List 38.
Politiški oddelek.
Zmernosti treba.
Te dni je sv. oče pisal francoskim duhovnikom ve-lezanimivo pismo, v katerem jim je pred vsem pokladal na srce zmernost pri .vsem njihovim političnem in soci-jalnem delovanju.
Besede poglavarja katoliške cerkve so nam globoko segle v srce in spomnivši se razmer, ki vladajo v naši deželi, so nas navdale z gorko željo, da bi papežev klic našel odmeva tudi pri nas.
V našem javnem življenju je zavladala taka podivjanost, da prešinja strah vsacega, kdor se vpraša: Kam pridemo po tej poti osebnega sovraštva in osebnega ščuvanja?
Take razmere, kakor pri nas, ne vladajo nikjer več, niti na Dunaju ne, ki je vender v tem oziru razupit.
Vso klavernost teh razmer nam je razkrila porotna obravnava, ki se je vršila minoli teden pred porotnim sodiščem v Ljubljani proti odgovornemu uredniku »Slovenca". Tožila sta ga vipavski župan Hrovatin, kateremu je bil „ Slo venecu očital razne defravdacije, in občinski svet ljubljanski, katerega je bil „Slovenec" postavil v isto vrsto, kakor občinski svet v Sodomi in Gomori.
„Slovenecu je za svoje dolžitve nastopil dokaz resnice, a ta dokaz se mu ni posrečil. Porotniki so so-glasno potrdili krivdo toženega urednika in sodišče ga je obsodilo na globo 100 gld. in na povrnitev sodnih stroškov, ki bodo znašali okrog 1000 gld.
Izid tega procesa pomeni za „ Slo venca" pravo katastrofo, hud moralen udarec, ki bo seveda na Vipavskem in v Ljubljani imel tudi političnih posledic.
Nečemo trditi, da je „Slovenec" z dotičnima spisoma, ki sta dala povod tej tožbi in tej obsodbi, vedoma delal   tožiteljema krivico. Radi verujemo, da je bil pre-
pričan o resničnosti svojih trditev, ali vzlic temu je bilo njegovo postopanje nepravilno. Njegova dolžnost je bila, da je dobil jasnih in neovržnih dokazov za svoje trditve, predno je ž njimi stopil na dan. Ear tako meni nič, tebi nič dolžiti starega uglednega moža defravdacij, to je vendar neodpustno.
In ravno tako je neodpustno, postavljati javno kor-poracijo, kakor je ljubljanski obč. svet, v primero s Sodomo in z Gomoro, ter to prvo občinsko korporacijo na Slovenskem izpostavljati javnemu zaničevanju.
Izid porotne obravnave proti „Slovencu" nas spominja na tisto znamenito vzklicno razpravo, ki se je vršila meseca februvarja 1896. 1. v Novem mestu, in pri kateri je star in obče visoko spoštovan župnik nastopil kot priča proti svojemu lastnemu kapelanu, ter pribil njegovo nesrečno pisarjenje po „Dol. Novicah" in po »Slovencu".
Temu počenjanju se mora narediti konec. Grešilo se je dovelj tako na jedni, kakor na drugi strani. Kako pohujšanje mora nastati, če bodo politični nasprotniki drug druzega vlačili pred porotnike ali sploh pred sodišče. Če se bode pred porotniki pralo umazano perilo, in posebno če se bode pralo umazano perilo posameznih duhovnikov, kakor se obeta za prihodnje porotniško zasedanje v Ljubljani! Grehov posameznikov se sicer ne sme obešati celemu stanu, ali masa ne dela dosti razločkov in zato se bojimo posledic, ki jih bodo za prihodnje porotniško zasedanje pripravljena razkritja imela za ves duhovski stan, bojimo, ker kranjska duhovščina, ki ima toliko zaslug za našo deželo in za ves naš narod, ne zasluži, da bi se jej izpodkopavalo spoštovanje in zaupanje.
Proti sistematičnemu grdenju in zasramovanju uglednih in ne uglednih, vplivnih in neuplivnih ljudij, nastala bode sicer prej ali slej velika reakcija, ali to počenjanje bo obrodilo mej tem toliko zla, da se ne bo dalo popraviti.
Zato pa apeliramo na duhovščino in v prvi vrsti ne presvetlega  gospoda kneza  in škofa ljubljanskega, a
326
katerem smo uverjeni, da se mu gabi, kar počenja večina kranjskega časopisja tako te, kakor druge stranke.
Nekdo mora začeti z dostojnejšo in s stvarnejšo polemiko, kakor je sedaj navadna. In ker je tak način političnega bojevanja, ker je osebno zasramovanje v direktnem nasprotju z božjimi in cerkvenimi ukazi, zato bi morali po naši sodbi duhovniški žurnalisti prvi kreniti na drugo pot in opustiti dosedanjo taktiko, katera jim ni pridobila časti, pač pa jim nakopala tako žalostno obsodbo, kakršno je minoli teden učakal „ Slovenec".
Sv. oče je že opetovano, v raznih enciklikah zabi-čeval duhovnikom žurnalistom, naj bodo dosledni in neizprosni v načelih, v obliki pa mili in mehki, in naj se ugibajo vsem osebnim žaljenjem. Kako pa se s temi naročili cerkvenega poglavarja strinja pisava nekaterih listov.
Če duhovniki žurnalisti sami ne bodo spoštovali papeževih ukazov, kako naj se zahteva, da bi jih spoštovali lajiki?
Govorili   smo   odkrito   in brez   ovinkov.   V to nas opravičuje dolgoletna zveza našega lista s prečastito du hovščino in zato upamo, da tudi naš apel ne ostane brez uspeha, glas vpijočega v puščavi.
Zmernosti je treba pri vsem javnem delovanju, je papež pisal francoskim duhovnikom. Naj bi to očetovsko posvarilo našlo pot tudi v srca vseh slovenskih politikov in novinarjev, potem se ne bodo primerjale take žalostne stvari, kakor je zadnja in soglasna porotniška obsodba B Slovenca".