|  3 |  2018  |  RAZREDNI POUK   | 63  
aktualno  
Predstavljam vam nekaj misli in 
izjav mojih učencev 4. razreda 
med branjem knjige Bratovščina 
Sinjega galeba, ki so me navdihnile, 
presenetile, mogoče tudi prestrašile. 
Prestrašilo me je spoznanje, da 
učenci niso prišli do uvida, da se 
bratovščina lahko ustanovi zaradi 
moči prijateljstva, ki je potrebna 
za dosego cilja. Začutila sem 
individualizem in željo po lastnem 
uspehu. ena od deklic meni, da ne 
bi rada sodelovala v bratovščini, 
imela pa bi jo, če bi lahko bila 
glavna. Učenci so pred branjem 
četrtega poglavja povedali, da je 
bratovščina skupnost ljudi, ki se 
imajo radi kot bratje.
• Učenec: »imam prijatelje, s 
katerimi bi lahko ustanovili 
bratovščino. vozili bi se skupaj 
s kolesom in bi taborili.«
• Učitelj: »ali moraš ustanoviti 
bratovščino, da lahko greš na 
izlet?«
• Učenec: »n e, ni treba.«
• Učitelj: »k daj na tem izletu pa 
bi se pojavila potreba, da bi se 
povezali v bratovščino?«
• Učenec: »Če bi se zgodilo 
nekaj, kar bi bilo vredno, kaj 
zanimivega. lahko bi se zmenili 
in bi si pripravili večerjo.«
• Drugi učenec: »t o ni zanimivo, 
jaz bi jo ustanovil, če bi nas kaj 
strašilo. Potem bi se stisnili 
skupaj in bi napadli tisto zver. 
Skupaj je lažje. Bolj si pogumen 
in bolj močen. lahko napadaš 
z vseh strani. Bratovščina ti da 
pogum.«
• Učitelj: »kako bi ti ustanovil 
bratovščino in kako bi 
prijatelje prepričal v dobrobit 
bratovščine?«
• Eden od učencev: »Povabil bi 
jih na pustolovščino, gremo 
raziskovat. Obljubil bi jim 
zanimivosti. Če ne bi nič našli, 
bi jim plačal sok.«
• Učenka: »Povabila bi jih 
domov na sladico. Potem bi jih 
vprašala, če bi bili bratovščina, 
naredila bi jim zapestnice.«
njen odziv se mi zdi pomemben, 
saj punce čakajo na zaključke 
kaj pravijo o bratovščini učenci?
besedila (po tri ure za interpretacijo 
slehernega besedila). Pri tem se že 
nakaže, kateri otroci se vživljajo v 
besedilo, ga globoko podoživljajo 
in že zmorejo konkretno-
logične operacije (razumevanje 
in primerjanje literarnih oseb, 
dojemanje prostora in kraja, 
razumevanje motivov za ravnanja, 
zavedanje književnih perspektiv 
…), kdo ima boljšo strategijo 
vizualnega mišljenja ob ilustracijah 
in kdo dobro zaznava meje med 
resničnostjo in domišljijo ter jih pri 
poustvarjanju smelo premika.
Pri urah dodatnega pouka učence 
z različnimi motivacijskimi 
strategijami uvedem v domišljijski 
svet danih besedil, zatem pa sledi 
pisno navodilo, tj. poustvarjalna 
naloga. Pred sleherno nalogo 
ponovimo kriterije uspešnega 
ustvarjanja in pisanja. n alog v šoli 
ne morejo vselej dokončati, zato 
jih večkrat dokončujejo doma. 
n aslednjo uro ali že prej izdelke 
ovrednotimo po kriterijih (najprej 
vrstniško vrednotenje, nato 
učiteljičino). izpostavimo pozitivno 
izstopajoče naloge ali zgolj 
elemente in strnemo pomanjkljive 
naloge. n apake in neustreznosti 
skušajo v obliki debate v dvojicah 
ali skupinah odpraviti. Pri tem 
skupaj oblikujemo napotke za 
izboljšave poustvarjalnih nalog.
n aloge jim sestavljam predvsem 
z omenjenih področij, kjer imajo 
otroci največ težav:
• razumevanje navodil – učimo 
se smiselnega podčrtovanja 
pomembnih podatkov;
• upoštevanje navodil 
(poustvarjanje v skladu z 
navodili);
• utemeljevanje lastnosti oseb 
s primeri iz besedila, kadar te 
niso jasno razvidne (iz ravnanja, 
razmišljanja …) – opisi morajo 
biti slikovitejši;
• vživljanje v različne perspektive 
različnih junakov;
• vpliv vedenja na druge osebe in 
na druga dejanja;
• kako v pripoved vnašati 
razmišljanja junakov, njihove 
namene, čustva, kako se do njih 
opredeliti;
• inovativno razmišljanje, osebni 
pogled;
• členjenost besedila (uvod, jedro, 
zaključek);
• kohezivnost in koherentnost 
besedila;
• samopregled (ne le jezikovna 
pravilnost, temveč tudi 
skladnost besedila z navodili – 
ponovno branje navodil).
Barbara Meglič,  
OŠ I Murska Sobota

|  RAZREDNI POUK  |  2018  |  3  | 64  
poglavja in srečen konec zgodbe, 
medtem ko dečki »požirajo« vsako 
besedo in neprestano sprašujejo o 
pomenu neznanih besed. Smiselno 
se mi zdi, da organiziram uro 
z njimi, in da nekaj teh besed 
razložimo. Besednjak se navezuje 
na morje in jadrnice, torpede in na 
kvartopirstvo …
ves čas mi dajo vedeti, da v 
bratovščino ne bi sprejeli vseh 
ljudi, ne znajo pa razložiti, zakaj 
jih prisotnost novih članov moti. 
n iso začutili, da morajo biti člani 
bratovščine delovni in vredni 
zaupanja. Oni bi jo sestavili glede 
na priljubljenost med sošolci 
in niso še sposobni ljudem dati 
priložnosti za nov začetek. knjiga 
nam je dala veliko tem za pogovor 
in izjemno nas čustveno preveva.
• Učenec: »Bratovščine so po 
navadi skrivnostne zato, 
da drugi ne tečnarijo, da 
bi se pridružili. Ohranjajo 
skrivnosti. Če jih je preveč, 
ni več skrivnosti. Zaupanja. 
Ustanavljajo se, da bi drugim 
lahko pomagali«.
• »Učiteljica, koliko ljudi je 
lahko najmanj v bratovščini,« 
vprašajo. »kako se reče 
bratovščini, ki ima enega 
človeka, polbratovščina? n e, ne, 
trije morajo biti, manj ne more 
biti bratovščina.« 
t eh odgovorov nisem dala. Pustila 
sem jih, da sami oblikujejo podobo 
veščina strokovnega in 
ustvarjalnega pisanja je ena izmed 
tistih veščin, ki se je naši učenci 
pogovorno zelo neradi lotevajo, se 
jim zdi napor in kaj hitro obupajo. 
bratovščine, saj si skoraj ne upam 
trditi, da nisem jaz in moj jaz kdaj 
najboljša bratovščina (hec).
• Učiteljica: »Je pomembno, 
koliko oseb je ali je pomembno 
kako delajo in sodelujejo?«
• vedo, smo že izpilili: »Da si 
zaupajo, da si pomagajo, da se 
ne izdajo …«
Učenci želijo pisati o nadaljevanju. 
Po smrti matere so si zelo želeli, 
da ivo in oče ostaneta prijatelja 
za vedno, da skupaj odideta iz 
otoka - samo eden fant je zgodbo 
nadaljeval tako, da se oče opraviči 
in zasluži denar, da ga povrne 
ribičem in da oče in ivo živita na 
otoku. Drugi učenci predvidevajo, 
da skupaj odplujeta v svet, kjer 
srečno živita do konca … en otrok 
piše o težkem življenju iva z 
očetom, saj se oče ne more otresti 
pijančevanja in kvartopirstva.
še zdaj ne morem verjeti, da so 
doživeli tak šok ob smrti očeta. 
Bila je smrtna tišina. eden od 
živahnejših fantov je rekel »e, 
pa daj, brez veze.« t udi jaz sem 
bila šokirana, nisem pričakovala 
takšnega šoka. Čakala sem, da se 
ura konča, niso me več poslušali 
pri branju. vsak v svojem svetu 
so se razšli, razblinila so sem jim 
pričakovanja in upanje.
»Po dolgem in krutem pretepu so 
odgnali sina in očeta v Brazilijo in 
živela sta beraško življenje. Oče je 
spet vse zakartal. n ekega dne pa 
je zmagal. Dobil je veliko denarja. 
kupil je dve ribiške ladji in mreže 
pa obleke. vrnila sta se, glejte bratje, 
prinesel sem ladje, kot sem rekel. 
n o, me boste zdaj spustili v mesto. 
Od tedaj pa so ga spustili in srečno 
so živeli, saj je oče držal obljubo,« to 
nadaljevanje zgodbe je bilo kot bi 
knjigo fant že prebral.
»ivo in oče sta spet skupaj. ivo 
je zdaj srečen. Oče ga nauči kaj 
novega. Oče in sin bosta spet 
ribarila z ribiči. Odpotovala bosta 
na otok in opiše mu, zakaj mu je 
umrla mama. ivo in oče si bosta 
naredila hišo in oba bosta imela 
veliko prijateljev. lovila bosta, 
skupaj.« zapiše naslednji učenec.
sedaj, po več prebranih poglavjih, 
razumejo, zakaj je ivo lahko 
vodja. z daj so zadržani, ko jih 
vprašam, ali še zmeraj želijo biti 
vodje. Pogum, poštenost, pomoč, 
hrabrost, zrelost. »vsega tega jaz 
nimam,« reče majhen Miha. »Mene 
je strah, ko sem sam doma.«
učenci, ki besedilo poslušajo že 
drugič, povezujejo v celoto tudi 
podrobnosti, ki se jih prej niso 
zavedali.
Učenci in učiteljica  
Saša Veler, OŠ Ivanjkovci
k ot učiteljica z že nekaj prehojene 
poklicne poti in kot dolgoletna 
članica komisije za Cankarjevo 
tekmovanje (učim slovenščino 
na predmetni stopnji) lahko 
temu pritrdil, pa hkrati tudi takoj 
zanikam. Zakaj tako paradoksalno 
stališče? v teh letih sem se namreč 
»namučila« z različnimi tehnikami 
učenja pisanja (pred) esejističnih 
Cankarjevo tekmovanje – izziv za tiste,  
ki hočejo in si želijo več
  aktualno