47 Arheo 36, 2019, 47–58 1.01 Izvirni znanstveni članek Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Archaeological Heritage in the 21st century: opportunities and challenges © Dimitrij Mlekuž Vrhovnik Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo in Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, dmlekuz@gmail.com Izvleček: Arheološka dediščina je konstruirana. Da lahko prepoznamo njeno dediščinsko vrednost in to vnesemo v dialog s širšo skupnostjo, moramo najprej producirati znanje. Dediščino tako konstruiramo skozi cikle akumulacije, ki jih v zadnjem času vodi lok raziskav preventivne arheologije. Dediščino konstruiramo s pomočjo inskripcijskih naprav (kot so senzorji za daljinsko zaznavanje, geofizikalni senzorji in podobno). S cikli akumulacije upravljajo centri kalkulacije, kjer se znanje o dediščini množi. Kot ključni center kalkulacije smo vzpostavil informacijski sistem dediščine, kjer so na standardiziran način shranjeni podatki o arheoloških sledovih, odkritih skozi lok raziskav. Center kalkulacije množi naše znanje o arheološki dediščini. Velika količina arheoloških sledov se spreminja v novo kvaliteto. Ne moremo več govoriti o izoliranih najdiščih, temveč o celotnih krajinah; arheološki sledovi sestavljajo kontinuum, ki prekriva celotno Slovenijo. Vse te sledove je nemogoče varovati izolirano in s prepovedmi. Varujemo jih lahko le kot del krajine, z načrtovanjem sprememb. Da pa bi arheološki sledovi postali in ostali dediščina, jih moramo ovrednotiti, jim dati pomen in vrednost. Le tako jih lahko zastopamo pri načrtovanju sprememb v krajini. Dovolj dobro konstruirana dediščina se bo (znotraj delujočega sistema norm, ki to omogoča) lahko varovala tudi sama. Ključne besede: arheološka dediščina, preventivna arheologija, študije znanosti in tehnologije, arheološki potencial, daljinsko zaznavanje, informacijski sistemi Abstract: Archaeological heritage is constructed. In order to recognise its value and communicate it to the wider community it has to be first constructed through a process of knowledge production. It is constructed through cycles of accumulation, driven by the research arch within development-led archaeology. Archaeological heritage is constructed using inscription devices, such as remote sensing sensors and geophysical equipment. Cycles of accumulation are managed through centres of calculation where knowledge is multiplied. We established the centre of calculation in the form of an information system of archaeological traces, where all data on archaeological traces is stored in a standardised way in one place. The centre of calculation is multiplier of knowledge about archaeological heritage. An enormous quantity of archaeological traces is transformed into new quality. Instead of a number of isolated sites, we are dealing with a landscape, a continuum of traces covering the whole of Slovenia. All those traces cannot be protected as isolated entities using restrictions. They can be protected only as a part of the landscape, by management of landscape change. Archaeological traces become heritage when they are evaluated, assigned value and meaning. Only in this way can they be represented in landscape change management. Well-constructed heritage will protect itself (within the functional system of norms). Keywords: archaeological heritage, development led archaeology, science and technology studies, remote sensing, information systems Arheološka dediščina je konstruirana 1 Arheološka dediščina ni dana vnaprej, ne obstaja kar sama po sebi ali sama zase, temveč jo konstruiramo. Konstruiramo jo skozi lok raziskav, vrednotenja in ko- munikacije. Arheološka dediščina se razlikuje od drugih vrst dediščine. Arheološki sledovi so že po svoji defini- ciji fragmentirani, izolirani, zakriti in slabo prepoznav- ni. Da sled postane arheološka dediščina, moraj skozi dolg proces identifikacije, registriranja, dokumentiran- ja, interpretacije, vrednotenja in komunikacije. Še več, medtem ko nas renesančna slika nagovarja sama, s svoj- imi likovnimi, simbolnimi in afektivnimi kvalitetami, so arheološke sledi v osnovi mutaste. Grbine v reliefu so 1 Besedilo je nastalo iz predstavitve na posvetu Arheološka dediščina Slovenije od osamosvojitve – varovanje in prezentacija, 22. novem- bra 2018, ki sta ga organizirala Razred za zgodovinske in družbe- ne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Slovensko arheološko društvo. lahko samo grbine, da pa lahko o njih govorimo kot o sledovih prazgodovinske naselbine, jih je potrebno naj- prej prepoznati, raziskati ter ugotoviti njihov kontekst in povezavo z drugimi arheološkimi sledovi. Arheološke sledi so v osnovi promiskuitetne, gredo z vsakim, ki jih želi uporabiti v svoji interpretaciji. Grbine, ki smo jih prepoznali za ostanke prazgodovinske naselbine, so brez težav lahko tudi venetska utrdba ali staroversko svetišče. Slabo konstruirana dediščina, brez trdnih argumentov, je lahko plen alternativnih pojasnitev. Le proces raziskav in proces produkcije znanja ustvarjata močno ogrodje, ki omogoča, da iz arheoloških sledov konstruiramo dedišči- no, ki temelji na dokazih, sklepanju in znanju. Arheolo- ška dediščina tako zahteva mnogo več dela, da postane dediščina, kaj šele dobro konstruirana dediščina. Prav zato so raziskave ključen del konstruiranja arheolo- ške dediščine. Šele ko so arheološke sledi dovolj dobro raziskane, interpretirane in ovrednotene, jih je moč ko- 48 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi municirati kot dediščino. Razen v redkih primerih zelo očitne dediščine dediščinske kvalitete konstruiramo sko- zi znanstvene raziskave. Procesi prepoznavanja dediščine so historično kontin- gentni. Vpeti so v širše teoretske, družbene ter ideološke kontekste razmislekov in idej, kaj dediščina je, kako jo prepoznati in kako jo varovati. Ti razmisleki postavl- jajo okvir za razumevanje in konstruiranje arheološke dediščine. Katero arheološko sled prepoznamo za arheo- loško dediščino in katero ne, je odvisno predvsem od ma- terialnih možnosti, razmislekov, doktrin, teorij in seveda družbenih potreb in želja. Arheološka dediščina je tako tudi produkt svojega časa. Če je varovanje arheološke dediščine prej temeljilo na reševanju posameznih izoliranih redkih in izjemnih spo- menikov, pomembnih najdb in najdišč, se je v zadnjih desetletjih letih uveljavil princip preventivne arheologije (ang. development led archaeology), ki temelji na pred- postavki o arheoloških sledovih kot omejenem viru, ki ga je treba vzdržno upravljati, predvsem z načrtnim izo- gibanjem posegov v prostor ob prostorskem načrtovanju. Arheološkim sledovom zaradi čedalje intenzivnejših posegov v prostor, ki zaznamujejo antropocen, grozi, da bodo uničeni, predelani ali prekriti (Soli 2011). Take razmere zahtevajo tudi drugačne načine varovanja arhe- ološke dediščine, saj je »reševanje«, torej dokumentiran- je sledov med posegi v prostor, neproduktivno tako za dediščino kot za investitorje. Začetki koncepta preventivne arheologije v Sloveniji se- gajo v pozna osemdeseta leta, ko je slovenska arheologi- ja razvila vrsto konceptualnih in metodoloških novosti, predvsem v neinvazivnih metodah opazovanja pokrajine, kot so sistematični površinski pregledi, aerofotografija in geofizika. Nove ideje in metode so bile prvič uporabljene v praksi varovanja dediščine na velikem projektu gradnje avtocest, kar je povzročilo dramatično povečanje števila in gostote novih najdišč, torej arheološke dediščine. Iz- kušnje varovanja arheološke dediščine na projektu grad- nje avtocest so pomembno prispevale tudi k spremembi doktrine in organizacije varovanja arheološke dediščine. Prav izkušnje, ki jih je slovensko varovanje arheološke dediščine pridobilo pri projektu avtocest, so vodile v ob- likovanje prakse preventivne arheologije, njeno imple- mentacijo v zakonodajo in k ustanovitvi Centra za pre- ventivno arheologijo (Djurić 2007). Ta razvoj je posledica širših sprememb v razumevanju arheološke dediščine in vloge arheologije v njeni produk- ciji. Sprememba doktrine se kaže v malteški konvenciji o zaščiti arheološke dediščine, sprejete leta 1992, in nje- nem ratificiranju v Republiki Sloveniji leta 1999. Glavni poudarki konvencije – vključitev arheoloških raziskav v proces prostorskega načrtovanja in princip »onesnaževa- lec plača« (ang. polluter pays) tam, kjer je s posegom arheološka dediščina ogrožena – predstavljajo tudi te- melje preventivne arheologije. Preventivna arheologija tako pomeni konceptualno no- vost, ki arheološke raziskave umesti v postopek načrto- vanja posegov v prostor. Arheološka dediščina postane lastnost prostora, arheologija pa postane eden izmed partnerjev pri načrtovanju prostorskega razvoja. Dediščino produciramo skozi cikle akumulacije Pogoj, da nekaj prepoznamo, ovrednotimo in komuni- ciramo kot arheološko dediščino, je torej znanje, ki ga produciramo skozi lok raziskav. Proces varovanja arhe- ološke dediščine je tudi proces produkcije znanja. In če reflektiramo procese produkcije znanja, predvsem skozi perspektivo študij znanosti in tehnologije (ang. Science and Technology Studies, STS), lahko prepoznamo nekaj ključnih torišč procesa konstruiranja dediščine. Eden ključnih vidikov produkcije znanja so cikli akumu- lacije. Znanje nastaja skozi slojenje, dodajanje in mno- ženje. Tako se recimo v kartografiji cikel akumulacije začne s tem, da v neznan del sveta pošljemo raziskoval- ca. Raziskovalec se vrne s zapiski in karto območja. Na- slednji raziskovalec se tja ne odpravi golih rok, temveč je že opremljen s karto, ki jo je izdelal prvi raziskovalec. Domov se vrne z novo, izboljšano in natančnejšo karto. Na kup kart dodamo novo. Znanost, tudi arheologija, ni nič drugega kot ponavljajoči se cikli akumulacije (Latour 1987, 225). V preventivni arheologiji so cikli akumulacije forma- lizirani skozi lok raziskav, od predhodnih raziskav do izkopavanj. Lok raziskav vzpostavlja različne oblike, statuse ali agregatna stanja dediščine. Praksa preventiv- ne arheologije tako temelji na loku čedalje intenzivnejših raziskav, ki se delijo v tri faze. V prvo fazo spadajo ra- ziskave za oceno arheološkega potenciala (ang. archae- 49 Arheo 36, 2019, 47–58 ological potential assesement), ki jim sledijo raziskave za določitev vsebine in sestave najdišča, šele nato sledijo izkopavanja. Raziskave za oceno arheološkega potencia- la so običajno ekstenzivne, pokrivajo velike površine z metodami, ki ne zahtevajo velikih časovnih in finančnih vložkov na enoto površine. Ključna novost je koncept arheološkega potenciala, to- rej potenciala prostora, da vsebuje arheološko dediščino. Arheološki potencial je razumljen kot nekaj, kar (še) ni arheološka dediščina, niti še ni arheološka sled, temveč ima potencial, da to (še) postane. Arheološki potencial torej (še) ni arheološka dediščina. Arheološkega potenciala ne moremo preprosto enačiti s konkretnimi arheološkimi sledovi, kot so najdbe ali strukture. Karta arheološkega potenciala potemtakem ni karta arheoloških najdišč, niti karta arheoloških sledov. Arheološki potencial govori zgolj o lastnosti prostora, da tam so arheološki sledovi, ki bodo morda postali arheo- loška dediščina, morda pa tudi ne. Arheološki potencial je tako korak na poti k aktualiziranju arheoloških najdišč, arheološke dediščine. Neaktualiziran potencial se upira aktualizaciji ter zahteva napor, delo in raziskave, da se aktualizira (Mlekuž et al. 2016, 8). Ideja potenciala seveda ne zanika dejstva, da konkretni fizični sledovi v pokrajini obstajajo pred raziskavami. Da pa ti konkretni fizični sledovi postanejo arheološka dediščina, jih moramo najprej odkriti, prepoznati, ana- lizirati, interpretirati ter ovrednotiti njihove dediščinske lastnosti. Arheološki sledovi se bodo aktualizirali šele skozi raziskave, ko bodo sledovi dejansko odkriti, ko prepoznamo njihovi obseg, stratigrafska razmerja med njimi in podobo. Ideja potenciala tako predpostavlja, da se arheološki potencial v procesu raziskovanja aktualizira v konkretne arheološke ostaline oz. arheološka najdišča. Aktualizirano arheološko najdišče lahko razumemo kot arheološke ostaline, kjer poznamo njihov obseg, struktu- ro, stratifikacijo, kronologijo in najdbe. Temelj za oceno arheološkega potenciala predstavljajo kabinetne raziskave, predvsem t. i. »historična analiza«, torej kompilacija in kritičen pretres obstoječih podat- kov, dostopnih v arheološki literaturi, pa tudi v »sivi literaturi«, kot so razna neobjavljena poročila, elaborati in ekspertize, pa tudi druge omembe v javnih medijih, v ustnem izročilu, toponomastiki in podobno. Pomembna inovacija preventivne arheologije v Sloveniji je sistematično apliciranje metod daljinskega zaznavan- ja, ki omogočajo, da lahko od daleč opazujemo površje Zemlje. Sem uvrščamo aerofotografijo, satelitske pos- netke, lasersko snemanje, termično snemanje ipd. Prostorski obseg metod za ugotavljanje arheološkega po- tenciala je celotno območje Slovenije, kljub temu, da je v praksi omejeno na območja posameznih projektov. Prav zato je ključno standardizirano vzorčenje, ki omogoča primerljivost rezultatov posameznih projektov. Metode za ugotavljanje obsega in strukture arheoloških sledov so intenzivnejše od metod za ugotavljanje arheo- loškega potenciala; njihov namen je natančneje oprede- liti arheološke sledove, in sicer v smislu njihove starosti, ohranjenosti, funkcionalnosti, strukture, obsega in strati- fikacije. Prostorski obseg raziskav je običajno omejen na območja s povišanim arheološkim potencialom. Mednje uvrščamo predvsem intenzivne terenske preglede (od- prtih in zaprtih površin), geofizikalne raziskave, vrtanje jedrnih vrtin, kopanje ročnih testnih sond in strojne izkop testnih jarkov. Izbor posameznih metod je odvisen od razmer in pričakovanih rezultatov, vendar pa je, podobno kot pri metodah za ugotavljanje arheološkega potenciala, ključno standardizirano vzorčenje, ki omogoča kvantita- tivne primerjave med raziskavami in integriranje razis- kav na prostoru celotne države. Skozi tovrstne raziska- ve se arheološki potencial lahko aktualizira v konkretne arheološke sledove, ti pa v dediščino. Arheološka izkopavanja povzročijo uničenje materialne integritete arheoloških sledov. Gre za najzapletenejšo, najintenzivnejšo, najdražjo in najbolj invazivno arheo- loško metodo, ki zahteva velike organizacijske in logi- stične vložke, producira velike količine podatkov, ki zah- tevajo kompleksno in zahtevno poizkopovalno obdelavo in interdisciplinarno sodelovanje specialistov iz mnogih področij. Prav zaradi svoje destruktivnosti in cene naj bi bila izkopavanja le izjemoma uporabljena metoda, pred- vsem v primerih, ko se uničenju arheoloških sledov ne da izogniti; že konvencija iz La Valette priporoča ohranjanje arheoloških sledov in situ 2 . Kljub temu so arheološka iz- kopavanja v praksi še vedno pomembna in pogosto upo- rabljena metoda. 2 Kar v slovenski arheološki dediščinski stroki pogosto razumemo kot prezentacijo ostankov za vsako ceno, tudi kot tujke v novem okolju, ne pa ohranjanje celote v originalnem kontekstu, z izogiban- jem posegov v sledove, kar je v duhu malteške konvencije. 50 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Arheološko dediščino produciramo z inskripcijskimi napravami Drug pomemben vidik produkcije znanja je – če se vr- nemo k primeru iz kartografije – da se raziskovalci iz daljnih dežel vračajo s zapiski, načrti in kartami. Ko gledamo znanstvenike, tudi arheologe pri delu, večino časa namenijo izdelovanju zapisov, slik, podob, grafov, načrtov, obrazcev, skic, fotografij itd. Skratka, večina časa je namenjena kodiranju resničnosti in manipuliranju s temi kodami. Temu v žargonu študij znanosti in tehno- logije rečemo inskripcije (Latour 1987, 63). Inskripci- je so vsi zapisi (besedila, zemljevidi, skice, ilustracije, grafi, fotografije, oblaki točk …), ki nekatera razmerja realnega svetu zapišejo in tako utrdijo in stabilizirajo, ve- čino pa zanemarijo. Bruno Latour inskripcije opiše kot nespremenljive in mobilne (ang. immutable mobiles), saj omogočajo potovanje in razširjanje informacij (zato mobilne), ki pa kljub temu ostajajo koherentne (zato nespremenljive). Tako je moč tloris arheološkega najdišča razmnožiti, po- manjšati, kombinirati z drugimi načrti, kar z najdiščem samim ni mogoče storiti (tudi zato, ker kot koherentna materialna entiteta ne obstaja več). Tloris je moč vstaviti kot ilustracijo v knjigo, moč ga je poenostaviti in primer- jati z ostalimi tlorisi najdišč ter tako tudi najdišči samimi. Kljub manipulacijam ohranja koherentnost originalne si- tuacije, oblike in prostorska razmerja med elementi, kot so meje stratigrafskih enot, položaj artefaktov ipd. In- skripcije v nasprotju z realnimi pojavi omogočajo, da jih sestavljamo, soočamo, kombiniramo in poenostavljamo. Na ta način sestavljamo čedalje bolj abstraktne hibride, ki so rezultat spreminjanja, pretvorbe, poenostavljenja in kombiniranja čedalje večjega števila inskripcij. Temu Bruno Latour pravi kaskada inskripcij (Latour 1990). Proces produkcije znanja je tako proces ustvarjanja in- skripcij, kombiniranje, soočanje in sestavljanje inskripcij v čedalje bolj abstraktne in univerzalne inskripcije. Z vsakim korakom transformacije tako izgubljamo »lo- kalnost, partikularnost, materialnost, multiplilost in kontinuiteto« – kar so značilnosti materialnega sveta – vendar v zameno dobimo »kompatibilnost, standardiza- cijo, besedila, možnost računanja, razširjanja in relativno univerzalnost«, kar so kvalitete dokumentacije. Proces ustvarjanja inskripcij je tako proces, ko iz opažanj in sti- ka z realnostjo ustvarjamo znanje (Latour 1999, 70). Drugi vidik produkcije inskripcij je uporaba inskripcij- skih naprav (Latour 1987, 67). Kot vsi artefakti so tudi znanstveni zapisi, inskripcije, sestavljene s pomočjo stro- jev, naprav. Stroji, inskripcijske naprave, igrajo ključno vlogo pri stiku raziskovalca z realnostjo, saj pogojujejo, kaj zapišemo, kaj stabiliziramo in kako. Orodja, inskrip- cijske naprave, v resnici določajo, kako se soočamo z re- alnostjo. Orodja, kot so meter, spektrometer, ali recimo Munslove tablice, nam omogočajo, da zapišemo vidike realnosti na bolj ali manj univerzalen način. V resnici je razlika med znanstvenikom in neznanstvenikom prav v uporabi orodij, inskripcijskih naprav. Inskripcijske naprave omogočajo opazovanje pojavov, ki jih zgolj z našimi telesi ne moremo zaznati, in formalizirajo opa- zovanje, najpogostejše skozi matematizacijo, torej kvan- tifikacijo in transformacijo pojava v matematični prostor. Te naprave in orodja spremenijo konkreten materialen pojav v množico koordinat. Arheološki sledovi so pogosto nevidni, fragmentirani, pokopani. Za njihovo odkrivanje in identifikacijo po- trebujemo inskripcijske naprave, ki pogosto določajo, katere in kakšne sledove zaznamo, ter kateri postanejo dediščina. Izbor in uporaba orodij pogosto določa naše razumevanje arheološke dediščine. Tako recimo z geo- fizikalnimi metodami zaznamo popolnoma druge vidike arheoloških sledov kot npr. z laserskim skeniranjem in drugimi metodami daljinskega zaznavanja. Metode daljinskega zaznavanja so hiter, sistematičen, neinvaziven in relativno dostopen način pridobivanja po- datkov o arheoloških sledovih v krajini. Sem uvrščamo aerofotografijo, satelitske posnetke, lasersko sneman- je, termično snemanje … Opazovanja iz zraka so hiter, sistematičen, neinvaziven in relativno poceni način pri- dobivanja podatkov o arheološkem potencialu krajine. Predvsem aerofotografija je metoda, ki že od dvajsetih let prejšnjega stoletja pomembno prispeva k odkrivanju novih arheoloških najdišč in razumevanju časovne glo- bine krajine. Aerofotografija temelji na opazovanju zna- kov, kot so različne barve tal (barvni znaki), razlike v rasti posevkov (vegetacijski znaki) in senc (topografski znaki), ki lahko kažejo na arheološke sledi pod površjem (Grosman 1998). Žal aerofotografija v Sloveniji ni nikoli imela velikega vpliva na arheološko prakso in varovanje dediščine. Razlogov je več. Prvi je, da je večina Slovenije – okoli 60 % – prekrita z gozdom, kjer so tla zastrta z vegetacijskim 51 Arheo 36, 2019, 47–58 pokrovom. Za sistematično opazovanje so najbolj primerne velike površine, posejane z monokulturami, kjer lahko opazujemo pokrajino kot celoto in kjer lažje zaznamo razlike v barvi ter teksturi tal in posevkov med morebitnimi arheološkimi strukturami in okolico. V Sloveniji, za katero so značilni razgibana topografija, heterogena geološka podlaga in razdrobljena zemljiška razdelitev z različnimi posevki ter raznolikimi cikli rasti, je opazovanje vegetacijskih in barvnih znakov oteženo. Tako ni nenavadno, da so edini pomembni uspehi aero- fotografije v Prekmurju, kjer je pokrajina primernejša za opazovanje (Kerman 1999). Zato je v Sloveniji izredno uspešna metoda zračnega laserskega skeniranja (ZLS) površja. Besedna zveza la- sersko skeniranje opisuje vsako tehnologijo, ki natančno in pogosto meri razdaljo od naprave do cilja s pomočjo laserja. Te meritve zbere kot množico koordinat ali ob- lak točk, iz katerega je moč pridobiti podatke o obliki predmeta, ki ga skeniramo. Zračno lasersko skeniranje, pogosto se uporablja izraz lidar (LiDAR, Light Detection and Ranging), je metoda daljinskega zaznavanja, s katero je moč zelo natančno izmeriti zemljino površje. Laser, nameščen na letalu ali helikopterju, z laserskimi žarki osvetljuje zemljino površje, kjer se odbijejo do sprejem- nika. Iz časa potovanja laserskega pulza od oddajnika do sprejemnika se izračuna razdalja do tal. S pomočjo diferenčnega globalnega pozicijskega sistema (GPS) in inercijskih merilcev pa se izračuna trirazsežne koordina- te, izmerjene točke na Zemljinem površju. Naprava na letalu pošilja do več sto tisoč pulzov laserskega žarka na sekundo, kar omogoča zelo hitro pokrivanje velikih površin (Optiz 2012). Lidar se je zaradi svoje zmožnosti opazovanja tal pod gozdnim pokrovom izkazal kot izredno uspešna metoda. Velike površine, ki so bile prej nedostopne za sistema- tično opazovanje, so postale vidne. Gozdovi so prostori, kjer so zaradi omejenih človeških posegov arheološki sledovi zelo dobro ohranjeni. S tehnikami daljinskega zaznavanja smo odkrili in na- tančno dokumentiramo množico novih sledi človeških aktivnosti v preteklosti, kot so ugreznjene poti, kulturne terase, groblje, parcelne meje, apnenice, kopišča, kam- nolomi, polja in podobno. Vsi ti sledovi niso arheološka najdišča v klasičnem pomenu besede, vsaj kot jih je ra- zumela dosedanja praksa varovanja arheološke dediščine ne. Zdi se, da je krajina polna teh sledov (Mlekuž 2013). Dediščino produciramo v centrih kalkulacije Ključna prizorišča produkcije znanja so t. i. centri kal- kulacije (ang. centers of calculations), koncept, ki ga je Bruno Latour razvil v temeljnem delu STS, Science in action iz leta 1987 (Latoure 1987, 215). Centri kalkulaci- je so točke, od koder se sprožajo cikli akumulacije in kjer se pridobljene inskripcije kopičijo. Centri kalkulacije so bodisi posamezniki, institucije, države ali celo regije, ki sistematično omogočajo, organizirajo in usmerjajo cikle akumulacije. Če se vrnemo k primeru iz kartografije, ima center kalkulacije pregled nad belimi lisami na zemlje- vidu, odloča, kam bo poslal raziskovalce, ter sestavlja in dopolnjuje zemljevide. Centri kalkulacije kombinirajo pridobljene inskripcije, združujejo in množijo informa- cije, iz pridobljenih inskripcij ustvarjajo nove, bolj ab- straktne in bolj univerzalne inskripcije ter znanje. Centri kalkulacije so tako prizorišča, kjer se znanje multiplicira skozi cikle akumulacije. Če so bili pred uveljavitvijo konceptov preventivne arheologije osrednji centri kalkulacije predvsem znanstvene in raziskovalne inštitucije, ki so koordinirale večje cikle akumulacije arheološkega znanja, kot sta bila npr. projekt arheološke topografije Slovenije ali projekt arheologije na avtocestah, se z uvedbo preventivne arhe- ologije to spreminja. Uvedba preventivne arheologije v varovanje arheološke dediščine je pomenila tudi revolu- cijo za disciplino samo. Če je bila pred desetletji arheolo- gija predvsem akademska veda, je z uvedbo preventivne arheologije le-ta postala glavno torišče arheološke prak- se. Preventivna arheologija tudi organizira in izvaja veči- no ciklov akumulacije v arheologiji. Pregled arheoloških raziskav v zadnjem desetletju pokaže, da je večina arhe- oloških raziskav v kontekstu preventivne arheologije; čistih raziskovalnih raziskav je le še peščica. Predhodne arheološke raziskave so tako poglavitni vir arheoloških informacij, večina arheoloških raziskav pa je vpeta v cikle akumulacije loka raziskav, ki ga poganja predvsem prostorsko načrtovanje. Vpeljava in razvoj preventivne arheologije v slovensko prakso varovanja arheološke dediščine sovpada tudi z vpeljavo novih geoinformacijskih tehnologij. Obvlado- vanje velikega števila informacij in velikih območij ra- ziskav zahteva uporabo modernih računalniških orodij, predvsem geografskih informacijskih sistemov (GIS) in podatkovnih zbirk. Le tako je moč veliko količino inskripcij, pridobljenih na različne načine, z različnimi 52 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi metodami, v različnih obdobjih, itd. združevati, nadgra- jevati ter dolgoročno vzdrževati in upravljati. Center za preventivno arheologijo ZVKDS je razvil informacijski sistem, kjer združuje vse informacije o arheoloških sledovih in posegih na območju Slovenije 3 . Informacijski sistem obsega več podatkovnih zbirk (sli- ka 1). Prva je katalog najdišč, kjer se zbirajo predvsem informacije, zbrane skozi kabinetne raziskave arhivskih virov, in trenutno vsebuje okoli 12.000 lociranih enot znanih, uničenih in potencialnih arheoloških najdišč, omenjenih v različnih virih. Zbirka arheoloških najdišč nadgrajuje projekt arheološke topografije Slovenije in je nastala tudi z združevanjem drugih podatkovnih zbirk 3 V tem se razlikujejo od Registra kulturne dediščine, ki vsebuje po- datke zgolj o registriranih enotah dediščine, torej o že konstruirani dediščini. (kot sta npr. Arkas, zbirka Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, in Register nepremične kulturne dediščine). Na- slednja zbirka vsebuje digitalizirane načrte obsega in strukture kompleksnejših najdišč (npr. Emone in Celeie) in obsežnejših arheoloških sledov, kot so rimske ceste ali sistem Claustra Alpium Iuliarum, in temelji na ob- javljeni ter sivi literaturi. Evidenca arheoloških raziskav dokumentira obseg in vrsto vseh arheološkega posegov, dokumentiranih s poročilom oziroma pisnim virom, in trenutno obsega okoli 6.000 vnosov. Poleg osnovnih in- formacij o vrsti posega, času, izvajalcu in prostorskem obsegu raziskave vsebuje tudi povezavo na digitalizirano poročilo. Evidenca arheoloških raziskav omogoča sle- denje arheološkim raziskavam in posegom na prostoru Slovenije, načrtovanje novih raziskav in omogoča večjo odzivnost v postopkih varovanja kulturne dediščine. Slika 1. Nekaj vizualizacij podatkov iz informacijskega sistema arheološke dediščine CPA: a) arheološka najdišča, b) arheološki posegi, c) sistematično kartirani posnetki ZLS ter d) »bele lise« (svetlo) in arheološko bolje poznana območja v Sloveniji (temneje). Figure 1. Some visualisation of the data from the archaeological heritage information system of the Centre for Preventive Archaeology (CPA): a) archaeological sites, b) archaeological intervention, c) systematically mapped records of the airborne laser scanning (ALS), and d) »white spots« (light) and archaeologically better known areas in Slovenia (dark). a b c d 53 Arheo 36, 2019, 47–58 V informacijskem sistemu zbiramo tudi rezultate siste- matičnega arheološkega interpretiranja zračnega laser- skega skeniranja in interpretacije cikličnega aerosnema- nja Slovenije. Začetki sistematičnega pregleda posnetkov zračnega la- serskega skeniranja za Slovenijo v Centru za preventivno arheologijo ZVKDS segajo v leto 2016. Pred tem je bila interpretacija omejena na območja posameznih prostor- skih načrtov ali so bila snemanja namenjena razvoju me- todologije in interpretacije. Interpretacije posnetkov da- ljinskega zaznavanja predstavlja kartiranje površinskih obliki jarkov, nasipov, opuščenih poti, nekdanje zemlji- ške razdelitve, raznih ostankov struktur, gomil itd. Karti- rani sledovi so klasificirani v nekaj kategorij, interpreti- rani in postanejo standardizirani vnosi v informacijskem sistemu (slika 2). Informacijski sistem dediščine temelji na dejstvu, da se standardizirane inskripcije združujejo in kombinirajo v novo znanje. Informacijski sistem arheološke dediščine omogoča pregled nad obsegom, gostoto in vrsto arheo- loških sledov, intenzivnostjo raziskav ter omogoča vizu- alizacije arheološkega potenciala in različne vrste – tudi zelo kompleksnih poizvedb. Informacijski sistem arheološke dediščine omogoča na- črtovanja novih ciklov akumulacije in upravljanje s ar- heološko dediščino Slovenije. Postal je ključno orodje varovanja dediščine, osrednje orodje centra kalkulacije in orodje, skozi katerega produciramo novo znanje o ar- heološki dediščini v Sloveniji. Kvantiteta inskripcij prinaša novo kvaliteto arheološke dediščine Informacijski sistem arheološke dediščine je center kal- kulacije arheološke dediščine v 21. stoletju. Vzpostavitev tega centra kalkulacije je prinesla nove, nepredvidljive Slika 2. Standardizirane inskripcije sistematičnega kartiranja posnetkov ZLS v informacijskem sistemu arheološke dediščine CPA. Figure 2. Standardised inscriptions of the systematically mapped ALS records in the archaeological heritage information system of the CPA. 54 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Slika 3. Registrirane enote dediščine (a) in kartirani arheološki sledovi v okolici Tabora pri Vrabčah (b). Figure 3. Registered heritage units (a) and archaeological mappings in the vicinity of Tabor near Vrabče (b). 55 Arheo 36, 2019, 47–58 posledice za razumevanje arheološke dediščine. V de- setih letih se je v informacijskem sistemu nabralo preko 80.000 različnih vnosov, število informacij o arheoloških najdiščih se je povečalo za nekaj redov velikosti (slika 3). Priča smo pojavu, ko se kvantiteta arheoloških sledov, rezultat desetih let ciklov akumulacije centra kalkulacije CPA, spreminja v novo kvaliteto, če se izrazim po heg- lovsko. Kaj je ta nova kvaliteta? Z ekstenzivnimi metodami, predvsem s tehnikami dal- jinskega zaznavanja, odkrijemo in natančno dokumen- tiramo množico novih sledi človeških aktivnosti iz pre- teklosti, kot so ugreznjene poti, kulturne terase, groblje, parcelne meje, apnenice, kopišča, kamnolomi, polja, groblje in podobno. Vsi ti sledovi niso arheološka najdiš- ča v klasičnem pomenu besede, vsaj kot jih je razumela dosedanja praksa varovanja arheološke dediščine ne. Gre za sledove aktivnosti v krajini (Mlekuž 2014). Krajina ni več prazen prostor med najdišči, temveč je polna teh sledov. Pravzaprav vsi ti sledovi sestavljajo krajino. Arheološka dediščina ne nastopa več kot mno- žica izoliranih točk ali kot izolirana območja v praznem prostoru, temveč kot kontinuum arheoloških sledov, ki z različnimi gostotami pokriva območje Slovenije. Ne gre več za posamezna najdišča, temveč za celotne krajine. Množica izoliranih sledov je postala nova kvaliteta, kra- jina (slika 4). Krajina je polivalenten termin z mnogimi pomenski- mi odtenki 4 . V tem kontekstu se je najbolje nasloniti na definicijo krajine, kot jo ponuja Evropska konvencija o krajini, in sicer »območje, kot ga zaznavajo ljudje in je dosežek delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in človeških dejavnikov«. Arheologija kot veda o dolgo- ročnih spremembah lahko v mnogočem prispeva k razu- 4 Pregled različnih koncipiranj krajine najdemo v Wylie 2007. Prim. tudi Mlekuž 2014; 2017. Slika 4. Dobro ohranjena fosilna prazgodovinska krajina okoli gradišča Tabor pri Vrabčah. Figure 4. Well-preserved prehistoric fossil landscape around the hill fort Tabor near Vrabče. 56 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi mevanju, kako je delovanje ljudi v preteklosti oblikovalo sedanjost. Arheološki sledovi nastopajo v različnih razmerjih do kot so npr. Kras ali gozdovi, ki jih kasnejša raba tal ni uničila, prekrila ali predelala (Mlekuž 2015). Individualno varovanje vseh teh sledov je v veliki veči- ni primerov neproduktivno. Ne le zato, ker je teh sledov preprosto preveč in bi njihovo varovanje pomenilo, da varujemo ogromne količine spomenikov. Temveč pred- vsem zato, ker jih z njihovim individualnim varovanjem izločimo iz konteksta krajine, jih zamrznemo in zapremo. Z individualnim varovanje tako tudi zmanjšamo njihovo izpovednost, saj so same zase manj pomembne kot ses- tavni deli celote, krajine. Spremembe, posegi in preoblikovanja so sestavni del krajin. Kulturne krajine so kulturne ravno zaradi dolge zgodovine sprememb, posegov in preoblikovanj. Krajina priča o preteklih spremembah, krajina so materializirane spremembe, krajine so spremembe, ki se materializirajo. Krajine pa so tudi prostori, kjer živimo, delamo, bivamo ljudje in druga bitja, kjer se prepletajo in soočajo mnogi interesi. O krajinah ne odločamo samo tisti, ki jih varu- jemo, ampak tudi tisti, ki jih želijo spremeniti. Varovanje arheološke dediščine mora biti tako del demokratičnega procesa. Glavni instrument varovanja tako ne more biti zgolj omejevanje, temveč pozitivno prostorsko načrto- vanje. Pogoj za ustrezno, celostno varovanje dediščine, je znanje. Brez poznavanja in razumevanja sledov, njih- ovega nastanka ter načinov, kako se so preoblikovali in se navezali na starejše sledove in značilnosti, je vsako varovanje nemogoče. Vendar tudi to ni dovolj; potreb- no je argumentirano pokazati na dediščinske pomene in vrednosti krajine, ki jih želimo ohraniti. Dediščino definira njen pomen Arheološka dediščina ni zgolj skupek prepoznanih arhe- oloških sledov, ali zgolj arheološki zapis, ki ga ob raz- iskavah ustvarjamo, ali vsota vsega znanja, ki smo ga sproducirali skozi lok raziskav. Tisto, kar dela arheolo- ško dediščino – dediščino, je pomen, ki ji ga pripisujemo, njena vrednost 5 . Vrednosti ali pomen določamo lahko le v kontekstu širše družbe, njenih potreb, vprašanj, dilem 5 Za slovensko perspektivi vrednotenja dediščine glej Pirkovič 1987. Glej tudi Debeen et al. 1999. in priložnosti. Vrednotenje tako zahteva tudi občutljivost na probleme družbe in razumevanje družbene vloge di- scipline (Smith 2006, 16). Produkcija dediščine je tako predvsem produkcija pomenov in vrednosti, je proces vrednotenja arheoloških sledov. Arheološko dediščino produciramo v družbenem procesu selekcije in komuni- kacije znanja, ki smo ga konstruirali okoli arheoloških sledov. Seveda ima arheološka dediščina vedno tudi in- herentno znanstveno vrednost, vrednost, da z njeno po- močjo razumemo preteklost, odgovarjamo na znanstvena vprašanja, ampak ali je to dovolj? Družbena vloga arheologije se spreminja; arheologija ni več le veda, ki se ukvarja z akademskim preučevanjem preteklosti, temveč disciplina, ki aktivno sodeluje v de- mokratičnem procesu pri sprejemanju odločitev o arhe- ološki dediščini, pa pri tudi posegih v prostor in razvoju države. Glavni produkti discipline niso več monografske objave posameznih problemskih področij, temveč po- ročila, dokumenti, ki omogočajo določevalcem spreje- mati odločitve o posegih v prostor. Vloga dediščinskih organizacij ni zgolj v prepoznavanju in zaščiti, temveč predvsem v prepoznavanju vrednosti dediščine v procesu razvoja krajine in interaktivnega komuniciranja prepo- znanih vrednot s širšo javnostjo. Dediščine ni moč varo- vati zgolj s prepovedmi. Dediščino je moč varovati pred- vsem z argumenti, zakaj so posamezni vidiki dediščine dovolj pomembni, da jih je vredno ohraniti in usmeriti prostorski razvoj tako, da v njem ostanejo. Zato mora biti dediščina dovolj dobro konstruirana. Katere pa so lahko vrednosti in pomeni arheološke de- diščine 6 ? Arheologi lahko pokažemo na veliko časovno globino krajine, na množico sledov, ki so pozabljeni, spregledani in ignorirani, a sestavljajo krajino in prispe- vajo k njeni identiteti. Lahko pokažemo tudi na dejstvo, da so nekatere krajine dobile obliko in osnovne poteze že globoko v preteklosti. Po drugi strani lahko pokažemo na dolgo trajanje, časnost in počasne ritme, ki so preobliko- vali in definirali krajino ter ki jo definirajo še danes. Ar - heologi lahko pokažemo na kontinuitete in spremembe, ki so se zgodile v preteklosti, lahko prepoznamo prostore stabilne poselitve in veliko bolj dinamične prostore, kjer se poselitev menja, prekinja in zaustavlja. Tretji vidik, na katerega lahko pokažemo, je drugač- nost, razlika. Arheologija kot veda o drugačnih drugih 6 Poleg tistih, ki jih navaja Pirkovič 1987, 33. 57 lahko pokaže na popolnoma drugačne rabe prostora, na prisotnost antropološko drugih, ki so živeli – morda na radikalno drugačen način – na istem delu Zemljinega po- vršja kot mi. Arheologija lahko pokaže na možnost dru- gačnega razvoja krajine in zgodovine, na kontingentnost zgodovinskega razvoja in sedanjosti ter na možnost radi- kalno drugačnih oblik življenja. Na ta način arheološka dediščina igra emancipatorno in celo disruptivno vlogo, predvsem na trenutnem vlaku smrti poznega kapitalizma, kjer urok neoliberalne ideologije onemogoča kakršno koli alternativno vizijo prihodnosti. To seveda zahteva drugačne pristope k varovanju arheo- loške dediščine. Ključen je prehod od varovanja izolira- nih najdišč k varovanju krajine kot celote. Tu se uvelja- vljajo pristopi, kot so historična karakterizacija krajine (ang. historical landscape characterisation) (Fairclough 2006) ali biografije krajine (Roymans et al. 2009). Ti pristopi temeljijo na ideji, da je moderna kulturna kra- jina rezultat tisočletij človeškega delovanja in soočenja z naravnim okoljem ter vključuje ne le arheološka naj- dišča, temveč tudi sisteme poljske razdelitve, komunika- cij, virov, vzorcev, izrabe prostora itd. Krajina je celovit in sestavljen prostorski sistem, v katerem se prepletajo naravne in kulturne komponente. Je rezultat interakcije med naravnimi procesi in zgodovinskim razvojem. Kra- jine so tako eden najpomembnejših zapisov človeškega delovanja v preteklosti in hkrati življenjski prostor, kjer so se soočali interesi, nameni, volja in moč mnogih ude- ležencev. V krajine ljudje zapišejo svojo identiteto in ži- vljenjsko zgodbo, po drugi strani pa kraji in krajine igrajo aktivno vlogo pri njihovih lastnih biografijah v različnih časovnih merilih. Konservatorska stroka mora biti sposobna prepoznati in argumentirati vrednosti, ki se skrivajo v krajini. Prav tako moramo vedeti, da vseh arheoloških sledov ne mo- remo ohraniti. Prepoznati moramo, kateri so dovolj po- membni, da je zanje vredno zastaviti znanstvene in druž- bene argumente. Tako konservatorji nastopajo predvsem v vlogi usmerjevalcev razvoja in kulturnih posrednikov, zastopnikov dediščine v procesu sprejemanja odločitev o razvoju krajin 7 . Dolgoročno najbolj vzdržen in produkti- ven način varovanja krajin predstavlja izobraževanje in seznanjanje ljudi z njihovo globino in kompleksnostjo, torej komunikacija dediščinskih vrednot. Tu seveda so- delujemo z drugimi strokami, kot so krajinska arhitek- tura, arhitektura, etnologija itd. Arheologi lahko v kraji- ni prepoznamo časovno globino, pokažemo na skrite in spregledane vidike ter ponudimo alternativne zgodbe o razvoju krajine, seveda na podlagi konkretnih znanstve- nih dokazov in raziskav, kar ločuje arheologijo od dru- gih, vse bolj agresivnih glasov in pobud, ki želijo dati dediščini svoje pomene. Če je dediščina dovolj dobro konstruirana, se lahko varuje sama Če se vrnemo na izhodiščno tezo, arheološka dediščina ne obstaja sama po sebi, temveč je konstruirana skozi procese raziskav, vrednotenja in komunikacije. Spremin- ja se tudi definicija arheološke dediščine. Dediščina ni več skupek izoliranih spomenikov, temveč postane del krajine. Kot taka je arheološka dediščina pogosto v toriš- ču mnogih nasprotujočih se interesov. Če želimo dedišči- no ohraniti, je naša naloga prepoznati in argumentirati njene vrednosti in pomene. Le tako jo bomo lahko zasto- pali v demokratičnem procesu odločanja o razvoju kra- jin. Naša naloga je torej dediščino konstruirati čim bolj trdno in to znanje širiti tako, da postane del širše zaves- ti skupnosti. Tedaj, ko ljudje nekaj prepoznajo za svo- jo dediščino, kot ostanke preteklosti, ki imajo vrednost in pomen, bo dediščina imela dovolj zaveznikov, da jo branijo pred nasprotnimi interesi. Ko je dediščina dovolj dobro konstruirana, dovolj trdno sestavljena in aktuali- zirana, dovolj dobro skomunicirana in zastopana, se bo (znotraj delujočega sistema norm, ki to omogoča) lahko branila tudi sama 8 . To je izziv, ki nas čaka v 21. stoletju. 7 Čemur Pirkovič 2012, 5 pravi »dinamično usmerjanje sprememb«. 8 Podobno tezo, sicer drugače argumentirano, postavlja tudi Soli 2011. Arheo 36, 2019, 47–58 58 Literatura / References DEEBEN, J, B. J. GROENEWOUDT, D. P. HALLE- WAS, W. J H. WILLEMS 1999, Proposals for a Practi- cal System of Significance Evaluation in Archaeological Heritage Management. – European journal of Archaeol- ogy 2/2, 177–199. DJURIĆ, B. 2007, Preventive Archaeology nad Archaeo- logical Service in Slovenia. – V / In: Bozóki-Ernyey K. (ur. / ed.), European preventive archaeology: papers of the EP AC Meeting, Vilnus 2004. – Budapest, National Office of Cultural Heritage, 180–186. FAIRCLOUGH, G. 2006, A New Landscape for Cultural Heritage Management: Characterisation as a Manage- ment Tool. – V / In: Lozny, L. R (ur. / ed.), Landscapes under pressure. Theory and practice of Cultural Heritage Research and Preservation. – New York, Springer, 5–74. GROSMAN, D. 1998, Arheološka aerofotografija. – V / In: Krevs M. (ur. / ed.), GIS v Sloveniji. – Ljubljana, ZRC SAZU, 253–263. KERMAN, B. 1999, Settlement structures in Prekmurje from the air. – Arheološki vestnik 50, 333–347. LATOUR, B. 1987, Science in action: How to follow scientists and engineers through society. – Cambridge, Harvard University Press. LATOUR, B. 1990 Visualisation and cognition: drawing things together. – V / In: Kuklick H. (ur. / ed.), Knowl- edge and Society: Studies in the sociology of Culture Past and Present. – Greenwich, Jai Press, 1–40. LATOUR, B. 1999, Pandora’ s Hope: Essays on the Real- ity of Science Studies. – Cambridge, Harvard University Press. MLEKUŽ, D. 2011, Zmeda s krajinami : lidar in prakse krajinjenja. – Arheo 28, 87–104. MLEKUŽ, D. 2012, Messy landscapes: lidar and the practices of landscaping. – V / In: Opitz R., D. Cowley (ur. / ed.), Interpreting archaeological topography: air- borne laser scanning, 3D data, and ground observation. – Oxford, Oxbow, 102–116. MLEKUŽ, D. 2013, Skin deep: LiDAR and good prac- tice of landscape archaeology. – V / In: Corsi C. (ur. / ed.), Good practice in archaeological diagnostics : non- invasive survey of complex archaeological sites. – Cham, Springer, 113–129. MLEKUŽ, D. 2014, Arheologija in varovanje krajin. – Varstvo spomenikov 47/48, 147–161. MLEKUŽ, D., G. RUTAR, B. NADBATH 2016, Kakšne barve je tema? Učinkovitost ugotavljanja arheološkega potenciala. – Arheo 32, 7–21. MLEKUŽ, D. 2015, Oblike prazgodovinske poljske raz- delitve na Krasu. – Kronika 63, 675–690. MLEKUŽ, D. 2017, Zapletene krajine so demokratične krajine. – V / In: Terčon, N., V . Vidrih Perko (ur. / eds.), Muzeji, dediščina in kulturna krajina. I. mednarodni kongres slovenskih muzealcev. – Radovljica, Slovensko muzejsko društvo, 41–46. OPITZ, R. 2012, An overview of airborne and terrestrial laser scanning in archaeology. – V / In: Opitz R., D. Cow- ley (ur. / eds.), Interpreting archaeological topography: airborne laser scanning, 3D data, and ground observa- tion. – Oxford, Oxbow, 13–31. PIRKOVIČ, J. 1987, Vrednotenje kulturne dediščine. – Varstvo spomenikov 29, 29– 39. PIRKOVIČ, J. 2012, Arheološko konservatorstvo in varstvo nepremične kulturne dediščine (Neobjavljeni priročnik / Unpublished manual, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani). ROYMANS, N., C. V AN DER HEIJDEN, K. BOSMA, J. KOLEN 2009, Landscape Biography as Research Strategy: The Case of the South Netherlands Project. – Landscape Research 34, 337–359. SMITH, L. 2006, Uses of heritage. – London, Routledge. SOLI, B. 2011, Some Reflections on Heritage and Ar- chaeology in the Anthropocene. – Norwegian Archaeo- logical Review 44/1, 40–80. WYLIE, J. 2007, Landscape. – Routledge, London. Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi