152 BIBLIOGRAFIJA SLAVKA MIHALIČA Komorna muzika (pesmi), Zagreb 1954. Put u nepostojanje (pesmi), Zagreb 1956. Nagrada Društva književnikov Hrvaške. Pocetak zaborava (pesmi), Zagreb 1957. Iskrišta u tmini, zapisi umobolnih (priredil Slavko Mihalič), Zagreb 1957. Darežljivo progonstvo (pesmi, Zagreb 1959. Godišnje doba (pesmi), Zagreb 1961. Nagrada mesta Zagreba. Ljubav za stvarnu zemlju (pesmi), Zagreb 1964. Prognana balada (izbrane pesmi), Kruševac 1965. Nuova poesia jugoslava (antologija), s C. Zlobcem in A. Spasovom, Parma (Italija) 1966. 153 Zavezani slovenski besedi: Slavko Mihalič Antologija hrvatske poezije XX. stolječa, z J. Pupačičem in A. Šoljanom, Zagreb 1966. habrane pjesme, Zagreb 1966. Nagrada Matice hrvatske. Jezero (pesmi in pesnitev), Beograd 1966. Novi hrvatski pjesnici (Antologija), Split 1968. Ballade bannie, traductions par Janine Matillon-Lasič, Zagreb 1968. Belgijska nagrada za prevedeno poezijo. Posljedna večera (pesmi), Zagreb 1969. Nagrada mesta Zagreba. Edvard Kocbek: Strava, izbrane pesmi, prevedel S. Mihalič, Zagreb 1970. Uantologie poesie croate, z I. Kušanom, Pariz 1972. Vrt črnih jabuka (pesmi), Zagreb 1972. Novata hrvatska poezija (antologija), z G. Todorovskim, Skopje 1973. Zadnja večerja, pesmi izbral in prevedel Veno Taufer, Ljubljana 1974. Krčma na vogalu — Krčma na uglu (dvojezično), v slovenščino prevedel C. Zlobec, Trst-Koper 1974. Petrica Kerempuh, u starim i novim pričama. Zagreb 1975. Nagrada Ivane Brlič-Mažuranič. Antologija hrvaške poezije, Ljubljana 1975. Klopka za uspomene (pesmi), Zagreb 1977. Pesmi, prevedel C. Zlobec (v knjigi: J. Kaštelan, V. Parun, S. Mihalič, I. Zidič — Pesmi), Ljubljana 1978. habrane pjesme, bibl. Pet stolječa hrvatske književnosti (Knjiga 164), priredil V. Pavletič, Zagreb 1980. Sen w šwietle, wibral, przeložvl i wstepem opatrzvl J. Kornhauser, Warszawa 1980. KosovellSpacal: Kras (štirijezična izdaja), v hrvaščino prevedel S. Mihalič, Trst 1980. Pohvala praznom dzepu (pesmi), Zagreb 1981. Nagrada Tin Ujevič. Vladimir Holan: Noe s Hamletom (pesmi in pesnitve), prevedla S. Mihalič in D. Karpatsky, Zagreb 1981. Ciril Zlobec: Moja kratka vječnost (dvojezično), pesmi izbral in prepesnil S. Mihalič, Zagreb 1982. Atlantida (izbrane pesmi), izbor in uvodna beseda V. Krnjevič, Beograd 1982. Prozorec na ludiloto, pesmi izbral in v makedonščino prevedel S. Tanevski, Skopje-Struga 1983. Atlantis. Selected Poems 1953—1982, translated by Ch. Simic and P. Kastmiler, Greenfield Center, N. Y. (USA), 1983. Slavko Mihalič Deset pesmi VLEČEM ZA VRV Za vrv neslišnega zvona vlečem. NESLIŠNEGA Vendar, bo zvonil, morda ko se ZVONA odmaknem. Se sam bom tresel se od njegovega bobnenja, se razsul, ponovno se spojil. Za zdaj dotikam se samo tišine. Grem po odprtem polju in vidim: vse se razblinja. Kako bi nebu prav prišla zdaj glasba mojega zvona. 154 Slavko Mihalič Že jo nosim v sebi, veliki razbeljeni brstič, ki bo zdaj zdaj počil. To je ta svet, ki ni mu več do ničesar, in samo zato ostane vsak na svojem mestu. Tudi oni radi slišali bi podivjani kembelj, padali ponižno pod njegovim bi zvonjenjem in vstali spet, še enkrat oplojeni. OB SLOVESU Preden spustiš rebrače v oknu, preden stvari pošlješ najbližnjemu starinarju, preden kamenje se zruši na ognjišču, preden vržeš plašč prek rame, po vrtu se sprehodi in poglej, koliko se v hipu zbralo je v njem cvetja, kako prepevajo zdaj vrabci, ki nikoli nas ne zapustijo. Preden tistih nekaj smešnih stvari si v potovalko stlačiš, preden pred zabitimi vrati zlomiš ključ, pomisli, ali lahko ta krajina obstane tam, kjer je, brez tebe, se ne bo, ko ji potegnil boš vse niti, zrušila za tvojim hrbtom? NA POMLAD Minil je čas nejasnosti. Toda mož še kar naprej pobit sedi na pragu. Žena mu prinaša čašo vina. 155 Deset pesmi Ne več Boga, sam sebe radoveden zdaj sprašuje. Svet je prevelik, da bi bil resničen. Vidimo le sami sebe v ogledalu. Mož vstane s praga, spet je vse pozabil. Pomlad je, žena, v polje morava. Kdor je v polju, ta zares stoji v vesolju. Venomer sprašujemo se, s čim kaj meriti. Mož leti v nebo in žena ga le nemo spremlja. V senca belina jima bije. ENI ODHAJAJO, A DRUGI NE PRIDEJO Eni odhajajo, a drugi ne pridejo. Odidejo skoz neka skrivna vrata, ki potem se zopet skrijejo; kje so moja mala vrata — da ne nosim jih morda na svojem telesu? Ali pa so to, kar vidimo, ko se nam skrije? Odidejo, a njihove stvari težko padajo po tistih, ki ostajajo; a nikakršni drugi ne mislijo zavzeti zapuščenih mest. Vse več ljudi je, ki gredo le mimo. Mladih žensk, pravkar skovanih, toda brez okusa. Kdaj še rečejo besedo, ki je zunaj dvoma. Niti starih sledov ni moč več videti zaradi silne nove množice, a drugi, tisti, ki lahko prebivali bi z nami v istih izbah, ne prihajajo; premislili so se, vsekakor. Namesto njih — hrup podivjanih besedi. Neki strašno butasti ljudje v svetlečih srajcah žaljivo trudijo se naseliti svet. Ah, eni frfotavo odhajajo, zletijo gibki skoz nozdfvi časa, drugi pa ne vstopajo skozi odprta vrata; njihove oči gotovo nekaj vidijo globoko izza naših hrbtov. 156 Slavko Mihalič DRŽAVLJAN Pomiril se je z večnostjo, DRUGEGA REDA in so morda samo zato prečrtali ime mu v vseh popisih enakopravnih. Ponoči z vnetimi očmi govori o praizvirih z druge strani vesoljskega oceana, in morda samo zato ni mesta zanj v dvoranah zemeljskega slavja. Zmerom pred zaklenjenimi vrati malce že pozablja svoj človeški govor, kaj pa naj sploh reče tistim, ki modrost zamenjali so za oblast, ljubezen za nasilje. Razveselijo se ga ptice in cvetje v polju, in prav tako pozdravljajo ga zvezde. Tu je njegov dom: nikjer — povsod. Morda pa bo res kdaj vodič mrtvim vladarjem sveta,- zadržan in nasmejan jim bo pokazal, kje je njihovo mesto v zasluženi minljivosti. VETER Nocoj izruval veter je IZRUVAL drevo. JE DREVO Nocoj se moj razum do kraja je odprl in takoj nato še bolj trdo zaprl za sabo vrata. V očesu mi ostalo je njegovo konjsko truplo. Topol, ki nikoli ni uspel prav zrasti. 157 Deset pesmi Lahko bi vedel.- znotraj bil je gnil. Kako umljiva smrt, pa vendar smrt z vsem zelenim listjem. Prižgale so se vse luči razuma. Uzrl sem drugo, nedostopno stran in spet temo. Dež, jesenska tiha glasba. Drevo je padalo, padalo z nebom v krošnji. Kakšen razum mi dal je znamenje? S čim me bo pričakal jutri zjutraj, ko bom hitel mimo drevesa, ki ga zdaj ni več. KER JE VEDELA Dotaknil sem se je KAJ PRIHAJA Ona pa je vedela prav dobro vedela Dotaknil sem se njene roke izpod ključnice Vsa me vrgla je na hrbet Ker je vedela kaj zdaj prihaja Dotaknil sem se njene svile iznad gole mišice Kjer je dojka čisto blizu In nedaleč trebuh Temna trata In z nogami me je zateptala Ker je vedela kaj je na vrsti Čemur ni mogoče uiti pa čeprav bi padla mrtva Široko sem iztegnil roko Razgrizla jo je z vsakim svojih sto sekalcev Počasi jo je žvečila In izpljunila še boljšo Dotaknil sem se sija ki jo vso obkroža Prav tam spodaj, prav tam iznad Kjer je vse njeno skupaj Prebodla me je s tremi meči Ker je vedela da je zdaj konec In da me povlekla je že vase in da zdaj kar dobro me prebavlja 158 Slavko Mihalič V VRSTI Stojimo v vrsti za kavo. ZA KAVO O v kako smešni vrsti v kako smešnem mestu. Bolje da bi se smejali kot da se zastrupljamo. Na tem smešnem svetu je veliko manj smeha kakor kave. Bolje da se poklonimo drug drugemu kot da se s sovraštvom skušamo preriniti in biti meter bliže svojemu ponižanju. Bolje da se trudimo spoznati se z norostjo okovani na tem smešnem splavu. Pod tem smešnim soncem minljivosti. Bolje da zapojemo kot da preklinjamo drug drugega. Bolje da zdaj hvalimo nebo ki nas je tako smešne in s tako smešnimi razlogi vendarle uspelo zbrati skupaj. Mislim, zdaj bi se lahko raznežil. Nisem mar iskal prav tebe, o moja smešna gospa z upanjem zvitka kave v roki. Samo koliko tu možnih je prijateljev v tej smešni zmedi glav. Potrebna je ena sama beseda da se odpro vsa vrata mesta. Kako smešnega mesta ki nikakor se ne uspe spoznati. (1982) SPOJENI Spojeni posodi sva. POSODI SVA Nenehno pijem trpkost kogarkoli že. Sredi plesa se nasmehnem, a roke v železju. Nezvestobo koga preizkušam? S kakšnim se sovraštvom, maščevanjem rujem? Sladke besede s tujega jezika ranijo mi ustnice. Spojeni posodi sva. In vsa tolažba mi je v tem, da toliko jih v svojem srcu nosi tihi ogenj moje radosti, da sem. Deset pesmi Osupli včasih se duše v viharju, ki iz mojega se besa dviga. Poskušam ustnico nevidnega dekleta. Torej tudi moj objem potuje kakor zlat pečat po užaloščenih posteljah sveta. Kam ste se razbežali Naglo se po sivih pločnikih razsuli Zbrisali sledi za sabo Izruvali plevel lastnih imen Znenada složni a krvavo ste se klali Odleteli ali potonili Kaj ste uzrli kaj ste zvedeli V strahu niti najmanj zadržani Celo poskakujoči celo vriskajoči Podirajoči se na tem kegljišču ulic Mesto je ostalo čisto golo Veter radovedno dvigal je papirčke Toda tudi tu ničesar ni pisalo Nikjer nobenih znamenj, kažipotov Odfrčali ste kot jate vrabcev Res čudno enobarvni v svojem begu Moški, ženske itd. Veter le in moja panika Da ne bi zrušile se tudi te kulise hiš Pa sem se zbudil v še bolj grobem prostoru Kjer ste vsi skupaj jaz pa jedek sum V trenutku brez opore Prevedel Ciril Zlobec 159 PANIKA