IZ OČI V OČI Rajko Muršič_ K VIZIJI NAČRTOVANEGA MULTIKULTURNEGA SREDISČA NA METELKOVI INTERVJU Z INJO SMERDEL, DIREKTORICO SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Ittja S mer del ureja "obleko" razstavne palače pred odprtjem novih prostorov SEM-a. Foto: Igor Omahen, maj 1997. Dokumentacija SEM. Čeprav bi bila mag. Inja Smerdel več kot zanimiva sogovornica zaradi njenega doslej šnj ega strokovnega dela, ki sega od raziskav stenskega okrasja in prvega etnološkega prikaza glasbene skupine (Kapelska godba, 1980) do raziskav, ki zadevajo gospodarske dejavnosti in z njimi povezane življenjske usode posameznikov in lokalnih skupnosti, kar je nadgradila z dvema temeljnima monografijama na tem področju (Ovčarstvo na Pivki; Transhumanca od srede 19. do srede 20. stoletja aH trije "ovčarji", 1989; Osleniki, 1994), smo jo k pogovoru povabili predvsem zato, ker je od julija 1995 na čelu osrednje etnološke muzejske ustanove, ki je po dolgoletnem gostovanju v stavbi Narodnega muzeja končno zadihala v novih prostorih. 71 odprtjem prostorov na Metelkovi so se bistveno izboljšali elementarni pogoji za nemoteno strokovno delo muzejskega osebja, glavni zalogaj z ureditvijo stalnih razstavnih prostorov pa kolegice in kolege v Slovenskem etnografskem muzeju Se čaka. Pri tem je dirigentska vloga direktorice nezgrešljiva. Intervju je le deloma nastajal na podlagi pogovorov "iz oči v oči", v glavnem pa na podlagi pisnih odgovorov na zastavljena vprašanja (nekaj dodatnih vprašanj je postavila Mojca RamŠak), saj je bila Inja Smerdel v novembru tako obremenjena s tekočim delom, da si je za zapisovanje odgovorov morala odtrgati tudi nekaj dragocenega prostega časa. Novi prostori SEM-a so nedvomno ena od največjih letošnjih pridobitev na področju kulture v Ljubljani, Zato pogovor o tem muzeju, ki je nastal pO polletnih izkušnjah v novih prostorih, zaokroža Glasnikov tematski blok o etnologiji v Ljubljani. SEMje že skoraj pol leta na Metelkovi. Razlika je verjetno očitna. Ce mi dovoliš, bi se o!) tem kar malce raznežila. Razlika ni c* očitna, temveč je ogromna, je vidna, slišna in še posebej Pomenska. Končno je v Ljubljani mogoče videti hišo, ki je Prepoznavna kot Slovenski etnografski muzej, ki nosi oznake SEM in v katero se odpraviš k ogledu razstave, na Predavanje, na muzejsko delavnico ali na obisk h kolegom * jasno zavestjo, da greš na Metelkovo 2 v SEM. Prvič v zgo-vini muzeja te pri vhodu sprejme recept o r, ki te prijazno ^smeri v muzejsko hišo Slovenskega etnografskega muzeja. GLASNIK SED 37/1997, št. 3 Ko se možak oglasi po telefonu, zaslišiš, da si zares poklical SEM in ne morda Narodnega muzeja, kot te je ob prvem stiku presenetilo vsa prejšnja leta. In pomensko je štiriin-sedemdeset let po ustanovitvi Kraljevega etnografskega muzeja šele izselitev SEM iz skupne muzejske hiše na Prešernovi 20 njegova dejanska osamosvojitev; šele s preselitvijo je SEM zares pretrgal popkovino s hišo nekdanjega Kranjskega deželnega muzeja in z njegovim nasledstvom. Razlika pa je zelo očitna tudi v muzejskem vsakdanjiku. Tukaj - čeprav smo se že povsem udomačili v novi hiši - še vedno delamo nekatere prve samostojne korake. Ker na primer želimo imeti varen, zgledno urejen in čist muzej, se tako sorazmerno dosti ukvarjamo s problemi njegovega vzdrževanja. Te podrobnosti so na prvi pogled morda malce gospodinjske, vendar niso nepomembne in poleg drugega nedvomno precej prispevajo k javni podobi muzeja. Toda selitev muzeja je doslej opravljena le do polovice. Ker ima muzej že v sedaj odprtem delu kompleksa nekaj možnosti za pripravo občasnih razstav, se lahko zgodi, da bo Ministrstvo za kulturo začelo zavlačevati z obnovo stavbe z razstavnimi prostori, češ da za zdaj to še ni povsem nujno potrebno. Upam, da se ne motim v mnenju, da se odgovorni na Ministrstvu za kulturo jasno zavedajo, da bi bil SEM Zgolj s 51 IZ OČI V OČI svojo manjšo odprto hišo in brez sosednje razstavne palače na Metelkovi le muzejski torzo. Kot sicer nenavadno razgiban trenutni torzo z vsakim dogodkom - na primer z odprtjem gostujoče belgijske razstave, ki smo jo komajda stisnili v jje nenaseljena in neopremljena prostora video-dokumentaeije in fotografskega ateljeja - zgovorno opozarjamo, da sicer delamo, da želimo ustvarjati, vendar da SO lahko sedanje razstave le prostorsko utesnjene improvizacije. Za delovanje SEM kot nacionalne muzejske ustanove pa so ustrezni razstavni prostori neobhodna nujnost. Obnova razstavne palače morda nebo potekata tako hitro, kot nam je uspelo S prvo hišo, a po Predlogu plana priprave in izgradnje objektov v območju urejanja CO 5/4 ob Metelkovi južni det za potrebe. Ministrstva za kulturo RS naj Dan po uradni prireditvi sodelavci SEM-a ponovno režejo trak. Foto: Irena Keršič, junij 199 7. Dokumentacija SEM. bi z njo začeli ob koncu leta 199« (in končali ob koncu leta 2000). Svojo zadevno programsko nalogo smo že oddali in zdaj čakamo na začetek izdelave projektne naloge, na temelja katere sc bosta potem v letu 199B izdelovala projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in za izvedbo (PZI). Tebi, kolegicam in kolegom so vsi ti izrazi in takšno delo nedvomno španska vas. Nam so debeli fascikli, polni načrtov, postali domači, saj smo podoben delovni proccs enkrat že preživeli. Muzej je naredil veliko za promocijo svojih novih prostorov. Kako Vidiš njegovo mesto v celotni kulturni podobi Ljubljane kot prestolnice, ki se z ustanavljanjem določenih nacionalnih institucij šele poskuša približati podobi podobnih (manjših) prestolnic? Z razgibano ponudbo razstavne palače - z živahnim programom občasnih, tudi bolj problemsko zasnovanih razstav, z dobro založeno muzejsko knjigarno in trgovinico, s Šar-mantno muzejsko kavarno, z odprtimi obrtnimi delavnicami in z večplastno stalno razstavo, kakršno smo domislili - S HM vidim kot najprivlačnejšo muzejsko nacionalno ustanovo v naši prestolnici. Sanjam pa, in to ne sama, tudi njen širši okvir: vizijo načrtovanega mul t ¡kulturnega središča na Metelkovi. SEM je nacionalna intitucija. Ali ste v muzeju soočeni s kakšnimi pritiski in zahtevami glede načina predstavitve stalne zbirke? Ali se pojavljajo kakšne zahteve in pričakovanja, kijih stroka ne more legitimirati? Ce, od koga? Koliko pri načrtih za postavitev stalne razstave sodeluje stroka oz. drugi kolegi in kolegice? Kako bi označila "nov" konceptualni miselni tok, ki ga predstavljate ti, Gorazd Makarovič, Janja Žagar in Andrej Dular? Prvi dve vprašanji sta me kar malce osupnili; morda preveč zaupam spremembam duha časa, ki ga živimo. Na vprašanji ti lahko le na kratko dvakrat odgovorim z - ne. Načrti za postavitev stalne razstave so sicer nastajali v muzeju, njihovi trije glavni snovalci, mag. Janja Žagar, dr. Gorazd Makarovič in mag. Andrej Dular pa so o svojih konceptih nedvomno razpravljali s posameznimi drugimi kolegicami in kolegi iz stroke. Scenarij kolegice Janje sta na primer prebirala dr. Marija Makarovič in dr, Angelos Baš. Naj v zvezi s tem citiram se odlomek svojega besedila iz zadnjega Etnologa (6{LV1I), str. 32): "V jesenskih mcsccih leta 1995 se je izoblikovalo mnenje, da mora vsebinski osnutek za stalno razstavo nastati v muzeju, v krogu kustosov etnologov, ki združujejo muze o luški in etnološki znanstveni pristop in ki najbolje poznajo temeljno gradivo za razstavo, zbirke muzealij, Izbrana zasnova naj bi bila šele za tem dana v presojo drugim, vendar ne le etnologom, temveč še posebej iirši javnosti, muzejskim obiskovalcem. Ne zdi se mi sicer potrebno, da bi naš "novi" koncept etiketi-rala. Je sestavljanka možnega in sestavljanka idej. Izhaja iz zbirk, pricevalnih zlasti o tradicijski kulturi na Slovenskem in o vsakdanjem življenju zlasti kmečkega prebivalstva; iz zbirk, pricevalnih o posameznih kulturnih sestavinah nekaterih zunaj evropskih ljudstev in o slovenskem odnosu do slednjih, in iz obstoječega etnološkega (arheološkega in zgodovinskega) znanja. Suče se okrog človeka, sporočenega s predmeti, in temeljne ideje o cikličnosti življenja. Kako vidiš SEM v mreži muzejev na Slovenskem, v družbi drugih nacionalnih muzejev na Slovenskem in v širšem mednarodnem okviru? V mreži muzejev na Slovenskem SEM nedvomno vidim kot tisto, kar je deloma že in kar bi bil lahko še bolj - kot matično ustanovo za vse etnološke oddelke pokrajinskih in drugih muzejev. Za kolege iz teh muzejev smo trenutno prisotni le toliko, kolikor nas potrebujejo. Preveč se upravičeno ukvarjamo sami S sabo, da bi biti lahko iniciatorji kakšnih večjih skupnih akcij. Smo pa vedno odprti za njihove pobude in bomo - odvisno od razpoložljivega prostora - vedno radi gostili njihove razstave. V enakopravni družbi drugih slovenskih nacionalnih muzejev smo kot etnološki muzej specialen nacionalni muzej -poleg prirodoslovnega, gledališkega, novejše zgodovinskega, tehniškega... Nad nami vsemi pa kraljuje nadnacionalka, Narodni muzej Slovenije, ki sicer ni toliko "naroden", kot je tudi sam zlasti specialen arheološki, kulrurno-zgodovinski oziroma zgodovinski in umetno-obrtni muzej. Vsi nacionalni muzeji po potrebi korektno sodelujemo. SEM pa v zadnjih letih postaja vse bolj znan in se vedno bolj uveljavlja v okviru mednarodnega sodelovanja; tako na področju izmenjav razstav kot dokaj aktivnega sodelovanja pri raznih skupnih projektih. Naj omenim le etnološko delovno skupino v okviru CIDOC-a in NF.T, mrežo evropskih etnografskih muzejev. V septembru tega leta smo na primer gostili redno letno srečanje NET-a, v okviru katerega naj bi v naslednjih dveh letih nastajal skupen evropski razstavni projekt. To jesen smo se vključiti Še v dva potencialna mednarodna projekta v okviru programa evropske skupnosti 58 GLASNIK SED 37/1 997, st. 3 IZ OČI V OČI Raphael (tema: .skupna kulturna dediščina), v projekta za mednarodno dokumentacijo in raziskavo tekstila (Finska, Italija, Slovenija) in plugov (Italija, Škotska, Anglija, Francija, Grčija, Slovenija). Prisotni pa smo tudi v delovni skupini alpskih etnografskih muzejev Musalp. Nekoč, ko se je SEM stiskal v prostorih Narodnega muzeja, Glasbenonarodopisni inštitut pa v tesnih prostorih na Wolfovi, je bilo vsem jasno, da se v tem kaže mačehovski odnos kulturne in raziskovalne politike do stroke. Ali je danes še mogoče govoriti o tem? Koliko, meniš, so za tak odnos do stroke (bili) krivi etnologi in etnologinje sami/ef Menim, da danes ni več mogoče govoriti o tem na tak način, čeprav so paradna (In tako finančno vedno izdatneje podprta) kulturna področja še vedno druga - zlasti tako imenovana živa oziroma tista "prava" kultura: gledališče, glasbena in likovna umetnost... Odnos je pa vedno tudi tak, kakršnega si dopuščamo in kakršnega soustvarjamo s svojim slabim ali s svojim kvalitetnim delom in s svojim vedenjem. S tem pa sem ti odgovorila tudi na vprašanje, koliko smo za vsak odnos do stroke krivi etnologinje in etnologi sami. Ne bi rad pogreval notranjih sporov, toda vseeno me zanima, če je na koncu prišlo do dogovora glede vaše enote Muzeja neevropskih kultur v Goričanah? Glede tega ne bi govorila o notranjem sporu, čeprav se ga je kot takega dokaj glasno prenašalo navzven; prej bi to dogajanje označila kot nezmožnost prehoda z osebne, prijateljske, kolegijalne ravni na službeno, na institucionalno - kar v majhnosti slovenske sorodniško-soscdsko-prijatcljsko-sošoiske srenje sploh ni nekaj nenavadnega. Posameznikom tako preprosto manjka moč presoje, kaj je etično in kaj neetično obnašanje v ustanovi in v odnosu do ustanove. Dogovor glede Muzeja grad GoriČanc in njegovega programa je bil sprejet že pred enim Jetom. Z njegovo vsebino se lahko najini hnilci seznanijo v poročilu Slovenski etnografski muzej v letu 1996. ki je bilo objavljeno v Ktnologu in tudi v zadnjem Glasniku SED (37/1997,1-2, str. 80). Upam le, da bo ta programsko in stroškovno ločena, skoraj povsem samostojna enota, kakršno bo definiral tudi novi statut, dobro delovala. V zadnjih letih sva se večkrat pogovarjala o vizijah in načrtih v zvezi z muzejem. Svežih zamisli in idej ti zlepa ne zmanjka. Od kod črpaš to neverjetno energijo? Ne bi rada izzvenela lažno skromno, ampak meni se to ne zdi nič posebnega. Preprosto delam in v tem uživam. Ver-letno je moje veselje, moja ljubezen do dela, do stroke tisti vir energije, ki te, kot kaže, preseneča. Poleg uživanja v ustvarjanju nosim v sebi še močen občutek odgovornosti do dela; ta me žene, da t mostovja po Trubarjevi ulici do Tabora in morda še od kod. Oznake poti do posameznih kulturnih ustanov so namreč velika pomanjkljivost E.jubljane kot prestolnice, kot mesta kulture in kot željene destinacije mestnih turističnih popotnikov. 0-4 o. V m ¿¿J I cL. $ ^^ ¿t / 4 ^ '■m. * r. vy a st c t t). u> i -3-n ^jLi-b™ hi< b ® L m ti, ckifUj M ' /p, , ,.,-r* 4t«flaVi<0 «H -b. te A «itvviUA.btt^ti. ^ i^vvdC feefiUo /MX ^cL ^steifli («t ^jičiiL^fta ¿¿lJoCHjji^' S5oud*w hnpjcčvei. p kešfo', *f> j^Mcdoz T>0V je.- ^vfa^ K&c*^ 11 ^ ^ ^K v -sU- i— stS^-«lAS^ ^T^A- GLASNIK SED 37/1997, št. 3 61