PTUJSKO MESTNO
POKOPALIŠČEi
IRENA LAČEN BENEDIČIČ
Čas grajske naselbine od leta 1100 do 900
pr. n. št. sovpada z naselbino na Hajdini. Gro-
bišče jasno osvetljuje kulte in predstave starih
prebivalcev. Mrliče so sežigali in pepel poko-
pavali preprosto v zemljo ali pa v lončenih
posodah - žarah. Od tod tudi poimenovanje
tega časovnega obdobja - kultura žamih gro-
bišč. V starejši železni dobi se je način poko-
pavanja spremenil, umrle so pokopavali pod
velikimi kopami zemlje - gomilami.
V rimski državi zasledimo posebnost glede
pokopališč. Razprostirala so se vedno ob glav-
nih cestah, ki so vodile v mesto. Posebnost
rimskega mesta je bila, da so človeka, ki se je
bližal mestu, pozdravile najprej vrste nagrob-
nikov z napisi, ki so govorili o življenju meš-
čanov. Popotnik se je tako najprej srečal z mr-
tvimi rodovi mesta, šele nato z živimi.
V prvih časih prevladujoča oblika nagrob-
nika se v Poetovioni imenuje stela, visoka,
vitka plošča. Nosila je napis o imenu, stanu in
domovini umrlega ter podatke o njegovem ži-
vljenju. Pogosto je imel njen bogati relief mi-
tološko vsebino, nanašajočo se na življenje in
smrt, čeprav je bil antični človek bolj navezan
na življenje.
Tudi Rimljani so mrliče sežigali in pokopa-
vali pepel v različnih žarah, zidanih skrinjah
- pepelnicah, revne pa preprosto polagali v
zemljo. Največje poetovionsko grobišče leži
ob današnji Prešernovi ulici in Ljudskem vrtu.
V tretjem stoletju, ko je bila državna vera
mitraizem, se je obseg mesta širil, a se je že ob
koncu stoletja (čas Diokleciana) močno
zmanjšal. Grobišča so se razširila v bližino
mesta. Skoraj vedno so pokopavali neupepe-
Ijene mrliče, premožnejše so polagali v krste,
ali pa so jih zavijali v mrtvaški prt. Od števil-
nih bogatih pridatkov v grobove je ostal le
bronast novec za brodnika.
V 4. stoletju prevzame mesto državne reli-
gije krščanstvo. Zrastejo nove cerkve, okoli
katerih začno nastajati grobišča. Grobovi so
skromni, pridatkov večinoma ni. Mrliče so
pokopavali v vrstah in, kot je bilo značilno
tudi za srednji vek, z obrazom obrnjenim pro-
ti vzhodu. To je odraz vere preprostih ljudi, ki
so častili predvsem sonce in dnevno luč, ki so
jima pripisovali božanski pomen.2
V srednjeveškem mestu je osrednjo vlogo na
Ptuju dobila proštijska cerkev sv. Jurija, ob
kateri se omenja pokopališče že leta 1314.
Na pokopališču, ki je verjetno bilo obzidano,
je stal okrogel kamer sv. Mihaela, ki je bil v
letih 1495, 1676 in 1754-55 obnovljen. Bilje
romanski, odstranili pa so ga po letu 1776, ko
je bilo pokopališče opuščeno.3 Marija Terezi-
ja je 9. junija 1751 vsem mestom pokopavanje
v cerkvi ali okoli nje prepovedala. Za Štajer-
sko je bil takšen odlok izdan leta 1774. Z
dvomim dekretom 1. decembra 1783 pokopi
v cerkvah skoraj popolnoma zamerejo, Jožef
n. pa ponovi dekret z okrožnico 23. avgusta
1784.4
Država je s svojimi odloki močno vplivala
na zunanji videz pokopališč. Patent Marije
Terezije 28. julija 1750 je določil, da pri po-
kopu darovanje duhovniku ni dovoljeno. 23.
septembra 1763 odredi Marija Terezija, da
mora duhovščina glede na vrsto pokopa svoj-
ce vprašati, v kateri klasi naj pokopljejo umr-
lega. Brezplačen pokop revežem je odredil Jo-
žef IL leta 1782.5
Tri leta kasneje je isti vladar določil, da naj
umrlega od župnišča ne spremljajo na poko-
pališče, ampak naj ga odnesejo v župnijsko
cerkev. Tam naj ga blagoslovijo, nato pa naj
ga tiho, brez ponašanja in blišča štirje nosači
odnesejo h grobu.6
Jožef IL je z odredbo 20. januarja 1785 do-
ločil, da morajo umrle pokopavati v krstah.
Dmga odredba pa izhaja iz prakse. Glede
na to, da so bila pokopališča oddaljena od na-
selij, je z dvomim dekretom 6. decembra 1784
prišlo do razlastitve pokopališkega zemljišča.
Odredilo se je tudi, da je pokopališče potreb-
no obdati z obzidjem. Z dvomim dekretom
13. januarja 1756 je bilo odrejeno, daje obči-
na pristojna, da določi čas pokopa, nikakor pa
mrtvih ne smejo pokopati manj kot 48 ur po
smrti. Zaradi nastalega smradu, posebej v po-
letnih mesecih, je dolžna cerkev ali občina
urediti mrtvašnico. Trupla, ki razpadajo, je
potrebno takoj po mrliškem ogledu pokopati.
Umrle zaradi nalezljive bolezni lahko poko-
pljejo prej kot v 48 urah, vendar po mrliškem
ogledu. 30. oktobra 1789 je bil izdan zakon, ki
je prepovedal svojcem ogled, če je pokojnik
umrl zaradi črnih koz. Izdan je bil poseben
predpis o pokopu samomorilcev, ki jih je bilo
potrebno pokopati na tiho. Samoumevno je
bilo, da duhovnik pospremi umrlega h grobu
po njegovi volji. Če je bil samomorilec vojak,
je lahko igrala vojaška pogrebna godba. Če je
zapomik umrl v zaporu, so ga sorodniki lahko
pokopali brez oznanila. Stroške zanje in za
revne je nosila občina, kjer je bil pokojnik
najden, ne pa tista, kamor je bil pristojen. Ti-
ste, ki so umrli v bolnišnici, pokoplje ta na
svoje stroške, saj so zajeti v nego bolnika. Pri
177
tujcih je običajno plačala stroške občina, če pa
je pokojnik imel sorodnike ali svoje premože-
nje, to ni bilo potrebno7
Jožef II. je 23. avgusta 1784 oznanil:
1. Grobnice, pokopališča okoli cerkve ali
tako imenovane božje njive, ki se nahajajo v
okolici naselij, naj se ukinejo, zanje pa naj se
izberejo primernejši prostori.
2. Vse in vsakega umrlega, tako kot doslej,
na njegovo željo ali željo sorodnikov odnesejo
v cerkev, tako kot predpisuje red, podnevi ali
zvečer, kjer ga ob cerkvenih molitvah tudi
blagoslovijo.
3. Za pokopališče je potrebno izbrati dober
prostor, kjer zemlja ni premokra, ograjeno pa
naj bo z obidjem in označeno s križem.
5. Grob naj bo 6 čevljev globok in 4 širok.
Istočasno se lahko pokoplje več umrlih. Med
grobovi mora biti prostor v širini 4 čeveljv.
7. Želji svojcev ali prijateljev, ki želijo umr-
lemu postaviti spomenik oziroma nagrobnik,
se mora na vsak način ustreči. To je mogoče
ob obzidju, nikakor pa ne na sredini pokopa-
lišča.
8. Prenehati je potrebno z vsemi grobnica-
mi in pokopi v samostanih in bolnišnicah.
Točki 4 in 6 pa določata, da naj bodo trupla
zašita v lanene vreče, župnik naj opravi po-
grebno slovesnost, na pokopališču pa naj ga
stresejo iz vreče in posipajo z apnom.
En odstavek v Avstrijskem državnem slo-
varju je namenjen tudi grobiščem. Z zakonom
iz 1782. je bila določena ureditev pokopališča
za katolike in nekatolike. Zakon iz leta 1788
je določal ureditev javnega pokopališča. Jožef
II. je dovolil ureditev pokopališč nekatolikom
povsod tam, kjer so imeli svojo božjo hišo: ne-
katoliki naj si uredijo svoje pokopališče. Ne-
katolikom sicer pokopa na katoliškem poko-
pališču ne morejo prepovedati, vendar jih lah-
ko pokopavajo skupaj na posebej odbranem
mestu. Na posebnem mestu se naj pokopavajo
tudi samomorilci, ločenci in podobno, vsi po-
grebi pa naj imajo na voljo duhovnika. Pokop
je potrebno urediti po zakonih cerkve. Zadr-
ževanje na pokopališču je svobodno ker je ja-
ven prostor in zanj ni potrebno plačati
davka. 8
V letu 18949 je mestna občina Ptuj ustano-
vila lasten pogrebni zavod. Pri izdelovalcu
pokopaliških vozov v Varaždinu je naročila
mrliški voz.
Poročila o mrliških ogledih v letu 189410 so
dvojezična. V primerjavi z letom 1896" je
več tuberkuloze, ki prevladuje v obeh letih,
poleg marazmusa. Mrliško ogledno poročilo
za leto 1900'2 pa kaže, daje ena tretjina ljudi
umrla za tuberkulozo, kot bolezen in vzrok
smrti pa so navedeni še paraliza, marazmus,
bronhitis, abortus, tifus, želodčni rak...
V odnosu do umrlega se človekova simbol-
na narava odraža v obredu, katerega glavna
priča je spomenik - nagrobnik. Spomenik po-
meni sporočilo bližnjim in spominja na pre-,
minule, pokopališče je torej potreba živih. ',
Nagrobniki naših prednikov so pogosto ob
drevesih, obdani z bršljanom in tako opozar-,
jajo na svetost prostora.
Na ptujskem pokopališču so ohranjeni na-
grobniki umrlih, za katere lahko danes v ar-
hivskih virih najdemo veliko pričevanj o nji-
hovi trgovski, kulturni, obrtni ali kakršnikoli
drugi aktivnosti. Zelo malo osebnosti, ki so
pokopane na našem pokopališču, pa je danes
znanih Ptujčanom.
Priimki na nagrobnikih pojasnjujejo izvor
prebivalcev mesta. Na Ptuj so se v 16. stoletju
priselili številni italijanski mojstri, ki jim je
mesto nudilo dober zalsužek. Tako so se ohra-
nili tuji priimki na nagrobnikih, pri tem pa
lahko štejemo nemške priimke za »domače«,
ker je bilo mestno prebivalstvo po nacionalni
strukturi v večini nemško. V času protirefor-
macije so se iz nemških dežel priselili tudi šte-
vilni cehovski mojstri. Tuje priimke imajo
poleg italijanskih gradbenikov (Celloti), tudi
padli vojaki iz prve svetovne vojne.
Napisi na nagrobnikih so bili v prejšnjem
stoletju na splošno povsod zelo skromni. V
20-ih in 30-ih letih tega stoletja pa se na na-
grobnikih, ki so severno od centralnega dela,
ločeni s potjo, pojavijo napisi v slovenščini,
medtem ko so v istem času v centralnem delu,
kjer so pokopani ljudje iz višjih socialnih slo-
Situacijski plan pokopališča iz leta 1880
178
jev, nemški. Verzov Gregorčiča ali drugih
pesnikov, ki jih najdemo na drugih pokopali-
ščih, na Ptuju ni.
"Slovenska kultura je ena redkih, ki nadalju-
je svojo jezikovno ljudsko pisno varianto v
nagrobnih napisih. Večina nagrobnikov v Slo-
veniji posreduje minimalne življenske podat-
ke, vendar nam jezikovni sprehod mimo njih
na splošno da veliko raznovrstnih sporočil. 13
Na mestnem pokopališču je veliko neogot-
skih nagrobnikov, ki so jim v prvi polovici 19.
stoletja dodajali portrete ljudi, ki so zazrti v
daljavo, proč od sveta. V skladu z meščansko
ideologijo so na historične nagrobnike 2. po-
lovice 19. stoletja, kjer sta pomembna posa-
meznik in osebno poveličanje, nameščali por-
tret umrlega, doprsje ali obraz. Nekateri na-
grobniki imajo tako funkcijo spomenika. 14
Od razsvetljenstva dalje se pojmuje smrt kot
usoda, ki zadeva umrlega in tistega, ki žaluje
za njim. Pozno 19. stoletje je nagrobnike
okraševalo z geniji smrti. 15 Razsvetljenstvo je
spremenilo pogled na svet, ga osvobodilo krš-
čanskih spon. Smrt ni okostnjak, temveč dvoj-
ček sna. Oprijeli so se antičnega mladeniča ali
genija z ugaslo plamenico (ugaslo je tudi ži-
vljenje). Ti geniji proti koncu stoletja močno
odražajao čustva (si brišejo solze...). V prejš-
njerii stoletju je prišlo tudi do preobrazbe krš-
čanske ikonografije in simbolike nagrobne
umetnosti. Po letu 1900 pa srečamo zelo po-
gosto motiv Kristusovega vstajenja.
Epitafi 20-ih in 30-ih let 20. stoletja po-
udarjajo arhitektonsko obliko spomenikov.
Mednje spada tudi nagrobnik družine Heler -
Majer, ki je izdelan pod vplivom socrealizma,
Načrt kapelice sv. Jožefa iz leta 1834
ki se meša s tradicionalnostjo. Avtor nagrob-
nika ni znan, nadaljeval pa je s ciklusom žalu-
jočih žena, ki dominirajo v romantiki.
Ostala stara ptujska pokopališča
Ko so se Turki vračali po bitki pri Dunaju
(1529) in Kiseku (1532) mimo Ptuja, so razde-
jali cerkev sv. Ožbalta ter pokopališče. Poko-
pališče okoli cerkve so leta 1535 obnovili,
skupaj s cerkvijo in mežnarijo. Leta 1637 je
Ožbaltova cerkov postala farna. Leta 1786 so
jo zaprli in v letu 1818 ponovno obnovili.
Okrajno glavarstvo na Ptuju pa je 6. avgusta
tega leta predlagalo, da se pokopališče pri sv.
Ožbaltu opusti. 15
Cerkev Vseh svetnikov je v drugi polovici
16. stoletja služila protestantom in je bila leta
1607 skupaj s tremi oltarji ponovno posveče-
na. Okoli cerkve je bilo takrat urejeno poko-
pališče za nekatoličane. Cerkev je v letu 1705
pogorela, skupaj s pokopališčem pa je bila
ukinjena (ekserirana) v letu 1786/87. Leta
1840 sojo preuredili v cerkvico v današnji Ja-
dranski ulici (Allerheiligegasse)i''
Mestna občina je poleg rotovža imela v me-
stu tudi špital, ki se omenja že leta 1376 in
leta 1395. V vzhodnem delu južnega trakta
špitala je bila kapela sv. Duha, ki je bila leta
1786 eksekrirana. Kapela je bila tipično got-
ska, ob eksekraciji pa so jo preuredili v skla-
dišče in leta 1840 predelali v bolnico. Danes
je v njej glasbena šola (Hrvatski trg). 18
Cerkvica sv. Jožefa je bila posvečena sicer v
letu 1707, postavljena pa že v letih 1681-83.
Leta 1735 je invalidska uprava uredila okoli
cerkvice pokopališče, ki je leta 1775 postalo
mestno. Cerkev je imela stolpič in štiri oltarje,
vendar sojo v letu 1786 eksekrirali in nasled-
nje leto porušili. 19
V Rogoznici se nahaja staro špitalsko poko-
pališče. Knezoškofija in mestni župnijski urad
na Ptuju sta 8. februarja 1908 posredovala ek-
semplar pokopališkega reda za špitalsko po-
kopališče. Zapisani so sanitetni zakoni in do-
ločila, navedeno je lastništvo, upravljanje,
razdelitev pokopališča, prijava mrliških pri-
merov in katalogizacija grobov.20
Pomembnost in veličino ljudi lahko spo-
znamo tudi po tem, koliko in kako so ljudje
cenili sme sebe. Lep odraz človekove skrom-
nosti, veličine, bogastva, odnosa do Boga, do
življenja, odnos do bližnjih in način pokopa
odražajo tudi testamenti. V vedenju, da bodo
zapustili zemeljsko življenje, so ljudje radi
prej ali slej nakazali smernice življenja svoj-
cev tudi po svoji smrti. Z občutkom olajšanja
so nato odšli k zadnjemu počitku z zavestjo,
da so kar se da najbolje poskrbeli za svoje
bližnje.
179
OPOMBE
1. Obravnavano je nekdanje mestno pokopališče
Ptuja, kjer so pokopavali do sedemdesetih let tega
stoletja. Sicer je današnje mestno pokopališče na
Rogoznici, oddaljeno od mesta proti sevrovzhodu.
— 2. Iva in Jože Curk, Ptuj, Ljubljana 1970. — 3.
Prav tam. — 4. Arhiv Republike Slovenije (dalje
ARS), Mischler in Ulbrich: Österreichische Staat-
wörterbuch II, Dunaj 1906, str. 50-:154. — 5. ARS,
Alphabetische - Chronologische Übersicht derk.k.
Gesetze und Verordnungen vom Jahre 1740 bis
zum Jahre 1821, Haupt Repertorium 1, Dunaj
1825, str. 528. — 6. Prav tam, str. 530. — 7. ARS,
Mischler in Ulbrich: Österreichische Staatwörter-
buch II, Dunaj 1907, str. 491. — 8. Glej opombo št.
4. — 9. ZAP, MOP, šk. 54, 3733-5/1894. — 10.
ZAP, MOP, šk. 57,99-12/1894. — 11. ZAP, MOP,
šk. 73, 3-12/1896. — 12. ZAP, MOP, šk. 99,
674-12/1900. — 13. Jože Patemost, Struktumopo-
etski prikaz samogovorov mrtvih v slovenskih na-
grobnih napisih, Slavistična revija 1987, letnik 35,
str. 26-50. — 14. Sonja Žitko, Historizem v kipar-
stvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989,
str. 65-91. — 15. S terminom genij označujemo kip '\
z najnujnejšo draperijo in angelskimi perutmi (po. i
5. Zitko). — 16. Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje
ZAP), Mestna občina Ptuj (dalje MOP), šk. 12,
1807/1886. — 17. Curk I. J. , Ptuj, str. 124. — 18.
prav tam, str. 124. — 19. prav tam, str. 111, 112.
— 20. ZAP, MOP, šk. 146,6318-5/1907. ^
180