Ü i u b 1 j ai)5 Ki^WlL ^gS^ Leposloven. in znanstven listT Štev. 7. V Ljubljani 1. malega srpana 1891. Leto XI. T ä h i. ß orčč z odsevom se zvezda Nad Slübico temji igrd. Raz stolp cerkveni preko hiš Polnočno uro nosi piš. Polnočno uro, ko duhov Razhaja röj se iz grobov . . . 'Čuj, v cerkvi stubiški sopöt, Sopöt neznan in smel grohfct! Kako to stoka in ječi — Iz groba vstajaš, Tsfhi, ti? K?ij ni mirti ti v grobu, kaj ? In kaj te vleče v svet nazaj ? — Iz cerkve božje nčm in gluh Odbegnc v noč mrličev duh. Na grobji starodaven zid — Od tam popnč mu v svet se vid. On zrč raz kameniti stol: Odeta v sčn sta hrib in dol. Molčč strmi, strmč molči, Zgrozi se mu in zadrhti . . . Kfcj ni le - tu že on gospod, In rob njegov — te zčmlje rod ? Kakd je nčkdaj ga pestil, Kakd s krvjd ta svčt pojil! Izgine . . . Saj prost je Kot v dnčh poletnih ljut vihar, Tako v je on bil gospodar. Kot blisek nagli, smrt pretčč, DivjM le-tod je njega mčč. In točil je trpin solzč, Neštet izplakal si — sreč . . . A kaj gospodu mari — kmet? Slobdde on ne bodi zet! — Nad mestom brdo zrč v nebo; Mrliču gori spč okd. Tam gori stal je grad njegov, Poslčj — nikjer o njem slednv! Prekletstvo! On strmč molči, Zgrozi se mu in zadrhti . . . Na vzhodu jutra z6r razlit Zataplja zvezd nebeških svit. Po zemlji, nčkdaj polni rev, S10 b 6 d c, čuj, odmeva spev. Za plugom poje ga seljak, Iz dalje hrib odglaša vsak . . . A nčkdaj Tii h i tii gospod, In rob njegov je bil ta rod! VzgrohoČe duh se v beli dan, Da čuje ddl ga, breg in plan . . , v grob se zgrudi spet: kmet, a on — preklet! Stebor. r*; Bor .l^az skalo zaraslo tčmcn bč>r Na breg se ozira strm. Tja doli razsiplje jutra zor Svetlobo na cvčtni grm. in grm. Pred kočo samotno starec sloji, Poglfed mu plava s planin. Na solnčni se rčbri veseli Mladosti cvetoče — sin. Bisträn. W Jelka in bršljan. ß sivem pogorji samevaš, jelka, Tvoj dom je miren, svčtu neznan. Pesno se opleta vitkega debla S teboj rojeni, zeleni bršlj&n. V samoti se ndte spominjam in mislim Zamrl i mčni je svčtni hrup. Kot tvojemu dlblu bršljjm zeleni, Tovariš jedin je mini — up. Bisträn. Rakita in potok. travniku solnce potok s rebri, K potoku se klanja rakita, Nje listov in valčkov se menja sepčt, Čarobne pravljice šumita. * V? Ob vodi perilo raztrčplje dčklfe, Sreč ji drhti ljubeče: Z mladeničem sanjata v potok zrdč O zlatih gradovih — sreče. Bisträn. Loža in slavec. Zrna. In žarke nebeške prestreže, Takti pred resnico jrtsno mrak solnce zagrne tčmni oblak i. 2. Pomit» besdd ni vselej prazen, Čeprav jih trosi človek blazen. Predsodkov na oči nam \6f.C. 6. Nikdtfr očeta ni ljubila Izjema — hči pravila. 7- Naj solnce žg&, naj hrujc zima, Težkd skrivnost se dolgo v srci nosi, Ko glas o nji se neresničen trosi. Sred nikdrtr strahlt nc goji! Več nego mdni, človek ima Snovi železne v krvi svoji. 4- 8. »Saj vse mini, trpi voljndlc Takd tolaži svet trpine. Bolest — kdo pač bi dvojil — mine, A vpraša se: kdaj in kakd? Kaj je modrost, ljudje vedo, A malo \6 jih, kje cvetfc. Še menj kdo hrepeni za njd, Res moder skoraj ni — nihčfe! Bisträn. L u č i. Spisal Anton Funtek. XVIII. >zno v noč. Na mizi brli lučica; ob postelji sloni objokana žena pri bolnem detetu. Rahlo oklepa njega vročo ročico; plašno gleda na telesce, vijoče se od bolečin; strahotna posluša težko sapo . . . Kakor lučica na mizi mrli slabotna nddeja v srci materinem, da ji zanese dobrota božja, da bolnemu miljencu okrepi slabotni dih . . . Trudna je do smrti, ali toliko da Čuti svojo slabost! Zdi se ji, da bilo greh, ako bi tujim rokam, in bodisi za nekoliko hipov, prepustila šibkega bolnika. Ko bi se pripetilo najstrašnejše, oprostiti bi si ne mogla nikoli, da ni prebila poleg njega tudi najhujšega trenutka, ko zastane drobno srce, ko ugasnejo mile oči — na veke! To dete je vse. kar je otela iz srečnejše döbe — zanesi Bog, da bi ostala sdma na svetu! . . . Malo dobrot, mnogo trpljenja jc užila doslej; nje solze so često rosile težko prisluženi kruh. Ali trpela je voljno, samo da ni trpelo dete. Kadar so se ji tolikanj ljubo nasmihala ta rdeča ustna, kadar so se ji tako veselo iztezale naproti tc mehke ročice, pozabila je vse l Čudno ali res: to šibko bitje, ki vender samo potrebuje čvrste opore, krepilo je njo; zdnje živi; brez njega ne vč, Česa bi iskala na svetu . . . Kolikokrat jc veselega srca zrla v prihodnje dni, ko se bode razvijal mali ljubljenec; kako svetle sanje so se ji porajale v duši! Kakor greh se ji vidi vse v teh usodnih trenutkih, ko se mlado življenje bon s smrtjo, kar je sanjala kdaj. Presrečna je bila — ali se ji bode res pokoriti za preščrno srečo svojo? Nocoj, v tej uri, mora se odločiti na döbro ali na hudo, bolezen je prikipela do viška. Tresočo roko mu poklada na čelo — vroče jc kakor ogenj; skrbno otira srage ž njega; vsak vzdih ji reže v dušo. Zdajci mčni, da je zastala sapa, dete leži nepremično — zbegana se skloni ččznje, pridržuje sapo — hvala ti, dobrotni Bog, srčece še utriplje, še se dvigajo stiskane prsi, in — ali more biti res? — zdi se ji, kakor bi bila sapa lahnejša, kakor bi pojemala vročina; vidi se ji celö, da igra nasmeh na ustnih ljubljenčevih .. . Ali nikar tega nasmeha! Kdo vč, kakove nebeške podobe gleda bolniček — nebeške podobe! Groza jo je teh besed! Morda že čuje svetle angeljce, kličoče ga k sebi, da bode sam an-geljček med njimi — nikdar takö! Bog, ne jcmlji ga k sebi! . . . Glej, nasmeh izginja, prevara ni, nego živa resnica: dete spi. Mlado življenje je zmagalo po hudem bdji; smrtni angelj beži iz sobe . . . Materinemu očesu se razgrinjajo nebeške podobe, groza je ni več teh besed! XIX. Samotna koča na morskem bregu. Spodaj se pene razljučeni valovi in treskajo ob kamenite stene; dež lije curkoma, svetli bliski se vijd po nočnem nebu. Ali v koči gori mračna svetilka pred začrnelo podobo Matere božje, sivolasa ženica kleči pred njo . . . Slčharni večer gori ta luč; ne ugasne nI podnevi, ko se včliki dan vsiplje po tesnem domu. Vsako noč mdli pred njo pdstarna žena; vela nje ustna šepečejo, drhteče roke se sklepajo. Ubogi ribiški rod daleč okrog poznd to »večno luč«; vsako dete vč povest samotne žene, in vsakdo hiti plašno-sočutno mimo koče, kjer domuje bitje, kateremu se je zmračil duh! Celd podnevi, kadar sedi starica pred kočo, ko toli brezgibno upira oslabelo okd na nepregledno vodno ravan, ko se ji ostri morski veter lovi v dolgih lasčh in valovi spodaj poj d veličastno večno pesem svojo, ne hodijo radi mimo hiše nabrežne. Saj ne poslušajo radi čudnih besed, ne vidijo radi zbeganih teh pogledov . . . Dvajset let, morda tudi delj! Prav takd viharna noč je bila, ko jc jedini sin ostavil mater svojo in šel, da nihče ni včdel kam. Blag sin ni bil. V tihi koči so pogostoma odmevale glasne kletve in surove besede njegove; v sosednih hišah je razdvajal družine in trosil prepir v mirno njih Življenje. Z jezikom, če treba, tudi s pestjd, prizanašal ni nikomur. Ali mati je trpela voljnd in jokala v samini; zakaj vpričo njega se ni upala. Samotna jc prosila Bogä, da bi se poboljšal zlobni sin — vedela jc dobro, da je hudoben! Toda ljubila ga je venderie, in prav nje ljubezen ji je živila dno malo iskro v srci, da ne bode vedno tak, da pride tudi njemu trenutek, prinesi ga nebd ali bridko življenje, ko se pokesä surovosti in zlobe ter odprč srce blažjim čustvom . . . Ta hip ni prišel, ali nastopila je noč, ko je ostavil rodni breg brez slovesa, brez ljubezni. Dvajset let je tega, morda tudi dčlj. Dejali so res, da je utonil, ko se je v temni noči, morda vinjen, vračal domdv, ali verjeti ni mogla takovim besedam. Umeti ni mogla glasdv, katere je čula pogostoma: da je najbolje takd, da se jc sam Bog usmilil matere nesrečne. Takšne besede ji niso mogle biti tolažne; 20 tudi verjeti ni mogla v tako usmiljenost božjol Utonil ni, te misli se je oprijela in držala krčevito vztrajno; tudi niso našli trupla njegovega. Nerazumno veselo je pozdravila to novico in hvalila dobroto nebeško. Videla ni, kakd začudeni so se ozirali ndnjo sosedje in majali z glavo. Ko bi jih tudi videla osuple, nič zatd! Dobri ljudje so, in vsekakor jim utriplje mehko srce pod räskavo obleko, ali srca mäterinega ne umejejo. Sploh ne umeje nihče, kakd i sedaj ljubi sina svojega. Hvala Bogu, izgubljen ni, samd z ddmi je šel in vrnil se bode. Na kolenih je obetala pred podobo Matere božje, da bode molila zvesto in presrčno, dokler se ne vrne; svetilko je prižgala pred njo, katera ne smč ugasniti, dokler ne ugleda njega, sinu izgubljenega . . . Dan za dnevom, teden za tednom, mesec za mesecem je mineval, toda ni ga bilo. Zaman je posedala na bregu in napenjala oči, da bi že v dalji zazrla ljubljenca svojega. Kadarkoli se jc prikazala ladjica na sinjih valovih, viharno ji je bilo srce; okd se je širilo, sapa zastajala. Žal, bil je samd ribiški čolnič . . . Tožno je povesila glavo in šepetala nerazločne besede. V koči pa je brlela večna luč; na večer je molila pred njo . . . Ali bilo ga ni 1 . . . In osiveli so ji nekdaj toli lepi lasje, ugasnilo je okd, čelo se nagubalo. Umrlo je vse v srci njenem, jedino upanje ne. Iskala ni nikogar, govorila z nikomer; izogibati so se ji začeli. Čimdalje močneje se jc oglašala misel po sosednih kočah, da se ji je zmedlo; matere so pravile deci svoji žalostno povest o ljubezni materini in zlobi sinovi. Kakd li posčja v viharji, dežji in solnci na strmem bregu in gleda na morja široko plan — takd se ne vede pameten človek! Da noč in dan gori luč v nje hiši pred sveto podobo, to jc pobožno, in lepo je res, da mdli slčharno noč pred njo — ali, usmili se je Bog! — saj ne vč, kaj mdli in čemu . . . Uboga žena! Da bi ji vsaj smrt po • slalo dobrotno nebd! Ali umreti ne more; kdo vč, do kdaj se bode še mučila takd . . . Samotna žena že iz davna ni čula takih besed; težko tudi, da bi se menila z&njc. Naj mislijo, da je blazna, ali blazna ni. Res se ji časih hoče zmračiti, ali takšni hipi so kratki. Jedino prepričanje, da se vrne sin, odvrača ji blaznost. In če ga bode še čakala leta in leta, priti mora! Videti ga mora in četudi samd za hip; slišati mora, kakd jo plačoč prosi oproščenja, potem umrje rada. Prej ne more, tudi se ji zdf, da bi ne mogla počivati v grobu . . . Minilo je deset, minilo dvajset let. Dolga ddba in izgubljena. Cešče jo sedaj obhaja misel, početkoma rahlo, a čimdalie krepkeje, da je zastonj upala dolgih dvajset let. Morda so ga res pokopali valovi, in če ne, umrl je daleč v tujcih, ali pa pozabil mater svojo. Brezuspešna je bila nje molitev, in zaman je gorela večna luč. Zaprl se torej, srce, molitvam, in ko gasne n&deja v tebi, čemu bi gorela luč? Toda ne, nikakor ne! Morda je že na poti preko širnega mdrja — morda se zdajci odprd duri, in on — Bog nebeški, ali ni prav sedaj čula, kakor bi se nekdo bližal hiši — sedaj, sedaj — ne, nič ni! Vihar buči, dež lije, valovi grmč ... V taki noči se ne vrača, ko bi tudi res prišel, in vender: prav v taki noči je šel z domi . . . Ali gotovo, varala se ni; tanko nje uhd je Čulo stopinje! Morda še pomišlja zunaj, morda se boji stopiti pred mater — veder nasmeh se ji pokaže na velem lici — boji se stopiti pred mater, ki ga je čakala dvajset let! . . . Glej, kakd svetlo gori nocoj večna luč! Nji sdmi je tudi tolikanj jasno v srci; toli nepopisno Čustvo se giblje v njem, kakor bi — — Ne, motila se ni — glej, odprd se vrata — zdajci ugleda na pragu bradatega moža, in ta mož — okd materino vidi dobro, ta mož, ki stoji kakor ukopän, ki gleda nanjo solznih očij — to je izgubljeni jedinec njen! Nagovoriti ga hoče, ali duši jo v grlu; vzkliknila bi, hitela mu naproti, ali kolena se ji šibč, stemni se ji, zgrudi se brezzavestna . . . On pa se sklone ččznjo, in bridke solze rose nje licel Kakd strastno poljublja ta bleda ustna, te zveste zatisnjene 0Č1, skesan, dober sin . . . Ubožica, kakd jo jc prevzela nenadejana sreča! Ali že se oživlja slabotno telö, zdajci izpregleda — »Sin!« vse nje trpljenje in vse nje veselje zveni iz tega vzklika, »sin moj!« . . . Čakala ni brezuspešno, molila ni zastonj 1 Ona sveta luč ljubezni materine ni gorela zaman. Sedaj je srečna. Sedaj rada zatisne oči, ako hoče dobrotno nebd, katero ji je dalo učakati najlepši hip vsega življenja! . . . Vihar vije ob koči, dež lije curkoma, valovi bučč . . . Jasno gori večna luč! & o e n. Z «di se mi, da le sanjala Toda niso bile sanje, O ljubezni sem nekoč In bridkd na dnu sred In da nikdar ni razvnela O ljubezni pokopaui Duše mi ljubezni moč- Pesem, časih mi igrd . . . Cvetana. Kakö so Turki osvojili Bihač. Spisal I. Steklasa. ■mača vojska med Ferdinandom I. in Ivanom Zapoljo je < bila vzrok, da je trdnjavo Jajce, katero so Hrvatje branili toliko let, končno venderle osvojil bosanski paša Usref leta 1528. Ko .se je udala ta trdnjava, bila je izgubljena vsa branilna črta ob reki Vrbasu, zakaj tudi Banjaluka je bila osvojena istega leta. Hrvatom in ž njimi združenim Slovencem zdaj ni preostajalo drugega, nego odločno braniti bojno črto na Uni in le kolikor moči tudi predel med Vrbasom in Uno. Najhujše borbe so se razvile sedaj v teh krajih; za vsak pčdenj zemlje so se Turki krvavo borili s kristjani. Ker poslednji niso imeli dovolj podpore od sosednih držav, morali so napdsled izgubiti tudi ta predel. Trdnjava je bila osvojena za trdnjavo, dokler ni prišla vrsta tudi na Bihač. Mesto in trdnjava Bihač stoji na levem bregu Une v takozvani turški Hrvaški in pripada najstarejšim mestom v teh krajih. Pravijo, da ga je leta 1250. ogerski kralj Bela IV. povzdignil v slobodno in kraljevsko mesto. V Bihači so kesneje stanovali bani in njih namestniki (vicebani); tudi je bilo v mestu kraljevsko presodišče. Zemljišča okolo mesta pa sta imeli skoraj samd dve rodbini, namreč goriški knezi, imenovani kesneje Blagajski, po mestu Blagaji na Sani, in knezi Gu-šiči (Karloviči). Leta 1345. jc bival ogersko - hrvaški kralj Ljudcvit I. 18 dnij v Bihači, ko se je vzdignil, da premaga velikaše hrvaške. Tukaj se je sešel okolo njega tudi zbor na posvetovanje. Pri odhodu svojem jc pustil kralj v mestu močno posadko. Ali po smrti tega kralja je bil Bihač pogostoma priča žalostnim vojnim prizorom, zlasti za borbe kraljev Sigismunda in Ladislava Napolitanca radi krone ogersko-hrvaške. Hrvatje, na čelu jim Hervoja, vzdignili so se na svojega kralja Sigismunda in mu vzeli mesto Bihač (leta 1403.). Toda že dve leti kesneje (leta 1405.) osvojil gaje zopet ban Pavel Bešlinac za kralja Sigismunda. Leta 1434. je podaril kralj Sigismund mesto Bihač z Ripčem in nekaterimi drugimi gradovi knezu Štefanu Frankopanu za nagrado, ker mu je omenjeni knez pomagal, ko se je kralj vojskoval v Italiji. Franko-pani so imeli potem Bihač v oblasti do leta 1490. Vender, ko so se po smrti Matije Korvina Frankopani poprijeli cesarja Maksimilijana I. proti kralju Vladislavu II., vzel jim je poslednji Bihač (leta 1491.). Po Beatrici Frankopanovi je dobil Bihač Ivan Korvin, ki je često pre- bival v njem. Za Korvinom si je prisvojil Bihač Jurij Braniborski, drugi soprog Beatričin; toda po njegovi smrti je pripadel iz nova Frankopanom. V tem so Turki vse huje pritiskali na hrvaške zemlje; bilo je treba resno misliti tudi na Bihač, da se utrdi. Že leta 1512. se imenuje Bihač mesto, katero bi se moralo med vsemi drugimi utrditi najprej. Ko je pa leta 1519. pri Korenici blizu Bihača padel v borbi s Turki slavni hrvaški ban in škof vesprimski Peter Berislavič in mu je bila tudi vojska razpršena, bilo je neizogibno potrebno, da se Bihač učvrsti nemudoma. Zatorej prosi hrvaški zbor na Cetinu kralja Ferdinanda I., katerega si je ravno nekoliko prej izbral za kralja svojega (leta 15 27.), da bi Bihaču oskrbel posadko. Prvo posadko je privedel v trdnjavo Nikola Jurišič, a zapovednik ji je bil Jakop Ravnikar; od tega časa je bila posadka stalna, kar je bilo vsekakor potrebno, ker je leta 1528. pala trdnjava Jajce, kakor smo že omenili. Posadka je štela po navadi 400 mdž, mestu pa je zapovedoval kapetan (mestni stotnik). Prvi kapetan je bil Erazem Turn (od leta 1528. —1535.), kije bil tudi zapovednik v Ljubljani in kesneje na gdrenjem Hrvaškem vsem četam, katere so plačevale avstrijske dežele, za njim pa Hrvat Peter Keglevič, ban hrvaški, do leta 1538., ko ga je zamenil Jernej Ravnikar. Leta 1540. je izročila kraljica Ana, soproga Ferdinandova, mesto Bihač z vsemi pravicami in povlasticami stanovom kranjskim in jim zajedno naložila, da vzdržujejo in oskrbujejo posadko.*) Takrat je bil v trdnjavi kapetan neki Gall, leta 1543. pa Viljem Schnitzcn-baum. Leta 1544. se je izkazal v borbi s Turki kapetan Jurij Zavrl (Saurer), posestnik gradu Kozjaka, pobivši do 100 sovražnikov in ujevši jih okolo 40. Prav takd napade neka četa Mutnico blizu Bihača leta 1556. Ko posadka to zapazi, napade nemudoma sovražnika in ga pri Izačiči popolnoma razbije. Leta 1558. je bil kapetan v Bihači Jurij Zobelsberg, zadnji moški potomec te plemenite rodbine kranjske. Za njim je kapetanoval Mihael Špalatin, ki je leta 1560. napadel turško trdnjavico Ostrvico na Uni, osvojil jo in pokončal posadko. Turki so odslej vse huje napadali takozvano turško Hrvaško, in Bihač je bil v veliki nevarnosti. Sicer sta sultan in cesar večkrat skle- 1) Valvasor (XII., 12) in za njim tudi Dimitz (Gesch. Krains II., 143) trdita, da je kraljica Ana pridružila pri tej priliki Bihač vojvodini Kranjski. Takšen dar pa ni bil niti mogoč po starem državnem pravu kraljevine Hrvaške, nego so meŠčanje mesta Bihača bili podložni še tudi kesneje le banu hrvaškemu in njega sodbeuosli, kar dokazujejo mnoge stare listine. (Radoslav Lopašič: »Bihač i Bihaeka Krajina.« Zagreb, 1890, str. 64.) nila mir, ali bosanski paše se niso nikoli držali teh mirovnih dogovorov, nego napadali krščanske zemlje, kadarkoli jim je bilo prilično. Pozneje so pa obdolžili kristjane, da so oni začeli prepir. V teh časih (od leta 1560. do leta 1575.) pridobil si je velikih zaslug za obrambo teh krajev in še posebe za Bihač glasoviti junak Herbart Turjaški. Predno je še jel zapovedovati Krajini (leta 1560.), bil je strah Turkom, leta 1565. pa so se začeli prihodi Herbartovi v večji meri, in čete iz vse Kranjske so se udeleževale teh bojev. Glavna skrb zapovedniku na Krajini je bila, da vzdrži Bihač in da ne opusti bojne črte na Uni. Ali BihaČ so našinci prav težko oskrbovali s hrano in orožjem, ker so Turki vselej prežali na vsako takovo pošiljatev. Kakd težavno je bilo to oskrbovanje, to povčdi Kisi, životopisec Herbartov. Oče njegov Ivan Kisi je imel kakor blagajnik nositi pomoč krščanskim Četam v BihaČ; ali ni se upal brez krepkejšega spremstva skozi nevarne kraje, zakaj nedavno so Turki napali Sluin, grad in sosedne vasi požgali, polja pokončali ter polovili in pobili mnogo kristjanov. Ko Iierbart to zvč, vzdigne se prčcej iz Senja s svojo četo, napade sovražnika pri Drežniku in zajame takd ves plen in vse jetnike. Ko hoče dalje spremljati Kisla, spoprime se iz nova s Turki, prežečimi na blagd in denar ter jih zapodi v beg. Toliko pa da se utabori pri Korenici, da nekoliko počije z vojaki svojimi, raznese se glas po taboru, da so Turki blizu in da so napali grad Pergno. Herbart pošlje za prednjo stražo trideset konjikov, sam z ostalo četo se napoti počasi za njimi. O pravem času še pride prednji straži na pomoč, zakaj že jo je obkrožilo 800 konjikov. Kar iznenada navrne sedaj naš junak na Turke, razkropi jih in pobije, 150 jih pa ujame s stotnikom Poturnelijem vred. Takd si je odprl pot v Bihač. Ker je pa dobro včdel, da Turki še vedno prežč na Kisla in spremstvo njegovo, spremljal je blagajnika zajedno s stotnikom Ivanom Lenkovičem, ki je šel bržkone tudi pregledovat Bihač. Leta 1566. je bila zopet velika nevarnost za Bihač in njega okolico, četudi so bile vse oči obrnjene na Siget. Herbart je bil silno oprezen vojskovodja in je zatorej pazil na vsako gibanje Turkov v sosedni Bosni. Slutil je, da se pripravljajo za napad, in zatd jih je prehitel. Na same velikonočne praznike predre v Bosno, razsaja okolo Lušca, požge do 300 hiš, pobije in polovi mnogo Turkov in se povrne z velikim plenom v BihaČ. Leta 1567. je zagovarjal Herbart, poslanec kranjskih stanov na cesarskem dvoru, naj pošljejo pomoč trdnjavi Bihaču še o pravem času, zakaj ravnokar se mu javlja, kakd se Turki pripravljajo, da si osvojč to mesto. Ko se leta 1568. po- vrne z Dunaja, pohiti' z 800 vojaki na Krajino, napade iznenada Turke ter jih razbije in razkropi. Turki pobegnejo v bližnje trdnjavice Kamen-grad, Udbino, Ključ in Bclaj; ali skoro se iz nova prikažejo pri Bi-hači, kjer jih pa Herbart drugič popolnoma potolče. Tudi leta 1572. so se pripravljali Turki na vse pretcge, da napadejo BihaČ. Glas o tem namerjanem napadu je prinesel v Bihač turški uskok Frančišek Kaplovič, ki je potrdil, da so Turki zbrani blizu Udbine pod Ferhad -begom in da pretč vsak čas napasti Bihač ali Repič. Kranjske stanove močno vznemiri ta novica; izdadö oglas vsemu vojništvu, naj bode pripravljeno za vsak slučaj. Lamberga pa pošljejo v Gradec po Her-barta, da se napoti nemudoma na Krajino, kateri preti tolika nevarnost. Drugih glasov o tem napadu nimamo, vender so bržkone plenili po hrvaških mejah, dasi Bihača sovražniki niso mogli osvojiti, ker ga nahajamo Šc nadalje v krščanskih rokah. Kapetani so mu bili v teh časih Jurij Kronschal (1564.), Adam Schramf (1565.), Danijel Lozer "(1570.), Friderik Višnjanski (1573.) in za njim Sebastijan Lambcrg starejši od leta 1573.—1577.; potem Benko Krainer (1578.), Jurij Paner (1579.) in zopet Sebastijan Lambcrg (1579.). Najhujši sovražnik kristjanom je bil v tem Času bosanski paša Ferhad. Po njegovem načrtu bi bilo osvojiti vso Hrvaško do Kolpe in potem napadati sosedne dežele slovenske. Dobro vedoč, da ne more pridobiti Bihača, predno ne osvoji vseh bližnjih trdnjavic in sosedne zemlje, napadal je zaradi tega malone vsako leto predele do Kolpe in jih strašno pustošil. Najhujši so bili ti napadi v letih 1572. —1578., dokler se ni postavila trdnjava karlovška. Herbart Turjaški je združen z drugimi velikaši slovenskimi prosil pomoči ubogi Krajini in dokazoval na vsakem zboru, kjer je bil prisoten, kakö velika nevarnost preti avstrijskim dednim zemljam, ako osvojč Turki kraljevstvo hrvaško. Posebno se je odlikoval na zboru v Gradci leta 1574., ko je zagovarjal prošnjo grofa Zrinjskega, da se nemudoma učvrstita Bihač in Ilra-stovica, ker ondotne kraje Turki napadajo najhuje, dasi je bil nekoliko prej sklenjen mir med Turki in cesarjem na osem let. Ze spomlddi leta 1575. se vzdigne Ferhad-paša na svojo pest in napade turško Hrvaško. Strašno jo popleni, sösebno okolico bi-haško. Ivan Turjaški, strijc Herbartov, vzdigne se nanj, ali nesrečen je. Vojska mu je premagana in sam ranjen. Obrekovalci pa v tem času obdolžč Herbarta, da je prezrl vojaške zapövedi in takö nekaj zagrešil, ali pa da je bil celö sporazumljen s Turki. To junaka našega silno razžali; sijajno se opraviči na zboru v Brucku, kjer je bival vso pomlad. Ali niso se še dogovorili na tem zboru, kakd bi ubranili meje, ko prijavijo zastopniki kranjskih stanov nadvojvodi Karlu, da so Turki zasedli Bihač in se navalili z veliko silo na Dubovec (poleg dcnašnjega Karlovca) in Metliko, Skupščina poroči hitro Ivanu Turjaškemu, da kolikor mogoče brani trdnjave, dokler mu ne pride izdatna vojska na pomoč. To je bilo dnč 12. včlikega srpana. Ali dnč 4. ki-movca je bilo Herbartu Turjaškemu prijavljeno še žalostnejše poročilo, da se je združilo pet turških zapovednikov, ki so sklenili osvojiti vse trdnjave po Krajini. Prvi udarec je bil zopet namenjen sevčda Bi-haču. Ali ker ga niso mogli osvojiti, plenili so »od dalmatinskih bregov do sredozemske Bosne,« kakor pravi zgodovinar Istvanfy. Da ukroti krvoločnega Ferhad-pašo. sklene zbor, naj grč v Krajino nemudoma sam Herbart in prežene Turke iz nje preko Une. Ali nesreča je hotela, da je lc-tä sicer toli srečni vojskovodja v borbi s Ferhad-pašo nesrečno končal pri Budačkcm dnč 22. kimovca leta 1575. Po tej bitvi, takd nesrečni za kristjane, bil je Turkom odprt pot v predele do Kolpe, zakaj vse je pričakovalo, da skoro za tem porazom pade tudi Bihač. Za ta slučaj so utemeljili na predlog nadvojvode Karla denašnji Karlovec (leta 1578.), da brani Turkom vhod v sosedne dežele slovenske. Navzlic temu bosanski paša ni popustil načrta, da namreč osvoji Bihač. Trdnjavica za trdnjavico je bila osvojena, in takd jc bila do malega vsa okolica bihaška v turških rokah. Prej so že pale trnjavice Dubica (leta 1538.), Zrin (leta 1554.), Ko-stajnica (leta 1556.), Novi (leta 1556.), Krupa (leta 1565.); in sedaj so osvojili Turki Bužim (leta 1576.), Cazin (leta (1576.), Ostrožac (leta 1577.). BihaČ je bil torej obkoljen od samih turških trdnjavic, in na-šinci so imeli sedaj še večje težave nego prej, ako so hoteli oskrbovati posadko s hrano in potrebnim orožjem; treba je bilo vsekakor spremstva močnih vojaških oddelkov. Vse tožbe cesarja Rudolfa II. in nadvojvode Karla zaradi teh napadov in plenjenja niso pomagale, zakaj na sultanovem dvoru jim je prijalo to, kar je delal Ferhad-paša, in radi tega so odgovarjali cesarju še posebno drzno in porogljivo. Ker se je bilo bati, da ne bi ostala trdnjava brez oskrbe in se končno morala udati Turkom, razpravljal je odbor stanov kranjskih, štajerskih, koroških in goriških na zboru v Brucku leta 1578., ali bi še delj vzdrževali Bihač in zatd osvojili sosedne trdnjavice, ali pa ga podrli, da se Turki ne vgnezdijo. Odborniki sklenejo po tehtnih preudarkih, da je treba trdnjavo braniti še delj, 111 da se zatd zberi nova vojska, katera vrhu tega osvoji ves predel okolo Bihača. To je bilo pa tudi potrebno, zakaj že meseca sušca dobi nadvojvoda Karol glas, da so Turki predrli na Hrvaško in da so se namenili udariti na Bihač, kar so tudi storili skoro potem. Ali Bihač se je držal, ker ga je hrabro branil zapovednik Sebastijan Lamberg z dobro oskrbeno posadko. Da osvoji izgubljene trdnjavice okolo Bihača in lože oskrbuje sam Bihač, zbrala se je na povelje nadvojvode Karla I. vojska 9000 mdž, ki je imela s seboj tudi 18 večjih topov. Glavni zapovednik ji je bil Jurij Khevenhüller. Iz početka je bila naša vojska srečna in jc hitro osvojila tri trdnjavice Cazin, Zrin in Ostrovac, ali pod Bužinom jo ustavijo Turki. Zapovednik trdnjavi se ni hotel podati, ker je včdel, da mu pride na pomoč Ferhad-paša, kar se tudi zgodi. Vojska 30.000 Turkov prihrumf pod Bužim, vender ne pride do odločilne borbe, nego samd do manjših prask, v katerih pade več sovražnikov nego naših vojakov. Našincem to ni koristilo mnogo, ker so Turkom dohajale pomožne čete od vseh stranij, število naših vojakov se je pa le manjšalo. Končno Khevenhüller spozna, da ne more premagati Turkov; zatö se vrne s svojo vojsko domöv dnč 3. kimovca. Ves ta Khe-venhiillerjev prihod ni izposloval drugega nego to, da Turki niso osvojili Bihača, da se je popravilo mestno zidovje, obnovil požgani samostan, iz nova sezidala mnoga poslopja za razne zaloge in pokrepila posadka. Bihač se je takö mogel držati do leta 1592., četudi so ga Turki često napadali v tem času, posebno še zadnji dve leti, predno se jc udal. Tudi to, kakö so se vojevali Turki, rešilo je Bihač preranega padca. Turki so hoteli namreč najprej osvojiti vso okolico bihaško, zatö so iz večine z manjšimi oddelki raztreseno napadali trdnjavice, katere so ponajveč tudi osvojili. Toda leta 1587. so začeli Turki zbirati veliko vojsko, da zvršč znamenito podjetje. Hoteli so namreč osvojiti Sisek in potem predreti dalje čez Hrvaško na Ogersko, kjer sc jim je protivila na jugozapadni strani le še trdnjava Kaniža. Kakor je pred utemeljitvijo Karlovca mislil Ferhad-paša, da mu je mimo Metlike odprt pot v sosedne zemlje slovenske, in je zatö posebno pogo-stoma napadal kraje med Uno in Kolpo, takö je kesneje novi bosanski paša Hasan prediral v predele med Uno, Savo in Kolpo, da osvoji Sisek, zakaj Karlovec se mu jc zdel prečvrst, da bi ga mogel premagati. Proti Sisku je zbiral tedaj Hasan-paša svoje sile od leta 1587. do leta 1590. Za Sebastijanom Lambergom je stotnikoval v Bihači leta 1580. Frančišek Rössel, a za njim Danijel Obričan- do dnč 17. grudna leta 1583., ko so ga Turki pri Drežniku napali z veliko četo in ubili. Turki so mislili, da je že sedaj odzvonilo Bihaču, in so posebno hudo razsa- jali po okolici in pokončevali pdlja, češ, da se jim prebivalci udadd. V teh hudih časih so zapovedovali v Bihači leta 1584. Ladislav More, Jakop Prauk in Frančišek Homer; od leta 1586.— 1590. pa Tomaž Dornberg, za katerim je prišel Krištof Obričan do leta 1592. Jedini važni dogodek za Bihač v tem času je osvojitev trdnjavice Repiča leta 1589., ker je bila zaradi nje posadka bihaška šc bolj odcepljena od krščanskega posestva in je bilo odslej posadko oskrbovati Še teže nego prej. (Konec prihodnjič.) Nevarni studenec. .ožene dekletce kremenec V globoki planinski studenec, Za njim pogleduje okd: »Nazaj li prinese ga kdd ?« »»Zakaj si, dekletce ti zalo, V studenec kremenec pognalo? Uplčni povodni te mož, Ce dčlj togotilo ga boš!«« S pečine lakd govorila Mladenki pogorska je Vila, Odšlh, je v planino potem, Izginila v mčgli očem. Ostavlja dekletce vodico, Ugiblje in mrfje v, glavico: »Ce mož bi povodni me vzel, Kaj moj bi ljubimec začel?!« % Usehla ©d cvčtov posušena kita, Spominov bridkih vzbujaš moč: Ko zör na nebu sc zasvita, Žc nje očesi te kropita, Bolestno zroč . . . Sovražnik dčžel je preplavil, Za dom, sinovi krepki, v bran! Na böj se mnogi sin odpravil, Ljubimec tudi njo ostavil, Šel v b&j srčan. kita. Cvetov mu na klobuk pripela. Ta cvet je nji v spomin ostal. Na tlNotranjo AvstrijoÄ (Kranjsko, 28 Koroško in Štajersko), začela je vsaka posamezna dežela izdajati svoja iz-vestja in svoje letnike zgodovinskega in prirodoznanskega obsega. Tudi v Ljubljani so izhajale najprej sMittheilungen des historischen Vereins® in potem 2des Musealvereins Tür Krain*. Ali v te »Mittheilungen* so bila slovenščini vrata zaprta, čeravno so bili skoro jedino le Slovenci sotrudniki pri njih. Stalo je mnogo truda in boja, predno so se odprla ta vrata, predno je pöcila ledena skorja in se je izpod nje prikazala nežna cvetka z gori navedenim naslovom. Največjo, skoro vso zaslugo za ta važen napredek v naši književnosti ima č. g. Anton K o bi ar, dežčlni arhivar, ki je tudi sam spisal vse tri sestavke naznanjenega prvega letnika. Prvemu spisu je naslov »Drobtinice iz furlanskih arhivov*. Te drobtinice so crpljene iz starega patrijarškega arhiva v nadškofovski palači v Vidmu, potem iz starega notarijskega arhiva, ki je spravljen blizu omenjene palače, in iz mestne knjižnice v vidcmskcm muzeji. Posebno v notarijskem arhivu leži ogromna skladnica listin in zapiskov, v katerih tičč najzanesljivejši viri cerkvene zgodovine naših dežela Kar nam podaja g. Koblar v tem spisu, to so res le ,, drobtinice*, ali mnoge med njimi pojasnujcjo k&j drastiški tedanje pastirovanje večinoma tujih župnikov. Urejene so drobtinice po župnijah, takö da se često ponavlja jedua in ista stvar, čemur pa se ni bilo lahko izogniti. Iz a Drobtinic* je razvidno, da je bila Kranjska v cerkvenem oziru razdeljena na štiri naddijakonate, t. j. na gorenjski ali kranjski, na dolenjski ali ^arhidijakonat (slovenske) marke*, na setiški in na srednjekraniski ali ribniški. Večina Notranjskega je pripadala takrat nekoliko goriškemu nad-dijakonatu, nekoliko tržaški škofiji. Tudi se spoznä iz »Drobtinic®, da so imele nekatere župnije velikanski obseg, n. pr. mengeška, ki je sezala na vzhodu celö do štajerske meje. Po ustanovitvi škofije v Ljubljani (leta 1461.) so se pogostoma porajali prepiri med ljubljanskimi škofi in oglejskimi pa-trijarhi, ki so trdili svoje jurisdikcijske pravice. Takšen hud prepir se je vnel leta 1589. zaradi župnije v Kranji, kjer je bil škof svojevoljno postavil župnika, a patrijarh je temu ugovarjal in zahteval, naj se Škof kaznuje in naj priznä, da je patrijarhov sufragan. Kakö so tuji pastirji skrbeli za slovenske ovčice, za to nam podaja nekaj vzgledov zgodovina mengeške župnije (najstarejša slovenska oblika je »Mongus*, leta 1476. Leta 1327. podeli papež Ivan XXII. Lombardinu della Torre, ki je bil šele subdijakon nekje tam döli na Milanskem, izpraznjeno župnijo Mengeš, dovoli mu, da jo smč posedovati kot pravi župnik, vender ga nikakor ne sili, da bi moral prejeti višje duhovne redove, samö po svojem namestniku naj skrbi za dušno pastirstvo v Mengši. Lombardin si izbere za namestnika Konradina della Torre, torej sorodnika svojega, in ta prčcej dä v najem za jedno leto dohodke mengeške župnije Frideriku Kolovškemu za 60 mark soldovl Leta 1335. dobi mengeško faro patri-jarhov kapelan Herengarij in jo dil prčcej v najem cerkljanskemu župniku Sigfridu Vranjepeškemu. Pozneje je imel župnik Jakop pl. Scheyer nekega Ivana s Češkega za svojega upravitelja v Mengši ter je zamenjal svojo faro s ponkovskim župnikom Ivanom pl. Schevrom (na Štajerskem), ki je imel zajedno kanonikat v Čedadu. I^eta 1592. dä Jožef Sittich beneficij M. M. v Mengši v najem protestantu Nikolaju Bonhomo. Leta 1694. piše župnik Andrej pl. Gallenfelški patrijarhu, da »Germatios sino vino idem est, ac pisces sine aqua vivere posse*. — Tudi nakelskemu župniku Nikolaju Seydlinu dovoli patrijarh leti 1346., da smč bivati dve leti zunaj svoje župnije. Stvarnih pomot v tem spisu ni. Gledč na püsti hrib Risimberch v Vipavi, t. j. na Vipavskem (str. 9.), podpisanec ni mogel zvedeti o pravem času, kje je ta kraj. Šele ko je bila pöla natisnjena, doznal jc, da pomeni »Risimberch* toliko kakor Grižin breg (griža = gruja, grušč, kamenem plaz) in da je ob desni sträni ceste iz Cola v Črni Vrh, na osamelem hribčku, zaznamenovanem na specijalni karti s številko 799 m, na katerem se še poznajo razvaline. Kar se pa dostaje plemiča Ivana »de Stayn* (leta 1345.), bode treba šele bolje preiskati, ali je bil res iz Kamnika. Meni se vse zdi, da je identiški s tistim »An želom di Stayn*, ki sc je leta 1356., zaveznik ogerskega kralja Ludovika bojeval, z Benečani po Krasu in v Istri. (»Mittheilungen des Museal-Vereins für Krain*, III. Jahrgang, 185.). Ta poslednji pa je bil solastnik graščine postöjinske, in njegovo pravo ime je bilo menda »Hans von Stegberg8, ali »Johannes de Sternberg*, ki je leta 1385. pomagal ujeti beneške poslance, namenjene h kralju Ludoviku (Kandier, »Codice diplomatico*, II., ad a. 1359. in 1361.). Kamniške župnije je prosil leta 1595. tudi »neki4 Nepokoj iz Gorice (str. 9.). Ta »neki* je bil Andrej Nepokoj, župnik goriški in solkanski ter od leta 1580.—1596. tudi naddijakon goriški, potem pa župnik v Celji. (Czörnig, »Görz-Gradisca*, I., pg. 905.). — Ali je Hohenmauth dobro prevedeno v 9Visoka Mitnica* (str. 19.), ne včm; Čehi pravijo temu kraju »Visoko M v toÄ, in takö bi menda kazalo tudi nam imenovati ta kraj. Drugi članek letošnjih »Izvestij* je naslovljen »O človeški kugi na Kranjskem* ter je sestavljen po Valvasorji in po zapisnikih dežčlnega, škofijskega in kapiteljskega arhiva v Ljubljani. Zanimivo je čitati, kakd so se zdravniki vedli za kuge. Branili so se hoditi k okuženccm , in morali so jih celd uklenjene priganjati k bolnikom. Kadar so pa že prišli, bili so čudno našemljeni v dolgih haljah od povoščenega sukna in v irhastih ro- 28* kavicah. Na obrazu so nosili krinko s steklenimi nadčniki in velikimi nosnicami, v katerih so imeli natlačene vsakovrstne dišave. Bolnikov se niso nikdar dotikali z roko, nego tipali so jih samö s palico in potem ukazovali, kakö se jim strčzi. Čudo ni, da je vse bežalo pred temi našem ljcnci. Vlada je izdala mnogo ukazov proti kugi in strogo zaprla deželno mejo, da ni smel nihče preko nje. Vsak potnik je moral hoditi le po včlikih cestah (stranske poti so kar podrli, ali jih izpremenili v neprehodne), in celö zdravi tujci, ki so imeli izpričevalo s seboj, morali so se udajati šesttedenski kontumaciji. Kadar je prišla koroška pošta vrhu Ljubelja, obesiti so morali pisma na dolg drog in pomoliti jih čez mejo kranjski straži. Ta je pisma odprla, prekadila jih nad brinjevim plamenom ali nad octovo paro in potem zopet zapečatila ter poslala dalje. Posebno nevaren se jim je zdel denar, ker najbolj kroži v ljudstvu; zatö so ga dobro odrgnili z milom in soljö, predno so ga poslali dalje. Celö boroveljskc puške so na meji jemali iz zabojev in ž njimi streljali, da so spravili kugo iz cevi, potem so jih pa zopet položili v zaboje. Proti kugi so imeli zložene posebne molitvice, katere je zapovcdal škof Hren moliti ob pöldanskem zvonjcnji. Zdravniške knjige pa kär mrgolč najsmešnejših pomočkov proti kugi. Sploh menda niso kuge imenovali »črno smrt*, ampak le öno naj-grozovitejšo morilko z leta 1348. in 1349., ki se jc iz Kitajskega čez Turško priplazila v Evropo in je kar pustošila mesta in vasi. O tej kugi naj bi bil g. pisatelj povedal kaj več, ker je mnogo poročil o nji. Tudi kuga leta 1511., ki je nastala zaradi takratne benečanske vojne, omenjena je prekratko. V tretjem članku opisuje g. Koblar 9Loško gospostvo (bolje bi bilo: ,gospoščina') frižinskih škofov® po podatkih, katere je zajemal iz loških urbarjev v deželnem arhivu kranjskem. V tej koreniti razpravi popravlja pisatelj v marsičem graškega arhivarja Zahna, ki je netočno zabeležil mnogo krajev, nad trideset vasij pa, ki so vse v loški okolici, raznesel po vsi Kranjski. Tudi dokazuje, kakö so nemčili in pačili lepa slovenska imena, stara že nad 600 let, in jih res »verballhornovali*, ne pa, da bi bili Slovenci pačili nemška imena, kakor trdč Nemci. Imena vasij so razdeljena po starih županijah officium4), kakeršne so bile leta 1291. in 1584. Pri vsakem kraji je zaznamenovano tudi število zemljišč, ki se primerjajo številu hiš, kolikor jih je bilo pri ljudskem popisovanji leta 1880. Vasčm so pridejana tudi nemška in sedanja slovenska imena, takö da imamo pred seboj zgodovinsko sliko krajevnih imen v loški okolici. Poleg tega je še vse polno zanimivih beležk o posameznih krajih. Žčtl, da ni g. Koblar spisal popolne zgodovine loške gospoščine, ki hrani gotovo marsikaj zanimivega v svojih predalih. Dobro bi bil storil, ko bi bil omenil, da so imele tudi druge graščine svoja zemljišča v loški gospoščini, n. pr. Lueggerji (s Mittheilungen des Musealvereins*, I. Jahrgang, pg. 247. sq.) in povedal, v kakšnem razmerji so bila ta zemljišča k škofovski vladi. — Da je dobila Davča svoje ime od »Deutsche*, to menda ne bode obveljalo. Saj pisatelj sam povč, da se je nemški temu kraju rekalo »Alss*, t. j. »Alpe®, ker so bile prej tam göri same planine. Pred to besedo postavi spolnik d' ali f in takoj dobiš >I)avčo* ali „Tavčo*. Tudi Avče pri Kanalu na Goriškem se imenujejo v nemških spisih srednjega veka aAls*, znano pa ni, da bi se bili kdaj ^Deutsche* naselili ondu. (»Notitzblatt*, III., 311.) S tem prvim poskusom a Muzejskega društva za Kranjsko* smemo biti prav zadovoljni, in če se bode občinstvo za to društvo zanimalo ter ga podpiralo z obilnim pristopanjem, to smemo pričakovati, da nas bode razveseljevalo še z boljšimi spisi. Saj ležč v dežčlnem arhivu kranjskem neizmerni zakladi, samö vzdigniti jih je treba. Delavnih močij ne pogrešamo, ali društvo ne more delovati brez gmotne podpore. To naj uvažujejo izobraženi in imo-viti Slovenci! Pri tej priliki pa mi ni mogoče zamolčati želje, naj bi se »Izvestja« ne držala takö tcsnosrčno samö kranjskih dežčlnih mej, nego naj bi vzpre-jcmala sploh gradivo, ki se tiče Slovencev, kakor je to že namerjal Šu-mijev >Archiv für Heimatkunde*. Prva dva sestavka v letošnjih »Izvestjih« bi se bila prav lahko raztegnila tudi na sosedne dežele, in »Drobtinice« iz furlanskih arhivov bi bile izvestno prav dobro ustregle tudi štajerskim in koroškim Slovencem. Posebno na Primorsko bi se bilo treba bolj ozirati nekoliko zaradi zgodovinske sorodnosti, nekoliko pa, ker tamošnji Slovenci nimajo nikakeršnega podobnega glasila. S. K. Slovniški razgovori. II. (Dalje.) O tretji vrsti velf Miki.: »die praefixierten verba der III. classe beider abtheilungen sind perfectiv. . . . Die ab weichungen von dieser regel treffen jene verba, denen eine aus den dementen sich nicht natürlich ergebende bedeutung zukommt, daher auch diejenigen, welche sich als eine wirkliche nachahm ung oder Übersetzung fremder sprachen darstellen. . . . nsl. zaviditi odisse: vse ga zävicli omnes eum oderunt. Glasnik 1860. 48; zdčti se videri: zdi se mi (asi. sedeti, st>dejati in anderer bedeutung [namreč = eomponere; sicer bi bil pa tudi naš »zdčti« = skupaj deti perfektiven, in sled temu pomenu nahajam v besedi »zdčlo« subst. neutr. gen., primeri närodno »Zdčlo, zdčlo, pot prejčlo« v Jurčičevih »Rokov-njačih« v »Lj. Zvonu« I., 199.]); pomniti meminisse, pomnim (im Osten punim) to; auch spomniti se ist in Krain ipft. ibid. 46.; sumniti se: jest hočo, da se sumnite na ta evangeli. trub.« Zanimivi so v tem odstavku tudi vzgledi, navedeni iz gorenje srbščine, katere odnošaji so našim do cela podobni, obsezajoč glagole, ki so v nemčevalnem pomenu nedovršni, a v prvotnem pravem pomenu praviloma dovršni: »(ipft.) oserb. zavidžeč beneiden, dagegen ist zavidžeč anfangen zu sehen pft.; so zaležeč obliegen, dagegen sebi zaležeč es verschlafen und to so zaleži das wird im liegen verderben pft.; pomrieč gedenken, so vustač sich auf etwas verstehen, lue. 12. 56, dagegen vustač asi. vo>stati aufstehen pft.; vobsedžeč besitzen (primeri našo nemčizno ,posesti, posestnik'), dagegen vobsedžeč sich, etwa zu pferde, sitzend erhalten pft.« »Vierte classe. die durativen verba werden durch praefixierung pft.; dass die perfectiven es bleiben, versteht sich von selbst, von der ersten regel gibt es sehr wenige, von der letztem gar keine ausnähme. . . . nsl. pomčniti significarc, wofür auch pomenjati gesagt wird. Glasnik i860. 48. zaslužiti werth sein, navrat. 55 (ni mi treba poudarjati, da je ta pomen posnet po nemškem ,verdienen',1) da pa je v pravilnem pomenu ,prislužiti* dovršnik); pokojiti ruhig machen, pokoriti se, pokoro delati busse thun, prevoriti brachen sind als denom. ipft. ibid. 31.« Pozabil je Miki. navesti »zastopiti«, ki je nedovršnik, ako znači ,verstehen', toda dovršnik, ako rabi v pristno - slovenskem zmislu = vertreten, verstellen, n. pr. »pot mu je zastopil.« »Fünfte classe. die praefixierten verba durativa sind perfectiv.« Izjeme: »nsl. nadjati se sperare: se ne nadeje. ev. — tirn. (sie.! — Evangelium trnovense?), bei habd. (= G. Habdelich. Dictionar. U Gradcu. 1670.) noch nadejati se. ufati, upati, vupali ist, nachdem pvati verloren ist, ipft.« Sedaj pa izvedimo posledice iz navedenih vzgledov! Prvič se nam kaže bistro ta-le resnica: neslovenska raba dovršnikov v pravem sedanjiku se je začela pri omenjenih prefiksovanih durativnikih, ki so ali goli prevodi ali pa posnetki nemških izrazov; zakaj nedvojbeno je, da so bili Kaj nam jc torej misliti o novodobni popravi »zaslužujem,« na pr. »ta mož zaslužuje, da . . .« nam. »vreden je«, to je pač jasno vsakomur: poprava je sevdda, a poprava germanizma, nova krpa na starem mehu! Prav takista hiba, kakor če bi nemški rek: »Hannibal verdient, unter die grössten Feldherren gerechnet zu werden,« latinili: »Hannibal meretur, ut . . .,« nam. »Ilannibal dignus est, qui . . k vsi ti prefiksovani durativniki iz prva po pravilu dovršiti, a kot d o v r š n i k i so se j e 1 i krivo proti duhu slovenščine rabiti v pravem sedanjiku, napdsled pa so se z b o k dolgotrajne krive rabe v pravem sedanjiku izpremenili v nedo-vršnike. Če si vč kdo drugače tolmačiti postanek te neslovenske rabe, naj nam objavi svojo razlago, hvaležni mu bodemo. — Tudi zapisnik dandanes običnih dovršnikov, rabljenih v pravem sedanjiku, katerega sem objavil više zgoraj, obseza večinoma prefiksovane durativnike, katerim se vidi na prvi mah, da so oblikovani po dotičnih nemških glagolih, da so ali posnetki ali pa kar naravnost prevodi iz tujih jezikov (iz nemščine); primeri: podam, svet dam, opazim, opozorim, pohvalim, potrdim, poročim (Com-mendo). izročim, priznam, pridem, razsodim, zagotovim, sklenem. — Ce pa se je kriva ta raba raztegnila preko prvotnih mej ter obseza dandanes tudi kako pristno domačinko (prim, dam, rečem), ne bodemo se temu čudili ; provzročila je to tista velesilna moč, kateri se ne mora upirati nobeden jezikovni zakon — analogija. Drugič pa se nam po prefiksovanih durativnikih odkriva še druga pre-zanimiva resnica. Zgoraj nekje sem že namignil, da dokažem, da so ti v nemčevainem zmislu rabljeni durativniki najsilnejša podpora moji trditvi, kateri je namenjen drugi ta slovniški razgovor. Če je namreč res, da so vsi öni nemške izraze opisujoči prefiksovani durativniki prav po pravilu bili iz početka dovršniki, a proti pravilu rabili v pravem sedanjiku, in so šele polagoma po dolgotrajnem krivem uporabljanji pretvorili svojo narav tako, da jih je närod jel čutiti kot nedovršnike, ondaj se nam v njih čudovito kaže neodoljiva sila önega prastarega, morda celö indoevropskega, vsekakor pa slovanskega in slovenskega jezikovnega zakona, ki veli: v pravem sedanjiku nam rabijo samö nedovršniki. — Naturam expellas furca, tamen usque recurret! Närod se ni mogel otresti tistih nemčizen — prefiksovanih durativnikov — a njegovo čustvo in njegova zavest se je upirala na vso moč njih rabi v pravem sedanjiku v dovršnem zmislu. Kakö si je pomagal närod r Res diviti se moramo pomočku toliko preprostemu kolikor originalnemu: ker ni hotela gora priti k Mohamedu, potrudil se je on k nji, in čudo je bilo gotovo: jezik je vse tiste prefiksovane durativnike, prvotno do vršne, pretvoril v nedovršnike. Dandanes jih vsi čutimo in zmatramo za prave imperfektivnike. In ker zakon o nerabnosti dovršnikov v pravem sedanjiku še dandanes krepko gospoduje v slovenščini in je do malega neomajan, to sem popolnoma osvedočen, da jezik naš s prirojeno in samotvorno silo svojo izpremenf prej ali slej v nedovršnike tudi vse öne dovršnike, katere dandanes še čutimo kot dovršnike, a jih temu navzlic časih rabimo v pravem sedanjiku (prim, njih imenik više zgoraj), ako jih namreč ne odslovimo že prej v besedi in pismu, temveč obveljä gosp. prof. L. Pintarja uk in priporočilo. — Haš izrečene trditve v Miklošiči sicer ni najti nikjer, toda med vrsticami jo je čitati, zlasti med temi-le že navedenimi: »so finden wir schon in einem aus dem zehnten jahrhundert stammenden denkmal, in fris. I. 29 : tebe poronso me telo (tebe porača me telo) tibi commondo meum corpus, i. t. d. . . . »so dass wir < uns nicht wundern können, wenn heutzutage poročiti i p ft. gebraucht wird.« V. Bežek. (Dalje prihodnjič.) LISTEK. Vabilo na XXVI. redni veliki zbor „Matice Slovenske" v sredo dnč z. malega srpana ob uri popöldne v mestni dvorani. Vrsta razpravam: 1. Predsednikov ogovor, 2. Račun o društvenem novčnem gospodarstvu v döbi od dnč 1. prosinca do dnč 31. grudna 1890. 1. 3. Volitev treh računskih presojevalcev. 4. Proračun za 1. 1892. 5. Letno poročilo o odborovem delovanji v dobi od dnč 1, ržčnega cveta 1890, do dnč 31. vč-likega travna 1891. leta. 6. Dopolnilna volitev društvenih odbornikov. 7. Posamezni na- < sveti in predlogi. V Ljubljani, dnč 4. ržčnega cveta 1891. Predsednik : Blagajnik: Jožef Marn. Lt.ilca Robič. Bleiweisova slavnost v Ljubljani. Omenili smo že v poslednji številki, da se je ukrep občega zbora „Pisateljskega podpornega društva", vzidati letos spominsko pločo Fr. Erjavcu v Ljubljani, izpremenil v odborovi seji tako, da se priredi lega meseca Blei-weisova slavnost, pri kateri se vzida ploča v njega hišo na Mestnem trgu v Ljubljani. Odbor „Pisateljskega podpornega društva" se je v ta namen pomnožil z zastopniki ljubljanske čitalnice, ,,Slavca" in „Sokola" ljubljanskega ter je v svoji poslednji seji določil, da se bode vršila Bleiwcisova slavnost dnč 12. t. m., in sicer po tem vzporedu: Spominska ploča se odkrije točno opoldne; pred odkritjem in po odkritji zapoje „Slavec" po jedno pesem, slavnostni govor pa bode govoril gosp. notar I,. Svelec. Natd gredo društva in gostje na čitalniški vrt k slavnostnemu banketu, pri katerem bode igrala vojaška godba, zvečer pa bode koncert z vojaško godbo in petjem. — Kakor vse kaže, bode slavnost dostojna spominu nepozabnega dr. Bleiweisa, in pričakovati jc, da se je obilo udeležč takd društva kakor posamičuiki. Vabila t. natančnim vzporedom se bodo razpošiljala te dni. »Srce«. Spisal Edmondo de Ämicis. Z dovoljenjem pisateljevim preložila Janja MiklavHt, učiteljica. V Ljubljani, 1891. Založil Janez Giontini. — Imeli smo že po-četkom tega leta priliko, da smo naznanili to prekrasno delo slovečega pisatelja italijan skega, katero je sedaj v slovenskem prevodu izdala podjetna knjigarna Giontinijcva. Sosebno moramo pohvaliti gospodičino Janjo Miklavčič, da se je lotila težavnega posla in nam podala v našem duhu pisan prevod. V našem duhu, pravimo, zakaj g. prelagateljica ni samö prevajala, nego se vselej skrbno ozirala na naše razmerje in na mladino slovensko, kateri je namenjena ta prelepa knjiga, izpustila tukaj posamičnosti, ondu zopet kij izpremenila, tako, da je smeti knjigo citati slčharnemu otroku našemu. Priznal nam bode vsakdo, da to ni posebno lahko delo, vender smemo reči, da je prelagateljici na čast. Onim čila tel j cm našim, ki ne poznajo izvirnika, ustreženo bode morda, ako jim navedemo nekoliko stavkov iz ogovora pisateljevega: »Ta knjiga bi se lahko naslovila: Zgodbe jednega šolskega leta — spisal učenec tretjega razreda ljudskih šol. — Ako rečem, da jo je spisal učenec tretjega razreda, ne trdim, da bi jo bil spisal prav tako, kakor je natisnjena. Samd po malem je zabelcževal — kakor je baš znal — kar jc videl, slišal in mislil v šoli in zunaj šole. Oče njegov je koncem šolskega leta popravil te zapiske, oprezno pazeč, da »i izpreminjal mislij in besed dečkovih. Štiri leta pozneje jih je iz nova prečital deček, že gimnazijski učenec in jim dodal še marsikaj iz spomina, kateri mu je zvesto ohranil osebe in stvari«. — Toda motil bi se, kdor bi izvajal iz teh stavkov, da je knjiga namenjena samo dečkom ljudskih šol, nego uverjeni smo, da bode zanimala vsakogar, komur je do pristne poezije, katero prepletajo zlati nauki, najblažje ideje človeške. Pisatelj »e moralizira nikjer, kakor to čitamo v brezštevilnih spisih, namenjenih mladini, kjer pisatelji mislijo, da le tako dosežejo svoj namen, ako — dolgočasijo zvedavega bralca s široko razblinjenimi nauki in sen-tencijami, kakeršnih ponajveč niti ne umeje. Ne, Amicisovo knjigo diči lahko prozorno pripovedovanje, katero ti seza po nekod globoko v srce, ne da bi bila očita njega mčr; nekateri oddelki človeka kär pretresajo zaradi vzvišenega jezika, navdušene dikcije! Kako krasne so n. pr. vse one mesečne pripovedke o malem sarajevskem rodoljubu, o črnogorskem stražniku, dubrovniškem pisarji, slavonskem bobnarčku, očetovem strežniku, rešitelju svoje btfbice, o meščanstvu, od Apenin do And in o razbiti ladji! Ako takšne povesti ne vplivajo na srce mladega in tudi odraslega čitatelja, tedaj sploh ne vemo, kako bi jih bilo treba pisati. Kako krasno se slavi ljubezeu do Bogd, do domovine, do bližnjika, do rodbine, do predstojnikov, učiteljev, dobrotnikov, delavcev! Mimo tega: kako pristno je opisano šolsko življenje 5 Čitatelj se nehotč uglablja v nekdanja leta, ko je sedeval v šolski klopi in preživel vse ono, kar je opisal pisatelj toli mojsterski, Iz kratka: Knjiga je vredna, da jo bere mladina, da jo bere slčharni izobraženec. — Kar se do-staje jezika samega, reči moramo, da je jako lep, čist in pravilen, poleg tega vseskozi preprost in lahko umeven. »Srce« je izšlo v štirih zvezkih, vsak zvezek z lično barvano podobo na zavitku; cena posamičnim zvezkom je 20 kr. Okolo 19 pol stane tedaj samo 80 kr , menj že ne moremo zahtevati. Ako še povemo, da je knjiga posvečena prof. Jožefu Stritarjuki je prvi opozoril občinstvo slovensko na ta krasni proizvod najnovejše književnosti italijanske, povedali smo vse, kar more biti namen kratkemu književnemu naznanilu, končno sodbo pa prepuščamo razsodnim čitateljem, prepričani, da te najnovejše knjige slovenske nihče nc položi nezadovoljen iz rok. »Slike sv. Križa pri Mariboru«. To je naslov knjižici, katera zaslužuje zaradi vsebine in zaradi duha te vsebine, da jo priporočimo pisateljem nabožnih stvarij v po-snemo. Knjižico je spisal g. I. Sattler, župnik pri sv. Križi blizu Maribora ter jo je namenil in posvetil svojim župljanom, katerim razlaga v lepih govorih pomen slik, ki se nahajajo v njegovi oskromni župni cerkvi. Te slike, so med drugimi slike sv. Cirila, Metoda, Vitorina, Mohorja, Jeroninia in dr. O teh svetnikih in blagovestnikih govori pisatelj, in način, kako govori, to je ravno, kar nam je treba posebe poudariti. Vera božja ogreva govore, a solnce ljubezni domovinske jih obseva. Pisatelj ne govori samo z gorečnostjo propovednika o svetih blagovestnikih, ampak riše z navdušenostjo iskrenega rodoljuba domače kraje in delovanje svetnikov, katere stavlja svojim župljanom v vzgled pobožnega in rodoljubnega življenja. In ravno radi tega ima knjižica lepo vrednost in ravno radi tega pozdravljamo ta književni proizvod, želčč, da pisatelj najde posnemovalcev. Kakor čujemo, seglo je ljudstvo po vseh izvodih, kar je kkj posebnega pri slovenski knjigi. Anton Trstenjak, „Zur Ortsnamenforschung in Kärnten." Pod tem naslovom je izdalo „Kat. politisko in kmetijsko društvo za koroške Slovence" brošuro v odgovor in obrambo proti knjižici „Ueber Ortsnamen und Ortsnamenforschung mit besonderer Rücksicht auf Kärnten", katero je izdal A. />l. Jaksch, arhivar koroškega zgodovinskega društva. Časih so nemški učenjaki preiskavali, koliko sloveuskili krajevnih imen se nahaja po Tirolskem, Salcburškem in po obeh Avstrijah. Preiskave Bidermannove, Mitterrutznerjeve, Kronesove, Kiiminlove, Umlauftove i. t. d. znane so izobraženim Slovencem in bridkotožno so nas spominjale, koliko lepih in bogatih krajev so Nemci pogoltnili Slovencem. Sedaj pa so začeli nekateri isti nemški učenjaki iskati dlake v jajci in dokazovati, da so Nemci celo po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem utemeljili mnogo krajev in jim v zdel i nemška imena. Vsi takšni dokazi nimajo nikake zgodovinske podlage in izvirajo samo iz tega, ker se hoče Slovanom zanikati vsa minulost iu vsaka zgodovina. Zhl. da so narodnostni prepiri tolikanj zavedli naše nasprotnike, da so začeli že znanost zlorabiti za strankarske namene. Tej zlorabi se je kJtr najodločneje uprlo „Katoliško društvo" in okrcalo g. Jakscha ostro, ali zasluženo. Dokazuje mu nevednost in celo hudobnost. Male (upe je prestavil n. pr. v „Klein-Zapfen" Tolsti vrh (t. j. debeli vrh) v „FeUenguf", Poreče v „Unterbach" i. t. d. Potem se pa pritožuje, da Slovenci nemška imena prestavljajo in celo izmišljajo in ponarejajo (v tem tiči hudobno natolcevauje), dočim obram-bena knjižica dokazuje, da koroški Slovenci že od nekdaj rabijo imena: Breze (Friesach), Sv. Hetrui (Gurk), Stnohor (St. Ilermagor), Trg (Feldkirchen), Zvrhnji Dravberk (Ober-Drauberg), Sovodje (Gmünd), Beljak (Villach), O soje (Ossiach), Svinec (Eberstein), Kotarle (Guttaring), Stari trg (Altenmarkt), Stari dvor (Althofen) i. t. d. Nemci pa sedaj hočejo, naj se pri popolnoma nemških krajih izpustč slovenska poznamovanja. naj bi jih ne spominjala njim neprijetne resnice, da so bili tudi taki kraji nekdaj slovenski. Sloveuska imena pa so poleg nemških na Koroškem uradno uvedena z dežčlnim zakonom z dnč iö. sušca 1850, leta. Koroški Slovenci po vsej pravici zahtevajo, da ostani tako, kakor določuje ta dežčlni zakou. Če po bodo hoteli Nemci izbrisati slovenska imena pri čisto nemških krajih, zahtevati bodo morali tudi Slovenci, da se iztrebijo take spake, kakor 11. pr. Dragoscliitsckach (mesto: Dragožičc), Gorinlscltach (Gorinče), Motschula (Močula), ali celo Tsckeschtrawiseka (Čeztravišča). Dežčlno gledališče v Ljubljani. Kiparska dela pri dežčlnem gledališči v Ljubljani je dežčlni odbor izročil g. A. Ganglu, ki se je po završenih študijah v Italiji vrnil v domovino. Izdelal bode od belega kraškega kamena veliko skupino nad sprednjim pročeljem in dve podobi ob strančh balkona, ki bodeta predstavljali dramatiko iu opero. Obči zbor muzejskega društva je bil dnč 10. ržčnega cveta. Po kratkem nagovoru predsednikovega namestnika gosp. prof. V. Fossa in izvestji blagajnika g. Ivana Robide je poročal tajnik g. Anton Koblar o društvenem delovanji leta 1890/91. Društvo se jc razvijalo jako ugodno; priredilo je predavanja o dežčlni zgodovini in prirodoslovji, katera so vselej privabila dokaj odličnega občinstva. Po sklepu odborovem so se letos izdala nemška in slovenska izvestja,1) o katerih je upati, da bodo ustrezala vsem dritžab- Glej „Književna poročila" v denašnji številki. Gred. nikoin Ker je denarno stanje jako ugodno, moči bode prihodnje leto izdati šc obširnejša izvestja. Društvo šteje sedaj 3 častne in 3 dopisajoče ude in 166 pravih družabnikov; svoje spise zamenjuje s 113 učenimi akademijami, zastopi in društvi. Po tem poročilu, ki se je vzprejclo pohvalno na znanje, vršila se je volitev od-borova. Pred njo jc izrekel g. prof. Voss, da dosedanji predsednik g. Anton pl. GloboZnik nc vzprejme nove izvolitve; zato predlaga, da bi se g. pl, Globožnik zaradi obilih svojih zaslug za muzejsko društvo izvolil za častnega člana. Zbor jednoglasno pritrdi in potem izvoli za društvenega predsednika g. gimn. ravnatelja Andreja Senekoviča, za odbornike pa gg. dež. odb. Otona De telo, kurata Antona Koblarja, prof. Antona fCaspreta, posestnika dr. Josefa Koslerja, prof. Alf. Pavlina, prof. S. Rutarja, ravnatelja obrtnih šol Ivatta Šubiea in prof. V. Fossa. Odbor se je v poslednji svoji seji ustanovil tako, da je njega podpredsednik g. dr. Jožef Kosler, tajnik g. A. Koblar, blagajnik pa g. Ivan Subic. Kakor čujemo, sklenil je naprositi rodoljube po deželi, da bi mu poročali o vseh važnejših stvarčh, tičočih se domoznanstva našega v obče. Nddejamo se, da se bodo naprošeni zaupni možje drage volje odzvali temu vabilu, ki utegne izredno spešiti spoznavanje našega kulturnega razmerja. IV. izkaz darov za Preščrnov spomenik. Prencsek . gld. 374'09 Petošolci v Novem Mestu................... io'— Neimenovanec v Kranji.................,, I'— Cisti dohodek vrtne veselice pevskega društva „Slavec" dnč 13. ržčnega cveta....................... 52-57 Fr. Ilrašovcc, C. kr. okr. sodnik v p. v Gradci............ I'— Prenesek . gld. 43»S'06 „Jager na lovu šraja" ... O tej stari cerkvcni pesmi slovenski, tiskani v zagrebškem obredniku „Cithara octochorda" leta 1757., pravi g. J. Barle v „Lj. Zvonu" XI. 318: „Menim, da se je doselila z Dolenjskega in da je starejša od leta 1757., ker je izvestno prešlo nekaj Časa, predno je z Dolenjskega priromala v Zagreb in se ondu udomačila." No, sevčda je ta slovenska cerkvena pesem, privzeta v latinsko-hrvaški zbornik, starejša, dokaj starejša od 1757. leta. Tiskana je bila namreč dotična pesem „Od Divize Matere Mariae v' Adventu" že v slovenski Schocnlcbnovi izdaji Chrönove knjige : „Iivan-gelia inu Lystuvi" v' Ncmshkim Gradzu v' tem leyti 1672. (Prim. J. Mani: Jezičnik XXI., 29, 30). Vender, ta res „prav originalna'/ pesem se je morala sčasoma i samim cerkvcn-jakom zazdeli le prcoriginalna. Začetne nje kitice : Jager na lovu shraja v tim Tronu nebeshkim, v nebefih fe fprehaja fama fveta Troyca s'nim. Eno ferno loviti is nebes je poslan, ta lovez je en Angel Gabriel imenovan. Ta svejti Jager fpeftri perute pifane, inu ferno dotezhe Marija imeuuje. Jager v roshizh fapiska, en lcip glas vunkaj fpusli, zhefena fi Maria, gnade si polhna ti . . . preparedili so namreč pozneje takd-le: Poslan je Angel Gabriel Od Boga na ta fvejt: K' eni zhifti Divizi Noter v" tu mejftu Nazareth. K' Divizi sarozheni Is Svetim Joshefam: Od Davidove h i fhe Maria je is imCnam. Angel noter k' nje pride. Nu toku govory: Zheshena si M Aria, Gnade fi ti polhena. Nastopni dialog: „Gofpud Bug ta je ftabo" i. t. d. in vse do konca: „da niega miloft gnada bode vfelei per nas. Amen" — pa je ostal neizpremenjen v pesmi, razven nekaj posameznih besed — menda zaradi boljše metrike, in da so prvotne dvovrstične kitice preosnovane v Štirivrstične. V navedeni obliki se nahaja predelana — v uvodu — pesem naša vsaj v knjigi (pred menoj ležeči): „Branja inu Evangeliumi", v' Lublani, 1777. Ali, primerjajoč ostale pesmi v tej-lc knjigi razvrščene (s pripomočjo Mamovega Jezičnika XXII. 14} pesmim v starejših istovrstnih knjigah slovenskih, soditi se more, da je ta prenarejeni začetek naše adventne pesmi bil natisnjen že v knjigi - menda Paglovčevi: ,,Evangelia inn Branie", Labaci, 1741 A kaj in kakd bi torej po vsem tem bilo z ono, v istem zagrebškem obredniku MCi-thara octocnorda", 1757. priobčcuo pesmijo: „Pofzlan je Angel Gabriel", o kateri veli omenjeni izvestitelj v „Lj. Zv." 1. c., „da seje do danes ohranila med narodom hrvaškim"? Gotovo bi bilo zanimivo, da znamo to pesem tudi vso „hrvaško" ter bi jo tako mogli primerjati po besedi naši ,,kranjski"! Ali ni morebiti tudi upravo z Dolenjskega pri-romala v Zagreb ter v nji baš oni isti »Jager na lovu šraja" ?! A. Fekonja. „Matica Hrvaška'' je imela dnč 14 rždnega cveta t. 1. svoj letošnji obči zbor. Prvoscdnik prof Smičiklas je v svojem govoru omenil smrti mnogoletnega »Matičinega« predsednika, pesnika bana Mažuraniča in naštel velike njegove zasluge za razvoj hrvaške knjige in omike. Spominjal se je tudi vprašanja, zakaj jc Mažuranič-pcsnik umolknil tako nenadoma ter odgovoril, da je bila temu po njega sodbi kriva germanizatorna slana, ki je za absolutiške dobe poparila ndrodno gibanje na Hrvaškem. Natd se je hvaležno spominjal rajnega kardinala Mihaloviča, ki jc »Matici« zapustil 2000 gld. in še nekih drugih dobrotnikov, ki so v oporoki svoji volili po 100, po 50, po 30, po 25 in po 20 gld. hrvaški »Matici«, katere pred smrtjo ne pozabi skoro noben zaveden Hrvat. Zahvalil se je tudi dežčlni vladi za letno podporp 1300 gld., od katerih je 300 gld. izrecno namenila prevodom grških in latinskih klasikov. Mnogozaslužni in neutrudni tajnik in blagajnik Koslrencič je poročal o »Matičinem« delovanji leta 1S90. in o nje denarnem stanji. Prejšnja leta je »Matica« zaostala in izdajala društvene knjige za leto dnij nazaj. Da bi se popravila ta nerednost, izdala je lani najprej knjige za 1889. iu takoj potem za 1890., kakor je »Zvon« že poročal. Za leto 1890. so dobili udje za navadni donesek 3 gld. sedem raznih knjig, a po znižani ceni še zvezek izbranih De-mostenovih govorov. Prvih sedem knjig je tiskano v 7.S00 iztisih, ali v šestih tednih so pošlč do zadnjega zvezka, in še so ljudje povpraševali po njih, toda prepozno. Takšne Ičtine »Matica Hrvaška« šc ni učakala, odkar živf. Knjige za leto 189«. se pridno tiskajo in se bodo razpošiljale o božiči. Bode jih 8—9 zvezkov. Prof. Kwera je spisal »Črte o magnetizmu in clektricitetu«; prof. Valiti »Povjest srednjega vieka« do Karla Vdlikega kot nadaljevanje obče zgodovine; za prvi zvezek zbirke »Slike iz svjetske književnosti« so napisali profesorji Adamovič, Martinolie in Snpel razprave o književnem delovanji Byrona, Puškina, Miekiewicza, Viktorja Hugona, Jana Kollara in Leopardija; Rade Lopašie je spisal prvi zvezek »Zivotopisa glasovitih Hrvata« . Ker sedanji rod ne pozna starejših hrvaških pisateljev, zlasti iz ilirske dobe, in jih niti ne more dobiti, zatd \ bode »Matica hrvaška« po malem izdajala vse boljše spise tedanje. Za letos je name- nila izdati Demetrovo »Teuto« in »Grobničko polje«, s kritiško oceno prof. dr a. /\ Mar-koviča in ]>isateljevim životopisom V. Mažuraniča. Razven imenovanih knjig dobe matičarji za 1891, leto KozarČevo pripovedko »U Žabarskom boku«, Lepttšičeve »Slike iz Bosne«, ter po jedno pripovedko prvih sedanjih romanopiscev Evgena Kumičiča in Šan* dom- Cjalskega. V svoji zalogi, a udom »Matice« po znižani ceni, izd d »Matica» »Česa-rove komentare o galskom i gradjanskom ratu« v prevodu prof. Petra Mar kovica; prvi del »Povjesti grčke književnosti« prof. dra. Musica, in če bode mogla, tudi zvezek »Plutarbovih biografij«, ki jih prevaja prof. Senc. Iz raznih ustanov v podporo pisateljem jc nagradila »Matica« že omenjeno Musieevo »povjest grčke književnosti«, Lepušičeve »Slike iz Bosne« in prof. dra, MaretiČa prevod Mickiewiczevcga eposa »Pan Tadeusz«, o katerem še ni dognano, kakd in kdaj ga izdä »Matica«. V svoji zalogi izda »Matica« letos tudi »Hrvatsku pjesinaricu«, za katero jc prof. Klaič nabral in za jeden glas uredil nad sto najlepših popevk, starejših in novejših, ki so se nekdaj navdušeno prepevale po vseh hrvaških krajih, toda se sedaj pozabile, ker so jih izpodrinile nove umetne pesmi za več glasov. Dobro došla tudi nam Slovencem! Ker bode leta 1892. »Matica Hrvaška« > slavila svojo petdesetletnico, premišlja odbor že sedaj, kako bi čim dostojneje praznoval ta god. Med drugim upa, da izide tedaj 1. zvezek »Sbornika hrvatskih narodnih pje-sama«, ki ga že delj časa ureduje prof. dr, Broz. Delo jc težavnejše, nego bi kdo mislil. Vseh pesmij je za kakih petdeset debelih knjig, toda izmed teh izbrati le naj-najboljše in najlepše ter jih urediti za deset knjig, to daje uredniku truda za več let. — — Udov je Štela »Matica Hrvaška« 1890 leta 7.787, torej za 579 več nego prejšnje leto in več, nego kdaj prej, Dohodkov je imela 26.753 ghl , od katerih je 22.539 gld. potrosila za knjige, 4.088 priložila glavnici, a 121 gld. vzela na račun za leto 1891. Vsega i menja ima »Matica HrvaŠka« 140.619 gld., iu sicer je vredna hiša 60.000 gld., zaloga še nerazprodauih raznih knjig in muzikalij 14.500 gld., a 66.119 gld. ima v gotovini in državnih obveznicah. Od nabranih prineskov za Senoin grobni spomenik ie ostalo 538 gld., za katere bode umetnik lien lic še letos izklesal Scnoino poprsje od marmorja, da se postavi na odličnem mestu v Zagrebu. Letos »Matica« tudi dozida svojo hišo in je v ta namen določila 24.000 gld. — V odbor so izvoljeni vsi dosedanji odborniki, katerim jc obči zbor izrekel svoje popolno zaupanje. »Miroslav i Bogoljuba.« — Kot XXIII. zvezek »Knjižnice za učitelje« je izdal »Hrvatski pedagogijsko-književni Sbor« prvi del klasiške povesti Pestalozzijeve »Licnhard und Gertrud«, katero je za narod hrvaški priredil Konstantin Milan Haravibašič. Da je izšel jedino prvi del, prihaja od tod, ker so drugi ddli iz večine prepleteni z refleksijami in izgubljajo značaj pesniškega umotvora, zato jih nimajo niti mnoge nemške izdaje. Pe-stalozzijeva povest je izborna knjiga za preprosto ljudstvo, in hvalno bi bilo, ako bi izšla tudi v slovenskem jeziku, recimo med knjigami družbe sv. Mohorja Sevčda bi jo bilo treba semtertjä nekoliko izpremeniti in prikrojiti našim pofrebam, kakor jo je priredil tudi g. Harambašič gledd na hrvaško razmerje in sedanjo dobo, zakaj povest je v marsičem zastarela. Učitelji hrvaški bodo izvestno radi sezali po nji, priporočamo jo pa tudi našemu učiteljstvu. Pisana je toli preprosto, da jo iz lahka umeje vsak izobraženi Slo- venec, mimo tega ji cena ni visoka ; broširan izvod namreč veljd 90 kr., vezan I gld. Dobiva se pri »Hrvatskem petfagogijsko-književnem Sboru« v Zagrebu. Slepar Valvasor. — Včliko ime nepozabnega našega zgodovinarja Valvasorja je nekoliko let po njega smrti zlorabil sleptfr, ki se je potikal po nekaterih nemških mestih in napdsled različnim dvorom razkrival dozdevne zarote. O početji tega sleparja, kateri si jc poleg imena »Valvasor« nadeval tudi ime »Prcmcgg« — pravega imena ni moči določiti — pripoveduje nam prav tako zanimiva kakor redka knjiga »Die Euro-paeische Farna«, velik zbornik, kateri je izšel na Nemškem v minulem stoletji. Poročilo navedene knjige slöve v nje XVII. delu na strani 262. i. si. doslovno tako-le: ■»Valvasor, ein Betrüger, welcher zu Breslau 1714 im Arrest gesessen, sich aber gehends (rasch) Franz Antoni Premegg von Lemburg einen lidelman aus Krain genennet. Dieser schrieb den io. August 1714 zwei Schreiben aus Wien nach Hannover, ob (als) hätten zwei fingirte Franzosen St. Clou und St. Martiu, einen gottlosen Anschlag ge-fasst, den damaligen Churfürsten zu Hannover, nunmehrigen König von Grossbrittanien mit Gift aus dem Wege zu räumen.« »Ilicvon gab dieser Lemburg dem Hofe im ersten Schreiben Nachricht und in einem anderen Briefe sendete Cr selbst das Gift hinach, um seine Delation desto glaubwürdiger zu machen, und mit solchcr Entdeckung ein grosses Gratial (Belohnung) zu verdienen. Allein dieser erste Anschlag schlug fehl, weil man dem Lügner nicht glaubte oder doch ohne seinen Beitrag sich in Sicherheit zu halten getraute«. »Solchem nach gieng der Lemburg über Frankfurt a. M. nach Breslau, nahm daselbst das Prädikat (den Beinamen) Valvasor an und schrieb sub dato den 3, Dezember 1714 an Königliche Majestät in Polen, welchergestalt (dass) 2 Schwedische Offiziere Cron-sliem und Donstall den Anschlag mit Gift wider S. Majestät concertirct. Weil nun sein Brief am polnischen Hofe mehr Argwohn erweckte, musste der Obrist und Generaladjutant von Gfug in Breslau nachforschen und bei solchem Zustand kam der sogenannte Valvasor den 20. Dezember 1714 in Arrest, worinnen er I Jahre zubrachte und ihm (sich) selbst das grösste Unglück über Hals gezogen. Man hielt ihn in Verdacht, ob er et wann von Frankreich oder den englischen Kronprätendenten oder denen Schweden subomirt (angestiftet) wäre und liess ihn bchörigermassen examiniren. Er leugnete aber, dass er animum insidiandi gehabt, bekannte, dass er nur damiL betteln wollen und schickte an beyde hohe Potentaten (den Churfiirsten von Hannover und den König von Polen) ein Deprecations (Abbitte)-Schreiben, hatte auch das Glück den 1. Februar 1715 aus der Gefängniss zu entkommen«. »Jedoch bekam man ihn wieder beim Kopfe und da ist er am 20. Juli 1716 auf Allerhöchsten Kayscrlichcn Befehl nach Wien abgeführt worden, um künftig auf den Galeeren zu dienen, wohin sich solche Betrüger am besten schicken. Wicwol der Ruf erschollen, dass er uuterwegs Mittel gefunden nebst einer Kuppel anderer Galeerenbuben sich der Fessel zu entschlagen und nochmalen davonzukommen«. »Sonsten hat er sich vor (für) einen kaiserlichen Vasallen aus Krain ausgegeben, der unter dein jungen Prinzen Vaudemont als Feldjäger drei Jahre gelebt, nach dessen Tod unter seinem Regiment als Cornett und hierauf in Ungarn wider die Rebellen, unter dem Steinville'schen Cürassierregiment als Lieutenant und Generaladjutant gegen vier Jahr gedienet, er sei auch 1710 im April vom Römischen Kayscr Joseph durch den damaligen Fürsten von Lamberg mit einer besonderen Depesche ganz allein nach Barcellona (zum Könige Karl von Spanien, nachherigen Kaiser Karl VI.) geschickt und ihm hievor durch den commandirenden General Graf Guido von Starhemberg und durch den Grafen von Ilerberstcin Kavscrlichen Vice-Kriegspräsidenten, alle Gnade versprochen uwl er sodann wieder zurück mit Associirung \in Gesellschaft) des General Starhembergischen Secretary Dürings depcchirt eilends geschickt) worden.« Ta Valvasor ali Premegg je slepdr, kateremu je bilo morda ime Lehmburg; pozneje jc pristavil to ime za plemiški nazivek imenu Premegg, da se je izdajal za plemiča kranjskega. Da bi uspeval še bolje, vzdel si je pozneje še ime slavnega našega zgodovinarja Valvasorja, o čegar imenitnosti je morda slišal za svojega bivanja v Ljubljani, kjer se je vsekakor nekoliko časa mudil v pustolovnem življenji svojem. V zagovoru se je skliceval, kakor se vidi, tudi na poveljujočega generala Gvidona grofa Starhemberga, ki je, kakor znano, delj časa bival v Ljubljani komtur nemškega viteškega reda, in na kavalirja Lamberga in llerbersteiua, ki sta tedaj še imela posestva na Kranjskem. P. pl. Radie s. ■»Iz Črne Gore i Hercegovine«. Uspomene vojevanja za narodno oslobodjenje 1876. Sa trideset i dve slike. Napisao A. Pajevič. U Novom Sadu. Izdanje i štampa A. Pajeviča. 1891. — Ta knjiga podaja na 456 straneh slikovite spomine o zadnji vojni leta 1876., katero je opazoval pisatelj na svoje oči. Vsega skupaj obseza 37 člankov ; nekaj jih je bilo že natisnjenih v dnevnih srbskih listih, katerim je pošiljal Pajevič izvestja s črnogorskih bojišč; nekatere članke pa je pisatelj prvič priobčil v tej knjigi, spisavši jih po dnevnih svojih beležkah. Na čelu »Uspomen« vidimo lepo sliko črnogorskega kneza Nikole, sicer pa je vtisnjenih v berilo še 31 -slik, večinoma dobro pogojenih. — Knjigo priporočamo vsakomur, ki je zmožen srbskega jezika in si želi oživiti spomine na poslednje junaško vojevanje jugoslovansko. Dobiva se pri A. Pajeviči v Novem Sadu po 1 gld. 20 kr. > Rovaš - raboš, V našem listu je bila že često omenjena staroslovanska navada, zarezovati račune in pogodbe na omajeue palice. Ta navada se je najbolj ohranila v Bolgarih, kakor piše dr. Jireček v najnovejšem svojem delu »Das Fürstenthum Bulgarien«. Na Bolgarskem se zapisujejo vsi računi na rabuš, kateremu zaupajo več, nego popisanemu in s pečatom potrjenemu popirju. Vsak kmet ima pri županu shranjeno svojo »kleeko« (palico), na kateri so zarezani občinski in državni davki. Takd ima tudi vsaka občina svojo »glavno knjigo« t. j. dolg drog z zarezami, ki naznanjajo, koliko plačujejo občani davkov. Dr. Jireček je videl leta 1883. v vasi Pazarel pri Sredci takšen občiuski »arhiv«, sestoji č od štirih glavnih drogov in blizu 250 paličic. Župan je včdel na pamet, čegava je vsaka paličica, in tudi vsak kmet je poznal svojo po navpičnih in vodoravnih zarezah, ki so bile vrezane na nje gorenjem konci. Rabuši so vsi obrezani na štiri ogle. Na jedni strdni je zarezano, koliko mora dotičnik plačati, na drugi pa, koliko je že plačal. Jireček misli, da so to tisti »znaki in zareze«, s katerimi so beležili Slovani, predno se je uvedlo pismo, iu katerih se spominja starobolgarski menih Hrabr. Tudi srbski izraz po rez za davek ima tisti izvor. Celo Turki so vzprejeli za davek besedo »kesim« od »kesmek« — rezati. Jirečkova knjiga je jako zanimiva, ker opisuje tudi prebivalce, njih običaje i« pesmi, duševno kulturo, ustavo in upravo ter najnovejšo zgodovino bolgarsko. Zato bodi priporočena onim našim čitateljem, ki se zanimajo za razmerje na balkanskem polotoku. — Dobiva se pri Tempskem na Dunaji in v Pragi. S. R. »Gorski vienac«, o katerem smo poročali v predzadnji Številki, da je izšel v švedskem prevodu, preložen je sedaj tudi na bolgarski jezik. Prelagatelj P. Ivanov je sicer prevedel jedino izbrana mesta in izpustil dobro tretjiho vsega izvirnika, vender sta ti dve tretjini prevedeni izborno; zlasti dikcija ni Mr nič izgubila svoje lepote. Zatorej pravi kritika, da je bolgarski prevod mnogo boljši od nemškega Kirstejevega, čemu L' pa se ni čuditi, ako pomislimo, kako sta si podobna oba slovanska jezika. Listnica. Zmagoslav v P.: Da Vas je »pogrcl« naš odgovor v poslednji »Listnici«, tega nikakor ne moremo, umeti. Kaj moremo mi zato, da se poslednja kitica Vaše pesmi toli čudovito ujema z navedenima nemškima stihoma? Od nas vender ne smč terjati nihče, da bi priobčevali stvari, katerim je utisnjen jasni pečat tuje firme ! — R. v Z. »Visoko pesem tebi. Mladenka, htel bi peti, A ti me ne poslušaš, Me liečeš ra2umeti« — reči moramo, da nam posebno ugaja ta Vaša mladenka! — Cvetoš: YÄI nam je, vender take verificirane proze ne moremo porabiti. — Š. v M. »Večerno zlato solnce niža Uže se tamkaj za goro, Na temnih krilih noč se bliža, In zvezde zlate se užgo. »Povsod, kjer gledam, zemlja sanja, Kako je vse mirnd, le glej! In ta prizor« — — — — — do tal se klanja »Ljubljanski Zvon« krasoti tej! — A. Č. Ko bi vedeli, kakd neizrecno zoperne so nam vse liste »ptičice, cvetičicc« i. t. d, izvestno bi nam ne pošiljali takih — otročjih stvarij! — P. T. (»Pomladi«), A. K. (»Biser«); F. R. (»Ponoči«, »Pri studenci«): Nerabno. — L. B. Iz poslanih pesmij smo se uverili, da ne poznate nI prvotnih zakonov o pevski meri; o vsebini sdmi niti ne govorimo. — S. O. Dokaj boljša od poslednjih pesmij, toda pomislite: preprosta liriška pesem in toli obširna! Ali moramo res ponavljati, kar berete v vsaki poetiki, da je liriški pesmi glavno svojstvo točno in kratko izražena misel v kolikor moči preprosti obliki? Sicer pa ta opomnja ni namenjena samd Vam, nego do malega vsem liriškim pesnikom našim. Kar se lahko povč v štirih vrsticah, za to rabijo po štiri kitice, in naposled mora bralec šele ugeniti, kaj je prav za prav hotel povedati pesnik, nikoli pa povedal! —1 —: Ako hočete poslušati naš svfet, pustite sonete in pošljite nam rajši käj drugega; prepričani smo, da bi naš list lahko porabil to ali ono malenkost. — A. R.: Hvala, toda prevodov ne prinašamo.—Radivoj (»Reka života«): Preobširno in nejasno. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. bo kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Närodna Tiskarna« Gosposke ulice Št. 12. v Ljubljani. Tiska »Närodna Tiskarna« v Ljubljani.