Toko se je približal rok odhoda. Vedel je, da ne sme za sobo   pustiti ničesar. Niti stavka, niti pisma, niti starih zvezkov. Nič. Tu se bo izkoreninil. Rekel bo zbogom vsemu, ker ne mara nobene preteklosti, ne tiste junaške, ne svoje prešuš-tne ne tiste, kakršna je ostala v srcih njegovih nekdanjih tovarišev. Vedel je, do se je že poslovil in bo vse ostalo, samo formalnost, v skladu z navadami ali pa želja, da bi nikomur nikoli ne prišlo na misel sklicevati se nanj, na njegovo prisot -nost, ki je kot toka postalo nesmiselna. Najhuje mu je bilo, ker se je moral prisiliti, do je ostal miren. Konec koncev je plamen lizal njegovo dolgoletno delo,lizal je stene, ki so go vklepole v tostronstvo, dim se je dvigal proti goram, kate -rih sleherni kotiček je poznal,  v katere je bil zaljubljen, naravnost nor nanje,na vsako drevo navezan. Zavedel se je, nekaj japonske pobožnosti do narave je ostalo v njem in vse to bo pogoltnil, prerasel, ker mora ostati na neki način živ. Plameni 50 bili že požar, grmada. Otrok, ki se je iz dolgega časa ali kakorkoli pri -tepel za njim, je bil tudi navdušen nad zajetnim kresom in je vne^o obračal papirje z rogovilo.
Zelo premeten bo tisti, ki ga bo izsledil in se še kdaj dotaknil njegove preteklosti. Zelo premeten bo tisti, ki ga bo še kdajkoli gonil v to struno, naravnost genialen pa bo, kdor si bo upal spraviti ga nazaj v tostronstvo, na to valovno dolžino, ki jo je pravkar za večno sežigal.
"Vse je ali rightl", se je zasmejal fantiču, mu dal majhno čokolado. Oni je stekel in ni se mu niti zahvalil. Oblački dima so izginjali, ampak tokrat je zardelo zarjo izza temnega, da večno temnega gozda, ki zanj nikoli ni bil skrivnost,dvignila svoj tanki glas znana in nikoli ugotovljena pesem.
"Polje, kdo bo tebe ljubil  . . ." , in izginila.
"Polje, kdo bo tebe ljubil  . . ." , se je z rahlo sapico vračala pesem. Zarezal se je, ker ni moral, da zaradi sebe ni smel misliti na tisto, čemur se je moral že zdavnaj odpovedati, zdavnaj, tako zdavnaj.  Ljubezni, predanosti in čisti kontem-placiji. Ker če bi si ji kadarkoli predal, ne bi bil zdaj tu, niti nikoli ne bi bil za zidovi, nikoli ne bi spoznol družbenih lestvic, njihovih razkošij in njihovega prekletstva. Živel bi v zmoti, v pošastni zmoti, da kot kmečki sin lahko poljubno izbira navezanost na metre kvadratne in se predajo njihovi lepoti. Ali pa njihovi rodovitnosti. In zato je izrabil smisel že kot otrok. Bil je preveč marljiv, preveč verujoč v odrešilnost trdnega delo zase, samo zase, ker se mu je spretnost egoizma zdela spolzka in smešna. Roje je imel udarniške brigade, raje je imel vojaške pohode in konjeniške podvige, raje je imel odkrite debate, iskanje novih misli in obenem...
"Polje, kdo bo tebe ljubil", se je s tankim glaskom oglašalo iz temnega gozda.
Ne, nič ga ne more premamiti, nobena čarovnijo ga ne more vreči nazaj, odkoder so ga iztrgali, odkoder je za vedno odsoten.
Morda je bil to totalen ko ram bo I ? se je spet začenjal dvom. Vstal je, kakor bi
10
Irena Žerjal - Pučnik
KAKO NOČEŠ OSTATI VETERAN
mu dokončno odgovoril, da bil je totalni karambol in za tem karambolom ne bom puščal nobene žrtve, ker je bilo žrtev preveč, saj ležijo pod to rodovitno zemljo podolgem in počez, do je že sveta in prekleta od samih žrtev, zato ne bo nič škodilo, če bo ena izmed njih pobegnila.
Pobegnilo jih je že mnogo ... , se je zarival dvom, ga trpinčil in prisi -Ijeval, naj se prepriča, naj da dokončno odpoved preteklosti, toda v drugačnem tonu.
"Ne, zemlja ljuba, jaz te ne znam rešiti, tudi ljubiti te ne znam,   niti ljubiti več ne. In če bi hotel predati se tvojim zahtevam, bi te moral neskončno ljubiti. Ker pa si po mojem pogorišču tako fatalno abstraktna, mi je vseeno, ali sem ti koristen ali ne. Pravzaprav, jih je res toliko, ki so te ljubili kakor jaz?"
Pesem se iz gozda ni več oglasila, ampak dvom je ostal. Dvom, ki ga je načenjal že od zdavnaj, vsakikrat, ko je hotel izviti se iz zagate, vsokikrat, ko je hotel preprečiti svojo pogubo, vsakokrat, ko je šel hote v past,zato,da je rešil enega ali še več svojih prijateljev in vsi so bili zato, da odhaja v ro-bijo, ker so vedeli, da je med njimi najmanj navezan na vsakdanjost in obe -nem najmanj rahločuten za telesne bolečine.
In tako je odhaja!, namesto no službeni položaj, v zapor, namesto na počitnice, v zapor, namesto na obisk k domačim, v zapor. Tam zunaj so segnet-le pomladi, gnetla so se sončna poletja, prihajala je svobodna odjuga, prijatelji so izdajali knjige, dramaturgi so pisali drame, prevajalci so prevajali , pesniki so pisali pesmi. Prijateljice igralke so postajale primadone, sošolci študentje so postajali inženirji in direktorji tovarn. Nekdanje ljubezni so si natikale težke zlate prstane, podjetni znanci so si postavljali lepe hiše.
Za rešetkami so eno leto luščili fižol in česen, drugo leto so postavljali barake, potem so ga dali v delavnico, kjer je nekaj pilil, kar naj bi moralo biti dovršeno izpiljeno. Vpletel se je v dirko za hrano, potem za knjigami in časopisi. Pika. Vse skupaj je brez dvoma nekomu koristilo, toda komu, siniti ni hotel razjasniti in v to niti ni tuhtal. Ostali so spomini na doživetja,nikakor ne preveč, vesel o, znal pa jih je potisniti v postopno pozabo. Konec koncev je imel pravico vrniti se v anonimnost, ki je bilo edina rešitev.   Tako si bodo oddahnili vsi. Dokončno. In on dobi pravico do anonimnosti. Zadihal bo. Odpotoval bo, si ustvaril družino, zgradil dom in napisal v spalnici nad zakonsko posteljo: Anica in on, ali Motejka in . . .Pred hišo bo postavil tablico z napisom: dr. Ta in Ta. Porodijo se otroci in takrat bo preteklosti davek izplačan.
Toda dvom se je vračal kakor trmasta zaročenka, ki se ne da odgnati. In on si je odgovarjal, naj se o vsem skupaj vprašujejo in dvomijo tisti, ki so imeli od kulturnih podvigov korist. Ne, si je rekel, na neki način jih bom vprašal jaz som. Se bom zameril ali ne, ob slovesu si bom izterjal vsaj zanimive odgovore.
11
ZAPLETENI ODGOVORI IN JASNA VPRAŠANJA
"Stori, kar hočeš, saj ti med nami nikoli ni bilo kaj prav!" "Saj smo te lansirali kakor kakšno zvezdo in zdaj tak polomi" "Star si in sit vsega tako kot jaz, mladina je v svojih rokah. " "Vedno si nam škodil in zdaj misliš, da smo tudi mi prisiljeni v prostovoljno izgnanstvo. Tudi taka stvar pride na neki način ob nepravem času, kakor še toliko drugih podvigov te vrste." "Pot je počiščena."
Tako je sedel na vlak. Odžvižgal je mimo visokih gora, ki so bile zana -lašč najbolj lepe in bodo vklesane v spomin. Potem so se raztegnila polja, odprle so se rodovitne doline, reke so postajale lene in široke. Z divjo pokrajino je izginila divja mladost, zanos in pogum. Vrstile so se tovarne, posrečenasre-čonja s tovariši, postal je očividec krvavih spopadov, v bistvu je ostal tuj novemu svetu, kakor mu novi svet ničesar hudega v bistvu ni prizadejal. Bil     je hladnokrven, za svoje delo je dobival plačo, za zabave - zabavo. Kraji so bili zanimivo olišpani, ženske nenavadno prijazne, kar mu je prijalo. Mislil   je že, da se je dokončno rešil mladosti, svojega nesrečnega genija, ostal ravno tako sam, da bo nanovo zaživel. In zavedal se je, da bo vse steklo kot namazano, če bo popolnoma opustil poklic iskalca. Če se bo vrgel v anonimnost in splaval pod vsakim pogojem samo v njej. Čim je v kakšni izložbi zagledal knjigo, se je obrnil in se ni nikoli več vračal v tisto ulico. Vesel je bil, ker knjigam po tistih ulicah ni bilo mnogo, posebno pa je pazil, da si je med prijatelji izbiral robavse ali zelo povprečne ljudi. Pazil je na vsako svojo besedo  in najraje molčal. Silil se je govoriti banalno in vulgarno. Ne, tako me nihče ne iztokne, je bil vesel. Sklenil je, da se ne bo izdal z nobeno posebno opazko, da ne bo v nobenem primeru vzbujal pozornosti. V prostem času se je potepal, potoval, pogovarjal z neznanci in dovršeno igral. Ker to je bilo igra, česar se je kmalu zavedel. Da bi samo igral ob težaškem delu, s katerim si je služil kruh, je bilo nemogoče. Postajal je nemiren, še bolj nemiren kot poprej, ko je samo krožil in krožil v nedogled med ozkimi štirimi stenami.
Tako ga je nekega dne v sobi, kjer je mislil, da je varen, čakalo pismo. Odpri ga je in ugotovil, da tako dolgega pisma še nikoli ni prejel. Jezen je bil sam nase, ker se ni premagal in pustil ležati na mizi vsaj še nekaj dni . Najbolje bi bilo, ko bi ga kam zavrgel in nanj pozabil. Toda pismo je bilood-prto in prebrano. Kakor je bilo zapisano s črnim tiskom na belem papirju, da je prijatelj izdal zajetno knjigo o vedenju brezposelnih, tako so se mu sprožile misli, vstajale in se prepletale. Vrstila so se vprašanja, domala cel se je znašel v prejšnjem svetu, svetu tovarištva, ki je tako klavrno propadlo in ni bilo, kot je ves čas upal, samo obsojeno no pozabljenje. Potem so bile tu novice, store   in nove, ki se niso dotaknile njegovih čustev, vendar je bil sam nase jezen, ker je vedel, da bo skoraj nemogoče uiti iz kroga, za katerega je mislil, do je že daleč za njim. Torej, naj prijatelju odgovori, naj odgovori no vsa očitajoča vpro-
12
sanja, naj se spušča v debate, naj navezuje stike, ki si jih ne želi in nimajo nobenega smisla, ker je vedno prisotna grožnja, da bo lepega dne zakrivil stvari, za katere ne bo imel nobene krivde? Naj iz vljudnosti, ki jo je prijatelju dolžan, prosi za knjigo, jo dobi, prebere, začne celo sam pisati o njej ? In očitno je bi -la njegova dolžnost, etična dolžnost, da spremlja literaturo, kakor je knjiga   o brezposelnosti. Vsakdo jo takole znanstveno nešablonsko tudi ne napiše. Zato je potreben pogum, potreben je material, čas in tveganje. Na koncu se je zjezil som nase. Le kako je mogel biti tako strahotno sam, ko jih v resnici ni bila samo peščica, ko jih je bilo v resnici za pravo pravcato praslovansko skupnost. Zakaj so se tako umaknili ob odločilnem trenutku, pa je tudi lahko bil samo slučaj   ali zunanji manever. Tako je vzel pismo in ga še enkrat prebral. In še hujši so bili dvomi, popolnoma jasno pa mu je postalo, da na pismo mora odgovoriti, da   je sam samcat na svetu, ker si ga je sam ustvaril samotnega, da pa so stvari, preko katerih ne bo mogel prav zato, ker se je že v davni preteklosti odpovedal slepomišenju z religiozno obrednostjo, je pa zato sklenil, da bo njegovo življenje če ne popolno, ker tako ne more biti, vsaj pogumno. In temu se seveda ni odpove -dal. Ne, temu ne. Odpovedal se je prijetnostim v privatnem življenju, odpovedal se je slavnim nastopom, odpovedal, odpovedal, pregnal iz sebe vse, kar bi ga lepega dne utegnilo najbolj popolno smešiti, ko bi se drugim zdele stvari najbolj imenitne.
Napisal je pismo. Predvsem je hotel vedeti, kako so prišli do njegovega naslova, katera dobra duša nanj ni hotela pozabiti, predvsem pa je takoj pristavil, da naj prijatelj vendar pošlje svojo knjigo, ker je taka vsebina vedno zanimiva, tudi zanj, ki se je formalno odpovedal znanosti in učenosti, iskalec skratka   ni več.
Knjiga je privandrala že naslednjega dne, ker ga je hotel prijatelj očitno prizadeti in spraviti nazaj al! vsaj v sodelovanje. In ob tisti knjigi ni napravil napake kot s pismom. Tako in tako je vedel, da je kocka padla, da se odslej nikoli več ne bo Izmazal svojemu poslanstvu, kakor ga je imenoval krščanski prijatelj, prekletstvu, kakor ga je imenoval zasliševalec v zaporu, ki ga je prav zagotovo po svoje razumel, in iskalstvu, kakor je on imenoval tisto prekletstvo in poslanstvo obenem.
Torej se nadaljuje, si je mislil, in že istega dne privlekel iz knjižnice štiri zajetne knjige, jih razstavil na mizi, da bodo vsi obiskovalci, ki so prihajali k njemu, obstali začudeni nad pojavom, ki ga še od daleč niso pričakovali.
Tisti večer, ko je zbit in telesno utrujen, malce celo poškodovan, spet drsal v svoje v dva dela upognjene liste, ga je ves večer spremljala misel:ali sem prismuknjen jaz, ali ves svet, ali pa je ves svet zaverovan v znanost, v iskal -stvo in takozvano filozofijo, ker točno ve, kako je omejen. Misli, zasnove,poglavje, poglavja, dolga poglavja so bruhala na dan, listi in lističi so se polnili, tako je spoznal, da je bila odpoved, poskusna odpoved svojemu poslanstvu naj -bolj zanesljivo merilo nečesa - njegove resničnosti, njegovih sposobnosti, nje -govih osnovnih namenov. Zdaj, ko je bruhal, čemur se je hotel odpovedati, je
13
že zaradi misli, da bi vse resnice ostale pepei, postajal piodnejši, resničnejši, brezobziren do sebe, do dotedanjih ugotovitev, do vsega, kar go je obdajalo. Poklicni magnetizem je v razpravi potolkel vse njegove dotedanje spise, obpi-sanju so mu misli vrele na papir, kakor da od svojega odhoda dotlej na ničdru-gega ni mislil, kakor na magnetizem poklicev, na magnetizem svojega poklica^ magnetizem poklica svojih znancev, neznancev, ker je moralo prav v tistih trenutkih, ko je zapustil gore in tiste temne gozdove, nekaj splavati z njim, nekaj živega, bolestnega in do norosti veselega obenem, tale mognetizem pokli -cev.
Ko je napisal zadnjo vrstico, je vedel, do je njegovo delo tiste vrste znanosti, ki je popolna in smiselna znanost, ker nastaja iz ljubezni, ker je vseskozi prisotna kakor sveža zaljubljenost v človeku in vsebuje bolj kakor iskanje že temeljito predelanih del iskro verovanja, ne samo iskro, verovanje, pravo verovanje, ker bodo tisti, ki bodo to brali, ali stvar zasovražili ali verovali vanjo. Verovali, to je bilo v njegovem življenju, verovali so mu, verovali njegovim spisom, ker so bili kričeče pogumni, obenem pošastno žgoči. Potem ko je neštetokrat do kroja tvegal, našel metodo, da popolnoma tvegaš, do izzivanja in izsiljevanja tvegaš za stvari, ki terjajo tveganje. Nikoli ni bil dvomil, da mora biti tisto, kar napiše, smiselno, nikoli ni v to dvomil, v ostalem je živel   kot drugi. Včasih je nasedal matriarhatu, mimogrede. Na koncu je končoval na dnu med luščiici česna, zaprtimi luščilci česna. Hotel je tudi v ostalem pustiti drugim prosto pot. Toda noč, ki jo je preživel ob magnetizmu poklicev, go je ali izdala ali spravila v magnetizem, kateremu je zagotovo pripadal.
Napisal je zahvalo za poslano knjigo in nekaj pripomb, pohval, odpri je nadaljevanje korespondence. Potem je vzel knjigo o brezposelnosti v roke   in bral do ure, ko je moral v tovarno. Kakor se je spremenil njegov načrt, tako se mu je zdelo, da se spreminja pot in ljudje, ki prihajajo no delo. Črne hiše so bile še bolj pošastno črne, nekako tako kakor v tistih dneh, ko je privan   -dral v ta kraj s svojimi delovnimi tovariši, pritepenimi z vseh koncev Evrope . Tudi nekaj Afrikancev je bilo med njimi. Rešiti se je hotel predvsem Bavarske, kjer toliko da ga niso ozmerjali, ker ni zahajal k maši. Neki delavec mu je enkrat dejal, do bi ga morali izobčiti iz cerkve. Saj, izobčiti IKonec koncev je izobčenje že dolgo trajalo in točno se je zavedal, da ni bil on tisti, ki se je izobčil izza kamnitih gora in temnih omamnih gozdov svoje mladosti.
Res so dokončno mimo, si je dejal, ampak spomin nanje, vednost, da ob -stajajo, je nekaj vredna, je blaženost.
Spustil je pismo, ki ga je pošiljal prijatelju, v nabiralnik in stopil v tovarno. Pritekel mu je naproti Poljak ter se mu ponudil, da skupaj popijeta čaj. Vročekrvni Bosanec se je že navsezgodaj pridušal no brata, ki sta bolj pozno prišla iz javne hiše in sta zomudila delovni rok. Bila sta prav tista dva, ki sta venomer godrnjala, da jim od dela preveč odtrgajo. Zdelo se mu je vse   novo, samo prijatelj Poljak je bil enako razigran kot vsak dan.
"Torej je naš junok imel pismeno pošiljko včeraj. "
"Da, prijatelji me, kot    kaže k, ne morejo pozabiti."
14
"Ej, bratec, ko bi te videli, kako potiš tukojle okrog teh peči znojn! pot, bi te želeli pozabiti."
"Prav imaš. Vso noč se na to nisem spomnil."
"Bova zalila na račun tvojih prijateljev?"
"Ne, pač po no račun nečesa drugega."
"Nove ljubezni, kajne!"
"Da, ampak strogo platonske, ker je samo to večno čista."
"Enkrat, pravzaprav večkrat, sva istih misli."
"Spremenjen pa si danes."
"Spremenjen? Kako?"
"Vidno."
Toda tokrat sta že lezla vsak na svojo peč. Maske pred obrazom so jih raz-obličile, z lopatico sto vneto čistila vsak s svoje stroni odprtino, iz katere   se je vlivala žareča lava. Vsakič, ko sta se lotevala tega posla, sta bila prepričana, da ni nikjer na svetu bolj peklenskega delo ali po so povsod spremenili način čiščenja starih peči, kjer se je talil svinec.
Trenutek, ko mu je bilo delo odbijajoče, je bil mimo, bol se je samo, daga prečuto noč ni preveč izčrpalo, toda že dejstvo, da je verjetno prav zarodi tega težaštvo umel napisati Magnetizem, ga je vzpodbudilo, oživilo in kotelni obroček je bil očiščen. Penasta lova je še vedno klokotala, roke so ga pekle, kap -Ijo svinca ga je speklo na stegnu.
Že je drvel mimo druge hale no kosilo, zajel v žareči juhi kos mesa s staro svinčeno zajemalko no pločevinast krožnik in obenem hlastal prepečen mehak kruh.
Zvečer se je vrnil k svojim knjigam. Ne, si je mislil, treba je prave literature, sicer tem problemom nikoli ne pridem do dno. Sel je v mesto. Izkazalo se je, da v črni industrijski prestolnici nimajo knjig.
"In kdo naj jih bere?" se je začudila prodajalka, za njo prav tako knjiž -ničorka.
Poljaku se je zaupal. Ima morda on kakšnega prijatelja, znanca?
"Ne, če zares misliš, in zdi se mi, da si se tako namenil, moraš nemudoma odpotovati, sicer te bo to črnina požrla. Saj sem sumil, da si znanstvenik, res, sumil sem. In zdaj, ko praviš, da boš spet pričel z delom, sem zelo vesel."
Tako se je odpravil in na tistem potovanju je z grozo ugotovil, da bi se bil v tisti tovarni, v tisti črni tovarni utegnil uničiti. Šele tedaj, ko je iztegnil roko in ga je sopotnica v vlaku radovedno pogledalo, je opazil, da je bilo brazgotina, ki je gledalo izza rokava izredno široka, izzivalna. Šele tedaj se mu je začelo jasniti, v kakšno nevarno tovarno je podel. In Poljak, ki je tam delal že pet let? In Bosanec, ki je dejal, da bo tam ostal ? Tudi on je pravzaprav roču -nal, da bo ostal tam. In je ušel.
(Iz daljšega teksta STOKILOMETRSKO SONCE)
*                                                          15