Uporaba hitosana v farmaciji
Uporaba hitosana v farmaciji
The use of chitosan in pharmacy
Mojca Kerec Kos
Povzetek Hitosan je biokompatibilen in biorazgradljiv kationski polimer, ki ga pridobivajo iz polisaharida hitina. V zadnjih letih mu posveœajo vedno veœ pozornosti v razvoju novih dostavnih sistemov, zlasti zaradi njegovih bioadhezivnih lastnosti ter sposobnosti pospeĝevanja absorpcije uœinkovin skozi razliœne sluznice. Poleg tega naj bi hitosan zniĉal krvno koncentracijo holesterola in trigliceridov, deloval protimikrobno ter pospeĝil celjenje ran.
Kljuœne besede: hitosan, pospeĝevanje absorpcije, bioadhezija, dostavni sistemi
Abstract Chitosan is biocompatible and biodegradable cationic polymer, obtained from the polysaccharide chitin. In the last few years it is often incorporated in the novel drug delivery systems due to its bioadhesion and the ability to enhance the absorption of drugs across different mucosae. Moreover, chitosan is supposed to reduce the plasma cholesterol and triglyceride levels and to have antimicrobial and wound heal-ing activity.
Keywords: chitosan, absorption enhancement, bioadhesion, drug delivery systems
1   Uvod
Pri razvoju novih dostavnih sistemov se vedno veœja pozornost usmerja v pomoĉne snovi, ki lahko izboljĝajo bioloĝko uporabnost vgrajenih uœinkovin. Obetavne rezultate dajejo polimeri, ki so bioadhezivni, hkrati pa imajo sposobnost poveœanja permeabilnosti razliœnih sluznic. Takĝnim zahtevam ustreza biokompatibilen ter biorazgradljiv polimer hitosan, ki hkrati izkazuje nekatere ugodne farmakoloĝke lastnosti, ki ĝe dodatno poveœujejo uporabnost tega kationskega polimera v farmaciji (1, 2).
2  Sploĝne lastnosti
Hitosan je kemijsko kopolimer ß(1-4) povezanih enot glukozamina in N-acetilglukozamina. Njegova strukturna formula je prikazana na sliki 1
Slika 1:     Struktura hitosana; n = ĝtevilo sladkornih enot polimera,
x = stopnja deacetiliranja (3). Figure 1:   Structure of chitosan; n = number of sugar units per
polymer, x = degree of deacetylation (3).
Hitosan pridobivajo z delnim deacetiliranjem polimera hitina, ki je sestavljen iz N-acetilglukozaminskih enot in je za celulozo drugi najbolj razĝirjen polisaharid v naravi. Najdemo ga v oklepih rakov, pa tudi pri nekaterih insektih in gobah. Zaradi izredno slabe topnosti hitina v vodnih raztopinah je za industrijsko uporabo bolj primeren hitosan, vendar je tudi hitosan topen le v kislih raztopinah, pri alkalnem in nevtralnem pH pa je netopen. Proizvajajo hitosan z razliœno molekulsko maso, viskoznostjo in stopnjo deacetiliranja. Na topnost v vodnih raztopinah vpliva tudi stopnja deacetiliranja - hitosan s 40 % stopnjo deacetiliranja je topen do pH 9, medtem ko je pri 85 % stopnji deacetiliranja topen samo do pH 6,5. Z anorganskimi in organskimi kislinami, kot so glutaminska, klorovodikova, mleœna in ocetna kislina, tvori soli. Viskoznost disperzij hitosana naraĝœa z niĉanjem temperature, z veœanjem koncentracije hitosana in z veœanjem stopnje deacetiliranja (1-5)
Hitosan ima majhno peroralno toksiœnost, saj je LD50 pri podganah 16 g/kg telesne teĉe. Toksiœnost je odvisna od stopnje deacetiliranja, molekulske mase, œistosti hitosana ter od naœina aplikacije. Za humano uporabo se priporoœa le hitosan najviĝje stopnje œistote (1, 6).
3 Sposobnost pospeĝevanja absorpcije
Hitosan uœinkovito poveœa permeabilnost razliœnih sluznic. Pri poskusnih ĉivalih (ovce, podgane) so v prisotnosti hitosana ugotovili poveœan prehod s fluorescein izotiocianatom oznaœenega dekstrana, inzulina ter lososovega kalcitonina skozi nosno sluznico (3, 7, 8). Prav tako hitosan poveœa permeabilnost bukalne sluznice za hidrokortizol rastni faktor TGF - ß ter aciklovir (9, 10). Absorpcija aciklovirja je v prisotnosti hitosana poveœana tudi skozi praĝiœjo vaginalno sluznico (10). Hitosan spremeni tudi permeabilnostne lastnosti oœesne sluznice  (11)  ter  stene  seœnega  mehurja.   Ĉe  0,0005  %  ut/vol
dr. Mojca Kerec Kos, mag. farm., Fakulteta za farmacijo, Aĝkerœeva 7, 1000 Ljubljana, Slovenija
farm vestn 2006; 57 287
Pregledni œlanki - Review Articles
disperzija hitosana znaœilno poveœa prehod modelnih uœinkovin (kinolonov) v steno praĝiœjega seœnega mehurja, pri 0,001 % ut/vol koncentraciji pa je doseĉen maksimalen uœinek hitosana kot pospeĝevalca absorpcije (12).
Najveœ raziskav s hitosanom kot pospeĝevalcem absorpcije je narejenih na Caco-2 celicah, ki se uporabljajo kot model intestinalnega epitelija. Merilo za paracelularno permeabilnost Caco-2 celic je transepitelijska elektriœna upornost. Viĝja kot je uporabljena koncentracija hitosana, manjĝa je transepitelijska elektriœna upornost Caco-2 celic, pri œemer je uœinek hitosana tudi pri nizkih koncentracijah viden ĉe v 15 minutah (slika 2). Pri enourni izpostavljenosti je z 0,1 % ut/vol hitosanom doseĉen prag delovanja tako na transepitelijsko elektriœno upornost kot tudi na transport modelne spojine manitola skozi Caco-2 celice (13).
Slika 2:     Vpliv  koncentracije  in  œasa  delovanja  hitosana  na transepitelijsko elektriœno upornost (TEU) Caco-2 celic (13).
Figure 2: The time and concentration dependence of the effect of chitosan on transepithelial electrical resistance (TEU) of Caco-2 cells (13).
Na pospeĝevanje absorpcije s hitosanom vplivata stopnja deacetiliranja ter molekulska masa polimera. Hitosani z visoko stopnjo deacetiliranja (99 in 85 %) poveœajo absorpcijo 14C-manitola skozi Caco-2 monosloj pri majhnih in velikih molekulskih masah, vendar je pri teh hitosanih oœitno izraĉena od odmerka odvisna toksiœnost. Hitosani s 65 in 51 % stopnjo deacetiliranja so manj toksiœni, uœinkoviti pa so le pri veœjih molekulskih masah (14).
Uœinek hitosana je odvisen tudi od prisotnosti mukusa na povrĝini epitelijskih celic. Hitosan v veœji meri pospeĝi absorpcijo manitola skozi Caco-2 celice, ki niso pokrite z mukusom, kot skozi intestinalne epitelijske celice HT29-H, ki so pokrite s 40-60 mm debelo plastjo mukusa. V primeru, ko so celicam HT29-H z veœkratnim spiranjem odstranili mukusno plast, je imel hitosan veœji vpliv na prehod manitola skozi te celice. Mukus ovira interakcije hitosana z negativno nabitimi glikoproteini na povrĝini celiœnih membran (15).
Hitosan je obœutljiv na prisotnost veœvalentnih kationov. V primeru, ko so na Caco-2 celice skupaj z 0,002 % ut/vol disperzijo hitosana nanesli ĝe 20 mM Ca2+ ali Mn2+ ionov, so le-ti znaœilno zmanjĝali absorpcijo modelne spojine inulina v primerjavi s samo disperzijo hitosana. Mg2+ ioni niso imeli vpliva na pospeĝevanje absorpcije s
hitosanom. Dvovalentni kationi lahko vplivajo na celiœno perme-abilnost preko vezalnih mest na samem hitosanu ali na celiœni membrani (16).
3.1   Razliœni derivati hitosana
V  zgoraj navedenih raziskavah je bil kot pospeĝevalec absorpcije uporabljen hitosan v obliki glutamata ali klorida. Na sposobnost obeh soli, da poveœata permeabilnost Caco-2 celic, vpliva pH vrednost disperzije hitosana. Hitosan vstopa v interakcije z negativno nabitimi mesti na celiœni membrani preko pozitivno nabitih amino skupin. Navidezni pKa hitosana je okoli 6,5 in z niĉanjem pH vrednosti disperzij se transport manitola skozi Caco-2 celice poveœuje. Veœja gostota naboja pri niĉjem pH omogoœi hitosanu boljĝi stik z epitelijsko membrano. Pri pH 7,4 sta obe soli netopni in ne vplivata na permeabilnost Caco-2 celic (17).
Kot pospeĝevalci absorpcije se uporabljajo tudi nekateri drugi derivati hitosana. Delno kvarterniziran N-trimetil hitosan klorid je v enakih koncentracijah sicer manj uœinkovit kot hitosan v obliki klorida ali glutamata, je pa zaradi svoje strukture topen pri pH 7,4, kjer sta drugi dve soli netopni in zato neuœinkoviti (18, 19). Na uœinkovitost pospeĝevanja absorpcije z N-trimetil hitosanom pomembno vpliva stopnja kvarternizacije te spojine. V "in vivo" poskusih na podganah se je nazalna absorpcija 14C-manitola pri pH 7,4 poveœevala z veœanjem stopnje kvarternizacije N-trimetil hitosana, dokler ni pri 48 % kvarternizacije priĝlo do maksimalne absorpcije manitola. Nadaljnje poveœevanje stopnje kvarternizacije ni poveœalo absorpcije manitola, kar so razloĉili s steriœnim oviranjem metilnih skupin in s spremembami v fleksibilnosti molekul N-trimetil hitosana (20).
Pri nevtralnem pH ima dobro topnost tudi mono-N-karboksimetil hitosan. Gre za derivat hitosana v obliki iona dvojœka, ki je kompatibilen tudi s polianionskimi substancami (npr. s heparinom), v prisotnosti katerih se hitosan v obliki klorida ali glutamata ter N-trimetil hitosan obarjajo. Pri nevtralnih pH vrednostih je za enak uœinek potrebna nekajkrat viĝja koncentracija mono-N-karboksimetil hitosana kot N-trimetil hitosana (21).
V   raziskavi so tudi hitosani z dodanimi tiolnimi skupinami, t.i. tiohitosani. Ti imajo v primerjavi s hitosanom v obliki glutamata ali klorida veœjo sposobnost pospeĝevanja absorpcije, ki je posledica zaviranja encima protein tirozin fosfataze, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju odprtosti tesnih stikov. Zaviranje tega encima povzroœi odprtje tesnih stikov (22).
3.2   Mehanizem pospeĝevanja absorpcije
Mehanizem, s katerim hitosan poveœa absorpcijo uœinkovin, je raziskan predvsem na Caco-2 celicah. Za razliko od polikarbofila, ki je prav tako znan pospeĝevalec absorpcije, hitosan ne zavira aktivnosti serinskih proteaz, kar bi prepreœilo razgradnjo peptidnih uœinkovin (23). Hitosan vpliva na strukturne elemente tesnih stikov ter na citoskelet Caco-2 celic. Hitosan povzroœi depolimerizacijo citoskeletnega F-aktina ter spremembe lokacij proteinov tesnih stikov ZO-1 in okludina (13,16, 17, 24). Vpliv hitosana na citoskeletni F-aktin poveœa paracelularno permeabilnost, saj je F-aktin povezan s proteini tesnih stikov (18). Poleg tega so kationske makromolekule kot je hitosan sposobne zamenjati katione v tesnih stikih, katerih notranjost
farm vestn 2006; 57
je visoko hidratirana in vsebuje stalen negativni naboj. Ĉe majhne spremembe v koncentraciji posameznih vrst ionov znotraj tesnega stika lahko vodijo do velikih sprememb v prepustnosti teh stikov (17).
Vpliv hitosana na paracelularno permeabilnost Caco-2 celic je reverzibilen. Po enourni izpostavitvi hitosanu v koncentracijah od 0,00125 do 0,01 % ut/vol se permeabilnostni koeficient manitola ter transepitelijska elektriœna upornost Caco-2 celic v 24 urah vrneta na enake vrednosti kot pri celicah, ki niso bile izpostavljene hitosanu. Pri veœjih koncentracijah hitosana je za vzpostavitev prvotne membranske integritete potrebna sinteza proteinov. V primeru, ko so Caco-2 celice najprej za 30 minut izpostavili 0,5 % ut/vol hitosanu in jih nato 24 ur inkubirali s cikloheksimidom (inhibitor sinteze proteinov), uœinek hitosana ni bil reverzibilen (13).
Mehanizem pospeĝevanja absorpcije s hitosanom je popolnoma drugaœen v seœnem mehurju. V koncentracijah, ki znaœilno poveœajo prehod modelnih uœinkovin v steno praĝiœjega seœnega mehurja, hitosan povzroœi luĝœenje zgornjih celiœnih slojev epitelija seœnega mehurja. S tem se odstranijo permeabilnostne bariere, ki pri intaktnem seœnem mehurju prepreœijo prehod snovi iz urina v steno mehurja (12). Za ostale sluznice je mehanizem pospeĝevanja absorpcije s hitosanom manj raziskan.
4  Bioadhezivne lastnosti
Hitosan izkazuje dobre bioadhezivne lastnosti, ki so predvsem posledica tvorbe vodikovih in ionskih vezi med pozitivno nabitimi amino skupinami polimera ter negativno nabito sialiœno kislino, prisotno v glikoproteinih na povrĝini sluznice. Tiohitosani omogoœajo ĝe moœnejĝo bioadhezijo in sicer zaradi tvorbe kovalentnih vezi tiolnih skupin polimera s povrĝinskimi glikoproteini. Hitosan se lahko adherira tako na trda kot mehka tkiva, je pa bioadhezija hitosana omejena s topnostjo posameznih derivatov tega polimera (22, 25). Na sluznici seœnega mehurja ima hitosan v obliki klorida veœjo jakost bioadhezije kot anionska polimera polikarbofil in natrijeva karboksimetil celuloza. To je najverjetneje posledica veœjega odboja med negativno nabitimi polimeri in glikozaminoglikani na povrĝini sluznice (26). Na praĝiœji intestinalni sluznici so rezultati ravno obratni: polikarbofil ima veœjo jakost bioadhezije kot hitosan. Najveœja razlika med polimeroma je opazna pri pH 1,2, kjer je zaradi dobre topnosti hitosana njegova sposobnost bioadhezije ĝibka in dokaj kratkotrajna (27).
5  Dostavni sistemi s hitosanom
Hitosan se zaradi dobrih bioadhezivnih lastnosti pogosto uporablja v razvoju novih dostavnih sistemov. Bioadhezivni sistemi za dostavo uœinkovin izboljĝajo bioloĝko uporabnost vgrajenih uœinkovin v primerjavi s klasiœnimi dostavnimi sistemi, saj podaljĝajo œas zadrĉevanja uœinkovine na mestu adhezije ter omogoœijo tesnejĝi stik farmacevtske oblike s sluznico, skozi katero se uœinkovina absorbira. Poleg bioadhezivnih lastnosti se pri naœrtovanju dostavnih sistemov izkoriĝœa tudi sposobnosti hitosana, da poveœa absorpcijo uœinkovin skozi razliœne sluznice (3, 28).
V razvoju so ĝtevilni dostavni sistemi s hitosanom, najpogosteje pa hitosan sestavlja mikro in nanodelce ter liposome. Dostavni sistemi
Uporaba hitosana v farmaciji
mikro in nanometrskih velikosti se lahko aplicirajo parenteralno ali na razliœne sluznice, kjer hitosan s kombinacijo bioadhezije in pospeĝevanja absorpcije poveœa bioloĝko uporabnost vgrajenih uœinkovin. V teh dostavnih sistemih so lahko vgrajene polarne uœinkovine, proteini, antigeni in DNK fragmenti, hitosan pa je lahko uporabljen kot ogrodni polimer ali le kot sredstvo za oblaganje. Za liposome obloĉene s hitosanom je znaœilna boljĝa ciljana dostava ter veœja fizikalna in kemijska stabilnost v primerjavi z neobloĉenimi liposomi (2, 28, 30–32).
Za peroralna in nazalna cepiva so obetavni hitosanski nano in mikrodelci, v katere je vgrajen antigen (npr. tetanusni ali difterijski toksoid), ki je s tem zaĝœiten pred razgradnjo. Prednost takĝnega cepljenja v primerjavi s klasiœnim parenteralnim je manjĝa invazivnost ter lokalna tvorba protiteles na mestu, kjer patogeni vstopajo v organizem. Poleg lokalnega imunskega odziva v sluznici se sproĉi tudi sistemski imunski odziv. Takĝno cepljenje je primerno zlasti za obolenja, kjer patogeni vstopajo v organizem skozi sluznice. Za peroralna cepiva je pomembno, da so aplicirani delci manjĝi od 10 mm in lahko prehajajo v Peyerjeve ploĝœice œrevesnega limfatiœnega tkiva. V primeru nazalnih cepiv vgradnja antigena v mikro in nano delce ni nujna, saj za razliko od peroralne aplikacije pri nazalnih cepivih antigen ni izpostavljen nizkim pH vrednostim in razgradnim encimom. Tako se lahko antigen namenjeni nazalnem cepljenju aplicirajo skupaj s hitosanom v obliki raztopine ali praĝka (33).
Hitosan daje dobre rezultate tudi v razvoju dostavnih sistemov za vnos genov. Kationski hitosan, ki tvori komplekse z negativno nabito DNK, poveœa uœinkovitost transformacije; dodatek ustreznih ligandov h kompleksu hitosan-DNK pa lahko dodatno izboljĝa uspeĝnost vnosa gena s pomoœjo receptorsko posredovane endocitoze. Prednost hitosana pred drugimi sinteznimi vektorji je njegova majhna citotoksiœnost (3).
Hitosan se lahko uporablja tudi v dostavnih sistemih za kolon, kjer se izkoriĝœa razgradnja tega polimera z bakterijskimi encimi v kolonu. Hitrost razgradnje je odvisna od molekulske mase ter stopnje deacetiliranja hitosana (29).
6 Drugi nameni uporabe hitosana v farmaciji
Hitosan najdemo v pripravkih za zniĉanje telesne teĉe. Z "in vivo" poskusi na podganah ter v ĝtudijah na ljudeh so ugotovili, da vsakodnevno peroralno jemanje hitosana zniĉa nivo plazemskega holesterola in trigliceridov ter poveœa izloœanje ĉolœnih kislin in maĝœob z blatom (34). Hitosan naj bi v prebavnem traktu tvoril gel, ki veĉe lipide ter ostala hranila, med drugim tudi v lipidih topne vitamine in minerale, in s tem zmanjĝa njihovo absorpcijo (34, 35). V nasprotju s temi ĝtudijami pa v drugih raziskavah (36, 37) niso potrdili statistiœno znaœilnega vpliva hitosana na zniĉanje telesne teĉe ter na poveœano izloœanje maĝœob z blatom. V raziskavah na podganah so ugotovili, da ima dolgotrajna uporaba hitosana lahko tudi negative posledice. Povzroœi lahko pomanjkanje lipidotopnih vitaminov v plazmi, zaostajanje v rasti, zmanjĝanje mineralne gostote krvi, kar lahko ob hkratni zmanjĝani absorpciji kalcija in vitamina D iz prebavil vodi do osteoporoze ter spremembe normalne œrevesne flore, kar lahko povzroœi razrast odpornih patogenov (34).
farm vestn 2006; 57 289
Pregledni œlanki - Review Articles
Hitosan naj bi pospeĝil tudi celjenje ran. Ob aplikaciji na povrĝinske rane, naj bi se hitosan vezal na fibroblaste in spodbujal proliferacijo keratinocitov ter s tem obnavljanje pokoĉnice. Poleg tega naj bi hitosan aktiviral obrambni sistem gostitelja in s tem prepreœil okuĉbo rane. Poveœal naj bi aktivnost polimorfonuklearnih levkocitov in makrofagov. Hitosan naj bi zaviral tudi rast in razmnoĉevanje bakterij. Hitosan se adsorbira na povrĝino bakterij, pri œemer povzroœi spremembe v strukturi celiœne stene ter v prepustnosti celiœne membrane, kar oboje vodi v smrt bakterij. Protimikrobni uœinek hitosana je v tesni povezavi s povrĝinskimi lastnostmi celiœne stene bakterij, kot sta hidrofilnost ter naboj. Na Japonskem so ĉe na trĉiĝœu pripravki s hitosanom v obliki hidrogela, praĝka in zrnc namenjeni celjenju ran (29, 38).
7  Zakljuœek
Hitosan je polimer velikih potencialov za uporabo v farmaciji. Zaradi bioadhezivnih lastnosti podaljĝa œas zadrĉevanja dostavnega sistema na mestu absorpcije, poleg tega poveœa permeabilnost sluznice, kjer poteka absorpcija. Oboje poveœa bioloĝko uporabnost uœinkovin, kar je pogosto cilj razvoja novih dostavnih sistemov. Hitosan lahko sestavlja mikro in nanodelce ter liposome, ki so namenjeni vnosu polarnih uœinkovin, proteinov, antigenov ali DNK v organizem. Vedno veœ raziskav je usmerjenih v farmakoloĝke lastnosti, ki jih izkazuje ta nizko toksiœen polimer in bodo v prihodnosti uporabo tega polimera v farmaciji morda ĝe poveœale.
8  Literatura
1.   Singla AK, Chawla M. Chitosan: some pharmaceutical and biological aspects – an update. J Pharm Pharmacol 2001; 53: 1047-1067.
2.   Felt O, Buri P, Gurny R. Chitosan: A unique polysaccharide for drug delivery. Drug Dev Ind Pharm 1998; 24: 979-993.
3.   Dodane V, Vilivalam VD. Pharmaceutical applications of chitosan. PSTT 1998; 1: 246-253.
4.   Thanou M, Verhoef JC, Junginger HE. Chitosan and its derivatives as intestinal absorption enhancers. Adv Drug Del Rev 2001; 50: S91-S101.
5.   Anthonsen MW. Chitosan, chemical structure and physical properties. Doktorska disertacija, Norveĝki tehnoloĝki inĝtitut, Oddelek za biotehnologijo, Trondheim, Norveĝka, 1993.
6.   Hejazi R, Amiji M. Chitosan-based gastrointestinal delivery systems. J Control Release 2003; 89: 151-165.
7.   Natsume H, Iwata S, Ohtake K, et al. Screening of cationic compunds as an absorption enhancer for nasal drug delivery. Int J Pharm 1999; 185: 1-12.
8.   Sinswat P, Tengamnuay P. Enhancing effect of chitosan on nasal absorption of salmon calcitonin n rats: comparison with hydroxypropyl- and dimethyl-ß-cyclodextrins. Int J Pharm 2003; 257: 15-22.
9.   S¸ enel S, Hincal AA. Drug permeation enhancement via buccal route: possibilities and limitations. J Control Rel 2001; 72: 133-144.
10.  Sandri G, Rossi S, Ferrari F, et al. Assessment of chitosan derivatives as buccal and vaginal penetration enhancers. Eur J Pharm Sci 2004; 21: 351-359.
11.  Alonso MJ, Sánchez A. The potential of chitosan in ocular drug delivery. J Pharm Pharmacol 2003; 55: 1451-1463.
12.  Kerec M, Bogataj M, Veraniœ P, et al. Permeability of pig urinary bladder wall: Time and concentration dependent effect of chitosan. Biol Pharm Bull 2006; 29: 1685-1691.
13.  Dodane V, Khan MA, Merwin JR. Effect of chitosan on epithelial permeability and structure. Int J Pharm 1999; 182: 21-32.
°
14.  Schipper NGM, Varum KM, Artursson P. Chitosans as absorption
enhancers for poorly absorbable drugs.1: Influence of molecular weight and degree of acetylation on drug transport across human intestinal epithelial (Caco-2) cells. Pharm Res 1996; 13: 1686-1692.
°
15.  Schipper NGM, Varum KM, Stenberg P, et al. Chitosans as
absorption enhancers of poorly absorbable drugs. 3: Influence of mucus on absorption enhancement. Eur J Pharm 1999; 8: 335-343.
16.  Ranaldi G, Marigliano I, Vespignani I, et al. The effect of chitosan and other polycations on the tight junctioin permeability in the human intestinal Caco-2 line. J Nutr Biochem 2002; 13: 157-167.
17.  Artursson P, Lindmark T, Davis SS, et al. Effect of chitosan on the permeability of monolayers on intestinal epithelial cells (Caco-2). Pharm Res 1994; 11: 1358-1361.
18.  Kotzé AF, Lueßen HL, de Leeuw BJ, et al. Comparison of the effect of different chitosan salts and N-trimethyl chitosan chloride on the permeability of intestinal epithelial cells (Caco-2). J Control Rel 1998; 51: 35-46.
19.  Thanou M, Florea BI, Langeme˙er MWE, et al. N-trimethylated chitosan chloride (TMC) improves the intestinal permeation of the peptide drug buserelin in vitro (Caco-2 cells) and in vivo (rats). Pharm Res 2000; 17: 27-31.
20.  Hamman JH, Stander M, Kotzé AF. Effect of the degree of quaternisation of N-trimethyl chitosan chloride on absorption enhancement: in vivo evaluation in rat nasal epiteliua. Int J Pharm 2002; 232: 235-242.
21.  Thanou M, Verhoef JC, Junginger HE. Oral drug enhancemet by chitosan and its derivatives. Adv Drug Deliv Rev 2001; 52: 117-126.
22.  Bernkop-Schnürch A, Hornof M, Guggi D. Thiolated chitosans. Eur J Pharm Biopharm 2004; 57: 9-17.
23.  Kotzé AF, de Leeuw BJ, Lueßen HL, et al. Chitosans for enhanced delivery of therapeutic peptides across intestinal epithelia: in vitro evaluation in Caco-2 cells. Int J Pharm 1997; 159: 243-254.
24.  Schipper NGM, Olsson S, Hoogstraate JA, et al. Chitosans as absorption enhancers for poorly absorbable drugs 2: Mechanism of absorption enhancement. Pharm Res 1997; 14: 923-929.
25.  Dodou D, Breedveld P, Wieringa PA. Mucoadhesives in the gastrointestinal tract: revisiting the literature for novel applications. Eur J Pharm Biopharm 2005; 60: 1-16.
26.  Bogataj M, Vovk T, Kerec M, et al. The correlation between zeta potential and mucoadhesion strength on pig vesical mucosa. Biol Pharm Bull 2003; 26: 743-746.
27.  Lehr CM, Bouwstra JA, Schacht EH, et al. In vitro evaluation of mucoadhesive properties of chitosan and some other natural polymers. Int J Pharm 1992; 78: 43-48.
farm vestn 2006; 57
Uporaba hitosana v farmaciji
28. Takeuchi H, Yamamoto H, Kawashima Y. Mucoadhesive nanoparticulate systems for peptide drug delivery. Adv Drug Deliv Rev 2001; 47: 39-54.
29. S¸ enel S, McClure SJ. Potential applications of chitosan in veterinary medicine. Adv Drug Deliv Rev 2004; 56:1467-1480.
30. He P, Davis SS, Illum L. In vitro evaluation of the mucoadhesive properties of chitosan microspheres. Int J Pharm 1998; 166: 75-88.
31. Takeuchi H, Matsui Y, Yamamoto H, et al. Mucoadhesive properties of carbopol or chitosan-coated liposomes and their effectiveness in the oral administration of calcitonin to rats. J Control Rel 2003; 86: 235-242.
32. Burjak M, Bogataj M, Velnar M, et al. The study of drug release from microspheres adhered on pig vesical mucosa. Int J Pharm 2001; 224: 123-130.
33. van der Lubben IM, Verhoef JC, Borchard G, et al. Chitosan for mucosal vaccination. Adv Drug Deliv Rev 2001; 52: 139-144.
34.  Koide SS. Chitin-chitosan: properties, benefits and risks. Nutr Res 1998; 18: 1091-1101.
35.  Gallaher CM, Munion J, Hesslink R, et al. Cholesterol reduction by glucomannan and chitosan is mediated by changes in cholesterol absorption and bole acid and fat excretion in rats. J Nutr 2000; 130: 2753-2759.
36.  Pittler MH, Abbot NC, Harkness EF, et al. Randomized, doubleblind trial of chitosan for body weight reduction. Eur J Clin Nutr 1999; 53: 379-381.
37.  Guerciolini R, Radu-Radulescu L, Boldrin M, et al. Comparative evaluation of fecal fat excretion induced by orlistat and chitosan. Obes Res 2001; 9: 364-367.
38.  Chung YC, Su YP, Chen CC, et al. Relationship between antibacterial activity of chitosan and surface characteristics of cell wall. Acta Pharmacol Sin 2004; 25: 932-936.
farm vestn 2006; 57 291