444
Nemškem. Pri koncertu je bila navzoča krema graške družbe — tako na primer rector magnificus, visoka aristokracija, glasbeniki, generaliteta — glavna reč pa je, da smo imeli 1000 gld. čistega dobička, ki so ga izročili mestu Ljubljani. Degner se je zelo pohvalno izrazil o koncertu. Dvorni svetnik Bischoff, predsednik Glasbenega društva, čigar učenec sem bil tedaj, pa je dejal očetu o meni: Es war ja recht schon, aber er hatte bei uns zuerst fragen sollen, weil ein ander-
weitiges  Auftreten   unserer__________
Schiiler prinzipiell eigentlich nicht gestattet ist.
Ko sem prišel 1. 1900. v Ljubljano kot sodni ad- ' junkt, sem se znašel v čisto drugačnem miljeju. Uvidel sem, da je naša glasba, zlasti ustvarjajoča, še na zelo nizki stopnji in da je občinstvo še zelo neizobraženo, kar je, če smo odkriti, tudi danes. Muzikalnevzpod-buje nisem imel začetkoma nobene. Šele pozneje sem našel v osebi opernega pevca Tita Olzevvskega vzornega izvajalca svojih pesmi — vrhutega zelo ljubega prijatelja. Ž njim sva prirejala vsako nedeljo popoldan kon- M certe v prijateljskem krogu, v tesnih prostorih mojega stanovanja. Ob Prešernovi stoletnici sem objavil skladbo ,Pod oknom'. Mislil sem na glasbeni zbornik s skladbami boljše fakture, sem Schwent-nerja, s katerim sva hodila na izprehod za Ljubljanico, pregovarjal, naj ga začne izdajati. Tako so se rodili natančno po mojih načrtih in po mojih željah Novi Akordi, ki so ob svoji desetletnici dobili tudi književno prilogo."
„Ali menite, da bo novejša glasbena struja, ki jo Vi zastopate v Novih Akordih, zmagala? In če bo, zakaj?"
„ Nisem prorok. Vendar prav nič ne dvomim, da bo moderna struja prodrla. Prodrla bo pa zato, ker je upravičena in potrebna. Moderni so uvedli novo harmoniko! ker nas stari harmonski aparat — kot ga ima na   primer Haudn — ne zanima več.   Pomislite,
koliko sto let se je delalo s tistimi par toni, ki jih imamo. Permutacije 12 tonov našega tonovnega sistema imajo navsezadnje tudi svoje meje. V melodičnem oziru ima torej iznajdba čim dalje bolj težko stališče, dasi ima velevažni pomočnici v bogatejši, večinoma narodno-karakteristno pobarvani ritmiki in v prostejših formah. Vedno večje težave pri ustvarjanju novih tvorb so dovajale do takoimenovane celotonovne  lestve,  k uporabljanju   starih cerkvenih
tonovnih  načinov,   slednjič celo   k   abstruznosti   lestve četrtinčnih tonov. Glavni či-«    niteljici  moderne glasbe pa sta vsekakor neizmerno bogatejša   harmonika   in bujna, do skrajnosti izrazita inštrumentacij a. To so takorekoč  zunanji   znaki moderne   glasbe.   Moderna struja je torej potrebna; pa je tudi zato upravičena, ker je bistveno, to je glede duha popolnejša od stare. Ona išče namreč sorodstva z drugimi umetnostmi, zlasti s poetiko, K     se bliža besedilu, ga popol-K    noma absorbira. Iz tega po-HJ    sestrimstva z drugimi umeril     nostmi, z dramatiko,  s slikarstvom in zlasti s poezijo se   je   izcimila  programska muzika, zlasti od Liszta naprej , moderna opera od Wag-nerja,  moderna pesem približno   od   Hugona Wolfa. Popolna apercepcija vsebine dotičnega  prizora,   dotičnih čuvstev, je značilna za moderno. Če vzamete staro šolo, na primer Schuberta — ne Schuberta, on je že preveč moderen! — ampak kogarkoli naših starih, boste videli, da je melodija na besedilo le prilepljena.  Moderni hočemo   drugače:   glasba   in besedilo naj se medsebojno pronikneta, da sta kakor ena   misel,   ki   bije v dveh srcih.   Sicer pa ni to nič novega,   ker  je   že Wagner vstal  in zmagal z istim načelom.   Nekateri   novih   so  sicer pustili Wagnerja glede   harmonike  in   inštrumentacije  za seboj in porabljajo  mnogo  kompliciranejši  aparat,  toda  princip vedno je isti. Zato ne dvomim o bodočnosti moderne glasbe.