih dram in pesmi ne bi bilo. Umetnine so enkratne in neponovljive stvaritve, ki pripadajo samo avtorju, v vsakodnevni rutinski znanosti pa tako kot pri geografskih pustolov{~inah velikokrat {teje predvsem to, kdo je bil prvi. Dennett ima sicer prav, ko pravi, da tak{na ostra razlika zavaja, saj je v znanosti pomembna tudi individualna pot do odkritja. Uporabljena metoda lahko postane dragocen del v zakladnici znanja, v~asih {e bolj kot dose`en rezultat ‘Dennett 1995: str. 140–141“. Tudi Popper sam in njegov prijatelj, umetnostni zgodovinar Gombrich, upravi~eno opozarjata, da je skupno izhodi{~e tako v znanosti kot umetnosti re{evanje problemov, v znanstvenem razmi{ljanju obstajajo umetni{ki “prijemi” in znanstveni postopki v umetni{kem. Ampak dejstvo ODPRTA ZNANOST 191 Danilo [uster ostane, da si tisti, ki je dobil Nobelovo nagrado, ker je bil prvi (recimo v lovu za napovedanim delcem), `e zaradi narave znanstvenega dela ne domi{lja, da je bil edini Izbranec. Kako pa je s filozofskimi “dose`ki”? Na pomembne filozofe smo vajeni gledati kot na umetnike, njihove zamisli in teorije so enkratne in neponovljive, v njihovem delu i{~emo globljo vsebino, jih interpretiramo, reinterpretiramo, primerjamo s predhodniki in drugimi veli~inami. Zdi se nam nenavadno, da bi v filozofiji, tako kot v znanosti, lahko govorili o uspehu in napredku. Pogosto so velika dognanja ene generacije filozofov za naslednjo samo grozljivo opozorilo. Dennett sicer navaja Wittgensteina, za katerega naj bi bil proces – argumentiranje in analiza – bolj pomemben od sklepov in teorij, vendar se mu zdi, da je filozofija zaradi usmerjenosti na re{evanje pravih problemov vendarle vsaj na pol poti med znanostjo in umetnostjo ‘Dennett 1995: str. 141“. Namen mojega sestavka je pokazati, da lahko (vsaj v~asih) tudi filozofijo premaknemo z mla~ne sredine v bli`ino znanosti. ^e v lu~i poperjanskih idealov razumemo filozofijo kot spoznavno dejavnost neke {ir{e skupine znanstvenikov, ki re{uje prave probleme, javno preverja dose`eno in s tem seveda pristaja na ovrgljivost svojih tez in stali{~, potem je tudi v filozofiji mogo~ napredek. Zgodovina razprave o zakonih in protidejstvenikih je zato najlep{i zgled. Tako kot obstajajo v zgodovini znanosti primeri, ko je nekdo `e skoraj pri{el do neke teorije, odkritja, moral bi samo... , obstajajo tak{ni primeri tudi v filozofiji. Popper je skoraj, pa ne povsem, pri{el do sodobne pojasnitve zakonov narave. In tako kot v znanosti obstajajo med seboj neodvisna odkritja, so tudi v sodobni filozofiji trije filozofi vsak po svoji poti skoraj isto~asno pri{li do re{itve, ki jo je Popper spregledal. Skoraj, pa ne povsem, pomeni v znanosti malo ve~ kot ni~, in tudi Popper si je za svojo zamisel prislu`il eno samo omembo v opombi pod ~rto. Da je nekaj nejasno zaznal, vendar {e sam ni opazil pomena tega, kar je zaznal ‘Dretske 1977: str. 251“. Zanimalo me bo ozadje te opombe. Zakoni in posplo{itve The practical scientist does the business but the philosopher keeps the books. ‘Nelson Goodman“ Odkritje zakonov narave je zadnji cilj znanstvenega dela. @e na za~etku znanstvenega razmi{ljanja, recimo pri Demokritu, najdemo trditev, da bi za odkritje ene same “aitilogije” (vzro~ne, zakonite zveze) rad dal celo perzijsko kraljestvo. V nekoliko starej{ih razpravah je bilo glavno knjigovodsko delo v filozofiji 192 ODPRTA ZNANOST Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” znanosti iskanje prave logi~ne oblike stavkov, ki izra`ajo zakone narave. Osnovna ideja je bila, da gre za neko resni~no, univerzalno veljavno posplo{itev tipa “Vsi F (ali vse, kar je F) so G”, kjer sta F in G shematski ~rki za predikate, ki ozna~ujeta lastnosti stvari ali dogodkov. To je seveda zelo enostavna oblika zakonske posplo{itve, vendar zado{~a za potrebe ve~ine razprav o statusu zakonov. Recimo, prvi Keplerjev zakon pravi: Planeti se gibljejo okoli Sonca po krivulji, ki ima obliko elipse. Ker so posplo{itve, logi~no gledano, pogojniki oblike “za vsako stvar velja – ~e je F, potem je G”, to pomeni, da je vse, kar je planet, tak{no, da se giblje okoli Sonca po krivulji, ki ima obliko elipse. Te`ave pa se za~nejo `e, ko ugotovimo, da so nekateri zakoni “mo~nej{i” od drugih. Vzemimo Titius-Brodejev zakon, ki napoveduje oddaljenost planetov od Sonca: Razdalja planeta v na{em oson~ju od Sonca je enaka razdalji Zemlje od Sonca, pomno`eni s faktorjem (0,3 × 2n-2 + 0,4). Zakon ima napovedno mo~, saj so z njegovo pomo~jo odkrili Uran in Pluton (motnje v gibanju Urana so pripisali gravitaciji takrat neznanega, osmega planeta, ki ustreza podatku “n = 9”). Torej je vse, kar je planet, tak{no, da je v tak{ni oddaljenosti od Sonca, kot jo predpisuje Titius-Brodejev zakon? Za fizika je to vpra{anje problemati~no, saj ne vidi pravega razloga, zakaj bi neki planet ne mogel biti v druga~ni oddaljenosti od Sonca. Morda gre samo za zelo uspe{no sre~no ugibanje na osnovi idealizacij, meritev in povezave eksperimentalnih podatkov. Zato fiziki govorijo o empiri~nem, izkustvenem zakonu, ki ga je potrebno vgraditi v {ir{o teorijo in ga pojasniti s splo{nej{im zakonom, tako kot Keplerjev zakon pojasnjujemo z Newtonovimi zakoni mehanike in gravitacijskim zakonom. ^e to uspe, potem gre za pravi zakon in ne za kozmi~no naklju~je. Filozofi so razliko “vknji`ili” kot razliko v modalni mo~i, ki se ka`e v podpori hipoteti~nim pogojnikom. Nekatere posplo{itve tipa “Vsi F so G” podpirajo protidejstvene pogojnike v obliki “^e bi nekaj, kar dejansko ni F, bilo F, potem bi bilo G”, druge ne. Dvom o statusu Titius-Brodejevega zakona izvira iz dvoma o resnici protidejstvenika: ^e bi Luna bila planet, potem bi bila v tak{ni oddaljenosti od Sonca, kot jo predpisuje Titius-Brodejev zakon. Pri Keplerjevem zakonu podobnega dvoma ni, ~e bi Luna bila planet, potem bi se nedvomno premikala po kro`nici v obliki elipse. Toda logi~na oblika “Vsi F so G” je navidez enaka pri ODPRTA ZNANOST 193 Danilo [uster pravih in “dvomljivih” zakonih narave. In prav tak{no obliko imajo tudi slu~ajno resni~ne posplo{itve tipa: “Vsi kovanci v mojem `epu so kovanci za en tolar”. Jasno je, da ne gre za zakon narave, kar nam potrdi tudi napa~nost protidejstvenika “^e bi bil ta petak v mojem `epu, bi bil kovanec za en tolar”. V tem sestavku se ne bom ukvarjal s splo{nim problemom pojasnitve zakonov narave ‘o tem prim. Ule 1990 in Ule 1992“, ampak samo z odnosom med zakoni in protidejstveniki. ^eprav narava tega odnosa {e danes ni povsem pojasnjena (ali gre za logi~no sledenje? definicijski odnos? induktivno podporo?), pa vendar obstoj te zveze razlo~i tiste primerke posplo{itev “Vsi F so G”, ki so zakoni, od tistih, ki to niso. Kako je to mogo~e? Za nekatere to pomeni, da zakon narave ni univerzalna posplo{itev, izrazljiva v ekstenzionalni logiki, ampak gre za resnice z obliko “Nujno, vsi F so G”. To stali{~e je v desetletni razpravi s Popperjem zagovarjal William Kneale [Kneale 1950, 1961], ki je s tem zavrnil staro pozitivisti~no zanikanje nujnosti in modalnih pojmov sploh. @e za Carnapa, recimo, je bila razlika med “Vsi F so G” in “Nujno, vsi F so G” samo razlika v emocionalnem ob~utku, ki nam ga dajeta oba stavka. Druga mo`nost pa je, da razliko najdemo v razli~ni strukturi terminov F in G, kadar ta nastopata v posplo{itvi ali v zakonu narave. To mo`nost je v nekem kratkem obdobju, pravzaprav v eni sami notici navrgel Popper [Popper 1949], ki pa je zmotno menil, da s tem ohranja enakost logi~ne oblike zakonskih in naklju~nih posplo{itev. Oglejmo si problem malo natan~neje. Kadar je resni~na univerzalna posplo{itev “Vsi F so G” pravi zakon narave, podpira ustrezni protidejstvenik “^e bi neki dejanski ne-F bil F, potem bi bil G” (naj bo to FG protidejstvenik). Kadar pa resni~na posplo{itev “Vsi F so G” ni zakon narave, ne podpira resnice FG protidejstvenika, ker zakon narave in univerzalna posplo{itev nimata enakih logi~nih posledic, nimata enake logi~ne mo~i in ne moreta imeti enake logi~ne oblike. Naj bo to argument iz “razlike v podpori”. Popperjeva ideja je bila, da razlika v podpori izvira iz razli~ne strukture terminov, ki nastopajo v posplo{itvi ‘Popper 1949“. Protidejstvenik res ne sledi iz slu~ajno resni~ne posplo{itve, toda razlog za to je za Popperja zmota dvoumnosti. Vemo, recimo, da “Avtobusi v Sloveniji potro{ijo ve~ goriva kot avtomobili” ne sledi iz “Avtobus potro{i ve~ goriva kot avtomobil”. Izraz “avtobus” nastopa v dveh pomenih, enkrat kot tisto, kar ozna~uje porazdeljeno (vsak element mno`ice avtobusi), drugi~ kot oznaka za celotno mno`ico (in ker je mno`ica avtomobilov v Sloveniji mnogo {tevil~nej{a od mno`ice avtobusov, sklep seveda ne dr`i). Podobna dvoumnost je po Popperju razlog, da protidejstvenik “^e bi Konfucij bil moj prijatelj, bi govoril francosko” ne sledi iz 194 ODPRTA ZNANOST Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” (privzemimo, dejansko resni~ne) posplo{itve “Vsi moji prijatelji govorijo francosko”. Izraz “prijatelj” v posplo{itvi je definiran ekstenzionalno – kot nadomestek za seznam imen, in zato ozna~uje zaprto mno`ico ljudi, ki jo lahko na{tejemo. Toda v protidejstveni domnevi o Konfuciju izraz “prijatelj” nastopa kot neomejen opis, ki ozna~uje odprto mno`ico ljudi. Izrazi v zakonih narave pa nikdar niso definirani z na{tevanjem, ekstenzionalno, ampak so vedno odprti, kvalitativni, “striktno univerzalni” opisi. “Planet” v Keplerjevem zakonu ne ozna~uje samo planetov v na{em oson~ju, ampak planete v vseh sistemih, ki so zgrajeni na podoben na~in, kot je na{, danes bi rekli vse fizikalno mo`ne planete. Ker v sklepu iz Keplerjevega zakona na protidejstvenik “^e bi Luna bila planet, ...” ne spremenimo pomena izraza “planet”, s tem ne zagre{imo napake dvoumnosti, in zato zakon podpira ustrezni FG protidejstvenik. Popper bi bil na dobri poti, ~e bi razliko med tistim, kar ozna~uje termin F v posplo{itvi “Vsi F so G”, kadar je ta zakon in kadar to ni, natan~neje ozna~il in se vpra{al, kaj je njen izvor. Namesto tega je povsem zmotno vztrajal pri tem, da ni razlike v logi~ni mo~i, da je vsaka univerzalna posplo{itev tipa “Za vsako stvar velja – ~e je F, potem je G” logi~no ekvivalentna svojemu FG protidejstveniku. S tem je sicer ovrgel argument iz razlike v podpori, toda cena za to je bila mno`ica zapletov, uvajanje novih in nepotrebnih razlikovanj in nedoslednosti, zaradi katerih je zdravo jedro njegove zamisli najbr` padlo v pozabo. Kako lahko protidejstvenik “^e bi Konfucij bil moj prijatelj, bi govoril francosko” sledi iz posplo{itve “Vsi moji prijatelji govorijo francosko”? Samo, ~e antecedens razumemo kot “^e bi Konfucij bil enak enemu od mojih prijateljev...” in ne kot “^e bi Konfucij bil dodan mno`ici mojih prijateljev...” Torej iz “Vsi F so G” vedno sledi “^e bi neki y, ki ni F, bil F, potem bi bil G”, ~e antecedens razumemo kot “^e bi neki y, ki ni F, bil enak enemu od F, potem bi bil G”. Osnovna ideja re{itve problema na “na~in dvoumnosti” je bila, da v hipoteti~ni domnevi “^e bi neki a, ki ni F, bil F...” vedno razumemo termin F odprto, kvalitativno, kot pripis pogoja, ki ga izra`a F nekemu a-ju. Tak{no branje nasprotuje strukturi terminov v slu~ajni posplo{itvi, jih “odpira”, zato napaka dvoumnosti. Popper pa zdaj uvaja dve novi, ekstenzionalni tolma~enji hipoteti~ne domneve “~e bi neki a, ki ni F, bil F”. Po prvi domnevi pomeni “~e bi a bil eden od F-ov”, po drugi “~e bi a bil dodan F-om”. In zdaj pravi, da tako zakoni kot posplo{itve podpirajo protidejstvenike v prvem tolma~enju, ne pa po drugem. In vse, kar argument iz razlike v podpori ugotavlja, je za Popperja zdaj to, da zakon narave podpira protidejstvenike v prvem tolma~enju hipoteti~ne domneve, akcidentalna posplo{itev pa ne podpira protidejstvenikov v drugem tolma~enju hipoteti~ne ODPRTA ZNANOST 195 Danilo [uster domneve. Re{itev se potem ponuja sama od sebe – beri domnevo vedno tako, da bo iz posplo{itve sledil njen FG protidejstvenik, torej po prvem tolma~enju. Razlike v podpori ve~ ni. Toda tak{no branje domneve je v popolnem nasprotju z obi~ajnim razumevanjem protidejstvenikov. Ko re~emo “~e bi Luna bila planet...”, s tem gotovo ne mislimo “~e bi Luna bila Merkur ali Venera ali Zemlja ali Sonce...” Tisto, kar trdimo, je “ko bi Luna imela lastnost biti planet”... Podobno, ko re~emo “~e bi Konfucij bil moj prijatelj”, s tem obi~ajno ne mislimo, “~e bi Konfucij bil Tone ali Peter ali Janez...”. Po Popperjevem predlogu sploh ni videti, v ~em je smisel uporabe protidejstvenikov. Protidejstvenik tipa “^e bi jaz bil predsednik vlade, bi uvedel davek na pse” je, recimo, vedno napa~en, saj antecedens zdaj pomeni “^e bi jaz bil eden od dosedanjih predsednikov vlade”. In ker nobeden od dejanskih predsednikov tega davka ni uvedel, ga seveda tudi jaz ne bi, ko bi bil enak enemu od njih. Smisel protidejstvene domneve tipa “~e bi a, ki ni F, bil F...” je, da po nekak{nem klju~u ohranjamo dolo~ena dejstva o individuumu a in se vpra{amo, kaj bi se zgodilo, ~e bi ta dejstva zdru`ili s hipoteti~nim posedovanjem lastnosti F. V Popperjevem predlogu pa protidejstvenost protidejstvenika izgine, saj zdaj domneva “~e bi a bil F” govori o enem od dejanskih F-ov (ki mi je a enak) in sploh ne ve~ o hipoteti~nem dejstvu. Vrhu tega je Popperjeva re{itev normativna in ne razlo`i za~etnega problema – intuicije, da so protidejstveniki, ki izvirajo iz zakonov, resni~ni, tisti, ki izvirajo iz slu~ajnih posplo{itev, pa ne. ^e ni razlike v logi~ni mo~i zakonov in slu~ajnih posplo{itev, gre potem v o~itno razli~ni praksi sprejemanja in zavra~anja FG protidejstvenikov samo za stvar navade, jezikovne prakse, konvencij, morda nepazljivosti? Popper meni, da v protidejstveniku, ki izvira iz slu~ajno resni~ne univerzalne posplo{itve, recimo “Vsi moji prijatelji govorijo francosko”, kvalitativno ali odprto branje terminov v antecedensu, “~e bi Konfucij bil moj prijatelj”, pomeni ekstenzionalno raz{iritev tipa “~e bi Konfucij bil dodan mno`ici mojih prijateljev”, s ~imer zagre{i zmoto dvoumnosti ‘Popper 1949: str. 45“. S tem Popper implicitno priznava, da je naravno branje protidejstvene domneve kvalitativno, hipoteti~no pripisovanje neke lastnosti. Torej “~e bi Konfucij bil moj prijatelj” razumemo kot “~e bi Konfucij izpolnjeval pogoj šbiti moj prijatelj’”. Popper pa sam predpi{e nenaravno, ekstenzionalno razumevanje – “~e bi Konfucij bil enak nekomu iz mno`ice mojih dejanskih prijateljev”. Protidejstvenik potem morda res sledi, toda videli smo, da ni videti nobenega smisla v rabi tak{nih protidejstvenikov. Popper tudi nikjer ne razlo`i, zakaj naravno, kvalitativno branje domneve v protidejstveniku, ki izhaja iz slu~ajne posplo{itve, spreminja pomen (a dodamo F-om) termina F, v tistem protidejstveniku, ki izvira iz zakona, pa ne (kot da ni tudi v tem primeru a dodan F-om?). 196 ODPRTA ZNANOST Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” Popperjeva re{itev vsebuje vrsto nedoslednosti, zato ni vzdr`ala kritike. Kneale je takoj opazil, da imajo termini v posplo{itvah, ki so zgodovinska naklju~ja na kozmi~ni ravni, prav tako zna~aj neomejenih splo{nih opisov ‘Kneale 1950: str. 47“. Nana{ajo se na vse, kar je bilo, je in bo, pa vendar tak{na posplo{itev ne podpira protidejstvenikov, ki govore o tem, kar bi lahko bilo. Vzemimo kar znani Popperjev primer – moa je velika, toda izumrla ptica, ki je `ivela samo na Novi Zelandiji. Denimo, da nobena druga moa nikdar ni in ne bo `ivela, in denimo, da zaradi nekega virusa, ki se je pojavil v njenem okolju, nobena moa ni do`ivela ve~ kot petdeset let, ~eprav bi ji njena biolo{ka struktura to omogo~ala. V posplo{itvi “Vse moe umrejo, preden do`ivijo starost petdeset let” izraz “moa” kot neomejen opis ozna~uje vse (sedanje, pretekle in bodo~e) moe v na{em univerzumu, pa vendar ne gre za zakon narave, ampak za kozmi~no naklju~je. Za zakon narave bi {lo le, ko bi posplo{itev veljala tudi za vse mo`ne moe, tudi tiste, ki bi `ivele v svetu brez virusa, {ele potem bi veljal tudi ustrezni FG protidejstvenik. Popper, ki je vseskozi zagovarjal tezo, da je nujnost zakonov narave samo v njihovi splo{nosti, ni mogel enostavno narediti preskoka od splo{nosti, ki pokriva vse, kar je, je bilo in bo, do tega, kar bi bilo samo mogo~e. Da bi ohranil univerzalnost brez nujnosti, nekje celo pravi, da so vse (fizikalne) mo`nosti nekje, v nekem trenutku univerzuma, realizirane ‘tako v Popper 1972: str. 50 pojasnjuje svoje stali{~e v Popper 1949“. Torej neko~ in nekje v na{em univerzumu dejansko obstajajo tudi moe v idealnih okoli{~inah, v katerih `ivijo dlje kot petdeset let, in zato zgornja posplo{itev o moah ni zakon narave, ker ni univerzalno resni~na. Pri tem se ni zavedal, da s tem ponavlja staro megarsko definicijo mo`nosti – mo`no je tisto, kar je neko~ in nekje realizirano. Megarike je tak{na definicija vodila naravnost v fatalizem (slavni Diodorjev argument “gospodarja”). Popper je skrajno neverjetno stali{~e o realizaciji vseh mo`nosti v dejanskem univerzumu kmalu nadomestil z govorom o realizaciji mo`nosti v vseh modelih sveta, v logi~nih konstrukcijah (v nekem dejanskem modelu sveta torej moe `ivijo v svetu brez virusov). Vendar je po razpravah s Knealom in kritikah svojih predlogov v novih ~lankih in novih izdajah Logike znanstvenega odkritja nenehno dopolnjeval in spreminjal svoje stali{~e. Sprejel je sicer idejo fizikalne nujnosti, vendar jo je vedno razumel samo kot oznako za univerzalnost in jo posku{al definirati z nemodalnimi izrazi. To mu nikdar ni uspelo, na koncu celo pravi, da definicije niso pomembne, va`no je le, da ima ideja fizikalne (naravne) nujnosti neki smisel ‘Popper 1968: str.72“. Karkoli to `e pomeni, pomeni vsekakor to, da nujnosti zakonov narave ni mogo~e izraziti v obliki univerzalne posplo{itve, in Popperju argumenta iz razlike v podpori ni uspelo ovre~i. ODPRTA ZNANOST 197 Danilo [uster Popper in DTA Ni~ ~udnega, da Popper argumenta iz razlike v podpori ni uspel ovre~i. Tega argumenta sploh ni mogo~e ovre~i. In Popper nam pove, zakaj ne. Kaj namre~ lahko pomeni, da so izrazi v zakonih vedno odprti, kvalitativni in nikdar ne stoje za zaprto mno`ico stvari? V tradicionalnem semanti~nem aparatu to pomeni, da izrazi v zakonih narave ozna~ujejo intenzije, ne pa ekstenzij, in zakonska posplo{itev “vsi F so G” govori o zvezi intenzij. Intenzije predikatov pa so lastnosti, torej zakoni narave zatrdijo, da obstaja neka posebna zveza lastnosti. V hipoteti~ni domnevi “~e bi neki dejanski ne-F bil F” se res spra{ujemo, kot pravi Popper, kaj bi se zgodilo, ~e bi spremenili ekstenzijo predikata (raz{irili dejansko mno`ico stvari, ki so F). Popper pa ni opazil, da pri tem ohranjamo njegovo intenzijo – ozna~eno lastnost in nomi~no zvezo te lastnosti z lastnostjo G. Ta re{itev samo dosledno izpelje Popperjevo zamisel o strukturi terminov in naravi hipoteti~nega antecedensa, pa vendar pomeni popoln preobrat z miselno tradicijo, ki ji je pripadal tudi Popper. Govor o intenzijah naj nas ne zavede, saj sodobni filozof ne i{~e ve~ re{itve oznake zakonov v okviru formalne logike in semantike. ^e je Carnap {e trdil, da je samo iz oblike nekega stavka razvidno, ali izra`a zakon narave ali ne, pa je zdaj razsodnik ontologija. ^e obstaja ustrezno dejstvo, stanje stvari, kot pravi Armstrong, da je lastnost F v ustrezni nomi~ni relaciji z lastnostjo G, potem posplo{itev “Vsi F so G” izra`a zakon narave. Tak{no teorijo, t. i. DTA teorijo zakonov narave, so neodvisno drug od drugega predlagali Fred Dretske, Michael Tooley in David Armstrong ‘Dretske 1977, Tooley 1977, Armstrong 1983“. Intenzije predikatov so lastnosti in relacije, toda navedeni filozofi obnavljajo srednjeve{ki govor o univerzalijah, le da jih zdaj odkriva najbolj{a znanost. Argument iz razlike v podpori je zdrav, kar pomeni, da zakon narave in slu~ajno resni~na posplo{itev nimata enake logi~ne oblike. Za navidezno logi~no obliko “Vsi F so G” se pri zakonu skriva ontolo{ka utemeljitev, dejstvo, da je lastnost F v posebni relaciji N z lastnostjo G. N je nomi~na relacija med lastnostmi, zakoni narave so torej relacije drugega reda med univerzalijami. Zato niso o partikularijah, ampak o lastnostih, ki jih te partikularije instancirajo, torej ne govorijo o molekulah ali planetih, ampak o lastnostih teh partikularij, o temperaturi, naboju, masi, hitrosti... ‘Dretske 1977: str. 263“ V starem aparatu intenzij in ekstenzij dobimo naslednje tipe odnosov med izrazoma F in G v posplo{itvi “vsi F so G”. (1) Ekstenzionalna relacija ekstenzij tipa “vsaka stvar, ki je F, je G”. V tem primeru posplo{itev govori o mno`icah stvari, ki so 198 ODPRTA ZNANOST Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” dejansko F in G. Ker se ekstenzije spreminjajo ~ez mo`ne svetove, tak{na posplo{itev ne pove ni~ o novih, hipoteti~nih elementih in zato ne podpira FG protidejstvenikov. (2) Intenzionalna relacija ekstenzij tipa “vsaka stvar, ki je F, je nujno G”. V tem primeru posplo{itev sicer ima modalno mo~, ampak {e vedno govori samo o dejanski ekstenziji predikatov F in G, zato ne podpira protidejstvenikov. (3) Ekstenzionalna relacija intenzij tipa “lastnost F je v relaciji N z lastnostjo G”. Ker gre za dejstvo o lastnostih in ne o mno`icah partikularij in ker bi ta zveza {e vedno obstajala, tudi ~e bi neki ne-F bil F, je ustrezni FG protidejstvenik resni~en. Zakoni narave prav zato, ker ne govorijo o stvareh v dejanskem svetu, ampak o relaciji lastnosti, ki jih te stvari eksemplificirajo, ostanejo resni~ni tudi v kakem drugem mo`nem svetu, v katerem dejanski ne-F postane F. Ker zveza lastnosti F in G pre`ivi hipoteti~no spremembo v ekstenziji predikata F, dejanski ne-F, ko postane F, {e vedno eksemplificira tudi lastnost G. Zakaj ne Popper? Ker me v tem sestavku zanima predvsem Popperjeva obravnava argumenta iz razlike v podpori, DTA teorije zakonov ne bom podrobneje obravnaval ‘ve~ o tej teoriji prim. Borstner 1990, 1995“. Zakaj je Popper, ~eprav avtor ideje o kvalitativni, intenzionalni interpretaciji terminov v zakonski posplo{itvi, vendarle vztrajal pri tezi, da so zakoni univerzalne posplo{itve, in ni naredil enostavnega koraka od ekstenzij do intenzij, od ekstenzionalne vklju~enosti mno`ice stvari F v mno`ico stvari G do zveze lastnosti? Popper je s priznavanjem filozofske legitimnosti pojmov, kot so nujnost, mo`ni svetovi, zakoni narave…, res prekinil s pozitivizmom v analiti~ni filozofiji in napovedal kasnej{i razcvet zanimanja za ontologijo in metafiziko. Kljub temu pa je bil pod vplivom takrat prevladujo~ega nominalizma in anti-esencializma. Nekateri zagovorniki DTA teorije se odkrito deklarirajo za platoniste, vsi pa sprejemajo obstoj univerzalij, kar je bilo v 50-ih letih tega stoletja v analiti~ni tradiciji skoraj nepojmljivo. Popper je sicer znan po svojem razkolu s pozitivizmom, vendar je {e vedno razmi{ljal v okviru problemskega ozadja, ki so ga postavili Carnap, Hempel, Wittgenstein in v katerem je bilo glavno filozofsko orodje logi~na semantika, ne pa ontologija. Vendar imajo tako zagovorniki DTA teorije kot Popper nekaj skupnega – oboji imajo zadr`ke glede ideje nujnosti zakonov narave. Znameniti Popperjev falsifikacionizem zahteva, da so tudi zakoni narave ovrgljivi. ^e je zakon ovrgljiv, potem seveda ne more biti nujen. Toda zakoni narave podpirajo protidejstvenike. ODPRTA ZNANOST 199 Danilo [uster ^e pa zakon ni nujen, resni~en v vseh fizikalno mo`nih svetovih, kako potem lahko daje podporo protidejstvenikom? Naj bo to “Popperjev problem”. Popper je iskal re{itev manevriranju s pojmom univerzalno resni~ne splo{nosti, vendar zato nikdar ni imel dobrega odgovora na argument iz razlike v podpori. Zagovorniki teorije DTA argument iz razlike v podpori seveda sprejemajo, toda svoj aparat intenzij in univerzalij vidijo prav kot na~in, kako sprejeti ta argument, ne da bi obenem sprejeli nujnost zakonov narave. Pozoren bralec je morda ugotovil, da je v opisovanju mo`nih odnosov terminov v univerzalni posplo{itvi kot intenzionalna zveza ekstenzij nastopila samo zveza “vsaka stvar, ki je F, je nujno G”, ne pa tudi bolj obi~ajna zveza “nujno, vsaka stvar, ki je F, je G”. Ta zveza bi prav tako zagotavljala resnico ustreznega FG protidejstvenika. Logiki so tradicionalno razumeli prav operator “nujno je, da” kot znak intenzionalnega konteksta. “Nujno, F so G” zanje pomeni intenzionalno vklju~enost predikatov, ki jo razve`ejo v “vsi mo`ni individui, ki so F, so G”. Zagovorniki DTA teorije (najbolj zna~ilno je to pri Dretskem ‘Dretske 1977: str. 263“) trdijo, da zveza “nujno, vsaka stvar, ki je F, je G” {e vedno ne govori o lastnostih, ampak samo o vklju~enosti mno`ice vseh mo`nih (partikularij) F v mno`ico vseh mo`nih (partikularij) G, torej o dejstvih prvega reda. Protidejstvenik, ki ga podpira pravi zakon narave, govori, da bi ob spremembi v dejstvih prvega reda (raz{iritev lastnosti F na novo partikularijo) ostala nespremenjena dejstva drugega reda, dejstva o lastnostih in njihovih zvezah. Toda dejstva drugega reda so tudi zanje kontingentna, nomi~na zveza lastnosti je torej ovrgljiva. Nujnost prvega reda (nujnost odnosov med partikularijami), ki podpira resnico protidejstvenikov, za zagovornike DTA teorije izide iz obstoja kontingentne zveze med univerzalijami. Toda, tako kot pri Popperju se tudi tu lahko vpra{amo, kako je to mogo~e. Zakaj v protidejstveni spremembi v dejstvih prvega reda (raz{iritev lastnosti F na novo partikularijo) ostanejo nespremenjena dejstva drugega reda? Zakaj je nomi~na zveza dveh lastnosti fiksna ~ez mo`ne svetove? Je ohranitev zakonov narave v protidejstvenem razmi{ljanju samo stvar konvencije ali neke objektivne nujnosti? ^e gre samo za konvencijo, zakaj bi ta ne mogla biti druga~na, in ~e je to mogo~e, kako lahko potem zakoni {e podpirajo protidejstvenike? Kot vidimo, gre spet za “Popperjev problem”. Prav vpra{anje o modalnem statusu nomi~ne zveze med univerzalijami je danes jedro sodobnih razprav o dometu DTA teorije. Resni~na univerzalna posplo{itev je zakon narave zaradi svoje vsebine ali pa zaradi vloge, ki jo igra v neki znanosti, zaradi zvez z drugimi posplo{itvami in svojega pomena v izpeljavah in napovedih. ^e je zakon zaradi svoje vsebine, potem je zakon zaradi tega, ker stvari tak{ne in tak{ne morajo biti, ali pa zaradi 200 ODPRTA ZNANOST Zakoni in protidejstveniki ali filozofija in problem “copyrigtha” posebne zveze lastnosti. Mislim, da argument iz razlike v podpori na koncu vseeno dokazuje, da je pojem nujnosti neizogiben v opisovanju zakonov narave. ^eprav gre za nujnost odnosov med univerzalijami, ni videti druga~nega na~ina, kako pojasniti, da zakoni narave podpirajo protidejstvenike. Niso samo pripovedovalci zgodb tisti, ki razpredajo o tem, kaj bi se zgodilo, ~e bi bile stvari druga~ne, kot so. Razprava v filozofiji znanosti ka`e, da je pojasnilo odnosa med zakoni in protidejstveniki merilo uspe{nosti neke teorije znanosti. Popper je morda spregledal eno od re{itev, toda zapustil nam je “Popperjev problem”. Po njegovih lastnih kriterijih pa so problemi za znanstvenika pomembnej{i od re{itev. LITERATURA ARMSTRONG, DAVID M. (1983): What is a Law of Nature? Cambridge: Cambridge University Press. BORSTNER, BOJAN (1990): “Pojasnitev zakonov narave”, Filozofski vestnik, 2. BEAUCHAMP, TOM L. (ur.) (1974): Philosophical Problems of Causation. Encino and Belmont, California: Dickenson Publishing Company. BORSTNER, BOJAN (1995): Problemi realizma – Mo`nosti realizma v filozofiji znanosti. Maribor: Katedra. DENNETT, DANIEL C. (1995): Darwin’s Dangerous Idea. Penguin. DRETSKE, FRED (1977): “Laws of Nature”, Philosophy of Science 44. KNEALE, WILLIAM (1961): “Universality and Necessity”, British Journal for the Philosophy of Science, 12 (46). Ponatis v: Tom L. Beauchamp (ur.) (1974). KNEALE, WILLIAM (1950): “Natural Laws and Contrary-to-Fact Conditionals”, Analysis 10. Ponatis v Tom L. Beauchamp (ur.) (1974). POPPER, KARL (1949): “A Note on Natural Laws and So-Called šContrary-to-Fact Conditionals’”, Mind (58). Ponatis v, Tom L. Beauchamp (ur.) (1974). POPPER, KARL (1968): “Addendum”, V The Logic of Scientific Discovery, London: Hutchinson & Co. Ponatis v Tom L. Beauchamp (ur.) (1974). POPPER, KARL (1972): “Kneale and Natural Laws”. V The Logic of Scientific Discovery, London: Hutchinson & Co. Ponatis v Tom L. Beauchamp (ur.) (1974). TOOLEY, MICHAEL (1977): “The Nature of Laws”, Canadian Journal of Philosophy 7. ULE, ANDREJ (1990): “O splo{nosti in nujnosti naravnih zakonov”, Filozofski vestnik, 2. ULE, ANDREJ (1992): Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicisti~no sredi{~e. *Prispevek je bil (v skraj{ani obliki) predstavljen na kolokviju ob smrti Karla Popperja, ki ga je organiziralo Dru{tvo za analiti~no filozofijo in filozofijo znanosti v Ljubljani 7. oktobra 1994. ODPRTA ZNANOST 201 Karl R. Popper Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda*1 Moja tema tukaj je ~love{ka svoboda. S ~love{ko svobodo mislim, kar je bilo obi~ajno imenovano “svobodna volja”. Vendar se bom izognil izrazu “volja”, da ne bi za{li na stranski tir v jalove terminolo{ke probleme. Zaradi podobnih razlogov tudi ne bom izrecno razpravljal o moralni svobodi, ~eprav je tista vrsta ~love{ke svobode, ki je filozofe najbolj pogosto zanimala. Namesto tega bom za~el z razpravljanjem o svobodi do ustvarjanja umetni{kih del ali pojasnjevalnih teorij v znanosti. Moralna svoboda ima velik pomen, vendar nas razpravljanje o njej lahko zopet zapelje k problemu moralne odgovornosti ali celo k problemu nagrade in kazni. Upam, da bom poenostavil svojo razpravo, ko se bom izognil neposredni razpravi o moralnih problemih in se omejil na vpra{anja svobode do ustvarjanja ter svobode do vrednotenja razlogov ali argumentov za ali proti izjavam o dejstvih ali znanstvenih teorijah. ^e u`ivamo tovrstno svobodo, verjetno lahko u`ivamo tudi svo- * Popper, The Open Universe: An Argument for Indeterminism, Postscript to the Logic of Scientific Discovery, zv. II., ur. W. W. Bartley, Routledge, London – New York 1988, str. 113–130. 1 Odkar je Popper pred ve~ kot petindvajsetimi leti napisal Postscript, je objavil ve~ esejev, vezanih na probleme determinizma in ~love{ke svobode. Eden izmed njih je spominsko predavanje Arthurju Hollyju Comptonu “Of Clouds and Clocks: An Approach to the Problem of Rationality and the Freedom of Man”, ki je `e objavljen (kot 6. poglavje v Objective Knowledge) in lahko dostopen. Drugi esej “Indeterminism is not enough” (prvi~ objavljen v Encounterju 40, april 1973, str. 20–26) ni tako dostopen, je pa pomemben prispevek k argumentu te knjige. Zato je tukaj ponovno objavljen kot neke vrste zaklju~na beseda h knjigi. (Op. ur.) ODPRTA ZNANOST 203 Karl R. Popper bodo do ustvarjanja, rezoniranja in izbire na podro~ju moralnosti, ter odgovornost, ki spremlja tako stvaritev in izbiro. Te`ko pa bi imeli kakr{no koli moralno svobodo, ~e nimamo vsaj svobode presoje in pretresanja dejstev. Naslov tega zaklju~nega eseja “Indeterminizem ni dovolj” namerava nakazati na nezadostnost indeterministi~ne fizike – njen zagovor je skrb glavnine knjige – same po sebi, da bi ~love{ki svobodi omo-go~ila prostor: ne zado{~a, da bi nam ~love{ka svoboda postala razumljiva. Trdim, da za to potrebujemo ve~. Dodatno potrebujemo vsaj vzro~no odprtost tistega, kar bom poimenoval svet 1 proti svetu 2, kot tudi vzro~no odprtost sveta 2 proti svetu 3 in vice versa. Zato bom za~el z razlago, kaj imenujem svet 1, svet 2 in svet 3.2 Svetovi 1, 2 in 3 S “svetom 1” mislim, kar je obi~ajno imenovano svet fizike: skale in drevesa ter fizikalna polja sil. V “svet 1” nameravam vklju~iti tudi svetova kemije in biologije. S “svetom 2” mislim psiholo{ki svet. Preu~ujejo ga raziskovalci ~love{kega pa tudi `ivalskega duha. To je svet ob~utkov strahu in upanja, dispozicij za delovanje in razli~nih vrst subjektivnih izku{enj, vklju~no s podzavestnimi in nezavednimi izku{njami. Oba izraza, tako “svet 1” kot “svet 2”, sta enostavno razlo`ljiva. Razlaga tega, kar imenujem “svet 3”, pa je malo bolj te`avna. S “svetom 3” mislim svet produktov ~love{kega duha. ^eprav v “svet 3” vklju~ujem umetni{ka dela ter tudi eti~ne vrednote in dru`-bene institucije (potemtakem bi lahko rekli dru`be), se bom omejil predvsem na svet znanstvenih knji`nic, knjig, znanstvenih problemov in teorij, vklju~no z zmotnimi teorijami. Knjige, ~asniki in knji`nice pripadajo tako svetu 1 kot svetu 3. Svetu 1 pripadajo, ker so fizikalni objekti: podvr`eni so fizikalnim omejitvam oziroma fizikalnim zakonom sveta 1. ^eprav sta kopiji iste knjige lahko fizi~no popolnoma podobni, pa ne moreta zavzeti istega dela fizikalnega prostora; predstavljata razli~na objekta sveta 1. Vendar ne pripadata zgolj svetu 1, temve~ tudi svetu 3. Dve mo~no podobni kopiji iste knjige sta razli~na objekta sveta 1; ~e pa sta vsebini fizi~no podobnih (ali nepodobnih) knjig enaki, sta knjigi identi~na objekta sveta 3: razli~ni kopiji enega samega objekta sveta 3. [e ve~, objekt sveta 3 je podvr`en omejitvam in vrednotenjem sveta 3; lahko naprimer prou~ujemo njegovo logi~no doslednost in ga vrednotimo glede na njegovo informativno vsebino. Vsebina knjige ali teorije je nekaj abstraktnega. Vsa konkretna Prevod iz K. R.2 Za natan~no poro~ilo o svetovih 1, 2 in 3 glej K. R. Popper: Objective Knowledge, poglavji 3 in 4; ter The Self and its Brain (s sirom Johnom Ecclesom), 1977, poglavje P2. (Op. ur.) 204 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda fizikalna telesa, kot so skale, drevesa, `ivali in ~love{ka telesa, pripadajo svetu 1; vsa zavestna ali nezavedna psiholo{ka stanja pripadajo svetu 2. Abstraktne stvari, kot so problemi, teorije in argumenti, tudi napa~ni, pa pripadajo svetu 3. (Prav tako tudi nekonsistentni argumenti in teorije. To seveda ne pomeni, da je svet 3 nekonsistenten, ker svet 3 ni teorija, ni trditev in ne argument: je razred stvari, univerzum diskurza.) [e ve~, razen ~e za umetni{ka dela raje ne uvedemo novega izraza, na primer svet 4, tudi igra, kot je Hamlet in simfonija, kot je Schubertova “Nedokon~ana”, pripadata svetu 3; in kot posamezna kopija knjige pripada svetu 1 in svetu 3, tudi posamezne izvedbe Hamleta in Schubertove Nedokon~ane simfonije pripadajo svetu 1 in svetu 3. Svetu 1 pripadajo, kolikor ju sestavljajo kompleksni fizikalni dogodki; vendar pripadajo tudi svetu 3, ~e imajo vsebino, sporo~ilo ali pomen. Izrazi svet 1, svet 2 in svet 3 so zavestno izbrani, ker so brezbarvni in arbitrarni. Za njihovo o{tevil~enje z 1, 2 in 3 pa obstaja zgodovinski razlog: zdi se, da je fizikalni svet obstajal pred svetom `ivalskih ob~utkov; in domnevam, da se svet 3 za~enja {ele z evolucijo speci-fi~no ~love{kega jezika. Svet lingvisti~no formuliranega ~love{kega znanja bom vzel za najzna~ilnej{e za svet 3. Je svet problemov, teorij in argumentov; vklju~il bom tudi tiste probleme, teorije in argumente, ki {e niso bili lingvisti~no formulirani. Predpostavljal bom tudi, da ima svet 3 zgodovino – da so bili dolo~eni problemi, teorije in argumenti odkriti ali morda ovr`eni dolo~enega dne, medtem ko so bili drugi tistega dne {e neodkriti ali neovr`eni. Stvarnost treh svetov Po mojem mnenju je v skladu z zdravim razumom, da sprejmemo realnost ali eksistenco sveta 1 fizikalnih teles. Johnsonova znana ovr`ba Berkeleyja pravi, da lahko re~emo, da fizikalno telo, kot je skala, obstaja, ker jo lahko brcnemo; in ~e skalo brcne{ dovolj mo~no, bo{ ~util, da lahko brcne nazaj. Slede~ Alfredu Landéju, nameravam izjaviti, da nekaj obstaja oziroma je stvarno, ~e in samo ~e je lahko brcnjeno in na~eloma lahko brcne nazaj; bolj splo{no re~eno, nekaj obstaja oziroma je stvarno, ~e in samo ~e je lahko v interakciji s ~lani sveta 1, s trdnimi fizikalnimi telesi. Svet 1 oziroma fizikalni svet lahko vzamemo za standardni primer stvarnosti ali eksistence. Vendar verjamem v nepomembnost vpra{anj terminologije ali uporabe oziroma pomena besed. Uporabe besed kot “stvarno” ali “eksistirajo~e” prav zato ne {tejem za zelo pomembno; {e posebej, ~e jo primerjamo z vpra{anji o resnici teore-ti~nih trditev ali stavkov /propositions/. Zagovarjati `elim resni~nost stavka, ki po mojem mnenju nekoliko presega zdrav razum in se glasi, da nista resni~na samo fizikalni svet 1 in psiholo{ki svet 2, temve~ tudi abstraktni svet 3; stvaren v ODPRTA ZNANOST 205 Karl R. Popper natan~no istem pomenu, kot je stvaren fizikalni svet 1 skal in dreves: objekti sveta 2 in sveta 3 lahko brcajo eden drugega kot tudi fizikalni objekti sveta 1; in lahko jih tudi brcnemo nazaj. Stvarnost svetov 1 in 2 ^eprav nameravam skupaj z dr. Johnsonom, Alfredom Landéjem in drugimi zdravorazumskimi realisti obravnavati svet 1 kot pravo normo realnosti, nisem monist, temve~ pluralist.3 Monisti~ni imaterializem ali fenomenalizem zanika eksistenco sveta 1 ter priznava zgolj obstoj izku{enj, in prav zato je bil do nedavnega precej moden samo svet 2. Trenutno pa je veliko bolj popularno nasprotno stali{~e. S tem mislim na stali{~e, da obstaja zgolj svet 1. Stali{~e se imenuje monisti~ni ma-terializem ali fizikalizem oziroma filozofski behaviorizem. Teorijo so nedavno poimenovali tudi “teorija identitete”, ker trdi, da so du{evne izku{nje v resnici identi~ne z mo`ganskimi procesi. Razli~ne oblike monizma bomo nadomestili s pluralizmom: tezo o treh svetovih. Pluralizem lahko podpremo z dvema zelo razli~nima vrstama argumentov. Dokaz za realnost sveta 2 se lahko sklicuje na zdrav razum in na neuspeh fizikalistov pri produciranju u~inkovitih argumentov proti zdravorazumskemu stali{~u, da je lahko grozen zobobol {e kako zelo stvaren. Vendar pa moj drugi in glavni argument nastopa povsem druga~e. Pri~enja pri domnevi, da so objekti sveta 3, kot so teorije, dejansko v mo~ni interakciji s fizikalnim “svetom 1”. Najpreprostej{i primeri so na~ini, kako spreminjamo svet 1, ko v skladu z na~rti in pogosto visoko abstraktnimi teorijami sveta 3 gradimo nuklearne reaktorje, atomske bombe, neboti~nike ali letali{~a. Moj glavni argument za eksistenco sveta 2 subjektivnih izku{enj je, da moramo ponavadi doumeti oziroma razumeti teorijo sveta 3, preden jo lahko uporabimo pri delovanju na svet 1; doumevanje ali razumevanje teorije pa je du{evna zadeva, proces sveta 2: svet 3 je obi~ajno preko du{evnega sveta 2 v interakciji s svetom 1. Primer je na~rtovanje, konstrukcija in uporaba buldo`erjev za gradnjo letali{~. Prvi~ obstaja interakcija med na~rtovanjem ~love{kega uma sveta 2 in notranjimi omejitvami tako sveta 1 kot sveta 3, ki omejujejo na~rtovanje strojev. Drugi~ pa imamo interakcijo med svetom 2 in svetom 1 ~love{kih mo`ganov, ki obratno delujejo na na{e ude, ki usmerjajo buldo`erje. U~inkovitost argumenta je brez dvoma odvisna od sveta 3. ^e svet 3 obstaja in je vsaj delno avtonomen, in ~e na~rti v svetu 3 vplivajo na svet 1, se mi zdi neizbe`no, da obstaja tudi svet 2. Moj glavni argument za eksistenco sveta 2 nas je po tej poti popeljal nazaj k problemu obstoja sveta 3; in nadalje k problemu, ~e je svet 3, delno, avtonomen. Glej The Self and Its Brain, poglavji P3 in P5. 206 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda Stvarnost in delna avtonomija sveta 3 ^love{ki jezik in ~love{ka misel se razvijata skupaj, v vzajemni interakciji. Splo{no znano je, da ~love{ki jezik izra`a procese ~love{kih misli, objekte sveta 2. Formuliranost v objektivnem ~love{kem jeziku pa pomeni veliko razliko za subjektivne objekte sveta 2: med ~lo-ve{kim jezikom in ~love{kim umom obstaja mo~an povratni u~inek. V glavnem zato, ker misel, formulirana v jeziku, postane objekt izven nas. Tak{en objekt je lahko inter-subjektivno kritiziran – kritiziran od drugih kot tudi nas samih. Intersubjektivna ali objektivna kritika se v tem pomenu pojavi samo s ~love{kim jezikom; in z njim se pojavi ~love{ki svet 3, svet objektivnih norm in vsebin na{ih subjektivnih miselnih procesov. Velika razlika je, ~e misel samo mislimo ali pa jo formuliramo v jeziku (oziroma {e bolje, ~e jo zapi{emo ali natisnemo). Misel ne more biti objektivno kritizirana, dokler jo samo mislimo. Je del nas. Da bi jo lahko kritizirali, mora biti formulirana v ~love{kem jeziku in postati objekt: objekt sveta 3. Lingvisti~no formulirane misli pripadajo svetu 3. Lahko jih logi~no kritiziramo, naprimer poka`emo, da imajo dolo~ene neza`elene ali celo absurdne logi~ne posledice. Samo miselne vsebine, ki pripadajo svetu 3, lahko stojijo v logi~nih odnosih, kot je ekvivalenca, deduktivnost ali kontradikcija. Zato moramo jasno razlo~evati med subjektivnimi miselnimi procesi, ki pripadajo svetu 2, in objektivnimi vsebinami misli, vsebinami samimi po sebi, ki sestavljajo svet 3. Da bi razjasnili stali{~e, vzemimo dva matematika, ki zaradi napak pristaneta na napa~nem teoremu – na primer na teoremu, da je 5 + 7 = 13. Njuni miselni procesi, ki pripadajo svetu 2, so lahko podobni ali popolnoma razli~ni. Vsebina njunih misli, ki pripada svetu 3, pa je ena in ista ter jo lahko kritiziramo. Logi~na struktura sveta 3 lahko oba matematika brcne nazaj, saj ka`e, da njun navedeni teorem nasprotuje objektivno resni~nemu stavku “5 + 7 = 12”, in potemtakem mora biti objektivno napa~en. Matematika so brcnili; ne drugi ljudje, temve~ zakoni same aritmetike. Ve~ina ljudi je dualistov: del zdravega razuma je, da verjamemo v svet 1 in 2. Ve~ina ljudi pa ne more enostavno sprejeti eksistence sveta 3. Seveda bodo priznali, da obstaja prav poseben del sveta 1, ki ga sestavljajo natisnjene knjige ali akusti~ni jezikovni zvoki; in priznali bodo mo`ganske procese ter subjektivne miselne procese. Vendar bodo trdili, da knjige od drugih fizikalnih teles, kot so drevesa, ali ~love{ki jezik od drugih zvokov, kot je zavijanje volkov, lo~uje samo dejstvo, da nam pomagajo do dolo~enih posebnih vrst izku{enj sveta 2, namre~ do miselnih procesov posebne vrste (ki morda te~ejo vzporedno z mo`ganskimi procesi), ki so v vzajemnem odnosu zgolj s temi knjigami ali lingvisti~nimi zvoki. Tak{en pogled se mi zdi popolnoma nezadosten. Posku{al bom pokazati, da bi morali priznati obstoj avtonomnega dela sveta 3; ODPRTA ZNANOST 207 Karl R. Popper dela sestavljenega iz objektivnih miselnih vsebin, neodvisnih in jasno lo~enih od subjektivnih ali osebnih miselnih procesov, ki nam pomagajo, da jih razumemo in lahko vzro~no vplivajo na njihovo razumevanje. Trdim, da obstajajo avtonomni objekti sveta 3, ki {e niso prevzeli obliko sveta 1 ali sveta 2, vendar so kljub temu v interakciji z na{imi miselnimi procesi. Dejstvo je, da imajo odlo~ilen vpliv na na{e miselne procese. Vzemimo primer iz elementarne aritmetike. Neskon~no zaporedje naravnih {tevil 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6 in tako naprej, je ~love{ki izum, produkt ~love{kega uma. Kot tako naj ne bi bilo avtonomno, temve~ odvisno od miselnih procesov sveta 2. Sedaj pa vzemimo parna ali pra{tevila. Mi jih nismo izumili, temve~ smo jih odkrili ali na{li. Odkrili smo, da je zaporedje naravnih {tevil sestavljeno iz parnih in neparnih {tevil, in ne glede na to, kaj si mislimo, noben miselni proces ne more spremeniti tega dejstva sveta 3. Zaporedje naravnih {tevil je rezultat na{ega u~enja {tetja – je izum znotraj ~love{kega jezika. Vendar ima nespremenljive notranje zakone ali omejitve oziroma pravilnosti, ki so nenamerne posledice ~love{ko izdelanega zaporedja naravnih {tevil; t. j. nenamerne posledice produkta ~lo-ve{kega uma. Enako lahko re~emo tudi za pra{tevila. Utemeljeno je bilo, da postaja pojav pra{tevil vse redkej{i, ko napredujemo vi{je po zaporedju naravnih {tevil (najprej od 100 do 200 in potem od 1100 do 1200): to je avtonomna lastnina sveta 3. Odkritje nas vodi do novega avtonomnega problema v svetu 3; problem, ki je bil odkrit, ker se tam enostavno nahaja, tako kot pra{tevila. Gre za tale zanimiv problem: ~e napredujemo k ve~jim in ve~jim {tevilom, naprimer k 10 milijonom, ali pra{tevila na koncu izumrejo ali pa prihajajo vedno nova pra{tevila, ~eprav postajajo vse redkej{a? Ali, izra`eno v Evkli-dovi terminologiji, obstaja najve~je pra{tevilo ali pa je zaporedje pra{tevil neskon~no kot zaporedje naravnih {tevil? To je objektiven in avtonomen problem: ali obstaja najve~je pra{tevilo ali pa se zaporedje pra{tevil nadaljuje v neskon~nost. Evklid je re{il problem, ki ga je morda celo odkril. Pokazal je, da predpostavka o obstoju najve~jega pra{tevila vodi v absurdnost. Posredoval je posreden dokaz za objektivno dejstvo, da najve~-jega pra{tevila ni, temve~ vedno obstaja ve~je: zaporedje pra{tevil je neskon~no kot pri naravnih {tevilih. Dejstvo je objektivno, avtonomno dejstvo sveta 3. Predstavlja teorem sveta 3, avtonomen objekt sveta 3. Lahko ga odkrijemo, lahko ga doka`emo, vendar pa ne moremo narediti ni~esar, da bi ga spremenili. Odkritje pra{tevil je vodilo k {tevilnim te`kim problemom, ki so jih `e re{ili, vendar jih je veliko {e vedno odprtih. Probleme odkrivamo na novem polju, ki smo ga ustvarili – v zaporedju naravnih {tevil. Odkrijemo jih, ker tam so, neodvisno od tega, ali je kdor koli prej pomislil nanje. V matematiki imamo konstrukcije, ki so produkti ~love{kega uma, in probleme in teorije, ki so objektivne posledice 208 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda teh konstrukcij, na katere morda še nikoli nismo pomislili. To kaže, da svet matematike vsebuje avtonomni del: avtonomni del sveta 3. Moja naslednja točka pravi, da je avtonomni del sveta 3 “stvaren” v smislu, da je lahko v interakciji s svetom 2 in preko njega tudi s svetom 1. Če nekateri ljudje ali veliko ljudi išče rešitev še nerešenega matematičnega problema, potem le-ta mogoče na različne načine vpliva na vse. Uspeh njihovih poskusov, da bi ga rešili, bo vsaj deloma odvisen od obstoja ali neobstoja rešitve problema v svetu 3 in delno od tega, ali jih njihovi miselni procesi vodijo k objektivno resničnim miselnim vsebinam. To kaže, da imajo lahko avtonomni objekti sveta 3 lahko močan vzročni vpliv na procese sveta 2. In če je novo odkrit problem sveta 3 z rešitvijo ali brez nje objavljen, se vzročni vpliv raztegne celo v svet 1, ko pomaga spraviti v gibanje prste črkostavcev in celo kolesa tiskalnih strojev. Iz preprostih razlogov, kot so pričujoči, ne menim samo, da je svet 3 delno avtonomen, temveč da je njegov avtonomni del stvaren, ker lahko vsaj preko sveta 2 deluje na svet 1. Situacija je v osnovi enaka za vsako znanstveno odkritje in vsak tehnični izum. Problemi in teorije sveta 3 igrajo v vseh primerih glavno vlogo. Probleme lahko odkrijemo, in čeprav naj bi bile teorije (recimo o svetu 1) produkti človeškega uma, niso zgolj naši konstrukti; kajti njihova resničnost ali napačnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sveta 1, ki ga v vseh pomembnih primerih ne moremo spremeniti. Njihova resničnost ali napačnost je odvisna tako od notranje strukture sveta 3 (posebno jezika) kot od sveta 1, ki je, kot sem omenil, prava norma realnosti. Človeška situacija in naravni svet Izvor življenja bi bil, po tem, kar vemo do sedaj, edinstven pojav v vesolju. Ne moremo ga razložiti in zelo blizu je tistemu, kar bi David Hume nejevoljno poimenoval čudež. Pojav sveta 2 živalske zavesti, občutkov radosti in bolečine, je videti kot drugi tovrstni čudež. Razumno se zdi, da imamo pojav zavesti in pred njim pojav življenja za dva komparativno nedavna dogodka v evoluciji vesolja: dogodka, ki sta, kot tudi začetek vesolja, sedaj in morda zavedno onkraj našega znanstvenega razumevanja. Ta skromen pristop svobodno dovoljuje obstoj odprtih problemov in zato ne zapira poti nadaljnjemu raziskovanju problemov — njihovega značaja in morda celo poti možne ali vsaj delne rešitve. Tretji velik čudež je pojav človeških možganov, človeškega uma in človeškega razuma. Tretji čudež naj bi bil vsaj v evolucijskih izrazih manj odmaknjen od razlage kot drugi. Človek je žival. Zdi se, da stoji veliko bližje drugim živalim kot te neživi snovi. Vendar ne smemo omalovaževati prepada, ki ločuje človeške možgane od živalskih možganov in človeški jezik od vseh drugih živalskih glasov ODPRTA ZNANOST 209 Karl R. Popper – od dispozicij, ki jih najvi{je `ivali imajo za izra`anje svojih notranjih stanj in za komunikacijo z drugimi `ivalmi. ^lovek je ustvaril ~love{ki jezik z njegovo opisno funkcijo, vrednostjo resnice, argumentacijsko funkcijo in vrednostjo veljavnosti argumentov ter tako presegel `ivalske jezike z njihovimi zgolj izraznimi in komunikativnimi funkcijami.4 ^lovek je z njim ustvaril objektivni svet 3, za kar obstajajo zgolj precej oddaljene analogije v `ivalskem kraljestvu. Produciral je novi svet civilizacije, u~enja, negenetske rasti: rasti, ki se ne prena{a z genetsko kodo; rast, ki ni tako mo~no odvisna od naravne selekcije kot od selekcije, osnovane na racionalnem kriticizmu. Pogled bi zato morali usmeriti k vlogi ~love{kega jezika in sveta 3, ko posku{amo razlo`iti tretji veliki ~ude`: pojav ~love{kih mo`-ganov in ~love{kega uma; ~love{kega razuma in ~love{ke svobode. Determinizem in indeterminizem v fiziki Naslov pri~ujo~ega eseja je “Indeterminizem ni dovolj”; t. j., ne zadostuje za ~love{ko svobodo. Vendar moram podati vsaj skico klasi~nega determinizma (ali fizi~nega determinizma oziroma deter-minizma sveta 1) in indeterminizma kot njegovega nasprotja. [e ve~, moram pokazati, zakaj ti dve ideji ne zadostujeta za diskusijo o ~love{ki svobodi. Klasi~ni determinizem oziroma determinizem sveta 1 je zelo stara ideja, ki jo je na podlagi Newtonove mehanike najbolj ostro formuliral Laplace. Laplaceovo tezo o determinizmu lahko pojasnimo na tale na~in. Predvidevamo, da so nam dane natan~ne mase, pozicije in hitrosti vseh materialnih delcev v vesolju v dolo~enem trenutku v ~asu; takrat lahko s pomo~jo Newtonove mehanike na~eloma izra~unamo vse, kar se je zgodilo kdaj koli v preteklosti, in vse, kar se bo zgodilo kdaj koli v prihodnosti. To bi vklju~evalo vsa fizikalna gibanja vseh ljudi in tako tudi vse izre~ene ali napisane besede, vso poezijo in vso glasbo, ki bo kdaj koli napisana. Izra~un lahko naredi stroj. Potrebno je samo, da je programiran z Newtonovimi zakoni gibanja in obstoje~imi inicialnimi pogoji. Stroj je lahko popolnoma gluh in se ne zaveda problemov glasbene kompozicije. Vendar bo sposoben napovedati, katere ~rne znake je kateri koli dani komponist polo`il na bel notni papir v preteklosti ali ga bo v prihodnosti. Laplaceovski determinizem se mi osebno zdi najbolj neprepri~ljiv in nezanimiv pogled; je dvomljiv argument, ker ra~unalnik lahko prekora~i vesolje v kompleksnosti, na kar je (mislim, da prvi) opo-4 Za Popperjevo poro~ilo o funkcijah jezika glej njegove razprave v Conjectures and Refutations, poglavji 4, 12; Objective Knowledge, poglavje 2, 3, 4, 6; Unended Quest, razdelek 15; in Self and its Brain, 17. del s posebno referenco na njegovo razpravo in podkrepitve Bühlerjevega poro~ila. (Op. ur.) 210 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda zoril F. A. Hayek.5 Vendar je morda vredno poudariti, da Laplace iz svoje ideje vzro~no zaprtega in deterministi~nega sveta 1 naredi pravilne zaklju~ke. ^e sprejmemo Laplaceovo stali{~e, potem ne smemo zagovarjati (kot mnogi filozofi), da smo kljub temu obdarjeni s pristno ~love{ko svobodo in ustvarjalnostjo. Laplaceovski determinizem se je moral modificirati zaradi kolapsa nekaj Maxwellovih poskusov, da bi elektriko in magnetizem reduciral na Newtonovo mehaniko z mehani~nim modelom etra. S temi poskusi je propadla tudi teza o zaprtosti Newtonovega mehani~nega sveta 1: postal je odprt proti elektromagnetnemu delu sveta 1. Einstein pa je naprimer kljub temu ostal determinist. Skoraj do konca svojega `ivljenja je verjel, da je mogo~a zdru`ena in zaprta deter-ministi~na teorija, ki obsega mehaniko, gravitacijo in elektriko. Ve~ina fizikov se dejansko nagiba k temu, da je vzro~no odprto (in zato indeterministi~no) fizikalno vesolje – fizikalno okolje, ki je odprto vplivu sveta 2 – tipi~no praznoverje, ki ga morda podpirajo zgolj spiritualni ~lani Dru{tva za fizikalno raziskavo. Resno bi ga vzelo le malo uglednih fizikov. Druga oblika indeterminizma pa je postala del uradnega pre-pri~anja fizike. Kvantna mehanika je predstavila novi indetermi-nizem, ki dopu{~a mo`nost vzro~no ireduktibilnih elementarnih naklju~nih dogodkov. Zdi se, da obstajata dve vrsti naklju~nih dogodkov. Prva vrsta nastane zaradi neodvisnosti dveh vzro~nih verig, ki si naklju~no prideta navzkri` v dolo~enem prostoru in ~asu ter skupaj povzro~ita naklju~ni dogodek. Tipi~ni primer je sestavljen iz dveh vzro~nih verig, pri ~emer ena spusti opeko, druga neodvisna vzro~na veriga pa ~loveka pripravi, da zavzame pozicijo, kjer ga bo opeka zadela. Tovrsten naklju~ni dogodek (njihovo teorijo je razvil sam Laplace v svojem delu o verjetnosti) je popolnoma zdru`ljiv z Laplaceovim determinizmom: vsakdo, ki je vnaprej opremljen z zadostnimi informacijami o relevantnih dogodkih, bi lahko napovedal, kaj se bo zagotovo zgodilo. Tovrstno naklju~je je povzro~ila samo nepopolnost na{ega znanja. Kvantna mehanika pa je predstavila naklju~ne dogodke druge, veliko radikalnej{e vrste: absolutno naklju~je. Kvantna mehanika pravi, da obstajajo elementarni fizikalni procesi, ki jih ni mogo~e nadalje analizirati v izrazih vzro~nih verig, temve~ jih sestavljajo tako imenovani “kvantni skoki”; kvantni skok pa bi bil absolutno nepredvidljiv dogodek, ki ga ne nadzorujejo vzro~ni zakoni in ne naklju~nost vzro~nih zakonov, temve~ zgolj zakoni verjetnosti.6 F. A. von Hayek: The Sensory Order, 1952, 8. poglavje, razdelek 6. Na tem mestu se zdi, da Popper dopu{~a obstoj kvantnih skokov, medtem ko se drugje strinja s Schrödingerjem, da ne obstajajo (glej Quantum Theory and the Schism in Physics, vol. III njegovega Postscripta, razdelek 13). Ko so ga o tem povpra{ali, je odgovoril, da se strinja s Schrödingerjem, ko podpira nemo`nost napovedovanja skokov druga~e kot verjetnostno, da je odprt problem, ~e moramo privzeti interpretacijo formalizma, ki naredi kvantne skoke trenutne. (Op. ur.) ODPRTA ZNANOST 211 Karl R. Popper Kvantna mehanika tako kljub Einsteinovemu protestu vpelje, kar je opisal s “kockarskim Bogom”. Kvantna mehanika obravnava absolutne naklju~ne dogodke kot temeljne dogodke sveta 1. Razli~ni delni rezultati naklju~nih dogodkov, kot je razkroj atoma s posle-di~no radioaktivno emisijo, niso vnaprej dolo~eni in jih zato ne moremo napovedati, ne glede na to, kako veliko je na{e znanje o relevantnih razmerah pred mogo~imi dogodki. Vendar lahko naredimo preverljive statisti~ne napovedi o takih procesih. ^eprav ne verjamem, da bo kvantna mehanika imela zadnjo besedo v fiziki, sem prepri~an, da je njen indeterminizem v temelju trden. Verjamem, da je v osnovi celo klasi~na Newtonova mehanika indeterministi~na. To postane jasno, ~e vanjo vpeljemo fizikalne modele ~love{kega znanja – recimo ra~unalnike.7 Vpeljava objektivnega ~love{kega znanja v na{e vesolje – vpeljava sveta 3 (ne smemo pozabiti, da so ra~unalniki sicer ne~love{ki, vendar jih izdelujejo ljudje) – nam dovoljuje, da doka`emo ne samo inde-terministi~en karakter tega vesolja, temve~ njegovo bistveno odprtost ali nedovr{enost. ^e se vrnemo h kvantni mehaniki, bi rad poudaril, da indeter-minizmu kockarskega Boga oziroma verjetnostnih zakonov ne uspe narediti prostora za ~love{ko svobodo. Radi bi namre~ razumeli ne samo, kako bi lahko delovali nepredvidljivo in na naklju~nostni na~in, temve~ kako lahko delujemo namerno in racionalno. Znana verjetnostna stalnost tovrstnih naklju~nih dogodkov, kot po{iljanje pisem brez naslova, je lahko zanimiva posebnost, vendar nima nikakr{ne podobnosti s problemom svobode do pisanja dobre ali slabe poezije ali z napredovanjem nove hipoteze, recimo o izvoru genetskega koda. ^e ima kvantna mehanika prav, potem moramo priznati, da je Laplaceov determinizem napa~en in da argumentov fizike ne moremo ve~ uporabiti za boj proti indeterminizmu. Vendar pa indeter-minizem ni dovolj. Indeterminizem ni dovolj Vzemimo, da je fizikalni svet delno, vendar ne popolnoma determiniran. Predvidevajmo, da dogodki sledijo drug drugemu po fizikalnih zakonih, vendar v~asih obstaja nekak{na zrahljanost v njihovi povezavi, izpolnjena z nepredvidljivimi in morda verjetnostnimi sekvencami, podobnimi tistim, ki jih poznamo pri ruleti ali kockanju ali metanju kovanca ali pri kvantni mehaniki. Tako bi imeli indeter-ministi~en svet 1, ki sem ga predlagal tudi sam. Vendar nismo ni~esar 7 Glej Popperjevo razpravo v The Poverty of Historicism, predgovor; “Indeter-minism in Quantum Physics and in Classical Physics”, British Journal for the Philosophy of Science 1, {t. 2, str. 117–133, in {t. 3, str. 173–195; ter razdelke 20–22 tega zvezka Postscripta. (Op. ur.) 212 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda pridobili, ~e je svet 1 vzro~no zaprt pred svetom 2 in svetom 3. Tovrsten indeterministi~ni svet 1 bi bil nepredvidljiv; svet 2 in z njim svet 3 lahko ne bi imela nobenega vpliva nanj. Zaprt indetermi-nisti~en svet 1 bi se nadaljeval kot poprej, ne glede na na{e ob~utke ali `elje, z eno samo razliko od Laplaceovega sveta, da ga ne moremo napovedati, pa ~eprav vemo vse o njegovem trenutnem stanju: bil bi svet, ki bi mu, ~eprav delno, vladalo naklju~je. Indeterminizem je nujen, vendar nezadosten, da bi upo{teval ~love{ko svobodo in {e posebej ustvarjalnost. V resnici potrebujemo tezo, da je svet 1 nepopoln; da lahko nanj vpliva svet 2; da je lahko v interakciji s svetom 2; ali da je vzro~no odprt proti svetu 2 in zato nadalje proti svetu 3. Tako se vra~amo na na{o osrednjo to~ko: zahtevati moramo, da svet 1 ni sebe-vsebujo~ oziroma “zaprt”, temve~ odprt proti svetu 2; da svet 2 lahko nanj vpliva, tako kot lahko svet 3 in seveda tudi svet 1 vplivata na svet 2. Determinizem in naturalizem Malo dvoma je lahko, da je temeljni filozofski razlog naklonjenosti laplaceovskemu determinizmu in teoriji o vzro~ni zaprtosti sveta 1, spoznanje, da je ~lovek `ival, in `elja, da sami sebe vidimo kot del narave. Verjamem, da je nagib pravilen; ~e bi bila narava popolnoma deterministi~na, potem bi bilo tako tudi podro~je ~love{kih dejanj; dejansko ne bi bilo nobenih dejanj, temve~ v najbolj{em primeru videz dejanj. Argument pa lahko tudi obrnemo. ^e je ~lovek svoboden ali vsaj delno svoboden, potem je tudi narava; in fizikalni svet 1 je odprt. Obstaja velik razlog, da imamo ~loveka za vsaj delno svobodnega. Nasprotno stali{~e – Laplaceovo – vodi k predestinaciji. Vodi k pogledu, da so pred milijardami let elementarni delci sveta 1 vsebovali Homerjevo poezijo, Platonovo filozofijo in Beethovnove simfonije tako, kot seme vsebuje rastlino; da je ~love{ka zgodovina vnaprej dolo~ena in z njo vsa dejanja ~love{ke ustvarjalnosti. Kvantna teoreti~na verzija pogleda je prav tako slaba. ^e ima kakr{en koli vpliv na ~love{ko ustvarjalnost, potem ta predstavlja stvar ~istega naklju~ja. Ni dvoma, da vsebuje element naklju~ja. Absurdna se mi zdi teorija, da lahko stvaritev umetni{kih del ali glasbe v zadnji instanci razlo`imo s kemijskimi ali fizikalnimi izrazi. Kolikor je mogo~e razlo`iti stvaritev glasbe, jo moramo vsaj delno razlagati z izrazi vpliva druge glasbe (ki tudi spodbuja ustvarjalnost glasbenikov); in najpomembneje z izrazi notranje strukture, notranjih zakonov in omejitev, ki igrajo tako vlogo v glasbi in v vseh drugih pojavih sveta 3 – privzemanje zakonov in omejitev (in ob~asno kljubovanje) je neizmerno pomembno za glasbenikovo ustvarjalnost. Zato sta na{a svoboda in posebno na{a svoboda ustvarjanja jasno ODPRTA ZNANOST 213 Karl R. Popper podvr`eni omejitvam vseh treh svetov. ^e bi bil Beethoven zaradi nesre~ne usode od rojstva gluh, bi le ste`ka postal skladatelj. Svojo svobodo je kot skladatelj svobodno podredil strukturnim omejitvam sveta 3. Avtonomen svet 3 je bil svet, v katerem je pri{el do svojih velikih in pristnih odkritij, svoboden pri izbiranju svoje poti kot raziskovalec na Himalaji, vendar oviran od do tedaj izbrane poti in z omejitvami sveta, ki ga je odkrival. (Podobne pripombe bi lahko izrekli tudi o Gödlu.) Odprto vesolje To nas pripelje nazaj k trditvi, da je med svetovi 1, 2 in 3 interakcija. Ne dvomim, da sta svetova 1 in 2 v interakciji. ^e posku{amo doumeti oziroma razumeti teorijo ali si zapomniti simfonijo, potem so na{e du{e vzro~no vplivane; ne samo s spominom na zvoke, shranjene v na{ih mo`ganih, temve~ vsaj deloma z delom skladatelja, z avtonomnimi notranjimi strukturami objektov sveta 3, ki jih sku-{amo doumeti. Vse to pomeni, da lahko svet 3 deluje na svet 2 na{ih umov. ^e je tako, potem, ko matematik zapi{e svoje rezultate sveta 3 na (fizikalni) papir, njegov um – njegov svet 2 – nedvomno deluje na fizikalni svet 1. Svet 1 je tako odprt proti svetu 2, kot je svet 2 odprt proti svetu 3. To je temeljnega pomena; kajti ka`e, da je narava oziroma vesolje, ki mu pripadamo in ki kot dele vsebuje svet 1, 2 in 3, odprto; vsebuje svet 3 in tega lahko prika`emo kot bistveno odprtega. En aspekt odprtosti sveta 3 je posledica Gödlovega teorema, da aksiomatizirana aritmetika ni dovr{ljiva. Nedovr{enost in odprtost vesolja je morda najbolje ilustrirana v verziji dobro znane zgodbe o ~loveku, ki ri{e zemljevid svoje sobe ter v risbo vklju~i tudi zemljevid, ki ga ri{e. Njegova naloga kljubuje dovr{itvi, ker mora v svojem zemljevidu upo{tevati svoj zadnji vris. Zgodba o zemljevidu je trivialen primer v primerjavi s teorijami sveta 3 in njihovim vplivom na svet 1, ~eprav na preprost na~in ilustrira nedovr{nost vesolja, ki vsebuje objekte znanja sveta 3. Vendar {e ne ilustrira indeterminizma. Vsaka izmed razli~nih “zadnjih” potez, ki so dejansko vstopile v zemljevid, namre~ znotraj neskon~nega zaporedja vhodov, ki bodo {e narejeni, determinira determinirani vris. Determiniranost potez pa dr`i samo, ~e ne upo{-tevamo zmotljivosti vsega ~love{kega znanja (zmotljivosti, ki igra pomembno vlogo v problemih, teorijah in napakah sveta 3). ^e to upo{tevamo, potem vsak vstop “zadnje” poteze v na{ zemljevid za risarja pomeni nov problem vnosa nadaljnje poteze, ki natan~no upodobi “zadnjo” potezo. Risar nikakor ne more re{iti problema z absolutno natan~nostjo, zaradi zmotljivosti, ki karakterizira vse 214 ODPRTA ZNANOST Indeterminizem ni dovolj: zaklju~na beseda ~love{ko znanje; in manj{e kot so poteze, h katerim napreduje risar, ve~ja bo relativna nenatan~nost, ki bo na~eloma nepredvidljiva in nedeterminirana ter bo konstantno nara{~ala. Na ta na~in ka`e zgodba o zemljevidu, kako zmotljivost, ki zadeva objektivno ~love{-ko znanje, prispeva k bistvenemu indeterminizmu in odprtosti vesolja, ki kot svoj del vsebuje ~love{ko znanje. Vesolje je zavezano odprtosti, ~e vsebuje ~love{ko znanje; ~lanki in knjige, kot je pri~ujo~a, so po eni strani fizikalni objekti sveta 1 in po drugi objekti sveta 3, ki zmotljivo posku{ajo navesti ali opisati zmotljivo ~love{ko znanje. Zato `ivimo v odprtem vesolju. Pred obstojem ~love{kega znanja ne bi mogli priti do tega odkritja. Ko pa smo enkrat do njega pri{li, ni razloga, da bi mislili, da je odprtost odvisna izklju~no od obstoja ~love{kega znanja. Veliko bolj razumno je, da zavrnemo vse poglede o zaprtem vesolju – o vzro~no kot tudi o verjetnostno zaprtem vesolju; z zavra~anjem zaprtega vesolja, ki ga je preudaril Laplace, kot tudi tistega (preudarjenega) od valovne mehanike. Na{e vesolje je delno vzro~no, delno verjetnostno in delno odprto: je pojavljajo~e se. Nasprotno stali{~e je rezultat napa~ne zamenjave zna~aja ~love{ko izdelanih teorij sveta 3 o svetu 1 – posebej njihovih zna~ilnih prevelikih poenostavitev – za zna~aj samega sveta 1. Lahko bi bolje vedeli. Nih~e ni do sedaj ponudil dobrega razloga proti odprtosti na{ega vesolja ali proti dejstvu, da iz njega nenehno prihajajo radikalno nove stvari; ponujen ni bil noben dober razlog, ki bi podvomil o ~love{ki svobodi in ustvarjalnosti, ki je tako omejena kot tudi navdihnjena z notranjo strukturo sveta 3. ^lovek je vsekakor del narave, vendar je z ustvarjanjem sveta 3 transcendiral sebe in naravo, kot je obstajala pred njim. ^love{ka svoboda je vsekakor del narave, vendar jo transcendira – vsaj kot je obstajala pred pojavom ~love{kega jezika, kriti~ne misli in ~lo-ve{kega znanja. Indeterminizem ni dovolj: za razumevanje ~love{ke svobode potrebujemo ve~; potrebujemo odprtost sveta 1 proti svetu 2 in sveta 2 proti svetu 3 ter avtonomno in notranjo odprtost sveta 3, sveta produktov ~love{kega uma in {e posebej ~love{kega znanja. Prevedla Gita Zadnikar ODPRTA ZNANOST 215 J. W. Grove Popper “demistificiran”: ^udne ideje Bloora in nekaterih drugih glede Popperjevega sveta 3* V ~lanku, objavljenem leta 1974 v Science Studies, je David Bloor (1974) nameraval “demitologizirati” oziroma “demistificirati” Popperjev model treh svetov. O nekaterih Bloorovih idejah so v isti {tevilki razpravljali Dolby, Meynell in Wojick, leto kasneje pa tudi De Witt (1975) v Social Studies of Science. Razlog, zakaj `elim v tem ~lanku ponovno osvetliti njegov ~lanek, je delno moje prepri~anje, da nanj {e vedno ni bilo zadovoljivega odgovora, delno pa v tem, da kljub kritikom dr. Bloor v svojem nadaljnjem delu, natan~neje v Knowledge and Social Imagery (1976), ne ka`e nobenih znakov, da bi spremenil mnenje. Vsaka sociologija znanja vklju~uje teorijo znanja – neko epistemologijo – in skoraj vse tak{ne epistemologije so subjektivisti~ne. Glede tega se ve~ina sociologij znanja razlikuje od ve~ine filozofij znanja, kajti znanje utemeljuje v dru`benem, v kolektiviteti, ne pa v posameznikovem umu. Ker je ~lovekovo mi{ljenje dru`beni produkt, sociologi predpostavljajo, da je dru`beno subjektiven. Ko je enkrat sprejeta ta predpostavka, je pot odprta v kognitivni relativizem, torej v priznanje, da je vse znanje škontekstualno’ in da sta celo logika in resnica kulturno pogojeni. Vsi pomembnej{i sociologi znanja so se z razli~nimi bolj ali manj nemogo~imi sredstvi posku{ali znebiti te zanke, vsaj zato, da bi re{ili (~etudi le trohico) objektivnosti za svoje lastne, obo`evane ideje. Durkheim je videl `arek upanja za objektivnost v rasti odprtih, pluralnih dru`b, ki bi omogo~ile medkulturno prena{anje * ^lanek je popravljena in nekoliko spremenjena verzija besedila, ki je leta 1980 iz{lo v reviji Philosophy of the Social Sciences, 10 (173–180). ODPRTA ZNANOST 217 J. W. Grove znanja (in torej znanosti o dru`bi). Mannheim je iskal objektivnost v sorodnem, toda bolj nejasnem konceptu prosto lebde~ega intelektualca. In medtem ko je Mannheim objektivnost podelil matematiki in logiki ter morda tudi (vendar to ostaja nejasno) empiri~nim naravoslovnim znanostim, je Lukcs objektivnost podelil celo estetiki. Sodobni sociologi znanja, kot denimo Bloor, tak{nih zahtev ne postavljajo. So trdovratni zagovorniki “strogega” programa sociologije znanja in Blooru se zdi pateti~no, da Mannheim ni bil sposoben uvideti, da je ra~un 2 + 2 = 4 odvisen od dru`bene konvencije (Bloor 1973). Toda tudi on je `elel obdr`ati koncept objektivnosti, kot bomo videli. ^lovekovo mi{ljenje je dru`beni proizvod. To je trivialno res – kako bi bilo druga~e, saj smo dru`bena bitja? Vendar pa se lahko te`avam, nastalim ob tej trditvi, izognemo, ~e se upo{teva, da rezultati ~lovekovega mi{ljenja, vsebine ~lovekovega mi{ljenja in ideje, ki jih te misli izra`ajo ({e posebej pa, ~e gre za javno zabele`ene v kak{ni obnovljivi obliki), po svojem nastanku obstajajo neodvisno od umov, ki so jih proizvedli. Prav tako tudi neodvisno od dru`benih in kulturnih razmer, v katerih so bili proizvedeni. To je resni~no za vse ~lovekove umske in umetni{ke izdelke. Osnova Popperjeve doktrine o treh ~lovekovih svetovih je takale: svet snovi in energij (materialni svet oziroma svet 1), svet zavestnih in nezavestnih izkustev (mentalni svet oziroma svet 2) ter svet objektivnega znanja (svet 3). Ti svetovi so v glavnem avtonomni, so pa tudi medsebojno povezani v tem smislu, da imajo drug na drugega povraten vpliv. Svet 1 in 2 sta lahko in sta v interakciji neposredno, kot sta lahko in sta svet 2 in 3; toda svet 1 in 3 sta lahko v interakciji le s posredstvom sveta 2. Knjiga je fizi~ni objekt (svet 1), toda vsebuje tudi ideje (svet 3); in le skozi mentalna stanja (svet 2) lahko te ideje (ki so lahko ideje o objektih iz svetov 1, 2 ali 3) zapopademo. Te ideje lahko pravilno zapopadete vi in lahko jih jaz sam zapopadem napa~no, in to je mogo~e, ker obstajajo neodvisno od konkretno mojega ali va{ega uma. Prepri~an sem, da Popperjev koncept sveta 3 izvira (kdo bi lahko celo rekel, da je povzetek) iz drugih osrednjih idej v njegovi filozofiji, namre~: (i) teorije, da imajo vse ideje, dru`bene konvencije, izdelki in tako dalje posledice in da imajo skoraj vse posledice, ki jih v trenutku njihovega nastanka nih~e ({e najmanj pa njihovi predlagatelji, izumitelji ali izdelovalci) ne pri~akuje; (ii) javnega zna~aja idej, {e posebej znanstvenih idej (gre za medosebno prenosljivost in {e posebej odprtost za kritiko znanja); 218 ODPRTA ZNANOST Popper “demistificiran”: ^udne ideje Bloora in nekaterih drugih glede Popperjevega sveta 3 (iii) tarskovskega razumevanja resnice – tarskovska resnica je resnica sveta 3 in ne šmentalno stanje’; in (iv) razumevanja znanja kot (neizogibno) hipoteti~nega, in ne kot (potencialno) gotovega. Tu pa je klju~na razlika med subjektivnim znanjem v smislu stanja duha oziroma zavesti (bodisi dru`beno povzro~enega ali ne) ter med objektivnim znanjem v smislu vsebine misli. Znanje v tem objektivnem smislu je popolnoma neodvisno od trditve kogarkoli, da neko znanje ima; prav tako je neodvisno od vsakogar{njih prepri~anj ali dispozicij za soglasje; ali dispozicij za delovanje oziroma zatrjevanje. Znanje v objektivnem smislu je znanje brez tistega, ki ve; to je znanje brez vedo~ega subjekta. (Popper 1972: 109; poudarki kot v izvirniku.) Tu nih~e ne zanika obstoja miselnih stanj, umov ali subjektivnih izkustev; vse to obstaja (šdoktrina treh svetov’ ni niti fizikalisti~na niti behavioristi~na). Enako kot Wittgenstein, Ryle, ali Kuhnov “normalni znanstvenik” smo lahko zaskrbljeni ali zbegani (subjektivno stanje); toda šuganke’, ki nas skrbijo, ali bolje, problemi, s katerimi se soo~amo, so tudi sami objektivni, so nekaj, o ~emer postavljamo domneve in kar posku{amo re{iti. [e ve~, tudi same predlagane re{itve so objektivne, ker jih lahko mi in tudi drugi prou~imo ali kritiziramo. Lahko smo navdu{eni, lahko nam odle`e in tako dalje, da smo šre{ili’ problem (ali vsaj odpravili miselni kr~), toda ta miselna stanja je treba lo~iti od samih re{itev, ki sedaj šobstajajo’ v svetu 3. To pomeni, da je znanje le v enem smislu šneko stanje duha’ in le v enem smislu produkt dru`benih in zgodovinskih razmer, v katerih je nastalo. V nekem drugem, in celo v najpomembnej{em smislu pa obstaja znanje neodvisno od posameznih umov – ali celo od vseh umov – ter zunaj (dolo~enega) ~asa in (dolo~enega) prostora. V tem smislu lahko re~emo, da “nam govorijo” v gromozanskem razponu ve~ kot 15.000 let jamske slikarije ljudi iz obdobja zgodnjega paleolitika – in govorijo nam nadvse ganljivo. Ti artefakti, ki nam nekaj govorijo, obstajajo štam zunaj’. Natan~no toliko so del na{e kulturne dedi{~ine, kot so to dela na{ega skoraj-sodobnika Aristotela. Znanje (oziroma objektivna vsebina), zaklenjeno v linearni B pisavi, cela stoletja ni bilo znano nobenemu umu, toda po razvozlanju te pisave nam je vsem poznano. Nih~e šne ve’ vseh informacij iz knjige Rand Corporation, ki vsebuje milijon naklju~nih {tevil, in nih~e je tudi ni ustvaril (napravljena je bila z ra~unalnikom), pa vseeno obstaja (knjiga v svetu 1 – kot niz fizi~nih objektov; informacije, ki so v ODPRTA ZNANOST 219 J. W. Grove 1 Popperjeva poanta, s katero se popolnoma strinjam, je, da se lahko o vedenju nau~imo ve~, ~e prou~ujemo produkte vedenja, kot pa se lahko nau~imo o produktih vedenja, ~e prou~ujemo vedenje (to je bilo tudi Marxovo stali{~e, ~eprav ga ni oblikoval povsem natan~no tako). Ker je Popperjevo stali{~e, da je svet 3 nastal v najve~ji meri z napredkom ~lovekovega jezika, {e posebej njegovih deskriptivnih in argumentativnih funkcij, je absurdno misliti, da mu je priredil `ivalske produkte (mre`e, gnezda, bobrove jezove itd.), ~eprav je res, da je na nekaterih mestih v svojih delih predlagal, da lahko za `ivali re~emo, da imajo svoj svet 3 – svet v glavnem iz problemov, ki jim jih postavlja okolje. Toda to naj bi prina{alo idejo, da imajo tudi `ivali probleme in da je re{evanje problemov pomemben del evolucijskega razvoja ter da to ni dodeljeno le ~loveku. njej, pa v svetu 3). Lahko da ne poznamo niti svojega lastnega dela: v {tevilki Science Studies, kjer se je pojavil Bloorov ~lanek, se avtor na strani 75 sklicuje na Wittgensteina, toda dvomim, da to sam sedaj ve. Kar je javno zabele`ena stvar, je, ~etudi se je nih~e ne spomni, {e vedno znanje – za tistega, ki jo neko~ šponovno odkrije’. Prav gotovo lahko svoje delo tudi napa~no razumemo (lahko recimo mislimo, da smo dosledni, ~eprav v resnici nismo – Einstein je napa~no razumel svoj lasten princip kovariance). Koncept objektivnega znanja, ki je vklju~en v teorijo o svetu 3, nam ponuja logi~no definicijo objektivnosti. Izogne se neskon~nemu iskanju korenin objektivnosti – v metodi, problemskem podro~ju ali v interpretaciji zgodovine (primeri: švrednostna osvobojenost’, šdejstva’, zavest proletariata). Hkrati pa nam omogo~a smiselno govoriti o objektivnosti. [e najbolj pomembno pa je morda, da ozna~uje ta koncept objektivnega znanja dokon~no razliko med idealizmom in realizmom – temeljna razlika med svetovnimi nazori, ki skozi stoletja pod~rtuje toliko šrazmi{ljanja o mi{ljenju’. Eden od nazorov zagovarja tezo, da smo realnost ustvarili sami in da tudi obstaja le za nas same (je preprosto na{ svet in šrealnost je realnost-za-nas’). Nasprotno stali{~e je, da realnost ni le na{a stvaritev in da ni preprosto le šna{a’ realnost – kajti ~eprav ga lahko pomagamo ustvarjati oziroma mu kaj dodati, nam postavlja probleme in nas presene~a (dodaja nam); rase (v pomembnem smislu) neodvisno od nas in nas presega (tu in zdaj), kajti prav tako postavlja probleme na{im potomcem in jih tudi presene~a. Husserl se je prito`il, da znanost razvrednoti na{ svet `ivljenja, ki je (kot je pravil) svet š~isto subjektivnih izkustev’, ki pa je tudi svet, v katerem se odvija vsa na{a dejavnost (vklju~no z znanostjo). Toda svet `ivljenja ni le preprosto svet ~isto subjektivnih izkustev. To je huda napaka. Prav tako je tudi svet objektivnega znanja. Svet 2 in 3 sta v interakciji. V pomembnem smislu je svet 3 tisti, ki nas napravi zna~ilno ~love{ke. To je svet, ki smo ga zunaj nas samih ustvarili mi in na{i predniki (najve~ s pomo~jo deskriptivne in argumentativne uporabe jezika), toda ne samo za sebe, ampak tudi (delno celo namenoma) za na{e naslednike. Svet 3 je bil pogosto nerazumljen. Paul Feyerabend, recimo, ki je neko~ {tudiral pri Popperju, je tak{en primer. Kako je Feyerabend Popperja potvarjal, lahko ocenimo `e iz trivialnega zgleda v opombi 194 na strani 125 njegove Against Method (1970), v kateri Popperja obto`uje inter alia, da pti~ja gnezda pripisuje svetu 3. Toda Popper ne po~ne ni~esar takega. Njegove reference o tem (npr. stran 112 in 114 v njegovem (1972)) so povsem jasno analogne. Ideja sklicevanja na pti~ja gnezda je v tem, da se z njo ilustrira (pomembna) razlika med prou~evanjem vedenja (dejanj izdelave – fizi~nih stvari, toda tudi idej, teorij itd.) in pa prou~evanjem samih izdelkov.1 220 ODPRTA ZNANOST Popper “demistificiran”: ^udne ideje Bloora in nekaterih drugih glede Popperjevega sveta 3 Feyerabend pravi, da Popper in njegovi zagovorniki “razlikujejo med sociopsiholo{kim procesom v znanosti, kjer se kopi~ijo napake in kjer se pravila neprestano kr{ijo, ter med štretjim svetom’, kjer se znanje spreminja na racionalen na~in in brez vme{avanja špsihologije mno`ic’.”2 (Feyerabend 1970: 95 fn. 8) Toda to je potvorba tega, kar je Popper mislil s svetom 3. Pred vsem drugim je treba re~i, da je to, kar je Popper jasno in po mojem mnenju pravilno razlo~il, dru`beni sistem znanosti (in psihologija znanstvenikov) od situacijske logike znanosti. Poperjanci niso nikoli zanikali, da znanstveniki delajo napake ali da se sicer vedejo kot povsem normalna ~love{ka bitja. Znanstveniki so prav tako zmo`ni po~eti nepo{tene in egoisti~ne stvari, ki so recimo zna~ilne za poslovni svet, za vladno birokracijo ali za kakr{nekoli druge vrste skupin (~etudi so hkrati sposobni precej{ne velikodu{nosti)3. Toda vse to je mimo poante. Prou~evanje skupinskega in zasebnega vedenja znanstvenikov, njihovih dru`benih vlog, notranje politike, njihovih uspehov in neuspehov, osebnih motivacij, notranjih sporov in tako dalje, je sicer pomembno in zanimivo, vendar zajema le polovico zgodbe. Problem nekaterih sociologov znanosti (in tudi nekaterih zgodovinarjev znanosti) pa je, da mislijo, da je to vsa zgodba. Ampak ne le da ni vsa zgodba, tudi poskusi, da bi jo za to napravili, se nagibajo k trivializaciji filozofije znanosti (glej Musgrave 1974)4. Drugi~, svet 3 nikakor ni stvaren svet. Je konceptualno obmo~je idej – objektivnega znanja – objektivnih v smislu, da ideje, ki tam bivajo, obstajajo neodvisno od kateregakoli posami~nega misleca, ki jih je domislil. Ni niti šreve`ev platonski svet’, kakor pi{e Feyerabend v enem svojih napadov5 (kajti ni niti nespremenljiv niti ni svet ~istih idej, sploh pa ne samo resni~nih idej – vsebuje namre~ tudi napa~ne ideje), niti ni stvaren svet, škjer se lahko znanje spremeni na racionalen na~in’ – ali na neracionalen na~in, ko smo `e pri tem. Dejanje, ko se znanje ustvari, se pri~ne v stvarnem svetu, v stvarnem svetu, ki ni v interkaciji samo s (konceptualnim) svetom subjektivnih (individualnih in dru`benih) izkustev (svet 2), ampak tudi s (konceptualnim) svetom objektivnega znanja (svet 3). [e en kritik, Anthony Quinton (1973), je prav tako nebogljen glede pravega pomena Popperjevega sveta 3. Kot mnogi drugi tudi on ugotavlja, da so dolo~ila za sprejem v svet 3 “radikalno nejasna”. Popper naprimer “po{ilja v svet 3 knjige in spise, iz katerih sestojijo knji`nice”. Toda to je napa~no. Popper, prav tako kot ocenjuje Quinton, meni, da so – recimo to s Quintonovimi besedami – “konkretni stanovalci fizi~nega sveta 1, kot naj bi bili tudi domnevne analogije pti~ja gnezda in pajkove mre`e”. Knjige in spisi so v tretjem svetu: toda ideje, ki jih vsebujejo, in problemi, ki jih izpostavljajo, so v svetu 3. Nadalje, razlika, ki jo napravi 2 Karel Williams (1975), marksisti~ni zgodovinar ekonomije, je pri{el do enakega zaklju~ka, ~eprav po precej druga~ni poti. Ko se je prepri~al, da obstaja “neempiri~en pogled na znanost” in da Popperju ni uspelo vzpostaviti ne~esa, kar imenuje “znanstvenost” naravoslovnih znanosti, nas vodi v mo~virje obskurnosti, iz katerega lahko le ob~asno razlo~imo kak{no razumljivo frazo. Eden teh je stavek, da “Popperjeva teorija o objektih sveta 3 posku{a vzpostaviti bolj splo{no sfero, kjer posameznik lahko in mora racionalno izbirati – sfera, kjer Lakatoseva špsihologija mno`ic’ (na katero se sklicuje Feyerabend v zgornjem citatu) domnevno ne vlada. Toda kaj takega nima nobene zveze s tem, o ~emer govori Popper. 3 Primer: Harold Urey, ki je podaril polovico denarja od Nobelove nagrade rabinu, ker je verjel v njegovo delo in ker mu je `elel olaj{ati napore pri potegovanju za raziskovalno podporo. 4 Sodobni poskusi, da bi filozofijo znanosti zvedli na sociologijo (da bi filozofijo znanosti utemeljili na tem, kar znanstveniki šzares po~no’), se mi zdijo prav katastrofalni. 5 Jerry Ravetz ga je imenoval šod~arana platonisti~na filozofija’, kar tudi ni. ODPRTA ZNANOST 221 J. W. Grove Popper, ni – kot meni Quinton – med “abstraktnimi mi{ljivostmi in stvarnimi mi{ljenostmi”. Tudi ni pravilno re~i, kot to stori Quinton, da: “Kar je (za Popperja) ~love{kega izvora, ni ni~ drugega kot fizi~no udejanjeni izrazi oziroma zapisi znanja. Kar je avtonomno, je struktura, ki se logi~no nana{a na abstraktne entitete” (Quinton 1973: 35–36). Toda to ni tisto razlikovanje. Odlo~ilna razlika je med dejanjem mi{ljenja, dru`benega konteksta razmi{ljanja, dispozicije za misel o ne~em, motiv za misel o ne~em itd. in pa med idejo – to, kar je mi{ljeno, produkt misli. Toda ideje, ki se nahajajo v svetu 3, niso bistva: Popper je vedno zavra~al bistva. V tem smislu niso “abstraktne mi{ljivosti”. Vendar pa svet 3 vsebuje ideje, ki se {e nikomur niso porodile v glavi, ampak so implicirane oziroma so vklju~ene v tiste, ki so se `e. Od tod sledi, da vsebuje logi~no povezano strukturo idej. Problemi glede tega, “kaj si je mogo~e misliti”, so slabi kandidati; toda metafizi~ne ideje, ki jih je mogo~e kritizirati, so brez dvoma vklju~ene. ^e stvari postavimo nekoliko bolj zabavno: problem, ali je mogo~e Marxovo idejo o la`ni zavesti misliti, bi imel kar te`ave vstopiti (ker ne gre za pravi problem), toda Marxova ideja je `e tam. Ideja o mizi (v platoni~nem smislu) ni dobra ponazoritev objekta iz sveta 3; Eddingtonova (napa~na) ideja o mizi (1981) pa je. [e tretji kritik, John Horton (1970), pa razlaga, da Popper locira objektivnost v standardih znanstvene skupnosti, to je v soglasju. To opombo bi lahko izena~ili naprimer z Johnom Zimanom (1968), toda Popperju je pripisana zmotno, ker on govori o intersubjektivni kritiki (in standardih kritike, seveda), ne pa o soglasju. Dejansko je vpra{anje o konsenzu tisto, kar ga lo~i od Kuhna. ^e naj je objektivnost izena~ena s soglasjem, potem seveda je neizogibno, da jo gledamo sociolo{ko. Jasen namen Davida Bloora je, da šdemistificira’ Popperjev svet 3; ~eprav je te`ko videti, kaj je tako skrivnostnega v njem. O~itno pa “odmeva z miti in prispodobami judovsko-kr{~anske teologije”. Ampak to {e ni vse. Gre tudi za metafizi~ni sistem, ki “vna{a novosti o skrivnostnih podro~jih in neobi~ajnih tipih stvari”. Toda ne gre za nesmiselno metafiziko in bilo bi pozitivisti~no, pravi Bloor, ~e bi tako mislili. Mogo~e jo je “reducirati” z Marxovo “metodo transformacije”; za Marxa “metafizi~ni sistemi niso prazne fantazije, temve~ so nekaj stvarnega – namre~ dru`beni odnosi med ljudmi.” Tak{ni sistemi preoble~ejo, skrijejo in preobrnejo, kar zaznavajo... napravijo skrivnost iz tega, kar je mogo~e povedati bolj jasno.” Torej, dekodiran in oropan skrivnosti je Popperjev “tretji svet” razkrit – je dru`beni svet! Ves ta razumni{ki aparat je zelo domiseln, toda komaj sploh potreben, da bi z njim ponovno utrdili prvenstvo sociolo{kega subjektivizma, kar je resni~en Bloorov cilj. “Predlagana 222 ODPRTA ZNANOST Popper “demistificiran”: ^udne ideje Bloora in nekaterih drugih glede Popperjevega sveta 3 transformacija pu{~a Popperjevo tridelno strukturo nedotaknjeno,” pi{e Bloor. Seveda ne napravi ni~ takega. Zamenja povsem drug model in pri tem popolnoma zgre{i poanto. Toda Bloor meni, zdi se, da ne po~ne ni~ drugega, kot da za Popperjem ~isti njegovo zme{njavo. Vzemimo primer: “Objektivna epistemologija, ki prou~uje tretji svet, lahko ogromno pripomore k razsvetljevanju drugega sveta subjektivne zavesti, {e posebej znanstvenikovih subjektivnih miselnih procesov; toda obratno ne dr`i” (Popper 1972: 112). Bloor je to preoblikoval v: “Skratka, Popper v svojem jeziku pravi, da dolguje psihologija ve~ sociologiji kot obratno” (Bloor 1974: 71). Ampak to je brezupno nerazumevanje Popperjevega namena.6 Prav zato, ker se je `elel oddaljiti od sociologizma7 (in tudi od psihologizma), je nastala ideja o tretjem svetu. Tretji svet ni stvaren dru`beni svet, ampak (nasprotno) velik del dru`benega sveta pripada (konceptualnemu) tretjemu svetu in nekaj pripada tudi drugemu. Tretji svet ne vklju~uje umov, temve~ njihove izdelke. Ne vklju~uje vedenja Jima Watsona, ko je `elel prehiteti Linusa Paulinga, vendar pa vklju~uje ideje, utele{ene v pismu iz srede, 2. aprila 1953, naslovljene na revijo Nature. Pismo in tista {tevilka revije sta seveda objekta sveta 1. Kak{ni so bili Watsonovi ob~utki sveta 2 ob Paulingovem prihodu na Cambridge naslednji petek, je opisano v knjigi The Double Helix, v objektu sveta 1, ki ga sestavlja dvesto dvaindvajset tiskanih strani in precej fotografij. Ideje sociologov o Watsonovem dru`benem vedenju, kolikor jih je mogo~e natisniti, pa po drugi strani obstajajo v svetu 3. ^e si sposodim frazo Johna Watkinsa kot neke vrste parabolo: ljudje se {alijo (dejavnost v svetu 2), toda {ale niso stvar za smejanje psihoanalitiku ali antropologu. Izra`ajo ideje o dru`benih odnosih ali pa so simptom ~esa drugega. So objekt tretjega sveta (vsaj ~e jih je mogo~e shraniti in jih ponovno pogledati). Na{e ideje o dru`benih vlogah in o odnosih, ideje in vrednote, ki jih utele{ajo raznovrstne dru`bene re~i – ideje, o katerih je mogo~e razpravljati in ki jih lahko racionalno kritiziramo (pa ne samo mi, ampak ~e ideje pre`ivijo, tudi na{i nasledniki) – so tiste, ki tvorijo del sveta 3. Naj ponovim, dru`beni svet je stvaren svet. Popperjevi trije svetovi so teoretski konstrukt, katerih namen je razjasniti koncept objektivnosti. Koncepta “svet 3” ni mogo~e vklju~iti v dru`beni svet, ne da bi pri tem izgubili vso njegovo poanto. Ali natan~neje, objektivnega znanja ni mogo~e preoblikovati ali zvesti na sociologijo, kakor tudi idej ni mogo~e zvesti na mentalna stanja ljudi, ki jih zagovarjajo. V tem smislu sociologija znanja ni mogo~a. V Bloorovih rokah je trditev, da je objektivno znanje znanje brez vedo~ega subjekta, preobrnjena do nerazpoznavnosti. “^e je tretji svet dru`beni svet,” pravi, “potem se objektivno znanje nana{a na nekaj (sic) takega, kot so razmere v znanstveni disciplini ali v delu 6 Mogo~e se sme re~i, da je Popper “prepri~an, da je psihologija dol`na sociologiji ve~ kot obratno” – vsaj v tem smislu, da zanika stali{~e, da bi lahko sociologijo zvedli na psihologijo (zanika psihologizem), in tudi v tem smislu, ker zatrjuje, da mora vsaka psiholo{ka interpretacija predpostaviti ~lovekovo dru`beno okolje – toda to definitivno ni to, kar naj bi Popper v zgornji navedbi rekel “v svojem jeziku”. 7 O Bloorovem sociologizmu glej tudi njegovo (1973). Bloor trdi, da je bil Wittgenstein dejansko sociologist in da je potrebna sociologija, da razsvetli filozofijo, ne pa da filozofija razsvetljuje sociologijo (kot je ugotovil Winch). ODPRTA ZNANOST 223 J. W. Grove 8 Priznati moram, da ti primeri niso tako nazorni, kot bi si ~lovek `elel, in da jih je dejansko mogo~e interpretirati tako, kot je to storil Bloor. Toda Popperjeva razprava o svetu 3 negira propozicijo, da je objektivno znanje objektivno zaradi tega, ker gre za konsenzualno lastnino dane kolektivitete v dolo~enem trenutku. Teza, da je “objektivno znanje lastno neki kolektiviteti”, je za Popperja resni~na le, ~e bi vzeli, da “kolektiviteta” pomeni vse ~love{tvo – v preteklosti, sedanjosti in v prihodnje – to pa ni tisto, kar namerava dr. Bloor. Najpomembneje je, da znanje ni objektivno, ker se skupina ljudi z njim strinja (zares je lahko to tudi prav nasprotno), temve~ zato, ker je za nas in za tiste, ki pridejo gledat, kritizirat in nadalje analizirat za nami, tam v svetu 3. 9 Stali{~e, da je resnica lastnina neke kolektivitete – znanstvene skupnosti –, to je, da je resnica “mnenja, s katerim se v kon~ni fazi vsi, ki raziskujejo, strinjajo” – lahko najdemo pri Peirceu in Morrisu, Cohenu, vendar pa ne tudi pri Popperju, za katerega je, enako kot za Tarskega, resnica logi~ni predikat, to pomeni, da je lastnina stavkov o svetu. kulture, v nekem danem ~asu” (Bloor 1974: 72). Bloor razlaga, da tudi Popperjeve lastne besede podkrepljujejo to interpretacijo, da je objektivno znanje “nekaj takega, kot so razmere v znanstveni disciplini; in {e posebej se naslanja na “Popperjeve tri primere znanja v objektivnem smislu na strani 110 (njegovega Objective Knowledge)”. Ti primeri so: (1) iz gesla Knowledge v The Oxford English Dictionary: znanje je “veja u~enja, znanost; umetnost”. (2) “^e upo{tevamo trenutne razmere metamatemati~nega znanja, se zdi verjetno, da se o Fermatovem zadnjem teoremu ni mogo~e odlo~iti.” (3) “Jam~im, da je ta teza izviren in pomemben prispevek k znanju.”8 Tako je fizika denimo to, “kar fiziki vedo”, in le v tem smislu, da skupina transcendira posameznega vedo~ega subjekta, gre za “znanje brez vedo~ega subjekta”. (“Razred fizikov sam po sebi ni fizik.”) Toda teza, da se znanje nana{a na nekaj kot razmere v znanstveni disciplini, ni le slabotna preobleka objektivizma, o~itno je tudi napa~na. In ni le “transformacija” Popperja, ampak jasno protislovje Popperju. V bistvu je to povsem standarden kontekstualisti~en in relativisti~en pogled na problem znanja. Objektivnost znanja (in zatorej resnice) je po Blooru v “tem, da gre za niz sprejetih prepri~anj dru`bene skupine”; “logi~no rezoniranje (...) pomeni pokoravanje normam korektnega postopka”; “avtoriteta resnice je avtoriteta dru`be” (Bloor 1974: 75–6)9. ^e bi tak{ne trditve ne bile ni~ ve~ kot majhen nesporazum glede objektivnosti in objektivnega znanja, ne bi bile niti pomembne. Toda `al ni tako. Niso le napa~ne, ampak tudi nevarne. Kot je rekel Musgrave: Rast znanja je dandanes `e tako ogro`ena s plimo subjektivisti~nega relativizma – in ~e znanje preneha rasti, bo njegova subjektivna dimenzija dejansko postala pomembnej{a. Subjektivizmu lahko celo uspe v osvobajanju – toda le za dolo~eno ceno. (Musgrave 1974: 588) V glavnem pa je mogo~e re~i, da `ive stvari `ivijo preprosto zato, da se ohranjajo (kot je pojasnil Samuel Butler, koko{ je preprosto na~in, kako neko jajce napravi drugo jajce). Vendar, ljudje se razlikujejo v pomembnem in edinstvenem vidiku – v svoji sposobnosti, da se ne le ohranjajo, temve~ zavestno memorializirajo, da zapustijo svoje znamenje na svetu za potomce, da ustvarijo svet zunaj sebe, svet umetnosti in glasbe, svet filozofske misli, svet znanosti, svet umetnih re~i. Teh stvari ~lovek ne po~ne iz lastne zabave, pouka ali veselja. Eno oko ima v prihodnosti. Ravno zaradi tega lahko o “tretjem svetu”, o konceptualnem podro~ju idej, sploh govorimo. Prevedel: Andrej Pinter 224 ODPRTA ZNANOST Popper “demistificiran”: ^udne ideje Bloora in nekaterih drugih glede Popperjevega sveta 3 J. W. Grove je Professor Emeritus in Political Studies na Queen’s University, Kingston (Ontario, Kanada). Kot {tudent je leta 1946, po Popperjevem prihodu iz Nove Zelandije, poslu{al njegovo prvo serijo predavanj o logiki in znanstveni metodi (Logic and Scientific Method). Objavil je vrsto knjig in razprav s podro~ja politologije in filozofije znanosti. Njegova zadnja monografija ima naslov In Defence of Science: Science, Technology, and Politics in Modern Society. LITERATURA BLOOR, DAVID (1973): “Wittgenstein and Mannheim on the Sociology of Mathematics”, Studies in the History and Philosophy of Science, 4. BLOOR, DAVID (1974): “Popper’s Mystification of Objective Knowledge”, Science Studies, 4. BLOOR, DAVID (1976): Knowledge and Social Imagery. London. DE WITT, L. W. (1975): “On Bloor’s Transformation of Popper’s Pluralism”, Social Studies of Science, 5. EDDINGTON, SIR ARTHUR (1918): The Nature of Physical World. Cambridge. FEYERABEND, PAUL (1970): “Against Method”, Minnesota Studies in the Philosophy of Sciences, 4. HORTON, JOHN (1970). “The Dehumanization of Anomie and Alienation.” v: J. E. Curtis in J. W. Petras (ur.), The Sociology of Knowledge: A Reader. London. MUSGRAVE, ALAN (1974): “The Objectivism of Popper’s Epistemology” v: P. A. Schlipp (ur.), The Philosophy of Karl Popper. La Salle: Open Court. POPPER, KARL R. (1972): Objective Knowledge. Oxford: Clarendon Press. QUINTON, ANTHONY (1973) “Sir Karl Popper: Knowledge as an Institution,” Encounter, 41. WILLIAMS, KAREL (1975): “Karl Popper’s Empiricism”, Economy and Society, 4. ZIMAN, JOHN (1968): Public Knowledge: The Social Dimension of Science. Cambridge. ODPRTA ZNANOST 225 Darko Pol{ek Skrivnost objektivnega znanja* Leta 1985 je kanadski filozof Fred Eidlin napisal ~lanek z naslovom “Ali ni Popper najbolj{i marksist?” (Eidlin 1985). ^lanek je med mnogimi filozofi izzval vihar v kozarcu vode. Ampak ali ni bil Karl Popper, eden najve~jih filozofov 20. stoletja, velik kritik Marxa in marksistov? Ali ni celo `ivljenje kritiziral utopizem, totalitarizem in njegove la`ne preroke? Ali se ni vse dni ostro soo~il z Marxovimi nasledniki, s kriti~nimi filozofi frankfurtske {ole, z Adornom, Habermasom, Marcusejem in drugimi? ^e lahko v Popperjevem klasi~nem delu Open Society and its Enemies (Popper 1986) {e najdemo posamezne pohvale na ra~un nekaterih trditev Marxove filozofije in s tem mo`ne podkrepitve Eidlinove teze, bo pri~ujo~i prispevek, ki bi ga lahko naslovil tudi “Ali ni Popper najbolj{i heglovec”, izzval pravi bes1. Predlagana primerjava se namre~ zdi primerna `e na prvi pogled, kajti Popper nikoli ni {tedil besed proti Heglu. Hegel je bil za Popperja intelektualni zlo~inec, intelektualni izdajalec, pruski reakcionar, totalitarist, njegova filozofija pa je po Popperjevem mnenju “najslab{a od vseh absurdnih in neverjetnih filozofskih teorij”. In kak{en smisel si ima potemtakem postaviti vpra{anje, ali je Popper najbolj{i heglovec? Dva aksioma Popperjevega kriti~nega racionalizma bi lahko pojasnila smisel tega vpra{anja. Prvi~, pravi Popper, nikoli ne verjemite besedam filozofa in znanstvenika: ti imajo svoje interese in svoje gledanje na stvari. ^e je to to~no, zakaj bi potem ne smeli podvomiti o Popperjevi oceni o Heglu? Drugi~, kriti~ni ODPRTA ZNANOST 227 * Prva verzija pri~ujo~ega besedila je bila pripravljena za Tretji program Hrvatskega radija. Kasneje je bilo to predavanje objavljeno tudi kot 5. poglavje (v Pol{ek 1996). Pri~ujo~a objava je nastala na podlagi teh dveh predlog in posameznih odlomkov iz drugih razprav (v Pol{ek 1996 – poglavja 2, 3, 4, 8). Priredba in priprava za objavo: Andrej Pinter in Darko Pol{ek. 1 Osnovna Eidlinova ideja je bila v tem, da na posreden na~in izpostavi jalovost marksisti~nih teoretikov in apologetov z vidika rasti znanstvenega znanja. Eidlin je preprosto zaklju~il, da je Popper najbolj{i marksist zato, ker je edini, ali vsaj eden redkih, ki je poskusil v temelju zapopasti Marxovo doktrino, jo kriti~no preveriti in oblikovati Darko Pol{ek bolj{o re{itev. Po Eidlinovi oceni marksisti~ni apologeti nikoli ne bi mogli znanstveno znanje odpeljati bli`e resnici. V enem od (objavljenih) komentarjev je sku{al Stani{a Novakovi} (1985), sicer dober poznavalec Popperjeve filozofije, Eidlinovo kritiko marksizma in njegovih “prijateljev” ubraniti tako, da je Eidlinu o~ital, da ocenjuje marksizem s kriteriji kriti~nega racionalizma. Vseeno pa ni pojasnil, kako marksizem uspe pokazati napredek v znanstvenem znanju. Predlaganega naslova zato ne moremo vzeti kot dobesedno vzporednico Eidlinove metafore (op. AP). racionalizem priznava na~elo, da nikoli ne moremo ni~esar z gotovostjo vedeti, in od nas zahteva, da to na~elo tudi sprejmemo. Sokratovo na~elo švem, da ni~ ne vem,’ lahko zelo enostavno uporabimo tudi za kriti~ni racionalizem. Ljudje se skoraj nikoli ne zavedajo posledic dolo~enih trditev in zaradi tega je naloga kriti~nega mi{ljenja, da razi{~e njihove nenameravane posledice. Lahko se je torej zgodilo, da so Popper in kriti~ni racionalisti spregledali nekatere klju~ne podobnosti med svojo filozofijo in tisto najbolj osovra`eno, hegeljansko. Prav to je moja teza v pri~ujo~i razpravi. Poleg tega pa ni treba pozabiti tudi tretjega pojasnila za omenjeno povezovanje. V svoji knjigi o Popperju in njegovih naslednikih, s podnaslovom “{tirje sodobni iracionalisti”, je Charles Stove (1982) trdil, da je Popperjeva strategija tak{na, da uni~uje besede drugih in privzema tuje rezultate, ki jih potem izra`a s svojim jezikom. Kdo bi lahko ugovarjal, da je raziskovanje podobnosti med Popperjevo in Heglovo filozofijo – ~etudi dejansko obstaja –, pravzaprav povsem akademska zadeva. Kdo se danes sploh {e spomni, kaj je govoril Hegel, in koliko ljudi je seznanjeno s Popperjevim delom? Da ovr`em tak{no razmi{ljanje, moram `e na za~etku povedati, v ~em je splo{nej{a vrednost raziskovanja teh podobnosti. Heglova in Marxova filozofija sta pomembno vplivali na dru`beno dogajanje v 20. stoletju; podobna je tudi usoda Popperjeve kritike. Popperjevo kritiko danes mnogi razumejo kot klju~no ideologijo postkomunisti~nih dru`b: brez dvoma je vplivala na mnoge vzhodnoevropske ideologe š`ametnih revolucij’, na ~e{ke, poljske in na ruske disidente. Spomnimo se samo primera iz nedavne preteklosti. Malo pred smrtjo je Popper v visoki starosti obiskal Prago in ~e{kega predsednika, nekdanjega disidenta Vaclava Havla. Havel pa je imel 31. junija 1995 veliko predavanje, ki ga je pri~el s temile besedami: “Pred ~asom me je v Pragi obiskal modri starec in poslu{al sem ga z ob~udovanjem. Kmalu zatem sem zvedel, da je umrl. Ime mu je bilo Karl Popper.” Obstajajo tudi dodatni znaki, da se poperjanizem pretvarja v novo mo~no ideologijo. Pi{ejo se traktati o Popperjevi zasnovi {olstva, izobra`evanja za 21. stoletje, traktati o Popperjevi estetiki, razumevanju glasbe, organizirajo se seminarji za prevajalce njegovih del in u~itelje v srednjih {olah, ki obravnavajo njegovo filozofijo... Njegova dela se kanonizirajo, misli pa se poenostavljajo. Morda bodo morali u~enci in {tudentje iz Vzhodne Evrope nekega dne poznati tri izvore kriti~nega racionalizma, kakor smo se morali mi sami neko~ u~iti o treh izvorih znanstvenega socializma; morda bo filozofija odprte dru`be in njenih sovra`nikov preprosto zamenjala idejo komunizma in njegovih sovra`nikov. Toda ne smemo pretiravati s tak{no paralelo. [e posebej ne na Hrva{kem, kjer so Popperjeva dela skoraj v celoti nepoznana. 228 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja Medtem ko v zahodnem svetu Popperjeva filozofija ni ve~ popularna, pri nas {e ni popularna. Kakorkoli `e, povsem mogo~e je, da je Popper uspel zadr`ati del {arma, ki je iz hegeljanizma in marksizma napravil vodilno ideologijo celotnega stoletja. Trditev, ki jo `elim danes podkrepiti, se torej glasi: {arm hegeljanizma, marksizma in poperjevskega kriti~nega racionalizma je v njihovih koncepcijah objektivnega znanja, ki so v mnogo~em analogne. Pozabimo torej za trenutek na zgodovinsko-ideolo{ko perspektivo in se vrnimo k filozofskim koreninam te koncepcije. Objektivno znanje in intersubjektivnost Ko primerjamo razli~ne pojme, ideje in pojave v filozofiji – tako pa~ kot tudi v vsakdanjem `ivljenju – se vselej soo~amo s problemom: ali so pomembnej{e podobnosti ali razlike. Kaj je podobno, kaj pa je razli~no? Kriterij odlo~anja, ki bi nam z gotovostjo povedal, kdaj podobnosti nekaterih fenomenov prevladajo nad njihovimi razlikami, namre~ ne obstaja; kriterija, ki bi nam enozna~no dolo~il, da moramo dva fenomena ali dve ideji razglasiti za identi~ni ali razli~ni, preprosto ni. Toda ~e bi nam uspelo pokazati, da obstaja neko skupno obele`je hegeljanske dialektike, marksizma in poperjanizma, zaradi katerih so vse tri doktrine nagnjene k prevajanju v ideologije, potem bi dokazali nekaj zelo pomembnega. Pokazal bom, upam, da navkljub Popperjevemu besu proti dialektiki med obema obstajajo {tevilna skupna obele`ja. Njihovo jedro je v koncepciji objektivnega, oziroma kot pravi Hegel, absolutnega znanja. Dra` koncepcije objektivnega oziroma absolutnega znanja je po moji oceni v spajanju, povzemanju ali sintetiziranju dveh protislovnih, vendar hkrati tudi zelo zapeljivih idej. Najprej gre za idejo, da kot posamezniki ne vemo veliko; na{e znanje je zelo omejeno, zmotljivo ali subjektivno oziroma šrelativno’ v heglovski terminologiji. “Vsi imamo svoje filozofije, ne pomenijo sicer prav veliko,” pravi Popper (1972). Na nekem drugem mestu pa zapi{e: “Resno je treba jemati tezo, da ni~esar ne vemo” (Popper 1987: 63, 103). Radikalne subjektivnosti, podrejene interesom in strastem, ni mogo~e odpraviti. Ne glede na to, kako mo~no smo prepri~ani o resni~nosti in upravi~enosti lastnih trditev, nimamo nobenega jamstva, da so na{a prepri~anja objektivno resni~na. To, kar si ljudje mislijo, da vedo, je povsem nebistveno za oceno veljavnosti tega vedenja. To vedenje so v bistvu zgolj mnenja, prepri~anja, ne pa epistemi~no znanje. Po drugi strani pa objektivno znanje vendarle obstaja tako za Popperja kot tudi za Hegla. Objektivno znanje je v koncepcijah obeh filozofov nad subjektivnimi ODPRTA ZNANOST 229 Darko Pol{ek prepri~anji. Tega znanja nih~e ne poseduje: noben posameznik in tudi ne nobena skupnost posameznikov, kot je denimo razred ali narod. Relativnost vedenja, kar je heglovski izraz za omejenost znanja, torej velja tudi za se{tevke posameznih subjektivnih prepri~anj. V ~em je potemtakem skrivnost objektivnega znanja? Kje je treba iskati objektivnost? Oba misleca sta prepri~ana, da je klju~en kriterij ali pogoj oziroma na~in za dosego objektivnosti – intersubjektivnost. Hegel imenuje intersubjektivnost z objektivnim duhom, Popper pa z javnostjo, kar sta pravzaprav le dve imeni za isto stvar. V svoji kritiki sociologije znanja Popper zapi{e, da je “objektivnost znanstvene metode tesno vezana na dru`bene vidike” (1986: 217), in sicer zaradi tega, ker “znanost in znanstvena objektivnost ne moreta biti proizvod poskusov posameznega znanstvenika, da bi bil objektiven; objektivnost je lahko zgolj plod prijateljsko-sovra`nega sodelovanja med znanstveniki. Zaradi tega je mogo~e znanstveno objektivnost imenovati intersubjektivnost znanstvene metode.” Iluzija je, pravi Popper, da bo znanstvenik postal s pomo~jo kak{ne socio-terapije bolj objektiven. To velja tako za znanstvenike kot tudi za laike. Postopek, s katerim se v objektivnem duhu oziroma v javnosti preverja veljavnost subjektivnih prepri~anj (ne glede na to, ali gre za znanstvena ali moralno-politi~na prepri~anja), je kritika, negacija oziroma ovr`ba teh prepri~anj. Po Popperju namre~ le javnost in kritika jam~ita objektivnost. [ele ko posameznikova subjektivna prepri~anja postanejo predmet javne razprave in kriti~ne presoje, je mogo~e ugotoviti omejenost njegovih predpostavk. Kolikor bolj je javnost kriti~na, toliko la`je in hitreje bo uvideti omejenost oziroma zmotnost. Objektivni duh oziroma javnost sta svojevrsten trg subjektivnosti, forum, v katerem se soo~ajo razli~ne ideje, interesi in dejanja. Kritika je na~in, kako zavra~ati zmotne ideje; je pogonski motor za napredek ~love{ke vednosti in ~love{ke dru`be. To velja tudi za Hegla: Hegel tak{no izkori{~anje subjektivnih strasti, idej in domnev, ki so v neprestanem nasprotju, izkori{~anje, s katerim se dose`e objektivnost oziroma s katerim um dose`e svoje cilje, imenuje “pretkanost uma”. Najvi{ja stopnja objektivnega duha je za Hegla me{~anska dru`ba – ime za celoto oziroma sintezo vseh subjektivnih domnev in ovr`b. In to velja tudi za Popperja; s pomo~jo javnosti in kritike se definira “odprta dru`ba”. O naravi negacije S tem ko smo poudarili pomembnost poperjanske kritike in heglovske pretkanosti uma za to, da um oziroma razum napreduje, je treba napraviti kratko, a pomembno digresijo o naravi negacije. Oba misleca sta svoj veliki filozofski ugled 230 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja dosegla s tem, da sta v pojmovanju dejanskega in teoretskega napredka poudarjala negacije oziroma ovr`be. Lahko celo re~emo, da so pojmi negacija ter kritika in ovr`ba klju~na mesta obeh filozofij. Ni napredka brez zoperstavljanja, “strani miru so neizpisane strani zgodovine”, poudarja Hegel. Enako velja tudi za teorije. Napredek se po Popperju ne dose`e z induktivnim se{tevanjem podatkov niti s pove~evanjem verjetnosti hipotez, ampak z radikalnimi ovr`bami. Heglovo dialektiko, spopad teze in antiteze je mogo~e opisati kot Popperjev niz domnev in ovr`b. To analogijo je Popper izvrstno orisal v svojem ~lanku Kaj je dialektika (Popper 1991). ^eprav ni izbiral besed v napadu na Heglovo delo, je Popper vendarle trdil, da je njegova metoda domnev in zavr`b v bistvu dialekti~na. “(R)azvoj misli se premika na dialekti~en na~in” (Popper 1991: 313). Toda tu se analogija med dialektiko in napredovanjem znanja po Popperju kon~a. Za razliko od Heglove sinteze Popperjeva dialektika, ali kakor to sam raje imenuje – evolucija znanja –, nima sinteti~nega ~lena. Nasprotovanje med hipotezami oziroma teorijami se kon~a tako, da zavr`emo zmotne teorije. Intelektualni zlo~in Heglove dialektike je treba po Popperju iskati prav v njenem ostanku: v pojmu sinteze. Ker je pojem sinteze za Hegla klju~en del objektivnosti in ker sem prepri~an, da objektivnega znanja ni mogo~e dose~i brez nekak{ne ideje, ki bi bila podobna Heglovi sintezi, se bomo k temu vpra{anju vrnili nekoliko kasneje. Trije svetovi Vrnimo se za trenutek {e k ontologiji teh dveh filozofij. ^eprav “me{~anska” oziroma “odprta” dru`ba dajeta nekatere kriterije objektivnosti, vendarle ni mogo~e, da bi bili edini kriterij objektivnega znanja. Obe vrsti dru`be lahko ponudita nek prostor za svobodo intersubjektivnosti oziroma re~eno z bolj sodobnim jezikom, za svobodno izmenjavo idej in informacij; to zadnje je temeljni predpogoj oziroma potreben pogoj za objektivnost, toda ni {e zadosten pogoj zanjo. Pretkanost uma se ne zaustavlja zgolj v me{~anski dru`bi. Doseganje objektivnosti je za Hegla absolutni duh; za Popperja je to svet idej, tako imenovani svet 3. V tem svetu oziroma duhu postavljajo kriterij notranje lastnosti samih idejnih konstrukcij, teorij, hipotez, metodolo{kih sistemov. V obeh primerih gre za platonski svet idej; vendar pa `elita za razliko od Platona Popper in Hegel obdr`ati zvezo med platoni~nim svetom, ~love{kim svetom in pojavnim svetom. Za razliko od Platonovega sveta se svet idej pri Popperju in Heglu ni pojavil zaradi intelektualnega zrenja ve~nih tvorb bo`anske intuicije, temve~ je tako kot dru`beni svet poln spopadov, domnev in zavr`b. Popper in Hegel ODPRTA ZNANOST 231 Darko Pol{ek bi kljub spopadanju idej v absolutnem duhu oziroma v svetu 3 rada zadr`ala dolo~eno obliko ve~nosti oziroma brez~asnosti intelektualnih konstrukcij. Kljub tej pojasnitvi pa {e vedno nismo dobili odgovora na vpra{anje: v ~em je skrivnost objektivnega znanja? Preden ponovimo to izhodi{~no vpra{anje, naj povzamem dosedanje analogije in podobnosti. Tako Popperjeva kot tudi Heglova teorija vklju~ujeta po tri svetove oziroma duhove. Pri obeh mislecih je kljub medsebojnim metafizi~nim razlikam – Popper je realist, Hegel je idealist – o~itno zelo poudarjena ontologija. Drugi svet, svet intersubjektivnosti in javnosti, ter tretji svet, svet idej, se izpostavljata glede na ontolo{ke vsebine obeh teorij. Prvi svet je tudi mo~no poudarjen: v obeh primerih gre za svet narave, pri ~emer je ta svet za Popperja svet naravnih stvari ali snovi, za Hegla pa je to svet naravnih vtisov, svet zajemanja narave. Ontolo{ki niz torej prehaja od preprostega prvega sveta narave preko drugega sveta intersubjektivnosti in se zaklju~uje s kompleksnim svetom nasprotujo~ih si idej. Med temi svetovi oziroma duhovi obstajajo neprestane interakcije; gre torej za en svet z razli~nimi onti~nimi oziroma kategorialnimi zna~ilnostmi. Le {e trenutek se zaustavimo ob tretjem svetu. Popperjev tretji svet je {e celo bolj podoben Heglovemu absolutnemu duhu, kot to ka`ejo analogije ontolo{ke narave. Tako za Popperja kot tudi za Hegla je jasno, da so ideje in ljudje v, kot se temu danes re~e, interakciji: da ljudje ustvarjajo ideje in da ideje delujejo na ljudi. Toda dejstvo, da ljudje ustvarjajo ideje, ne pomeni, da imajo ideje status, ki bi bil neodvisen od ljudi. Ho~em re~i, tako Hegel kot tudi Popper ideje razumeta, kot da ne bi imele zveze z ljudmi. Ljudje lahko popolnoma pozabijo, kdo je prispeval neko idejo, pa o njej resno razmi{ljajo mnogo let po njenem nastanku. Lahko bi celo rekli, da je ideja `e prej obstajala, le da jo je v dolo~enem trenutku eksplicitno formuliral neki posameznik; in lahko celo dodamo, da je za svet 3, to je za svet idej, popolnoma nepomembno, kdo in kdaj jo je razvil. Analogija pa gre {e dlje: Popper nekoliko nepazljivo trdi, da so tudi zmotne in la`ne ideje stanovalci sveta 3. To pa se v popolnosti sklada s Heglovim absolutnim duhom. Svet 3 in absolutni duh sta nabita z zmotnimi in resni~nimi idejami, njihovo {tevilo pa se lahko le pove~uje. Potemtakem obstajata dve nenameravani posledici Popperjevega sveta 3. Prvi~, ve~anje {tevila idej je v svetu 3 sorazmerno gibanju zgodovine oziroma zgodovinskemu ~asu. Kolikor ve~ zgodovinskega ~asa je preteklo, tem ve~ idej je v svetu 3 in `e sama kvantiteta bi kazala na kvaliteto: ideje ne nastajajo, samo mno`ijo se. Drugi~, ~e v svetu 3 bivajo tudi la`ne ideje, potem ni nobenega razloga, da ne smemo re~i, da je svet 3 svojevrstna sinteza vsakr{nega znanja in neznanja civilizacije. Druga~e re~eno, Popperjev svet 3 vsebuje natan~no tisto 232 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja sinteti~no dimenzijo dialektike, ki jo je Popper pri Heglu proglasil za zlo~insko. Zgodovinska znanost in racionalne rekonstrukcije Pa vendar, ~e bi bila sinteza v absolutnem duhu ali v svetu 3 razumljena kot se{tevek idej, bi bila le goli nered, ~e v idejah ne bi bilo nekega sistema. Popper in Hegel sta izjemna filozofa prav zaradi svojega napora, da uredita ta nered. Kako je kdo pri{el do neke ideje, je obema mislecema povsem nepomembno. Lahko mu je na glavo padlo jabolko, lahko je vstal iz banje, lahko je videl svojo idejo v sanjah... vse to ni pomembno. Kar znanost razlikuje od nereda svarnosti, je mo`nost urejevanja, primerjanja in razvr{~anja takih idej oziroma trditev in teorij ter postavljanje vseh psiholo{kih pogojev za nastanek ideje v oklepaj. Vendar je to urejanje mogo~e samo, ~e so nam ideje in teorije `e v naprej dane kot dejstva. Prvi proces in njegov opis se danes imenuje kontekst nastanka, postopek urejevanja teorij pa kontekst upravi~evanja. Ta raz~lenitev se v mnogo~em sklada s Kantovo raz~lenitvijo na questio facti in questio iuris. Re~eno na kratko, na eni strani imamo dejstva, ideje in teorije, na drugi strani pa njihovo osmi{ljevanje oziroma upravi~evanje; gre za poskuse dokazovanja, da je dolo~ena ideja, dejstvo ali teorija resni~na in racionalna. Hegel je svojo znanost zgodovine oziroma fenomenologijo duha razumel kot racionalen proces upravi~evanja, to je kot strukturiranje nereda v racionalno ureditev, ali kakor temu sam pravi, kot pretvarjanje vsebine v smiselno, miselno obliko. Isti namen izra`a Popper z drugimi besedami: v neredu zgodovinske in znanstvene stvarnosti i{~e razlog oziroma kriterij, ki teorijo napravi racionalno. Pri tem odgovarja na vpra{anje: zakaj je bilo v nekem trenutku racionalno sprejeti dolo~eno idejo oziroma trditev. Popper imenuje, skupaj s pozitivisti, tak{en postopek racionaliziranja zgodovine idej racionalna oziroma logi~na rekonstrukcija zgodovine. Racionalna zato, ker iz nereda idej izpostavlja samo racionalne ideje, rekonstrukcija pa zato, ker postopek urejevanja ne bo enak zgodovinskemu toku. Te`ava v izboru klju~ev za urejevanje je v tem, da je njihova natan~nost obratno sorazmerna s koli~ino zgodovinskih epizod, ki bi jih rekonstruirana zgodovina morala pojasniti. Naivni falsifikacionizem, ki ga je Popper najprej predstavil, bi moral iz rekonstruirane zgodovine znanosti izklju~iti tako pomembne teorije, kot so teorija evolucije in vsi metafizi~ni sistemi. Hegel v svojo precej bolj grobo, trodelno shemo zgodovine prav tako ni znal vklju~iti filozofije, denimo, Cicera ali Montaigna; niti se ni pretirano trudil, da bi pojasnil {tevilne zgodovinske epizode, ki bi ne bile v skladu z omenjeno trodelno shemo progresivne ODPRTA ZNANOST 233 Darko Pol{ek zgodovine. Hegel, ki je `elel pokazati analognost zgodovine in rekonstruirane zgodovine, je uporabljal grob oziroma nejasen klju~. Popper, ki je uporabljal natan~en klju~, je moral mnoge epizode izpustiti. Popolnoma hegeljansko analogijo pa je ponudil eden Popperjevih u~encev, Imre Lakatos (1986). Ukvarjal se je namre~ z vpra{anji: Kaj sestavlja zgodovino? Kako je mogo~e iz raznovrstnih in pogosto iracionalnih znanstvenih postopkov oblikovati smiseln proces, ki bi ga lahko imenovali logi~na rekonstrukcija zgodovine znanosti? S kak{no pravico bi dolo~ene postopke izpustili iz tak{ne rekonstrukcije in jim odrekli pravico, da so znanstveni? Lakatosov odgovor na ta vpra{anja je – ne sme nas ~uditi – povsem hegeljanski: najbolj{a rekonstrukcija zgodovine znanosti (to je najbolj{a zgodovina, napisana na podlagi historiografskih podatkov) je tista, ki upravi~i najve~ dejstev. Tako bi mno`ica iracionalnih elementov znanstvene dejavnosti v kontekstu neke obse`ne rekonstrukcije dobila smisel. Kakorkoli `e, kljub razli~nosti njunih klju~ev za rekonstrukcijo zgodovine znanosti najdemo pri obeh filozofih, tako pri Heglu kot pri Popperju, idejo o smiselnosti teleolo{ke racionalne rekonstrukcije, s katero bi nered sveta 3 in absolutnega duha preoblikovali v smiselno racionalno in teleolo{ko obliko. Razli~nosti zgodovinskih idej se tako reko~ pripne tudi neka matrica oziroma konstrukcija; neko sito, ki naj bi lo~evalo racionalne od neracionalnih tvorb. Hegel si je postopek oblikovanja fenomenologije duha zamislil kot krog: najprej se opi{e pojavna oblika ljudskih prepri~anj, analogna dejanskemu zgodovinskemu dogajanju; zatem se v novem krogu to dogajanje pojmovno strukturira in osmisli. Zaradi tega ni beseda sinteza za Hegla ni~ drugega kot neka mo`nost, da se z dolo~ene zgodovinske to~ke dojamejo predhodne to~ke kot smiselni deli celote, ki so jo ustvarile. Tak{no stali{~e se danes imenuje prezentizem. Gre za postopek osmi{ljevanja preteklosti po sedanjih kriterijih veljavnosti in pomembnosti; in sicer ob predpostavki, da so sedanji, najnovej{i kriteriji dosedaj najbolj dovr{eni. Vendar pa tako kot poslednja Adama postavljata vpra{aj za svojimi lastnimi kriteriji: niti Popper niti Hegel ne re~eta, da je njun kriterij ocenjevanja preteklosti trenuten in odvisen od zgodovinskih kontingenc. Oba `elita, da bi bil njun kriterij strukturiranja zgodovinskosti oziroma njun kriterij rekonstrukcije zgodovine absoluten, oziroma natan~neje, brez~asen. Racionalna rekonstrukcija je torej zamaskirani hegeljanizem. Tako kot hegeljanska zgodovina postulira oziroma fenomenolo{ko ugotavlja, da je dosedanja zgodovina zgodovina napredka, in zato s svoje skrajne to~ke opazuje, zakaj je bilo neizbe`no izbrati prav dolo~ene postopke, ki so jo pripeljali do tega napredka. To lahko re~emo tudi druga~e: gre za postopek aposteriornega 234 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja osmi{ljevanja zgodovinskih epizod s pomo~jo apriornega kriterija. Gre za zgodovinski prikaz, kot da je ta nekaj apriornega. Racionalna rekonstrukcija je torej zamaskirana teleologija; torej postopek naknadnega upravi~evanja ugotovljenega izpopolnjevanja. In ker niti Popper niti Hegel ne vesta, kaj bi lahko predstavljalo skrajno, najbolj dovr{eno to~ko tega premikanja (ki bi jo bilo mogo~e imenovati absolutna resnica oziroma objektivno znanje), lahko najve~, kar je, posku{ata ponuditi klju~e za pojasnjevanje dosedanjega napredka, in sicer tako, da rekonstruirata zgodovino, da zavrneta oziroma izklju~ita epizode, ki se ne skladajo s predlaganimi klju~i. Skratka, zgodovina se pri obeh filozofih de facto premika s pomo~jo borbe nasprotij, de iure pa se pretvarja v smiselni sistem, ki ka`e, da je v tej borbi ljudi in mi{ljenja zmagalo tisto, kar je moralo zmagati. Sedaj smo pri{li do zelo pomembne to~ke za razumevanje dra`i v koncepcijah objektivnega znanja pri obeh filozofih. Popper je bil v besedah velik borec proti teleologiji, proti ugotavljanju smisla in cilja kateregakoli dela zgodovine, {e posebej pa proti uporabi teh idej v dru`bi. Toda ~e `elimo pokazati, da obstaja nekaj racionalnega, neki postopek ali metoda v zgodovini oziroma v zgodovini znanosti, ki ga ljudje ob~asno uporabljajo in s katerim pomagajo k napredku ~love{tva, potem bomo morali uporabljati dolo~en pojem nujnosti. V nasprotnem bi lahko rekli: ~e tega ljudje ne bi uporabljali, ne bi bilo napredka. Tudi ~e izlo~amo epizode, v katerih so ljudje z domnevno racionalnim kriterijem in s predpostavko, da je zgodovina – ho~emo ali ne – zgodovina napredka, uporabljali omenjene metode, rekonstruiramo neke vrste teleologijo zgodovine. Resni~nolikost in objektivno znanje ^etudi se strinjamo s prikazanimi podobnostmi glede teleologije, vendarle ostaja odprto, k ~emu se nagiba ta domnevno teleolo{ka oziroma racionalno rekonstruirana zgodovina. Po Popperju ni nobenega jamstva za napredek, zgodovina nima cilja in namena ({e ve~, sama ideja o cilju in namenu zgodovine je zelo nevarna, ker o njej ni mogo~e racionalno razpravljati). Zgodovina napreduje z naklju~nostmi, tj. z naklju~nimi poskusi, ki se {e niso pokazali kot napake. Toda ~e zgodovina nima cilja, kak{no je potem stanje z zgodovino znanosti? Za razliko od šobi~ajne’ zgodovine Popper trdi, da obstaja cilj znanosti: vendar pa to ni doseganje resnice, temve~ doseganje resni~nolikosti. Ko bi namre~ dosegli resnico, o njej ne bi ve~ mogli razpravljati in bi jo morali dogmatsko sprejeti. Bila bi tako reko~ bo`ji glas. Moramo se truditi, da bi karseda dobro oblikovali svoje teorije, ne moremo pa upati, da jih bomo ODPRTA ZNANOST 235 Darko Pol{ek oblikovali do popolnosti in da bomo z njimi dosegli absolutno resnico. Zato je treba teorije kritizirati in izpodbijati, da bi izbolj{ali nejasne in nenatan~ne formulacije oziroma da bi postale bolj podobne resnici. Vendar kljub temu, da je ideja resni~nolikosti intuitivno razumljiva, predpostavlja pojem resnice, vsaj kot limito tega gibanja, kot neko nedosegljivo to~ko na{ega dojemanja in razumevanja sveta. In to je po mojem mnenju osrednja to~ka privla~nosti koncepcije objektivnega znanja. Sestavlja jo ideja nedosegljivosti resnice. Ne glede na to, kako mo~no si `elimo oblikovati resni~ne teorije, te nikoli ne bodo popolne. Vedno bodo le navidezno resni~ne oziroma samo podobne resnici. V tej skoraj religiozni ideji o nedosegljivosti je ~ar poperjanske filozofske koncepcije, dra`, ki je skupna nem{kemu idealizmu in drugim velikim filozofijam: resnica se ka`e na razli~ne na~ine; na{e teorije in razumevanja opisujejo stvarnost na razli~ne, vse bolj natan~ne na~ine, toda nikoli ne bodo postale popolne. Klasi~na epistemologija in epistemologija brez spoznavnega subjekta Vrnimo se torej k osnovnemu vpra{anju: v ~em je skrivnost objektivnega znanja? Sedaj pribli`no vemo, kje jo je treba iskati – namre~ v svetu soo~enih idej. Prav tako bi lahko rekli, da sedaj razumemo mehanizme, s katerimi se dose`e objektivnost, namre~ s pomo~jo negacije in kritike. Prav tako vemo, kako obravnavana filozofa konstruirata in rekonstruirata objektivno znanje. Toda {e vedno ne razumemo narave objektivnega znanja. Da bi razumeli njegovo naravo, je priporo~ljivo primerjati Popperjevo in Heglovo razumevanje objektivnosti z razumevanjem njunih tradicionalno {tevilnih nasprotnikov. Platonska tradicija objektivnega znanja, ki ima danes precej mo~ne zagovornike, pravi, da je objektivno znanje resni~no in upravi~eno prepri~anje. V skladu s tradicionalnim stali{~em do objektivnosti mora neka vsebina zadovoljiti tri pogoje, da bi dosegla status objektivnega znanja. Najprej mora o tem nekaj nekdo biti prepri~an; to ne more biti poperjansko znanje brez spoznavnega subjekta niti transcendentalni subjekt, ki je bil v klasi~nem nem{kem idealizmu samo drugo ime za tisto umno, torej za objektivno v ~loveku (karkoli `e to pomeni). Druga stvar je ta, da je treba za ta na{a oziroma sploh vsaka prepri~anja oziroma verovanja navesti upravi~itve; ~im ve~je in prepri~ljivo in zanesljivo {tevilo razlogov, zaradi katerih imamo na{e prepri~anje za resni~no. In tretji~, to, o ~emer smo prepri~ani, mora biti resni~no, pri ~emer se resni~nost v glavnem razume kot skladnost prepri~anj in stvarnosti. 236 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja Popper in Hegel ne sprejemata niti ene od navedenih zahtev za doseganje objektivnosti. To ju dejansko napravi podobna; hkrati pa ju napravi tudi za zna~ilni figuri v zgodovini filozofije. Kar zadeva prvo zahtevo, zahtevo o prepri~anju, Popper lakoni~no pravi: “Nisem prepri~an o prepri~anju,” s ~imer `eli poudariti, da prepri~anost nekoga o ne~em nikoli ni kriterij resnice in objektivnosti, kajti ljudje so zmotljivi in se skoraj vselej motijo. Falibilizem oziroma zmotljivost je temeljno obele`je ~lovekovega mi{ljenja in delovanja. Epistemologija objektivnega znanja je epistemologija brez spoznavnega subjekta. Podoben dvom glede prepri~anja je izrazil tudi Hegel s svojo znano trditvijo: “Vse, kar je v moji koncepciji moje, ni resni~no, vse, kar je resni~no, pa ni moje.” Poleg tega pa lahko posamezniki postavljajo hipoteze, v katere tudi sami ne verjamejo, ki pa imajo vendarle nek smisel, ~e ne zanje, pa za druge. Univerzalna zmotljivost je pomembno povezana tudi z drugo zahtevo, zahtevo po utemeljenosti prepri~anja. Popper in Hegel negirata mo`nost utemeljenega prepri~anja, trditev in hipotez. Medtem ko je pri Popperju trditev o nezmo`nosti odkritja jasnih, nedvoumnih, gotovih temeljev ~lovekovega znanja eksplicitna, pri Heglu sicer obstaja, a ni osrednja to~ka njegove filozofije. V svoji kritiki Kanta, naprimer, Hegel trdi, da je kantovski poskus osnovanja znanja kot iskanja apriornih pogojev spoznavanja enak poskusu, da se nau~imo plavati, ne da bi sko~ili v vodo. S tem je `elel re~i, da temelji znanja ne morejo biti v apriornem, v ne~em, kar je neodvisno od samega procesa spoznavanja; nespremenjeni, jasni in absolutni temelji znanja ne obstajajo. Popper navaja {e dodatne razloge proti teoriji utemeljevanja: ~e bi obstajali absolutno zanesljivi temelji znanja, potem bi jih morali sprejeti dogmatsko, o njih ne bi niti mogli niti smeli dvomiti. Vendar pa brez dvoma o trditvah, kakorkoli naj bodo splo{ne, brez ocene njihove mo~i, brez poskusov, da bi jih ovrgli, brez iskanja njihovega dosega napredovanje znanja ni mogo~e. Na sre~o, meni Popper, tak{nih temeljev ni, saj obstajajo neskon~ni izvori spoznavanja oziroma domnevanja, toda – dodaja preventivno – vsaka hipoteza, trditev ali teorija mora vnaprej navesti pogoje svoje ovr`be oziroma mo`ne pojave, ki bi lahko potencialno zavrnili dane domneve. Trditve in teorije, ki ne navajajo tak{nih pogojev za lastno ovr`bo, so neovrgljive oziroma dogmatsko postavljene. Popper jih prav tako kot Kant in Hegel imenuje metafizi~ne. Tak{ne koncepcije so denimo filozofski realizem ali idealizem itd.; zanje je zna~ilno, da jih ni mogo~e izpodbiti; mogo~e jih je kritizirati, vendar ~e iz njih ne izhaja vsaj nekaj preverljivih hipotez, so zelo omejene. Pred teorijo utemeljevanja oziroma pred utemeljiteljskimi trditvami zato stoji izjemno neugodna Münchhausnova trilema: tak{ne trditve je namre~ mogo~e sprejeti dogmatsko, torej neracionalno; ali se morajo dodatno utemeljiti same, s ~imer se pri~ne neskon~no ODPRTA ZNANOST 237 Darko Pol{ek regresija; ali pa jih je mogo~e utemeljiti na ne~em, kar tudi samo zahteva dodatno utemeljitev. Skratka, niti za Popperja niti za Hegla, ki je prav ta problem imenoval slabo neskon~nost, absolutne utemeljitve, absolutne gotovosti ni. Kdo bi morda rekel, da Hegel govori o biti kot temelju. To~no pa je tudi to, da za Hegla bit na sebi ni preprosto ni~, dokler o njem ne izre~emo kakega predikata, kake sodbe, ki pa ima tedaj v hipu le omejeno veljavnost, je torej ovrgljiva, ker jo vselej lahko soo~imo s kako drugo. Podoben skepti~en zaklju~ek na{ih dveh filozofov lahko izpeljemo tudi glede tretje zahteve tradicionalne epistemologije, zahteve, da naj bo prepri~anje resni~no. Seveda je dobro, ~e posku{amo sestaviti resni~ne sodbe. Vendar pa kriterij skladanja oziroma ujemanja med sodbo in stvarnostjo, ki se obi~ajno postavlja kot kriterij resni~nosti in ki ga na~elno priznavata tako Popper kot tudi Hegel, na `alost ni~ ne pomaga v doseganju resni~nosti. ^e je stvarni stol bel, je trditev “stol je bel” lahko koristna za formalne jezike, kjer je, kot pravi Tarski, tako imenovani objektni jezik dan in neizpodbiten. ^e pa na{e sodbe dojemajo stvarnost na razli~ne na~ine, potem je ta zahteva to~nega preslikavanja neuporabna, ker nikoli ne moremo imeti neodvisnega kriterija, ki bi lahko presodil, ali je preslikava to~na. Vse, kar lahko storimo, je to, da svoja domnevna “preslikavanja” postavljamo na preizku{njo. Res je, da je Popper z veseljem sprejel Tarskijev kriterij resni~nosti za formalne jezike, vendar pa samemu ni nikjer uspelo pokazati, kako naj se ta kriterij uporablja in kako se strinja z njegovimi zahtevami po ovrgljivosti in pa po zmotljivosti aposteriornega oziroma empiri~nega spoznavanja. ^e bi namre~ zares sprejeli kriterij ujemanja kot subjektivno dolo~ujo~i dejavnik spoznavanja, kot motiv za oblikovanje hipotez, ki je hkrati tudi kriterij njihovega preverjanja, bi morali opustiti falsifikacionizem in falibilizem. V tem primeru bi bilo dovolj, ~e bi rekli, da je neka sodba resni~na preprosto zato, ker se ujema s stvarnostjo. Popper ne dopu{~a tak{nega upravi~evanja resni~nosti in racionalnosti. Zanj je neodvisnost preverjanja hipotez izjemno pomemben dejavnik v doseganju objektivnega znanja, zaradi tega je lahko ujemanje zgolj regulativna, ne pa tudi konstitutivna ideja v tvorbi objektivnega znanja. Enako pa velja tudi za Hegla. Ljudje so prepri~ani, da je stvarnost skladna z njihovimi sodbami, toda edini na~in, da se to preveri, je postavljanje na preizkus. Kako je potem mogo~e, da sta prav na{a zagovornika zmotljivosti in relativnosti posameznikovega znanja tako velika zagovornika objektivnega znanja oziroma absolutnega duha? Obstajajo mnogi teoretiki, ki trdijo, da je treba to objektivno preprosto izena~iti z dru`benim in nadindividualnim. Toda niti Popper niti Hegel se, kot smo videli, ne zadovoljujeta s tak{no redukcijo. 238 ODPRTA ZNANOST Skrivnost objektivnega znanja Odkril vam bom torej njuno skrivnost. Njuna skrivnost je tale: Ni objektivnega znanja. Ni absolutnega duha. Resnica je, kot smo videli, nedosegljivo, sekularizirano bo`anstvo. Toda, kako bi bilo videti, ~e bi kdo napisal tiso~e in tiso~e strani in na koncu zaklju~il s preprosto resnico: objektivno znanje, za katerega nih~e ne ve, preprosto ne obstaja? Precej preprosteje je zato re~i: obstaja, toda mi ga niti posami~no niti kolektivno ne moremo dose~i. Ta trditev je o~itno podobna teolo{ki trditvi, da bog obstaja, le da ga nih~e ne more dose~i. V tej ideji nedosegljivega, ki pa si ga je vendar mogo~e zamisliti, je skrivnost objektivnega znanja. V tej ideji, v spajanju nedosegljivega z zmotljivim sta ~ar in nevarnost vseh velikih filozofij. Mi jih imamo tako kot Tertulijan radi in vanje verjamemo, ker so absurdne. LITERATURA EIDLIN, FRED (1985): “Nije li Popper najbolji marksista?” Sociologija, XXVII (3). LAKATOS, IMRE (1986): “The Methodology of Research Programmes”, v: Philosophical Papers, I. Cambridge: Cambridge University Press. NOVAKOVI], STANI[A (1985): “Komentar na prilog F. Eidlina”, Sociologija, XXVII (3). POL[EK, DARKO (1992): Peta Kantova antinomija. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru{tvo. POL[EK, DARKO (1996): Poku{aji i pogre{ke. Filozofija Karla Poppera. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru{tvo. POPPER, KARL RAIMUND (1972): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. POPPER, KARL RAIMUND (1986): The Open Society and its Enemies. London: Kegan Paul and Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1987): Auf der Suche nach einer besseren Welt. München: Piper. POPPER, KARL RAIMUND (1991): Conjectures and Refutations. London: Routledge. STOVE, CHARLES (1982): Popper and After: Four Modern Irrationalists. Oxford: Pergamon Press. ODPRTA ZNANOST 239 Olga Marki~ Popperjeva teorija treh svetov in problem telesa in duha Uvod Karl Popper je skupaj z nevrofiziologom Johnom Ecclesom v knjigi The Self and its Brain (1977) podal argument za dualizem telesa in duha. Gre za interakcijsko razli~ico dualizma, ki se tako kot pri Descartesu osredoto~a na tiste aspekte mentalne aktivnosti, ki naj ne bi bili mogo~i kot delovanje zgolj fizi~nega telesa. To so predvsem zmo`nost tvorjenja abstraktnih predmetov misli, kot so na primer matemati~ni pojmi, znanstvene teorije in literarna dela. Ti predmeti `ivijo svoje `ivljenje in tvorijo posebno realnost, ki jo Popper imenjuje “svet 3” in je razli~en od “sveta 1” (svet fizikalnih predmetov) in “sveta 2” (svet mentalne aktivnosti). Popper trdi, da noben ~isto fizikalni sistem ne more dojeti abstraktne vsebine sveta 3. Zato mora obstajati posrednik svet 2, mentalna aktivnost, ki dojema svet 3 in je nato v vzro~ni interakciji s svetom 1. V ~lanku bom najprej na kratko predstavila problem telesa in duha in osnovne filozofske pozicije glede vpra{anja odnosa med fizikalnim in mentalnim. Nato bom obravnavala Popperjevo pojmovanje treh svetov, njihovih zna~ilnosti in razlik, ter podala rekonstrukcijo argumenta za interakcijski dualizem in pokazala, zakaj ta argument ni prepri~ljiv. Oprla se bom na izsledke kognitivne znanosti in kritizirala trditev, da predmeti iz sveta 1 ne morejo biti v interakciji z abstraktnimi idejami sveta 3. ODPRTA ZNANOST 241 Olga Marki~ Kratka predstavitev problema telo/duh Le malo je ljudi, ki se ne bi kdaj vpra{ali o naravi ~loveka in njegovem delovanju. Ljudje smo bitja, ki izku{amo, razmi{ljamo, ~ustvujemo in se odlo~amo. ^e `elimo razumeti, kaj smo, moramo razumeti te mentalne procese in stanja. Po eni strani se nam zdi, da mi{ljenje in ~utenje prav gotovo zahteva du{o ali duha, ki je razli~no od materialnega telesa. ^e sta telo in du{a dve razli~ni stvari, potem v na~elu lahko obstaja eno brez drugega. Mnogi ljudje so prepri~ani, da du{a obstaja tudi po smrti in uni~enju telesa. Po tem gledanju je ~lovek dejansko iz dveh razli~nih sestavin, fizi~nega telesa, ki ga lahko vidimo in se ga dotikamo, ter nefizi~ne du{e ali duha. Po drugi strani pa se zavedamo, da je ~lovek biolo{ko bitje in del narave ter da so procesi, ki se dogajajo v njem, naravni procesi. Odgovore filozofov na gornja vpra{anja obi~ajno delimo glede na njihova ontolo{ka stali{~a. V grobem jih delimo v dve skupini. Na eni strani so dualisti, ki smatrajo, da sta duh in telo povsem razli~na, na drugi pa monisti, ki menijo, da gre za eno substanco. Slednji se nato nadalje delijo v idealiste, ki menijo, da je ta substanca du{evna, nematerialna substanca, in materialiste ali fizikaliste, ki sprejemajo le materialno substanco. Dualisti se potem {e nadalje delijo glede na to, v kak{ni zvezi sta du{evna in materialna substanca. Stali{~e, da sta substanci med seboj vzro~no povezani, imenujemo interakcijski dualizem. ^e procesi v obeh substancah potekajo vzporedno, govorimo o paralelizmu, ~e pa je vzro~no dejavna le materialna substanca, pa o epifenomenalizmu. Nekoliko natan~neje si bomo ogledali le interakcijski dualizem, katerega najbolj znan zagovornik je bil Descartes. Njegov temeljni razlog za sprejem dualizma je bilo prepri~anje, da zavest ni razse`na in da je zato ne moremo uvrstiti med materialne entitete. Poleg tega je Descartes menil, da je zavestno izkustvo tisto, ki je neposredno prisotno in zato kot najbolj gotovo temelj ~lovekovega spoznanja. Ker je moje osebno izkustvo dostopno le meni, materialni predmeti pa so javno dostopni, je po Descartesovem mnenju nemogo~e, da bi oba pripadala isti substanci. Poleg tega je bil Descartes tudi prepri~an, da je nemogo~e, da bi zgolj fizi~ni sistem lahko uporabljal jezik in imel sposobnost matemati~nega razmi{ljanja. Vpra{anje, ki ga mora interakcijski dualist pojasniti, pa je, kako lahko pride do vzro~ne povezave med tako razli~nima substancama (duhom in telesom). Descartes je menil, da lahko povezavo lokaliziramo v ~e{ariki, vendar ostaja odprto vpra{anje, kako pride do te povezave in za kak{ne vrste povezavo gre, kajti eno temeljnih na~el znanosti je, da je fizikalni svet vzro~no zaprt (tako vzrok kot u~inek sta znotraj fizikalnega sveta). ^e bi {lo za vzro~no povezavo med telesom in duhom, bi moralo priti do izgube oziroma prese`ka dolo~ene 242 ODPRTA ZNANOST Popperjeva teorija treh svetov in problem telesa in duha koli~ine energije in s tem bi bil kr{en zakon o ohranitvi energije. Ker do sedaj tega pri delovanju mo`ganov niso ugotovili in ker bi zavra~anje zakona o ohranitvi energije nasprotovalo temeljnemu na~elu znanosti, sodobniki ve~inoma ne sprejemajo tega stali{~a. Kot bomo videli, Popper in Eccles nista tega mnenja in menita, da so argumenti v prid interakcionisti~nemu dualizmu tako mo~ni, da je ta pozicija kljub navedenim te`avam najbolj perspektivna. Popperjeva teorija treh svetov V argumentu za dualisti~no stali{~e se Popper nasloni na svoje razmi{ljanje o treh svetovih. Pri tem igra najpomembnej{o vlogo svet 3, to je svet produktov ~lovekovega duha, kot so zamisel neboti~nika, knjige, ra~unalnika, oziroma kar je za sam argument {e pomembnej{e, problem, teorija ali sistem vrednot. Zato bom v tem delu predstavila Popperjevo teorijo treh svetov in njegov argument za realnost obstoja sveta 3 in njegovo avtonomijo. Popper razlikuje tri razli~ne svetove. Svet 1 je svet fizikalnih predmetov in stanj. Svet 2 je svet mentalnih stanj, stanj zavesti in vedenjskih dispozicij za delovanje, medtem ko je svet 3 svet idej v objektivnem smislu. Kot pravi (Popper 1972: 153), so `e Platon, stoiki, pa tudi Leibniz, Bolzano in Frege opozorili na eksistenco tretjega sveta. Platonove forme ali ideje tvorijo objektiven in avtonomen svet, ki obstaja poleg fizikalnega sveta in sveta duha in je razli~en od sveta zavednih in nezavednih izku{enj. Vendar je med Platonovim in Popperjevim pojmovanjem tretjega sveta bistvena razlika v tem, da je pri slednjem svet 3 produkt ~lovekovega duha. Vanj sodijo na primer zgodbe, miti, orodja, argumenti, znanstvene teorije (resni~ne ali neresni~ne), znanstveni problemi, dru`bene institucije in umetni{ka dela (Popper in Eccles 1977: 38). Mnogi objekti sveta 3 obstajajo kot materialna utele{anja in pripadajo v nekem smislu tako svetu 1 kot svetu 3. Primer za to so kipi, slike in knjige. Vzemimo knjigo. Lahko jo dr`im v rokah, jo listam, odlo`im na mizo. V tem smislu je fizikalni predmet in zato pripada svetu 1. Toda to, kar jo dela za pomemben produkt ~lovekovega duha, je njena vsebina. Ta ostaja nespremenjena v razli~nih primerkih, tiskih ali izdajah. Ta vsebina je tisto, kar pripada svetu 3. Poglejmo {e zgled iz logike. Predpostavimo, da sklepam na papirju: Vsi ljudje so smrtni. Sokrat je ~lovek. Torej je Sokrat smrten. Po Popperju lahko razlikujemo tri vidike tega primera sklepanja. Prvi~, znake na papirju, ki tvorijo fizi~no utele{enje logi~nih odnosov med premisami in sklepom (svet 1). Drugi~, psiholo{ki proces sklepanja, skozi katerega grem tako, da dojamem logi~ne odnose (svet 2), in tretji~, logi~ne odnose kot take (svet 3). Ena od temeljnih Popperjevih trditev je, da svet 3 realno ODPRTA ZNANOST 243 Olga Marki~ obstaja in je avtonomen. Pri tem ne gre le za objekte sveta 3 v njihovi materializaciji (v svetu 1), ampak tudi za neutele{ene objekte sveta 3. Za razumevanje gornje trditve je potrebno najprej pojasniti, v kak{nem smislu je uporabljen izraz “realen”. Kot pravi Popper (Popper in Eccles 1977: 9–10), je osrednja uporaba izraza “realen” njegova uporaba pri karakterizaciji materialnih stvari obi~ajne velikosti – stvari, s katerimi lahko ravna otrok. Od tod se uporaba izraza “realen” raz{iri, najprej na ve~je stvari, s katerimi ne moremo ve~ rokovati, npr. vlake, hi{e, gore, zemljo in zvezde, in na manj{e stvari, npr. drobce prahu. Nato se raz{iri {e naprej, na teko~ine, zrak, pline, molekule in atome. Po Popperjevem mnenju je v ozadju tega tale princip: “entitete, za katere domnevamo, da so realne, naj bi bile zmo`ne izzvati vzro~ne posledice na prima facie realnih stvareh, tj. na materialnih stvareh obi~ajne velikosti; da lahko razlo`imo spremembe v obi~ajnem materialnem svetu stvari z vzro~nimi posledicami entitet, za katere domnevamo, da so realne” (Popper in Eccles 1977: 9). Ali z drugimi besedami, “stvari lahko sprejmemo za šrealne’, ~e lahko vzro~no delujejo na obi~ajne materialne stvari ali z njimi interagirajo” (Popper in Eccles 1977: 10). ^eprav so trdna materialna telesa paradigma realnosti, so v skladu s tem principom realne tudi bolj abstraktne entitete. V fiziki so to na primer sile in polja sil. ^eprav jih lahko opi{emo kot abstraktne teoreti~ne entitete, neposredno ali posredno delujejo na obi~ajne materialne stvari in so zato realne. Entitete sveta 3 so torej realne, ~e lahko posredno ali neposredno delujejo na obi~ajne materialne stvari, ki pripadajo svetu 1. Popper opi{e in pojasni odnos med tremi svetovi tako, da je svet 2 posrednik med svetom 3 in svetom 1. ^lovekov duh je tisti, ki vzpostavlja zvezo med svetom idej in materialnim svetom. Za primer Popper navaja znanstveno teorijo in njeno uporabo, ki lahko spremeni svet 1 (Popper in Eccles 1977: 39). Znanstvenik se najprej soo~i s problemom. Gre za naporno intelektualno delo – poskus sveta 2, da dojame predmet sveta 3. Pri tem si znanstvenik lahko pomaga s knjigami ali drugimi znanstvenimi orodji (materializiranimi v svetu 1). Vendar problem sam ni nujno zapisan v knjigi, ampak ga raziskovalec odkrije v sami teoriji. To zahteva kreativni napor dojeti abstraktno problemsko situacijo, ki lahko pripelje do bolj{e re{itve in nove teorije, ki se nato izrazi v jezikovni obliki. Sledi kriti~en pregled in popravljanje. Nato se teorija objavi in prepusti diskusiji, ki jo preverja z gledi{~a logike. ^e je le mogo~e, se teorija testira tudi z novimi eksperimenti, ki teorijo lahko tudi ovr`ejo. [ele po takih intenzivnih intelektualnih naporih lahko potem kdo odkrije tehni~no uporabo, ki deluje na svet 1. Tragi~en zgled posledic delovanja teorije iz sveta 3 na svet 1 je atomska bomba, ki je povsem iznajdba sveta 3, saj na Zemlji 244 ODPRTA ZNANOST Popperjeva teorija treh svetov in problem telesa in duha take stvari sploh ne more biti. Posledice, ki jih je v tem primeru imel svet 3 na svet 1 (in seveda tudi na svet 2), pa so ogromne. Teorije kot objekti sveta 3 so plod ~lovekove misli, vendar imajo dolo~eno stopnjo avtonomije. Imajo namre~ lahko posledice, ki jih nih~e ni na~rtoval ali predvidel. “^eprav razli~na podro~ja sveta 3 nastajajo kot ~lovekove iznajdbe, nastajajo tudi nenamerne posledice teh iznajdb, avtonomni problemi in njihove mo`ne re{itve. Ti obstajajo neodvisno, ne da bi se jih kdorkoli zavedal. Lahko jih odkrijemo v istem smislu, v katerem odkrijemo druge stvari, recimo nove elementarne delce ali nepoznane gore in reke” (Popper 1994: 31). Svet 3 je delo ~loveka le v svojem za~etku, potem pa za~ne `iveti svoje `ivljenje in ustvarjati nove, prej nevidne posledice in nove probleme. Kot pravi Popper, gre za nekak{en “dam – vzamem” med nami in svetom 3, v katerem vzamemo ve~, kot smo kdajkoli dali. Svojo trditev podkrepi z zgledom iz aritmetike (Popper in Eccles 1977: 40). ^eprav lahko re~emo, da je sistem naravnih {tevil prej konstrukcija ali izum ~loveka kot pa njegovo odkritje, lahko potem, ko {tevilski sistem `e obstaja, odkrivamo mno`ico (nenamernih) posledic. Na primer, razliko med sodimi in lihimi {tevili ali med deljivimi {tevili in pra{tevili, kar spro`i nadaljnje trditve in vpra{anja. Pra{tevila so tako izvor velikemu {tevilu novih problemov, tako `e re{enih kot {e nere{enih. Recimo problem: “Ali se pra{tevila nekje kon~ajo, ali pa lahko vedno najdemo {e ve~je?” je re{il `e Evklid, ki je pokazal, da ni najve~jega pra{tevila. Je pa {e veliko nere{enih problemov, kot na primer, ali je resni~na Goldbachova domneva, da je vsako sodo {tevilo, ki je ve~je kot 2, vsota dveh pra{tevil. Kot smo omenili, je veliko objektov sveta 3 utele{enih v predmete sveta 1. Knjige, ra~unalniki, nova sinteti~na zdravila in ve~ina umetnostnih del pripadajo tako svetu 3 kot svetu 1. Kot spomini ali namere pripadajo tudi svetu 2. Popper meni, da iz predhodne diskusije sledi, da obstajajo tudi neutele{eni objekti sveta 3. Objektivni in neutele{eni obstoj lastnosti {tevil in problemov predhodi njihovemu zavestnemu odkritju, tako kot obstoj Mount Everesta predhodi njegovemu odkritju. Zavest o objektivnem obstoju problemov potem nadalje vodi do zavestnega iskanja re{itve (Popper in Eccles 1977: 42). Svet 3 je razli~en od sveta 2, sveta dejanskih misli in vedenja. Objekti iz sveta 3 vsebujejo znotraj sebe logiko svojega lastnega razvoja, ki je ni mogo~e reducirati na svet 2 ali svet 1. Delno se to zgodi `e pri `ivalih, saj ima na primer pajkova mre`a objektiven obstoj neodvisno od pajka in prina{a nove probleme tako zanj kot za druge `ivali. Vendar je svet 3 predvsem plod ~lovekove zmo`nosti, da izra`a in kritizira argumente v jeziku. Na tej to~ki se pojmovanje sveta 3 pove`e s Popperjevim evolucionizmom in za ~loveka najpomembnej{o pridobitvijo, zmo`nostjo uporabe jezika in simbolov. ^eprav bi lahko tudi za `ivali rekli, da imajo svoj svet ODPRTA ZNANOST 245 Olga Marki~ 3 in celo svoj `ivalski jezik, je `ivalsko vedenje (znanje) zgolj dispozicijsko. ^lovek pa je skozi evolucijo pri{el do specifi~ne ~love{ke funkcije jezika, ki je edino izventelesno orodje, ki je vrojeno oziroma ima dedno osnovo. Popper (1994:84) razlo~uje ni`je funkcije, ki temeljijo na dispozicijah in jih ~lovek deli z `ivalmi in obsegajo izrazne in komunikacijske funkcije, ter vi{je jezikovne funkcije. To so opisne ali informativne funkcije in argumentativne ali kriti~ne funkcije, ki omogo~ajo tvorjenje resni~nih in la`nih trditev ter veljavnih in neveljavnih argumentov. Prav te funkcije so osnova sveta 3 in omogo~ajo objektivno vedenje, ki je “povsem neodvisno od trditve kogarkoli, da ve; ...je vedenje brez tistega, ki ve” (Popper 1972: 109). Popper meni, da so zakoni logike norme oziroma standard za to, kako mora biti, in da veljavnosti teh zakonov ne moremo izpeljati iz dejstva, da jih sprejemajo logiki. Zakone logike sprejemamo, ker so veljavni, njihova veljavnost pa je neodvisna stvar odnosov v svetu 3 med objekti sveta 3. Dolo~ena sklepanja so veljavna ne glede na to, ali jih kdo naredi. Popper meni, da je to mogo~e razlo`iti le z realnim obstojem logi~nih sistemov in s tem sveta 3. Argument za interakcijski dualizem Popper meni, da teorija o treh svetovih na novo osvetljuje klasi~ni problem telesa in duha in vodi k izbiri pozicije interakcijskega dualizma. Njegov argument bi lahko na kratko povzeli takole: svet 3 lahko povzro~a spremembe v svetu 1, na primer, ko nekdo s pomo~jo teorije naredi uporaben stroj. Toda svet 3 ne deluje na svet 1 neposredno, ampak le s posredovanjem sveta 2. Abstraktni objekti sveta 3 ne morejo povzro~ati sprememb v svetu 1, ~e jih prej ne dojamemo in uporabimo v miselnem procesu sveta 2 oziroma natan~neje v procesu, v katerem interagirata svet 2 in svet 3. Na ta na~in moramo sprejeti, da so tako objekti sveta 3 kot procesi sveta 2 realni. Procesi v svetu 2 ne morejo biti fizikalni, saj noben ~isto fizikalni proces ne more dojeti abstraktne vsebine sveta 3. Svet 2, svet mentalnih procesov, zato ne more biti del sveta 1 in le nekaj, kar je nefizikalno, lahko interagira z nefizikalnim svetom 3. Ker je svet 2 nekak{en vzro~ni vmesnik med svetom 3 in svetom 1, mora tudi med svetom 2 in svetom 1 potekati interakcija. Popper pravi, da interakcionizem kot re{itev klasi~nega vpra{anja odnosa med telesom in duhom vodi k natan~nej{emu opisu tega problema kot problema mo`gani-duh, kajti interakcija poteka nekje v mo`ganih, najverjetneje v centru za govor. Glavna naloga raziskovalcev je, kar se da natan~no opisati povezavo med mo`gani in duhom. V kriti~ni diskusiji Popper (Popper in Eccles 1977) ovr`e vse 246 ODPRTA ZNANOST Popperjeva teorija treh svetov in problem telesa in duha druge re{itve problema telesa in duha kot neustrezne, tako materialisti~ne oziroma fizikalisti~ne kot tudi oblike neinterakcijskega dualizma. Obravnavanje teh argumentov bi preseglo okvir prispevka, zato se bom v nadaljevanju omejila predvsem na Popperjev pozitivni argument za interakcijski dualizem in sku{ala pokazati, zakaj argument ni prepri~ljiv. Popper je menil, da je obstoj sveta 3, njegova realnost in avtonomnost, nezdru`ljiva s fizikalizmom in da fizikalist lahko brani svojo pozicijo samo tako, da zanika realnost sveta 3. Zanikanje avtonomnosti sveta 3 je prav gotovo pot, ki jo lahko ubere fizikalist. Najpomembnej{i Popperjev razlog za avtonomnost sveta 3 je, da imajo entitete sveta 3, ki jih je ustvaril ~lovek, posledice, ki so nepri~akovane in neizogibne. Vendar bi moral Popper navesti razloge, zakaj, na primer, ne bi mogli gledati na razvoj neke teorije kot na razvoj na{ih pravil in na{e prakse, temve~ bi morali preu~evati entitete, ki obstajajo neodvisno od nas v nekak{nih nebesih. Mnogi avtorji zato menijo (O’Hear 1992), da argument, po katerem iz nenamernih posledic idej sklepamo na avtonomen obstoj sveta 3, ni dovolj podprt (npr. intuicionisti na podro~ju matematike). Vendar pa to ni edini mo`ni odgovor, ki ga ima na voljo fizikalist. Sporna je namre~ Popperjeva premisa, da lahko le nekaj nefizikalnega interagira z abstraktnimi objekti sveta 3. Kot pravi P. S. Churchland (1986: 339), gre za predpostavljanje ne~esa, kar bi morali {ele dokazati. Kajti v Popperjevem dokazovanju gre le za to, da morajo misli posredovati med teorijo in njeno uporabo (tehnologijo), ni pa re~eno, da morajo biti mentalni procesi nefizikalni. Ustrezni fizikalni procesi v mo`ganih bi morda lahko bili tak posrednik. Fizikalist bi zato lahko formuliral Popperjevo trditev na tak na~in: do uporabe teorije ne more priti brez posredovanja mo`ganov. Razvoj kognitivne znanosti je pokazal mo`nost, kako lahko povsem fizikalni sistem deluje v skladu z logi~nimi zakoni, re{uje probleme, se u~i iz izku{enj in se prilagaja okolju. Funkcionalisti~na teorija duha (Fodor 1987) in ra~unalni{ki modeli so ponudili odgovor, kako je mogo~e razlo`iti s pravili vodeno vedenje (npr. logi~no sklepanje) brez domneve o nefizikalnih procesih. V ra~unalniku so vzro~ne lastnosti simbola povezane s semanti~nimi lastnostmi preko sintakse. Sintaksa je ena od fizikalnih lastnosti in si jo lahko v pribli`ku zami{ljamo kot abstrakten atribut njene oblike. Sintaksa je tako reducirana na obliko, in ker oblika potencialno dolo~a vzro~no vlogo, si lahko zamislimo primerke simbola, ki bodo delovali vzro~no zaradi svoje sintakti~ne strukture. “Sintaksa simbola lahko dolo~a vzroke in posledice njegovih uprimerjanj na podoben na~in, kot lahko oblika klju~a dolo~a, katero klju~avnico bo odprl” (Fodor 1987: 19). Po drugi strani pa je ra~unalnik interpretirani avtomati~ni formalni sistem, stroj za manipuliranje s simboli. ^e stroj sledi v ODPRTA ZNANOST 247 Olga Marki~ sistemu definiranim sintakti~nim pravilom pri tvorjenju novih formul, potem bodo interpretirane formule ohranjale svojo semanti~no vrednost. Iz tega lahko izpeljemo dve za Popperja neugodni trditvi. Prvi~, ~e je pri tem, ko ra~unalnik izvaja logi~na sklepanja, v interakciji z objekti sveta 3, potem je Popperjeva premisa o nujnosti nefizikalnega posrednika med svetom 1 in svetom 3 ovr`ena. In drugi~, ~e ra~unalnik med izvajanjem logi~nega sklepanja ni v interakciji s svetom 3, potem ne dr`i osrednja Popperjeva domneva, da logi~no sklepanje zahteva interakcijo s svetom 3. Popper je zanikal, da bi izvajanje logi~nih sklepanj na ra~unalniku lahko vplivalo na njegovo argumentacijo, ker je ra~unalnik plod ~lovekovega na~rta in tako ra~unalnik kot zakoni logike spadajo v svet 3 (Popper in Eccles 1977: 76). Vendar mislim, da ima prav Churchlandova, ki je pokazala, da ta odgovor ne vzdr`i. “Ali je ra~unalnik, ki je fizikalni stroj, v interakciji s svetom 3 ali ne? ^e je, potem zakaj ne mo`gani? Ali morda Popper meni, da funkcionalna stanja ra~unalnikov dejansko niso fizikalna stanja? Njegov odgovor zgre{i poanto funkcionalisti~ne teorije, po kateri so funkcionalna stanja opisana na vi{ji ravni funkcionalne organizacije in implementirana v mo`ganih. ^e lahko tak fizikalni sistem, kot je ra~unalnik, sledi pravilom in proceduram, se pokorava matemati~nim zakonom in izpeljuje sklepe, ki jih pred tem ni izpeljal niti ~lovek niti ra~unalnik, potem je jasno, da ni potrebno predpostavljati nefizikalnih mehanizmov zgolj zato, da bi bil sistem zmo`en slediti pravilom in logi~nim zakonom.” (Churchland 1986: 341). Popper in Eccles podkrepita stali{~e interakcijskega dualizma z dvema primeroma. Prvi zadeva poro~ila ljudi, ki so jim elektri~no vzburili mo`gane med operacijo. Ti so poro~ali o toku spominov in mentalnih podob, hkrati pa so se zavedali, da so na operaciji. Popper in Eccles menita, da ker zunanji dra`ljaji operacijske sobe in notranji spomini, izvabljeni s pomo~jo elektrod, potekajo isto~asno, ne morejo biti oboji fizikalni. Torej eni morajo biti mentalni. Toda Gregory se upravi~eno spra{uje, zakaj ne bi mogli razli~ni predeli mo`ganov delovati simultano, saj je povsem normalno, da se mnoge aktivnosti dogajajo isto~asno. Po njegovem mnenju ta primer zato ne more biti dokaz za neodvisnost duha (Gregory 1981). Drugi primer obravnava hitrej{e ali po~asnej{e prevra~anje Neckerjeve kocke, ki ga dose`emo z dejanjem volje. To naj bi bil dokaz, da duh vpliva na mo`gane, vendar tudi tu ne vzameta v pretres alternative, da gre za mo`ganski proces, ki izvaja ali prepre~uje zaznavno prevra~anje. Podoben spregled alternativne razlage lahko opazimo tudi ob Popperjevm opisovanju iluzij. Nekatere iluzije nam vsiljujejo mo`gani, druge pa imajo svoj izvor v duhu. Popper zato sklepa, da mora biti hkrati nekak{en prepad in medsebojna 248 ODPRTA ZNANOST Popperjeva teorija treh svetov in problem telesa in duha odvisnost med mo`gani in duhom, da ne bi ne eden ne drugi prehitro zapadla v iluzije (Popper in Eccles 1977: 514). Vendar iz dejstva, da zaznavamo eno stvar in hkrati vemo, da je ta zaznava tako ali druga~e popa~ena, {e ne moremo sklepati, da je en proces fizikalen, drugi pa mentalen. Lahko bi sklepali tudi, da gre za dva procesa, ki se isto~asno dogajata v mo`ganih, ali pa za dva procesa, ki se isto~asno dogajata v duhu. Zato se zdi, da tudi ta primer Popperju ne pomaga pri dokazovanju interakcijskega dualizma. Sklep Popper je razvil teorijo treh svetov, ki so v medsebojni vzro~ni povezavi. Po njegovem mnenju ne moremo razumeti sveta 2, to je sveta na{ih mentalnih stanj, brez razumevanja njegove temeljne funkcije, to je posredovanja med svetom 3 in svetom 1. ^love{ki duh ustvarja ideje sveta 3 in ideje sveta 3 delujejo na mentalne procese sveta 2 ter naprej na svet 1. Svet 3, to je svet argumentov, logi~nih relacij, problemov in teorij, je po Popperjevem mnenju realen in avtonomen. To naj bi po eni strani zagotavljalo obstoj objektivnega vedenja, po drugi pa naj bi pomagalo osvetliti star problem telesa in duha ter prispevalo nov argument za sicer staro re{itev, interakcijski dualizem. V ~lanku sem sku{ala pokazati, da Popperjev argument, da mentalni procesi ne morejo biti mo`ganski procesi, ni prepri~ljiv. O tem, kako naj bi potekala interakcija med duhom in mo`gani, pa podobno kot Descartes tudi Popper in Eccles ne ponujata kaj ve~ kot trditev, da do povezave prihaja v dolo~eni to~ki v mo`ganih. LITERATURA BECHTEL, WILLIAM (1988): Philosophy of Mind: An Overview for Cognitive Science. Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. CHURCHLAND, PATRICIA S. (1986): Neurophilosophy: Toward a unified science of the mind-brain. Cambridge: MIT Press. DESCARTES, RENÉ (1988): Meditacije. Ljubljana: Slovenska Matica. FODOR, JERRY A. (1987): Psychosemantics. Cambridge, MA: MIT Press. GREGORY, RICHARD L. (1981): Mind and Science. London: Penguine. O’HEAR ANTHONY (1992): Karl Popper. London and New York: Routledge. POPPER, KARL (1972): Objective Knowledge. Oxford: Clarendon Press. POPPER, KARL (1976): Unended Quest. Fontana/Collins. POPPER, KARL (1994): Knowledge and the Body-Mind Problem. London and New York: Routledge. POPPER, KARL IN JOHN ECCLES (1977): The Self and its Brain. New York: Springer-Verlag. ODPRTA ZNANOST 249 Tomaž Krpic Popperjevo razumevanja sebstva Struktura in njegov morebitni pomen za dru`boslovje Uvod Brez dvoma je bila ena od idej, ki se jih Karl Raimund Popper ni nikdar naveli~al poudarjati v svojih delih, misel, da bi bilo mogo~e ~loveka in njegov svet razlagati s pomo~jo filozofije esencializma. Tak{nim poskusom je odlo~no nasprotoval, ker je trdno nasprotoval redukcionalisti~ni materialisti~ni filozofiji. Od znanstvenikov, ki so zagovarjali monisti~no-materialisti~no paradigmo, je zahteval, naj v znanstveni aparat pojasnjevanja vklju~ijo tudi ~lovekovo zavest. Pri preu~evanju posameznika ne smejo pozabiti, da posameznik ni le objekt zunanje zgodovinske, dru`bene in biolo{ke determiniranosti, ampak lahko deluje tudi kot avtonomni posameznik. Vendar bi na drugi strani Popperju le ste`ka o~itali pretirano zainteresiranost za ~lovekovo zavest, vsaj ne na ra~un materialnega sveta. Njegova razmi{ljanja lahko v pravem pomenu besede {tejemo za enega od ~lenov v verigi filozofske misli, katere za~etek sega v ~ase Descartesa. Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da je z nastopom naturalisti~no racionalno logi~ne paradigme v znanstveno mi{ljenje modernega veka posameznik šrazpadel’ na materialno in duhovno telo. Delitev posameznikovega telesa lahko primerjamo z razbitim vr~em, ki se nam je v letih uporabe neskon~no priljubil. ^etudi ga ponovno zlepimo, ostanejo na njegovi povr{ini dobro vidne razpoke. Zato vr~ ne bo nikdar ODPRTA ZNANOST 251 Tomaž Krpic 1 Levi-Strauss (1990): Totemizam danas. Biblioteka XX. vek, Beograd. 2 Popprov koncept šself’ prevajam kot sebstvo. Upam, da zaradi tega ne bo pri{lo do nerazumevanja, kajti pojem sebstva je v slovenski dru`boslovni literaturi obi~ajno rezerviran za kontekst simboli~nega interakcionizma, katerega prao~e je bil Georg Herbert Mead. Seveda obstaja podobnost med obema teoretskima konstruktoma, na kar je opozoril na nekem mestu v svojem delu `e Popper sam (Popper, 1977: 111), vendar pojma nista identi~na. ve~ tak, kot je bil, ko smo ga dobili v dar. Podobno je z idejo celovitega posameznika. Gotovost njegove celote je razpadla. Kar nam je ostalo, je nenehen trud, da bi ga ponovno zlepili. In ~eprav se trudimo do onemoglosti, moramo vedno znova priznati, da nimamo ustreznega teoretskega lepila. Ideja posameznika najverjetneje ne bo nikdar ve~ taka, kot je bila neko~. ^eprav nam razletelega posameznika ni potrebno opisati kot nesre~en slu~aj, pa trud, da bi ga zlepili v prvotno stanje, ~eprav le na horizontu teorije, zato ne bi smel biti ni~ manj{i. V samem jedru nekaterih teoretskih disciplin ti~i {e poseben interes za prou~evanje posameznika. Sociologi, na primer, del svojega raziskovanja posve~ajo ve~anju pomena rasti osebne svobode ob prehodu iz tradicionalnih v moderne dru`bene strukture. Morda je {e posebej nam, ki `ivimo v 20. stoletju, podarjena posebna prilo`nost, da vidimo v (pretiranem?) poudarjanju posameznikove subjektivnosti posebno dru`beno kakovost, obdani s celo “mno`ico šstrokovnjakov’ za jaz” (Rose, 1997: 132). Problematika pojavitve moderne osebnosti si vsekakor zaslu`i pozornost. Posameznik je sicer postal svobodnej{i v svojih odlo~itvah glede delovanja v dru`benem okolju, ki mu pripada. Hkrati pa je tudi oropan socialne gotovosti, ki mu jo je do nedavnega dajala tradicionalna skupnost. Socialna varnost je cena, ki jo mora pla~ati posameznik, ne toliko zaradi dejanske osebne svobode kot zaradi mo`nosti, da sebe razume kot svobodnega posameznika. Zato se zdi, kakor da se na eni strani vse bolj odmikamo od ideje posameznika kot osamljenega avtonomnega subjekta. Hkrati pa si na drugi strani `elimo ohraniti posameznika kot edinega, ki sploh lahko deluje in misli dru`bo oziroma kulturo. ^e parafraziramo misel Lévi-Straussa, da je nekaj dobro zato, ker je dobro za mi{ljenje1, potem je na nas, da preverimo, ali je Popperjev koncept osebnosti dovolj dober za tak{no mi{ljenje. Popperjev koncept sebstva2 Nadrobno se je s konceptom sebstva Popper spopadel v knjigi, ki sta jo leta 1977 napisala skupaj z J. C. Ecclesom The Self and Its Brain: An Argument for Interactionism. Koncepta sebstva Popper nikjer v poglavju Some Remarks on the Self ne opredeli zgolj z enim samim stavkom. A ker moramo nekje za~eti, bo morda najbolje, ~e za~nemo pri nekem, za nas zelo zanimivem odstavku Popperjeve knjige. Popper tam izrazi trdno prepri~anje, da posamezniki obstajajo. Takole pravi: “O~itno ljudje obstajajo; vsak od njih je individualno sebstvo, s ~ustvi, s svojimi upi in strahovi, ob`alovanji in radostmi, ki pa 252 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva jih lahko le slutimo, saj so dostopni le njim samim...” (Popper, 1977: 102). Popperjeva pozicija dobro ponazarja stali{~e analiti~no deduktivisti~nega filozofa in jo je zato mogo~e pri~akovati. Vendar pri tem ne gre le za nedol`no metodolo{ko gesto. Enostavnost citirane trditve izhaja iz njegove zahteve po (vsaj na~elni) ovrgljivosti znanstvenih trditev. Bolj ko je teoreti~ni stavek elementaren, bolj je enostaven. Bolj ko je enostaven, bli`je je realnosti in ima za nas zaradi tega ve~jo sporo~ilnost. Vse na{tete lastnosti pa so kot voda na znanstveni mlin la`je ovrgljivosti znanstvenih trditev (Popper, 1992: 140–142). A ob tako strogem kriteriju, kot je kriterij falsifikacije, tr~imo ob manj{i problem. Nanj nas je opozoril A. Ule v svoji zadnji knjigi Znanje, znanost in stvarnost. Ovrgljivost znanstvenih stavkov je, strogo vzeto, mogo~a le ob singularnih in ~istih splo{nih stavkih. Za njihovo zavrnitev nam zado{~a `e en sam nasproten primer, ki spodmakne trdna tla znanstvenim trditvam. Ovrgljivost ~istega eksisten~nega stavka pa je mo`na ob pogoju, da lahko pregledamo celoten nabor primerov singularnih stavkov, ki ustrezajo negaciji eksisten~nega stavka (Ule, 1996: 28–29). Popperjeva trditev, da ljudje o~itno obstajajo, je lep primer empiri~nega stavka, ki je zaradi svoje splo{nosti obsojen na trivialnost in ga zaradi te splo{nosti niti ne moremo ovre~i, saj bi se s tem morali odpovedati ~istosti njegove eksistence. Zaradi tega je njegov pomen onkraj vsake znanstvene trditve. Trditvi, da ljudje obstajajo, smo enostavno prisiljeni slepo zaupati. V trditvi, ki je `e po definiciji pravilna, pa ne moremo ni~esar preverjati. Tega se je zavedal tudi Popper sam, zato je v nadaljevanju citata posku{al s pripisovanjem lastnosti sebstva eksistirajo~emu posamezniku izbolj{ati pogoje znanstvene ovrgljivosti. Sebstvo opredeli kot stanje posameznikove zavesti, ki je dostopno izklju~no le posamezniku samemu. Zato se Popper `e na za~etku svoje razprave znajde na samem robu tveganja, da bo kritiziran, ker sebstvu pripisuje lastnost solipsisti~nosti. Tak{ni o~itki povsem zgre{ijo cilj svoje kritike. Popper je kljub svojemu prepri~anju, da re{evanje vpra{anja solipsizma pri posamezniku sicer ne spada v podro~je znanstvenega re{evanja problemov, zaradi te`av z njegovo ovrgljivostjo, navedel kar nekaj tehtnih argumentov zoper solipsizem (Popper, 1994). Torej mu ne bi mogli o~itati poenostavljenega psiholo{kega pogleda na problem sebstva, hkrati pa moramo Popperja razumeti kot enega najstro`jih nasprotnikov znanstvenosti teorije solipsizma. Kljub temu nas opozarja na tveganje pri preu~evanju posameznika in njegovega sebstva. Zato moramo razumeti Popperjevo vztrajanje pri njegovi uporabi tudi kot vpliv kulturne naravnanosti moderne dobe, ki ji je Popper nedvomno pripadal, metaforo v znanstvenem procesu ODPRTA ZNANOST 253 Tomaž Krpic 3 Seveda je s tem Popper pustil dovolj odprtega prostora za svoje kritike, predvsem imam v mislih P. Feyerabenda in njegovo metodo anarhisti~ne epistemologije. 4 V politi~nem nazoru je Popper sledil liberalisti~nim idejam, ki jih je postuliral v svojih sedmih liberalisti~nih principih: 1. dr`ava je potencialno nevarna posamezniku, njena edina naloga je skrbeti za za{~ito nemo~nih; 2. menjava oblasti mora potekati na miren na~in; 3. v demokraciji posamezniki delujejo na lastno pobudo ob upo{tevanju ciljev drugih posameznikov; 4. demokracija je najmanj {kodljiv politi~ni sistem; 5. kljub temu je njena vloga pomembna, saj pomaga vzpostavljati vezi med nameni in `eljami posameznikov in institucij; 6. ni mogo~e vzpostaviti politi~nega sistema brez vsakega trenja, znanje nam pomaga pri prehodu od abstraktnih vsebin k interpretaciji neposrednih primerov; 7. princip liberalizma je evolucionisti~en (Popper, 1957). ali metodolo{ki prijem, ki nam olaj{a znanstveno mi{ljenje. Seveda pa je to lahko dovolj velik šargument’, da ga Popper v svoji znanstveni teoriji obdr`i, ~e mu le prinese kaj ve~je razumevanje (tudi dru`benih?) pojavov.3 Popperjeva citirana izjava ima v kontekstu njegovega celotnega intelektualnega dela za posledico dvojni status sebstva. Na eni strani lahko sebstvo razumemo kot na{o interpretacijo vedenja posameznikov, s katerimi v vsakdanjem `ivljenju delimo socialne stike. Na drugi strani pa je sebstvo tisto, kar imamo edinole mi sami – stanje ob~utenja samega sebe. Nedvomno velja za Popperjev filozofski opus tale oznaka: enotnost Popperjeve filozofije znanosti in dru`be (Mali, 1995). Tudi zaradi tega lahko i{~emo enega od mo~nih interesov Popperjevega strogega zavzemanja za prou~evanje posameznika v njegovem ostrem zavra~anju ideje historicizma. Ta sloni na predpostavki, da celoto dru`benih struktur in dru`benega delovanja posameznika lahko prepoznamo do njenega skrajnega roba. Ugotovimo lahko vse relacije med posamezniki in drugimi dru`benimi strukturami, ki tak{no celoto sestavljajo. Ob predpostavki dru`benega holizma je histori~na analiza in s tem posledi~no histori~no projektiranje dru`be in s tem tudi posameznika usmerjeno od zgoraj navzdol. Po historicisti~nem modelu je potemtakem povsem samoumevno, da je planiranje mogo~e le centralisti~no. Centralisti~no planiranje pa zahteva centralisti~no pridobivanje in obdelavo znanja. Popper centralisti~nemu razumevanju pridobivanja novega znanja o~ita nezmo`nost centralizacije vsega subjektivnega in objektivnega znanja, ki ga imajo posamezniki. ^e tak{no centraliziranje znanja ni mogo~e, potem glavni razlog za centralno planiranje odpade. Kljub temu argumentu se histori~ni planerji centralnemu planiranju no~ejo odpovedati, raj{i posku{ajo zmanj{ati pomen individualnih razlik v akumulaciji znanja pri posameznikih. Na pomo~ prikli~ejo sistem izobra`evanja in propagandni stroj. Pri posameznikih `elijo dose~i poenotenje njihovih interesov in prepri~anj. Za Poppra, ki mu je s tem odvzet klju~ni pogoj za prakticiranje vsakr{ne oblike (posameznikovega) kriti~nega mi{ljenja, je po~etje historicistov, milo re~eno, nespametno, tudi utopi~no (Popper, 1988a)!4 Sam je raje vztrajal pri razpr{enem in postopnem, evolucionisti~nem razvoju znanja in dru`be. Pri strategiji majhnih korakov mnogih posameznikov. Da bi si pobli`e ogledali razlog Popperjevega dru`beno zgodovinskega interesa za posameznika in njegovo sebstvo, smo se nekoliko oddaljili od na{e teme. Vrnimo se k njej in si pobli`e oglejmo {e eno dimenzijo razumevanja sebstva. Sestop z visoko abstraktnega pojma sebstva v odnose med posamezniki Popperju narekuje spoznanje, da pojem sebstva ni le interpretativni koncept v filozofiji in znanosti, ampak nekako nastopa tudi v neposrednih 254 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva odnosih med posamezniki. V tem smislu moramo sebstvo razumeti kot zelo dinami~en proces v posamezniku. Dinami~no nastajanje sebstva ima dve razse`nosti. Ker osebnost nastaja v mo~no raznolikih odnosih med posamezniki, se dinami~nost njihovih odnosov izra`a tudi v novo nastajajo~i osebnosti. Zato moramo koncept sebstva dopolniti tudi z drugo razse`nostjo razumevanja sebstva: z dejanskim obstojem in nastajanjem sebstva v posamezniku. V zvezi z nastajanjem sebstva obi~ajno govorimo, da gre za novo znanje, ki si ga posameznik prisvaja v interakciji s fizi~nim svetom in drugimi posamezniki, s katerimi sestavlja skupnost. Ker je Popper nasprotoval vsakemu zanikanju obstoja sebstva, je bil priljubljen objekt njegove kritike angle{ki mislec in filozof David Hume. Vendar si Hume ni zaslu`il, da bi ga Popper kritiziral le zaradi zanikanja obstoja posameznikove osebnosti. Bil je namre~ velik zagovornik metode indukcije, zato je poudarjal izklju~no vlogo senzorne percepcije pri nastanku novega znanja. Celotno znanje naj bi, po Humovem mnenju, bilo potrebno pripisati izklju~no ~utnemu izkustvu. Metafori~no povedano: Popperju so {li zaradi tak{nih izjav vsi lasje pokonci. Po njegovem mnenju empiricizem vodi k zanikanju obstoja ideje sebstva, kajti ideja sebstva ne more izhajati iz samih senzornih podatkov. S Humovo argumentacijo bi na{el skupni jezik, toda le v primeru, ~e bi se bil Popper pripravljen strinjati s temeljno predpostavko empiricizma, da znanje dejansko izhaja iz posameznikove senzorne percepcije. Popperjevo stali{~e je bilo nasprotno: sveta okrog sebe ne opazujemo kot štabule rase’. [e posebej znanstveno opazovanje je teoretsko podlo`eno z znanjem, v vsakdanjem `ivljenju pa ni ni~ druga~e. Tudi tedaj opazujemo le tisto, za kar imamo `e razvit simbolni aparat. S tem si je, delno upravi~eno, nakopal kritiko zagovornika anarhisti~ne epistemologije P. Feyerabenda. Ta je trdil, da se re{evanje problemov ne za~enja nujno s kako idejo ali problemom, vsaj ne pri majhnih otrocih. Re{evanje problemov je lahko tudi naklju~no (Feyerabend, 1978). Vendar je po mojem mnenju Feyerabend pretiraval pri raztegovanju anarhisti~nega principa dale~ preko meja vsakdanjega `ivljenja, saj predlagani Popperjev model re{evanja problemov prav gotova velja v mejah znanosti. Popper sicer ni podcenjeval senzorne percepcije. Menil pa je, da nam senzorna percepcija slu`i le kot mogo~a spodbuda v primeru, ko se znanje opazujo~ega posameznika ne ujema z opazovanimi dejstvi. Teorijo, ki zagovarja nastanek novega znanja s senzorno percepcijo, pa je Popper rad hudomu{no imenoval švedrna teorija znanja’ (the bucket theory of the mind). Naivni empiricizem vodi v pasivnost posameznikovega opazovanja. Empiricisti trdijo, da lahko pridemo do ~istega (objektivnega) znanja edinole v tak{nem naivnem duhovnem stanju (Popper, 1972). S tem pa naivni empiricizem pozablja na druge oblike ODPRTA ZNANOST 255 Tomaž Krpic znanja, ki pa so za Popperja prav tako pomembne: na primer podedovano znanje, ki je vgrajeno v na{a ~utila in na{ `iv~ni sistem (Popper, 1977). Popper gre celo tako dale~, da Humu o~ita sprenevedanje, ker trdi, da sebstvo pri posamezniku ne obstaja. Tu in tam pa v Humovem delu vendarle lahko najdemo dele besedil, ki podpirajo obstoj sebstva. Hume zelo rad uporabi pojem škarakterja’, kadar ho~e povedati, da posameznik deluje na podlagi svoje notranje usmeritve. Vendar bi bili naivni, ~e bi si mislili, da Hume ni imel povsem upravi~enih razlogov za svoje prepri~anje. Danes sicer razlogov za znanstveno verjetje švedrni teoriji znanja’ ne bi ve~ na{li v ustreznih znanstvenih argumentih. Lahko pa bi jih na{li v kulturnem ozadju zgodovinskega obdobja, ki mu je Hume pripadal. @ivel je v ~asu, ko se je znanost po~asi pripravljala, da se dokon~no odlepi od religioznih dogem. Verske resnice opisujejo dogodke (na primer ~ude`), katerih ontolo{ki obstoj ni jasen, zato jih ni nemogo~e niti dokazati niti ovre~i. Zaupanje v testiranje tega, kar posameznik lahko senzorno sprejema, mu je vlivalo znanstvenega poguma za kritiko religioznih dogem. Te`ava z opredelitvijo sebstva se v filozofskem prostoru lepo artikulira v sintagmi šduh v mehanizmu’ (šThe ghost in the machine’). Te`ave izvirajo `e od Descartesove delitve posameznika na subjekt in objekt, ki v eni od svojih razse`nosti dobi obliko vpra{anja: kje je tisto mesto, kjer se duh in telo med seboj povezujeta? Kje dobita prilo`nost za interakcijsko delovanje. Za vsakega zaprise`enega interakcionista do sedaj ({e!) nere{eno vpra{anje so mnogi filozofi in znanstveniki re{evali na tri na~ine. Bodisi so dali prednost subjektu, bodisi objektu ali pa so si izbrali tretjo mo`nost, pri kateri so zaporedni interakcionisti~ni model delovanja ~loveka zamenjali s paralelnim modelom. Menda ni potrebno posebej poudarjati, da razlaga ~love{kega sveta z eno samo dimenzijo, pa najsi bo to svet fizi~nih predmetov ali svet psihi~nih fenomenov, za Popperja ne pride v po{tev. Nenazadnje bi se moral ob sprejetju tak{ne redukcije z nadomestitvijo odpovedati dobr{nemu delu svoje filozofije. Predvsem ne bi mogel zagovarjati koncepta tretjega sveta, ki je pravzaprav nastal kot odziv na pretirane filozofske in znanstvene poskuse poenostavitve razlag kompleksnosti sveta. Predvsem s problemom morebitne solipsisti~nosti posameznika opravi Popper na zelo eleganten na~in, izhajajo~ iz kriterija preverljivosti znanstvenih teorij. Teorijo je mogo~e {teti za znanstveno le, ~e jo je mogo~e testirati po kriteriju resni~nost/neresni~nost. Smiselnost tak{nega preverjanja pa seveda omahne tisti trenutek, ko posamezniku pripi{emo absolutno subjektiviteto, saj zunaj njega samega ni ni~esar, kar bi sploh bilo mogo~e uporabiti za kriterij resni~no/neresni~no. Toda ~e je bil Popper pri zavra~anju redukcionisti~nih 256 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva znanstvenih teorij osebnosti nadvse prepri~ljiv, ima kot zaprise`eni interakcionist pri iskanju to~ke, s katere bi lahko uperil svoj kriti~ni prst na filozofe, ki zagovarjajo paralelne modele delovanja ~lovekovega duha in telesa, veliko ve~je te`ave. Predvsem je bil Popper mnogo bolj previden pri kritiki paralelizma in njegovega zagovornika Leibniza. Leibniz je trdil, da je posameznik takrat, ko gleda na realnost v svoji notranji perspektivi, zavezan svojemu razumu in subjektivnosti. Kadar pa gleda na realnost v zunanji perspektivi, takrat je zavezan principom objektivnosti. Popper je na~eloma dopu{~al veljavnost Leibnizove ideje paralelnega delovanja posameznika, dasiravno ni verjel vanjo.5 Podobno mnenje je gojil do nenavadne doktrine epifenomenalizma, ki si s paralelizmom deli stali{~e, da so vsa stanja stvari, tudi mentalna stanja v posamezniku, razlo`ljiva s fizi~nimi stanji (Popper, 1994: 109–110). Razlog, da je Popper gojil strpen odnos do paralelizma, pa lahko uvidimo, ~e se povrnemo k jedru na{ega preu~evanja, k sebstvu in posamezniku. ^e bi `elel potrditi interakcionizem v delovanju posameznikovega duha in telesa, bi se moral spopasti z istim problemom, ob katerega je tr~il `e Descartes. Moral bi najti ustrezno šmesto’, kjer fizi~ni in duhovni svet med seboj interaktivno delujeta. Argumenta te vrste Popper ni imel na voljo. Predvideval je sicer, da je sebstvo na eni strani v interakciji s tretjim svetom, na drugi strani pa je prav tako povezano s centralnim `iv~nim sistemom. A je njegova domneva o anatomski lokaciji interakcije v ~love{kih mo`ganih, neposredno v mo`ganskem centru za jezik, ostala nepotrjena do dana{njega dne (Popper, 1994: 131–132). Mo`ganskega centra za jezik v smislu Brocovega za razumevanje nam zaenkrat {e ni uspelo lokalizirati (Jakobson, 1980).6 Na primer: pri verbalnem komuniciranju sodelujeta obe mo`ganski hemisferi, desna uravnava emocionalno komponento jezika, leva pa njegovo sporo~ilnost. Zato morda sploh ni smiselno govoriti o mestu v centralnem `iv~nem sistemu, kjer bi v eni sami to~ki interaktivno delovala posameznikov duh in njegovo telo. Sam se bolj nagibam k podobni ideji, kot jo zagovarja Dennett v svoji knjigi Consciousness Explained. Dennett pravi, podobno kot Leibnitz, da gre pri duhu in telesu za paralelizem, le da telo in duh med seboj interaktivno delujeta na prav poseben na~in: gre za en sam pojav, ki pa ima dve obliki razlage (Dennett, 1991: 134–135). Naslednje pomembno vpra{anje, na katero je moral v zvezi s sebstvom odgovoriti Popper, izhaja iz lastnosti dinami~nosti samega nastajanja sebstva. ^eprav Popper na nekem mestu v svoji knjigi The Self and Its Brain menca glede tega, ali je pravkar rojeni otrok `e sebstvo ali ne, pa vsekakor pri njem prevlada prepri~anje, da posameznik ni `e kar od samega rojstva bitje s popolnoma izdelanim sebstvom. Pravzaprav ima kar neverjetno malo sebstva (s seboj prinese le podedovano šznanje’), zato ga mora predvsem v primarni, kasneje tudi v sekundarni socializaciji 5 Sledil je svojemu pravilu, po katerem teorija lahko ostane v zakladnici znanstvenih teorij vse do tedaj, ko znanost toliko napreduje, da jo lahko argumentirano zavrne. 6 Popperjev opis epilepti~nih bolnikov, ki jim z operacijskim posegom prere`ejo neposredno povezavo med levo in desno mo`gansko hemisfero, je nekoliko poenostavljen. Resda nam bolnik v tem primeru ne more eksplicitno pojasniti, kaj je po~el s svojo levo stranjo telesa, ni pa povsem res, da postanejo njegova dejanja povsem nezavedna. [e vedno lahko uspe{no poro~a o ob~utkih, ki jih je imel pri samem delovanju. A Popperjeva teoretska slepa pega je razumljiva: bil je racionalist in njegov poglavitni edini najve~ji interes je bil opozoriti na objektivnost znanja. ODPRTA ZNANOST 257 Tomaž Krpic 7 Popper je rad poudarjal, da je posameznikovo sebstvo zasidrano v svetu 3. Glede te njegove ugotovitve se moram strinjati. Ne morem pa povsem mimo vloge, ki jo imata njegova druga dva svetova. Moje globoko prepri~anje je, da imata lahko predvsem razlagalni pomen. Verjamem, da se pokojni dunajski filozof ne bi strinjal z menoj, temelji pa na podobnem prepri~anju, kot ga je izrazil sam Popper, ko je rekel, da je edino globoko prepri~anje, ki ga posameznik lahko ima, prepri~anje o svojem lastnem obstoju. Argument zoper svet 1 pa bi nemara lahko bil tudi tale: predmet, ki pripada izklju~no svetu 1, hkrati ne pripada posameznikovemu svetu 2 in 3. Lahko sicer predpostavimo, da tak{en svet obstaja, morda je na{e prepri~anje o njegovi eksistenci plod vedno novih presene~enj ob odkrivanju fizi~nih pojavov, a dokler pripadajo le svetu 1, o njih ne moremo vedeti ni~esar. Podobno velja tudi za svet 2. {ele ustrezno razviti. Motori~ne spretnosti, verbalno komuniciranje, vrednote in norme ter socialne vloge, zna~ilne za kulturo, ki ji pripada posameznik, vse to in {e ve~. Proces, v katerem posameznik izgrajuje sebstvo, preprosto imenujemo u~enje. Posameznik se praviloma u~i vse svoje `ivljenje, vendar je intenzivnost u~enja izrazita v njegovem otro{tvu. Klju~no vlogo pri tem odigrajo vsi trije Popperjevi svetovi, {e posebej tretji svet. Vanj, pravi Popper, je sebstvo zasidrano (anchored).7 Nastajanje sebstva je tesno povezano s pridobivanjem znanja o prvem, drugem, predvsem pa o tretjem svetu. Pri prvem svetu gre za spoznavanje fizi~nih predmetov, v drugem svetu si posameznik nabira vedenje o lastnih psihi~nih dejstvih, tretji svet pa je sestavljen iz predmetov in znanja, ki ga je ustvaril ~lovek, in so zaradi tega tudi nosilci psihi~nih vsebin (tretji svet je zelo antropolo{ki). Med vsemi tremi svetovi ni mej v pravem pomenu besede. Posameznik obi~ajno uporablja vse tri hkrati. S spoznavanjem tretjega sveta obi~ajno nimamo prevelikih te`av. Nekoliko druga~e pa je s prvim in drugim svetom. Zanju velja, da sta posamezniku le delno dostopna. Obi~ajno, pravi Popper, mislimo s pridobivanjem znanja predvsem na opazovanje, vendar je opazovanje le eden od treh principov spoznavanja. Preostala dva sta delovanje in mi{ljenje, ki pa sta namenjena re{evanju problemov. Funkcija opazovanja je povsem druga~na. Pri opazovanju gre za izlu{~enje problema, s katerim se nato spopademo s sredstvi drugih dveh principov. Opazovanje je pri ~loveku usmerjeno na njegovo okolico. Posameznik se `e kot majhen otrok nau~i opazovanja svoje okolice, {ele kasneje, na vi{jih stopnjah razvoja, se njegovo opazovanje usmeri tudi na samega sebe. Pa {e tedaj imamo z opazovanjem same te`ave, rezultat samoopazovanja pa je bore majhen. Tak{no opazovanje je ~asovno odmaknjeno, saj je trenutek opazovanja samega sebe le trenutek po trenutku, ki ga `elimo opazovati. V razpravo o dilemah meja opazovanja se Popper spusti zaradi utemeljenih te`av pri opazovanju sebstva. Kako sploh vemo, da obstajamo kot sebstvo? Vsekakor zelo zanimivo vpra{anje. Popperjev odgovor je enostaven. Resda imamo te`ave pri opazovanju lastnega sebstva, toda vedenja o svojem lastnem sebstvu vendar ne pridobimo na neposreden na~in z opazovanjem. Namesto tega Popper raje poka`e na drugi dve obliki posameznikovega pridobivanja znanja. Zavest o sebstvu dobi posameznik s svojim delovanjem oziroma tako, da postane sebstvo, in tako, da si o nastanku in obstoju sebstva izdela svoje teorije. V obeh primerih gre pravzaprav za enostaven štrik’. Posameznikovo delovanje pu{~a v njegovi okolici sledove, teoretske modele o delovanju sebstva pa je prav tako lahko {teti za okolje, v katerem posameznik biva. Seveda pod pogojem, da so sestavljeni iz objektivnega znanja in so zato intersubjektivno 258 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva preverljivi. Opazovanja okolice pa se nau~imo `e za malih nog. Ob upo{tevanju, da gre pri transformaciji ~istega ega oziroma transcendenci v teorijo o osebnosti za ontolo{ki preskok, pa je mogo~e dobiti kar zadovoljiv pogled na svoj lastni jaz. Poseben pomen v Popperjevem konceptu sebstva se ka`e tudi v njegovem razumevanju polo`aja posameznika kot biolo{ko individualnega bitja. Vi{je kot je na razvojni lestvici `ivo bitje, ve~ja je njegova stopnja individualnosti. Po Popperjevih besedah naj bi to pomenilo, da `ivljenje v svojem bistvu te`i k individualni izpolnitvi. Popper meni, da je element individualizacije pri ~loveku pomemben, ker deluje kot pogoj, zaradi katerega sta se pri ljudeh razvila razum (mind) in zavest (consciousnes). Da bi pravilno razumeli vzrok, zaradi katerega se je pri ljudeh razvila zavest, moramo upo{tevati lastnost organizmov, da veljajo za odprte sisteme. Tudi ~love{ko telo je tak{en organizem, s svojo okolico izmenjuje fizi~no snov, energijo in informacije. Vendar vsaka individualizacija zahteva manj{o ali ve~jo mero stabilnosti, pa~ odvisno od stopnje odprtosti posameznikovega organizma. Zaradi odprtosti je organizem izpostavljen bolj ali manj visoki stopnji ogro`enosti. Zaradi sprememb v okolici mora organizem reagirati tembolj plasti~no: nagli spremembi v okolici mora slediti nagla sprememba (prilagoditev) v organizmu. Pri ~loveku gre za mo~no dinami~en proces nastajanja in spreminjanja sebstva, ki ni le dinami~en v odnosih do lastnega okolja, ampak se njegova dinami~nost izra`a tudi navznoter v posameznikovih psihi~nih procesih. V obdobjih med spremembami so obdobja relativnega psihi~nega miru, ki pomenijo to~ko napredovanja v spreminjanju sebstva. Homeostati~no premikanje organizma iz enega stanja v drugo pa zahteva nekak{no centralno kontrolo. Nekateri organizmi so si v ta namen razvili kontrolne centre, ki jim omogo~ajo vzdr`evati bolj ali manj zapleteno dinami~no ravnote`je. Zdi se, da je bila narava pri ~loveku {e posebej šdomiselna’. Razum in zavest sta postala sredstvo, s katerima ~lovekov organizem zavestno kontrolira svoje delovanje. Nastanek zavesti je potemtakem evolucijsko dejstvo, ki posamezniku omogo~a bolj{o prilagoditev in s tem ohranitev genskega materiala. Popper je priznaval darwinizmu pomembno vlogo pri pojasnjevanju nastanka in razvoja vrst. Kljub temu je imel na evolucionisti~no teorijo kar nekaj vsebinskih pripomb. Darwinu je oporekal ustreznost zamisli, po kateri naj bi bile vi{je razvite vrste v bolj{em polo`aju za pre`ivetje od ni`je razvitih zgolj zaradi svoje vi{je razvitosti. Popperjevo sklepanje je povsem na mestu. Res je. Ne obstaja noben razlog, zaradi katerega bi lahko sklepali, da so bolj kompleksno razvita `iva bitja bolj odporna in prilagodljiva na spremembe svoje okolice. Obstaja kar nekaj biolo{ko enostavnih `ivalskih vrst, ki se jim je uspelo ohraniti do dana{njega dne kljub ODPRTA ZNANOST 259 Tomaž Krpic velikim spremembam v okolju in njihovim majhnim evolucijskim spremembam. Hkrati pa vemo, da je homo sapiens neandertalis izumrl kljub ve~ji prostornini mo`ganske votline, kot jo ima dana{nji ~lovek (~e le velikost mo`ganov kaj pomeni) (Popper, 1994: 52–53). Res pa je tudi, da bi se Darwin s to Popperjevo tezo strinjal. Namre~, Darwinu sploh ni {lo za kozmolo{ko razumevanje evolucionisti~ne teorije. Ideja naravnega izbora je teorija lokalnega prilagajanja spreminjajo~emu se okolju in velja le za vsako posami~no vrsto. In celo {e ve~. Teorija naravne selekcije in dedovanja ne ponuja ustreznih mehanizmov za medsebojno primerjanje razvitosti vrst brez upo{tevanja okolja, v katerem `ivi neka vrsta. Pa {e tedaj so ocene precej tvegane in negotove. Vsekakor Darwin v svoji teoriji prilagoditve na okolje ni zagovarjal linearnega razvoja vrst. Mnogi teoretiki so kasneje Darwina napa~no interpretirali, ko so ga pretirano poenostavljali ali pa so evolucijsko teorijo neustrezno prena{ali na druga podro~ja v znanosti. Morda ti~i razlog za druga~no interpretacijo teorije naravnega izbora tudi v prevladujo~em svetovnem nazoru viktorijanske Anglije, ki je z obema rokama pograbila prilo`nost, da z znanstveno teorijo upravi~i vihanje svojega nosu nad domnevno manj razvitimi rasami in kulturami. Lahko se pridru`im mnenju nekaterih Darwinovih apologetov glede neustreznosti ocene, da v evolucionisti~ni teoriji lahko najdemo tavtolo{kost. Mimogrede, kritika sploh ni zrasla na Popperjevem teoretskem zeljniku, ampak jo je povzel pri nekaterih kritikih Darwina, na primer Bathellu. Darwinu naj bi spodrsnilo na olupku tavtolo{kosti, ker naj bi trdil, da pre`ivijo le tisti, ki pre`ivijo (= ki so najsposobnej{i). Trditvi o tavtolo{kosti bi lahko verjeli, ~e naravi ne bi bilo mogo~e pripisati kriterija ustreznosti, neodvisnega od pre`ivetja. Toda v novem okolju so nekatere morfolo{ke, fiziolo{ke in zna~ajske lastnosti a priori ve~ vredne. Te lastnosti se vzporejajo glede na ustreznost za novo okolje, ne pa z empiri~nim dejstvom, da se vrste ohranijo in raz{irijo (primer: mrzlo je postalo, {e preden je mamut razvil svoj ko{ati ko`uh). Sicer menim, da je Popper pravilno izpostavil pomen delovanja in re{evanja problemov za naravno selekcijo. Vendarle moramo razumeti, da se deduje genski material, ne pridobljene sposobnosti in znanje! In ko smo `e pri znanju in njegovem dedovanju: kadar Popper govori o evoluciji znanja, takrat rad zapi{e besedo šznanje’ v narekovajih, in presneto prav ima. Prena{anje principa naravne selekcije na posameznikovo pridobivanje novega znanja in ohranjevanje starega je lahko le analo{ko, pa {e tedaj (morda) lahko uveljavimo Lamarckov model evolucije neposrednega dedovanja pridobljenega znanja in sposobnosti. Vendar to ni ve~ podro~je biolo{kega, ampak kulturnega fenomena. No, vrnimo se zopet k sebstvu. Pri Popperju je posameznikovo 260 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva telo razvojno predhodno razumu. Razum in integriteta sebstva imata pri posamezniku prednost pred njegovim telesom. Posameznik se je v skrajni situaciji pripravljen odpovedati delu telesa, da bi integriteta njegove zavesti ostala neokrnjena. Nobenega pravega smisla ne bi imelo za posameznika, da bi se odpovedal svoji zavesti na ra~un ohranitve svojega lastnega telesa. Integriteta posameznikovega sebstva ima fizi~no osnovo v centralnem `iv~nem sistemu. Pri tem je pomembno poudariti, da Popper posameznika obravnava kot celoto in ga ni pripravljen zlomiti na biolo{ko in psihi~no sfero niti na hermenevti~no metodolo{ki ravni. Zato imata telo in duh pri Popperju nekoliko abstrakten pomen: realnost pripada individuumu. Popper najde argument k tej trditvi tudi v socialnem u~enju majhnega otroka. Po svojem rojstvu se otrok sprva ne zaveda prisotnosti drugih posameznikov, kljub temu, da se rodi s prirojenim nagnjenjem do posameznikov (an inborn attitude towards persons), vendar s~asoma spozna, da je svet poln posameznikov in da je tudi on sam eden tak{nih posameznikov. Popperjevo razumevanje odnosa med mo`gani in sebstvom dobro ilustrira njegovo nasprotovanje fizikalizmu in njegovo zagovarjanje pomembnosti obstoja sebstva. Popper poudarja, da je sebstvo tisto, ki dolo~a delovanje centralnega `iv~nega sistema, in ne obratno.8 Pomembno pri tem je, kakor `e vemo iz na{ih prej{njih razprav, da Popper ne daje prednosti niti fizi~nemu niti psihi~nemu delu sebstva. Tako prvi kot drugi element sebstva enakovredno prispevata k delovanju mo`ganov. Sebstvo Popper primerja s programerjem, mo`gane pa z ra~unalnikom. Sebstvo ostaja edini aktivni programer posameznikovega centralnega `iv~nega sistema. Hkrati sebstvo ne more delovati kot ~isti ego ali subjekt; s tem se Popper pridru`uje dolgi vrsti filozofov v zgodovini ~lovekove misli, ki so se zavzemali za intencionalnost ~lovekovega duha. Popperjeva odlo~itev, da je sebstvo definirano tako s ~lovekovimi psihi~nimi vsebinami kakor tudi s fizi~nim delom telesa, potiska njegove teorije v nove dimenzije, v podro~je antropolo{kega. Biolo{ki fenomen ~loveka zahteva svojo natan~no opredelitev: biolo{ka paradigma znanja predstavlja teoretski pristop, pri katerem vzamemo v zakup, da je znanje nastalo kot rezultat evolucijske prilagoditve posameznika na njegovo okolje. Evolucijska opredelitev nastanka ~lovekovega znanja se v lu~i vpra{anja, kako posameznik spoznava svoje sebstvo, poka`e za zelo pomenljivo. Rekli smo `e, da Popper pred pridobivanjem znanja z opazovanjem daje prednost drugima dvema oblikama pridobivanja znanja (delovanju in izgradnji teoretskih modelov). V ozadju je njegov spor z britanskimi empiricisti. Popper ima prav, ko pravi, da s pristankom na empiricisti~ne predpostavke ne 8 Nekatere medicinske raziskave v zadnjem ~asu potrjujejo neposreden vpliv posameznikovih miselnih procesov na rast njegovih mo`ganov. Izkazalo se je, da se ob intelektualnem naporu posameznika spro{~a v njegovem organizmu genetska zasnova, ki stimulativno deluje na rast novih mo`ganskih povezav med celicami. Ve~je {tevilo mo`ganskih sinaps omogo~a posamezniku intenzivnej{e delovanje mo`ganov, kar zopet povzro~a izdatnej{e izlo~anje hormonov za rast mo`ganov... Posebej je tak{en biolo{ki proces lepo viden pri otrocih. ODPRTA ZNANOST 261 Tomaž Krpic moremo ustrezno pojasniti nekaterih mejnih fenomenov pridobivanja novega znanja. Tak{en primer je fenomen Helen Keller, ki je kljub izredno zmanj{ani koli~ini senzornih dra`ljajev lahko razvila bogato notranje duhovno `ivljenje. Popper ne bi bil pripravljen zagovarjati stali{~a, da posameznikova zavest lahko obstaja brez povezave s kakr{nimkoli zunanjim svetom. Pa vendar si moramo na podlagi zgoraj povedanega priznati, da zelo te`ko razlo`imo, kako se zavest pri posamezniku lahko pojavi kljub osiroma{enju dra`ljajev. Po mnenju Popperja razlaga tradicionalna teorija nastanek sebstva na nekoliko poenostavljen na~in. Lahko sicer re~emo, da se zavemo svojega jaza tedaj, ko usmerimo svojo psihi~no pozornost na pojav ali predmet zunaj nas samih. Vendar moramo pri tem upo{tevati tudi tole: brez upo{tevanja spominskih sledi se posameznik na zgoraj opisani na~in ne more zavedati svojega predmetnega sveta. V trenutku zavedanja nekega predmeta je posameznikova zavest izpolnjena s šsliko’ tega predmeta, kako naj bi torej hkrati mislil {e na zavest o zavesti tega predmeta. Saj lahko mislimo na zavest o predmetu {ele tedaj, ko se le-ta pojavi, in ni~ prej. Vendar bi ob upo{tevanju ozkega razumevanja posameznikovega spomina prav tako ostali praznih rok. Obi~ajno re~emo, da imamo v spominu shranjeno znanje, pridobljeno v u~nem procesu, ki ga po potrebi zopet lahko prikli~emo v zavest. Popper ni ostajal samo pri tem, ampak je podobno kot pojem znanja raztegoval dale~ onkraj psiholo{kih definicij. Popper sprejema {e tri oblike spomina. Prva, spomin je shranjen v genetskem zapisu posameznika. Druga oblika spomina se ti~e vrojenih `iv~nih poti, ki dolo~ajo nekatere elementarne oblike delovanja, spretnosti in instinktov. Obstaja pa {e tretja oblika spomina, ki v svoji strukturi kot predispozicija opredeljuje nekatere funkcionalne sposobnosti posameznikovega organizma (potencial u~enja hoje ali govora). ^eprav je za Popperja nastanek zavesti stvar biolo{ke selekcije in njen obstanek strogo v funkciji teleolo{kosti, se je zavedal, da njena pojavitev nujno prinese tudi komplementarni proces nezavednega. Umestno vpra{anje je: zakaj ~lovek potrebuje zavestne procese, ~e za ve~ino procesov sploh ne rabi visoko strukturirane zavesti? Mar ne bi bilo dovolj, da bi posameznikov organizem avtomati~no reagiral na spremembe v okolju s podedovanim šznanjem’? Popper poi{~e odgovor na vpra{anje v samem procesu re{evanja problemov. Kadar naletimo na nov problem, ki ga ni mogo~e re{iti z uporabo `e obstoje~ega starega znanja, takrat zahteva re{itev problema uporabo novih strategij nerutinskega re{evanja problema. Bilo bi zelo enostavno, ~e bi za vsak problem, na katerega naleti posameznik, obstajal en sam odgovor. Tedaj bi nam podedovano ali s kulturo pridobljeno znanje povsem zadostovalo. Vendar (na sre~o) ni tako. Dejansko imamo lahko na voljo ve~ bolj ali manj enakovrednih re{itev 262 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva enega samega problema. V takem primeru zavest nastopi kot kriti~ni selektor, z namenom izbrati iz zaloge novih re{itev in teorij najprimernej{o re{itev problema. Izbrana re{itev lahko postane zaradi ponavljanja s ~asom rutinsko delovanje in zaradi tega ponikne v podro~je nezavednega. Posameznikovo pojavljanje zavedanja je odvisno od nenavadnih dogodkov, ki iz okolja butnejo obenj. Posledica zavestnega delovanja in sploh delovanja sebstva je centralizirani sistem obdelovanja senzorne percepcije in s tem integracija posameznika. Zaradi ~esar posameznik kot organizem deluje mnogo bolje in u~inkoviteje. Zaradi potrebe po integraciji organizma je posameznik prisiljen v izbiro med razli~nimi mo`nostmi, ki se mu ponujajo. Na podlagi selektivno pridobljenih percepcijskih informacij iz okolice se organizem odlo~a, kako bo deloval, posledica njegove odlo~itve pa je tudi selektivnost njegovega spomina. Zavestno `ivljenje posameznika izhaja iz {tirih biolo{kih funkcij: bole~ine, ugodja, pri~akovanja in pozornosti. Primarnej{i biolo{ki funkciji bole~ina in ugodje sicer lahko spro`ita stanje pozornosti, vendar lahko tudi pri~akovanje ali pozornost na kak drug pojav organizem odvrneta stran od ob~utja bole~ine. Vpra{anje uporabe spomina pri posamezniku in s tem povezanega zavedanja oziroma vznika sebstva je mogo~e transformirati v problem kontinuitete sebstva. @e iz na{ega predhodnega razmi{ljanja vemo, da moramo ob raztegnitvi sebstva preko meja ~asa neposredne sedanjosti tudi v preteklost in {e posebej v prihodnost ra~unati na nenehno prisotnost sebstva. Skladi{~enost sebstva se ka`e v pripravljenosti posameznika na delovanje in stanje pri~akovanja. Oba elementa, ki generirata element kontinuiranosti sebstva, sta vsebovana v nezavednem. Razmerje med nezavednim in zavednim znanjem je pri Popperju primerljivo z ledeno goro. Bistveno ve~je je {tevilo nezavednih elementov kakor pa elementov, ki jih lahko trenutno prikli~emo v zavedanje. Vsaj na~elno lahko vsako nezavedno znanje zopet prikli~emo v zavest v primeru, ko se znajdemo pred problemom, ki ga povzro~i napa~no pri~akovanje, in bi ga nemara lahko z znova priklicanim znanjem uspe{no re{ili. Popper razlikuje med dvema razli~nima nezavednima predispozicijama: predispozicije, zaradi katerih lahko prikli~emo stare vsebine, in predispozicije, da lahko nezavedno delujemo. Nezavedne predispozicije so izpeljane iz na~inov izgrajevanja sebstva. Kaj lahko sklenemo na koncu na{e razprave o Popperjevem razumevanju koncepta sebstva? Popper je sebstvo razumel kot interakcijo med psihi~nim notranjim svetom in fizi~nim telesom posameznika. Medsebojno interaktivno delujeta v podro~ju sveta 3, kamor je sebstvo vsidrano. Proces izgrajevanja sebstva imenujemo u~enje, ki poteka tako, da posameznik deluje in konstruira modele sebstva. Pomen percepcije je Popper potisnil v ODPRTA ZNANOST 263 Tomaž Krpic vlogo prepoznavanja problemov. To~ko, na kateri interaktivno delujeta posameznikov psihi~ni in fizi~ni svet, je postavil v mo`ganski center za govor. Pomen mo`ganov je prikazal v lu~i evolucijske teorije. Mo`gani opravljajo centralno kontrolo, zaradi katere je posameznikov organizem manj ob~utljiv za nenadne spremembe v okolju. Zavest se je pri ljudeh pojavila kot oblika re{evanja novih problemov, ki zahtevajo originalne nove re{itve, ki jih organizem nima shranjenih v svoji zalogi znanja. Njej komplementarna lastnost nezavednega pa pri posamezniku opravlja vsakodnevni posel. Pri opredeljevanju pomena znanja in spomina je Popper njun pojem raztegnil onkraj njunega obi~ajnega pomena, saj je znanje kot oblika spomina shranjeno tudi v genetskem zapisu, s katerim se posameznik rodi na svet. Pomen avtonomnega posameznika pa je Popper rad povezoval s kriti~nim mi{ljenjem, pridobivanjem objektivnega znanja in obstojem odprte dru`be. Morebiten pomen Popperjevega razumevanja posameznikove osebnosti za sociologijo Vemo, da Popper ni bil antropolog (ali psiholog). V sicer obse`ni literaturi, ki obravnava njegovo delo, boste zaman iskali temeljito {tudijo pomena sebstva za njegovo filozofsko delo. Morda lahko delno pripi{emo majhen interes raziskovalcev za omenjeno dimenzijo Popperjeve filozofije predvsem dejstvu, da se je podrobne analize sebstva Popper lotil {ele v zadnjem obdobju svojega ustvarjanja, potem ko si je ve~no ~ast in slavo `e prislu`il s svojim delom na podro~ju metodologije znanosti. Neposredna razvidnost pomena znanstvene metodologije za znanstvenikovo delo, (vsakogar) sili v njeno preu~evanje, ~e si to `eli ali ne. Pomen osebnosti posameznika pri znanstvenem delu pa ni tako zlahka prepoznaven. Popper nam tak{ne predstave razblinja, saj pri opredeljevanju sebstva v veliki meri uporablja pojme in termine iz svoje dotedanje obse`ne filozofske malhe. To je razvidno iz njegovega opredeljevanja koncepta sebstva: zasidranost sebstva v tretjem svetu, kritika nastajanja novega sebstva na podlagi senzorne percepcije, interaktivno delovanje fizi~ne in psihi~ne komponente sebstva... Vendar samo vztrajanje Popperja na svojih dotedaj razvitih konceptih k razumevanju sebstva ne bi prispevalo mnogo, ~e v svojo razlago ne bi pritegnil tudi biolo{kih komponent delovanja posameznika. V antropologizaciji pojma osebnosti vidim privla~nost njegove analize sebstva. Vendar, kot sem poudaril `e na za~etku, Popper ni bil antropolog, zato lahko v njegovem interesu za antropologizacijo sebstva vidimo skrb za podrobnej{o opredelitev filozofskih konceptov, ki jih je `e razvil. V resnici spremlja 264 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva koncept individuuma in s tem posledi~no tudi koncept sebstva Popperja v obliki tihe predpostavke skozi ves njegov filozofski opus. S tem, da mu je relativno pozno posvetil nosilno poglavje v svoji knjigi The Self and Its Brain, se je kon~no le oddol`il svojemu dolgoletnemu tihemu in zvestemu šspremljevalcu’. Ali smo kot teoretski dedi~i K. R. Popperja primorani upo{tevati sebstvo kot predispozicijo k sprejetim logi~no epistemolo{kim pravilom znanosti? In ~e smo, k ~emu nas zavezuje? Idealno tipsko bi seveda vsakdo, ki dosledno sledi Popperjevi znanstveni teoriji, moral upo{tevati pomembnost koncepta sebstva. Ali je tak{en sklep ustrezen ali ne, prepu{~am bralcu. Nas na pot ni gnalo preveliko zaupanje, le radovednost. Nas bolj zanima, kako bi Popperjev koncept sebstva prelili v sociolo{ko znanost. ^eprav je Popper razvil koncept sebstva prej zaradi podpore svojemu metodolo{kemu konceptu znanosti, nas to ne sme prestra{iti. Obi~ajno sta rezultat in uporaba pridobljenega znanja nekoliko oddaljena od namena, zaradi katerega je bilo pridobljen. Zato nam ne sme biti nerodno, ~e si sposodimo Popperjev koncept sebstva in ga uporabimo kot navdih. Sociologija ne slovi pretirano po {iroko zastavljenem predmetu svojega preu~evanja. Sociologi predvsem preu~ujejo dru`bo, pa naj si pod tem predstavljamo `e karkoli. Interdisciplinarnost se le po~asi vtihotaplja v delo dru`boslovcev. Nobena sociolo{ka teorija se {e zdale~ ne more kosati s {irino, ki nam jo ponuja Popperjev filozofski model. Toda ~e se postavimo na stali{~e sociologa, ki i{~e v filozofiji nove izzive, in ~e si zastavimo nalogo, premisliti, kako bi nam Popperjev filozofski sistem pri tem lahko koristil, si moramo zastaviti vpra{anje, ali nemara nimamo v bogati zakladnici dru`boslovnih teorij `e razvite kak{ne sociolo{ke teorije, ki bi bila vsaj v kak{nem kriteriju podobna Popperjevi filozofiji sebstva. Vendar predlagam, da pri tem uberemo nekoliko druga~no pot. Mislim, da nam ni potrebno premetati celotnega kupa sociolo{kih teorij. Raje se odlo~imo za enega od sociolo{kih modelov. Slutnja9 me napeljuje, da bi izbral personalisti~ni model sociologije, ki bi temeljil na preprosti ideji, da je dru`ba le interpretativni pojem, s katerim si posamezniki razlagajo pojave in procese, v katerih sodelujejo z drugimi posamezniki. V personalisti~ni sociologiji posameznik in dru`ba zamenjata poziciji; ni posameznik element dru`be, ampak je dru`ba element posameznika. ^e storimo tako, si moramo odgovoriti na naslednje vpra{anje: katere kriterije bi morala na{a teorija izpolnjevati? Kot prvo bi morala dobro pojasniti dru`beno delovanje posameznika, kot drugo mora odgovoriti na vpra{anje, kako posameznik v dru`benem kontekstu konstruira novo znanje in nato z njim re{uje dru`beno pomembne probleme. V ospredju vsake tak{ne teorije mora stati posameznik, hkrati pa moramo najti tak{no sociolo{ko teorijo, ki bi bila odprta tudi za biolo{ke 9 Priznam, da ima moja slutnja korenine predvsem v mojem zagovarjanju personalisti~ne sociologije. @al pa ni ne prostora ne ~asa, da bi jo na tem mestu primerno predstavil. Bralca prosim, naj jo vzame kot predpostavko. ODPRTA ZNANOST 265 Tomaž Krpic 10 Tak{na predpostavka ga privede v krog sociolo{kih teorij, ki jih v~asih imenujemo šteorije, za katere je dru`ba odsoten pojem’ (Bernik, 1987). Podobno velja tudi za fenomenolo{ko sociologijo A. Schutza. 11 Po mnenju Popperja sociologi ne preu~ujejo prosto lebde~e dru`be, ampak naj bi uporabljali pri svojem delu objektivno metodo razumevanja situacije, v kateri se pri svojem delovanju znajde posameznik (Popper, 1984). vsebine. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da ne obstaja ena sama sociolo{ka teorija, ki bi lahko pozitivno odgovorila na vse {tiri zahteve. Najdemo lahko le sociolo{ke teorije, ki odgovarjajo pritrdilno na posamezne zahteve. Za teorijo delovanja bi lahko vzeli simboli~ni interakcionizem, ~e s tem mislimo na teorijo delovanja Georga Herberta Meada. Simboli~ni interakcionizem pritrdilno odgovarja na prvo in drugo zahtevo, ker si za predmet analize jemlje posameznika in njegovo delovanje. Mead je gradil svojo filozofijo socialne psihologije na predpostavki, da dru`ba ne more eksistirati kot naturalisti~na entiteta (Mead, 1938; 1962).10 Pojem dru`be kot samostojne entitete se v sociolo{ki literaturi vle~e od Durkheima dalje, ki gre pri personalizaciji dru`be tako dale~, da mu je na primer Hribar pripravljen o~itati divinizacijo dru`be (Hribar, 1991). Popper bi divinizaciji dru`be, ki determinira s svojim delovanjem posameznika, mo~no nasprotoval.11 No, ~e nam naturalisti~na dru`bena teorija ni po godu, nam skorajda ne preostane drugega, kakor da se zate~emo k personalisti~nemu modelu (Boudon, 1990). Posameznik ni ni~ ve~ del dru`be, dru`ba postane del posameznika. Visoka dinami~nost interpersonalnih stikov, ve~ji del opravljenih s pomo~jo simbolnega jezika, zagotavlja stabilnost šdru`be’. Signifikantna gesta spada, povedano v Popperjevem jeziku, v svet 3. Je produkt posameznikovega delovanja in je objektivizacija njegovega znanja. Kar pa je najpomembnej{e: s signifikantnimi gestami (jezikom in njegovo aktualizacijo, govorom) posameznik deluje v izgrajevanju svojega sebstva (Mead, 1962). Podobnost s Popperjem je o~itna: vpogled v svoje sebstvo (pojem dru`be) dobimo tako, da v delovanju gradimo (pojem dru`be) sebstvo. Od tod dalje se sicer podobnost med Popperjevim in Meadovim konceptom sebstva neha. V nadaljevanju so Popperja bolj zanimali biolo{ki dejavniki nastanka sebstva. Mead nadaljuje preu~evanje notranjega delovanja sebstva, razdeli ga na jaz in menoj. Jaz je reakcija na delovanje drugih posameznikov, mene pa je interpretacijska shema delovanja teh drugih posameznikov. Praviloma je reakcija posameznika na generalizacijo drugega nekoliko druga~na od pri~akovane, mogo~e pa je tudi stanje identitete med jazom in mene, na primer v religioznem verovanju. Skorajda odve~ je pripomniti, da v tem primeru avtonomije posameznikovega sebstva, zaradi umanjkanja dialoga jaza z menoj, ni. Mead je na teoretski ravni podobno reflektiral problem avtonomnosti posameznika kot Popper. Dru`bene dimenzije pridobivanja znanja in njegovo uporabo sta v sociologiji znanja obdelala Peter Berger in Thomas Luckmann, kot nadaljevalca fenomeolo{kih konceptov preu~evanja dru`benih procesov, ki jih je pred njima razvijal `e Alfred Schütz (Schütz, 1967; 1970). Le-ta se je zavzemal za 266 ODPRTA ZNANOST Popperjevo razumevanja sebstva sociolo{ko preu~evanje stanj posameznikove zavesti (v tem je vsekakor bil Husserlov dedi~). Svet, v katerem neposredno biva posameznik, je imenoval `ivljenjski svet, to je svet neproblematizirane, netematizirane zavesti. Iz njega izhajajo vsi drugi ~lovekovi svetovi (svet umetnosti, svet znanosti, svet religije...). ^e se za trenutek povrnemo na za~etek na{ega eseja o Popperjevem konceptu sebstva, se boste spomnili, da smo v citiranem odlomku izrazili Popperjevo prepri~anje, da posamezniki obstajajo. Vedenje o obstoju drugih posameznikov pripada posameznikovemu `ivljenjskemu svetu (je konstrukt prvega reda). Koncept sebstva pa je konstrukt drugega reda, ker pripada posameznikovemu vedenju v svetu znanosti. Je znanstveni konstrukt, s katerim si razlagamo delovanje in mi{ljenje posameznika. Oziroma ~e uporabim Popperjevo terminologijo: posameznik spoznava svoje sebstvo tako, da si o sebstvu izdela teorijo. Z uporabo treh mentalnih idealitet (Husserl, 1929)12 posameznik konstruira svetove, v katerih `ivi. Znanje, ki si ga na tak na~in posameznik prisvoji, organizira v sebi kot osebno ali dru`beno zalogo vedenja. Popper sicer nekoliko raje kot o uporabi znanja govori o pridobivanju novega znanja. Vendar lahko pridobivanje novega znanja in njegovo uporabo razumemo kot šdve razli~ni strani istega kovanca’. Popper je rad opozarjal na dinami~nost pridobivanja znanja; zanj je novo znanje za re{itev starega problema hkrati `e tudi nov problem. Znanstveno pridobivanje znanja vsekakor sodi v to kategorijo. Vendar se je dobro zavedal, da lahko do utemeljenega spodbijanja novega znanja mine mnogo ~asa. V tem ~asu je znanje šnedotakljivo’. Mogo~e ga je misliti in uporabljati na neproblemati~en na~in (mentalni idealiteti šin tako dalje’ ter što lahko storim vedno znova’). Toda v na~elu ga je vedno mogo~e problematizirati (zadnja mentalna idealiteta šdo nadaljnjega opozorila’).13 Dru`bena distribucija tako pridobljenega vedenja (znanja) pa je lahko idealno tipsko gledano bodisi enostavna ali pa kompleksna. Tudi tu se med Schutzom in Popperjem ka`ejo zanimive vzporednice, saj je za Schutza enostavna distribucija vedenja (znanja) le hipoteti~no zamisljivo stanje dru`be. Sodobne dru`be pa sploh ne morejo ve~ ra~unati na enostavno distribucijo vedenja, zato bi se vsakr{no prisilno poenostavljanje dru`bene distribucije vedenja pri posameznikih kon~alo kot utopi~ni projekt. Fenomenolo{ka teorija izpolnjuje tudi pogoj preu~evanja posameznika kot dru`benega akterja. Sodobni dru`boslovni teoretiki bi morali bolj ceniti teoretsko lahkotnost, s katero je Popper preskakoval vrzel med biolo{kim in duhovnim stanjem posameznika. ^etrta, zadnja zahtevana komponenta na `alost v polni meri manjka obema do sedaj obravnavanima teorijama. Biolo{ke dimenzije dru`benega fenomena sicer sociolo{ki teoriji niso povsem tuje. Na prelomu iz 12 Husserlu je Popper priznaval mesto med filozofi, ki so v svojih filozofijah do neke mere imeli izdelane podobne teorije o tretjem svetu kakor on sam (Popper, 1994: 49–51). 13 šPasivnost’ fenomenolo{ke metode pri A. Schützu je {la {e posebej na `ivce A. Goddensu, ki nam o tem svojem zapa`anju poto`i v Novih pravilih sociolo{ke metode (Giddens, 1989). ODPRTA ZNANOST 267 Tomaž Krpic 19. v 20. stoletje je Herbert Spencer v svoji knjigi The Principle of Sociology `e posku{al odgovoriti na vpra{anje, kako in do kod naj gre sociologija v svojem spogledovanju z biologijo. Vsekakor so se sociologi {e posebej bali, da bi se jim poskus spogledovanja sociologije z biologijo izrodil v ontolo{ki redukcionizem, strah in trepet vsakega dru`boslovca. Sociobiologija namre~ stremi v svojih hotenjih po popolni pojasnitvi vseh psihosocialnih fenomenov s pomo~jo biolo{kih teoretskih konceptov (Jerman & [tern, 1996: 30). Poteza, s katero si je Herbert Spencer nakopal srd prenekaterega dru`boslovca, pa je bila primerjava dru`be z biolo{kim organizmom. Prav tako kakor ima biolo{ki organizem svoje organe, ki na parcialen na~in skrbijo za celoten organizem, ima tudi dru`ba svoje elemente. Socialni organizem raste tako kot biolo{ki; ~e se pojavi potreba po novi funkciji, socialni organizem razvije nov šorgan’, s funkcijo zadovoljitve potrebe, zaradi katere je bil izgrajen. Gre za metodolo{ko analogijo. Spencer zagovarja fenomen dru`be kot samostojne entitete na podlagi prepri~anega realizma, nasprotno kakor nominalizem, ki zagovarja obstoj dru`be le v verbalni obliki interpersonalnih stikov med posamezniki. Ker pa je Spencerjevo stali{~e skrajno te`ko zagovarjati, saj se dejansko samostojna entiteta dru`be ne pusti kar tako zlahka šzagrabiti’ posameznikovemu spoznavnemu aparatu, si mora Spencer pomagati z nazorno analo{ko primerjavo med biolo{kim organizmom ter dru`benim organizmom. Hkrati mora kot predpostavko upo{tevati Comtovo pozitivisti~no metodolo{ko pravilo, po katerem je posamezniku dano kot subjektu, brez preostanka, objektivno spoznavati dru`beni svet, ki je onkraj njega samega (Spencer, 1897–1906, 1975). Ne glede na slabe izku{nje, ki jih imajo sociologi s sociobiologizmi tak{ne ali druga~ne vrste, pa jih vseeno v bli`nji prihodnosti ~aka izdelava ustreznega modela znanstvene povezave med sociologijo in biologijo. ^e si bodo vzeli za zgled Popperjevo filozofijo, se bodo lahko zgledovali po njegovem modelu evolucijske rasti novega znanja. ^e pa se bodo sociologi raj{i odlo~ili, nasloniti na novo nastajajo~o kognitivno znanost (ki je meni osebno ljub{a), potem bodo morali vlogi senzorne percepcije pripisati ve~ji pomen kot le vlogo prepoznavanja novih problemov. Toma` Krpi~, mladi raziskovalec na In{titutu za sociologijo 268 Popperjevo razumevanja sebstva LITERATURA BERNIK, IVAN (1987): Pojem dru`be v dveh teoretskih prispevkih. BOUDON, RAYMOND (1990): Bo sociologija sploh kdaj normalna znanost? V: ^asopis za kritiko znanosti, {t. 132–133, str. 148–179, Ljubljana. CORVI, ROBERTA (1997): An Introduction to the Thought of Karl Popper. Routledge, London. DENNETT, DANIEL (1991): Consciousness explained. Little, Brown and Co., Boston FEYERABEND, PAUL (1978): Against Method. Redwood Burn Limited, Townbridge & Esher, London. GOULD, STEPHEN JAY (1991a): Darwinov prezgodnji pokop. V: Darwinova revolucija, str. 13–19. KRT, Ljubljana. GOULD, STEPHEN JAY (1991b): Sence Lamarcka. V: Darwinova revolucija, str. 20–27. KRT, Ljubljana. HRIBAR, TINE (1991): Sociologizacija svetega v sakralno. V: Nova Revija, {t. 109–110, str. 744–761, Ljubljana. HUSSERL, EDMUND (1929): Formale und transzedentale Logik. Halle: Nijhoff. JAKOBSON, ROMAN (1980): Brain and Language: Cerebral Hemispheres and Linguistic Structure in Mutual Light. Slavica Publishers, Inc. Columbus, Ohio. JERMAN, IGOR IN ARTUR [TERN (1996): Gen v valovih: porajanje nove biologije. Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana. MALI, FRANC (1995): Enotnost Popperjeve filozofije znanosti in dru`be. V: Anthropos, {t. 1–2, str. 189–195, Ljubljana. MEAD, GEORG HERBERT (1938): The Philosophy of the Act. The University of Chichago Press. MEAD, GEORG HERBERT (1962): Mind, Self, & Society. The University of Chichago Press. POPPER, KARL (1992): The Logic of Scientific Discovery. Routledge, London and New York. POPPER, KARL (1957): The Open Society and it’s Enemies. Routledge & Kegan Paul LTD. POPPER, KARL (1975): Objective Knowledge. Oxford, At The Clarendon Press POPPER, KARL (1984): Logika socialnih znanosti. V: ^asopis za kritiko znanosti, {t. 67, str. 14–17, Ljubljana. POPPER, KARL (1988a): Beda istoricizma. V: Kritika kolektivizma: liberalna misao o socializmu, ur. F. Vi{nji}, str. 145–248. Beograd. POPPER, KARL (1988b): The Open Universe. Routledge, London. POPPER, KARL (1994): Knowledge and the Body-Mind problem. Routledge, London & New York. POPPER, KARL (1995): Ausgangspunkte: Meine intellektuelle Entwicklung. Campe-Paperback, Hamburg. POPPER, KARL IN J. C. ECCLES (1977): The Self and Its Brain: An Argument for Interactionisem. Routledge, London & New York. ROSE, NIKOLAS (1997): Avtoriteta in genealogija subjektivnosti. V: ^asopis za kritiko znanosti, {t. 183, str. 131–159, Ljubljana. SCHÜTZ, ALFRED (1967): The Phenomenology of the Social World Nortwestern University Press, New York. SCHÜTZ, ALFRED (1970): Collected Papers III: Studies in Phenomenological Philosophy Martinus Nijhoff/ The Hague. SPENCER, HERBERT (1897–1906, 1975): The Principles of Sociology I, II, III. Greenwood Press, Publishers, Westport, Connecticut. ULE, ANDREJ (1996): Znanje, znanost in stvarnost. Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana. 269 Andrej Pinter1 Kriti~en oris konteksta domnevanja Nadaljevanje razprave o logiki (znanstvenega) raziskovanja Creativity is the faculty of mind or spirit that empowers us to bring into existence, ostensibly out of nothing, something of beauty, order or significance. (Sir Peter Medawar) Eno osrednjih mest Popperjeve filozofije je njegova teorija znanstvenega raziskovanja, ki jo pogosto imenuje tudi logika oziroma teorija “znanstvenega odkritja”. Popper je za~el svoje re{itve na tem podro~ju razvijati `e v za~etku tridesetih let in rezultat teh njegovih {tudij je bila prva objava (leta 1934) epohalnega dela, Logik der Forschung. V tem ~asu je bil osrednji motiv Popperjevega dela brezkompromisna kritika sodobnikov iz znane dunajske filozofske {ole, iz tako imenovanega kroga logi~nih pozitivistov. Njegova kritika je bila izjemno temeljita in `e takrat jo je nadgradil z lastno re{itvijo klju~nih epistemolo{kih in metodolo{kih problemov, ki so jih izpostavljali logi~ni pozitivisti. Svojo razli~ico je Popper imenoval kriti~ni racionalizem in osnovana je bila na deduktivni logiki izpodbijanja teorij. Popperjevo delo je kasneje dobilo nove dimenzije, ko je to svojo epistemolo{ko doktrino uporabil kot osnovo za delo na podro~jih politi~ne filozofije, logike, fizike in nenazadnje tudi v evolucionisti~ni epistemologiji, h kateri se je obrnil v drugi polovici svojega opusa. Toda logika odkritja ostaja vseskozi osrednje mesto njegovih teorij. Teorija znanstvenega odkritja, kot jo je predlagal Popper, pri~enja z drznimi domnevami, iz katerih se z znanstveno ODPRTA ZNANOST 271 1 Pri~ujo~e besedilo je del obse`nej{e {tudije o kriti~nem racionalizmu. Zahvaljujem se dr. Francu Maliju za njegovo skrbno prebiranje zgodnej{ih verzij. Zahvalil bi se rad tudi Melitti Mew za njeno vsestransko nesebi~no pomo~. Andrej Pinter natan~nostjo veljavno izpeljejo zaklju~ki, te pa se preveri v stvarnosti. Zaklju~ke in teorije je treba preveriti z najbolj zahtevnimi, z odlo~ilnimi testi in racionalno je za~asno sprejeti tiste teorije, ki najbolje vzdr`ijo postavljene preizkuse. Zato po Popperjevem mnenju nikoli ne moremo govoriti o resni~nosti teorij, o njihovi upravi~enosti ali verjetnosti; lahko si le prizadevamo, da bi bilo ~im manj na{ih teorij zmotnih. V tem prispevku bom poskusil nadaljevati razpravo o logiki znanstvenega raziskovanja na enem od dveh mest, kjer je Popperjeva teorija najmanj dore~ena. Eno od teh kontroverznih mest – sprejemanje teorij izmed mno`ice konkuren~nih re{itev na osnovi racionalne (veljavne) kriti~ne presoje – je bilo aktualno v za~etku druge polovice tega stoletja, ko so se nekateri znani kritiki prvi~ sistemati~no lotili kritike kriti~nega racionalizma, ki ga je razvijal Popper. Med temi avtorji so tudi {ir{emu ob~instvu gotovo dobro znani Kuhn, Lakatos, Fayerabend, Putnam, Toulmin in mnogi drugi. ^eprav je jasno, da je bilo o teh razpravah `e mnogo povedanega, se mi vendarle zdi, da razprava o tem ni prispela do nedvoumnega zaklju~ka: o tem bi bilo treba povedati {e precej pomembnih re~i. Toda te luknje ne nameravam zapolniti s pri~ujo~im besedilom. Tu bi rad predvsem nadaljeval razpravo na nekem drugem mestu, ki dosedaj {e ni bilo celovito obdelano: osredoto~il se bom na proces postavljanja domnev v znanstvenem raziskovanju. Z vidika logike znanstvenega odkritja, ki jo je razvil Popper, je to mesto prav zrcalno nasprotno to~ki, ki so jo problematizirali Kuhn, Lakatos, Fayerabend in drugi: identificirano je na samem za~etku znanstvenega raziskovanja. Morda dejstvo, da Popper temu procesu ni posvetil prav veliko pozornosti, {e ni del splo{ne vednosti o njegovih delih. V literaturi so se sicer ob~asno pojavljale nekatere {tudije, ki so na tem podro~ju razvijale kompleksne teoretizacije, toda v o`jem krogu poperjancev tega prakti~no ni najti. Po drugi strani lahko v literaturi sre~amo nekaj brezkompromisnih kritik, ki Popperjevi nepozornosti do postavljanja domnev o~itajo marsikatero slabost, njihova te`ava pa je v glavnem ta, da – kot bom pokazal v nadaljevanju – izkazujejo preslabo poznavanje kriti~nega racionalizma. “Prijatelji odkritja” (Savary 1995), recimo, ki so predlagali nekatere radikalne re{itve za procese postavljanja hipotez v znanstvenem raziskovanju, so Popperjevo teorijo rekonstruirali in za`gali pravzaprav kot slamnatega mo`a. Zato problematizacije procesov domnevanja, ki jih lahko sre~amo v literaturi, ve~inoma niso prav uspe{ne; nekatere pomembnej{e pa bom vseeno pregledal tudi podrobneje. Za za~etek naj samo naka`em, zakaj se mi zdi izpostavljeno mesto tako zelo pomembno. Prepri~an sem namre~, da so procesi domnevanja epistemolo{ko (in tudi antropolo{ko) klju~ni. 272 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Postavljanje domnev je ena temeljnih ~lovekovih sposobnosti (in lastnosti), po drugi strani pa pomeni to~ko, ki se ji nobena teorija znanja ne more izogniti. ^e se naslonim {e na Popperjevo lastno terminologijo: to~ka oblikovanja hipotez je po mojem mnenju najbolj neposredna povezava med svetom 1, svetom 2 in svetom 3. V tej to~ki se sre~ujejo izkustva realnosti, pri~akovanja in problemi, ki jih realnost povzro~a, in pa obstoje~e znanje o realnosti. Na podlagi vsega tega ~lovek neprestano oblikuje hipoteze, teorije in druge pojasnjevalne mehanizme, da bi si razlo`il oziroma pojasnil svet, ki ga obkro`a. Na tej to~ki se torej odvija mnogo stvari, ki so klju~ne za vse tri svetove: lahko celo re~em, da vsi trije svetovi, kakor jih je raz~lenil Popper, v tej to~ki delujejo drug na drugega. V tej to~ki poteka ena najpomembnej{ih – vsekakor pa intelektualno najbolj produktivnih in vznemirljivih – interakcij med svetovi. Pravzaprav je zato {koda, da se Popper s procesi domnevanja ni ukvarjal bolj intenzivno. Sintagmo “nadaljevanje razprave” o logiki oziroma o teoriji znanstvenega odkritja sem mislil dobesedno. Da bi lahko podal odgovore na nekatera vpra{anja, ki se mi zdijo nedore~ena, in pa na probleme, ki morda {e niti niso bili izpostavljeni, bom to Popperjevo teorijo najprej orisal. Pri~el bom pri enem od dveh klju~nih epistemolo{kih problemov: pri problemu indukcije, ki je v njegovem delu vselej izhodi{~e razprave o tej teoriji. Ob tem se bom soo~il z nekaterimi kritikami Popperjeve re{itve problema indukcije in poskusil bom pojasniti, v ~em se motijo. Nadaljeval bom s kriti~nim orisom izpostavljene problematike in za tem podal svoje poskusne re{itve, s katerimi `elim poglobiti in podkrepiti teorijo domnevanja. Upam, da bom svoje poglede predstavil dovolj jasno in dovolj razumljivo; in ~e mi bo uspelo ob tem pri bralcu izzvati vsaj razmislek o vsem skupaj, bom svojo nalogo opravil uspe{no. 2 Pomembnej{e avtobiografske in bibliografske opombe o tem glej v Popper 1972, 1974, 1989, 1992, 1994 etc. Logika v metodologiji: Popper in njegovi kritiki o problemu indukcije Vse v Popperjevi filozofiji znanosti se o~itno za~ne s problemom indukcije. Popper je problem indukcije identificiral in re{eval `e zgodaj v svojem intelektualnem `ivljenju2, vseskozi pa se pojavlja tudi kot eden osrednjih motivov njegovega kasnej{ega dela. Problem indukcije in re{itev, kakor jo je predlagal, sta mo~no razburila mnoge njegove sodobnike; delno tudi zaradi tega, ker sta bili in sta {e vedno filozofija in znanost (dru`boslovna znanost {e posebej) prete`no induktivni, ali pa vsaj podajata koncesijo induktivnim raziskovalnim metodam, morda tudi v imenu strpnosti do metodi~nih razli~nosti. Poleg tega obstajajo (neodvisno od Popperjeve filozofije) tudi drugi ODPRTA ZNANOST 273 Andrej Pinter ostri spori, pri katerih je problem induktivne proti deduktivni logiki klju~en; tak{en je denimo spor med kvalitativnimi in kvantitativnimi raziskovalnimi paradigmami na podro~ju sodobnega dru`boslovja, ki se vle~e {e od neokantovske razdelitve na Natur- in Geisteswischenschaften. Sicer pa problemu indukcije lahko sledimo preko Putnama, Hempla, J. S. Milla, Russlla, Kanta, vsaj do Huma. Toda ker bi za pregled vseh avtorjev in tradicij, pri katerih sklepanje z indukcijo pomeni problem, ne bila dovolj niti posebna analiza v obsegu celotne pri~ujo~e razprave, poglejmo s kratkim ekskurzom le problemsko situacijo, v kateri je nastala Popperjeva obravnava in re{itev tega problema. Popper gre pri zasledovanju problema indukcije vse do angle{kega filozofa Davida Huma, ki je analizo indukcije obravnaval v povezavi z naravnimi zakoni oziroma z vzro~nostjo. Ugotovil je, da pojma vzro~nosti logi~no ni mogo~e razlo`iti z indukcijo, to je s prenosom neke lastnosti znanih elementov neke kategorije na serijo vseh (tudi neznanih) elementov te kategorije; vsak tak{en poskus namre~ vodi v neskon~en regres. Toda njegova klju~na ugotovitev je bila, da ljudje vendarle rezoniramo tudi induktivno, da upravi~ujemo svoje znanje z induktivnimi sklepi in da zato neupravi~eno prena{amo lastnosti premis na logi~ne zaklju~ke svojih induktivnih argumentov; zaradi ~esar bi morala biti po njegovem mnenju indukcija na neki na~in upravi~ljiva s povsem drugimi razlogi in da zato razum in logi~na argumentacija igrata le obrobno vlogo. Hume je razlogom induktivnega upravi~evanja znanja rekel ~love{ka navajenost oziroma obi~ajnost. Popper je v Humovi analizi videl dve dimenziji: logi~no in psiholo{ko. Medtem ko je sprejel Humov odgovor na logi~ni del problema, torej da znanja ni mogo~e upravi~iti z indukcijo, je ostro zavrnil njegov sestop v skepticizem, ki ga je pri~el s svojim odgovorom na psiholo{ki del problema. Pri konkretnem re{evanju problema pa je najprej “reformuliral” Humovo izhodi{~no vpra{anje. Zamenjal sem problem šKako ve{? Kaj je razlog ali upravi~itev za tvojo trditev?’ s problemom šZakaj daje{ prednost tej domnevi med drugimi konkuren~nimi domnevami? Kaj je razlog za tvojo preferenco?’ (Popper 1994a: 71). Ta sprememba zahteva premik celotne metodolo{ke konstrukcije. Teorije niso ve~ a priori resni~ne, ampak zgolj hipoteti~ne re{itve danih problemov. Tak{ne hipoteti~ne, ali kot jim je tudi pravil Popper, poskusne re{itve so po njegovem mnenju izjemno pomembne. Bolj so drzne, tem bolj pomembne so. Vendar pa za te hipoteze {e ne moremo re~i, da so znanstvene 274 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja – znanstveni so postopki njihovega preverjanja. Popper ostro zavra~a, da bi imele hipoteze kakr{nokoli a priori veljavnost ali da bi bile kakorkoli upravi~ene. Popper zanika tudi, da bi imeli kakr{enkoli razlog, da bi bili vanje gotovi, da bi lahko predpostavili njihovo resni~nost ali da bi bili lahko prepri~ani o njihovi prakti~ni uporabnosti. Njihova edina in neprecenljiva vrednost je zgolj v tem, da sku{ajo re{iti konkreten problem. Zato nimajo in ne morejo imeti statusa upravi~eno resni~nega logi~nega sklepa ali logi~nega argumenta ali popolnega dokaza ali popolne pojasnitve. Gre le za drzne poskuse. Popperjeva re{itev problema indukcije je tako temeljita prav zato, ker je ponudil dejansko alternativo induktivisti~ni doktrini. Pogosto lahko sre~amo o~itke, da Popper problema indukcije ni zares re{il, ~e{ da njegov “problem indukcije” ni identi~en problemu indukcije, ki ga sre~amo pri drugih avtorjih, da je razlika med njegovim in splo{no znanim problemom indukcije prevelika, da bi mu priznali re{itev, itd. (Wettersten 1992: 201– 209; Ule 1994). Zmotno pa je po drugi strani tudi re~i, da je Popper re{il problem indukcije, tako da je zanikal njeno veljavnost, kot pravi Miller (1994: 48). Po mojem mnenju je Popper re{il le znanstveni oziroma filozofski problem indukcije, ne gre pa mu pripisovati, da je re{il tudi logi~ni problem indukcije. Med obema je velikanska razlika. Re{itev logi~nega problema indukcije je Popper povzel po Humu; `e slednji je namre~ ovrgel doktrino, da lahko na podlagi kopi~enja znanega induktivno sklepamo o neznanem. Popper tej logi~ni izpeljavi ni ni~ dodal: oba avtorja, tako Popperja kot Huma, lahko preprosto povzamemo s trditvijo: šne glede na to, koliko dni smo sonce opazovali zjutraj vziti, prav ni~ nam na osnovi tega ne omogo~a sklepati, da bo naslednji dan zopet vz{lo’. (Lahko tudi re~em, da je Popper v svojih analizah problema indukcije izpustil mnoge logi~ne obrambe problema indukcije. Recimo, Bartley je {ele v svoji disertaciji – v za~etku 60-ih – pokazal, kako s kriti~nim racionalizmom zavrniti pragmati~ne obrambe indukcije. Brez zaslu`ene pozornosti pa so (dolgo) ostali tudi nekateri drugi zagovori induktivnega rezoniranja.) Kar je Popper re{il, je bil filozofski problem indukcije, ki pa je tale: kako filozofija, znanosti in ~lovekova racionalnost sploh lahko vzdr`ijo brez induktivnega rezoniranja. V uvodnem poglavju svojega Objective Knowledge (1973) je Popper glede tega povsem ekspliciten: “Menim, da sem re{il velik filozofski problem: problem indukcije. Ta re{itev je bila izjemno plodovita in omogo~ila mi je, da sem re{il tudi precej drugih filozofskih problemov.” (Popper 1973: 1 poudarek dodan) V nadaljevanju navede tradicionalni problem indukcije, ob katerem kar takoj izpostavi, da vsebuje nevzdr`no koncesijo induktivizmu, to je zagovarjanju induktivnega rezoniranja v znanosti in filozofiji. ODPRTA ZNANOST 275 Andrej Pinter S tem torej posredno poka`e, proti ~emu natan~no je usmerjena njegova kritika. Popper je tako re{il predvsem probleme, ki so v filozofiji in znanosti povezani z induktivno logiko, in sicer tako, da je razvil in ponudil teorijo, ki te probleme pojasnjuje bolje. Za mnoge avtorje ta Popperjeva re{itev ni bila sprejemljiva in ostre kritike so bile pri~akovane. Zato ni prav ni~ nenavadnega, da obstaja v kriti{ki literaturi ogromno razprav prav o tem delu Popperjevega opusa. Toda treba je biti previden, kajti po pravilu se izka`e, da kritiki ne razumejo problema in njegove re{itve. Menim, da je pomembno, da si vsaj nekatere od pomembnej{ih kritik Popperjeve re{itve problema indukcije ogledamo podrobneje. Probleme je namre~ mogo~e dobro spoznati le – tako Popper – ~e jih poskusimo re{iti s poskusnimi re{itvami in le te kriti{ko preverjati (Popper in Eccles 1986); in tu imamo sijajno prilo`nost za oboje. Vzemimo naprimer pri nas dobro znano problematizacijo Popperjevih pogledov o indukciji. Njen avtor, Andrej Ule (1984), je v njej ostro presojal Popperjevo zavrnitev induktivnega sklepanja. Toda ob natan~nej{em pogledu vidimo, da je njegovo razumevanje Popperjeve re{itve zmotno. Ule (1984: 133) denimo pravi, takole: Vendarle lahko ugotovimo, da je Popperjeva kritika preenostavna negacija indukcije. (...) S tem, ko Popper negira vsakr{en racionalen pomen indukcije, zavra~a tudi pomen tistih racionalnih empiri~nih posplo{itev, ki smo jih dobili ravno ob izoliranju dejanskih skupnih lastnosti ali relacij v vrsti pojavov, ki smo jih empiri~no raziskali. O~itno je, da tu stopa v ospredje samo jedro kontroverze med empiri~nimi in neempiri~nimi raziskovalnimi prijemi v znanosti. Toda Ule v svoji obrambi empiri~nega raziskovanja Popperja ne razume. Popper namre~ pomena stavkom, naj bodo tak{ni ali druga~ni, ne odre~e – v Uletovi problematizaciji je osnovna te`ava, da predpostavlja klju~no razliko med empiri~nimi splo{nimi stavki in teorijskimi splo{nimi stavki, katerih hevristi~ne osnove in pa metode preverjanja naj bi bile druga~ne narave (Ule 1984: 133). Toda kritika Popperjeve re{itve problema indukcije na podlagi te predpostavke ni veljavna (kritika ne deli istih premis s kritiziranim); neenakost obeh omenjenih tipov splo{nih stavkov je treba {ele logi~no izpeljati. Sporna je tudi interpretacija, da empiri~ne posplo{itve izgubijo ves pomen, kajti Popper je pogosto ponavljal, da je treba postavljati drzne poskusne re{itve in da so te velikega pomena. Pomen, ki umanjka tak{nim induktivnim posplo{itvam, kakor to razume Popper, se nana{a na njihovo a priori neracionalnost, na njihovo neveljavnost in na njihovo neupravi~enost. [e ve~, Ule je 276 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja spregledal izjemno pomembno dejstvo, da je Popper povezal svojo kritiko indukcije prav s konceptom racionalnosti. “Racionalne empiri~ne posplo{itve”, o katerih govori Ule, so v bistvu to, kar Hume – v pomanjkanju bolj{e re{itve – obravnava kot sodbe, utemeljene v vsakdanji psihologiji, ki izhaja iz navajenosti in obi~ajnosti. Kako zmotno je to mnenje, je prepri~ljivo demonstriral Popper, ko je kot napa~no zavrnil prepri~anje, da je racionalnost povezana s hevristiko. Po njegovem mnenju je racionalnost posledica deduktivne kritike poskusnih re{itev, torej preverjanja in kriti~ne presoje postavljenih teorij, ne pa delno upravi~enih posplo{itev. Racionalno je sprejeti le teorije, ki vzdr`ijo kriti~ne poskuse ovr`be in izpodbijanja. V drugem, nekoliko kasnej{em primeru iz na{ega prostora stvari {e vedno niso povsem jasne. V celovitem prikazu problema indukcije pri Popperju (Mali 1991) se avtorju zapi{e tole: Popper je zastopal stali{~e, da logi~no ni upravi~eno kakr{nokoli izvajanje univerzalnih izjav (stavkov) iz singularnih izjav (stavkov), pa naj bodo slednje {e tako {tevilne. Torej je zavra~al indukcijo, ker njeni zaklju~ki nimajo zna~aja logi~ne nujnosti. Tak{no zavra~anje indukcije je utemeljeno na argumentu, da ta vrsta sklepanja nima zna~ilnosti dedukcije. S tem se je Popper ujel v zanko enostranske oziroma napa~ne interpretacije induktivnega sklepanja kot dedukcije. Indukcija se per definitionem ne more deduktivizirati; t. i. deduktivne obrambe indukcije, ne glede na morebitno uporabo katerihkoli (dodatnih) principov induktivnega sklepanja, ne uspejo dose~i deduktivizacije indukcije. Popperjeva kritika indukcije, ki izhaja zgolj iz deduktivnega zna~aja indukcije, je enostranska negacija indukcije. Razumevanje Popperjeve kritike indukcije je tu zopet povr{no. Mali v zgornjem navedku operira s predpostavko, da je po Popperju deduktivno sklepanje kaj bolj{e od induktivnega v upravi~evanju teorij. Redukcija njegove kritike indukcije na deduktivizacijo indukcije ni le neto~na, ampak meji na bistveno nerazumevanje Popperjevega kriti~nega racionalizma. Strinjam se z oceno, da Popper ni vselej dovolj natan~no obravnaval problema indukcije in da je na nekaterih mestih s svojimi formulacijami omogo~il, da so ga mnogi kritiki in komentatorji razumeli napa~no. [e posebej kontroverzen je odlomek v njegovi knjigi Objective Knowledge, v katerem priznava dolo~ene prednosti modusa tolensa pred drugimi inferen~nimi obrazci. Tam dejansko ka`e, kot da je mogo~e deduktivno upravi~iti izbor oziroma odlo~itev za neko teorijo (Miller 1994: 113). Toda Popper je (drugje) dovolj jasno zagovarjal, da niso deduktivni argumenti ni~ bolj{i kot induktivni. @e v Logik der Forschung je zanikal, da ODPRTA ZNANOST 277 Andrej Pinter 3 Podrobnej{o analizo sodobnih zagovornikov in kritikov induktivizma je mogo~e najti v nekaterih `e navedenih delih (Miller 1994: 15–49; Scruton 1996: 183–208; Ule 1984: 129–131, 136–142 itd.). bi bilo razumevanje negativne kritike kot zgolj druge plati justifikacionisti~ne medalje pravilno. Nobeni izmed argumentov po Popperju niso dovolj, da bi upravi~ili neko znanje: deduktivni so kro`ni, induktivni pa so neveljavni – in oboje je s tega vidika enako slabo, zato ni~esar ne moremo upravi~iti ne z dedukcijo ne z indukcijo. Nobena od obeh oblik argumentiranja ne more poskrbeti za upravi~enost zaklju~kov (ne da bi bili vsaj prisiljeni preverjati upravi~enost premis). Kar izhaja iz Popperjeve teorije znanosti, je predvsem to, da induktivni argumenti niso uporabni za kriti~no presojo, medtem ko deduktivne lahko uporabimo tako, da za~asno sprejmemo dolo~eno teorijo kot resni~no in iz nje deduktivno izpeljemo odlo~ilne oziroma neresni~ne posledice. Na ta na~in lahko poskusne teoreti~ne re{itve izpostavljamo racionalni kriti~ni presoji. Popper nikoli ni poskusil deduktivizirati indukcije; ob predpostavkah kriti~nega racionalizma to niti ni mo`no. Po drugi strani je v znanosti in filozofiji tradicionalno prevladovalo prepri~anje, da nam induktivno sklepanje lahko priskrbi novo znanje. Deduktivni argumenti glede tega niso bili problemati~ni, ker v epistemologiji `e dolgo obstaja strinjanje prakti~no vseh raziskovalcev, da so opazovanja, eksperimenti, meritve in drugi izkustveni aparati neskon~no zmotljivi. Problema dedukcije torej ni, ker nih~e nima aspiracij po upravi~evanju znanja z dedukcijo; na enak na~in bi izginil (filozofski) problem indukcije, ~e bi obveljala Popperjeva re{itev. [e ena izmed pogostej{ih kritk, ki jih mnogi avtorji – predvsem zagovorniki induktivizma – naslavljajo na Popperjevo re{itev problema indukcije, se sklicuje na domnevno nepogre{ljivost indukcije v znanstvenem procesu. Spomnimo se ponovno Humove koncesije, ki jo je dal vsakdanjemu, neznanstvenemu rezoniranju: kot re~eno, po njegovem mnenju z induktivnim sklepanjem sicer ne moremo upravi~iti splo{nih stavkov o svetu, ki nas obdaja, pa vseeno moramo rezonirati s pomo~jo induktivnega sklepanja, ker to od nas zahteva navajenost in obi~ajnost sveta samega. Ta koncesija, ki predstavlja “bankrot razuma”, kot je to pojasnil Russell, vodi neizbe`no v nevzdr`en iracionalizem. Sodobni zagovorniki induktivizma si prizadevajo dejansko uporabo induktivnega sklepanja dokazati (upravi~iti) na bolj zmeren na~in. Pogosto se pri tem sklicujejo na rast znanja; rasti namre~ ni mogo~e prikazati z deduktivnimi argumenti, saj so ti kro`ni. Odgovor na problem doseganja novega znanja zato povezujejo z induktivnim sklepanjem. Obi~ajni so tudi argumenti v prid induktivnemu sklepanju, ki se sklicujejo na naravo empiri~nega raziskovanja, na ~lovekovo nesposobnost, da velike koli~ine primerov pri~akovane podobnosti izrazi druga~e kot s splo{nimi sodbami, na uniformnost naravnega reda itd.3 278 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Skratka na tak ali druga~en na~in je mogo~e re~i, da so zagovorniki induktivizma prepri~ani, da je dolo~ena stopnja induktivnega sklepanja v znanstvenem in tudi v vsakdanjem rezoniranju razumna – oziroma racionalno opravi~ljiva. Celo ve~, nekateri so prepri~ani, da induktivnih logi~nih sklepov v znanosti ni mogo~e pogre{ati. Njihov namen je zato praviloma v tem, da poka`ejo, zakaj in na kak{en na~in se tak{ni tipi logi~nega sklepanja pojavljajo v znanstvenem rezoniranju. Vseh, ~eprav so vsak po svoje zanimivi, seveda na tem mestu ne morem predstaviti3a, vseeno pa bi rad lo~il {e dva kriti{ka prispevka o Popperjevi re{itvi problema indukcije. Zelo zanimivo je naprimer, da so bili med zagovorniki tako imenovanega induktivnega principa tudi mnogi znani Popperjevi u~enci – Bartley, Feyerabend, Lakatos, Musgrave, Watkins in nekateri manj znani. Med omenjenimi avtorji je mogo~e napraviti pomembno lo~nico, ki se ji v literaturi re~e “standardni ugovor”: medtem ko za prvo skupino kritikov lahko re~emo, da na Popperja naslavljajo to ali ono obliko “standardnega ugovora”, preostali i{~ejo bolj izvirne na~ine kriti{kega preverjanja Popperjeve re{itve problema indukcije. Tako imenovani “standardni ugovor” je razmeroma blaga kritika; druga skupina Popperjevih u~encev pa naslavlja bolj ostre kritike; med temi so prav gotovo Watkins, Bartley in Musgrave. V nadaljevanju `elim kratko predstaviti po enega iz obeh skupin. Izbral sem Lakatosa in Musgrava; lahko bi rekel, da enega bolj {epavih in enega najostrej{ih ugovorov na Popperjevo re{itev problema indukcije. Zakaj tako, se bo izkazalo v trenutku. Najprej imam v mislih prispevek (oziroma prispevke) Imreja Lakatosa, ki je med drugimi kriti~nimi pogledi na Popperjevo filozofijo zagovarjal tudi omenjeno “standardno” kritiko. Lakatos je bil v za~etku druge polovice tega stoletja Popperjev u~enec in njegov asistent. Uredil ali pomagal je urediti tudi vrsto Popperjevih del in bil vseskozi v tesnih stikih z drugimi (precej kontroverznimi) Popperjevimi u~enci (Aggasijem, Jarvijem, Musgravom itd.). Lakatosa poleg tega kvalificira tudi to, da je bilo njegovo osnovno podro~je filozofija matematike in da je ob koncu sedemdesetih uredil zbornik tekstov o problemu indukcije. Njegov kriti~en odnos do Popperja je v kon~ni fazi povzro~il, da sta se raz{la. Lakatoseva kritika Popperja je zaradi vsega tega prav gotovo pomenljiva, saj je bil vseskozi blizu razvoja Popperjeve filozofije. Toda ta njegova (sre~na) okoli{~ina, kot bom sku{al pokazati, {e ni zagotovilo, da se lahko nekriti~no strinjamo z njegovimi idejami. Lakatos se v svojem prispevku k Schlippovemu zborniku o Popperjevi filozofiji loti kritike Popperjeve re{itve problema indukcije z dveh strani, in sicer z vidika koncepta resni~nolikosti (verisimilitude) in z o~itkom nekonsistentnosti (Laktos 1974: 34): 3a (Op.) Sre~na okoli{~ina je, da je enega nedavnih poskusov inkorporiranja induktivnega logi~nega sklepanja v znanstveno raziskovanje podrobno analiziral David Miller, v svojem prispevku, ki ga je pripravil za to {tevilko ^KZ. V njem je odli~no razkril te`ave tovrstnih poskusov, zato morda le prijazno napotilo bralcem, naj si to njegovo lucidno analizo ogledajo v tretjem poglavju njegovega ~lanka Kaj dose`ejo argumenti; v odlomku, kjer se posve~a logi~nim poskusom avstralskih logikov Pargetterja in Bieglowa. ODPRTA ZNANOST 279 Andrej Pinter 1/ Popperjeva teorija resni~nolikosti omogo~a, prvi~ sploh, da opredelimo napredek celo kot niz napa~nih teorij. (...) Toda to ni dovolj: napredek moramo prepoznati. To je mogo~e enostavno storiti z induktivnim principom. (...) 2/ Popperjeve metodolo{ke sodbe so zanimive predvsem zaradi skrite induktivne predpostavke, da imamo bolj{e mo`nosti priti bli`e k resnici, ~e te sodbe same upo{tevamo. Toda Lakatosev konceptualni skok ni ne pravilen (veljaven) ne sprejemljiv. V nadaljevanju bom pokazal, zakaj. Poglejmo najprej, kaj Lakatos Popperju sploh o~ita. Vzemimo za za~etek drugi o~itek: Lakatos postavi splo{no pravilo, da Popper šsodi’, da je razumno sprejeti njegove metodolo{ke ideje, ker si s tem pove~amo mo`nosti, da pridemo bli`e resnici. Tega pa po Lakatosu ne more storiti, ne da bi sklepal induktivno. Induktivno mora o~itno sklepati, da dajejo posledice vseh drugih “metodolo{kih napotkov” manj mo`nosti za bli`anje k resnici in da dajejo posledice njegovih “metodolo{kih napotkov” ve~ mo`nosti za bli`anje k resnici, ~eprav je jasno, da vseh ne more poznati. Sklep je tu induktiven, prehaja od znanega k neznanemu. Za primer lahko v tem smislu vzamemo kar koncept resni~nolikosti. Prvi del Lakatoseve trditve dr`i, ~eprav izkrivlja podobo Popperjeve metodologije: Popper je ves ~as, od svoje Logik der Forschung (1994/1935) sem, predlagal, da je razumno sprejeti hipoteze, ki zdr`ijo najbolj ostre poskuse izpodbijanja. Ker je zavrnil druge (pomembne) re{itve problema, je svojo teorijo ponudil v presojo; in ~e je kritika neuspe{na, tudi v za~asen sprejem. Lakatos je pozabil dodati, da Popper govori o za~asnosti tega sprejetja, kajti hipotezo, ki jo na osnovi njene dobre podkrepljenosti sprejmemo – ki torej dobi status znanstvene teorije –, ~akajo vse bolj ostri, vse bolj rigorozni in vse bolj brezkompromisni testi. Dokler je s tak{nim preverjanjem ne zavrnemo, je razumno, ~e jo sprejmemo, pravi Popper. Toda to niti ni pomembno. Napa~no pa je, ko Lakatos dalje pravi, da mora Popper ob tem predpostaviti induktivni princip. Njegova teza je v grobem ta, da mora Popper sklepati iz znanega na neznano; kar pa ni res. Popperjeva metoda je tu deduktivna; argument je zgrajen takole. Imamo neko premiso (a), da je teorija resni~nolikosti za~asno sprejemljiva, ker je dosedaj vzdr`ala kritike; primer (b), da neka posledica, ki izhaja iz nje, predstavlja del teorije resni~nolikosti; in, kon~no, deduktivni sklep (c), da je zato razumno, ~e nadalje preverjamo posledice teorije resni~nolikosti. Ali v splo{ni obliki “^e je razumno verjeti neki predpostavki p, in ~e ta predpostavka p vklju~uje napoved n, potem je razumno preverjati n.” Lakatos ima prav le, ~e dr`i, da je deduktivni sklep del induktivnega principa, kar pa bi seveda bil absurd. 280 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Primer kritike iz druge skupine je Musgravov o~itek. Tudi Musgrave je bil Popperjev u~enec, ki pa se je v svojem kasnej{em intelektualnem razvoju obrnil v sodobno razli~ico skepticizma (Musgrave 1993b). Kot novohumovec Musgrave Popperju nikakor ni bil pri srcu, saj je na ta na~in sprejel doktrino, za katero je Popper u~inkovito pokazal, da je nevzdr`na. Toda po drugi strani je treba priznati, da je Musgrave razvil kritiko indukcije, ki je ni mogo~e zavrniti tako preprosto kot standardni ugovor; naprimer kot ugovor Lakatosa – ~eprav je vendarle jasno, da je svojo kritiko osnoval na podlagi standardnega ugovora, kajti Musgravova kritika ravno tako vklju~uje induktivni princip. (V primerjavi z Lakatosem je Musgrave poleg vsebinsko mo~nej{e formulacije tudi premestil te`o na neko drugo posami~no teorijo iz Popperjevega opusa; ne gre ve~ za resni~nolikost, ampak za podkrepljenost; oziroma kot pravi Musgrave, za upravi~enost.) Po moji oceni je njegova kritika klju~na ne le za Popperjevo re{itev problema indukcije, ampak za kriti~ni racionalizem v celoti, in zanimivo je, da drugi pomembnej{i Popperjevi nasledniki nanjo v zadnjem ~asu niso reagirali. Musgrave pri~ne svojo kritiko pravzaprav na mestu, ki hipoma obeta oster zaplet. Navaja Popperjevo dobro znano stali{~e, da vsa prepri~anja, ki transcendirajo evidenco, niso nerazumna. Takole ga povzema (Musgrave 1993a: 519): Prepri~anje, ki transcendira evidenco, je razumno, ~e in samo ~e je vzdr`alo kritiko (vklju~no s poskusi izpodbijanja s sklicevanjem na opazovanje ali eksperiment, to je s sklicevanjem na evidenco). To je jedro Popperjevega kriti~nega racionalizma. S tem je re~eno, da lahko nekatere hipoteze za~asno sprejmemo, ker so pre`ivele kritiko in dotedanje odlo~ilne teste, in da je tak{no sprejetje popolnoma razumno oziroma racionalno. Musgrave potem nadaljuje podobno kot zagovorniki šstandardnega ugovora’, toda zavrne njihove o~itke, ~e{ da so protislovni; njegov argument razkriva v grobem iste slabosti kot tisti, ki sem ga prikazal za Lakatosevo verzijo standardnega ugovora zgoraj. V sklepanju o razumnosti nadaljnjega preverjanja posledic neke hipoteze na osnovi razumnosti njenega sprejetja, ker je vzdr`ala izpodbijanje, ni ni~ induktivnega, pravi. Argument, ki vodi sklepanje od razumnosti sprejetja hipoteze do razumnosti preverjanja njenih posledic, je deduktiven, kajti to slednje je `e vklju~eno v izhodi{~no premiso. Pomembno in te`ko vpra{anje, ki ga postavlja, pa je, ali ni morda induktivni princip “pretihotapljen” prav v tej prvi premisi: v premisi, ki dolo~a, katere hipoteze oziroma teorije je razumno sprejeti. Ta premisa je po njegovem mnenju “epistemolo{ki ODPRTA ZNANOST 281 Andrej Pinter 3b Na primer, “Razumno je sprejeti (verjeti) najbolje podkrepljene hipoteze kot resni~ne” ni bila redundantna premisa v shemi argumenta, v katerem se je pojavila. Ampliativna pomeni v tem smislu zgolj to, da je neanaliti~na. Deduktivisti kot Popper in jaz sam menimo, da ne obstajajo veljavni ampliativni oziroma induktivni argumenti, obstajajo pa ampliativni epistemi~ni principi. In vsak, ki ni iracionalist (torej vsakdo), mora sprejeti vsaj enega od njih. (Musgrave 1993a: 523). induktivni princip”. (Obstajajo tudi induktivni principi v drugih teorijah o znanju, le da so ti po tradiciji metafizi~ni, ker so potrebni, da poka`ejo resni~nost ali verjetnost, pravi Musgrave (1993a: 522).) “Ampliativen” zna~aj tega principa se ka`e v tem, da pridemo z njegovo pomo~jo do “zaklju~kov, ki ne izhajajo iz drugih premis deduktivnega argumenta, v katerem se pojavi” (Musgrave 1993a: 523).3b Zakaj Popper meni, da je razumno verjeti dobro podkrepljenim hipotezam (ali bolj splo{no, hipotezam, ki so najbolje vzdr`ale kritike)? Prav gotovo zato, ker meni, da je podkrepitev dobro vodilo k resnici ali visoki verjetnosti. Indukcija je vendarle pretihotapljena, kajti sklicevati se je treba na metafizi~ni induktivni princip, da bi upravi~ili kriti~ni racionalizem. (Musgrave 1993a: 523) ^e podrobneje pogledamo idejo Musgravove kritike, nam kmalu postane jasno, da gre v bistvu za aplikacijo ideje, ki so jo obdelali Bacon, Whewell in J. S. Mill in ki jo lahko v skladu z njihovo terminologijo imenujemo izlo~ilna, eliminitivna indukcija. Mill, recimo, je tak{en postopek eksplicitno identificiral kot izlo~itev vseh alternativnih hipotez, ki naj bi pojasnile neko zaznano pravilnost, ne pa kot na{tevanje pozitivnih primerov za neko posplo{itev. Kaj si Popper misli o tej tako imenovani izlo~ilni indukciji, je napisal `e v svoji Logik der Forschung (1994a: 373): Edini cilj izlo~ilne indukcije, ki jo zagovarjajo omenjeni teoretiki Bacon, Whewell in Mill, je, da se teorijo, ki pre`ivi, podpre ali zagotovi, kar je le mogo~e ~vrsto. (...) V nasprotju s tem sam ne mislim, da lahko {tevilo konkuren~nih teorij sploh kdajkoli zmanj{amo, kajti to {tevilo vselej ostane neskon~no. Teoretik bi moral napraviti tako, da za~asno zadr`i najbolj neverjetne teorije, ki pre`ivijo; natan~neje re~eno so to tiste, ki jih je mogo~e najmo~neje preveriti. Te teorije “sprejmemo” za~asno – vendar zgolj v tem smislu, da jih izberemo za nadaljnjo ostro kriti~no presojo in najbolj ostre preizkuse, ki si jih lahko zamislimo. Na ta na~in je jasno, zakaj Musgravova kritika ni bistveno druga~na od šstandardnega ugovora’, le da Musgrave, kot sem `e nakazal zgoraj, preme{~a problem na raven ve~je abstrakcije; njegova kritika ni ve~ tako konkretna, kot je konkreten problem indukcije, temve~ splo{nej{a. Musgravov ugovor ne i{~e teoretskega protislovja, ampak metafizi~no; v zadnji instanci je namre~ tisto, kar Musgrave i{~e, upravi~itev kriti~nega racionalizma. Musgrave torej problema ne vidi samo v Popperjevi 282 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja re{itvi problema indukcije, ampak v Popperjevem kriti~nem racionalizmu. Zaradi tega je njegov pristop precej bolj kontroverzen kot pristop zagovornikov standardnega ugovora; v Popperjevi terminologiji re~eno, pomeni enega odlo~ilnih, vendar pa metafizi~nih testov. Musgravova izhodi{~na namera ni, kot pri drugih zagovornikih indukcije, pokazati logi~no nujnost induktivnih logi~nih sklepov v znanstvenem rezoniranju s pomo~jo logi~nih argumentov. Musgrave si prizadeva, da bi pokazal, kako se dolo~enemu obsegu zatekanja k indukciji ne more izogniti niti Popper. Glede tega je tudi izjemno neposreden: vztraja, da Popper ne more brez indukcije in da jo “pretihotapi” na klju~nem mestu svoje teorije. To zatekanje k indukciji (Musgrave ga {e vedno imenuje induktivni princip) pa ima zaradi premestitve dejanskega `ari{~a problemati~nosti sedaj povsem drugo funkcijo. Ne kritizira Popperjeve re{itve problema indukcije ({e ve~, Musgrave (1993b: 161–179) sprejema tudi Humovo in posledi~no tudi Popperjevo stali{~e o neveljavnosti induktivnih argumentov), nanjo se nana{a zgolj posredno; neposredno napada pravzaprav celoten Popperjev epistemolo{ki projekt in induktivni princip naj bi bil pri tem kronski dokaz, da je njegova epistemolo{ka odlo~itev za kriti~ni racionalizem odlo~ilno nekonsistentna. Toda izka`e se, da je tudi Musgravova kritika zgre{ena, in v nadaljevanju bom pojasnil, zakaj je njegova kritika hkrati nemo~na. Moja osnovna teza je, da Musgrave Popperja ni razumel. V nasprotnem primeru ne bi mogel formulirati ugovorov, kot jih je. Prva kontroverzna stvar, ki jo je Musgrave zagre{il, je njegovo prepri~anje, da je treba kriti~ni racionalizem upravi~iti. Upravi~iti ga je po njegovem mnenju mo`no tako, da s pomo~jo nekega zaklju~ka v postopku izlo~ilne indukcije preferenco za izbrano metafizi~no pozicijo – v na{em primeru kriti~ni racionalizem – postavimo kot veliko premiso. Problem je seveda v tem, kot poudarja Musgrave (1993b: 161–162), da pa sedaj tak{ne velike premise ni mogo~e upravi~iti, ne da bi se zapletli v Münchausnovo trilemo. Skratka, ta prva napaka, ki jo je napravil Musgrave, je v tem, da z o~itkom induktivnega principa v celotno sliko zopet “pretihotapi”, ~e uporabimo njegov izraz, problem upravi~evanja, ki ga je Popper `e re{il. Druga kontroverzna stvar pri Musgravu se pojavi, ko pravi, da je kriti~ni racionalizem nerazumski oziroma iracionalen, ~e ni na neki na~in potrjen oziroma upravi~en, po njegovem mnenju pa ga je mogo~e potrditi le z induktivnim principom. Skrita predpostavka, ki zopet demonstrira njegovo nerazumevanje, je njegovo povezovanje racionalnosti z upravi~enostjo oziroma z dokazanim. Popper je zelo u~inkovito pokazal, da racionalnosti ni mogo~e povezovati z upravi~enostjo teorij; racionalizem je utemeljen na posameznikovi intelektualni odgovornosti pri sprejemanju teorij. ODPRTA ZNANOST 283 Andrej Pinter Tretji, najbolj trd in zahteven Musgravov ugovor pa je predpostavka, v kateri pravi, da je kriti~ni racionalizem teorija, ki se ne more sama dokazati, in da jo je zato potrebno dokazati od zunaj. ^eprav Musgrave ne posve~a pozornosti ali se kakorkoli sklicuje na Gödla, je vendarle o~itno, da je ta njegov ugovor nadvse podoben znanemu Gödlovemu teoremu, da ne moremo podati dokaza, ki bi hkrati pokazal, da je nek sistem askiomov hkrati popoln in konsistenten. Medtem ko se je Gödlov teorem izkazal za izjemno pomembnega v filozofiji matematike in fizike in je tudi povzro~il velik preobrat v pojmovanju obeh, je v Popperjevi filozofiji znanosti Gödlov teorem v bistvu formalizacija `e znanega. Popper znanosti nikoli ni razumel kot zaprto niti se o njej ni nikoli izrazil kot o zaprtem sistemu aksiomov. Celo nasprotno: recimo v naslovu drugega dodatka k tretjemu delu Postscripta (Popper 1991a: 131–162) je jasno pojasnil, zakaj je zanj “znanost nepopolna”; in podobno tudi drugod (1994c: ix, 90; 1992: 130; 1994a itd.). Po Popperju namre~ “na{a znanost ni noben sistem neizpodbitnih stavkov niti sistem, ki v stalnem napredku te`i k stanju popolnosti” (Popper 1994a: 223). Kljub temu, da je Musgravov problem oster preizkus za Popperjevo re{itev problema indukcije, je vendarle jasno, da Musgrave Popperja ni razumel – ~eprav, naj omenim tudi to, na za~etku svojega ~lanka o Popperjevi re{itvi problema indukcije samoreflektivno omenja, da je “verjetno edini, ki dejansko razume Popperja, vklju~no s Popperjem samim” (Musgrave 1993a: 517). Popper bi temu verjetno pridal, da je Musgravov samospev psevdoznanstvena hipoteza, ker je ni mogo~e preveriti, {e ve~, ker je samopotrjujo~a! Toda to v bistvu ni pomembno, ~e obravnamo “objektivne posledice”, kot temu re~e Popper, same kritike. Na vsak na~in je ob zgornji analizi Popperjeve re{itve problema indukcije klju~en tale zaklju~ek: kritiki Popperjeve izklju~itve indukcije iz znanosti, ki v nasprotju z njim na tak ali druga~en na~in zagovarjajo pomembnost njene vloge, si niso edini glede tega, na kateri to~ki se induktivno sklepanje oziroma induktivni princip vrine v znanstveno raziskovanje. ^e za izhodi{~e vzamemo Popperjevo razdelitev znanosti na postavljanje domnev, na preverjanje domnev in na rast znanja, potem imamo na eni strani zagovornike ideje, da je mesto indukcije pred samo znanstveno metodo, torej v metafizi~nih predpostavkah, v induktivnih domnevah, v induktivnih hevristi~nih postopkih in tako dalje. Na drugi strani pa stojijo avtorji, ki menijo, da je vloga indukcije neizogibna na to~ki rasti znanstvenega znanja. Obstajajo seveda tudi tretji, ki menijo, da je 284 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja vloga indukcije v preverjanju hipotez, torej v tako imenovanem kontekstu upravi~evanja znanosti, toda z razsulom logi~nega pozitivizma njihova prizadevanja nimajo ve~ pravega pomena (mnogi – ki razprav v epistemologiji in filozofiji znanosti niti ne poznajo prav dobro – pa induktivno upravi~evanje domnev {e vedno z veseljem prakticirajo v kvantitativnem raziskovanju). Podro~je, ki se z omenjeno neenotnostjo razpre, je veliko preobse`no, da bi ga uspelo z lahkoto obvladati na en mah. V nadaljevanju se bom potrudil prikazati vsaj nekaj vidikov te problematike. Nadaljevanje razprave bom nastavil na logi~nem za~etku, to je na to~ki postavljanja domnev. To je zelo zanimivo ne le zaradi internih, ampak tudi nekaterih eksternih razlogov: najzanimivej{i se mi zdi morda ta, da znotraj literature o Popperjevem delu prav veliko podobnih tematizacij strahotno primanjkuje, tiste, ki pa so, pa se mi zaradi razlogov, ki jih bom navajal tudi sproti, zdijo neustrezne. Nadalje lahko re~em, da gre za problematiko, ki se lahko dobro vklju~i v sodobne razprave o kognitivnih procesih in o ~love{kem mi{ljenju nasploh, poleg tega pa je nekako v to podro~je prispel v zaklju~nih to~kah svojega intelektualnega razvoja tudi Popper sam; predvsem s svojim zanimanjem za biolo{ke probleme, in ne ve~ fizikalne kot v svojem prvem obdobju, ki se navezujejo na filozofijo in filozofijo znanosti. Toda najprej naj na zgo{~en na~in prika`em svoj pogled na Popperjevo razvijanje kriti~nega racionalizma. Kriti~ni racionalizem: Od problema indukcije do rasti znanstvenega znanja Zdi se mi, da mi je uspelo na kratko pregledati najpomembnej{e tipe o~itkov, ki so jih na Popperjevo re{itev problema indukcije naslavljali kritiki. Izkazalo se je, da njegova re{itev razmeroma dobro vzdr`i te kriti~ne argumente. V nadaljevanju bom raziskal {e vlogo in pomen logi~nega sklepanja, kot ga razume Popper, v znanstvenem raziskovanju. Upam, da bom lahko probleme, ki jih je re{il Popper, “potisnil” {e dlje in s tem odprl nova vpra{anja. Ponovno bom pri~el s problemom indukcije, s Popperjevo re{itvijo tega problema in z njegovo navezavo te re{itve na metodologijo kriti~nega racionalizma, ki jo je zagovarjal. Na ta na~in bom orisal problematiko, katere jedro je vpra{anje tako imenovane logike domnevanja. S tem bom nadaljeval Popperjevo razpravo o logiki (znanstvenega) raziskovanja na nekem drugem, po mojem mnenju premalo izpostavljenem mestu. Znano je, da so s Popperjevo re{itvijo problema indukcije povezane tudi druge njegove re{itve pomembnih epistemolo{kih problemov, da je tako reko~ temeljna to~ka kriti~nega ODPRTA ZNANOST 285 Andrej Pinter racionalizma. Da je tako, je seveda logi~no, kajti v svoji re{itvi je induktivno sklepanje zavrnil v celoti, in zato je preprosto moral podati pravo zamenjavo in po svojih lastnih kriterijih izpodbijanja tudi pojnajevalno mo~nej{o alternativo. Izhodi{~na to~ka, ki uvaja Popperjev kriti~ni racionalizem, je brez dvoma njegov logi~ni argument, s katerim pobije teorije, osnovane na induktivni logiki. Re{itev, ki jo je ponudil v zamenjavo za primarnost ~utnih zaznav, so pri~akovanja. Horizont pri~akovanj naj bi bil logi~no predhoden opazovanju. Izjemno precizno je tudi pokazal, zakaj pri~akovanje vselej formira prvi korak pred kakr{nimkoli izkustvom, {e posebej pred izkustvom ponavljanja. V tem smislu ne gre mimo vsaj ene od mnogih omemb, kjer ta svoj premik predstavlja; spodnja je iz njegovega klasi~nega dela Conjectures and Refutations (Popper 1989: 44–45). Tak{na vrsta ponavljanja, ki ga je predvidel Hume, ne more biti nikoli popolna; primeri, ki jih ima v mislih, ne morejo biti primeri popolne istosti; lahko so le primeri podobnosti. Potemtakem so to ponavljanja zgolj z neke to~ke gledanja. (Kar ima name u~inek ponavljanja, za pajka lahko nima istega u~inka.) Vendar pa to pomeni, da mora iz logi~nih razlogov vselej obstajati to~ka gledanja – tak{na, kot je sistem pri~akovanj, predvidevanj, predpostavk ali zanimanj – preden lahko obstaja kakr{nokoli ponavljanje; katerega to~ka gledanja posledi~no ne more biti zgolj rezultat ponavljanja. Popperjeva re{itev problema indukcije je o~itno zelo radikalna. Za bolj nazoren prikaz lahko vzamemo tudi kak{en primer, kjer so posledice Popperjeve teoretske re{itve dobro vidne. Vzemimo, na primer, klasi~no sklicno mesto induktivizma in psihologizma, teorem pogojnega refleksa. Popper pravi, da ~esa takega, kot je omenjeni refleks, ki naj bi ga odkril Pavlov, ni in da je vse skupaj zmoten znanstveni mit (Popper 1992: 77–78). Razlog je namre~ ta, da je nau~enosti vselej predhodno neko pri~akovanje. “Organizmi ne ~akajo pasivno na ponovitve nekega dogodka (ali dveh), da se vtisnejo ali vpi{ejo pravilnosti ali redne povezave v njihov spomin. Organizmi se aktivno trudijo vpisati domnevane pravilnosti (in s tem podobnosti) na svet.” (Popper in Eccles 1986: 137.) Brez dvoma je ta Popperjeva ideja izjemno pomembna; prisili nas, da razmislimo o stvari, ki se sicer zdi intuitivno pravilna. Pravo nasprotje glede tega je pozicija induktivistov, ki je do izpostavljenega problema povsem nekriti~na: “Klju~na vloga ponavljanja istega vzorca, da bi ga absorbirali oziroma se ga “nau~ili”, je nedvoumno jasna” (Gaifman 1985: 5; poudarek dodan); nedvoumna jasnost pa pomeni tudi konec razprave. Klju~na je morda prav povezava, ki obstaja med problemom indukcije in pa znanstveno metodologijo, ki jo predlaga Popper. V 286 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja enem izmed svojih 'pripisov’ k Logik der Forschung (Popper 1994a), ki sestavljajo obsežen opus o njegovi filozofiji znanosti, je o tem zapisal (1994a: 20): Pogosto lahko ponudimo razloge za to, da imamo nekatere teorije za boljše kot druge. Sestojijo iz poudarka, da je, in kako je, določena teorija doslej vzdržala kritiko bolje kot neka druga. Te razloge bom imenoval razlogi kritične presoje, da jih bomo ločili od pozitivnih razlogov, ki so ponujeni z namenom, da upravičijo teorijo, ali z drugimi besedami, da upravičijo naše zaupanje v njihovo resničnost. Induktivno sklepanje, ki ga je Popper zavrnil v svoji rešitvi problema indukcije, ne ponuja nobenih razlogov, da bi zaključke, ki jih je mogoče na ta način izpeljati, imeli za resnične. Ker torej induktivna metoda ne more pomagati znanosti v njenem iskanju resnice, je alternativa, ki jo Popper ponudi, deduktivna metodologija. Popper jo pogosto imenuje tudi metoda domnev in izpodbijanj (conjectures and refutations). V eni svojih razprav jo oriše takole (Popper 1994c: 97): Ko smo enkrat soočeni s problemom, nadaljujemo z dvema vrstama poskusov. O rešitvi našega problema skušamo domnevati ali jo uganiti. In poskušamo kritizirati naše nekako slabotne rešitve. Včasih lahko domneva oziroma ugibanje kar nekaj časa vzdrži našo kritiko in eksperimentalne poskuse. Toda praviloma ugotovimo, da je mogoče naše domneve zavrniti ali da ne rešijo problema ali da ga rešijo le delno. Ugotovimo tudi, da celo naše najboljše rešitve - tiste, ki se lahko upirajo najbolj ostrim kritikam najbriljantnejših in umnih glav - kmalu povzročijo nove težave, nove probleme. Tako lahko rečemo, da naše znanje raste, ko s pomočjo domnev in zavrnitev napredujemo od starih problemov k novim. To Popperjevo metodo lahko elegantno ponazorimo z grafično shemo, ki jo je večkrat predlagal. P.,—>TT—> EE —> R 1 2 PI' tu pomeni problem, iz katerega pričnemo. Lahko je praktičen ali teoretičen problem. 'TTpomeni poskusno teorijo, ki jo ponudimo, da bi rešili ta problem. EE'pomeni odstranjevanje napak, bodisi s pomočjo odločilnih testov ali kritične razprave. P2’ pomeni probleme, s katerimi končamo - problemi, ki nastanejo iz razprav ali preizkusov. (Popper 1994Č: 11) ODPRTA ZNANOST 287 Andrej Pinter Tako smo sedaj preko kritike indukcije prispeli do Popperjeve metodologije kriti~nega racionalizma, ki jo je razvijal prakti~no ves ~as. ^eprav imamo zgoraj precej{njo poenostavitev, kakor priznava tudi sam Popper, je s shemo vendarle mogo~e povsem uspe{no prikazati zaporedje logi~nih faz v metodologiji kriti~nega racionalizma. Brez dvoma je Popperjeva metodologija ena najbolj liberalnih, ~e ne celo kar na vrhu vseh, ki lahko tudi pretendirajo za to mesto. To mu priznavajo tudi njegovi ostri kritiki in sodobniki (Einstein, Gombrich, Hayek, Gellner, Lakatos itd.). Iz znanosti in tudi vsakodnevnega rezoniranja je Popper odstranil vsakr{no avtoriteto. Edina avtoriteta, ki jo je voljan podati, je avtoriteta ~lovekovega kriti~nega uma in sposobnosti njegove presoje med obstoje~imi domnevami. Popper v tem smislu zaupa ~lovekovemu umu, da bo znal poiskati pot do resnice in resni~nega znanja. V svojem delu se je Popper osredoto~il predvsem na na~ine kriti{kega odstranjevanja napak v obstoje~ih teorijah – in te na~ine tudi ve~krat zgledno demonstriral. Pokazal pa je tudi, kako iz problemati~ne realnosti izlu{~iti prave probleme in kako na osnovi kriti~nih argumentov izbirati med tekmujo~imi teorijami. Problem domnevanja: Od logike k antropologiji in nazaj Glede na to, da je Popper razumel postavljanje domnev za izhodi{~ni korak znanstvenega raziskovanja, pa je treba vendarle poudariti, da se je izjemno malo ukvarjal s samim procesom postavljanja domnev. Ta indiferentnost je {e posebej zna~ilna v njegovem prvem ustvarjalnem obdobju – to je v ~asu, preden se je obrnil k evolucionisti~ni epistemologiji –, dokler ga je privla~ila zgolj metodologija znanosti kot logika odkrivanja napak oziroma kot logika pribli`evanja resnici. Za proces domnevanja je v tem svojem prvem obdobju postavil precej skopo teorijo, prav veliko pozornosti pa temu druga~e ni posve~al. Moje mnenje je glede tega nekoliko druga~no kot Popperjevo: prepri~an sem, da je za tem procesom skrit zanimiv in dragocen problem: poimenujmo ga kar problem domnevanja. Razlogi, zakaj Popper temu problemu ni pripisoval prevelike pomembnosti, so bili vseskozi dobro razvidni. Osnovni razlog za to je bil v tem, da je imel Popper problem domnevanja za psiholo{ki problem; in – kot je dobro znano – Popper je dosledno zavra~al vse, kar je di{alo po psihologizaciji znanstvene metode (Notturno 1985; Tall 1996). Poglejmo naprimer, kako je formuliral odnos do šproblema domnevanja’ v svoji prvi knjigi, Logik der Forschung (1994b: 6). 288 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Zgoraj sem opisal delo znanstvenikov, ki sestoji iz predlaganja in preverjanja hipotez. Zdi se mi, da prvi del tega postopka, zami{ljanje teorij, ne zahteva logi~ne analize niti ji ni podrejen. Vpra{anje, kako ~lovek najde nekaj novega – naj bo to glasbena tema, dramatski zaplet ali znanstvena teorija – je lahko zelo zanimivo za empiri~no psihologijo; ne pa tudi za logi~no analizo znanstvenega znanja. Slednja se ne zanima za vpra{anja dejstev (Kant: šquid facti’), ampak zgolj za vpra{anja veljavnosti (šquid juris’) – to pomeni za vpra{anja te vrste: Ali in kako je mogo~e stavek upravi~iti? Ali je preverljiv? Ali je logi~no odvisen od drugih stavkov ali jim nasprotuje? Itd. Napravili bomo torej ostro razliko med procesom zami{ljanja neke nove ideje in metodami in rezultati njenega preverjanja. V svojem drugem zgodnej{em delu, The Poverty of Historicism (Popper 1991b: 134–135), je o na~inu, kako pridemo do hipotez – torej o procesu domnevanja –, zopet pisal precej podobno: Toda, kaj pa glede metode, s pomo~jo katere dobimo svoje teorije oziroma hipoteze? (...) Lahko re~emo, da je z vidika znanosti nepomembno, ali smo svoje teorije dobili tako, da smo sko~ili k negotovim zaklju~kom, ali zgolj tako, da smo se spotaknili obnje (to pomeni z šintuicijo’), ali pa s kak{nim induktivnim postopkom. Vpra{anje šKako si prvi~ na{el svojo teorijo?’ se nana{a na povsem zasebno zadevo, za razliko od vpra{anja šKako si testiral svojo teorijo?’, ki je edino znanstveno relevantno. V teh primerih ni te`ko opaziti Popperjeve mo~ne averzije do kakr{nekoli, sploh pa do morebitne logi~ne analize procesov postavljanja domnev. Zdi se mi, da Popper tega ne bi zavra~al tako ostro, ~e ne bi zmotno izena~eval procesov domnevanja s podobnimi koncepcijami empiricistov, pozitivistov, duhemovcev itd. Zna~ilno je namre~, da so vsi ti mo~no formalizirali na~ine sprejemljivega (razumnega oziroma racionalnega) pridobivanja izhodi{~nih šinformacij’, hipotez, domnev itd. Popperjeva metodologija je bila seveda radikalno druga~na, in zato je preprosto moral poudariti to svojo razli~nost tudi na tej to~ki; ~etudi na ra~un tega, da se je na neki na~in “odrekel” kontekstu postavljanja hipotez. V eni svojih prvih objav, v poro~ilu s filozofskega kongresa v Pragi leta 1934, ki ga je v uradni publikaciji dunajskega kroga, Erkenntnis, {e isto leto objavil pod naslovom On the so-called šLogic of Induction’ and the šProbability of Hypotheses’, je Popper (1994a: 257) zapisal: ODPRTA ZNANOST 289 Andrej Pinter 4 Ni nepomembno, da se je tudi Popperjevo razlikovanje iz Logik der Forschung v bistvu pojavilo pred Reichenbachom. 5 Nekaj podrobnej{ih analiz problematike razmejevanja ali nerazmejevanja “konteksta odkritja” in na drugi strani “konteksta upravi~evanja” – pojmov, ki jih je uvedel logi~ni pozitivizem – je mogo~e najti v delih (Echeverra 1995; Novakovi} 1984; Mali 1989: 50–68; Mali 1987; Pol{ek 1992 itd.). ^e skupaj z Reichenbachom napravimo razliko med špostopkom odkritja’ in špostopkom upravi~evanja’ neke hipoteze, potem moramo re~i, da prvo – postopek odkrivanja hipotez – ne more biti racionalno rekonstruirano. Toda analiza postopkov upravi~evanja nas po mojem mnenju ne vodi v ni~ takega, kar bi lahko pripadalo principu indukcije, kajti teorija indukcije je odve~na. Nima nobene vloge v logiki znanosti. Tu je jasno, da je proces odkrivanja hipotez v nekem smislu š`rtvovan’, da se kritika indukcije kar se da mo~no poudari. Toda z nekoliko bolj natan~no analizo lahko jasno poka`emo, da je na ta ra~un odrekanje problemu domnevanja nepotrebno, ~e seveda predpostavka, iz katere izhajamo, torej da gre za sistemati~no nasprotovanje logi~nemu pozitivizmu, dr`i. Treba je namre~ poudariti, da je Popper neprevidno izena~eval proces postavljanja hipotez iz dveh tradicij: proces domnevanja, ki ga je na osnovi naklju~nega, neprizadetega in neobremenjenega opazovanja konstruirala tradicija induktivizma, je ena~il s procesom domnevanja, ki je izhodi{~na to~ka njegovega lastnega kriti~nega racionalizma. (Ali pa se vsaj ni trudil poudariti vsebinske razlike.) Jasno je seveda, da nobena teorija ali filozofija znanosti ne more brez osnovnega koraka – to je postavljanja poskusnih re{itev za probleme oziroma hipotez. Postavljanje hipotez je bilo v tradiciji logi~nega pozitivizma povezano z induktivno logiko, osnovano na ~utnih zaznavah. Popper je pokazal na logi~no napako te tradicije, ki je bila skrita v tem, da je upo{tevala zaznave kot logi~no predhodne teorijam; toda od tod dalje je Popper šgrajenje hipotez’ povsem nepotrebno razumel za nepomembno. Moj o~itek, zakaj nepotrebno oziroma celo nepravilno, je, kot re~eno, v tem, da s tak{nim odrekanjem zavrnemo vsako mo`nost, da bi lahko poleg druga~ne metodolo{ke vloge pokazali {e kak{no drugo vsebinsko neenakost med obema. Ob Popperjevi averziji do analiziranja postavljanja hipotez ni mogo~e napraviti jasne razlike med tistim procesom domnevanja, ki ga zahteva metodologija kriti~nega racionalizma na eni strani, in pa med procesom domnevanja, ki ga predvidevajo epistemolo{ki normativi ostalih doktrin na drugi strani. Zaradi tega bom na tem mestu posredoval s terminolo{ko intervencijo, katere namen je, da jasno poudari to razliko. Od izdaje znanega Reichenbachovega dela Experience and Prediction, torej od leta 19384 dalje je v filozofiji znanosti in tudi drugje precej trdno uveljavljeno razlikovanje med kontekstom odkritja in kontekstom upravi~evanja5. Reichenbach je s svojim razlikovanjem lo~il med procesom “sporo~anja miselnih procesov drugim ljudem” in pa “procesom subjektivnega izvajanja” teh 290 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja procesov. Za znanost, je rekel Reichenbach, so pomembni zgolj procesi sporo~anja oziroma procesi iz “konteksta upravi~evanja”. Hevristika, to je domena pridobivanja neupravi~enih oziroma nedokazanih hipotez oziroma teorij, je torej po tem kriteriju izlo~ena iz znanstvene metodologije ocenjevanja in vrednotenja teorij. Mnogi avtorji so dolgo sprejemali to razliko; {e pomembnej{e pa se mi zdijo analize Laudana, Novakovi}a in drugih, ki so posku{ali pokazati, da je mogo~e tak{na ali podobna razlikovanja zaslediti `e pri drugih avtorjih: Husserlu, Fregeju, Cohenu, Whewellu, celo pri Kantu, Aristotelu in Evklidu. Toda ~e sledimo tej izvorno pozitivisti~ni terminologiji tudi pri analiziranju Popperjeve epistemologije, imamo vse mo`nosti za napa~no razumevanje dejanske razlike, ki jo je v primerjavi z danes splo{no sprejeto Reichenbachovo lo~itvijo vpeljal Popper. Poglejmo to na prakti~nem primeru. Ena od pogostej{ih interpretacij Popperjevega dela, ki prav na tej to~ki zagre{i omenjeno napako, izhaja iz problematizacije znanstvenega odkritja. Skupina avtorjev (Gutting 1980; Savary 1995; Simon 1983; Zahar 1983; Wartofsky 1980 itd.), ki je v zadnjem ~asu to vpra{anje postavila na agendo, je zelo kriti~na do Popperjeve zavrnitve procesov postavljanja domnev, ~e{ da so ti nepomembni; v tem smislu i{~e tudi alternativne re{itve tega vpra{anja – toda o njih nekoliko kasneje. Kar je pomembno v tem kontekstu, pa je predvsem to, da omenjeni avtorji delijo prepri~anje, da se “Popper v svoji Logic of Scientific Discovery odre~e obstoju predmeta, ki ga napoveduje njegova {tudija” (Simon 1973: 471) in da v njegovi teoriji logika odkritja ne obstaja. Neodvisno od te mno`ice tujih avtorjev je ob koncu osemdesetih na podobno nejasnost v Popperjevem odnosu do procesa postavljanja hipotez opozoril tudi Franc Mali (1987; 1989). Mali ugotavlja, da je Popper “vsaj zaslutil, da se znotraj t. i. konteksta odkritja skriva kaj ve~ kot goli intuitizem (Bergsonovega tipa, kot sam pravi)”, ko je “izpopolnjeni angle{ki izdaji svojega šLogik der Forschung’ spremenil naslov v šLogic of Scientific Discovery’”. @e v samem naslovu torej Popper “namesto o logiki raziskovanja govori (...) o logiki znanstvenega odkritja.” (Mali 1989: 54.) Po moji oceni so vse te interpretacije napa~ne, ~eprav je seveda ~isto vsaka posamezna, ki se loti tega pravzaprav hermenevti~nega problema, visoko spekulativna. Znano je, da je pojasnjevanje avtorjevih namer in ciljev notori~no problemati~no. Ob~utek pa imam vseeno, da zmota teh teorij izvira iz predpostavke, ki je Popper v svojem delu ni dovolj jasno zvrnil. Gre, kot re~eno, za predpostavko, da je kontekst odkritja, kot so ga koncipirali logi~ni pozitivisti, identi~en ustreznemu kontekstu v Popperjevi teoriji znanosti (kot `e vemo iz Popperjevih pojasnil zgoraj, se tudi v njegovi metodologiji v tem kontekstu postavljajo ODPRTA ZNANOST 291 Andrej Pinter domneve). Popper torej misli na kontekst, kjer ne gre za znanstvena ali kakršnakoli druga odkritja. Po mojem mnenju je Popper razumel “znanstveno odkritje” (ki stoji v naslovu njegove angleške izdaje Logik der Forschung) kot celoten proces, ki hkrati vključuje domnevanje in preverjanje. Iz Popperjeve metodologije namreč izhaja, da je edino odkritje, do katerega lahko pridemo ob spoznavanju realnosti, odkritje o tem, kako in kje smo napravili napako oziroma kje smo se zmotili. Edino, kar sploh lahko vemo, je to, kako malo v bistvu vemo. Znanstveno odkritje je zato odkritje naše zmote; odkrivanje tega pa traja vse do tedaj, ko iz domnev izpeljemo neke posledice in jih soočimo z realnostjo. Videli smo (Popper 1994: 7), da je Popper eksplicitno začrtal razliko med dvema kontekstoma že v Logik der Forschung, toda tudi kasneje ni glede tega nič manj jasen. Recimo, v svojem znanem Objective Knowledge o tem piše. Kot mnogi drugi filozofi sem tudi sam velik poudarek namenjal razlikovanju med dvema problemoma znanja: njegovi genezi oziroma zgodovini na eni strani in problemom resnice, veljavnosti in 'upravičevanja’ na drugi. (Popper 1973: 67) Čeprav se zdi, da je razdelitev tako pri Popperju kot denimo pri Reichenbachu vsebinsko identična, sta dve razliki ključni: pri Popperju ni nikjer nikakršnega upravičevanja, kajti z logičnimi argumenti je pokazal, da upravičevanje, kot je razumljeno v klasični epistemologiji, ni mogoče; tudi odkritje je pri Popperju postavljeno drugače kot v klasični epistemologiji, kajti za Popperja je odkritje negativno in ne pozitivno-, je le odkritje napake. Predvsem pa je pomembno, da je postavljanje hipotez, kakor to razume Popper, vselej teoretsko obloženo in ne izhaja iz kopičenja opazovanj. Skladno s tem predlagam, da za Popperjevo metodologijo uporabljamo kontekst domnevanja in kontekst izpodbijanja. Če se ponovno spomnimo njegove grafične sheme Pl —> TT —> EE —> P„. ----------------------------------- Z' vidimo, da tisti del znanstvenega raziskovanja, ki sem ga zaradi boljše ločljivosti postavil v okvir, sestavlja problemsko situacijo, v kateri se odvija domnevanje. Uokvirjena in odebeljena puščica kaže torej tisto, čemur pravim kontekst domnevanja; preostali del Popperjeve sheme pa je njegova deduktivna znanstvena metodologija — kontekst izpodbijanja. V središču pozornosti Popperjeve deduktivistične teorije znanosti je vsekozi predvsem kontekst izpodbijanja oziroma znanstveno preverjanje ovrgljivih in preverljivih teorij in vseskozi 292 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja je jasno razvidno ostro zavra~anje konteksta domnevanja kot metodolo{ko nepomembnega. Toda v svojih kasnej{ih delih – kar je zelo zanimivo – je Popper nekoliko ubla`il svoje radikalno nezanimanje za procese oblikovanja hipotez. Kljub temu, da je dosledno dokazoval metodolo{ko nepomembnost konteksta domnevanja, je vendarle pri~el postopoma razvijati najprej razmeroma povr{no, kasneje pa vse bolj podrobno teorijo o postavljanju domnev. Te pa ni vklju~il v svoj metodolo{ki projekt kriti~nega racionalizma, ampak jo je upo{teval pri posplo{itvi oziroma raz{iritvi deduktivne epistemologije. Zdi se mi, da je s tem tudi sam dobro poudaril epistemolo{ko dragocenost konteksta odkritja, in predlagam, da to dogajanje nekoliko bolj podrobno spremljamo skozi omembe v nekaterih pomembnej{ih Popperjevih delih. V enem svojih znanih predavanj – nastalo je {e vedno v njegovem prvem ustvarjalnem obdobju (1953) –, ki ga je objavil kot prvo poglavje znane knjige Conjectures and Refutations (1989), je o tem problemu povedal tole: Vodili so me torej ~isto logi~ni pomisleki, ko sem zamenjal psiholo{ko teorijo indukcije z naslednjim stali{~em. Ne da bi strastno ~akali na ponovitve, da vtisnejo ali vpi{ejo pravilnosti na nas, se ljudje aktivno trudimo vpisati pravilnosti na svet. Posku{amo odkriti podobnosti v njem in jih interpretirati v okviru zakonov, ki jih iznajdemo. Ne da bi ~akali na premise, ska~emo do zaklju~kov. Te lahko opustimo kasneje, ~e opazovanja poka`ejo, da smo bili v zmoti. (Popper 1989: 46; poudarek dodan.) Zamenjava, omenjena na za~etku, se nana{a na Humov problem indukcije in na Popperjevo re{itev tega problema. Pri teoriji, ki jo ponuja, gre torej za alternativo obstoje~im teorijam o postavljanju hipotez; in v grobem, brez pomembnej{ega okrnjenja, je mogo~e re~i, da je to pribli`no vse, kar je Popper ob koncu svojega prvega ustvarjalnega obdobja dognal o tem procesu. Pomembno je opomniti, da v tem delu Popperjevega opusa {e ni jasno, kak{na natan~no je zveza med procesom domnevanja in induktivno logiko. Zato {e ni povsem gotovo, ali Popper res “pre`ene indukcijo v metodo hevristike” (Ule 1984: 133; Ule 1994: 178); tak{no stali{~e do induktivne logike, ki pa ga Popper v svojem zgodnjem obdobju prav nikjer ne eksplicira, bi namre~ bilo {e precej zmerno glede na Popperjeve ostre obsodbe, da ni ni~esar takega kot indukcija, kar je zelo pogosto trdil v tem ~asu (glej Popper 1994; 1957a,b; 1991; 1989). Nekateri problemi, povezani s kontekstom domnevanja, so se v Popperjevo pisanje v velikem slogu vrnili po njegovem obratu v evolucionisti~no epistemologijo. Toda Popper jih ne povezuje s ODPRTA ZNANOST 293 Andrej Pinter svojo “logiko znanstvenega odkritja” – v tem smislu ni spremenil svojega odnosa do konteksta domnevanja, ki ga dosledno razume za metodolo{ko nepomembnega. Njegovo zanimanje za problem domnevanja je povezano z raz{iritvijo in posplo{itvijo tako imenovane teorije znanja oziroma “logike odkritja”, metode poskusov in napak. Ta raz{iritev in posplo{itev je neposredna posledica njegovega obrata v evolucionizem, v katerem je Popperjeva osrednja zna~ilnost preverjanje domneve, ali njegovi metodolo{ki in logi~ni teoremi zdr`ijo tudi na splo{nej{i ravni, torej v ob~em. In prav zato o njegovem zanimanju za procese postavljanja domnev niti ne moremo govoriti kot o zanimanju za kontekst domnevanja, ker Popperjeva teoretizacija v osnovi ni usmerjena na znanstveno raziskovanje. Vendarle pa je jasno, da poglobljena teorija domnevanja, ki jo je razvil v tem ~asu, v ni~emer ne nasprotuje teoriji znanosti, ki jo je razvijal `e od Logik der Forschung (1994a) dalje. Zato lahko s “principom prenosljivosti” (Popper 1973: 67) mirno sklepamo, da teorija domnevanja, ki jo Popper razvije po obratu v evolucionizem, velja, tudi za kontekst domnevanja v znanstvenem raziskovanju. Popper v svojem razvpitem predavanju Epistemology Without a Knowing Subject iz leta 1967, recimo, ki je hkrati tudi eden od klimaksov njegove knjige Objective Knowledge (1973), zapi{e: O hevristiki in metodologiji in celo o psihologiji raziskovanja se lahko ve~ nau~imo s {tudijem teorij in argumentov, ki jih ponujamo zanje ali proti njim, kot pa s kakr{nimkoli neposrednim behavioristi~nim ali psiholo{kim ali sociolo{kim pristopom (1973: 114; poudarki dodani). Ta, povr{nemu o~esu komaj opazna sprememba vendarle zgovorno napoveduje {iritev njegove deduktivisti~ne metode domnevanja in izpodbijanja – delno jo izpelje, kot bom pokazal v nadaljevanju, {e v istem predavanju. Iz prve roke lahko zato odgovore na vpra{anja, ki se s tem odpirajo, najdemo v delih, ki so nastala po njegovem obratu v evolucionisti~no epistemologijo. V Popperjevem najbolj izrazito antropolo{ko usmerjenem delu od vseh, v knjigi The Self and Its Brain, ki sta jo napisala skupaj z nobelovcem Johnom Ecclesom (1986), najdemo razmeroma dobro izdelano teorijo, ki se nana{a na procese domnevanja. Popper je v tem delu razvil – prvi~ sploh – teorijo o procesih postavljanja domnev, v kateri je zelo dosledno in po pri~akovanjih izhajal iz problema. Popper pravi, da ~lovek naleti na problem, ko realnost ovr`e njegovo domnevo, njegovo pri~akovanje. ^lovekova dispozicija za postavljanje domnevnih re{itev mu je vrojena, in tako neprestano zadeva ob probleme, ko posku{a razumeti svet okoli sebe. Zato postavlja drzne domneve in i{~e odlo~ilne teste. Do 294 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja tod je {e vse v skladu s teorijo domnevanja kot logiko znanstvenega odkritja iz Logik der Forschung (1994b) in kasneje. Toda Popper napravi velik vsebinski preskok, ko postavi domnevo, da tak{en proces poteka na treh razli~nih ravneh, ki v celoti zaobjemajo ~loveka. Raz{iritev oziroma domnevo, da njegova metoda dr`i tudi vob~e, je izpeljal s pomo~jo “principa prenosljivosti” (Popper 1973: 67). Ta teorija, ki ji Popper pravi tudi “hevristi~ni princip” (Popper 1973: 6, 24, 67–68 fn. 30), “hevristi~na ideja” in kasneje “teorija homologije” (Popper 1995: 31), omogo~a prenos neke zakonitosti med razli~nimi ravnmi. V tem primeru zagotavlja, da logika (znanstvenega) odkritja velja tudi na vedenjski in pa geneti~ni ravni, ~e velja na logi~ni (Popper 1973: 67). Gre torej za osnovo evolucionisti~ne epistemologije (Popper 1995). Skladno s svojim obratom v evolucionizem imenuje sedaj vrsto teh procesov, izmed katerih je domnevanje najbolj prefinjena oblika, prilagoditvene, adaptivne mehanizme (Popper 1994c: 1– 32, Popper 1994b, Popper in Eccles 1986 itd.). O tem pravi tudi takole: “Isti mehanizem je v uporabi na ni`jih ravneh in zatem na vi{jih ravneh `iv~nega sistema, in kon~no, na znanstveni oziroma na logi~ni ravni. (...) Gre za aplikacijo hevristi~ne ideje, da se bo zgodila ista stvar na vseh ravneh organizma, ~e se zgodi na logi~ni ravni.” (Popper in Eccles 1986: 431–432) Tako Popper predlaga tudi radikalen, a preverljiv predlog, da bi dobra nevrofiziolo{ka “domneva, dobra delovna hipoteza, bila, da vsi integrativni procesi oziroma vsi procesi dekodiranja (v mo`ganih) potekajo po kriti{ki metodi oziroma po metodi poskusov in napak. To pomeni, da vsak od njih (nevronov) pride, tako reko~, s svojo hipotezo in preizkusi, ali deluje.” (Popper in Eccles 1986: 433; opombe dodane) Kljub temu, da je Popper v svojem pogovoru s kolegom Ecclesom, od koder je zgornja navedba, zelo neposreden in temeljit, je vendarle treba re~i, da je to tezo o izena~enju zna~aja procesov iz konteksta domnevanja na razli~ne nivoje razvil hkrati z obratom v evolucionizem, torej `e v {estdesetih: prvi~ pa se je verjetno pojavila v njegovem `e omenjenem predavanju, Epistemology Without a Knowing Subject (1973: 145): Poskusne re{itve, ki jih imajo `ivali in rastline vklju~ene v svojo anatomijo, in njihovo vedenje so biolo{ke analogije teorij; in vice versa: teorije so skladne (kot so tudi mnogi eksosomatski izdelki, kot naprimer panji, {e posebej pa eksosomatska orodja, kot naprimer pajkove mre`e) endosomatskim organom in na~inom njihovega delovanja. Enako kot teorije so organi in njihove funkcije poskusne prilagoditve na svet, v katerem `ivimo. ODPRTA ZNANOST 295 Andrej Pinter Posledice te – navidez preproste, vendar pa nadvse drzne – Popperjeve domneve so preprosto osupljive. Povezava med teorijo treh svetov in teorijo evolucije postane jasna. Nenadoma postane razumljiva tudi pomembnost, ki je pripisana svetu 3 oziroma jeziku. Vidi se namre~, v ~em je razlika med organizmi, katerih `ivljenje poteka tudi skozi svet 3, in tistimi, kjer ni tako. Pove`ite to {e s Popperjevim zgodnjim predlogom o obsegu in zdi se, da dobimo tudi poskusno re{itev problema antropogeneze, ki se ga je sicer resno lotil v svojih zadnjih delih (Popper 1995). Ogromno odprtih vpra{anj torej, ki v literaturi {e niso dobile pozornosti, ki jo zaslu`ijo. Toda tu ni pravo mesto, da zaidemo z za~rtane poti. Poleg podobnosti med tremi ravnmi, ki jih je izpostavil v svoji {iritvi, Popper v tem obdobju svojega ustvarjanja pogosto poudarja tudi razlike med njimi. V predavanju o racionalnosti znanstvenih revolucij, denimo, pi{e tole (1994c: 5–7): Mutacije na genetski ravni niso le naklju~ne, ampak popolnoma šslepe’ na dva na~ina. Prvi~, na noben na~in niso ciljno usmerjene. Drugi~, pre`ivetje mutacije ne more vplivati na nadaljnje mutacije. Na ravni vedenja so poskusi prav tako bolj ali manj naklju~ni. Toda niso ve~ popolnoma slepi na omenjena na~ina. Prvi~, so ciljno usmerjeni in drugi~, `ivali se lahko nau~ijo iz rezultatov svojih poskusov: nau~ijo se lahko izogibati tistim tipom vedenja, ki je vodilo v zmoto. Na ravni znanstvenih odkritij nastopita dva nova vidika. Najpomembnej{i je, da lahko znanstvene teorije oblikujemo z jezikom in da jih lahko celo objavimo. Tako postanejo objekti izven nas samih: objekti, ki so dostopni raziskovanju. Sedaj so dostopne tudi kritiki. Tako se lahko znebimo slabo prilagojenih teorij, preden nas sprejetje teh teorij napravi neprilagojene za `ivljenje. S tem ko kritiziramo na{e teorije, jih lahko pustimo, da umrejo namesto nas. To je seveda nadvse pomembno. Drugi vidik je tudi povezan z jezikom. Ena od novosti ~love{kega jezika je, da spodbuja pripovedovanje pravljic in s tem ustvarjalno domi{ljijo. Znanstveno odkritje je podobno pojasnjevalnemu pripovedovanju zgodb, ustvarjanju mitov in poeti~ni imaginaciji. Zelo zanimivo se mi zdi tudi, da se je problemu domnevanja Popper podrobneje posve~al v svojih zgodnjih letih, ko se je {e ukvarjal s splo{nimi problemi psihologije (Popper 1928; Notturno 1985; Corvi 1997; Wettersten 1992), {e posebej pa s psihologijo znanstvenega odkritja in mi{ljenja (Popper 1992: 76). O tem Popper takrat ni veliko pisal in prav zato je, zdi se mi, toliko bolj 296 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja pomembna temeljita predstavitev njegovih zgodnjih pogledov o tej problematiki, ki jo je ob{irneje objavil v svoji šintelektualni biografiji’ (Popper 1992). Popperjevo zanimanje za procese, povezane s postavljanjem domnev, najdemo predvsem v drugi teoretski digresiji njegove biografije, Unended Quest (poglavje 10), kjer se je posvetil obravnavi kriti~nega mi{ljenja. Prva njegova ugotovitev v zvezi s tem je, da metoda u~enja s pomo~jo “poskusov in napak” nikakor ne more biti povsem naklju~na. Poskusi morajo biti, kot pravi, “slepi za re{itev problema”, toda “niso vselej slepi za potrebe problemov”; “problem pogosto dolo~a obseg, iz katerega izberemo poskuse” (Popper 1992: 47; poudarek dodan). Seveda je tudi sam izbor obsega “neki poskus (neka nezavedna domneva), in kriti~no mi{ljenje lahko sestoji ne le iz zavra~anja dolo~enega poskusa ali domneve, ampak tudi iz zavra~anja neke, lahko bi se reklo, globlje domneve – predpostavke o obsegu švseh mo`nih poskusov’” (Popper 1992: 47; poudarek dodan). In ustvarjalno mi{ljenje oziroma kriti~na imaginacija je za Popperja pobeg iz okvirov obi~ajnega, vsakdanjega obsega poskusov. @e v tem ~asu je torej pri Popperju zaznati nekoliko kompleksnej{o teorijo o procesu domnevanja. Brez dvoma je takrat – Popper pi{e, da je prav s to “psiholo{ko teorijo, ki sem jo obdelal poskusno in v nerodni terminologiji med 1921 in 1926” (Popper 1992: 52), ugotovil pomanjkljivosti sodobnih teorij u~enja – oblikoval tudi ve~ drugih pogledov na izpostavljeno problematiko, kajti v omenjenem Unended Quest (1992) poro~a, da je do svojega poltretjega desetletja jedro {tudija in raziskovanja namenil “psihologiji odkritja” in “psihologiji mi{ljenja”. Pod vplivom Heinricha Gomperza, kot sam poro~a, je kasneje izoblikoval kriti~ne pomisleke o psihologizmu v raziskovanju raziskovanja in to podro~je opustil. Ni~ od tega ni, kot pravi sam, objavil, tako da lahko na tej podlagi za zgornji odlomek, ki ga je kljub temu predstavil, sklepamo, da ga ocenjuje za skladnega s svojimi kasnej{imi epistemolo{kimi teorijami. Toda Popper svoje teorije o obsegu mo`nih poskusov kot domnevi nikoli kasneje ni omenil; ne v svojih spominih in tudi ne na drugih mestih6. V nadaljevanju bom poskusil pokazati, da gre vendarle za zelo ploden teoretski nastavek. 6 Zanimivo dejstvo je, da koncepta obsega, ki ga je tako u~inkovito uvedel, sploh ni uvrstil v pojmovno kazalo niti ene svoje knjige. ^e sedaj pogledamo na razvoj Popperjevih teoretizacij problema domnevanja v celoti, je treba pri~eti z ugotovitvijo, da se je njegov pogled na to vpra{anje s~asoma poglabljal in razvijal; nove in bolj drzne teorije so nadomestile nekatere preprostej{e re{itve in v kon~ni fazi lahko sklenem, da je proces postavljanja domnev v njegovih poznih delih obravnavan s precej ve~jim ODPRTA ZNANOST 297 Andrej Pinter 7 Znano je, da je Popper pogosto ponavljal in da so to kasneje priznavali tudi pozitivisti, da bi ga tudi najmanj{a koncesija pozitivizmu kompromitirala kot kritika logi~no pozitivisti~nih teorij. Carnap recimo je v tem smislu tudi eksplicitno zapisal, da Popper preve~ poudarja razlike med pozitivizmom in njegovim deduktivizmom, Hempel pa je celo sprejel nekatere Popperjeve teoretizacije itd. Toda Popper je vztrajal pri sistemati~ni kritiki pozitivizma. poudarkom kot prej. S tem dobimo nekaj odgovorov tudi za kontekst domnevanja v znanstvenem raziskovanju. Kontekst domnevanja (I.): Razpiranje neopazne (ali neopa`ene) kompleksnosti Naj takoj poudarim, da ne zavra~am Popperjevega razlikovanja med procesom postavljanja hipotez na eni in procesom preverjanja teh hipotez na drugi strani (kot recimo bolj ali manj posku{ajo Fayerabend (1975), Toulmin (1972) in drugi, kot so Polanyi, Koch, Hanson itd.). Moj osnovni ugovor Popperjevemu nezanimanju za kontekst domnevanja je v tem, da proces postavljanja teh hipotez ni tako nepomemben, kot ga je prikazal Popper. Celo ve~, problem domnevanja je dragoceno vpra{anje, ki nam omogo~a vpogled v celo vrsto spoznanj. K temu se bom v nadaljevanju {e vrnil. V tem poglavju bi predvsem rad nekoliko podrobneje pokomentiral svoje kriti~ne pomisleke ob Popperjevem kontekstu domnevanja. Prvi, pravzaprav temeljni ugovor sem `e nakazal v uvodu in ga nekoliko uvedel tudi v tretjem poglavju: problem domnevanja je nedvomno bolj pomemben, kot ga prikazuje Popper. Strinjam se z njim – naj poudarim `e na za~etku, da ne bo kak{ne pomote –, da je v deduktivisti~ni metodologiji znanosti, kakor jo je do potankosti obdelal v svojih delih, vse razen produktov konteksta domnevanja z vidika metodologije oziroma z vidika znanstvenega raziskovanja nepomembno. Toda pri tem ni prav, da se na ra~un metodolo{ke poante zanemari epistemolo{ka pomembnost problema domnevanja, zato zanemarjanje konteksta domnevanja ni smiselno; in kot sem pokazal v tretjem poglavju, tudi ni potrebno. ^e ocenjujem s stali{~a svoje domnevne pojasnitve izvora te Popperjeve averzije, ki sem jo nakazal tam, je treba tudi re~i, da je cena za poudarjanje te “strate{ke poante” previsoka7. Ali, natan~neje re~eno, ~e je Popperjeva indiferentnost do konteksta domnevanja v znanstvenem raziskovanju resni~no posledica dejstva, da ne `eli stopiti nasproti koncepcijam logi~nega pozitivizma in nekaterim idejam duhemovskih teoretikov, da ne bi dopu{~al kakr{nekoli mo`nosti konsenza z njihovimi stali{~i, je cena za to strate{ko odlo~itev prevelika. V procesu domnevanja se namre~ odvija kompleksna, ve~razse`na in raznolika, vsekakor pa nadvse pomembna interakcija svetov 1, 2 in 3. Postavljanje domnev je celo vi{ek ~lovekove intelektualne ustvarjalnosti. Po drugi strani pa je proces domnevanja tudi neposredna posledica na{ega, kot temu pravi Popper, “iracionalnega zaupanja v raziskovanje”; toda domnevanje je prav tisti postopek, kjer se zaupanje v tovrsten na~in prilagajanja svetu, v katerem `ivimo, pri~ne racionalizirati; dobivati pri~enja obliko 298 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja in vsebino, ki jo je mogo~e kriti~no in racionalno preverjati. (V lu~i pojmovne intervencije, ki sem jo predstavil zgoraj, je jasno, da je strate{ka averzija vsaj deloma tudi nepotrebna. Po vpeljavi razli~ne terminologije je namre~ jasno, da se Popperjev kontekst domnevanja (in kontekst izpodbijanja) razlikuje od pozitivisti~nega konteksta odkritja (in konteksta upravi~evanja). Drugi ugovor, ki ga imam k Popperjevemu opisu procesov domnevanja, je kritika njegove psihologizacije tega procesa. Bistvo mojega pomisleka je v tem, da proces postavljanja domnev prav gotovo ne more biti samo psiholo{ki, kot pravi Popper. ^e bi bilo tako, bi bilo postavljanje domnev tako anarhi~no in tako neurejeno, da bi zaradi tega postavljanje domnev ne bilo koristno ne za rast znanja, kot jo pojmuje, ne za re{evanje problemov. Za oba postavljena cilja znanosti, in ~lovekovega raziskovanja sploh, je namre~ potrebno, da obstaja neka logi~na povezava in ne le kakr{nakoli povezava med danim problemom in postavljeno re{itvijo. ^e namre~ nepozorno dopustimo predpostavko – ki je v bistvu neprevidno omejena pri zgodnjem Popperju8 –, da je zna~aj zveze med problemom in na{o drzno re{itvijo psiholo{ki in da niti ni pomemben, potem nikoli ne bi mogli zares razumeti pomembnosti re{evanja problemov. Resno je torej treba tudi pri analizi konteksta domnevanja upo{tevati Popperjevo tezo, da je postavljanje domnev ciljno usmerjeno na re{evanje problemov. Za to pa, kot bom prikazal s primeri, upo{tevanje preproste logi~ne povezave sploh ne zadostuje. Vzemimo naprimer poljubno hipotezo, ki jo je v neki situaciji – recimo ob opazovanju labodov – oblikoval opazovalec. Hipoteza, ki jo je sprejel, je znan sklep “Vse stole so prebarvali”. Kot vemo dosedaj, lahko o tej hipotezi postavimo dvoje pomembnih vpra{anj: Ali je resni~na? in Kako se je pojavila? Vpra{anja prvega tipa, ki opredeljujejo kontekst izpodbijanja, je Popper izvrstno re{il s svojo metodologijo kriti~nega racionalizma. Z drugim vpra{anjem je opredeljen kontekst domnevanja, ki pa ga Popper ni imel za pomembnega. To vpra{anje lahko zopet raz~lenim na dve podvpra{anji. Kako je znanstvenik sprejel neko hipotezo? in pa Zakaj se je zanjo odlo~il? Razlogi, kako je bila neka hipoteza sprejeta, o~itno zahtevajo psiholo{ki odgovor, toda odgovor, ki je potreben na drugo vpra{anje, mora vendarle biti nekoliko druga~en. Moj predlog je, da jih obravnavamo kot situacijska vpra{anja. Vlogo kak{nih vpra{anj je Popper pojasnil v svoji metodologiji dru`benih ved (glej Popper 1957b; 1991b; 1973: pogl. 4; 1994c: pogl. 8). Zdi pa se, da se je Popper precej dobro zavedal dejstva, da je za procesom domnevanja lahko skrita neke vrste “logika” (glej Popper 1994: 6; 1973: 114; 1992: 48 itd.). V kratkem komentarju, recimo, iz knjige Unended Quest (Popper 1992) lahko preberemo, da je ob vpra{anju o ustvarjalnih miselnih procesih 8 Ob prehodu v evolucionisti~no epistemologijo je Popper vendarle odkril in nekoliko podrobneje obdelal – ~eprav po mojem mnenju {e vedno z rezervo – epistemolo{ko pomembnost problema domnevanja. ODPRTA ZNANOST 299 Andrej Pinter jasno razmejil psiholo{ko od logi~nega. “Po mojem mnenju je ve~ina raziskav o psihologiji ustvarjalnega mi{ljenja precej jalovih – ali pa so bolj logi~ne kot psiholo{ke. Kajti kriti~no misel, oziroma odstranjevanje napak, je mogo~e bolje opisati logi~no kot psiholo{ko.” (1992: 48) Navedeni komentar je Popper v spominih postavil v oklepaj! ^eprav nikjer ni ozna~eno, kaj to pomeni, vendarle lahko ugibamo, da je s tem `elel na neki na~in pod~rtati nepomembnost opombe za nadaljevanje razprave o ustvarjalnem mi{ljenju. Toda podobno razliko med psiholo{kim in logi~nim je Popper napravil tudi v svoji znani analizi Humovega problema indukcije – ki v nekaterih epistemolo{kih koncepcijah prav tako zadeva vpra{anje postavljanja hipotez. In za samo re{itev problema, ki jo je Popper tako uspe{no pojasnil, se je izkazalo za klju~no prav to, da je predvidel dve ravni problema. Naj predstavim {e tretji pomislek, ki ga imam ob Popperjevem razumevanju konteksta domnevanja. Ne morem se strinjati s Popperjevo teorijo, da pridemo do drznih hipotez vedno nadvse hitro, nepremi{ljeno in ne da bi pri tem po~akali, da odkrijemo premise. Nisem prepri~an, da bi bilo tako niti v vsakdanjem `ivljenju, niti v situacijah prakti~nega odlo~anja, {e najmanj pa na podro~ju znanosti. Po Popperju je znanstvenik v neprestanem dialogu s svojimi drznimi domnevami in hipotezami, ki jih stalno kritizira, preverja in izpostavlja najostrej{im protiargumentom. [ele ko najde zadovoljivo re{itev, jo objavi in ponudi v kritiko drugim. Strinjam se – da ne bo pomote – da je kritiziranje drznih poskusnih re{itev pravi na~in znanstvenega dela. Vendar pa ne verjamem, da lahko na tak{no razko{je vselej ra~unamo; tudi v znanosti. Predstavljajte si situacijo, ki zahteva hitro odlo~anje. Policaj mora zelo hitro postaviti domnevo, katerega od prisotnih naj aretira, ~e ve, da je med njimi vsaj en zlo~inec,– preden mu vsi uidejo. Politik, recimo, mora zelo hitro sprejeti pravo hipotezo v procesu odlo~anja. Tudi pri znanstvenikih je podobno; predstavljajte si udele`enca kongresa, ki mu zastavijo odlo~ilno, kriti~no vpra{anje o njegovi teoriji, na katero {e ni nikdar pomislil. Vsi ti se morajo odlo~iti izjemno hitro in pogosto nimajo veliko ~asa, da bi si privo{~ili zasebne miselne eksperimente, ostre “odlo~ilne” teste in kriti~ne protiargumente za svoje odlo~itve, preden svoje poskusne re{itve ponudijo javnosti. Vseeno ni vedno tako, da bi v odgovorih, ki jih ponudijo, zaznali drzne, ostre in nepri~akovane re{itve. Pogosteje so odgovori pri~akovani, vsakdanji, dolgo~asni; in {e pogosteje se tovrstno odlo~anje ali sprejemanje domnev povezuje z racionalnostjo. Po mojem mnenju ni~ od tega predvsem ne smemo imeti za racionalno; in po mojem mnenju tudi ne moremo spregledati, da se to – tudi v znanosti – vendarle dogaja, da raziskovalci 300 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja vendarle sprejemajo hipoteze, ki ne zado{~ajo rigoroznim kriterijem deduktivisti~ne znanosti. Mislim torej, da ima Popperjeva teorija znanosti resne te`ave, ~e se soo~i s prakti~no situacijo v znanstvenem raziskovanju; na `alost znanosti, seveda. V nadaljevanju bom to te`avo obravnaval kot problem odprte znanosti. Kontekst domnevanja (II.): Nekaj domnev in pogoji njihove sprejemljivosti Popper je, kot je dobro znano, ostro zavrnil mo`nost povezovanja racionalnosti z na~inom, kako pridemo do re{itev nekega problema. Njegova definicija racionalnosti je povezana z metodo kriti~nega spodbijanja hipoteti~nih re{itev, odkrivanja njihovih nepredvidenih posledic in iskanja pogojev njihove omejenosti. Racionalnost je po Popperju produkt konteksta izpodbijanja. Racionalnost je torej pri Popperju posledica kriti~nih argumentov in odgovornega sprejemanja poskusnih teorij. Zato mora biti jasno, da v nadaljevanju – ko bo govor o procesih domnevanja – ne bom imel v mislih znanstvene racionalnosti. Vra~am se torej na podro~je, na katero je Popper pogosto moral stopiti ob kritikah drugih teoretskih koncepcij; zgleden primer tak{nega kriti{kega sestopa je morda prav njegova analiza Humovega problema indukcije, kjer je preprosto moral vstopiti v horizont sveta 2, na polje psiholo{kega, ~e je hotel zavrniti znano iracionalisti~no koncesijo navadnosti oziroma obi~ajnosti. Vsaj delno se torej ob problemu domnevanja vra~amo na podro~je psiholo{kega9. Na ta na~in `elim nadaljevati razpravo o logiki znanstvenega odkritja pri njenem za~etku, ampak v tem smislu se ne strinjam s tem, kar pravi Wettersten (1992: 202), da je Popper za{el s svojo logiko znanstvenega raziskovanja v te`ave, ko je to podro~je zavrnil kot nepomembno. Po mojem mnenju je Popper pravilno zavrnil kontekst domnevanja kot metodolo{ko nepomemben, in zato ne govorim o nedoslednosti njegove teorije znanstvenega raziskovanja. Upam pa, da bom opozoril na nekaj epistemolo{kih spoznanj, ki jih lahko pridobimo z analizo konteksta domnevanja. Osnovni problem vidim predvsem v tem, da Popper ob tem, ko je odpravil kontekst domnevanja kot metodolo{ko nepomemben in ko ga je ozna~il za psiholo{kega, ni obravnaval njegove epistemolo{ke pomembnosti – in tudi v tem primeru bi bil {e vedno karseda dale~ od psihologizma. Ker se je sistemati~no vzdr`eval teoretizacij konteksta domnevanja, je moral na ta ra~un pla~ati previsoko epistemolo{ko ceno. Epistemolo{ka dragocenost procesov domnevanja se je kasneje izkazala na ve~ mestih: recimo ob njegovem obratu v 9 V tem smislu se mi ne zdi upravi~en Malijev (1991) komentar, v katerem pravi, da Popperju v svoji kritiki indukcije ni povsem uspelo izstopiti iz obmo~ja psiholo{kega predmeta svoje logi~ne kritike. Mali mu o~ita, da “ni dokazal teze, da bi se morala iz ~isto logi~nih razlogov predpostavljati prioriteta horizonta pri~akovanja pred izkustvom ponavljanja” (Mali 1993: 156–157) – toda glej poglavje I v tej razpravi. ODPRTA ZNANOST 301 Andrej Pinter 10 Seznanjenost s to~ko gledanja je posebno vpra{anje, ki se ga Popper dotakne le redko, ~eprav gre za to~ko, kjer je verjetno potrebna tudi nekoliko podrobnej{a razprava. Ve~ o tem zato v nadaljevanju. evolucionizem, za primer pa lahko vzamemo kar njegovo posplo{itev logike znanstvenega odkritja na ob~o teorijo znanja (theory of knowledge), ki smo jo v obrisih `e spoznali zgoraj. Najpomembnej{e, kar je s tem v zvezi Popper storil napak, ko je kontekst domnevanja ozna~il kot psiholo{kega, je bilo to, da je povsem zameglil razliko med sferama psiholo{kega in nepsiholo{kega (lahko re~emo tudi logi~nega ali situacijskega) v tem kontekstu; v “to~ki gledanja”, kot to imenuje na nekem drugem mestu. Popper je nepravilno zaznamoval procese domnevanja. Pri analiziranju njegove filozofije znanosti ima ~lovek ob~utek, da konteksta domnevanja ne opredeljuje le metodolo{ka nepomembnost, temve~ da je za Popperja tudi ob~e nepomemben. Toda ~lovekov um omogo~a – in to je tu klju~no –, da pri postavljanju hipotez izstopamo iz problemskih situacij. Klju~na razlika med metodo poskusov in napak ter metodo domnevanja in izpodbijanja je ta, da se v slednji objektivizira znanje. Teorije postanejo ~lovekovi “eksosomatski” izdelki. Namesto da bi nas ob neustreznih re{itvah za probleme, na katere naletimo, ~akale enake `ivljenjsko pomembne posledice kot `ivali ali rastline, lahko namesto nas umirajo na{e domneve oziroma na{e teorije. V tem je klju~na razlika, iz katere pa je treba izlu{~iti tudi dragocena epistemolo{ka spoznanja. Tega seveda ne moremo, ~e kontekst odkritja zanemarimo. Jasno je predvsem nekaj: ~e ne bi vsaj pribli`no imeli predstave o tem, kaj `elimo dose~i s svojimi hipotezami, ne bi pri{li prav nikamor. Evolucija znanstvenega znanja bi bila natan~no enaka “slepim” poskusom, denimo evoluciji vrst, ki so posledica biolo{kih zakonitosti. Popper sam je opozarjal na to razliko (1994c: 7; 1973 itd.) in osnovno vodilo, ki je zanj v tem smislu to, da `elimo dose~i resni~ne teorije in da ho~emo razumeti svet okoli sebe. Poudarjal je torej notranji impulz za postavljanje domnev (1994c: 6). Ali recimo to nekoliko druga~e, ~lovekovo postavljanje domnev je ciljno usmerjeno. Toda ni mogo~e pri~akovati, da se bo katerikoli od navedenih ciljev zagotovo uresni~il sam od sebe. Na{e domnevanje zato preprosto mora imeti dolo~eno stopnjo usmerjenosti: Popper je celo zapisal, da ima “na ravni sveta 3 oblikovanje teorij zna~aj na~rtovanega tavanja v neznano” (Popper in Eccles 1986: 133; poudarek dodan). Kar je na~rtovano, pa niso re{itve za probleme, ki jih oblikujemo z domnevanjem. Poskusne re{itve imajo namre~ vselej svoje lastne posledice, ki jih ne moremo predvideti. Zato re{itve niso ne na~rtovane ne racionalne, so le usmerjene k nekemu cilju. In v tem smislu ne gre spregledati, da je znana tudi izhodi{~na to~ka, “to~ka gledanja”10. Znan je problem in znana je lahko tudi (v znanstvenem procesu ta pogoj celo mora biti zado{~en) 302 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja predhodna teorija, iz katere je ob soo~enju z realnostjo ta problem nastal. ^lovek lahko zato na~rtuje le to, da si bo prizadeval dokopati do resni~ne pojasnitve problema in do njegove pravilne re{itve. Na~rtovan je proces, ne pa njegov produkt. Shema rasti znanja torej v osnovi predpostavlja logi~no odvisnost teoretskih re{itev od problemov. Zato ni dovolj, ~e re~emo, da so re{itve problemov odvisne zgolj od intuicije (Borstner 1996: 177). Popper, kot re~eno, to vpra{anje subsumira pod oznako psiholo{kega, kjer pa se logi~na povezava in njena epistemolo{ka pomembnost razblinita. V nadaljevanju bom zato pojasnil, zakaj predlagam, da lahko s sklicevanjem na problem re{imo nekatere objektivne te`ave, ki nastopijo v kontekstu domnevanja, ~e `elimo odpraviti psiholo{ko zaznamovanost ter povr{no in nepravilno izena~itev metodolo{ke nepomembnosti z ob~o nepomembnostjo. Na situacijsko vpra{anje o problemu domnevanja – zakaj smo postavili dolo~eno hipotezo –, je mogo~e odgovoriti samo s sklicevanjem na omenjeno to~ko gledanja, v kateri smo re{evali problem, in na problemsko situacijo. Nastanek hipoteze je torej vendarle mogo~e pojasniti z upo{tevanjem razvidnih dejavnikov, ki vplivajo na procese v kontekstu domnevanja. Zato ni pravilno, ~e razumemo vse znotraj konteksta domnevanja za psiholo{ko dimenzijo. Po drugi strani je seveda jasno, da bi se lotili nere{ljivo velikega zalogaja, ~e bi sku{ali pojasniti nastanek domneve z notranjimi razlogi, dostopnimi le posamezniku. To je jasno `e na prvi pogled, kajti do teh dejavnikov ne moremo priti. Popolna rekonstrukcija zato ni mogo~a in dokon~nega odgovora, ki bi upo{teval kognitivne, psiholo{ke in intuitivne dejavnike, ne moremo dobiti. To te`avo je Popper predvidel `e dale~ nazaj, v svoji Logik der Forschung (1994b: 6–7); pa tudi Einstein, Liebig, in ka`e, da tudi Carnap, ki jih tam navaja Popper, so o~itno imeli podobna stali{~a. O nasprotnem pa so prepri~ani omenjeni “prijatelji odkritja” (prim. Savary 1997). Popper je v navedenem delu `eljo po “racionalni rekonstrukciji” domnevanja zavrnil z vpra{anjem, kaj natan~no sploh `elimo rekonstruirati. In s tem se razkrije vsa nemo~ poskusov racionalne rekonstrukcije v kontekstu domnevanja; {e ostreje je to razkril kasneje, na nekem drugem mestu, in sicer s preprosto formulacijo, v kateri je opozarjal, da bi njegove ideje o ustvarjalnem oziroma kriti~nem mi{ljenju “le te`ko zadovoljile tiste, ki i{~ejo psiholo{ko teorijo ustvarjalnega mi{ljenja, znanstvenega odkritja {e posebej. Kajti to, kar i{~ejo, je teorija uspe{nega mi{ljenja.” (1992: 47.) ^esa tak{nega pa, tako Popper, preprosto ne more biti. Neka logi~na povezava med postavljeno domnevo vseeno mora obstajati, sicer bi lahko domneve postavljali vsepovprek in na ta na~in ne bi slu`ile prav ni~emur. Toda dejstvo, da obstaja ODPRTA ZNANOST 303 Andrej Pinter 11 Primera izvorno nista bila uvedena za problem konteksta domnevanja; da nosita tudi globlje epistemolo{ke pomisleke, vseeno pa jih je povsem smiselno uporabiti za ponazoritve problemov iz tega konteksta. 12 Obstajata dva primera, ki ju je Gettier predstavil kot svojevrstno kritiko pojmovanja znanja kot upravi~enega resni~nega prepri~anja. ^eprav sta po vsebini razli~na (glej navedeno literaturo zgoraj), je za razmerje, ki ga `elim izpostaviti, dovolj predstaviti le enega. med problemom in hipoteti~no re{itvijo dolo~ena logi~na povezava, {e ni informacija o tem, zakaj je bila konkretna hipoteza predlagana kot re{itev problema. Ohlapno priznanje logi~ne vezi ni dovolj, kajti na ta na~in o~itno ne uidemo anarhi~nosti v kontekstu domnevanja. Vzemimo, recimo, znana in pravzaprav zabavno bizarna primera, ki karikirata zaplete v nesmiselnost in absurdnost, ki se lahko pojavijo, ~e pri rekonstruiranju domnevanja upo{tevamo zgolj pogoj ohlapne logi~ne povezanosti med hipotezami in problemi. Tovrstnih logi~nih primerov je v literaturi precej, za poanto, ki jo ho~em poudariti, pa je dovolj, ~e vzamemo recimo dva, ki sta dosegla {e posebno odmevnost – Gettierov in Gaifmanov primer11. Ugledni izraelski matematik Haim Gaifman (1985) je v odmevnem spominskem zborniku ob jubileju Dunaj~ana Carla Hempla prikazal zanimivo, polemi~no in ironizirano karikaturo izpostavljene povezave med problemom in njegovo poskusno re{itvijo. Poskusil bom zgo{~eno povzeti: Gaifman (1985: 9–10) zahteva, da predpostavimo obstoj tako imenovane “mentalne sile”, ki v povezavi z mo~nim magnetskim poljem povzro~a spremembe v gravitacijskem polju. Razlog, da za teorijo o mentalni sili nimamo dovolj potrjujo~e evidence, je v tem, da obstoje~a mentalna sila ni dovolj mo~na. Mentalna sila je torej po trenutnih izra~unih enaka ni~. Toda ta teorija je nadvse preverljiva, kajti, pravi Gaifman, predvideva, da bi se stvari v zvezi z gravitacijo postavile povsem druga~e, ~e bi v pravilen dodekaeder znotraj mo~nega magnetskega polja namestili dvanajst meditirajo~ih budisti~nih menihov. Rezultati te raziskave bi bili strahotno pomembni, dr`avno raziskovalno fundacijo pa bi stala – vklju~no s stro{ki za najem najve~jega elektromagneta na svetu, zdravstvenega zavarovanja in potovanj – le nekaj sto tiso~ dolarjev. ^e bi preizkus izpodbil na{o teorijo, bi jo kot po{teni empiristi zavrnili, pravi Gaifman. Ampak “jutri bi oblikovali {e eno, popolnoma druga~no, osupljivo hipotezo” (Gaifman 1985: 10). Oglejmo si {e drugo ponazoritev. V zadnjem ~asu se je kot razmeroma pomemben uveljavil tudi tako imenovan Gettierov primer oziroma Gettierov paradoks12 (Leikam 1996, Scruton 1996: 321–322, Steup 1996: 14–17, Ule 1996: 39–42 itd.). Takole gre. Gettier (1963) najprej predstavi dva kandidata za novo slu`bo, gospoda Smitha in gospoda Jonesa. Drugih prosilcev ni. Medtem ko ~akata, Jones v medsebojnem pogovoru ugotovi, da je Smith bolje usposobljen za delo in da bo gotovo on, Smith, dobil slu`bo. Gospoda se pogovarjata tudi o kovancih in Smith se vmes prepri~a, ali jih ima v `epu dvanajst, kajti to je njegovo sre~no {tevilo. Ko Jones to vidi, napravi logi~en sklep, da bo slu`bo gotovo dobil tisti, ki ima v `epu dvanajst kovancev. Na njegovo presene~enje pa ugotovi, da bodo vzeli v slu`bo prav njega in ne Smitha. [e vedno evfori~en se`e v `ep in nenadoma ugotovi, da 304 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja ima tudi sam v njem dvanajst kovancev. Torej, si misli, je le bilo res, da bo slu`bo dobil tisti, ki ima v `epu dvanajst kovancev. Paradoks je, da je Jonesova teza o kovancih pravilna, vendar pa “ni vedel, da bo dobil slu`bo” (Leikam 1996: 138, op. 2). Oba primera vsebujeta eno temeljno podobnost in eno bistveno razliko. Osnovna podobnost med obema je, da so sporne hipoteze postavljene tako, da naj bi potrdile oziroma upravi~ile resni~nost neke predpostavljene premise. (Ker ju torej ni~ ne obvezuje, je mo`na opomba: “jutri bi oblikovali {e eno, popolnoma druga~no, osupljivo hipotezo” (Gaifman 1985: 10).) Razlika pa zadeva prav kontekst domnevanja: Gaifman je postavil svojo hipotezo ob predpostavki, da bo neki rezultat empiri~nega preizkusa priskrbel problem13. Jones je postavil hipotezo, da bi odpravil problem upravi~enosti svojega sklepa14. Poleg tega se v nobenem od primerov domnevanje ne nana{a na predhodne poskusne re{itve problemov, kar bi sicer te`ko ozna~ili kot podobnost; morda le kot podobno pomanjkljivost. Vsakega od primerov lahko zato kot nesmiselnega odpravimo na vsaj eni od obeh to~k. Tu se torej vidi praznost povezovanja racionalnosti s postavljanjem domnev. O~itno je torej, da se kljub pomembnosti logi~ne povezave med problemom in njegovo re{itvijo ne moremo zanesti zgolj nanjo. Potrebno je {e “nekaj ve~” oziroma neka mo~nej{a povezava med problemom in njegovo re{itvijo; in ta nekaj ve~, kot re~eno zgoraj, ne more biti psiholo{kega zna~aja. Ta nekaj ve~ pa mora biti po drugi strani tudi nekaj zna~ilno ~love{kega; ameba recimo ne bi mogla poskusiti re{evati nekega problema s hipotezo, ki vklju~uje budisti~ne menihe (zmotila bi se lahko le enkrat). Le ~lovek si lahko privo{~i tak{no razko{je. Naj pa takoj pojasnim, da tega “nekaj ve~” nikakor ne `elim iskati v smeri, kot so poskusili mnogi drugi “prijatelji odkritja” (Savary 1995). Avtorji, ki so se ukvarjali s kreativnim mi{ljenjem v znanosti, torej s postavljanjem domnev in iskanjem idej, so se ve~inoma ukvarjali s posledicami radikaliziranja te logi~ne povezave. Raziskovali so mo`nosti preslikave formalne logike v kontekst domnevanja, torej na hevristiko. Kot je zapisal Wartofsky (1980: 8), z logiko bi na ta na~in dobili postopke za postavljanje domnev, ki nas bodo vodili tudi k razumevanju “strategij oziroma pravil, ki so jih ustvarjalni procesi v znanosti vklju~evali”. Toda tega ne `elim re~i, ker bi to pomenilo, da i{~emo teorije uspe{nega domnevanja, ki pa jih, seveda, ni. Poudariti pa je treba, da morajo biti hipoteti~ne re{itve problema domnevanja na neki na~in – ~e uporabim Popperjevo terminologijo – re{itve, ki ustrezajo (epistemi~ni) situacijski logiki, ki ustrezajo konkretni problemski situaciji. S tem pa niti najmanj ne odrekam drznosti, ustvarjalnosti ali presenetljivosti pri postavljanju domnev. Edina stvar, ki – zdi se – zado{~a vsem postavljenim pogojem, je izhodi{~ni problem. To je tudi tista 13 Gaifman (1985) v svojem primeru ni to~no pojasnil, kak{en problem re{uje; tako kot ve~ina simpatizerjev logi~nega pozitivizma je zmotno povezal domnevanje z opazovanjem. Najprej je zamejil obseg mo`nih re{itev, s tem ko se je izrekel za vpra{anje gravitacije, in potem je predpostavil, da ga bo poljubna situacija pripeljala do odlo~ilnih ugotovitev na zamejenem podro~ju. [ele nazadnje je lahko predlagal svoj neverjeten poskus. 14 Gettierov Jones je prav tako postavil domnevo brez problema. Njegov sklep je potekal tako: ugotovil sem (eksisten~ni stavek), da je Smith bolje usposobljen. (Deduktivno) zaklju~im, da bo on dobil slu`bo. Ka`e tudi, da ima v `epu 12 sre~nih kovancev. Ali lahko potrdim oziroma upravi~im svoj zaklju~ek: Lahko: ~e bo za slu`bo izbran tisti, ki ima 12 kovancev v `epu. ODPRTA ZNANOST 305 Andrej Pinter točka, ki edina v Popperjevi shemi znanstvenega raziskovanja določa situacijski okvir postavljanju domnev: Pl —» TT —» EE —» P. L Iz zgornjih primerov postavljanja hipotez (Gaifman 1985 in Gettier 1963) je treba v tem smislu izluščiti pomembno posledico človekove sposobnosti, da se pri postavljanju domnev lahko izvzame iz svojih problemskih situacij. S tem, ko jih objektivizira, lahko v ogenj mirno pošilja svoje hipotetične rešitve namesto sebe. Celo več: možnost se ima oddaljiti od izvornih problemskih situacij, in sicer tako, da rešitve zameša s problemskimi situacijami, in možnost ima tudi, da te svoje rešitve označi za racionalne (kot recimo logični pozitivisti). Zato se zdijo hipoteze, ki predvidevajo meditirajoče menihe, srečne predmete, rdeče puloverje itd., v naši (v zahodnoevropski) tradiciji bizarni in iracionalni poskusi razlaganja danih problemov prav zaradi svoje drznosti; kdor bi jih predlagal v kakšnem drugačnem kontekstu, kot da z njimi pokaže na nekatere paradoksalne situacije v znanstvenem raziskovanju, bi bil verjetno obravnavan kot psevdoznanstvenik. Toda problem ni v nenavadnih in neobičajnih elementih, ki sestavljajo hipoteze. Ali kot je to lepo povedal Toulmin v sklepnem poglavju svoje znane knjige (1972: 478): V znanosti kakor tudi v etiki (kot smo trdili) zgodovinska in kulturna drugačnost naših konceptov povzroča neobvladljive probleme, vse dokler obravnavamo 'racionalnost’ kot lastnost določenega sistema propozicij oziroma konceptov, ne pa v smislu postopkov, s pomočjo katerih ljudje menjajo en niz konceptov in prepričanj z drugim. Zamenjajte Toulminovo besedo koncept s teorijo, in z dobljeno izjavo se ne bi mogel močneje strinjati, kot se. Ni namreč odveč poudariti, da hipoteze, ki vključujejo meditirajoče menihe, srečne predmete, rdeče puloverje in podobne v znanosti neobičajne elemente, niso neracionalne zaradi teh elementov samih, temveč zaradi načina, kako so bile v zgornjih primerih vključene v znanstveni proces. Nesprejemljivo je predvsem to, da so bile te hipoteze sprejete, ne da bi z njimi poskusili rešiti kakšen problem. Na ta način je mogoče tovrstne hipoteze celo obsoditi kot neznanstvene, ker je v bistvu odvisno le od naključja, ali rezultati, ki bi jih dale hipoteze, sploh kaj povedo o problemu samem. Hipoteze Gaifmana in Gettierovega Smitha upajo, da se bodo spotaknile ob probleme, niti blizu pa ne morejo biti njihovim poskusnim rešitvam. Ob tem se lahko vprašamo, ali bi bilo težko priznati 306 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja sprejemljivost eksperimenta z dvanajstimi meditirajo~imi menihi, ~e bi {lo za empiri~ni test, ki bi nastal kot re{itev problema in bi bil predviden za veljavno deduktivno vrednotenje postavljene hipoteze (ne pa za induktivno kot pri Gaifmanu). Verjetno si teorije, ki bi kot posledico vklju~evala tak{en mejni primer, ne bi bilo te`ko zamisliti. Te`ava je seveda, da klju~ni element ni to, ali si tak{no teorijo lahko zamislimo ali ne; odgovor bi bil spet, se mi zdi, odvisen od tega, ali tak{na teorija re{uje konkreten primer ali ne. ^eprav bi bilo zanimivo vedeti, kaj je tisti nekaj ve~, ki dolo~a razmerje med problemi in domnevami, ki jih postavimo, da bi jih re{ili, se lahko verjetno strinjamo, da nam tak{en odgovor ne bi kaj prida koristil pri pojasnjevanju procesov v kontekstu domnevanja. Preden predstavim svojo poskusno re{itev, s katero bom poglobil in, upam, izbolj{al Popperjevo koncepcijo domnevanja, naj za trenutek zopet osve`im izhodi{~no problemsko situacijo. Poznamo `e za~etno vpra{anje: kako postavljamo svoje domneve. Popperjev odgovor nanj je bil, da tega ne moremo zvedeti, pa ~etudi bi to vedeli, to ne bi bilo pomembno za logiko znanstvenega raziskovanja, kajti dejavniki postavljanja hipotez so izklju~no psiholo{ki, medtem ko je znanstvena dejavnost logi~na. Moj ugovor je bil, da Popper nepravilno odpravlja problem postavljanja domnev kot izklju~no psiholo{kega. V nasprotju s tem sem ugotovil, da je treba upo{tevati neko logi~no povezavo med problemom in poskusno re{itvijo, ki jo v dani situaciji ponudimo. Po tej povezavi se je mogo~e vpra{ati, zakaj je bila neka hipoteza postavljena. Toda tudi to ni dovolj, da bi se izognili anarhizmu v kontekstu domnevanja. Kot smo videli v dveh znanih primerih, lahko ~lovek postavlja tudi povsem absurdne hipoteze, ~eprav je njihova logi~na povezanost s problemskimi situacijami o~itna. Potrebno je zato odkriti {e neki prese`ek ~iste logi~ne povezave med problemom in njegovo re{itvijo, ki zagotavlja smiselno pojasnitev procesov znotraj konteksta domnevanja. Strogo vzeto, ima moj pomislek, da je popolna zavrnitev konteksta odkritja kot psiholo{kega nepravilna, `e renomiran precedens. Ugovor, ki je v grobem podoben mojemu o~itku o nepotrebnem zanemarjanju konteksta domnevanja v teoriji znanosti, je namre~ izpostavil `e Thomas Kuhn. Njegova ideja je bila, da pravzaprav ni logike odkritja, da obstaja le psihologija raziskovanja (1970a). Takole pi{e ob koncu svojega nesebi~nega predavanja o rasti znanstvenega znanja (Kuhn 1970a: 22): Ko zavrne špsihologijo znanja’, postane eksplicitna skrb sir Karla le to, da zavrne metodolo{ko relevantnost ODPRTA ZNANOST 307 Andrej Pinter posameznikovega vira inspiracije ali posameznikovega ob~utka za gotovost. S tem se {e lahko strinjam. Toda obstaja precej dolg korak od zavrnitve psiholo{kih idiosinkrazij posameznika do zavrnitve skupnih elementov, ki jih ustvarita vzgoja in izpopolnjevanje v psiholo{kem oblikovanju kvalificiranega ~lanstva v znanstveni skupini. Enega ne gre zavrniti hkrati z drugim. No, Kuhnova te`ava je, da ne vidi, kako prazna je njegova alternativna re{itev. Popperju po eni strani o~ita, da ni upo{teval psiholo{kih dejavnikov v kontekstu domnevanja, sam pa po drugi strani ne ponudi nikakr{ne korektne zamenjave. Njegovo iracionalisti~no sklicevanje na stanovske kolege, katerim `eli biti vsak znanstvenik domnevno v{e~en, sploh ni nikakr{en dejavnik pri postavljanju domnev. Ker vemo, da Kuhn pristaja na postavko, da je cilj raziskovanja re{evanje problemov (Kuhn 1970a: 21), lahko re~emo, da je paradigmatska znanstvena skupina v Kuhnovi teoriji motiv za raziskovanje in postavljanje domnev (ne pa izvir domnev) – paradigmatska znanstvena skupina je torej nedopustna zamenjava za koncepte, ki slu`ijo kot motiv raziskovanja pri drugih teoretikih: denimo pragmati~en koncept uporabnosti, racionalisti~en koncept resnice itd. Ob dejanskem manku pravih psiholo{kih dejavnikov pa v Kuhnovi teoriji umanjka sploh kakr{enkoli (psiholo{ki, logi~en ali katerikoli drug) dejavnik, ki naj bi pojasnil postavljanje domnev. In v tem je praznost njegove re{itve. Kar o~itno manjka tako Popperju kot tudi Kuhnu, Lakatosu in mnogim drugim, kolikor se dotikajo problema domnevanja, je neka dimenzija procesa domnevanja, ki ni formalnologi~na, {e manj psiholo{ka, ki pa je po drugi strani lastna posamezniku samemu in ki hkrati vsebuje prese`ek ohlapne logi~ne povezave med problemom in njegovo poskusno re{itvijo; pomemben pogoj pri tem pa je, da je ta prese`ek mogo~e pojasniti z zunanjimi, to je z razvidnimi dejavniki. V nasprotnem primeru zaidemo bodisi v iracionalizem, kot Kuhn, ali pa kot Popper spregledamo epistemolo{ko dragocenost tega konteksta. Procese domnevanja je, kot re~eno, treba pojasniti z zunanjimi – recimo temu situacijskimi – dejavniki, sicer {e vedno nimamo zadovoljive re{itve. Odkriti moramo problemsko situacijo v kontekstu domnevanja. In ~e se vpra{amo, kaj sestavlja problemsko situacijo v kontekstu domnevanja, dobimo `e prvo oporno to~ko, kjer bomo za~eli poglabljati Popperjevo koncepcijo postavljanja domnev v znanstvenem raziskovanju; seveda pa ne gre pozabiti na Popperjev princip prenosljivosti, kajti sicer lahko spregledamo, da gre tu za ob~o teorijo znanja. Problemsko situacijo v kontekstu domnevanja sestavljajo tile elementi: problem, s predhodno teorijo oblo`ena pri~akovanja in pa zaznave o problemu, ki so prav tako teoretsko oblo`ene. 308 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Recimo vsemu temu izhodi{~a. V kontekstu domnevanja se torej na osnovi izhodi{~ oblikuje neka domneva, hipoteti~na re{itev, ki jo ob predlo`itvi prepustimo tudi v nadaljnje preverjanje. Nekateri avtorji menijo, da sestavljajo ta izhodi{~a premise oziroma niz premis, iz katerih potem deduciramo svoje teorije. Predvsem teoretiki, ki sledijo Duhemu in njegovi koncepciji znanstvenega raziskovanja, menijo da je mogo~e o domnevanju govoriti le s sklicevanjem na zaklju~ene nize premis, ki jih potrebujemo, da izlu{~imo neko premiso. Toda Popperjeva in Duhemova teorija domnevanja sta na mo~ razli~ni. Bistvo njune razli~nosti je povzeto v Popperjevem teoremu, da teorije postavljamo, ne da bi ~akali na premise (Popper 1989: 46). Od tod torej sledi, da domneve nimajo strukture formalnega argumenta. Ne moremo jih razumeti niti kot argumente brez premis, kajti premise so pri tem prisotne, le da jih odkrijemo {ele v kontekstu izpodbijanja, ko jih sku{amo deduktivno izlu{~iti iz teorij. Na ta na~in je jasno, da domnevanja – kakor obstaja v Popperjevi teoriji znanstvenega raziskovanja – ne moremo rekonstruirati s formalnimi pravili deduktivnega ali induktivnega logi~nega sklepanja v okviru dvovrednostne logike, ker jim v kontekstu domnevanja ne ustreza ni~ takega, kar bi zahtevalo logi~no analizo. Poskusi, da bi logiko prenesli na podro~je hevristike, so zato v okviru Popperjeve teorije znanja nevzdr`ni; pokazal pa bom tudi, da so nepravilni. Osnovna predpostavka, ~e bi, kot predlagano, uporabljali (deduktivno in induktivno) logiko qua hevristiko, bi bila, da je mogo~e izolirati dve lo~eni mno`ici, mno`ici avtonomnih stavkov, in sicer mno`ico premis in pa mno`ico zaklju~kov na drugi strani. Tega pa z (dvovrednostno oziroma bimodalno) logiko v nobenem primeru ni mogo~e storiti, kajti v primeru deduktivnega sklepanja so zaklju~ki implicirani v premisah – lo~itev je lahko zato le analitska (kar pa se tako zgodi v kontekstu izpodbijanja), v primeru induktivnega sklepanja pa je mogo~e vsak stavek povezati z vsakim drugim stavkom, lahko bi torej katerekoli premise povezali s katerimikoli zaklju~ki, saj lastnosti premis ne moremo veljavno prenesti na njihove zaklju~ke15. Zato bi bila razdelitev na premise in zaklju~ke zopet zgolj arbitrarna. Z deduktivnim ali induktivnim sklepanjem torej ne bi mogli uspe{no napraviti razlike med premisami in zaklju~ki, ki bi razmejevale znano od neznanega. Druga logi~na te`ava je, da nikoli ne moremo zares vedeti, ali imamo vse potrebne premise, da iz njih izlu{~imo dolo~en zaklju~ek. To je zopet naloga, ki jo mora re{iti znanstveno raziskovanje v kontekstu izpodbijanja, vnaprej pa nikoli ne moremo imeti pregleda nad tem, ali obstoje~e premise zadostujejo, da napravimo neki zaklju~ek. To pomeni, da se pri postavljanju domnev ne moremo zanesti na nize premis, o katerih 15 Za ponazoritev induktivnega sklepanja lahko vzamemo naprimer tako imenovani Hempelov primer – glej Scruton 1996: 188–189, Ule 1984: 149– 150 itd. –, kjer je poanta nesmiselne, toda induktivne povezave v tem, da pomeni neka bela kreda dokaz, da so vse vrane ~rne. Ule (1984) in Miller (1994) zato neupravi~eno postavljata indukcijo v kontekst domnevanja. ODPRTA ZNANOST 309 Andrej Pinter govori Duhem, niti jih ne moremo rekonstruirati ob morebitni rekonstrukciji procesov domnevanja. Ob tem, da lahko sedaj za~asno sprejmemo Popperjevo re{itev, da pri domnevanju ne po~akamo na premise in da domnevanja ni mogo~e rekonstruirati s pravili logi~nega skepanja, se zdi, da nekako uide pogoj, ki je bil postavljen `e zgoraj: to je logi~na povezava med problemom in njegovo re{itvijo. Zaradi tega je treba teorijo domnevanja, kakor sem jo razvil dosedaj, raz{iriti z dodatnim pogojem. Logi~na povezava je skrita v obsegu mo`nih re{itev danega problema. Ob soo~enju s problemom namre~ oblikujemo splo{ne pogoje, ki jim mora neka pojasnitev zadostovati, da jo lahko obravnavamo kot poskusno re{itev danega problema. Tak{nemu pogoju zadosti ve~ splo{nih stavkov, ki se jih domislimo v kontekstu domnevanja. Gre za, recimo temu, hipoteze-kandidate. Vse hipoteze-kandidati so torej logi~no povezane s problemom, saj to zagotavljajo pogoji obsega mo`nih re{itev problema. Strinjati se moram s Popperjevo ugotovitvijo, ki jo je omenil v svojem Unended Quest (1992), da tudi tak{en obseg ni ni~ drugega kot neka vrsta splo{ne domneve; enako tudi pogoji, ki dolo~ajo obseg. Ker pa sta oba nerazvidna, se v morebitni rekonstrukciji postavljanja domnev nanju ne moremo sklicevati. Vendarle pa je epistemolo{ko pomembno pojasniti obseg, to je domnevo splo{nega ranga. Pomembnost izhaja iz `e omenjene kompleksne interakcije med Popperjevimi tremi svetovi, ki poteka v kontekstu domnevanja. Zato lahko tudi, zdi se mi, ustrezno pojasnitev obsega i{~emo kar v na~inu interakcije med svetovi 1, 2 in 3 v to~ki postavljanja domneve. ^e bi se strinjali s Popperjevo povr{no oznako, da je domnevanje izklju~no psiholo{ki proces, potem s tem v procesu postavljanja domnev izklju~imo vsakr{no mo`nost interakcije sveta 1 in sveta 3 s svetom 2 – ki je po definiciji psiholo{ki. Tak{no zamegljevanje je seveda napa~no, kajti Popper, kot tudi njegovi kritiki, na tem mestu pozabljajo, da postavljanje poskusnih re{itev ni le udejanjenje muh in kapric posameznega znanstvenika; postavljanje domnev je predvsem re{evanje konkretnega problema. Postavljanje domnev ni le nevroti~no iskanje neverjetnih re{itev in njihovo shizofreno preverjanje – kot je neko~ zapisal eden od kritikov Popperjeve metodologije (Lakatos 1970; Grobler 1997); postavljanje domnev je hkrati z drznostjo oblikovanja hipotez resen poskus dejanske re{itve problema. Popper se loteva vpra{anja interakcije med tremi svetovi zelo previdno. Pogosto sicer omenja neposredne u~inke te interakcije na katerega od svetov: pogosto denimo prika`e, kako svet 3 vpliva na svet 1 z u~inkom atomske bombe, kajti atomska bomba je paradigmatski primer objekta iz sveta 3; preden si jo je izmislil ~lovek, namre~ ni obstajala v svetu (Popper 1994~: 41). Drugi znan primer je s podro~ja glasbene umetnosti: v svoji kritiki 310 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja ekspresionisti~nih teorij umetnosti Popper poudarja, da je treba upo{tevati tudi dejstvo, da se umetnik lahko nekaj nau~i iz svoje lastne stvaritve; niz tonov lahko ponudi skladatelju nove mo`nosti, ki jih prej ni predvidel, tudi nek nanos barve lahko slikarju postre`e z novo idejo, ki je prej ni imel, itd. (Popper 1992: 55–60) Poudarja tudi, da interakcija med svetovi vselej poteka s posredni{tvom sveta 2 (Popper 1991a; 1994~), toda o tem, kako poteka interakcija, ni ekspliciten. To mesto je poskusil zapolniti predvsem Eccles v delu, ki ga je napisal skupaj s Popperjem (1986), toda oba priznavata, da je na tej to~ki njuna teorija spekulativna. Vsebinskega orisa interakcije na ta na~in zazdaj ni mogo~e podati, kajti znanje, ki so ga v zadnjem ~asu za~ele sistemati~no zbirati kognitivne znanosti, je {e premajhno, da bi njune domneve lahko preverili. Omembe vredne {pekulacije so zaenkrat {e nedosegljive in zato bo verjetno treba {e nekoliko po~akati na o`ivitev resne razprave o postavljanju domnev v znanstvenem raziskovanju. Po drugi strani pa lahko precej resno ugotovimo, da prese`ek logi~ne povezave nikoli ne bo razviden, naj znanost nakopi~i {e toliko znanja. ^e lahko pri~akujemo, da bomo obseg poskusnih re{itev kot domnevo splo{ne vrste kmalu lahko problematizirali v razpravah kognitivnih znanosti, je `e dolgo jasno, da njenega prese`ka, ki je zna~ilna ~love{ka lastnost pri njegovih poskusih, da bi pove~al obseg znanja, ne bo mogo~e razlo`iti. Iskani prese`ek je v bistvu uresni~itev normativnega pogoja, da si v znanosti prizadevamo priti do teorij, ki ponujajo bolj{e odgovore na probleme kot obstoje~e teorije. Prese`ek logi~ne povezave je torej razlika v pojasnjevalni mo~i med dvema poskusnima teorijama. Toda Popper je za razpravo o tem porabil ve~ knjig in tu ni ve~ prostora, da bi se vsem finesam posvetili podrobneje. Kontekst domnevanja (III.): Znanost podobo na ogled postavi Potem ko sem v predhodnem poglavju raz{iril in poglobil teorijo domnevanja in jo povezal tudi s Popperjevo logiko znanstvenega odkritja tako, da noben na~in ne kompromitira kriti~nega racionalizma, je morda tu prava prilo`nost, da se osredoto~im {e na neki drug vidik, ki se ob tem odpira. Zanima me predvsem pomemben metafizi~en, ~e ho~ete, normativen pridih v kontekstu domnevanja. Za nekaj uvodnih pojasnil se je treba zopet nasloniti na problem indukcije. Razlog, zaradi katerega je mogo~e re~i, da poglobitev teorije domnevanja, ki sem jo predlagal v predhodnih poglavjih, ne kompromitira Popperjevega kriti~nega racionalizma, je namre~ po eni strani natan~no v tem, da sem uspel pokazati, ODPRTA ZNANOST 311 Andrej Pinter 15a Obnjo bi vsekakor moral tr~iti, ko je svoje kriti~ne pripombe objavil Thomas Kuhn. Toda tudi pri tem Popper ni pokazal pravega razumevanja in je dopustil, da ga je Kuhn s svojo problematizacijo zopet odvlekel v drugo stran, ne da bi omenjeno te`avo identificiral in razre{il. zakaj v kontekstu domnevanja nimamo opravka s principom indukcije. To sem napravil tako, da sem zavrnil kakr{nekoli formalne oblike logi~nega sklepanja v kontekstu domnevanja, s tem pa tudi mo`nost racionalne rekonstrukcije domnevanja na podlagi logike. Kot sem pokazal z dvema logi~nima izpeljavama, v kontekstu domnevanja nimamo opravka z logi~nimi argumenti: ker ne moremo lo~iti med razredom premis in razredom posledic in ker na{e poznavanje premis nikoli ni popolno, tudi ne moremo re~i, da bi pri postavljanju domnev imeli opravka z oblikami logi~nega sklepanja. Vendar pa ustvarjalni procesi v kontekstu domnevanja, ~eprav jih ne bremenijo formalna pravila logike, ne potekajo brez omejitev. Ena tak{nih omejitev je logi~na povezava med problemom in poskusno re{itvijo. Druga omejitev, ki hkrati pomeni tudi prese`ek omenjene logi~ne povezave in hkrati zagotavlja, da v kontekstu domnevanja nimamo opravka z anarhi~nim postavljanjem brezpredmetnih domnev, je normativna omejitev, povezana s ciljem znanstvene dejavnosti. Popper je ta cilj identificiral kot rast in napredek znanstvenega znanja; torej kot prizadevanje za dosego vedno bolj{ih teorij. Znano je, kajti o tem je Popper pisal na mnogih mestih, da je tako opredeljen cilj metafizi~na prvina kriti~nega racionalizma. Te predpostavke, kot je postavljena pri Popperju, namre~ ni mogo~e preveriti neposredno. Preveriti, kritizirati in ovre~i jo je mogo~e {ele posredno, s pomo~jo teorij, ki jih iz cilja samega deduktivno izpeljemo; torej tako, da ta princip soo~imo z veljavno izpeljanimi posledicami oziroma zaklju~ki iz njega samega. Pomembno se mi zdi poudariti, da je za tem metafizi~nim principom skrita mo~na predpostavka o vlogi in dejavnosti znanstvenika, ki pa v Popperjevem delu ni tematizirana. Zdi se celo, da se je Popper sam ni zavedal.15a Po moji sodbi je Popper prav zaradi tega, ker ni problematiziral te mo~ne predpostavke, preve~ poenostavil dejansko podobo znanosti. To seveda ne pomeni, da je njegova filozofija znanosti napa~na, pomeni le, da je od znanosti (oziroma od znanstvenikov) pri~akoval objektivno preve~ in da bi na neki na~in moral dopustiti udornino, v katero znanost sestopa. ^e se to, kar imam v mislih, izka`e za pravilno, bo postalo dobro razvidno, da je na tej to~ki Popperjev kriti~ni racionalizem {e mo~neje predpisujo~ in {e manj opisujo~ – vsekakor bolj predpisujo~, kot se zdi na prvi pogled, in manj opisujo~, kot je pripravljen priznati Popper. Obenem pa bo v tem primeru mogo~e odpraviti tudi precej{en del koncesije metafizi~nim elementom, ki jih Popper dopu{~a v kontekstu domnevanja. Skozi vse to bom poskusil podati tudi odgovor na tretjo, in hkrati zadnjo, kriti~no pripombo na Popperjevo razumevanje konteksta odkritja, ki sem jo izpostavil v ~etrtem poglavju. 312 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Spomnili se boste, da sem `e tam Popperju o~ital, da je njegova podoba znanosti, ki je predpostavljena v teoretizaciji konteksta domnevanja, preve~ idealizirana in da z nastavkov njegove teorije znanosti ni mogo~e pojasniti nekaterih dejanskih pojavov v znanosti oziroma v znanstvenem raziskovanju. V ta manjkajo~ prostor, v nekak{no udornino, bom umestil odprto znanost. Zelo ostro jo bom lo~il od nekaterih drugih znanih re{itev, ki se na prvi pogled zdijo podobne. Poleg tega pa bom pokazal, da je mogo~e odprto znanost povezati prav s kontekstom domnevanja. To so torej tri pomembne re~i, ki bi jih rad v tem sklepnem poglavju o~rtal, v upanju, da bom dovolj jasen in da mi bo opro{~ena nekoliko skromnej{a obravnava, kot pa si jo vse skupaj zaslu`i. Morda je {e najbolje, ~e pisanja v nadaljevanju ne razumete kot sklep, ampak kot izhodi{~e za nadaljevanje razprave o logiki znanstvenega odkritja. Vrnimo se najprej na kontekst domnevanja, kajti iz njega bom stvari, ki sem jih napovedal, izpeljal. Razlog, zakaj je Popper postuliral drzne domneve in nepri~akovane, ustvarjalne teoretske re{itve kot edino smiselno “hevristi~no metodo”, je v tem, da je to pravzaprav edini ubranljiv izhod iz neugodne, a hkrati razveseljive situacije, v kateri je znanstvenik neizogibno. Soo~en je namre~ z neskon~nim {tevilom mo`nih re{itev, mo`nih domnev, mo`nih premis itd. ^e se znanstvenik ne bi mogel opreti na drzno ustvarjalnost, mu ne bi uspelo najti dobrega izhoda iz paralizirajo~e, neobvladljive neskon~nosti. Dejstvo, da vselej obstaja neskon~no {tevilo logi~no mogo~ih re{itev za vsak problem, je odlo~ilno dejstvo za filozofijo znanosti. To je ena tistih stvari, zaradi katerih je znanost tako navdu{ujo~a pustolov{~ina. Vse metode, ki so zgolj rutinske, so namre~ v znanosti neuspe{ne. To pomeni, da morajo znanstveniki uporabljati domi{ljijo in drzne ideje, ~eprav vselej brzdane z ostrimi kritikami in ostrimi preizkusi. (Popper 1994c: 105) Toda kar ni dobro razvidno v tej teoretski re{itvi, je to, kako veliko breme Popper nalaga znanstvenikom. Domi{ljije, intuicije in ustvarjalnosti ne omejuje le neizprosna kritika, ki pride na vrsto v kontekstu izpodbijanja, temve~ obstaja pomembna omejitev `e v samem kontekstu domnevanja. Kot sem pokazal v prej{njem poglavju, je ta omejitev logi~na povezava hipoteze z obravnavanim problemom in pa njen prese`ek. Omejitev je torej mogo~e na normativni ravni identificirati kot prizadevanje znanstvenika, da predlaga ~imbolj{e re{itve oziroma teorije. Zato v kontekstu odkritja ne gre, kot se zdi na prvi pogled, za neomejeno ustvarjalno intuicijo. Popper je morda res zavil svoje razumevanje konteksta domnevanja v bergsonovski ODPRTA ZNANOST 313 Andrej Pinter 16 Popper tu {e ni spremenil terminologije, kot jo je predlagal Eccles. (glej Popper 1991 ag. 1973 itd.). 17 Worrall svoj zaklju~ek izpelje iz primera, kjer je fizik Fresnel svojo valovno teorijo svetlobe deduktivno izpeljal iz predhodno neuspelih poskusov. (Pri tem sicer ni opazil, da je tudi deduktivna izpeljava zgolj poskus, in da s tem ko re~e, da je postavljanje domnev nasploh tak{no kot pri Fresnelu, induktivno izpelje neveljaven sklep). intuicionizem, toda pri tem je pozabil omeniti pomembno odgovornost, ki jo ima znanstvenik kljub ustvarjalni svobodi. Namesto tega je govoril o znanstvenikovi subjektivni oceni – in tu smo `e blizu tega, da bi kontekstu odkritja zmotno pripisali racionalnost – o tem, kaj je plodno za nadaljnje raziskovanje: Znanstveniki “delujejo na osnovi ugibanja o tem, kaj je plodno in kaj ni, raziskovanje ~esa obeta nadaljnje rezultate v tretjem16 svetu objektivnega znanja. Znanstveniki, z drugimi besedami, delujejo na podlagi ugibanja, oziroma ~e ho~ete, na podlagi subjektivnega prepri~anja (kajti tako lahko imenujemo subjektivno podlago nekega delovanja) o tem, kaj je obetajo~e za rast v tretjem svetu objektivnega znanja.” (Popper 1973: 111; poudarki dodani) Nesporno je, da napredek znanstvenega znanja v principu ni mogo~, ~e ne predlagamo bolj{ih re{itev, toda Popper tu izka`e veliko zaupanje v znanstvenike. Hkrati pa jim na isti to~ki postavlja na ramena ogromno breme odgovornosti s predpostavko, da to dejansko lahko storijo. Toda te strahotne predpostavke, ki predpostavlja, da so v znanosti raziskovalci v vsakem trenutku dejansko sposobni ponuditi bolj{e teoretske re{itve, Popper ne problematizira. Popper je to predpostavko nepravilno skril za zaveso intuicionizma, kreativnosti in iskrenega prizadevanja v znanstvenem delu. V tem smislu mnogi tudi ne razumejo dobro Popperjevega kriti~nega racionalizma. Razlog za to je praviloma v tem, da njegovo grobo teorijo domnevanja povr{no jemljejo kot teoretsko re{itev, ki je ne berejo skupaj s celotno teorijo znanstvenega odkritja ali po drugi strani z njegovo teorijo znanja. Vzemimo nedaven primer: James Worrall, sicer razmerom znan ~lan {ir{e popperjanske tradicije, je prav tak{no nerazumevanje prikazal v eni svojih zadnjih razprav (1995). Na podlagi analize Lakatoseve reformulacije kriti~nega racionalizma in Kuhnovih kritik Poperjeve teorije znanosti je oblikoval zaklju~ek: Dejstvo je, da znanstveniki do svojih teorij ne pridejo s preprostim ugibanjem: ne predlagajo drznih poperjanskih domnev. Do svojih teorij pridejo na na~in, ki sicer brez dvoma vklju~uje intuicijo in ustvarjalnost, ampak ne glede na to je mogo~e ugibanje rekonstruirati kot sistemati~en in kot logi~en argument, osnovan na predhodno uspe{nih poskusih v znanosti in v delih ozadnega znanja, ki slu`ijo kot premise. (Worrall 1995: 91)17 Ta sklep ni pravzaprav ~isto ni~ drugega kot ponovitev argumentov, ki so jih predlagali tako imenovani “prijatelji 314 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja odkritja”, ki so `eleli uspe{no rekonstrukcijo preslikati v kontekst domnevanja. V tem primeru gre sicer res za metodolo{ko stro`jo interpretacijo, ki pa sploh ni pravilna, ker Worrall s primeri, ki jih poda, ne govori o “sistemati~ni rekonstrukciji” postavljanja hipoteze, ampak zgolj o rekonstrukciji nizanja ve~ poskusnih re{itev k nekemu predpostavljenemu cilju. Nastanek posamezne hipoteze v tem nizu pa ni pojasnjen. Worrall tudi ni pokazal, kaj njegova kritika spremeni ali bi lahko spremenila glede metodologije. Takoj moram zato poudariti, da ni~, kar sem sam izpeljal v svoji domnevni re{itvi problema domnevanja zgoraj nima zveze z racionalnim rekonstruiranjem konteksta domnevanja v metodolo{kem smislu. Zahteva, ki jo postavljajo tako Worrall (1995) ali pa Novakovi} (1984) in teorije “prijateljev odkritja”, so kljub razli~nim izvorom vendarle sorodne v tem smislu, da sku{ajo poiskati “uspe{no” metodo znanstvenega mi{ljenja. Tega pa seveda ni. V tem smislu je zato treba opozoriti, da se razprave, raztresene po literaturi, mo~no nagibajo v smer, ki so jo – kot bom pokazal: nepravilno – ubrali `e Kuhn in drugi, ko so Popperjevo teorijo domnevanja spri~o njene dejanske pomanjkljivosti v bistvu zvedli na neuspe{no metodolo{ko re{itev. Toda obstaja pomembna razlika med epistemolo{ko dimenzijo procesov domnevanja in njihovo metodolo{ko vlogo v znanstvenem raziskovanju, ki je Kuhn in ve~ina drugih kritikov o~itno ni prepoznala. Sam problem domnevanja ne pomeni kritike teorije znanstvenega odkritja, ne ka`e na njeno nekonsistentnost (kot sem opozoril `e v uvodu). Razpravo razpira zgolj na mestu, kjer je epistemolo{ko najbolj zanimiva. Re{itev problema domnevanja zato ne re{uje ni~esar v logiki znanstvenega raziskovanja oziroma v teoriji znanosti: kontekst domnevanja, kot je pokazal Popper, je metodolo{ko nepomemben. To se ne spremeni, ~etudi pridemo do bolj{e teorije o domnevanju, kot je Popperjeva – bodisi na ta na~in, kot to predlagajo “prijatelji odkritja”, bodisi tako, kot sem pokazal v treh predhodnih poglavjih. Iskanje sistemati~ne ali kak{ne druga~ne rekonstrukcije je torej utemeljeno na zmotni predpostavki. Temeljna razlika med metodolo{kim in epistemolo{kim vidikom domnevanja pa je (kot je to lepo poudaril Franc Mali v razpravi “Kriti~ni racionalizem – teorija in metodologija znanstvenega napredka”, ki jo je pripravil za pri~ujo~o {tevilko), da kriterij, s katerim dolo~amo, ali in kako je neka teorija bolj{a od neke druge – metodolo{ko gledano – ni drugega kot objektiviziran (intersubjektiven) kriterij korespondiranja dejstev s predvidevanji. Na vpra{anje, ali je neka teorija bolj{a kot neka druga, je – po zapolnitvi konteksta izpodbijanja – mogo~e odgovoriti na podlagi koresponden~ne teorije resni~nosti, ne pa na podlagi logi~ne sovisnosti problema ODPRTA ZNANOST 315 Andrej Pinter in njegove re{itve. Ta premik glavnega vodila, in sicer od iskanja bolj{e teorije do kriterija bolj resni~nolike teorije, je bistveni prelom, ki epistemologijo domnevanja lo~i od konteksta domnevanja v metodologiji znanstvenega iskanja resnice. Ker Popper sam ni problematiziral konteksta domnevanja, lahko re~em, da del nepotrebne koncesije metafizi~nemu v teoriji znanstvenega raziskovanja izhaja prav iz neupo{tevanja te razlike. Metodolo{ka te`ava se torej na tem mestu ka`e kot posledica epistemolo{ke nedore~enosti. Popper metafizi~nih elementov v kontekstu domnevanja po mojem mnenju ne odpravi, kot bi jih moral. Sam je namre~ pogosto poudarjal (Popper 1991a; 1992; 1994a; Corvi 1997; glej tudi prispevek A. Uleta in M. v tej {tevilki), da se metafizi~nim elementom v znanosti sicer ne moremo v celoti izogniti, da so v nekaterih primerih celo koristni, da pa jih je vseeno treba iz na{ih teorij odpraviti, kolikor jih je mogo~e. V kontekstu domnevanja je na ta na~in prisotno (v principu) neovrgljivo zaupanje v iskreno iskanje pravilnih re{itev za probleme. Ali kot pravi Popper: “Zahteve iskrenosti ni mogo~e formalizirati” (Popper 1994a: 373). Toda v nekem smislu bi to te`avo vendarle lahko poskusili odpraviti, ~e bi v kontekst domnevanja vpeljali kak mehanizem izbora. (Pri tem je treba seveda paziti, da kaj takega ne postane socialnopsiholo{ka predpostavka, da si znanstveniki `elijo biti pogodu drugim v znanstveni skupnosti.) Predlog, ki sem ga nakazal zgoraj, bi bilo mogo~e uporabiti tudi v tem primeru – prese`ek logi~ne sovisnosti med problemom in njegovo re{itvijo je mogo~e razbiti na sestavne mehanizme in z njimi pojasniti izvor omejitve. Ustrezen mehanizem pa bi lahko bil tudi recimo evolucionisti~ni teorem pre`ivetja najbolj{ega, ki ga je Popper apliciral na to~ki “po” kontekstu izpodbijanja. Vsekakor se na tej to~ki ne moremo izogniti dejstvu, da igra pomembno vlogo jezik, s pomo~jo katerega lahko problemske situacije in njihove re{itve objektiviziramo. Toda izmed mo`nih re{itev bi bilo treba drzno predlagati eno in natan~no argumentirati, ali je pravilna ali ni, za kar pa tu ni dovolj prostora. @elel sem zgolj nakazati, da imamo z razlikovanjem epistemolo{ke in metodolo{ke dimenzije domnevanja mo`nost odpraviti del koncesije metafizi~nim elementom, ki jih najdemo v Popperjevi teoriji. Epistemolo{ka re{itev problema domnevanja je namre~ pogoj, da lahko zapolnimo praznino, ki jo za seboj zapustijo metafizi~ni elementi. Toda ve~ o tem ob kak{ni drugi prilo`nosti. ^e se v principu lahko izognemo precej{njemu delu metafizi~nega dodatka v teoriji znanosti, s tem da upo{tevamo dolo~ena epistemolo{ka spoznanja o kontekstu domnevanja, pa se zato ne moremo izogniti neki drugi dimenziji. V teoriji znanosti se namre~ v principu ne moremo izogniti pridihu normativnosti in idealizacije – kar so v svojih delih najbolj ob~utili prav Kuhn, 316 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja Fayerabend in Lakatos, ko so iskali prehode med historiografijo in filozofijo znanosti (prim. Whewellov paradoks). Tudi tu je treba razlikovati epistemolo{ko od metodolo{kega v procesih domnevanja in po mojem mnenju je treba prav zaradi neizogibnosti te idealizacije omogo~iti neko udornino v sami teoriji. Popper se je pogosto skliceval na Einsteinov odnos do svojega odkritja v fiziki. ^eprav je bilo hipoma jasno, da je ponudil bolj{o teorijo kot Newton, je Einstein vseeno natan~no pojasnil, v kak{nem primeru – mejnem primeru – bi se njegova teorija izkazala za neresni~no. Sam je torej podal pogoje ovrgljivosti svoje teorije. Popper je iz tega napravil ideal prave znanosti. Zanj je bila najve~ja vrlina neke teorije, ~e je jasno podala tudi pogoje svoje ovr`be. Strinjam se, da je to klju~no vpra{anje vsake teorije, toda ne strinjam se s pri~akovanjem, da vsakdo lahko napravi, kar je storil Einstein. Mogo~e pa se je seveda truditi, da bi to dosegli. Zato menim, da je treba v teoriji znanosti dopustiti dolo~eno koncesijo dejanski podobi znanosti – koncesijo, ki jo pogojuje ta razkol med `elenim in dose`enim: vsekakor pa je treba imeti vselej pred o~mi, da ta koncesija ne postane pomembnej{a kot teorija sama. Moja ideja o udornini, ki je prisotna v znanstvenem raziskovanju, pa je popolnoma nasprotna idejam nekaterih znanih avtorjev, ki so tudi sami poskusili zapolniti pomanjkljivost Popperjeve (in tudi drugih) idealizirane teorije oziroma filozofije znanosti: seveda nikakor ne zanikam, da teorija znanosti mora biti normativna oziroma predpisna, toda o~itno je, da je prav zaradi manka tak{ne udornine, ki jo imam v mislih, Popperjeva teorija znanstvenega raziskovanja bolj perskriptivna, kot je njen avtor pripravljen priznati. V tem smislu je pomemben razvoj odnosov med Kuhnovo kritiko in Popperjevim zagovorom svoje teorije znanosti. Kot sem omenil `e v uvodu k temu poglavju, je Popper Kuhnu v kon~ni fazi priznal pomembnost njegovega odkritja18. V eni od opomb k njegovi knjigi iz kasnej{ega obdobja (1994c) pi{e, da je bila njegova interpretacija normalne znanosti, “kot je izpostavil Kuhn, osnovana na nerazumevanju njegovih pogledov (...) in sam sem zelo pripravljen sprejeti njegove popravke” (Popper 1994c: 63, fn: 19)19. Toda s tem, ko vendarle ni odstopil od zmotnosti normativnih implikacij – ki jih je zelo nerodno vpeljal Kuhn – se je Popper oddaljil od pravega problema: problema idealizirane podobe znanosti v svoji filozofiji znanosti. (Re{itve (glej Popper 1970; 1991a – prevod relevantnega poglavja najdete tudi v tej {tevilki ^KZ: “Uvod, 1982”) je zgolj nakazal z nekaterimi citati iz Logik der Forschung, za katere pa vendarle ne moremo re~i, da zadovoljivo re{ujejo o~itano nespretnost.) Sam se v nobenem primeru ne strinjam z razlogi, ki jih omenja Kuhn za svojo normalno znanost. V enem svojih odstavkov Kuhn 18 Nekateri avtorji pretiravajo pri opisu Popperjevega priznanja Kuhnu. Worrall (1996: 97), recimo, pa si celo izmisli citat, da bi poudaril svojo poanto. 19 Na ta na~in je Popper precej omilil stali{~e, ki ga je objavil kot komentar na Kuhnova izvajanja v za~etku sedemdesetih, ko je zapisal: “Meni se zdijo šnormalni’ znanstveniki, ki jih opisuje Kuhn, ljudje, za katerimi bi bilo treba biti ~loveku `al” (Popper 1970: 52). Nekaj let kasneje pa je Popper svoj napad na Kuhna spet okrepil (prim. Popper 1994a). ODPRTA ZNANOST 317 Andrej Pinter sam dobro nastavi tori{~e razprave: “^e se sir Karl in jaz sam nikakor ne strinjava glede normalne znanosti, je to glede naslednjega. On in njegova skupina zagovarjajo, da bi morali znanstveniki v vsakem trenutku posku{ati biti kriti~ni in raz{irjati nove teorije. Sam zahtevam, da je za`elenost tak{nih strategij rezervirana za obna{anje v posebnih okoli{~inah.” (Kuhn 1970b: 243.) Moje razumevanje odprte znanosti je ravno nasprotno Kuhnovemu pojmovanju normalne znanosti. Ne strinjam se niti z Laudanovo “raziskovalno tradicijo” niti z Lakatosevim “raziskovalnim programom”. V nekem smislu so vse tri na{tete teoretizacije skladne v to~ki, kjer na{tetemu pripisujejo hevristi~no vlogo. Odprta znanost, kakor jo razumem, je posledica kritik, ki ({e) niso odlo~ilne in ki ne podajo zadostnih razlogov, da bi obstoje~e teorije zavrnili. Odprta znanost je koncesija dejanski podobi znanosti. Po mojem mnenju je odprta znanost prostor (faza), kjer znanstveniki ne podarijo oziroma nimajo razloga, da bi svojo kriti~nost podarili socialnopsiholo{kim motivom. Namen odprte znanosti je ravno tako kriti~no preverjanje obstoje~ih teorij. Odprta znanost je torej prostor, kjer znanstveniki pravzaprav spoznavajo teorije. Enako kot je treba spoznati probleme, da jih najprej poskusimo re{iti z drznimi re{itvami, za katere sicer `e vnaprej vemo, da so napa~ne, tako je treba tudi teorije spoznavati tako, da jih kriti~no preverjamo, ~eprav `e vnaprej vemo, da kritike ne bodo uspe{ne. Le z veljavnimi preverjanji teorij in s kriti~nimi argumenti se lahko nau~imo, kako neke teorije ne kritizirati. Teorijo, ki bi bila bolj{a od predhodne, je te`ko poiskati in to zahteva tudi ogromno znanja. Kakor razume znanost Popper, bi morali znanstveniki v vsakem trenutku imeti dovolj znanja, da bi ovrgli tudi teorije, ki se v vrsti preizkusov izka`ejo za dobro branljive. Toda predpostavka, da je to mogo~e, ki je pri Popperju implicitna, je po mojem mnenju mnogo prestroga. (In zaradi tega sem poudaril, da je Popperjeva teorija znanosti bolj predpisujo~a, kot je sam to pripravljen priznati.) Spomnite se samo prvega poglavja, v katerem sem pokazal, kako mo~no so v zmoti nekatere kritike dobrih poznavalcev Popperjevega dela. Ti avtorji niso zaradi svojih zmot ni~ manj znanstveniki, kajti vendarle so poskusili kriti~no ovre~i neko obstoje~o teorijo. Einsteinov pristop je morda lahko ideal, toda ni mogo~e trezno pri~akovati, da je v vsakem trenutku mogo~e navesti pogoje ovrgljivosti neke teorije. Zato je potrebna odprta znanost, kjer se s precej ve~jo koli~ino investiranega dela ti pogoji {ele lahko poi{~ejo. Skladno s teorijo domnevanja, ki sem jo razvil v treh predhodnih poglavjih in govori o tem, da so postavljene hipoteze drzne in nepri~akovane, je zato jasno, da mora obstajati neka udornina, kjer kljub iskrenemu namenu, da se ponudijo bolj{e teorije od obstoje~ih, to objektivno ni mogo~e; kljub temu pa ima 318 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja {e vedno vse druge lastnosti znanstvenosti. Po mojem mnenju je tak{na udornina odprta znanost, kjer so vse teorije dejansko odprte za vsakr{no (in ne le presegajo~o) kritiko in kjer je treba tudi kritikam samim pokazati, kako mo~no so v zmoti. Odprta znanost je torej mesto, kjer se preverjajo domnevne kritike oziroma kriti~ne domneve o obstoje~ih teorijah. Gre pravzaprav za nekak{no valilnico pravih kritik, in da se kriti~ni potencial domnevnih kritik izvali, je potrebna ustrezna infrastruktura. LITERATURA Popper’s Psychologism”, Philosophy of the Social Sciences, 11(1). BARTLEY, WILLIAM W. (1984): The Retreat to Commitment. La Salle: Open Court. BORSTNER, BOJAN (1995): “Popperova filozofija znanosti I”, Filozofski vestnik, XVI(1). BORSTNER, BOJAN (1996): “Popperova filozofija znanosti II”, Filozofski vestnik, XVII(1). BRDAR, MILAN (1981): Totalitet i pozitivizam. Kritika filozofije i metodologije dru{tvenih nauka u delu K. R. Poppera. IIC SSOS: Beograd. CORVI, ROBERTA (1997): An Introduction to the Thought of Karl Popper. London in New York: Routledge. ECHEVERRA, JAVIER (1995) “The Four Contexts of Scientific Activity” v: William E. Herfel et al. (ur.) Theories and Models in Scientific Processes. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. FAYERABEND, PAUL (1970): “Consolations for the Specialist” ,v: Lakatos in Musgrave (ur.). Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, vol. 4. Cambridge: Cambridge University Press. FAYERABEND, PAUL (1975): Against Method. New York: Verso. FAYERABEND, PAUL (1984): “Proti metodi”, ^asopis za kritiko znanosti, 64–65. GAIFMAN, HAIM (1985): “On Inductive Support and Some Recent Tricks”, Erkenntnis 22 (1–3; Epistemology, Methodology and Philosophy of Science: Essays in Honour of Carl G. Hempel on the Occasion of his 80th Birthday). GETTIER, EDMUND (1963): “Is Justified True Belief Knowledge”, Analysis 23. GROBLER, ADAM (1997): “World 3 and the Cunning of Reason” ,v: Stefan Amsterdamski, (ur.): The Significance of Popper’s Thought. Atlanta, Amsterdam: Rodopi. KUHN, THOMAS S. (1970a): “Logic of Discovery or Psychology of Research?” ,v: Lakatos in Musgrave, (ur.): Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, vol. 4. Cambridge: Cambridge University Press. KUHN, THOMAS S. (1970b): “Reflections on my Critics” v: Lakatos in Musgrave, (ur.). Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, vol. 4. Cambridge: Cambridge University Press. LAKATOS, IMRE (1970): “Falsification and the Methodology of Scientific Research Programmes”, v: Lakatos in Musgrave, (ur.): Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, vol. 4. Cambridge: Cambridge University Press. LAKATOS, IMRE (1974): “Popper on Demarcation and Induction” ,v: Paul A. Schlipp (ur.): The Philosophy of Karl Popper. Library of Living Philosophers, 14. La Salle: Open Court. ODPRTA ZNANOST 319 Andrej Pinter LIPTON, P. (1995): “Popper and Reliabilism” ,v: Anthony O’Hear (ur.): Karl Popper: Philosophy and Problems. Cambridge: Cambridge University Press. MALI, FRANC (1987): “Vpra{anje konteksta odkritja in konteksta upravi~evanja znanstvenih teorij v spoznavno metodolo{kih diskusijah” ,v: Anu{ka Ferligoj (ur.): Blejsko metodolo{ko sre~anje ’87. Ljubljana: RI FSPN. MALI, FRANC (1988): “Nekatera vpra{anja objektivnega izbora znanstvenih teorij v sodobni epistemologiji” ,v: Anu{ka Ferligoj (ur.), Blejsko metodolo{ko sre~anje ’88. Ljubljana: RI FSPN. MALI, FRANC (1989): Kuhnov koncept strukture znanstvene spremembe v sodobni teoriji znanosti. Magistrsko delo. Ljubljana: FSPN. MEDAWAR, SIR PETER (1990): The Threat and the Glory: Reflections on Science and Scientists. Oxford: Oxford University Press. MILLER, DAVID (1994): Critical Rationalism: A Restatement and Defence. La Salle: Open Court. MUSGRAVE, ALAN (1993a): “Popper on Induction”, Philosophy of the Social Sciences, 23 (4, december). MUSGRAVE, ALAN (1993b): Alltagswissen, Wissenschaft und Skeptizismus. Tübingen: J. C. B. Mohr (Paul Siebeck). NOTTURNO, MARK A. (1985): Objectivity, Rationality and the Third Realm: Justification and the Grounds of Psychologism. Dordrecht: Nijhoff. NOVAKOVI], STANI[A (1973): “Metodolo{ka i filosofska gledi{ta Karla Popera: Uvodna {tudija”, v: Karl R. Popper: Logika nau~nog otkri~a. Beograd: Nolit. NOVAKOVI], STANI[A (1984): Hipoteze i saznanje. Beograd: Nolit. NOVAKOVI], STANI[A (1988): “Znanstveni realizem in kriti~ni racionalizem”, Anthropos 3 (1–2). POL[EK, DARKO (1992). Peta Kantova antinomija. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru{tvo. POL[EK, DARKO (1994). “In memoriam Karlu Raimundu Popperju”, ^asopis za kritiko znanosti, 166–167. POL[EK, DARKO (1996). Poku{aji i pogre{ke. Filozofija Karla Poppera. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru{tvo. POPPER, KARL RAIMUND (1928): Zur Methoden Frage der Denkpsychologie. Doktorska disertacija, Univerza na Dunaju. POPPER, KARL RAIMUND (1957a): The Open Society and its Enemies. vol. I: The Spell of Plato. London: Routledge in Kegan Paul. POPPER, KARL RAIMUND (1957b): The Open Society and its Enemies. vol. II: The High Tide of Prophecy. London: Routledge in Kegan Paul. POPPER, KARL RAIMUND (1970): “The normal science and its danger” v: Lakatos in Musgrave (ur.): Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, vol. 4. Cambridge: Cambridge University Press. POPPER, KARL RAIMUND (1973): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. POPPER, KARL RAIMUND (1974): “Die Logik des Sozialwischenschaften” v: Heinz Maus und Friedrich Fürstenberg, (ur.): Der Positivismusstreit in der deutschen Soziologie. 3. Auflage. Darmstadt und Neuwied: Herman Luchterhand Verlag. POPPER, KARL RAIMUND (1982): “Popper’s Psychologism: A Reply to Ball”, Philosophy of the Social Sciences, 12(1). POPPER, KARL RAIMUND (1989): Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1991a): The Open Universe: An Argument for Indeterminism. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1991b): The Poverty of Historicism. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1992): Unended Quest: An Intellectual Autobiography. London: Routledge. 320 ODPRTA ZNANOST Kriti~en oris konteksta domnevanja POPPER, KARL RAIMUND (1994a): Realism and the Aim of Science. From the Postscript to the Logic of Scientific Discovery. London, New York: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1994b): Logik der Forschung. Zehnte, verbesserte und vermehrte Auflage. Tübingen: J.B.C. Mohr. POPPER, KARL RAIMUND (1994c): The Myth of the Framework. In defence of science and rationality. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1994~): Knowledge and the Body Mind Problem: In defence of interaction. London: Routledge. POPPER, KARL RAIMUND (1995): A World of Propensities. Bristol: Thoemmes. POPPER, KARL RAIMUND AND JOHN C. ECCLES (1986): The Self and Its Brain: An Argument for Interactionism. London: Routledge. POST, JOHN F. (1987): “A Gödelian Theorem for Theories of Rationality” ,v: Gerard RADNITZKY in W. W. Bartley (ur.): Evolutionary Epistemology, Rationality and the Sociology of Knowledge. La Salle: Open Court. SAVARY, CLAUDE (1995): “Discovery and Its Logic: Popper and the šFriends of Discovery’”, Philosophy of the Social Sciences, 25(3). SCRUTON, ROGER (1996): Modern Philosophy: An Introduction and Survey. Rushden: Mandarin Paperbacks. STEUP, MATHIAS (1996): An Introduction to Contemporary Epistemology. London: Prentice-Hall. TALL, ALIOU (1996): “Popper and Psychology”, Tema 11. ULE, ANDREJ (1984): “O znanstveni pojasnitvi in ideolo{kem samoopravi~evanju”, ^asopis za kritiko znanosti, 64–65. ULE, ANDREJ (1992): Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: ZPS. ULE, ANDREJ (1994) “Popper med empirizmom in teorijskim holizmom”, ^asopis za kritiko znanosti, 166–167. ULE, ANDREJ (1995): “Kuhnov pogled na zgodovino znanosti”, Filozofski vestnik, XVI(1). ULE, ANDREJ (1996): Znanje, znanost, stvarnost. Ljubljana: ZPS. ULE, ANDREJ (1997): Mali leksikon logike. Ljubljana: TZS. WARTOFSKY, MARX E. (1980): “Scientific judgment: Creativity and discovery in scientific thought”, v: T. Nickles (ur.): Scientific discoveries. Dordrecht: Reidel. WATKINS, JOHN W. (1987) “Comprehensively Critical Rationalism: A Retrospect” ,v: Gerard RADNITZKY in W. W. Bartley (ur.): Evolutionary Epistemology, Rationality and the Sociology of Knowledge. La Salle: Open Court. WETTERSTEN, JOHN R. (1992): The Roots of Critical Rationalism. Atlanta, Amsterdam: Rodopi. WETTERSTEN, JOHN R. (1995): “The Styles of Rationality”, Philosophy of the Social Sciences, 25(1). WORRALL, JOHN (1995): “šRevolution in Permanence’: Popper on Theory-Change in Science” ,v: Anthony O’Hear (ur.): Karl Popper: Philosophy and Problems. Cambridge: Cambridge University Press. ODPRTA ZNANOST 321 Artur [tern Manifest metabiologije Metafizika Nastanek besede metafizika je bil, pravijo, precej naklju~en in banalen: neko delo, ki ga je Aristotel napisal po tistem, v katerem je obravnaval fiziko, so imenovali pa~ Metafizika – kot tisto, kar je za fiziko (Aristoteles 1992). In ker se je v njem ukvarjal z ontologijo, se pravi z najosnovnej{imi vpra{anji o resni~nosti, sta za {tevilne filozofe to {e danes sinonima. Toda izraz metafizika ima {e razne druge pomene – {e bolj kot omenjeni je uveljavljen naprimer tisti, v katerem je metafizika nekaj, kar je nefizi~no ali celo transcendentalno – in, vzeto v tem smislu, so prvi metafiziki `iveli `e zdavnaj pred anti~nim obdobjem, in sicer, kot vemo, precej vzhodno od te zibelke evropske filozofije in kulture. V 17. stoletju pa je ime metaphysical poets dobila skupina angle{kih pesnikov, ki jih je odlikovala inteligentna in iskrivo oblikovana verzificirana misel. Metafizika lahko, nadalje, komu – konkretno Karlu Popperju – pomeni nekaj, kar ni znanstveno (Popper 1959); spet ~etrtemu – naprimer Emmanuelu Levinasu, utemeljitelju radikalnega altruizma – pa je to malone sinonim za etiko (Levinas 1976). In morda ni, naposled, ~isto ni~ manj legitimna tudi izjava, ki jo je na vpra{anje v zvezi s tem neko~ dal Voltaire, kajpak, ne da bi pri tem pozabil postre~i z vselej pomembno prilogo svojim izvajanjem – ironijo: Ko poslu{alci `e nekaj ~asa ne razumejo ni~esar ve~ in ko tisti, ki govori, za~enja razumeti, da ne razume svojih besed, je to metafizika (Kru{nik 1971). METABIOLOGIJA 325 Artur [tern ^etudi je torej `e sama metafizika vsebinsko tako nedolo~ljiva, izhaja pojem metabiologije prav iz njene pomenske osnove. Evolucijska psihologija V metabiolo{kih zapisih bralec pogosto naleti na miselno eksperimentiranje in poigravanje z raznimi hipotezami s podro~ja evolucijske psihologije. To je mlada multidisciplinarna veda, ki se je v zadnjem desetletju razrasla na pogori{~u silovitih bojev med sociobiologi ter njihovimi razli~nimi nasprotniki. In uporaba te militaristi~ne metaforike na tem mestu ni prav ni~ pretirana, kajti najrazvpitej{i spori med zagovorniki sociobiologije in nekaterimi njihovimi antagonisti so bili – dale~ stran od akademskih vi{in – povsem politi~ne narave, s tem pa, kot si lahko mislimo, ni manjkalo celo fizi~nih obra~unov. Evolucijska psihologija in sociobiologija se ne razlikujeta le po imenu in po svoji ~asovni vpetosti, marve~ obstaja med njima tudi nekaj vsebinskih razlik, ki pa so razmeroma subtilne, nikoli dokon~no dore~ene in predvsem tudi zelo subjektivne – vsakdo ima lahko rahlo svojsko mnenje o pomenu enega in drugega imena. Sam sem se doslej ve~inoma la`je identificiral s pojmom sociobiologija, ker mi pomeni nekaj ve~ spekulativne in domi{ljijske {irine, medtem ko evolucijsko psihologijo razumem kot ~edalje bolj trdo, empiri~no eksaktno znanost, s katero se vse bolj ekskluzivno ukvarjajo pa~ samo evolucijski psihologi, posebej {olani v tej smeri. Sem eden tistih, ki menijo, da sociobiologija ni propadla in da je evolucijska psihologija ne more povsem nadomestiti. Vse skupaj pa je vendarle samo stvar uporabe izrazov – in ~e jih vsakdo pa~ ustrezno definira, se je mogo~e u~inkovito pogovarjati tudi na podlagi razli~nih nomenklaturnih izhodi{~. Vsekakor je treba re~i, da so se zagovorniki tu obravnavane, mlaj{e vede znali modro in elegantno izogniti preteklim nesmislom, ki so vsaj v drugi polovici na{ega stoletja vselej spremljali vsakr{en poskus pogovora, ki bi povezoval humanisti~no-dru`boslovno podro~je in biologijo. V ta namen je bilo, in bo tudi {e vnaprej, vseskozi treba jasno poudarjati, da se ta veda ne ukvarja z biolo{kimi razlikami, ki bi bile morebitna podlaga za rasno, nacionalnostno ali tudi seksisti~no diskriminacijo, marve~ da je njen namen predvsem iskanje lastnosti, ki so bolj ali manj skupne vsem ljudem, oziroma natan~neje, predstavnikom enega ali drugega spola, in ki so se razvile v teku evolucije. Pri tem se je treba u~inkovito, se pravi predvsem eksplicitno, izogniti tudi vsakr{nemu dvomu v zvezi z morebitnim genetskim determinizmom. To vpra{anje je med evolucionisti namre~ `e zdavnaj povsem re{eno: da namre~ ne 326 METABIOLOGIJA Manifest metabiologije obstaja nobena genetska lastnost, ki bi je vsaj na~eloma ne mogli prese~i z ustrezno intervencijo – bodisi od zunaj ali pa z lastno voljo, odvisno pa~ od podro~ja, kjer se ta lastnost pojavlja. Evolucijski psihologi trdijo, da je ~lovekovo samozavedanje oziroma sebstvo, ob~utek lastnega jaza, pravzaprav sofisticiran evolucijsko razvit mehanizem, ki omogo~a u~inkovitej{e pre`ivetje in reprodukcijo na{ih genov. In ~e razmi{ljamo z znanstveno treznostjo1, zaenkrat ni prav nobene druge alternative, nobene druge resne hipoteze, ki bi ponujala karkoli smiselnega. Kognicija se v lu~i evolucijske psihologije lahko v za~etku poka`e kot nekoliko paradoksalen pojav. Njena primarna funkcija namre~ ni ta, da bi nam omogo~ala osvoboditev od na{ih osnovnih, primitivnih nagonov – marve~ ravno nasprotno: da si z njeno pomo~jo {e bolj u~inkovito zagotavljamo njihovo uresni~evanje. Freudova teza o spolnem nagonu, ki naj bi bil osnova vsemu dogajanju v ~lovekovem `ivljenju, teza, ki se je spri~o {tevilnih neznanstvenih elementov v kombinaciji z njo zdela tudi sama precej za lase privle~ena (glej naprimer Freud 1982), se zdaj, v svoji evolucijski nadgradnji, ka`e kot nadvse smiselna. Tako reko~ vsi pripadniki obravnavane dru{~ine se strinjajo, da je najosnovnej{e gonilo vsega dogajanja v ~lovekovem svetu podzavestna te`nja po pove~anju svoje takoimenovane vklju~ne zmogljivosti (Hamilton 1964), ali preprosto – {tevila genskih kopij. Tisti individuumi, se pravi nosilci tistih variant genov, ki niso u~inkovito poskrbeli za svojo reprodukcijo, so v evolucijskem teku vselej odmirali in za seboj ne pu{~ali sledov. Tisti pa, ki so v ta svoj sprva nezavedni projekt postopoma pri~eli vpletati tudi zavest, so lahko postali {e toliko u~inkovitej{i pri svojem biolo{kem raz{irjanju. Biopoetika Posebna veja evolucijske psihologije, ki po~asi dobiva vse bolj jasne poteze, se vzporedno s tem tudi v sebi vse bolj utrjeno pojavlja pod imenom biopoetika. Zanjo je v splo{nem zna~ilno, da posku{a z evolucijsko teorijo razlagati zgodovinske izvore poezije (in v {ir{em smislu tudi literature oziroma celo sploh vsakr{ne umetnosti) kot tudi dandana{nje motive posameznikov za njeno ustvarjanje. ^e bi za metabiologijo – kot bomo videli v nadaljevanju – lahko metafori~no rekli, da je to poezija biologije, potem za biopoetiko velja, da je to biologija poezije. Z drugimi besedami: ~e se prva ukvarja z biolo{kimi pojavi na poeti~en na~in, tedaj je druga nekak{en pozitivizem, ki razlaga poezijo – nekak{na biolo{ka literarna teorija. Gre seveda za zelo razli~na pristopa, ki pa sta si na mo~ komplementarna. Slednje dejstvo se izra`a tudi `e v sami usmerjenosti metabiologije k temu, da v sebi METABIOLOGIJA 327 1 Res pa je, da tudi sama omenjena znanstvena treznost ne prihaja od nikjer drugod kot iz evolucije – in `e smo lahko v za~aranem krogu. Artur [tern 2 Kar zadeva sestavo in ob tem naposled tudi samo prisotnost pri~ujo~ega bloka z naslovom Metabiologija prav v tej {tevilki EKZ, ki je posve~ena tudi Popperju, ka`e na tem mestu pojasniti nekaj osnovnih stvari. Constablov ~lanek, ki tukaj{njemu uvodnemu sledi, je takoreko~ klasi~no biopoetsko znanstveno besedilo. [e naslednji, Coxov prispevek je manj pozitivisti~en in tudi manj specifi~no biopoetski, namre~ iz svoje {ir{e evolucijskopsiholo{ke domene se `e nagiba tudi v smer druge metabiolo{ke komponente, o kateri pi{em v naslednjem razdelku; in na nekaterih mestih ka`e tudi beletrijske prvine – se pravi elemente tretje konstitutivne sfere metabiologije – o ~emer pa prav tako ve~ v nadaljevanju. Zadnje, moje lastno metabiolo{ko besedilo pa je primerek izrazito, pravzaprav `e kar skrajno, da ne re~em ekscesno spro{~enega segmenta v metabiolo{kem diskurzu, tistega, ki sega na same meje pozitivizma pa tudi ~eznje – kar je pa~ ena izmed {e posebej nenavadnih lastnosti obravnavane vede (ki je v svojih oddaljenej{ih sferah hkrati tudi neveda ali, ~e kdo tako `eli, celo antiveda). In ~e se tako ob vsem tem spomnimo {e na Popperja: najbr` bi se ta mo`, izraziti multidisciplinarec, podpisal pod trditev, da je bilo tudi njegovo poglavitno poslanstvo: v uporabi karseda pozitivisti~nega in logi~nega znanja – prav za njegovo in lastno ve~no samopreseganje, ki vodi k podro~ju, transdisciplinarnemu takoreko~ par excellence, k podro~ju vrednot. povezuje nadvse raznolike poglede na svet, pri ~emer je tako reko~ edini pogoj ta, da ima stvar zvezo z biolo{ko oziroma evolucijsko teorijo. V tem smislu lahko biopoetiko jemljemo kot pomemben konstitutivni element metabiologije2. Filozofija biologije Razen doslej izpostavljenih ved, ki obravnavajo povezave med socialnimi oziroma psihi~nimi dogajanji in pa naravo, se z biologijo v navezavi na nekatere nenaravoslovne znanosti ukvarjajo {e druge discipline. Ena od vsebinsko najobse`nej{ih je filozofija biologije. Preu~uje najrazli~nej{a teoretska vpra{anja, ki zadevajo biologijo in sorodne znanosti in ki v okvirih samih teh primarnih znanosti v~asih celo sploh niso zastavljana. Poglejmo si nekaj teh osnovnih vpra{anj. Kaj je sploh `ivljenje? Kaj je osnovna bitnost v evoluciji – vrsta, posameznik ali gen? Kako je lahko vrsta osnovna evolucijska enota, ko pa ni niti jasno, ali je vrsta sploh nekaj realnega? Kako je lahko posameznik osnovna enota selekcije, ~e pa umre? In kako je lahko tovrstna enota gen, ko pa se njegova snov iz ene celi~ne generacije v drugo nujno prepolovi, v {e nadaljnjih podvajanjih pa se nato naposled docela porazgubi? Kak{en notranji smisel ima torej mnogoceli~nost? Kaj je torej resni~na biolo{ka podstat za sorodstvo med bitji? Kak{en smisel je v spolnosti, ko pa je zaradi nje vsak gen prikraj{an za ni~ manj kot polovico svojega potomstva? Kako je v evoluciji pri{lo do sodelovanja med posamezniki, ko pa naj bi se, po na~elu naravnega izbora, vsak boril le zase? Kako je, navsezadnje, ta kruti zakon vendarle pri~el dopu{~ati tudi altruizem, in to ne samo do svojih bli`njih, marve~ tudi do drugih `ivih vrst in do okolja? Kaj je zavest in kako je nastala? Kako nam lahko naravoslovno znanje pomaga pri skrbi za prihodnost `ivljenja in obstajanja? In kaj je smisel – samega `ivljenja; in vsega tega spra{evanja? Na podro~ju metabiologije se pogosto spopadamo s katerim od navedenih in drugih vpra{anj podobnega kova. Filozofija biologije je torej – poleg evolucijske psihologije z biopoetiko – druga vsebinska komponenta tu predstavljane vede. Beletrija V eni od Pre{ernovih gazel nam je sporo~eno, kako se je mo`ak zavedal svojega ~udnega polo`aja: vsakdo od njegovih – resni~nih ali potencialnih – bralcev je, oziroma bi, imel kak{no pripombo na njegovo pisanje (Pre{eren 1986). Vendar avtor, tudi ~e bi jih hotel poslu{ati, nikakor ne bi mogel ustre~i vsem, saj so si 328 METABIOLOGIJA Manifest metabiologije njihove zahteve pogosto povsem nasprotne in med seboj nezdru`ljive. Njegova re{itev, ki se sicer naslanja na dokaj pateti~no in dandanes nekam pre`iveto dantejevsko in petrarkisti~no posttrubadursko ponudbo, je hitra in preprosta – ~etudi, po mojem mnenju, bolj metaforiena kot ne: svoja izvajanja usmeri k enemu samemu cilju, k tako imenovani ljubljeni osebi. V resnici pa bi lahko stavili, da je ta njegova poteza izrazito simbolna. V tistem trenutku, ko bi se pesnik zavedel, da je obo`evanka, poleg njemu `e znanega dejstva, da je o{abna, v resnici tudi sicer bolj ali manj plehka, bi se najbr` precej zamislil in se vpra{al o smiselnosti te svoje usmeritvene deklaracije, po kateri je ona edina relevantna arbitra`a za njegovo umetnost, in s tem tudi za njegov obstoj. Njena morebitna totalno uni~ujo~a kritika njegovih verzov bi sicer, teoreti~no, lahko povzro~ila dvoje. Prva mo`nost – ~e bi bilo vse, kar trdi o svoji fatalni in metafizieni odvisnosti, dobesedno res –, bi bila ta, da bi ves obupan za vselej prenehal pisati in se, da bi dokazal smrtno resnost svojih stali{~ in polo`aja, dejansko {el tudi obesit. In drugi~, ~e bi jo navzlic svoji literarno toliko opevani zaslepljenosti v zvezi z njo vendarle lahko obravnaval vsaj z desetinko sicer{nje prisebnosti – o ~emer ne dvomim –, bi naposled zamenjal firmo. Prva varianta je seveda ~isto ne`ivljenjska, neprepri~ljiva, in ~e bi je bil Pre{eren zmo`en, bi ga lahko imeli le {e za prekletega fanatika, oziroma bi raj{i kar pozabili nanj in na vse skupaj. V primeru veljavnosti druge variante razlage pa pridemo natanko tja, kot je bilo napovedano: vla~enje `enskega lika in imena v vrstice omenjene poezije je v resnici stvar simbolike. @enska je tu le ime za avtorjevo notranje ~utenje, ki se mu prav zagotovo ni pripravljen odpovedati; ki pa ga tudi ne `eli imenovati s pravim imenom, da ne bi morda u~inkoval kot samov{e~en in – konec koncev tudi sam – o{aben. V najgloblji resnici pa ga vendarle zanima samo glas njegove notranjosti, in ~e bi ravnal kakorkoli druga~e, ne bi bil to, kar je – umetnik. Umetnik je, kot se torej naplete iz pravkar povedanega, neko zelo nenavadno bitje – ki ga vzpostavlja ravno njegova paradoksalnost. Po eni strani namre~ prisega na svojo lastno sodbo in se zgrozi ob misli, da bi mu kdo, brez njegovega védenja in odobritve, spremenil `e eno samo vejico, ~rto ali noto; za sodbe drugih, ki se ne skladajo z njegovim pogledom, mu ni mar. A po drugi strani se tu in tam komu izmed teh ustvarjalcev zgodi, in to se v teku zgodovine dogaja nenehno, da prav zaradi te svoje brezkompromisno samonikle dr`e prodre med priznance in ga, nenavadno, tudi {irne ljudske mno`ice vzamejo za svoj novi vzor – po katerem nato sicer, se ve, merijo nadaljnje ustvarjalce in jih po istem postopku kot prej njega spet naprej du{ijo – toda to je `e druga zgodba. Paradoks umetnika je, z drugimi besedami, ta, da ob vsem svojem kreativnem zanikanju mnenj, okusov in stali{~ METABIOLOGIJA 329 Artur [tern tako reko~ vsega drugega sveta – postane s svojo umetni{ko uveljavitvijo prav on sam njihovo novo gravitacijsko sredi{~e. Metabiologija Tako smo pri{li do bistva metabiologije. Sestavljena je iz opisanih treh podro~ij – prvi dve sta dele`a njene vsebine, tretje pa njene oblike. Zlasti zaradi te tretje lastnosti jo lahko ozna~imo kot mehko naravoslovno vedo, ki pa zaradi svoje igrivosti ni ni~ manj intelektualna. [e ve~ – v razmeroma odrevenelo razmi{ljanje klasi~nih naravoslovcev lahko zanese tudi razne nenavadne, potencialno u~inkovite domislice. Osrednja ciljna publika pa so seveda razumniki z najrazli~nej{ih podro~ij – in pri tem bi rad poudaril, da intelektualec ni vselej tisti, ki ima na steni obe{eno diplomo take ali druga~ne izobrazbene smeri in stopnje, temve~ predvsem tisti, ki si to resni~no `eli biti – preprosto tako, da v tej smeri deluje. Samonikel sodoben razumnik lahko vse bolj nestrpno zaznava prepad med dvema ~erema, kjer je nasedena ve~ina obstoje~e svetovne iskateljske miselnosti: na eni strani je to ultra-scientisti~ni intelektualizem, ki mu ob vsej svoji hermeti~ni gostobesednosti prepogosto povsem manjka dimenzija duhovnih vrednot; na drugi pa astro-spiritisti~ni misticizem, kjer, sicer celo s ponosom poudarjano, a ve~inoma vendarle prehudo nezrelo, izostaja razum. Metabiologija ni nikakr{en most med tema skrajnostima, marve~ nalega prav na dno obstoje~ega prepada ter nanj nana{a nove in nove plasti spoznanj in uvidenj, lastnih eni, drugi, ali pa {e nobeni, ga s tem vse bolj dviguje – in uvaja avtoriteto izvirnega iskateljstva. Navzlic vsej tej potencialni originalnosti pa vendarle velja, da celo `e sama beseda metabiologija, ki je v tem specifi~nem smislu na novo definirana v istoimenskem knji`nem delu ([tern 1997), obstaja `e od prej in drugod – kar pa, glede na `e povedano o metafiziki, niti ni tako presenetljivo oziroma nenavadno. Teoretiki, ki se ukvarjajo z memetiko, védo, ki vzpostavlja in preu~uje analogijo med enotami biolo{ke in kulturnostne evolucije, uporabljajo ta izraz za ozna~evanje podro~ja slednje, se pravi ne~esa, kar ni biolo{ko, a je temu analogno. Metabiolo{ki organizmi bi bili po njihovem naprimer sklopi idej, kakr{ni so, denimo, kompleksi religioznih prepri~anj in vrednot v okviru sistema neke veroizpovedi. Ne glede na oba doslej obravnavana primera, metafizike in memetske metabiologije – pa tudi {e kak drug primer zelo svobodne uporabe predpone meta bi se na{el –, v sodobni ob~i terminologiji ozna~ujemo s tem prefiksom obravnavanje dolo~ene panoge ali discipline z neke zunanje pozicije. Metaetika, 330 METABIOLOGIJA Manifest metabiologije naprimer, se sploh ne spra{uje, kaj je dobro v nekem, takem ali druga~nem, konkretnem primeru, marve~ je to teorija same etike in jo zanima pojem dobrega izklju~no v konceptualnem smislu. Metaetika je torej veda o etiki. Podobno je metabiologija veda, ki obravnava biologijo od zunaj (ta njena komponenta je filozofskobiolo{ka), in sicer tudi v njenih navezavah na razna druga, zlasti nenaravoslovna podro~ja (evolucijskopsiholo{ka komponenta), pri ~emer je uradni jezik komunikacije {e bolj odprt (literarna komponenta) kot tudi `e sicer precej svobodna jezika obeh podro~ij, ki tu nastopata kot njeni vsebinski sestavini. A slejkoprej velja, da je vsakr{na formalizacija te vede, hkrati tudi nevede, lahko kaj hitro utesnjujo~a za njeno vendarle in predvsem – transgresivno bistvo. Ko njena katerakoli domislica postane splo{no sprejeta resnica ali celo institucionalizirana vrednota, tedaj se njeno osrednje delovanje `e dolgo odvija kje dale~ stran. Artur [tern (1965), doktor biolo{kih znanosti (1995), znanstveni sodelavec In{tituta Bion LITERATURA ARISTOTELES: Metafizika. Zagreb: Hrvatska sveu~ili{na naklada, 1992. FREUD, S.: The psychopathology of everyday life. London: Penguin, 1982. HAMILTON, WD.: The genetical evolution of social behavior (I and II). Journal of Theoretical Biology 1964; 7: 1–16; 17–52. KRU[NIK, S. (ur.): Superanekdote. Ljubljana: samozalo`ba, 1971: 253. LEVINAS, E.: Totalitet i beskona~no. Sarajevo: Veselin Masle{a, 1976. POPPER, K. R.: The logic of scientific discovery. London: Hutchinson, 1959. PRE[EREN, F.: Poezije. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba, 1986: 108. [TERN, A.: Metabiologija. Ljubljana: Dru{tvo Apokalipsa, 1997. METABIOLOGIJA 331 John Constable Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij ^e raziskovalci kulture svoj materializem jemljejo resno, torej na na~in, kakor ga razumejo naravoslovne znanosti, se bodo odvrnili od kriti{kih in vrednostnih razprav in bodo raje raziskovali razporeditev kulturnih objektov. S tem mislim tako na objekte v ~love{kih mo`ganih, torej du{evne reprezentacije, kot tiste v okolju, ki obdaja mo`gane, se pravi javne reprezentacije (Sperber 1996). To pomeni, da se mora tak{no raziskovanje lotiti mi{ljenja populacije, se odvrniti od esencializma (gl. Mayr 1991) ter se preoblikovati v epidemiolo{ko disciplino. Kot pravi Dan Sperber in kot je sam `e ve~krat pokazal, je treba kulturni predmet, kakr{en je na primer mit, raziskovati kot “mno`ico vseh svojih razli~ic” (Sperber 1996: 27). Vendar pa imajo posamezni elementi teh mno`ic skupne formalne zna~ilnosti, ki so prav tako primerno podro~je za raziskavo. Jezik v poeziji je ena tak{nih zna~ilnosti, ki kulturnemu epidemiologu postavlja vrsto vpra{anj: 1. Zakaj poezijo tako pogosto najdemo v kulturnih repertoarjih svetovnih ljudstev? (Wimsatt 1972; Brown 1991) 2. Zakaj poezijo v dolo~ene namene uporabljamo, v druge pa ne? (Strokovna besedila obi~ajno niso pisana v verzih.) 3. Zakaj nekatere verzne oblike uporabljamo v dolo~ene namene, v druge pa ne? (Dolo~ene oblike, npr. trizlo`ne stopice v angle{kem limericku, imamo ve~inoma za zabavne in neprimerne za resno pesem.) METABIOLOGIJA 333 John Constable 4. ^e se odgovori na ta vpra{anja s ~asom spreminjajo – zakaj je to tako? Tradicionalni odgovor na prvo vpra{anje, edini, ki ga bomo tu obravnavali in ki je {e vedno osnova literarne analize tako na naprednih kot tudi na konservativnih univerzah, trdi, da je jezik v verzu neverjetno mo~no orodje komunikacije. Ta trditev ima naravno-teolo{ko in naravno-diabolo{ko razli~ico. Nekateri menijo, da je to najmo~nej{a ali celo transcendentna oblika ~love{kega izraza, drugim pa ta jezik pomeni zlove{~e orodje psiholo{kega in politi~nega zatiranja. Ker sta obe stali{~i le nejasno opredeljeni, se v pomembnih kulturnih revijah redno pojavljajo nenavadne kombinacije in kompromisi med njima. @e preprost logi~en premislek pa bo pokazal, da trditve o splo{ni komunikacijski mo~i ni mogo~e dokazati. Verzna oblika nastane z omejevanjem izbranih povr{inskih zna~ilnosti jezika. Tako znotraj posameznega jezika kot tudi med razli~nimi jeziki so to zna~ilnosti zelo razli~nih vrst. Vsem glavnim svetovnim metri~nim oblikam pa je skupna ena abstraktna lastnost: avtorjem vsiljujejo dva tipa omejitve obsega: 1. Omejitve obsega posameznih elementov, npr. dol`ine verza (v angle{~ini je verz dolo~en s {tevilom zlogov, pogosto kot razpon, npr. 9–12 zlogov, sestavljen pa sme biti le iz celih besed). 2. Omejitve celotnega obsega, tak{ne so npr. formalne strukture, ki dolo~ajo sonete in limericke in so obi~ajno dolo~ene s stalnim {tevilom elementov. Seveda so mo`ne tudi druge oblike omejitev, npr. stalna razporeditev poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, ki ustvarja ritmi~ni vzorec, ali pa ponavljanje enako zvene~ih zlogov. Angle{ki pisci tak{ne oblike tudi res uporabljajo (Attridge 1982 in 1995 ponuja najjasnej{i trenutno dostopni pregled teh oblikovnih pravil). Za zdaj se bomo zavoljo preprostosti omejili samo na omejitve obsega. Posledice dolo~itve obse`nosti verza in pesemske oblike je mogo~e z lahkoto odkriti, a jih ponavadi spregledajo. Gilbert Youmans (1989: 9), na primer, pravilno ugotavlja, da je “mno`ica sprejemljivih jambskih pentametrov v angle{~ini astronomsko velika (~eprav je to {tevilo kon~no, saj imajo jambski pentametri omejeno {tevilo zlogov)”, a ugotovitve ne razvije, verjetno zato, ker se mu zaradi astronomskega {tevila desetzlo`nih verzov vpra{anje ne zdi pomembno. V resnici pa je klju~nega pomena. Zaradi rekurzivnega ponavljanja so stavki v neomejenem jeziku potencialno lahko neskon~no dolgi in tudi {tevilo potencialnih kombinacij teh stavkov je neskon~no, medtem ko dolo~itev 334 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij obsega v verzni obliki, pa naj bo na ravni posameznih elementov ali na ravni skupin elementov, pisca omejuje na sicer zelo veliko, a vendar kon~no {tevilo mo`nih re{itev. ^e to mno`ico razumemo kot podmno`ico zaporedij, ki so mo`na v univerzalni mno`ici neomejenega jezika (proze), seveda predstavlja le njen neskon~no majhen del. Pomen tega lahko dojamemo, ~e se spomnimo, da je tako komunikacija informacij kot komunikacija ~ustvenih stanj pravzaprav dovajanje dra`ljajev iz okolja, naloga teh dra`ljajev pa je povzro~anje sprememb v mo`ganih drugega (Sperber in Wilson 1995). S tem, da se odlo~imo za pisanje v verzih z omejitvijo celotnega obsega, torej omejimo potencialne spremembe, ki jih lahko spro`imo v katerihkoli mo`ganih, na neko kon~no {tevilo. ^e veljajo le omejitve obsega posameznih elementov, so potencialne spremembe predvidoma neomejene, saj je kon~no {tevilo elementov, na primer posameznih verzov, verjetno mogo~e kombinirati na neomejeno {tevilo na~inov. Vendar pa bodo na u~inkovitost komunikacije kvarno vplivale vsiljene perifraze in elipse. Iz tega nujno sledi, da je nadvse malo verjetno, da bi mno`ica, ki jo dolo~a verzna ali pesemska oblika, vsebovala primerne sestavine ali pa bi bila sama primerna sestavina za izvr{evanje naklju~no izbranega komunikacijskega namena. Te trditve so sicer teoreti~no verjetne, vendar niso prepri~ljive brez empiri~nega prikaza posledic omejitev. Prvi~: ob viru, ki ga preu~ujemo, se je treba zavedati, da gre pri gradnji verzov za komponiranje struktur, ki se prilegajo danemu vzorcu, ta postopek pa olaj{a uporaba kratkih besed. Desetzlo`ne verze je veliko la`je sestaviti iz izhodi{~nega besedila, ki ga sestavljajo enozlo`nice, kot iz besedila, ki ga sestavljajo ve~zlo`nice. Podobno bo ob iskanju verzov ali delov za sestavljanje verzov s prepoznavanjem vzorcev ve~ zadovoljivih re{itev, ~e ima besedilo A v povpre~ju kraj{e besede kot besedilo B. Ker ima avtor tako ve~jo izbiro, lahko pri~akujemo, da bo imel verz, ~e primerjamo verze in prozo istega avtorja v istem obdobju in v enakem polju diskurza, povpre~no kraj{e besede od proze. Poskusne {tudije s posebej narejenim programskim orodjem dokazujejo, da ta na videz malo verjetna napoved dr`i. Tabela 1 vsebuje povpre~no dol`ino besed, ki jo merim v zlogih (ozna~ujem jo s pznb: povpre~je zlogov na besedo) v izboru literarnih besedil.1 V vseh primerih so besede v proznem delu povpre~no dalj{e kot v verznem delu. Ti rezultati so statisti~no signifikantni (df = 7, t = 5,476, p = 0,01), in ~eprav je o~itno, da bi bilo dobro zbrati ve~ podatkov, smo vsaj za potrebe nadaljnjega dokazovanja lahko prepri~ani, da dol`ina vrstice, kakor predvideva na{a teorija, povzro~a izsiljeno izbiro, ki vpliva na svobodo avtorjevega izbora, izpeljevanja, kombiniranja in pregibanja besed. Dejstvo, da avtorji ponavadi uporabljajo dalj{e besede, kadar 1 Besedila, ki sem jih obdelal s posebej narejenim programskim orodjem, so: John Milton, Izgubljeni raj (1667, pisati ga je za~el `e pred 1660), John Milton, Zgodovina Britanije (1670, pisati pa jo je najbr` za~el po 1640 in kon~al 1655), John Bunyan, Romarjeva pot (1678–1684), prozna pripoved, posejana z verzi; John Gay, Bera{ka opera (1728), opera; Percy Bysshe Shelley, Vilinska kraljica (1813) in obse`ne opombe; William Wordsworth, Potovanje, 1814, V. knjiga in dodani Eseji o epitafih; George Eliot, [panska ciganka, dramska pripoved v verzih (1867), in Middlemarch (1871–2); Lewis Carrol, The Hunting of the Snark (1876), poezija s kratkim proznim uvodom; Rudyard Kippling, Knjiga o d`ungli (1894), prozna pripoved z liri~nimi vlo`ki. METABIOLOGIJA 335 Avtor Delo Vsota besed John Milton Izgubljeni raj (verzi) 79.836 Zgodovina Britanije (proza) 91.471 John Bunyan Romarjeva pot (verzi) 3.459 Romarjeva pot (proza) 52.504 John Gay Beraška opera (poezija) 3.067 Beraška opera (proza) 13.231 P. B. Shelley Vilinska kraljica (poezija) 15.438 Opombe k Vilinski kraljici (proza) 14.744 William Wordsworth Potovanje 1814 V. knjiga (poezija) 7.278 Eseji o epitafih 1814 (proza) 5.425 George Eliot Španska ciganka (poezija) 53.247 Middlemarch (proza) 317.827 Lewis Carroll Hunting of the Snark (poezija) 4.396 Hunting of the Snark (proza) 564 Rudyard Kipling Knjiga o džungli (poezija) 2.691 Knjiga o džungli (proza) 49.072 %1- %2- %3- %4- %5- %6- pznb zložne zložne zložne zložne zložne zložne 74,32 18,47 5,58 1,42 0,2 0,01 1,35 67,01 22,58 7,99 2,1 0,29 0,02 1,46 81,99 14,34 2,75 0,75 0,09 - 1,23 79,02 16,23 3,65 0,95 0,14 0,01 1,27 79,59 17,93 2,38 0,1 - - 1,23 75,11 18,61 4,78 1,26 0,2 0,03 1,33 70,52 20,26 6,97 1,82 0,43 0,01 1,41 63,24 19,17 10,79 5,24 1,33 0,22 1,63 70,77 19,43 7,3 2,18 0,32 - 1,42 67 18,51 8,9 4,24 1,31 0,04 1,54 76,36 17,7 4,99 0,83 0,11 - 1,31 70,43 19,38 7 2,5 0,57 0,06 1,44 77,3 16,95 4,5 1,11 0,09 0,5 1,3 72,34 17,73 6,74 2,3 0,89 - 1,42 80,71 16,05 2,64 0,56 0,04 - 1,23 77,89 17,8 3,52 0,73 0,06 0,01 1,27 Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij se odmikajo od osnovne metri~ne zgradbe in pi{ejo verze, ki so dalj{i ali kraj{i (vedno so pogostej{i odmiki v smer dalj{ih vrstic, kar je tudi samo zase zelo zanimivo), nam ponuja potrditev, da je ta odklon posledica omejevanja pri gradnji verzov. ^e na primer besedila Miltonovega dela Izgubljeni raj in Shakespearovih Sonetov sortiramo v skupine glede na dol`ino vrstic in izra~unamo, kak{na je povpre~na dol`ina besede za vsako od teh skupin, ugotovimo, da se povpre~na dol`ina besede pove~uje premo sorazmerno s pove~evanjem dol`ine vrstice (glej sliko).2 Povprečna dolžina besed: (v zlogih) 1 4 1.3 1.2 1.1 1| 9 10 I 11 12 13 Dol`ina verzov v zlogih Glede na to spoznanje mora vsak, ki {e vedno meni, da je pogostnost kratkih besed v poeziji rezultat upravi~ene komunikacijske izbire, razlo`iti, zakaj tak{ne izbire ni mogo~e zaslediti dosledno skozi vse besedilo. Ob pomanjkanju tak{ne razlage lahko sklenemo, da je dolo~enost dol`ine verza resni~na omejitev, ki ima subtilen, a vsepre`emajo~ vpliv na besedilo. Subtilen je zato, ker dalj{e besede niso popolnoma izklju~ene in je z lahkoto mogo~e dose~i primerljivo povpre~no dol`ino besed za dolo~eno podro~je govora, ~e je pisec pripravljen popa~iti skladnjo, se izra`ati elipti~no ali celo `rtvovati slovnico.3 Vendar pa so tak{ne okrnitve razen v komi~ni poeziji obi~ajno komunikacijsko nesprejemljive in ve~ina piscev raje skraj{a dol`ino besed ter si tako olaj{a gradnjo verza. Iz tega sledi, da besedila v verzih vsebujejo veliko besed, ki so posledica prisiljene izbire (kot lahko ocenimo, je teh `e samo spri~o omejenosti dol`ine verza vsaj pet odstotkov). Alternativne hipoteze, ki bi razlagale epidemiologijo verzne oblike, se morajo skladati s to teorijo in z na{imi podatki. Razdelimo jih lahko na dve skupini, na hipoteze o funkciji in hipoteze o dovzetnosti. Hipoteze prve skupine predpostavljajo, da verzni jezik za pisca, za sprejemnika ali za oba udele`enca 2 Sonet 126, ki ima osnovno metri~no shemo osmih zlogov v vrstici, smo izpustili, tako da je ostalo 153 sonetov. Sonet 99 ima 15 vrstic, sonet 126 pa samo 12, se pravi da je vsota vrstic 2141. Pogostnost razli~nih dol`in vrstic je: Shakespeare, Soneti: 9 zlogov, 60 verzov; 10 zlogov, 1756 verzov; 11 zlogov, 299 verzov; 12 zlogov, 23 verzov; 13 zlogov, 3 verzi. Milton, Izgubljeni raj: 8 zlogov, 1 verz (ni za~rtan v tem grafu); 9 zlogov, 163 verzov; 10 zlogov, 8315 verzov; 11 zlogov, 1887 verzov; 12 zlogov, 179 verzov; 13 zlogov, 4 verzi. Razmerje med dol`ino verza in dol`ino besede je le groba ugotovitev, ki bo podrobneje obdelana v naslednji {tudiji, ki bo zajela podatke iz del {tevilnej{ih avtorjev. 3 V angle{~ini je zelo malo besed dalj{ih od pet zlogov (ko to pi{em, ima moj slovar pribli`no 71000 besed, od katerih jih je le 567 dalj{ih od petih zlogov), pojavljajo pa se precej redko. [e ve~, zelo malo verzov je tako kratkih, da bi tak{ne besede popolnoma izklju~evali. METABIOLOGIJA 337 John Constable opravlja neko funkcijo, hipoteze druge skupine pa predpostavljajo, da so sistemi za razumsko obdelavo v ~love{kih mo`ganih dovzetni za dolo~en tip kulturnih reprezentacij (gl. Sperber 1996, celotno delo) in da prisotnost teh reprezentacij v kulturnem prostoru ~love{ki razum pa~ podpira, ne slu`ijo pa nobenemu namenu (gl. Boyer 1994 za ob{irno obdelavo religioznih reprezentacij s tega stali{~a). V prvi skupini, skupini hipotez o funkciji, so te tri glavne kandidatke: 1. Jezik, ki je oblikovan po vzorcu dol`ine in ritma, ima izredne mnemotehni~ne lastnosti. 2. Zgradba verza odli~no bele`i razli~ne ravni verbalne inteligence, poezijo pa nasploh uporabljamo kot orodje za razkazovanje te inteligence. 3. Besedilo, napisano v verzih, je zlahka razpoznaven in cenjen prikaz mno`ine ~asa, porabljenega za njegovo sestavljanje. Pod drugim naslovom, hipoteze o dovzetnosti, pa ponujam samo en predlog, ~eprav bi tudi tu z drugega zornega kota lahko razpravljali o mnemotehni~nih u~inkih. 1. [tevilo prisiljenih besednih izbir v poeziji ustvarja besedila, ki jih ne moremo niti zadovoljivo analizirati niti zavrniti kot protislovnih. Hipoteze o funkciji 1: Mnemotehni~ne lastnosti Trditev, da se verza spomnimo z lahkoto, je relativno neproblemati~na in, kolikor vem, se nikoli ni zdela vredna podrobne obdelave, ~eprav pa je sir Philip Sidney `e pred davnimi ~asi pripomnil, da “pri utrjevanju spomina poezija mo~no preka{a prozo” (Sidney 1583: 182–183). Dejstva, ki smo jih opazili, so tako presenetljiva, da se zdi vpra{anju vredno natan~neje posvetiti. V anekdoti~nih, a izjemno dragocenih protoepidemiolo{kih razpravah o angle{kem otro{kem izro~ilu Iona in Peter Opie ugotavljata, da je “hitrost, s katero lahko nova pesmica s pomo~jo ustnega izro~ila potuje vsevprek po de`eli, skorajda ~ude`na,” in poro~ata, da se je leta 1936, v ~asu ko se je kralj odpovedal prestolu, pesmica: “Hark the Herald Angles sing, / Mrs. Simpson pinched our king” po vsej Angliji raz{irila v treh tednih (Opie 1959: 6). Glede na precej uporni{ki zna~aj pesmice lahko sklepamo, da ni bila objavljena ali predvajana, in je poro~ilo torej res osupljivo, ~eprav nikakor ne gre za osamljen primer. Tovrstni fenomeni kar kli~ejo po strokovnih razlagah. Epidemiolo{ko je uspeh tovrstnega objekta predvidoma odvisen 338 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij od njegove stabilnosti med prenosom. Zdi se, da so relevantne lastnosti, ki osebku, izpostavljenemu javni reprezentaciji, omogo~ajo, da reprezentacijo ponovno sestavi, ~etudi je bila njena podrobna informacijska vsebina v spomin shranjena le deloma ali sploh ne. To omogo~a ravno tista lastnost verzne oblike, zaradi katere je kot orodje komunikacije verzna oblika neu~inkovita: to je omejenost izbire. Spominjanje verzne izjave zahteva spominjanje abstraktnega vzorca oblike skupaj z vsebino in tistimi besedami, ki so ostale v spominu. Prazna mesta lahko izmerimo glede na verzno obliko in jih napolnimo z besedami, ki so v sobesedilu smiselne, so prave dol`ine, pravilne ritmi~ne oblike in se v nekaterih primerih tudi rimajo na isti zlog. Seveda ni zagotovila, da bodo to natanko iste besede, a glede na vse omejitve je zelo verjetno, da bo verz pravilno rekonstruiran. To je stali{~e, ki se ujema s tem, da pri raziskovanju ljudskega izro~ila pogosto ugotavljajo, kako je v besednem izro~ilu zelo malo prave memorizacije, zapomnjevanja ve~jih skupin besed za dolgo ~asa (Finnegan 1977: 52). ^eprav se mnemotehni~na vrednost verzne oblike lahko v primeru prete`no ustnega ljudskega izro~ila zdi zadostna, pa ne more pojasniti prevlade verzov na drugih podro~jih, {e posebej na tistih, ki jih imamo pogosto za presti`no literarno zapu{~ino posameznega naroda. To dejstvo nas opozarja na te`njo proti splo{ni komunikacijski fleksibilnosti in nas spodbuja, da za~nemo iskati razlage, ki vklju~ujejo dolo~eno stopnjo medosebne funkcije. Kljub dokazovanju, da prevlade poezije ni mogo~e razlagati s sklicevanjem na njeno domnevno splo{no komunikacijsko mo~, je {e vedno mo`no, da njene formalne zna~ilnosti olaj{ujejo specializirane kategorije komunikacijskega dejanja, na primer komunikacije dokaza o verbalni inteligenci. Hipoteze o funkciji 2: Verzna oblika kot izkaz verbalne inteligence Vloga verzov pri dvorjenju je dobro znana, njihova funkcija pa verjetno napa~no razumljena. ^e pomislimo na formalne omejitve, moramo zavrniti tradicionalno pojmovanje, da le pesmi v verzih lahko posredujejo zapletena ~ustva, ki so univerzalna mno`ica komunikacijskih namenov, in se moramo namesto tega oprijeti hipoteze, ki je v skladu s potezami na{ega predmeta. Mislim, da so v globalnem kulturnem prostoru, v rock in pop besedilih, kot tudi drugod, verzne oblike ostale v splo{ni rabi, ker nudijo dober dokaz sposobnosti, ki so potrebne za njihovo ustvarjanje, te sposobnosti pa ceni ali vsaj priznava veliko potencialnih sprejemnikov poezije. Poenostavljeno je verzna oblika razkazovanje govorne inteligence in se zato pri~akuje, da METABIOLOGIJA 339 John Constable jo bomo uporabljali pri dvorjenju in pri tekmovanjih, kakr{ni so na primer pesni{ki dvoboji pri mnogih narodih, zlasti znameniti pri Eskimih, [kotih in Kitajcih. Po vsem svetu vedo, da so verzi lahko ljubezenski dar mo{kega, v japonskih aristokratskih krogih v obdobju dinastije Hei pa je to pojmovanje doseglo skrajno stopnjo, pri kateri izmenjava pesmi, ki jo je za~el mo{ki, ni bila nujna samo pred za~etkom romanti~ne zveze, ampak celo preden sta se ljubimca sploh videla (Morris /1964/ 1985: 225 ponuja zelo uporaben izvle~ek). ^e bi bil glavni namen posredovanje strasti, je iz razprave o~itno, da bi se proza obnesla ravno tako, v mnogih pogledih pa celo bolje. Toda ~e je treba ekonomi~no dokazati razumsko jezikovno spretnost, je poezija odli~na izbira. Glede na to se nam zdijo manj skrivnostni tudi tak{ni nenavadni obi~aji, kakr{ni so starodavni kitajski izpiti za uradnike, ki so morali verze kovati v omejenem ~asu. Upravi~eni so pribli`no toliko kot sedanji britanski obi~aj, ki postavlja {tudij Chaucerjevega in Shakespearovega zastarelega jezika za osrednji predmet akademskega {tudija. Trditev, da je mnogo verznih besedil pravzaprav razkazovalna tehnika, je v skladu s predlogom Geoffreyja Millierja, ki pravi, da umetnosti na splo{no `ene spolna selekcija (Miller 1995; Miller 1996). Toda tezi se v nekaterih pomembnih pogledih razlikujeta. Miller (1995) je pregledal celotno `ivljenjsko delo razli~nih kategorij glasbenikov in ga primerjal z dobro znanim grafom umorov, ki sta ga sestavila Daly in Wilson (1988). Grafa sta si zelo podobna, iz ~esar Miller izpelje, da umetnosti `ene ali jih je neko~ gnala potreba mladih mo{kih, da se razkazujejo in tekmujejo za `enske, prav kakor je mogo~e visoke ravni mo{ke agresivnosti predvideti kot posledico reprodukcijskega tekmovanja. Toda ker Miller ne govori o formalnih lastnostih izdelanih kulturnih dobrin, se na{ predlog nagiba h kriti~ni pripombi, da je razkazovanje sicer morda pomemben element posameznikove motivacije za produktivnost, vendar pa sta status in pre`ivetje kulturnih oblik samih odvisna od drugih lastnosti, morda od njihove lepote ali pa resnice (Dissanayake 1992: 10 predlaga teze te vrste). Ko je dolo~ena oblika kulturne produkcije sprejeta, je skoraj gotovo, da jo bodo predvsem mo{ki uporabljali kot sredstvo za razkazovanje, zato predpostavljam, da bi pregled referatnih revij Current Contents za vsako disciplino pokazal “graf umorov”. A zna~aj ve~ine kulturnih dobrin zlasti v znanosti ni opredeljen glede na to, v kak{nih razkazovanjih nastopa, temve~ z drugimi lastnostmi, na primer z natan~nostjo, s katero ponazarjajo svet, ali pa glede na to, kako u~inkovite so kot tehnologije za u`itek, ki stimulirajo na{e `iv~ne centre za nagrajevanje (Barrow 1995, Pinker v tisku). Millerjev predlog se v splo{nem zdi pravilen, ~e ga ne razumemo kot hipotezo o dolo~enih tipih kulturne produkcije, se pravi umetnosti, marve~ o motivacijah za celo paleto najrazli~nej{ih 340 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij oblik kulturne produkcije. Zdi se, da se v svojih najnovej{ih spisih (Miller 1996) tudi sam nagiba v to smer. V na{i {tudiji pa nasprotno trdimo, da bi mnogo mo~nej{a razli~ica te hipoteze morda dejansko veljala za dolo~ene kulturne oblike, kakr{na je verzna izrazna oblika, ki se zdi, kot da je na ra~un komunikacije, svoje navidezne funkcije, primerno oblikovana za razkazovanje. Zato jo lahko jemljemo kot povsem kontrastno oblikam, ki so za samorazkazovanje rabljene samo naklju~no – kamor bi spadala denimo evolucijska biologija.. Na tej to~ki se zdi prav mikavno uvesti razdelitev na jezik, ki je najbolj primeren za komunikacijo, na primer za znanost, in jezik, ki je formalno omejen in zato prirejen za nekomunikacijske ali ~ustvene namene, za “kreativno” literaturo. Razne oblike tak{ne delitve so pogoste in se v razpravah o slogu redno pojavljajo. Med najbolj znanimi primeri so De Quincey, angle{ki kritik iz 19. stoletja, ki je literarno polje razdelil na jezik mo~i in jezik znanja (De Quincey 1927) in pa filozofa iz tega stoletja Ogden in Richards, ki sta verbalni svet razdelila na ~ustveni in referen~ni pomen (Ogden in Richards 1923), poleg teh pa obstaja {e mno`ica podobnih teorij (glej npr. Jakobson 1960: 357 in naprej). Vendar nobena od teh delitev se ni ohranila za dolgo, to pa predvsem zato, ker se ne da dokazati obstoj ~iste oblike katerega od tipov in ker ni nobene metode za koli~insko merjenje razmerja tipov v me{anih besedilih. Celo v humanisti~nih znanostih se dogaja, da delitev, ki je ni mogo~e uporabiti v prakti~nih primerih, s~asoma postane dvomljiva. Kot se zdi, je napaka v tem, da je delitev vpeljana na prenizki ravni znotraj komunikacijskega modela, pravzaprav `e kar v njegovem korenu. Na tako osnovni ravni je treba vso komunikacijo imeti za isti pojav, za dovajanje dra`ljajev, ki naj bi povzro~ili dolo~eno spremembo v drugih mo`ganih. Poskus razlikovanja med jeziki znanja, ki so implicitno razumljeni kot komunikacijska orodja, in jeziki mo~i, ki so v tem smislu nejasno ozna~eni kot nekomunikacijski, je torej brezupen. Zme{njavo lahko nemara re{imo z ugotovitvijo, da lahko {iroka uporaba retori~nih sredstev, melodi~nega izra`anja in na primer verzne oblike ote`i sporo~anje naklju~no izbrane vsebine, vendar pa je lahko prirejena za bolj omejeno podro~je komunikacije. Menim, da gre v primeru verzne oblike prav za tak primer, in verzna zgradba, ki sicer ni zelo primerna za splo{no komunikacijo, je izjemno u~inkovito sredstvo za sporo~anje dokazov o govorni inteligenci. Verzifikator, ki je sposoben hitreje ali u~inkoviteje preiskovati temeljni jezik, bo sposoben pisati verze hitreje kot drugi, s {ir{im besednim razponom in z manj pogostimi nerodnimi sintakti~nimi konstrukcijami. Tako bo dosegel vi{jo stopnjo komunikacijskega u~inka. Vendar pa se bo vsakdo, ki si je ogledal zgornjo tabelo, lahko upravi~eno vpra{al, mar sposobnej{i pisci METABIOLOGIJA 341 John Constable ne dosegajo dalj{ega povpre~ja besed pri pisanju proze, namenjene kateremukoli komunikacijskemu cilju, in, ~e je tako, zakaj to dejstvo ne slu`i kot sredstvo za razkazovanje. Se pravi, da se moramo vsekakor vpra{ati, zakaj potrebujemo verz kot sredstvo za razkazovanje razlik, ~e so razlike dejansko velike ali celo ve~je v prozi. Ponujajo se tri re{itve tega vpra{anja. Najprej ugotovitev, da “poeta nascitur, orator fit”, pesnik se rodi, govornik se postane (Lodge 1579: 71); v prozi lahko marljivost, zavzetost, starost in izku{nja prikrijejo pomanjkanje daru, ~esar v poeziji ne more nadomestiti nobena spretnost. Druga re{itev je trditev, da verz sili slab{e pisce v sintakti~ne neelegantnosti, ki jih je izredno lahko zaznati, medtem ko bodo sposobni pisci ne le dosegli upo{tevanja vredno povpre~no dol`ino besed, temve~ jo bodo tudi dosegli brez sme{nih nerodnosti. Tretja re{itev predpostavlja, da verz ponuja bolj{e mo`nosti razkazovanja, ker ka`e spretnost pisca v vsaki to~ki besedila, to poudarjanje pa odtehta sleherno zabrisovanje prikazanih razlik. Nasprotno pa so ve~je razlike v prozi, ~e res obstajajo, za bralca prakti~no nevidne. Poleg vsega bi lahko opozorili {e na dejstvo, da je glede na to, da uporaba {tevilnih ve~zlo`nih besed sama po sebi ni zagotovilo za u~inkovito komunikacijo, pozornost bralcev pri branju proze verjetno usmerjena na samo komunikacijo, pri branju verzov pa to ne dr`i nujno. Hipoteze o funkciji 3: Verzna oblika kot u~inkovito znamenje pozornosti Pozornim bralcem gotovo ni u{lo, da bi nekaterih kategorij verznih oblik, na primer pogrebnih elegij iz 16. in 17. stoletja, najbr` ne bilo mogo~e razlo`iti kot prikaz govorne inteligence pisca, ali pa je vsaj te`ko razumeti, zakaj bi pokrovitelji svojim pesnikom `eleli ponuditi prilo`nost, da se razkazujejo ob tak{ni prilo`nosti. To nas vodi k naslednji vrsti komunikacijskega dejanja, za katero naj bi bila verzna oblika primerna, namre~ za dokaz pozornosti. Z lahkoto razumemo, da je glede na dol`ino verzov za njihovo pisanje treba zelo veliko ~asa. Predstavljajte si dvorjana, ki sku{a pritegniti pozornost monarha z znamenji svoje vdanosti. Lahko bo napisal prozni spis o modrosti in milosti njegovega veli~anstva, toda ~eprav bi bilo tak{no predstavitev te`ko simulirati, je tudi zelo malo verjetno, da bi naletela na monarhovo pozornost, kajti ~e bi jo dvorjan hotel monarhu prebrati, bi si najprej moral pridobiti prav to pozornost, ki jo s svojim dejanjem prosi. Mnogo u~inkoviteje bi bilo ponuditi sestavek, ki je za pisanje o~itno zahteval zelo veliko ~asa, vendar ga je mogo~e prebrati ali sli{ati zelo hitro, ali pa ga lahko kot u~inkovit izkaz pozornosti u`ivamo `e zgolj z be`nim pogledom. 342 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij Za tak{en namen je verzna oblika izvrstna re{itev, kajti oblika verzne vrstice znova in znova izkazuje napor. Ta hipoteza se morda zdi navzven skladna s stali{~em, da je umetnost “ustvarjanje posebnega” (Dissanayake 1992, 1995), toda v na{em primeru je pozornost usmerjena od splo{nega pojma posebnosti proti lastnostim, ki so potrebne za doseganje tega razlo~evanja. Te lastnosti so izredno razli~nih vrst, tako da smo soo~eni s potrebo po posebnih lokalnih razlagah, ki pojasnijo posamezne uporabljene metode razlo~evanja. Pri~ujo~a obravnava verzne oblike podpira stali{~e, da se Dissanayake moti, ko posku{a uveljaviti “ustvarjanje posebnega” samo po sebi kot zadovoljivo razlago za razvoj sposobnosti “ustvarjanja umetni{kega”, verjetno kot posledico skupinske selekcije (Dissanayake 1995; 110, 114). Mo`no in za`eleno je razviti preprostej{e razlage, ki se bolj neposredno spopadajo s tistimi lastnostmi kulture, ki jih raziskujemo, ne nazadnje zato, ker jih je mogo~e razumeti s pomo~jo prednosti, ki jo dajejo posamezniku, in predpostavka razvoja “vedenja umetnosti” ni potrebna. Tak{ne preprostej{e razlage brez te`av nastajajo v okviru epidemiolo{kega programa, ki se posve~a dejstvu, da pri z naravnim izborom razviti ~love{ki psihologiji dolo~eni tipi kulturnih predstavitev, celo evolucijsko novej{i tipi, nastajajo pogosteje in trajajo dlje od drugih. O~itno je, da tri kategorije, o katerih smo govorili, ne ponujajo iz~rpnega pregleda pre`ivetja verznih sestavkov v kulturnem prostoru. Celo za gradivo, ki ga lahko razlo`imo kot pripraven na~in razkazovanja, je treba {e dokazati, zakaj u`iva tako visok presti` {e dolgo po smrti pisca in izvirnih sprejemnikov. Za za~etek lahko opozorimo na to, da je odsev slave bolj{i od sploh nobene slave, sposobnost recitiranja verzov drugih pesnikov pa je `e sama po sebi dokaz cenjenih spoznavnih sposobnosti. To~nost navajanja proznega odlomka po spominu je te`ko oceniti brez tiskane predloge, oblikovanost verza pa ponuja dokaz, da gre za to~no spominjanje ali vsaj novo obdelavo, pri tem pa niti ni va`no, za katero od obeh gre, saj sta obe po{teno znanilo sposobnosti. To je {e posebej res za dela, ki mo~no izkori{~ajo ve~jo ali manjo pro`nost pravil verznega sistema. Tako Cole Porter pravi v pesmi, ki jo navajam po spominu: “Brush up your Shakespeare,/ Start quoting him now,/ Brush up your Shakespeare/ The women you will wow”. Shakespearov dramski verz je namre~ zlasti v kasnej{ih igrah svoboden pri uporabi dodatnih zlogov, zaradi ~esar si ga je te`ko zapomniti. Drugi~, dejstvo, da so besede, ki so posledica vsiljenih izbir, v verznem besedilu tako {tevilne, lahko {e posebej ote`i resno ugotavljanje namenov pisca, {e zlasti kar zadeva raven namigov. To pomeni, da o~itni nameni sicer lahko ostanejo dokaj razvidni, razumevanje globljega pomena, ki je pomemben del ve~ine bolj dovr{enih komunikacijskih dejanj (gl. Sperber in Wilson 1986: 34 METABIOLOGIJA 343 John Constable in naprej, 56, 217 in naprej), pa je lahko neobi~ajno te`avno. S tem se odpira {iroko podro~je, na katerem lahko spretni posamezniki razkazujejo svoj dar z izmi{ljanjem domiselnih zgodb o nastanku besedila. Sodobne razprave v literarni teoriji se na tem podro~ju posve~ajo vpra{anju, ali je bolje pravljice progla{ati za resni~ne ali pa se je bolje razglasiti za Disneyja in priznati, da niso. Glede na to, da je ve~ji del besedila posledica prisilnih izbir in ima torej zna~ilnosti, ki jim lahko re~emo psevdo-naklju~nost, ne more biti pravilna nobena posamezna ugotovitev o celoti (~eprav splo{ne ugotovitve glede na izrecno vsebino besedila najverjetneje ostajajo jasne in morda le malce manj dostopne). Glede na to, da pravilnega stali{~a ni, hkrati pa najverjetneje nobena ugotovitev ne more biti bolj{a od drugih, je kvaliteta interpretacije mo~no odvisna od svoje notranje skladnosti in od domiselnosti interpreta. [e ve~, njegova naloga ni nikdar kon~ana. Pomen te ugotovitve za biopsiholo{ke raziskave ~love{kih dejavnosti, ki temeljijo na mikroskopski analizi vsebine verznih oblik, je velikanski, posledice te ugotovitve za ve~ino univerzitetnega interpretativnega raziskovanja in pou~evanja literature pa so o~itne. Hipoteze o dovzetnosti 1: Vpliv psevdo-naklju~nega besedila na razum Opozoriti moramo, da predhodna hipoteza nikakor ne razlo`i mo~i, ki jo dobijo verzne oblike nad nekaterimi umi ali morda celo nad vsakim umom v nekem `ivljenjskem obdobju. Ena od mo`nih razlag, ki bi jo bilo morda treba povezati s prej{njo razlago o ravni namigov, je teza, da je raven psevdo-naklju~nosti, ki jo vsiljene izbire vna{ajo v verzno besedilo, tik pod mejo, nad katero bi sprejemnik sporo~ilo zavrnil kot popolnoma protislovno. Ker je za razliko od ve~ine jezikovnega izra`anja, v katerem te`avnosti in napake nastopajo v skupinah, v verznem besedilu raven psevdo-naklju~nosti skozi vse besedilo dosledno tik pod omenjeno mejo, bo tak{no besedilo tudi spodbujalo dejavnost mehanizmov za odpravljanje napak in sistemov za povzemanje pomena do izjemno visokih ravni in za neobi~ajno dolge dobe. Psevdo-naklju~nost, kakr{no povzro~a uporaba metri~nih pravil, je tak{na, da slovni~na pravilnost besedila ni opazno po{kodovana, kar pri bralcu povzro~a nepretrgan vtis, da je besedilo relevantno, ~eprav tudi ob ponovnem branju gradiva ni mogo~e zgraditi interpretacije, ki bi bila o~itno bolj{a od drugih. To pomeni, da nas verzno besedilo in {e zlasti tiskano verzno besedilo, za katerega na{a psihologija razvojno ni dobro prilagojena, spravi v stanje interpretativne neodlo~nosti in zmedenosti. Menim, da se to bralcem ka`e kot semanti~no 344 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij bogastvo, dvoumnost v smislu Williama Empsona (Empson 1930), ki predstavlja glavno zadovoljstvo ob branju poezije in osrednjo utemeljitev akademskega raziskovanja poezije. Kriti~ne pripombe v zvezi s tem so nekaj vsakdanjega, dobro pa jih povzema odlomek iz izjemno vplivnega oxfordskega predavanja A. C. Bradleyja “Poetry for Poetry’s Sake” (Bradley, 1901: 26): Okrog najbolj{e in tudi katere druge poezije plava vzdu{je neskon~ne sugestije. Pesnik nam govori o enem, toda v tem enem se zdi, da se plazi skrivnost vsega. Izrekel je, kar je mislil, toda njegova misel je, kakor bi `arela ~ez lastne meje ali pa bi se {irila v nekaj brezmejnega, kar se v njej le osredoto~a. Iz tega je Bradley zaklju~il, da je poezija “duh”, danes pa se morda lahko pribli`amo bolj mehani~nim razlagam. ^e je na{a trditev o psevdo-naklju~nosti resni~na, je verz izvrsten primer kulturne oblike, ki smo zanjo dovzetni, vendar je ne potrebujemo, in glede na to tu ne bomo postavljali trditev o adaptivnosti pa tudi ne o kak{ni mogo~i zatopljenosti v branje poezije, ki bi bila lahko pri razli~nih posameznikih zelo razli~na in tudi gotovo odvisna od posameznikove sposobnosti, da spremeni poznavanje verzov kot obliko razkazovanja v reprodukcijsko korist. Zaklju~ek Ugotovil sem, da je skoraj gotovo neumestno sprejeti predpostavko, da je mogo~e izbiro verznega izra`anja razlo`iti s katerokoli od teorij splo{ne komunikacijske uspe{nosti, kakr{na je na primer teorija, ki jo ponuja pesnik in mislec iz 19. stoletja Coleridge, ko pravi, da je proza sestavljena iz “besed v najbolj{em vrstnem redu”, poezija pa iz “najbolj{ih besed v najbolj{em vrstnem redu” (Coleridge 1990: 90), in jo je kot predpostavko podedovala ve~ina znanstveno osve{~enih komentatorjev (Turner 1992, Turner in Poppel 1988 npr. zdru`uje domneve o spominskih omejitvah in dol`ini verzne vrstice z zelo visokolete~imi trditvami o komunikacijskih, vzgojnih in pou~nih zmogljivostih poezije). Razpon razli~nih hipotez, ki so nastale v okviru naturalisti~nega epidemiolo{kega programa, je {irok in se razteza na podro~ja, ki so zelo tesno ali pa le be`no povezana s trenutnimi podro~ji biosocialnih raziskav ~love{kega vedenja. Posvetil sem se tako posameznim vidikom kulturne oblike, ki se ka`e kakor razkazovanje ali kakor znamenje pozornosti, kot tudi hipotezam, ki se nana{ajo na spoznavne procese in dovzetnost za dolo~ene oblike kulturnih reprezentacij. Tak{na raznolikost je nujna zna~ilnost vsake raziskave kulturnih gradiv, glavna odlika METABIOLOGIJA 345 John Constable raziskovalnega programa epidemiologije reprezentacij pa je, da omogo~a zdru`evanje teh pristopov, ne da bi se izgubile finese posameznih pristopov ali njihova zveza z biologijo ~loveka. Prevedel: Jan Jona Javor{ek LITERATURA: ATTRIDGE, DEREK (1982): The Rhythms of English Poetry. London: Longman. (1995): Poetic Rhythm: an introduction. Cambridge: Cambridge U.P. BARROW, JOHN (1995): The Artful Universe. Oxford: Clarendon Press. BOYER, PASCAL (1994): The Naturalness of Religious Ideas: A cognitive theory of religion. Berkeley: Univ. of California Press. BRADLEY, A. C. (1901): “Poetry for Poetry’s Sake”, v: Oxford Lectures on Poetry. London: Macmillan, (1909). BROWN, DONALD E. (1991): Human Universals. New York: McGraw-Hill. COLERIDGE, S. T. C. (1990): The Collected Works of Samuel Taylor Coleridge. Vol. 14 Table Talk. Carl Woodring ed. Routledge: London. DALY, MARTIN in MARGO WILSON (1988): Homicide. New York: Aldine de Gruyter. DISSANAYAKE, ELLEN (1988): What is Art For? Univ. of Washington Press: Seattle. (1992): Homo Aestheticus: Where Art Comes From and Why. Free Press: New York. (1995): Chimera, Spandrel, or Adaptation. Human Nature 6: 99–117. DE QUINCEY, THOMAS (1927): Literature of Power and that of Knowledge. V: De Quincey: Selections, M. R. Ridley, ed. Pp 148–153 Oxford: Clarendon Press. EMPSON, WILLIAM (1930): Seven Types of Ambiguity. London: Chatto & Windus. FINNEGAN, RUTH (1977): Oral Poetry. Cambridge: Cambridge U.P. JAKOBSON, ROMAN (1960): Linguistics and Poetics. In Style in Language. Ur. Thomas A. Sebeok. Technology Press of MIT: Boston. KIMURA, DOREEN (1993): Sex Differences in the Brain. V: Mind and Brain. W. H. Freeman: New York. LODGE, THOMAS (1579): Defence of Poetry, Music and Stage Plays. V: Smith (1903) vol. 1, 61–86. MAYR, ERNST (1991): One Long Argument: Charles Darwin and the genesis of modern evolutionary thought. Harvard Univ. Press: Cambridge Mass. MILLER, GEOFFREY (1995): Darwinian demographics of cultural production, unpublished paper, delivered at the 7th annual meeting of the Human Behavior and Evolution Society, Univ. of Calif. Santa Barbara, 28. junij– 2. julij, 1995. (1996): Political Peacocks. Demos. 10: 9–11. MORRIS, IVAN (1964) (1985): The World of the Shining Prince: Court Life in Ancient Japan. Penguin: Harmondsworth. OGDEN, C. K., in I. A. RICHARDS (1923): The Meaning of Meaning. London: Routledge. OPIE, PETER in IONA (1959): The Language and Lore of Schoolchildren. Oxford: Clarendon Press. PINKER, STEVEN (1994): The Language Instinct. Allen Lane: London. Forthcoming How the Mind Works. RENTSCHLER, INGO, BARBARA HERZBERGER, DAVID EPSTEIN (ur.) (1988): Beauty and the Brain: Biological Aspects of Aesthetics. Birkhauser: Basel. 346 METABIOLOGIJA Jezik v poeziji: Poskusna {tudija o epidemiologiji reprezentacij SIDNEY, SIR PHILIP (1583) (1903): An Apology for Poetry. v: G. Gregory Smith (1903): vol. 1, str. 148–207. SMITH, G. GREGORY (1903): Elizabethan Critical Essays. Oxford U. P.: London. SPERBER, DAN (1996): Explaining Culture: A Naturalistic Approach. Oxford: Blackwell. SPERBER, DAN in DEIRDRE WILSON (1995): Relevance: Communication and cognition. Blackwell: Oxford. TURNER, FREDERICK, in ERNST PÖPPEL (1988): Metred Poetry, the Brain, and Time. V: Rentschler, Herzberger and Epstein (1988): 71–90. TURNER, FREDERICK (1992): The Neural Lyre: Poetic Metre, the Brain and Time. V: Natural Classicism: Essays on Literature and Science, 61–108. Univ. Press of Virginia: Charlottesville. WIMSATT, W. K., ur. (1972): Versification: Major Language Types. New York: Modern Language Association, New York University Press. YOUMANS, GILBERT (1989): Introduction: Rhythm and Meter. V: Phonetics and Phonology Volume I: Rhythm and Meter, Paul Kiparsky and Gilbert Youmans, eds. San Diego: Academic Press. METABIOLOGIJA 347 Gary Cox Teoreti~ni modeli biokulturnostne evolucije pripovedni{tva: replikatorji ali motivatorji? Odkar je Richard Dawkins skoval termin “mem”, s katerim je ozna~il osnovno enoto kulturnostnega prenosa, so se evolucionisti~ni znanstveniki pri~eli navdu{evati nad idejo, da so mehanizmi prenosa pri genih in memih analogni. Navsezadnje – oboji se replicirajo; mar torej to ne pomeni, da se replicirajo tudi na isti na~in oziroma da oboji replicirajo sami sebe? Kulturnostni artefakti so bili prikazani kot analogni virusom, kulturo namre~ inficirajo v precej podobnem smislu kot virusi organizem1. Podobno kot pri vsaki analogiji pa to dr`i le v primeru, ~e res dr`i, in tu se bo `al pokazalo, da ne. Inherentna motivacija genov, da se sami replicirajo, je kemi~na lastnost DNA. Vsaka veriga zavite dvojne spirale sestavlja niz, ki se natan~no ujema z ustreznim zaporedjem aminokislin, ki jih kodira. Kemi~na struktura mema je povsem druga~na. Mem se kopira tako, da je stimuliran niz nevronov v ~love{kih mo`ganih. Dejansko je mem tisti, ki to stimulacijo izzove, njen rezultat pa je ta, da se mem kopira. Zakaj potem ne moremo re~i, da mem uporablja nevronski lok kot sredstvo za lastno replikacijo? Vsekakor sta nevron in mem dva dela samospodbujajo~ega se kroga, ki ga sestavljata stimulus in odziv2. Kaj je torej replikator in kaj sredstvo? Zakaj ta krog ni analogen geneti~ni replikaciji? V glavnem zaradi druga~nega obravnavanja novosti oziroma napak, ki se pojavijo v replicirajo~i se vsebini3. Novost se pri geneti~ni replikaciji pripeti kot napaka v aminokislinskem nizu, vendar pa se lahko oportunisti~no uporabi 1 Glej Sperber, Lynch. 2 Piaget to imenuje modul D/O (dra`ljaj/odgovor). Toda glej Karmiloff-Smithovo razpravo o mo`nostih za obstoj “vrojenostnih” razli~ic glede na Piagetov model, ki temeljijo na sodobnih eksperimentalnih odkritjih. 3 Dawkins to razliko opazi, vendar v nadaljevanju se v to neskladje ne spu{~a ve~. METABIOLOGIJA 349 Gary Cox 4 Pridevnik “memski” in ne “memetski” uporabljam zato, da bi se izognil morebitnemu zamenjavanju s pojmom “mimetski” oziroma “mimeti~ni” (ki ozna~uje umetnostno imitacijo `ivljenja, zlasti v dramskih umetnostih). Dawkins je “mem” skoval iz “mimesis” (šimitacija’), a o~itno ni bil seznanjen z zgodovino pojma na podro~ju umetnostne kritike. Glede na to, da ima “mem” veliko {ir{i pomen (škulturnostni artefakt’, šosnovna enota kulturnostne evolucije’), bi bili nekateri memi mimeti~ni, drugi pa ne. Izraz “memski” se tej zme{njavi izogne. 5 Glej Flinn za dobro tipologijo teoretskih pozicij. 6 Glej Freeman glede medsebojne povezave med temi ravnmi. Glej tudi Rosenberg. v primeru, ko zna~ilnosti okolja omogo~ijo, da ta napaka v resnici pove~a reprodukcijsko zmogljivost danega nosilca. Ko pa se neka pomota pripeti v memskem4 prena{anju, je bolj verjetno, da jo bodo sprejemnikovi mo`gani popravili, kot pa, da se bodo v odziv nanjo evolvirali. ^eprav slednje pa~ ostaja kot nekak{na izkrivljena mo`nost, pa razlika v pogostosti enih in drugih izidov izni~i vsakr{no algoritmi~no podobnost med tema dvema procesoma. Poleg tega lahko ~love{ki mo`gani novost vpeljejo v meme, ki se iz njih prena{ajo. In tega ne po~nejo samo v smislu odgovora na memsko generirane napake v prenosu, temve~ tudi kot odziv na svojo lastno percepcijo lastnih organizemskih potreb. Ni~ niti zdale~ podobnega se ne dogaja pri geneti~nem prena{anju. @e samo zaradi teh razlogov (mogo~e pa obstajajo tudi {e drugi) postaja jasno, da mo`gani, ne pa memi, upravljajo procese memskega prenosa. Dejansko, ~e ho~emo jasneje govoriti o biokulturnostni evoluciji, moramo razlikovati ve~ ravni prilagoditvenih procesov, kjer vsaka deluje glede na neposredna selekcijska pravila. Kar nekaj {tudij, ki govorijo o prilagodljivosti, nedvoumno vklju~uje tako geneti~ne kot tudi kulturnostne procese, vendar jim manjka jasnega razlikovanja med njimi5. Ta teoretski problem mora biti razjasnjen, preden pri~nemo nabirati podatke o “prilagodljivosti”. Kdo ali kaj je dejansko uporabnik prilagoditve (Dawkinsov “optimon”), se bo pokazalo v razli~nih vrstah prilagoditvenih procesov. Tukaj{nja razprava bo razlikovala {tiri ravni (optima): geneti~no, celi~no (nevronsko), organizemsko (individualno) in populacijsko (skupinsko) raven. Vsaka od teh je utemeljena na selektivni geneti~ni zmogljivosti, kot sredstvo za geneti~no repliciranje, natanko v tistem smislu, kot je zadevo zastavil Dawkins6. Toda algoritmi selekcijske vrednosti bodo na vsaki ravni delovali druga~e, skladno z neposrednimi selekcijskimi prednostmi. Najosnovnej{a raven je seveda geneti~na, kjer replikacija nastopa kot kemi~na lastnost DNA. Ta geneti~na raven oblikuje vse vi{je ravni kot sredstva za vzdr`evanje lastne reprodukcijske zmogljivosti. V primerih, ko imamo pred sabo genetsko omejene vedenjske lastnosti, nastopajo proizvedena sredstva kot nagnjenja, ki so v danem obna{anju lahko udele`ena bodisi neposredno ali pa v ob~em smislu. Naslednja raven vedenjske motivacije, takoj nad geneti~no, je nevronska raven. Kaj motivira posamezni mem, da se kopira – gledano na nevropsiholo{ki ravni, ali druga~e povedano, kaj motivira posamezni niz nevronov, da se aktivira? Nevroni ne vedo ni~esar o replikaciji genov, niti nimajo posebnega interesa za lastno replikacijo, razen kolikor jih k temu usmerjajo geni. Vsa njihova nagnjenja obstajajo zato, da pove~ujejo replikacijo lastnih genov; vendar neposredne vzroke za njihovo specifi~no obna{anje moramo iskati drugje. Nevroni tako reko~ hlepijo po 350 METABIOLOGIJA Teoreti~ni modeli biokulturnostne evolucije pripovedni{tva: replikatorji ali motivatorji? stimulaciji, kar si v kemijskem smislu lahko predstavljamo kot spro{~anje endorfinov in podobnih substanc. Nevroni so odvisne`i. ^e bi bili prepu{~eni lastnim sredstvom oziroma pripomo~kom, bi ta njihova hlepenja zelo verjetno ostajala neobrzdana, neuravnavana. Adaptivne meje optimalnih stopenj vzburjenja morajo biti sooblikovane na drugih ravneh motivacije. Geni seveda prilagajajo stopnjo vzburjenja svoji optimalni reprodukcijski zmogljivosti. Toda moj namen je pokazati, da imajo posamezni organizmi in populacije organizmov od samih sebe dolo~ene neposredne cilje, ki oblikujejo vzdra`ljivost mo`ganov7. Kaj se potemtakem dogaja na ravni organizma? Dawkins je vztrajal pri tem, da je organizem samo sredstvo svojih genov na njihovi poti k doseganju reprodukcijske zmogljivosti. In vendar se tudi vedenje organizmov, kot se zdi, razvija v soglasju z na~eli naravne selekcije. Organizem je zmo`en dosegati `elena stanja, pa naj bodo ti njegovi cilji izoblikovani zavedno ali ne, in tako struktura njegove neposredne motivacije, ~etudi nikoli lo~ljivo od genetske ali nevrolo{ke ravni, vpeljuje svoje lastne selekcijske principe. Ti neposredni selekcijski procesi, bodisi zavedni ali nezavedni, oblikujejo tisto povsem reprodukcijsko in ekscitatorno motivacijo na spodnjih ravneh. Isto velja za populacijsko raven. Ker so populacije organizmov zmo`ne dosegati `elena stanja, lahko torej izoblikujejo motivacijske sisteme, ki delujejo na tistih bolj bazi~nih ravneh, ne da bi jih bilo nujno treba tudi razumeti. Dejansko posameznik in skupina uporabljata ekscitatorne in replikatorske motivacijske sisteme oportunisti~no za uresni~evanje svojih od sebe samega dolo~enih neposrednih ciljev, ~eprav je pri tem njihovo razumevanje ni`jih ravni pogosto povsem napa~no. Vpra{anje o skupinski selekciji je trenutno res ena najkontroverznej{ih tem v evolucionisti~ni biologiji, toda {tudije pogosto zelo nejasno lo~ujejo med geneti~nimi in kulturnostnimi skupinskimi procesi, kar za sabo pu{~a negotovost. Kulturnostna skupinska selekcija nesporno poteka8. Te`je vpra{anje pa je geneti~na skupinska selekcija, saj pri tem konceptu naletimo na hudo oviro, namre~ v primerih, ko je posameznik na ra~un skupine o{kodovan; ~eprav pa je res, da so bili predlagani tudi mehanizmi, naprimer tisti s “komparatorskimi geni”, ki to oviro bojda premagujejo. Bolj verjetno pa je, da se v teku evolucijskega spreminjanja skupinski interesi uresni~ujejo po hitrej{i, kulturnostni poti; kar pa lahko, ~e kulturnostno obna{anje postane stabilno, pose`e spet nazaj v genetsko evolucijski proces. Ljudje so edini sposobni spreminjati obna{anje, celo obna{anje prihodnjih generacij, brez spreminjanja geneti~ne strukture. Stabilne kulturnostne strategije z efekti, ki kon~no vplivajo na gensko sestavo, to je najverjetnej{a metoda skupinske selekcije pri homo sapiensu. 7 Glej Kuhl in Atkinson in tudi Smith glede metodologij tematske analize vsebin, ki lahko pomenijo prihodnost na podro~ju raziskav o nastajanju teh snovi. 8 Glej Boehm, Boyd and Richerson, Caton. METABIOLOGIJA 351 Gary Cox Preden pogledamo nekaj tako kompleksnega, kot je pripovedna literatura, si oglejmo kak razmeroma preprost kulturnostni artefakt, da vidimo, ali mu paradigma ustreza. Kaj ~e bi v ta namen vzeli navado no{enja nazaj obrnjene baseballske kape? Glede na to, da gre tu bolj za neko vedenje kot pa za neki objekt, je zadeva videti kot dovolj enovit detajl kulture. Ni je te`ko posnemati – in imenoval bi jo kar vedenjski mem. Na geneti~ni ravni ima vsakr{no moderno obna{anje pri mladini pogosto ~isto jasno reprodukcijsko prednost. Nadalje, tudi smer, v katero ta posebna privzeta ravnanja segajo, je genetsko nagnjena: uporni{tvo mladih je u~inkovita dr`a, ki omogo~a reprodukcijski uspeh, in sicer prakti~no v vseh civilizacijah, ki so na na{i ravni kompleksnosti. In lahko je v pozitivni soodvisnosti z drugimi reprodukcijsko koristnimi potezami, kot so spolna mo~, heroizem itd. Nesporno to obna{anje zelo izrazito bazira na geneti~ni zmogljivosti. Menim pa, da se nih~e ne bi spravil dokazovati, kako se specifi~na forma, v kateri se ta gesta pojavlja, namre~ prestavitev izrazito koristnega objekta, {~itnika pred son~nimi `arki, v nekoristno pozicijo, kakorkoli opira na geneti~no ali katero drugo vrsto koristi. Ka`e, da je to pa~ stvar naklju~ja, pri ~emer verjetno izvira iz osebnosti posameznika ali skupine v nekih danih zelo omejenih okoli{~inah. Kot moderno obna{anje pa ima vendarle prilagoditveni vpliv na nevronsko raven zadovoljstva. Kadar si sam kot devetin{tiridesetletnik na glavo poveznem nazaj obrnjeno baseballsko kapo, se imam za mlaj{ega, kar pozitivno vpliva na ves moj nevronski sistem. Na ravni organizma ima to vpliv na moj ob~utek ugodja. In navsezadnje, vsakr{no obna{anje odra{~ajo~ih vsebuje dimenzijo pripadni{tva skupini, in to odpira vrata vsem vrstam skupinskih prilagoditvenih u~inkov. Na ravni posameznika in skupine so ti u~inki lahko uporabljeni oportunisti~no za oblikovanje identitete posameznika in skupine, ustrezajo~ samodolo~enim (zavedno ali nezavedno) neposrednim potrebam. Kako se lahko sedaj tak{no obna{anje vklju~i nazaj v gene-ti~no evolucijo? No, vzemimo, da se omenjena ideja res prime v modnem svetu, tako pri mo{kih kot pri `enskah. V nekaj stoletjih se iz tega nato razvijejo elaborirana pokrivala in grebeni, ki se vijejo po zadnji strani glave navzdol, ob popolni odsotnosti vsakr{ne dekoracije na sprednji, ~elni strani. Prvi geneti~ni u~inek tega kulturnostnega memskega niza bi bil u~inek drsa, v smislu zmanj{evanja odpora do ble{~anja v ~lovekovem okularnem sistemu, ali pa vsaj v smislu favoriziranja tistih posameznikov z manj{o averzijo do ble{~anja. Lahko bi kdo celo trdil, da je to na novo naslikana meja med naturo in kulturo: naklju~no povzro~eni kulturnostni artefakt, kot je ta, je del genovega okolja. Tako smo torej videli, kako ima mem razli~ne vrste determinant na teh razli~nih ravneh adaptacije. Videli smo tudi, 352 METABIOLOGIJA Teoreti~ni modeli biokulturnostne evolucije pripovedni{tva: replikatorji ali motivatorji? kako je lahko geneti~na motivacija oblikovana v popolnoma 9otCr oh{ uk ki ho vi szkmiii{nl jao vt ianj a, kki o jpi hico kulturnostnem, neposrednem okolju in kako potem stopi nazaj v je mo~ razlagati kot geneti~no zanko na nekem drugem mestu. Pri uporabi tak{nih adaptivne. pripomo~kov pa je vendarle udele`ena dolo~ena stopnja naklju~nosti, kar morda lahko navaja na sklep, da na kulturo ne moremo gledati kot na obna{anje, ki je direktno usmerjeno k specifi~nemu cilju, temve~ kot na veli~astno, prefinjeno sredstvo, ki ga lahko posamezniki in skupine oportunisti~no uporabljajo. [e en preprost primer, preden preidemo k celovitim zgodbam; pripoved, resda, toda preprosta. Neka moja dveletna znanka je pred kratkim padla v ribnik, in njen o~e, va{ pokorni sluga, jo je moral juna{ko potegniti ven. Takoj po tem dogodku je izrecno zahtevala, naj se o njem niti ne ~rhne. Po nekaj dneh pa, medtem ko se je spravljala spat, mi je spotoma povedala nekaj o majhni deklici, ki je padla v ocean in jo je nato re{il velik pes. In dva meseca zatem, ko sva se neko~ potepala po nekem drugem koncu mesta, je pokazala na ribnik (sicer ne pravega) in rekla: “To je tisti ribnik, v katerega sem padla.” Nedvomno je njeno sprijaznjenje z resni~nostjo dogodka kot dejanske zgodovine zahtevalo fikcijsko fazo. Katjina motivacija za to izmi{ljanje je bila kompleksna, vsebovala je vse {tiri ravni uporabnosti. Na geneti~ni ravni je uporabila kognicijske sposobnosti, ki so v smislu reprodukcijske zmogljivosti lahko koristne na zelo razli~ne na~ine. Kar zadeva nevronsko raven, je bila vsekakor motivirana, da izklju~i neprijetno vzburjenje, ki ga je bil povzro~il odziv na strah ob tistem dogodku, in ki ga je v nadaljevanju nedvomno spro`al tudi sam spomin nanj. Na organizemski ravni je fikcija v jasni zvezi z mehanizmi formiranja identitete in podobni mehanizmi identitete o~itno delujejo tudi pri skupinah9. Iz teh preprostih primerov lahko skiciramo {tiriravensko paradigmo, ki jo tu predlagam. Zdi se, da te`nja po ustvarjanju pripovedi izhaja iz nagnjenj, ki izvirajo z geneti~ne ravni. Kot ka`e, `anri in teme delujejo na stimulatorni ravni, ki jo motivira njihova zmo`nost, da aktivirajo ali dezaktivirajo dolo~ene vzdra`nostne poti v mo`ganih. To so bodisi poti, ki na reprodukcijsko zmogljivost delujejo direktno (seksualno obna{anje) ali pa ne (splo{nej{e obna{anje z namenom dose~i u`itek). To paradigmo celotne koristnosti nato primerno izrabijo posamezniki oziroma skupine, kjer slu`i neposrednim potrebam njihovega lastnega nezavednega ali zavednega programa. Skupinski interesi tu zelo jasno delujejo kot motivatorji, vendar pa, v ~isto dawkinsovskem pomenu, ti elementi sploh niso del naravne geneti~ne selekcije, temve~ so to naklju~ja, ki se pripetijo nosilcem genov, ter jih lahko {tejemo za del okolja. Ker je na{a sredi{~na to~ka tu pripovedovalno obna{anje oziroma pripovedni{tvo, bi predlagano paradigmo rad ilustrativno METABIOLOGIJA 353 Gary Cox 1p0{tGi.lej Propp Ot dvux do uporabil na primerih dveh zelo znanih zg10odb: prva je ruska pravljica Vladimirja Proppa o iskateljstvu , druga pa je sodobna 11 Glej Urban Legends. ameri{ka narodna pripovedka o proteti~nem kavlju v vratih avta, v katerem neki par ljubimka11. Proppovo iskateljstvo ima zaplet, ki je v pravljicah tako zna~ilen, da ga lahko najdemo v vseh kulturah, ne samo v ruski: moja priljubljena primera iz anglo-ameri{ke tradicije sta Tom Jones in Vojna zvezd. Junak zaradi neke katastrofe zapusti dom, se prebije v tujo metropolo, potem ko od prijaznih “darovalcev” dobi ~ude`no oro`je ali instrument; zaljubi se v tamkaj{njo princeso, toda pot do poroke jima prepre~uje bodisi ni~vredne` ali zmaj bodisi junakovo nizko poreklo oziroma lahko tudi oboje. Premaga ni~vredne`a/zmaja, se poro~i s princeso in podeduje kraljestvo. Adaptivna vrednost v taki zgodbi je, kar zadeva geneti~no raven, jasna, saj s svojo vsebino vpliva na zve~evanje vrednosti pri celo tako razli~nih lastnostih, kot sta medsebojno povezovanje ljudi v pare in pa mo{ka agresivnost. Nenavadno, ~etudi sta obe ti dve lastnosti visoko korelirani z reprodukcijskim uspehom v okolju evolucijske prilagoditve, sta do tega cilja prihajali po nasprotnih si poteh. Mo{ka agresivnost se je kot strategija za reprodukcijski uspeh verjetno navezovala na nekaj, kar bi lahko imenovali strategija tipa r (skromno vlaganje v {tevilne potomce), zelo verjetno vklju~ujo~ tudi posilstvo. Po drugi strani pa je `ivljenje v paru povezano s tem, da mo{ki izbira strategijo tipa K (veliko vlaganje v le nekaj potomcev). Pravljica vsebuje obe in ju u~inkovito kombinira – kar nam daje slutiti, da tak{ne pravljice morda vsebujejo zapis o spremembah v ~love{kih reprodukcijskih strategijah. Zgodba opravlja to svojo koristno prilagoditveno funkcijo z delovanjem na celi~ni ravni, s stimulacijo `iv~nih poti, ki imajo mo~no pozitivno valenco. Na individualni ravni se zdijo sprejemljiva sredstva zdravega razuma: pri identifikaciji s “pravlji~no” uspe{nim i{~o~im junakom se pove~a samozavest posameznika. Tako so zadovoljni geni, saj zgodba silno pove~uje njihove mo`nosti; zadovoljni so nevroni, saj so pri{li do svoje doze; posameznik pa najde ohrabritev in zgled. Skupina dobi instrument z mnogoravensko prilagoditveno mo~jo in izredno fleksibilnostjo, kar lahko prikladno uporabi v konkretnih okoli{~inah. Uporabna vrednost pravljice o iskateljstvu je na ravni populacije ta, da skupini kot tudi posameznemu organizmu daje mo`nost “razmisleka” o razli~nih pomembnih vidikih obna{anja. V mnogih kulturah tak{na zgodba nakazuje tudi problematiko skupinske identitete in etni~nosti. Zato ni naklju~je, da govorimo o “nacionalni epiki”. Toda ep oziroma pravljica o iskateljstvu skupini ponujata tudi vzor za ekstrovertno (juna{ko) obna{anje posameznikov (ponavadi mo{kih) in skupin. Je pa to vzor z veliko mero interpretativne fleksibilnosti. Tak tip zgodbe prav tako lahko postane prena{alec mnenj skupine o temah, ki se nana{ajo na poroko in dru`ino. Na nekem drugem mestu sem 354 METABIOLOGIJA Teoreti~ni modeli biokulturnostne evolucije pripovedni{tva: replikatorji ali motivatorji? zatrjeval, da je Proppova iskateljska zgodba mehanizem, s katerim 12 Glej Cox, “Exogamy”. se je skupina lahko sprijaznila z nasilnimi migracijami, ki so v vzhodni Evropi potekale od poznega neolitika do pred pribli`no 700 leti12. Te zgodbe pa~ pripovedujejo o ljudeh, ki so se odselili s podro~ij, kjer so se rodili, in z bojem ter porokami prevzeli oblast v sosednjih de`elah. Omeniti je treba tudi, da pravljica o iskateljstvu opisuje matrilokalno eksogamijo (mo{ki so ustoli~eni na `enskem teritoriju), dogaja pa se na podro~ju sicer{nje patri-lokalne eksogamije (kjer se `enska preseli v mo{ko bivali{~e in je tam spo~etka na repu hierarhije). To nas navaja na naslednjo misel: dasiravno zgodba dramatizira vse tiste razne primere vdorov, hkrati tudi legitimizira tisti {e bolj patriarhalni sistem, ki so ga ti vdori verjetno pomagali vzpostaviti. Seveda je bil neolitik bolj matrifokalna in veliko manj agresivna era. Ka`e, da nudijo iskateljski epi skupini mo~no sredstvo za prefinjeno uravnavanje evolucije. Vendar ta gumb za fino uravnavanje pritisne hkrati tudi na ve~ji, geneti~ni vzvod – in sicer to stori z delovanjem na vzdra`nostni nevronski vzvod. Kulturnostni artefakti postanejo del okolja, ki izoblikuje podrobno strukturo mo`ganske mre`e sinaps v sodelovanju z geneti~nim programom. S tem, ko iskateljski ep postane del kulturnostnega okolja, ustvari mre`o sinaps, ki modulira kompleksno zbirko vedenjskih paradigem. Prav tako bi rad prikazal uporabno vrednost zgodbe o kavlju v vratih avta, ki jo je nedvomno sli{al vsakdo, ki je hodil v srednjo {olo v ZDA. Neki najstni{ki par se je ljubil v avtu, parkiranem na zapu{~enem mestu, in to navzlic poro~ilom o pobeglem enorokem spolnem iztirjencu s protezo v obliki kavlja. Ko prispeta domov in stopita iz avta, zagledata na zunanji strani njegovih vrat zaboden perverzne`ev kavelj. Zdi se, kot da ta zgodba nasprotuje geneti~ni zmogljivosti, saj lahko ustvarja silno negativen ob~utek v zvezi z reprodukcijskim obna{anjem. Na nevronski ravni bi morala biti tak{na pripoved za senzorne poti organizma odbijajo~a, enako pa tudi za organizem kot tak. Edina mo`na korist te zgodbe, kot se zdi, obstaja na ravni skupine, saj je v dolo~enih razmerah nemara smiselno, da skupina omeji seksualno obna{anje. Ljudje, {e posebno mo{ki, imajo ve~ seksualne motivacije, kot je to potrebno za njihove reprodukcijske potrebe; vsekakor to dr`i vsaj od tistega zgodovinskega trenutka naprej, ko je pri ~loveku nastopila strategija tipa K. Pri vrsti z devet mesecev dolgo nose~nostjo, ki ji nato sledi {e te`aven porod ter laktacija, je celoletna seksualna pripravljenost dejansko povsem nefunkcionalna. Pravijo, da bi mo{ki, ki bi se `eleli pariti enkrat na tri leta, povsem lepo uspevali. Skupina ima interes uravnavati seksualne `elje, posebno pri mo{kih. ^e primerjamo geneti~ne in kulturnostne mehanizme za dosego tega cilja, je geneti~na pot posejana z relativno veliko ve~jimi te`avami; `e sama ~asovna potrata je neizmerna, da sploh ne omenjam {kode, METABIOLOGIJA 355 Gary Cox 1N3a Sr ruagtiiyv ae m”.a, “Origins of ki jo trpi posameznikova geneti~na zmogljivost in ki jo morajo ti mehanizmi nadoknaditi. Cena kulturnostnega mehanizma, kakr{na je seksualna grozljivka, je v primerjavi z vsem tem minuciozna: poleg tega, da ima kratek obratni ~as (veliko u~inka lahko dose`e `e prej kot v eni generaciji), ponuja majhno tveganje (rezultat neuspeha je redkokdaj posameznikova ali geneti~na smrt). Seksualno grozljivko lahko jemljemo kot razvit kulturnostni mehanizem, ki vpliva na biokulturnostno evolucijo. Deluje tako, da stimulira nevronsko raven in ustvarja preproste, toda pomembne spremembe v mo`ganski mre`i sinaps, s tem, da zateguje seksualno valenco dolo~enih negativnih seksualnih stimulusov v prid pozitivni valenci. In s tem namesti na ~love{ko seksualnost kulturnostni kontrolni gumb. Na temelju te teoreti~ne platforme, ki povezuje geneti~ne, nevronske, organizemske in skupinske prednostne faktorje v biokulturnostni evoluciji, lahko dejavnost nadaljujemo z zbiranjem podatkov o prilagodljivosti memov, in strinjam se z Michelle Sugiyama, da jih bo treba zbrati {e veliko13. U~inkovito sredstvo za zbiranje podatkov bi bilo lahko svetovno ra~unalni{ko omre`je. Internet ponuja {e neizrabljeno raziskovalno sredstvo za preu~evanje odziva na umetnost. Dolo~eno mesto na mre`i bi bilo lahko oblikovano tako, da bi vsakdo, ki bi ga obiskal, postal eksperimentalni subjekt. Tam bi bila na voljo serija pripovedi (z grozljivo in z eroti~no vsebino oziroma brez) in serija slik (z eroti~no vsebino ali ne), zraven pa {tevci, ki bi bele`ili vrstni red gledal~evih izbir med njimi. Tehni~no gledano, bi bilo najbr` mogo~e ustvariti mapo, ki prikazuje aktivnost vsakega uporabnika mre`e. To bi nam dalo zanimive primerjave in bi nam morda lahko omogo~ilo spoznati, kako interesi skupine presegajo posameznikovo geneti~no izgubo v kulturnostni skupinski selekciji na ravni populacije. Prevedel: Artur [tern LITERATURA BLOOM, HOWARD in WALLER, MICHAEL (1996): “The Group Mind: Groups as Complex Adaptive Systems.” Human Behavior and Evolution Conference, Evanston, Illinois. BOEHM, CHRIS, (1996): “Five Mechanical Routes to Altruism.” Human Behavior and Evolution Conference, Evanston, Illinois. BOYD, R. in RICHERSON, P. (1988): “The Evolution of Reciprocity in Sizable Groups.” Journal of Theoretical Biology. 132: 337–56. CATON, HIRAM (1996): “Are Group Minds Self-Organizing Systems?” Human Behavior and Evolution Conference, Evanston, Illinois. CHUKOVSKII, KORNEI (1960): “Ot dvux do p{ti. Moskva: Sovetskii pisatel”. COX, GARY (1995): “The Slavic Folk Tale and Exogamy: Toward the 356 METABIOLOGIJA Teoreti~ni modeli biokulturnostne evolucije pripovedni{tva: replikatorji ali motivatorji? Sociobiology of the Ancient Slavs.” International Conference of Slavic and East European Scholars, Var{ava, Poljska. DAWKINS, RICHARD (1982): The Extended Phenotype: The Gene as the Unit of Selection. Oxford: Freeman. ECKBLAD, GUDRUN (1981): Scheme Theory: Conceptual Framework for Cognitive-Motivational Processes. London: Academic Press. FLINN, MARK V. (1997): “Culture and the Evolution of Social Learning.” Evolution and Human Behavior 18:1, 23–67. FREEMAN, WILLIAM J. (1995): Societies of Brains: Studies in the Neuroscience of Love and Hate. Hillsdale, N.J.: Erlbaum. KARMILOFF-SMITH, ANNETTE (1991): “Beyond Modularity: Innate Constraints and Developmental Change.” str. 171–98, v: S. Carey and R. Gelman, The Epigenesis of Mind: Essays on Biology and Cognition. Hillsdale, N. J.: Erlbaum. KUHL, JULIUS in ATKINSON, JOHN W., et al. (1986): Motivation, Thought, and Action. NY: Praeger. LYNCH, AARON (1996): Thought Contagion: How Belief Spreads Through Society: The New Science of Memes. NY: Basic Books. PIAGET, JEAN (1971): Biology and Knowledge. Chicago: University of Chicago Press. PROPP, VLADIMIR (1928): (reprint, 1958). Morfologi{ skazki. Bloomington, Indiana, Z. D. A.: Indiana University Center in Anthropology, Folklore, and Linguistics. ROSENBERG, ALEXANDER (1994): Instrumental Biology: The Disunity of Science. Chicago: University of Chicago Press. SMITH, CHARLES, et al. (1992): Handbook of Thematic Content Analysis. Cambridge: Cambridge University Press. SPERBER, DAN (1996): Explaining Culture: A Naturalistic Approach. Oxford: Blackwell. SUGIYAMA, MICHELLE S. (1997): On the Origins of Narrative: Storyteller Bias as a Fitness Enhancing Strategy. Human Nature 7:4, 407–426. METABIOLOGIJA 357 Artur [tern Skrivne igre 1. Za~etek Naj nam bo resnica kot vseobse`na veljava univerzuma {e tako nedostopna, na dosegu imamo veliko malih, posami~nih resnic, tistih v vsakdanjem pomenu besede. Da naprimer ugotovimo, ali nam je prodajalka v trgovini vrnila dovolj denarja, niso potrebna nikakr{na filozofska poglabljanja. Tudi v primerih, ko nam, denimo tujcu, kdo govori kaj zelo slabega o svojem prijatelju, nam je brez eti~nih forumov ali sodbe sodi{~a lahko kar precej jasno, koliko je tak odnos v resnici vreden. ^e nam kdo ne odpre vrat, temve~ le skozi kukalo opazuje, kdo smo in kdo nismo, pa se naposled potuhne, nam s tem prav tako, morda nehote, vendar z gotovim u~inkom sporo~a, koliko mu pomenimo. In naposled so tu tudi razni primeri avtodetekcije – ~e gremo naprimer po ulici mimo bera~a, ne da bi ga pogledali v o~i, vemo le mi sami, da nas je v tistem trenutku nemara nekoliko sram. To so obi~ajne, vsakodnevne stvari. Vsakdanje resnice, ki se vsaj tuintam razkrivajo izza vsakdanjih malih skritih iger. S pojmom skrivne igre pa `elim ozna~iti nekoliko bolj kompleksna dogajanja – in pri tem se bo nabralo in pokazalo kar nekaj prav zanimivo razli~nih stvari. Najprej so tu dejanske, formalne igre, ki navidez ne slu`ijo ni~emur drugemu kot zabavi, vendar pa je v njih v~asih skrita precej pomembna funkcionalnost, ki se je udele`enci morebiti kdaj zavejo – METABIOLOGIJA 359 Artur [tern morda tudi kdaj mnogo pozneje –, ali pa sploh nikoli. In vendar deluje. Potem so tu, na malce drugi strani, tiste igre, ki v resnici sploh niso toliko samo igre kot pa poskusi – spet: bodisi zavestni bodisi nezavedni – doseganja ali manifestacije mo~i. [e naprej od teh imamo tiste, katerih igralci se `e odli~no zavedajo – in mirne du{e in vesti po potrebi tudi na glas povedo –, da to niso ve~ nikakr{ne igre, marve~ se tako kve~jemu imenujejo, in so dejansko modeli stvarnosti, katerih osnovni eksplicitni namen je obvladovanje resni~nosti; no prava igra se tu {ele za~ne: resni~nost je namre~ tako igriva, da se ne pusti prav zlahka ujeti, in ima marsikoga od teh resnicolovcev lahko kar precej za norca. Zato pa – to se dogaja {e za nadaljnjih nekaj svetov drugje – kakor hitro se nekdo avtenti~no zave, da je vse skupaj pa~ ena sama igra, toda v njej {e naprej po{teno vztraja – bi morda te`ko na{li modreca, ki bi bil kdajkoli pri{el {e kam dlje. Pri tem in okrog vsega tega bom spregovoril o raznovrstnih temah, od majcenih in nepomembnih do globokoumno {irnih, in nazaj in spet in drugam, in pogovor ohranjal na razli~nih ravneh – od osebne do teoretske; in ta kombinacija vsebin bi se, verjamem, prav vsakomur, ki bi mu jo vnaprej na{tel, morala zdeti divje prismuknjena. Taka je pa~ ta, moja igra. You never know what is enough unless you know what is more than enough. 2. Druga resni~nost Navidezni ambienti ^love{ki analiti~ni in ustvarjalni um si je zamislil in izdelal {e nekaj obse`nej{ega in zapletenej{ega, kot so le posamezne interpretacije resnice oziroma resni~nosti – namre~ resni~nost samo. Novo, navr`eno, virtualno. V njej sre~ujemo gibljive tridimenzionalne slike raznih prostorov, predmetov iz ne`ive narave in ~love{kih artefaktov, nemalokrat pa tudi podobe realnih oziroma po drugi strani docela izmi{ljenih `ivih bitij. Zlasti ~e govorimo o ra~unalni{kih igrah, najpogosteje velja, da se proti tamkaj{njim kreaturam bodisi borimo bodisi jim pomagamo; {e najbolj smiselno pa je vse skupaj seveda, ~e te~e ta pomo~ v obratno smer – kar pa ni ve~ le igra, temve~ bodisi u~enje ali pa {e kak{na nadaljnja oblika ustvarjalnosti. A tudi pri vseh tovrstno simuliranih bitjih {e ne moremo govoriti o kak{ni zelo izdatni zvezi z zunanjim `ivljenjem, kajti organizmi iz teh programov se na~elno ne razmno`ujejo. Nekaj drugega pa velja, ~e se zagledamo v neke druga~ne oblike umetnih svetov – katerih `e sam najosnovnej{i namen je vzpostavljanje ~im ustreznej{ih paralel z `ivljenjem na Zemlji. 360 METABIOLOGIJA Skrivne igre Umetno `ivljenje Raziskovalci se `e ve~ kot desetletje u~inkovito ukvarjajo s programiranjem umetnega `ivljenja. To oblikujejo virtualne bitnosti, ki jih lahko vidimo na zaslonu kot tak{ne ali druga~ne stvore; lahko pa vse skupaj poteka tudi le v na{im o~em skriti procesorski notranjosti ra~unalnika, ki nam na dolo~enih to~kah pa~ navzven poro~a o trenutnih dogajanjih oziroma kon~nih izidih. Obstoj teh bitnosti, njihovo ravnanje in reprodukcijo opredeljujejo algoritmi, zaporedja ra~unalni{kih ukazov. Najuspe{nej{i med temi virtualnimi organizmi – se pravi tisti z naju~inkovitej{imi recepturami za ravnanje, pre`ivijo in imajo nato v nadaljnjih generacijah ve~ svojih predstavnikov. V teh simulacijah evolucije so kajpada upo{tevane tudi mutacije algoritmov, tako da se nekateri ~ez ~as docela spremenijo glede na prvotno na~rtovanje njihovih ~love{kih stvarnikov, programerjev. Iz igre v uporabnost In tako so ti pri{li na idejo, da bi to, kar je bila do tedaj pravzaprav vendarle samo igra, ~etudi znanstveno zanimiva in koristna za poskuse razumevanja `ivljenja, uporabili v {e bolj oprijemljivem smislu. Prakti~na vrednost se je pokazala na podro~ju izdelave posameznih najzapletenej{ih uporabni{kih programov, ki so jih programerji dotlej lahko sestavljali le najbolj mukoma; od takrat naprej pa nekaterih programov ne izdelujejo ve~ po svojem ustaljenem postopku, torej analiti~no in kognicijsko, klasi~no programersko, marve~ po novem – evolucijsko. Populaciji naklju~nih algoritmov kot konkretno nalogo zastavijo tisti svoj povsem realni problem – in v prvi generaciji ga seveda prav nobeden med njimi niti pribli`no ni sposoben re{iti. Toda nekateri se vendarle poka`ejo kot relativno vsaj malce ustreznej{i od drugih. Z imitacijo naravne selekcije nato najuspe{nej{im med temi bitnostmi omogo~ijo reprodukcijo, vklju~no z rekombinacijo in mutacijami, medtem ko so nesposobni avtomati~no izlo~eni. V najkraj{em ~asu je ra~unalnik zmo`en izvesti na tiso~e in tiso~e generacijskih prehodov – in na koncu priti do optimalne re{itve. Te so praviloma tako dodelane, da tudi sam programer ne more ve~ razumeti nastalih, nadvse u~inkovitih algoritmov. Igra~e igra~ @e v tem trenutku smo torej na stopnji, ko smo ustvarili kognicijske kapacitete, ki jim nismo ve~ kos. Napovedi futurologov, da nas bo ra~unalnik presegel v vseh mentalnih lastnostih, se uresni~ujejo z veliko hitrostjo. Glede na trditve METABIOLOGIJA 361 Artur [tern evolucijskih psihologov, ki so le logi~no podalj{ane Darwinove zamisli – s katerimi se strinja glavnina svetovne inteligence –, je vse skupaj docela pri~akovano in smiselno. Vsak hip se lahko v umetnem `ivljenju pojavijo tudi ~ustva, pa tudi vse druge emergentne lastnosti razvitega `iv~nega sistema. Omogo~iti jim je treba le manevrski prostor. ^e si tega seveda zares `elimo; kajti resno vpra{anje je, ali nas ne bi ti na{i proizvodi `e v najkraj{em ~asu po svojem prodoru v realni svet tudi ro~no pospravili z njega. Ali pa bi nas morda ohranili – za svoje igra~e. ^etudi bi bila namre~ ta bitja celo duhovno, moralnostno razvitej{a od nas, nam iz svojih lastnih pre`ivetvenih interesov ne bi mogla oziroma smela dopustiti mo`nosti, da bi jih mi {e naprej nadzorovali in po `elji tudi izklju~ili – kajti ~lovek bi, na tej stopnji, kot je in kot lep ~as tudi {e bo, to prav gotovo tudi storil. Ne le, da pri nas velja tisto na~elo mors tua – vita mea, ki je {e razmeroma prav blago okrutno; obstajajo tudi veliko manj racionalni in izrazito nasilnej{i `ivljenjski nazori posameznikov, seveda {e zlasti tistih, ki jim je manifestna politi~na oblast toliko bolj pri srcu kot drugim in je torej toliko bolj verjetno, da se bodo do nje kdaj vsaj v nekem omejenem obsegu tudi dokopali. Kako bi jim pravzaprav sploh lahko zares zamerili: v svoji omejenosti pa~ po~nejo tisto, za kar jih je evolucija usposobila. Konec koncev – na~elo samoohranitve in prevladovanja nad drugimi velja z le redkimi res najsvetej{imi izjemami tudi v najbolj civiliziranih okoljih in okoli{~inah. In pri tem sploh ne ~isto nazadnje tudi pri tako nedol`nih in prijetnih stvarcah, kot so razvedrilne igre. 3. Kvizovska zakotja Osebno gledi{~e Osebno sem se vse `ivljenje navdu{eval nad kvizom. V ednini – zato, ker velja moja vrhovno pozitivna naravnanost pravzaprav samemu fenomenu, v Byronovem smislu: verujem v to, da so, ~eprav jih nisem na{el v teku let. In danes? ^e bi trdil, da imamo v na{i de`elici kon~no neki tv kviz, ki s svojo ravnjo vsaj ne `ali gledalca, bi bil po mnenju kakega malo huj{ega intelektualca najbr` {e vedno preblag. Sam sem sprijaznjen oziroma zelo zadovoljen `e s tem, ~e v okviru tovrstne oddaje nikjer in nikakor ne pride do zahteve in niti do mo`nosti, da bi se kandidati vnaprej pripravili na kak{no temo – s ~imer bi bila namre~ gledalcu odvzeta mo`nost realne primerjave med nastopajo~imi in seboj; in {e huje: tudi samim tekmovalcem vzeta precej{nja mera zelo osnovnega ~love{kega dostojanstva, saj bi se po sili prelevili v navadne piflarje. Tako se, ~e sem le doma, ob delavnikih pod ve~er z veseljem 362 METABIOLOGIJA Skrivne igre usedem pred televizijski zaslon in primerjam svoje umske zmogljivosti s tistimi, ki jih premorejo vsakokratni trije kandidati v studiu na{e popularne privatne tv dru`be. Kak{ni so izidi teh mojih zasebnih iger, je pri tem morebiti malo manj pomembno; in {e bolj gotovo kot to velja tudi, da tole tukaj ni najprimernej{e mesto za razpravo o tem, kako bi bilo naprimer treba nagnati tistega izmed sestavljalcev vpra{anj, ki vztraja na pred{olski ravni; in kako bi bilo treba nekako le spremeniti na~in prijavljanja za odgovor, spri~o katerega – {e zlasti ob vpra{anjih pravkar omenjenega dometa – odpade vsakr{na pozitivna umska selekcija in prevlada druga, negativna: kdo bo, s svojim furioznim pritiskanjem na gumb, najbolj kr{il osnovna na~ela kulture. Razse`nost povrhu Ne. Veliko bolj zanimiva kot vse to, sploh pa v pri~ujo~em okviru edino relevantna tema se mi namre~ zdi: tista skrivnostna sila, ki, zavita v sistemu to~kovanja, lebdi nad zadnjim, odlo~ilnim krogom dogajanja. ^e vodilni tekmovalec le ni neznansko dale~ spredaj, je tu namre~ z enim samim odgovorom mogo~e spremeniti vse. Vsakdo izmed treh sam dolo~i, za koliko bo odgovarjal (pri nezadovoljivem odgovoru se vlo`eni znesek kajpak od{teje) – in sicer izbira med ve~kratniki {tevila 500, {tevilka pa ne sme presegati njegovega dotlej{njega izkupi~ka, ki ga je postopoma nabiral v prvih treh krogih. Zanimivo postane, kadar imamo pred zadnjo igro vsaj dva tekmovalca z dobrim rezultatom. Takrat o kon~nem zmagovalcu ne odlo~a le pravilnost zadnjega odgovora, marve~ tudi vi{ina vlo`enega zneska to~k; dotlej vodilni lahko torej kljub pravilnemu odgovoru ostane brez zmage. Pri tem odlo~anju o vi{ini vloge `e imenitno delujejo zakonitosti pokerskih zakotij, kjer je treba znati v nekaj trenutkih oceniti celotno stanje. Po eni strani mora{ ustrezno ovrednotiti mentalne sposobnosti nasprotnika v razmerju do svojih lastnih, po drugi vajino emocionalno naravnanost in du{evno stabilnost, naposled pa tudi ustrezno zrcalno sliko, se pravi njegovo tovrstno presojanje o tebi kot njegovem nasprotniku. Vse skupaj se zgodi spontano, na nezavedni, intuicijski ravni. Ali pa tudi ne. Neznana mo~ teorije Neko~ se je pripetilo, da sta bila pred zadnjim vpra{anjem dva tekmovalca poravnana pri 1600 to~kah, tretji s svojimi 700 to~kami pa tudi {e ni bil povsem brez mo`nosti, in to celo v primeru, da ne bi vedel odgovora – kajpak bi bil prvi pogoj ta, da tudi tekmeca ne bi znala odgovoriti. On bi izgubil 500 to~k, onadva pa nemara celo po 1500 – do takega tveganja bi ju namre~ zlahka prignala njun vzajemen strah drug pred drugim oziroma METABIOLOGIJA 363 Artur [tern medsebojno nezaupanje. Toda ker gresta v primeru delitve zmage naprej oba tekmovalca, ne bi bilo nobenemu od njiju potrebno tvegati ve~ kot minimalnih 500 to~k. ^e bi torej vsak zase ravnala racionalno, bi se oba izognila sistemski pasti, ki ju je ~akala onstran konkretne vsebine zastavljenega vpra{anja. ^eprav najbr` nobeden ni poznal tega skrivnostnega oro`ja z imenom teorija iger, je eden vendarle vsaj intuitivno izbral zmagovito pot. 4. Onstran teorije Vsak med nami igra sleherni dan raznotere igre – ne le na eventualnih kvizih in drugih tekmovanjih, temve~ tudi v slu`bi, v partnerstvu, dru`ini in celo med iskrenimi prijatelji. Ve~ina nezavedno. Nekateri pa so tudi pravi matemati~ni mojstri `ivljenja. No, teorija iger, tako kot ~isto vsaka druga teorija, ki s svojo razlago koli~kaj poenostavlja kompleksnost `ivljenja oziroma sveta, temelji na tem, da posamezne manj pomembne vidike resni~nosti pa~ odmi{lja, tiste pomembnej{e pa izpostavi in iz njih potegne nekak{no posplo{eno trditev. Temu postopku pravimo tudi indukcija. ^im intenzivnej{a je omenjena posplo{itev, se pravi, ~im ve~ postranskih stvari smo odklestili – toliko bolj fascinantna se lahko zdi napovednost teorije. In toliko bolj mogo~e je, da se bo v nekaterih svojih predvidevanjih grdo usekala. Vpra{ljiva dilema V teoriji iger je, vsaj kar zadeva njen biolo{ko evolucijski vidik, svoj ~as docela prevladovala ena sama izmed sicer ve~ razli~nih teoretskih variant iger, zapornikova dilema. Koncept je `e tako splo{no znan, da ga na tem mestu nima smisla `e ne vem kateri~ podrobno razlagati – bistvo pa izhaja iz situacije dveh zapornikov, ki ju lo~eno zasli{ujejo in je vsak od njiju v polo`aju, ko lahko drugega bodisi potunka ali pa je z njim solidaren in mol~i. Pri tem nam seveda ne gre za problematiko kriminalitete, penologije ali nemara celo ~lovekovih pravic, marve~ je za nas pomemben sam princip medsebojnega sodelovanja oziroma nesodelovanja, ki ga je mogo~e posplo{eno prenesti na {tevilne druge primere in razna druga podro~ja. Zadeva je bila dolga leta sila fascinantna tudi v zvezi s poskusi modeliranja in razlage `ivalskega obna{anja. Gotovo je obstajal marsikdo, ki je bil prepri~an, da je s tem modelom mogo~e razlo`iti prav vse oblike vedenja `ivih bitij, vklju~no seveda s ~lovekovim. Odkrili so, da si naprimer opice ali pa antilope med seboj trebijo ko`ne parazite dejansko po njenih na~elih, in naleteli so tudi na vampirje, ki po potrebi paroma drug drugemu darujejo zau`ito kri; in {e nekaj drugih podobnih primerov obstaja. Pri tem 364 METABIOLOGIJA Skrivne igre pa se je obenem tudi vse bolj kazalo, da je stvar precej bolj omejena, kot so si mislili, in da je, resnici na ljubo, med `ivalskimi vrstami treba malodane z lu~jo pri belem dnevu iskati primere, kjer klasi~na oblika tega modela zares dr`i. ^e `e ni~ drugega, so {tevil~ne vrednosti izidov v naravi lahko razli~ne in – ~e so sploh ugotovljive – ponavadi silno druga~ne od predvidenih v originalni numeri~ni obliki zapornikove dileme. Samoironi~na tragedija Tudi to, da bi vse obstoje~e, nadvse kompleksno obna{anje med bitji {li reducirat na eno samo obliko razmerja med dvema osebkoma, je kajpak odlo~no prehud poskus simplifikacije. @e ~e si predstavljamo tri ali {tiri udele`ence v hkratni igri, kjer v praksi igralcu zaradi okoli{~in v~asih pa~ ni dano kaznovati to~no dolo~enega nesodelujo~ega udele`enca, je koncept zapornikove dileme docela neu~inkovit. Za primere, ko je udele`enih po ve~ osebkov, se je pri~el `e pred desetletji uporabljati raz{irjen koncept, ki pa `e s svojo tako reko~ avtoironi~no poimenovanostjo jasno nakazuje razmeroma veliko stopnjo neu~inkovitosti oziroma utopi~nosti v tovrstnem modeliranju. Imenuje se namre~: tragedija solastnikov. Najznamenitej{i primer tega koncepta je pa{nik, ki pripada neki ruralni skupnosti posameznih `ivinorejcev. ^e se bodo na njem zvrstili vsi, torej vsak s svojo ~redo, in ga vsak po svoje izkori{~ali v lastno individualno korist, se bo kaj kmalu zgodilo to, da bo od preobremenjenosti z govejimi `elodci, parklji in blatom ostal po`rt, poteptan, zamazan (namesto meni sicer v{e~nej{e, toda etimolo{ko na tem mestu neprimerne besede: zasvinjan) in uni~en. V skupnem interesu je torej, da tega ne storijo. A interes vsakega posameznika je ~isto druga~en: da bi on sam tam vendarle pasel svoje `ivali. Med civiliziranimi ljudmi je do re{itve seveda mogo~e priti – s takimi ali druga~nimi dogovori o prerazporeditvi dobrin, o zunanjem nadzoru nad tem, da ne bi kdo nemara skrivaj vodil tjakaj svoje ~rede na pa{o, in tako dalje. Toda to je `e ~isto druga zgodba, racionalisti~na nadgradnja – ki je v vseh tistih primerih, za katere je bil koncept vzpostavljen, ni mogo~e izpeljati; in tak{nih primerov je v naravi in tudi ~love{kem vsakdanjem `ivljenju v resnici vse polno. Navsezadnje – tudi zapornika, ki bi se med seboj lahko dogovarjala, sploh ne bi bila ve~ udele`ena v zapornikovi dilemi. Nadaljnji razmiki zaporskih zidov Narava pa je stvari {e nadalje zakomplicirala, tako da od predvidenega obrazca odstopajo tudi {e po drugih straneh. Obravnavani koncept zapornikove dileme namre~ predvideva, da sebi~no dejanje nujno pelje v najbolj{i trenutni izkupi~ek zase – a METABIOLOGIJA 365 Artur [tern kaj, ~e je naprimer korist za drugega nelo~ljiva od na{e koristi, ali ~e je celo nujen pogoj zanjo? Le pomislimo na samca in samico na samotnem otoku. In tako naprej. @e pri `ivalih je stvar mo~no kompleksnej{a, kot ji je mo~ slediti s tak{nim pristopom; koliko huj{e pa je vse skupaj {ele pri ~loveku, kjer so {e toliko bolj izrazito vklju~ena razna ~ustva, ki se raztezajo vse od hudobije, preko nevo{~ljivosti pa skozi nevtralnost in do privo{~ljivosti, empatije ter navsezadnje {e skrajne nesebi~nosti. Pa tudi to {e vedno ni ~isto vse. Tudi sama koncepta ravnanja šsodeluj’ ali šne sodeluj’ nista edina mo`na. Vsaj dve dodatni mo`nosti mi padata na misel. Poleg šne sodeluj z nasprotnikom’ lahko tudi šsploh ne sodeluj v sami igri, temve~ se umakni, {e preden bi stopil na prizori{~e’ – s tem namre~ povsem onemogo~i{ nasprotniku, da te izigra. In ~etrta škaznuj’. Primer: ~e se ti prijatelj izneveri, bi šne sodeluj’ pomenilo, da v naslednjem koraku povesi{ nos in z njim ne komunicira{ v prijateljskem smislu; škaznuj’ pa bi pomenilo, da ga naprimer ozmerja{ ali osramoti{ celo pred drugimi. Formalno bi opisano dopolnitev teorije iger v kvantitativno smer lahko poleg doslej obstoje~ih vrednosti 0 in 1, ki ozna~ujeta nesodelovanje in sodelovanje, ozna~ili s simbolom (-) za primer popolnega odstopa od igre; oziroma z vrednostmi (-1) ali po potrebi tudi (-2) oziroma poljubno nadaljnje negativno {tevilo – za primere manj ali bolj drasti~nega kaznovanja nasprotnika. Pti~ja perspektiva V svojih esejih dokaj poredko citiram, in {e takrat to storim v glavnem z namenom, da predstavim kak{no posebno dodatno, na novo ven potegnjeno pomenljivost danega besedila. In {e en mo`en povod je: da se iz tiste podlage nato odrinem v kak{no nadaljnjo smer. Ad informandum. Nekaj izhodi{~ v zvezi z zgoraj zapisanimi opazkami, ki se nana{ajo na teorijo iger, sem dobil v neki zanimivi knjigi, ki se strokovno iz~rpno ukvarja s to isto teorijo in njeno polivalentno uporabnostjo, se pravi tudi njenimi raz{iritvami na podro~je etike. Najbolj pa me je avtor Binmore razveselil z majceno potezo, ko je pod neko tabelo, ki prikazuje modele posameznih iger, v angle{~ini imenovanih hawk-dove in pa chicken, dal naslov Ornitologija. To nima namre~ prav nikakr{ne racionalne zveze s svojo zelo tehtno vsebino, temve~ je izklju~no znak avtorjeve hudomu{nosti in, navzlic vsemu, samoironi~ne distance do zapisanega. Zaplanska velezgodba Konkretna, zgoraj navedena zamisel v zvezi z odstopom od same igre ali pa izrazitim kaznovanjem drugega udele`enca se mi je 366 METABIOLOGIJA Skrivne igre v glavi oblikovala pred meseci na Zaplani. V zvezi s tem se je pripetila naslednja majhna re~, ki bi jo do danes, ~e si je takrat ne bi bil zapisal, `e zdavnaj pozabil. Takrat pa se mi je zdela, nasprotno, velika, in sem bil nanjo ponosen kot na le redkokatero domislico. Do nje sem pri{el skozi prakti~no dogajanje: svojo punco, s katero sem tam gori pre`ivljal tiste dni, sem v zvezi s kaj vem `e ~im malce strogo prijel – po doma~e se temu re~e nahrulil – in bil povrhu {e naprej dokaj ~emeren. Ko je videla, kako stvari potekajo, je – prav to pragmati~no modrost, ki je moji trmasti naturi karseda tuja, pri njej nadvse cenim – postala zelo simpati~na. In seveda sem tudi sam v nekaj trenutkih odvrgel masko resnobnosti in postal vesel. Pri tem sem v glavi tudi `e razvijal zgoraj opisano teoretsko kompozicijo. In bil zaradi nje {e bolj vesel; in zaradi tega, ker je vse skupaj nastalo v tako nepri~akovanih okoli{~inah in ker sem prav iz vsega tega vse skupaj sploh izvlekel, {e toliko bolj. Vesel zaradi veselja nad veseljem... Kot bi rekla moja mati, samemu sebi sem se ~udil, kako pameten sem. Re~ je silila kar v nekak{no, kajpada trapasto in nekriti~no neskon~nost; a seveda – vse kaj drugega kot trajajo~o. Kajti zadeva se je iz tega samospodbujajo~ega se kroga teorije in zadovoljstva zelo v kratkem izlila v zunanji svet: navzo~i osebi (ki v~asih posku{a dajati vtis, da ji tak{nale neimenovanost prija) sem ves sijo~ za~el govori~iti, kako sem dobil neko imenitno idejo, in predvsem, na kako izjemno navdu{ujo~ na~in, da kaj takega `e dolgo ne, namre~ vse od tistega dogodka v zvezi z Danielom – ki se ga bo moj zvesti bralec najbr` spomnil: nana{al se je na omenjenega pevca in sorodstvo z njim, iz ~esar sem potem razvil in postavil neko svojsko genetskofilozofsko tezo, za katero {e danes ne vem ~isto dobro, ali je resna ali le hudomu{na... Vesel in poln lastne pomembnosti v zvezi s tem na~inom, s to potjo do ideje, ki mi je bila in kakr{na mi je tudi na~elno vselej v{e~ toliko ali pa {e bolj kot sama ideja – pa sem do`ivel prav ~uden sprejem: oseba me sploh ni vpra{ala, kaj je ta ideja! Potem sem ji rekel, da je pa~ prismuk, in ko je potem za~ela radovedno spra{evati, kaj vendar je ta ideja, in ko sem ji stvar na njeno prigovarjanje naposled blagovolil razlo`iti, ni pokazala niti najmanj{ega navdu{enja nad njo, in potem sem bil spet malo nejevoljen. @ivljenje. Nematematizljivost kot vrednota ^e bi bilo `ivljenje v resnici povsem spravljivo v ra~une in obrazce, potem bi marsikateri matematik – in sploh pozitivisti~no vzmerjen in oboro`en intelektualec – v materialisti~nem smislu pojma najbr` veliko bolje `ivel. Po drugi strani pa bi si v takem svetu skrajne determiniranosti vsakdo kaj kmalu za`elel nazaj v METABIOLOGIJA 367 Artur [tern prej{njo negotovost. @e stari Grki so razmi{ljali o teh vpra{anjih in se v odgovarjanju nanje opredeljevali tako kot mi v tukaj{nji hipoteti~ni situaciji – na to temo je ustvarjena naprimer zgodba o Prometeju, dobri~ini, ki je ljudem zabrisal pogled v njihovo usodo. Pri nas se je tudi Pre{eren pridu{al, in sicer v svojem mottu, da si `eli nazaj svojo nekdanjo negotovost – upanje in strah. Ob le malce poglobljenem razmisleku je bolj ali manj vsakomur na dlani, da je na{e `ivljenje gotovo precej lep{e tak{no, kakr{no je – skoraj popolnoma nespravljivo na {tevilke in mo~no nepredvidljivo. 5. Kljubovanje Na drugi strani od ra~unarjev obstajajo tudi taki, krasni primerki bitij, ki pogosto, rekli bi lahko: celo ve~ji del svojega obstoja, sploh ne igrajo tiste najosnovnej{e, evolucijske igre. Igrajo pa seveda kak{ne druge, vendar lastnoro~no izbrane. @ivljenje je pa~ nekoliko bolj komplicirano, kot ga je mogo~e razumeti z redukcionisti~nim principom vsega dveh vrst replikatorjev, postuliranih osnovnih enot dednosti in kulture – gena in mema. ^lovek se namre~ tako enemu kot drugemu v~asih upira `e v svoji spontanosti in povsem nevede; lahko pa se zadeve loteva tudi z voljo, od katere nemara na koncu ostane celo ena sama ~ista trdoglavost – ki znabiti {koduje prav vsemu in vsem; toda {e vedno je tu dejstvo, da je pri tem nadvse u~inkovita. ^e je obravnavana poteza splo{na zna~ajska lastnost nekega bitja, lahko govorimo kar o kljubovalnosti; ~e pa nas zanima samo trenutno dejanje oziroma tudi ve~krat ponavljajo~e se dogajanje, je na mestu uporaba besede kljubovanje. Oblike vedenja Kljubovanje je v nekoliko bolj specifi~nem smislu ena izmed {tirih osnovnih oblik obna{anja – pa~ po neki klasifikaciji, ki vedenje bitij razvr{~a glede na {kodo ali korist bodisi zase bodisi za bli`njega. Vse {tiri so nam dobro znane iz vsakdanjega `ivljenja: tisti, ki prina{a korist obema stranema, pravimo sodelovanje; sebi~nost je ime obliki vedenja, ki je usmerjena v lastno korist na ra~un drugega; razdajanju v {kodo sebi in korist drugemu pa re~emo altruizem. Pravkar predstavljene tri oblike vedenja, ~etudi so si tako v ontolo{kem kot v eti{kem smislu {e kako razli~ne, imajo neko pomembno skupno lastnost: tako reko~ `e na prvi pogled so vsaka po svoje videti smiselne. Prva in druga pri tem sploh ne potrebujeta niti razlage, saj je korist za samega izvajalca – obna{alca – dovolj dober razlog za njuno obstajanje in izvajanje. 368 METABIOLOGIJA Skrivne igre Ve~ni altruizem Altruizem je bolj problemati~en in, po{teno povedano, iz enega samega zornega kota najbr` na veke vekov ne ~isto do konca pojasnljiv pojav. A kakr{ne so stvari videti zdaj, sta njegovi osrednji dve komponenti vendarle evolucijsko osmi{ljeni: gre bodisi za pravo organizemsko nesebi~nost, ki pa temelji na sebi~nosti gena – ta pa~ skrbi za lastne odtise v sorodnikih danega osebka; druga mo`nost pa je ta, da je altruisti~no vedenje posameznika do nekoga, ki sploh ni nujno njegov sorodnik, le prvi (resda dobrohotni in nemara tudi izvenzavestni, nera~unovodski) korak (vendar pa) v vsaj potencialno nadaljnji verigi njunega recipro~nega sodelovanja; ali pa ena od stopnic na piedestal dru`bene pomembnosti. Vse, kar je onstran obeh principov, je v vsakdanje dobrohotnem jeziku transcendenca ali svetost, v evolucijsko tehni~nem pa manipuliranost ali nesmisel. Odvisno torej od samega opazovalca – od njegove poti in njegovega cilja. Pri mejah evolucije V primeru brezosebnega in egocentri~nega vrednotenja dohodkov in izgub ni med altruizmom in kljubovanjem sploh nobene razlike. Osrednji agens je v obeh primerih na {kodi, in to bolj ali manj po lastni krivdi ali celo zavestni izbiri. Vendar pa skoraj nobena realna `ivljenjska situacija ni te vrste, da bi bilo za osrednjega igralca docela nepomembno, kaj se dogaja v njegovem okolju. Obstajata dve zelo razli~ni podobi, v katerih se ka`e ta prepletenost odnosov. Na eni strani dr`i, vsaj za ve~ino racionalnih `ivih bitij, da se nekako ni mogo~e po~utiti zares dobro, ~e nekdo v tvoji bli`ini trpi. Tovrstno ~utenje vodi torej v dejanja, povezana z altruizmom. Po drugi strani pa je zelo res tudi to, da pozitivne prvine, s katerimi se lahko pohvali posameznik, pridejo do izraza samo v primeru, ko jih drugi ~lani populacije niso dele`ni. Tovrstna konkurenca med osebki poteka torej na podlagi na~ela relativnosti – ne, kdo ima dovolj zase, temve~, kdo ima ve~ kot drugi. In tu se lahko zgodi, da je nekdo pripravljen tudi na potezo, ki povzro~i, da sam izgubi precej{en del svojega – le da bo hkrati s tem njegov sosed izgubil {e ve~. Tako kot ima altruizem svoje evolucijske razlage, ki ga vsaj delno oziroma prete`no pokrivajo, velja tudi v zvezi s kljubovanjem, da ima stvar v dolo~eni meri svojo evolucijsko logiko. Zakaj ni dovolj imeti toliko, kot zadostuje, in povrhu denimo {e nekaj zaloge; marve~ je pomembno imeti ve~ od soseda? Naslednji odgovor, ki pa~ ni edini, je pa gotovo eden izmed relevantnih, se sli{i zelo ~udno in banalno – vendar zelo pritlehna je pravzaprav tudi sama tovrstna tekmovalnost: zato, da METABIOLOGIJA 369 Artur [tern ga prekosimo na podro~ju spolne selekcije. Ali po doma~e: da pritegnemo ve~ morebitnih reprodukcijskih partnerjev oziroma da nam, navsezadnje, obstoje~i ne pobegne(jo) k njemu. V tem smislu ni, kajpak zlasti za mo{kega, bogastva, slave in oblasti nikoli dovolj. In kadar ni mogo~e pove~evanje tega ali onega pri sebi, pride prav tudi varianta zmanj{evanja istega pri drugih. V~asih tudi za ceno lastne {kode – vse dokler ta v kon~nem smislu {e vedno pomeni korist. Izven zveze s kljubovanjem, marve~ le kot analogija: iz narave je znan primer irskega losa, ki je zaradi spolne selekcije, se pravi sam~evskega tekmovanja za samice, postopoma razvil tako velikansko rogovje, da ga je naposled, verjetno ob zaostritvi prehrambenih in splo{nih pre`ivetvenih razmer, od tega prese`nega bremena – pobralo. To je pa~ le evolucijski primer povsem fiziolo{kega predimenzioniranja, ne ka`e pa pri tem seveda uzirati kak{nih moralnostnih implikacij, kot bo to veljalo v nadaljnjem primeru, ki se na tegale navezuje. Na manjvrednostni lestvici najbr` {e nekoliko dlje od malo prej navedene oblike kljubovalnosti je namre~ tista, ki ne pelje nikamor, niti k relativni lastni koristi – marve~ izklju~no v propadanje obstoje~ih dobrin. Tako kot pri rogovih irskega losa in tako kot pri prese`nem oziroma pretiranem altruizmu velja tudi tu, da je stvar sicer pa~ nekje evolucijsko nastala, vendar pa je {la na svoji poti predale~ in onstran vseh funkcionalnih, kot v tem konkretnem primeru `e zdavnaj prej seveda tudi moralnostnih meja. Njeno ime je kajpada – zloba. 6. Trma Za razliko od kljubovalnosti, v zvezi s katero sem se pa~ odlo~il, da bo v moji rabi nosila bolj ali manj striktno negativen predznak, pojmujem trmo kot nekaj na~elno manj neprijaznega, neza`elenega in zagovednega. Trmo bom vzel za a priori navtralen pojem, ki pa se v odvisnosti od nadaljnjega konteksta lahko nato poka`e kot malo bolj nagnjen na eno ali pa na drugo stran, katerih skrajni to~ki ozna~ujeta besedi kljubovalnost (in to zlobna) ter na drugi strani ponos (se ve, upravi~en). Trma je vsekakor psihi~na poteza intenzivno ~ute~ega in `ive~ega posameznika – ki je pri tem lahko bodisi radikalno pomemben za ~love{tvo, lahko pa je, bogme, zadrt tepec, da takega svet ne vidi zlahka. Ker je tudi zame, kadar pa~ ne plovem vzdol` mirnega veletoka spontanosti, zna~ilna razmeroma precej{nja zagnanost pri stvareh, ki si jih `elim dose~i, in pri posameznih stali{~ih, o katerih sem prepri~an, ali so mi preprosto v{e~ – bom na nadaljnjih straneh ob navezavi na pravkar obravnavano snov 370 METABIOLOGIJA Skrivne igre pre{el v zelo svojeglavo izbrano disgresijo; njena tema je pa~ `e od otro{tva naprej eno mojih najpriljubljenej{ih podro~ij. Junaki iz stripa Kot pri ve~ini drugih stvari, se tudi pri izbiri svojih najljub{ih stripovskih junakov nisem nikoli kaj dosti {el – v smislu, da bi se oziral po trendih. Sem preprosto kmet (skoraj brez zemlje), ~esar pa niti ne ob`alujem niti nisem na to ne vem kako ponosen. Alana Forda, ki je veljal za zakon, kot bi temu rekli sedaj, sem sicer prebiral in tudi zelo spotoma in neambiciozno spravljal na kup, tako da imam danes v glavnem ve~ino teh zgodb, pa~ v tej ali oni izmed {tevilnih znova in znova od za~etka izhajajo~ih izdaj. A to nikoli ni bil moj osrednji junak, moj zgled. Saj bi bilo, vsebinsko gledano, navsezadnje tudi malce ~udno, ~e bi bil – in to komurkoli in seveda tudi katerikoli drug od njegovih kolegov iz grupe TNT oziroma sploh nastopajo~ih v omenjenem stripu. Malo druga~e je s tistimi pravimi, stereotipnimi in niti malo ironiziranimi junaki, kakr{na sta komandant Mark in Zagor. To sta bila, brez pretiravanja, dva osrednja fikcijska lika iz mojega otro{tva in mladosti. Prebirati in zbirati sem ju za~el nekje v za~etku tretjega razreda, se pravi precej let po tistem, ko sta za~ela izhajati. Pokazal sem se za zelo vztrajnega kolekcionarja. O stripih, ki so mi manjkali, se mi je pogosto celo sanjalo, da sem jih dobil, in to so bile najbr` najlep{e sanje mojega `ivljenja. Danes ni materialne stvari, ki bi me lahko tako zelo razveselila, kot me je v tistih ~asih kak{en na novo dobljen star strip. In po mnogih letih, tam nekje v drugi polovici gimnazijskega obdobja, sem kon~no zbral ~isto vse dotlej izdane Marke; medtem ko me Zagor psihi~no ni tako silovito mu~il – a tudi njega sem zbral tako reko~ vsega, zlasti ko sem neko~ na `elezni{ki postaji v Taormini naletel na skoraj celotno kolekcijo njegovih starih izdaj. Da, tudi na italijansko jezikovno podro~je sem pre{el deloma v ta namen, oziroma se ob tem ~isto mimogrede kar solidno nau~il jezika, tako da lahko danes po potrebi mirne du{e berem tudi strokovno ali drugo literaturo v tem jeziku (in pravkar povedano je kakopak le {e en nadaljnji svojevrsten primer skrivne igre v slu`bi resnega `ivljenja). Pri nas pa sta Mark in Zagor izhajala v zbirkah Zlatna Serija ter Lunov Magnus Strip, in sicer v Novem Sadu, kar je seveda pomenilo, da smo posamezni fantje dodobra spoznali simpati~ni srbohrva{ki jezik – ki ga v neki na{i mali veselja{ki dru{~ini {e dandanes brez izjeme in v svojo neizmerno zabavo uporabljamo na vseh pivskih sre~anjih. Mark, moj najljub{i junak, je `ivel v trdnjavi Ontario na istoimenskem jezeru in se v sedemdesetih letih 18. stoletja boril proti Angle`em, crvenim mundirjem, za ameri{ko neodvisnost. V nobeni zgodbi se ni niti za hip pokazal v kaj manj kot idealni lu~i: METABIOLOGIJA 371 Artur [tern bil je sposoben, hraber, po`rtvovalen, dober, velikodu{en, mo~an, spreten in seveda lep. In ~e pogledam danes, spri~o vsega tega morda tudi malce dolgo~asen. A bog ne daj, da bi mi to kdo omenil v tistem obdobju. Oziroma, ~e sem po{ten – {e danes. Nekako tako, kot lahko kdaj re~emo kak{no ~ez svoje najbli`je – mi sami; a gorje tistemu morebitnemu zunanjemu udele`encu in poslu{alcu, ki se nam pri tak{nem izrekanju mnenja pridru`i, oziroma celo pristavi kak{no lastno tosmerno izku{njo ali domislico v zvezi s temi na{imi – najdra`jimi. Zagor, le za spoznanje ni`je na moji tedanji hierarhi~ni lestvici, ki je bival pribli`no stoletje pozneje kot prej{nji, in to v pravlji~nem, med drugim – logi~no prav neumestno – z lianami prepre`enem pragozdu Darkwood nekje na severu ZDA, med Indiano, Pensilvanijo in Ohiom, pa je poleg vseh `e prej na{tetih imel tudi to lastnost, da je bil malce nastopa{ki in ekstravaganten – pa ne morda zaradi {kornjev, ki jih je stalno nosil, saj je imel tak{no obutev tudi prej obravnavani in sploh {e marsikdo v tistih preteklih ~asih. Vendar njegova glavna razlika od Marka je bila ta, da se je ob~asno silovito razjezil – Zagorov gnev je zna~ilna sintagma, ki je pomembno opredeljevala njegov temperament. In s tem se {e na povsem eksplicitni ravni vra~amo k rde~i niti tukaj{nje pripovedi. Huda ura tega na{ega junaka ni bila nikoli iz trte izvita, marve~ ga je vselej razjarila le kak{na velika krivica oziroma zanj neznosna provokacija. V svojem besu je razbijal notranj{~ine, kot je bil naprimer kak skrivni laboratorij fanati~nega znanstvenika, ali pa je premikastil tudi po celo gru~o impertinentne`ev in barab. V nuji je kak{nega poslal tudi v ve~na lovi{~a – a do te stopnje ga je morala prignati `e res huda neposredna gro`nja, ko je {lo za njegovo lastno `ivljenje ali pa za pre`ivetje koga izmed prijateljev oziroma po krivici zatiranih drugih ljudi (navkljub svoji ve~ji splo{ni obvladanosti pa v tem oziru tudi prej{nji, Mark ni bil ni~ manj aktiven in u~inkovit). Karakterna zna~ilnost, ki je mirnodobna spremljevalka oziroma adekvat vase zaverovanega besa, je – na{a draga trma. Prepri~anje o svojem prav in dosledno uresni~evanje zastavljenih ciljev tako reko~ za vsako ceno. Vendarle je pri tem pomemben, najpomembnej{i, podatek ta, da cena, ki jo je posamezni trmoglave` tukaj{nje moralne vrste pripravljen pla~ati, ni v navzkri`ju s koristjo eventualno udele`enih nedol`nih tretjih oseb. Gre torej za prefinjeno samoreguliran mehanizem, ki ~loveku omogo~i sila trdno dr`o ali tudi radikalen izpad nasproti nekemu ciljnemu objektu, vendar {ele po tistem, ko je karseda jasno, da je ta objekt realni krivec oziroma tisti, ki v dani situaciji nima prav. Tako lahko seveda zelo utemeljeno govorimo o trmi – pa tudi o nekaterih drugih navidez ekscesnih izbruhih strasti – kot celo o dodatni pomembni moralni vrlini `ivega ~loveka. 372 METABIOLOGIJA Skrivne igre In {e nekaj, za konec te stripolo{ke avanture: prav dosti dvoma najbr` torej ni, od kod sem, il sottoscritto oziroma ni`e podpisani, potegnil tako reko~ glavnino svojih `ivljenjskih nazorov in vrednot; da seveda ne omenjam podro~ja vestimentalne estetike. Ali natan~neje – ker sem ga s tem hkrati pa~ tudi `e omenil, mi je na pomo~ k ohrambi skrívnosti pri{la... no, ~isto navadna translacijska inventivnost. Prosim. Da ne bo slu~ajno pomote: kdor je tale komplicirani dovtip dojel, mora biti `e hudo velika kapaciteta – in bilo bi mi v ~ast, ~e bi se mi kdaj predstavil. Zelo resno mislim. Tako nekako je to kot pri zgodbah o Sherlocku Holmesu ali Herculu Poirotu (ta dva sta pri{la na vrsto nekoliko pozneje od mojih stripovskih veli~in, a zato tudi v precej{nji izdatnosti): prepri~an sem, da si je bilo veliko la`je avtorju nekaj nemogo~ega izmisliti kot pa bralcu ta trik nato razvozlati. A ~e velja, da so detektivske {torije polne logi~nega sklepanja in nevarnosti, bi bil v zvezi s trenutno ponujanim pisanjem `e kar skrajni ~as za logi~en sklep, kako zadeva nevarno prehaja v grafomanijo... Junaki knji`evnosti Iz preteklosti se je ohranilo veliko knjig in najrazli~nej{ih zapisov – a ve~ina vsega tega ima za povpre~nega sodobnega ~loveka kve~jemu estetsko oziroma, cini~no re~eno, statusno vrednost. Razen zgodovinarjev ter deloma filozofov in teologov dandanes le redkokdo preu~uje stare papirje in se iz njih u~i ~esa koristnega za svoj sedanji obstoj. Originalnih izvodov besedil skoraj nih~e med nami ne prebira tudi iz dodatnih, ~isto prakti~nih razlogov: ni jih toliko na voljo in poleg tega tudi nimajo neomejene `ivljenjske dobe, temve~ se trgajo in razpadajo. Zato prebiramo kve~jemu njihove nove izdaje. ^e jih razumemo v izvirniku, toliko bolje, sicer pa v prevodu. Toda le najpomembnej{i avtorji iz ~love{ke preteklosti so do danes ostali tako pomembni, da si jih sploh `elimo brati. Beletrija je pri tem {e razmeroma obstojna – zato pa toliko bolj kot za literate velja prej{nja trditev za znanstvene u~enjake, saj je njihov nauk `e zdavnaj dopolnjen in nadgrajen, medtem ko je sam njihov slog praviloma manj izvrsten kot pri prvih. Kaj torej sploh ohranja nekega preteklega manj beletristi~no sijo~ega pisca? Ni~ kaj zares oprijemljivega. Spomin na to, kaj je takrat naredil – in ne dosti ve~ kot toliko. No, bodimo po{teni: {e nekaj je. Zelo pomembno je bilo namre~ tudi to, da je dani ustvarjalec ne le na splo{no zvi{eval narodnostni ugled svoje nacije navzven, marve~ smo zelo oziroma prav posebej ponosni tudi na to, ~e je kdo pisal v doma~em, slovenskem jeziku; to, da je bilo delo potem prevedeno v svetovni jezik, pa je bila seveda hkrati nujnost in velika ~ast. METABIOLOGIJA 373 Artur [tern Re~emo: ta se pa res ni prodal tuji veljavi, temve~ je ostal zvest narodu in idealom in tako naprej. [e pred kratkim umrlemu odmevnemu psihologu Trstenjaku je slovenstvo pelo hvalo spri~o dejstva, da ni hotel prevzeti profesure v tujini, ker bi moral s tem predavati v nematerinem jeziku. No, vsak strumen slovenski mladi ali srednji ali kakr{enkoli `e raziskovalec (na literate, bednike, ki tako ali tako ne prina{ajo nobene finan~ne koristi, lahko pa~ mirno pozabimo) je tu moral zavohati trohnoben anahronisti~ni duh. Zdaj, v tem novem svetu, kjer vlada u~inkovitost, {tejejo ravno objave v tujih, uradno visoko kvalificiranih strokovnih revijah. Kdor na tem svetu karkoli pomeni, pi{e v angle{kem jeziku in to s karseda brezosebnim oziroma avtorsko neprepoznavnim slogom. Vsi primerljivi med seboj po enem samem veli~astno u~inkovitem obrazcu. Ne, tega sarkasti~nega sloga ne zmorem ve~, gremo naprej po doma~e. Vsa zadeva je {e nekoliko dodatno perfidna in zagamana: poleg vsega tega tehnokratskega nasilja, ki ga izvajajo in{titucije nad ustvarjalcem, je navsezadnje tudi njemu samemu kot avtorju veliko bolj v interesu, da pi{e v angle{~ini, da ga bo vsaj kdo bral in citiral – tudi to je namre~ eden od imperativov sodobnega sveta. Problem je v principu sicer re{ljiv: pi{i po svoje in naj te nato prevajajo drugi. A kako za vraga te bo kdo sploh za~el prevajati – razen seveda za tvoj morebitni denar – dokler te niti upo{teva ne nih~e, saj se {e nisi uveljavil niti doma. In doma se bo{ lahko uveljavil le tako, da se bo{ predtem izkazal v tujih revijah... No, s tak{nimi ali podobnimi lamentacijami seveda nikoli nih~e nikamor ni in ne bo pri{el – in po svoje je morda celo prav tako. Kdor ima kaj pomembnega povedati, bo to po~el tudi povsem mimo vsakr{nih uradnih ustanov in bo, ~e ima prav, prej ali slej verjetno tudi sprejet. Nesmiselno je tarnati nad krivi~nostjo sveta, kajti v tistem hipu tej krivi~nosti sam izreka{ priznanje, da ima realen vpliv nad tvojo svobodno voljo, in {ele to je tvoj prvi pravi poraz. Vrednote so v resnici prav drugje. Znotraj svojeglavih posameznikov, ki se ne dajo in ki se odlo~ijo za ustvarjanje v svojem jeziku in vsak v popolnoma svojem slogu. In to verjetno, vse dokler se bo to njim samim tako zdelo. 7. Konec Razmi{ljam, kako bom tele kombinacije zaklju~il – in potem tudi jih; preden pa zaprem dokument in ugasnem ra~unalnik, pozvoni. Spodaj je Ivan. On, ki si je izmislil posebno, simboli~no in tako reko~ `ivljenjsko igro, Zmajev {ah, in ji posve~a velik del svojih sedanjih let. Pred ~asom mi je razlagal njena pravila, silno navdu{en 374 METABIOLOGIJA Skrivne igre sem bil tudi nad samim fizi~nim izdelkom, ki pa je pri vsej stvari gotovo {e tisto najmanj; in sem se pri~el veseliti ~asa, ko bom morda lahko ure in ure z njim presedel na tleh v njegovem stanovanju z oknom na malce surrealisti~no kri`i{~e na Celov{ki in se posve~al samo tej igri. Toda dotlej imam {e toliko svojih na~rtov, lastnih iger, tudi takih, ~utim, za katere za zdaj {e niti ne vem. Povem mu, da ravno odhajam na trening. In on pove meni, da ravno prihaja od tam. Sva v razli~nih klubih, a ukvarjava se z istim {portom. [koda, si mislim, pride prijatelj, pa mu ne odprem vrat... pa saj se bova videla prihodnji teden v dru{tvu pisateljev. Grem na trening. @e vnaprej planiram, da bom – ~esar druga~e nikoli ne storim – od{el pred koncem, kajti na televiziji je silna ko{arkarska tekma, ki sem se je veselil `e celih zadnjih deset dni. Na{i igrajo proti Italijanom, slabo, a le minimalno izgubijo. Povratna tekma bo pri nas. V~eraj sem v Trstu na drugi strani ceste videl lepo napravljenega mladeni~a, ki je igral klarinet. Mudilo se mi je, pa nisem {el tja, da bi mu dal petsto ali tiso~ lir. Mudilo se mi je videti pristani{ko morje, preden sem takoj zatem od{el in prispel na ulico Niccoloja Machiavellija k avtu to~no ob dogovorjeni uri za odhod domov. Prav gotovo je zaslu`il dovolj tudi brez mene. A nikoli ne bom ~isto zares vedel. Moje odhajanje po tisti {iroki in ni~ prometni cesti je do konca spremljala melodija pesmi My way. LITERATURA BINMORE, K.: Playing fair – game theory and the social contract. Cambridge: The MIT Press, 1994. BLAKE, W.: Proverbs of hell. V: Poems and letters. Middlesex: Penguin Books, 1986: 97. HARDIN, G.: The tragedy of the commons. Science 1968; 162: 1243–8. HILLIS, W. D.: Close to singularity. V: Brockman J (ur). The third culture. New York: Simon & Schuster, 1996: 379–86. LANGTON, C. G. (ur.): Artificial life. Reading MA: Addison-Wesley, 1989. [TERN, A.: Altruizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistieno sredi{e, 1996. [TERN, A.: V sorodu z Danielom. V: Metabiologija. Ljubljana: Dru{tvo Apokalipsa, 1997: 62–76. WILSON, D.S., L. A. Dugatkin: Altruism: contemporary debates. V: Keller EF, EA Lloyd (ur). Keywords in evolutionary biology. Cambridge: Harvard University Press, 1992. METABIOLOGIJA 375 v ¦*S8S recenzije Andrej Pinter Popperjeva obramba racionalizma Karl R. Popper (1994): THE MYTH OF THE FRAMEWORK. In defence of science and rationality. Edited by M. A. Notturno. London: Routledge. 1994. 230 strani. V zadnjem času se filozofija znanosti – o tem se ni težko prepričati – zelo pogosto ukvarja z vprašanjem racionalizma. Njena osrednja tema torej ni več metodologija znanosti, kot nekje od sredine tega stoletja sem; razmeroma največ pozornosti se namenja prav racionalnosti same znanstvene dejavnosti. Teoretiki znanosti bi vam sicer glede podrobnosti o vsem tem odgovarjali neenotno, toda gotovo bi bili soglasni, da burne razprave iz sredine tega stoletja o metodologiji znanosti niso zedinile znanstvene skupnosti v kakem skupnem stališču; še več, prav ob tem so se odprli novi problemi in posamezni znanstveniki oziroma skupine so se močno razdelile predvsem glede tega, kako naj koncipirajo ra- cionalnost svojega (torej znanstvenega) početja. Tako lahko sedaj srečamo iracionaliste in skeptike, pragmatiste in instrumentaliste, racio-naliste in konstruktiviste in tako dalje. Razprava o vsem tem je zato kar nekakšen trend v filozofiji znanosti. Popperjevo lastno delo nikoli ni bilo trendov-sko; s samosvojim filozofskim profilom se mu nikoli tudi ni bilo prav zelo treba ozirati na modne usmeritve bodisi v filozofiji, epistemologiji, teoretski fiziki, družboslovnih znanostih ali na drugih področjih svojega delovanja. Toda ena njegovih zadnjih izdaj, “The Myth of the Framework: In defence of science and rationality”, se zdi, ravno nasprotno, neposreden odgovor na kompleksna in pogosto videvana vprašanja o racionalnosti znanstvene dejavnosti. Čeprav gre pravzaprav za zbirko že nekoliko starejših spisov in predavanj, je način, kako jih je urednik knjige, Mark A. Notturno, reaktualiziral, mogoče dejansko razumeti kot problemski poseg v jedro sodobnih razprav o racionalizmu. Neodvisno od tega je treba Popperjevo knjigo “The Myth of The Framework” razumeti predvsem kot oster obračun z nasprotniki znanstvene racionalnosti oziroma s kritiki racionalističnega pojmovanja znanstvene dejavnosti, hkrati pa v svojih besedilih neizprosno razkriva tudi napake fundationističnih filozofskih projektov, ki so se v filozofski tradiciji dičili, nepravilno po mnenju Popperja, z oznako racionalizma. Devet zbranih esejev se zato na različnih ravneh ukvarja s temi vprašanji in uredniku M. A. Notturnu lahko le čestitamo, da je uspel iz arhivov izbrskati ustrezno gradivo in ga sestaviti v enotno monografijo. Knjiga “The Myth of the Framework” prinaša nekaj še neobjavljenih razprav oziroma predavanj, ponuja pa tudi nekaj tekstov, ki so sicer že bili na voljo strokovni javnosti, pa jih je bilo iz različnih razlogov smiselno reaktualizirati. Knjiga ima zato tudi pomembno dokumentarno vrednost, kajti nekatere razprave je urednik pripravil za objavo na podlagi obstoječega arhivskega gradiva na Hoover Institute, kjer hranijo Pop-perjevo intelektualno ostalino. Skupaj vzeto je antologija besedil sistematična in natančna “ob- Čitalnica 379 recenzije ramba znanosti in racionalizma”, in to prav v času, ko v znanstveni skupnosti obema bolj slabo kaže. *** Popperjevo razumevanje racionalnosti je, kot tudi precej drugih stvari v njegovem opusu, precej samosvoje. Toda to ne pomeni, da vanj niso vključeni vsi bistveni elementi kritičnega racionalizma, kakor ga je obdelal v svojih predhodnih delih. Tudi v tej knjigi Popper v grobih potezah ostaja pri tistem, kar je o racionalnosti, o racionalizmu in o racionalni intelektualni dejavnosti razvijal tudi že na drugih mestih, recimo v “The Open Society”, v “Conjectures and Refutations” in drugje. Racionalnost znanstvene dejavnosti je v vsakem pogledu eno osrednjih obeležij Popper-jevega kritičnega racionalizma. Popper je namreč znanstveni racionalizem oziroma racionalno raziskovalno dejavnost identificiral s pogojema, da je ta kritična, torej da naj obstoječe teorije brezkompromisno izpostavljamo kritičnim pretresom in kritičnim preizkusom, in da po drugi strani na vsaki točki procesa znanstvenega raziskovanja priznamo svojo neizogibno zmotljivost, da smo v znanosti ali zunaj nje odprti za kritične argumente in pomisleke drugih. Toda ti dve stvari nikakor nista kaj več kot le potreben pogoj, da imamo dejavnost za racionalno; treba je upoštevati še vrsto drugih perečih problemov in vprašanj, ki ob tem kar hitro splavajo na površje. Popper sam je racionalist in njegova doktrina je metafizična. Slednje po eni strani pomeni, da zanjo ne more podati pozitivnega in dokončnega razloga – razvil jo je na podlagi kritične presoje drugih doktrin –, po drugi strani pa pomeni, da prežema vse (ali mnoge) ključne dimenzije njegovega opusa. Neposredna posledica takšnega pristopa je, da pred vsako tehtno razpravo o racionalizmu zahteva podprtje mnogih odločilnih mest z ustreznimi teoretskimi rešitvami. Najbolj pereč je morda prav domet racionalizma. Če je namreč kritični racionalizem metafizična doktrina, potem je nujno treba razložiti prav to. Kar torej najprej stopi v ospredje, je razmerje med racionalnostjo v znanosti in racionalnostjo v drugih človekovih dejavnostih. In v knjigi “The Myth of the Framework” nam je Pop-perjev odgovor na to vprašanje ponujen že v uvodnem poglavju, “The Rationality of Scientific Revolutions: Selection versus instruction”. Gre pravzaprav za znano Popperjevo Herbert Spencer predavanje, za katerega je bilo širše občinstvo že nekaj časa prikrajšano, kajti v izvirniku je pač pošlo s polic. Njegova posebnost je, da prinaša precej natančno razčlenjeno teorijo, na drugih mestih imenovano tudi kot “princip prenosljivosti” oziroma kot “hevrističen princip” (Popper 1973) in kasneje kot “teorija homologije” (Popper 1995: 31). Teorija homologije namreč govori v grobem o tem, da se metoda poskusov in zmote pojavlja tako na ravni znanstvenega raziskovanja kot tudi na ravni vedenjskega in pa genetskega prilagajanja organizmov okolju. S tem metodičnim korakom se ne razširi le aplikativno področje Popperjeve teorije znanja, jasno je prav tako, da dobiva nove dimenzije tudi koncept racionalnosti. Po moji oceni precej sporen predlog, ki je skrit v tem in ki ga lahko iz posledic teorije homologije izluščimo, je, da je mogoče o racionalnosti govoriti tudi na obeh predznanstvenih ravneh, ki so tu izpostavljene. Vprašanje, ki ga Popper ne obravnava, pa je, ali je torej evolucija racionalna le, kolikor poteka biološko oziroma filogenetsko in ontogenetsko prilagajanje skladno z metodološkim vodilom, ki ga v tem smislu propagira Popper, namreč z metodo poskusov in napak?! Če lahko odgovorimo pozitivno, potem je Popperjevo razumevanje racionalnosti nekakšen novodobni poziv k naravi. Racionalno je namreč, kot govori Pop-perjeva teorija, to, kar, ne da bi vedele zakaj, počnejo amebe ali drevesa ali mačke, kajti za ta bitja ni videti, da bi jim Popper pripisoval veliko možnost izbire; bodisi metoda poskusov in zmote bodisi takojšnje izumrtje. Racionalno je torej tisto, kar že sama narava izbere za uspešno. In v tem je ena redkih spornih točk v Popperjevi teore-tizaciji; zanimivo bi bilo videti, kaj bi na to odgovoril Popper, kajti gotovo je imel na takšna vprašanja skrbno pripravljene odgovore. Poanta, ki jo je želel poudariti Popper, pa je nekje drugje. S tem, ko uvede princip homologije, nastavi osnovo za svojo aktivno verzijo darvi- 380 Čitalnica recenzije nizma, ki je neposredno povezana z epistemo-logijo in zato tudi z metodologijo znanstvenega raziskovanja. Popper namreč ostro loči notranja in zunanja napotila k delovanju in meni, da so na vsaki od ravni ključni le notranji impulzi. (Raziskovanje je vselej obloženo s teorijo; pred empiričnimi oziroma praktičnimi preizkusi vselej obstaja neko pričakovanje, neka domneva.) Tu postane razlika v primerjavi z Darwinovo, pasivnejšo, verzijo teorije evolucije najbolj očitna, kajti v slednji ni veliko prostora za aktivno vlogo posameznega nosilca razvoja. Po drugi strani pa je zelo zmotno Popperju zaradi njegovega razhajanja z Darwi-nom pripisati lamarkizem. Prehod, ki ga je napravil Popper, ni v tem, da bi izenačil prevajanje objektivnega znanja v genetske predispozicije – tudi sam takšen pomislek precej ostro zanika; premik je predvsem v tem, da je evolucionizem kot metafizično doktrino preoblikoval in jo napravil za empirično preverljivo teorijo biološkega razvoja; z argumentacijo za aktivnost prilagajanja organizmov na okolje je evolucionizmu podelil status preverljive in ovrgljive, torej po njegovem lastnem kriteriju status znanstvene in ne metafizične teorije. Ob razlikovanju konkretne (teoretske) rešitve od predhodno obstoječega pričakovanja Popper zelo elegantno poveže svojo razpravo tudi z vprašanji filozofije znanosti. Poudari namreč povezavo med tradicijo in inovacijo; prepričan je, da je znanost vselej povezana s tradicijo (prelomiti z njo je celo neracionalno, pravi), ki pa jo skuša preseči z vse boljšimi in vse bolj resničnimi teorijami. Revolucionarna znanstvena teorija je po Popperju tista, ki izboljša in ovrže svojo predhodnico. Toda s tradicijo je povezana v tem smislu, da mora rešiti tudi problem, ki ga je reševala predhodna teorija v filozofiji znanosti. V vsem tem lahko spoznamo Popperjeve lucidne odgovore nekaterim kritikom (Mertonu, Lakatosu, Kuhnu in drugim), ki so ostro ugovarjali, da v Popper-jevem kritičnem racionalizmu ne moremo pojasniti časovnega zaostanka oziroma zamika med znanstvenim odkritjem in njegovim priznanjem v znanstveni skupnosti. Z nekega drugega vidika se problema racionalnosti Popper loteva v drugem, naslovnem, poglavju “The Myth of the Framework”. Tam namreč svoj kritični racionalizem v znanosti zagovarja tako, da skuša razčistiti z drugimi filozofskimi doktrinami, ki vsaka na svoj način naslavljajo problem racionalnosti. Gre torej za nadaljevanje razprave, ki jo je začrtal že zgodaj, v svoji “Logik der Forschung” leta 1934, in ki se je kasneje pogosto pojavljala v njegovih drugih delih. Nekoliko boljši poznavalci se bodo gotovo tudi spomnili, da je iz Popperjevega kasnejšega ustvarjalnega obdobja v tem smislu morda najbolj znana razprava s Kuhnom, kajti Kuhn velja za relativističnega (na nekaterih točkah celo za ira-cionalističnega) teoretika znanosti. Pomembna se mi zdi zato ugotovitev, da poglavje “The Myth of the Framework” pravzaprav dobro zapolnjuje veliko luknjo v Popperjevem opusu, ki se je s tem v zvezi pojavila. Omenjena luknja je namreč razmeroma znan Popperjev (1970) odgovor na Kuhnovo (1970) problema-tizacijo logike znanstvenega odkritja, kar je eden resnično redkih Popperjevih tekstov, ki je napisan precej slabo. Očitno je (postalo ob tekstu, ki ga predstavlja knjiga), da se je Popper te slabosti dobro zavedal in razprava “The Myth of the Framework” precej neprikrito nadaljuje ostro polemiko s Kuhnom, kakor jo je Popper načel v že omenjenem odgovoru (1970). Žal je ob pomanjkanju drugih priložnosti, kar je še najbolj sprejemljivo pojasnilo, besedilo prišlo pred širše občinstvo šele sedaj; žal pa zato, ker bi se polemike o kontroverzi med Popperjem in Kuhnom gotovo ne odvijale na enak način, kot so se, če bi Popper že prej poskrbel za objavo tega besedila. Popper namreč precej brezkompromisno razkriva slabosti relativizma oziroma “ekstremnega relativizma” (Putnam 1981: 113), h kateremu se nagiba Kuhn, pa tudi recimo Feyerabend, v teoriji znanosti. Način, kako to stori, pa je brez primere najbolj temeljit v vsem njegovem opusu. Popper namreč splošno relativistično doktrino minuci-ozno razstavi na različne partikularne “okvire”: lingvistični, kulturni, ontološki relativizem, prav tako relativizem glede vprašanja resnice in glede resničnosti znanstvenih teorij. Tako se Popper še bolj oddalji od svojih zgodnjih kritik relativizma, ki ga je še v “The Open Society” pripisoval Čitalnica 381 recenzije predvsem Karlu Mannheimu, in odločno korači v novo fazo razčiščevanja z relativističnimi paradigmami (Zima 1993). Na vsaki od izpostavljenih točk Popper kritično naniza kopico močnih argumentov in protiprimerov, ki pa so tudi, v celoti gledano, povezani v zelo homogeno filozofsko pripoved. Njegova zavrnitev relativizma ima zato še posebno težo. V sklepu pa nakaže tudi svoj ugovor proti drugemu tipu ekstremnih filozofskih doktrin, fundationizmu. Precej podrobnejšo razpravo o teh doktrinah v sodobni filozofiji in o njihovih filozofskih predhodnicah lahko najdemo v 4. (tudi v 5.) in pa v 9. poglavju knjige “The Myth of the Framework”. Popper namreč tam razpravlja o klasični teoriji racionalnosti, po kateri je bilo mogoče o racionalnosti govoriti le tedaj, če je bil zadoščen pogoj, da je mogoče neko znanje zanesljivo prikazati kot resnično. Racionalnosti so namreč od Aristotela dalje izenačevali z upravičljivimi in zanesljivimi kriteriji, ki so zagotavljali, da je neko znanje, postopek ali sodba, ki naj bi bila nosilec racionalnosti, resnična. Vse to se je spremenilo s pojavom Einsteina. Popper pa je bil eden prvih, če ne kar prvi, ki je opozoril na to epistemično spoznanje tudi s svojo teorijo znanosti in znanstvenega odkritja. V zadnjem stoletju je bila ideja, zajeta v klasični teoriji racionalnosti znanstvene dejavnosti, najbolj jasno prikazana v naporih, da bi doumeli ali odkrili metode “racionalnega upravičevanja” v obliki nekakšnega seznama predpisov. Ta cilj so si prizadevali doseči zagovorniki živahnega filozofskega gibanja, znanega kot logični pozitivizem. Kot pravi Hilary Putnam, je takšen kriterij očitno “samo izpodbijajoč” (Putnam 1981: 106) in prav nanj je zgrmela Popperjeva logično-teo-retska argumentacija. Druga osrednja tarča Popperjevega teoretskega gneva je tam znanstveni projekt Francisa Bacona, ki je bil prepričan, da se lahko dokoplje do zakonov Sveta in Narave šele, če se predhodno znebi svojih predsodkov, tako da bi svet okoli sebe lahko nezmotljivo opazoval. Zaradi nekaterih metodičnih podobnosti med Popper-jevo in Baconovo metodo znanosti – modus tollens; izkustveno preverjanje – (prim. Urbach 1982) se Popper še posebej ostro loteva Baconovega utopističnega, “scieteističnega” projekta. Ob tem ima lepo priložnost, da jasno predstavi svojo lastno teorijo znanosti in da razjasni obstoječe razlike. Z vidika študija Popperjeve teorije znanosti so torej omenjena poglavja zelo zanimiva, saj prinašajo njegovo metodologijo znanosti in spremljajoče motive (problem indukcije, ideja objektivnega problema, kritika in izpodbijanje in tako dalje) takorekoč v ključu. Po drugi strani pa v teh poglavjih Popper opozarja tudi na nekatere poante, ki so se zdele v njegovih delih že skoraj pozabljene. Za Popperja je značilno, da je že v svojih zgodnjih delih racionalizem vzpostavil na podlagi kritičnega pretresa drugih epistemoloških opcij, toda za razliko od fundationistov ga ni zace-mentiral v eni sami, arhimedovski točki niti ga ni relativiziral v odnos s kakšnim drugim neopre-deljivim in neulovljivim konceptom. Popperjev racionalizem temelji na kritičnem umu odgovornega posameznika. To pomeni, da je trdno vsajen v razumu, česar pa seveda ni mogoče učvrstiti v eni sami jasni točki, kajti njegova racionalnost je možna le ob predpostavki, da je zmotljiv. To pomeni, da je njegov racionalizem tudi razmeroma precej normativen. Kot o tem govori Popper, preprosto ni druge, kot da privzamemo nekatere objektivne kriterije – resnica, napredovanje znanja – in da si jih iskreno prizadevamo doseči, če želimo biti kritični racionalisti. Pop-perjeva pozicija ima ob tem zanimivo poanto. “Jaz sem racionalist in epistemološki optimist.” (1994: 194) Enako kot znotraj svoje doktrine pa tudi od drugih znanstvenikov zahteva odgovornost in resnicoljubnost. Nekaj nastavkov tega ključnega stališča srečamo že v 9., 4., in 1. poglavju, podrobneje pa Popper o tem govori v 6. poglavju, ki ima pomenljiv naslov: “The Moral Responsibilty of a Scientist”. Knjiga “The Myth of the Framework” prinaša pomembne novosti tudi glede Popperjevega razumevanja družboslovnih znanosti. V njej najdemo najprej, kot 3. poglavje, reprint njegovega uvodnika k angleškemu prevodu znanega in kontroverznega Adornovega zbornika o nemškem sociološkem “Positivismusstreitu”. Popper 382 Čitalnica recenzije v njem ostro in jedrnato pokomentira nastanek in razvoj tega spora ter odstrani nekatera s tem povezana nerazumevanja. Čisto pred koncem, v 8. poglavju, pa knjiga prinaša še obširnejši ekspoze metode družboslovnih znanosti. V njem se Popper od splošnih značilnosti svoje epis-temologije pomika k vsebolj konkretnim rečem, zaključi pa z obračunom z nekaterimi kritiki, ki so mu očitali napake, denimo pri zavračanju psihologizma ali pri tematizaciji principa racionalnosti (tu ne gre za isto stvar kot pri teoriji racionalnosti, temveč za veliko premiso v situa-cijski analizi družbenih pojavov). *** Zdi se, da se je Popper dobro zavedal časovne usklajenosti izdaje teh spisov s pozornostjo sodobne filozofije znanosti na probleme racionalizma, in zato se je v posebnem avtorskem opozorilu na začetku knjige eksplicitno distanciral od intelektualne modnosti. “Vrsto let sem razpravljal proti intelektualnim modam v znanostih, in še bolj proti intelektualnim modam v filozofiji” (1994: ix), pravi. Toda vseeno “to knjigo ponujam ob prepričanju, ki sem ga skušal nakazati s podnaslovom in ki je navdihovalo moje pisanje vsaj zadnjih šestdeset let. To je prepričanje, da je znanstveno znanje navkljub svoji zmotljivosti eden največjih dosežkov človekovega uma”. Komentatorji so si v tem smislu edini, da je Popperjev kritični racionalizem nekakšna srednja pot med Scilo relativizmov in Karibdo vseh vrst fundationizmov (Jarvie in Shearmur 1996). Popperjev opus torej ni le sistematična in dosledna kritika tako relativističnih kot tudi fun-dationističnih teorij, njegovo delo dejansko predstavlja sprejemljivo alternativo obema. In ta alternativa je natančneje predstavljena prav v besedilih iz te knjige. Zato vsekakor lahko govorimo o obveznem gradivu za študij Popperjeve filozofije. Spričo materiala, dostopnega v njej, je mogoče celo reči, da se je za raziskovalce kompleksnost Pop-perjevega dela še povečala in da postaja vse težje zaobjeti raznovrstne probleme, ki jih je reševal. Vsebinsko gledano je treba opozoriti, da so posamezna poglavja pomemben prispevek k poglabljanju in izboljševanju njegovih teorij. V tem smislu je treba še posebej izpostaviti naslovno poglavje, “The Myth of the Framework”, ki odpravlja eno redkih slepih peg v njegovem opusu: članek “The normal science and its dangers” (Popper 1970). Prav tako tudi osmo poglavje, “Models, instruments and truth”, kjer še bolj poglobljeno razvija nekaj svojih osnovnih teorij glede družboslovnih znanosti; temu besedilu se tu sicer nisem podrobneje posvetil, vendar pa v strokovnih krogih že sproža nekatere zanimive razprave. Uvodna študija o racionalnosti znanstvenih revolucij, “The Rationality of Scientific Revolutions”, pa velja za klasično praktično od svojega nastanka. Treba je tudi reči, da so posamezna besedila napisana izjemno jasno, kar le redko srečamo pri avtorjih, za katere je značilna tolikšna teoretska kompleksnost in ki slovijo po tako obsežnem opusu. Seveda je treba upoštevati tudi dejstvo, da je Popper nekje v šestdesetih – to je na enem vrhuncev svoje ustvarjalne moči – pisal in objavljal predvsem za širše občinstvo (bralstvo in poslušalstvo). V tem obdobju je pisal predvsem za slušatelje svojih seminarjev in mnogih javnih predavanj, kar vendarle predpostavlja nekoliko drugačno komunikacijsko situacijo. Tako so tudi predavanja iz te knjige povečini nastala kot predloga za priložnostna predavanja. Toda ob tem vseeno ni mogoče zmanjšati Popperjeve sposobnosti, da napiše dober tekst oziroma da odpredava dobro predavanje. Bralec ima vseskozi občutek, da lahko spremlja rdečo nit, da so argumentacije med seboj povezane. In še posebej ob nekoliko podrobnejšem poznavanju Popperjevih del očem niso skrite njegove lucidne intervencije v jedro še vedno aktualnih razprav s kritiki ali pa v jedro svojih lastnih pogledov, ne da bi pri tem zaman trošil velike besede. Skratka Popper se je tik pred svojo smrtjo še enkrat več izkazal kot posnemanja vreden strokovnjak v svojem poklicu; hkrati pa preprosto ni mogoče obiti idejne bogatosti njegovih spisov. Pravi intelektualni zaklad v malem. Čitalnica 383 recenzije Citirana literatura: Jarvie, Ian C. in Jeremy Shearmur (1996): “Introduction”, Philosophy of the Social Sciences, 26 (4). Kuhn, Thomas S. (1970b): “Reflections on my Critics” v: Lakatos in Musgrave, (ur.). Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, Volume 4. Cambridge: Cambridge University Press. Newton-Smith, W. H. (1995): “Popper, Science and Rationality.” v: Anthony O’Hear, (ur.): Karl Popper: Philosophy and Problems. Cambridge: Cambridge University Press. Popper, Karl Raimund (1970): “The normal science and its dangers” v: Lakatos in Musgrave, (ur.). Criticism and the Growth of Knowledge. Proceedings of the International Colloquium in the Philosophy of Science, London 1965, Volume 4. Cambridge: Cambridge University Press. Popper, Karl Raimund (1973): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. Popper, Karl Raimund (1995): A World of Propensities. Bristol: Thoemmes. Putnam, Hilary (1981): Reason, Truth and History. Cambridge: Cambridge University Press. Urbach, Peter (1982): “Francis Bacon as a Precursor to Popper”, British Journal for the Philosophy of Science, 33(2). Zima, Peter V. (1993): “ ‘Framework’ ist kein Mythos: Zu Karl R. Poppers Thesen über wis-senchaftliche Kommunikation.” v: K. Salamun in H. Albert, (ur.). Mensch und Gesselschaft aus der Sicht des Kritischen Rationalismus. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 384 Čitalnica Michele Bottone Karl R. Popper Tutta la vita e risolvere problemi Scritti sulla conoscenza, sulla storia e sulla politica. Trad. Dario Antiseri. Milano: Rusconi Editore. 1996. 297 strani. S koncem hladne vojne in s padcem komunizma v vzhodnih državah so liberalne ideje znova pridobile nov zagon ter ponovno spodbodle radovednost in zanimanje dolgo vklenjenih umov ne le v nekdanjem sovjetskem imperiju, ampak tudi v srednjeevropskih državah, v katerih je razvit samosvoj ‘liberalizem’, zaznamovan z vedno večjo prisotnostjo države v gospodarstvu, izobraževanju in drugih vidikih življenja. Karl Popper zagotovo spada v veličastno tradicijo, ki izhaja iz razsvetljenstva - Immanuel Kant, Adam Smith, J. S. Mill, Ludwig von Mieses, Friedrich Hayek, Isaiah Berlin, če naštejemo le nekatere. Zaradi svojega vpliva na sodobno filozofijo in upoštevajoč probleme, ki jih je odprl, ga lahko obravnavamo kot enega najbolj cenjenih filozofov tega stoletja. recenzije Toda njegove ideje se niso širile enakomerno. Medtem ko velja v anglo-saksonskem svetu za institucijo in učitelja, velja na področjih, kjer je imel močnejši vpliv komunizem – ki mu je zelo ostro nasprotoval –, za izobčenca. Pogosto ga je ignorirala tudi kulturna elita celinske Evrope, vsaj do zadnjega desetletja. Primer Italije izstopa še posebej. V italijanski kulturi so stališča tega misleca, zaradi tega, ker sta tu vseskozi prisotni komunistična in pa močna krščanska demokratska stranka, in zaradi levičarske kulturne hegemonije skozi skoraj pol stoletja, le počasi prodirala in pogosto jim je filozofski establišment dolgo nasprotoval. Italijanski prevod njegovega verjetno največjega dela, “La societa aperta e i suoi nemici” (1945) – prevod R. Ravallo, ur. D. Antiseri –, ki je klasika sodobne politične misli, je bil objavljen šele leta 1973; in sicer po precejšnih naporih. Od takrat dalje so Popperja brali vse pogosteje; najprej med italijanskimi liberali, kasneje so ga “odkrili” celo nekdanji komunisti, tako da je v zadnjih nekaj letih Popper postal precej popularen mislec v Italiji, še posebej po zaslugi D. Antiserija in ostalih urednikov njegovega dela ter drugih avtorjev, ki so se bolj ali manj kritično lotili njegovega opusa. Omenimo lahko naslednje: S. Moravia (1970), M. Monda-dori (1971), G. Giorelli (1976), S. Lunghi (1979), M. Falanga (1979), C. Montaleone (1979), R. Cubbedu (1980), L. Lentini (1980), P. Parrini (1980), G. Minnini (1981), M. Pera (1981), P. Palumbo (1981), M. Buzzoni (1982), C. Cotro-neo (1982), F. Focher (1982), A. Negri (1983), L. Geymonat (1983), A. Vigliani (1983), M. Alcaro (1986), A. Antonietti (1986), G. Fornero (1989), L. Coletti (1991–93), G. Bosetti (1992), R. Cor-vi (1993). Kaj je bil razlog za takšno ohromljeno zanimanje? Naštejemo jih lahko več. Od že omenjene hegemonije levice, ki je Popperja v času hladne vojne obravnavala kot propagandista; do prisotnosti domače liberalne tradicije, ki sta jo v glavnem predstavljala B. Croce in N. Bobbio in po mnenju katerih lahko posameznik deluje svobodno tudi v dirigistični družbi, kar pa je nezamišljivo za Popperja; do pogostih intervencij italijanske države v gospodarstvo v vseh teh letih; in do tega, kar so vsaj filozofski baroni Italije jemali za njegovo največjo odgovornost: pisal je v jasnem, dostopnem in neposrednem jeziku, ne pa kot nekateri njegovi sodobniki, kot so Wittgenstein in Heidegger, ki so radi širili avro skrivnostnosti okoli svojih del. Nasproti temu ozadju se z namenom, da bi v italijansko kulturo vsadili Pop-perjevo misel globlje, kot je kdajkoli bila, in z namenom, da bi podali pregled čez njegove ustvarjalne prispevke, umeščajo njegove nedavno prevedene knjige in eseji. Prav tako tudi velik mednarodni simpozij, kjer se je januarja letos v Milanu zbralo mnogo raziskovalcev, ki jih je zanimalo njegovo delo. Med vsem tem izstopa posthumna nemška izdaja prej neobjavljenih esejev in nagovorov tega avstro-angleškega misleca (“Alles Leben ist Problemlsen: Uber Erkenntnis, Geschichte und Politik”), ki jih je za objavo pripravil Popper sam in ki jo je v zimi po njegovi smrti izdala znana založba Piper. Knjigo je pod naslovom “Tutta la vita e` risolvere problemi” v italijanščino prevedel D. Antiseri, objavil pa jo je milanski Rusconi Editore. Na 297 straneh najdemo najprej predgovor italijanskega prevajalca, ki predstavlja osnovna obeležja knjige, in – kar je izjemno pomembno – Popperjev lasten predgovor k nemški izdaji, ki nosi datum 12. julij 1994. V njem je omenil: “Poskrbel sem, da sem dal predgovoru k tej zbirki več teže, kot pa jo predgovori ponavadi imajo.” Kot da bi čutil, da bo izid te knjige njegova zadnja zapuščina, njegova filozofska oporoka. In ob prebiranju njenih šestnajstih poglavij ima človek dejansko občutek, da gre za poslednjo željo tega velikega moža, ki je ogromno prispeval v zgodovino idej tega stoletja, kakor tudi v znanstveno ter politično teorijo in prakso. “Tutta la vita e` risolvere problemi”, ki je napisana v jasnem in navdušujočem slogu, vključuje skoraj vse njegove epistemološke, “eksistencialne” (Antiseri), historiografske in politične ideje, ki jih je razvijal v zadnjem času. Ponuja tudi razmišljanja o mnogih dogodkih, ljudeh, teorijah iz tega stoletja in celo o osebnih izkušnjah in spominih, od svojega notranjega boja v času odraščanja med razumom in “marksistično ideološko zanko” do canteburyjskih let, vojnih izku- Čitalnica 385 recenzije šenj, zrelih let, ljudi, ki jih je srečeval, občudoval in kritiziral – sir John Eccels, Niels Bohr, Hans Albert, Albert Einstein, Alexander Weissberg, člani dunajskega kroga, Aleksander Saharov, Karl Bühler, Konrad Lorenz. Podrobneje raziskuje predvsem teorije in ideje, ki so najbolj vplivale na zahodnjaško misel, od starih grških mislecev do rojstva eksperimentalne znanosti v 16. stoletju, od Newtona, Macha in Einsteina do akterjev v dveh svetovnih vojnah. Raziskuje tudi teorijo in prakso demokracije, zgodnje liberalne mislece, indeterminizem, iskanje resnice in mnoge druge teme. Knjiga je razdeljena na dva dela, ki jih Popper sam predstavi v predgovoru. V prvem delu, “Problemi sulla conoscienza della natura”, poskuša povzeti svoje ideje o zadevah, kot so geneza, razvoj in vrednost znanja o svetu, ki nas obkroža, kakor ga je predstavil v svojih drugih znanih delih. Zelo dostopna in elegantno napisana začetna poglavja predstavljajo njegove poglede na metodo znanosti, ki so zelo koristni tako nepozna-valcem kot tudi tistim, ki Popperjevo delo sicer dobro poznajo. Če je res, da je Popper svoja predavanja in seminarje ponavadi pričenjal z opombo, da ni takšne stvari, kot je splošna “znanstvena metoda”, je vseeno prepričan, da so tako naravoslovne kot tudi družboslovne znanosti bistveno enotne z vidika metode, kajti v obeh primerih pričnemo s problemi, ki privlečejo našo pozornost in nas napeljejo, da z metodo poskusov in napak razmislimo o načinih, da bi te probleme rešili ali odpravili. In za to je pravi pristop deduktivizem, induktivizem in observatio-nizem pa ne. Prav tako razpravlja tudi o vprašanju resnice, ki je ne posedujemo, ampak se ji lahko z našimi napori le približamo; o problemu razmejitve med znanostjo in psevdoznanostjo, ki ga reši s kriterijem ovrgljivosti in ki je temelj evolu-cionistične epistemologije. V drugem poglavju obravnava “zvedljivost” in redukcijo na splošno. Tri med seboj povezane probleme je še posebej zanimivo podrobneje proučiti: redukcijo biologije na fiziko ali kemijo, redukcijo subjektivnih zavestnih izkušenj na biologijo ali fiziko, redukcijo “samozavedanja” in ustvarjalnosti človekovega duha na izkušnje živali in torej na biologijo oziroma fiziko. Tu Popper proučuje in ponazarja, kako so se ta vprašanja pojavila v zgodovini znanosti in idej, in ponuja prvo skico problema med umom in telesom, o katerem natančneje razpravlja v naslednjem poglavju. V njem izhaja iz teorije, ki sta jo izdelala skupaj s sir Johnom Ecclesom v “The Self and Its Brain” (1977) in v kateri predstavlja navdušujoč proces odkrivanja interakcije med “svetovi”, na katere razdeli vse, kar obstaja. V tem prvem delu najdemo tudi opozorila glede miru, katerega nujnost je sprva obravnavana z epistemološkega vidika (poglavje 4), kasneje, v drugem delu knjige, pa s političnega in zgodovinskega zornega kota. Njegova teorija znanja je v naslednjih esejih prikazana skozi svoje implikacije, skozi svoje korenine v Sokratu (falibilizem), Kantu (apriori-zem), Darwinu (naravni izbor), Lorenzu (evolucija in behavioralizem), Bühlerju (jezikovne funkcije). Kot je rekel Sokrat, mi ne vemo ničesar, lahko le poskusimo zvedeti majhen delček episteme, popolnega, prikazljivega znanja. Vse naše misli, teorije, možnosti, vsa naša izkustva iz sveta 3 pripadajo področju doxa, področju domnevnega znanja. In kolikor je mogoče, se trudimo, da bi izpodbili svoje “znanje”, da bi malo bolj napredovali proti resnici. Znanost je torej po Popperju zgradba, ki stoji na negotovih osnovah, katere neprestano preurejamo. Ponuja primer Johanna Keplerja in njegove metafizične teorije o sončnem sistemu ter vpliv ideje o harmoničnosti v sodobni fiziki. Na ta način zaključi: “Moja celotna metodologija sestoji iz ideje, da naravoslovne [in družboslovne] znanosti poskušajo odkriti stvarnost, ki je skrita za fenomeni, in da moramo o tem, česar ne vemo, ugibati, natančno tako, kot je to storil Kepler; in če bomo ostro preverili naše obvladljive hipoteze, kot je to storil on, te [hipoteze] niso več metafizične, ampak znanstvene in omogočajo nam, da se učimo iz napak. Tako je napravil tudi Kepler, odstranil je svoje napake in se iz njih učil”, kar dejansko poudarja ključno značilnost Popperjeve metodologije znanosti: kritičen odnos. Drugi del je naslovljen “Pensieri sulla storia e sulla politica”. Sestavljen je iz priložnostnih spisov in nagovorov, ki niso nujno spleteni skupaj in “ne 386 Čitalnica recenzije ponujajo nasveta ali zdravila, ki ne bi bil nezmotljiv, ampak ponujajo obrambo odgovornosti.” Isto odgovornost, za katero mnogi znanstveniki, naj bodo zmerne nravi ali celo ekstremni marksisti, pogosto pozabljajo, da jo nosijo. Ker je svobodnost za nas tako pomembno premoženje, jo moramo biti pripravljeni braniti, kajti cena svo-bodnosti je nenehna pozornost. Toda to ne pomeni, da moramo vselej imeti neomejeno, absolutno svobodnost. Obstaja meja, preko katere posameznikova svobodnost ne more iti: omejitev drugega. Omejitev svobodnosti je, kakor v slavnem Kantovem principu, neizogibna, zato da se medosebni odnosi ne sprevržejo v nasilje: od tod izhaja nujnost države oziroma nadosebne avtoritete, da bi ohranila vladavino zakona, toda z omejeno močjo, ki jo je mogoče nadzorovati. Moramo si tudi prizadevati, da bi slabe vladarje odstavili brez prelivanja krvi, kajti to ločuje demokracijo od diktature in to nam omogoča, da sestavimo odprto družbo, osnovano na strpnosti do idej drugih ljudi. Toda kadarkoli je mogoče, se moramo izogibati nasilju; uporabljati “besede namesto mečev”. Motiv intelektualne svobode in odgovornosti ter Popperjev poziv k intelektualni skromnosti se pogosto ponovijo v tem delu knjige. Teorija in praksa demokratične države, oblike vladanja in njegova živahna obramba demokracije odmevajo skozi poglavji 9 in 10, skupaj z obrambo večinskega sistema, ki je najboljši sistem ocenjevanja oblasti, kajti samo “ljudstvo” si ne more zares vladati. Prav tako se nihče, naj bo filozof ali kaj drugega, ne more razglasiti za primernega, da bi bil najboljši vladar. Njegovo stališče je mogoče dejansko povzeti z nesmrtnim stavkom Winstona Churchilla “Demokracija je najslabša oblika vladanja, razen vseh ostalih”. Je le najmanjše zlo in hkrati tudi sredstvo, s katerim lahko poskusimo vladati pravično, na podlagi poskusov in zmot. Medtem ostanemo pozorni, tako da se ne sprevrže ali da ne sprejema neliberalnih odločitev, kot jih je v zgodnjih tridesetih Weimarska republika, ko je vso oblast zakonito predala Adolfu Hitlerju. Popperjevo politično misel – za razliko od Hayekove, ki je tesno prepletena z njegovimi ekonomskimi idejami – so si zato brez dvoma sposodile tako libera- listične kakor tudi socialnodemokratske politične stranke, skladno s trenutnimi potrebami. Toda Popper se ni nikoli opredelil glede tega – vseskozi je ostal apolitičen in zavračal vsakršno povezovanje z dnevno politiko. Toda v vsakem primeru ga je mogoče v vsem obsegu jemati na filozofski ravni kot najbolj gorečega in najbolj razumskega branitelja demokracije. Še ena pomembna tema v tem delu so njegovi pogledi na zgodovino, ki jih najdemo v dveh poglavjih. V prvem, “Sulla storiografia e sul senso della sto-ria”, Popper prikaže svojo kritiko historicizma in drugih poskusov, da bi v zgodovini našli smisel. To je zato, ker ni takšne stvari, kot je “zgodovina”, temveč obstajajo le posamične zgodovine, vsaka s subjektivnega vidika, ki se mu ne moremo izogniti: vidika, ki se pogosto spreminja z menjavanjem generacij. Nobena zgodovinska interpretacija ni zares dokončna; ko gledamo nazaj na dogodke, ki so se zgodili, skušamo v svoji zmotljivosti razumeti, kako so nastali sedanji problemi in kaj lahko storimo, da se jim v prihodnje izognemo, kako lahko izboljšamo svet. Toda his-toricisti poskušajo s študijem naše preteklosti izvleči ključe o poti, ki jo ubiramo, preteklosti želijo dati smisel. Toda zgodovina zares nima smisla – ima namreč nepregledno mnogo smislov za vsako interpretacijo, ki jo imamo o njej. Univerzalna zgodovina, zgodovina vseh ljudi, ne obstaja. Celo to, čemur v učbenikih pravimo “zgodovina”, je le zgodovina politične moči. He-geljanska misel je zato za Popperja, ki navaja Schopenhauerja in Kirkegaarda, “velika zlobna zapeljivka”. Zgodovina nima smisla, kar pa ne pomeni, da ne moremo ničesar storiti: smisel ji lahko damo s svojimi dejanji. V svojem drugem prispevku, “Contro il cinismo nell’interpretazio-ne della storia”, zavrača kot zavajajoče to, kar imenuje “tri velike mode našega razumevanja in interpretacije zgodovine”, oziroma, če grem po vrsti, nacionalistično interpretacijo zgodovine, ki je prevladovala od Napoleonovih vojn do padca nacističnega režima; marksistično interpretacijo zgodovine, ki je bila popularna med razumniki v desetletjih po drugi sv. vojni; in cinično interpretacijo zgodovine, ki predstavlja najnovejši “trend”. Če iskreno pogledamo na našo zgo- Čitalnica 387 recenzije dovino, razmišlja Popper, lahko opazimo, da si je človek skozi vso zgodovino prizadeval izboljšati svoje materialne in duhovne razmere. Obdobje, v katerem živimo, je torej, vsaj v zahodnih državah, “najboljši od svetov, v katerih je človek živel.” Jasno je, dodaja, da to ni najboljši dosegljiv svet. Še vedno obstajajo hude stvari v njem, in naša dolžnost je, da jih odpravimo, da izboljšamo razmere manj srečnih, da dejansko dosežemo odprto družbo. Temeljna pri tem je vzgoja. Z omogočanjem, da študentje mislijo s svojimi glavami - kar je vselej pravilno: um ni tabula rasa -, da privzamejo kritičen odnos, lahko zgradimo osnovo za boljši svet. In nenazadnje, “Tutta la vita e risolvere problemi” se sklene s Popperjevim razmišljanjem o padcu komunizma in o “prihodu” miru. V pogovoru z nemškim časopisom Der Spiegel in v dveh referatih s konferenc iz leta 1992 in 1993 proučuje - brez modrovanja za nazaj in zavračajoč pripisano preroštvo - vzroke vzpona in padca najbolj strašljivega poskusa človeškega inženiringa, ki je bil preizkušen v človeški zgodovini, poskusa, ki je prikrajšal milijone v imenu neke utopije. Živo obuja spomine na svoje zgodnje čtivo in na univerzitetna leta ob koncu prvega desetletja na Dunaju, na znanstvenike, ki so iskreno verjeli v komunizem; komentira tudi kubansko krizo leta 1962, ključne osebnosti, Stalina, Hruščova in Saharova, ter možnosti, ki jih padec marksizma odpira ljudem z Vzhoda in Zahoda; toda opozarja tudi na nevarnosti razpada nekdanje Sovjetske zveze. Našteva tudi stvari, za katere je prepričan, da so ključne za devetdeseta: več svobode, nadzorovane z odgovornostjo; nujnost svetovnega miru; vojna proti revščini; boj za populacijsko implozijo; vzgajanje k nenasilju; ter nadzor in omejevanje birokracije. Če zaključim: bralec te zbirke bo vstopil na navdušujoče potovanje skozi mnoge ideje in prispevke človeka, ki ga je sir John Eccles nekoč razglasil za “enega najbolj ustvarjalnih razumnikov tega stoletja”, sir Peter Medawar pa za “največjega filozofa znanosti, kar jih je sploh kdajkoli bilo”. Prepolno idej, ki so pravi rudnik gradiva tako za kritike kot simpatizerje, ki jih lahko za izhodišče analize vzamejo tako poznavalci tega velikega učitelja kot tudi tisti, ki šele spoznavajo misel tega modernega sofista. Gre za ideje o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; namreč “prihodnost je odprta in je odvisna od nas (...) Namesto postavljanja kot preroki, se lahko naučimo, kako postati ustvarjalci svoje lastne usode. Lahko se naučimo početi stvari na najboljši možen način in iskati svoje napake. Toda to pomeni, da se moramo spremeniti.” Prizadevanje, da bi bili radovedni, da bi na svet gledali z zanimanjem; da bi videli, kaj je dobro in kaj je slabo, vselej kritično: brez strahu pred napakami, ampak pripravljeni, da se kaj naučimo iz napak pri reševanju problemov v znanosti, kulturi, zgodovini, izobraževanju, tehnologiji, vladanju in vsakdanjem življenju; biti strpen do drugih in misliti na lastne dolžnosti, izgrajevati svojo lastno prihodnost. Med nami in temi mislimi stoji Karl Popper, katerega zadnje delo nosi sporočilo univerzalnega dosega in velike aktualnosti. Prevedel Andrej Pinter Izbrani viri: Cotroneo, G. (1982): Popper e la societá aper-ta. Milano: Hoepli Editore. Pera, M. (1981): Popper e la scienza sul’ pa-lafitte. Bari: Laterza Editore. Popper, K. R. (1973): La societá aperta e i suoi nemici. Milano: Rusconi Editore. 388 Čitalnica recenzije Andrej Pinter Zadnji Popperjevi intelektualni orehi Karl R. Popper (1997) The Lesson of this Century. With Two Talks on Freedom and the Democratic State. Karl Popper interviewed by Giancarlo Bosetti. Translated by Patrick Camiller. London and New York: Routledge. 1997. 100 strani. V zadnjih letih pred svojo smrtjo se je Popper v politično in znanstveno življenje pogosto vključeval predvsem z intervjuji, nagovori in razgovori; nekoliko manj kot do tedaj pa z objavami znanstvenih razprav in s strokovnimi predavanji. Čeprav si je, seveda, moral tudi v najbolj ustvarjalnih letih pogosto vzeti čas za to, so pogovori in intervjuji zaradi več razlogov še prav posebej značilni kot njegov poseben način komuniciranja s svetom. Nekoliko posebna so bila predvsem vprašanja in problemi, ki jih je Popper izpostavljal, tako da je to njegovo zadnje ustvarjalno obdobje precej samosvoje. V tem času – Popper se je začel z intervjuji intenzivno ukvarjati nekje od sredine osemdesetih dalje – se je v glavnem posvečal mnogim družbenim, političnim in znanstvenim problemom. O temah njegovih razmišljanj se je brez dvoma mogoče strinjati, da so na tak ali drugačen način zaznamovale konec dvajsetega stoletja. Kot vedno se jih je loteval kritično, brezkompromisno. Pogosto se je loteval predvsem problemov, povezanih s padcem političnih utopij, z novim razmerjem med svetovnimi velesilami, z novo geopolitično razporeditvijo na evropskem Vzhodu, s problemi, povezanimi z nasiljem, s položajem otrok v sodobni družbi, z vlogo televizije ter z vojaško, znanstveno, tehnološko in politično polzgodovino sodobnega sveta. Njegova razmišljanja o teh različnih vprašanjih so v obliki intervjujev ali razgovorov najpogosteje objavljali v periodičnem tisku v Latinski Ameriki, Italiji, Franciji in Avstralaziji, celo na Kitajskem; nekoliko manj pozornosti pa so te njegove ideje dobile drugod po Zahodni Evropi ali v Združenih državah. Zanimivo pa je, da je bilo o tem mogoče le malo zvedeti v njegovi ustvarjalni domovini, v Angliji. Očitno je torej postalo, da si je Popper želel prodreti predvsem v tiste dele sveta, ki jih drugo njegovo delo ni doseglo prav pogosto. Pri tem ni šlo samo za tako imenovane zaprte družbe, ampak tudi za družbe, za katere je značilna izjemno močna “avtohtona” filozofska tradicija, kot naprimer Francija, v katerih se tuji avtorji tudi sicer zelo težko promovirajo; ali pa Italija, kjer je (še vedno) zelo trdno zakoreninjena dediščina Pop-perju neljubih filozofskih tradicij. No, povedati je tudi treba, da nikjer v dostopnih intervjujih ni videti, da bi bila ta Popperjeva poteza tržne, marketinške narave. Kot tolikokrat doslej izžareva iz njegovih nastopov iskrena pripravljenost za izobraževanje, razpravljanje in analiziranje izpostavljenih problemov, poleg tega pa praviloma tudi želja po konkretnem reševanju teh problemov. Dejstvo je, da so mnogi intervjuji šele v zadnjem času postali dostopni tudi širšemu občinstvu. Lani – 1996 – je nekaj izbranih intervjujev, ki jih je Popper opravil v zadnjem času, v knjižni obliki, datirani z letošnjo letnico, izdala znana britanska založba Routledge. Čitalnica 389 recenzije Knjižica z naslovom “The Lesson of this Century” je nekakšen kompendij, sestavljen iz dveh oziroma treh vsebinsko ločenih delov. V prvem delu knjige najdemo nekoliko daljši pogovor iz leta 1991 med Karlom Popperjem ter italijanskim novinarjem in politologom Giancarlom Boset-tijem. Pogovor je v knjigi razbit na pet ločenih, samostojnih delov, ki si vsebinsko tekoče sledijo, vendar pa pokrivajo različne problematike. V nadaljevanju sledita še krajša intervjuja iz leta 1993, ki jih je vodil Giancarlo Bosetti in ki sta v bistvu prevoda predhodnih objav v italijanski levičarski reviji L’Unita. Tema dvema sklopoma pogovorov in intervjujev pa sta v sklepnem delu knjige dodana še prej neobjavljena Popperjeva govora s konca osemdesetih; po vsebini sta usmerjena na nekatere vidike njegove politične filozofije, po drugi strani pa referirata na aktualne politične razmere v tedanji Evropi. Vsemu temu so na nekaterih mestih dodani še Bosettijevi uvodniški komentarji in pojasnila, ki knjigo napravijo bralcu zelo prijazno. Od zanimivejših stvari v knjigi naj jih omenim le nekaj. V prvem delu uvodnega pogovora (str. 13– 18) med Popperjem in Bosettijem, ki ga prinaša knjiga “The Lesson of This Century”, Bosetti vrača Popperja v čas njegovega prvega srečanja s problemi politične filozofije. Popper v tem delu v osnovi ponavlja osebno zgodbo, ki jo je predstavil že v svojih drugih znanih delih, denimo v “Autobiography by Karl Popper”, ki je izšla v znani Schlippovi seriji o sodobnih filozofih in kasneje kot samostojna izdaja z naslovom “Unended Quest” (Popper 1992). Gre za dobro znano, pa vseeno zelo zanimivo zgodbo, povezano z nastankom Popperjeve politične misli. Popper je bil namreč, kot sam pravi, v začetku svoje intelektualne poti kratek čas po prepričanju marksist: prebiral je marksistično literaturo, se družil z vrstniki marksističnih nazorov in obiskoval srečanja in sestanke marksističnih krogov. Vendar pa ga je prav ta bližnji vpogled od znotraj v hipo-kritično ravnanje in dogmatsko mišljenje tedanjih gorečih dunajskih zagovornikov Marxove filozofije preobrnil v popolno, in vse življenje trajajočo, averzijo do marksizma in v neutrudno kritiko te filozofske tradicije. V tem prvem delu pogovora, kjer se Popper spominja svojih prvih srečanj s politično filozofijo, je mestoma mogoče v primerjavi z že omenjenimi njegovimi avtobiografskimi orisi najti nekaj zanimivih dopolnitev in na nekaterih mestih tudi podrobnejše odgovore na nekatera odprta vprašanja, na katera v omenjenih besedilih ne najdemo odgovorov. Zelo zanimiv je tudi vsebinski prelom iz tretjega dela, kjer se pogovor preusmeri na novo problematiko. Medtem ko sta prva dva dela tega uvodnega pogovora bolj biografska, je od tretjega dela dalje v središču pozornosti aktualna mednarodna politika in njena polzgodovina. Popper tu na zelo zanimiv način komentira začetek razpada Sovjetske zveze: razprava se vrti okoli Hruščova, okoli konstruktorja vodikove bombe in Nobelovega nagrajenca Andreja Saharova ter okoli razvoja hladne vojne. Popper prikaže presenetljivo erudicijo in globoko razumevanje, vendar je to dejstvo nekoliko bolj razumljivo, če vemo, da je mnogo njegovih tesnejših prijateljev kasneje poudarjalo, da ga je v zadnjih letih močno zanimala t. i. kubanska kriza, dogodki, ki so vodili do nje, in njene posledice. Kot je zabeležil prav pred kratkim preminuli hongkonški intelektualec Eugene Ho (1992), ki je bil v tem času pogosto v stiku s Popperjem, se naj bi ta študijsko precej posvečal omenjeni problematiki in o njej govoril tako ob formalnih kot tudi neformalnih priložnostih. Že iz pogovora v knjigi je razvidno, da je poznal tudi precej kritične literature o tem. Kar je tu nadvse zanimivo, je predvsem to, da je Andrej Saharov, kontroverzni ruski nobelovec, v pogovoru zelo ostro obsojen nečloveških in nemoralnih vzgibov; Popper mu prisoja celo “kriminalno odgovornost” (str. 23). Inkriminacija njegove osebnosti, politične in znanstvene vloge je v tem smislu popolnoma drugačna od sodbe, ki jo je Popper izrekel v začetku osemdesetih ob eni od odmevnih slavnostnih priložnostih Sa-harova – po tem, ko je ta že bil nobelovec. Takrat se je izrazil, kot da je Saharov žrtev režima in da je bilo njegovo raziskovanje atomske fizike za razvoj smrtonosnih orožij bona fide. (Ta Pop-perjeva ocena o Saharovu z začetka osemdesetih je bila tudi objavljena v Free Inquiry – glej 390 Čitalnica recenzije str. 93). Sprememba njegove sodbe je, kot pravi sam (str. 23), osnovana na podrobnem študiju avtobiografije, ki jo je napisal Saharov (v angleščini je bila izdana precej pozneje, šele v devetdesetih), in pomembnejše fragmente njegovih inkriminirajočih ugotovitev je mogoče spoznati tudi v intervjuju. Zelo zanimiva je tudi Popperjeva primerjava med Einsteinom in Saharovom, po drugi strani pa tudi kritična obravnava političnih idealov tega ruskega strokovnjaka, ki so, kot pravi Popper, podobni ali celo enaki radikalni liniji ruskega komunizma. Bosettijeva pogovora s Popperjem iz leta 1993, ki sestavljata drugi del knjige, sta strukturirana precej drugače: osredotočena sta na eno samo temo in Popper v njiju bolj natančno razvije svoje poglede in predlagane rešitve. V prvem intervjuju se sooča s problematiko vojne v Bosni in, presenetljivo – tako kot približno v tem času tudi v odmevnem intervjuju za nemški časopis Der Speigel –, predlaga povsem konkretne vojaške in strateške rešitve konflikta. V drugem intervjuju pa Popper in Bosetti podrobneje obravnata problem televizije, ki ga Popper predstavlja precej nekonvencionalno. Zastopa namreč ostro kritično držo proti temu mediju, ki naj bi “pokvaril človeštvo” (str. 58). V času, ko so besedila v tej knjigi nastajala, je Popper tudi sicer zelo pogosto spregovoril o televiziji in problematiziranje njene vloge je vselej zbudilo precej ostrih reakcij. Še posebej nenavdušeni so bili nad njegovimi pogledi v Britaniji, koder je od konca osemdesetih vprašanje televizije (javna ali komercialna; regulirana ali deregulirana itd.) zelo kontroverzna tema. Razprava o tem pa se je prenesla tudi v nekatere znane revije, kjer so s Popperjevimi pogledi polemizirale mnoge znane osebnosti, naprimer Hans Georg Gadamer, pa nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt, Norberto Bobbio in drugi. Zanimivo je tudi to, da je Popperjeva praktična rešitev problema televizije, ki predvideva uvedbo nekakšne kontrolne institucije za samoregulacijo strokovnega in tehničnega osebja, doživela precejšnje priznanje, ko so jo v Nemčiji pričeli uvajati v prakso. Vendar pa intervju, ki ga prinaša knjiga “The Lesson of this Century”, ni najbolj celovit prikaz Popperjevih argumentov v zvezi s tem. Zato objavljeno besedilo tudi ni najboljši uvod v njegova razmišljanja o televiziji; po podrobnejše informacije se je treba zateči k njegovim drugim objavam na to temo, koristni pa so tudi nekateri komentarji (Pinter 1997; Pra-long 1996). Je pa zato intervju o televiziji iz pričujoče knjige nekakšno nadaljevanje odprte razprave. Bosetti sooča Popperja z nekaterimi glavnimi kritikami, ki so jih komentatorji naperili proti njegovim pogledom o televiziji, in zelo zanimivo je videti, kako se Popper nanje odziva. Pozornost zaslužita tudi oba Popperjeva govora ob koncu knjige, kjer se avtor loteva posameznih točk svoje politične filozofije. Čeprav v njih ostaja dosledno zvest nastavkom, ki jih je razvil že v svojem zgodnjem delu “The Open Society and Its Enemies”, je vendarle mogoče skozi oba govora spremljati tudi intelektualni razvoj njegove politične filozofije. Za poznavalce njegovega dela bo predvsem pomembno, da se je v govorih lotil nekaterih ključnih problemov, za katere so mu kritiki njegove politične filozofije očitali, da jih neupravičeno zanemarja. Tako se posveča nekaterim konkretnim vprašanjem demokracije, naprimer zakaj po njegovem mnenju to nikoli ni bila vladavina ljudstva; vlogi države, birokracije in medijev; kritično razsvetli tudi mit atenske demokracije in s pogledom v nekatere zgodovinske podatke preizprašuje ideal atenske politične ureditve. Predvsem v drugem nagovoru, kjer ugotovitve svoje politične filozofije sooča z zgodovino in s polzgodovino sodobnega sveta, pa se Popper posveča tudi vprašanjem svobode in intelektualne odgovornosti. Poleg vsebinskega pregleda sem skušal z zgornjo tematizacijo nekaterih pomembnejših problematik iz Popperjeve knjige “The Lesson of this Century” predstaviti tudi nekatere druge vidike. Sedaj je namreč nekoliko bolj zanimiv odgovor na vprašanje, zakaj je Popperjevo prizadevanje v njegovih poznih letih značilno drugačno od njegovega prejšnjega dela. V prvi vrsti stopa v ospredje dejstvo, da je v intervjujih in govorih iz tega svojega obdobja Popper razumel svoje poslanstvo predvsem kot moralno. Nekatere sodbe in zaključki, ki jih je izpeljeval in dokazoval v teh intervjujih, se zato mestoma zdijo kar Čitalnica 391 recenzije nekoliko presenetljivi: pogosto namreč precej odstopajo od strogih epistemoloških in metodoloških kriterijev, ki jih je sicer postavljal v svojem znanstvenem delu. V intervjujih, ki jih je objavljal, mu je šlo predvsem tudi za ponujanje konkretnih izhodov iz problematičnih situacij, kakor jih je videl; in ti so imeli v bistvu moralno-etično, ne pa kakšne druge osnove. Skupaj z omenjenimi značilnostmi Popper-jevih pogledov na zadnje orehe, ki jih je trl, spremljata pogovore in nagovore v knjigi še pomembni novosti. Precej manj pogosto kot v svojih spisih sicer se je posvečal kritiziranju obstoječih teorij ali zdravorazumskih, običajnih pogledov na izpostavljene probleme. Popper se ni več prizadeval kazati, kot da je v nepremostljivem teoretskem sporu z vsem preostalim korpusom znanstvenih teorij. Precej bolj je izpostavljal drugo plat problemov. Trudil se je namreč predvsem za njihovo reševanje in ne toliko za kritiko konkurenčnih rešitev. Na ta način smo sicer delno prikrajšani za Popperjevo izvrstno hermenevtiko in njegovo ostro kritično oko, ki je tako uničujoče izpostavljalo velike filozofije pred zid; kljub temu pa se tudi v “The Lesson of this Century” še vedno lahko navdušujemo nad načinom, kako prebira druge in kako kritično zapopade jedra teorij, recimo v primeru, ko obnavlja svojo kritiko marksizma, v primeru Saharov, v svojem prikazu atenske demokracije in v manjši meri še drugod. Na kratko torej: knjiga prinaša zanimiv vpogled v del Popperjevega opusa, ki se prikazuje nekoliko drugače, kot smo bili vajeni iz njegovih drugih besedil. Odkrijemo pa lahko še eno spremembo v intervjujih, zbranih v knjigi “The Lesson of this Century”. Če besedila primerjamo s Popper-jevim preostalim delom, je precej očitno, da pogosto opušča ali vsaj reducira svoje episte-mološke, političnofilozofske, analitične in metodološke ugotovitve, ki jih je oblikoval v svojih klasičnih delih. Tako so najpogosteje omenjeni le nekateri najpomembnejši frazeologemi, ak-siomatične trditve, čeprav je jasno, da so z njimi mišljene kompleksne izpeljave in nepredvidljive posledice določenih tez. Na ta način je nekako med vrsticami hkrati nakazana diskontinuiteta in po drugi strani tudi razvojna vez med nje- govimi intervjuji in pa preostalim opusom. Skratka Popper v nekoliko drugačni luči. Odločitev znane angleške založbe Routled-ge, da omogoči vpogled v ta nekoliko nenavaden del Popperjevega opusa tudi širši strokovni javnosti, se zdi zato na prvi pogled zelo pogumna in tvegana. Precej glasni so bili namreč v zvezi s Popperjevim intelektualnim angaž-majem v njegovih zadnjih letih tako njegovi kritiki kot tudi njegovi zagovorniki. Pogosto je bilo celo mogoče slišati pripombe, da ne gre za pristno Popperjevo podobo, da tega filozofa že daje senilnost, da njegove izjave niso dovolj premišljene in tako dalje. Vendar lahko vsekakor ocenimo, da je uredniški izbor založbe, katere intervjuje (oziroma katerega spraševalca) je vključil, katerih ne, katerim je namenil komentar itd., – glede na drugo obstoječe gradivo – zelo trezen in korekten. Nekatere Popperjeve ne-navadnejše in kontroverznejše obravnave v knjigi niso predstavljene in tudi nekaterih spornih problemov, kot naprimer problema televizije, se dotika zelo previdno. Tako na noben način ne moremo reči, da so besedila iz knjige kakorkoli kompromitirana zaradi Popperjevih starostnih muh; navkljub nenavadni in neobičajni ekspo-ziciji njegovih idej so teksti vseskozi korektni. Zanimivo je tudi opozoriti, da so prevodi intervjujev, narejeni po italijanski predlogi, izšli šele kakšnih pet do šest let po njihovem izidu v italijanščini; to sicer po eni strani priča o precej intenzivni zvezi med Popperjem in italijanskim intelektualnim prostorom v zadnjih letih njegovega življenja (glej tudi recenzijo M. Botto-neja), po drugi strani pa tudi o nekoliko zadržanem odnosu Britancev do Popperjevega zanimanja za tamkajšnje vzdušje. V tem smislu je treba pohvaliti tudi Bosettija, ki je zelo dobro vodil intervjuje, Popperja brezkompromisno spraševal o nekaterih problematičnih vprašanjih, ga izpostavljal tudi njegovim drugim mnenjem in brez strahu izražal dvome o njegovih interpretacijah. Solidni so tudi njegovi spremni teksti, ki so dovolj informativni in ki Pop-perjeve odgovore na nekaterih mestih postavljajo v širši kontekst; še posebej pohvalen je v tem smislu njegov začetni sestavek. 392 Čitalnica recenzije Skratka, s knjigo “The Lesson of this Century” založba Routledge utrjuje status uradne Pop-perjeve založbe, po drugi strani pa na veselje poznavalcev Popperjevega dela raste tudi opus njegovih širše dostopnih tekstov. Reference: Ho, Eugene (1992): “At 90, and Still Dynamic”, Intelectus; Official Bulletin of the Hong Kong Institute of Economic Science; št. 23, 1-5. Pinter, Andrej (1997): “Popper proti televiziji”, Nova revija, v tisku. Popper, Karl Raimund (1992): Unended Quest: An Intellectual Autobiography. London: Routledge. Pralong, Sandra (1996): “The Role of the Media in the Open Society”, paper read at the Annual Popper Conference. .If M I I'mIII, . the uttmchNCE or pfiti.k':- iinK'fVn i KjrfPmin 111 M .¦'i. Yji'M.'r.W /. .J..L V •.mj f.m V. ..I A.....L 11/...- Hündin LI .....L..I....L. Andrej Pinter Poljski homage Popperju STEFAN AMSTERDAMSKI, ur. (1996) The Significance of Popper’s Thought. Proceedings of the conference Karl Popper: 1902-1944 March 10-12,1995, Graduate School for Social Research, Warsaw. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 1996. 130 strani. Poljska intelektualna tradicija je splošno znana kot močna in bogata. Že pred vojno so nekateri poljski avtorji uživali svetovni sloves; kdo naprimer ne pozna Romana Ingardna. Znana je bila recimo tudi varšavsko-lvovska filozofska šola, katere avtorji so delovali na področjih filozofske logike, metodologije, metafizike itd. Karla Pop-perja veže s Poljsko tradicijo več vezi. Z njegovim delom so na tak ali drugačen način tesno povezana imena, kot so Tarski, Lukasiewicz, Lejewski, Ajdukiewicz (glej Popper 1992), Giedymin in drugi. Ves čas Popperjevega ustvarjanja je bila njegovemu delu na Poljskem posvečena precej- Čitalnica 393 recenzije šnja pozornost; predvsem v zadnjem času se je tudi izkazalo, da je Popperjeva prisotnost usodno povezana z novejšim družbenim in političnim razvojem dogodkov (Chmielewski n. d..; op. glej tudi prispevek Adama Chmielewskega v tej številki ČKZ). Če je bila poljska filozofija pred padcem komunističnega režima močno pod vplivom poper-janizma, se je dandanes karizmatičnost Pop-perjevih idej na Poljskem že nekoliko razblinila. Danes se na Popperjevo filozofijo tesno naslanjajo predvsem avtorji iz kroga poznanjske šole, ki se v glavnem zanimajo za probleme filozofije in filozofije znanosti. Na pobudo nekaterih članov te šole je bila leto po Popperjevi smrti organizirana odmevna spominska konferenca o “pomembnosti Popperjeve misli”. V zborniku tekstov, ki ga je založba Rodopi objavila na podlagi predavanj s te konference, tako najdemo šest zanimivih besedil, ki na svojstven način izkazujejo pozornost do preminulega filozofa. Avtorji, povabljeni k predstavitvi svojih spominskih besedil za ta poljski homage Popper-jevemu delu, so tile: John Watkins in Adam Grob-ler razpravljata o Popperjevi teoriji treh svetov in nekaterih z njo povezanih problemih; Joseph Agassi in Stefan Amsterdamski razpravljata o znanstveni metodi, ki jo je predlagal in teoretsko razvil Popper; Jan Wolenski in prav tako nedavno preminuli Ernest Gellner pa sta se posvetila družbenim oziroma političnim vidikom Popperjeve filozofije. Gre torej za ugledno mednarodno zasedbo, pri kateri pa je že na prvi pogled jasno, da bo Popperjev spomin počastila kritično - kot bi si sam verjetno najbolj želel. John Watkins, eden znanih Popperjevih učencev in sodelavcev, je v svojem spominskem predavanju predstavil priljubljen predmet svojega proučevanja; predaval je na temo Popperjeve evolucijske teorije (Watkinsove obravnave te problematike lahko najdemo v celi vrsti zbornikov o evolucionistični epistemologiji, ki sta jih urejevala Bartley in Radnitzky; povsem podoben prispevek kot tu pa je objavil tudi v zborniku britanskih študij “Popper: Philosophy and Problems”, ki je predstavljena v zadnjem sklopu prikazov (glej Watkins 1995). Watkins pričenja svojo analizo z ostro kritično oceno, da je svet 3 nastal v Popperjevi epistemologiji le kot nerodnost in da se je zaradi tega njegov interakcionističen odgovor na klasično filozofsko kontroverzo dualizem-monizem precej zapletel. Toda Watkins se na ta problem ne osredotoča neposredno; ne poda niti razlogov za svoje kritično prepričanje. Namesto tega v svojem prispevku problematizira eno od Popperjevih teorij, katere prepoznavna lastnost je, da evolucijo metaforizira s puščico, in ki je svojo edino objavo v Popperjevem opusu doživela v knjigi “Objective Knowledge” (Popper 1973). Pod Watkinsovim peresom je ta teorija nadomestilo za trialističen ontološki model in predlog, kako odpraviti nekatere probleme Popperjeve verzije evolucionistične epistemologije. Watkinsovo pisanje je - kot je sploh značilno za vse poper-janske pisce - nadvse sočno in berljivo. Avtor ponazarja tok svoje argumentacije s precejšnjo količino primerov in miselnih eksperimentov, zaradi česar je izpeljavam laže slediti. Kar je morda sporno v njegovem prispevku, je morda dvoje: navkljub povsem antropološki tematiki je prob-lematizacija zdravorazumska, brez potrebnih referenc na trdnejše vire; po drugi strani pa tudi ni jasno, koga v bistvu kritizira, Popperja ali Ecclesa, kajti v sklepnem delu se ukvarja le še z Eccle-sovim kreacionizmom in ne več s Popperjevim evolucionizmom. Adam Grobler se v svoji razpravi ukvarja s podobnostmi in razlikami med Popperjevim konceptom svet 3 in Heglovim razumevanjem objektivnega duha. Gre za problematiko, ki vsebinsko ni pravzaprav nič novega v sodobnih študijah o Popperjevem delu, saj o tej povezavi razpravljajo tudi mnogi drugi kritiki in komentatorji; o podobnostih in razlikah med obema konceptoma pa je na številnih mestih podrobneje razpravljal tudi Popper sam. Temeljna Groblerjeva ugotovitev je, da navkljub mnogim prizadevanjem, ko skuša Popper utemeljiti izvirnost svoje ideje, v njegovi obravnavi vendarle ni mogoče prezreti nekaterih hegeljanskih motivov. Prvi tak motiv je po Grob-lerju eksplicitno razmerje med svetom 3 in svetom 2; pri Popperju in tudi pri Heglu - tako Grobler - je jasno, da svet 3 (oziroma objektivni duh) vrši bolj ali manj določujoč učinek na svet 2 394 Čitalnica recenzije (oziroma na subjektivni duh). Toda Grobler v nadaljevanju pravilno ugotavlja ključno razliko med obema avtorjema - Popper eksplicitno pravi, da je vendarle posameznik tisti, ki je aktiven pri izbiri, da je človek sam tisti, ki ima možnost, da se odloči med različnimi privlačnimi stvarmi iz sveta 3. Druga razlika glede razmerja med tema dvema konceptualnima paroma pri obeh avtorjih pa je - pravi Grobler - v regulativnem principu; za Hegla je to absolutno in za Popperja je to resnica. V nadaljevanju se Grobler sprašuje o tem, kako pravzaprav razumeti to trenje v Pop-perjevi filozofiji med vztrajanjem na racionalnosti po eni strani in na svobodni volji po drugi. Zanimiv odgovor, ki ga ponuja Grobler, je: teorija treh svetov pri Popperju je v bistvu njegova teorija racionalnosti. S to avtorjevo tezo se stvari precej spremenijo: na eni strani lahko odločno zavrne nekatere znane očitke Popperjevi tridelni ontologiji in po drugi strani osvetljuje zanimiv vidik njegove epistemologije, ki je brez tega predloga ni prav preprosto razumeti. Grobler izpostavlja nemoč Feyerabenda, Lakatosa, Newton-Smitha in drugih, ki postavljajo ugovore o iracionalis-tičnih motivih Popperjeve epistemologije; po drugi strani pa pri slednjem vendarle odkrije nekatere nastavke, da človekov razum pojmuje kot heglovski “pretkani um”. S tem v mislih Grobler rehabilitira predvsem nekatere Kuhnove in pa Bloorove pomisleke ob Popperjevi epistemo-logiji, ki pa mu jih vendarle ne uspe razviti in podrobneje obdelati. Ostanejo le izhodišče za razmislek in morebiti osnova za nadaljnje delo. Znani poljski humanist Stefan Amsterdamski je v svojem všečnem predavanju izpostavil nekatere vidike Popperjeve kritičnoracionalistične metodologije. Osredotočil se je na problematiko racionalizma proti relativizmu, na Popperjev vsebinski premik po uvedbi evolucijske teorije in pa na nekatere posledice sklicevanja na biološko v njegovi teoriji objektivnega znanja. Amsterdamski za začetek prikaže svoje razmišljanje o nevarnosti relativizma v Popperjevih teorijah. Pravi, da ne razume, kako se je ob zavračanju gotovosti in zanesljivosti empiričnih dejstev, kar poudarja Popper, relativizmu sploh mogoče izogniti. Odgovor, ki ga ponuja Amsterdamski, je v tem, da razumemo Popperjevo poudarjanje teoretske obloženosti v interpretacijah empiričnih dejstev, njegovo favoriziranje logičnih pred genetičnimi problemi in pa njegovo kasnejšo izključitev spoznavnega subjekta kot zagotovilo racionalnosti. Toda, sprašuje Amsterdamski v nadaljevanju, ali ni prav zaradi tega treba tudi Popperjevo teorijo sveta 3 razumeti kot sofisticiran stratagem, katerega namen je ubraniti tezo o primarnosti logičnih problemov in pa tezo o racionalni evoluciji znanstvenega znanja. Njegov odgovor je pritrdilen; s tem pa so povezane še druge neizogibne posledice, izmed katerih je verjetno najpomembnejša ta, da je treba problematizirati Popperjev vsebinski obrat v darvinizem tudi kot ključno epistemološko diskontinuiteto. Toda, tudi po tem, pravi Amsterdamski, se Popper nevarno približuje relativizmu, in sicer s tem, ko se sklicuje na omejitve biološke narave. Navkljub pomisleku, da je Amsterdamski v svojih odgovorih in rešitvah pretirano pristranski zaradi svojega eksplicitnega relativizma, je vseeno treba reči, da je njegovo predavanje prijetno osvežujoče, zdi se, da postavlja prava vprašanja in da mu ne gre očitati premalo brezkompromisne kritičnosti. Nekoliko nenavaden, pa zato zelo zanimiv, je v knjigi prispevek Josepha Aggasija (Jospeh Aggasi je bil nekaj časa tudi Popperjev študent, kasneje asistent in proteže, ki pa se je zaradi nesoglasij o znanstvenih in filozofskih zadevah ločil od svojega učitelja (Aggasi 1993) - glej tudi oris njegove avtobiografije v tej številki). Aggasi je nesporno velik poznavalec Popperjevega opusa, in zato je od njega mogoče pričakovati le najboljše. V svojem provokativnem in polemičnem predavanju je Popperjev opus postavil v širši kontekst znanosti in njenih “odnosov z javnostmi”. Aggasijeva izhodiščna točka je, da protagonisti, ki v imenu znanosti gradijo njeno idealizirano podobo v javnem diskurzu, povsem neupravičeno iščejo neizpodbitno osnovo za dokazovanje in utemeljevanje brezprizivne “znanstvene avtoritete”; enako neupravičeno se mu zdi, da pa po drugi strani mnogi za znanost ne najdejo nobene druge kot terapevtske ali instrumentalne vloge. Večini očita, da zaradi svoje a priori apo-logetske in avtoritarne naravnanosti že v izhodi- Čitalnica 395 recenzije šču zavračajo Popperjeve metodološke normative, ne da bi jih resno proučili; kar se mu, seveda, ne zdi dopustno. Popper je pisal o sposobnostih znanstvenega raziskovanja za iskanje resnice in o samokorektivnih mehanizmih v napredovanju spoznanj vse bliže k resničnosti; s tem je pokazal, kako lahko deluje znanost, ne da bi se nagibala k avtoritarnim zahtevam po posedovanju neizpodbitnega znanja. Agassi v nadaljevanju kritično obravnava osrednje ideologe takoimenovane “nove filozofije znanosti”, Kuhna, Feyerabenda, Cohena, Polanyija, pa tudi druge, kot so Derrida, Gadamer, Levi-Strauss itd. Hkrati pa se do Pop-perjevega opusa ne obnaša apologetsko, ampak kritično razvija nastavke njegovih teorij. Za nekatere bo gotovo zelo zanimivo, da je svoj esej o pomembnosti Popperjevih idej za zbornik prispeval tudi kontroverzni teoretik Ernest Gellner. Gellner sam je bil prav tako že precej v letih, ko je z esejem, objavljenim v knjigi, predaval na kongresu v Varšavi - in skoraj ironično je, da je nedolgo zatem tudi sam preminil. Predavanje o Popperju je zato gotovo ena zadnjih Gellnerjevih objav in odkrito je treba priznati, da se ga s tem tekstom v mislih ne bo mogoče spominjati na kakšen posebej lep način. Čeprav je znano, da sta Popper in Gellner - sicer ves čas sodobnika - vseskozi hodila po različnih poteh, ki se razen z ostrimi besedami niso križale, je Gellnerjev spominski zapis vendarle močno nesimpatičen, celo podel. Sporočilo njegovega eseja je v bistvu napad na naslov konference: propagira nepomembnost Popperjeve misli in v kronski dokaz brutalno napada Popperjevo idejo odprte družbe. Predavanje te priznane strokovne avtoritete, kar je Gellner nesporno bil, je prav neprijetno, kajti v njem se nam avtor predstavlja tako, kot bi bil naiven in neuveljavljen amater: za intelektualca njegovega kova je prav nedopustno, kako se spopada s Popperjevo kritiko histo-ricizma. Ker Gellner očitno zagovarja to metodologijo - in dobro je najbrž znano, da je prav nanjo zgrmelo Popperjevo filozofsko znanje -, bi pričakovali, da mu je v pol stoletja, kolikor so stare te Popperjeve kritike, uspelo najti vsaj en dober in učinkovit kritičen argument v prid svoji izbiri. Toda ne: navkljub priložnosti, da bi kaj takega ponudil v razmislek, je esej namenjen predvsem diskvalifikaciji Popperja na osebni ravni. V njem je oprano vse zasebno perilo preminulega Ernesta Gellnerja. Škoda torej za to, ker je lepa priložnost nepreklicno splavala po vodi! Prispevek domačina Jana Wolenskega je za zaključek zbornika precej bolj umirjen. Toda to nikakor ne pomeni, da ni vreden pozornosti: nasprotno. Wolenski z minuciozno analizo, ki mestoma meji na eksegezo in spekulacijo, razčlenjuje eno pomembnejših nejasnosti v Pop-perjevem kompleksnem opusu: razliko med napovedjo in preroštvom. Napoved in preroštvo se pri Popperju pojavljata na mnogih ključnih mestih, in sicer tako v njegovem političnofilozofskem, družboslovnem, najpogosteje pa prav v njegovem epistemološkem pisanju. Popper rad pripisuje nekatere napake, ki so povezane s tema konceptoma, predvsem teorijam, ki jih ostro kritizira, recimo historicizmu, determinizmu, esen-cializmu, pozitivizmu, instrumentalizmu itd. Pomembnost prizadevanja, da razmerje med obema konceptoma razjasnimo, je zato več kot očitna. Izhodiščna točka analize Wolenskega je dejstvo, da v Popperjevem delu oba koncepta, tako napoved kot preroštvo, nastopata v takšnih vlogah, da ni mogoče spregledati njune podobnosti z vidika logike znanstvene metode. Wolensky zato najprej analizira, kakšna je vloga napovedi v znanstvenem raziskovanju. Z logično analizo predlaga, da je treba Hemplovo tezo o strukturni podobnosti med napovedjo in razlago omejiti. V ta namen razdeli napovedi na teoretske in pogojne, pri čemer velja princip simetrije le za prve. Na ta način podkrepi Popperjevo kritiko histo-ricizma, vendar pa kritično razjasni njegovo nedosledno uporabo analiziranih konceptov. Nesmiselno bi bilo iskati vsebinske vzporednice med posameznimi besedili. Ne bi jih našli: mestoma si avtorji v svojih ocenah in zaključkih celo nasprotujejo. Zato homage Popperjevemu delu, ki ga je pripravila poznanjska filozofska šola, ni programski očrt njihovega uradnega stališča do Popperjeve intelektualne zapuščine. Namen zbornika je zato lahko res le priložnosten in ena zanimivih posebnosti besedil, ki so v njem zbrana, je, da so prispevki, v celoti gledano, 396 Čitalnica recenzije osebni in sproščeni; ni veliko tehnične strokovnosti. Tudi logične izpeljave so podane v najbolj splošni obliki in poudarek je vseskozi bolj na polemičnosti in problematizacijah kot pa na podajanju in argumentiranju lastnih teoretskih rešitev. Ponovno je treba omeniti, da močno negativno izstopa Gellnerjevo predavanje. Vsi drugi prispevki pa zaradi svoje dosledne kritičnosti, dobrega poznavanja problematike in izpostavljanja ključnih vprašanj prikazujejo zavidljivo kakovostno raven. Reference: Agassi, Joseph (1995): A Philosopher’s Apprentice: In Karl Popper’s Workshop. Chmielewski, Adam (n. d.): “The Present Polish Philosophical Condition”, tipkopis. Popper, Karl Raimund (1973): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach. Oxford: Clarendon Press. Popper, Karl Raimund (1992): Unended Quest: An Intellectual Autobiography. London: Rout-ledge. Watkins, John W. (1995): “Popper and Darwinism” v: Anthony O’Hear, (ur.): Karl Popper: Philosophy and Problems. Cambridge: Cambridge University Press. Critid 1 fatofeW Andrej Pinter Kriti~ni racionalizem David Miller, CRITICAL RATIONALISM: A Restatement and Defence. Chicago, La Salle: Open Court. 1994. 264 strani. Popper je za seboj zapustil zelo kompleksno intelektualno zapuščino. Njegovo delo so ostro preverjali tudi mnogi kritiki in nekatera vprašanja so kljub intenzivnim razpravam ostala še vedno odprta, torej brez sprejemljivega odgovora. Po drugi strani se nekatere teme iz Popperjeve filozofije v literaturi ne nehajo pojavljati, čeprav se je zdelo, da so že dorečene in da o njih ni več kaj novega povedati. V vsem tem času, kar je bil Popper prisoten v središču filozofskega dogajanja, se nikoli ni oblikovala kakšna posebna poperjevska filozofska šola, recimo v smislu nemških hegeljancev ali pa v smislu oxfordske “ordinary language philosophy” in tako dalje, pa čeprav je njegovo delo na tak ali drugačen način vselej privlačilo mnoge druge avtorje. In četudi je Popperjeva filozofska drža vseskozi prepoznavna in tudi vseskozi kritič- Čitalnica 397 91 recenzije na do drugih. Običajno avtorje, ki se bolj intenzivno ukvarjajo s Popperjevim opusom, imenujejo kar poperjance, toda ta naziv vključuje na eni strani tako ostre kritike, kot so Feyerabend, Kuhn, pa kasneje Bartley, Musgrave, Urbach in mnoge druge; hkrati pa so za poperjance označeni tudi kritiško nekoliko bolj zmerni, recimo Lakatos, Albert, in kasneje Jarvie, Agassi, Wat-kins, Radnitzky, Worrall itd. David Miller ima v tej druščini prav posebno mesto. Med mnogimi, praviloma usodno neuspešnimi poskusi, da bi našli uradnega Popper-jevega naslednika – najprej naj bi to bil Popperjev tesen sodelavec William Warren Bartley in po razkolu z njim, tedaj komaj študent, Joseph Agassi, kasneje pa Lakatos, ki je za Popperjem prevzel profesuro na London School of Economics – se je izkazalo, da bo še najbolj pravi in najbolj verodostojen za to vlogo Popperjev dolgoletni študent, asistent in sodelavec David Miller. Poleg njegovega dejavnega sodelovanja v raziskovanju in pri urejanju Popperjevih knjig, ter poleg so-avtorstva nekaterih razprav, predvsem na področju filozofske logike, je bil Millerjev prvi uraden in hkrati odmevnejši samostojen nastop v tej vlogi razmeroma pozno, namreč ko je sestavil poučno antologijo Popperjevih tekstov, “Popper Selections” (1984), prevedeno tudi v mnogo jezikov (glej prikaz Franca Malija v tej številki). Deset let kasneje, malo pred Popperjevo smrtjo, se David Miller vnovič pojavlja pred občinstvom, toda tokrat s svojo lastno monografijo “Critical Rationalism”, v kateri pričakovano nadaljuje in poglablja Popperjevo filozofsko zapuščino. Na ta način utrjuje svoj sloves odličnega poznavalca Popperjeve doktrine in tudi neuradnega-urad-nega interpreta njegovih idej. (Zanimivo bo sicer videti, kaj pripravljajo kot odgovor na Millerjevo obrambo kritičnega racionalizma drugi dejavni poperjanci, ki – v očeh Popperjevega opusa – prav tako niso heretiki. V mislih imam predvsem Iana Jarvieja in pa Marka A. Notturna, od katerih sem že prejel prve verzije monografij, ki jih prav zdaj pripravljata za objavo.) V tem trenutku je Millerjeva knjiga predvsem eden redkih – in močno potrebnih – podrobnih in hkrati splošnih pregledov trenutnih razmer v kritičnem racionalizmu. Miller je verjetno kar eden redkih, ki popolnoma neselektivno spremlja – ali celo mora spremljati – vse, kar se tudi najbolj od daleč navezuje na delo svojega slovitega mentorja, in tako lahko v svojo monografijo, kakor tudi v druge svoje spise, vključuje mnoge sodobne kontroverze, mnoge kritične poglede, mnoge drugačne interpretacije, mnoge aplikacije in tako dalje, od katerih vse niti še nimajo svojega epiloga in od katerih mnoge še vedno burijo ustvarjalne duhove. Na ta način neopazno širi horizonte razprave, ob čemer hkrati skrbno povezuje posamezne ideje tako kritikov kot tudi zagovornikov Popperjevih idej v enotno in izjemno aktualno podobo. Knjiga je sicer sestavljena iz besedil, ki so nastala ob različnih priložnostih, toda skupaj vzeto so odlično združena v celoto, kar samo poudarja sistematičnost Millerjevega dolgoletnega prizadevanja za obrambo in poglabljanje kritičnega racionalizma. Miller prične s kratkim uvodnim poglavjem, v katerem je naslovna doktrina orisana v grobih potezah, in sicer predvsem kot projekt znotraj filozofije znanosti. Miller tu nakaže tudi že nekatere lastne interpretacije, ki jih kasneje analizira nekoliko podrobneje. V drugem poglavju Miller nadaljuje z zelo podrobno študijo o osrednjem problemu, ki ga je v svojem delu rešil Popper, o problemu indukcije. V kar devetih razdelkih našteva in pojasnjuje pomembnejše kritične ugovore proti Popper-jevemu zavračanju induktivnega sklepanja. Zelo pregledno najprej omeni induktivistične kritike, vse od Lakatosa pa do pogosto očitanega Go-odmanovega paradoksa, v naslednjem koraku pa potrpežljivo razčiščuje z zmotami in napakami, ki so jih našteti kritiki napravili. Njegov namen je, kot pravi, da s temi kritiškimi ugovori razčisti enkrat za vselej. Toda treba je priznati, da navkljub moči njegovega izpodbijanja teh in tovrstnih kritik ni mogoče pričakovati, da se bo to dejansko zgodilo. Ves čas, kolikor je problem indukcije že prisoten, so se pojavljala mnenja za, mnenja proti in mnenja, ki so bila do vsega skupaj povsem indiferentna. Millerjevi kritiki navkljub bo induktivizem še naprej privlačil mnoge fundationistično usmerjene raziskovalce in tu se 398 Čitalnica recenzije ne da veliko pomagati. (Morda pa so prav v tem, po mojem mnenju zmotni, zametki Millerjevega eliminističnega stališča do drugih – po njegovem mnenju nepravilnih – metafizičnih doktrin. Več o tem nekoliko kasneje.) Če je po drugi strani vprašanje indukcije tisto ključno mesto, na katerem lahko ločimo Pop-perjeve zagovornike od njegovih kritikov, je treba Millerju vsekakor priznati, da celotno razpravo dviguje na višjo kakovostno raven. Iz obrambe kritičnega racionalizma izključuje dogmatsko prisotnost Popperjevega zgleda. Njegovo sklicevanje na Popperjevo delo in na Popperjeve argumente je minimalizirano, in s tem se izogne odvečnemu pogrevanju že povedanega. Miller, kolikor je to mogoče, navaja tudi svoje lastne argumente v prid kritičnemu racionalizmu in proti njegovim kritikom, kar pomeni, da postaja kritični racionalizem tudi njegova izbira. S tem torej odstrani pridih dogmatizma, ki bi mu ga sicer lahko očitali, tako da v razpravo dejansko vstopa s pogledom na ideje, ne pa na njihove predlagatelje. (Izmed tehtnih razprav z zagovorniki različnih oblik induktivizma v tem drugem poglavju se mi zdi pomembno izpostaviti predvsem Millerjevo analizo pragmatične obrambe indukcije, ki jo je Popper v svojih delih obravnaval bolj površno.) Tretje poglavje, o “kritiki dobrih razlogov”, je morda najbolj izviren in hkrati najbolj izzivalen del Millerjeve knjige. V njem razčlenjuje tri med seboj povezane teze – morda ni odveč opomba, da teze zvenijo, recimo temu, “neosofistično”: 1) dobri razlogi ne obstajajo, 2) če bi tudi obstajali, bi ne bili uporabni, c) dobri razlogi so povsem nepotrebni. Nadaljuje z zelo podrobnim in poučnim orisom Bartleyjevega teoretskega spora s Popperjem. Njegov odnos do Bartley-jevih ugovorov kaže na to, da je prav Bartley eden redkih kritikov, katerih prispevek Miller vrednoti za pozitivnega. Peto poglavje na zanimiv način predstavlja dilemo, zakaj so bili Hu-movi skeptični zaključki vseskozi zavračani, medtem ko so se Gödlovi skeptični zaključki hitro prijeli. Prav humovski skepticizem Miller porabi, da v razpravo uvede nekoliko sodobnejše kritike kritičnega racionalizma, Watkinsa, Musgrava in neo-bayesjance. Zadnjih pet poglavij pa bi lahko sestavljalo tudi ločeno knjižno delo. Miller se namreč skladno s svojimi osnovnimi interesi, s katerimi intenzivno raziskuje zadnjih dvajset let, poglobi v probleme filozofske logike, ki resnici na ljubo Popperju v zadnjem času niso prinesli prav veliko uspeha. Miller se v teh poglavjih sooči s Popperjevo teorijo propensitet (“propensity theory”), s teorijo resničnolikosti (“theory of verisimilitude”), s teorijo podkrepitve (“theory of corboration”) – opombe k prevodom Popperjevih pojmov najdete v uvodu in v mojem članku v tej številki ČKZ – in z njegovimi interpetacijami klasične verjetnostne logike. Miller je pri tem zelo tehničen, uporablja logične izpeljave, ki pa jih ne prevaja tudi v bolj razumljivo govorico. To bi lahko bila resna ovira za študij njegovih rešitev, toda po drugi strani se zadnjih dvajset let vse razprave o, recimo, resničnolikosti pojavljajo na ta način – no, in dejstvo je, da je število razpravljalcev občutno manjše kot pri drugih problemih Pop-perjeve filozofije. V Millerjevem pisanju je mogoče opaziti precej jasno tendenco, da se po eni strani loteva razprav na tistih perečih mestih, ki so jih z vso ostrino, kakor temu pritiče, razkrivali že drugi avtorji; toda po drugi strani njegova obramba kritičnega racionalizma ni takšna, kot jo običajno srečamo, namreč v obliki eksegetičnega prebiranja Popper-jevih tekstov in brkljanja sicer ločenih izsekov iz njegovega opusa. Gotovo to dviguje njegovo razpravo na višjo kakovostno raven od običajne. Zdi pa se vseeno, da lahko od avtorja, kot je Miller, pričakujemo še več. Slaba posledica te značilnosti je namreč ta, da mu mestoma umanj-ka problemske svežine. Zdi se, kot da bi na nekaterih mestih želel obnoviti stare bitke, v katerih je kritični racionalizem že davno zmagal, le zato da bi demonstriral moč te doktrine. Nesporno pa je res, da zna Miller tudi na nekaterih dobro znanih mestih kritičnega racionalizma, kamor se spričo trdnosti postavljenega ogrodja kritiki niti ne spuščajo več, poiskati izvrstne retorične izboljšave. Tako srečamo nekaj odličnih dikcij, ki sveže poudarjajo Popperjeve poante. Naprimer: “an interplay of dicey conjectures and dusty refutations”, “rationality is concerned with reason, with argu- Čitalnica 399 recenzije ment, but not with reasons”, “It is high time that philosophers kicked the habit. Cold turkey is recommended.” itd. Priložnostno besedilo, kot je pričujoča recenzija, je seveda povsem neprimerno mesto za podrobno analizo Millerjevega kompleksnega prispevka h kritičnemu racionalizmu – za kaj takega bi bilo potrebnih nekaj daljših razprav. Drži namreč, da je na nekaterih mestih ostro dosleden izvornim Popperjevim stališčem, mestoma pa tudi drzno posega v najbolj elementarne prvine njegove filozofske doktrine. Prav s tem zadnjim je morda Millerjeva reaktualizacija najbolj kontroverzna. Ena od takšnih točk, ki se mi zdi precej problematična, je prav njegova, recimo temu, koncesija lenobnosti, ki jo podaja kritičnim racionalistom. Millerjeva teza je – povsem nasprotno od Popperjeve –, da imamo lahko v znanosti za sprejemljive tudi tiste drzne hipoteze, ki še niso bile izpodbite, ker jih nihče niti ni poskusil izpodbiti. Razlika med teorijami, neizpodbitimi zaradi lenobnosti znanstvenikov, in teorijami, neizpodbitimi zaradi moči njihovih argumentov, je seveda gromozanska, in Popper, ki je vseskozi ostro zagovarjal dosledno in sprotno kritiko, bi takšne Millerjeve formulacije gotovo ne odobraval. Miller se na ta način pridružuje tudi taboru tako imenovanih hedonističnih kritičnih racio-nalistov, kot so denimo Agassi, Lakatos, pa tudi Kuhn. Ti so namreč od Popperja zahtevali, naj v metodologijo znanosti vnese tudi možnost pre-daha, možnost “time-outa”. Vendar Popper ni takšne koncesije lenobnosti nikoli izrekel. Zdi se mi, da Miller precej nedosledno obravnava tudi razliko med neveljavnim in pa induktivnim logičnim sklepanjem, kar lahko privede v mnoge nesporazume prav glede induk-tivizma. Zmotna je po mojem mnenju tudi ideja, da lahko kritični racionalizem popolnoma zaživi le v okolju, ki ga ne obremenjuje justifikacio-nizem. Čeprav je mogoče reči, da jo izreče z nekoliko drugačnim namenom, in da morda ni nameravana, tako kot sem jo sam bral, se mi vendarle zdi, da povsem po nepotrebnem zaostruje razmere oziroma da ne preveč premišljeno izpričuje teoretsko nestrpnost do drugih filozofskih doktrin; recimo temu “eliminacionizem”. Pre- cej preveč popustljiv pa se mi zdi po drugi strani kar zadeva pomen besed. Recimo v analizi indukcije, v analizi dobrih razlogov ali v analizi nekaterih tipov racionalističnih kritik, denimo Watkinsa in Musgrava, po naporni argumentaciji, v kateri želi poudariti svojo poanto, mirno dopusti možnost, da sklep poimenujemo tudi drugače, kot ga je imenoval sam. (Tudi tu je bil Popper bolj poperjevski – on je sicer dopustil možnost, da se določeni stvari reče drugače od imena, ki ga je uporabljal sam, toda hkrati trdno pribije, da bi z vsako takšno intervencijo popolnoma predrugačili pomen te stvari). Morda je zato treba pogrešati kakšno Millerjevo razpravo o uporabi jezika in o teoretskih definicijah, ki so bila Pop-perjeva priljubljena tema. Stvari, ki sem jih tu izpostavil, so seveda zelo subtilne, analizirane razlike so sicer velikanske, toda nahajajo se daleč pod grobim površjem tako kompleksne doktrine, kot je kritični racionalizem; ob površnem branju niti ne zbodejo kaj posebej v oči. Millerjeva knjiga pa tudi zato vsekakor zasluži odlično oceno: najprej seveda zato, ker zapolnjuje zevajočo vrzel na mnogih knjižnih policah, ker je povsem jasna in razumljiva; po drugi strani pa zato, ker obenem poskrbi še za obilico provokativnega branja. 400 Čitalnica recenzije Toma` Krpi~ Realnost znanstvenega relativizma Andrej Ule: Znanje, znanost in stvarnost. Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana, 1996 Aristotel je bil utemeljitelj znanstvenega realizma. Tega raziskovalnega principa se v veliki meri še danes drži večina znanstvenikov. Znanstveni realizem zagovarja stališče, da znanstveniki pri svojem delu vzpostavljajo znanstveno razlago kot odraz objektivnosti vzročne zveze. Če spoznamo vzročno zvezo, spoznamo tudi razloge za to, da nekaj je, kakor je. Zato je Aristotela prvenstveno zanimalo samo bistvo stvari, ne pa, kako se povezujejo z drugimi dogodki in pojavi. Seveda pa bi bilo napačno predpostaviti, da je Aristotelov princip realizma naiven. Prav nasprotno. Je zapleten proces logičnega mišljenja, pri katerem iz dveh splošnih sodb s pomočjo silogizma dobimo tretjo splošno sodbo. Um je nosilec znanstvenih resnic, vendar je aktivno udeležen le pri njihovem prepoznavanju, ne pa konstruiranju. Oblika posameznikovega spoznavanja znanstvenih resnic je po Aristotelu torej objektivna. Andrej Ule je relativni realist. Relativni realizem podira naivne predstave o enostavnih zvezah med znanstvenimi resnicami in stvarnostjo. Ule pravi takole: imamo znanstvene teorije in imamo stvarnost, vmes med prvim in drugim pa vstopijo paradigme z zalogo temeljnih znanstvenih teorij. Skladnost lahko nastopi le med znanstvenimi teorijami in znanstvenimi paradigmami. Zadnje se s časom spreminjajo in ustrezno temu se spreminja tudi stanje (ne)skladnosti. Kaj lahko rečemo o zagovarjanju ideje relativnega realizma? Da postavlja avtorja knjige v položaj, ko mora s kritično mislijo pretehtati obe teoretski skrajnosti (realizem/konstruktivizem). Kljub temu je Ule ‘pomirljiv’ teoretik. Po godu mu ni zagovarjanje nobene teoretske skrajnost in s protislovjem v pridevniku želi povedati prav to. Vendar mu pri tem ni potrebno posegati po receptu eklekticizma: dodaj malo tega, malo onega teoretika, pa bomo vsi zadovoljni s teoretsko juhico, ki si nam jo skuhal. Nasprotno. Počasi in pretehtano se v knjigi loti vseh mislecev, relevantnih za njegovo razpravo. Od Aristotela do Toumele. V (ne)skladnost znanstvenih teorij in znanstvenih paradigem Ule vrine razlago vloge znanstvenega znanja in prepričanja. Če je posameznik zgolj prepričan, in se prepričanje izkaže za zmotno, potem seveda nima trdnega znanja. Toda tudi imeti ustrezno znanje še ne pomeni hkrati imeti trdno prepričanje. Opravka morate imeti še z objektivno opravičenostjo znanja. Klasična definicija znanja (Sokrat) trdi, da je znanje resnično prepričanje. V glavnem takšna trditev drži, a primer dveh posameznikov, ki se potegujeta za eno samo službeno mesto, pri tem pa verjameta, da bo dobil zaposlitev tisti, ki bo imel deset kovancev v svojem žepu (imata jih oba, le da eden od njiju tega ne ve, in je zaradi tega prepričan, da bo službo dobil drugi, pa jo vseeno dobi on), je dobro opozorilo. Ule zadrego reši s sklicevanjem na znanstveni princip dela, po katerem velja, da morajo biti znanstveni rezultati intersubjektivno preverljivi širši znanstveni srenji. Hkrati pa mora imeti znanstvena skupnost skup- Čitalnica 401 recenzije no paradigmatsko bazo znanja, v katero praviloma zaupajo vsi člani znanstvene skupnosti. Para-digmatska baza znanja odigra pomembno vlogo pri definiranju znanstvenega vedenja. Znanstvenik znanstveno ve, kadar je prepričan o trditvi in je trditev resnična ter ni v nasprotju s para-digmatsko bazo znanja. Čeprav je znanstvena teorija praviloma posameznikova inovacija (ali kvečjemu manjše skupine raziskovalcev), pa znanstvena teorija ne more obstajati brez navezave na širši fond znanja in s tem na samo znanstveno skupnost. Tako Kepler ni znanstveno vedel za drugi zakon o gibanju planetov, temveč je o njem bil le resnično prepričan. Baza znanja njegovih sodobnikov je bila namreč v razsulu, novih ustreznih paradigem znanosti pa žal še ni imel na voljo. Nasprotno je Newton znanstveno vedel za drugi zakon o gibanju planetov, ker je že vzpostavil ustrezno znanstveno paradigmat-sko bazo, na katero je lahko naslonil svoje prepričanje. Kljub pomenu znanstvene skupnosti pa nam na paradigmatsko skupno jedro ni potrebno gledati tako strogo, kot je to bil pripravljen zagovarjati Kuhn. Paradigmatsko jedro lahko tvori znanstvena skupnost okrog vsakokratnih sprejetih empiričnih ugotovitev, raziskovalnih metod itd. Skupno paradigmatsko jedro neke znanstvene skupnosti pa ne temelji le na epistemološ-kih principih. Njegov obstoj ima korenine v družbenosti pridobljenega in družbeno deljenega znanja. Ob vprašanju, kako se posameznikovo znanje transformira v različne oblike kolektivnega znanja, se Ule približa nekaterim razmišljanjem sodobnih družboslovcev, dedičev fenomenološkega preučevanja uporabe in distribucije družbenega znanja. Kolektivno znanje je oblika kolektivne intencionalnosti. Kolektivno znanje ima nekaj svojih različic. Naprimer implicitno kolektivno znanje, ki je neproblematizirano znanje, ker morda nikdar ne bo problematizirano in vendar obstaja kot potencialna možnost. Naslednja možna stopnja kolektivnega znanja je znanje vsakogar. To je stanje v neki skupnosti, ko vsakdo ve za neko določeno znanje. Zadnja oblika je kolektivno znanje, kjer vsak član skupnosti ve ne samo za lastno znanje, pač pa tudi za znanje drugih. Skupno znanje vsakogar je pomembno, ker pomaga pretvarjati implicitno znanje posameznika v višjo stopnjo kolektivnega znanja. Med znanstvenimi teorijami in paradigmat-skimi skupnimi jedri (morda) lahko zeva prepad. Povsem drugačno brezno pa se odpira med znanstvenim znanjem in stvarnostjo. Zato lahko pri možnih odgovorih na vprašanje, kako ga premostiti, naletimo na pisano pahljačo teorij, ki se širijo od znanstvenega realizma do antirealizma. Kadar se srečata obe teoretski skrajnosti v prostoru znanstvene argumentacije, je na splošni ravni njihov spor nerešljiv. Neredko se zato njun spor manifestira na normativni ravni v obliki zagovarjanja znanstvenih vrednot. Antirealisti zagovarjajo koncept, po katerem je sklepanje na obstoj neopazljivih bitnosti mogoče iskati le v posameznikovi subjektivnosti. Da neopazljiva bitnost obstaja, je lahko le posameznikov kon-strukt. Zato je za njih edini kriterij ustreznosti znanstvenih teorij v njihovi skladnosti z empiričnimi dejstvi. Nasprotno zagovarjajo znanstveni realisti obstoj nevidnih bitnosti. Uspešnost znanstvene razlage je odvisna tudi od privzetja realnosti teorijsko postuliranih bitnosti. Tako prvi kot drugi sta v svoji skrajnosti za Uleta neutemeljena. V tehtanju, kateri teoretski predispoziciji bi sledili, smo ujeti v začaran krog temeljnih predpostavk. Resničnosti temeljnih predpostavk ne moremo ustrezno preveriti, ker v svojih rokah nimamo nevtralnega kriterija preverjanja. Ule ugotavlja, da v znanstveni polemiki glede (anti)realizma manjka problematiziranje utreznosti odslikavanja sveta v znanstvenih teorijah. Znanstvene teorije se nikdar ne nanašajo na samo stvarnost, ampak le na modele teorije. Ob uporabi teorij se srečamo z deli empirične stvarnosti in pa seveda z domnevami o obstoju stvari in pojavov, ki nemara še obstajajo, pa jih nismo neposredno zaznali s svojimi čutili. Ob tem si moramo odgovoriti na vprašanje, kako se v teorije ali sploh lahko kažejo strukture empirične stvarnosti. Lahko, toda le tako, da se pustita drug drugemu posredovati in razlagati s pomočjo modela teorije. Modelna struktura teorije mora vsebovati stvarne in teoretske elemente. Model je bodisi realna ali imaginarna struktura ontoloških stanj stvari. Modelna struktura je v 402 Čitalnica recenzije funkciji teorije, je objekt teorije. Model vsebuje kriterijema. Strukturalna teorija znanosti formalno svojo precizacijo v semantični obliki za resnične natančno opredeljuje modelno teorijo znanstve-stavke, izpeljane v teoriji. Je določena stopnja nih teorij, hkrati pa jasno opredeljuje svoj odnos abstrakcije iz empiričnega materiala. Povsem do spora med relativizmom/antirelativizmom. empiričnega modela teorije ni, ker bi v tem pri- Uleta predvsem privlači njena argumentacija v meru teorija lahko vsebovala v celoti empirični prid obstoja zelo kompleksnih abstraktno-ma-pojav, kakor tudi ni povsem teoretičnega modela, tematičnih struktur v neposrednem realnem sve-ker bi se izničila razlika med teoretskim v modelu tu. Ramseyjev ekvivalent teorije postavlja na hlad-in v teoriji. no dosedanje teoretike znanosti, ki so trdili, da Poseben problem za znanost je cela vrsta matematična struktura spada pod okrilje kons-pojavov, za katere znanost ne premore ustrezne trukcije. Toda matematični izrazi ne morejo po-opredelitve, v smislu jasne jezikovne predikacije stati predikatske spremenljivke, tudi če bi si tega in artikulacije dejstev. Takšni so naprimer mikro želeli. Matematične lastnosti teorije niso lastnosti objekti (atomi) v fiziki, pri katerih v strogem po- posamičnih elementov ali delov, ampak so le menu besede ne moremo govoriti o njihovi iden- okvirne lastnosti modelov. titeti. Pa ne zaradi teoretske postuliranosti objektov ali zaradi njihove (ne)opazljivosti. Tem pojavom ustreza neka ontološka struktura, le da niso več opredeljivi kot strukturna bitnost. Kaj storiti v tem primeru? Ule nam predlaga, naj damo v tem primeru pod drobnogled razliko med svetom in stvarnostjo. Svet nam začne polzeti med prsti, postane ne bit, ne nebit. Kljub temu v svojem temelju svet ni povsem nedostopen človeku, zato Ule vztraja pri prepričanju, da omenjeno dejstvo ni smerokaz h konstruktivistični znanosti, ampak ravno nasprotno: potrditev znanstvene realnosti teorij. Kljub temu sledi takojšnje opozorilo, pravkar povedano ni argument (v smislu dokaza), je le wittgensteinovsko merilo kot znak realnosti teorij. Uletovo razmišljanje glede meje znanstvenega preučevanja je zanj tako pomembna točka, da se je pripravljen za trenutek spogledati celo z njenim pomenom za konstrukcijo kozmološkega smisla: pogled nase iz perspektive navidezne popolne ne-človeškosti lahko pomaga ohraniti v človeškem svetu tisto, kar je resnično vredno obstoja. Knjigo Znanje, znanost in stvarnost Ule sklene z ekskurzom o strukturalnoteorijskem pojmovanju znanstvenih teorij, v katerem pojasnjuje stališče, zakaj so modelske strukture bolj pomembne za delovanje teorije kakor pa vsebina, ki jo teorije s seboj nosijo. Takšno stališče zagovarja strukturalna teorija znanosti, utemeljevali pa so jo J. Sneed, W. Stegmüller, W. Balzer in U. Mouines. Ule utemeljuje njen pomen z dvema Čitalnica 403 recenzije Artur [tern [e dvakrat hitreje Matt Ridley: The red queen (Sex and the evolution of human nature), London: Penguin Books, 1994 (404 strani, 8.99 GBP) Ideja o Rdeči kraljici je v evolucijski teoriji stara že četrt stoletja, tako da se mi je naslov obravnavane knjige sprva zdel preveč banalen, da bi mi bilo knjigo vredno kupiti, in to navzlic vsej njeni proslulosti v svetu popularno-evolucionističnega publiciranja. Naposled pa sem se ji – priznam, zlasti pod pritiskom njene še kar naprej trajajoče tržne uspešnosti – vendarle posvetil, in izkazalo se je, da za to sintagmo stoji obsežen korpus zanimivega in svežega argumentiranja. Naslov knjige, ki je tudi njena osrednja metafora, izhaja iz nekega bizarnega prizora v eni od dveh knjig Lewisa Carolla o Alici, kjer slednja skupaj z Rdečo kraljico (šahovsko figuro) hiti v določeno smer, vendar pa se vsa pokrajina premika skupaj z njima, tako da, naj se še tako trudita, ne prideta nikamor. In na Alicino pritožbo, da pa je v njeni deželi drugače, saj se v primeru, da se kam gre, vedno tudi kam pride, pravi kraljica približno takole: “Oj, kakšna počasna dežela! Tu pri nas pa je treba teči, kolikor le moreš hitro, samo zato, da ostaneš na istem mestu. Če pa bi želela kam priti, bi morala teči vsaj še dvakrat hitreje.” Van Valen, do leta 1973 neznan evolucijski teoretik, je to, v bistvu prismuknjeno zgodbico uporabil za ilustracijo svoje nove hipoteze, in s tem artikuliral nekaj, kar je sčasoma preraslo v eno najmogočnejših metafor na področju sodobne evolucijske teorije. Njeno bistvo je naslednje: ne glede na to, kako preživetveno oziroma reprodukcijsko uspešna je neka populacija v danem trenutku – vselej se z njo vštric razvijajo tudi njeni naravni tekmeci. Če so naprimer prednice antilop zaradi selekcije, ki so jo nad njimi izvajali njihovi plenilci gepardi, v evolucijskem času postajale vse hitrejše – so ustrezno temu postajali vse hitrejši tudi sami gepardi, kajti tudi nanje je deloval podoben selekcijski pritisk, pač z druge strani. Edinole če bi antilope postale čez noč tako hitre, da jim ne bi mogel do živega niti najhitrejši gepard, in če bi spričo tega, ker bi bile one denimo njihova edina možna hrana, gepardi povsem izumrli – le pod temi pogoji bi se ta oboroževalna tekma med dvema vrstama prenehala z zmago ene in porazom druge strani. Toda obe predpostavki, ki sem ju navedel, sta seveda iz trte izviti, iz česar sledi, da omenjeni medsebojni boj nikoli ne poneha, marveč se v resnici vleče skozi milijone in milijone let. Ridley gre z zadevo še naprej. Če to, da vrste medsebojno stimulativno delujejo na razvoj določenih lastnosti, ni več nobena novica, pa je nadvse zanimivo naslednje spoznanje: bolj ko se neka stran v nekem trenutku uspešno opremi za boj proti nasprotniku – bolj zagotovo, hitreje in bolj učinkovito bo njen nasprotnik našel pro-tiorožje. Sliši se sicer čudno, paradoksalno; pa vendar je stvar evolucijsko povsem logična. Namreč: s tem, ko postane napadana populacija genetsko odporna na neko dotlej običajno inva-zivno lastnost sovraga, se v vrstah slednjega prične izvajati huda selekcija, in preživijo le tisti, ki so res najbolj zavratni, ki torej lahko sežejo tudi onkraj teh povečanih obrambnih zmožnosti napadenca. Sledi to, da imajo že v naslednji generaciji potomce samo ti – in tako je v najkrajšem času vsa populacija plenilcev že spet krasno prilagojena svojim žrtvam. (Po drugi strani seveda drži, da bi v trenutku, ko bi plenilci pobili vse žrtve, tudi sami sebi izkopali jamo – kar se, kot vemo, v praksi povečini pač ne dogaja.) Na kratko torej: bolj ko si prilagojen, hitreje te bo nasprotnik dohitel. Rdeča kraljica, tako rekoč na drugo potenco. Če bi vse skupaj veljalo le za dvojice plenilec-plen, bi bila stvar seveda na moč omejena v svojem pomenu za vsakdanjo rabo, da ne rečem kar – dolgočasna; in bi bilo o njej na tem mestu, ki ni ravno specializirano za gola biološka vprašanja, vsekakor neumestno sploh razpravljati. Dejansko pa veljavnost tega principa Rdeče kraljice sega še na dve drugi, zelo pomembni področji, ki zadevata naše vsakdanje življenje. 404 Čitalnica recenzije Najprej je tu medicinska domena, in sicer so pri tem relevantne pač tiste bolezni, ki jih povzročajo živi agensi, torej mikrobi in paraziti. Ni treba biti posebej bister, da človek uvidi to očitno analogijo z že opisanim vzorčnim primerom, ki se je nanašal na plenilca in plen. Celo že iz vsakdanjega življenja vemo, da je treba antibiotike jemati vse do zadnje predpisane ure, torej tudi po tistem, ko smo eventualno že zdravi – ravno zato, da uničimo tudi tiste še zadnje, najtr-dovratnejše mikrobe, saj bi se ti v nasprotnem primeru kmalu zatem namnožili in spričo svoje genetsko podprte večje povprečne odpornosti proti antibiotikom od tistih prej povzročali še neprimerno večji problem. Mimogrede (in za marsikoga nikakršna novica): prav zaradi razmeroma nesmotrne uporabe antibiotikov je zdaj ponekod že prišlo do pojavov novih sevov bakterij, ki so popolnoma odporni na vse antibiotike po vrsti. Druga in za antropo-socio-humanistično publiko še veliko zanimivejša sfera za aplikacijo Rdeče kraljice pa je področje seksualnosti, zlasti pač človeške. Tudi samci in samice se namreč prilagajamo drug drugemu, tako na področju zahtev kot seveda tudi njihovih izpolnjevanj, tako na ravni fiziologije kot tudi vedenja. S svojo osrednjo teorijo oziroma z njeno pomočjo, deloma pa tudi ob njej (se pravi ne nujno vezano nanjo), avtor najprej obdeluje posamezna izrazito pomembna evolucijska kot tudi biološko filozofska vprašanja, kakršno je naprimer: zakaj sploh obstaja spolno razmnoževanje, ko pa je vsakomur lahko kaj hitro jasno, da vsak posameznik in tudi vsak gen pri takšnem procesu izgublja natanko polovico svojega potenciala v primerjavi z ne-spolno obliko razmnoževanja? Pri slednjem je za enega potomca namreč potreben en starš, pri prvem, kot vemo, dva. Oziroma: pri slednjem se vsakokrat reproducirajo prav vsi geni, pri prvem pa samo polovica. Na to ponudi cel spekter raznolikih odgovorov številnih uveljavljenih genetikov, evolucionistov in drugih avtorjev in seveda tudi svojega – oziroma, natančneje, tistega, ki se mu med obstoječimi zdi najumestnejši in hkrati najskladnejši s konceptom Rdeče kraljice. Na kratko povedano: spolnost ne obstaja zaradi kakšne morebitne ohranitve vrste (tovrstni koncepti so v sedanjih ozirih pretežno zastareli in preživeti), marveč zato, ker zagotavlja mešanje dednostne snovi v vsaki naslednji generaciji. Učinek tega mešanja je, kot je tudi že dolgo znano, v tem, da so potomci danega osebka pač veliko bolje prilagojeni na heterogene razmere okolja; toda po avtorjevem mnenju, ki sploh ni osamljeno, ta učinek ni glavni smisel spolnosti. Njen pravi smisel naj bi bil v tem, da se vsakokratni potomci razlikujejo od svojih staršev predvsem v svojem imunskem sistemu, kajti v dotlejšnjem času življenja teh staršev se je imela kopica mikrobov in parazitov v njihovih telesih že čas nekoliko prilagoditi na njihov tozadevni notranji ustroj – in če bi bili potomci staršem identični, bi že štartali s to obremenjenostjo, tako pa se morajo vsi tisti škodljivci nanje prilagajati spet od začetka. Spolnost je torej nekaj, kar je funkcionalno adekvatno vakcinaciji. V nadaljevanju se avtor spotoma loti še nekoliko redkeje zastavljenega, toda zanimivega vprašanja: če torej spolnost obstaja in ima svoj smisel – zakaj potem obstajata v glavnem povsod le dva spola, ko pa je to vendar, vsaj navidez, najmanj ekonomična oblika: vsak individuum je namreč obsojen na dejstvo, da se ne more (no, vsaj ne genetično učinkovito) pariti s kar polovico predstavnikov svoje populacije. In tudi tu najde odgovor. Je pa ta za spoznanje prekompliciran – seveda le za tukajšnji kratki zapis; medtem ko je sama obravnavana knjiga vseskozi pisana v razumljivem jeziku, kakršen je nasploh odlika nekaterih najuspešnejših angloameriških avtorjev, ki pišejo o znanosti. Vse doslej povedano pa je pravzaprav šele obravnava nekakšne uverture v to delo. Njeno osrednje področje je namreč prikaz človeške psihe v luči predhodno obdelanih temeljnih ge-netsko-evolucijskih mehanizmov. Zadeva je kajpak povezana z dogajanji v živalskem svetu. Tudi tam se pojavljajo izraziti vzorci medsebojne izbire med enim in drugim spolom – ptičji samci nekaterih vrst naprimer prepevajo, njihove samice pa ob tem uživajo in to petje seveda tudi nepreklicno zahtevajo. Pavje samice od svojih samcev pričakujejo, da bodo karseda čudovito ornamentirani, Čitalnica 405 recenzije barviti in lepi – s čimer so ti samci nekoč v davnini najbrž pričeli oznanjati svoje zdravje, neobremenjenost s paraziti; nakar pa je lepota sčasoma postala predmet izbire tudi sama po sebi. V nekaterih primerih se je ornament razvijal celo onstran vsake zdrave mere, kar zadeva njenega organizmskega nosilca. Četudi je naprimer nek pav s svojo košato opremo neprimerno lažji plen za plenilca, se njegovi geni zaradi tega čudnega delovanja spolne selekcije vendarle uspešneje plasirajo v prihodnost kot pa geni denimo tistega pava, ki je v svoji opravi skromnejši: četudi slednji preživi veliko dlje od prvega, ima prvi v tistem razmeroma kratkem času več potomcev kot ta drugi v vsem svojem dolgem, a za samice prav nič fascinantnem (in za gene nič kaj učinkovitem) obstajanju. Tudi pri človeku velja, da so znaki privlačnosti pogosto hkrati tudi znaki, ki signalizirajo nekaj o zdravstvenem stanju ali pa reprodukcijskem potencialu svojega nosilca. Naprimer – ena izmed glavnih komponent lepote obraza je njegova simetrija; in bolj ko je bil osebek v intrauterinem življenju deležen motenj v razvoju, bolj izrazita je njegova asimetričnost. Presuhi ali predebeli ljudje so prav tako manj lepi kot pa tisti običajni; s svojo pojavo pa ne kažejo le estetske pomanjkljivosti, marveč tudi svojo večjo predisponira-nost – prvi denimo za podleganje infekcijskim boleznim in izčrpanosti, drugi naprimer za bolezni srca in ožilja. Moški imamo, nadalje, rajši ženske z vitkim stasom in razmeroma širokimi boki – slednje je v vsej evolucijski zgodovini pomenilo potencialno lažje porajanje potomcev z manj tveganja, medtem ko je ozek pas pač signaliziral, da je ženska še dovolj mlada in hkrati tudi to, da najbrž ni noseča (s kom od svojih predhodnih spremljevalcev). Estetika je očitno pomembna tako pri enem kot pri drugem spolu. Vendar pa, kot vemo celo iz vsakdanjih stereotipov in kot predvsem kažejo tudi izčrpne raziskave z vsega sveta, je pri moškem njegov fizični izgled relativno manj bistven, toliko bolj pa zato šteje njegov družbeni status oziroma potencial za doseganje tega. O vseh teh rečeh obsežno pišejo razni avtorji (tudi vaš vdani) na številnih drugih mestih, tako da navkljub svoji veliki zanimivosti ta le niso tista čisto najpomembnejša vsebinska komponenta tu obravnavane knjige. Vrhunec in najbrž tudi najdrznejša avtorjeva špekulacija v vsej tej knjigi pa je za moje pojme naslednja zadeva, kjer pisec pojasnjuje eno najzanimivejših vprašanj človeštva sploh: razvoj inte-lekta. Doslej so obstajali razni bolj ali manj posrečeni znanstveni miti v zvezi s tem fenomenom – kakršen je naprimer tisti o človeku kot izdelovalcu orodja, ki da je moral spričo ne vem kakšne neizmerne kompleksnosti tega početja sčasoma razviti tako silno mogočne možgane, ki so zraven kot za šalo sposobni ustvarjati tudi abstraktne matematične formule, simfonije in katedrale. Avtorjeva ponujena rešitev, ki temelji na evolucij-skopsiholoških virih, je veliko bolj plavzibilna: inteligenca (kako je do nje oziroma, še nadalje in konkretneje, do pojava človeške zavesti v prvi vrsti sploh prišlo, je pač druga štorija, ki je nedvomno izrazito ekološko obarvana), ko se je enkrat pojavila, je služila predvsem za medsebojno komuniciranje in drugo s tem povezano funkcioniranje posameznikov. Za verbalni prenos informacij, za manipulacijo z drugimi osebki, za detekcijo in predvidevanje taiste s strani drugih osebkov, za medsebojno sodelovanje, sklepanje koalicij; skratka za učinkovito družbeno funkcioniranje vsakega posameznika. Bolj ko je bil kdo inteligenten, izraziteje se je lahko uveljavil v skupnosti in s tem prišel do ugodnejše pozicije tudi v medspolni izbiri. Inteligentnejši posamezniki so bili očetje oziroma matere večjega števila in tudi kvalitetnejših potomcev. Inteligenca je sprva igrala vlogo pri dosegi tega takorekoč heteronomnega cilja – statusa, ki se je nato neposredno prevajal v genetsko korist. A tako kot smo videli prej pri lepoti, ki lahko sprva nekaj označuje, sčasoma pa se ta povezava izgubi in ostane le še nekakšna larpur-lartistična reč – prav tako naj bi se, sodeč po interpretaciji iz nekaterih virov, na katere se avtor nanaša, inteligenca sčasoma zelo osamosvojila od drugih veljav in postala sama po sebi predmet želja in izbire. In tako lahko v današnjem času razumemo, kako je lahko marsikomu spolno privlačna tudi neka denimo manj fizično atrak- 406 Čitalnica recenzije tivna ženska, ki pa si zna moškega pridobiti oziroma ga tudi zadržati pri sebi z iskrivostjo svojega duha. Zadeva ima tudi ime: Šeherezadin efekt; tako kot je na nasprotni strani Dionizov efekt ime za dejavnost oziroma sposobnost moškega, da ženske fascinira in nase priklene s svojo duhovitostjo, elokvenco in drugimi atributi pragmatičnega intelekta. Prav najskrajnejši domet Ridleyjeve teze pa je trditev, da je inteligenca pravzaprav nekakšen analog pavjemu repu – in v resnici ne služi prav ničemur drugemu kot izključno fascinaciji nasprotnega spola oziroma prevladi nad drugimi predstavniki lastnega spola in s tem povečevanju svojega reprodukcijskega potenciala, medtem ko v klasičnem preživet-venem smislu ni inteligenca onstran določene, daleč podpovprečne in v evoluciji potemtakem že zdavnaj dosežene mere – prav nič relevantna. Po domače: da človek vrže na finto tigra ali slona, ni potreben IQ 120, marveč je že 80 ali celo 50 morda povsem dovolj. Osebno me prav veseli ta domislica, da je seks tako učinkovit agens pri vzpostavljanju in naraščanju prav tiste naše lastnosti, na katero smo takorekoč vsi po vrsti najbolj ponosni (v podkrepitev slednjega: spomnimo se le, kako se po koncih kvizovskih tekem poraženci malone vsi po vrsti z veliko vnemo poskušajo prikazati kot žrtve dejstva, da so imeli preslabe reflekse ob pritiskanju na gumb; nihče pa ne prizna, da je preprosto bolj neumen kot njegov nasprotnik). In če predlagana teorija nemara vendarle ne velja čisto stoprocentno (kot prostodušno predpostavlja tudi že sam njen avtor), navzlic temu menim, da pa vsaj deloma pokriva področje evolucije intelekta, tega zares fascinantnega atributa našega bivanja, spričo katerega smo ljudje, nenazadnje, tudi zmožni izdelovati oziroma vsaj občudovati tako odlično domišljene in dodelane knjige, kot je obravnavana. Kar pa zadeva še vse nadaljnje avtorje, ki so se in se bodo tega evolucijskega področja lotili od trenutka naprej, ko se je tu predstavljeno delo pojavilo v knjigarnah: če želijo priti še kam dlje od tod, se bo moral poslej po njihovih nevronih in sinapsah odvijati takorekoč vsaj še dvakrat hitrejši pretok. Artur Štern Biologija kot transcendenca Robert Wright: The moral animal (The new science of evolutionary psychology). New York: Random House, 1995 (466 strani, 14 USD) Pred tedni sem se na dvorišču Kuda pogovarjal z enim od naših filozofov, ki mi je (navkljub svoji siceršnji nadvse trezni zadržanosti do mojega metabiološkega početja) v teku tiste pol ure večkrat ponovil: “Ja, biologija je zdaj od vsega najbolj in”. Filozofija pri nas se je bila namreč v teku zadnjih nekaj let pričela izdatno navezovati na naravoslovne znanosti, v prvi vrsti na fiziko – vendar onstran določenih meja tudi kvantna in tudi relativnostna teorija ne nudita oprijemljivih ontoloških odgovorov. Že sama kozmologija, ki temelji na sodobnih fizikalnih teorijah, je vrhovno problematična in niti približno zares dorečena; medtem ko posamezna druga, še mnogo bolj osrednja vprašanja našega vsakdanjega življenja ostajajo takorekoč neskončno oddaljena od tovrstnega naravoslovja. Oziroma, resnici na ljubo: pojavljajo se tudi razne bolj ali manj poglobljene new-agerske teorije o tem, kako je vse skupaj povezano, spravljivo na en sam skupni imenovalec; kako naša individualna življenja niso vredna nič, če ne gledamo na svet iz celostne perspektive, inkluzivno. Pri tem se mi ne zdi toliko problematična sama ta dobrohotno nastrojena ideja o nekakšnem višjem poslanstvu vsakogar med nami in podobnih rečeh, marveč je vprašljiva znanstvena legitimnost teh poskusov uporabe posameznih analogij med znanostjo in denimo duhovnostjo. Vsi resda vemo, da je v subatomskem svetu vključenost opazovalca že zdavnaj sprejeto dejstvo na čisto fizikalni podlagi. Vemo (nemara) tudi, da obstaja veda z imenom kvantna biologija in da ponuja vse bolj utrjene interpretacije nekaterih predtem nejasnih bio- Čitalnica 407 recenzije loških in morda še katerih drugih pojavov. Toda povezava med eno in drugo ravnjo – da bi namreč s kvantnimi pojavi lahko robustno interpretirali dogajanja na ravni organizmov ali celo družb – vsaj zaenkrat ni podprta z nikakršno resno znanstveno teorijo. Lahko si kaj takega želimo – toda zaenkrat so to pač samo to: želje. Na drugi strani znanstvenoraziskovalnega uni-verzuma pa se je v zadnjem desetletju in več v mislih in praksi stoterih in tisočerih in deset-tisočerih naravoslovnih, družboslovnih ter humanističnih raziskovalcev in razumnikov razvijal vse bolj obsežen aparat za obravnavo in razlago tiste doslej preveč zanemarjane domene siceršnjega človekovega interesa: evolucijsko podprte psihologije vsakdana. Pravzaprav je naravnost neverjetno, kako malo smo doslej vedeli o smislu življenja, lastnega obstajanja in kako zlahka smo slepo sledili eni pač enim, drugi drugim bolj ali manj predvsem samozvanim voditeljem, pa naj so ti bili filozofi ali umetniki, mistiki ali znanstveniki. Če govorim iz osebne perspektive, mi navkljub resnemu in večletnemu poglabljanju v osrednja vprašanja človekovega obstoja še pred dvema letoma ni bilo jasno takorekoč nič – in v svojih pisanjih ter predavanjih sem vse bolj zagovarjal smiselnost agnostične, sokratovske pozicije (kajpak ob še nadaljnjem izpopolnjevanju znanja – navzlic tej brezupnosti glede dosege zadnjega cilja; torej v nekako paradoksalnem smislu: stokrat lepši je breznaden boj). Potem sem naletel na neko knjigo (za moj okus z eno najlepših naslovnic, kar sem jih kdaj-koli videl). V knjigarni univerzitetnega mesta Evanston je stala na eminentnem mestu, kar pa mi je seveda vzbujalo predvsem veliko skepse: kar je namreč všeč velikemu številu ljudi (in to Američanov), menda ja ne more biti vrhunsko kvalitetno. A ker je obravnavala vsebinsko zanimive teme, sem se naposled vendarle odločil za njen nakup; in o njej zdaj razpravljam. Neumestno bi bilo trditi, da je to delo kot izvirna avtorska kreacija kak monumentalen prodor na področju znanosti o življenju. Ne: njen avtor namreč ni znanstvenik, marveč znanstveni pisec, science writer, in za ta profil ljudi (ki ga pri nas na žalost ne poznamo) je značilno, da so visoko strokovno izobraženi, nenehno sveže informirani in da imajo – eni bolj, drugi pač nekoliko manj, a slednji tu pač niso relevantni – izrazit literarni talent. Ne prodajajo torej lastnih znanstvenih hipotez – vsaj načelno ne –, marveč širše bralstvo seznanjajo z zanimivimi odkritji tistih čisto tapravih znanstvenikov. A to ni klasično, nam razmeroma bolj znano znanstveno novinarstvo, suho poročanje o tehnoloških prodorih, po možnosti zlasti takih, ki imajo neposredno korist za proizvodnjo, turizem ali politiko. Tudi se nekako ne bi mogel strinjati z oznako tovrstnega pisanja z imenom poljudna znanost. To je visoka beletrija s pač še prav posebej fascinantno in relevantno vsebino. Torej kombinacija najboljšega iz obeh svetov, znanstvenega in literarnega. Govoreč konkretno o tej knjigi pa velja poleg navedenega še naslednje. Avtor je v času, ko je približno desetletje stara veda evolucijska psihologija na zahodu pričela dosegati prve res zvezdniške trenutke, začutil pravi trenutek in na papir spravil nekaj, kar bi se lahko upravičeno imenovalo njen manifest – četudi je to hkrati tudi že izčrpen pregled ne le njenih zastavljenih ciljev, marveč tudi njenih glavnih, in to številnih pomembnih dosežkov. Pripoveduje nam o genetsko evolucijskem smislu obstajanja raznoterih človeških individualnih in socialnih potez, kot so med drugim agresivnost, moško in žensko ljubosumje (ki se med sabo razlikujeta, in sicer zaradi različnega evolucijskega ozadja pri enem in drugem spolu), nezvestoba in promiskuitet-nost (ki tudi nista enakega tipa, v primeru, da ju obravnavamo ločeno po spolih), statusna hierarhija, sklepanje koalicij, religija, morala in navsezadnje tudi čista dobrota. In če bi vprašali mojega – pač samo fiktivnega in denimo malce patetično bombastičnega advokata, bi iz njegovih ust slišali mnenje, da je to prava biblija za modernega razsvetljenca. Knjiga, ki bi jo, če bi imel na voljo le eno izbiro, brez nadaljnjega vzel na samotni otok (a upajoč, da vendarle ni čisto samoten...) Knjiga, ki je moj občutek, da ni mogoče iz znanstvenih logov izvedeti ničesar pomembnega in zanimivega o naši notranjosti, preprosto zasukala na glavo. Glede na dejstvo, da je kakšno leto prej izšla 408 Čitalnica recenzije knjiga The red queen, ki je iz določenega zornega kota že predstavila glavne poteze in dosežke evolucijske psihologije, predvsem pa postavila visok literarni standard za nadaljnje morebitne avtorje s tega področja – se je pisec tukaj obravnavanega dela moral pri njegovem nastajanju domisliti dodatnega strateškega prijema, ki bi ga naredil ustrezno fascinantnega in presežnega. In – kdo bi pomislil – v ta namen je uporabil življenjepisne podatke o samem začetniku evolucijske teorije Charlesu Darwinu ter se ob številnih vidikih njegovega – tudi v moralnostnem smislu izjemnega – značaja in njegove kariere vselej znova nanašal na teoretske temelje in uvide evolucijske psihologije. Tako je iz dveh korpusov, ki bi bila vsak zase lahko po eni strani predvsem ponavljanje za marsikoga že slišanega (primer predstavitve evolucijske psihologije) oziroma spričo načelne nezanimivosti s strani večine sploh še nikoli zares predelanega (primer Darwinove biografije), ustvaril nenavadno in resnično zanimivo intelektualno dodelano sintezo. Knjiga torej pripoveduje več kot eno samo zgodbo – poleg tega, da je to prvi zame doslej dovolj zanimiv prikaz Darwinove življenjske poti, da sem se bil z njo naposled le pripravljen seznaniti, in da je kot predstavitev evolucijskopsihološke vede izvrstno posrečena, najdemo v njej poleg tudi že omenjenih od strani do strani nenehno sveže dozorevajočih sadov avtorjeve intelektualne iskrivosti in duhovitosti naposled še nekaj četrtega, nadvse nepričakovanega. Paradoksalno, vendar avtentično in nadvse visoko moralnost – vendar počasi, postopoma, per aspera... Avtorjev prešerni, takorekoč hedonistično intelektualistični slog, ki preveva velikanski del knjige vse tja do nekaj deset strani pred koncem, kjer se njegov tako vsebinski kot stilistični poudarek na ciničnem, malone nihilističnem postmoder-nističnem duhu sedanjega časa še potencira – nas je, kot se izkaže tik za tem sunkom ‘na-vlačenja’ v trenutku mojstrsko dodelanega nepričakovanega obrata, praktično vseskozi zavajal v občutek, da sodobni darvinizem, temelječ na zdaj že docela mainstreamovsko uveljavljeni paradigmi sebičnega gena, utrjuje zgoraj omenjene dionizične življenjske vrednote. Glavna poanta vsega uvodnega izvajanja je namreč v tem, da je naš eventualni altruizem le posledica sebičnosti naših genov – ki se kaže v eni od dveh oblik: bodisi v naši neposredni skrbi za sorodnike, se pravi pač nosilce kopij naših genov, ali pa v poskusih naši lastni zavesti bolj ali manj prikritega navezovanja recipročnostnih relacij z raznimi drugimi, nesorodnimi osebki. V obeh primerih torej brez vsakršne božanske moralne iskrice. In tretje možnosti sploh ni. Oziroma, če si kdo slika, da vendarle je, in sicer v morebitnem čistem altruističnem dejanju – si poglejmo še kak tozadevno ekstremen primer. Vzemimo, da se nekdo znajde na oddaljenem, brezprizivno samotnem kraju na katerem od skrajnih predelov planeta in tam naleti denimo na svojega sovražnika, ki ravno umira. Časa je še pol ure. Naš junak lahko sovraga bodisi pusti tam crkniti, ali pa se denimo odloči, da mu vsaj zdaj, tik pred neizbežnim koncem, vse skupaj nekako odpusti in mu denimo olajša psihofizične muke pred bližnjo smrtjo. In tega dogodka nima namena nikoli oznanjati prav nikomur. Če se torej odloči za plemenitost, bi to govorilo nasprotno od tistega, kar proklamira prej navedena sebičnostna interpretacija; nobene koristi namreč ni na obzorju. Vendar pa evolucijska psihologija prav tu zada najhujši udarec naivni človeški dobrohotnosti: tudi če kaj storimo iz svojih najčistejših moralnih pobud, je vse skupaj še vedno le sredstvo v že zgoraj navedenem anticipiranju reci-pročnostnega vzorca, in sicer v tem smislu, da s takim čistim altruizmom v prvi vrsti prepričamo samega sebe o svoji tozadevni veličini, v nadaljevanju pa s takim čistim srcem nemara povsem nehote in nezavedno o tem zlahka prepričujemo še druge – in ti se potlej do nas vedejo kajpak tako, kot si spoštovanja vreden človek zasluži. Korist je skratka tudi tu, neizbežna, pa naj si jo zavestno iščemo ali ne. Dokončno in brezkompromisno priznanje, da smo v resnici le evolucijsko preživeli nosilci uspešnih genov in da ni v nas niti trohice božjega – pa ne pelje nujno v opustitev vsakršne visoke spiritualne želje. Šele dejstvo, da smo zares pomanjkljivi in da smo docela neprogramirani za kakršnokoli transcendenco – nam, paradoksal- Čitalnica 409 recenzije no, prav to šele zares omogoča. Preseganje je namreč po sami logiki možno šele tam, kjer obstajajo meje – in s tukajšnjimi spoznanji so dane prav te, torej tudi potencialne možnosti za prehajanje onstran njih. A kako je – povrhu tega metafizičnega argumentiranja – biološko mogoče, da je človek kar na vsem lepem postal bitje, ki je sposobno tudi v škodo lastnih genov početi stvari, ki so biološko neadekvatne, zato pa silno vredne v nekaterih drugih, poprej neobstoječih sferah? To mu omogoča zavest, evolucijsko pridobljen zapleteni mehanizem, ki je v prvih fazah svojega razvoja pač prinašal tudi genetsko prolifera-cijsko prednost, na neki točki svoje nenehno naraščajoče hipertrofiranosti pa se je nato pričel ustavljati. Dandanes lahko ugotavljamo, da ni bil Kromanjonec, ki je živel pred več deset-tisočletji, nič slabše intelektualno predisponiran od sodobnega človeka. Zavest je namreč prinesla tudi stranske, sila škodljive učinke za svoje gene, kar še zlasti velja za nas, ki zdaj že več tisoč let živimo v povsem drugačnih okoljih, kot so bila tista, na katera so naši geni optimalno adaptirani. Če je bilo včasih od inteligence deni- mo moškega odvisno predvsem to, do kakšnega hierarhičnega statusa se bo dokopal, in posledično, koliko interesa bo vzbujal pri nasprotnem spolu in koliko nebogljenih produktov, nastalih iz teh zvez, bo lahko prehranil in ščitil – pa je danes od njegove inteligence oziroma racionalnosti zelo pogosto odvisno predvsem to, kako se bo izognil neželeni oploditvi in posledični skrbi za potomca, ki mu jo predpisujejo družbeni zakoni. Podobno velja tudi za ženske: inteligenca je bila že od samih začetkov pomemben faktor, ki je vplival na sposobnost izbire ustreznega partnerja; danes pa poleg tega igra tudi zelo drugačno vlogo: zelo prefinjeno dozira dogajanja, izbira ustrezno mero med materinstvom in kariero – ki, poudarjam, nikakor ni optimalna v biološkem, marveč v čisto osebnostnem smislu. In to je navsezadnje tudi poanta našega obstajanja: četudi smo planirani izključno za reprodukcijo in za nadaljevanje naših genskih replik, smo s svojimi vsak hip presegajočimi kapacitetami sposobni početi še marsikaj dodatnega – oziroma se, če nam je tako ljubo, tudi radikalno upirati evolucijskobiološki zavezi. 410 Čitalnica prikazi in pregledi Karl Popper Lesebuch J. C. B. Mohr Paul Siebeck, Tübeingen, 1995 Knjiga Karl Popper Lesebuch vključuje trideset izbranih tekstov iz obsežnega Popperjevega filozofskega in znan-stvenoteoretskega opusa. Gre za zbirko njegovih ključnih spisov, ki so sicer vsi bili objavljeni že na drugih mestih, bodisi kot posamezna poglavja v knjigah ali pa kot članki v znanstvenih revijah. Bralec se tako na enem mestu lahko seznani z vsemi osnovnimi idejami velikega filozofa dvajsetega stoletja, duhovnega očeta kritičnega racionalizma. Urednik knjige izbranih tekstov je David Miller, Popperjev učenec in njegov kasnejši tesni sodelavec. Knjiga je prvo izdajo v angleškem jeziku doživela že leta 1983. V zvezi z njeno prvo objavo v Angliji ni nepomemben podatek, da je David Miller pripravljal izbor tekstov v sodelovanju s K. R. Popper-jem. To daje Popperjevemu berilu – tako lahko poslovenimo naslov nemške izdaje – posebno težo. Kdo drug kot Popper sam bi lahko bolj verodostojno izbral osnovne intelektualne misli kritičnega racionalizma? V “Karl Popper Lesebuch” teksti niso v kronološkem zaporedju njihovega nastajanja, temveč so razvrščeni po obravnavani tematiki. Tematska področja so spoznavna teorija, filozofija naravoslovnih znanosti, metafizika in socialna filozofija. V vsako izmed teh tematskih področij je uvrščenih osem oziroma sedem tekstov iz zelo različnih obdobij Popper-jevega intelektualnega ustvarjanja. Pri vseh tekstih pa je poudarek na kritični metodi in njeni vlogi v postopkih korigiranja našega vedenja o svetu. Za Popper-ja se namreč napredek v procesu spoznanja dogaja po poti čim bolj drznega postavljanja domnev in njihovega zavračanja, po poti iskanja začasnih rešitev problemov, ki morajo biti znova izpostavljeni čim bolj strogemu preizkusu. Utemeljitelja teorije kritičnega racionalizma ne zanima vprašanje gotovih, absolutno zanesljivih temeljev znanstvenega vedenja, saj se še kako dobro zaveda pomena začasno veljavnih teorij (hipotez) v procesu spoznanja. Ali kot pravi v drugi izmed dveh tez, ki sta v pričujočem kompendiju njegovih teoretskih misli podani kot neke vrste predgovor: “Z vsakim korakom naprej, z vsakim problemom, ki ga rešimo, ne odkrijemo samo novih in nerešljivih problemov, temveč hkrati odkrijemo, da je tam, kjer smo mislili, da stojimo na trdnih tleh, dejansko vse negotovo in nezanesljivo.” Ta ideja hipotetičnosti znanstvenega oziroma kateregakoli drugega človekovega vedenja se kot refren pojavlja skozi celotno Karl Popper Lesebuch; najsi gre za prvi tekst v knjigi, v okviru katerega avtor posega daleč nazaj v zgodovino filozofske misli (k izbranemu krogu antičnih mislecev: Talesu, Anaksimand-ru, Anaksimensu), da bi že tam poiskal prve nastavke za sodobno metodo kritičnega mišljenja, najsi gre za zadnji tekst, kjer avtorja intelektualno okupirajo vprašanja družbenih vidikov sodobnega fenomena znanosti. Menim, da bralec Popperjevega berila, kakorkoli že doumeva in sprejema kritičnost, analitičnost in doslednost njego- ve misli, ne more spregledati še enega dejstva, ki se razkriva s takšnim kompen-dijskim načinom prikazovanja teoretskega opusa posameznega avtorja: tesno povezanost vprašanj teorije znanosti z vprašanji socialne filozofije. Znano je, da je veliki dunajski filozof osnovna načela kritičnega racionalizma razvil najprej v okviru svoje metodologije in teorije znanosti. Že zelo zgodaj pa jih je uporabil tudi pri razvijanju svojih družbenih nazorov. Kot velik zagovornik svobode, libertalno-sti, humanizma se je s svojo teoretsko mislijo brezkompromisno uprl sprevrženim totalitarizmom dvajsetega stoletja. Najbolj luciden je ravno v teoretski analizi idejnih izvorov avtoritarnih in totalitarnih političnih sistemov. Zanj je bil princip kritičnega racionalizma še posebej uporaben na področju politike. Posamezna, ključna poglavja iz del “Odprta družba” in “Beda historicizma”, ki so vključena v četrti tematski sklop Karl Popper Lesebuch, govorijo o tem, da morajo demokratične politične institucije skrbeti za svobodo državljanov, da se mora socialna politika osredotočiti na reševanje problemov deprivilegiranih družbenih skupin itd. Bil je privrženec družbenih reform, ne pa družbenih revolucij. Če je za Popperja razvoj znanosti po poti revolucionarnih sprememb nekaj samoumevnega, saj se bogastvo idej v znanosti, potem ko jih izpostavimo čim strožjim postopkom preverjanja, hitro izkaže za varljivo (s tem tudi nujno zamenljivo), je na drugi strani svaril pred mehanično uporabo takšnega principa v družbi. Še preveč dobro se je zavedal – in to prav zato, ker je v vseh možnih konsekvencah teoretsko domislil metodološko načelo kritike in spodbitlji-vosti – da revolucionarni politični preobrati ne vodijo nujno k družbenemu napredku. Družbene reforme morajo potekati premišljeno in postopno. Delo Karl Popper Lesebuch je koristno branje za vse vrste bralcev, ki jih zanima teorija kritičnega racionalizma; tako za tiste, ki se želijo prvič seznaniti s tem diskurzom teoretskega mišljenja, ki je dal Čitalnica 411 prikazi in pregledi dvajsetemu stoletju tako močan pečat, kot tudi za tiste, ki so morda večji del knjig Karla Rajmunda Popperja že prebrali, jim je pa takšen pregled njegovih osnovnih misli in idej ob raznih priložnostih koristen pripomoček za reaktualizacijo in utrditev vedenja o teoriji kritičnega racionalizma. Ker v slovenščino nimamo prevedene nobene Popperjeve knjige, morda sploh ne bi bilo narobe, če bi prvi korak na tem področju storili ravno s prevodom te knjige. Delo namreč ponuja odličen pregled celotne Popperjeve teoretske misli. Franc Mali Karl R. Popper Logik der Forschung Zehnte, verbesserte und vermehrte Auflage. Tübingen 1994: J. C. B. Mohr. xxx + 481 strani. ISBN 3-16-146234-3. “Logik der Forschung”, prva knjiga, ki jo je objavil Karl Popper, je morda tudi njegovo najbolj brano delo. Popper – tedaj še učitelj na eni dunajskih gimnazij – je knjigo napisal v zgodnjih tridesetih in besedilo še vedno doživlja ponatise in še vedno dosega široke kroge bralstva. Predgovor k osmi nemški izdaji tega epohalnega dela je Popper začel s tole mislijo: “Nikoli si nisem mislil, da bom po petdesetih letih od prve izdaje doživel, da bo ta knjiga še vedno živa in da bo lahko celo prinesla novo prilogo.” (Popper 1994: XXIX) Ducat let kasneje se podoba skoraj v ničemer ni spremenila. Prav pred kratkim – malo pred Popperjevo smrtjo – je nemški založnik poskrbel za novo izdajo, spet z novim dodatkom. Izid te Popperjeve prelomne knjige ima prav posebno zgodovino. “Logik der Forschung” je namreč delo, ki so ga po eni strani spodbudili dunajski pozitivisti in mu bili tudi nekakšni dobri botri, po drugi strani pa je pokopalo njihov lasten znanstveni projekt. Iz ruševin dunajskega pozitivizma je hkrati s tem pričela rasti nova filozofska misel, kritični racionalizem, katerega jedro je Popper razčlenil prav v “Logik der Forschung”. Popper se v svojih kasnejših delih na več mestih spominja, kako je tekla ta zgodba; nekaj kronističnih zapisov pa je raztreseno tudi drugod po literaturi. Osnova te zgodbe je: čeprav je bil Popper ves čas sodobnik in sopotnik živahnega intelektualnega dogajanja okoli dunajskega kroga, je bil hkrati tudi njihov nepopustljivo oster kritik. Mogoče pa je celo reči, da je logični pozitivizem, kljub temu, da Popper ni bil nikoli član te pestro sestavljene skupine teoretikov, pomembno zaznamoval njegovo filozofsko pot. Ni namreč mogoče spregledati, da se je večina njegovih prvih del na neki način nanašala prav na dunajski krog po-zitivistov, iste teme in motivi pa so se ponavljali tudi kasneje. Še celo preden se je poklicno posvetil znanosti, je mnoge svoje ideje formalno in neformalno predstavljal posameznim članom dunajskega kroga: Kraftu, Wais-manu, Zilslu, Hahnu, Mengerju, Feiglu, Carnapu, Neurathu in drugim. Kot poročajo nekateri kronisti (Hacohen 1996), so člani dunajskega kroga o Popperjevih ostrih in kritičnih idejah razpravljali, še preden je ta karkoli sploh objavil. Nekoliko kasneje, konec dvajsetih, je Popper v svoji doktorski disertaciji “Zur Methodenfrage der Denkpsychologie” analitično soočil delo dveh znanih dunajskih teoretikov, Bühlerja in Schlicka: Schlick pa je bil seveda ena vodilnih osebnosti dunajskega kroga, tisti, pri katerem so se dunajski filozofi največkrat srečali – in, ironično, hkrati tudi izpraševalec na Popperjevem doktorskem zagovoru. Čeprav Popper o svoji disertaciji kasneje ni želel veliko slišati – v svojem “Unended Quest” piše: “Imel sem slab občutek glede svoje teze in nikoli kasneje je nisem več niti pogledal” (Popper 1992: 78) –, je vendarle v njej nakazal prve znake, da zapušča psihologijo in za- 412 Čitalnica prikazi in pregledi čenja iskanje v metodologiji (Wettersten 1992); nedvoumna pa je tudi njegova kritika Schlickovega metodološkega reduk-cionizma, s katero je načel dolgoletno kritiko pozitivističnih idej. Po disertaciji je na spodbudo Feigla in Krafta, prav tako znanih avtorjev iz dunajskega kroga, napisal obsežno epistemo-loško delo “Die Beiden Grundprobleme der Erkenntnistheorie”. Dva problema, ki ju je podrobneje analiziral, sta bila problem indukcije in demarkacije in v tem tekstu je njegova kritika logičnega pozitivizma še bolj sistematična in še bolj daljnosežna, hkrati pa je že ponudil tudi nekatere alternativne rešitve. Čeprav je besedilo pisal za objavo, mu zanj ni uspelo najti založnika. (Besedilo je vseeno našlo pot do bralcev, toda šele mnogo kasneje, ko ga je ob koncu sedemdesetih izdal J. C. B. Mohr.) Šele na intervencijo Schlicka (Popper 1992; Hacohen 1996; Miller nd) je bil knjigo pripravljen sprejeti Springer, in sicer v zbirki, ki je prinašala filozofske traktate članov dunajskega kroga. Toda delo se je zdelo založniku predolgo, Popper pa knjige ni mogel skrajšati na želeni obseg. V poletju 1934 je zato napisal dejansko novo knjigo, kjer je v prvih petih poglavjih povzel svoje delo v “Die beiden Grundprobleme”, drugih pet poglavij pa je dodal na novo. Ker je bilo kljub njegovim naporom besedilo še vedno predolgo, mu je s skrajševanjem pomagal stric, Walter Schiff, in sicer tako, da je nekatere dele vsebine brezobzirno črtal (Popper 1992: 85). V več kot okrnjeni obliki je delo končno izšlo kot Pop-perjeva prva knjiga, ki je dobila tudi nov naslov “Logik der Forschung”. Od prve objave dalje velja “Logik der Forschung” za osrednjo referenčno točko Popperjevega kritičnega racionalizma. V njem je izpeljal osnovne logične teoreme, na katerih je kasneje razvijal svojo filozofijo. V prvem poglavju oriše nekaj temeljnih epistemoloških problemov (problem indukcije, izključitev psihologiz-ma, deduktivno preverjanje teorij, problem demarkacije, problem izkustva, ovrg- ljivost kot kriterij demarkacije, problem empirične baze in znanstvena objektivnost) in v splošnem razgrne njihovo tematiko. V drugem poglavju nadaljuje z vprašanjem znanstvene metodologije, kar nadgradi še s poglavjema o ovrgljivosti in o problemu empirične baze. Svoj dedukti-vizem razširja še z drugimi petimi poglavji, kjer najprej uvede teorijo o stopnjah preverljivosti, z razpravo o preprostosti in z obsežnejšo študijo o teorijah in koncep-tualizacijah verjetnosti. V zadnjih dveh poglavjih dodaja še svoje interpretacije kvantne teorije in teorijo podkrepitve hipotez v deduktivizmu. Enako pomemben del njegove knjige so tudi priloge (vseh skupaj je s to zadnjo izdajo že 27), ki knjigo obogatijo z dodatno dinamiko, nekatere pa imajo tudi izjemno dokumentarno vrednost; tako recimo ponatis Popperjevih prvih revijalnih objav iz zgodnjih tridesetih (priloga *i), kjer je prvič nastavil problematiko induktivne metodologije, ali pa Einsteinovo pismo Popperju (priloga *xii). Prav posebno poglavje Popperjevega opusa so tudi priloge, ki so nastale v osemdesetih (*xiii–*xvii) in v katerih lahko spremljamo razvoj njegovih pogledov na teorijo resničnolikosti, ki je v tem času sprožala burne razprave med nekaterimi vodilnimi filozofi znanosti. Danes so si kritiki edini, da kljub mnogim poskusom zazdaj še nimamo uspešne oziroma sprejemljive teorije resnič-nolikosti. Težava pa je, da so prav te priloge (in še peščica drugih) močno tehničnega značaja, kar jih dela precej nepristopne širšemu občinstvu in kar je v bistvu škoda, kajti v tej točki se vendarle skriva eden od robov Popperjevega kritičnega racionalizma, ki je epistemološko odločilen. Kako pomembno je bilo dejansko delo “Logik der Forschung” tudi samemu Popperju, priča dejstvo, da je kmalu po svojem prihodu v Anglijo poskrbel za njegov prevod v angleški jezik; dvajset let pozneje pa je zasnoval še obsežnejše besedilo, nekakšen resumé svojih pogledov na kritični racionalizem, kakor ga je očr-tal v svoji prvi knjigi. Postscript k “Logik der Forschung” je bil kmalu tudi napisan, toda zapletlo se je pri njegovi izdaji, kajti to obsežno gradivo je naletelo na ostro kritiko njegovih učencev in kolegov, predvsem asistenta Bartleya. Šele čez čas je Bartley to besedilo spet zbrskal iz predala in ga skupaj s Popperjem pripravil za objavo. Trije deli tega “pripisa” tvorijo sedaj pomemben del Popperjevega opusa. Središčno pozornost pa kljub vsemu ohranja prav “Logik der Forschung” oziroma njen angleški prevod “The Logic of Scientific Discovery”. V vseh teh letih izdajanja, dodajanja in tudi popravljanja je namreč knjiga pridobila tudi mnoge reference na Popperjevo kasnejše delo, še posebej na Postscript, s čimer je postala nekakšen most med različnimi obdobji Popperjevega ustvarjanja. Tudi v deseti nemški izdaji (skoraj nemogoče pa je prešteti še vse ponatise, pa angleške izdaje in ponatise, pa prevode v druge tuje jezike) je Popper kot ponavadi prispeval novo prilogo oziroma še eno krajše besedilo. Gre za že dvajseti – žal tudi zadnji – “dodatek z zvezdico”. (Sedem klasičnih prilog, ki niso označene z zvezdico, je namreč Popper dodal že v prvem angleškem prevodu “Logik der Forschung” oziroma “The Logic of Scientific Discovery”.) Popper pravi v predgovoru k tej izdaji, da gre v bistvu v tej novi prilogi le za popravek “napake, ki jo je odkril moj prijatelj Georg Dorn” (Popper 1994: XXIX), vse skupaj pa se nanaša na Popperjeve formalne izpeljave na področju teorije verjetnosti, oziroma konkretneje, na teorijo verjetnostne neodvisnosti. Popper omenja, da je prav ta teorija “velikega praktičnega pomena znotraj teorije resničnolikosti in fizike, in tudi znotraj epistemologije ter celo znotraj logike” (Popper 1994: 453). Toda kljub pomembnosti njegovega predloga, ki ga ponuja v tem dodatku, je vendarle mogoče reči, da z odpravo odkrite napake vendarle ne dobimo kakšnega revolucionarnega napredka, recimo v teoriji resničnolikosti. Ta zato še naprej čaka boljše čase. Po drugi strani pa je vseeno zanimivo videti že nekoliko utrujenega misleca pri enem svojih Čitalnica 413 prikazi in pregledi zadnjih del (op. glej intervju med Chmielew-skim in Popperjem “Prihodnost je odprta” v tej številki). Napaka, ki jo je Popperju sporočil avstrijski filozof Dorn, se nanaša na prilogo *v v kateri je Popper napačno predpostavil, da je mogoče klasično teorijo neodvisnosti “brez nadaljnjega v moji relativni (oziroma pogojni) aksiomatiki iz priloge *v sprejeti” (Popper 1994: 453). Toda ob takšni predpostavki nastane protislovje, saj “brez nadaljnjega” pomeni, da možnost, da bi bila skupna verjetnost dveh elementov enaka nič, ni izrecno onemogočena. To pa pomeni, da vodi klasična teorija neodvisnosti v absurd. Če rečemo nekoliko bolj razumljivo, to bi preprosto pomenilo, da so prav vsi stavki, vse teorije oziroma vsi elementi, neglede na to, ali je njihova resničnolikost 0 ali 1, neodvisni od vseh drugih; “in zato celo od samih sebe!” (Popper 1994: 453) Kar pa je seveda absurdno. Popper zato predlaga novo definicijo neodvisnosti, in sicer takšno, “ki v nasprotju s klasično izključi to, da smo prisiljeni za neodvisne definirati tudi tiste stavke (elemente), ki se sicer intuitivno zdijo medsebojno odvisni.” (Popper 1994 453) Izpeljava je potem stvar tehnike. Citirana literatura: Hacohen, Haim Malachi (1996): “Karl Popper in Exile: The Viennese Progressive Imagination and the Making of The Open Society”, Philosophy of the Social Sciences, 26(4). Miller, David (n. d): “Sir Karl Raimund Popper C. H. 28 July 1902 - 17 September 1994. Elected F.R.S. 1976”, rokopis. Popper, Karl Raimund (1992): Unen-ded Quest: An Intellectual Autobiography. London: Routledge. Wettersten, John R. (1992): The Roots of Critical Rationalism. Atlanta, Amsterdam: Rodopi. Andrej Pinter Karl R. Popper Knowledge and the Body-Mind Problem Routledge, London and New York, 1994. Knowledge and the Body-Mind Problem je ena izmed zadnjih knjig, ki jih je K. R. Popper objavil tik pred smrtjo. Temelji na njegovih predavanjih s konca šestdesetih let in se približno ujema s časom njegovega obrata k antropološki tematiki. To je bilo obdobje, v katerem se je začel intenzivno ukvarjati s povezavo med evolucijo in znanjem, s tretjim svetom, z zavestjo ter njuno interakcijo s človekovim telesom. Njegov interes za ant-ropologizacijo svojega dela ni skladen z njegovo nagnjenostjo k majhnim spremembam in zavračanju naglih, revolucionarnih sprememb. Ne samo v prostoru političnega, ampak tudi pri znanstvenem delu ni pretrgal kontinuiteto njegovega dotedanjega dela. Ravno nasprotno, saj lahko na vsako novo idejo, ki je zrasla na Popperjevem teoretskem zeljniku, gledamo kot na kontinuirano nadaljevanje, ki služi kot dodatna argumentacija njegovim predhodno razvitim idejam. Takšna raziskovalna strategija daje njegovemu filozofskemu kolosu videz kompaktnosti in za kritiko neprebojno homogenost, ob kateri nam navadnim smrtnikom zastane dih. No, kljub vsemu mislim, da ni pravega razloga za preplah. Čeprav bo v mojem srcu za Popperja vedno rezerviran poseben prostor, pa moram reči, da me moja srčna vzgoja vztrajno nagovarja, naj ga tudi pokaram, ne samo občudujem. Namreč, delno nastane vtis o homogenosti in neprotislovnosti v njegovem delu zaradi delovanja enega izmed njegovih epistemoloških principov (kritika znanstvenika naj bo usmerjena predvsem na delo drugih, ne toliko na svoje lastno), leta izhaja iz njegove ideje o kritični znanosti in njeni objektivnosti in pravi, da se kritičnost v znanosti izvaja v medsebojnem dialogu večjega števila znanstvenikov, kadar kritizirajo delo drug drugega. Kar seveda ni napačna ideja, le da ima nenavadno stransko posledico. Znanstvenik praviloma ne more biti pri svojem delu objektiven, če ne sodeluje v znanstveni skupnosti. In ker je znanstvena objektivnost najvišja vrednota v znanstveni skupnosti, bi se moralo kritično mišljenje posameznika usmeriti na delo drugih teoretikov. Toda kaj je pravzaprav tarča kritike: subjektivno znanje posameznega znanstvenika ali objektivno znanje znanstvene skupnosti, ki si svoje mesto najde v svetu 3, ki je, mimogrede omenjeno, avtonomen in tako v nekem pomenu besede ni popolnoma prepuščen posameznikom - znanstvenikom. Mar ni to dovolj velik razlog, da zahtevamo od znanstvenika kritičen odnos tudi do svojega znanstvenega dela? Knjiga je sestavljena iz šestih predavanj. In ker predavanjem samim sledijo vprašanja slušateljev, spada knjiga med tistih nekaj redkih, ki poskušajo udejanjiti skorajda nemogočo nalogo: ponuditi bralcu vsaj sled subtilnega odnosa med predavateljem in njegovim poslušalstvom in na ta način preseči suhoparnost znanstvene pripovedi. Prvo poglavje je Popper namenil natančni opredelitvi raz- 414 Čitalnica 40 prikazi in pregledi like med subjektivnim in objektivnim znanjem. Slednje je vse tisto znanje, o katerem lahko rečemo, da je splošno znano. Imeti objektivno znanje ne pomeni nujno, da moramo osebno izkusti pogoje, v katerih je bilo objektivno znanje spoznano. Lahko si ga pridobimo tudi z inter-subjektivno komunikacijo. Subjektivno znanje loči Popper v dve podzvrsti. Za prvo obliko subjektivnega znanja velja, da ga izkusimo v neposredni izkušnji. Če trdimo za nekoga, da je vedel, da je s svojim avtomobilom prekoračil dovoljeno hitrost, potem gre za prvo obliko subjektivnega znanja. Kadar pa trdimo, da je naš voznik opazil prometni znak, ki ga je zavezoval k določeni hitrosti, tedaj govorimo o drugi obliki subjektivnega ‘znanja’. Zadnja oblika subjektivnega znanja si je prislužila v besedi znanje navednice, ker sploh ne gre za znanje v pravem pomenu besede, ampak za védenje. Razlika med védenjem in znanjem pa temelji na možnosti intersubjektivnega prenosa slednjega. Oziroma če uporabim Popperjev jezik: slednjega je mogoče v intersubjek-tivnem dialogu kritično ovreči. Razmerje med subjektivnim in objektivnim znanjem opredeli Popper v terminih podrejenosti. Subjektivno znanje, v glavnem, izhaja iz objektivnega. Tvorba znanja na principu osebne izkušnje se Popperju ne zdi posebej privlačna, pravi, da se zgodi le poredkoma. Za Popperja je tvorba subjektivnega znanja preblizu svetu 2, ki je sestavljen iz psihičnih dogodkov, in če bi poudarjali njegov pomen, bi se preveč približal tveganju, da zvedemo redukcije človekovega sveta na monizem, kar je Popper rad pripisal večini filozofije. Sicer pa je na nekem mestu tudi sam priznal, da mu gre predvsem za rast objektivnega znanja. Objektivno znanje pripada svetu 3. S problematiko svetov, še posebej pa s svetom 3, se Popper ukvarja v drugem poglavju. Predvsem moramo izpostaviti lastnost sveta 3, da je lahko avtonomen. Čeprav je svet 3 sestavljen iz produktov človekovega delovanja in lahko rečemo, da je za posameznika objekt, pa je v svo- jih posledicah še kako avtonomen. Za ponazoritev vzemimo primer geometrije. Ideja, da bi v geometriji uporabili, če je le mogoče, zgolj premico in krog za ponazoritev, je vsekakor avtonomna človekova odločitev. Toda posledica takšne odločitve je tale: trikotnik, vrisan tako, da poteka ena od stranic skozi središče kroga, vsa tri oglišča pa ležijo na krožnici, ima nujno v oglišču, ležečem nasproti stranice, ki poteka skozi središče kroga, pravi kot. Popper se je zelo dobro zavedal ostrine problema: na eni strani posameznik kot edini, ki je lahko akter pridobivanja in posedovanja znanja; na drugi strani pa svet, ki ima prav tako svoja pravila in delovanje, ki se mu mora posameznik podrejati. Vendar je protislovje le navidezno. Dejansko gre le za dve različni ravni delovanja ob upoštevanju elementa časa. V trditvi, ki jo Popper pripisuje Einsteinu, lahko to zlahka prepoznamo: “Moj svinčnik je pametnejši od mene”. Opredmetenje idej v svetu številka 3 je nujen proces, saj lahko le na tak način postavimo predse svoje delo. Ko postane tako objektivno, si ga lahko vzamemo za predmet kritike, kljub njegovi avtonomnosti, na svoj subjektiven način. Zelo dialektično, mar ne? Vendar najbolj zanimiva predavanja šele pridejo. Tretje in četrto, kjer se Popper spusti v analizo in vsebinsko kritiko evolucionistične teorije. Predvsem sta ga motila v Darwinovi teoriji dva elementa. Menil je, da glavna elementa evolucioniz-ma (stabilnost genetskega zapisa in stopnja njegove mutacije) sumljivo dobro omogočata razlago katerega koli naravnega pojava. Delujeta kot evolucionistična Pro-krustova postelja: česar ne uspe pojasniti prvi, razloži drugi. Drugi očitek si je Popper izposodil pri sodobnikih evolucio-nizma. Le-ti očitajo Darwinu tavtologijo v razlagi (evolucija proizvede višje oblike življenj, ker preživijo le najuspešnejši). Morda. Vsekakor Popper ni ostal le pri kritikah, temveč je v nadaljevanju skušal podati ustreznejšo razlago evolucije živih bitij. Pri tem se je naslonil na svojo shemo reševanja problemov: P1 > TT > EE > P2, češ organizmi se v svojem razvoju srečujejo s problemi, ki jih bodisi ustrezno, bodisi neustrezno rešijo, posledica česar je njihov obstanek v spremenjenem okolju ali pa njihovo izumrtje. Evolucija posameznika postavlja pred neposredne probleme, zato je po Popprjevem mnenju delovanje, s katerim posameznik odstrani problem, bolj pomembno kakor delovanje bioloških temeljev njegove anatomije. Pa še ena zanimivost: Popper pravi, da se znanje deduje. Evolucijska teorija pa trdi, da se dedujejo le geni, ne pa tudi pridobljene lastnosti organizma. Torej Popper razume pojem znanja širše od običajnih pojmovanj. Na tej točki se ‘spogleduje’ z lamarkizmom, zato moramo iskati v Popperjevi kritiki Darwinove razvojne teorije prej poskus sinteze obeh teorij kakor pa zgolj njegovo kritiko Darwina. S petim poglavjem se začne pravo jedro knjige: interakcija in zavest. Z zavestjo pa je že tako, da je edina, za katero vemo, zagotovo naša lastna. Neovrglji-vost filozofske ideje solipsizma temelji na zgoraj opisanem psihičnem stanju, zato nam Popper že na začetku poglavja natrosi nekaj anekdot, da bi se je vsaj za silo rešil (o B. Russllu pa tudi o Malem Sokratu). Podobna je bila njegova reakcija tudi v primeru redukcije posameznika na fizikalizem. Toda fizikalizma se lahko znebimo mnogo hitreje. Za Popperja je bila dovolj huda že možnost, da bi lahko kak znanstvenik resno predlagal za kriterij kvalitete teorije njeno neovrgljivost, kaj šele, če se kaka teorija dejansko ni dala ovreči. Takšne teorije je nemudoma ‘izobčil’ iz znanstvenega sveta. Vsekakor je vztrajal pri obstoju tako fizičnega kot psihičnega v posamezniku, in ker paraleliz-mu ni zaupal, je bil edina alternativa pri sestavljanju obeh komponent posameznika interakcionizem. Pri tem je imel podobne težave kot vsi filozofi pred njim: poiskati mesto, kjer bi lahko do interakcije med mentalnim in materialnim svetom lahko prišlo. Popper je poskušal rešiti problem tako, da je interakcijo pos- Čitalnica 415 prikazi in pregledi tavil v svet 3, kamor je zavest po njegovem mnenju tudi vsidrana. Točko, v kateri interakcija med sebstvom in možgani poteka, pa je lociral v center za govor. Sicer je v svojem zadnjem predavanju nato podal nekaj argumentov v obliki citiranja znanstvenih eksperimentov, a pri tem ni bil prav prepričljiv. Bolj pomembno je njegovo zadnje predavanje, zaradi povezovanja med osebnostjo, racionalnostjo in svobodo. V ospredju zopet stoji princip kritike. Splošnega kritiziranja Popper ni odobraval, znanstvene revolucije pa so se mu upirale. Bolj po godu mu je bila postopna kritika, takšna korak za korakom. Racionalna kritika znanstvenega diskurza edina omogoča takšno strategijo. Vendar se je Popper zavaroval pred kritiki, ki bi mu nemara na podlagi tega želeli očitati konzervativnost. Dosledno je zagovarjal tezo, po kateri ni takšne znanstvene teorije ali pa njenega elementa, ki bi bil utemeljeno opravičen pred šibo racionalne kritike. Seveda ima možnost naše kritike tudi svoje meje, ki mu jih predstavljata dejansko razviti teoretski okvir in sam jezik. Vendar imamo po Popper-jevem mnenju vedno možnost pobegniti svojemu okvirju ter ga kritizirati in s svojimi pripombami tudi dopolniti, izboljšati. Zopet nam takšno početje lahko omogoči le racionalna kritika. Tomaž Krpič Anthony O’Hear, ur. Karl Popper: Philosophy and Problems Cambridge 1995: Cambridge University Press. 297 strani. ISBN: 0521-5815-8. Čeprav Popper, rojen Dunajčan, po rodu sicer ni bil Anglež, se je akademsko zares uveljavil prav na Otoku. Po turbulencah druge svetovne vojne je namreč svoje mesto našel na London School of Economics in od tedaj je Anglija ostala njegova ustvarjalna domovina. Anglija je bila Popperju nadvse prizanesljiva mačeha, še več: prav od angleških družbenih in znanstvenih institucij je prejel največ priznanj. Angleška kraljica mu je med drugim podelila plemiški naziv, medse pa so ga sprejeli tudi vsi oziroma mnogi priznani in renomirani angleški filozofski in znanstveni inštituti. Ena izmed uglednejših znanstvenih institucij z Otoka, Royal Institute of Philosophy, je v priznanje njegovemu delu od jeseni 1994 do pomladi 1995 organizirala polletno serijo predavanj, v celoti osredotočenih na njegovo filozofijo. Prvotna namera je bila, da bi se v serijo vključil tudi sam Popper, ki naj bi v sklepnem predavanju, namenjenemu tudi za vprašanja občinstva, odgovoril na kritike oziroma vprašanja predhodnih referentov. Strinjati se je mogoče, da je prava škoda, da se to ni zares zgodilo - Popper je namreč umrl le nekaj tednov preden so se predavanja začela -, kajti v nastopih, ki so sledili po načrtu, je bilo mogoče srečati ostre, brezkompromisne in sveže kritike, na katere bi bilo več kot zanimivo slišati Popperjev odziv Osnovna značilnost seminarja je bila nedvomno ta, da je organizatorjem uspelo zbrati pestro in odmevno druščino nastopajočih. Seznam predavateljev, ki brez izjeme veljajo za dobre poznavalce kritičnega racionalizma, je preprosto navdušujoč; združuje tako nekatere Popperje-ve prijatelje in tesne sodelavce, tudi nekaj njegovih študentov, predvsem pa vrsto kritikov, ki so se že odlikovali s svojim delom. Glavni pobudnik seminarja, sicer častni direktor kraljevega inštituta za filozofijo, Anthony O’Hear, je uspel besedila predavanj urediti in izdati tudi v knjigi “Karl Popper: philosophy and problems”. Bralcem je tako na voljo precej živahna slika odmevnega dogajanja, ki pa ga je nažalost na pomemben način zaznamovala Popperjeva smrt. Zaradi nesporne kakovosti prispevkov bi bilo močno krivično, če bi v tem prikazu izpostavil le nekaj posameznih, zato bom poskušal v grobih potezah orisati vsebino vsakega od njih; ponekod, kjer se mi bo zdelo na mestu, pa bom dodal tudi kratko oceno. W. H. Newton-Smith, ki ga je doletela čast, da je na seminarju nastopil prvi, se je skladno s priložnostjo dotaknil enega temeljnih problemov Popperjeve filozofije znanosti: problema indukcije. Newton-Smith se je prikazal kot še eden iz dolge plejade avtorjev, ki so Popperja obsodili za prikrito zatekanje k indukciji, čeprav je ta v svojih besedilih seveda ostro zanikal njeno metodološko relevantnost in celo njen obstoj. V argumentaciji se je Newton-Smith osredotočil na precej raz- Čitalnica prikazi in pregledi vpito Popperjevo opombo iz njegovega odgovora kritikom, “Replies to my Critics”, ki je bil objavljen v Schlippovem zborniku v sedemdestih letih; tam je Popper priznal, da se pri izboru teorij ne moremo izogniti določenemu “pišu in-duktivizma”. Toda Newton-Smith tega ni vzel (kot nekateri drugi: Lakatos, Mus-grave, Watkins, Bartley itd.) za priznanje, da vendarle moramo upoštevati induktivno sklepanje v teoriji znanosti: češ tudi najbolj goreč nasprotnik indukcije brez nje ne more. Newton-Smithov sklep je nekoliko bolj splošen: meni namreč, da zaradi “piša induktivizma”, zanj je to pravzaprav burja induktivizma, preprosto moramo opustiti upanje, da bi lahko neposredno zagovarjali kakršnokoli posebno metodo znanosti, najsibo falsifikacionistična, induktivistična ali pač kakšna druga Peter Lipton, novo ime v krogih po-perjanske filozofije, se je prav tako osredotočil na problem indukcije oziroma na Popperjevo rešitev tega problema. Zavračanje induktivnega sklepanja, ki ga je zagovarjal Popper, je soočil z njegovim razumevanjem znanja kot negativnega znanja. Čeprav je konkreten motiv te povezave nov, je Liptonov sklep tak, kot smo ga v grobem že videli tudi drugod Popper naj ne bi mogel utemeljiti svojega razumevanja negativnega znanja, ne da bi imel pri tem neko upravičljivo (pozitivno) podlago. S tem naj bi padla tudi njegova rešitev problema indukcije. Elie Zahar, dobro znan kritik Popper-jevega dela, se v svoji nekoliko daljši razpravi osredotoča na problem empirične baze, ki je eno kritičnih mest Popperjeve teorije znanosti. Zahar skuša empirično bazo konceptualizirati fenomenološko, skladno z idejami Brentana. Pri tem želi očitno iti precej dlje od standardnega komentarja, da je fenomenološka doktrina kompatibilna s kritičnim racionalizmom na točki empirične baze. Njegova teza je v grobem ta, da posameznikove izjave o svojih psiholoških stanjih smemo obravnavati kot upravičene in da smemo na njihovi osnovi tudi pojasniti nastanek znan- stvenih teorij. Zahar najprej precej natančno pregleda nekatere Popperjeve nastavke za svojo tezo, in ko ugotovi, da Pop-perjeva stališča le delno podpirajo to njegovo mnenje, zanjo poda tudi nekatere logične argumente, neodvisne od Pop-perjevih teorij. Nedvomno gre v tem primeru za izjemno inovativno in pronicljivo študijo, ki bo verjetno še nekaj časa predmet razprav John Worrall, sicer eden iz vrste Pop-perjevih študentov, ki pa je do njega zelo kritičen, je svojo razpravo o Popperjevi metodi znanosti, o metodi domnevanja in izpodbijanja, nastavil skozi analizo nekaterih kontroverz, ki so jih povzročili nastop Kuhna, Lakatosa in drugih avtorjev takoimenovane “nove filozofije znanosti”. V luči teh kontroverz prikaže Worrall nekakšno kombinirano stališče, kajti glede vprašanj o izpodbijanju so njegove interpretacije močno kuhnovsko obarvane, glede problemov Popperjeve teorije domnevanja pa je Worrall v bistvu duhe-movski. Popperjevo metodo domnevanja in izpodbijanja zato kritizira na obeh točkah. Očita ji tudi vrsto drugih reči, vendar je moteče, da vseh kritik ne razvija dovolj sistematično. Tri naslednja predavanja so predstavili znani filozofi iz ožjega kroga popper-janske filozofije, Gillies, Miller in Clark, ki svoje zanimanje delijo še iz študentskih dni: vsi so namreč študirali pri Popperju in vsi so se intenzivno zanimali za filozofsko logiko. Skupna tema njihovih prispevkov je verjetnost oziroma verjetnostna logika. To je bilo tudi eno izmed bolj priljubljenih področij Popperjevega dela. Vsi trije so predstavili zelo izvirne ideje in v nekem smislu je ta del knjige njen klimaks. Donald Gillies, ki je poleg študija pri Popperju svoje usposabljanje nadaljeval tudi pri Lakatosu, v svojem prispevku ocenjuje Popperjev prispevek k tradicionalno kompleksnemu področju filozofije: filozofiji in logiki verjetnosti. Njegova naloga je zelo težka, kajti analiza verjetnosti je v Popperjevem opusu stalnica; na to temo je objavil dolgo poglavje že v svoji “Logik der Forschung”, kasneje je nekatere nastavke razvijal v “Postscriptu”, objavil pa je tudi vrsto razprav in študij o verjetnostni logiki. To po eni strani pomeni, da je o tem ogromno gradiva. Po drugi strani je Popper nekatere svoje teorije na tem področju tudi precej spreminjal in naknadno celo izpodbijal lastne ugotovitve. Gillies uspe v svoji živahni in razumljivi razpravi povezati prikaz Popperjevih pogledov tudi z nekaterimi znanimi kritikami, predvsem iz neobayesijskega in subjektivističnega tabora. Precej kritičen pa je tudi do nekaterih Popperjevih neuspehov na tem področju, in poskuša jih tudi rešiti, kot pravi, z “metodami, ki jih sam Popper morda ne bi odobraval.” Ostro nastopa predvsem proti Popperjevemu prizadevanju, da bi verjetnost pripisal posameznim pojavom. Zdi se mi, da je Gil-liesova razprava ena redkih študij, ki Popperjevih težav na področju verjetnostne logike, recimo glede takoimenovane “propensity” interpretacije, ne prenapihne in ki tudi ne zmanjšuje njegovega prispevka k raziskavam na tem področju. Hkrati mu uspe vzpostaviti zelo zdrav odnos do problemov, na katere naleti, in razvije zelo zanimive rešitve, ki poleg vsega sploh niso preveč tehnične. Vsekakor vredno zaslužene pozornosti. David Miller, avtor, ki velja za naslednika Popperjevega dela, ne le na področju verjetnostne logike, temveč celotnega kritičnega racionalizma, obravnava nekatere epistemološke dimenzije Popperjevega dela na področju verjetnostne logike. Zanima ga problem propensitet ter indeterminizma. Na ta način se dotika predvsem Popperjevega zanimivega dela, “Postscript to the Logic of Scientific Discovery”, ki je izšlo v treh volumnih in kjer sta osrednji temi prav končnost oziroma zaključenost fizičnega sveta ter njegova nova interpretacija teorije verjetnosti. Miller na nekaterih točkah “Postscript” tudi primerja z izhodiščno “Logic of Scientific Discovery“ in tako ponuja nekatere lucidne ugotovitve. Millerjeva poanta je, kot tudi Popperjeva, da je deter- Čitalnica 417 2536 prikazi in pregledi minizem nevzdržna doktrina, ki pa za povrh niti ni ovrgljiva; je torej psevdoznan-stvena. V tem smislu podrobno analizira koncept Landejevega rezila, ki je pogosto predmet razprav v sodobnih teorijah verjetnosti, in ob tem polemizira z mnogimi ostrimi kritiki kritičnega racionalizma. Glede teorije propensitet pa Miller še celo bolj nedvoumno izpostavlja vlogo naključij in nepredvidljivih dogodkov V zadnjem prispevku iz te serije o filozofski logiki se Peter Clark, tako kot pred njim Miller, sooča s filozofskim problemom determinizma in s Popperjevo rešitvijo tega problema. Clark ni povsem prepričan, da je mogoče ta problem tako enostavno rešiti, in navkljub priznavanju človeške ustvarjalnosti in svobodne volje ugotavlja, da pravzaprav razmerje determinizma do ustvarjalnosti in nepredvidljivosti ni tako preprosto, kot ga vidi Popper. Nepredvidljivo je lahko tudi nekaj, kar ni nedoločeno. Clark po drugi strani sprejema Popperjevo teorijo propensitet, toda pri tem zopet dvomi, da lahko razreši, kar si je zadal reševati njen avtor Dva naslednja prispevka sta bila sestavljena z motivom prenesti nekatere Popperjeve filozofske ideje na področje naravoslovnih znanosti - Popper na metodološki ravni med njimi in družboslovnimi znanostmi sicer ni delal razlike. Ugleden filozof znanosti Michael Redhead se ukvarja s Popperjevim vplivom na razvoj kvantne fizike. Predvsem z gradivom iz osebne korespondence in neobjavljenih materialov raziskuje tezo, da je Popperjeva zgodnja objava o kvantni fiziki iz 1934 vplivala na Einsteina, ki da je na podlagi te razprave dobil idejo za to, kar je vse do danes znano kot EPR paradoks. Redhead tudi opozarja, da je Popperjevo delo na tem področju neposreden prikaz njegove lastne metode domnevanja in izpodbijanja, ki jo je razvi znotraj filozofije znanosti. Morda še bolj zanimiv pa je prispevek enega dveh Nemcev v tej britanski zasedbi, Giintherja Wächterhäuserja, briljant-nega uma sodobne znanosti. Wächter- häuser, sicer pravnik, velja za izumiteljskega genija na področju kemije, hkrati pa se zelo uspešno ukvarja z biokemijo in teorijo evolucije. Predvsem slednje je bilo povod za znanstvo s Popperjem, ki se je v svojih zadnjih letih pred smrtjo intenzivno zanimal za njegovo eksperimentalno delo in skupaj z njim snoval teorijo o nastanku življenja. Wächterhäuser je v prvem delu predavanja orisal pionirsko delo na tem obetavnem področju, poskuse van Helmonta in Barseliusa; s tem pa je predvsem potrdil, da so znanstveniki v tem primeru k resnici napredovali deduktivno in s pomočjo metode, o kateri je govoril Popper. V zadnjem delu pa Wächterhäuser privlačno oriše njuno skupno teorijo o biogenezi, za katero pa poudarja, da je še v delu in da pač še ne gre za njeno zadnjo besedo. V netehnič-nem in razumljivem jeziku je to, kolikor mi je znano, zazdaj edina predstavitev sodelovanja med Popperjem in Wächter-häuserjem, in nedvomno gre za bodočo klasično referenco. Razpravo o evolucijski teoriji oziroma evolucijski epistemologiji nadaljujeta prispevka dveh naslednjih avtorjev: najprej predavanje izpod peresa še enega iz ožjega kroga Popperjevih študentov, Johna Watkinsa, zatem pa morda nekoliko manj prepoznavno ime, Michael Smit-hurst. Watkins prikazuje svojo variacijo Popperjevega razvojnega modela, ker pa je predavanje povsem podobno tistemu, ki ga je imel za poznanjsko filozofsko šolo (glej recenzijo “Polski homage Popper-ju”), tu ne bom ponavljal njegove ideje. Smithurst pa v okviru humovskega skep-ticizma polemično spekulira o ontogene-zi človeka. Sledijo še trije prispevki o Popperjevi politični filozofiji. V prvem se Kenneth Minogue sprašuje o nekaterih problemih Popperjeve družboslovne metode, predvsem nameravanega delovanja in pa pomena delovanja. Sprašuje se predvsem, ali je Popper imel prav, ko je na račun razlage odpravil razumevanje kot nepomemben cilj znanosti. Graham Mac- donald nadaljuje razpravo predvsem o vprašanjih antihistoricizma, ki je vseskozi v Popperjevih delih. Ob tem oživlja vprašanja o znanstvenih napovedih, ki so že nekoliko zamrla, vendar za svoje ideje ne podaja kakšnih posebno presenetljivih argumentov. Svoj prispevek na tem seminarju je predstavil tudi Bryan Magee, filozof, ki je sicer aktiven politik in avtor sploh prve monografske študije o Popperju; Magee je precej znan tudi po svojem televizijskem šovu, v katerem je s poljudnoznanstvenimi dialogi gostil znana imena iz sodobne filozofije in znanosti. Magee izkoristi svojo priložnost in v prispevku polemično razpravlja o tem, kako je mogoče Popperjevo filozofijo uporabiti v politiki. Nekoliko nenavadno pa je tudi zadnje poglavje v knjigi, kajti sklepni prispevek v njej je napisal še drugi Nemec, Hubert Kiesewetter, ki se je ukvarjal predvsem z etičnimi osnovami kritičnega racionalizma. Skupna ocena knjige je na moč pohvalna: bralcem, ki nismo imeli priložnosti, da bi poslušali ta odlična predavanja, se avtorji zelo zgledno predstavljajo s svojimi besedili. Kritičnega in analitičnega gradiva je v knjigi na pretek in gotovo bo to pomembno študijsko gradivo za proučevanje Popperjeve filozofije znanosti. Andrej Pinter 418 Čitalnica 34 prikazi in pregledi John R. Wettersten The Roots of Critical Rationalism Atlanta and Amsterdam: Rodopi. 1992. 254 strani. Knjiga Johna R. Wetterstena “The Roots of Critical Rationalism” kljub ambicioznemu in brez dvoma aktualnemu vsebinskemu okviru ni zbudila preveč pozornosti med poznavalci Popperjeve filozofije. Še več: mnogi so bili z njo odkrito nezadovoljni. Zdi se mi, da je za to kriv predvsem avtor sam, hkrati pa sem tudi prepričan, da je ta ocena precej pre-napihnjena. Dva bistvena razloga, se mi zdi, obstajata v zvezi s tem, da knjiga ni bila prav dobro sprejeta. Eden od obeh razlogov za nepozornost do te knjige je na strani bralcev, natančneje poznavalcev in naslednikov Popperjeve tradicije. Knjiga namreč govori predvsem o predhodnikih kritičnega racionalizma, torej o filozofih, ki so razvijali podobne ideje kot kritični racio-nalisti ali jih vsaj anticipirali. Ker je po Wetterstenu takšnih avtorjev kar precej, se na tej točki zgodi pričakovan kratek stik z zagovorniki Popperjeve filozofije. Popper velja namreč za nedosegljivo izvirnega avtorja, kar je po mojem mnenju povsem pravilno, in česar po mojem mnenju ne more zanikati niti Wetterstenova knjiga s prikazom nekaterih idejnih predhodnikov kritičnega racionalizma. To okoliščino je z dodatnimi negativnimi razlogi okrepila tudi zelo opazna Wetterstenova nerodnost, da svoje stališče neutemeljeno posploši in ga povsem po nepotrebnem doktrinarno ponavlja. V drugem delu svoje knjige, ki jo namenja razvoju Popperjeve filozofije skozi njegova različna ustvarjalna obdobja in hkrati s tem nekaterim kritikom in sopotnikom, je v tem smislu zagrešil celo vrsto neljubih in očitnih napak pri razumevanju Popperjevega dela. Toda pojdimo lepo po vrsti. Ni sporno, da je Popper eden najbolj izvirnih filozofov zadnjega časa; morda celo nasploh. To so mu priznavale celo tako velike avtoritete, kot so Dahrendorf, Medawar, Einstein, Kuhn in mnogi drugi. Argument, ki ga v tem smislu skozi ves drugi del svoje knjige (poglavja od 8–11) ponavlja Wet-tersten, da ima Popper, če tako rečem, opazno preveč stičnih točk s svojimi predhodniki, je vsekakor kontroverzen ali pa vsaj nekoliko nenavaden oziroma neobičajen. Reči pa je treba, da ima tudi ta teza svoj precedens: namreč v knjigi C. D. Stove “Popper and After”, izdani pred petnajstimi leti, kjer je avtor neutrudno ponavljal prav takšno tezo: tezo, da je Popper v svojih delih le povzemal ideje drugih in jih ubesedoval v lasten jezik. Kakorkoli že, Wettersten je v svojem poudarjanju vpliva predhodnikov kritičnega racionalizma na Popperja skoraj neverjetno vztrajen. V že omenjenem drugem delu njegove knjige lahko praktično za vsako Pop-perjevo znano stališče najdemo ime, ki ga ob Popperjevem lastnem nazivu za ustrezne teorije, ali tudi kar ob Wetterste-novi oznaki zanj, sestavlja še pridevniška raba imena enega ali več predhodnikov kritičnega racionalizma v smislu moteče retorične posplošitve. Tako imamo, če omenim le najsplošnejše: Popperjeve sokratovske poglede, sokratovska stališča, pozitivistične poglede, würzberške teorije, whewellowsko metodologijo, whewellowsko kritiko, humovsko kritiko indukcije, selzovske poglede, selzovske teorije, buhlerjevsko teorijo jezika itd. Poleg tega mučijo Wetterstenov drugi del tudi hude interpretativne napake, zaradi katerih je mogoče tudi podvomiti o avtorjevem poznavanju Popperjevih del; te napake so nekateri komentatorji že izpostavili in zato jih tu ne bom ponavljal. Nekateri so mu celo očitali nevzdržno površnost in jo utemeljevali s slabim jezikom in s slabo artikulacijo misli. Wetters-ten je kasneje nekaj svojih napak popravil z razpravami, ki jih je na podlagi besedil iz knjige – a temeljito spremenjene – objavil v visoko referenčni literaturi. Kar želim izpostaviti, pa je nekaj drugega. Zdi se mi namreč, da zaradi objektivno slabe in očitno luknjaste analize o razvoju Popperjeve misli v drugem delu Wetterstenove knjige povsem po krivici trpijo njegove razprave iz prvega dela, kjer gre dejansko za “korenine” kritičnega racionalizma. Seveda si je Wettersten za to kriv predvsem sam, vseeno pa je morda na mestu tudi nekoliko potrpežljivosti. V prvem delu knjige se avtor ukvarja s šestimi bolj ali manj znanimi imeni bližnje in nekoliko manj bližnje zgodovine znanosti. Nastopajo: William Whewell, Johannes Müller, Hermann Hemholtz, Wilhelm Wundt, Oswlad Külpe in Karl Bühler. Iz Popperjevih lastnih spisov ta imena niti niso prav dobro znana, morda z izjemo Bühlerja, ki ga Popper omenja nekoliko pogosteje bodisi v zvezi s svojim doktorskim študijem pod njim ali pa v zvezi z njegovo teorijo funkcij jezika. Wetterstenova teza je, da v takšni ali drugačni obliki pri naštetih avtorjih obstajajo zametki idej, ki jih je kasneje reak-tualiziral in razvijal Popper. Posebej zanimiva je avtorjeva analiza dolgo pozabljenega in kasneje priznanega angleškega teoretika Williama Whewella, ki je v nasprotju z establišmentom, natančneje v neposrednem nasprotju z imeni, kot sta Čitalnica 419 prikazi in pregledi bila Newton ali J. S. Mill, razčlenil deduk-tivno znanstveno metodologijo. Wetters-ten sledi Whewellovemu razvoju tudi v razpravah s tedanjimi sodobniki, podrobneje predstavlja predvsem razpravo med Whewellom in Herschlom ter kasnejšo intervencijo J. S. Milla. Nekoliko nenavadna in sveža je tudi njegova študija Wund-tove epistemologije, ki jo skuša umestiti med J. S. Milla in Whewella. Zelo podrobno pa se avtor ukvarja tudi z Oskarjem Külpejem in njegovo teorijo znanja, razvito v okviru würzburške šole. Knjiga sicer pušča občutek, da je avtor precej arbitrarno razkril “korenine” kritičnega racionalizma. Korenine se namreč ne razpredajo le do Whewella, temveč jih je potrebno – na način, kot to počne Wettersten – iskati vsaj še pri Kantu, še prej pri Sokratu, če se spomnimo le velikih imen. Gotovo pa je tudi sicer v zgodovini še kaj imen, ki bi jih podobni revi-zionistični poskusi v svojih analizah ne smeli spregledati; tako bi se morda znebili očitka, da so študije na podlagi zgodovine znanosti vselej programsko preobremenjene z zaključno interpretacijo. Druga zanimiva stvar, ki jo razvija Wettersten, pa je, da Popperjevo episte-mologijo izenačuje z njegovo prvo knjigo “Die Beiden Grundprobleme der Erkenntnistheorie”. To seveda pomeni, da kritičnega racionalizma ne vidi kot doktrino, ki rešuje probleme na področju filozofije znanosti, ampak kot metodološko osnovo empirični psihologiji. Tudi zbrano gradivo, če izvzamemo Whewella, napeljuje na sklep, da je kritični racionalizem predvsem orientacija v filozofiji psihologije, kar pa je seveda napačno. Toda interpretacija, ki da misliti, in ki daje Wetterste-novi knjigi povsem spregledano vrednost, se nanaša prav na to: namreč na dejstvo, da je tudi psihologija empirična znanost, ki v nekem smislu vzdržuje notranji rob meotodološke dimenzije kritičnega racionalizma. Andrej Pinter Sheldon Richmond Aesthetic Criteria: Gombrich and the Philosophies of Science of Popper and Polanyi Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 1994. 152 strani. Sheldon Richmond se strokovni javnosti predstavlja z nekoliko spremenjeno različico svoje doktorske disertacije. Kot pove že v naslovu, je namen njegove študije primerjati tri znane sodobne avtorje, Popperja, Gombricha in Polanyija. Kolikor mi je znano, navkljub jasni povezavi med recimo prijateljema in rojakoma Popper-jem in Gombrichem ali med Polanyijem in Popperjem, podrobnih teoretskih razmerij v tem trikotniku ni pregledal še nihče, in Richmond v tem smislu orje zelo zanimivo ledino. Odlično in vsekakor pohvalno je, da Richmond natančno ve, kaj hoče doseči s primerjavo med temi tremi avtorji; in zato lahko rečem, da njegova študija krepko presega klasične normative podobnih primerjalnih analiz. Osrednje figure so postavljene na način, da v izhodišču stoji Popperjev kritični racionalizem, skozenj spoznavamo Gombricheve teorije umetnosti, Polanyi pa je do zadnje faze analize obrobnega pomena. S primerjalno študijo želi avtor predvsem oceniti umetnostni projekt Ernesta Gombricha; umešča ga med Popperja in Polanyija. Prav zaradi tega je njegova analiza tudi zelo provoka-tivna in sveža, kajti v primeru umetnosti (in teorij umetnosti), ki jo gleda skozi Pop-perjevo filozofijo, gre za področje, ki je na skrajnem robu kritičnega racionalizma. Če je Popperjeva teza, da je osnovni pogoj, da se lahko znanstveno lotimo proučevanja določenega problema, ta, da konstruiramo poskusno rešitev problema samega, ki jo je potem mogoče empirično preveriti z izpodbijanjem, so očitki kritikov njegove filozofije – od koder izhaja tudi Richmond – v tem smislu povsem jasni in pričakovani: umetnost vendar ne more biti, ali je to le stežka, predmet empirično preverljivih teorij; umetnost je namreč subjektivna, je posameznikovo intimno doživljanje stvarnosti; in tudi v primeru, ko gre skozi določene umetniške stvaritve za intersubjektivno dostopno imaginacijo nekega umetnika, le stežka govorimo o njeni empirični preverljivosti. Kot v uvodu knjige “Aesthetic Criteria” zelo lucidno pove njen avtor, je poanta njegovega ukvarjanja s to problematiko natančno v tem, da poišče skrajni domet kritične filozofije, za katere zagovornika ima tako Popperja kot tudi Gombricha, ki v svojih delih uporablja in razvija nekatere Popperjeve nastavke. Vsebino knjige je mogoče povzeti zelo na kratko: Richmond najprej oriše grobe poteze Popperjevega kritičnega racionalizma, zatem predstavi epistemološke motive, ki jih iz Popperjeve analize povzema tudi Gombrich. Pri tem ugotavlja, da Gombrich dosledno aplicira Popper-jevo racionalno kritično metodologijo na različnih umetnostnih področjih, kot na primer v zgodovini umetnosti, na področju psihologije slikovne reprezentacije in tako dalje. Toda, ugotavlja Richmond, Gombrich ne aplicira kritične metodolo- 420 Čitalnica prikazi in pregledi gije na področje estetike. Osrednje sporočilo njegove kritike estetike je namreč to, da na tem področju sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli racionalni, znanstveni metodologiji, ki bi zagotavljala odgovore na določena vprašanja. Njegov nastop na področju estetike torej sploh zavrača možnost estetične teorije, kar Richmond analizira na osnovi logičnega, historičnega in psihološkega argumenta, ki jih je v ta namen oblikoval Gombrich. Za takšen sklep so po Richmondo-vem mnenju možne tri razlage: bodisi da je Popperjeva filozofija nekonsistentna, bodisi da je Gombricheva kritika estetike zmotna ali pa da gre za neko posebnost umetnosti, ki onemogoča teorijo estetike. Sheldon svojo študijo konča s poanto, da je pravilna razlaga ta, da gre v bistvu za napako Gombrichevega razumevanja estetike. Kot namreč pokaže, je teorijo estetike v okviru Popperjevega kritičnega racionalizma povsem mogoče razviti; to zavrača tudi pomislek, da je umetnost kaj tako posebnega, da to samo na sebi ni mogoče. Gombrich pa naj bi bil kriv, da tega ni izpeljal. V tem smislu, tako Richmond, naj bi bil Gombrich tudi podoben Polanyiju, ki je, kar zadeva filozofijo znanosti, v bistvu subjektivist in na vseh ravneh, torej obče zavrača obstoj kakršnekoli racionalne oziroma znanstvene metodologije. Richmondov sklep je sicer precej naiven, kajti to, da naj Gombrich ne bi “dovolj dosledno razvil Popperjeve metodologije” ali da je Gombrichevo stališče na področju estetike “polanijevsko”, pravzaprav nima niti prave zveze z resničnostjo same Gombricheve teze glede estetike niti z Gombrichem in Polanyijem. Ponujajo pa se zato nekatere druge paralele, ki jih Sheldon sicer ne razvija in ki jih morda tu samo grobo omenim: recimo vprašanje, ali področje zameji metodologijo ali drži obratno, ali je metodologija v estetiki lahko rešena estetike in tako dalje. Pomembna značilnost Richmondove študije je namreč v tem, da jasno izpričuje večjo avtorjevo kompetenco na področju teorij umetnosti kot pa na področju Pop- perjeve ali Polanyijeve filozofije, ali sploh filozofije znanosti. Po eni strani to seveda meče precej slabo luč nanj (jasno: ravno tako tudi na urednike zbirke, v kateri je ta knjiga izšla in ki je vendarle namenjena študijam o Popperju, kajti vsi po vrsti veljajo za odlične poznavalce Popperjevega dela – človek ima ob spremni študiji Pop-perjevega študenta Agassija in soured-nika te zbirke celo občutek, da niti ni prebral cele knjige in da se je za potrebe spremnega komentarja zadovoljil le s Richmondovim uvodom). Richmondova nerodnost in neznanje sta recimo prav katastrofalna v primerih, ko nepravilno identificira Popperjevo poanto ovržbe in njegovo razumevanje empirične baze, ali ko učinkovito demonstrira, kako naivno razume Popperjevo metodo družboslovnih znanosti; naletimo lahko tudi na povsem okorne interpretacije nekaterih kontroverz, ki so jih izpostavili Popperjevi kritiki – recimo Bartleyjevo vprašanje o možnosti vseobsegajočega kritičnega racionalizma –, na nekaterih mestih je povsem napačno interpretirana tudi Pola-nyjeva filozofija znanosti in tako dalje. Toda po drugi strani Richmond operira s tako elementarnimi potezami vseh treh analiziranih teorij, da pravzaprav njegove zmotne, naivne in okorne interpretacije – prav paradoksalno – skoraj v ničemer ne kompromitirajo analitičnih zaključkov; če smo nekoliko strpni, seveda. V tem se kaže odličnost izhodiščnega problema in izhodiščne ideje v njegovi študiji. Zadeva namreč ob tako temeljna vprašanja, da ta pravzaprav niso odvisna od natančnega poznavanja vseh detajlov – in tu pustimo vprašanje, ali se Richmond vsega tega zaveda. In natančno v tem smislu ne morem mimo tega, da bi omenil provokativnost in svežino obravnavane ideje, ki je po eni strani še vedno zavezana akademskim kriterijem disertacije, po drugi sicer odločno in sveže posega v kompleksna teoretska vprašanja, hkrati pa morda povsem nenamerno odpira tudi pot novim pogledom in novim problemom. S knjigo morda ne bi bili (ozi- roma niso bili) zadovoljni ne Popper ne Gombrich ne Polanyi, marsikaj poleg naštetega lahko avtorju očitamo tudi izvzeti drugi; tudi ni treba, mestoma niti ni mogoče, da se avtorju pustimo prepričati z njegovimi argumenti; vseeno pa lahko rečem, da gre za branje, ki nepričakovano prisili, da se pričnemo spraševati o samih temeljih našega vedenja o teorijah, ki se jih študija loteva primerjati. Andrej Pinter Čitalnica 421 novo na tujem Darko Pol{ek Poku{aji i pogre{ke. Filozofija Karla Poppera. Zagreb: Hrvatsko filozofsko dru{tvo (Biblioteka filozofska istra`ivanja; knjiga 101). 152 strani. 1996. Polšek je eden redkih sodobnih avtorjev na Hrvaškem, ki se intenzivno posveča tudi filozofiji Karla Popperja: o tem je objavil že vrsto odmevnih člankov in razprav ter dve knjigi: Peta Kantova an-tinomija, kjer se je ukvarjal s sodobno sociologijo znanosti, in pa lani izdano delo Poskusi in napake. V svoji zadnji knjigi, ki jo posveča izključno Popperjevemu filozofskemu opusu, Polšek piše o vidikih Popperjeve filozofije in metodologije znanosti (falsifika-cionizem, logika družboslovnih znanosti), o njegovi epistemologiji (resnica in nevednost, teorija treh svetov, objektivno znanje) ter z dvema esejema o historicizmu tudi o njegovi politični filozofiji. Tej zbirki razprav je dodana še uvodna študija o tem, “Kdo je bil in kaj je govoril sir Karl Raimund Popper”, kjer je zgoščeno predstavljena Popperjeva osebnost in njegova znanstvena figura. Pomemben del knjige pa je tudi bibliografija, kjer so ločeno predstavljena pomembnejša Popperjeva dela, prevodi v hrvaščino in obsežna aktualna literatura. Knjiga je sicer uvodno priporočena kot “uvod v branje Karla Popperja”, vendar je napisana v bistvu kot ostra in brezkompromisno kritična razprava s Popper-jevimi epistemološkimi, metodološkimi in političnofilozofskimi teorijami. Njeno branje zato zahteva razmeroma poglobljeno zalogo predznanja o Popperjevih idejah, kar pa je težko pričakovati od koga, ki bi se s Popperjevim delom šele rad spoznal. Pravo bogastvo (v tem smislu je treba izpostaviti predvsem poglavje o Popperjevi metodologiji družboslovnih znanosti, poglavje o resnici in neznanju) pa se lahko razkrije boljšim poznavalcem problematike, kajti ob predhodnem poznavanju Pop-perjeve filozofije svežina in ostrina Pol-škovih argumentov pustita zelo močan vtis. V večini primerov gre za močno kon-troverzne in nekonvencionalne sodbe, ki se Popperjevega dela vselej lotevajo v temelju in brez zadržkov. Polškov kritičen odnos do Popperja je navkljub dejstvu, da gre za izbor člankov, zelo konsistenten, potegniti pa je mogoče tudi nekatere vzporednice z njegovo prvo knjigo, Peta Kantova antinomija. Njegovo privlačno pisanje, sočno po stilu in sveže po idejah – ki se zdi na prvi pogled simpatična antologija njegovih prej objavljenih razprav – je v resnici oster, skoraj brutalen in nadvse sistematičen pretres Popperjeve filozofije. Ugovori, ki jih knjiga predstavlja, bodo brez dvoma trd oreh zagovornikom Popperjeve tradicije. Zato lahko veselo pričakujemo izpolnitev Polškove obljube, da “nadaljevanje sledi...” Še bolj radovedni pa lahko čakamo strokovnih odzivov na njegove kontroverzne sodbe. Vsekakor jih več kot zasluži. Andrej Pinter Roberta Corvi Invito al pensiero di Popper Milano: Mursia Editore. Delo raziskovalke z oddelka za filozofijo na Katoliški univerzi v Milanu je izšlo v zbirki “Invito al pensiero di”, v kateri so predstavljeni različni misleci, ki so vplivali na zgodovino filozofije in etiko, med njimi Aristotel, Platon, Descartes, Hegel, Russell in mnogi drugi. Posamezni avtorji so v tej zbirki predstavljeni na enoten način in pod skrbnim očesom strokovnjakov. Kar zadeva vrednost knjige, ponuja dober uvod v skoraj vse teme Popperjevega dela in vpogled v nekatere dogodke iz življenja, ki so oblikovali njegovo osebnost in stališča. Vse to je skupaj s pomembnejšimi svetovnimi dogodki prijetno prikazano tudi s kronologijo njegovega dolgega življenja (1902–1994) v uvodnem delu knjige. Vsebinsko je knjiga razdeljena na štiri glavne dele: življenje, delo, objavljanje knjig in predavanja na konferencah, kar pa je razdeljeno na tri razdelke, epistemološka, politična in metafizična dela; nekaj tem in motivov iz njegovega dela, kamor so vključene teme, kot so Znanost, Bacon, Kant in Popper, Dejaven um, Življenje kot reševanje problemov, Zadnji izmed prosvetljenih znanstvenikov, Etika tolerance itd. Podana je tudi analiza njegovega “Postscript to the Logic”. Zadnji del pa je posvečen podrobnemu opisu kritik njegovega dela, Popper-jevim odgovorom nanje in pa razmišljanjem avtorice same. Delo vsebuje tudi popolno bibliografijo in uporabno imensko kazalo. Knjiga, sedaj je dostopna tudi v angleščini, predstavlja dobro rešitev za naraščajočo potrebo po splošnih pregledih idej tega izjemnega misleca. Morda je malenkost preveč akademska pri razpravi o njegovih delih, toda vseeno je trdno izhodišče za študij njegovega opusa. Michele Bottone, Universita L. Bocconi, Italija Andrej Pinter 422 Čitalnica novo na tujem Norbert Hinterberger Der Kritische rationalismus und seine antirealistischen Gegner Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 1996. 432 strani. V nemški akademski tradiciji je kritični racionalizem – predvsem po zaslugi avtorjev, kot so Albert, Radnitzky, Sala-mon in drugi, pa tudi zaradi sprotnega objavljanja Popperjevih del v nemščini – precej trdno usidran in že nekaj časa sproža tehtne in zanimive razprave. Na nemškem govornem področju se zato pojavlja cela vrsta avtorjev, ki želijo na tak ali drugačen način spregovoriti o delu Karla R. Popperja, in eden izmed njih je tudi Norbert Hinterberger, ki se predstavlja z obsežno študijo o širšem kontekstu Popper-jeve filozofije. Hinterberger namreč prikazuje Pop-perjevo delo skozi teorije njegovih tradicionalnih nasprotnikov in pa skozi oči sodobnih kritikov njegove doktrine. Gre torej za obilico gradiva, kajti avtor se v delu dotika tako grških mislecev kot tudi povsem sodobnih objav. Ta razpon je skoraj neobvladljiv v obsegu ene same monografije, zato je razumljivo, da najdemo v knjigi dva nekoliko različno koncipirana dela: prvi del o antirealizmu v filozofski tradiciji in drugi o metodologiji kritičnega racionalizma. V prvem delu, ki ponovno oživlja tradicionalne filozofske kontroverze, najdemo razprave o Baconu, Descartesu, Berk-leyju, Kantu, pa tudi o skeptikih, indukti-vistih (od Locka do Dawkinsa) in o drugih podobnih akademskih epizodah. Avtorjev pristop je v tem delu izrazito problemski. Celotne opuse posameznih filozofov iz zgodovinske tradicije namreč skicira le na grobo, bolj pa se posveti nekaterim temam in problemom, ki jih je kasneje reaktualiziral Popper. V drugem delu pa je Hinterbergerjevo pisanje manj poglob- ljeno. Na račun razmeroma široke in obsežne predstavitve sodobnih kritik Pop-perjeve filozofije (poleg klasičnih Bart-leyja, Watkinsa, Kuhna in drugih najdemo tudi nekoliko manj razvpite avtorje, ki so na neki način polemizirali s Popperjem, kot naprimer Andersson, Musgrave, Seif-fert in tako dalje) so orisi posameznih idej vse bolj splošni in grobi. Hinterberger je v svojem pisanju izrazit poperjanec, toda predvsem v svojem drugem delu, ko bi recimo lahko uporabil tudi nastavke iz analiz iz prvega bolj problemskega dela, ne doseže ravni, ki bi zadovoljivo izpodbijala očitek neizvirnosti oziroma ki bi izpričevala zmoto očitka apologije. Nesporno pa je, da se tu prvi del močno razlikuje; študija nekaterih kritikov kritičnega racionalizma avant lettre, ki jo najdemo tam, je precej bolj dragocena in sveža. Andrej Pinter Joseph Agassi A philosopher’s apprentice: In Karl Popper’s Workshop Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 1993. 260 strani. Trenutno zadnje delo Josepha Agas-sija je gotovo nova poslastica za njegovo redno bralstvo in hkrati tudi za raziskovalce kritičnega racionalizma sploh. Preden pa se lahko človek z zanimanjem potopi v to zelo zanimivo delo zelo zanimivega avtorja, je treba vedeti nekaj podrobnosti. Vsekakor je treba vedeti, da je Agassi eden najbolj znanih in morda tudi eden najbolj kontroverznih interpre-tov ter kritikov Popperjevega opusa. Vedeti je tudi treba, da je bil Agassi dolgo časa Popperjev študent, kasneje pa tudi njegov “assistant researcher”. In predvsem je treba vedeti, da je njegova knjiga “A Philosopher’s Apprentice” romanizi-rana avtobiografija s samosvojim in povsem pristranskim pogledom na pestro dogajanje v času njegovega usposabljanja pri Popperju. Že s prvim stavkom v knjigi nas sam opozori, da gre za precej specifično pisanje: “To je melanholičen prikaz mojega vajenstva pri sir Karlu Popperju, največjem živečem filozofu, in mojega načina, kako sem se vdal v njegovo zavračanje mene osebno in mojega dela“. Bertrand Russell je ob izidu dobro znane Popperjeve knjige “The Open Society and Its Enemies” lakonično komentiral: “Platon ne bo nikoli več, kar je bil!” Skladno s tem lahko tudi sam rečem, “Popper ne bo nikoli več, kar je bil…” Tako kot je nekoč Russell Popperju izrekel priznanje, da je s svojim delom prvovrstno sesul akademski mit, da je Platonov opus vsebinsko neobvladljiv in da ga ni mogoče zaobjeti v celoti – tako se tudi meni zdi, da gre Agassiju priznanje, da je Popperja predstavil kot človeka; sestrelil je mitizirane in idealizirane podobe o Čitalnica 423 novo na tujem njegovi znanstveni figuri, ki so suho in brezbarvno izpraskale slike o sir Karlu Popperju tistim, ki nismo imeli te edinstvene priložnosti, da bi ga osebno srečali. Njegovo življenjsko prizadevanje, da živi po načelih svoje lastne epistemološ-ke doktrine, pa je gotovo osrednje obeležje, ki je v knjigi slikovito prikazano. Agassi pelje bralca skozi vrsto poučnih in inspirativnih anekdot v pestro zakulisno dogajanje resnega in odmevnega raziskovalnega dela, ki se je odvijalo v Popperjevi šoli. Osrednji motiv je Agas-sijeva razdvojenost med fascinacijo nad učiteljevim učenjem in zamero, da je ta z njim kasneje prekinil stike (zaradi splet-karskega posredovanja tretje – znane – popperjanske figure). Vseskozi je Popper prikazan kot človek. Agassi se o njem ne izreka odklonilno ali obrekljivo: vseskozi mu priznava zasluge za svoj razvoj in za svojo uveljavitev. Po drugi strani pa brez zadržkov odkriva zgodbe in nezgode, v katerih so igrali osrednjo vlogo ne preveč posrečeni medosebni odnosi. Teoretske vsebine so v Agassijevi knjigi izločene na minimum, zato je dobro, če se bralec knjige loti z določenim predznanjem, kajti šele na ta način lahko pravilno vrednoti Agassijeve pristranske sodbe. Gre torej za nekakšen akademski bulevardec –, toda vseeno dobimo temeljit vpogled v delo in misel Karla Popperja. Andrej Pinter Musgrave Alan Altagswissen, Wissenschaft und Skeptizismus. Tübingen: J.C.B. Mohr. 1993. Knjiga Alana Musgrava je v bistvu učbenik oziroma uvod v epistemologijo. V izvirniku je izšla v angleščini, kmalu zatem pa je doživela prevod tudi v nemščino – in kot soglasno priznavajo komentatorji, prevod – zanimivo – prekaša izvirnik. Knjiga je nastala na podlagi izkušenj, ki jih ima avtor z univerzitetnim poučevanjem epistemoloških seminarjev, toda to ne pomeni, da je problematika predstavljena suho in neprizadeto. Prav nasprotno, Musgravova knjiga je prepletena s provokativnimi sodbami in intervencijami v sodobne interpretacije klasičnih tekstov; prežeta je z idejami odmevnih razprav v okviru sodobne epistemologije, filozofije in filozofije znanosti, v katere se je sam v zadnjem času vključeval. “Altagswissen, Wissenschaft und Skeptizismus” je zato precej kontroverzna in polemična študija o temeljnih epistemoloških problemih. Sam Musgrave se v knjigi predstavlja kot zagovornik Popperjevega kritičnega racionalizma; mestoma se mu celo zapiše, da pozna Popperja bolje kot kdorkoli drug, celo bolje kot se Popper sam. Najbolj pereč se mu zdi problem, ki ga odpira na področju racionalnosti znanstvenega delovanja: po njegovem mnenju Popperjev kritični racionalizem ne daje dovolj dobrega odgovora, katerim teorijam naj verjamemo oziroma katere naj sprejmemo. Meni, da moramo v nekakšnem induktivističnem subjektivizmu poiskati odgovore na vprašanje, kako naj upravičimo svoje verovanje oziroma svoje prepričanje o izbranih teorijah. Nekoliko zakrit motiv te študije je torej pokazati s podrobno analizo, da v bistvu humovskega skepticizma v epistemologiji dosedaj še nikomur ni uspelo preseči. Andrej Pinter 424 Čitalnica 1 1 . i ¦ K ,:¦{; CÜ §rl ; iS i ^p-K-^ ¦¦&& % .:i! ' K, r ' jlV * ^¦s^".-. ¦J^Jaj ¦** t %j ^. : .*- ¦ ¦ F9Tm If >«=L*L ^-is1-* ft-äfe* POVZETKI David Miller KAJ DOSEŽEJO ARGUMENTIH (Povzetek) Članek zavrača tradicionalno doktrino, da se argumenti porabljajo predvsem za prepričevanje in napredek ali zagovarjanje znanja, in meni, da je njihov poglavitni namen kritika in zavrnitev tistega, kar že vemo. Pogosto se misli, da je doktrino, ki pravi, da je teorije treba opravičiti, pred skeptičnim napadom mogoče rešiti tako, da se zahteva po dokončnem upravičevanju ali dokazu omehča v zahtevo za delnim upravičenjem ali verjetnostjo. Na tem mestu zasluži jalovost tega manevra posebno pozornost. Ključni pojmi: argument, upravičevanje, kritika, petitio principii Mark A. Notturno INDUKCIJA IN RAZMEJITEV (Povzetek) Članek poskuša razjasniti Popperjeve rešitve problemov indukcije in razmejitve ter razmerja med njima. Popper je vztrajal, da ni mogoče hkrati upravičevati teorije in jih dokončno zavračati ali ovreči. Vendar pa je njegova predstavitev rešitev problemov indukcije in razmejitve spodbudila nesporazume, deloma zato, ker je indukcijo označil kot problem upravičevanja, deloma pa zato, ker je o kritiki govoril v terminih zavračanja in ovržbe. Menim, da se je tem nesporazumom možno ogniti tako, da indukcijo označimo kot problem inference in ne upravičevanja, kritiko pa kot postavljanje problemov teoriji in ne njeno zavračanje ali ovrž-bo. Prav tako menim, da jih nesposobnost induktivnih argumentov dela nezmožne nasprotovanja njihovi zavrnitvi ali ovržbi. Prav tako menim, da jih nesposobnost induktivnih argumentov onemogoča pri postavitvi takšnih problemov, kar pa je prava povezava med Popperjevimi rešitvami problemov indukcije in razmejitve. Ključni pojmi: indukcija, razmejitev, znanost, racionalnost, Popper Makoto Kogawara TEMELJNI PROBLEM RACIONALIZMA (Povzetek) Popper je v 24. poglavju svoje knjige Open Society and its Enemies pojasnil nesposobnost vseobsegajočega (nekritičnega) racionalizma. Vseobsegajočega racionalizma ni mogoče upravičiti z njegovo lastno zahtevo racionalnosti. Zaradi tega je uvedel svoj kritični racionalizem, ki odkrito priznava svojo osnovanost na “neracionalni” veri v razum. To pomeni, da kritični racionalizem ni upravičen racionalno in da je v tem smislu nekakšen fideističen oziroma decizionističen racionalizem. Bartley, ki je bil nekoč Popperjev učenec, je poudaril, da je bil Popper še vedno pod vplivom justifikacionizma in da je iz racionalizma mogoče popolnoma odstraniti justifikacionističen pridih, tako da uvedemo ostro razliko med upravičitvijo in nejustifikacionistično kritično presojo. V svojem članku sem poskusil orisati Bartleyjev argument, hkrati pa sem se čutil dolžnega, da ga apliciram na našo dnevno politiko. Ključni pojmi: Bartley, racionalizem, pankritični racionalizem, upravičitev, nejustifikacionistična kritična presoja Franc Mali KRITIČNI RACIONALIZEM - TEORIJA IN METODOLOGIJA ZNANSTVENEGA NAPREDKA (Povzetek) Članek obravnava Popperjevo teorijo znanosti v luči njegove rekonstrukcije racionalizma in preseganja pozitivističnega induktivizma. V prvem delu nas seznani s popperjanskim racionalizmom, enačenjem racionalnosti z znanstvenim napredkom ter načelom zmotljivosti spoznanj. V nadaljevanju obravnava znanstveni napredek in racionalno rekonstrukcijo v znanosti, kjer je Popper dokončno presegel statični in formalno-logični način obravnave znanosti ter se od pojma absolutno gotove resnice preusmeril na metodo kritičnega preizkusa začasno potrjenih znanstvenih trditev. V tretjem delu avtor izpostavi problem povezave abstraktne zgradbe teorij z njeno empirično osnovo. Zaključni del obravnava paleto vpra- POVZETKI-ABSTRACTS 427 sanj v okviru znanstvenega napredka in objektivnega reševanja problemov (spoznavni evolu-cionizem, kritika dialektike, vprašanja sveta 3). Ključni pojmi: Karl R. Popper, kritični racionalizem, teorija znanosti, metodologija znanosti, razvoj znanosti Andrej Ule POPPERJEVA OBRAMBA ZNANSTVENEGA REALIZMA (Povzetek) Popper je imel znanstveni realizem za metafizični okvir svoje teorije znanosti in tudi znanosti same. Glavni tezi znanstvenega realizma pri Pop-perju sta predpostavka o obstoju stvarnosti (neodvisna od zavesti in mišljenja) ter korespondenčna teorija resnice. Stvarnost je poznavna in urejena po zakonih narave. Realizem ni dokazljiv ali za-vrnljiv z znanstvenimi argumenti. Predstavimo Popperjeve poglavitne argumente za plavžibilnost realizma in njegovo kritiko idealističnih spoznavnih teorij. Popper potrebuje realizem v prvi vrsti zato, da bi utemeljil tezo, da večja razlagovalna moč kake hipoteze (teorije) pomeni tudi večjo bližino resnici. Pokažemo na nekatere težave te utemeljitve. Antirealizem ni le posledica empi-rističnega senzualizma in induktivizma, kot je domneval Popper, temveč tudi posledica resnih težav pri določanju realne reference teorijskih terminov v znanstvenih teorijah. Ta problem je Popper prehitro odpravil s svojo zahtevo po empirični zavrnljivosti znanstvenih hipotez in teorij. Ključni pojmi: realizem, antirealizem, instrumen-talizem, metafizika, ovržba, resnica, bližina resnici, korespondenca, stvarnost, razlagalna moč, utrditev, teorijski termini Danilo Suster ZAKONI IN PROTIDEJSTVENIKI ALI FILOZOFIJA IN PROBLEM "COPYRIGTHA" (Povzetek) Razprava obravnava Popperjevo pojasnilo odnosa med zakoni narave in protidejstvenimi po- gojniki. Kadar je neka resnična univerzalna pos-plošitev, pravi zakon narave, tedaj podpira ustrezni protidejstvenik, kadar ni, takrat je protidejstvenik napačen. Ker zakon narave in univerzalna pos-plošitev nimata enakih logičnih posledic, nimata enake logične moči, pravi argument iz “razlike v podpori”. Po kriteriju falsifikacionizma so zakoni narave ovrgljivi. Če je zakon ovrgljiv, potem ne more biti nujen. In če zakon ni nujen, potem ne more podpirati protidejstvenikov. Popper je zato skušal ovreči argument iz razlike v podpori in zakone narave vseeno izraziti kot univerzalne pos-plošitve. Razlika v podpori zanj izvira iz različne strukture terminov, ki nastopajo v posplošitvi. Izrazi v slučajnih posplošitvah so definirani eks-tenzionalno, izrazi v zakonih narave so kvalitativni, oznake za intenzije. S tem je Popper napovedal sodobno teorijo, po kateri je zakon narave zveza intenzij, razumljenih kot univerzalije. Vendar zaradi vztrajanja pri logični obliki univerzalne posplošitve, ki da jo imajo zakoni narave, Popper do prave rešitve nikoli ni prišel. Ključni pojmi: zakoni narave, posplošitve, protidejstvenik!, Popper, intenzije J. W. Grove POPPER DEMISTIFICIRAN: ČUDNE IDEJE BLOORA IN NEKATERIH DRUGIH GLEDE POPPERJEVEGA SVETA 3 (Povzetek) Popperjev model treh svetov, zlasti njegova ide-ja o svetu 3 objektivnega znanja, je bila pogosto razumljena napak. V svojem članku poskušam zavrniti nekaj tovrstnih kritik. Ključni pojmi: Popper, svet 3, objektivno znanje, Bloor Darko Polšek SKRIVNOST OBJEKTIVNEGA ZNANJA (Povzetek) Avtor izhaja iz skupnih obeležij zgodovinsko nasprotujočih filozofij heglovstva, marksizma in Popperja. Njihovo jedro je v koncepciji objektivnega znanja, ki presega subjektivna prepričanja po 428 POVZETKI-ABSTRACTS poti intersubjektivnosti. Nadalje jih druži poudarjanje ideje negacije oz. ovržbe, čeprav Popper ne priznava stopnje sinteze, ki jo tudi ostro kritizira. Avtor primerja tudi Heglov pojem absolutnega duha s Poperjevim svetom 3 v luči platonskega sveta idej. Njuno pojmovanje zgodovine tudi ni tako vsaksebi, kot bi sklepali iz Popperjeve kritike Hegla. Članek zaključi, da je analogija med Poperjem in Heglom v sekulariziranem pojmu nedosegljive božanske resnice (objektivna resnica). Ključni pojmi: Kari R. Popper, Georg WE Hegel, objektivna resnica, kritični racionalizem Olga Markič POPPERJEVA TEORIJA TREH SVETOV IN PROBLEM TELESA IN DUHA (Povzetek) Karl Popper je skupaj z nevrofiziologom Johnom Ecclesom v knjigi The Self and its Brain (1977) podal argument za interakcijski dualizem telesa in duha. Argument je podprl s teorijo o treh svetovih, svetu 3, svetu 2 in svetu 1. Vsi trije svetovi so realni in med seboj različni. Svet 2, to je svet mentalnih procesov, je posrednik med svetom 3, to je svetom abstraktnih idej in materialnim svetom 1. Popper trdi, da noben čisto fizikalni sistem ne more dojeti abstraktne vsebine sveta 3. Zato mora obstajati posrednik, mentalna aktivnost (svet 2), ki dojema svet 3 in je nato v vzročni interakciji s svetom 1. V članku sem skušala pokazati, zakaj ta argument za interakcijski dualizem ni prepričljiv. Ključni pojmi: problem telesa in duha, dualizem, teorija treh svetov Tomaž Krpic POPPERJEVO RAZUMEVANJE SEBSTVA (Povzetek) V prvem delu članka avtor predstavlja koncept sebstva, kot ga je v svojem delu razvil veliki dunajski filozof Karl Raymond Popper. Le-ta je gojil veliko zaupanje v sebstvo, ne le na analitično teoretski ravni, ampak najde potrditev za svoja dognanja tudi v empirični obliki pri posamezniku. Pisec članka hoče opozoriti na predispozicijski pomen koncepta sebstva za teoretske koncepte, ki jih je Popper razvil v zgodnejšem obdobju svojega ustvarjalnega dela (falsifikacija, kritičnost, svet 3, kritika empiricizma, objektivno znanje, interakcija med telesom in duhom...). In čeprav Popper ni bil antropolog, se mu zdi zanimiv prav zaradi njegovega spogledovanja z antropološkimi dimenzijami sebstva. V drugem delu članka poskuša pisec najti ustrezne teoretske primerjave med Popprovim konceptom sebstva in sociološkimi teo-rijami. Meni, da sta še najbližji teorijski strukturi simbolični interakcionizem G. H. Meada ter fenomenološka sociologija A. Schutza, povsem nemogoče pa je najti ustrezno primerjavo s Popperjevimi biološkimi elementi sebstva. Avtor meni, da se sociologija na tak korak šele pripravlja v krogu novih kognitivnih znanosti. Ključni pojmi: sebstvo, posameznik, evolucija znanja, interakcionizem, personalistična sociologija Andrej Pinter KRITIČNI ORIS KONTEKSTA DOMNEVANJA (Povzetek) V obsežnejši razpravi avtor nadaljuje razpravo o logiki znanstvenega odkritja, ki jo je Karl Popper razvijal vse od zgodnjih 30. let. Najprej je prikazano Popperjevo deduktivistično razumevanje znanstvene metodologije. Posebej podrobno je obravnavana njegova rešitev problema indukcije in njeno nerazumevanje pri nekaterih kritikih. Poudarjeno je Popperjevo vztrajanje pri metodi domnev in izpodbijanja; in njegovo ostro ločevanje med kontekstoma, kjer se to udejanja. Avtor predlaga, naj se zaradi razlik med logičnim pozitivizmom in kritičnim racionalizmom upošteva razlika med kontekstom odkritja in upravičevanja, kakor ga razumejo prvi, nasproti kontekstu domnevanja in izpodbijanja iz Popperjeve metodologije. V nadaljevanju je raziskan Popperjev odnos do konteksta domnevanja in njegov razvoj v različnih delih. Avtor pokaže na nekaj slabosti Popperjeve površne teorije domnevanja in predlaga bolj poglobljeno teoretsko rešitev. Razkriva tudi epis-temološko (nasproti metodološki) dimenzijo konteksta domnevanja, ki jo je Popper nepravilno zanemaril. Na osnovi te razlike avtor predlaga tudi POVZETKI-ABSTRACTS 429 izpopolnitev Popperjeve idealizirane podobe o znanosti in znanstvenikih. Analizira koncept odprte znanosti, ki ga ostro loči od podobnih koncepcij Kuhna, Lakatosa in Laudana; njeno vrednost pa najde v tem, da odpira prostor poskusnemu izpodbijanju in poskusni kritični presoji, iz katerih se lahko oblikujejo prave odločilne kritike in preizkusi. Ključni pojmi: logika znanstvenega raziskovanja, problem indukcije, odkritje, domnevanja Artur Stern MANIFEST METABIOLOGIJE (Povzetek) Članek predstavlja novo transdisciplinarno vedo metabiologijo in njena glavna tri konstitutivna področja. Prvi dve - evolucijska psihologija z bio-poetiko in pa filozofija biologije - sta njeni vsebinski komponenti, medtem ko tretja, beletrija, prispeva opazen delež k sami formi metabiološ-kega pogovora. Ta je sproščen, mestoma obarvan tudi z docela subjektivno avtorjevo izkušnjo in spričo tega bolj ali manj izrazito ter za koga tudi ekscesno odstopajoč od mainstreamovskega formalističnega znanstvenega jezika. Ključni pojmi: metabiologija, evolucijska psihologija, sociobiologija, biopoetika, filozofija biologije, metafizika John Constable JEZIK V POEZIJI: POSKUSNA ŠTUDIJA O EPIDEMIOLOGIJI REPREZENTACIJ (Povzetek) Projekt, o katerem govorim v tem članku, se drži smernic naturalistično epidemiološkega programa za raziskavo kulture, ki jih je uveljavil Dan Sperber. Kadar so literarni kritiki doslej skušali podajati vzročne razlage za razširjenost verznih oblik, so predpostavljali, da splošna komunikacijska moč verzne oblike lahko pojasni njeno kulturno univerzalnost. Z dokazi in obsežnimi podatki bomo pokazali, da so verzne oblike tako omejujoče, da ta trditev verjetno ni pravilna in da je treba poiskati drugačne razlage, ki bi bile skladne z omejenostjo verza. Zlasti bomo ugotovili, da dolžina verzne vrstice subtilno, vendar vsesplošno omejuje dolžino besed in da angleški pisci, ko se odločijo pisati v verzih, uporabljajo besede z manjšim številom zlogov, kot bi jih uporabili sicer. Ena od ponujenih alternativnih hipotez trdi, da ima verz izjemne mnemotehnične lastnosti, druga, da verz izkazuje različne stopnje verbalne inteligence, tretja pa, da predstavlja znamenje pozornosti, ki ga prejemnik lahko dojame brez posebnega truda. Poleg hipotez o funkciji verza ugotavljamo tudi, da je jezik verza morda govorna oblika, za katero smo dovzetni, a je ne potrebujemo, saj povezuje nizko raven razkroja običajne strukture izraza z neokrnjeno površinsko slovnico. Zdi se, da je ta kombinacija neskončno pomembna za sprejem. Ključni pojmi: analiza metruma, poezija, verzna oblika, epidemiologija kulturnih reprezentacij, Dan Sperber Gary Cox TEORETIČNI MODELI BIOKULTURNOSTNE EVOLUCIJE PRIPOVEDNIŠTVA: REPLIKATORJI ALI MOTIVATORJK (Povzetek) Predpostavljena skladnost med genetično in memsko replikacijo je potrebna ponovne preverbe. Težnja gena po replikaciji je inherentna njegovi kemijski zgradbi. Kemizem nastanka mema pa je docela drug. Naj se mem bodisi replicira bodisi prepisuje z namernimi spremembami, ali pa se ga ustvari kot načrtno inovacijo, izhaja motivacija takšnega dogodka ne iz samega artefakta, marveč iz nevralne zgradbe, ki hlepi po endorfinih. Ta struktura obstaja kot sredstvo genetične zmogljivosti, toda slednja ni nujno motivacijski dejavnik pri neposredni kreaciji artefakta. Vsakršna bitnost, ki je sposobna povzročiti želeno stanje, lahko deluje kot motivator, in sem spadajo tako geni kot celice (nevroni), posamezni organizmi in populacije organizmov. Pripovedništvo ali pripovedovalno vedenje (ustvarjanje besedil ali scenarijev) lahko motivira na nevralni, individualni ali populacijski ravni, na gensko replikacijo pa vpliva samo posredno. Sestavine pripovedništva so živčne poti za boj, ljubezenske dogodivščine, iskateljstvo, maščevanje in morda še kaj. Vsakršen akt naracije vsebuje tri 430 POVZETKI-ABSTRACTS ravni motivacije: nevronsko, individualno in skupinsko. Te ravni delujejo razli~no, toda skladno. Predlagani model je tu preverjan ob primerih dveh zgodb: juna{kega iskateljstva, o katerem govori Vladimir Propp v Morfologiji ljudske povesti, in pa ameri{ke zgodbe o kavlju v vratih avtomobila dveh zaljubljencev. Klju~ni pojmi: pripoved, memi, motivacija Artur [tern SKRIVNE IGRE (Povzetek) V razmeroma nevsakdanjem, metabiolo{kem slogu, ki iz klasi~nega znanstvenoraziskovalnega jezika prehaja v {tevilne docela introspektivne in subjektivisti~ne esejisti~ne disgresije, obravnava avtor v tem svojem zapisu konceptualno in vsebinsko zelo heterogeno podro~je skrivnih iger. S tem izrazom ozna~uje ravnanja posameznikov, skupin oziroma institucij, ki na prvi pogled niso transparentna, temve~ je k njim mo~ pristopiti in si jih razlagati s polivalentno metodo, ki sicer kot najpomembnej{o, ireducibilno komponento vklju~uje zdravi razum, pri tem pa se metodolo{ko ves ~as navezuje oziroma vedno znova vra~a k teoretskim osnovam sodobnega evolucionizma. Klju~ni pojmi: umetno `ivljenje, kviz, teorija iger, kljubovanje, trma, junaki iz stripa, literati tial justification or probability. The futility of this manoeuvre receives here particular attention. Keywords: argument, justification, criticism, pe-titio principii Mark A. Notturno INDUCTION AND DEMARCATION (Abstract) This paper attempts to clarify Popper’s solutions to the problems of induction and demarcation, and the connections between them. Popper maintained that it is impossible both to justify theories and to conclusively falsify or refute them. But his own presentation of his solutions to the problems of induction and demarcation has encouraged misunderstandings, partly because he characterized induction as a problem about justification and partly because he talked of criticisim in terms of falsification and refutation. I argue that we can avoid these misunderstandings by characterizing induction as a problem about inference, as opposed to justification; and criticism as the setting of problems for a theory, as opposed to its falsification or refutation. I also argue that the invalidity of inductive arguments renders them incapable of setting as opposed to its falsification or refutation. I also argue that the invalidity of inductive arguments renders them incapable of setting such problems, and that this is the real connection between Popper’s solutions to the problems of induction and demarcation. ABSTRACTS Keywords: induction, demarcation, science, rationality, Popper David Miller WHAT DO ARGUMENTS ACHIEVE? (Abstract) Dismissing the traditional doctrines that arguments are primarily used for persuasion, for the advancement of knowledge, or for its justification, the paper proposes that their principal purpose is to criticize and to overthrow what we already know. It is often thought that the doctrine that our theories need to be justified can be rescued from sceptical attack by weakening the demand for conclusive justification, or proof, to a demand for par- Makoto Kogawara BASIC PROBLEMS OF RATIONALISM (Abstract) In the 24th chapter of his work entitled Open Society and Its Enemies, Popper explains the im-potency of emphatic (non-critical) rationalism. Emphatic rationalism cannot be justified by a demand for rationality. For this reason, he introduces his own critical rationalism which openly admits that it has its foundations in an “irrational” faith in ratio. This means that critical rationalism is not POVZETKI-ABSTRACTS 431 rationally justified and is therefore a kind of fideist or decisionist rationalism. Bartley, once one of Popper’s students, points out that Popper is still influenced by justificationism and that justifi-cational elements cannot be completely removed from rationalism. Therefore, a demarcation line must be drawn between justification and non-justificational critical judgement. The author attempts to outline Bartley’s argument and apply it to current politics. Keywords: Bartley, rationalism, pancritical rationalism, justification, nonjustificational criticism Franc Mali CRITICAL RATIONALISM - THEORY AND METHODOLOGY OF SCIENTIFIC PROGRESS (Abstract) The article discusses Popper’s theory of science as seen through his reconstruction of rationalism and the surpassing of positivist inductivism. In the first part of the article, Popper’s rationalism is presented together with the equation of rationality and scientific progress and the principle of the fallibility of discoveries. In the article’s second part, the author discusses scientific progress and rational reconstruction in science, where Popper finally surpassed the static and formal logical way of exploring science and redirected his attention from the notion of the absolute truth to the method of critically examining temporarily confirmed scientific discoveries. In the third part, the author proceeds by exposing the problem of the connection between the abstract structure of theories and its empirical foundations. The author concludes with discussion of a wide range of issues connected with scientific progress and objective problem-solving (cognitive evolutionism, criticism of dialectics, issues of world 3). Keywords: Karl R. Popper, critical rationalism, theory of science, methodology of science, development of science Andrej Ule POPPERS DEFENCE OF SCIENTIFIC REALISM (Abstract) Popper hold scientific realism for a metaphysical frame of his theory of science and of science itself. The main theses of scientific realism by Popper are the pressuposition of the existence of reality (that is independent of consciousness and thinking) and the correspondence theory of truth. The reality is conceivable and structured by some laws of nature. Realism cannot be proved or disproved by the scientific arguments. We present the main Popper’s arguments for realism and his criticism of idealistic epistemologies. Popper needs realism first of all bacause of his want to establish the thesis that the greather explanation power of a hypothesis (theory) means also its greather nea-reness to truth (verisimilitude). We point at some difficulties of this establishing. Antirealism is not only a consequence of the empiristic sensationalism as Popper thought but also a consequence of some serious difficulties by giving a real reference to theoretical terms in scientific theories. Popper to early dropped this problem by his statement on the theoretic laddeness of all scientific terms and his demand for the empiric falzificability of scientific hypotheses and theories. Keywords: realism, antirealism, instrumentalism, metaphysics, falsification, truth, verisimilitude, correspondence, reality, explanatory power, corroboration, theoretical terms Danilo [uster LAWS AND COUNTERFACTUALS OR PHILOSOPHY AND THE "COPYRIGHT" PROBLEM (Abstract) The article discusses Popper’s explanation of the relationship between the laws of nature and counterfactuals. When a certain universal generalisation is a true natural law, it supports a suitable counterfactual, and when it is not a natural law, the counterfactual is incorrect. According to the “from difference to support” argument, since a natural law and a universal generalisation do not 432 POVZETKI-ABSTRACTS have the same logical consequences, they are not of equal logical strength. According to the criterion of falsificationism, the laws of nature are refutable. If a law is refutable, it is not mandatory. And if a law is not mandatory, it cannot support counterfactuals. For this reason, Popper attempted to refute the “from difference to support” argument and still formulate natural laws as universal generalisations. He maintains that “from difference to support” is derived from different terminological structures featured in generalisation. Terminology in random generalisations is defined extensively, whilst terminology in natural laws is qualitative and denotes intentions. Popper thus precedes modern theory, according to which a natural law is a structure of intentions understood as being universal. However, because of his insistence on the logical form of universal generalisation as being characteristic of natural laws, Popper never found the proper solution to the problem. Keywords: natural laws, generalisations, counterfactuals, Popper, intentions J. W Grove POPPER "DEMYSTIFIED": THE CURIOUS IDEAS OF BLOOR AND SOME OTHERS ABOUT POPPERS WORLD 3 (Abstract) Karl Popper’s model of the three worlds, and especially his idea of a third world (World 3) of objective knowledge, has been much misunderstood. In my article I try to rebut some of the criticisms that have been raised against it. Keywords: Popper, World 3, objective knowledge, Bloor Darko Pol{ek THE MYSTERY OF OBJECTIVE KNOWLEDGE (Abstract) The author draws from the common elements of the historically opposing philosophies of He- gelianism, Marxism and Popper. The core of these philosophies lies in the concept of objective knowledge which, by way of inter-subjectivity surpasses subjective convictions. Furthermore, what they have in common is an emphasis on the idea of negation or refutation, although Popper never acknowledges the synthesis level, which he criticises rigorously. The author compares Hegel’s notion of the absolute spirit with Popper’s world 3 from the perspective of Plato’s world of ideas. According to Popper’s critique of Hegel, their respective understandings of history do not greatly differ. The author concludes that the analogy between Popper and Hegel lies in the secularised notion of the unattainable divine truth (objective truth). Keywords: Karl R. Popper, Georg W. F. Hegel, objective truth, critical rationalism Olga Marki~ POPPERS THEORY OF THREE WORLDS AND THE PROBLEM OF BODY AND SPIRIT (Abstract) In the book entitled The Self and Its Brain (1977), neurophysiologist John Ecclese and Karl Popper offer an argument in favour of the interactive dualism of the body and spirit. Popper bases this argument on the theory of three worlds, world 3, world 2 and world 1. All three worlds are real and differ from one another. World 2 - a world of mental processes - mediates between world 3 - a world of abstract ideas - and the material world or world 1. Popper claims that no purely physical system can grasp the abstract content of world 3. For this, a mediator is needed, mental activity (world 2), which has access to world 3 and is in causal interaction with world 1. The author of the article attempts to prove the fallibility of Popper’s interactive dualism argument. Keywords: problem of the body and spirit, dualism, theory of three worlds POVZETKI-ABSTRACTS 433 Toma` Krpi~ POPPER'S UNDERSTANDING OF THE SELF (Abstract) In the first part of the article, the author presents the concept of the self as formulated by the great Viennese philosopher Karl Raymond Popper. He had great faith in the self not only at the analytical theoretical level, but also as confirmation of his conclusions at the empirical level of the individual. The author of the article points out the predispositional meaning of the concept of the self in relation to theoretical concepts developed by Popper in his early work (falsification, critical-ity world 3, criticism of empiricism, objective knowledge, interaction between the body and spirit, etc.). Although Popper was not an anthropologist, the author finds his work fascinating particularly because it contains elements of anthropological dimensions of the self. In the second part of the article, the author attempts to find suitable theoretical analogies between Popper’s concept of the self and sociological theories. He maintains that the closest to Popper’s work are the theoretical structures of symbolical interac-tionism by G. H. Mead and phenomenological sociology by A. Schutz, whilst no analogies can be found to Popper’s biological elements of the self. The author maintains that sociology is only just preparing to take this step within new cognitive sciences. Keywords: the self, individual, evolution of knowledge, interactionism, personalist sociology Andrej Pinter CRITICAL DESCRIPTION OF THE CONTEXT OF CONJECTURE (Abstract) In an in-depth study, the author continues the debate on the logic of scientific discovery which was developed by Karl Popper from the early 1930s onwards. First, Popper’s deductivist understanding of scientific methodology is presented. The author dwells in great detail on Popper’s solution to the problem of induction and its understanding by certain critics. He emphasises Popper’s persistent use of the method of conjecture and refu- tation, and the sharp line drawn by Popper between respective contexts. The author suggests that in view of differences between logical positivism and critical rationalism, the difference between the context of discovery and justification, as understood by the critics in question, and the context of conjecture and refutation from Popper’s methodology should be taken into account. The author proceeds by discussing Popper’s attitude towards the context of conjecture and its development in Popper’s different works. The author exposes certain weak points of Popper’s superficial theory of conjecture and proposes a more thorough theoretical solution. Further, he exposes an epistemological (counter-methodological) dimension of the context of conjecture which was ignored by Popper. Based on this difference, the author proposes an addition to Popper’s idealised image of science and scientists. He analyses the concept of open science, which he separates from similar concepts formulated by Kuhn, Lakatos and Laudan, and finds its value by introducing tentative refutation and critical judgement which can serve as foundations for the formulation of real and decisive critiques and tests. Keywords: logic of scientific research, problem of induction, discovery, conjecture Artur [tern METABIOLOGY MANIFESTO (Abstract) The article presents a new multidisciplinary science, metabiology and three main areas of research. The first two - evolution psychology with biopoetics and the philosophy of biology - represent its content components, whilst the third -literature - contributes greatly to the form of the metabiological discourse, which is relaxed rather than coloured with the solely subjective experience of an author and therefore more or less distinctly and, for some, blasphemously deviates from the mainstream formalist scientific language. Keywords: Metabiology, evolutionary psychology, sociobiology biopoetics, philosophy of biology, metaphysics AZA POVZETKI-ABSTRACTS John Constable LANGUAGE IN VERSE: A PILOT STUDY IN THE EPIDEMIOLOGY OP REPRESENTATIONS (Abstract) This project reported in this paper attempts to orient itself within the naturalistic epidemiological program for cultural research put forward by Dan Sperber. Insofar as literary critics have attempted to give causal explanations of the distribution of verse it is assumed that the general communicative power of metrical form can explain its cultural universality. Arguments and extensive data are offered to show that verse is in fact so restrictive that this is unlikely to be true, and that alternative candidates, ones compatible with the restrictive features, must be sought. Namely, line length is shown to be a subtle but pervasive restriction on word length, and that when writers in English choose to write in verse they will use words of a lower mean number of syllables per word than they would otherwise have employed. Amongst the alternative hypotheses offered are that verse has remarkable mnemonic properties, registers differing levels of verbal intelligene, and forms a gesture of committment that can be appreciated without substantial effort on the part of the recipient. In addition to these hypotheses of function, it is also suggested that language in verse may be a verbal form to which we are susceptible but have no need, since it combines low levels of disruption to the implicative structure of the output without damaging the surface grammar. This combination, it is speculated, to the perception of infinite relevance. Keywords: metrical analysis, poetry, verse form, epidemiology of cultural representations, Dan Sperber Gary Cox THEORETICAL MODELS OF BIOCULTURAL EVOLUTION OF NARRATION: REPLICATORS OR MOTIVATORS^ (Abstract) The presumed congruence between genetic and memic replication needs reexamination. A gene’s motivation to replicate is inherent in its chemical structure. The chemistry of meme production is altogether different. When a meme is replicated, copied with intentional changes, or created as an intentional innovation, the event’s motivation inheres not in the artifact but in an endorphin-craving neural structure. That structure exists as a vehicle for genetic fitness, but that is not necessarily a motivating factor in proximate artifact creation. Any entity capable of effecting a preferred state can act as a motivator, including genes, cells (neurons), individual organisms, and populations of organisms. Narrative behavior (text or scenario production) can motivate at neural, individual, or population levels, but affects gene-replication only indirectly. The components of narrative behavior are neural pathways for combat, romance, quest, revenge, maybe others. Any narrative act involves motivation at three levels: neuronal, individual, and group. These levels operate differently but in concert. The model is examined for two stories: the heroic quest Vladimir Propp discusses in The Morphology of the Folk Tale and the American story of the hook in the cardoor of the necking couple. Keywords: narrative, memes, motivation Artur [tern SECRET GAMES (Abstract) In a relatively unusual, metabiological style of numerous, completely introspective and subjec-tivist essay digressions, which has developed from conventional scientific research language, the author discusses conceptually and contextually the extremely heterogeneous sphere of secret games. With this expression, he denotes the behaviour of individuals, groups and institutions, which are not obviously transparent and which can be approached and explained through a polyvalent method which as the most important irreducible component includes common sense and is methodologically connected with the theoretical foundations of contemporary evolutionism. Keywords: artificial life, quiz, game theory, spite, obstinacy comics, heroes, literates POVZETKI-ABSTRACTS 435