Naša organizacija. -j- Slorensko učiteljstvo ima danes tako lepo organizacijo, da je morata biti vesela mk zaveden učitelj in vsaka zavedna učiteljica. ki imata v sebi kaj stanovskega ponosa in ljubezni do lastnega stanu Nastala je naša organizacija počasi, a gotovo. Ko pa imamo sedaj vse tako lepo uvedeno, je dolžnost na." Tseh od najmlajše tovarišice do sivolasega tovariša, da posvete del Bvojih moči in del svoje energije narodnemu organizacijskemu delu, ki mu naj bo trdua opora Daša stanovska organizacija. Pri nas dela lahko sedaj mk, kdor ima resno voljo, kdor hoče delati. Kdor ima veselje do politiškega delovanja, ta naj se pri- druži tovarištvu okrog BUčit. Tovariša**; nadarjen pedagog naj pristopi t kolo ,Popotnikovih sotrudnikov; kdor hoče pa mirno in idealno delovati, naj se približa nZvončku" in pomaga ubirati harmonične glasove v korist naši mladini, ali pa naj ob strani BDomačega ogDJišča" deluje za tesnejše zbližanje šole in domače biše. Prilike imamo iorej dovolj, da posvetimo svoje duševne moči in zmožnosti koristi šolstva, svojega stanu in našega ljudstva. Dolžnost vsakega posameznika pa je, da ne skriva in ne zakapa svojih talentov, nego da jih daje na razpolago naši organizaciji ter tako pripomore po svoje k skupnemu napredku. Vsak in vsaka naj smatra sebe za bistveni del celote, potem pride njegovo delo — vzneseno od stanovske zavednosti — skupnosti v korist. Korist posameznika je utemeljena z egoistiškega stališča, glede skupnosti pa je zavrgljiva, ker ji je dostikrat v kvar. Vsakemu tovarišu in vsaki tovarišiei pa so v pomoč vrla naša okrajna učiteljska društva in naš parlament — naša ,,Zaveza". Za tisk imamo svojo tiskarno, ki nas literarno podpira, hranilnieo, BJubilejsko samopomoč" in nVdovsko društvo", ki nam omogočajo, da iščemo v domačem krogu zaupanja in utehe v gmotnih skrbeh. Imamo ^Narodno šolo", ki je krepka opora našim šolam, snujemo BU6iteljski konvikf, ki je za sedaj ideal našim napornim prizadevanjem. Seveda nismo s svojo organizacijo še na višku, temreč je naša pot zastavljena že vedno navzgor; vendar mnogo imamo že, in to izboljšavati je dolžnost nas vseh. Učiteljstvo ima za seboj preeejšen del preporoda, ki nas je izučil, da se smemo zanesti le na sebe in svojo moč. Za nami je že dokaj bridkih prevar in žalostnih izkušenj in utegaemo jih doživeti še več. Danes smo v dobi splošne dušne vstaje. Stanovi razbijajo verige, ki so bili vanje dosedej Tkovani. Osvoboditi se hoče Tse, da živi lahko popolnoma svobodno. Tudi mi si želimo takegaosvobojenja. Vdeluje 8pas, v edinosti moč. Kar se tiče dela, je učiteljstvo vedno na svojem mestu, rado in zanesljivo dela, toda vedeti hoče, zakaj in komu dela. In ker dela, hoče tudi poštenega plačila za svoj trud, kakor ga zahtevajo drugi zemljani. Eavno pri tem pa se učiteljstvu godi taka krivica, kakršna se ne godi nobenemu drugemu stanu. To krivico odpraviti ne bo lahko, temveč bo treba za to vsestranskega dela. Naša organizacija je ravno tisti ključ, ki nam odpre zaklenjena vrata v boljše čase. Ako bomo stali neomajano dalje na svojem stališču, pade tudi tisti zapah, ki nam zapira pot v blažjo in pfavičnejšo bodočnost. Dotlej pa se tesno oklenimo svojih društev, svojih listov, svojih podjetij! Bodimo med seboj v vednem stiku, branimo svojo pravico in podpirajmo zatirane tovariše v boju, da ne omagajo. Naši pogledi naj bodo redno uprti tja, kjer bi nam utegnili naši sovražniki škodovati. Zavedajmo pa se vedno, da smo učitelji, in čeravno od mnogih prezirani in zaničevani, vendar medsebojno združeni tako, da se ob to združeno mo6 razbijejo vsa nasprotovanja in vse sovražnosti. Mi pa nastopimo zmagonosno svojo pot d&ljne prosvete.