Mladi gospodič. (Pesem.)
83
mahoma vsprejela. Toda tisti marsikdo, ki bi tako sodil, zmotil bi se grozno, kajti gospoda nista bila povabila nič kaj vesela. Kako li bi ga bila? »Francek Krželj, star, izkušen lovec — jaz pa puške še nikdar v rokah imel nisem; Francek Krželj je že Bog vedi koliko zverij po-strelil — a jaz sem zajca komaj teči videl. Pa naj grem na lov? Saj se mi bo vse smejalo, a Francek bo počil od samega smehu, videč, da puške niti držati ne znam.« Tako-le je tuhtal pri sebi gospod   učitelj,   tako  »gospod« študent.
In bila je pri mizi smrtna tišina,
»No« — oglasi se zopet Francek za nekaj časa, a — sam Bog si ga vedi, kako je to bilo — nekamo čudno boječ se mu je zdel glas.
»Bi že bilo, bi že bilo,« pomišljuje gospod učitelj,  »ali —«
»Nič: ali! Bali! pa je.«
»Kaj pa vi, greste?« povpraša učitelj Busovega.
In slednji je nekamo modro ubral svoje lice, z roko pa se je pogladil pod nosom hoteč menda poravnati prihodnjost svojih brk, kojim pa dotlej niti »mah« ni pripravljal poti, mogočno je odprl potlej svoja usta in dejal: »Ravno mislim, kako bi naredil. Če greste vi, gospod učitelj, grem jaz tudi, sicer ne. Toda spaka — streljati sem se gotovo že precej odvadil —«
In še modreje kot prej ubravši dušnega svojega zrcala gube, je obmolknil.
»Pa bodi«, odloči se gospod učitelj, »poj dem!«
»Jaz tudi potem!« pridene Rusov.
»Prav tako!« pritegne Francek in konec je bilo besedij.
Kaj so še imeli naši junaki tisti večer v krčmi, to nas ne zanima dalje. Ge povemo, da so se proti deveti že domov odpravili, je to pač vse, kar bi bilo še važnega tisti večer v njihovi zgodovini. (Dalje.)
Mladi gospodič.
X
m
fraljuje rajska mi pomlad.
•Budi zelenje, cvet livad; Glej, tam razcvita se vrtič, Na vrtu bel stoji gradič, V gradiču pa je vse mrtvo, Vse žalostno in vse mračno: Gospodič toži noč in dan, Že sedem let leži bolan Gospodič, oh, jedini sin, Jedini dedič materin. A nadej ni zgubila še, Nemudno kliče sluge vse, Pa jim veluje, govori: »Hitite mi na vse strani, Iščite, povprašujte vprek, Kje sinu bi dobil se lek!« Gredo mi sluge v daljni svet In vračajo se hitro spet, Zdravil obilo prineso, Bolezni pa ne preženo. Gredo mi sluge spet od tod, In v grad nazaj jih vede pot, Spet prineso zdravil domu, Ne zboljša zdravje se sinu . .
Pa slugo jednega zgreše, Ni vrnil se jim leto že. —
Ko znova se vrtič mladi, K bolniku sluga prihiti: »Radujte se, gospodič moj, Krepilni lek imam s seboj; Iz jutrovih se vračam dalj, To ptico vam daruje kralj!« In peti zdajci ptič začne, Strmeč bolnik se kvišku spne, Strmeč posluša spev sladak In vstane zdrav, vesel, krepak . Pa, čuj, kaj sluga še veli, Gospodiča uči, svari: »Podaril kralj je ptico to, Da štirikrat vam pela bo: Nje prvi spev otme vas rev, K pokori kliče drugi spev, Nje tretji znani bližnjo smrt, Naznanja zadnji grob odprt.«
Ko spet obspe pomlad gradič, Iz njega se petja mrlič,
84
„DOM IN SVET5' 1889, štev. 4.
Oh, mati, vdova in gospa Ločila se je od sveta; Prehudo je trpela prej, Moči je žalost vzela jej . . . Še dobro grob ne zeleni, Gospodič slugi že veli: »Brž, sluga, vrancu piče daj, Počeši ga in osedlaj, Nocoj do mesta pohitim, Da tam nevesto si dobim.« —
Spusti se vranec čili v skok, Zanese ga pred hram visok, Kjer z igro ples se neprestan Vrsti, ponavlja noč in dan. Vabljivo strune se glase, Plesalci mladi se vrte, Med njimi je gospodič mlad, Snubeč nevesto za svoj grad. In zdajci se odpro dveri,
V  dvorano sluga pribiti: »Gospodič moj, gospodič moj, Nemudoma domov z menoj! Domov pozivlje ptica vas, Prišel vam je pokore čas.« Gospodič mladi ostrmi, Ustraši se in prebledi:
»Le pojdi, skrbni sluga moj, A zdaj ne morem še s teboj; Ko si izbral nevesto bom, Pa hitro pojdem ž njo na dom.«
In sluga gre solzan domov,' Vesel živi gospod njegov, In plesi, igre se vrste Od zore v noč in spet do dne. Pa zopet se odpro dveri,
V  dvorano sluga prihiti: »Gospodič moj, gospodič moj, Nemudoma domov nocoj! Domov pozivlje ptica vas, Življenja vam poteka čas.« Gospodič mladi ostrmi', Ustraši se in prebledi:
»Le vrancu urno piče daj, Počeši ga in osedlaj; Nevesto sem dobil mlado, Le malo še sprostim se ž njo, Potem pa ptico slušal bom, Nemudno vrnil se na dom.
Halo, le urno, godec moj Poslednjič mi igraj nocoj, Da se z nevesto zavrtim, K slovesu še se ž njo sprostim.' In piščal, gosli, didel dam, Vrte se tu, vrte se tam, Gospodič pa z nevesto v ples Dre vi po dolgem in počez . . . Gospodič zdaj se poslovi, Nevesti mladi govori: »Potrpi mi, domov hitim, Da smrtno ptico pomirim!« Zamolklo bije podkve glas, Gospodič jase v daljno vas, Gez strm in grm in čez prepad Podi konjiča v svetli grad. A stoj, tu je prepad strašan — Naprej, konjič, na ono stran! Gez brezdno sta, pa, oh, gorje! Konjič si zdrobil je noge; Gospodič kliče na pomoč, A klic njegov gubi se v noč, In nejevoljen sam s seboj, Da v grad ne more še nocoj, Proklinja vranca in prepad, Proklinja sebe, slugo, grad . . . Pa glej, voziček pridrdra, Vanj vprežena sta vranca dva; Na vozu tuj gospod sedi, Gospodiču tako veli: »Na voz poskoči, sedi tu, Peljam naravnost te domii.« Gospodič skoči do voza, In tujec mu prostora da. In skok in dir, nizdol drče, Kot bi podile jih sape . . . Kar voz postane ti goreč, Iz vraiicev švigne plam rudeč; Gospodiča prevzame strah, Nizdoli z voza hoče plah, Pa strastno tujec ga drži, Kot s kleščami na voz tišči . . Gospodič grad ugleda svoj, V njem zadnjič poje ptič nocoj, Strašno golči, na glas kriči, In v strahu v gradu vse bedi. Gospodič sliši glas le-ta, A dalje strašni voz drdra . . . Že stokrat zelenel je gaj, Gospodiča še ni nazaj! — —
A. H.
m