Pavle Kveder:
Pomlad v gorah
Pomlad vsi ljubimo. Polna rož je in mehkega petja, polna popja in zelenja, vsa prepojena s toplimi sapami in soncem, zato ljubimo njen prihod.
ln pomlad v gorah? Kakšna je? Tudi lepa, žal, Ie za one, ki jo morejo v gorah okusiti . . . Tam sicer ni takšna kot v dolinah, polna je snega in ledu in različnih nevarnosti . . . Ko zagospoduje pomlad t gorah, jih ne okrasi z raznobarvnim cvetjem kot doline, pač pa jim podari mnogo lepot, ki so marsikdaj zelo zahrbtne, hudobne . . . Kdo med vami je že doživel visoko na planinah pomladne lepote? Ste že čuli, kako mo-gočno z^pojo plazovi, ko zagrme po strmih skalnih stenah v temna brezna? In st^ li čuli šepetanje gorskih potokov in drvenje hudournikov, ko zdivjajo v globoka dna?
Pomlad v gorah utegne biti zlobna, kot je bila pri nas lani pod Storžičem, ko je pod njenim plazom za vedno umolknilo devet mladih življenj . . . Poglejmo te pomladanske nevarnosti.
1. Plazovi: Plaz imenujemo veliko množino snega, ki zdrsne s svojega ležišča in strmoglavi v nižine. Ko namreč zapade sneg, obleži tudi v skalnih špranjah in strmih stenah. In kakor zgrmi sneg doma s streh, prav tako zapuste sčasoma snežene plasti te strmine in se vsujejo niže. Zakaj?
Sončni žarki tope sneg, ki se omehča (ojuži!) in zaradi teže za-pusti svoje ležišče.
Živali, ptice lahko povzroče zdrsenje snega. Pri hoji ali vzpenja-nju (n.pr. divje koze!) se namreč izpod nog vsipajo kepice, ki se trkljajo po sneženi strmini, se lepijo s snegom v zmerom večjo kepo, v plast, ki drvi niže in niže . . . Podobno povzroči
človek (smučar) s svojo neprevidnostjo. Kako? Poizkusite doma na kupu moke ali peska odrezati (sl. 1.) del strmine, ki jo tvori moka ali pesek — pa boste videli, da se mo-ka nad prerezom vsuje . . . Prav isto je s snegoin (gl. sl. 2.) v strmini, če nizko v nji zasekamo s stopinjami ali zarežemo sneg s smučmi. Takrat namreč odvza-memo gornji (višji) plasti trdno podlago in zaradi snežne teže, ki spodaj nima več trdne podlage — naslona, bo plast ~ zdrknila niže.
123
Torej se moramo skrbno čuvati plazov, da nas ne podsujejo.  Razlo-čujemo suhe in mokre plazove.  Oboji so nevarni.  Mokri te kar zabi-jejo podse (zlomijo  lahko  posamezne  ude,  poškodujejo  kak telesni del ali celo ubijejo!), suhi pa te isto kot mokri zaduše. Kako se torej čuvajmo nesreč?
Predvsem ne bomo hodili v take kraje, kjer je nevarnost, da bodo polzeli plazovi. Če pa je nujno, da gremo mimo takih mest, pojdimo zgodaj zjutraj, preden prične sonce tajati sneg. Hodimo počasi in previdno! Najboljše je, da gremo mimo plazovitih krajev tedaj, ko je plaz že zdrknil insega nam ni treba več bati. Če je le mogoče, se pa plazovom   daleč ognimo.
Če pa moraš čez plaz na drugo stran, je treba pa res zvrhano mero pazljivosti in previdnosti.   Da ne bomo prerezali (zarezali) snega,
bomo prešli plaz v njegovem vrhu! Izogibajmo se, da bi plaz prečkali. v nje-g o v i s r e d i n i! Če pa le ni druge pomoči, ga preidimo takole: Sam ne pojdi nikoli v gore, ampak vedno le s tova-rišem (pozimi vsaj 3!). Preden stopiš v plaz, se dogovori s tovariši, kako pojdete čezenj. Ne vsi hkrati niti takoj drug za drugim, ampak vzemite • medsebojno razdaljo, n. pr. 25 m! Toliko naj bi bila nam-reč dolga vaša v r v i c a, ki jo nosite pozimi vedno s seboj, da jo privežete za pas in pustite, da se vleče za vami. Ta -vrvica je rdeča in na-lašč za plazove narejena. Na vsakem metru ima vozel. Vzemimo  n. pr.:   zasul   te  je
plaz. Po  rdeči vrvici, ki si jo   imel   za   pasom,   te  bomo   laže našli in po vozlih bomo lahko računali, koliko vstran ali v globino si zasut.
Torej eden od vas bo šel prvi v plaz. Ko se bo oddaljil kakih 25 m, pojdi za njim drugi. Prvi naj počaka, da ga drugi dohiti, šele nato naj nadaljujeta prehod. Drugi pazi na gibanje prvega. Hodite počasi!!
2.  Snežna slepota, ki nastane zaradi močnega sonca in odseva žarkov od snega. Varovali  se je  bomo z očali  (barvanimi!).  Če teh  nimamo, si zarežimo  v  papir,  lepenko,  pločevino   dve   zarezi in skoznji  glejmo, ali pa  si  napraviuio  masko   z  ozko  zarezo,   ali   pa   namažlmo  ves  obraz s sajami!
3.  Padanje kamenja je navadno posledica plazov, ki s svojim pa-danjem rušijo tudi kamenje,  ali  pa posledica  v  razpokah  zmrzle  vode, ki zaradi razširjenja prostornine razganja okolico. Kadar pada kamenje, stoj in se zakrij za skale.
Planine, ki so najlepši okras naše slovenske zemlje, so spomladi najlepše. Samo pameti in previdnosti je treba, ko jih hodimo obiskovat (da ne raztogotimo dobrih vil, ki gospodujejo v njih).                      ¦  ,
124