Književnost.
479
opisal čisto krivo. Že to je za Hrvate žalostno. A nič manj ni tudi to, da ni pisatelj omenil škofa Strossmavera nikjer v celi knjigi, čeravno je to ime v politični in kulturni zgodovini hrvaškega naroda tako znamenito, da ga poznajo pravični tujci v tem pogledu prav dobro. Vidi se, da se je pisatelj robski držal tuje knjige, v kateri se opisuje vsak neznaten dogodek ter navajajo najneznatnejša imena posebno nemškega naroda, dočim se ime najslavnejšega Hrvata v XIX. veku niti ne omenja. In kako površno je opisan hrvaški pokret od 1835—1848. leta in pa ban Jelačič!
A še slabše nego Hrvati so obdelani v tej knjigi drugi Slovani. Slovencev skorai ne pozna; imen Bleiweisa, Miklošiča, Slomšeka in Tomana zastonj iščeš v tem delu. Ravno tako ne omenja z besedico Šafafika, Hurbana, Polita in še mnogih drugih slovanskih učenjakov in politikarjev. Grško ustajo opisuje prav obširno (str. 52—62.), dočim je vsemu srbskemu pokretu za svobodo posvetil celih 16 vrstic, in vendar so zaslužili Srbi že kot Slovani, da se pove o njihovi junaški borbi (od 1. 1804—1815.) za svobodo vsaj toliko kolikor o Grkih. Predaleč bi nas vodilo, ko bi hoteli dalje navajati, kako se je zatajila slovanska zgodovina v tej knjigi; to pa vendar moramo še povedati, da spada tudi pisatelj te knjige med one može, ki vidijo le v Rusiji pokvarjeno vojaško in državljansko upravo ter nesposobnost in podkupljivost ruskega činovništva, dočim je v drugih državah evropskih vse vzorno. Ni li to dokaj podobno oni pisavi, ki nas Slovane tako rada blati, kjer le more? Neobhodno je potrebno, da vsak slovanski pisatelj dobro prouči in natančno pozna avtorja, katerega se hoče držati.
Zato se vrlo čudimo onim nezadovoljnežem, ki oponašajo „Slovenski Matici", zakaj se še dosedaj ni lotila izdavanja občne zgodovine za srednje stanove, pa pri tem priporočajo samo protestantovske in nam Slovanom sovražne zgodovinske avtorje, kakršni so Schlosser, Weber, Becker in Ranke. Če bode „Slovenska Matica" začela kdaj izdajati občno zgodovino, poiskati si. bode morala pač za katoliške Slovence in za Slovane sploh drugih bolj nepristranskih zgodovinarjev, katerih imamo dandanes hvala Bogu že dosti. Sicer pa bode bržkone prva naloga „Slovenske Matice", da poskrbi za izda-vanje zgodovine slovenskega naroda, ko se dokonča slovstvena zgodovina slovenska.      Iv. Steklasa.
Zbornik sa narodni šivot i običaje jušnih Slavena. Sv. III. prva polovina. (S 27 slika.) Uredio d r. A n t o n Radie. 8°. str. 166. Cena 1 gld. 25 kr. — Ta zanimivi zbornik v rokah spretnega urednika, kateri se mu je vsega posvetil, napreduje vedno lepše. To dokazuje tudi omenjeni zvezek, kateri se začenja z razpravo Ljudevita Kube: „Na-rodna glazbena umjetnost u Dalmaciji."  Z veseljem   pozdravljamo  Ljudevita  Kuba
med „Zbornikovimi"  sotrudniki.  On je prepotoval ves slovanski svet, izdal krasno delo: „Slovanstvo ve svych  zpevech", preiskal narodne pesmi vseh slovenskih narodov, pa je i i vestno glede tega kom-petenten sodnik. L. 1890. in 1892. je zapisoval narodne pesmi tudi v Dalmaciji, pa sedaj v Zborniku začenja o njih znanstveno  razpravo, zastran katere nam je žal, da ni izšla vsa na jedenkrat, ker bi či-tatelji dobili jasnejšo sliko.   Dobro  razlikuje in s primeri pojasnjuje pesem, katera se poje na deželi, od pesmi, katera se poje po mestih in njih okolici. Prva je nepokvarjena in starodavna, drugi se pozna italijanski vpliv; prva pazi bolj na besede, druga na nape v. Razlika je velika, saj sam pravi:  „ gradovi (mesta) imaju glazbu,  selo ima riječ, sliku, misao, poeziju.  Oni se ponose  pozlačenom jajčanom lju-pinom, u kojoj se je bjelanjak i žutanjak ili isušio, ili je izpuhnut, a sela imadu neugledni orah s na-ravnom,  hrapavom ljuskom, no ipak  sa zdravim, punim, uljevnim jedrom." — Za to razpravo priob-čuje urednik nekaj manjih beležek. V tem  zvezku završuje Josip Lovretic svoj obširni opis narodnega življenja in običajev v Otoku v Slavoniji. Beremo tu o smrti,  o  pogrebu  in kako žalujejo za pokojnikom.   V celem opisu je obilo gradiva za proučevanje narodnega življenja v Slavoniji. Še bolj dragocen je pa opis narodnega življenja in običajev iz Trebarjeva, katero  leži  v hrvaškem  Posavju  ne daleč  od Siska.  Skozi to vas je potoval tudi škof Tomaž Hren, ko je šel v Sisek in v Petrinjo. Tre-barjevo je opisala preprosta hrvaška žena Kata Jajn-čerova, katera ume komaj za silo pisati, pa je opis tudi za jezikoslovce zelo zanimiv, a za njegovo točnost jamči urednik,  kateri je sam iz te vasi doma. Še bolj je  pa  opis zanimiv  zato,   ker  nam  kaže prirojeni dar pisateljice za pripovedovanje: opisala je prav suhoparne stvari zelo prikupljivo, pozorno opazovala vsako  stvarco in ostala tako verna narodnemu pripovedovanju, da se ti zdi, da pred teboj sedi in pripoveduje. Pisala je po »osnovi", katero je akademija izdala, vendar opis še ni dovršen; letos je opisala samo prirodo in potrebe življenja. Naj bi urednik še več takih močij  pridobil  za  »Zbornik". Muhamed Fejzi beg Kulinovic je opisal „Muhame-dansku ženi db u u Bosni", a Ivan Zorkoje pri-iobčil nekoliko pripovedek pod naslovom: „Hrvat-stvo u  narodnoj uspomeni Hercegovaca." Na koncu je: „Vjesnik".  Urednik omenja,  da mu je do sedaj poslalo 69 oseb gradiva za „Zbornik". Ne   morem  si kaj, da ne bi zopet opomnil naše rodoljube, kateri žive med narodom, naj se tudi oni v „Zborniku" oglase   Slovenci ga nimamo, naši listi nimajo prostora za take stvari, pa moramo biti hvaležni jugoslovanski akademiji, da nam je ponudila mesto v „Zborniku", kateri bode po vsestranskem in vzajemnem sodelovanju postal pravo ogledalo narodnega življenja južnih Slovanov.
______          Janko Barih.