Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Sv. Bazilij je živel v četrtem stoletji in je bil škof v Cezareji. Nekaj časa se je mudil v samoti ter napisal pravila za neko redovniško društvo, kateremu je bil štirt leta predstojnik. V teh pravilih govori o vzgoji otrok. Redovniki tiaj se brigajo posebno za sirote, ki se naj zaupajo starejšim in izkušenim niožem, da ž njimi potrpežljivo in po očetovsko ravnajo. S pohvalami naj se deca ohrabruje in okrepčuje v dobrem, s kaznimi pa naj se privadijo preraagovati sama sebe. V svojem govoru ,,krščanskim mladeničem" govori o tem, kako naj se porabijo stari klasiški pisci. Opominja, da naj se mladini slepo ne podajejo, ampak da se iz njib jemlje, kar je v njih dobrega in koristnega. Sv. Ivan Zlatoustije živel v četrtem stoletji in je bil patrijarh v Carigradu. Svoje misli v vzgoji je razvil v raznih pridigah, radi katerih je bil na dobrem glasu, in v spisu ,,proti neprijateljem redovništva". Ostroje obsodil stariše, ki zanemarjajo svoje otroke ali jih popačijo s slabim vzgledom. Polagoma naj se učenec vpeljuje v nauke božje modrosti, ki naj bode vselej glavna naloga vzgoji. Ne vzgojuj sina za govornika, ampak vzrejaj ga v krščanski modrosti. Ne vadi ga samo v jeziku, marvee čisti mu dušo. Poleg domače hiše, kjer naj se največ mati z vzgojo peča, so potrebna še vzgojališča in samostani, kjer se deeki varujejo pred posvetno pokvarjenostjo in se zgodaj spoznajo s sv. pismom ter vpeljujejo v krščansko življenje. Sv. Jeronim je živel v četrtem stoletji in v početku petega stoletja. Bil je osobit poznalec jezikov in je na latinski jezik prevel sv. pismo (vulgata). Za zgodovino vzgoje znamenita sta dva njegova lista, v katerih piše o vzgoji. Eden je namenjen odlični Rimljanski Laeti, katera je svojo hčer Pavlo pripravljala za službo Gospodovo, a drugi Pakatuli, hčeri Jeronimovega prijatelja. Sv. Jeronim zahteva, da se deklica vzgojuje v strahu božjem in moralnosti. Njeno srce naj bode čisto; kakor sama ne ve za greh, tako misli, da so tudi drugi ljudje čisti kakor ona. Nič naj ne čuje in nič naj ne govori, kar se ne ujema s strahoni božjim. Posvetnih pesein naj ne pozna, a sramotnih rečf naj ne razume. Naj se ne igra z zlatom in škrlatom. Že vnanjost naj jo spominja, da je Bogu posvečena. Zavoljo tega naj se varuje vsakega odvečnega kinča. Deklici je treba dati tisto izobražbo, katera je primerna njenemu spolu. Mati naj jej bode prva učiteljica, a kakošna starejša deklica dokazane zvestobe, poštena in sramožljiva naj jo nadzoruje. Bajejo naj se jej črke iz slonove kosti, da ž njimi sestavlja imena prorokov in apostolov. Za učitelja jej je treba izbrati starejega, a moralnega in učenega človeka. Glasbe naj se ne uči, marveč odlomke iz sv. pisma. Sv. Avguštin je živel koncem četrtega in početkom petega stoletja. S početka je bil pogan in učitelj govorništva v Milanu, a kasneje kristijan in škof v Hippu. Za pedagogijo sta znamenita posebno dva njegova spisa, nainreč njegove ,,izpovesti" in Bnavod početnikov v krščanstvu". V prvem je opisal svoje življenje in posebno živo in zaniraivo načrtal, kako se je boril sam s seboj, namreč s svojim poželjenjem in svojimi strastmi, dokler se naposled ni znebil greha ter postal vreden človek in kristijan. Ta spis je pravo praktično dušeslovje in vzgojeslovje. V drugem spisu daje sv. Avguštiu navod djakonu Deogratiasu, kako ima katehumene poueevati v početkih krščanske vere. Razdelil ga je na dva dela, namreč na teoretični in praktični. V prvem delu govon' o svojstvih dobrega katebeta in načinu poučevanja ter priporoča, da se pouk v veri začenja s pripovestimi sv. pisma. V drugem delu ste dve uzorni katehezi. 0 vzgoji je izrekel sv. Avguštin med drugim tudi ta-le krasna načela: Oče naj se briga za telesno in dušno dobro otroka. Pri vzgoji razlikujemo dvoje, namreč popravljanje in poučevanje; prvo se izpeljuje s strabom, drugo z ljubeznijo. Pogubno je, ako pri vzgoji vlada ljubezen brez strahu ali pa strah brez ljubezni. Človek se mora učiti, dokler je živ. Znanosti v zvezi z religijo se nimajo zavrči. Pouk naj bo primeren otroškim sposobnostim.