Studijska knjižnica DZ 05 SLOVENSKI 1993 070(436.5=863) •.* ) jpflCkj »■ S i 1 :2 COBISS i CELOVEC, ČETRTEK, 23. DECEMBER 1993 SLOVENSKI Letnik XLVIII. Štev. 51-52 (2735) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 40tolarjev P. t). b. «itn: Drage bralke, dragi bralci! Pa je spet leto naokoli. Kakor verjetno vsi izmed vas, smo tudi na uredništvu doživljali lepe, vesele, a tudi manj lepe in manj vesele trenutke. Ne nameravamo razlagati svojih križev in težav, čeprav jih je za dobršen koš, a zdi se nam potrebno, da se zdaj in na tem mestu v prvi vrsti zahvalimo vsem dopisnikom, ki so med letom pomagali, da je bil naš časopis informativen in zanimiv. Kaj bi brez Ede Veli kove, naše športne poročevalke, brez Marka Tram-puscha, brez Frančka Lasbaherja, ki piše strokovna poročila, brez naših stalnih komentatorjev Krisitjana Schellandra, Francija Zwittra ml., varuha slovenske besede Janka Messnerja, Štefke Vavti, poročevalcev Neži Povšetove, Jožeta Blajsa, Mihe Travnika in še mnogo drugih. Naj mi oprostijo tisti, ki jih ne imenujem posamezno. Je že tako, da razna poročila včasih izzovejo odobravanje, drugič spet kritiko, največkrat pa oboje. Nekateri so nad poročilom navdušeni, drugi ga odklanjajo. Zagotavljamo pa vam, da je naše najvišje načelo resnica in objektivnost. Med letom se je zgodilo marsikaj, tako na političnem kot tudi na kulturnem področju med koroškimi Slovenci. Naš list, kot glasilo Zveze slovenskih organizacij, ima svojo jasno politično linijo, ki pa nikakor ne izključuje drugačemislečih. Vsak dobronameren (in manj dobronameren) članek, vsako pismo bralcev smo dosledno objavili, razne v primeru, če je bilo osebno žaljivo. V teh dneh ste dobili tudi položnice za poravnavo letne naročnine. V zadnjih nekaj letih dobivamo iz Slovenije precej manj denarja kot prej, zato smo tudi od Vašega denarja zelo odvisni. Čim prej boste poravnali naročnino, tem manj bo „škripalo“ pri nas v knjigovodstvu. V upanju, da nam boste ostali zvesti tudi v bodoče, vas vsi skupaj prisrčno pozdravljamo, predvsem pa vam želimo veselo praznovanje božičnih praznikov in novega leta, v tem slednjem pa zdravja, uspehov in osebne sreče! Uredniki r* »Wakounig Jože Rovšek , c čfsz. 4. (i^ Franc Wakounig Vsem bralkam in bralcem, članicam in članom, sodelavcem, prijateljem in somišljenikom želijo prjetne praznike in srečno novo leto 1994 Uredništvo in uprava SLOVENSKEGA VESTNIKA SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA ZVEZA SLOVENSKIH ŽENA ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENCEV ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO SLOVENSKA ŠPORTNA ZVEZA ZVEZA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ NA KOROŠKEM Obvestilo Bralce obveščamo, da bodo prvo številko v novem letu prejeli v petek, 7. januarja 1994. Foto na naslovni strai Hanzi Weiss, Bjelašnica SLOVENSKI VESTNIK Nadstrankarski časopis koroških Slovencev Uredništvo/Redaktion: Tarviser Straße 16,9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, Telefon 0463/514300-30, 33, 34 in 40, telefaks 0463/51430071. Usmerjenost lista/Blattlinie: seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu. Uredniki/Redakteure: Jože Rovšek. Sonja Wakounig, Franc Wakounig l/dajalelj in z.aložnik/Herausgeber und Verleger: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, telefon 0463/514300, telefaks 0463/51430071. Tisk/Druck: Založniška in tiskarska družba z o.j. Drava, Tarviser Straße 16,9020Celo-vec/Klagcnfurt, Avstrija, telefon 0463/50566, telefaks 0463/51430071. Oglasi/Anzeigen: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/514300-30,33 in 40, telefaks 0463/51430071. Letna naročnina: /a Avstrijo 370 šil, (za penzion iste 2K0 šil.): za Slovenijo 1500 Sli Iz vsebine: • Komentar Tomaža Ogrisa k aktualnemu položaju .......... str. 2 • Intervju s predsednikom ZSO in predsednikom sosveta dr. Marjanom Sturmom .................................. str. 3 • Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije na obisku na Koroškem .................................. str. 4 • O odnosih med manjšino in matičnim narodom ............ str. 5 • Pogled na leto 1993 - dr. Franci Zwitter ml............ str. 6 • Intervju s parlamentarko Zelenih Terezijo Stoisič ..... str. 7 • Premiera Andersenove pravljice v Škocijanu ............ str. 8 • Otroci iz Rakošina (Ukrajina) ........................ str. 9 • Kulturne novice .................................. str. 10 in 11 • Stran za ženske-Se bojimo svoje telesnosti? ........... str. 12 • Stran za otroke - Ali tudi vaš oče zajtrkuje časopis? . str. 13 • Intervju z jubilantom Janezom Wutte-Lucem ............. str. 14 • Dileme koroške zgodovine; Lutkarji iz Šmihela ............ 16 • Občni zbori, kultura .................................. str. 17 • Športni pregled ....................................... str. 19 • Nagradna križanka ..................................... str.20 SLOVENSKI g™ 1993 Letnik XLVIII. Štev. 51-52 Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 ' ' VESTNIK igspostamt »Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev P. b. b. Deželna nagrada za J. Ciesciutija Med letošnjimi dobitniki koroške deželne kulturne nagrade je tudi Johannes Ciesciutti iz Resnice. Nagrajenec, ki trenutno živi v domu za starejše občane v Borovljah, ima za sabo zanimivo življensko pot. Doraščal je v Ameriki, po vrnitvi domov se je zaposlil kot cestni delavec in zaradi svoje sle po branju in pisanju oz. pesnikovanju se ga je kaj kmalu prijel priimek „barabarski pesnik“. V svojih pesmih je znal in zna mojstrsko izpovedati svoje občutke koptežak, kot „baraba“. Otroci in kultura Kaj naj bo primerneje za prvo stran božične številke časopisa kot otroci? In to še taki, ki pripralvjajo predstave in tako -vede ali nevede - skrbijo za našo lepo besedo. Najmlajša lutkovna skupina iz Šmihela v Podjuni je prejšnji teden pokazala svojo zadnjo predstavo in tudi z njihovo pomočjo je postal njihov kraj koroškega lutkovna prestolnica. Srbija: Miloševič bo ostal na oblasti - nizka volilna udeležba BEOGRAD. Miloševič bo še naprej ostal na oblasti, tako imenovana demokratična opozicija je dosegla lep uspeh in ekstremno-nacionalistične stranke Šešlja in „Arkana“ Ražnjatoviča so doživele polomijo. To so, na kratko rečeno, politični izsledki in rezultati nedeljskih parlamentarnih volitev v Jugoslaviji. Volitve v Srbiji so tekle pod geslom: „Vsak proti vsakemu in vsi proti Miloševiču“. A stara lovska modrost, da je veliko psov zajčja smrt, se ni uresničila, ker je opozicija, demokra- tična in radikalno-nacionali-stična, hajkala v prvi vrsti samo sebe in le za nameček, tako ob robu, še Miloševičeve socialiste. Sad te sprtosti, ki je ideološko pogojena in zato povsem normalna in docela nepremostljiva, je, da bo Miloševič še naprej kot močni mož krojil usodo Srbije, Jugoslavije in soodločal o razvoju v Bosni, na Hrvaškem in tudi v Makedoniji. Miloševič pa bo prav zato, ker ga sedaj tudi nacionalistično radikalna coklja v osebi Vojislava Šešlja ali „Arkana“ Ražnjatoviča ne bremeni več, oba sta zgubaša volitev, tudi za svetovne politične centre, najsi so to zapadni ali vzhodni, ostal edini realni in priznani pogajalski in pogovorni partner in možen garant miru. Torej bo kljub vsem embargom ostal politična stalnica v diplomatski in politični igrici na jugoslovanski šahovnici. Miloševičevi socialisti so zgrešili sicer absolutno večino, z več kot 40 odstotki glasov pa so dosegli relativno večino, ki je še toliko bolj trdna, ker je opozicija kljub večini glasov med seboj na nož in smrt sprta. Vse kaže, da bo srbski predsednik moč opozicije dodatno tako oslabil, da bo eni od strank ponudil sovladavino, pač nekaj mest v vladi, najverjetneje bo to Demokratična stranka, ki je dosegla 31 poslancev v parlamentu. Socialisti so dosegli nad 40 odstotkov, opozicjska zveza DEPOS Vuka Draškoviča, Srbska radikalna stranka Vojislava Šešlja in Demokratična stranka pa skupno nekaj več kot 50 odstotkov. Druge stranke niso prišle v parlament. F.W. Kompromis Evropska unija -Avstrija BRUSELJ. Tik pred božičem so pogajali Evropske unije in štirih držav, ki želijo v evropsko skupnost, dosegli v Bruslju soglasje v pomembnih točkah, važnih za pot „v Evropo“. Na ministrski ravni so na primer odkljukane točke zaš čita okolja in deli maastrichtske pogodbe. S tem je 13 od 29 pogajalskih točk urejenih, dvanajst odprtih točk naj bi bilo pozitivno rešenih v prvih tednih novega leta. Med nje sodijo prosti promet kapitala, raziskovanja, carinska unija, zunanja trgovina in regionalna politika. S tem so pogajanja o ostalih točkah bistveno olajšana, čeprav je Španija zaradi svoje monetarne politike nasprotovala reševanju točk so to monetarna in carinska unija, skupna zunanja in varnostna politika, pravosodje in notranje zadeve. Avstrijski zunanji minister Mock je poudaril, da nevtralnost sploh ni več tema pogajanj. Najtrši orehi prihodnjih pogajanj pa bodo kmetijstvo, tranzit in drugi stanovanjski sedež. Kompromis pa je bil dosežen v zadevi strogih avstrijskih ekoloških predpisov. Veljali bojo še štiri leta. Evropska unija pa naj bi v tej svoje predpise poostrila. Vabilo na Novoletna koncerta v Šentprimož, v četrtek, 2. januarja 1994, ob 14.30 uri, v kulturnem domu „Danica“ Sodelujejo: otroški zbor SPD „Danica“, MePZ „Srce“, MePZ „Danica“, Vokalni ansambel Charint-hia, Landskron, Vokalno-instrumentalna skupina iz Ukraine Prireditelj: Slovensko prosvetno društvo „Danica“ v Šentprimožu Izkupiček je namenjen dobrodelnim projektom v Ukraini v Bilčovsu, 2.1. v avli ljudske šole, ob 19.30 s komorno pevko Dagmar Schellenberg (sopran) iz Berlina; korepetitor: Andrej Goričar Prireditelj: SPD „Bilka“ 11 mesecev civilne službe Še pred prazniki hočeta vladni stranki dokončno spraviti s političnega prizorišča ponesrečeno diskusijo o civilni službi. Kot je jasno, zahtevata ljudska stranka in njen obrambni minister Faßlabend podaljšanje civilne službe na dvanajst in več mesecev, socialisti pa so proti taki ureditvi. Kompromisni predlog zgleda tako, da bojo s 1. januarjem 1994 podaljšali civilno službo od deset na ednajst mesecev, pri čemer bodo civilniki na podlagi formulke „10 plus 30 dni“ lahko odslužili ednajsti mesec tudi kasneje. Sploh ne bo civilni službi slabše pisalo, ker bojo pogoje poostrili in črtali prispevek za hrano in obleko, hkrati pa bojo dnevnice za vojake dvignili od 2000 na 3000 šilingov mesečno. Žirinovskij na Koroškem Ne samo nemškonacionalci in pripadniki rjave ideologije se počutijo na Koroškem dobro, tudi glava ruskih antisemitov in desnoekstremni politik ter ruski nacionalist s priimkom „ruski Hitler“, Vladimir Žirinovskij, vodja ruskih liberalnih demokratov ima tu prijatelje. Na povabilo labotskega lesnega trgovca Neuvvirtha je prišel včeraj preko Dunaja v našo deželo in ob redakcijskem zaključku SV imel v Bolšperku tiskovno konferenco. Žirinovskij ima odlične stike z desnoekstrem-nim predsednikom nemške narodne unije in izdajateljem razvpite „Deutsche Nationalzeitung“ Gerhardom Freyem. V Rusiji se kaže koalicija med Žirinovskim in komunisti. Oboji hočejo na novo vzpostaviti sovjetskij imperij. Slovenska prosvetna zveza vabi na 42. Slovenski ples v soboto, 8. januarja 1994, ob 20. uri v veliki dvorani Doma sindikatov v Celovcu. Za ples bosta igrala ansambel „Zlati zvoki“ in Alpe Adria sekstet. Rezervacije miz pri SPZ na tel. (0463) 514300-20, vstopnice v obeh slovenskih knjigarnah in pri društvenikih Kaj premore mirovna vzgoja? Avstrijski študijski center za mir v Solunaku/Stadtschlaining na Gradiščanskem je skupaj z ministrstvom za pouk in prosveto priredil od 12.-19.12.1993 mednarodni seminar na temo »Mirovna vzgoja - Manjšine v centralni Evropi«. Seminarja so se udeležili/e učitelji/učiteljice za zgodovino iz Slovaške, Madžarske in Avstrije. Nejasno pa je ostalo, zakaj pristojni ministrstvi v Ljubljani in Zagrebu nista omogočili, da bi na seminarju sodelovali/e tudi učitelji/učiteljice iz Slovenije in Hrvaške. Nekateri so vedeli povedati, da sta tematika seminatja in izbor referentov bila vzrok nepričakovane odsotnosti hrvaških in slovenskih kolegov/kolegic. Cilj seminarja je bil, da bi udeleženci/udeleženke razpravljali/e o situaciji manjšin v svojih deželah in izdelali/e koncepte mirovne vzgoje za svoje šole. Razprave o posameznih državah so bile predvsem zaradi tega zelo živahne, poglobljene in prizadete, ker so bili/e učitelji/učiteljice iz Slovaške in Madžarske pripadniki/pripadnice narodnostnih skupin - kot Romov, Nemcev, Madžarov in Ukrajincev. »Mirovna vzgoja je luksuz!« Iz poročil je bilo slišati, da mirovna vzgoja v šolskem življenju novih demokracij nima ugleda in jo imajo za luksuz. V središču šolskih prizadevanj so predmeti, ki zahtevajo napor in uspeh; npr. matematika, tuji jeziki. Šola naj bi spoznala, da nova politična situacija zahteva vidne storitve, ki naj bi bile dokaz zmogljivosti novonastalih držav za tržno gospodarstvo. Trenutno ni časa, da bi se šolstvo oziralo na skupine in ljudi, ki so socialno, kulturno ali gospodarsko prikrajšani. Prav tako tudi ni političnega vzdušja, da bi se ukvarjali s preteklostjo in razčistili odnos do minulega političnega sistema. Sedanje šolsko delo je usmerjeno na »nacionalno produktivnost in zmogljivost« in zato je treba iztrebiti vse, kar ne služi splošni storilnosti. Strpnosti za solidarno in mirovno ravnanje manjka. Pomiritve s preteklostjo ni treba, ker je prinesla družbeno nerazvitost, nesvobodo in zatiranje. To je večinsko mnenje, ki je zaenkrat primemo za družbo v novih demokracijah. Za udeležence/udeleženke je bilo presenetljivo, ko so podobne paralele odkrili takoj v neposrednem povojnem času v Nemčiji in Avstriji. Takratno politično geslo je bilo družbena in gospodarska obnova, ki je od prebivalstva zahtevala brezpogojno pripravljenost za napor in dosežek. Tako v politični preobno-vi kot pri izobraževalnem delu za ukvarjanje s preteklim naci- stičnim režimom ni bilo prostora in razpoloženja. O potrebi mirovne vzgoje so kvečjemu razpravljali le tisti, ki so utrpeli najhujšo bol. Bilo je treba kar se da hitro pozabiti in izpodriniti zgodovino. Ravno to površno soočanje s preteklostjo je med Vladimir Wakounig drugim tudi vzrok, da zahodne demokracije v povojnem obdobju narodnostnih manjšin niso imele za bistven del lastne družbe. Kakor je šla v zavesti prebivalstva zgodovina nacistične strahovlade v pozabo, tako so pozabili na eksistenco marsikaterih obrobnih skupin. Zdi se, da se nove demokracije pri svoji obnovi in svojem soočanju s preteklostjo preveč zgledujejo po zahodnih modelih. Šola in nacionalistično zgodovinopisje Pretresljivi sta bili poročili zagrebških univerzitetnih profesorjev o jugoslovanski tragediji. Vojna v bivši Jugoslaviji ima jasen cilj: namreč uničiti multiet-nično družbo. Zato so bili najhujši napadi na tiste regije in tista mesta, ki so najbolj izžarevala medetnično in medkulturno življenje. Žrtve te vojne so pravzaprav manjšine, ki so izpostavljene največjemu politič- nemu pritisku. Manjšine so postale objekt, s katerim manipulirajo vlade. Srbi na Hrvaškem so žrtve, s katerimi manipulira vlada v Beogradu. Hrvati v Bosniji so žrtve, s katerimi manipulira vlada v Zagrebu. Manjšine so samo še karta v rokah posameznih vlad, ko gre za takoime-novana mirovna pogajanja. Skoraj v vseh novonastalih državah pa je opažati nacionalistično zgodovinopisje, ki se opira na tradicijo in išče nacionalne mite. Nacionalistično zgodovinopisje ne pozna kronologije, marveč mu gre za medsebojno obračunavanje. Iznajdene tradicije in štetje žrtev sta vodilna motiva za hujskanje in mobilizirance ljudstva. Sola kot javna izobraževalna institucija je zgubila vsako možnost, da se izogne nacionalni vzgoji. Mirovna vzgoja kot vzgoja k sožitju in medetnične-mu povezanju nima šans, da bi presegla narodnostne meje. Kot so učitelji/učiteljice služili/e v komunističnih sistemih komunistični ideologiji, tako so danes v službi nacionalistične ideologije. »Politična vzgoja«, ki se mu mora podrediti tudi šolska izobrazba v novonastalih državah, je uveljavljanje gesla »Mi smo mi«. To ozko pojmovanje izobrazbe vodi tako daleč, da posamezne narodnostne skupine menijo, da jim ni treba biti strpen do drugih. Nacionalno gledanje na družbo in državo je v celoti spremenilo zgodovinopisje in pouk zgodovine. Skoraj ni več pouka, ki bi se bavil z zgodovino, ki je skupna različnim narodom. V ospredju je zgodovina ločevanja, zgodovina, ki je usmerjena proti drugim. Za tak pouk je treba iskati slike, ki druge narode kažejo kot sovražnike, okupatorje, nasilneže in ogroževalce. Zadnja dva dni so udeleženci/udeleženke imeli/e možnost, da spoznajo in preverijo različne koncepcije mirovne vzgoje. V ta namen, so se napotili v neposredno okolico Solunaka, kjer so skušali najti sledove manjšin. Za marsikaterega je bilo novo, da so Židje v tej regiji Gradiščanske bili še pred nekaj desetletji ugledna in gospodarsko pomembna skupina. Priča židovskega prebivalstva je danes samo še pokopališče. V pogovorih z ljudmi iz Solunaka so učitelji/učiteljice konkretno spoznavali/e zgodovino kraja in položaj manjšin, ki živijo v tem kraju. KOMENTAR Tomaž Ogris Demokratično zastopstvo Geslo se lepo sliši. Prišli so mi že dvomi, če ga nisem polomil, da nisem glasoval ZA. Kdo pa ni za demokracijo? Vprašanje bi zaslužilo stoodstotno pritrdilo, tudi če Grilc z odgovori ne bi bil povezal svojega političnega preživetja. Iniciatorji ali tisti, ki so jim besede položili v usta, so očitno drugo mislili, kot govorili. Etnična zbornica kot neodvisno, samoupravno, avtonomno zastopstvo slovenske narodne skupnosti na Koroškem po zamisli profesorja Pernthalerja in naročnikov, nekdanjega deželnega glavarja Haiderja in Narodnega sveta, ne bo osnova vzajemnosti in sloge med bolj in manj zavednimi koroškimi Slovenci ali slovensko govorečimi Korošci. Če so pobudniki resni, je sedaj vrsta na njih, da predložijo nove zamisli. Ni dvoma, da potrebujemo usklajevalno telo. To naj ugotavlja, kaj so resnični interesi ljudi, ki jih zastopniki menijo zastopati. Nevzdržno se mi zdi, da želje in potrebe bolj ali manj dem-agoško oblikuje funkcionarska elita, ki najde dostop le do najbolj kremenitih Slovencev. Do večje vzajemnosti bo mogoče priti le sporazumno. Kompromis in popustljivost v očeh „ zavednih “ ne sodita med najlepše vrline. Alternativa pa je v vsakem primeru tragična. Končno bo treba razumeti, da se pač včasih ne razumemo, biti si moramo edini v tem, da si včasih nismo edini. Ko to ne bo več povod za razcep in sovraštvo, potem smo zares dosegli visoko stopnjo politične kulture. Manjšinska vprašanja in njihovo reševanje so v prvi vrsti vprašanja odnosov do večine. Člen 7, zakon o narodnih skupnostih z ureditvami glede topografskih napisov in uradnega jezika vred, razni sklepi o boljši dvojezični predšolski in šolski vzgoji, o boljši medijski oskrbi in še kaj ostanejo besede v bolj ali manj uglednih dokumentih, dokler ni sprejemljivosti pri večini. Kij in mesarica sta dobro služila Martinu Krpanu, v demokratični družbi pa nista primerno orodje. Treba je veliko osveščanja in prepričevanja. Za večanje akceptance so potrebni prijatelji in zavezniki predvsem na strani večine. Če zaškriplje, se v nasprotnem pri- meru hitro vse prevrže na slabše. (S skrbjo opazujem, kako se krha vzorna manjšinska ureditev, ki jo je Slovenija rešila iz komunističnih časov.) Vrtičkarstvo lahko posreduje kratko srečo, neprimerno pa je za urejanje sožitja . Tudi na to je treba pomisliti pri iskanju novega zastopstva. Ne vem, ali bo mogoče v kratkem najti rešitev, ki bi bila za vse sprejemljiva. Lahko se zgodi, da bo ena organizacija (od vseh organizacij avstrijskih narodnosti se le Narodni svet ogreva za tovrstno zastopstvo) uredila svojo etnično zbornico. Manjšina bi bila v tem primeru zares deljena v zbornične Slovence na eni strani in navadne slovensko govoreče in dvojezične Korošce na drugi. Zanimivo bo gledati, kako se bo potem opredeljevala „matična dežela na sončni strani Alp". Zaenkrat je sosvet pri uradu zveznega kanclerja edino delujoče usklajevalno telo in reprezentativno zastopstvo slovenske narodne skupnosti na Koroškem in bo nemara še dalj časa ostalo. Marjan Sturm je postal predsednik in se je s tem znašel pred odgovornimi nalogami. V sosvetu zlepa ni neumnih predlogov in lepo je, da člani gremija pridno dvigujejo roke. Ali je s tem delo zares opravljeno? (Sosvet gradiščanskih Hrvatov je na prvem zasedanju imenoval delovno skupino, ki bo skrbela za obveščanje in osveščanje večine.) Lahkotno „poslavljanje“ sklepov (v nemščini tako pravijo) privede do tega, da jih ne jemljejo dovolj resno. Kaj to pomeni? V konstruktivnem dialogu bo treba iskati izravnavo interesov med zagovorniki in nasprotniki zaščitnih ukrepov. Integracija v večinske politične strukture in zastopstvo v zakonodajnih telesih pa sta druga reč. Identiteta koroškega Slovenca je večplastna. Tako imenovani narodnostni interes obsega le majhen sektor med ostalimi življenjskimi interesi. Ti se tudi med Slovenci razlikujejo. Težko si morem misliti, da bi imela veleposestnik iz Kort in tovarniški delavec iz Sinče vasi, ki z delom svojih rok komaj preživlja sebe in družino, enake gospodarske in socialne interese. Delovna skupnost „Avstrijske narodnosti v SPÖ “ je nastala iz dejstva, da živimo v pisanem svetu različnih misli in gledanj. V svojih prizadevanjih je dosegla vsaj delne uspehe. Eden med njimi je ta, da ima Ana Blatnik dobre izglede, da pride do mandata. Vsi bi se lahko veselili. Če kdo zares želi Slovenko v deželnem zboru, je samo treba, da jo voli. Bi človek mislil! Vse polno je zavisti. Nismo še presegli miselnosti, ki se izraža v želji, da bi sosed razbil lepi avto in da bi mu crknila krava. Kdaj bomo drug drugemu privoščili dobro? Take so moje želje ob prazniku miru in na pragu v novo leto, ki ga prestopamo z upanjem in bojaznijo hkrati. Prvo pa je zdravje, mir in zadovoljstvo. V: Za predsednika sosveta ste bili izvoljeni v tajnih volitvah. Nekateri trdijo, da Vas je podprla FPÖ? Sturm: Moj predhodnik dr. Grilc je bil pred štirimi leti izvoljen za predsednika sosveta z glasovi NSKS, ÖVP, FPÖ in cerkve. To se ve, ker so bile tedaj volitve javne. Tokrat smo se odločili za tajno glasovanje, tako da ni jasno, kdo je volil koga. Seveda pa so dopustna domnevanja. SV: Kakšna bodo težišča dela sosveta? Sturm: Najprej je treba ugotoviti, da je predsednik sosveta le eden izmed njegovih šestnajstih članov. Delo sosveta bodo oblikovali vsi člani sosveta in ne le predsednik. Zato seveda lahko govorim le o svojih gledanjih in predlogih, ki jih bom vnesel v sosvet. Prav zaradi tega sem zelo zadovoljen, daje NSKS le imenoval svoje člane, ker je s tem zagotovljeno, da bo sosvet deloval v polni zasedbi. Sicer bi se sovet lahko konstituiral tudi brez članov NSKS, toda tako je bolje. Ne nazadnje zaradi tega, ker bodo predstavniki NSKS lahko vnesli v sosvet svoja gledanja glede zastopstva ipd. Zaenkrat je pač sosvet tisti forum, kjer so zastopani vsi politični faktorji večine in manjšine. Dokler nimamo alternative k sosvetu, ne vidim razloga, da bi ta forum negirali. SV: Predstavniki NSKS kritizirajo, da oblasti sklepov sosveta niso upoštevali. Sturm: To tako ne drži. Res je, da nekaj pomembnih sklepov še ni bilo uresničenih. Res pa je tudi, da so oblasti nekatere sklepe že uresničile. Ne smemo pa gledati na sosvet statično. Iluzorno bi bilo misliti, da bo sosvet čez noč uresničil vse želje manjšine. Upoštevati moramo dejstvo, da deluje sosvet šele štiri leta, prej pa smo ga nad deset let bojkotirali. Zato mislim, da bomo v novem mandatnem obdobju naredili nekaj korakov naprej. Seveda pa z glavo skozi zid tudi v novem mandatnem obdobju ne bo šlo. SV: Kakšna bodo Vaša težišča? Sturm: Mislim na tri vsebinske sklope: 1. Delo soveta mora postati bolj transparentno. Zato bom meseca januarja povabil vsa društva, ki so zaprosila pri uradu zveznega kanclerja za finančno pomoč, na posvet, na katerem naj bi skušali skupaj uskladiti predlog za razdelitev finančnih podpor posameznim društvom. Lepo bi bilo, da bi tedaj že vedeli za višino podpor, ki jih bo dala Republika Slovenija, tako da bi lahko to upoštevali pri predlogu, ki ga bomo predložili sosvetu začetek meseca februarja. 2. Na seji sosveta meseca februarja bom predlagal, naj bi imel sosvet letno dve seji na Koroškem in sicer v dvojezičnih občinah. Na seje bi povabili tudi predstavnike lokalnih političnih strank in kulturnih društev, tako da bi na licu mesta lahko razpravljali o tem, kako konkretno funkcionira sožitje, kaj je treba urediti ipd. 3. Smiselno se mi zdi, da intenziviramo kontakt do predsednikov deželnozborskih strank, da že pred formalnimi sklepi sosveta najdemo njihov pristanek. Kajti iz preteklosti vemo, da po- trebujemo ta pristanek. Ni pametno, da sosvet sprejema sklepe, o katerih predsedniki strank nič ne vedo. Zato upam, da bodo predstavniki strank v sosvetu tudi intenzivirali kontakt do svojih strankarskih vrhov.' Isto velja seveda tudi za predstavnike parlamentarnih strank na Dunaju. SV: V prejšnjem mandatnem obdobju ste ustanovili delovno skupino, ki naj bi pripravila osnutek novele zakona o narodnostnih skupinah. Boste v tem mandatnem obdobju to delovno skupino reakti-virali? Sturm: V prejšnem mandatnem obdobju smo imeli nekaj takih podskupin. Tako je npr. skupina za otroške vrtce, ki jo je vodil pliberški župan Grilc, pripravila dobre predloge za rešitev vprašanja dvojezičnega otroškega varstva. Na žalost skupina za pripravo novele zakona o narodnih skupinah, ki jo je vodil dr. Apovnik, svojega dela ni opravila. Zaradi tega imamo tudi to neplodno razpravo o zastopstvu manjšine. Zato mislim, da bomo to skupino spet reaktivirali z namenom, da pripravi predlog za novelo zakona o narodnostnih skupinah. Ta skupina bo morala sodelovati tudi z drugimi sosveti, kajti zakon o narodnostnih skupinah velja za šest avstrijskih manjšin. Z njimi skupaj bo treba najti usklajen predlog za novelo zakona o narodnostnih skupinah, ki ga bomo potem predložili avstrijskemu parlamentu. Mislim pa tudi na druge podskupine, ki naj bi skrbele npr. za informativno dejavnost ipd. SV: V Vaših izjavah smo zasledili, da poudarjate izboljšanje političnega vzdušja v deželi. Kaj mislite s tem? Sturm: To je vprašanje, ki se mi zdi zelo pomembno. Kajti iz izkušenj vemo, daje konzumacija manjšinskih pravic v veliki meri odvisna od konstruktivnega vzdušja v deželi. Zato ima tudi manjšina določeno odgovornost za to vzdušje v deželi. Manj ko se bodo ljude bali, bolj se bodo posluževali jezikovnih in kulturnih pravic. Pogoj zato pa je, da razbremenimo ljudi narodnostne priznavalne prisile. Dvo- in večjezičnost kot evropski izziv, dvo-in večjezičnost kot samoumevna vstopnica v prostor Alpe-Jadran, to se mi zdi zanimiva perspektiva. Zato potrebujemo depolitizacijo jezikovnega vprašanja. V tem smislu moramo graditi sožitje v deželi. SV: Toda v tem vprašanju manjšina ni usklajena. NSKS danes zagovarja priz-navalno prisilo in etnično homogenizacijo z namenom, da bi dosegel politično zastopstvo v zakonodajnih telesih. Ob tem se sklicuje na manjšinsko rešitev v Sloveniji in na predloge FUEV. Kako boste to reševali? Sturm: Prvič je treba ugotoviti, da ima vsaka manjšinska situacija svojo specifiko, ki jo je treba reševati specifično. Na drugi strani pa je tako, da se danes v Evropi razpravlja o različnih modelih manjšinske zaščite. Svet Evrope npr. govori o manjšinskih pravicah kot kulturnih človekovih pravicah ipd. Dejstvo je, da koroški Slovenci v tem vprašanju niso enotni in tudi ne morejo biti enotni. ZSO npr. zagovarja integrativni model zastopstva. Na ta način je bila izvoljena Terezija Stoisič na listi Zelenih v avstrijski parlament, na ta način kandidira Ana Blatnik na listi SPÖ za deželni zbor. Slovenska manjšina na Koroškem je premajhna, da bi lahko uveljavila model, ki ga prakticirajo npr. na Južnem Tirolskem, kjer so Južni Tirolci večina. Bojim se, da NSKS-ovske-ga predloga ne bo mogoče uresničiti brez etničnega katastra. Vsekakor bo to treba temeljito proučiti v sklopu sosveta oz. podskupine znotraj sosveta. SV: Ob Vaši izvolitvi ste poudarili, da se boste zavzeli za uresničitev vprašanja razširitve radijskih in televizijskih oddaj na avstrijski radioteleviziji in za rešitev vprašanja dvojezičnih otroških vrtcev. Sturm: Dejstvo je, da sta ti dve vprašanji zelo pereči. Sosvet je že izdelal uresničljive predloge. S strani avstrijskih oblasti smo lahko zaznali določene signale, ki jih lahko interpretiramo pozi- tivno. Zato mislim, da bomo v začetku naslednjega leta stopili v stik z zveznimi oblastmi z namenom, da najdemo rešitev za razširitev radijskih in televizijskih oddaj oz. za sprejem televizijskega signala RTV Slovenije. Če pomislimo, daje Svet Evrope sprejel evropsko čarto regionalnih in manjšinskih jezikov, v kateri podpira dvojezične radijske in televizijske oddaje in če nadalje pomislimo, daje Republika Avstrija to čarto že podpisala, potem sem prepričan, da bomo prišli v tem vprašanju korak naprej. Kar se tiče dvojezičnih otroških vrtcev, pa bomo morali stopiti v kontakt z deželnimi oblastmi. Toda tudi v tem vprašanju imamo v evropski čarti Sveta Evrope močno oporo. SV: Kot predsednik ZSO ste se zavzeli za razširitev dvojezičnega pouka na četrti razred. Ustavno sodišče je pritožbo odklonilo. Kako bo šlo v tem vprašanju naprej? Sturm: Ustavno sodišče je pritožbo odklonilo iz formalnih razlogov. Prizadeti so pritožbo ponovno vložili. Zato mislim, da bi bilo pametno, da se v sosvetu povežemo z ministrstvom za pouk in morda najdemo rešitev, ki bi bila zadovoljiva. V tem primeru si lahko predstavljam, da bodo prizadeti pritožbo umaknili. Vsekakor bomo tudi v tem vprašanju iniciirali pogovore z ustreznimi organi na Dunaju. SV: Dobili smo vtis, da zelo pozitivno vrednotite sosvet. Pred nekaj leti pa ste ga ocenjevali zelo negativno. Zakaj ta razlika? Sturm: Sosveta ne vrednotim pretirano pozitivno. Sem pa realist, da nimamo druge izbire in da je treba ta sosvet maksimalno izkoristiti za konstruktivno sožitje v deželi. Nihče nas ne ovira, da izdelamo nove, pametnejše predloge. Dokler teh ni, bomo pač morali živeti s sosvetom. Na drugi strani moramo tudi priznati, da tako slab ta sosvet spet ni. Zato naj mi je dovoljeno, da ob koncu zaželim vsem koroškim Slovencem prijetne praznike in srečno novo leto. Predstavniki slovenskih kulturnih in drugih društev pa naj ne pozabijo, da do 15. januarja 1994 oddajo svoje finančne prošnje za leto 1994 pri Uradu zveznega kanclerja na Dunaju. SV: Hvala za pogovor! Transparenca in odprtost Razgovor s predsednikom sosveta dr. Marjanom Sturmom Konec novembra 1993 je bil za predsednika sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja v tajnih volitvah izvoljen dr. Marjan Sturm. Dr. Sturm bo predsedoval sosvetu naslednja štiri leta. V razgovoru s Slovenskim vestnikom je dr. Sturm povedal nekaj misli o bodočem delu sosveta. Obisk predsednika GZS Šusterja na Koroškem Tudi manjšina lahko bistveno prispeva h krepitvi gospodarstva Koffler napovedal sklenitev sporazuma o coni svobodne trgovine Predsednik gospodarske zbornice Slovenije Dagmar Šuster (v sredini) s predsednikom Zveze slovenskih zadrug Mihom Antoničem in Jožetom Jerajem, slovenskim generalnim konzulom v Celovcu CELOVEC. Prvi uradni obisk predsednika gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Dagmarja Šusterja s sodelavci pretekli teden na Koroškem je imel namen, vzpostaviti nove temelje za tesnejše sodelovanje med obema sosednjima državama v okviru katerega naj bi svoje mesto imelo tudi slovensko gospodarstvo na Koroškem. Konkretno v to sodelovanje naj bi bile vključene tako gospodarske strukture slovenske manjšine, kot tudi slovenske oz. mešane firme v Avstriji. Posvet je bil pomemben za obe strani, saj so se predstavniki mešanih podjetij na Koro- škem in gospodarstveniki manjšine lahko informirali o gospodarskem položaju Slovenije in načrt) slovenske gospodarske politike, predstavniki GZS pa o problemih, ki težijo mešane firme in slovensko manjšino. Koroški slovenski gospodarstveniki, med njimi predsednik ZSZ Miha Antonič in direktor Zveze Bank Habernik so poudarili svojo pripravljenost aktivnega vključevanja v gospodarske tokove na Koroškem kot tudi v Sloveniji, predstavniki slovenskih mešanih firm na Koroškem pa so poudarili predvsem potrebo večje pomoči s strani slovenske gospodarske politike ter s tem v zvezi zahtevali ponovno ustanovitev gospodarskega predstavništva Slovenije v Celovcu. Predstavniki mešanih podjetij so v okviru posveta, ki ga je organiziral generalni konzul RS v Celovcu Jože Jeraj - poleg predsednika Šusterja sta s strani GZS sodelovala še Roman Veras in Janez Bedina -predvsem poudarili tudi pozitivno vlogo Zveze Bank v Celovcu, ki da jim je v nasprotju z drugimi avstrijskimi bankami vedno zanesljiv partner, predvsem ko gre za večje investicije oz. tozadevno jamstvo. Glede težav, v katere so v zadnjem času zašle nekatere teh firm, pa je bilo poudarjeno, da so zato soodgovorni predvsem partnerji v Sloveniji in deloma tudi slovenska gospodarska politika. Predsednik GZS Šuster je tako glede gospodarskih struktur manjšine kot tudi mešanih firm dejal, da gre tu za pomembno področje, katero je treba v bodočnosti še krepiti. Predvsem mešanim podjetjem je bilo namenjeno opozorilo, da bodo le-ta morala preveriti svoje koncepte, kajti pogoji so se iz znanih razlogov temeljito spremenili. Samo upoštevanje teh spremenjenih razmer bo vodilo tudi do pozitivnih učinkov“ je poudaril Šuster. Glavna tema prvega uradnega srečanja Šusterja s predsednikom koroške trgovinske zbornice Karlom Kofflerjem je bilo gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo, s posebnim poudarkom na Koroško. Le-ta je namreč v zadnjih letih postala drugi največji izvoznik v Slovenijo. Pogovor se je iztekel z optimistično napovedjo predsednika Kofflerja, ki je še za leto 1994 napovedal dokončno sklenitev sporazuma med Slovenijo in Avstrijo o vzpostavitvi svobodne trgovinske cone, torej z izpolnitvijo zahteve, ki jo je Slovenija v preteklosti pojmovala za najbolj potreben ukrep za odpravo izrazitega neravnotežja v zunanjetrgovinski bilanci z Avstrijo. Oba predsednika sta s tem v zvezi dejala, da bo letos medsebojna menjava blaga dosegla rekorden obseg okrog 900 milijonov dolarjev. Šuster je tu opozoril na dejstvo, da je v prvih desetih mesecih 1993 dosegel avstrijski izvoz v Slovenijo vrednost 447 milijonov dolarjev, slovenski izvoz v Avstrijo pa samo 255 milijonov dolarjev. Facit: Avstrija mora izboljšati pogoje za slovensko gospodarstvo na avstrijskem trgu, saj trenutno ni mogoče govoriti o enakopravnih pogojih. Kot konkreten rezultat pogovorov med predstavniki obeh zbornic sta Šuster in Koffler na tiskovni konferenci še poudarila načrte o krepitvi medzborničnega sodelovanja, ki naj bi zajeli področja kot so to izobraževanje, promocija, poslovne borze, kadrovske izmenjave itd. Že z začetkom leta 1994 dalje pa bo koroška gospodarska zbornica v Kranju in Dravogradu prirejala govorilne ure, slovenska zbornica pa jih bo v Celovcu. Glede ustanovitve slovenskega gospodarskega predstavništva v Celovcu je bil Šuster optimističen, da se bo to zgodilo še v letu 1994. Podprimo akcijo „Danice“ za Med turnejo v Ukrajini so člani SPD „Danica“ dodobra spoznali deloma hudo revščino in bedo, ki tare tamkajšnje prebivalstvo. Predvsem otroci in bolni najbolj trpijo zaradi pomanjkanja. Najbolj primanjkuje zdravil, primernih oblačil in tudi šolskih potrebščin. Takoj po vrnitvi iz Ukrajine je SPD „Danica“ odprla pri Posojilnici Škocjan (BLZ 39 104) poseben konto, na katerega lahko vplačate svoj prispevek za pomoč ljudem v Zakar-patju. Začetek decembra je pomoč Zakarpatju prva pošiljka pomoči, ki so jo zbrali člani „Danice“, že bila predana otrokom in šoli v Ra-košinu blizu Užgoroda. A to je bila le kapljica v morje bede, potrebe in revščina so velikanske. Kdor hoče podpreti dobrodelno akcijo „Danice“, naj svoj delež vplača na konto „SPD „Danica“ - Užgorod“, številka 104 110 185, pri Posojilnici Škocijan, BLZ 39104. Že vnaprej hvala za Vašo pomoč in Vaš prispevek. Občinska seja Železna Kapla: Dela za čistilno napravo oddana Kar 23 točk dnevnega reda, med njimi nekaj zelo važnih, so morali odborniki občine Železna Kapla-Bela obravnavati v petek, 17. decembra na občinski seji. V osredju razprave je bila oddaja del kanalizacije in centralne čistilne naprave. Skupni strošek gradnje bo znašal 118 milijonov šilingov, glavnino del bo prevzela STUAG. Izgradnja kanala in čistilne naprave ter splošne podražitve pa že mečejo svojo senco na tarifno politiko občine. Prihodnje leto se bo zvišala pristojbina za vodo na 9 šilingov, za odplake pa na 33 šilingov. Po dokončani gradnji čistilne naprave bo cena za vodo v Železni Kapli narasla na 12 šilingov. Ta cena pa je pogoj za javne subvencije. Turistično brezdvomno najbolj zanimive za Železno Kaplo so Obirske jame, lani jih je obiskalo 75 tisoč ljudi. Vsled tega navala pa se je prometna situacija v grlasto ozki Železni Kapli zelo zaostrila in bo treba dolgoročno najti modro rešitev. Zato je vest, da se stvari v zadevi Pavličevega sedla premikajo na boljše, vse razveselila. O spominski plošči drugič Enotna lista Železna Kapla je vložila vrsto predlogov, ki so skoraj vsi bili sprejeti. Z dnevnega reda odmaknjen pa je bil njen predlog, naj bi na občinski hiši ali drugem javnem mestu namestili spominsko ploščo z vsemi imeni žrtev fašizma. SPÖ in ÖVP sta poudarili zasluge žrtev fašizma, vendar bi po njunem mnenju nameščanje nove table pomenilo odpiranje že zaceljenih ran pri obeh narodnostnih skupinah v občini. Vrhu tega da stojijo spomeniki žrtvam fašizma na pokopališču pri Mariji v Trnju, pri Peršmanu y Podpeci, pri Hojniku v Lepeni, na Rebrci in na Obirskem. Predlog je tudi občinsko predstoj-ništvo odklonilo, odbornik SPÖ Mihi Kuhar je bil proti odklonitvi predloga EL in je dejal, da ima Železna Kapla glede na število prebivalcev v Avstriji največ žrtev fašizma. 183 imen je vklesanih na spomeniku na pokopališču in 106 borcev za svobodo in žrtev vojne je za zasluge za osvoboditev Avstrije odlikoval zvezni predsednik. Avstrija je sprejela ostrejše zakone proti oživljanju fašizma. Zato je Kuhar predlagal preložitev predloga na eno od naslednjih sej, medtem pa naj bi se vse stranke pogovarjale o njegovi vsebini. Predlog je bil soglasno sprejet. EL gaje podprla pod pogojem, daje stvar resno mišljena. „Pri Podobniku“ je bil potem božični zaključek seje in letošnjega komunalnega dela. p.k. Monetarni problemi mlade R Slovenije Na povabilo Posojilnice-Zveze Bank in Slovenske gospodarske zveze sta v ponedeljek, 20. decembra predavala slovenskim in nemškogoovre-čim koroškim bančnikom in gospodarstvenikom guverner Banke Slovenije, dr. Franc Arhar in Janko Deželak, direktor agencije za sanacijo bank. Uvodoma je direktor Zveze-Bank, Joža Habernik menil, da je v sosednjih državah vse preveč rezerviranosti do Slovenije in njenega bančništva, generalni konzul R Slovenije Jože Jeraj pa je pripomnil, da se moramo kot sosedje med seboj tudi gospodarsko bolje spoznati, okoli 500 avstrijskih firm v Sloveniji pa da je dokaz vse tesnejšega sodelovanja. Arhar je (v nemščini) govoril o monetarni politiki Banke Slovenije in njenih učinkih na slovensko gospodarstvo. Na začetku svojih izvajanj je vrhovni varuh slovenske valute opozoril na razlike v monetarni politiki med Jugoslavijo in mlado republiko Slovenijo, ki se predvsem odražajo v inflacijski višini. Slovenija je po monetarni osamosvojitvi oktobra 1991, potem ko je Narodna banka Jugoslavije zaprla vse dokumentacije, morala začeti takorekoč pri ničli, kar morda tudi ni bilo najslabše. Tako je bilo možno brez pridržkov oblikovati Banko Slovenije po evropskih smernicah kot neodvisno institucijo, odgovorno samo parlamentu. Banka Slovenije ni šla pot „šokterapij“, ampak je stavila na gospodarsko selekcijo z normalno inflacijsko politiko in s kontrolirano vsoto denarja v obtoku. Ta pot se je očitno obnesla. Leta 1991 je znašala letna inflacija 247 odstotkov, lani je padla na 93 odstotkov letno, letos pa se giblje okoli 24 odstokov per anno. Arhar je pa takoj pripomnil, da je znatni lanski padec inflacije posledica zunanjetrgovinskega viška, ki ga letos ne bo mogoče doseči. Banka Slovenije odločno zasleduje politiko eksportira-nja in trgovinske izmenjave, in glavnina obrtnikov ter podjetij je to filozofijo tudi dojelo. Posledica te eksportno-orientira-ne politike je rast slovenskih deviznih rezerv in pa zaupanje v bančništvo. In prav tu se očitno kažejo precejšnji problemi, ker v dveh letih ni uspelo zgraditi enakovredne bančne konkurence. Arhar je brez ovinkarjenja dejal, da ima Slovenija dovolj kreditnih zavodov, kar potrebuje, so polnovredne banke, ki so pripravljene nositi tudi druge rizike in so steber gospodarstva. Zato Banka Slovenije daje stoprocentno pos-lovalno dovoljenje samo tistim tujim bankam, ki imajo (zaradi rizičnosti) vsaj 60 milijonov dolarjev lastnega kapitala. Iz te pripombe je prikrito zvenela kritika nad (predvsem avstrijskimi) bankami, ki so v Sloveniji videle mastno pašo brez kakršnegakoli pomembnejšega rizika za profit. Ti „zlati časi“ so pa minili. Radikalen rez O sanaciji bank je spregovoril (v slovenščini z bleščečimi angleškimi medklici) Janko Deželak. Direktor agencije za sanacijo bank (podjetje je ekvivalent nemški „Treuhand“, ki v vzhodni Nemčiji sanira gospodarsko dediščino NDR) je v kratkih potezah in zelo plastično nakazal radikalni rez med prejšnjim jugoslovanskim in sedanjim slovenskim gospodarstvom . Prav je menil, da si v tem poslu ne pridobiš prijateljev, da pa je sanacija bank v dobro narodnemu gospodarstvu. Agencija je bila ustanovljena leta 1992 in zaposluje trideset izjemno visoko kvalifici- ranih strokovnjakov s področja bančništva in gospodarstva. Cilj je preobrazba bank po za-padnih modelih in upravljanje javnega dolga R Slovenije, ki trenutno znaša 6,7 milijard mark, od tega pa sedaj agencija upravlja 3,5 milijard mark. Agencija je podrejena vladi in parlamentu. Sanacija bank bo po mnenju Deželaka trajala deset let in tako odgovarjala mednarodnim časovnim okvirom. Do sedaj je agenciji uspelo s stečaji in dražbami ter prestrukturiranjem podjetij iztržiti okoli 39 milijonov mark, ki so vsa odtekla v javno blagajno. Franc Wakounig Posredovali so važne informacije z leve dir. Jože Deželak, guverner Franc Arhar in dir. Joža Habernik O odnosih med manjšino in matičnim narodom Dne 20. 11. 1993 je Ljubljanska izpostava Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo priredila v svojih prostorih na Viču skupno z 11 Univerzo zanimiv posvet o „Odprtih vprašanjih med manjšino in matičnim narodom“. Razprava ni tekla na ravni uradnih delegacij, političnih struktur in strankarskih predstavnikov, ampak so na njej sodelovali prof. Janez Stergar, Feliks J. Bister, Avguštin Malle, Vida Obid, prof. Krešmir Petrovič, Dušan Ma-cura kot zastopnik 11 univerze, Horst Ogris in Andrej Kokot iz Radovljice, pač osebe, ki niso predstavniki „uradnih tokov“ in jim je zato zaradi njihove bolj ali manj dejanske nevezanosti dosti laže, da spontano in brez ideoloških, poklicnih ali strankarskih plašnic stvari imenujejo po imenu, jih določijo in prepoznajo kot to, kar so. Simbol te nevezanosti in neuradnosti je bila prav sodelujoča „11 univerza“, ki si je kot neuradna izobraževalna pobuda in zamisel dala ime po začetkih splošnega šolstva na Slovenskem, to je enajstih šolah. Ustanovljena je bila „11 univerza“ pred dvema letoma z namenom, da na dokaj nekonvencionalen, a znanstveno popolnoma priznan način proučuje šolstvo, politično kulturo, sistem vrednot mladih, tradicije, se posveča antropološkim in drugim vprašanjem družbe in pri raziskavah izhaja iz strokovne podobe raziskovalca. 11 univerza si je že utrla pot v znanstvene kroge. Manjšina nima demografskega načrta Razprava je seveda mogla obdelati samo določene segmente iz ogromnega tematskega kroga, med drugim vprašanje vloge zamejskega novinarstva, nevarnost folklorizacije, dostikrat zamolčani, a nič manj žgoči problem oblasti in komunikacije med političnim središčem ter obrobjem znotraj manjšine, tematiko izobraževanja in posredovanja jezikovnega znanja. V tej zadevi je po^ membno predvsem izobraževanje učiteljev in seveda doprinos središča, to je matičnega naroda pri teh izobraževalnih programih in ponudbah. Nič manj važno bo načrtno vključevanje zamejskih slovenskih študentov v evropske izobraževalne programe. Strateško dolgoročno bo treba opredeliti razvoj koroških Slovencev, pri čemer so izhodišča dokaj žalostna, kajti koroški Slovenci odnosno njihove odločilne in vplivne strukture do danes niso hotele ali bile zmožne pripraviti študije o demografskem razvoju narodne skupnosti, prav tako pa tudi niso dosti kaj napravile proti pomanjkanju solidarnosti za krepitev jezikovne zavesti. Treba si je pa tudi biti na jasnem, da bojo na odnose znotraj zamejcev in med zamejci ter matičnim narodom močno vplivali tudi strankarski prepiri v Sloveniji, ali drugače povedano, da bojo stranke v Sloveniji skušale vzeti zamejstvo v svoj Hegemonizem -pluralizem politični zakup. V bistvu to ne bo nič drugega kot nadaljevanje mehanizmov bivšega enostranskega sistema z drugimi predznaki. Pri tem je zanimivo, da del sedanje, demokratično izvoljene vodilne slovenske vladne in politične strukture, zagovarja in podpira hegemonistične tendence znotraj narodne skupnosti, s katerimi naj bi presegli njeno tako imenovano raz- dvojenost, ki pa ni nič drugega kot izraz demokratičnosti in pluralizma narodne skupnosti. To pluralnost je priznaval celo bivši enostrankarski režim. V tematski krog zamejstvo -matica pa sodi tudi problem, ki ga matica kaj rada odriva. Zakaj, je drugo vprašanje. Dejstvo pa je, da je zamejski Slovenec po vseh pravnih in deloma tudi politinčih normah v Sloveniji tujec. Sloveniji ni uspelo prakticirati enakopravnosti zamejcev tako, kot to prakticira Avstrija z Južnimi Tirolci. To je brezdvomno eden od vzrokov odtujevanja med zamejci in matičnim narodom, med zamejstvom in Slovenijo. K temu pa svoje prispeva dejstvo, da med zamejci in matičnim narodom ni primernih in aktualnih komunikacijskih vezi. Pravi kulturni in civilizacijski škandal je, da v Celovcu ni mogoče dobiti aktualnega časopisa iz slovenske sredine. Pa smo, po domače rečeno „klobaso zašpilali“, oz. smo že v jedru odprtih vprašanj med manjšino in matičnim narodom. Franc Wakounig Na Zavetiški 5, na Viču v Ljubljani so prostori ljubljanske izpostave avstrijskega instituta za južno in vzhodno Evropo v Glas razuma je tih Pogled na leto 1993 „Leto 1993 se je začelo s politično akcijo proti tujcem in inozem-cem, ki jo je sprožil Jörg Haider s svojo svobodnjaško stranko v obliki zlogasne ljudske zahteve in se je končalo s krvavim nasiljem in poskusi umora proti javnim delavcem, ki se zavzemajo za tolerantno sožitje v deželi“, je zelo jasno označila voditeljica Liberalnega foruma dr. heide Schmidt potek iztekajočega se leta pri okrogli mizi avstrijske televizije ob zadevi bombnega atentata na dunajskega župana Helmuta Zilka. Dejansko so „dunajska pisma“ krvavi in tragični viški čedalje večje polarizacije v avstrijski politični kulturi ter zgovoren dokaz za realno obstajajočo skrajnodesno, neonacistično skupino, ki je avstrijski varnostni organi nikakor nimajo „v rokah“, kakor je to še zadnjo soboto po radiu dejal direktor javne varnosti Michael Sika. Kajti „dunajska pisma“ nimajo srbskega odpoši-ljatelja (kakor je to prvotno su-, geriral dunajski maloformatni dnevnik in ki se mu je v svoji nacionalistični zagnanosti priključil tudi uvodničar ko-roškoslovenskega malofor-matnega lista), temveč so se našli v domačih rjavih krogih, ki jih menda imajo varnostne oblasti pod kontrolo. Za to kontrolo se zahvaljujejo trenutno župan Helmut Zilk, televizijska napovedovalka Silvana Meixner, župnik Avgust Janisch ter tajnica Astrid Bie-lek - žrtve nacističnega terorja decembra leta 1993, katerega po izjavah varnostnih oblasti pravzaprav ne bi smelo biti. Toda rjavi teror je samo logična posledica verbalne populistične politike, ki je naperjena proti - kakor Jörg Haider v svoji pred kratkim objavljeni knjigi „Die Freiheit, die ich meine“ nekaznovano piše -proti političnemu sistemu v Avstriji in s tem proti demokratični ustavi avstrijske republike; je logična posledica čedalje večjega prilagajanja vladne politike socialdemo-kratsko-ljudskostrankarske koalicije Haiderjevim zahtevam: kar je svobodnjaška stranka s svojo ljudsko zahtevo proti tujcem hotela doseči, je izpolnil notranji minister in z njim avstrijski parlament s svojo tujsko zakonodajo. Zato tudi ni presenetljivo, če Haider javno zatrjuje, da je minister Löschnak pravzaprav njegov zastopnik v vladi. Gotovo drži: pomik na desno je vseevropski pojav. Propad takoimenovanega realnega socializma evropske varnosti nikakor ni ojačil, kakor so to šepetali in propagirali vojaki in generali hladne vojne, marveč je odprl nove probleme, na katere bogati zapad nima odgovora, razen zniževanja socialnega skrbstva in socialnih storitev. S propadom takoimenovanega realnega socializma je nastala nova, še skraj-nejša razredna delitev Evrope, ki ne peha samo bivše vzhodne Evrope v še večjo socialno revščino, temveč spodbuja zahodnoevropski kapital do čim-širšega brezobzirnega izkoriščanja delovne sile in delavskega razreda, ki je trenutno neorganiziran, preplašen, zmeden in brez politične orientacije ter zastopstva. Na tem gnusu se rojevajo nacionalizem, šovinizem, fašizem. Desolidarizacija delovnih množic je končno dosežena, meje za brezmejno razširitev mednarodnega kapitala odprte. Prav tako pa so odprte seveda meje za migracijo delovne sile: s trebuhom za kruhom silijo stotisoče milijone v dežele, kjer se cedita strd in mleko, in bežijo pred domačo revščino, Černobilom in političnim terorjem. In s tem tudi v Avstrijo. Ta dodatek delovne sile v razvite zahodnoevropske države je v zadnjih dveh letih postal docela anarhičen in se je izognil vsakršni kontroli. Anarhija svobodnega tržnega gospodarstva se logično nadaljuje v anarhiji družbenega stanja in družbenega sožitja: dotok poceni delovne sile pomeni za domače delavstvo mezdno poslabšanje; možnosti mednarodnega kapitala za investicije v nerazvitih državah bivše vzhodne Evrope pomenijo odtok denarja v dosedanjih sre- Dr. Franci Zwitter ml. diščih, zapiranje podjetij in množičnih odpustitev, ker je produkcija v nerazvitih državah bolj dobičkodosežna kakor doma. Srd avstrijskega delavca se naperja proti njegovemu na tujem rojenemu kolegu, v katerem vidi konkurenta za delovno mesto, višjo plačo, potrebno stanovanje ipd. Polarizacija je neobhodna. V tem položaju mora vlada ukrepati; toda regresivna tujska zakonodaja je lahko samo začasno uspešna in tudi legije vojakov avstrijske vojaščine na gradiščanski meji ne bodo mogle preprečiti nadaljnjega dotoka tujcev v Avstrijo. Tega se tudi vlada zaveda. Zato je njen glavni cilj čimhitrejši pristop k Evropski zvezi (prej: Evropska skupnost). Članstvo pri Evropski zvezi pomeni zapečateno članstvo v „bogati Evropi“, za evropsko zrela podjetja (se pravi največja ali doslej že s tujim, večinoma nemškim kapitalom opremljena) za zvišanje njihovih profitov, hkrati seveda tudi potop manjših podjetij, kmetijstva in rokodelstva. Koalicijska vlada med socialnimi demokrati in ljudsko stranko se je odločila za to pot; opozicija - Haiderjeva desnica prav tako kakor Zeleni - se še obotavljajo; samo Liberalni forum je za takojšnji, brezpogojni pristop k EZ. In nedvomno bo to vprašanje v političnem središču prihodnjega leta: že se je formirala skrajnodesna sku- Dr. Franci Zwitter ml. pina znanih imen (med njimi tudi celovški župan Guggen-berger) za gibanje proti pristopu k EZ, vendar Haider se še obotavlja in se bo verjetno šele v zadnjem trenutku - kakor se mu bo zdelo politično primerno - odločil za pro ali kontra stališče. Kako bodo Zeleni po nedavnem kongresu v Celovcu odločali o tem vprašanju, trenutno sploh ni predvidevati. In eden najodločilnejših tozadevnih činiteljev - najbolj razširjeni avstrijski dnevnik, ki dejansko soodloča avstrijsko politiko - se po začetnem omahovanju očitno giblje v smer pristopa k EZ. Samo: tudi pristop k EZ problema tujcev in inozemcev ne bo rešil, temveč še poostril, saj bosta po morebitnem pristopu k EZ nastali v Avstriji dve skupini inozemcev: tisti iz dežel EZ, ki bodo politično enakopravni z Avstrijci, in tisti, ki prihajajo ali so že prišli iz drugih držav, ki niso članice EZ in ki so trenutno nedvom- Na prošnjo Generalnega konzulata R Slovenije v Celovcu objavljamo najosnovnejše informacije za državljane R Slovenije, ki stalno ali začasno živijo na tujem, o lastninskih certifikatih. Če želite podrobnejše tozadevne informacije, se prosim obrnite na Generalni konzulat R Slovenije, Bahnhofstrasse 2212, 9020 Celovec/ Klagenfurt, tel.: 0463-54150. Republika Slovenija je v začetku meseca oktobra izdala vsem, ki so bili njeni državljani na dan 5. decembra 1992, lastniške certifikate. Državljani, ki so na dan 5. decembra 1992 imeli stalno ali začasno prebivališče v tujini, pošljejo pisni zahtevek o odprtju evidenčnega računa lastninskega certifikata na diplomatsko konzularno predstavništvo (DKP) R no v večini: predvsem someščani iz področij bivše Jugoslavije , Turčije ter Poljske. Novi nacionalni spori so tako napovedani. Podganolovcem ostaja njihovo območje in obročje. Izključno slikanje v črnih barvah avstrijske (in evropske) politične bodočnosti pa tudi ni umestno in primerno: akcija „morje luči“ je pritegnila nad 200.000 Dunajčanov na cesto, da so izkazali solidarnost z vsemi tistimi silami, ki se zavzemajo za sožitje, toleranco in odprtost - in takih ter podobnih akcij je bilo več, tako po avstrijskih kot tudi po evropskih mestih in prestolnicah. Kar tem akcijam manjka, je politična doslednost in zrelost; vso čast njihovim izumiteljem, ki prihajajo večinoma iz vrst umetniškega in intelektualnega tabora in ki so kot takšni sposobni vzbuditi množično udeležbo, vendar ostane politični učinek takih akcij omejen: vsesplošno govoričenje o človekovih pravicah, bodisi sklicujoč se na Sveto pismo ali pa Slovenije v tujini. Zahteva mora vsebovati naslednje podatke: Ime in priimek, datum in kraj rojstva, spol, naslov prebivališča v Republiki Sloveniji, enotno matično številko občana, naslov prebivališča v tujini. Državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno ali začasno prebivališče v tujini, lahko v 18 mesecih od 5. 10. 1993 naprej vse zadeve v zvezi z odprtjem evidenčnih računov urejajo sami na pristojni Službi družbenega knjigovodstva (SDK) ob obisku v Republiki Sloveniji. Lastninski certifikat ni denar, niti ni vrednostni papir. Je določena premoženjska pravica, ki omogoča imetniku certifikata nakup delnic podjetij, ki se lastninijo, ter delnic pooblaščenih privatizacijskih in- na Internacionalno solidarnost priča sicer o plemenitih predstavah organizatorjev, vendar prezira temeljne vzroke ksenofobije (=sovraštva do tujcev), ker se izogne bistvene problematike: socialne varnosti, razrednega vprašanja. Razveseljiva koalicija kristjanov, socialdemokratov in komunistov v vprašanju tujske ali inozemske politike je sicer kratkoročno pečatila avstrijsko politično ozračje, dejanskega uspeha pa ni imela; Lö-schnakova tujska zakonodaja, sledeča Haiderjevim predstavam, seje uveljavila. Socialdemokratske bakle in krščanske sveče niso mogle premagati ali preprečiti neonacistične bombe. Politični premik na desno, ki ga - z izjemo Zelenih - očitno izvajajo vse stranke, ker računajo na volilčevo pohvalo, se je že maščeval. Leto 1994 prinaša tri dežel-nozborske volitve, jeseni tudi državnozborske volitve, ter predvideva referendum o vstopu v EZ: ob klavrni vlogi vladnih strank, ki si samo še želita obdržati svoje ministrske stolčke, ob agresivni vlogi svobodnjakov, katerih izrecni cilj je strmoglavljenje struktur demokratične druge avstrijske republike, ob programski prodaji Avstrije Evropski zvezi pod krmilom Nemčije, ki jo propagira Liberalni forum, in ob popolni brezglavosti Zelenih, ki krmijo tako EZ-ovce kot tudi njihove nasprotnike, za kar jim bo kmalu krme zmanjkalo, se bo zbrala nečedna drhal. Drhal tistih nevolil-cev, ki „s temi višjimi“ še nikdar niso hoteli kaj imeti, in nevarnejša drhal tistih, ki „teh višjih“ sploh ne mara in pošilja „dunajska pisma“. Ostane demokratično usmerjena struja, ki se ne vidi zastopane od nobene stranke in ki vedno hiti na „morje luči“ proti desnici in ki se prav zato čuti izigravano in prodano, in ni udomačena nikjer v kakšnem strankarskem taboru. In to se tudi v Novem letu ne bo spremenilo, kajti, kakor je zapisal dunajski učenjak Sigmund Freud, „glas razuma je tih“. Očitno tako tih, da se ga v Avstriji komaj čuje. vesticijskih družb. Lastninski certifikati so izdani v nematerialni obliki, so strogo namenski in se lahko uporabljajo le za v zakonu določene namene. Nominalna vrednost htstnin-skega certifikata je odvisna od starosti imetnika na dan 5. 12. 1993. Upravičenci do lastninskega certifikata so lahko le fizične osebe, ki so bile na dan 5. 12. 1993 državljani R Slovenije. Iščem gospo, ki ima veselje z otroki, za varstvo 3-letnega fanta na domu! Tel.: 0463/513557 Kant Irmi, Paulitschg. 4, Celovec. Lastninsld certifikati R Slovenije Marca 1994 bojo na Koroškem in v Avstriji deželno- oz. državnozborske volitve. Stranke so svoje kandidate že določile. Enotno listi bo po vsej verjetnosti vodil predsednik Andrej Wakounig v volilnem boju, koroški socialdemokrati so kandidirali koroško Slovenko Ano Blatnik na 24. mestu in dosedanja zelena zastopnica manjšin v avstrijskem parlamentu, gradiščanska Hrvatica Terezija Stojsič je na nedavnem zelenem kongresu v Celovcu bila potrjena v tej funkciji in na izglednem mestu. Kandidaturo koroških Slovencev na različnih listah pa je treba (seveda ne samo izključno) videti tudi v luči razplamtele diskusije o tako imenovanem »demokratičnem zastopstvu«. S Terezijo Stoisič se je ob robu zelenega kongresa pogovarjal Franc Wakounig. POGOVOR Z DRŽAVNOZBORSKO POSLANKO TEREZIJO STOISIČ SV: Bili ste med adresati pisemskih bomb, tako imenovanih „dunajskih bomb“. Ali bi lahko na kratko povedali, kako ste ušli podobni usodi kot je doletela župana Zilka, Silvano Meixner, župnika Janischa in pisarniško pomoč Bielek? T. Stoisič: Ko sem slišala za bombi, ki sta ju dobila urednica Silvana Meixner in župnik Ja-nisch, sem bila zelo zaskrbljena, ker je že bilo jasno, proti komu je ta teror naperjen. V petek, 3. decembra, nisem dobila nobene pošte in sem mislila, da je sedaj konec teroija. Ko pa sem v soboto zvedela za bombo, namenjeno predsedniku Caritasa Schiil-lerju, je zame bilo jasno, daje to akcija proti kritikom zakonodaje o tujcih in upoštevanja člo- po navadi okoli desete ure dopoldne dobila in odprla tudi to pismo. Potem ko je bila v ponedeljek odkrita serija ostalih bomb za ministrico Dohnalovo, za biro v trgovski zbornici in seje zgodila eksplozija v odvetniški pisarni, sem se zavedela, da sem v bistvu docela nezavarovana. Notranje ministrstvo me je sicer informiralo, da sodim v krog ogroženih oseb in naj sem pozorna pri pošti, več pa varnostne oblasti tudi niso podvzele. Podcenjevali smo desni ekstremizem Zame je bilo od vsega začetka jasno, da bomb ni razpošiljal kak posamezen blaznež, kajti operativna sistematika, izbor prizade- posameznik. A na žalost ni tako. Vsi smo očitno podcenjevali potencial desnega ekstremizma, mislili smo, da pri nas ni takega teroija kot na primer v Nemčiji, kjer so padale celo človeške žrtve. Dobro, pri nas v preteklosti morda res ni bilo mrtvih in ranjenih, a napadov na domove azilantov, na trgovine tujcev, na judovska pokopališča je bilo dovolj. Po mojem ni prav, da vse te izgrede pometemo pod preprogo in jih zamolčimo. Samo en primer: v Pamdorfu je junija bil zažigalski napad na dom tujih delavcev. Varnostne oblasti so ta dogodek tri mesece zamolčevale, a vsako kurjo krajo pa dajo v časopise. Zaradi pisemskih bomb tudi avstrijska demokracija ni ogrožena, ker je dovolj čvrsta, da bo to zdržala. Premalo pa je samo pozivati proti nasilju. Sedaj je potrebna solidarnost s prizadetimi in adresati bomb in z vsemi, ki so humanistično aktivni. Radikalizacija javnega mnenja SV: Svobodnjaki so krivce bomb takoj izsledili na Balkanu, notranje ministrstvo pa je sumilo inteligentnega posameznika teh zločinov. Obe sledi sta se izkazali za nepravi in tudi politično napačni. Zakaj to sprenevedanje? T. Stoisič: Obe trditvi sta izraz zanikmosti in dokaz, da avstrijske oblasti desnega ekstzre-mizma sploh niso imele pod SV: Tik pred bombami sta Narodni svet koroških Slovencev in EL izvedla anketo o tako imenovanem samostojnem zastopstvu narodne skupnosti. To povpraševanje, ki jasno meri na prizna-valni princip, sta početnika utemeljevala z vzdušjem v deželi in državi, ki da se je obrnilo na bolje, v prid Slovencem. Sedaj pa vidimo, da so v tej deželi na delu tudi močne ekstremistične skupine, ki se ne ustrašijo napadov na organizacije manjšin, na osebe, niti ne na župana prestolnice. Kaj vi menite o tej anketi, tudi v luči teh terorističnih bomb? T. Stoisič: Pozitivno vzdušje do manjšin je sad splošnega razvoja. Rekla bi, da se uveljavlja določen svetovljanski duh, tudi z ozirom na prihodnjo integracijo v evropske strukture. Jeziki manjšin dobivajo težo, ker ljudje spoznavajo njihovo funkcionalnost. karskega načela na nacionalni in priznavalni princip. Slovenski ali hrvaški stranki nihče ne sme in ne more odrekati pravice obstoja, a brezdvomno nesodobno bi bilo, če bi se taka stranka omejila zgolj na slovenstvo ah hrvaštvo. Ce bodo na Koroškem uvedli nacionalni kataster, in ves razvoj gre v to smer, kajti priznavanje je osnovni pogoj za etnično zbornico, potem bomo na Koroškem imeli tako malo Slovencev kot še nikoli. Ljudje so proti priznavalnemu principu. In prav ti krogi večinskega naroda, ki danes najbolj podpihujejo težnje nekaterih slovenskih organizacij po etnični zbornici, bodo potem rekli „saj smo že vedno rekli in vedeli, daje samo toliko in toliko Slovencev“. In ta „ samo“ bo odločilnega pomena. SV: Kako pa druge narodne skupnosti v Avstriji podpirajo predlog o „demokratičnem zastopstvu“ oz etnični zbornici? Napočil je očitno čas, ko padajo tabuji večanskih pravic v Avstriji. To sta potrdili potem še bombi v nedeljo za Madelaine Petrovičevo in župana Zilka. Srečna pomota Na poti v parlament sem v ponedeljek iz poročil zvedela, da je bila tudi odkrita bomba, namenjena meni. V bistvu sem imela neveijetno srečo, pomoti pri dostavi pošte se imam zahvaliti, da bomba ni bila v petek dostavljena na moj parlamentarni naslov, ampak na sodišče v prvem okraju. Brez te pomote bi že v petek dobila pisemsko bombo, ki je bila, kot v vseh ostalh primerih, naslovljena osebno na adresata, v tem primem name. Odpošiljateljica pisma naj bi bila neka Karola Antič, 1070 Dunaj, Neubaugürtel, nič sumljivega torej. Čestokrat dobim pisma s pripombo „osebno“, in teh v tajništvu ne odpirajo. Če bi bila pošta dostavljena že v petek, bi kot tih oseb in organizacij, na primer društvo „Člen 7“, in perfektna izdelava bomb so potrjevali, da je to politično motiviran terorizem desnih ekstremistov s širokim logističnim aparatom, naperjen proti osebam, ki se jih da jasno opredeliti z atributi „levo, manjšinske pravice, človečanske pravice, proti sovraštvu do tujcev, za obrobne skupine, proti antisemitizmu“. V ta okvir sodi tudi župan Zilk, ki seje zavzemal za odprtje Judovskega muzeja na Dunaju. Zilk sodi med najvidnejše predstavnike filosemitiz-ma v Avstriji, Dohnalova je bila odkrito proti sedanjemu zakonu o tujcih. Torej osebe in organizacije, ki smo bile naslovniki pisemskih bomb, popolnoma odgovarjamo podobi sovražnika, ki jo spletajo desni ekstremisti. SV: Kaj boste sedaj storili? T. Stoisič: Ker mi usoda te države ni deveta briga, bi mi bi lo ljubše, če bi storilec res bil nor kontrolo. K Haiderju samo to, da se ne more odkupiti od odgovornosti. Zadnja leta opažamo radikalizacijo javnega in političnega mnenja. To potrjuje tudi nezaslišana izjava koroškega zborničnega svetnika, da je treba pse v deželnem zboru pokončati s plinom. Sedaj je očitno napočil čas, ko padajo tabuji in privrženci des-noekstremnih idej prihajajo brez sramu na dan. Zato samo potrjujem, kar je rekla predsednica Liberalnega foruma Heide Schmidt, da se je leto 1993 pričelo z referendumom proti tujcem in se končuje s terorjem pisemskih bomb. Vlada, ki je bistveno soodgovorna za vzdušje in mnenje med prebivalstvom, se svoje odgovornosti premalo zaveda. Ko je svobodnjaška stranka sprožila svoj referendum proti tujcem, bi vlada morala odločno nastopiti za integracijo tujcev, za krepitev človeških in civiliziranih odnosov med domačini in tujci, kot so to zahtevale številne iniciative. Priznavanje v škodo manjšinam Sklicevanje na priznavalni princip in na etnocentrizem je že samo po sebi zelo goljufiva zadeva. Mene ne čudi, da prav sedaj z diskusijami o priznaval-nem principu hočejo doseči etnično zbornico, in to s prosojnim vprašanjem „Ali hočete demokratično zastopstvo za koroške Slovence?“ No, no, kdo pa bi že bil proti temu, proti demokraciji? Glede integracije Slovencev v velike stranke sem upravičeno skeptična, ker so te, na primer socialisti, že pred tridesetimi leti imele možnost, da bi enakopravno integrirale Slovence. Vendar pa priznam, da se sedaj tmdijo za sožitje in hočejo kulturno in-dentiteto narodnih skupnosti sprejeti in jim dati možnosti izražanja. Po mojem je integracija izraz pluralizma, da narodnost ni odvisna od strankarske pripadnosti. Etnična zbornica ni nič drugega, kot zožanje stran- T. Stoisič: Diskusija na Koroškem seje pričela s Pemthalerje-vim modelom, ki so ga hrvaške organizacije z vso odločnostjo zavrnile. Hrvati in vse ostale narodne skupnosti v Avstriji, Slovaki, Čehi, Madžari in Romi in bistven del Slovencev odločno odklanjajo model Narodnega sveta in EL, pa čeprav Smolle kot predsednik Informacijskega centra narodnih skupnosti trdi drugo. Informacijski center je zelo važen instrument za informiranje večinske javnosti, ni pa priznan kot politično zastopstvo narodnih skupnosti. To so še vedno priznane organizacije posameznih manjšin. Prepričana sem, da so nedavni bombni napadi med manjšinami dodamo skrhali pripravljenost za priznavalni princip. In ta upravičeni strah pripadnikov narodnih skupnosti pred narodno deklaracijo morajo spričo obstoječega bombnega terorja, kije nemško-nacionalno obarvan, organizacije manjšin upoštevati. Prisrčna uprizoritev Andersenove pravljice Ekologijo bodo v Škocijanu kmalu začeli pisati z veliko začetnico. Lani so se ubadali s čistim gozdom, letos pa so se spoprijeli s problemi čiste duše - tako bi lahko pravzaprav označil vse Andersenove pravljice. Mladinska gledališka skupina iz Škocijana je začela z delom za zadnjo premiero poleti na seminarju v Fiesi, zdaj pa so pokazali, česa so se naučili. Kasslnova dvorana v Škocijanu je bila polna, gledalci navdušeni, igralcem, predvsem pa režiserju (ki je slučajno sedel poleg mene) pa je padel kamen s srca. Ampak takih kamnov smo vajeni. Ta režiser, Peter Militarov namreč, je silno produktiven. Pred nedavnim je končal resnično velik projekt „Prežihovih dnevov“, pa se je takoj vrgel s polno paro v zadnjo fazo škocijanske predstave, za katero je besedilo po Andersenovi pravljici „Princeska in svinjski pastir“ napisal sam. Preden pa se spustim v kritiko, mi dovolite krajši sprehod v razmišljanje o gledališki kritiki na Koroškem - tako, bolj na splošno in ne eksplicitno o tej ali oni predstavi. Na pol po službeni dolžno- sti, na pol iz resničnega zanimanja si pač ogledam večino predstav na Koroškem, najsi bodo „društvene“ ali pa „centralne“. In vselej se trudim, da bi gledala predstavo neobremenjeno z mislijo, da bo treba potem pisati kritiko. Želim, da bi lahko potem pisala iz tistega „praobčutka“, ki mi pove najprej najosnovnejše: mi je bilo všeč, sem se lahko predala doživljanju na odru brez zatikov, ali pa človek trpi z igralci vred, češ, bodo zvozili ali ne. In krasno je, če mi je bilo všeč. Brez slabe vesti človek napiše, pohvali, doda kakšno malenkost, ki sicer ni bila na višku, a kdo bi od amaterjev pričakoval perfekcionizem, ko ga dostikrat še profesionalci ne zmorejo. Gre za to, da bi s kritično besedo opozoril na morebitno malomarno izgovorjavo, na neizrazitost oči, na to, daje kdo pretih in podobne zadeve, z eno besedo, gre za tehniko igranja, ki ni tako zelo odvisna od talenta, pač pa od bistrosti in delavnosti posameznika. Seveda tudi tistega, ki skupino vodi in ki mora nenehno opozarjati na napake. Talent pa je kot smetana na torti, kot pečat za zlato, kot nekaj, kar je ali pa ni. Hudo je, če je predstava „usekala mimo“. Zavedajoč se dejstva, da je bilo žrtvovanih ogromno ur, da ima igranje na Koroškem poleg kulturnega še jezikovno poslanstvo, kakršno je npr. v Sloveniji postranska stvar, žulim svinčnik (hopla, oprostite, Computer seveda), da bi napisala karseda vzpodbudne, a vendarle tudi kritične pripombe. Da me ja ne bo kdo napačno razumel, je skrb v ozadju, želim vam samo vse najboljše. (Filister, bo kdo rekel. Pa je čista resnica.) O princeski in pastirju Med take predstave, kjer imam čisto vest pri pisanju, sodi tudi škocijanska premiera, jasno. Bila je prava paša za oči: kostumi, ki so dali vtis dvornega razkošja, scena enkratno barvita in resnično pravljična, da ne pozabim njene sposobnosti hitrega preformiranja. Scena je delo treh: režiserja Militarova, Milana Hrasta in Krisitjana Sadnikarja. In ostali smo v pravljici, to pa je bilo osvežujoče nenaporno, preprosto in lepo. Pesmice so igralci peli na glasbo Hanzija Kežarja,, morda pa se bodo uveljavile tudi izven predstave, saj so pevne in gredo v uho. Nekaj odkritih talentov imajo v Škocijanu zagotovo: naj omenim predvsem Miha Rie-gelnika, mogočnega in tudi malce prismuknjenega kralja, ki vlada zaradi vladanja. To je pač nejgov poklic, čeprav se zdi, ko da sam tudi ne ve čisto natančno, kaj naj ves ljubi dan počne in mu že moramo verjeti, da je vladanje nekaj strašansko napornega. Princeska je bila Tanja Kor-desch, muhasta pubertetnica, domišljavo visoka, kateri je prehod v zrelo osebnost, ki se začenja zavedati dragocenosti poštenega značaja, zelo dobro uspel. Na vse strune igralskih sposobnosti je zaigral tudi Francej Preinig, Princ Fran-češko, ki je bil v svoji „pokvarjenosti“ tako imeniten, da je požel salve smeha in aplavza. Princ Štefan, Štefan Starz, je osvojil publiko tam, ko je preoblečen v svinjskega pastirja spregovoril žlahtno rožanščino in je bil takoj „naš“, pa še plemenit po vrhu. Prelepe žlahtne rožice, cvet dvornih dam so prikupno igrale Barbara Gomernik, Sonja Figoutz, Milena Hartmann in Nicol Juratsch. Ubran gib je s koreografijo dosegla Minka Veselič, kostume je osnovala Breda Varl, izdelale pa so jih, kdo neki,, požrtvovalne mamice in društvene delavke. Luč je imel na skrbi Boris Kap, skupino pa je nadzorovala oz. organizirala Helka Mlinar. Sonja Wakounig Celovško gledališče uspešno Novi prostori za KPD „Šmihel“ Intendant Pflegerl v pomenku z Zdravkom Haderlapom Na nedavni seji gledališkega odbora koroške deželne vlade sta bila sklenjena dodatni proračun za sezono 1993/94 in pa računski zaključek za sezono 1992/93. Dodatno bidžetiranje gledališke dejavnosti je postalo potrebno zaradi nepredvidenih stroškov pri izgradnji celovškega študijskega odra v Šentrupertu in zaradi obnove luči v gledališču samem. Računski zaključek 1992/93 je bil sprejet z večino, del mestne frakcije je bil proti sprejetju. To obračunsko dobo je mestno gledališče zaključilo s 4,5 milijonskim deficitom. Tri milijone bosta krila mesto in dežela, ostanek pa bo moralo prispe- vati gledališče. Intendant Pflegerl in deželni kulturni referent Ambrozy sta posebej poudarila visoko zasedenost gledališča pri raznih predstavah, ki znaša nad 90 odstotkov. Posebej velja omeniti, da je prvič odkupil ORF produkcijo (Mož iz La Manche) kakega deželnega gledališča, predstava „Kaballe und Liebe“, ki jo je režiral naš rojak Martin Kušej, pa je bila v celoti prodana v Nemčijo. Sploh je pretekla sezona bila najuspešnejša v preteklih desetih letih. Letos je načrtovana tudi skupna produkcija z dunajskim festivalom. f.w. Brez muje se še čevelj ne obuje. Kjer pa sta volja in podjetnost, tam se najde pot, da se premagajo ovire in težave. Slednje posebej velja za člane KPD „Šmihel“, ki so po večletnem udarniškem delu zaprašeno in zapuščeno podstrešje nad dvorano farnega doma preuredili v svetlo in prijazno kulturno oazo, visoko nad vasjo. Kjer so svojčas štrleli trami in šperovci in je bila odstavljena najrazličnejša ropotija, se danes razprostirata lutkovna delavnica in prostorna soba za vaje, ki seveda služi tudi kot primeren ambient za literarna branja in razstave. V njej je sedaj razstava lutk, s katerimi so Šmihelčani v preteklosti razveseljevali širom po Koroški mlado in staro. Tri leta so člani KPD Šmihel s Pepom Trapom, Štefom Mer-kačem-Klokarjem, Nikom Krištofom in s pokojnim Klo-karjevim očetom na čelu načrtovali, žagali, pribijali, belili in izolirali, pač garali kot črna živina, preden so prostori bili nared. Med drugim so bile potrebne nove stopnice, ki jih je kot zadnjo mojstrovino in uslugo društvu še naredil Klokar-jev oče. V soboto, 11. decembra zve- čer, je šmihelski dekan Kristo Srienc ob navzočnosti kulturnega referenta občine Bistrica, Jožeta Partla in predsednika društva, Karla Grilca blagoslovil nove prostore. V nedeljo po lutkovni predstavi si je prostore ogledal tudi konzul R Slovenije Milan Jazbec z družino. Izgradnjo podstrešja sta finančno podprli občina Bistrica z zelo znatnim zneskom in Krščanska kulturna zveza v Celovcu. Člani in prijatelji KPD „Šmihel“ so seveda delali brezplačno, za boglonaj. Novi prostori bodo šmihel-skemu društvu še kako prav hodili, kajti tri lutkovne skupine (otroška, mladinska in standardna), dramski odsek in godba na pihala potrebujejo in zavzamejo veliko prostora za vaje, shode in seje. Poleg tega pa so v Šmihelu zelo poživili izobraževanje odraslih. Pred kratkim so imeli predavanja in tečaja o zdravljenju z eteričnimi olji in o aromaterapiji, januarja pa bo domačinka Krista Demšar pričela s tečajem o jogi- Franc Wakounig Lukcu so šmihelske lutke očitno všeč Dobro zaključeno leto Posojilnice-Bank Železna Kapla PISMO BRALCA „Der gelbe Faden zur „Briefbomben-Terror-Affaire“ Posojilnica Bank Železna Kapla je imela svoj redni občni zbor v torek, dne 14.12.1993 v hotelu Obir v Železni Kapli. Predsednik upravnega odbora Vladimir Prusnik je poleg navzočih članov pozdravil tudi zastopnika revizijske Zveze, strokovnega revizorja Hanzeja Dragaschniga. Občni zbor se je spomnil tudi z enominutnim molkom pokojnih članov, predenje začel z dnevnim redom. Poročilo o delovanju upravnega odbora je podal predsednik Vladimir Prusnik. Poročal je, da je upravni odbor dal vsa potrebna soglasja za izposojila ter skupno z nadzornim odborom obravnal računski zaključek in revizijsko poročilo. Na svojih rednih sejah so odborniki ter poslovodji delali vestno in konstruktivno po gospodarskih načelih. Iz poročila je bilo razvidno, da se je Posojilnica Bank Že- lezna Kapla s podružnico v Miklavčevem tudi v preteklem letu dobro razvijala v domačem okraju. Bilančna vsota je narasla na 188 milijonov šilingov, letni promet pa je narasel na 1,883 miliarde šilingov. Posojilnica Bank Železna Kapla je imela ob koncu leta 1992 1.334 članov z vplačanim kapitalom šil. 2,724.200,-. Visoko število članstva dokazuje, da je zaupanje v domačo denarno ustanovo zelo veliko. Kot univerzalna dvojezična banka je Posojilnica Železna Kapla postala v občini Železna Kapla in v občini Žitara vas brezdvomno važen gospodarski faktor. Banka je podpirala tudi v lanskem letu razna kulturna in športna društva v Železni Kapli, Žitari vasi, Galiciji in Rikar-ji vasi. Ob koncu se je predsednik Vladimir Prušnik zahvalil vsem odbornikom, poslovodstvu. uslužbencem. Zvezi slovenskih zadrug, posebno pa vsem poslovnim partnerjem Posojilnice Bank Železna Kapla za dobro sodelovanje. Poročilo za nadzorni odbor je podal občnemu zboru predsednik Miha Kuchar, ki je poročal, da je nadzorni odbor pregledoval redno tekoče poslovanje ter vršil kontrolno funkcijo v Posojilnici Bank Železna Kapla kot tudi v podružnici Miklavčevem. Poudaril je, da so krediti dobro zavarovani in vlagatelji so lahko prepričani, da so njihove vloge v Posojilnici Bank Železna Kapla varno naložene. Pravila, zakoni in poslovniki so se upoštevali, nadzorni odbor je bila dal vsa potrebna soglasja. Revizijsko poročilo je občnemu zboru posredoval strokovni revizor Hanzi Draga-schnig. Računski zaključek za poslovno leto 1992 pa je obrazložil občnemu zboru poslovodja Peter Kuchar. na osnovi bilančnih številk je bilo razvidno, da je Posojilnica Bank Železna Kapla s svojim gospodarjenjem na pravi poti. Poslovodji Peter Kuchar in Berti Furjan sta še podala poročilo o stanju ter poslovno poročilo za leto 1993. Iz poročila je bilo razvidno, da so se hranilne vloge kot tudi krediti ponovno zvišali. Tako je zagotovljeno, da bo tudi poslovno leto 1993 uspešno zaključeno. Dir. Zveze dipl. trg. Joža Habernik je v imenu Zveze slovenskih zadrug čestital Posojilnici Bank Železna Kapla k uspehu in želel tudi v bodoče uspešnega razvoja. S skupno večerjo se je občni zbor končal v prijetnem vzdušju. Poslovodstvo Ist es für VP-Busek eine (Staats?) „Affaire“, beschönigen es andere als das Werk rechtsextremer Rabauken. So wird der Zusammenhang zwischen den Interessen gesellschaftlicher Führungsschichten und den Beschönigern von Gewalt in der Politik deutlich. Was mit Hilfe der Haider-FP im Staat durchgesetzt werden konnte - eine Rechts-Bombe: diskriminierende rassistische und menschenrechtsverletzende Ausländer/ innen-Gesetze - erfährt seine Entsprechung durch die Gewalt rechtsextremer Verbrechen. Für erste wurde offensichtlich nicht erreicht, was erreicht werden sollte: „Wo Gewalt herrscht, gibt es kein Recht“ (Zitat FP-Jörg Haider), einen vollkommen rechtlosen Zustand für die Ausländer und Ausländerinnen in Österreich herzustellen, um sie vollends der Gewalt auszuliefern. Aus dem Briefbombenterror ist nun tatsächlich eine Affaire geworden, die an einem gelben Faden, der von der Peripherie in das Zentrum des Staats führt, hängt. Selbst jene im Parlament, denen Maßnahmen gegen Ausländer/innen nie streng genug sein konnten, hüllen sich in Schweigen. Ihr „Halt-Signal“ an den rechtsextremen Terror: eine Gesetzesnovellierung, gibt den verbrecherischen Rabau- ken zu verstehen, daß eine Ausweispflicht für Ausländer/ innen, nicht durchgesetzt, eine Änderung der Verfassung, in der als Grundsatz, „Österreich ist kein Einwanderungsland“ gelten soll, nicht verwirklicht werden kann. „Die „Affaire Briefbomben“ ist also geplatzt. Jetzt muß auch die Gesetzesbombe zum Verschwinden gebracht werden. Der von notorischem Schweigen über die Eckpfeiler der österreichischen Demokratie getragene Grundkonsens in der Republik bricht von den Rändern in die Mitte herein. Was verschwiegen werden sollte, rutscht so manchem Repräsentanten des Kammernstaats unter dem Eindruck der ersten Ethno-Terrorwelle von selbst von der Zunge: „VP-Ex-Kam(m)errat Schmied will wieder Menschen „vergasen“ oder „ausräuchern“. Man hört also, was die Welle der rechtsextremen Gewalt an äquivalenter verbaler Gewalt im Staat hochzuziehen vermag. Dem zunehmenden Potention an Rechtsradikalismus in Staat und Gesellschaft kann nur durch eine „konsequente und energische Ablehnung und Bekämpfung der parlamentarischen Koalition von Rassenhaß, Diskriminierung und Menschenverachtung der Boden entzogen werden. Reinhold Steindorfer, Salzburg Posojilnica v Železni Kapli, ena od mnogih na Koroškem Potrebni so naše pomoči in podpore -pri otrocih v Rakošinu Otroci so bili veseli šolskih potrebščin Razpad vseh socialnih in oblastnih struktur na vzhodu po zlomu komunizma je najbolj prizadel otroke in starčke, pač tisti del prebivalstva, ki je vselej in povsod nedolžna žrtev sprememb ali pa nasilja. Domovi za stare in onemogle ter otroško-vzgojne inštitucije, v kolikor še obstojajo, so živ dokaz bede in siromaštva socialnega in zdravstvenega stanja na primer v Ukrajini. V bistvu ni treba daleč čez mejo, kajti otroški zdravstveni dom v Rakošinu v Zakarpatju, večinoma madžarski vasi s približno pettisoč dušami, leži samo nekaj kilometrov za ukra-jinsko-madžarsko ločnico. V domu je trenutno 120 otrok iz šest različnih narodnosti: madžarske, ukrajinske, romunske, ruske, litvanske, romske. 95 odstotkov otrok je sirot, stari so med 6-15 leti, večina prihaja iz nevzrdžnih družinskih razmer (alkoholizem, prostituci- ja, nasilje) ali pa je živčno bolnih. Učna jezika v šoli in internatu sta ukrajinščina in madžarščina. 120 sirot in živčno bolnih Zdravstveni dom je bil ustanovljen leta 1948 poleg pravoslavnega ženskega samostana. Ker so po osamosvojitvi Ukrajine nune (v samostanu jih je še osemnajst) večji del zavoda, ki sedaj sameva in razpada, dobile nazaj, so morali dom in šolo za otroke urediti v zelo utesnjenih razmerah. Internat in šola sta pod isto streho. Finančnih sredstev in gradbenega ter drugega materiala za nujno potrebna popravila in sanacijo doma manjka na vseh koncih in krajih. Šele lani je bilo mogoče s pomočjo nemškega malteškega reda urediti tri kopalnice s prho, vendar še niso vse priključene na vodovod, pri drugih pa iz pipe priteče rjava brozga. Kantina, to je jedilnica s kuhinjo, tega imena sploh ne zasluži. Ne samo, da je izredno skromno urejena za tako veliko število otrok, tudi vonj v njej dvigne gostu želodec. Rav- natelj šole in zavoda je dejal, da bi prav kantino rad čimprej preuredil, če bo dobil ustrezna finančna sredstva. Otroci se večinoma zadržujejo v slabo ali skoraj nič kurjenih razredih, kajti drugega prostora ni, kjer bi lahko prebili prosti čas. Manjka jim igrač, razveselili bi se že navadne žogice. Samostan in zavod pa deli več kot dva metra visok betonski zid, tako imenovani „rakošinski zid“. Spalnice so tesne, a čiste, opremljene s posteljami in posteljnino nemške Bundeswehr. Kmetijstvo kot terapija Pomanjkanje finančnih sredstev ima seveda tudi hude posledice za zdravstveno oskrbo otrok. Medikamentov skorajda ni, zobozdravnik je pobral šila in kopita, ker ni imel več s čim zdraviti zob, ni niti vložkov za plombe ali tekočine za narkozo. Na kake večje poškodbe, ki bi jih otroki dobili med igranjem, ali na primer na operacijo slepiča se v Rakošinu niti misliti ne upajo. Razna infekcijska obolenja zdravijo pač s tistim, kar imajo slučajno pri roki, proti ušem pa je še vedno najbolj učinkovito striženje na balin. Za internat je pristojno krajevno izobraževalno ministrstvo, a brez humanitarne pomoči od drugod bi otroci že lani ne mogli več preživeti. Vodstvo zavoda je zato sklenilo, da z lastno kmetijsko in živinorejsko produkcijo skuša doprinesti vsaj polovico sredstev za vzrževanje internata, obenem pa bi iz zdravstvenih razlogov v delo na polju in pri živini radi vključili tudi otroke, a primernega orodja v zadostni količini manjka. Manjka medikamentov, igrač.... Člani „Danice“ so za otroke zbrali precej oblek in za en razred (v razredih je med devet in petnajst otrok) kupili šolske potrebščine,od barvic do zvezkov, pač ustrezno našemu standardu, otroci v drugih razredih pa so dobili sadje in sladkarije. Začetek decembra je zbirka dospela v Rakošino. Obleko je prevzelo vodstvo internata. Veselje otrok je bilo seveda nepopisno tudi zato, ker so stvari dobili prav na Miklavževo. Vodstvo internata in šole išče novih pedagoških metod in prijemov pri delu z otroki. Zato bi bilo zelo veselo ustrezne literature ali pa celo obiska podobnih ustanov pri nas. Internat pa predvsem potrebuje obleke za otroke med 6. in 15. letom, orodje za delo na polju in v vrtu, medikamente proti vsem boleznim, šolske in higijenske potrebščine. Franc Wakounig VŠGP iz Šentjakoba usposablja dijake s široko izobraževalno ponudbo V petek je bil dan odprtih vrat na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu. Ravnatelj šole dr. Janko Zerzer je ob tej priložnosti predstavil dvojezičen informacijski list, prospekt, v katerem so v zgoščeni obliki navedeni vsi pomembni podatki o tej šoli. Prospekt je delo Hanzija Tomažiča. Ker gre splošni trend k zmanjšanju števila učnih ur, se je bilo treba odločiti, kje bo težišče šole, za katero smer bodo njeni absolventi tudi usposobljeni. Šentpetrska šola ima že tradicijo glede večjezičnosti, poleg nemščine in slovenščine se dijaki/nje učijo še angleščine, italijanščine, mogoče pa se je učiti tudi latinščine in ruščine. Ker v Celovcu dvojezična Trgovska šola že obstaja, je v Šentpetru usmeritev predvsem v turizem in gostinstvo. Na šoli je mogoče opraviti enoletno gospodinjsko šolo, večina pa se jih odloči za pet- 1. Tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev v Ljubljani theatra (ki je pred dobrim mesecem dosegel odlično peto mesto v baletnih parih na mednarodnem baletnem tekmovanju v Bolšoj teatru v Moskvi). Oba sta dosegla absolutnih 100 točk, prejela zlato kolajno in pokal - grand prix. Njuna partnerja, Vera Würfl iz Münchna in ruski plesalec Nikolaj Šelnikov (partner Ribičeve) sta prejela posebni priznanji za sodelovanje. V skupini A (plesalke do 18 in plesalci do 19 let) sta prejela srebrni medalji Mojca Bandelj iz Ljubljane in Aglaja Falcieri iz Maribora. Bronasti medalji sta prejela Špela Sterle iz Ljubljane in Mariborčanka Martina Kramer. 18-letni Mariborčan Jaš Otrin, ki študira na Baletni akademiji v Miinch-nu, je prejel srebrno medaljo. Bronasto medaljo je osvojil 14-letni Damjan Mohorko iz Ljubljane. Tekmovanje, katerega je organizirala Komisija za tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev, je ocenjevala žirija pod vodstvom prvaka ljubljanskega baleta Mojmira Lasana, v njej so pa sodelovali še Karl Musil z Dunaja (prvak dunajske Državne opere in šef baleta dunajskega konzervatorija), Magda Vrhovec in Gorazd Vospernik iz Ljubljane in Edi Dežman iz Maribora. V Svetu tekmovanja je bil tudi šef baleta celovškega Mestnega gledališča Rado Krulanovič. Zaključnega koncerta nagrajencev, ki je bil v razprodani ljubljanski Operi, se je poleg ljubljanskega župana Jožeta Strgarja in veleposlanikov nekaterih držav, udeležila tudi vi-cekonzulinja Republike Slovenije v Celovcu mag. Irena Zdovc. Na pobudo prof. Lovra Sodje, ki je bil istočasno tudi generalni sekretar tekmovanja, je v ljubljanski Operi konec novembra potekalo L tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev. Na razpis se je prijavilo 21 tekmovalcev iz Srednjih baletnih šol v Ljubljani in Mariboru, iz baletnega ansambla mariborske Opere, iz Münchna sta se pa prijavila slovenska plesalca Jaš Otrin in Tomaž Rode. Pod vodstvom koreografa dr. Henrika Neubauerja je organizacijski odbor temeljito pripravil tekmovanje, tako da je bilo 15 tekmovalcev (šest jih je iz raznih razlogov odpovedalo) zadovoljnih, posebno, ker se jih jekar 14 uvrstilo v drugi krog. Vsi so morali najprej odplesati obvezno - klasično koreografijo, v drugem krogu pa sodobno koreografijo, katerih večina je bila narejena prav za to tekmovanje. Absolutna zmagaovalca tekmovanja sta bila 22-letna Alenka Ribič, članica mariborskega baleta, in 26 letni Tomaž Rode, član münchenskega Staats- & M M letno šolanje z maturo, vendar so s praktičnim delom mature že tudi usposobljeni za nekate- STPET^ JU ^OLA^' > -N2 l _\jL — .. .....Vv^ ° -.e/ičinisl “ Odprtost' O * kompetenca Kosvt vi SOL'klil SK.S1T R ® Sr. Pms 25 O Ar 9184 Št. Jucflt Tn. M25.V27S» re poklice. Med tretjim in četrtim letnikom je obvezna poletna 12-tedenska praksa v gostinskih objektih v Avstriji, pa tudi v Sloveniji. V Sloveniji je težava samo v tem, da tam praktikantje ne dobijo plačila, v Avstriji pa ga je vendarle nekaj. Dr. Zerzer-ju je vendarle uspelo, da tudi dekleta, ki so delala v Sloveniji, niso samo „skozi prste gledala“. Letos bo na šoli prvič matura na koncu petega letnika (praktični del so dijakinje polagale že konec 4. letnika) in priprave nanjo so v polnem teku -14 dijakinj bo opravljalo zrelostni izpit. (Ta letnik je na šoli številčno tudi najšibkejši). Zanimanje za vpis na VŠGFP je iz leta v leto večje, predvsem v Sloveniji znajo ceniti možnost izobraževanja v jezikih, šola pa polagoma izgublja imidž „dekliške“ šole; 15 fantov dela družbo dekletom - poleg tega, da se pridno učijo, seveda. Prodajna razstava v Svečah V nekdanji Goršetovi doma- in ovratnih metuljčkov, čiji živi slikarjev duh naprej. Mojstrsko naslikane ikone, Domače slovensko prosvetno božje podobe pravoslavne društvo „Kočna“ skrbi za to in cerkve, so delo bolgarske sli-pred nedavnim so tam odprli karske Silve Deskoske, ki živi razstavo ikon, poleg tega pa še v Svečah, čudovito obarvane razstavo ročno pobarvanih in tekstilne izdelke pa je naredila izdelanih ovratnih rut, kravat Malka Feinigova. Z „ikonostasa“ Silve Deskoske Škoda, da na sliki ni videti čudovitih barv... Evangeličani za tujce Ogorčenje proti političnemu nasilju v Avstriji je prav zaradi najnovejših atentatov s tako imenovanimi „dunajskimi bombami“ zelo veliko. Radi pa pozabljamo, da je gonja proti tujcem, ki jo je zagnala svobodnjaška stranka, pripravljala vzdušje, v katerem se potem rojevajo nasilne misli. Mladina avstrijske evangeličanske Cerkve se je zato odločila za akcijo proti sovraštvu do tujcev in za prijateljstvo do njih. Akcija se imenuje „Denk-Zettel“ in ž njo hočejo mladi evangeličani opozoriti na nevzdržnost in topoumnost sovraštva. Mladina je svojo akcijo podkrepila s citati iz Sv. pisma, v katerih je tako imeno- vani tujec gost, pač nekdo, ki potrebuje podporo in tudi pomoč. In tujec je in postane lahko vsakdo, najsi bo to begunec, azilant, gastarbajter. Akcija da je tudi del preventive proti sovraštvu do tujcev in proti radikalizaciji družbe, menijo mladinci. Avstrijski evangeličani so zelo angažirani tudi pri ponujanju pomoči beguncem in vojnim sirotam. Vendar na predstavitvi akcije tako mladinski referent Ostermann kot Superintendent Sturm nista mogla dati točnih številk o beguncih, ki jih evangeličanska cerkev podpira, ker to zanjo ni „stvar statistike, ampak krščanska samoumevnost“. », deinem Lande wohnen wird, nicht schinden, ein Einheimischer unter euch wie euch selbst" ,33&34) INTERFRAGEN. ST NEHMEN, ER REDEN, N SEHEN, E N . p* BUBI A°| ! I«!! A°; ! A°] i.i fe'A fea) wi R EVANGEII8CHEN JUGE ND 1 Zadovoljne božične praznike in srečno novo leto želi Mihael Antonič TRGOVINA HOTEL Reka pri Šentjakobu v Rožu Vsem cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem fsii želi vesele božične praznike in srečno novo leto ADEG-KAUFHAUS TRGOVINA OGRIS-MARTIč BILČOVS, Ü? 0 42 28 / 22 51 Robert Hedenik SPENGLEREI - KLEPARSTVO 9 0 7 2 LUDMANNSDORF / BILČOVS WELLERSD OR F / VELINJA VAS 36 Vesele praznike in srečno vovo leto SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO BOROVLJE želi svojim članom in prijateljem vesele božične praznike ter srečno novo leto Unseren Kunden Dank für das Vertrauen und die besten Wünsche für ein schönes Weihnachtsfest und ein gutes neues Jahr! VW- und Audi-Fahrer haben’s gut. W. Zippusch 9162 Kirschentheuer Telefon 0 42 27/37 29 — m § . in trade proizvodna in trgovska družba Paradeisergasse 9/II 9020 Celovec, tel. 0 46 3 / 57 0 88-0 želi svojim prijateljem vesele praznike in uspeha polno leto 1994 ŽJčz* V 't 'Zf Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem svojim članom, kupcem in prijateljem PLIBERK s poslovalnicama v ŠMIHELU mŽVABEKU Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem odjemalcem in znancem Brigita Zupanc ŽENSKI MODNI SALON delamo po želji Železna Kapla 116 po meri Tel. 0 42 38/341 po ugodni ceni Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi SPAR-trgovina in gostilna z dvorano za vsakovrstne prireditve Smrečnik-Šoštar Globasnica @042 30/211 Gostilna s tujskimi sobami J. OGRIS VBILČOVSU ® 0 42 28/22 49 Vsem cenjenim gostom in prijateljem vesele praznike in srečno novo leto! Prijetne praznike in srečno novo leto vam želi Ol ZADRUGAfiiarkef ŽELEZNA KAPLA s poslovalnicama DOBRLA VAS • GLOBASNICA Vsem rednim in podpornim članom, vsem prijateljem In znancem želi vesele božične praznike in srečno, zdravo in veselo novo leto IL: töyf Slovensko društvo upokojencev Pliberk Das Bad. Die Heizung Wir planen + bauen V TRENDU: Kurilne naprave, ki varčujejo energijo KOMPLETNI SISTEM: Nova kopalnica po Vaših individualnih željah VAŠSTROKOVNJAK WERNER FINDENIG Mittlern/Metlova S 0 42 32/62 22 Koje noč, zapoje v sferi črni ptič. In ko je dan, beli ptič. Ko pa leto se izteče, ptiča preletita na drugo vejo in !nas poneseta s seboj. ADTIS Prijetne božične praznike in srečno novo leto želi DELOVNA TERAPEVTKA KRISTA KRUŠIC Lidmanskygasse 9/11 A-9020 Klagenfurt/Celovec Tel 0 46 3/50 17 10 GRADBENO PODJETJE Bistrica v Rožu, ® 042 28/22 26 Celovec, Wiegelegasse 20, ® 0 46 3 / 22 7 70 želi vsem naročnikom in poslovnim prijateljem prijetne božične praanike ter uspešno novo leto Dr. Franci Serajnik odvetnik Wiesbadener Straße 3, Celovec tel. 046 3/516 330 fax 51 4324 Ure po dogovoru tudi v Zadrugi Šentjakob v R. Želim Vam vesele praznike in srečno novo leto Vesele božične praznike in srečno novo leto /\L_ ALPETOUR Spedition - Transport-Ges.m.b.H. Špedicijsko-transportna družba z o. j. A-9150 Bleiburg / Pliberk Vesele božične praznike in srečno novo leto želi ral* EXPORT - IMPORT Konus, proizvodna in trgovska dejavnost, Pliberk Konus, Produktions- und Handelsgesellschaft, Bleiburg A-9150 BLEIBURG, Völkermarkterstr. 11 S (0 42 35) 36 50 Vesel božič in srečno novo leto vsem gostom in prijateljem naše hiše *^4 HOTEL-RESTAVRACIJA BREZNIK PLIBERK/BLEIBURG Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsein odjemalcem in znancem JlT cobro Produkt um v und Handelsges. m. b. H. A- 9143 St. Michael/Šmihel 47 Telefon 0 42 35/35 50 ’Cp' IZDELAVA KVALITETNIH RF. Z ALK IN BRUSNIH PLOŠČ Vsem gostom in prijateljem želi vesele božične praznike in srečno novo leto $ SKšl Camping ROŽ KOČUHA T-'Vijetme pmazmike im smečmo novo leto želi TOVARNA ELANski Fürnitz-Brnca HOLZBAU GASSER 9072 LUDMANNSDORF / BILČOVS Telefon 0 42 28 / 22 19 • Fax 0 42 28 / 27 50 Želimo vsem našim odjemalcem in prijateljem prijetne božične praznike in uspešno novo leto Wir wünschen allen unseren Kunden und Freunden ein besinnliches Weihnachtsfest sfe und ein erfolgreiches neues Jahr Vesele božične praznike ter uspešno novo leto Vam želi TURISTIČNA AGENCIJA IN AVTOPODJETJE ~ Krprjpfštvo WEISS Telefon 0 42 36/20 10-0 Telefax 0 42 36/20 10-11 oommLA %ms Zahvaljujemo se vsem prijateljem, partnerjem in potnikom za zaupanje v minulem letu in jim želimo srečno vožnjo v letu 1994. Lastniki in sodelavci Vsem rojakom in znancem tu in onstran meje, želi vesele praznike ter srečno novo leto Dr. Miran Zwitter ODVETNIK 9020 Celovec Tel. 0463/50540 Wm'Fv vam želijo _______________ vesele praznike _______ in uspešno novo leto. KARNTNE LAND-EI Handelsgesellschaft m. b. H. Trgovska družba z o. j. A-9020 Klagenfurt/Celovec, Brennereistraße 29 telefon 0 46 3 / 30 12 00 • fax 0 46 3 / 30 12 00-5 mobiltel. 0 66 3/48 0 57 • telex 0 46 3 / 422 897 Vesel božič im srečno leto 199^1 RUTAR DOBRLA VAS BELJAK - ŠENTVID CENTER « WUTTE Vesele ob Zablatniškem jezeru Želi vesele praznike in srečno novo leto ter se priporoča za vse gostinske usluge Pri Joklnu • Bierjokl CELOVEC,BADGASSE Srečno novo leto Glückliches neues Jahr 1ER r A-9020 KlACENFURT C F L O V E C UNSENGASSE 59 TFl. 0 463/ 55 2 65-0 FAX 0 463 / 550 595 ^______I_________ H Vesele božične praznike in srečno novo leto želita Enotna lista z občinskimi odborniki predsednik: Andrej Wakounig tajnik: mag. Rudi Vouk in Skupnost južokoroških kmetov zb. sv. Janko Zwitter zb.sv.dipl.inž. Štefan Domej Vsem naročnikom, delavcem in prijateljem prijetne božične praznike ter uspešno novo leto želi Th.Sabntnik /11 ~Fn~frrL 11 i1 fT fi fnilTT Ml Tl T 1 Tii iil'n i rrn n <žarM PLESCHERKEN 59 9074 KEUTSCHACH / HODIŠE Tel. 0 42 73/22 95 Fax 0 42 73/22 95-14 Vesele božične praznike in srečno novo leto Dipl. inž. Hanzi Urschitz sodno zaprisežen izvedenec za stavbarstvo Müllergasse 4 • 9500 Villach/Beljak mobiltelefon 0663 / 84 21 01 die Elementar (E) sicher und klar Vesele božične praznike in srečno, uspešno novo leto Vam želijo Vaši zastopniki Vesel božič '\v\ s^ečrvo novo le+o Selijo ★ * * * ravnateljstvo, profesorski zbor in dijaki Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu ZAVAROVALNICE Anglo-Elementar AG CELOVEC @ 0 46 3 /50 13 92-0 die Elementar (E) sicher und klar Knjigarna / Buchhandlung 9020 Klagenfurt/Celovec, Paulitschgasse 5-7 Tel. 0 46 3/55 4 64 • Fax 55 4 64-22 Tiskarna / Druckerei 9020 Klagenfurt/Celovec, Tarviser Straße 16 Tel. 0 46 3/50 5 66 • Fax 51 43 00-71 Založba / Verlag 9020 Klagenfurt/Celovec, Paulitschgasse 5-7 Tel. 0 46 3/50 10 99 • Fax 50 10 99-20 DRAVA ■ Prijetne praznike in mnogo uspeha v novem letu Pohištvo po meri iz masivnega lesa SVETOVANJE NAČRTOVANJE IZPELJAVA Specializirani smo v izdelavi kakovostne opreme za: • hotele - penzione • restavracije - gostišča • izgraditev objektov • individualne stanovanjske prostore DIREKTNA PRODAJA POHIŠTVA V TOVARNI Priporočamo Vam tudi obisk Pri nas dobite za pohištvo celo leto posebno v naši blagovnici neto-ceno oziroma blagajniški popust! IPH-center v Ljubljani na Dunajski 22 Se priporočamo ter želimo vesele božične praznike in srečno novo leto 1994 IPH HOLZINDUSTRIE MÖBELERZEUGUNG GES.M.B.H. & CO. KG A-9133 SITTERSDORF 42 TELEFON 0 42 37 / 25 25 - 0* FAX 0 42 37 / 25 25 - 20 Knjižni dar SPZ predstavljen V prostorih celovškega radia je v petek, 17. decembra, predstavila Slovenska prosvetna zveza svoj letošnji knjižni dar. Poseben pozdrav je veljal glavnemu uredniku slovenskih oddaj, Mirku Bogataju, avtorju knjige „Lepota velike praznine“, kijevpaketudaru. Knjiga s svojim spoštljivim in odkritim prikazom ljudi, kultur in narave presega običajne potopise, obenem pa je meditacija avtorja o osamelosti in sreči in bogastvu srečanja z ljudmi. Avtor je dejal, da je po turneji skozi puščavo bilo pisanje zanj nov izziv, predvsem jezikovno, in je že napovedal svojo tretjo knjigo za leto 1995. Krajši fil-mič, v katerega so ujeti čar, divjina, milost in nebrzdanost in smrtnost puščave vsaj deloma približa gledalcu in potencialnemu bralcu knjige pogoje, s katerimi Sahara sprejema svoje „goste“. Knjiga je eden zadnjih potopisov skozi Saharo, kajti politična, verska in nacionalna fanatizacija tamkajšnjih narodov je za dolgo časa preprečila take podvige, ki človeku odstrejo lepote velike praznine. wafra Dr. Janko Malle in Mirko Bogataj s knjigami Jezik je duša JANKO MESSNER Njen dom je bila hiša srečanja in dialoga...? Je bila njen dom res hiša srečanja? Je oče bila zlata duša ali bil zlata duša? Je prav slovensko: Branje mu je bila zabava? Ali je bolj prav: Branje mu je bilo zabava? Je prav: Ančka je bilo pridno dekle - ali je prav samo: Ančka je bila pridno dekle? Nepodpisani poročevalec v NT (19. nov.) trdi, daje njen dom bila hiša srečanja. Že preoblikovanje trdilnega v vprašalni stavek nam pomaga rešiti uganko, ki to ni. Pravilo se glasi: Spol povedanega deležnika se ravna po spolu osebko-ve besede, ne pa po spolu povednega določila.... Zato je treba reči: njen dom je b i 1 hiša srečanja in dialoga. (Vprašajmo za kontrolo: kaj je b i 1 njen dom? - Njen dom je b i 1 hiša srečanja.) Oče je b i 1 zlata duša. (kaj je bil oče? Bil je zlata duša). Kaj mu je bilo branje? B i 1 o mu je zabava. Kaj je bila Ančka? Bilajepridnodekle. „Bila je priljubljena vodička...“ Slovenski pravopis ima pri besedi „vodič“ puščico k boljšemu izrazu vodnik, ženska pa je zato v o d n i c a, ne pa vodička! „Na sliki je avtobus, v katerem čakajo naši potniki na re-šilce, ki so bili že v nekaj minutah na kraju nesreče.“ Zadnji stavek je oziralni odvisnik s k i, tu povsem neprimerno, se pravi napačno povezan s predhodnim oziralnim odvisnikom. Poročevalec trdi, da so bili rešilci v nekaj minutah na kraju nesreče, potniki pa so čakali v avtobusu nanje! To ni logično. Takšen ki-stavek ne more izraziti tistega, kar se pripeti šele po dogodku. Kazen tega je povezava dveh podrednih ki-stavkov nečedna. Kako bi si bil lahko pomagal? - Na sliki je avtobus, ki v njem čakajo naši potniki na rešilce. Ti so bili že v nekaj minutah na kraju nesreče. Oglejmo si še dva takšna primera napačne rabe ki-stav-ka: Vihar je v drevoredu potrgal nekaj vej, ki so padle na avtomobile. Dobro premislimo: je vihar res lahko potrgal tiste veje, ki so (že) padle na avtomobile? To bi bil narobe svet. Ali tale primer: Dal je napitnino vodniku, ki se mu je zahvalil. Logika povedi je ta, da se mu je vodnik (najprej) zahvalil, potem pa je prejel napitnino. Pravilno: Vihar je potrgal nekaj vej. Padle so na avtomobile. Dalje napitnino vodniku. Ta se mu je zahvalil. Delal je v tovarni, kjer se je sprl z ravnateljem... Pravilno: Delal je v tovarni, tam seje sprl...Kdor se izraža v glavnih stavkih, se takim nevarnostim ogne. Dvojezični zbor bodočih učiteljev navdušil Dvojezični pevski zbor pedagoške akademije, ki ga vodi Edi Oraže iz Resnice pri Borovljah, ima precej delavne in naporne dneve za sabo. Zbor, ki se je letos vigredi prvič predstavil z zelo odmevnim koncertom pri Cingelcu na Trati, je bil začetek decembra, 4.12.1993, povabljen na Dunaj, da bi pred dunajskim rotovžem sodeloval pri tako imenovanem „UW-WELT“ - prazniku redakcije za tuje soobčane, „Heimat, fremde Heimat“. Zaradi pisemskih bomb, ena je hudo ranila urednico oddaje Silvano Meixner, je praznik bil kratkoročno odpovedan. Zbor pa je namesto tega bil skupaj s skupino „Lakis“ gost otroškega Wurlitzerja. Zvečer je na povabilo dunajskega Kluba slovenskih študentk in študentov oblikoval koncert v kulturnem centru „Siebenstern“. Prejnšji teden pa je zbor bistveno sooblikoval kulturni spored ob 25 letnici koroške pedagoške akademije in je s svojim kakovostnim petjem in izborom pevske literature zbudil pozornost ter bil deležen vse pohvale in priznanja. Preden se bodo po zakljčenem učiteljskem študiju pevke in pevci razšli na svoja prva delovna mesta, bi radi podvzeli skupno še eno večjo pevsko turnejo, pa tudi skupni načrti s skupno „Lakis“ niso izključeni. f.w. Letošnji knjižni dar Mohorjeve družbe Zelo tradicionalen knjižni dar Mohorieve Pozno jeseni, ko še dan se ni prevesil, pride čas „knjižnih darov“ obeh slovenskih založb, Drave in Mohorjeve. Slednja je za leto 1994 pripravila kar obširen, a vendar izredno tradicionalen dar, ki v paketu stane 490 šilingov. Stalnica daru je seveda Koledar, ki je v teku časa in razvoja postal tajna „vizitka“ Mohorjeve družbe. V njej je branja za vsakogar, saj sega tematika od karantanske zgodovine preko letos umrlih slovenskih duhovnikov do izredno zanimive in berljive razprave dr. Ludvika Karničarja o živalih v koroški slovenski frazeologiji. Poleg tega pa pisano branje in razmišljanja škofa Kapellarija o Valentinu Omanu zaokrožajo vsebino, ki se pričenja s fotografijami koroških znamenj. Za devetdesetletnico koroške pisateljice Dolores Vie-ser-Aichbichler je Mohorjeva v seriji „družinskih večernic“ ponatisnila in v sodobnejšo obliko stisnila - roman Podkr-noški gospod“, ki v stilu nemških „heimatromanov“ (nič kaj dosti upoštevane literarne zvrsti) opisuje ljubezensko dramo med nemškim gospodom (plemičem) in slovensko kmečko deklo v času turških bojev. Roman sta prevedla Janez Pucelj in Lovro Kasselj. Tretja knjiga v daru in prva v zbirki Pingvin je mladostniški roman Dese Muck „Pod milim nebom“ - o dveh dekletih, ki se svojih mladostniško-puber-tetniških problemov skleneta otresti z begom v Ameriko. Brezdvomno najbolj tehtna in praktična knjiga v tem malo inovacijskem knjižnem daru je „Vedno čili in zdravi“ Ameri-kanca Roberta G. Jacksona. V njej ta znameniti zdravnik opisuje, kako se je zaradi težke bolezni vrnil k naravnemu in edinole zdravemu načinu življenja. Knjiga je zanimiv in zelo informativen priročnik za uravnavanje življenja po naravnih kriterijih. Knjigo vsakemu priporočamo. V knjižnem daru, a samo po doplačilu, sta še „legendarna“ Pratika in kaseta „Nocoj je ena liepa noč“ z adventnimi in božičnimi pesmimi zbora „Podjuna“. Knjižni dar lahko kupite pri zaupnikih Mohorjeve družbe in v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu. Franc Wakounig Ženska telesnost: Trpimo pod pritiskom modne industrije? Prav ob božičnem času, ko nam povsod ponujajo sladkarije in pecivo, ko se mize upogibajo pod težo okusnih dobrot, je marsikatera izmed nas nezadovoljna, ker se je spet enkrat za kakšen kilogram zredila. Druge spet trpijo, ker so zaradi „božičnega stresa“ - tako daleč smo že s tem praznikom miru - shujšale. Naše nezadovoljstvo pa po božičnih praznikih takoj spet odjekne iz vseh modnih revij, ki nam ponujajo recepte za hujšanje, to ali ono dieto, ki naj nam bi pomagale, da bomo spet zadovoljne s samimi seboj, ker bomo dosegle svojo „idealno težo“, s tem pa - tako vsaj menijo - tudi svoje psihično ravnovesje. Jaz pravim, da bomo našle psihično ravnovesje šele tedaj, ko se bomo otresle vseh teh pritiskov od zunaj in se naučile, bi- ti zadovoljne s tem, kar smo. Pripravila Štefka Vavti Psihoterapevtka Clarissa Estes, ki je nedavno tega izdala knjigo o moči ženskih prainstinktov, se je med drugim posvetila tudi ženskemu odnosu do svojega telesa, kije v preteklih desetletjih pod pritiskom modne industrije in njenega lepotnega ideala postal povsem nenavaden: Medtem ko so se ženske v tako imenovanih „slabih časih“, na primer v povojnem času, veselile, če so spet postale bolj okrogle, smo dandanes, ko imamo vsega na pretek (to najbolj opazimo prav v božičnem času, ob družbenem pritisku, ki nas naravnost sili, da kupimo čim več od tistih dobrot, ki nam jih industrija ponuja, pa smo zabredle tako daleč, da dopuščamo, da se v javnosti diskutira o nas in o tem, kakšno naj bi bilo naše telo, da bi bilo res lepo in idealno, kot da je le en normiran ideal telesne in karakterne lepote, kateremu moramo ustrezati prav vse. Čim bolj smo namreč oddaljene od tega ideala, tem bolj nam pripisujejo karakterno šibkost in slabotnost. Nočemo biti vse enake! Pri tem pa je najbolj boleče dejstvo, da ženske, ki si od zunaj pustijo pripisovati „idealen“ temperament, „pravilno“ obnašanje in „lepo“ zunanjost, kmalu zgubijo svojo duševno prostost in ravnovesje, s tem pa tudi sebe. Estesova pravi, da je iz duševnega vidika telo neke vrste vozilo, kompliciran sistem raznih čutov, ki nam pa lahko veliko povejo o nas samih, če smo za to odprte. Tako nam na primer vsaka bolezen lahko pokaže naše šibke točke, življenjska območja, s katerimi imamo probleme. Pri tem citira zgodbe in pravljice raznih narodov, v katerih je dvojica čutil (na primer oči, ušesa) odgovorna za zaznavanje zunanjosti in notranjosti. To pa v prenesenem pomenu ne pomeni nič drugega, kot da eno (notranje) oko zaznava predvsem našo notranjost, drugo pa vse to, kar se dogaja zunaj nas. Zgodbe, miti in pravljice so - tako Estesova -prispodobe „druge resničnosti“, naših senčnih deležev, pred katerimi najraje zapiramo oči. Naše telo torej govori veliko jezikov: barva kože, temperatura, bolečine, žarenje ljubezni in strast sovraštva - z vsemi temi pripomočki govori naše telo in kaže navzven prav to, kar v naši notranjosti je (tudi če tega dostikrat nočemo videti). Včasih nam skače srce, potem nam spet vsi občutki kot kamen ležijo v želodcu - te fenomene poznamo in intuitivno tudi vemo, kaj pomenijo. Prav zato, ker ima telo toliko različnih funkcij, pa lepote in vrednosti telesa ne bi smeli reducirati na tistih par kilogramov, ki jih dopušča aktualni modni ideal. Vse tiste, ki od časa do časa prebirajo modne revije, dobro vedo, da se ta ideal stalno spreminja: Enkrat naj bi vse ženske bile vitke, potem naj bi spet vse imele polne prsi in ne vem kaj še vse. Je lepa samo tista, ki ustreza aktualnemu lepotnemu idealu? Se spominjate Tizianovih in Rubensovih okroglih lepotic? Tudi te so nekoč veljale za modni ideal, podobne okrogline pa v naši družbi potisnejo marsikatero žensko „ob stran“. Živeti s tem, kar smo Če bomo skušale živeti in izživljati to, kar po naravi smo, potem se bomo lahko veselile življenja in naše telesnosti, če pa si bomo pustile od modne industrije definirati naše telo, v katerem prebivamo, kot pomanjkljivo in grdo, bomo ostale globoko ranjene in odtujene naši telesnosti. Ženske z močnim prain-stinktom se bodo zato borile proti vsem psihološkim in telesnim normam, ki nas skušajo odrezati od nas samih in naših korenin. Ekskluzivnemu lepotnemu idealu, kateremu ustrezajo le manekenke, torej korajžno postavimo nasproti obširnejši pojem lepote, tistega, v katerem imajo prostor razni odtenki, razne oblike in barve, v katerem ima svoj prostor vsaka izmed nas, ker je vsaka edinstvena in po svoje tudi lepa. Nazadnje primerja Estesova naše telo še z našo zemljo: Tako, kakor lepota na- rave trpi, če v njo posega človek, je zabetonira, če poseka vsa drevesa, jo oropa njene lepote z raznimi zgradbami ipd., tako oropamo tudi sebe, če iz našega telesa hočemo napraviti to, kar želi modna industrija, namesto da bi se veselile njegove naravne lepote. Bolj pomembno kot naš „outfit“, naša zunanjost, naj nam bi bilo to, kar smo. Kako se počutimo v njem doma, se ga znamo veseliti? Ljubimo njegovo posebnost, kako se giblje, teka, pleše, se ziblje sem ter tja? Clarissa Estes opisuje neko žensko, ki je preizkusila vse, da bi ustrezala družbenim normam in lepotnemu idealu, pri tem pa je izgubila samo sebe. S pomočjo psihoterapije pa je slednjič sklenila mir s seboj in se naučila sprejti sebe takšno, kot je bila. Ko se je počutila v svojem telesu doma, je zapela sledeči verz: Tukaj je, vse kar imam... pesmi debela stegna majhne prsi in toliko ljubezni. To, kar navsezadnje najbolj šteje, je ljubezen. Tudi in predvsem tista, ki jo čutimo same do sebe. Boste pekle z otroki? Če imate otroke, dobro veste, da le-ti radi pomagajo pripravljati božično pecivo. Najraje pa nazadnje poližejo žlice in druge pripomočke za peko, na katerih je kaj za polizati. Zdaj pa en recept za vse velike in majhne sladkosnedeže. Napolnjeni čokoladni keksi Potrebujete: 5()g čokolade, 125g moke, 25g sladkorja, 60g masla, eno jajce in 100g bele čokolade. Čokolado zdrobite in zrežite na majhne koščke. Moko, sladkor, čokolado, mehko maslo in jajce z rokami dobro pregnetite. Testo eno uro hladite v hladilniku. Nato ga razvaljajte in ga zrežite na 3x3 cm velike kvadrate. Kekse pecite približno 10-15 minut pri 200 stopinjah, ohladite jih in po dva in dva zlepite skupaj z belo čokolado, ki ste jo prej stajale. S čokolado, kije ostala, jih nazadnje še okrasite. Iz ženskega vidika O „starih“ in „novih“ očetih piše Štefka Vavti Tako imenovane „stare“ očete boste vse dobro poznale, k njim štejejo očetje moje generacije. Očetje, ki so bili podvrženi še tako imenovanemu patriarhalnemu sistemu, to se pravi, da so imeli v družini zadnjo besedo (vsaj tisti, ki jih žene niso diplomatsko vpregle pred svoje „gare“), da so za otroke bili nevidni, ker so bili ali v službi ali na polju, ali na kakšnem sestanku, ali pa v okviru svojega kulturnega angažmaja pri kakšnih vajah. Nekateri so včasih tudi radi sedeli v kakšni vaški gostilni - tako je slika zaokrožena. Matere so bile odgovorne za vzgojo otrok, za gospodinjstvo, največkrat tudi za delo na polju, v hlevu in na vrtu. Zlasti pri vzgoji otrok očetje niso imeli dosti kaj povedati, bili so tako imenovane avtoritete v ozadju, s katerimi so grozile matere, če so otroci bili kdaj posebno neubogljivi. Nič čuda, da otroci na čustveni ravni niso imeli posebnega odnosa do svojih očetov, kar se je ne nazadnje odražalo tudi v tem, da očetom niso veliko kaj pripovedovali o svojih majhnih in večjih „eskapadah“ in sporsljajih. Pri tako imenovanih „novih“ očetih, ki imajo dandanes konjunkturo, pa je vse drugače: Saj ti že pri rojstvu pričakujejo z materjo v bolnišnici svoj naraščaj, ga sprejmejo z odprtimi rokami, ker je mati po porodu preveč utrujena, nekateri se tudi v naslednjih tednih kdaj pa kdaj „žrtvujejo“ za povijanje otroka, mu pripravijo steklenico in se pri tem morda še pomilujejo, ker jim ne morejo nuditi več (npr. dojke). Pozneje otroka vozijo v otroški vrtec, zahajajo na večere staršev, skratka: matere, kaj hočemo več! Po drugi strani pa beremo v časopisju tudi v času konjunkture „novih“ očetov, da se tako imenovani „avstrijski oče“ v statističnem povprečju posveti svojim otrokom okrog 7 minut na dan. Indic za to, da tudi „novi“ očetje še niso povsem prepričani o tej „novi vlogi“ je ne nazadnje tudi dejstvo, da se jih še vedno samo peščica odloča za karenčni dopust. Tisti pa, ki se le posvetijo v prvem (ali drugem) letu svojemu otroku, pa menda kaj kmalu začnejo „bolehati“ za tako imenovanim „home-stress-sindromom“: Namesto suverenih reakcij so vedno pogostejši histerični napadi (npr. če je otrok pravkar strgal članek, ki ga je oče napisal, ali njegov časopis, ki ga še ni prebral ipd.), namesto popoldanskih sprehodov z otroci se ti očetje vedno pogosteje zatečejo v kakšno kavarno, da bi utekli izolaciji svojih štirih zidov in otroškemu hrupu in kričanju... Pozdravljeni, otroci! Kaj pa boste delali v božičnih počitnicah? Zagotovo vam ne bo dolgčas, saj je v zimskem času dovolj možnosti za igranje: sankali se boste, drsali in smučali, se kepali, postavili sneženega moža... Čepa vreme ne bo tako lepo, se boste igrali z igrami, ki vam jih bo prinesel Dedek Mraz ali pa Božiček, pogovarjali se boste, včasih morda tudi sprli-dolgčas vam torej ne bo. Če pa bo vendar kdaj tako, da ne boste vedeli, kaj naj počnete, imam dobro idejo: Kaj pa bi bilo, če bi vašemu očetu prebrali kakšno zgodbo „o očetih“? Morda boste v zgodbi prepoznali celo svojega očeta? Prisluhnite torej: Prva pravljica Moj oče je kar naprej v službi. Če ni v službi, je na sestanku. Če ni ne v službi in ne na sestanku, je doma, kjer bere časopis, gleda televizijo, je ali spi. Le včasih se pogovarja z menoj. „Daj mi poljubček“, pravi, preden gre v službo ali na sestanek ali v postlejo. „Kaj boš z njim?“ Moje vprašanje obrača sem ter tja, a odgovoriti nanj ne zna. „Zakaj si udaril sosedovega Tinčka?“ slednjič odgovori z vprašanjem. „Zato, ker me je nazaj.“ „Hočeš reči, da si ga za nazaj?“ „Za naprej sem ga.“ Moj odgovor obrača sem ter tja, a ne ve, kam naj ga da. Dolgo ne reče ne bele ne črne. Nato si prižge cigareto. Moj oče kadi kot slon. Saj slon sploh ne kadi! Če bi slon kadil, bi kadil kot moj oče, to je kot pribito. Moj oče vedno pogleduje na uro. Kazalci mu ukazujejo, kdaj mora v službo, kdaj na sestanek, kdaj v posteljo. Nekoč sem potisnil kazalce njegove ure za nekaj ur in še več minut nazaj. Še opazil ni. V službo je prišel tri ure prepozno, zamudil je dva setanka in še tretjega pol. Zadremal je pred televizorjem, ki je bil že zdavnaj ugasnjen. Zbudil seje sredi noči in si naredil zajtrk. Moj oče je žalosten. Sam pri sebi sem sklenil, da ga bom razvedril. Če sem jaz žalosten, mi mama pripoveduje pravljice. Še sam bom poskusil s pravljicami spraviti očeta v dobro voljo. Izmislil si bom Pravljice za očeta. Povedal vam bom, kako so se obnesle. Morda vam bodo prišle še kdaj prav. Gotovo imate tudi vi z vašimi očeti podobne težave, kot jih imam jaz. To seveda še ni bila prva pravljica. Prva pravljica je zelo kratka. Vprašal sem očeta: „A veš, kaj je vprašaj?“ Molk. „Vprašaj je pika, ki je postala radovedna.“ To je bila prva pravljica. Prisluhnite še drugi pravljici o časopisu. Vsako jutro oče zajtrkuje časopis. Sveže žemlje, sveže mleko, sveže maslo, sveža jajca in star časopis. Najraje prežvekuje Male oglase. Zanima ga, komu lahko kaj proda in od koga lahko kaj kupi. „Nekdo bi rad prodal gramofon in stružnico hkrati,“ pravi. „Če bi ju imel, bi zelo ugodno prodal cisterne in plastično jadrnico.“ „Kdo ima manj: tisti, ki nima ničesar, ali tisti, ki nima plastične jadrnice?“ vprašam. Oče presliši moje vprašanje in bere naprej. Stare žemlje so trde, staro mleko se skisa, staro maslo je grenko, stara jajca zaudarjajo, a star časopis dobro tekne. Namesto novic oče hrusta Stariče. Jaz pravim starim novicam Stariče. „Nekdo bi rad zamenjal manj- še stanovanje za večje, drugemu bolj ustreza manjša, ampak bolj sončna soba, daleč od mestnega hrupa.“ V Malih oglasih se dogajajo velike reči. „Kurjač dobi službo, če je vesten, izkušen, delaven.“ „Oče, zakaj v Malih oglasih nikoli ne piše, kdo ali zakaj izgubi službo?“ Oče bere naprej in naprej. Že ves mesec bere včerajšnje, predvčerajšnje, predpredvče-rajšnje, predpredpred... Male oglase. Ne da bi opazil, mu sleherno jutro podtaknem star časopis, ki se od dneva v dan postara natanko za en dan. Danes je star že osemindvajset dni. To je za časopis kar lepa starost. Mali oglasi pa gredo očetu še vedno v slast. Prvo, drugo in tako naprej stran časopisa oče preskoči. Ustavi se šele pri štirinajsti. Mali oglasi so vedno na štirinajsti strani. Včasih prebere na zadnji strani PA ŠE TO. Takrat navadno reče: „Zdi se mi, da sem PA ŠE TO že nekje bral. Morda sem kje slišal PA ŠE TO. Samo ne morem se spomniti, kdo je bil, ki mi je povedal PA ŠE TO.“ Včasih me ima, da bi očetu povedal, da je PA ŠE TO prebral včeraj, predvčerajšnjim, pred-predverajšnjim in tako naprej, oziroma in tako naprej, že ose-mindvajsetkrat, ampak potem si premislim. Zdi se mi, da se Mali oglasi zares nikoli ne skisajo, se pravi, da so užitni tudi stari. Novice s prvih strani pa očeta tako pretirano ne zanimajo. Se veselite božičnih dobrot? Pravljica o avtomobilu Kako napišeš pravljico o avtomobilu? Še sanja se mi ne. Začel bi lahko takole: Nekoč je živel avtomobil... Že že, kako pa naprej? ... Nekoč je živel avtomobil, ki je bil čisto majhen. Rekli so mu fičko. Oče je bil noro zaljubljen vanj. Ven in ven ga je umival, mazal, loščil, krtačil. Ampak ljubezen je bila kratke sape. Oče se je zagledal v večji, lepši, močnejši avtomobil, v majorja. Bil je modre barve. Sedeže je imel mehke ko puh. Če si ga pognal, da je brzel s stotimi kilometri na uro, se ni prav nič tresel, kot se je fičko, ki je že pri devetdesetih kilometrih stokal in jokal, pri stotih pa je samo še kašljal in kre-hal. Oče je zamenjal fička za majorja, na katerega je pazil ko na punčico svojega očesa. Majorje bil muhast avto. Pozimi ga zlepa nisi pripravil do tega, da bi stekel. Trmasto je molčal, pa če je oče še tako vrtel ključ, da bi ga vžgal. Tudi major je moral od hiše. Zdaj se je oče vozil naokrog z imenitnim audijem. To je bil avtomobil! Velik, eleganten, lep, ubogljiv, potrpežljiv. Audi je bil tako zelo pri srcu očetu,., da ga je imel kar naprej zaprtega v garaži. „Škoda je tako dragega avtomobila, da bi ga podil po mokrih cestah in celo po blatnih kolovozih,,, je govoril. „Avtomobil je za to, da se voziš z njim“, se je jezila mama. „Avtomobil že, audi ne.“ „Kaj pa je audi drugega kot avtomobil?!“ Oče je molčal, a mislil si je svoje. Resnici na ljubo moram povedati, da je tudi audi imel hibo. Bil je neznansko žejen. Četudi ga je oče le poredkoma vozil, je popil na hektolitre bencina in na litre olja. Čim starejši je bil, raje gaje pil. Kadar smo ga na bencinski črpalki natakali, se mi je zdelo, da je njegov želodec brezno brez dna. Bencin je goltal in goltal... Lepega dne, ko se je bencin spet podražil, je oče audija prodal. Teden dni ni spregovoril z nikomer niti besedice. Samo stekleno je zrl predse. Potem je pripeljal domov fička; natanko takšen je bil kot tisti, ki smo ga imeli na začetku pravljice. Res, da je manjši od audija, pa tudi majorja, ampak zato je kar se da poskočen in živ. Pa tudi žeja ga ne daje. Oče pravi, da porabi toliko bencina kot njegov vžigalnik. Ampak z vžigalnikom se ne moreš peljati, z našim fičkom pa si lahko prižgeš cigareto. Naš fičko je vžigalnik na štirih kolesih. (Iz: Žarko Petan, Pravljice za očeta, Mlad. knjiga 1986.) Če zunaj sneži in vas vse vaše igre že dolgočasijo, potem poizkusite kakšno družabno igro: Telefon Igralci sedejo v vrsto in prvi si izmisli kakšno dolgo besedo ali krajši stavek in ga zašepeta svojemu sosedu na uho, ta pa mora to povedati naprej naslednjemu. Ko pride beseda do zadnjega igralca, jo mora povedati naglas in ponavadi je to nekaj povsem drugega kot tisto, kar je povedal prvi. Igre s pomočjo leksikona Eden izmed igralcev prebere iz leksikona opis kakšnega manj znanega pojma ali tujke, drugi pa morajo ugibati, o čem govori. Lahko tudi prebere znamenitosti kakšnega mesta, drugi pa morajo ugibati, katero mesto je to, ali pa iz podatkov o velikosti, številu prebivalcev ipd. ugibajo o državi. Halo, kdo je tam? Dva igralca se dogovorita, kateri dve slavni osebnosti bosta oponašala v telefonskem razgovoru, seveda tako, da ju drugi igralci ne bodo slišali, nato se začne „telefonski pogovor“, v katerem skušata povedati čim več drug o drugem, vendar ne smeta omenjati imen. Drugi igralci morajo ugotoviti, kateri slavni osebnosti se pogovarjata Iz: Kratkočasnik, Harlekin-Založba, Ljubljana 1991. y T" o gre za uradih ne priložno-A m.sti, takrat se imenuje pač Janez Wutte. Sodelavcem, prijateljem, tovarišem pa bi se hecno zdelo, če bi ga nagovarjali kako drugače kot „Luc“. Na Štefanovo, 26. decembra, bo star natanko 75 let, čeprav mu to še najboljši prijatelji težko verjamejo, kajti Luc je poln energije in svežine. Rojen sem v Veselah, kjer sem še vedno doma, eden od šestih otrok, ki so preživeli (nekaj jih je umrlo). Oče je bil z nami zelo strog. Bil je oficir v prvi svetovni vojni in je z nami delal kot z rekruti. Ni bilo enostavno. Oče je imel vse funkcije, ki jih na po ceh Evropi, največ pa v Zagrebu, kjer sem že navezal stike s partizanskimi aktivisti. Leta 1944 sem ušel vojaškemu sodišču, najprej domov, od tam pa v partizane. Če gledam nazaj, moram reči, da sem imel v življenju velikansko porcijo sreče, vse sem prestal, medvojno in povojno obdobje, vse obsodbe, napade, procese. Vselej sem imel veliko funkcij in vse življenje veliko delal. Srečo sem imel tudi glede zdravja, da sem lahko iz majhne kmečke bajte ustvaril turističen objekt. Poleg tega sem imel še nekaj „konjičkov“: pošta v Sentprimožu, kulturni dom, tovarna pohištva IPH, Peršmanov muzej... Domačijo sem predal sinu, ki je dobil „fejst“ ženo, in mladi je bil sicer rojen v Šentjakobu, a je imel jugoslovansko državljanstvo. Leta 1947 je postalo društvo „Zveza bivših koroških partizanov“ in takrat se je pravo delovanje začelo kljub velikim težavam s strani avstrijskih oblasti in angleške zasedbene sile. ZKP se je morala organizirati iz več razlogov. Povojni čas je bil zelo trd, nacisti so organizirali tako imenovane „Wurfkommandos“, ki so razbijali naše proslave in prireditve. Mi smo organizirali obrambo naših prireditev. Narod je bil zbegan, socialno odvisen, veliko nas bivših partizanov je bilo zaprtih, vseh skupaj nad štirideset. Gašper je bil na primer zaprt eno leto, moj brat pol leta, jaz pa dvakrat po štirinajst dni. Hoteli smo imeti sem moral tožiti. Proces se je vlekel dve leti. Procesov je bilo več: za menoj še Igor Orasch, hotelir Wutte s Klopinjskega jezera, Andrej in Luka Sienčnik in drugi. Vse te procese smo dobili, saj so bili zgrajeni na lažnivi propagandi. Moja zadnja obravnava, ki je bila tudi zadnja teh procesov, je bila 6.9.1953. Kot odgovor pa so takrat v noči od 10. na 11. september razstrelili partizanski spomenik v Velikovcu, s pretvezo, da ena od figur predstavlja mene. Bil sem pod nenehno policijsko kontrolo, doma, na polju, povsod. Bil se večkrat napaden, a sem vse prestal. O neonacizmu Vedno sem opozaijal na nevar- imeti prej, preden ne bomo natančno vedeli: bomo lahko živeli naprej ali pa bo treba organizacijo razpustiti. Tega pa jaz ne morem storiti - da bi bil jaz likvidator organizacije, ne, ... Na občni zbor marca 1994 nameravam povabiti tudi vse merodajne iz Ljubljane in z ministrstva na Dunaju, in tam se bomo pogovorili. Politična situacija danes na Koroškem Po letu 1949, ko se je del Slovencev odcepil, ko so ustanovili Narodni svet, KKZ, so eni ostali na desni, drugi pa na levi, in to gre naprej. Do pred nekaj leti ni bilo glede tega velikih problemov, zdaj pa bi desnica nenadoma rada potegnila vse prioritete nase, ker misli, da je čas zanjo ugoden. Kar se tiče tega „zastopstva“, mislim, da situacija enostavno ni za to. Tako zastopstvo, kot ga želi narodni svet, bi reprezentiral kvečjemu nekaj več kot 1000 ljudi, to bi bila majhna skupina, vendar bi ta številka slej ko prej obveljala za „tisto“ število koroških Slovencev in pravice zanje bi merili po tem številu. Janez Wutte - Luc petinsedemdesetletnik Tepel sem se pa že v šoli zaradi slovenščine leta 1928, ko sem imel deset let. Mi smo bili „Čuši“, oni pa „Švabi“. vasi moreš imeti. Bil je tudi zdravnik in živinozdravnik, samouk seveda, čeprav z izpitom za prvo pomoč. Ljudje so mu zaupali, zdravil je zlome, pretrgane kite, operiral. Pri njem sem se veliko naučil, kar mi je kasneje v partizanih zelo koristilo. V šolo sem hodil v Šentpri-mož. Prvi brat je študiral, za ostale ni bilo denarja. Pri hiši so se vrstili težki časi, tako da včasih še za hrano ni bilo, čeprav smo imeli srednjo kmetijo. Oče je 1. 1938 umrl in kmalu nato sem že moral v Arbeitsdienst. Leta 1939 sem se vrnil, a takoj zatem sem moral h Gebirgsjä-gerjem, gorskim lovcem. Kmalu so me pustili domov, ker doma ni bilo na kmetiji nobenega moškega več. Pa so me spet vtaknili noter, do leta 1941 sem bil pri aviatičarjih, potem pa skoraj gospodarijo po svoje. Jaz pa delam za naše organizacije, tako dolgo, kolikor časa bom mogel. Tepel sem se pa že v šoli zaradi slovenščine leta 1928, ko sem imel deset let. Mi smo bili „Čuši“, oni pa „Švabi“. Učitelj nas je boksal in zmerjal z „rotweiß-rot, österreichische Krot“ ali pa z „rot-weß-blau, windi-sche Sau“ in podobno. Ko nam je bilo preveč, smo se pa nekoč zmenili in ga natepli. Predsednik ZKP Od leta 1980 dalje sem predsednik Zveze koroških partizanov, organizacije, ki je bila ustanovljena že leta 1946. Takrat se je imenovala še „Društvo bivših partizanov“, Angleži (takratna zasedbena sila) pa je niso hoteli priznati z izgovorom, da je v predsedstvu Marko Primožič, ki priznano organizacijo - v tem duhu smo začeli. V sedemdesetih letih je Gaš-petju uspelo s pomočjo iz Slovenije, da so na pokopališčih uredili spominska znamenja za padle. Ko sem za Gašperjem prevzel organizacijo, sem se lotil stvari, o katerih poprej še ni bilo govora. Prvo dejanje je bilo ustanovitev Koroškega partizanskega pevskega zbora, drugo pa sanacija propadle Perš-manove domačije, ki smo jo s prostovoljnim delom in s pomočjo raznih slovenskih organizacij spremenili v to, kar je zdaj, v Peršmanov spominski dom in vojni muzej, kakršnega nima Avstrija na svojih tleh. Nato smo se potrudili, da smo zabeležili spomine še živih prič odporniškega gibanja. Z vsakim umrlim tovarišem gre v grob tudi delček zgodovine. Nekateri pa niso hoteli pripovedovati, iz strahu ne. Nekdanji taboriščniki iz kacetov pa o preživetih grozotah niso mogli in ne hoteli pripovedovati. Odkar sem predsednik, sem vselej iskal stika z avstrijskimi oblastmi v zadevah neofašizma. Leta 1951, po občnem zboru, se je šel Gašper s svojim odborom predstavit deželnemu glavarju, ki je bil tedaj Ferdinand Wede-nig. Z njim sva se tikala - tudi on je sodeloval med vojno v odporniškem gibanju. Wedeniga sem tedaj opozoril, da mora socialistična stranka vzgajati svoje funkcionarje v demokratičnem duhu in ne v neofašističnem. Rekel mi je: „Seveda, seveda, a najprej moramo biti močni, potem bomo za to skrbeli.“ Odgovoril sem mu, da bo takrat „vlak že odpeljal“. In imel sem prav. Začela se je gonja proti nam, pisali so v časopisju o „blutige Grenze“ in podobno, tako da nosti neonacizma, pa so me zavračali, da so to samo pobalinske potegavščine, govorili so o prenapeti mladini itd. Upam, da so vsaj zdaj končno spregledali in da je to mednarodno organiziran neonacizem. Oblasti se zdaj malo bolj resno ukvarjajo s temi pojavi. Pa še to bi se verjetno ne zgodilo, če bi ne bilo teh bombnih atentatov. Odnos s Slovenijo Imamo zelo dobre odnose z borčevskimi organizacijami, z ministrstvom za socialo, s tem sem zadovoljen. Zadovoljen pa nisem s tistimi, ki našo organizacijo ignorirajo, nam sicer obljubljajo in sladko govorijo. Upam, da se bo kaj spremenilo, a besedam ni verjeti. Zame so pomembna samo dejanja. Imeli smo že termin za občni zbor letos novembra, a ga ne moremo Naša borba je poštena in ne zahrbtna. Vse težnje po preštevanju gredo pravzaprav mimo mene, in ne samo mimo mene. Ljudje na podeželju niso tako zabiti, kakor mislijo nekateri, in se preštevati ne bodo dali. Imaš kakšno posebno željo ob rojstnem dnevu? Če sem čisto odkrit - najbolj si želim zdravja še za naprej. Potem pa seveda, da bi se na Koroškem znali bolje pogovarjati in da bi ljudje ne nasedali tistim, ki sejejo razdor. Niti v zakonu ne moreta imeti dva istih misli, ampak zmeniti se je vendarle treba. Imam pa še eno željo: da bi lahko predal organizacijo v mlajše roke in da bo lahko delala naprej v antifašističnem duhu. Ljudje na podeželju niso tako zabiti, kakor mislijo nekateri, in se preštevati ne bodo dali. Prežihova evropska razgledanost (Drago Druškovič, dec. 1993) V Prežihovem zborniku (1957) je urednica Marja Borštnikova natisnila prispevek o Vorančevi evropski razgledanosti. Pisec je v tem zapisu objavil iz pisateljevega zgodnjega pisma bratu Alojzu (1919 -1920) izjavo, da je že do takrat bral Tolstoja, Dostojevskega in ljubljenca Gorkega, in še podatke, da je kasneje po zgledu Zolaja zbiral nadrobnosti za svoj zgod. roman. Dušan Prijever je v svoji kritiki zbornika opozarjal na previdnost pri sklepanju o literarnih vplivih in želel več usmerjenosti k pravim dilemam (NR, 1958). V drugem zvezku Prežihovih ZD (1964) je Jože Koruza pisal o tem, kaj bi lahko dala Vorancu tujina in posredoval njegovo posredno izjavo, da ne bi mogel pisati, če ne bi šel v tujino. Vemo, da je prvič odšel v tujino 1911, drugič kot vojak v prvi svetovni vojni in v tretje kot politični begunec za desetletje (1930 -1939). Koruza navaja, daje govoril nemško, francosko, češko, romunsko, rusko, bolgarsko. Vemo, da je bral v francoščini Gionoja, marsikaj že zelo zgodaj prevedenega v nemščino; skandinavske pisatelje, italijansko se je učil v ujetništvu, na Norveškem pa je imel posrednika, prevajalca iz nemščine itn. Znano je, da se je vzgajal v utrakvistični po-nemčevalni šoli, pomagalo pa mu je predvsem branje Mohorjevih knjig. Urednica Domačega prijatelja Zofka Kvedrova je v začetku pokazala razumevanje za njegove črtice in pripovedi in ni dosti posegala v njegova besedila, predvsem je varovala pristnost, pa četudi kdaj nerodno ali robato izražanje. O Prežihovem leposlovju je pisala kopica književnih kritikov in preučevalcev literature. Njih presoje so včasih tudi nasprotne druga drugi, a združuje jih misel, da gre za nadpo-prečno nadarjenega pisatelja. Eni mu pripisujejo romantični izraz, vsaj takšne osnove, drugi socialni realizem, pa verizem, naturalizem, celo začetek socialističnega realizma. Sam pravi takole v pismu L. Adamiču (1935), da je bilo njegovo življenje zelo razgibano, ali kakor pravijo, romantično. Sam tega romantizma ni občutil niti iskal - dosledno se je boril proti izkoriščanju slabotnejših, zatiranih. Vemo, da romantičnih izhodišč pri pisatelju ne manjka, pa naj že gre za pomen, ki gaje pripisoval ljudski, narodni ustvarjalnosti, saj je že zgodaj zbiral narodne pesmi, pregovore, cenil ljudske stvar-jalce iz domačega okolja: bu-kovnike, pesnike, citrarje. Pri zgodovinskem romanu Pri-strah je predvideval uvodna gesla iz stihov Lesičnika in Vodovnika; pa še marsikaj bi lahko našteli. Med idejnimi vplivi naj omenimo, da je ob koncu prve svetovne vojne prevzel v ujetništvu najbolj radikalni na- zor delavskega gibanja, komunizem, kolikor vemo v stikih z italijanskim socialistom Laza-rijem, pa bosanskim sindik. človekom Trifunovičem; v domačem kraju je bil med soustanovitelji lokalne organizacije; prišel po prepovedi stranke celo v zapor in se je z begom umaknil pred zaporom 1930 leta. V glavnini je ta razvoj opi- san v deseti knjigi ob ponatisih njegovih publicističnih in časnikarskih prispevkov (1983). Ob precej napol preprostih, tudi osebnih in ne znanstveno podprtih pogledih na pisateljev svetovni in politični nazor naj omenimo, kar je povedal piscu vrstic pisatelj in Vorančev prijatelj, pa sodelavec v Parizu, Ciril Kosmač: da je bil Voranc v bistvu takšen ko večji kmet, patriarhalen v domačem domu, drugačen skoraj uradniško natančen pri organizacijskih političnih nalogah - a že tretji človek v isti osebi kot pisatelj, umetnik. Ob tej izjavi naj omenimo misel W. Kayser-ja, švicarskega literarnega teoretika, da „človekova osebnost ni izključno ista z umetniško ustvarjalno osebnostjo“. (Das sprachliche Kunstwerk, Bern-München 1973, str. 288, sedmi ponatis) Pisatelja pa je doletela pri pisateljevanju samem vrsta nezgod, odvzeli so mu dvakrat že napisani roman Doberdob (1932) in v drugo: 1936-37. Voranc je začel pisati o vojni, še preden je videl fronto, 1915. je izšla zelo strnjena in skoraj z jezikovno plastiko oblikovana protivojna črtica Bajonetni napad; sledile so še druge tovrstne črtice: Pred odhodom na bojišče, do daljšega odlomka Sektor št. 5 (1926); varianto najdemo v romanu. Zanima nas predvsem literatura. Profesor dr. Janko Kos je v študiju Pripovedništvo socialnega realizma na Slovenskem in evropski modeli (1987) opozoril na zgornje vzorce pri Zolajevih romanih, neposredne in posredne. Omenja Polom - Le Debacle, La Terre - Zemlja (1887), in pa Germinal (slov. prevod A. Gspan, 1933). V tem letu je opozarjal na Zolajev roman La Terre v svojem zapisu v Književnosti o Književnosti o vasi in kmetu že Bratko Kreft. Ta prispevek je Voranc najbrž prebral. Iz preučevanja J. Kosa lahko povzamemo marsikaj kot napotek za razglede po morebitnih vzorcih. Prof. Kos seveda omenja ob Polomu tudi Bar-bussov roman Ogenj, pa Re-marquov roman Na zahodu nič novega. V času, ko je Voranc pisal svojo prvo ali drugo varianto Doberdoba, so na Dunaju nacionalistični ljudje iz te smeri priredili demonstracije zoper predvajanje filma tega toliko pacifističnega romana. Profesor svet. prim. književnosti pa pripisuje ob že omenjenih vzorcih, da gre pri Prežihovih stvaritvah tudi za posebnost, različnost in ciklično zgradbo. Razumljivo, da se ob naši priložnosti ne moremo do nadrobnosti poglabljati v obravnavano snov. Seveda bi pri Prežihu kazalo kaj več razpravljati o vprašanju njegovega sloga, o tem da tudi že njegovi začetki, opisi „življenja v hlevu“ nikakor niso bili po volji ali pa blizu takratne bralne meščanske publike, tako je bilo tudi o njegovem kasnejšem krepkem izrazju slišati pomisleke. O tem je marsikaj zanimivega pojasnil v svoji analizi že pred leti M. Kramberger (Problem kmetstva v Prežihovih novelah, 1975). Ne glede na kakršnekoli primerjave, vzorce ali pa razdalje (prof. A. Slodnjak v zvezi z Blagoslovom zemlje) je očitno tudi ob stoletnici imenitno Vorančevo stvarjalstvo, pač dosežek tega. Avstrijski književni publicist Karl Magnus-Gaus je kritiziral svoje rojake, da so pozno začeli prevajati Vorančeva dela v nemščino, šele po petdesetih letih piše, s hudo zamudo - in to pisatelja, ki se mu ni treba sramovati pri primerjavi z Gorkim, Andersenom-Nexöjem, Laxnessom, Illyesom (1986). Nekaj misli ali dopolnil h knjigi Bogdana Osolnika „Med svetom in domovino“ Piše Tone Jelen Knjigo sem prečital kar dvakrat, tako meje zanimala in kar prevzela. Čeprav sem bil od ö.januarja 1947 na Dunaju in sem prihajal samo sporadično na Koroško, sem vendar vsaj ob robu sodoživljal dogajanja v teku leta 1947. Seveda vse to vsak doživlja in pojmuje v svoji notranjosti po svoje in bi s tega vidika mogel tudi kaj dopolniti ali morda celo pokazati v drugačni luči. Ker pripoved sama po sebi kaže široko osebno objektivnost avtorja, mislim, daje knjiga zelo važen prispevek k zgodovini prizadevanja koroških Slovnecev za cilje narodnoosvobodilne borbe. O svojem doživljanju dogajanj v tem času mislim, da bi bil koristen kratek dodatek v zvezi s Slovenskim vestnikom, edinim domačim listom, tiskanim po sili razmer na Dunaju. Pokrajinski odbor OF v Celovcu me je določil za upravnika, koredaktorja za gospodarsko stran in korektorja v tiskarni. Ta posel sem prevzel 6. januarja 1947, torej v času kmalu po prihodu avtorja na Dunaj. Zanimivo je morda, kako je prišlo do tega, da je bilo treba tiskati list na Dunaju. List bi moral biti tiskan v Ce- lovcu, kar pa je bilo mogoče le z dovoljenjem angleške vojaške uprave, dodelitvijo papirja in pa z domačim odgovornim urednikom. Ker Vinko Zwitter kot prejšnji urednik Koroškega Slovenca mesta ni hotel prevzeti, Franci Zwitter pa kot uradnik pri okrajnem glavarstvu v Beljaku tega ni mogel, sem bil izbran jaz, čeprav sem se branil, ker sc nisem imel za usposobljenega in politično ne dovolj zgrajenega. List naj bi začel izhajati v začetku leta 1946. Pred novim letom sva šla Gašper kot „legalni“ sekretar OF in jaz oborožena z dvema pismoma h guvernerju Simpsonu. S prvim pismom sva čestitala vojaški upravi za novo leto, z drugim pa sva predložila zahtevo po dovoljenju za tisk in dodelitev papirja. Čestitke je guverner prijazno sprejel na znanje, pri drugem pismu pa se je kar hudo razkačil in odbil vsako misel na dovoljenje, češ da bi z listom delali samo zmedo in zdraho med ljudmi. To vehementno odklonitev je potrdil prav na angleški način, s tem, da je naslonil nogo ob rob mize. S tem je bila audien-ca končana. Gašper je na poti skozi hodnik še menil, da se da s takim pogovarjati samo po vojaško. Po tem neuspehu je PO OF poskusil na Dunaju in uspelo je s pomočjo Rusov dobiti v tiskarni avstrijske KP v ulici Am Fleischmarkt možnost tiska. Vestnik je tako pričel izhajati sredi leta 1946 v Argentinierstrasse. Uredniški kolektiv je bil isti, kakor ga navaja avtor. Vendar je bil list ilegalen, kakor je bil tudi kolektiv glede državljanstev. Nastala je torej potreba po legalnosti, da bi se lahko javno nastopalo. Tako je nastal nov „domač“ - kolektiv z „lastnikom in izdajateljem“ dr. Matkom Scharwitzem, glavnim urednikom dr. Francijem Zwittrom, z menoj kot upravnikom in korektorjem, Radom Janežičem, poznejšim odgovornim urednikom Vestnika v Celovcu in sekretarko Micko Košatovo. Stavca pa sta bila Maks Kotnik in Evgen Frelih i/ Ljubljane. Pisarna uredništva je bila v Waaggasse, v stanovanju, katerega najem- nik je bil Franci Zwitter. Tam smo imeli tudi skupno kuhinjo. V Argentinierstrasse je bila takorekoč naša nadzorna baza, kjer so prirejali in pilili naše članke in tiste, ki so prihajali iz Celovca. Naš kurir pa je bil Jože Stornik. Ko sem prevzel upravo - v resnici česa takega ni bilo -sem ugotovil, da ni bilo nič legalnega. List ni bil prijavljen pri policiji, ne pri organizaciji izdajateljev občil, nihče ni bil prijavljen na borzi dela niti pri bolniški blagajni. „Redakcija“ ni imela oficielnega knjigovodstva, dostava lista v Čelo-vec ni bila zanesljivo urejena, da so prihajale iz Celovca pritožbe, da je na primer prišlo samo polovično število izvodov. Pri tozadevni intervenciji v tiskarni pa sem ugotovil, da je ek-spedit odposlal pravilno število. Tekom meseca januarja je bilo vse to urejeno in je bilo uredništvo pripravljeno na vsako eventualno uradno kontrolo. Razen že omenjenih del je morala uprava opravljati še druge posle, kakor na primer pribave takozvanih nujnostnih potrdil za podelitev potnih dovoljenj za delegate, če so hoteli potovati v Jugoslavijo. Ko sem čital avtorjeve spomine v zvezi z uredništvom v Argentinierstrasse kar dvakrat,nisem našel besede o tem zgoraj opisanem uredništvu in upra\ i lista, ki sta gotovo izpolnila dobršen del nalog. Prav tako razen Francija Zwittra ne najdem nobenega imena domačih, se pravi koroških aktivistov. Če v tej zvezi še mislim na šoferja Gregorja, za nas vse je bil „Sorš“, ki nas je vse dobro poznal, se mi ne zdi verjetno, da bi nikdar ne padla beseda o naši bazi. Ostane vprašanje, zakaj to. Ali avtor res ni vedel, kako je ta naš Slovenski vestnik res izhajal ali pa je bilo oportuno iz kakršnihkoli razlogov dopisniku Tanjuga na Dunaju prihraniti kontakte s tako nepomembnim delovnim kolektivom. Seveda človek, ki mnogo doživlja, tudi mnogo pozabi. Ker pa so tudi taki, ki mnogo ne pozabijo, je dobro, da se to uskladi in pride objektivnemu pojmovanju preteklih pa morda le kje važnih dogodkov v prid. Morda bo avtor teh nadvse zanimivih spominov ta malenkostni problem na kratko lahko razjasnil. O razvoju mirovnih konferenc in o dokončnem fiasku ter veliki žalosti v matični deželi bi se dalo tudi za nediplomate mnogo razpravljati, če smejo in hočejo s svojo glavo misliti. Pri tem bi morali začeti pri letu 1918 in pri vprašanju, kaj je bilo krivo in se ni spregledalo, kaj je bilo potrebno in se ni upoštevalo, kaj je bilo nepotrebno in se ni opustilo. Taka vprašanja bo treba morda na novo premisliti za odgovor na probleme, kje je razlika med 120 in 15 tisoč koroških Slovencev, in zakaj ta razlika. Dileme koroške slovenske zgodovine Piše dr. Avguštin Malle Po plebiscitu preseneča sočasnost nekaterih izjav in ukrepov cerkvenih in posvetnih oblasti, ki so prizadele slovenske duhovnike. Slovenski duhovniki in obnovljeno slovensko politično vodstvo pa je govorilo tudi o sodelovanju škofije s koroškim Heimatdienstom. 25. novembra 1920 je deželni oskrbnik dr. Arthur Lemisch na slavnostni seji koroškega deželnega zbora v svojem znamenitem govoru pozival cerkev, da sodeluje pri delu ozdravljenja zapeljanih. Nekaj dni poprej je škof Hefter tudi z apelom na domovinska čustva Korošcev pozival Celovčane k sv. misijonu. „Koroška Domovina“ je opremila škofovo povabilo z uredniško opombo, v kateri je zapisala: „Skupaj smo se bojevali za našo domačo rodno zemljo! Rama ob rami smo stali kot begunci! Skupaj z združenimi močmi smo osnaži-li našo lepo Koroško kranjskih, štajerskih in srbskih smeti! Prag je sicer osnažen in dvorišče, a hiša je še umazana! Vaši pradedje so skupaj delali in molili, žebrali. In to hočemo tudi mi. ... Kakor smo izvedeli se bodo pozneje tudi po posameznih župnijah - farah - praznovali sv. misijoni, da se celo Koroško ljudstvo prenovi in posveti. To pa velja za pozneje, ko se bodo enkrat razmere tudi tam uredile. ... Torej pridite in pokažite ponosno, da vera in krščanstvo na Koroškem še ni vmrlo! Treba je samo pravih duhovnikov, pa ne srbskih hujskačev!“ Slovenske duhovnike je zlasti motilo, da so nekatere župnije, ki so do tedaj veljale kot slovenske, zasedli nemški duhovniki. Njih delo je „Koroški Slovenec“ natančno spremljal ter jih v enem primeru tudi neokusno označil kot podgane, slovenski duhovniki pa so od svojih sobratov pričakovali, -da se v teku dveh let naučijo slovenščine in se tako v smislu cerkvenega prava usposobijo za pastirovanje med koroškimi Slovenci. Pozneje je „Koroški Slovenec“ ovil svojo kritiko cerkvenih razmer na južnem Koroškem ter kritiko krškega ordinariata v poročila, ki so govorila o preganjanju nemških duhovnikov in nemščine na Južnem Tirolskem, kjer je, kot po vsej Italiji, leta 1933 zavladal fašizem. Premeščanje slovenskih duhovnikov je naznanil svojim občinskim zaupnikom tudi koroški Heimatdienst, ko je menil, da bodo principielno premeščeni vsi jugoslovanski duhovniki. Podpiral je tudi tečaje slovenščine, ki so jih obvezno obiskovali vsi bogoslovci in nekateri mlajši nemški duhovniki hovniški naraščaj. Na sodelovanje med ordinariatom in koroškim Heimatdienstom je namignil list, ko je le-ta izdal 21. novembra 1923 svojim privržencem poziv, da se naj potegujejo za spremembo slovenskih župnij v jezikovno mešane. Označil je početje organizacije kot zadnji udarec s ciljem: „Izpodriniti slovenski jezik iz naših cerkva in po malem pregnati našo slovensko duhovščino. To je klic na smrt obsojenih!“ Slovenske duhovnike je krški ordinariat razočaral še na drugem področju. Novembra 1923 je razveljavil odredbo, ki je omogočala uporabo slovenščine pri vodenju matičnih knjig in se pri tem skliceval na odločbe države. To pot je posvetna oblast sledila cerkveni. Veli-kovški okrajni glavar je namreč zaukazal malo nato vsem župnikom odnosno župnijskim uradom, da morajo uradovati izključno v nemškem jeziku in uporabljati izključno nemške tiskovine ter nemška osebna imena kakor tudi nemške topografske oznake. Podobni odredbi sta potem sprejeli tudi 'okrajni glavarstvi Beljak in Celovec. Ordinariat pa pri objavi novega šematizma leta 1925 ni več upošteval slovenskih krajevnih imen, kar je „Koroškega Slovenca“ spodbudilo k pikri pripombi, daje ordinariat na diensta pred vso javnostjo zatajil koroške Slovence. V koroškem deželnem zboru je ob priložnosti proračunske razprave konec leta 1927 spregovoril o slovenskih duhovnikih in njih delovanju poslancev Janez Starc. Zavračal je zlasti očitek iredente na račun slovenskega klera in menil, da je ta dolžan, da skrbi tudi za narodne potrebe prizadete manjšine. Pri tem se je skliceval na Južno Tirolsko in menil, da slovenski duhovniki na Koroškem počenjajo 60 let tisto, kar delajo nemški duhovniki na Južnem Tirolskem v zadnjih treh, štiri letih. Škofijski ordinariat je vplival tudi na odločitve „Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem“. Duhovniki, kandidati na listi Koroške slovenske stranke, so morali v smislu splošnih cerkvenih predpisov zaprositi za dovoljenje. Leta 1927 je ordinariat tak pristanek Vincencu Poljancu zabranil, ko je hotel ta kandidirati za državni zbor. Pri naslednjih volitvah pa je ordinariat le uveljavil svoje stališče, seveda šele po hudem boju znotraj narodne organizacije, in dosegel, da so se duhovniki v posebni spomenici izrekli za podporo krščanskih so-cialcev pri državnozborskih volitvah leta 1930. KONEC z namenom, da bi končno privzgojil „domovini zvesti" du- zahtevo koroškega Heimat- v Soviča Oka je prhutala po Šmihelu S tekstom Svetlane Makarovičeve »Soviča Oka« so se spoprijeli najmlajši Šmihelčani. Lutke imajo pri njih domovinsko pravico, saj se že precej let ukvarjajo s to zvrstjo gledališča. Nekoč pod mentorstvom danes že pokojnih Štefa Potočnika in Saše Kumpa, danes pa to nalogo odlično opravljajo Tine in Breda Varl in pa seveda Štef Merkač. »Soviča Oka« je ena od Svetlaninih uspešnic in otroci se v glavni junakinji kar hitro prepoznajo. Kakor se otroci sprašujejo (posebno zjutraj, ko je treba vstati), kako bi bilo, če bi raje podnevi spali in ponoči bedeli, tako je tudi Oki prišlo na misel, da bi obrnila svet na glavo in bi doživela podnevno življenje; sove namreč običajno podnevi spijo. Obiskovalca najprej prevzame scena - barvita in ljubka, ki pa zaobjema vsa različna prizorišča dogajanja. Animatorji lutk so še silno mladi: Predrzna in domišljava, a zato nič manj simpatična Oka je bil Marko Kumer, ubogi oče sovir, ki ima z mladino križe in težave, pa Gabriel Krajger. Emanuel Čebul in Roman Krajger sta bila pridni Okini se- Sovica Oka je doživela pustolovščino in vse se je srečno izteklo S.W. strici, pametna, vsevedna Luna pa Romana Opetnik. Za plašnim zajčkom se je skrival Niko Kumer, požrtvovalno račko je igrala Andreja Trap, lisico, ki jo zadene zaslužena kazen, Martina Wrolich, medveda pa, döbro-dušneža in avtoriteto v gozdu, je igral Danijel Budin. Drobna miška, ki je medvedova najboljša prijateljica, je bil Franci Wrolich. Režijo je vodil Tine Varl, treba pa je poudariti, da je pri tako mladih igralcih potrebna še dobršna mera pedagoških sposobnosti, da predstava zagleda beli dan. Lutke je mlada skupina izdelala sama, pod strokovnim vodstvom Brede Varlove, seveda. Tehnika je bila zadeva Nika Krištofa in Roswite Kolter, Kristina Trap-Jernej pa je skrbela za skupino kot celoto. Predstave šmihelskega lutkovnega festivala »cikl - cakl« se vrstijo druga za drugo. Že 6. januarja smo vabljeni vsi v Šmihel na premiero starejše in izkušenejše skupine »ovec in zajklja«, kjer vodi režijo Štef Merkač. Dva dni navrh pa gostuje v Šmihelu Lutkovno gledališče iz Ljubljane z »Doktorjem Faustom« Milan Klemenčič je po znanih motivih napisal tekst, za moto predstave pa so napisane naslednje vrstice: »Prekašal je prav vse, ki s sveto vnemo razpravljali o božjih so rečeh, potem pa samovšečno se prevzel in se kot Ikar dvignil previsoko, nakar ga je nebo v sočutju strlo.« , Slovenski vestnik /fv čestita! A# v____________II_________J Gospe Kristi Šest iz Strpne vasi za dvojni praznik; gospe Štefaniji Župane iz Železne Kaple za dvojni praznik; Jelki in Veroniki Štern iz Stare vasi za rojstna dneva; gospe Štefaniji Rosenzopf iz Podgore na Rudi za 50. rojstni dan; gospe Johanni Schäfer iz Konovec za rojstni dan; gospe Frančiški Jesenko s Potoka pri Bilčovsu za 80. rojstni dan; gospe Kristini Kežar s Horc za 89. rojstni dan in god; gospe Dori Lenko iz Prible vasi za 90. rojstni dan; gospe Štefaniji Petek iz Za-gorij za 80. rojstni dan; gospodu Toniju Isopu iz Šentjakoba za 50. rojstni dan; gospe Veroniki Osojnik iz Železne Kaple za rojstni dan; gospodu Tomeju Muschetu iz Gorinčič pri Šentjakobu za osebni praznik; Marici Wautsche in Tatjani Božič iz Globasnice za rojstna dneva; za osebne praznike Štefki Kordež iz Podjune, Štefki Ambrož iz Štebna in Mancu Močniku iz Šmihela; gospe Silviji Gabrijel z Leš čestitke ob rojstvu hčerkice in za rojstni dan; gospodoma Lenartu Užniku s Kota in Albinu Pegrinu s Šajde za osebna praznika; gospe Mariji Stern iz Stare vasi za osebni praznik; gospe Mariji Hobel iz Vogelj za osebni praznik; gospodu Krisitjanu Pu-schnigu iz Grablje vasi za osebni praznik; gospe Rozaliji Černič iz Čir-kovč pri Pliberku za 85. rojstni dan; gospe Uršuli Oraže z Borovnice pri Selah za 68. rojstni dan; gospe Mariji Gregori iz Sentpetra pri Šentjakobu za rojstni dan; gospe Johani Kukež iz Koprivne za rojstni dan; gospodu Krisitjanu Schel-landru, nekdanjemu sodelavcu tiskarne „Drava“, za rojstni dan. Voščilu se pridružijo tudi vsi nekdanji sodelavci! Vesele praznike in srečno-novo leto želi SGZ - Slovenska gospodarska zveza Občni zbor Velikovške mlekarne Kar premajhna je bila dvorana Delavske zbornice v Velikovcu. Precej kmetov je prišlo na občni zbor Velikovške mlekarne, kamor jih je pred leti prišlo komajda peščica. Postavlja se vprašanje, če je to zanimanje sprožila preiskava mlečnih kontigentov. Precej kmetov se namreč ni držalo tržne ureditve pri prodaji mleka. To zdaj preiskujejo sodelavci AMA. Tem kmetom grozi celo odvzem kontigenta in s tem gospodarska podlaga. Direktor mlekarne Greimel je izjavil, da niso ničesar vedeli o manipulacijah kmetov. Precej zanimivo je bilo nato poročilo o delovanju mlekarne. V letu 1992 je mlekarnar-ska zadruga izplačala 708 dobaviteljem za mleko 74,4 milijonov šilingov. Članov zadruge je celo 1610, proizvodnja mleka pa je bila več kot 12 milijonov kilogramov, vendar ga je bilo treba kupiti še dodatno 10 milijonov kilogramov. V Velikovcu izdelajo tudi 2220 ton sira, kar pomeni 8,5 odstotkov proizvodnje sira na avstrijskem trgu. To je za razmeroma majhno mlekarno lep uspeh in v bodoče bo šel razvoj še bolj v sirarstvo. Pred dvema letoma so se združile mlekarne Šentvid, Wolfsberg in Velikovec v Bäuerliche Milch Union (BMU), a to je že zgodovina. V novem „konglomeratu“ je vključena še celovška mlekarna Unterkärntner Molkerei (UKM). Verjetno je le vprašanje časa, kdaj bo to združenje premajhno in bo potrebno večje. Proizvodnjo BMU bo v bodoče tržila AMF (Austria Milch und Fleisch), mlekarna ÖKM v Špitalu pa bo tržila sama. Nove strukture so tudi vzrok za novo predsedstvo. Novi predsednik je Velikovčan zbornični svetnik Franz Wie-ser, v predsedstvu pa so med drugimi tudi ekonomski svetnik Lojz Čik iz Tinj in Franz Wutte iz Male vasi. Novi odbor bo imel veliko dela. Najvažneje bo obdržati proizvodnjo v Velikovcu in zagotoviti kmetu ustrezno ceno mleka. Z ureditvijo dvodnevnega odvoza mleka so kmetom znantno porasli stroški pri nabavi novih hladilnih naprav. Slabša cena mleka bi kmete iz tega razloga še bolj prizadela. Proizvajalci s skrbjo gledajo na vstop Avstrije v Evropsko unijo - težko bo preživeti v velikem trgu, kjer so cene za surovine majhne. Marko Trampusch ALPETOUR, Spedition Transport Gmbh Lastenstrasse 6, A-9150 Bleiburg/Pliberk razpisuje delovno mesto knjigovodja Pogoji: praktično znanje celotnega knjigovodstva znanje obeh deželnih jezikov Nastop dela: januar 1994 Interesenti naj se javijo pisno na naš naslov ali po telefonu 04235/3131 (gosp. Konzilia) Govorilne ure Pokojninske zavarovalnice za delavce: Šmohor 3.1. 8.30-12.00 Gebietskrankenkasse Podklošter 3. 1. 13.00-14.00 Občinski urad Velikovec 5.1. 8.00-12.00 Delavska zbornica Žitara vas 5. 1. 13.00-14.00 Občinski urad Beljak 7.1. 8.00-12.00 Delavska zbornica Bekštanj 7. 1.13.00- 14.00 Občinski urad Beljak 4.1. 8.00-12.00 Delavska zbornica Pliberk 20. 1. 11.00-13.00 Občinski urad Trg 24.1. 8.00-12.00 Delavska zbornica Beljak 25.1. 8.00-12.00 Delavska zbornica Šentjakob 25. 1. 13.00-14.00 Občinski urad Vsi, ki želijo nasveta, naj prineso s seboj potrebne papirje! Slovensko planinsko društvo razpisuje fotografski natečaj „Planine v sliki“ Kot vsako leto, tudi letos vabimo Vas vse, planince - fotografe k sodelovanju. Slike s planinskimi motivi naj bi imele velikost 30 x 21 cm. Vsak udeleženec lahko odda 3 slike. Vsaki sliki je treba dati geslo, pošljite jih najkasneje do 31. 12. 1993 na naslov: Slovensko planinsko društvo Celovec Tarviser Straße 16 A-9020 Celovec/Klagenfurt Slike bo ocenila tričlanska žirija. Razstavljene bodo od 22. januarja dalje v Mohorjevi knjigarni v Celovcu. Čakajo vas lepe nagrade! Božični koncert APZ „ Tone Tomšič “ Velik kulturni užitek je v nedeljo, 19. 12. 1993 popoldne v podgorjanski cerkvi nudil Akademski pevski zbor (APZ) „Tone Tomšič“ iz Ljubljane. Na povabilo KKZ in far Podgorje, Sveče, Šentjakob in Bilčovs je pel božične ljudske pesmi in kolednice, med njimi nekaj pravih glasbenih zakladov. Med posameznimi pevskimi bloki je Jernej Kuntner bral božično prozo Silvina Sardenka, Otona Župančiča, Milana Puglja, Alojza Gradnika in Srečka Kosovela. Zanimanje za koncert je bilo zelo veliko, kljub hladu je cerkev bila do zadnjega mesta zasedena. f.k. Posojilnica-Bank Podjuna Redni občni zbor Posojilnice je bil v petek, 10. 12. 1993 v prostorih Kulturnega doma v Dobrli vasi. Predsednik upravnega odbora Martin Wastl je pozdravil navzoče, med njimi tudi višjega revizorja Krištofa in dipl. trg. Joža Flabernika kot zastopnika Zveze slovenskih zadrug. Udeleženci so se najprej spomnili svojih rajnih članov, ki so umrli v zadnjih dveh letih. Med njimi je bil tudi Štefan Sienčnik, dolgoletni predsednik upravnega odbora. Uspehi v zadnjih dveh letih, od zadnjega občnega zbora v februarju 1991, so bili predvsem izgradnja poslovalnic v Sinči vasi (1992) in v Škocijanu (1993), v Dobrli vasi pa je bilo nujno potrebno zgraditi greznice. Posebno stavba v Sinči vasi se arhitektonsko odlično spaja z okoljem in je kraju v ponos. Poslovalnica Škocijan pa zdaj lahko nudi sodoben ser- vis, saj so jo opremili s potrebnimi computerji. Ob pregrad-nji škocijanske poslovalnice pa je Posojilnici tudi mogoče, da daje domačemu prosvetnemu društvu „Vinko Poljanec“ na razpolago prostore za pevske vaje oz. njegovo delovanje. Kot član poslovodstva v Dobrli vasi je s koncem septembra bil na novo določen gospod Janez Karner, potem ko je gospa Frieda Marketz po petnajstih letih razvezala delovno razmerje. Revizijsko poročilo je sestavil Franc Krištof. Poslovodji Jože Plesnik in Hanzi Karner sta poročala o letnem zaključku 1992, stanju iz tega leta, o dogajanju po letnem računskem zaključku in o ciljih poslovanja. V letu 1992 se je povišala bilančna vsota za 27 milijonov na 252 milijonov. Hranilne vloge so narasle za 13 odstotkov na 220 milijonov. Povišala so se tudi izposojila, za 14 odstotkov na 140 milijonov. Prav posebno ponosna pa je Posojilnica na lastni kapital v višini 17,1 milijona, kar je 6,8 odstotkov bilančne vsote. Da bi pridobili kar največ mladih varčevalcev, so prvič obiskali ljudske šole Dobrla vas, Škocijan, Šentpri-mož ter otroški vrtec v Dobrli vasi. Ena od investicij je bila tudi nabava bankomata v osrednji bančni hiši v Dobrli vasi. V širši okolici ni bilo avtomata te vrste; domačini, pa tudi turistični gostje so s svojim povpraševanjem to nabavo sprožili. Cilj poslovodstva je konstantno nadpovprečno zviševanje hranilnih vlog ter dobro razmerje med posojili in vlogami. Tudi v letu 1993 računa bančni zavod z nadpovprečno povišanje lastnega kapitala. V poslovnem razvoju je za tekoče leto pričakovati zadovoljiv uspeh, ki bo vsekakor v okviru zastavljenih ciljev. Brigita Pasterk Lutkovni festival „CIKL - CAKL“ v Šmihelu četrtek, 6. 1. ob 11.1)0 „Lovec in zajkla“; sobota, 8. 1. ob 19.00 in ob 21.00 „Faust“. Predstave so vedno v farni dvorani. Termin za vložitev prošenj pri sosvetu: 15.1.1994 Opozarjamo društva, da je treba vložiti prošnje za finančno podporo pri Uradu zveznega kanclerja najkasneje do 15. januarja 1994. Prošenj, ki bodo prispele prepozno, narodnostni sosvet ne bo obravnaval. Izpolnjene formularje z opisom projekta in finančnim načrtom pošljite na naslov: Bundeskanzleramt - Verfassungsdienst Dr. Heinz Tichy Ballhausplatz 2 A-1014 Wien Kopijo prošenj pa pošljite predsedniku sosveta: dr. Marjan Sturm, Tarviser Str. 16, 9020 Celovec. Tajništvo Slovenske prosvetne zveze vam bo rade volje pomagalo pri sestavljanju prošenj. Formularje lahko dobite na Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu. SLOVENSKI VESTNIK Datum Kraj PRIREDITVE Prireditelj do 6.1. pri Juenni vČepičah Dnevi lovskih specialitet Gostišče Juenna do9.1. pri Juenni Nagradno kegljanje ob četrtkih in petkih od 18. SK Globasnica vČepičah ure dalje, ob sobotah, nedeljah in praznikih pri Globasnici od 14.ure dalje Četrtek, nad Posojilnico Drezanje v kamen - gostuje igralska SPD „Edinost“ 23.12. 16.00 v škofičah skupina iz Šentjanža Nedelja, pri Kovaču Štefanov ples - igra ansambel „Čudežna polja“; Slov. športni klub Obir 26.12. 20.00 naObirskem pri tomboli vas čakajo lepe nagrade! Nedelja, v farnem domu Koncert - Slovenski božič 1. del: kvartet Spev iz KPD „Planina“ 26.12.» v Selah Škofje Loke, mlad. skupina s Kota, mlad. pevski 14.30 zbor; 2. del: spevoigra „Slovenski božič“ Matije Tomca - poje MePZ Sele ob instr. spremljavi Nedelja, v stari šoli Božičnica SPD „Kočna" SPD „Kočna" 26.12. 18.30 v Svečah Nedelja, v gostilni Malle športni ples na Štefanovo; DSG Sele-Zell 26.12. 19.00 v Selah igra ansambel „Obzorja“ Ponedeljek, pri Miklavžu Podelitev Drabosnjakovega priznanja - prejel SPZ 27.12. vBičlovsu ga bo Stane Uršič, tajnik Kluba koroških Slovencev 19.00 v Ljubljani Od 27. do Dom v Tinjah Nemščina za Slovence; Dom vTinjah 30. dec. vodita dr. Kristl Titze in Jutta Suppan od 28. Mladinski center Dnevi iger in petja Kat. otr. mladina do 30.12. na Rebrci Petek, Železna Kapla Pohod na Storžič SPD 31.12. 8.00 zbirališče ob 8. ure pred hotelom Obir Petek, pri Cingelcu Zaključna društvena prireditev v letu z glasbo SPD „Borovlje" 31.12. 20.00 na Trati in plesom Nedelja, v kulturnem domu Novoletni koncert - izkupiček je namenjen do- SPD„Danica“ 2.1. v Šentprimožu brodelnim projektom v Ukrajini. Sod.: MEPZ 14.30 „Srce“ MePZ „Danica“, vok. ans. Carinthia iz Landskrona, vok.-instr. skupina iz Ukraine Nedelja. vavlilj.šole Novoletni koncert s komorno pevko Dagmar SPD „Bilka“ 2.1. v Bilčovsu Schellenberg (sopran) iz Berlina; 19.30 korepetitor: Andrej Goričar od 3.1. v Domu v Tinjah Pripravljalni dnevi za seminar „Mladina evropskih PUAK do 4.1. narodnih skupnosti“, ki bo v velikonočnem tednu. Prijave do 27.12., tel. (0463) 512528-28 Sobota, v Domu sindikatov Slovenski ples SPZ 8.1. 20.00 v Celovcu Sobota, v Dom v Tinjah Koncertni večer - (Beethoven, Brahms) Maria 8.1. Frodl - violončelo, Bruno Petrischek - klavir 19.30 Nedelja, v Kulturnem domu Kipling-Varl: „Radovedni slonček“; režija Tine SPD „Srce" 9.1. v Dobrli vasi Varl; nast. lutkovna skupina „Mi smo mi" SKD iz 9.30 Celovca. V pozdrav bo zapel otroški zbor SPD „Srce" Ponedeljek, Kapucinski Slovenščina za napredujoče, 2. del; 10.1. samostan vodi strok. uč. Franc Krištof 18.00 do v Celovcu 20.00 Waagg. 15 Sreda, v Domu v Tinjah Dileme koroške zgodovine: Vindišarstvo - po- 12.1. možna nacioanlna ideologija. 19.30 Predava univ. prof. dr. Andrej Moritsch Sobota, v Kulturnem domu 18. Radiškiples SPD„Radiše" 15.1. 20.00 na Radišah igra ansambel „Gašperji" Nedelja, 16.1. od 14. do 16.00 v Domu v Tinjah Srečanje lovcev z izobraževalnim programom Ukrajinci na novoletnem koncertu „Danice“ Med prireditvene stalnice slovensko-koroškega kulturnega in umetniškega ustvarjanja brezdvomno sodi novoletni koncert „Danice“. Začetki prireditve segajo v dobo, ko za novo leto in okoli njega še ni bilo toliko prireditev kot dandanes . Koncert je vselej bil kot kulturna zahvala namenjen prav domačinom, članom in prijateljem „Danice“, ki so skozi leto podpirali in še podpirajo delovanje društva. Zato so poleg skupin društvana koncertu vselej sodelovali in sodelujejo tudi zbori in skupine od drugod, na primer zbori „Rož“, „Vinko Poljanec“, „Trta“, Obirski ženski oktet“, „Oktet bratov Zupan“, ansambel „Drava“ in drugi, ki so vsi s svojim kakovostnim in srčnim petjem pripomogli, da se je novoletni koncert uveljavil kot prvovrstna pevska prireditev. Naslednji novoletni koncert bo 2. januarja 1994 ob 14.30 v Kulturnem domu v Šentprimožu. Atrakcija koncerta bo brezdvomno nastop vokalno instrumentalne skupine iz Užgoroda v Ukrajini s čembalistko Nino na čelu. Nadalje bojo sodelovali še otroški in mešani zbor „Danice“, MePZ „Srce“ in vokalni ansambel „Carinthia“ iz Landskrona pri Beljaku. Torej zelo pester in internacionalen spored, ki ga nudi SPD „Danica“ na novoletnem koncertu 1994. wafra CELOVEC - Mohorjeva knjigarna - razstava del Jožice Serafin - Deželna galerija, Burggasse 8 - Valentin Oman (do 31.1.94) - Galerija Slama - Benediktinerpl. 3 - Ogledala Arnulfa Komposcha (do 30.12.) - Napoleonstadl - Štiri desetletja arhitekture (do 23.12.) BOROVLJE - Galerija Rieser - 50 koroških umetnikov BISTRICA PRI PLIBERKU - Werkhof - božična prodajna razstava Nežike Novak, Angele Goggl, Alfreda [ Pototschniga, Sigija Semprimoschniga, Bernada Brandla in Alberta Krajgerja -slike, skulpture, keramike in nakit - odprto od 10. do 12.12., od 17. do 19.12. med 9. in 12. uro ter med 15. in 18. uro. Odprto je še 24.12. med 9. in 12. uro. TINJE - Dom v Tinjah - razstava del Irene Gutt-Gregorič SVEČE - Gorševtova domačija - razstava ikon in svilenih rut ŠENTJAKOB -V Galeriji glavne šole - Dela šolarjev in razstava del Huga Wulza j&mutmtäM. S L O V K N S K K O D D A J E četrtek, 23.12. Rož - Podjuna - Zilja 18.10—19.00 Petek, 24.12. Božične pesmi - božični nagovor krškega škofa Sobota, 25.12. 6.30- 7.00 Praznična (P. Zunder) 18.10- 18.30 Praznična (P. Zunder) Nedelja, 26.12. 6.30- 7.00 Voščila 18.10- 19.00 Voščila Ponedeljek, 27.12. „Česar ne dajo, bomo izterjali“: šest kmetov pred ustavnim sodiščem Torek, 28.12. Partnerski magazin Sreda, 29.12. Glasbena sreda Večerna 21.05-22.00 Veselje, radost, srečo vam želimo za leto 94 (Glasbena oddaja) V Domu Sodalitas v Tinjah v okviru predavanj na temo „Dileme koroške zgodovine“ bo predaval univ. prof. Andrej Moritsch „Vindi-šarstvo - pomožna nacionalna ideologija“ v sredo, 12. januarja 1994, ob 19.30. iv/ i\v/i%v/üi\n SLOVENSKE O I) DAJE 18.10-19.00 Četrtek, 30.12. Rož - Podjuna - Zilja Petek, 31.12. Srečno novo leto Sobota, 1.1.1994 6.30- 7.00 Dobro jutro na Koroškem 18.10- 18.30 Leto 93 iz političnega vidika (Zernatto-Sturm-Grilc) Nedelja, 2.1. 6.30- 7.00 Voščila - duhovna misel (dr. Nace Laurenčič, Bad Dürnberg) 18.10- 19.00 Voščila Ponedeljek, 3.1. To bo prineslo novo leto 1994 Torek, 4.12. Partnerski magazin Sreda, 5.12. Glasbena sreda SLOVENSKI VESTNIK - ŠPORT Pregled športnih uspehov v letu 1993 Nogomet SAK : že v drugo koroški prvak V svojem 22. letu ob- torej med najboljšimi stoja je igralcem Slovenskega atletskega kluba uspelo ponovno osvojiti naslov koroškega prvaka in to z rekordnim številom 10 točk prednosti. V kvalifikacijskih tekmah za vstop v drugo zvezno ligo žal niso bili tako uspešni, zato pa so se varovanci trenerja dr. Ivana Ramšaka doslej prav dobro odrezali tudi na tekmovanjih za avstrijski pokal, kjer so v 4. kolu, Odbojka SK Puntigamer Aich/Dob Dobljani so v prvem letu v zvezni ligi bili prava obogatitev in so poskrbeli za napete tekme in dobro vzdušje v domači dvorani. S svojim 4. mestom ob koncu prve tekmovalne sezone v prvi ligi pa so dosegli tudi cilj, Namizni tenis DSG Sele Moštvo Selanov je v 3. razredu vzhod zasedlo prvo mesto in se tako povzpelo za razred više, kjer nadaljuje uspešno pot. Trenutno igrata za DSG Sele Mirko Oraže in Stane Bec, na tekmah Smučarski skoki ŠD Zahomc ima skakalni center šestnajstimi klubi v Avstriji. V jesenskem delu nogometnega prvenstva zaseda SAK 3. mesto. Za najboljšega nogometaša pa lahko imenujemo Alojza Sadjaka, ki je skozi vse leto pokazal konstantno igro predvsem v obrambi, a se je pogosto uspešno vključil tudi v napad. Ekipa pod 19 pa je dosegla v jesenskem delu prvenstva 1. mesto. Športno društvo Zahomc je svoj višek gotovo obhajalo letos z otvoritvijo novega skakalnega središča, na kateri imajo sedaj domači skakalci možnost intenzivnega treninga, kar obeta predvsem za bodočnost še večje uspehe. V prvih mesecih tega leta je predvsem Franci Wiegele pokazal, da mu je sprememba na novi V- Kolesarjenje slov uspela in je imel nekaj lepih uspehov. Skupno z avstrijsko reprezentanco je na univer-ziadi v Zakopanih dosegel zlato kolajno, pri skakanju za Ziljski pokal je zmagal v splošni skupini in presenetil še nekajkrat z izvrstnimi uvrstitvami. Ostali varovanci trenerja Francija Wiegeleta st. pa so prav tako dokazali, da so na pravi poti. ki so si ga postavili ob začetku prvenstva. V prvem delu prvenstva 93/94 trenutno zasedajo 3. mesto, z zmago nad Hypo Celovec pa so si potrdili tudi zopet številko 1 na Koroškem. doma pa jima pomaga tudi še Marta Uschnig-Ora-že. Mirko Oraže, ki je glavni motor namizne teniške sekcije v Selah, je v tem letu osvojil že 15. naslov društvenega prvaka. Petra Wrolicha so razglasili za kolesarja št. 1 Šah Dunja Lukan koroška prvakinja Peter Wrolich član reprezentance Mladinska igralka SŠZ v Celovcu je postala koroška prvakinja pri dekletih pod 16 let. Na državnem prvenstvu pa je dosegla 2. mesto, kar je pomenilo, da je nato julija zastopala Avstrijo na svetovnem mladinskem prvenstvu, kjer pa je od 10 tekem izgubila tri, ene tekme pa zaradi bolezni ni mogla odigrati. V moštvenem prvenstvu tekmujeta v 2. razredu D tako SŠK Obir, kot tudi SŠZ Carimpex I ki je prvi del prvenstva uspešno zaključilo na prvem mestu. V play-off tekmah imajo člani ŠŠZ možnost doseči povdvig v 1. razred. Doslej največje uspehe je kolesar Peter Wrolich dosegel v letošnjem letu, ko je prvič tekmoval v skupini članov. Začelo se je z zmago etapne dirke v sprintu na Poljskem, sledila je odlična uvrstitev na koroški krožni vožnji, itd. itd. Naštevali bi še vrsto lepih uvrstitev, vendar naj omenimo še to, da je av- SŠZ vabi v zimskih semestralnih počitnicah na Smučarski teden v Nizkih Tatrah 19.2.1994-26.2.1994 smučanje in snowboarding v zimskošportni center Jasna v Nizkih Tatrah. Jasna je najbolj priljubljeno smučišče (ženski svetovni poksl v alpskem smučanju) na Slovaškem, na severni strani 2045 m visokega Chopo-ka. Gondolska žičnica, 5 sedežnic in 11 vlečnic povezuje med seboj nad 40 km smučarskih prog. Udeleženci smučarskega tedna bodo bivali v hotelu Ostredok (kat. ***) v neposredni bližini vzpenjač. Rezerviranih je 45 mest. Cene: odrasli 3.870 šil. (7 polpenzionov, prevoz z modernim Sienčnikovim avtobusom, šola v smučanju ali snowboardingu - z Elanovimi deskami, izlet v Demänovske Jaskyne) otroci (do 12 let) 2.430 šil. — v pomožni postelji pri starših otroci (do 15 let) 3.300 šil. - v pomožni postelji pri starših 95 šil. - dnevna karta za vzpenjače Odhod iz Celovca bo 19. 2. 1994 ob 7. uri izpred Zvezne gimnazije za Slovence, Janežičev trg 1. Dostop je možen tudi pri avtobusnem podjetju Sienčnik v Dobrli vasi. Prihod nazaj pa bo 26. 2. 1994 v večernih urah. V dopoldanskih urah se vsak lahko udeleži izletov, pouka v smučanju in snowboardanju pod strokovnim vodstvom prof. Antona Malleja, Kristijana Zeichna, Richarda Kunčiča in Danila Prušnika. Udeležba šole je prostovoljna. Prijave sprejema do 15. decembra 1993 z na-plačilom šil. 1000 na osebo Posojilnica-Bank Celovec, Bahnhofstraße 1, konto štev. 1-03.029.113. Prijave bomo upoštevali po vrstnem redu. SV želi vsem športnikom in športnicam vesele praznike ter uspešno športno leto 1994! Smučanje Izredni uspehi ŠD Šentjanž gusta bil vpoklican kot rezervni član v avstrijsko reprezentanco za svetovno prvenstvo v Oslu, kar je za mladega kolesarja bilo veliko priznanje. Ob koncu kolesarske sezone 93 so koroški kolesarski strokovnjaki podelili Petru prvo mesto in s tem priznali njegove velike uspehe v tem preteklem letu. Športno društvo Šentjanž je v prvi polovici tega leta s svojimi smučarji in smučarkami dosegel vrsto izrednih uspehov. Naj omenimo le smučarje, ki so glede na uspehe bili sprejeti v kadre - A kader: Daniel Užnik in Dunja Jamnik; B Kader: Birgit Filipič, Marion Maloveršnik, Silvana Oraže, Tatjana Zablat-nik; - dosegli lepe rezul- tate, ter si s tekmovanji na tekmah za FIS točke nabrali dosti točk, da so si utrdili mesta v kadrih. V tem so prvič na startu avstrijskega prvenstva sodelovali tudi štirje Šentjanžani. Vodja uspešnih smučarjev je Erich Užnik, ki zastavlja vse svoje moči, da imajo mladi športniki vse možnosti za uspešno tekmovanje. Tako kot tu so igralci SAK mnogokrat proslavljali Erih Užnik s sinom Danijelom, velikim upom koroških smučarjev MALO ZA SMEH Šefovska Obiskovalec pride k tajnici: - Je šef v pisarni? - Ni ga! - To ni mogoče! Saj sem ga vendar videl pri oknu! - On vas tudi! Fini možje Na svečanem sprejemu stoji v krogu nekaj imenitnih dam, ki tekmujejo v tem, katera ima še imenitnejšega moža. Pa pravi ena: - Moj rflož ima ogromno naslovov, med drugim tudi »von und zu«. Le ena je bila odkritosrčna: - Hja, moj pa je enostavno »auf und davon«. Latinščina - No, kako je bilo pri prvi uri latinščine, bi rada vedela mama. - Se kar, samo preveč tujih besed uporablja profesor, je menil učeni sinko. Prijateljska pomoč Dva stara prijatelja se srečata. Prvi je ves zagrenjen, drugi ga skuša spraviti v dobro voljo: - Ne bodi no tako zamoijen. Povedal ti bom dober vic. - Nič nočem slišati. Pusti me pri miru. - Pa ti bo še žal, ker je res dober. Ko sem ga povedal tvoji ženi Marti, se je tako smejala, da je padla iz postelje. V restavraciji Vljudni natakar stopi k mizi: - Gospa, oprostite, toda zdi se mi, da je vaš mož pravkar zdrsnil pod mizo. - Ne, ne, motite se. Moj možje pravkar stopil skozi vrata v restavracijo. Znajti se je treba — Janezek, mi lahko imenuješ enega najvišjih vrhov na svetu? - Seveda, seveda, katerega pa, gospod učitelj? Iz šole Učitelj razlaga o letečih ribah. - Je kdo od vas že kdaj videl leteče ribe? Tonček se oglasi: - Jaz! Na trgu sem jih videl, ko sta se dva prodajalca rib sprla. Pretirana zahteva Učitelj pokaže na globus in pravi: - Malči, najdi mi severni tečaj! - No, čudovito! Kane in Hayes sta ga iskala in ga nista našla, Hall ga ni našel, tudi Cook ne, pa naj bi ga ravno jaz našla! Vljudnost Janezek ima za seboj prvo uro angleščine. - Mama, zdaj že znam povedati po angleško »dober dan«, »prosim« in »hvala«! - O, kako lepo! Po slovensko se pa tega še do danes nisi naučil! DRAGE REŠEVALKE, DRAGI REŠEVALCI! Rešiti ni treba drugega kot to križanko in jo odposlati na naslov: Slovenski vestnik, A-9020 Celovec/Klagenfurt, Tarviser Strasse 16, do 15. januarja 1994, pa se lahko zgodi da boste med nagrajenci. Žreb bo razdelil deset nagrad: 1. nagrada - brezplačen Vestnikov izlet v oktobru 2. nagrada -1000.- šilingov 3. nagrada- 750.-šilingov 4. nagrada- 500.-šilingov 5. -10. nagrada - knjižni dar Slovenske prosvetne zveze za leto 1994 Veliko uspeha in zabave pri reševanju! AMERIŠKA FILMSKA IGRALKA (PATRICIA) I GLAVNI TRG V ST.GRŠKIH MESTIH ŠALJIV IZRAZ ZA VOJVODINCA ŠVEDSKA FILMSKA IGRALKA (ANITA, "SLADKO ŽIVLJENJE") VOJAŠKI OBJEKT, TRDNJAVA TV VODITELJICA REMS GON, NAGON NADAV, PREDUJEM IGRALEC NA ENO OD GODAL TELEVI- ZIJSKI ZASLON BOREC V RINGU PRIPADNIK KIRGIZOV NOJU PODOBNA IZUMRLA PTICA LOJZE SLAK SIMBOL ZA ANTIMON CANKAR- JEVA PESNIŠKA ZBIRKA VELIKA PTICA UJEDA BARVA KOŽE SLAŠČI- ČAR DELO NA TERENU DEKLICA V OSNOVNI ŠOLI SESTAVIL JOŽE PETELIN SLIKAR GREC0 AVTOMO- BILSKA OZNAKA TURČIJE ČUDAK, POSEBNEŽ VODNA ŽIVAL POLITI K KAVČIČ RIBIŠKA KLJUKICA ČISTOČA, SNAŽNOST MORNAR ZA KRMILOM PRISTAŠ RASIZMA GRŠKA ČRKA ESTONSKI ESTRADNI PEVEC (GEORGU) KIRURG, KI JE PRVI PRESADIL SRCE VINORODNA! RASTLINA STRN PRITOK RENA V AVSTRIJI HIŠA, KJER ŽIVIMO SESTAVINA SVETIL- NEGA PLINA ŠIROK PAS PRI KIMONU DOLINA V DOLOMITIH (TURIZEM) TRST BARIJ TENIŠKI LOPAR MOŠKO IME (BINE) KIJEVSKI VELIKI KNEZ (9.STOL.) SODOBNI NEMŠKI PISATELJ (GÜNTER) SREČNO! IME VEČ SLOVENSKIH KRAJEV NEPOGRE- ŠLJIVO ŽIVILO Novoletna nagradna križanka za odrasle 1994 JANUAR FEBRUAR MAREC APRIL MAJ JUNIJ 1 So Novo leto 1 To Ignac 1 To Albin 1 Pe Veliki petek 1 Ne Prazn. dela 1 Sr Fortunat 4 2 Ne Makarij 2 Sr Svečnica 2 Sr Janja 2 So Velika sobota 2 Po Boris 4 2 Če Rešnie telo22 3 Po Genovefa 3 Če Blaž 4 5 3 Če Marin 9 3 Ne Velika noč 4 3 To Filip i. Jakob 3 Pe Pavla 4 To Angela 4 Pe Andrej 4 Pe Kazimir 4 4 Po Velikon. pon. 4 Sr Florijan 4 So Franc 5 Sr Simeon 4 5 So Agata 5 So Gerda 5 To Vinko 5 Če Angel 18 5 Ne Valerija 6 Ce Sv. 3 kralji 1 6 Ne Rotija 6 Ne Nika 6 Sr Viljem 6 Pe Janez 6 Po Norbert 7 Pe Zdravko 7 Po Egidij 7 Po Tomaž 7 Če Darko 14 7 So Stanko 7 To Robert 8 So Severin 8 To Janez 8 To Dan žena 8 Pe Albert 8 Ne Materin, dan 8 Sr Medard 9 Ne Julijana 9 Sr Polona 9 Sr Frančiška 9 So Tomaž 9 Po Gregor 9 Če Primož • 23 10 Po Gregor 10 Če Viljem • 6 10 Če Viktor 10 10 Ne Mehtilda 10 To Izidor • 10 Pe Marjeta 11 To Pavlin 11 Pe Marija 11 Pe Krištof 11 Po Stanko • 11 Sr Žiga 11 So Srečko 12 Sr Tatjana • 12 So Damjan 12 So Gregor • 12 To Lazar 12 Če Vnebohod 19 12 Ne Janez 13 Ce Veronika 2 13 Ne Gregorji 13 Ne Kristina 13 Sr Ida 13 Pe Servacij 13 Po Anton 14 Pe Srečko 14 Po Zdravko 14 Po Matilda 14 Če Justin 15 14 So Bonifacij 14 To Vasilij 15 So Pavel 15 To Pust 15 To Klemen 15 Pe Helena 15 Ne Zofka 15 Sr Vid 16 Ne Marcel 16 Sr Pepelnica 16 Sr Hilarij 16 So Bernarda 16 Po Janez 16 Če Beno 1 24 17 Po Anton 17 Če Silvin 7 17 Če Jerica 11 17 Ne Rudi 17 To Jošt 17 Pe Dolfe 18 To Marjetka 18 Pe Simeon 1 18 Pe Ciril 18 Po Konrad 18 Sr Erik 4 18 So Marko 19 Sr Marij 4 19 So Konrad 19 So Jožef 19 To Leon 4 19 Če Ivo 20 19 Ne Julijana 20 Če Boštjan 3 20 Ne Leon 20 Ne Srečko 1 20 Sr Neža 20 Pe Bernard 20 Po Silverij 21 Pe Neža 21 Po Irena 21 Po Benedikt 21 Če Simeon 16 21 So Feliks 21 To Alojz 22 So Vincenc 22 To Marjeta 22 To Vasilij 22 Pe Leonida 22 Ne Binkošti 22 Sr Ahac 23 Ne Rajko 23 Sr Marta 23 Sr Oton 23 So Vojko 23 Po Binkoštni pon. 23 Če Ženo O 25 24 Po Felicijan 24 Če Matija 8 24 Če Katarina 12 24 Ne Jurij 24 To Suzana 24 Pe Janez 25 To Darko 25 Pe Sergij 25 Pe Minka 25 Po Marko O 25 Sr Urban O 25 So Hinko 26 Sr Pavla 26 So Aleksander O 26 So Emanuel O 26 To Marcel 26 Če Zdenko 21 26 Ne Stojan 27 Če Janez O 4 27 Ne Gabriel 27 Ne Cvetna nedelja 27 Sr Jaroslav 27 Pe Avauštin 27 Po Ema 28 Pe Peter 28 Po Leander 28 Po Janez 28 Če Pavel 17 28 So Viljem 28 To Hotimir 29 So Valerij 29 To Ciril 29 Pe Peter 29 Ne Magdalena 29 Sr Peter i. Pavel 30 Ne Martina 30 Sr Bogo 30 So Katarina 30 Po Ivana 30 Če Emilia 4 26 31 Po Janez _ 31 Če Vel. četrtek 13 31 To Angela _J JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER 1 Pe Bogoslav 1 Po Peter 1 Če Tilen 35 1 So Julija 1 To Vsi sveti 1 Če Marijan 48 2 So Marija 2 To Štefan 2 Pe Štefan 2 Ne Bogumil i 2 Sr Verne duše 2 Pe Bibijana 3 Ne Tomaž 3 Sr Lidija 3 So Dora 3 Po Tereziia 3 Če Silva • 44 3 So Franc • 4 Po Urh 4 Če Dominik 31 4 Ne Rozalija 4 To Frančišek 4 Pe Karel 4 Ne Barbara 5 To Ciril i. Metod 5 Pe Ožbalt 5 Po Lovrenc • 5 Sr Marcel • 5 So Elizabeta 5 Po Sava 6 Sr Bogomil 6 So Ljubo 6 To Zaharija 6 Če Vera 40 6 Ne Lenart 6 To Miklavž 7 Če Vilibald 27 7 Ne Kajetan • 7 Sr Regina 7 Pe Marko 7 Po Engelbert 7 Sr Ambrož 49 8 Pe Evgen • 8 Po Miran 8 Če Marija 36 8 So Brigita 8 To Bogomir 8 Če Brezm. spoč. 9 So Veronika 9 To Jaroslav 9 Pe Peter 9 Ne Abraham 9 Sr Teodor 9 Pe Valerija 4 10 Ne Ljuba 10 Sr Lovrenc 10 So Nikolaj 10 Po Daniel 10 Če Andrej 4 45 10 So Smiljan 11 Po Olga 11 Če Suzana 32 11 Ne Erna 11 To Milan 4 11 Pe Martin 11 Ne Danijel 12 To Mohor 12 Pe Klara 12 Po Gvido 4 12 Sr Maks 12 So Emil 12 Po Aljoša 13 Sr Henrik 13 So Lilijana 13 To Filip 13 Če Edvard 41 13 Ne Stanislav 13 To Lucija 14 Če Kamil 28 14 Ne Demetrij 4 14 Sr Rastko 14 Pe Veselko 14 Po Nikolaj 14 Sr Dušan 15 Pe Vladimir 15 Po M. vnebovz. 15 Če Nikodem 37 15 So Terezija 15 To Leopold 15 Če Kristina 50 16 So Marija 4 16 To Rok 16 Pe Ljudmila 16 Ne Jadviga 16 Sr Jerica 16 Pe Albina 17 Ne Aleš , 17 Sr Pavel 17 So Lambert 17 Po Marjeta 17 Če Gregor 46 17 So Lazar 18 Po Miroslav 18 Če Helena 33 18 Ne Irena 18 To Luka 18 Pe Odon O 18 Ne Teo O 19 To Vincenc 19 Pe Ludvik 19 Po Suzana O 19 Sr Etbin O 19 So Elizabeta 19 Po Urban 20 Sr Marjeta 20 So Bernard 20 To Svetlana 20 Če Irena 42 20 Ne Srečko 20 To Evgen 21 Če Danilo 29 21 Ne Ivana O 21 Sr Matevž 21 Pe Urška 21 Po Marija 21 Sr Tomaž 22 Pe Majda O 22 Po Timotej 22 Če Mavricij 38 22 So Kordula 22 To Cecilija 22 Če Mitja 51 23 So Branislav 23 To Filip 23 Pe Helena 23 Ne Severin 23 Sr Klemen 23 Pe Viktorija 24 Ne Kristina 24 Sr Jernej 24 So Nada 24 Po Rafael 24 Če Janez 47 24 So Adam i. Eva 25 Po Jakob 25 Če Ludvik 34 25 Ne Zlata 25 To Darja 25 Pe Katarina 25 Ne Božič 4 26 To Ana 26 Pe Viktor 26 Po Kozma i. Dam. 26 Sr Nac. praznik 26 So Konrad 4 26 Po Štefan 27 Sr Sergij 27 So Monika 27 To Vincenc 27 Če Sabina 4 43 27 Ne Virgil 27 To Janez 28 Če Zmago 30 28 Ne Avguštin 28 Sr Venčeslav 4 28 Pe Simeon 28 Po Jakob 28 Sr Nedolž. otroci 29 Pe Marta 29 Po Janez 4 29 Če Mihael 39 29 So Narcis 29 To Radivoj 29 Če Tomaž 52 30 So Julita 4 30 To Roza 30 Pe Sonja 30 Ne Alfonz 30 Sr Andrej 30 Pe David 31 Ne Ignac 31 Sr Rajko — 31 Po Volbenk 31 So Silvester SLOVENSKI VESTNIK POSOJILNICE-BANK ZADRUGE market REČNO NOVO LETO 1994 v f • « želijo vsem prijateljem