mica u Sremu«. Zgodovinska vprašanja obravnavajo Kosta Milutinovič: »Razvoj federalistične misli kod podunavskih naroda«, Kosta Petrovič: »Poreklo, ekonomsko stanje i zanimanje karlovačkog stanovništva u XVIII veku« itd. Z umetnostno zgo­ dovino se ukvarja članek Ljubomira Ivančeviča: »Prilog proučavanju crkve sv. Ni­ kole v Starom Slankamenu«. Naravoslovne vede imajo ravno tako nekaj razprav in člankov: Milorad Marčetič: »Istorijat i novi ji podaci o gneždjenju močvarica u ptičjim kolonijama« i Nadežda Babič: »Nižinske livade u Podunavlju«. Obširna so tudi poročila iz življenja in dela vojvodinskih muzejev, v katerih se obravnavajo razni sestanki muzejskih delavcev, adaptacija posameznih stavb za muzeje, muzejske razstave, razne tematične razstave itd. Posebno poglavje je po­ svečeno tudi muzejskim zbirkam, arhivom in podobnemu gradivu, posebno pa no­ vim muzejskim akvizicijam. Tudi varstvo kulturnih spomenikov v Vojvodini je obravnavano z razpravo Olivere Milanovič in arhitekta Miloševiča »Crkva sv, Ni­ kole manastira Novog Hopova«. Sledi še muzejska kronika, ocene in prikazi, na koncu pa bibliografija za Vojvodino ter seznam zamenjave publikacij. J. Korošec Stanko Pahič: Drugo žarno grobišče v Rušah. Razprave IV/3, Slo­ venska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1957, 67 str., nemški povzetek, 10 prilog, 26 tabel in več slik med tekstom. V sklopu četrtega zvezka Razprav zgodovinskega razreda je SAZU izdala kot tretji zvezek S. Pahiča »Drugo žarno grobišče v Rušah«, ki je izšla leta 1957. V tej razpravi obravnava avtor drugo žarno grobišče, odkrito v Rušah leta 1952. Raz­ prava v obliki monografije je razdeljena ria več poglavij, ki obravnavajo določeno področje. V prvem poglavju podaja avtor opis grobišča, njegovo geografsko lego, njegov obseg, splošen opis lege grobov in njihov medsebojni odnos ter njihove po­ samezne značilnosti, ugotovljene pri izkopavanjih. Dalje obravnava avtor v istem poglavju grobove po keramičnih pridatkih, tako na primer grobove z žarami in brez njih, obenem po daje tudi pregled odnosa posameznih oblik posod v grobovih. Dosti pažnje posveča tudi legi kosti in pepela. Ostanke po sežigu so shranjevali bodisi v žari ali izven nje na dnu groba. Drugo poglavje je avtor namenil podrobnejšemu opisu posameznih grobov. Vsega je bilo leta 1952 izkopanih 34 grobov. Ravno tako daje avtor nadrobnejši opis inventarja vsakega groba posebej. Ves ta odstavek razprave je opremljen s posamez­ nimi slikami o legi keramičnih pridatkov v grobovih. Tretje poglavje posveča S. Pahič keramiki, ki jo obravnava po posameznih od­ stavkih. V prvem odstavku obravnava tehnično izdelavo posod, tako sestav kera­ mike po materialu, način izdelave, žganje posod, strukturo ostenja, dalje oblike dna, ročaje in površino posod. Drugi odstavek je posvečen tipologiji: del posod je avtor tipološko opredelil med žare, ki jih deli na velike in male. Po profilu jih obravnava še podrobno. Dalje obravnava terine, lonce, ki so maloštevilni, amfore, vrče ter skodele in skodelice. Tretji odstavek obravnava ornamentiko, v glavnem način okraševanja in motiviko. Vrči in polkroglaste skodele so večji del okrašeni, skoraj popolnoma neokrašeni so pa razni tipi žar. Pri drugih oblikah je okraše­ vanje posod v .sorazmerju. Med motivi so v glavnem zastopane vodoravne ali pa navpično potekajoče paralelne črte, cik-cak črte itd. Tehnike ornamentiranja so naslednje: vrezi, vbodi, brazdasti vrez in plastična rebra. Kovinski predmeti so zelo redki, vsega so najdeni le trije kosi. Detajlneje je avtor razčlenil zaključek. V vsakem posameznem večjem od­ stavku obravnava zaključen problem. V odstavku o naselitvi skuša podati družbeni ustroj prebivalstva, lego in odnos grobišča do naselbine itd. V odstavku o gospo­ darski obliki skuša podati avtor svoje misli o gospodarskem življenju. Po geograf­ ski legi prisoja prebivalcem grobišča poljedelsko delovanje, na osnovi keramike pa sklepa, da je bila razvita že neka stopnja obrtništva. Na podlagi male raz­ iskane površine ni v popolnosti mogoče dati slike o socialnem sestavu. O kulturnih problemih žarodobnega prebivalstva je znano le malo. tako niso znani obredi pri sežigu in pokopu, dalje mesto sežiga, po kakšnih vidikih so zbirali keramiko za pokop, njena nadrobnejša funkcija itd. Problemu kulturne in etnične pripadnosti prebivalstva posveča avtor precej prostora. To grobišče dopolnjuje število najdišč tako imenovane »ruške skupine«. V glavnem pa novo najdišče ne izstopa iz kom­ pleksa žarodobnih najdišč vzhodne Avstrije, Moravske, zahodne Madžarske in Po­ savine. Lokalno bi se najdišče najbolj naslonilo na posavski kulturni krog in so­ vpadalo s tako imenovano »ruško-dobovsko« skupino. Avtor nakazuje dalje pro­ blem končnih faz trajanja »ruške skupine« in premika dela prebivalstva v severno Italijo. Poudarja genetično zvezo keramike z Este II. Opozarja na pomen grobišča v Ljubljani, ki veže v sebi žarodobne in starejše ilirske elemente. Genetičnemu povezovanju teh najdišč z Veneti avtor ni preveč naklonjen, opredeljuje jih kot rano ilirsko prebivalstvo. Končno pridaja avtor temu odstavku še povezavo in daljni razvoj s HaC skupino Kranjske. Najdišče datira avtor v čas med il. in 8. sto- letje in vključuje končno fazo Ha A in začetek HaC. Poudarja, da so novoodkriti ruški grobovi premalo značilni za točnejšo datacijo ali morda celo členitev sku- pme HaB' Tatjana Bregant