SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA PRIRODOSLOVNE VEDE CLASSIS IV: HISTORIA NATURALIS INSTITUT ZA RAZISKOVANJE KRASA • INSTITUTUM CAESOLOGICUM ACTA CARSOLOGICA KRASOSLOVNI ZBORNIK VIII 1978 LJUBLJANA 1979 SPREJETO NA SEJAH RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 10. JUNIJA, 19. OKTOBRA IN 21. DECEMBRA 1977 TER 13. APRILA 1978 IN NA SEJAH PREDSEDSTVA DNE 24. NOVEMBRA 1977 IN 9. FEBRUARJA TER 29. JUNIJA 1978 UREDIL AKADEMIK SVETOZAR ILESIC ZAMENJAVA — EXCHANGE: BIBLIOTEKA SAZU NOVI TRG 5/1, 61001 LJUBLJANA, P. P. 323, JUGOSLAVIJA Tiskano s subvencijo Raziskovalne skupnosti Slovenije VSEBINA — INDEX Predgovor. O naravoslovnih raziskavah Cerkniškega jezera.......... 5 Gospodaric, Rado, Habič, Peter Kraški pojavi Cerkniškega polja (z 1 karto in 63 slikami)......... 7 Karst Phenomena of Cerkniško polje (with 1 Map and 63 Figures).....150 Ilijanic, Ljudevit Die Vegetationsverhältaisse des Sees von Cerknica. Sumpf-, Moor- und Wiesen-Vegetation (mit 2 Abbildungen und 12 Tabellen)........163 Vegetacijske razmere Cerkniškega jezera. Močvirna, barjanska in traviščna vegetacija (z 2 slikama in 12 tabelami)................195 Bole, Jože Mehkužci Cerkniškega jezera in okolice (z 10 slikami v besedilu).....201 Mollusken aus dem Gebiet des Cerkniško jezero (See von Cerknica) und seiner Umgebimg (mit 10 Abbildungen im Text)...........232 Drovenik, Božidar Prispevek k poznavanju hrc^čev (Coleoptera) Cerkniškega jezera in okolice................................237 Beitrag zur Kenntnis der Koleopterenfauna des Cerkniško jezero (See von Cerknica) und Umgebung.......................255 Carnelutti, Jan Metulji Cerknice in okolice. I. Macrolepidoptera, Rhopalocera 257 Die Schmetterlinge von Cerknica und Umgebung. I. Macrolepidoptera, Rhopalocera.......................271 Vovk, Joža Ihtiološke raziskave Cerkniškega jezera (z 2 slikama)............273 Ichthyological Researches of the Cerkniško jezero (Cerknica Lake) (with 2 Figures)...............................294 Gregori, Janez Prispevek k poznavanju ptičev Cerknišk^a jezera in bližnje okolice (s 6 slikami) ................................301 Beitrag zur Kenntnis der Vögel am Cerkniško jezero (See von Cerknica) und in seiner näheren Umgebung (mit 6 Abbildungen)...........328 Istenič, Lili Pomanjkanje kisika v Putickovem jezeru Planinske jame (z 1 sliko in 2 diagramoma) ..............................331 The Oxygen Deficit in Putick Lake of Planinska jama (with 1 Figure and 2 Diagrams) .............................349 Vs, Petr A. Drugi prispevek k pozna\-anju jamskih ortopterov Jugoslavije (Ortho- ptera — Tettigonioidea) .................. 363 Zweiter Beitrag zur Kenntnis der Höhlenorthopteren Jugoslawiens (Ortho- ptera — Tettigonioidea)................... 363 PREDGOVOR O NARAVOSLOVNIH RAZISKAVAH CERKNIŠKEGA JEZERA Uredniški odbor »-Krasoslovnega zbornika« se je odločil, da v VIII. knjigi zbornika razen nekaterih drugih krajših prispevkov objavi glavne rezultate naravoslovnih raziskav Cerkniškega jezera, ki so bile izvršene v ok\'iru raziskovalnega projekta SAZU. Vendar je uredniški odbor sodil, da ne gre dati knjigi značaja zaključenega, nekako monografičnega zbornika o Cerkniškem polju, ker raziskave iz razlogov, ki so razvidni Iz spodaj orisanega njihovega historiata, niso mogle biti popolne in zaključene, pač pa lahko vzpodbujajo k nadaljnjim preučevanjem. Preiskave je pred dobrimi desetimi leti sprožila pobuda skupine slovenskih naravoslovcev, ki so želeli čim bolj vsestransko raziskati nek zanimiv predel Slovenije. Zavzemali so se zlasti za vzorčno naravoslovno raziskovanje Rakovega Skocjana, svojevrstnega krajinskega krašk^a parka. Ko pa je leta 1967 prišel v javnost projekt za trajnejšo ojezeritev Cerkniškega polja, se je v razpravah o njem pokazala praktična potreba po obsežnejših naravc«lovnih raziskavah Cerkniškega jezera z okolico. Najprej naj bi ugotovili naravne razmere pred umetnimi posegi v zapleteni kraški vodni režim, nato pa spremi j sili potek pc^kusne ojezeritve in beležili posledice, da bi lahko na kraju stroko'vno ocenili učinke tega močnega posega v občutljivo naravno okolje. Na prvem sestanku predstavnikov različnih naravoslovnih ved, ki ga je sklicalo Slovensko geološko društvo decembra 1967, je bilo sklenjeno, da se prijavi triletni raziskovalni program. Raziskave naj bi vodil in vsklajeval poseben koordinacijski odbor, v katerem naj bi bUi nosilci raziskovalnih nalog. Ta odbor je po več posvetih pripravil obširen program in aprila 1968 predlagal predsedstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, naj postane SAZU nosilec raziskovalnega projekta »Naravoslovne raziskave Cerkniškega jezera«, pri katerem bi sodelovali geologi in petro-grafi, hidrologi in klimatologi, speleologi, geomorfologi in pedologi, botaniki in palino-logi, ihtiologi in hidrobiologi, gozdarji in kmetijci, posebej pa bi obravnavali tudi naravovarstveno valorizacijo in bogato zgodovino raziskav Cerkniškega jezera. Predsedstvo SAZU je predlog sprejelo in imenovalo poseben strokovni odbor. Za predsednika odbora je bil izvoljen akademik prof. dr. Ivan Rakovec, za njegovega pomočnika pa višji znanstveni sodelavec dr. Rajko P a v 1 o v e c , ki je skrbel za organizacijo raziskav do začetka leta 1970, od tedaj dalje pa ga je nadomeščal znanstveni svetnik dr. Peter H a b i č. Podrobnejša poročila o delu odbora so objavljena v Letopisih SAZU od 1968 do 1972. Izmed organizacijskih vprašanj naj omenimo zlasti težave s financiranjem, ki so bistveno vplivale na jwtek, obseg in vsebino dela. Po programu naj bi pretežni del sredstev prispeval Sklad Borisa Kidriča, pozneje Raziskovalna skupnost Slovenije, nekaj sredstev pa bi zagotovili razni sofinancerji. Ker leta 1968 še niso bila odobrena sredst\'a od strani SBK, je denar za začetne raziskave posodila Skupščina občine Cerknica In tako omogočila začetek hidroloških in klimatoloških, ihtioloških, bioloških in. speleoloških raziskav pred poskusno zatesnitvijo ponorov. Leta 1969 je SBK odobril sredstva, ki so bila znatno nižja od načrtovanih, zato niso mogle steči normalno niti tiste raziskave, ki jih je Upravni odbor SBK posebej priporočil. V skrčenem obsegu so se torej nadaljevale raziskave, začete leta 1968, Poročilo o pr\'i fazi je bilo oddano v začetku leta 1970. Pokazalo se je, da prvotnega programa raziskav ne bo mogoče izvesti v predvidenem času. Razen tega so bili ob koncu leta 1969 poglavitni ponori že zajezeni, tako da večina naravoslovnih strok ni mogla zbrati dragocenih podatkov o razmerah pred spremembo vodnega režima. S tem je bila seveda zelo okrnjena možnost primerjave različnih naravoslovnih pojavov pred zajezitvijo in po njej. Konec marca 1972 so bila oddana poročila o drugi fazi speleoloških, ihtioloških in klimatoloških raziskav, medtem ko hidrobiološke raziskave v okiru te faze še niso bile končane. Posebej pa so bila izvedena nekatera opazovanja vodnih razmer in ocenjeni neposredni učinki zatesnitve poglavitnega odtočnega sistema Karlovic. V okviru tretje faze raziskav v letih 1972 in 1973 je bil del sredstev namenjen proučevanju kopenske favne in nadaljnjim ihtiološkim raziskavam, nadaljevale pa so se tudi speleološke, klimatološke in botanične raziskave. Zaključna poročila o izvršenem delu in ugotovitvah so bila oddana marca 1974. Po strokovni oceni Raziskovalne skupnosti, da so raziskave sicer uspešne, vendar {»-emalo usmerjene v neposredno oceno uspešnosti zajezitve, so bile ob pomanjkanju finančnih sredstev nadaljnje naravoslovne raziskave prekinjene. Obsežni pr\'otni program je bil že v začetku okrnjen, saj se marsikatere načrtovane raziskave sploh niso začele, druge pa so bile izvedene le v omejenem obsegu. Tako je bila npr. v projekt vključena tudi preučitev klime Cerkniškega polja. Ustrezna študija je bila sicer predložena, toda v soglasju z mišljenjem samega avtorja (dr. Danila Furlana) je v sedanjo objavo nismo vključili, ker je predvidena v okviru Meteorološkega zavoda SRS v nekaj letih izčrpnejša, na novo organizirana in na obsež-neje zasnovana opazovanja oprta študija o podnebju celotnega kraškega zaledja Ljubljanice. Podobnih primerov z drugih raziskovalnih področij je še kaj. Kljub temu meni uredniški odbor, da pomeni doslej opravljeno delo, zbrano in obdelano gradivo, ki ga objavljamo v tem zborniku, dragocen prispevek k zastavljenemu cilju. Skupaj z že objavljenimi rezultati o učinkih zajezitve, speleoloških in drugih raziskavah naj vzpodbuja k nadaljevanju, da bi seveda v okviru razpoložlji\ih moči in sredstev končno le dobili bolj zaokroženo podobo o naravi, življenju in ljudeh v tem lepem in zanimivem predelu kraške Slovenije. Ljubljana, aprila 1978 Uredniški odbor KRAŠKI POJAVI CERKNIŠKEGA POLJA (Z 1 KARTO IN 63 SLIKAMI) KARST PHENOMENA OF CERKNIŠKO POLJE CWTTH 1 MAP AND 63 FIGURES) RADO GOSPODARIC, PETER HABiC SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 19. OKTOBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................10 (4) UVOD....................................................................11 (5) GEOLOŠKE IN HIDROGEOLOSKE OSNOVE............................13 (7) Litologija in stratigrafija................................................13 (7) Tektomka..............................................................16 (10) Geološki razvoj ozemlja ob Cerkniškem polju..........................24 (18) OBLIKOVANJE RELIEFA V OBMOCJU CERKNIŠKEGA POLJA .... 25 (19) Pregled dosedanjih naziranj o nastanku in razvoju polja..............25 (19) Razvoj reliefa med Javomiki in Bloško planoto........................27 (21) Oblikovanje kraškega Cerkniškega polja................................29 (23) KVARTARNI SEDIMENTI..............................................34 (28) Klastični sedimenti na obrobju polja..................................34 (28) Naplavine na skalnem dnu polja......................................37 (31) Potek pleistocenske sedimentacije na Cerkniškem polju..................46 (40) SPELEOLOSKI POJAVI OB ROBU POLJA..............................48 (42) Kratek pregled speleoloških preučevanj................................48 (42) Jame na ponorni strani................................................50 (44) Jame na izvirni strani..................................................56 (50) POŽIRALNIKI, PONIKVE IN ESTAVELE NA DNU CERKNIŠKEGA POLJA................................................................60 (54) Splošni pregled........................................................60 (54) Zahodni del polja z Jamskim zalivom..................................60 (54) Osrednji del polja z glavnimi ponikvami................................63 (57) Zadnji kraj............................................................86 (80) Razvoj in povezanost ponikev..........................................94 (88) HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI IN POSKUSNA OJEZERITEV............96 (90) Pregled hidrografskih in hidroloških preučevanj......................96 (90) Hidrogeološki oris polja in njegovo hidrografsko zaledje................99 (93) Načrt stalne ojezeritve in poskusna zajezitev ponorov..................104 (98) Polnjenje in presihanje jezera..........................................109 (103) Nekatere fizikalno kemične lastnosti voda..............................129 (123) Hidrološki učinek poskusne zajezitve ponorov.............140 (134) NOVI POGLEDI NA RAZVOJ IN FUNKCIJO KRAŠKIH POJAVOV CERKNIŠKEGA POLJA................................................143 (137) KARST PHENOMENA OF CERKNIŠKO POLJE (Summarj').......l50 (144) Literatura................................................................159 (153) UDK 551.44(497.12—14) Izvleček 551.89(497.12—14) Gospodaric Rado, Peter Habič: Kraški pojavi Cerkniškega polja. Acta carsologica 8, 7—162, Ljubljana, 1978, lit. 92. Razprava obravnava geološki in geomorfološki razvoj kraškega Cerkniškega polja, pri čemer kritično presoja starejše raziskave in rezultate prirodoslovnih raziskav kraških pojavov iz obdobja 1967—1972. Posebej so preučeni pleistocenski sedimenti na polju in v obrobnih jamah ter holocenski in recentni hidrološki pojavi. Podani so novi pogledi o razvoju in funkciji kraških pojavov Cerkniškega polja. Vsi podatki so pomagali pojasniti učinke poskusne ojezeritve 1968—1972, ki se kaže v pod^jšanju poplavne dobe za največ dva meseca. UDC 551.44(497.12—14) Abstract 551.89(497.12—14) Gospodaric Rado, Peter Habič: Karst Phenomena of Cerkniško polje. Acta car-sologica 8, 7—162, Ljubljana, 1978, Lit. 92. Geological and geomorphological development of karst polje of Cerknica is treated. Critically are analysed previous investigations and natural researches results of karst phenomena from time 1967—1972. Pleistocene sedimentation on the polje and in the marginal caves as well holocene and recent hydrological phenomena are studied separately. New perceptions about development and function of Cerkniško polje karst phenomena are given. All these facts contributed to explanation the experimental lake effects in 1968—1972, which are shown In prolongation of flooded period for two months at the most. Naslov — Address: dr. Rado Gospodaric dr. Peter Habič Institut za raziskovanje krasa SAZU Titov trg 2 66230 Postojna, Jugoslavija UVOD Sredi Notranjskih kraških planot je v osrčju porečja Ljubljanice niz kraških polj, ki se razen po obliki tudi po vodnih razmerah razlikujejo od sosednjih višjih predelov (glej zemljevid v prilogi). Na eni strani teh polj izvirajo vode iz kraškega obrobja, na drugi strani pa vanj ponikajo. Izviri in struge na poljih se v poletnih mesecih ali pa sredi zime posuše, po večjem dežju pa se vode razlijejo po poljih. Obseg in trajanje poplav pa sta na različnih poljih različna. Med vsemi kraškimi polji v porečju Ljubljanice in tudi sicer v Sloveniji je Cerkniško polje po obsegu največje, odlikuje pa se tudi po razsežnosti in trajnosti poplav. Celotno dno polja meri okrog 35 km^ in največja poplava z gladino na koti 552 obsega okrog 26 km^ površja ter vsebuje okrog 70 milijonov m® vode. Nepoplavljene, za kmetijstvo primerne ravnice je na tem kraškem polju razmeroma malo, komaj ^'s celotne površine. Zaradi nihanja vodne gladine med 548 in 552 m se tudi obseg jezera spreminja. Najvišje vode trajajo le krajši čas, zato se višja področja polja lahko delno izkoriščajo za travnike in pašnike. Celo na najdalj poplavljenem območju v Zadnjem kraju, kjer raste le trstika, kmetje pridobivajo steljo, ko jezero presahne. Nestsdne vodne razmere so najbolj neugodne, zato tudi toliko poskusov in načrtov za ureditev Cerkniškega jezera. -Na Cerkniškem polju trajajo poplave poprečno do osem mesecev na leto, včasih manj, včasih pa tudi vse leto voda s polja ne odteče. Prav zato se poplavljeni del kraškega polja imenuje kar jezero. Ker pa se tudi za več mesecev posuši, ga uvrščamo med presihajoča kraška jezera. V hidrološkem pogledu to ni pravo jezero, temveč je le nekakšna obrečna poplava, ki jo predvsem uravnavajo padavine. Poplave nastajajo zaradi omejene prepustnosti požiralnikov in podzemeljskih kanalov, ki so razporejeni po dnu in na obrobju polja. Kadar priteka na polje več vode, kot je lahko odteče skozi številne požiralnike, poplava narašča, ko pa je dotok manjši od požiralne sposobnosti ponikev, jezero upada in končno presahne. Kraška polja zavzemajo pri preučevanju krasa posebno mesto. Kot obsežne uravnane površine s tekočimi in poplavnimi vodami, pa s privlačnimi poljedelskimi predeli, so kljub manj ugodnemu zakraselemu obrobju deležne dolgoletnih prizadevanj in preučevanj prirodnih pojavov za izboljšanje njihove gospodarske izrabe. Redkokje na krasu so se gospodarski interesi tako tesno prepletali z znanstvenimi preučevanji kot prav na kraških poljih. To velja tako za dobo prvih zapisov o kraških fenomenih od Valvasorja (1689) dalje, pa vse do današnjih dni, ko marsikateri problem tega kraškega polja še vedno ni rešen. Rekli bi celo, da številna nova, teoretično poglobljena prirodoslovna spoznanja in praktične gospodarske potrebe v kraških pokrajinah zopet in zopet postavljajo fenomen hidrografije kraških polj v ospredje pred druga raziskovalna področja. Za Cerkniško polje to velja še toliko bolj, ker ima pomembno geografsko lego v Sloveniji in je bistven sestavni del kraškega porečja Ljubljanice ter se ob njem in na njem razvija intenzivno in pestro gospodarsko življenje. Ker so naravovarstveni in prostorski ter splošno gospodarski problemi obravnavani drugod, nas v okviru našega naslova zanima predvsem prirodoslovni del Cerkniškega kraškega polja. Pa še tu se moramo omejiti na področje krasa in kraških procesov, na kronološko genetski pristop obravnave, kjer nam bodo aktualistični podatki o geologiji, hidrologiji in hidrogeologiji dopolnjevali sklepe o nastanku in raz\'oju tega našega največjega kraškega polja. Največja teža bo torej dana prav vprašanju, kdaj in kako je polje nastalo, kako se je sredi kraške pokrajine razvila današnja ravnina polja in njegovo bolj ali manj strmo obrobje z zakraselim površjem in podzemljem. To vprašanje so si zastavljali domala vsi dosedanji raziskovalci Cerkniškega polja, ne da bi mogli nanj zadovoljivo odgovoriti. Tudi naše prizadevanje je lahko samo poskus v tej smeri, ki se od drugih razlikuje le po obsegu novih podatkov in analiz ter po presoji nekaterih novih spoznanj. Razvoj Cerkniškega polja so skušali že razni avtorji razlagali kompleksno s pomočjo geoloških, morfoloških, hidroloških in speleoloških podatkov. Zato kaže tudi pri nadaljnjem preučevanju razvoja polja ubrati takšno kompleksno metodo, seveda ob upoštevanju novih podatkov, ki so bili zbrani in preučeni v okviru naravoslovnih raziskav Cerkniškega polja v letih 1966—1973. Nastanek in razvoj Cerkniškega polja se neposredno in posredno odražata v speleoloških pojavih v obrobju polja in njegovem skalnem dnu. Poznavanje teh pojavov pa je bilo do pričetka zgoraj omenjenih naravoslovnih raziskav najmanj popolno. Težišče našega raziskovalnega dela je bilo torej v prvi fazi usmerjeno najprej v obsežne .ponorne jame ob Jamskem zalivu. Raziskali smo Malo in Veliko Karlovico, Svinjsko jamo, Zelške jame in še nekatere druge ter preučili ponikve, požiralnike, greze in estavele na polju samem. V drugi fazi je bil poudarek na jamah pritočne strani polja ter na preučevanju klastičnih sedimentov na skalnem dnu polja. Bogato speleološko gradivo je že objavljeno (G o s p o da r i č 1970; 1971; 1971 a; 1974; Brodar, M., R. Gospodaric 1973). Novi podatki o geologiji in geomorfologiji ter o klastičnih naplavinah in hidrologiji pa so bili zbrani v tretji fazi speleoloških raziskav Cerkniškega polja, ko smo podali tudi zaokroženo predstavo o paleogeografskem razvoju ozemlja današnjega Cerkniškega polja in njegove okolice v neogenu. Po eni strani smo tako z geološko-geomorfološko analizo spoznali starejša razvojna obdobja, po drugi strani pa smo z analizo speleogenetskih procesov razčlenili razvoj podzemlja v holocenu in mlajšem kvartarju, kar nam je olajšalo tudi razumevanje sedanjih hidroloških značilnosti polja. Preostala pa je še zahtevna naloga medsebojne primerjave in uskladitve različnih »kronostratigrafskih stolpcev« iz kraškega podzemlja in vmesnega površja na kraškem polju, kjer so skriti sledovi pestrega paleohidrografskega razvoja polja in okolice. Pri klastičnih naplavinah polja smo se ukvarjali predvsem z vprašanji o sestavi, izvoru, časovnem zaporedju in pogojih odlaganja naplavin na skalno dno polja. Z ročnimi vrtinami in izkopi smo dosegli pestre naplavine, katerih analize so dale obilo novih podatkov, ki jih zadnje takšne raziskave 1. 1953 še niso po- sredovale. S podobnim načinom analize smo se ukvarjali tudi pri fluvialnih sedimentih, najdenih v jamah. Ker so bistveni geološki in morfološki podatki Cerkniškega polja že objavljeni, jih koristimo le v toliko, kolikor so neobhodno potrebni za dopolnilo in razumevanje razvoja in funkcije kraških pojavov Cerkniškega polja. Več prostora smo posvetili hidrološkim značilnostim in rezultatom poskusne ojezeritve polja. Prirodoslovne raziskave zadnjih deset let so bile namreč opravljene prav z namenom, da preučimo zamotane vodne razmere in najdemo možnosti za smotrno izrabo tega poseljenega kraškega prostora. GEOLOŠKE m mDROGEOLOŠKE OSNOVE Geološke podatke o tem, da je Cerkniško polje izoblikovano v triasnih in krednih kamninah, najdemo v delu B. Hacqueta (1779, 133—138), na manu-skriptni karti Višnja gora - Cerknica N. Lipolda (1857), v opisu geoloških razmer tega kraškega polja W. P u t i c k a (1902), na geološki karti Ajdovščina -Postojna F. Kossmata (1905) ter v geoloških skicah, ki sta jih objavila A. Löhnberg (1934, 10) in G. S p o c k e r (1932, 261). Jurske kamnine ob Cerkniškem jezeru pa sta prva ugotovila B. Milovanovič (1937, 74—78) in J. 2urga (1940, 54). Pomemben napredek v spoznavanju stratigrafije in tektonike polja in njegove okolice je očiten v razpravi M. Pleničarja (1953), kjer je med drugim govor tudi o pleistocenskih naplavinah na polju in o oblikovitosti skalnega dna. Podatki tedanjega kartiranja in omenjene razprave so s kasnejšimi dopolnitvami (M. Pleničar in D. Kercmar 1959: S. Bus er I960) zajeti na tiskani geološki karti Postojna 1 : 100 000 iz leta 1967. Med naravoslovnimi raziskavami v obdobju 1969—1972 smo ugotovili nekaj nadaljnjih geoloških podatkov o stratigrafiji in litologiji ter tektoniki kamnin Cerkniškega polja, ki dopolnjujejo dosedanje znanje. Na novo ugotovljene geološke podatke smo pri geološkem opisu posebej poudarili ter jih upoštevali tudi pri sestavljanju prirejene geološke karte in profilov (si. 1 v prilogi in si. 2). Tu so poleg geoloških navedene tudi hidrogeološke značilnosti kamnin. UTOLOGIJA IN STRATIGRAFIJA TRIA s V območju Cerkniškega jezera je zgornjetriasni dolomit najstarejša razgaljena kronostratigrafska enota. Na površju vidimo ta dolomit med Planinskim in Cerkniškim poljem ter ob jugozahodnem vznožju Slivnice (1114 m). Vnovič se pojavi v ozkem pasu pri Gorenjem Jezeru, od koder seže na Loško polje. NE del skalne podlage polja je v dolomitu, razen pod Grahovim, Žerovnico in Lipsnjem, kjer je dno v liasnem apnencu. Kamnine spodnjega dela zgornjega triasa v obliki skrilavca, ploščnatega apnenca in boksitnih vložkov v talnini obravnavanega dolomita, so razgaljene šele severno od Cerknice v povirju Cerkniščice. GORENJE JEZERO Strazisče 6J.?'n NE 2ßl*-četrti pokrov« na idrijskem ozemlju, kje leži največkrat triasni dolomit na eocenu in kredi. Na ozemlju Cerkniškega jezera pa leži triasni dolomit na stratigrafsko starejših kamninah. To pomeni, da tu pokrov ni več tako izrazit in izdaten, da prerivni prelom prehaja v na-rivnega (pod 45®), skratka, da smo bliže njegovi izhodiščni strukturi poševni in prelomljeni gubi. Idrijski zmik Za ta prelom je bila doslej že večkrat dokazana vodoravna premaknitev nagubanih in narivnih struktur v smeri NW—SE (I. Mlakar 1967). Geološka karta okolice Planinskega polja kaže, da sta monoklinala Logaške planote in sinklinala Hrušice premaknjeni relativno vsaj 6 km vsak sebi, če postavimo, da sta obe enoti nekdaj sestavljali skupno strukturo. Ob taki predpostavki pa zadenemo na težave ob strukturah Cerkniškega jezera, kjer taka premaknitev ni več tako jasna. Med Planinskim poljem in Cerkniškim jezerom je idrijski zmik med zgornjim mezocoikom Logaške planote in. zgomjetriasnim ter spodnjeliasrnm dolomitom Rakeka. Smeri skladov se prilagajajo smeri tektonske cone, vzporedni prelomi pa vključujejo v prelomno cono leče jure in triasa. V takšni leči je predel Gorice {681 m) nad Rakekom ter več paketov dolomita pri Ivanjem selu med Planinskim poljem in pri Uncu, kjer najdemo celo narivne kontakte. Te leče se izklinjajo pri Cerknici, kjer idrijski zmik lahko delno preide v pred-jamsM nariv, saj so vodoravne premaknitve na tem prelomu jasno vidne pri Gorenjem Jezeru, lahko pa se nadaljuje v triasnem dolomitu proti SE k Zerov-nici in v dolino Šteberščice ter nato v Podlož in v Lož, kjer zapusti obravnavani teren. Novejše kartiranje je pokazalo, da poteka nek prelom v SW krilu grahov-ske sinklinale. Ob njem sta krilo in teme gube premaknjena v smislu desnega zmika vsaj za 1 km, pretrgane so skladovnice spodnjemalmskega apnenca in dolomita. V teh malmskih kamninah se premik jasno odraža, v triasnem dolomitu in liasnem apnencu med Cerknico in Žirovnico ter vzhodno od Loža pa ga je težje spoznati, ker se stikajo enake kamnine. Obravnavani loški prelom ima značilnosti idrijskega zmika, zelo verjetno je njegov sestavni del. Ob idrijskem prelomu na ozemlju Cerkniškega jezera so nagubane in na-rinjene skladovnice vodoravno premaknjene v smeri NW—SE, a tudi v smeri, ki je pravokotna nanjo. Takšno zgradbo ob coni idrijskega zmika poznamo tudi na ozemlju Idrije, saj je tu ta dislokacija najbolj podrobno preučena. Ce pri Idriji znaša vodoravna premaknitev okoli 6 km, potem je ob Cerkniškem jezeru možno spoznati le okoli 1 km dolgo vodoravno premaknitev. Ker je močno verjetno, da paketi ob navpičnih drsnih ploskvah niso vodoravno, ampak tudi poševno premaknjeni, so gibajoči bloki prestavljeni tudi po višini, npr. Slivnica je bolj dvignjena v primerjavi s Križno goro ali Kamno gorico oziroma Javor-niki. Vodoravne premaknitve so mlajše kot preri\Tie. Največjo intenziteto so dosegle v mlajšem terciarju, računati pa je z njihovo sorazmerno aktivnostjo tudi v kvartarju. Prikazani potek obeh poglavitnih prelomov je za hidrološke razmere jezera pomemben, ker kaže, da je med Dolenjim Jezerom in Cerknico paket triasnega dolomita najožji. Sosednji paketi so širši in v njih ni pogojev za podzemeljsko odtekanje vode proti severu. Na najožjem pasu dolomita so vrtine pokazale kaverne še v globini do 100 m, v ta pas pa izginja tudi nekaj vode Cerkniščice (M. Breznik 1961). GEOLOŠKI RAZVOJ OZEMLJA OB CERKNIŠKEM POLJU (slika 4 v prilogi) Na podlagi doslej znanih in zgoraj obravnavanih podatkov smo sestavili razvojne skice geološke zgradbe današnjega ozemlja Cerkniškega polja v obdobju med eocenom in kvartarjem, ki naj pomagajo razumeti grobo geološko zgodovino obravnavanega ozemlja. V podrobnem je nastajanje današnje zgradbe gotovo mnogo bolj zamotano od prikazanega, vendar bo teoretično in praktično bolj zadovoljive razvojne slike možno sestaviti v bodoče, ko bomo opravili bolj intenzivna preučevanja ožje in širše regije. 1. V posteocenskem obdobju sta bila na površju današnjega Cerkniškega polja in okolice razgaljena zgomjekredni apnenec in eocenski fliš, ki verjetno ni segal dlje proti severu od današnjih Javomikov. Kamnine so bile rahlo nagubane, v splošnem pa nagnjene proti jugozahodu, saj jih je imeti za sestavni del obsežnejše borovniške antiklinale. Ozemlje Cerkniškega polja je bilo tedaj le malo nad morje dvignjeno kopno. 2. Intenzivno gubanje v začetku neogena, ki je zajelo vse ozemlje Slovenije oziroma alpsko in dinarsko sedimentacijsko območje, se je na ozemlju Cerknice posebej uveljavilo v gibkih srednjetriasnih kamninah. Gibljive zgornjetriasne in ostale mezocojske kamnine nad njimi so se sprva povile v prevmjeno gubo, nato pa prelomile, tako da je NE krilo zdrselo na SW krilo. Nastal je današnji predjamski nariv, ki je bil proti površju vedno bolj položen, v globino k spodnje-triasnim kamninam pa strm. Celotno ozemlje se je precej dvignilo nad morsko gladino, erozija pa je spreminjala površje. V NE krilu so bile razgaljene spodnje-kredne in malmske kamnine, narivnica je potekala nekako po današnjem NE pobočju Javornikov, meja med eocenskim flišem in krednim apnencem pa se je zaradi erozije pomaknila proti SW. 3. Zaradi spremenjenih tektonskih napetosti v zemeljski skorji se je po narivanju v pliocenu uveljavilo premeščanje kamnin ob novi navpični dislo-kaciji — današnjem idrijskem zmiku. Geološka zgradba kaže, da so se taki premiki uveljavili tudi na starejšem predjamskem prelomu. Tedaj so v kamninah nastale pretežno vzdolžne razpoke, ki smo jih pri obravnavi ruptur spoznali za starejše. Erozija je nadalje razgaljala mezocojske kamnine in zniževala površje na obeh straneh narivnice, tako da se je ta premaknila še bolj proti severozahodu. 4. Struktura se je nadalje spreminjala v zgornjem pliocenu in spodnjem kvartarju. Paketi so se vodoravno in poševno najbolj intenzivno prestavljali, skladi pa so tokrat razpokali tudi počez. Erozija je hkrati zniževala površje različno dvignjenih strukturnih enot. Na površju se je pokazala zamotana sestava obeh poglavitnih dislokacij kot so prečni zmiki in lečasto oblikovane in zdrobljene tektonske cone. 5. Današnja geološka zgradba je približno takšna kot v mlajšem in ostalem kvartarju. Relief je znižan za okoli 2000 m. Prvotno 2,5 km oddaljeni gubi sta za enkrat bliže ena drugi, narivnica pa je razgaljena za km bolj severovzhodno kot poprej. Domnevamo, da je NE krilo dvignjeno ob narivu skupno za več kot 1,5 km, strukturni paketi pa vodoravno premaknjeni ob poglavitnih disloka-cijah najmanj za 1 km, ob manjših zmikih pa ustrezno manj. OBLIKOVANJE RELIEFA V OBMOCJU CERKNIŠKEGA POLJA PREGLED DOSEDANJIH NAZIRANJ O NASTANKU IN RAZVOJU POLJA Iz dosegljive literature smo zbrali mnenja o nastanku polja in jih razvrstili v 3 poglavitne skupine: tektonsko — udorni, erozijski in korozijski nastanek. Kar zadeva tektonski nastanek skoraj vsi v spodnji tabeli navedeni avtorji mislijo na udore, ki bi naj dali polju nekakšno poglobljeno obliko. V vseh delih je upoštevana tektonska zveza med dolomitom in apnencem, vendar nanjo vežejo nastanek polja neposredno. Razlike nastopijo šele v pogledih o pomenu in prevladovanju poedinih činiteljev na posamezne razvojne faze in nekdanje uravnave Notranjskega podolja. Z deli J. Cvijiča (1895; 1901) in F. Kossma-t a (1897; 1916) smo dobili prve geomorfološke podatke o razvoju polja, ki temeljijo pri prvem na opisnem postopku, pri drugem pa na razvojni shemi reliefa in geoloških procesov v neogenu. Nekatera starejša stališča pa izven teh spoznanj razlagajo nastanek polja in njegove poplave z udiranjem stropovja nad jamami (W. Putick 1888, 9). Ta odlični poznavalec cerkniškega podzemlja je v zarušitvah in naplavljanju sedimentov videl vzroke nastajanja polja in poplav, ki jih je upal odpraviti z odstranjevanjem podomega materiala pred jamskimi vhodi, se pravi ob vsem ponornem robu. Tako je mislil tudi E. A. Martel (1894, 458). Zagovornik udomega nastanka je bil tudi V. Knebel (1906, 165). Spočetka je takšen nastanek Cerkniškega polja zagovarjal tudi J. Cvijič (1895, 148), pozneje (1926, 408) pa je upošteval tudi erozijsko delovanje reke verjetno pod vplivom Kossmatovih razprav. Misel o udorih zasledimo še pri F. Kraus u (1894, 141), ki je za poglobitev upošteval tudi erozijo. Pregled mnenj o nastanku Cerkniškega polja pri različnih avtorjih: Tektonsko udomi Erozijski Korozijski W. Putick 1888 F. Kraus 1894 J. Cvijič 1895; 1926 V. Knebel 1906 F. Kossmat 1897; 1916 H. Krebs 1924 J. Rus 1925; 1930 G. Spöcker 1932 A. Löhnberg 1934 A. Hočevar 1940 M. Pleničar 1953 A. Meli k 1955 F, Jenko 1959 D. Kuščer 1963 I. Gams 1965: 1966; 1973 F. Kossmat (1916) je govoril o razvoju reliefa v okolici Cerkniškega jezera na podlagi geoloških in geomorfoloških primerjav. Zelo jasno je povedal, da so dislokacije, ki polje križajo, starejše kot suhe doline in kraška polja. Zato so pri oblikovanju depresij udeležene le posredno, ker se pač ob njih stikajo različno odporne kamenine (1916, 656). Kossmat postavlja izoblikovanje rečnih dolin v pliocen, v konec te stopnje pa poglabljanje in širjenje teh dolin v posamezna kraška polja. To je hipoteza o erozijskem nastanku Cerkniškega polja. Njegovi argumenti so bili tako prepričljivi, da so jih kasneje prevzeli J. Rus (1925), G. Spöck er (1932). A. Löhnberg (1934), A. Hočevar (1940). M. Pleničar (1953), A. Meli k (1955) in F. Jenko (1959). J. Rus (1925, 106—111) je bolj določno pisal o ravniku pliocenske Ljubljanice, ki je začela v pliocenu izginjati v apnenčevo podzemlje, na dolomitu pa je še naprej erodirala. Tako so nastale višinske razlike ob stiku apnenca z dolomitom, kjer je voda zastajala in poplavljala, skratka ustvarila izolirana kraška polja z ravnim dnom, med njimi tudi Cerkniško. G. Spöcker (1932, 273) je zaradi napačnih geoloških podatkov (celotno dno polja je v triasnem dolomitu, dva vzdolžna preloma pa ob obodih polja) mislil, da je polje nastalo ob treh prelomih, pozneje pa še z normalno rečno erozijo. A. Löhnberg (1934, 70) je del polja na dolomitu pripisal eroziji, del na apnencu pa udorom. Isti raziskovalec je kot prvi razčlenil terase na pobočjih polja med 650 do 480 m in jih dokaj ponesrečeno primerjal z obstoječimi vodnimi horizonti. Tako npr., primerja uravnavo 630 m z vodnim tokom v Križni jami, ki se z višino 620 m na kratki razdalji spusti k izviru Podsteberščice ob polju na 560 m. Z razvojnega stališča zgornja primerjava ničesar ne pove. Po A. Hočevarju (1940, 29) je Cerkniško polje nastalo z erozijo niate-riala, ki ga je voda odnašala z uravnav na nadmorski višini 650 m v ponor v Vranjem dolu, s terase 580 m v Svinjsko jamo in Dobrovčo jamo in v ponor pod Koriti nad Malo Karlovico (570 m). To so tudi nekatere Löhnbergove terase. Kot pa danes vemo, so ti domnevni ponori le sekundami vhodi v spodnje starejše podzemeljske prostore. Namesto njih bi bilo v višini 650 m upoštevati ohranjeno suho dolino, ki se vleče proti zahodu v Rakov Škocjan (A. Meli k 1951, 27; L Gams 1965. 84). M. Pleničar (1953, 116) je zastopal Kossmatovo mnenje o razširjenem delu doline, prodnate in ilovnate naplavine na skalni podlagi pa mu dokazujejo star rečni tok in več ojezeritev. Prod in grušč so dajale hudourniške grape. Ena med njimi naj bi segala na polje z grebena med Menešijo in Slivnico, njene vode pa so pozneje pretočile predhodnico Cerkniščice proti jugu. Po A. M e 1 i k u (1928) se je ta pretočitev zgodila v pliocenu, po I. G a m s u (1965) pa v kvartarju. Podatke vrtanja in palinoloških analiz je uporabil A. Me lik (1955, 144) pri razlagi geomorfoloških in hidrografskih pojavov na kraških poljih Slovenije v pleistocenu, posebej še na Cerkniškem polju. Podprl je Kossmatova izvajanja in dodal, da je bilo konec pliocena dno polja že golo in preluknjano, z nastopom ledene dobe pa so depresijo pokrile rečne naplavine v povprečni debelini 5 m. Po fosilnem pelodu sodeč, pa kažejo te naplavine kvečjemu mlado pleistocensko starost (A. B u d n a r 1953). Ob Melikovi razlagi bi se ledena doba odražala na polju v zelo tankem, pokrovu naplavin. D. K u š č e r (1963, 9) pa je podvomil celo v pleistocensko starost naplavin. Prav tako se mu ne zdi verjetno, da bi bočna erozija reke razširila nekdanje dno doline v polje, ker bi lahko v enaki meri razširila ostale dele suhih dolin, ki so na enaki geološki podlagi. Obe polji Cerkniško in Planinsko sta po njegovem korozijskega nastanka. Z geomorfološko metodo drobnega razčlenjevanja reliefa ob Cerkniškem polju se je ukvarjal I. Gams (1965, 84—87). Polje naj bi nastalo v kvartarju iz dveh vzporednih, dinarsko usmerjenih dolin, kjer so se uveljavili procesi pospešene korozije. Poleg korozijskega zniževanja pa je upoštevati še udiranje stropovja nad podzemeljskimi prostori npr. v Jamskem zalivu in v Zadnjem kraju, kjer je I. Gams pred\ddeval začetni podzemeljski odtok vode iz nastajajočega Cerkniškega polja. V klasifikaciji kraških polj govori I. Gams (1973) o pretočnem in robnem kraškem Cerkniškem polju. Morfološki razvoj polja in njegovega širšega zaledja so raziskovalci skušali razčleniti na podlagi reliefnih značilnosti. Sledili so različnim fazam fluvialnega in kraškega uravnavanja, razčlenjevanja ter poglabljanja reliefa pod vplivom splošnih epirogenetskih pa tudi lokalnih neotektonskih premikov. Zakrasevanje se je sprva uveljavilo v obrobnih apniških predelih, v poznejšem razvoju pa se je stopnjevalo zaradi morfoloških sprememb v spodnjem delu porečja Ljubljanice, ki jih je povzročilo predvsem neotektonsko poglabljanje Ljubljanskega barja. Po dokončni prestavitvi površinskih tokov v podzemlje so na oblikovanje kraških globeli \T3livale predvsem klimatske spremembe v kvartarju in tedaj so prišle do veljave tudi podedovane morfološke in hidrografske osnove ter reliefne značilnosti ob stiku dolomita in apnenca. RAZVOJ RELIEFA MED JAVORNIKI IN BLOŠKO PLANOTO (slika 5 v prilogi) Cerkniško polje leži v obsežni reliefni vrzeli med dvema višjima planotama. Najvišji vrhovi na vzhodni Pokojiško-bloški planoti danes ne segajo veliko čez 1100 m (Slivnica 1114 m, Racna gora 1140 m), na zahodni strani pa so vrhovi nekaj višji (Javomik 1268 m. Skodovnik 1257 m, Bička gora 1257 m). Na obeh straneh Cerkniške doline lahko sledimo ob najvišjih vrhovih slemenske in vršne nivoje. Na zahodni strani prevladujejo v višinah med 900 in 1000 m, medtem ko je na vzhodni strani najvišje planotasto površje ohranjeno v višinah med 800 in 850 m. Vse kaže, da je ta razlika nastala pod vplivom različnega tektonskega dviganja na obeh straneh idrijskega preloma. Ne smemo prezreti, da so k temu lahko prispevale nekoliko tudi razlike v odpornosti kamnin. Pretežni del vzhodnega planotastega po\TŠja je na dolomitu, kjer prevladuje površinsko flu-vialno oblikovanje, medtem ko je zahodni del na apnencih sproti zakraseval in je tam namesto uravnavanja prevladovalo kraško razčlenjevanje. Fluvialno preoblikovanje je vztrajalo predvsem na triasnem dolomitu in skrilavcih v porečju Cerkniščice in je potekalo skladno z razvojem Notranjskega podolja, ki je s prvotnim površinskim odtokom predstavljalo lokalno erozijsko bazo. S prestavitvijo površinskih voda Notranjskega podolja v podzemlje pa je vlogo erozijske baze Cerkniščice prevzelo Cerkniško polje. V porečju sedanje Cerkniščice so ohranjene številne terase, ki nam olajšujejo preučevanje morfološkega razvoja tega porečja kot tudi primerjavo z reliefnimi značilnostmi Cerkniškega polja. Zaradi različne geološke zgradbe in hidrogeografskega zaledja so na približno enako obsežnem prostoru nastale bistveno drugačne reliefne značilnosti. Pod enakimi klimatskimi in splošnimi morfogenetskimi pogoji se je v porečju Cerkniščice oblikoval dolinast in grapast relief, na območju Cerkniškega polja pa se je predvsem zaradi koncentracije skoraj 10-krat večjih vodnih količin oblikovala sprva široka ploska dolina. Pozneje se je v njenem dnu razvila plitva, toda razsežna kraška globel, ki so ji šele mlade kvartarne naplavine dale podobo današnjega kraškega polja. Dolina med Javorniki in Slivnico je nastajala verjetno v enakih stopnjah kot jih sledimo v povirju Cerkniščice. Toda na pobočjih Shvnice in Javornikov skoraj ni reliefnih polic, ki bi ustrezale terasam v porečju Cerkniščice. Po našem mnenju so izginile s Širjenjem Cerkniške doline. Nasprotno pa so police v ustreznih višinah izrazitejše v predelu med Cerkniškim in Loškim poljem, a tudi na odtočni strani Cerkniškega polja ob neposrednem vznožju Javornikov. Vrsta kopastih vrhov in teras nakazuje skladno zniževanje reliefa na obeh straneh Slivnice. Kopasti vrhovi med Cerkniškim in Loškim poljem Stražišče (812 m), Devin (792 m), Jesenovec (818 m). Križna gora (858 m) ter Golo (874 m). Draga (805 m) in Lisec (873 m) so ostanki sklenjene uravnave v višinah nad 800 m. ki je tudi na Bloški planoti in v obrobju Loške doline lepo ohranjena. Pod ostanki tega planotastega površja so nižji prevali, robne police in v kopaste vrhove razčlenjeni ostanki nižje uravnave oziroma erozijske stopnje, ki jo v celotnem predelu sledimo v višinah med 700 in 750 m. V porečju Cerkniščice in Bloščice pripadajo tem višinam številna slemena, medtem ko so ostanki tega površja v obrobju Cerkniške in Loške doline bolj skromni. Ko se je oblikovalo to površje, je porečju nekdanje Cerkniščice oziroma prvotne Begunjščice, ki se je odtekala še v smeri proti Logatcu, pripadalo celotno porečje sedanje Bloščice (A. M e 1 i k 1928, 76). Reliefne poteze v razvodju med obema porečjema to jasno kažejo. V predelu med Cerkniškim poljem in Loško dolino pa se je začela diferenciacija reliefa, saj erozija ni uspela znižati nekaterih delov starejše uravnave. Po teh značilnostih sklepamo, da sta se že takrat začeli ločeno oblikovati Cerkniška in Loška dolina, čeprav sta bili še povezani s površinskim tokom. Reliefne oblike so se začele prilagajati hidrogeo-loškim razmeram. Se bolj so se te razlike uveljavile v naslednji fazi poglabljanja reliefa, ko so bili izoblikovani vrhovi, police in zatrepi v višinah med 650 in 680 m. Sledimo jih lahko po vsem obrobju Cerkniškega polja ob vznožju Javornikov, na obrobju Rakove doline. Tudi ostanki takratnega dolinskega dna v Postojnskih vratih in drugod po Notranjskem podolju se skladajo s terasami ob Cerkniščici, ki niso posebno razsežne. Pač pa so v porečju Cerkniščice nastale v tej fazi razvoja pomembne spremembe. Nedvomno je poglobitev reliefa hitreje napredovala v Notranjskem podolju in v njegovem neposrednem zaledju v območju Cerkniškega in Loškega polja kot v povirju Cerkniščice. S poglobitvijo osrednje Cerkniške doline se je na Bloški planoti preusmeril odtok. Južni del doline se je hitreje poglabljal zaradi podzemeljskega odtoka proti Bloški polici, nato se je tudi severni del Bloščice preusmeril iz porečja Cerkniščice proti jugu. Na Bloški planoti se je začelo oblikovati samostojno hidrografsko omrežje s podzemeljskim odtokom. Cerkniščica je bila prikrajšana za skoraj polovico prvotnega porečja. Na območju Loškega polja je zakrasevanje očitno v tej fazi že toliko napredovalo, da je površinski odtok proti Cerkniškemu polju komaj še oblikoval ozko dolino, predno se je dokončno presta\il v podzemlje. Najnižji preval v današnji suhi dolini med Cerkniškim in Loškim poljem je v višini okrog 640 m. medtem ko je preval v tem predelu nekaj širši šele v višinah med 670 in 700 m. Sledila je nova faza v razvoju reliefa, ki je zapustila obsežen ravnik v Notranjskem podolju med Hrušico in Pokojiško planoto, pa tudi v porečju Cerk-niščice, ki se je tedaj poslednjič odtekala še v smeri proti Logatcu, so terase v višinah med 600 in 630 m sorazmerno najbolj razsežne. Poglobitev v tej fazi ni bila posebno izrazita, precej bolj učinkovito je bilo zato uravnavanje. V tem času se je poslednjič sklenjeno oblikovalo celotno Notranjsko podolje s površinskimi vodami in tudi vode iz Pivške kotline so še površinsko pritekale skozi Postojnska vrata in v zadnjem delu te faze izoblikovale ozko suho dolino med Ravbarkomando in Uncem. Z erozijsko in deloma tudi tektonsko poglobitvijo spodnjega dela porečja Ljubljanice je v naslednji fazi sledilo kraško razčlenjevanje Notranjskega po-dolja in lokalno poglabljanje reliefa v območju kraških polj, v vmesnih predelih pa je prevladalo podzemeljsko pretakanje in obUkovanje kraškega podzemlja. V tej fazi se je dejansko šele začel kraški razvoj Cerkniškega polja. OBLIKOVANJE KRAŠKEGA CERKNIŠKEGA POLJA Kraško poglabljanje Cerkniškega polja je bilo na eni strani pogojeno z razvojem podzemeljskega odtoka, po drugi strani pa s površinskimi procesi na območju polja in v njegovem obrobju. Pomembno vlogo pri oblikovanju in poglabljanju dna je imela tudi površinska Cerkniščica, ki je še v višinah okrog 610 m odtekala proti severozahodu in izoblikovala od Begunj do Logatca obsežen ravnik, pozneje je bodisi zaradi lastnega naplavljanja ali zaradi zadenjske erozije potoka z obrobja Cerkniškega polja preusmerila svoj tok ob vznožju Slivnice na Cerkniško polje (A. Melik 1928, 70—71). Na oblikovanje Cerkniškega polja in njegove hidrološke razmere je Cerkniščica vplivala predvsem s svojimi naplavinami, s katerimi je zasipala odtočne kanale in je zajezevala podzemeljski odtok. Z naplavinami je zaščitila skalno dno polja pred erozijskim poglabljanjem, hkrati pa vplivala na korozijsko širjenje polja ob robu naplavljene ravnice predvsem na apnencih ob vznožju Javornikov in na odtočni strani. Poleg Cerkniščice so precej drobirja in naplavin prispevali tudi strmi bregovi dolomitne Slivnice, ki so bili zlasti v hladnih obdobjih izpostavljeni intenzivnemu razpadanju in spiranju. Zasipanje odtočnih kanalov je zadrževalo vode na površju in pospeševalo korozijsko širjenje skalnega apniškega obrobja. Skoraj ves apniški rob polja je strm in spominja na obrežni klif, ki je verjetno bolj korozijskega kot abrazijskega nastanka. Pomen ploskovne denudacije s strmih dolomitnih bregov Slivnice se kaže tudi v območju Grahovskega zatrepa, kjer je nastala obsežna reliefna vrzel v obrobju polja, ob vznožju zatrepa je ohranjeno starejše živoskalno dno polja. Po drobnih reliefnih značilnostih dna in obrobja polja odkrivamo zaporednost pojavov in procesov pri nastajanju in oblikovanju celotnega Cerkniškega polja, zato si bomo nekatere teh značilnosti podrobneje ogledali. Strmo in visoko pobočje Slivnice je izredno skromno razčlenjeno. Ob vznožju na prehodu v dno polja je rahel pregib v strmini, ki je predvsem posledica denudacijskih procesov. Le manjše, neizrazite grape so zarezane v pobočje Slivnice. Pravo nasprotje temu delu oboda Cerkniškega polja je morfološko izredno razčlenjeno kraško pritočno obrobje v predelu med Zerovnico in Gore-njim Jezerom. Tamkajšnja razčlenjenost reliefa je prav gotovo posledica pestre geološke zgradbe in izdatnejšega fluvialnega erozijsko-denudacijskega pa tudi korozijskega delovanja kraških voda na pritočni strani polja. —. Medtem ko je v geološko homogenem dolomitnem pobogu nad Grahovim nastal značilen enostaven zatrep, se je v predelu med Zerovnico, Bloško polico in Steberkom izoblikoval znatno bolj razčlenjen in sestavljen zatrep. V območju Bločiškega zatrepa se stikajo apnenci in dolomiti, poleg lokalnih voda pa so v ta predel usmerjene tudi podzemeljske vode iz Blok in kraškega predela med Blokami in Loško dolino. V Grahovskem zatrepu, ki so ga oblikovale le padavine s tega območja, ni ohranjenih erozijskih stopenj, ki bi ustrezale postopnemu poglabljanju Cerkniškega polja. Očitno pa je zatrep starejši od današnjega skalnega dna polja, saj je ob njegovem vznožju skalna polica, ki pripada višjemu, starejšemu dnu polja. To je hkrati dokaz intenzivnejšega oblikovanja pobočij v obdobju pred zadnjo poglobitvijo polja. V sosednjem Bločiškem zatrepu lahko sledimo vse faze poglabljanja polja. Najvišje terase ob robu in sam zatrep v zgornjem delu Bloške police ustreza terasam v višinah med 720 in 750 m. Nižji zatrep Bloške police in posamezni vrhovi južno od Bločic pripadajo terasam med 650 in 680 m. V to površje sta v naslednji erozijski fazi poglobljena dva ločena zatrepa v višini med 610 in 630 m. Pri Bločicah je zaključen zatrep, ki se višje neposredno nadaljuje v zatrep Bloške police. Pod Križno goro je nastal zatrep ob Steberščici. Prvotno sklenjeno dno obeh zatrepov je bilo pozneje razčlenjeno z novimi zatrepnimi stopnjami ob Zerovniščici in Steberščici v višinah 580—590 m in 565—570 m. Na višjo sklenjeno polico opozarjajo danes le enako visoki griči. K njenemu razčlenjevanju so precej prispevali prav erozijski procesi ob izvirih, v razporeditvi grap in vrhov pa se odraža tudi razlika v odpornosti kamnin. Pri Bločicah se je v prvotnem zatrepu izoblikovala lokalna kraška globel očitno pod vplivom denudacije z dolomitnih bregov severno od Bločic in korozijskega poglabljanja dna na apnencih južno od naselja. Delno so k temu prispevale tudi vode, ki so se prelivale v izvire Zerovniščice. Morfološki razvoj celotnega Bločiškega zatrepa ie izredno pester ter predstavlja s Križno jamo ter izviri 2erovniščice in Steber-ščice enega najbolj zanimivih delov kraškega obrobja Cerkniškega polja. Postopno zakrasevanje višjega obrobja polja se kaže v zatrepnih dolinah, ki so nastale predvsem ob kraških iz;virih in so razvrščene v stopnjah od zgornjega zatrepa Bloške police v višini 710 do 720 m do sedanjih izvirov v višini 565 m. Med Lipsnjem in Gorenjim Jezerom je v obodu polja obsežen dolinski zatrep imenovan Vrtačna dolina med Stražiščem (812 m) in Jesenovcem (818 m). Na obeh straneh Devina (792 m) vodita ozka prevala proti Loški dolini v višini 690 do 700 m, medtem ko se vznožje zatrepa razširi in nekoliko zravna v višinah med 590 in 570 m. Očitno pripada tudi to površje starejšemu dnu polja, na hidro- loško funkcijo zatrepa pa opozarjata dva izvira v najmanjših zatrepnih dolinicah južno in severno od vasi Goričica. Pri Gorenjem Jezeru višji zatrepi niso ohranjeni. Verjetno jih je izdatna zadenjska erozija ob izvirih Obrha in Stržena uničila in zabrisala sledove postopnega spuščanja izvirov. Edino v višinah med 590 in 600 m je ohranjen zatrep, ki bi ustrezal polici 620 m na ponorni strani Loškega polja. Iz Loškega polja se je pretok v celoti prestavil v podzemlje po izoblikovanju prevala v suhi dolini med Danami in Gorenjim Jezerom v višini 640 in 650 m. Na območju Cerkniškega polja so pod tem prevalom nastale police v višinah med 600 in 630 m, ko so vode dalje še površinsko odtekale. Pod omenjenim prevalom na odtočni strani Loškega polja se je izoblikovalo široko skalno dno v višini med 580 in 590 m. Višje police so ohranjene le ponekod in še to v zelo majhnem obsegu v višinah med 600 in 610 m. Po teh skromnih sledovih pa vendar lahko sklepamo na najstarejše kraško dno Loškega polja. Očitno je bilo poznejše izoblikovanje dna med 580 in 590 m najbolj učinkovito, saj predstavlja še danes na Loškem polju osrednjo uravnavo. Vanjo so se v naslednji fazi zarezala le še korita površinskih tokov. Bolj na široko pa se je izoblikovalo najmlajše dno polja le ob ponorih in v predelu med Pudobom in Danami. Najnižje skalno dno Loškega polja je v višini okrog 560 in 570 m. in je skoraj 20 m višje kot na Cerkniškem polju. Po morfoloških značilnostih pa se od njega tudi bistveno loči. V celoti se je Loško polje kraško poglobilo za okrog 80 m, kraško poglabljanje pa se je začelo bolj zgodaj kot na Cerkniškem polju, ki je poglobljeno le za 40 m. Jugozahodno obrobje Cerkniškega polja je na prvi pogled zelo premočrtno tako v vzdolžni kot tudi v vertikalni smeri od najvišjih vrhov do dna polja. Po takšnih reliefnih potezah bi mogli sklepati na tektonsko zasnovo tega obrobja. Kljub temu so ponekod ob vznožju ohranjene manjše police v stopnjah, ki se skladajo s starejšimi terasami in nivoji okrog Cerkniškega polja. Nad Lazami so police v višinah med 720 in 770 m (Vodinek 728, Šmarni hrbet 767), nižja pa je Kurjica (621), ki jo po višini primerjamo s Klinjim vrhom (617) nad Goriaco in je del obsežnega najnižjega predkraškega dna polja. Sledijo še nižje police ob vznožju Javomikov, ki so nastale že pod vplivom kraškega poglabljanja. Najobsežnejši ostanek starejšega kraškega dna pod Javorniki se vleče od Goričice čez Drvošec na Otok. Po nastanku se sklada z višjim skalnim dnom ob vznožju grahovskega zatrepa in s terasami ob Zerovniščici ter Steberščici. Premočrtno pobočje Javornikov se je izoblikovalo v glavnem že pred kraško poglobitvijo, le na posameznih mestih je širjenje tudi ob najmlajši poglobitvi seglo prav pod starejše strmo pobočje, npr. v Zadnjem kraju. L Gams (1965, 92) uvršča Zadnji kraj med doline, ki so začele nastajati z udori jamskega stropovja. Toda po podrobnejših morfoloških raziskavah tega naziranja ne moremo podpreti. Nikjer v obodu ni večjih jam, pa tudi hidrogeološke in morfološke značilnosti ne kažejo, da se je jezerski zaliv za Otokom in Drvošcem razvil bolj v smislu podgorske doline s korozijskim poglabljanjem starejšega jezerskega dna ob strmem vznožju Javomikov. Na prvi pogled sega tudi v Jamskem zalivu današnje skalno dno neposredno pod strmo vznožje Javornikov, toda prav pri Nartih je ohranjena denudacijska polica starejš^a dna polja, v katero je zarezan sedanji breg. Svojevrstne morfološke razmere ob vznožju Javornikov so v predelu med Cerkniškim poljem in Rakovim Skocjanom. Tam so ohranjene starejše police V prvotnem, obsegu, ker poglabljanje polja ni seglo do njih. Nadlišek (708) in Skanski grič (704) spadata med ostanke površja, ki jih nakazujejo tudi police v porečju Cerkniščice v višinah med 720 in 750 m. Del tega površja sledimo v najvišjih vrhovih Postojnskih vrat kot so Počivalnik (725), Travni vrh (734), Koliševka (751). Nižje police so ob Skanskem griču na cerkniški kot tudi na škocjanski strani v višinah 630 do 640 m. Posebno obsežna je polica na zahodni strani Rakovega Skocjana ob vznožju glavnega, hrbta Javornikov. Podobno površje je tudi v Postojnskih vratih med Ravbarkomando in Strmico. Vrhovi v višinah med 630 in 650 m so značilni tudi za ves obod Unškega polja in Ravnika. Površje v višinah med 600 in 620 m, ki se sklada z obsežno uravnavo ravnika med Cerknico in Begunjami, je v predelu nad Karlovico ob vznožju Nadliška in Skanskega griča razmeroma skromno. Ohranjeno je na obrobju Balantovih dolin, v Cvingerju — Gradišču in severno od Skanskega griča, pa tudi na dolomitu med Podskrajnikom in Rakekom so posamezni hrbti v teh višinah. To površje predstavlja hkrati najnižje sklenjeno obrobje odtočne strani Cerkniškega polja. Vanj so poglobljene le nekatere ozke suhe dolinke, na primer ob cesti na Rakek ali iz Zelš v Rakov Skocjan. Najnižji prevali v teh suhih dolinkah so proti Rakovemu Skocjanu v višinah med 585 in 590 m, proti Rakeku pa med 565 in 570 m. Tu sicer ne moremo zatrdno ugotoviti, koliko se je ozek preval znižal že po prekinitvi površinskega odtoka iz Cerkniškega polja. Po usmerjenosti dolink v dolomitu, kjer je še vedno učinkovita površinska denudacija, sodimo, da je tam relief pod 585 m nastajal predvsem pod vplivom lokalnega spiranja. Ni pa izključeno, da so se vsaj občasno tudi visoke vode prelivale iz Cerkniškega polja proti Unškemu v višinah med 570 in 580 m. Odtok iz Cerkniškega polja se je po omenjenih reliefnih značilnostih sodeč dokončno prestavil v podzemlje po izoblikovanju skalnih polic in raz vodnih prevalov v višinah med 570 in 580 m. S tem pa seveda ni izključeno, da se je del voda iz Cerkniškega polja že prej podzemeljsko odtekal, ker je prav kraški podzemeljski odtok omogočil lokalno poglobitev polja in končno prekinitev površinskega odtoka. V višinah med 560 in 590 m so po vsem obrobju polja ohranjeni različno obsežni ostanki starega živoskalnega dna. Na odtočni strani sta južno od Zelš dve polici v obrobju polja. Višja je do 300 m široka s prevladujočimi višinami med 580 in 590 m, nižja pa je še nekoliko širša v višinah med 560 in 570 m. Na sceednjem dolomitu so ostanki tega površja sicer ohranjeni, vendar le v ozkih hrbtih med mlajšimi dolinkami. Na apnencu so police v obeh stopnjah kraško že močno razčlenjene z vrtačami in udomicami, ki so nastale nad odtočnim jamskim sistemom. Police v višinah med 570 in 580 m so lepo ohranjene tudi ob robu tJnškega polja. Tam segajo v enake višine še posamezni kopasti vrhovi sredi polja (Orehek 561, Kalič 573). V to uravnavo se je začela poglabljati tudi uvala Rakovega Skocjana, saj so na njeni pritočni in odtočni strani v teh višinah izrazite razvodne police tako med Skanskim in Rakovskim gričem na cerkniški strani kot med Suhim gričem in Cerovico na unški strani, kamor so se očitno tedaj odtekale vode. Po izoblikovanju omenjenih polic v višinah med 580 in 590 m je povsem prevladalo kraško razčlenjevanje površja in poglabljanje v posameznih uvalah in poljih je bilo različno intenzivno. Na Planinskem in Unškem polju je v prvi fazi prevladovalo še enotno poglabljanje do višin okrog 520—530 m. V naslednji fazi pa se je izdatno poglobilo le ožje Planinsko polje, saj vse do sedanjega dna v višinah med 440 in 445 m ni po obrobju nobenih polic. Unško polje je bilo izločeno iz skladnega poglabljanja predvsem zaradi preusmeritve odtoka iz Rakovega Skocjana nepjosredno na Planinsko polje. Preoblikovanje Unškega polja je odtlej dalje potekalo le pod vplivom lokalnih, predvsem denudacijskih in korozijskih procesov. V Rakovem Skocjanu je višja skalna terasa v podobnih višinah med 520 in 530 m kot na Unškem polju, nadaljnja poglobitev pa je zajela le ožje dno doline, saj je vanj zarezana razmeroma ozka struga v višinah med 490 in 510 m. Cerkniško polje se je v vsem tem obdobju, ko se je znižalo površje Planinskega polja za najmanj 120 m, poglobilo le za okrog 30 do 40 m in tako je današnje skalno dno polja v višinah med 540 in 545 m. S pomočjo vrtin, ki jih podrobneje navaja M. Pleničar (1953) in na podlagi novejših ročnih vrtin ter opazovanj ob ponikvah in v strugi Stržena smo lahko z interpolacijo sestavili izohipse skalnega dna (si. 6). Skalno dno Cerkniškega polja je rahlo nagnjeno od NE roba proti sredini polja. Le pri Cerknici je v dolomitu zaznaven položen skalni prag. Na malmskem apnencu onkraj predjamskega nariva pa je dno uravnano in le rahlo dvignjeno do vznožja Javornikov. Večje neenakomernosti vidimo v območju med Jamskim zalivom in Goričico. Tako se greben Drvošca in Goričice še zaznava v višjem dnu tja proti Dolenjemu Jezeru, proti Jamskemu zalivu pa se poglablja. Tu med vzpetinami je tudi nekaj vdolbin. Verjetno bi s podrobnejšo preiskavo in bolj gostimi vrtinami našh takšnih depresij in vzpetin še več. Nekakšna poglobljena SI. 6. Relief skalnega dna Cerkniškega polja, sestavljen na podlagi vrtin (M. Pleničar 1954; I2RK — Postojna 1969—1972) in razkrite skalne podlage v strugah in in ponikvah 1 — izohipse, 2 — obod polja, 3 — recentni potoki z iz\äri, ponikvami in ponori Fig. 6. Relief of Cerkniško polje rocky bottom, composed 'wäth help of bore-holes (M. Pleničar 1954; IZRK — Postojna 1969—1972) and exposed rocky bottom in the creek beds and ponors 1 — contour lines, 2 — polje boundary, 3 — recent creeks with springs and ponors 3 Acta carsologica 33 Starejša struga izstopa med zatrepom južno od Goričice in Gradiščem pod Dolenjo vasjo. Ta struga je morda vezana na nekdanji podzemeljski dotok vode iz Zadnjega kraja, ki se nahaja v podaljšani smeri struge. Bližnja vodna jama Suhadolica je lahko neka posledica tega starejšega pretoka. Pred ponornim robom Jamskega zaliva, podrobneje pred ovalnim zatrepom pod Gradiščem, se obravnavana struga v višini pod 540 m razširi. Izohipse se zajedajo v zakriti del ponornega roba, kar lahko pomeni, da se struga nadaljuje v zakraseli rob, v zakrite ponorne jame. V zaledju ponornega roba so v tej višini današnji sklepni rovi Velike Karlovlce, predvsem njen Zahodni rov, ki po obsežnosti presega vse ostale rove te jame. Danes so te zveze zabrisane z zasipom, jamskimi in obodnimi podori. Današnje ponikve polja so vezane na uravnani in plitvi del skalnega dna (Velika, Srednja in Mala ponikva, Sitarica, Bečki in drugi bližnji požiralniki v strugi Stržena, ponorne vodne jame pa na zakraseli rob Jamskega zaliva —8 m nad skalnim dnom. Skalno dno polja pod mlajšimi kvartarnimi naplavinami so očitno oblikovale površinske vode, predhodnice sedanjih tokov Stržena, Cerkniščice, 2ero\Tiiščice, Lipsenjščice ter še nekaterih manjših pritokov z dolomita in kraškega obrobja. Po razpoložljivih podatkih je bilo mogoče spoznati le glavno vzdolžno dolino, ki vodi od sedanjih izvirov Obrha do Jamskega zaliva, vendar je nekoliko bolj odmaknjena od južnega obrobja kot sedanja struga Stržena. Dolin stranskih pritokov v skalnem dnu nismo zasledili. Prevladujejo položna denudacijska pobočja zlasti ob vznožju Slivnice. Po obliki in razporeditvi ponikev v dnu polja ter po kraških votlinah, na katere so zadeli pri geološkem vrtanju tudi do 30 m globoko pod površjem (M. Pleničar 1953), pa lahko upravičeno pričakujemo precejšnjo kraško razčlenjenost skalnega dna. To pa bi mogli podrobneje spoznati le s številnimi vrtinami in geofizikalnimi raziskavami kot npr. na Planinskem polju (D. Ravnik 1976). Kraško razčlenjevanje in poglabljanje dna je bilo torej prekinjeno z nalaganjem kvartarnih naplavin, ki v končni obliki dajejo polju današnjo podobo. KVARTARNI SEDIMENTI Tako kot drugod po krasu so tudi v območju Cerkniškega polja najdeni alohtoni fluvialni prodovi, peski in ilovice, pokazatelji minulih hidroloških dogajanj. Ce je v njih ohranjen npr. fosilni pelod, so takšni sedimenti tudi strati-grafsko pomembni. To je razvidno iz razprav A. Šerclja (1973; 1974), ki je našel fosilni pelod v različnih plasteh na skalnem dnu in spoznal njih würm-sko, postglacialno in holocensko starost. Poleg teh naplavin, ki jih obravnavamo v naslednjem poglavju, pa poznamo tudi klastične sedimente na kraških uravnavah in pobočjih Cerkniškega polja npr. na površju nad Cerkniškim jamskim sistemom, nadalje v območju Drvošča, Klinjega vrha in Goričice. KLASTICNI SEDIMENTI NA OBROBJU POLJA Podrobneje smo pregledali alohtone naplavine na uravnavi v pobočju Javomikov (okoli 630 nadm. višine) tam, kjer se nahajata zatrep Ušiva loka in vodna jama Suhadolica. m% pesek - saod prod - gravel 0,05 01 02 12 »mm ^30rT\m g - krivulja zrnavosti - granulation curve pesek - sand prod - gravei B q05 a» C(2 K? mm 30mm IZRK-SAZU POSTOJNA SI. 7. Krivulje zrnavosti in petrografska sestava naplavin v jami Subadolici (B> in na površju nad jamo (A) Fig. 7. Granulation curves and petrologic composition of the sediments in the cave Suhadolica (B) and on the surface (A) above the cave Granulacijska analiza tukajšnjega sedimenta je pokazala na pesek in prod, mineraloška pa na karbonatne, kremenčeve, limonitne in roženčeve sestavine. V meljasti frakciji so pretežno skupki karbonatne gline, v peščeni frakciji pa je največ oglatih zm kremena ter konkrecij in oolitov limonita. V prodni frakciji prevladuje oglat, porozen in zrnat rozenec (si. 7). V izvirni vodni jami Suhadolici smo naleteli na naplavine, katerih zrnavost in mineraloška sestava se dobro ujema s sestavo zgoraj omenjenih sedimentov. Zrna v jami so le bolj zaobljena in sveže odkrušena. Kaže, da je ta jamska naplavina s posredovanjem vode prenesena iz kraške uravnave oziroma nahajališč v kraškem zaledju Suhadolice. Eno takih nahajališč smo našli ob cesti po jugozahodnem pobočju Javor-nikov nekako 20 m nad ravnico Zadnjega kraja. Ob cesti je dosti manjših lukenj zapolnjenih s sedimenti, tu in tam pa je pobočje kar pokrito z njimi. Najbolj primeren za analizo se je p^okazal sediment v skalni luknji, nekako 500 m severozahodno od Vranje jame (si. 8). Talna plast ima po\'prečno 60 '"/o ilovice in 40 peska in proda. Barva se giblje med 7,5 YR in 10 YR/3/2 (Munsil Color Cart), temnejša barva izhaja iz ilovice, svetlejša pa iz večje primesi kremenovega peska. Prod in pesek sta neenakomerno pomešana med ilovico ter tu in tam s karbonatnim vezivom sprijeta v kepe. Številne korozijsko zaobljene skale matičnega apnenca ležijo med sedimentom. Zaradi njih je plast različno debela, njen prehod v krovno drugo plast pa rahlo naznačen s temnosivim barvnim odtenkom. Druga plast se petrografsko ne loči od spodnje prve plasti. Tudi zrnavost je podobna. Pač pa je tu zelo jasno izražena plastovitost peščeno-prodnih vključ- SSE naem razvojnem ciklusu jam. Gre za proces, ki ni bii odvisen od hidroloških razmer, če mislimo pri tem na ponornico. pač pa od klimatskih razmer na površju v pleistocenskem posebej mladopleistocenskem obdobju. Razloge za zajezovanie je iskati v različni propustnosti in oblikovitosti podzem^eljskih kanalov ter ogromnih m.nožinah transportiranega materiala, ki je v vhodne rove odložen, negativno vpiival na njih propustnost. Zasipavanje je nadalje posledica izvenjamskih hidroloških in morfoloških dogajanj. V našem primeru so to akumulacijski procesi na polju in oblikovanju strmega roba Jamskega zaliva. Apnenčev grušč tega roba so ponikujoče jezerske vode sproti in zlahka odnašale v podzemeljske kanale. Naplavine v obliki vršaja segajo v po-norne jame vsaj 100 m daleč v notranjost, kjer se pokažejo šele v primarni razsežnosti, preoblikovani le s speleološkimi procesi. K zasutju vhodov je prispeval delež tudi grušč ponornega roba. Ostanke takega grušča vidimo v pobočju pred Svinjsko jamo in pri zapornici ob Rakovskem mostku. Ponorni rob se je torej že ob izdelanih jamah krušil v klimatsko zato ugodnem obdobju in zasul ter uničil nekaj rovov. Ostanke nekdanjega skalnega roba vidimo v skalni Mali Goričici, ki je 80 m odmaknjena od današnjega strmega roba, obdajajo pa jo jezerske naplavine. Nekako 300—500 m pred današnjim ponornim robom poznamo v sicer ra\Tiem skalnem dnu dve depresiji z dnom na 536 m. Lahko sklepamo, da so prav tu bili starejši ponori še nezasutega polja, njim ustrezni rovi pa pod višino 540 m (glej karto skalnega dna na si. 6). Ob zasipavanju polja z glinam.i, peskom in prodom pa so bili ti rovi z onimi na 545—550 m vred zasuti. Šele v postglacialni dobi se je lahko delno obnovila njihova pretočna vloga. Erodiranje zasipa v jamah pa traja še danes. Skladno s klimatskimi spremembami v zgornjem kvartarju, ko so na polju zaznavni erozijski in akumulacijski procesi, so se tudi v ponornih jamah menjavali speleogenetski procesi. Jame so bile večkrat suhe. tedaj se je v njih odlagala 5iga. in poplavljene, ko je voda sigo erodirala in pokrila z naplavinami. Ti speleogenetski procesi so mnogo bolj jasni v iz\-irnih Zelških jamah kot v ponornih Karlovicah (R. Gospodaric 1970), vendar jih, kakršne poznamo, kljub temu navajamo v kronološkem zaporedju, da jih bomo lahko primerjali s podobnim zaporedjem v Križni jami in tudi zaporedji zasipavanja Cerkniškega polja. V Karlovicah in Svinjski jami smo ugotovili sledeče kronološko zaporedje razvojnih stopenj, začenši z najstarejšo: — oblikovanje rovov v horizontih okrog 540 m in niže, kjer so se odložile tudi prve naplavine, sledilo je — nastajanje sige in destrukcija stropovja, nato pa je — ponornica delno erodirala in zasipala vhodne rove z gruščem, ostale pa z ilovico: sledila je — tvorba nove sige na zasipu, navpično izpiranje naplavin, nato pa je — ponornica izravnala višino sedimentov v vhodnih kanalih do 548 m in se umaknila, da bi se lahko uveljavilo —• odlaganje sige in podiranje stropovja v obdobno poplavljenih rovih, kar pa so že dogajanja holocenskega oziroma recentnega razvoja. JAME NA IZVIRNI STRANI Izvirne jame ob Cerkniškem polju so pod Javorniki in sicer Suhadolica, Vranja jama, nedostopni kanali izvira Mrzleka, Otoškega Obrha, Tresenca, Laških izvirov in izvirov Stržena. Tu so skalni rovi po nastanku večinoma neposredno povezani z današnjimi hidrološkimi razmerami. Le siga v Suhadolici govori za suho obdobje v razvoju te jame, naplavljeni prod, pesek in ilovica ter erozijske oblike enotnega vodnega kanala pa za recentno oblikovanje in poplavljanje v višini okoli 548 m. Nekaj znakov o podobnih razmerah vidimo tudi v Vranji jami. Suhadolica Skalni rob Cerkniškega jezera med Klinjim vrhom in Ušivo loko poteka v smeri NW—SE. Iz ravnice na 547—550 m se strmo dvigne na teraso Vršiča in Klinjega vrha (610—660 m), nato pa šele preide v strmo pobočje Javo mikov (1269 m). Od Ušive loke se vleče proti jugovzhodu okoli 150 m debeli horizont spodnjekrednega dolomitiziranega apnenca in sovpada z vrtačasto uravnavo Vršiča, po kateri so posuti ilovica, pesek, psevdobobovec, roženec itd. V krovnini tega horizonta je spodnjekredni apnenec, v talnini pa oolitni apnenec malmske starosti, v katerem je vodoravna vodna jama Suhadolica (načrt jame hrani IZRK — Postojna). Vhod v jamo je ob vznožju skalnega roba na 553 m. Pred jamo je ravnica dvignjena za 5 m zaradi grušča, ki pokriva skalno dno polja. Skozi 5 X 5 m velik vhod pridemo v enoten gla\Tii kanal, ki je sprva suh, nato pa se spremeni v podolgovata jezera. Sto metrov glavnega kanala poteka proti jugu vzporedno s plastmi in prelomom, katerega drsni ploskvi sta strmo nagnjeni proti SSE. Med raziskavami 3. 8. 1969 je bil kanal do t. 7 suh, lahko smo prebredli vmesno jezerce do t. 9, kjer se je začel šele vodni del jame. Suhi del kanala ima kva-draste prečne profile s fasetiranimi policami ob stenah. V stropu so kamini, ki so delno prevlečeni s sigo. Tudi sten se drži rjava siga, ki je skupaj z njo erodirana. Pred današnjim poplavnim obdobjem je morala biti jama nekaj časa suha, da se je mogla odlagati siga. Vodni kanal sledi prelomom do t. 11 in. 12, ima koničast prečni presek nad vodno gladino, 2 m pod njo pa ga zaključi skoraj ravno skalno dno. Pri t. 12 ob jugozahodni steni lahko sestopimo na kopno, ob severovzhodni steni pa teče voda proti izhodu k jezeru pri t. 9, kjer izgine v neprehodno špranjo. Po suhem lahko dosežemo cepiŠče kanala pri t. 14 in njegov krak do t. 17, s čolnom pa proti jugu usmerjeni krak jame, nekakšno podolgovato s skalnimi ostmi pre-deljeno jezero. Skalna pregrada deli jezero tudi poprek v dve polovici. V prvi je voda 3 m globoka, v drugi pa 4 m. A. S e r k o (Arhiv Inštituta) poroča, da so 15. 9. 1933 preplezali pregrado in po 20 m zadeli na neprehodni sifon. Dne 13. 8. 1969 je A. K ran j c s potapljaško opremo obšel prečno pregrado, pod vodo je sledil stropu še 20 m proti SW, ne da bi dosegel zračni prostor. Dne 3. 8. 1969 je imela voda v jezeru 7,4® C, pritekala pa je s 15 l/s. Sredi jame je zopet izginjala. Sklepamo, da prihaja na polje v izvirkih pod jamo ob strugi Stržena, saj smo v enem izmed njih namerili 8,4" C. Ker pa so ti izvirki zelo šibki, ubere ostala voda neznano pot pod naplavinami proti severu. Ob višjem vodostaju prodre voda skozi suhi rov do jamskega vhoda in se izliva V Stržen tudi s 6 m®'s. Tedaj deluje kot bruhalnik tudi 50 m oddaljeni izvir v smeri Klinjega vrha. ki je sicer suh. V opazovalni dobi med 10.—14. 11. 1969 smo pr\'l dan ugotovili dviganje gladine v jami, drugi, tretji in četrti dan pa njeno upadanje tako kot v Strženu. Peti dan opoldne je gladina zopet narastla, da je začela jama bruhati v nezalito jezero. Suhadolica deluje kot tipičen bruhalnik, ki reagira na padavine podobno kot Mrzlik, Obrh in Stržen, skratka kot vsi izviri ob vzhodni strani polja. S površinskimi vodami ni povezana, ker ima stalno nizke temperature (7—8® C). Jama ne more vode požirati, ker je njen skalni vhod na 553 m, tako visoko pa se jezerska gladina nikoli več ne dvigne. Pojeno brezno, Strmška jama, Golobina, Jama Žerovnica Na SW obrobju polja poznamo še korozijsko Pojeno brezno, ki z globino 35 m doseže nm. v. 585 m, ter suho in zasigano Strmško jamo z vodoravnim rovom na višini okoli 580 m. V vodoravnem rovu so med ilovico ohranjeni kremenov, boksitni in limonitni pesek, nekdanji fluvialni sedimenti (R. Gospodaric 1971). Rov Strmške jame je verjetno delo dotočne cevi, ki je v višini okoli 580 m dovajala vodo iz Javomikov na Cerkniško polje, ko je bilo njegovo dno še tako visoko. V izvirih Stržena pride na jezero največ vode, ker je tu vzpostavljena prirodna podzemeljska zveza skozi zakraseli spodnje-kredni in malmski apnenec med Cerkniškim in Loškim poljem. Podzemeljski kanali so dostopni na loški strani v jami Golobini (načrte jam hrani IZRK — Postojna). Ta jama kaže na več razvojnih stopenj, ki jih lahko po relativni starosti razvrstimo v — poniranje vode v višini 570 m, na tej višini ne poznamo na jezerski strani ustreznega ekvivalentnega iztoka, lahko je zarušen v skalni steni nad izviri Stržena, nakazuje ga pa večja udornica za navpično steno; — nastajanje stare sige, kakor smo jo spoznali tudi v Jami pod cesto, — oblikovanje ponomih rovov okoli nm. v. 555 m; —• nastajanje udomic in navpičnih kaminov, ki so povezali obe starejši etaži; — sifonski pretok nizke vode v kanalih okoli nm. v. 542 m in še niže, kakor npr. v jami Žerovnici, Suhadolici in v ponornih jamah Jamskega zaliva. S propustnostjo jezerskega oboda in tal se torej srečamo tudi na izvirni strani Cerkniškega polja. Ob izvirih Stržena se vodna gladina ob suši nahaja precej pod dnom površinske struge. Kako so razporejeni kanali, po katerih odteka nizka voda iz iz\''irnih špranj in kotanj, ne vemo, po vsej verjetnosti pa so povezani s sistemom podzemeljskih rovov in špranj, o katerih sicer tečejo nizke vode iz Loškega polja mimo Cerkniškega jezera. V izvirni zatrepni dolini Stržena ali Cerkniškega obrha, ki je 1,5 km za-jedena v SE obrobje polja, so tri skupine izvirov. Najjužnejši je manjši stranski izvir Spil j a. Ob suši lahko po ozkem rovu zlezemo nekaj metrov v notranjost, kjer se zadržuje voda v neprehodnih špranjah. Večja izvirna kotanja Cemuna je ob vznožju strmega brega na nasutem dnu polja. V podolgovati lijakasti globeU izvira precej vode, ob suši pa se gladina zniža pod naplavljeno dno. Tretja skupina izvirov je ob desnem severnem bregu zatrepne doline. Tam izvira Obrh iz grušča ob robu polja, po presahnitvi pa je vidna suha podolgovata skalnata globel. Nad izviri ni vhodov v jamske rove, vidni so le ne- kateri podorni zatrepi, ki so nastali naä prvotnimi jamskimi rovi. Prave razporeditve in drugih značilnosti pritočnih podzemeljskih kanalov med Loškim in Cerkniškim poljem pa v podrobnostih ne poznamo, ker doslej jamarjem še ni vispelo prodreti v to podzemlje. Jame na pritočni strani Cerkniškega polja med Gorenjim Jezerom. Grahovim ter Bloško Polico in Ložem imajo zai-adi drugačne geološke in tekti-x^ike zgradbe svojevrstne značilnosti. Tu poznamo kraške izvire z nedostopnimi ro->"i Zabjeka in Zlatavca v triasnem dolomitu ter Gorički obrh ob stiku dolomita in jurskega apnenca. Sledi Šteberški obrh v izrazitem skalnem zatrepu na kra. u dolge zatrepne doline. Nad izvirom je občasen bruhalnik Lunkov Gobec, nad zatrepom pa sta dve udornici Vranjici, nastali z zrušenjcni stropa nad pritočno jamo. Naslednji stalni kraški izvir je v zatrepni dolini pri Žerovnici. V izvirno jamo Žerovnico pridejo lahko le potapljači, ki so raziskali daljši vodni kanal in našli tudi višji zasigani suhi kanal. Na kraju dostopnega dela jame je globok pritočni sifon, kjer je znana najnižja točka recentnega zakrasevanja na 535 m. medtem ko zasigan suhi rov sega do 565 ni (R. Gospodaric 1968; P. Krivic, A. Praprotnik 1973). V geološkem profilu med ponorom Bečki pri V. Blokah in izvirom ZerovniŠčice, ki naj bi bila hidrološko povezana (A. S e r k o 1946), je zanimivo, da je najmanj 2,5 km podzemeljske poti ponorne Blo-Čice v triasnem in liasnem dolomitu, le km pa v liasnem in liasnodoggerskem apnencu. Ponori so na nadmorski višini 725 m, izviri pa na 560 m. Verjetno je največji strmec podzemeljske Bločice v liasnem apnencu, v nedosegljivem nadaljevanju jame 2ero\T.ice, kjer so skladi nagnjeni in prelomljeni v isti smeri kot domnevamo, da teče ponornica. V dosegljivem delu jame pa so skladi obrnjeni proti vodnemu toku. Tako je najnižja dosežena točka jame Zerovnice v sinklinalni strukturi. V triasnem dolomitu se vodni tokovi držijo verjetno blizu površja, kjer so med Bečki in zaselkom Studeno ter Bločicami številne vrtače. Kaže, da teče ponorna voda sprva vzporedno s plastmi dolomita proti jugu. pod Studenim pa se en krak usmeri proti zahodu k jami Zerovriiščice prečno na sklade dolomüta, morda ob kakšni prelommi coni. drugi krak pa lahko doseže rove Križne jame, lahko pa tudi Mrzle jame pod Bločicami. V krasu nad vodno jamo Zerovniščice je v višini 660 m 11 m globoko stop-njasto brezno Liljevka. To brezno govori za intenzivno zakraselost liasno dogger-skega apnenca in za verjetni obstoj suhih rovov v severovzhodnem izvirnem obrobje na nm. v. okoli 650 m. Križna jama Speleološko je pomembna Križna jama, ker hrani obilo pleistocenskih fluvialnih alohtonih sedimentov. nadalje tri generacije sige v morfološko razmeroma malo razčlenjenih rovih s skupno dolžino okrog 8000 m. Podi'obneje je te napla\-ine opisal R. Gospoda rič (1974). odkoder povzemamo le bistvene značilnosti, potrebne za razume^'anje kraškega razvoja Cerkniškega polja. Fluvialni alohtoni sedim^enti v obliki kremenovega in limonitnega peska so ohranjeni v nahajališču pri Prvem podornem rovu te jame in sicer 20 m nad skalnim dnom pcglavitneg'a roi^a. To je naplavina iz neke starejše razvojne faze Križne jame, ko je jamska reka tekla v -višini okoli 635 m in današnji rovi še niso obstojali. Najbolj značilen alohtoni sediment poglavitnega vodnega kanala na okoli 615 m je prod oziroma konglomerat. Odraža samostojno erozijsko fazo v razvoju podzemeljskega kanala, k^er je jamska reka tekla s hitrostjo najmanj 1 m's, pri tem pa tudi občutno širila ter poglabljala vodno korito. Alohton: pesek je drugi pomemben sedim.ent: leži nad prodom v 2—3 m debelem sloju, odraža akumulacijsko fazo, ko je blatna ponornica domala zalivala poglavitne rove do vrha (okoli 620 m). Isaibolje je ta sediment ohranjen v Medvedjem rovu. kjer ga je bilo miogoče tudi relativno datirali. V krovnini peska so namreč med plastmi sige in poplavne ilovice kosti jamskega medveda (M. Brodar &: R. Gospodaric 1973). Ce upoštevamo spoznanje F. O s o -leta (1967). da jamski medved v naših krajih ni več živel v W 3. potem so plasti z medvedjimi kostmi srednjewürmske, peščeni sloj v talnini pa najkasneje starowürmski. S tem sklepom je posredno povezana tudi relativna datacija zgoraj omenjenega preda, ki je starejši od peskov. Ker leži na skalnem dnu in je delno zasigan, je lahko najkasneje riške starosti. Po akumulaciji peskov je jamska reka v Križni jami erodirala sedimente v osrednjem vodnem koritu prav do starejšega skalnega dna in ga že mestoma pc^globila. bolj na odtočni kot na pritočni strani. To erodiranje traja še danes. V stranskih rovih pa so se razvijali podori in siga, tako da so večinoma danes slepi. Med ta proces podiranja je šteti tudi današnji jamski vhod. ki se odpira na kraju zatrepne suhe doline Med splošne in za Cerkniško jezero pomembne sklepe o Križni jami velja povzeti, da je vodni tok domala ves mlajši pleistocen vztrajal v isti višini okoli 610 m, spreminjala se je le njegova transportna sposobnost in količina trans-portiranega materiala. O etažni zgradbi rovov ni moč govoriti, ker so se različni speleogenetski procesi menjavali in dopolnjevali v enem vodnem koritu. Lahko pa vseeno govorimo o neki prevotljeni coni v višini okoli 635 m, ker je tu ohranjen svojevrsten fluvialni pesek. Skalni rovi na odtočni strani jame so poglobljeni v Kittlovih breznih do absolutne višine 600 m in po njih odteka jamska reka proti izvirom Steberščice v višini 560 m. Ti rovi so sestavni del oživljene mlajše erozijske faze, ki od konca würma z vm.esnimi prekinitvami traja še danes. Pečene jamske naplavine Križne jame lahko časovno vzporejamo s podobnimi peščenimi sedimenti na Cerkniškem polju. Za prod in konglomerat v jami pa v jezerskih naplavinah nismo našli ustreznih ekvivalentov, lahko pa obstajajo na skalnem dnu, le da jih še ni uspelo odkriti. Primerjava Križne jame z drugimi jamami ob Cerkniškem jezeru, npr. Kar-lovicami je možna s pomočjo dveh oziroma treh generacij sig in s skupnimi erozijskimi in akumulacijskimi fazami, ko so za mlajši in srednji würm odraz skupnih klimatskih razmer. Po absolutni višini izdolbljenih podzemeljskih kanalov pa obeh jamskih sistemov ne moremo primerjati. Alohtoni fluvialni sedimenti. katerih matične kamnine so triasne starosti in gradijo teren severno od Bloškega polja, dokazujejo, da je jamo oblikovala ponornica iz tega polja. Tudi današnjo jamsko reko po vsej verjetnosti napajajo ponikalnice, ki poniknejo pri Tvovi vasi. Iz Križne jame odteka voda v izvir Steberščice, kar je z barvanjem ugotovil D. Novak (1966). Zanimiva je geološka zgradba podzemlja in površja, kjer se ta jamska reka giblje (R. G o -spodarič 1974). Požiralniki in začetni del (2—3 km) podzemeljske poti je v triasnem dolomitu, nato pa v sklepnem delu Križne jame, kjer je liasni dolomit. Ostali rovi so v liasnem in liasnodoggerskem apnencu. Na odtočni strani jame se voda pojavlja v 10 m globokih Kittlovih breznih (pod 600 m nm. v.), nato pa v izviru Steberščice, ko preteče vsaj še 2 km neznane podzemeljske poti v zračni razdalji in sicer delno vzporedno, delno pa prečno na sklade. Pri tem prečka teme grahovske sinklinale in se pojavi na površju ob »loškem prelomu«, kjer malmski apnenec zadeva na malmski dolomit. Ob prelomu je nato izdelana dolina površinske struge Steberščice tja do Lipsenja. POŽIRALNIKI, PONIKVE IN ESTAVELE NA DNU CERKNIŠKEGA POLJA SPLOŠNI PREGLED V zvezi s poskusno zajezitvijo odtoka iz Cerkniškega jezera se je pokazala potreba po podrobni preučitvi vseh požiralnikov, ponikev in estavel. Avgusta, oktobra in novembra 1969 je Cerkniško jezero presahnilo, pa se je nudila ugodna priložnost, da pregledamo vse speleološke pojave, jih kolikor mogoče podrobno raziščemo, zmerimo in zrišemo, da bi lahko pozneje opazovali na njih neposredne učinke in posledice umetnega vodnega režima in eventualnega preusmerjenega odtoka. Pri ugotavljanju razprostranjenosti teh objektov na jezerskem dnu smo' si pomagali z aerofotoposnetki, ki nam jih je dal na vpogled Geodetski zavod SRS. Po teh posnetkih smo izdelali tudi pregledno karto vseh drobnih reliefnih oblik, grezov, rup, ponikev, skalnih požiralnikov in estavel v naplavinah in v skalni podlagi (si. 18 v prilogi). Vrisali smo tudi vse plitve struge, ki jih ni na drugih topografskih kartah, v naravi pa so komaj opazne. Se najlažje jih na terenu spoznamo po svojevrstni vegetaciji, ki je posledica večje zamočvirjenosti tal. Za večje požiralne sisteme smo izdelali topografske načrte na podlagi kompasnih meritev kot jih uporabljamo tudi v jamah. V naslednjih treh, štirih letih smo ob spremljavi poskusne zajezitve glavnih ponorov po izdelani dokumentaciji ugotavljali morfološke in hidrografske spremembe v posameznih požiralnikih pa tudi v obsežnejših požiralnih območjih. Zaradi boljšega pregleda bomo morfološke in hidrografske značilnosti speleoloških pojavov na dnu polja pregledali po bolj ali manj izrazitih naslednjih enotah: — zahodni del polja z Jamskim zalivom ter požiralniki pri Zelšah ter ob Cerkniščici, — osrednji del polja z največjimi ponikvami od Rešeta, Vodonosa, Sitarice, Retij ter Velike in Male ponikve, — posebno območje predstavlja Zadnji kraj z obrobjem Drvošča in Otoka, — medtem ko se vzhodni in severni del polja odlikujeta z morfološkimi in hidrografskimi potezami pritočnega obrobja polja. ZAHODNI DEL POLJA Z JAMSKIM ZALIVOM Na območju med Dolenjo vasjo in Jamskim zalivom v naplavini ni sledov grezanja in spiranja v zakraselo podlago. V nasprotju z osrednjim delom polja, kjer so tla zaradi številnih ponikev kmalu po presahnitvi jezera suha, pa se v SI. 19. Regulirane struge Stržena na obrobju Jamskega zaliva Cerkniškega polja. Foto P. H a b i č , 29. 10. 1970 Pig. 19. Regulated Stržen creek bed on the border of Jamski zaliv, the NW part of Cerkniško polje. Photo by P. H a b i č, Oct. 29, 1970 tem delu zadržuje talna voda in vlaži travnike, pa čeprav se jezero od tod najprej umakne. Površje je sicer prepreženo s številnimi strugami, ki so usmerjene proti skalnemu obodu med Tržiščem in Karlovicami. Ta usmerjenost strug nakazuje nekdanje odtekanje vode v robne požiralnike, njihova funkcija pa se je s časom spreminjala, zato so starejše struge zaraščene in mrtve. Znatna za-močvirjenost pa je zvezana z izcejanjem talne vode iz peščeno gruščnatega vrsaja Cerkniščice. Z ročnim svedrom smo prevrtali zgornje plasti naplavin do globine 6 m in ugotovili menjavo dolomitnega grušča in rjave ilovice. Pod temi, s talno vodo precej prepojenimi plastmi, je manj propustna ilovnata plast, ki preprečuje odtekanje vode v kraška tla pod naplavinami. V skrajnem, severozahodnem delu polja ni talnih požiralnikov, pač pa so toliko pomembnejši robni ponori, ki so razvrščeni po vsem obodu Jamskega zaliva. Začnejo se pri Nartih takoj za Ušivo loko, kjer so zadnji dolomitni izvirki pod Javorniki. Požiralni rob se nadaljuje do skrajnega severnega dela Jamskega zaliva. Največji med ponori so povezani s podzemeljskim jamskim sistemom Velike in Male Karlovice ter Svinjske jame. Poleg glavnih vhodov v te ponorne jame je ob skalnem vznožju Še vrsta neprehodnih požiralnikov, ki so vsi povezani s podzemeljskim sistemom. Pred desetletji so z odkopavanjem teh požiralnikov skušali skrajšati poplave na Cerkniškem polju (si. 19 in 20). Strugo Stržena so umetno speljali tik ob skalnem obrežju, kjer sedaj izginja voda v več manjših jam s skupnim imenom Narte, pa tudi v požiralnike Kamnje in pod Svinjsko jamo (R. Gospodaric 1971). Pozneje so z zapiranjem robnih ponorov dosegli podaljšanje poplav (P. H a b i č 1972). V Jamskem zalivu se torej lahko uspešno umetno širijo ali zapirajo vhodi v robni požiralni sistem, ker tam ni talnih grezov in ponikev v naplavinah. Mimo umetno zajezenih ponorov pa si voda počasi le išče in širi poti v starejše zasute rove, ki so povezani v obsežen jamski sistem od Nart mimo Karlovice do vznožja Tržišča pri Dolenji vasi pa vse do Zelš. Zasute stare rove nakazujejo robni zatrepi z malimi požiralniki v grušču in naplavinah, nanje pa opozarjajo tudi slepi in zasuti jamski rovi v notranjost Karlovic. O izdatni prevotljenosti krasa na odtočnem obrobju pa pričajo tudi številni udori in koliševke, ki smo jih našli v predelu med Cerkniškim poljem in Rakovim Skocjanom in jih bo treba še podrobneje preučiti. SI. 20. Požiralnik pri Svinjski jami, delno reguliran pred 1940. Foto P. H a bič, 29. 10. 1970 Fig. 20. Swallow hole near Svinjska jama, partly regulated before the year 1940. Photo by P. H a b i č , October 29, 1978 Pri Tržišču je skalni breg navidez brez požiralnikov in ponikev, toda to le v skrajnem vzhodnem delu. V smeri proti Zelšam pa se ob robu vrstijo požiralniki, ki se vanje odtekajo manjše vodice iz bližnjega dolomitnega površja. Med Dolenjo vasjo in Zelšami je v reliefni zajedi ob geološki meji nekaj manj naplavin, saj cerkniški vršaj od robu očitno ni tako debel kot v svojem osrednjem delu ob sedanji strugi Cerkniščice. Pri najvišjih poplavah se iz jezera pod Dolenjo vasjo prelije voda proti Zelšam in poplavi nižje predele in požiralne kotanje, od koder se počasi umakne v podzemeljski sistem Karlovic. V te požiralnike so leta 1975 speljali kanale za odtok meteorne vode in sanitarnih odplak iz nove tovarne iveric pri Podskrajniku. V severnem območju Cerkniškega polja je dvoje požiralnih območij, ki pa so le v posredni zvezi z jezerom. V severnem delu je na vznožju Loškega griča nekaj grezov, ki nakazujejo podzemeljski odtok v smeri severno od Cerknice. V to cono, ki je verjetno le nadaljevanje požiralne cone v osrednjem delu polja, spadajo tudi posamezni grezi pri Podskrajniku, kjer niha kraška talna voda v odvisnosti od nihanja gladine jezera in talne vode v cerkniškem vršaju. V požiralne cono pa spadajo tudi manjši požiralniki ob strugi Cerkniščice od Milavčeve žage pod Dolenjo vasjo navzgor skozi Cerknico. Posebej smo opazovali ponikanje Cerkniščice v sami strugi pri mostu ob tovarni Brest. Pijavce Bliže Rešetu in drugim osrednjim požiralnikom in ponikvam Cerkniškega jezera se površje polja v drobnem že razlikuje od onega v Jam.skem zalivu. Dobrega pol kilometra bolj zahodno od Rešeta je v ozkem poplavnem pasu ob Strženu med skalnim vznožjem Javornikov in spodnjim delom cerkniškega vršaja več plitvih globeli v naplavinah. Mnoge med njimi so po obliki tipični požiralniki, vendar po večini zasuti in osamljeni kot grezi za Vodonosom in Rešetom. Podzemeljski odtok je v tem delu jezera verjetno šibkejši kot v osrednjem delu. V nizu razporejeni starejši in zaraščeni grezi in plitve kotanje kažejo, da je skalna podlaga sicer zakrasela, mora pa biti precej manj pretrta in pre-votljena kot v osrednjem delu polja. Ni pa izključeno, da zavirajo razvoj ponikev tudi debelejše plasti kvartarnih naplavin. Plitve struge sicer vodijo proti severu kot pri Rešetu in Vodonosu, vendar so v aluvialno ravnino le redkokje poglobljene za več kot meter. Tu ponika le malo jezerske vode, morda tudi zato, ker so glavni podzemeljski odtočni kanali v osrednjem delu polja zapolnjeni z vodo, ki ponika v večjih in bolj izpranih ponikvah kot so Rešeto, Vodonos, Sitarice in drugi. Nekaj starih grezov smo preiskali z vrtanjem in ugotovili v njih več metrov debele plasti humusa, ki je postopoma zapolnil prvotne greze v gruščnati naplavini. OSREDNJI DEL POLJA Z GLAVNIMI PONIKVAMI Rešeto Rešeto (si. 21) zavzema približno 6 ha površine nekako sredi med Dolenjim Jezerom in južnim skalnim obrobjem. Vijugava struga Stržena je pomaknjena bliže temu skalnemu robu, vendar se proti severu odcepi okoli 100 m široka struga z meandrastim koritom, ki preide v 2 glavni slepi veji. Daljša med njimi IZRK - SAZU POSTOJNA SI. 21. Morfologija Rešeta 1 — obod ponikve, 2 — struge v ponikvi, 3 — kotanje ujete vode, 4 — ponorne cone, 5 — stari ugrezi, 6 — sveži ugrezi, 7 — luknje v skali, 8 — razkrita skalna podlaga v dolomitu, 9 — razkrita skalna podlaga v apnencu, 10 — smer in vpad plasti Fig. 21. Morphology of Rešeto ponor 1 — ponor boundary, 2 — creek beds in the ponor, 3 — basins of captured water, 4 — sink zones, 5 — old sinkholes, 6 — recent sinkholes, 7 — swallets in rock, 8 — exposed rocky bottom in dolomite, 9 — exposed rocky bottom in limestone 10 — strike and dip of beds je ponovno razcepljena v več strug s položnimi bregovi, ki zajemajo v sistem tudi nekaj ovalnih kotanj. Bregovi struge začenjajo na 550 m nadmorske višine in nekje bolj drugje manj strmo preidejo v stopnjah z višjega na nižje in končno v najnižje kori-tasto dno požiralnega sistema, ki je sprva zarezan v naplavine, nato pa na mnogih mestih doseže skalno podlago malmskega apnenca in dolomita. Najnižja korita povezujejo požiralne kotanje ali pa vanje prehajajo. Razvejano požiralno korito je na cepišču obeh slepih strug, kjer nekaj špranj vodo požira. Naslednje korito pa je 80 m bolj severno, kjer so v apnenčevih skladih 2 špranji 1 m široki in 10 m globoki. Na obodu kotanj in bregovih struge so še številni ugrezi v naplavini, ki nakazujejo še več špranj v skalnem dnu. V drugi slepi strugi poži-ralnih kotanj pravzaprav ni, pač pa koritasto dno preide neposredno v požiralnike v skali ob sklepu te struge. Tu je razgaljen dolomitiziran apnenec v njem pa špranje, ki so dostopne do nadmorske višine 538,5 m, to je 11,5 m pod ravnino polja. Takšna je tudi globina že zgoraj omenjenih špranj. Nikjer pa nismo mogU priti tako globoko kot navaja A. Löhnberg (1934, 96), ki je v neki - v"' , ^ -vä«- f». t SI. 22. Rešeto, zahodni požiralnik z razgaljeno skalno podlago pod naplavinami. Zgornjo plast naplavin sestavlja vršaj Cerkniščice, kjer je videti ledni klin (glej tudi si. 11). Foto P. H a b i č , 13. 10. 1971 Fig. 22. Rešeto ponor, western swallet with exposed rocky bottom under the fills. The upper layer of the fill belongs to Cerkniščica fan, where ice wedge is perceived (see Fig. 11). Photo by P. Habič, October 13, 1971 2 Acta carsologica 65 Špranji dosegel globino 28 m. Tudi ob tej slepi strugi je dosti ugrezov. Skupno smo jih v Rešetu našteli 35 v naplavini in 6 požiralnikov v skali. Število požiralnikov se ujema z navedbami A. Gavazzija (1904, 48) in A. H o č e -var j a (1940, 125). Po velikosti strug in obsežnosti celotnega požiralnega zatrepa, ki se v več rokavih in stopnjah zajeda v naplavine cerkniškega vršaja, lahko sklepamo, da je odplavljanje naplavin v Rešetu še izdatnejše kot pri Vodonosu. V nasprotju z Vodonosom, kjer se požiralna cona proti severu zožuje, pa se pri Rešetu širi in razdeli v dva glavna sklepna rokava. Med njima je ostala starejša požiralna cona, ki je vsaj na videz mrtva. V vzhodnem rokavu je več skalnih požiralnikov že pred sklepnim delom, ki je nekaj višji in ne kaže mlajšega napredovanja kot pri Vodonosu. Zahodni rokav je bolj enoten z edinim izdatnejšim požiralnikom prav v sklepnem delu (si. 22). Podobnost z Vodonosom pa je še večja, ker tudi za tem požiralnikom nastajajo na bližnjih njivah sveži grezi. Očitno si pod njimi širi voda podzemeljske poti proti severu (si. 23). SI. 23. Nad zadnjim požiralnikom v Rešetu je nastal grez ob polnem jezeru; voda je v 3m globoki kotanji obvisela nad izpraznjenimi požiralniki. Foto P. Habič, 1971 Fig. 23. Above the last swallow hole in Rešeto ponor at full laike a sinkhole originated; the water remained hanging in 3 m deep trough above the drained swallow holes. Photo by P. Habič, 1971 4 B SI. 24. Ugrezi pri Rešetu. Leta 1969 napravljeni jez pred poglavitnimi požiralniki Re-šeta je zadrževal vodo le dober mesec, ker se je kmalu ob zajezeni strugi v naplavini odprl nov požiralnik (A). Spiranje naplavine v zakraselo podlago je hitro napredovalo, lijak je bil leto kasneje že trikrat večji (B). Poglabljanje in širjenje požiralnika se je nadaljevalo tudi v letu 1971 (C), čeprav so ribiči poskušali zavreti po-niranje vode (D). V zadnjih letih ni bilo mogoče opazovati nadaljnje oblikovanje greza zaradi trajnega zadrževanja vode na polju. Foto P. Habič Fig. 24. Sinkholes near Rešeto ponor. In the year 1969 man made dam before the main Rešeto ponors checked the water for one month only, because soon in darned up creek bed a new swallow hole opened in the fills (A). Washing off the deposits into karstified basement progresses quickly, the funnel was a year later three times bigger (B). The swallow hole deepening and widening continued in the year 1971 too (C), although the fishermen tried to hold back the water sinking (D). In last years the observations of sinkhole formation were no more possible because of constant water floods on polje. Photo by P. H a b i Č 5» 67 V prvi polovici avgusta 1969 so ribiči povečali jez pred požiralnikom v Rešetu. Starega, ki so ga zgradili pred desetletji, je na zahodni strani predrla voda in ga precej poškodovala. Z buldožerjem so nasuli na staro jedro precejšnjo zemeljsko pregrado, da bi zadržali v strugi tja proti Suhadolici in Strženu čim več vode za ribji zarod po presahnitvi jezera. Bregov nasipa niso utrdili, le ob strani so v ravnini polja izkopali dva jarka, ki naj bi preprečila prelivanje vode preko nasipa s tem, da bi ob naraščanju jezera dotok vode po omenjenih jarkih omogočil izravnavo poplave v območju Rešeta. Res se je po prvem dežju nabralo pred jezom precej vode, medtem ko so bili požiralniki v Rešetu še suhi. Pri nadaljnjem naraščanju se je voda začela prelivati po stranskih kanalih in polniti požiralno kotanjo Rešeta. Nasip je bil z vodo prekrit dober mesec. V začetku oktobra pa je jezero začelo izdatneje upadati in od 10. oktobra dalje je voda zastajala le še za jezom, Rešeto pa se je izpraznilo. Vse je kazalo, da bodo ribiči uspeli zadržati vodo v strugi Stržena z razmeroma preprostim ukrepom in tako zavarovati ribji zarod pred vsakoletno sušo. Toda po 15 dneh, 24. 10. 1969, je nenadoma odteklo skozi novo ponikev, ki se je odprla na nižji terasi ob strugi malo pred jezom, okrog 120 000 m' vode. Drugi manjši grez pa se je pozneje odprl tudi v strugi tik ob vznožju jezu in iz zajezene struge je odtekla še zadnja voda. V naslednjih dveh letih smo lahko spremljali le krajše zadrževanje vode za jezom. Nastala dva požiralnika so zasuli, vendar jim je to le za kratek čas uspelo. Leta 1971 se je v zasutem večjem požiralniku obnovilo grezanje naplavin in voda je še razširila prvotni grez ter ga poglobila do skalne podlage (si. 24 a, b, c, d). Razvoj tega najmanjšega požiralnika lahko spremljamo na priloženih fotografijah. V suši 1971 so ribiči napravili še več manjših jezov vzhodno od omenjenega, vendar se je počasi vsa voda v strugah med Rešetom in Suhadolico posušila. Manjše aluvialne rupe in lijakasti požiralniki v naplavini med jezom in strugo Stržena nakazujejo postopen razvoj požiralnega zatrepa pri Rešetu, tako kot smo ga sledili tudi pri Vodonosu. Številni požiralniki pred Rešetom so ponovno prekriti z naplavinami, zasuti in mrtvi. Umetna akumulacija na takem površju pa ne zdrži dolgo, kot je dokazal poskus z jezom. Vodnih razmer v območju talnih ponikev se ne da bistveno in trajno spremeniti s površinskimi jezovi. Sitarica Kjer se Stržen cepi v strugi Rešeta in Vodonosa, je dvojni lijakast požiralnik Sitarice (si. 25). Globok je 12 m in ob zgornjem robu dosti širši kot pri dnu, kjer se zoži na 0,5 m. Skalno podlago sestavljajo malmski apnenec in dolomit. Skladi upadajo za 10" proti zahodu. Zanimivo je, da je požiralnik odprt v 9m debelem horizontu apnenca, ki ima dolomit v krovnini in talnini. Voda si torej išče poti v apnenčevih skladih, ki se menjavajo z dolomitnimi plastmi v jugozahodnem delu dna in obrobja polja (si. 26). Struga Stržena se nadaljuje proti Rešetu in Vodonosu komaj 1 m pod ravnino polja. Vzhodno proti Srednji ponikvi še nekajkrat pogleda izpod 1 m debele naplavine skalno dno, kjer voda tudi ponika na treh krajih. Po A. Hočevarju (1940, 123) spada Sitarica že v ponorni sistem Vodonosa. A. G a vaz z i (1904, 48) in A. Löhnberg (1934, 39) pa jo naštevata posebej kot slab požiralnik. Vendar je v njem poniknila vsa voda, ki so jo ribiči po umetni strugi speljali od požiralnika Ret je proti Rešetu. Pozneje so pri Sitarici prestavili strugo Stržena, ki se sedaj ogne teh požiralnikov. Bečki Bečki (si. 27 v prilogi) so razporejeni ob meanderski strugi stranskega kraka Stržena, ki vodi od Sitarice proti severu in se konča v Vodonosu. Ravnica polja je na površini okoli 5 ha posejana s številnimi ločenimi okroglimi in podolgovatimi aluvialnimi vrtačami ali rupami, katerih ilovnato dno je plosko, lijakasto ali pa preide v skalni požiralnik. Med temi rupami in požiralniki se vije struga z različno nagnjenimi, nesimetričnimi in neenakomerno razmaknjenimi bregovi. Ožje, 1 do 2 m široko korito struge meandrira med bregovi in se cepi v poedine požiralnike ter jih med seboj povezuje. Našteli smo 10 požiralnikov v strugi, ki se polnijo sproti z napredovanjem vode proti Vodonosu, in 2 požiralnika, ki se začneta polniti, ko se gladina dvigne vsaj 1 m. Najgloblji požiralniki imajo 5 m globoko luknjo v skali, 5 m pa je visok lijakast obod v napla- .547,5 m 50m ^^ 535,5 m Stržen IZRK - SAZU POSTOJNA 1969 SI. 25. Morfologija Sitarice Fig. 25. Morphology of Sitarica swallow hole SI. 26. Sitarica je požiralnik v strugi Stržena pri Goričici. V dnu prostornega lijaka je razgaljena skalna podlaga s širokimi špranjami. Foto P. Habič, 13. 10. 1971 Fig. 26. Sitarica is a swallet in Stržen creek bed near Goričica hum. In the bottom of big funnel the rocky bottom with wide fissures is exposed. Photo by P. H a b i Č , October 13, 1971 vini, ki jo sestavljata rjava ilovica in pesek. Skupno smo našteli 12 požiralnikov, okrog 30 grezov v bregovih in 20 rup ob strugi, ki pa so v zvezi s požiralniki. V slovstvu ohranjeni podatki omenjajo mnogo manj požiralnikov v Bečkih. A. Gavazzi (1904, 48) omenja šest dobrih požiralnikov, A. Hočevar (1940, 123) pa navaja le tri. O nastajanju novih lukenj bi se mogli prepričati le takrat, če bi imeli na voljo podobno skico požiralnikov v Bečkih kot v primeru Retja. Tako pa lahko le domnevamo, da se je morfologija Bečkov spremenila in da je razkrite več skalne podlage kot pred 70 leti. V vseh luknjah, nekje pa celo v sami strugi in v sosednjih rupah, je videti skalno podlago dolomita, ki ima za 10—30" proti W in NW nagnjene vpadnice. Apnenca nismo videli, prav tako ni bilo mogoče spoznati prelomov. Lahko pa jih domnevamo zaradi različno usmerjenih skladov. Vsekakor je zanimivo, da je večina požiralnih lukenj v tistem predelu, kjer so skladi najbolj strmi in kjer po razporeditvi drugih požiralnikov lahko domnevamo dislokacijo NW—SE smeri. Požiralno sposobnost Bečkov smo spremljali od 9.—13. 11. 1969, ko se je Stržen napolnil in segel v Vodonos in Rešeto, se pravi, da so vsi požiralniki bili aktivni. V strugi nad Sitarico smo postavili vodomer, hkrati pa smo opazovali, kako se polnijo poedine požiralne luknje. Na krivulji (si. 27) vidimo, da požira luknja pri t. 34 70 l/s, požiralnik pri t. 30 pa 50 l/s in 90 l/s. Ko se je pretok povečal, smo lahko izmerili maksimalno požiralnost pri luknji ob t. 27 (150 l/s). Zaradi noči smo opazovanje prekinili, naslednji dan pa je voda že segala do Vodonosa, zalivala vse požiralnike in se začela zajezevati. Iz zgornjih podatkov lahko seštejemo, da so Bečki ob takratni hidrološki situaciji požirali okrog 1 m^/s. Vodonos Vodonos (si. 28) je najbolj severni sistem požiralnikov v ravnini Cerkniškega jezera. Začne se z 10 m široko strugo, nato se v razdalji 150 m ta struga razširi na 100 m, nato zopet zoži in slepo zaključi. Samo na NE strani se podaljšuje s ponorno strugo do končnega požiralnika Tilove jame ob poljski poti, ki vodi iz Dolenje vasi proti Retju (si. 29). Ta del Vodonosa ima podobo mlajšega aktivnega požiralnika z 10 odprtinami, kjer so naplavine sveže udrte, in prav toliko krožnih vdolbin, ki pomenijo potencialne udorne točke. Dno Tilove jame je 0,5 m višje od širšega dela Vodonosa, predeljeno pa je z umetno kamnito pregrado, ki bi naj zadrževala vodo pred sklepnimi najbolj požiralnimi luknjami. Dno teh lukenj sega 8 m pod ravnico, torej do 542 m nm. V slovstvu o Vodonosu navedeni podatki govorijo, da je bila dosežena kota 522,69 m (F. Kraus 1888). A. Löhnberg (1934, 94) pa je v enem teh požiralnikov dosegel globino 12 m, kjer je tudi videl prehod v dva vodoravna kanala. Avgusta in oktobra 1969 ni bilo možno priti v noben požiralnik, ker so bili neprehodni pod 540 m in brez vidne skalne podlage. Le pri t. 14 je voda odtekala v poševen, delno skalnat rov, z 400 l/s; ob suši pa v ta kanal ni bilo mogoče zlesti. Tako nismo mogli preveriti, kje so omenjeni raziskovalci dosegli navedene globine; v poštev bi prišli le najbolj severni požiralniki Vodonosa, ki so-danes morda že zasuti. Južnejši, širši del požiralnega sistema Vodonosa ima pet med seboj povezanih ovalnih kotanj s ploskim dnom, ki so največ 6 m nižje od ravnice polja. Skalna podlaga je vidna le tu in tam, nikjer ni špranj, kamor bi lahko zlezli. V dnu so le trije sveži grezi, dosti pa je zasutih rup. Tudi na bregovih kotanj smo videli svež grez in mnogo majhnih rup. Tako se na prvi pogled dozdeva, da more tod voda komaj odtekati v nasprotju s severnim delom Vodonosa, ki ima obliko aktivnega požiralnika. To potrjujejo tudi sveži grezi na ravnici v soseščini Tilove jame (si. 30). Nekaj je starih grezov, zelo izraziti pa so sveži grezi, eden med njimi se je odprl prav na poti. Kmetje znova in znova zasipavajo greze po njivah in ob poti, vendar se nasuti material stalno seseda. Bregovi požiralnikov in grezov kažejo po vsaki poplavi drugačno podobo, ker se rušijo in voda sproti odnaša drobir s seboj v podzemlje. Tako napreduje struga za vodnim tokom. Lahko si zamislimo, da se je začela z ovalnim požiralnikom v osrednjem delu Vodonosa, nato pa je iz hidroloških ali geoloških razlogov širila požiralne kotanje in napredovala proti severu. Poljska pot med Dolenjo vasjo in Retjem je nekoč nedvomno potekala premo preko polja ob požiralnikih, danes pa je speljana že v precejšnjem loku med svežimi grezi in požiralniki. merjeno - surveyed 1969 - 1972 izrk- sazu postojna SI. 28. Morfologija Vodonosa 1 — stari ugrezi v okolici ponikve, 2 — sveži ugrezi v okolici po-nikve, 3 — grezi v ponikvi, 4 — razkrita skalna podlaga, 5 —- obod ponikve Fig. 28. Morphology of Vodonos ponor 1 •— old sinkholes in the ponor vicinity, 2 — recent sinkholes in the ponor vicinity, 3 —■ sinkholes in the pohor, 4 — exposed rocky bottom, 5 — ponor boundary SI. 29. Zalita Tilova jama, glavni požiralnik Vodonosa pri Dolenjem Jezeru. Foto P. Habič, 1969 Fig. 29. Immerged Tilova jama, the main Vodonos swallow hole near Dolenje Jezero village. Photo by P. H a b i č , 1969 Na dveh mestih smo videli skalno podlago. To so malmski zrnati dolomiti z vpadnico 23" proti NW. Prav ob Vodonosu je bila zavrtana strojna vrtina Se do globine 31 m (M. Pleničar 1954, geološka karta in profil IV). Potekala je skozi dolomitne in apnenčeve plasti. Malo bolj severno pa je v profilu že zarisan predjamski prelom, kjer nalega na malmske kamnine zgornjetriasni dolomit. V vrtini so bile ugotovljene še razne špranje s sigo in tektonska breča, ni pa omenjenega nobenega vodnega horizonta. Nad sklepnim požiralnikom smo imeli avgusta 1969 lepo razgaljene naplavine. Zanimiva je 1 m debela plast dolomitnega proda, ki je slabo sortiran in paralelno odložen. To je že dolgo znani material vršaja Cerkniščice, ki se razteza po dolgem skoraj po vsej NE polovici polja. Prva peščena plast je 2,8 m globoko, prvi prod pa 3,5 m globoko. Zanimiva je z gruščem pomešana ilovica, ki je poševno odložena na spodnji gruščnati plasti. Najspodnejši sediment (8 m globoko) sta pasovita ilovica in pre-perel prod. Hidrološko delovanje Vodonosa poznamo le delno. Opazovali smo ga skupaj z zapolnjevanjem Bečkov od 9.—13. 11. 1969. Ker se je polnil ponoči, nismo mogli zasledovati požiranja v poedinih kotanjah v osrednjem delu sistema. Videli smo le dviganje pred kamnitim jezom, medtem ko so bili požiralniki za jezom suhi. Voda je pri naraščanju vedno bolj tekla skozi jez in izginjala v en požiralnik s 400 l/s. Potem pa se je začela zajezevati in pretakati v nadaljnje luknje, med katerimi pa se zdi sklepna najbolj požiralna. Tako sodimo, da požira Vodonos v sklepnem delu okrog 1 m^/s vode, nekaj pa še v osrednjem delu, tako da bi se približali 2 mVs, če prištejemo še požiralno količino Bečkov. Ta množina vode se morda poveča pri višjem vodostaju, dvomimo pa, da bi dosegla 4,5 m^/s, kot je SI. 30. Sveža ugreza na njivi pri Vodonosu, nastala spomladi 1970. Foto P. Habič Fig. 30. Recent sinkholes on the field near Vodonos ponor, originated in the spring 1970. Photo by P. H a b i c domneval A. Hočevar (1940, 123). Sicer pa je primerjava težka, ker je k Vodonosu štel Bečke in Sitarico. A. G a v a z z i (1904, 48) pa omenja deset odprtin Vodonosa vštevši Bečke in ga ocenjuje kot dober požiralnik. A. P e r k o (1908, 630) govori o štirih luknjah Vodonosa. V tem predelu Cerkniškega jezera so glavni talni odtočni podzemeljski kanali, ki pa so ali že bili izoblikovani pred površinskim nasipanjem na Cerkniškem polju, ali pa nastajajo pod naplavino in so mlajši od nje. SI. 31. Hitre spremembe požiralnika Tilova jama pri Vodonosu. Z ugrezi se širi požiralnik v smeri proti severu. Na sliki A iz leta 1965 je v ospredju zalit starejši ugrez, ki hidrološko še ni povezan z mlajšim grezom za njim. Leta 1970 je mlajši grez iz slike A že deloval kot glavni požiralnik (slika B), za njim pa je umetno zasut nov grez, ki je nastal na poljski poti. Naslednje leto se je zrušil del sipkih naplavin v razširjen glavni požiralnik (slika C). Foto P. Habič Fig. 31. Quick changes of swallow hole Tilova jama in Vodonos ponor. With solution subsidence the ponor spreads northwards. In front of Fig. A from the year 1965 there is immerged older sinkhole, hydrologically not yet connected with the younger behind it. In the year 1970 younger sinkhole from Fig. A already acted as main sinkhole (Fig. B), behind it artificially filled up recent sinkhole originated in field trail. Next year a part of unconsolidated deposits has fallen in widened main swallow hole (Fig. C). Photo by P. Habič Dva izrazita zatrepa pri Vodonosu in Rešetu kažeta na mlado napredovanje procesa v smeri proti severu. To potrjujejo tudi manjši požiralniki, ki so razvrščeni od skalnega roba in struge Stržena do sedanjih ponikev Vodonosa in Rešeta, za temi požiralnimi kotanjami pa se že pojavljajo sveži grezi sredi njiv. Ker je v smeri proti severu debelina naplavine vedno večja, so tudi grezi in požiralne kotanje vse globlje. Razvoj slepih kotanj v naplavini pri Vodonosu, ki smo ga spremljali v letih 1965—1975, jasno kaže naglo spreminjanje požiralnih lukenj. S sesedanjem, izpiranjem, grezanjem in posipanjem naplavin v prevotljeno podzemlje nastajajo na površju različne oblike grezov (si. 31 a, b, c). Zanimivo je, da se starejši požiralniki postopoma zapolnijo, voda pa najhitreje in najuspešneje spira in širi podzemeljske poti v bolj oddaljenih in v naplavine nanovo zajedenih ponikvah. Strmec podzemeljske vode je tam največji, z njim pa tudi spiranje in spodkopavanje naplavin. Ko se izpodkopani glinasto peščeni in gruščnati pokrov nad skalno votlino nenadoma ugrezne, zasuje kanale, voda pa si išče novih poti in kjer more, širi tudi starejše. To iskanje ugodnejših odtočnih poti prispeva k bočnemu širjenju požiralnega zatrepa, k občasnemu prestavljanju glavne struge, k nastajanju svežih grezov v že zabla-tenih požiralnikih, itd. V ožjem delu Vodonosa smo lahko ločili štiri osnovne faze v razvoju celotnega požiralnega zatrepa, v vsaki fazi pa je vse polno mladih sprememb, ki dopolnjujejo in spreminjajo že nastale požiralne kotanje. Ce sledimo požiralnikom Bečke po strugi vse tja do Sitarice pri Goričici, lahko razčlenimo razgibano požiralno območje v več podobno zaokroženih skupin požiralnikov kot pri Vodonosu. Vsaka taka skupina pa verjetno ustreza določeni fazi v napredovanju ponikev od Stržena proti severu. Oblikovitost in položaj Vodonosa kažeta, da je ta proces prestavljanja požiralnikov in njihovega zarezovanja v vršaj razmeroma hiter. Po položaju njivskih parcel okrog vasi Dolenje Jezero in po poteku poti na meji med njivsko in travniško površino lahko spoznamo, za koliko se je Vodo-nos že zajedel v prvotno njivsko površino. Tudi precejšen lok, ki ga napravi pot okrog Vodonosa, kaže, kako se morajo vedno bolj izogibati grezanju pri Tilovi jami. Se pred nekaj sto leti so lahko vozili prav čez sedanje najgloblje zarazane požiralnike. Tudi velik grez, ki se je odprl sredi poletja 1968 prav na poti, kaže, da se proces še ni ustavil in da se bo morala pot še bolj pomakniti proti severu na sedanje njive. Spiranje in posedanje naplavin je nezadržno in tudi nasipanje ceste ne more biti trajna rešitev. Po eni ali dveh sezonah visoke vode se grez obnovi. Najmlajši in najbolj aktivni požiralniki Vodonosa so združeni v razmeroma ozki strugi, zato bi bilo treba poskusiti z zajezitvijo glavnih podzemeljskih odtočnih kanalov. Vrsta grezov na obeh straneh Tilove jame kaže na bolj zapleten in razvejan sistem podzemeljskih vodnih poti. Ce pa upoštevamo ves severni del Vodonosa, ki je precej premočrten, znaša celotna širina požiralne cone okrog 100 m in ni tolikšna, da je ne bi mogli razmeroma enostavno zajeziti z globinskimi injekcijami betonskega mleka. Za takšen poseg pa bi bile potrebne predhodne geološke in geofizikalne raziskave. Retje Retje (si. 32) je samostojen požiralnik vzhodno od Vodonosa v tistem delu sredi Cerkniškega polja, kjer se po M. Pleničarju (1954) stikata zgornje-triasni dolomit in spodnjekredni apnenec. V požiralnih luknjah so razgaljeni n 2 Zerovnišcica IZRK - SAZU POSTOJNA 1969 50m J SI. 32. Morfologija Retja 1 — obod ponikve, 2 — vodne struge v ponikvi, 3 — požiralne luknje, 4 — razkrito skalno dno, 5 — smer in vpad plasti, 6 — prelom Fig. 32. Morphology of Retje ponor 1 — ponor boundary, 2 — creek beds in the ponor, 3 — swallet holes, 4 — exposed rocky bottom, 5 — strike and dip of beds, 6 — fault apnenci s položno vpadnico proti NW in SW ter vmesnim domnevnim prelomom v smeri NW—SE. Podatki kažejo, da se apnenec in dolomit stikata severno od požiralnika, vendar največ 50 m daleč, ker je strojna vrtina Sn nedaleč od ponora potekala že v samem dolomitu (glej M. P1 e n i č a r 1954, geološko karto in prečni profil III). Na tej karti in na karti Postojna 1 : 100 000 (Zvezni geološki zavod, 1967) pa je pokrita predjamska prelomnica narisana južno od Retja. C^se poletje 1969 ni nikoli presahnil dotok vode v Retje. Napaja ga Žerovniš-čica in še dva potoka izpod Slivnice, ki se poprej izlivata v njeno umetno strugo^ Zerovniščica je imela ob suši 7. 11. 1969 še okrog 200 l/s vode. Izvir Žerovniščice je kraški iz jame Zerovnice ob cesti, ki pelje iz Grahovega na Bloško polico. Jamo so preiskali potapljači 1. 1966 in našli enoten proti severu usmerjeni vodni rov, ki se po 390 m konča s sifonom (R. Gospodaric 1968). V jamo pride voda iz dolomitnega Bloškega polja, kar je z barvanjem ugotovil A. Hočevar dne 3. 2. 1939 (A. S e r k o 1946, 126). Na tej podzemeljski poti teče voda 3 km v zračni črti skozi zgornj etriasni dolomit, nato pa 2 km skozi lijasni dolomit in apnenec, ki sega v jami in njeni okolici prav do ravnine Cerkniškega jezera. ^ i Kadar Žerovniščica naraste, ne morejo luknje v Retju_požirati vse vodeJ A. H o č e v a r (1940, 24) omenja, da lahko požira le 300 l/s. J/išja voda se potem preliva k naraščajočemu jezeru^ Ta pojav je morda premotil A. Gavazzija (1904, 46) in A. P e r k a (1908, 630), da sta štela Retje med ponore (oz. estavele), ki vodo požirajo in dajejo. A. Löhnberg (1934, 41) si še tudi ni bil na jasnem, če nima opraviti z estavelo, čeprav opisuje le polnjenje in praznjenje šestih poži-ralnih lukenj pri naraščajoči in pojemajoči Žerovniščici. A. Löhnberg (1934, 41) je poleg opisa objavil tudi skico Retja, pa lahko primerjamo, kako se je spremenil požiralnik v 35 letih. Novejša skica (si. 32) kaže, da preide struga Žerovniščice v višini polja v nepravilno slepo »črevo« s štirimi lijakastimi rupami. Tri metre pod ravnino so dna rup pri t. 12, 8, 7 ter med t. 2 in 5, kakršne je videl Löhnberg pred 35 leti. Današnje dno struge pa je že 0,5 m niže in pusti lijakaste rupe ob strani ter preide v skalne luknje. Tako imamo poleg teh štirih lukenj še štiri više ležeče luknje, skupaj torej osem, medtem ko jih Löhnberg navaja samo šest. V zadnjih 35 letih se je razgalilo več skalne podlage, povečalo se je število vidnih lukenj (si. 33). Morda se je s tem povečala tudi požiralnost, v kolikor niso danes odkrite luknje požirale tudi prej,, vendar skozi tanek ilovnati pokrov. i Iz Retja odteka voda v izvire Ljubljanice, največ v Lubijo in Bistro_(N. C a dež 1958). O globini odtoka pod p>ovršjem pa obstaja več domnev. Proti Cerknici je skalno dno pod 10 m debelim kvartarnim pokrovom. V njem je A. Löhnberg (1934, 35) ugotovil vodo z električno metodo specifičnega upora. Meritve so pokazale nekakšne vodne kanale tudi 52 m pod površjem. Vrtanja, ki jih opisuje M. Pleničar (1954), niso pokazala vodnih horizontov, pač pa s peskom in ilovico zapolnjene votline 30 m globoko. Te votline in še na novo ugotovljene pri dodatnih vrtanjih v Dolenji vasi pripisuje M. Breznik (1961, 144) globinskim podzemeljskim tokovom. Opozoriti moramo na razmeroma osanaljeno lego požiralnikov Retja in na njihovo ločeno hidrografsko zaledje vsaj pri nizkih vodah, ko po presahnitvi jezera ostanejo potoki v strugah. V Retju ponika tedaj le potok Zerovniščica z manjšimi pritoki izpod Slivnice. Ob suši je to poleg gornjega dela Stržena ...... ' ^ v-.-,.,-..... .. - ^iif T* _ - « . SI. 33. Požiralniki Retja. Obsežna požiralna kotanja v naplavini je poglobljena do skalne podlage, kjer v skalnih špranjah ponira voda Žerovniščice. Foto P. Habič, 4. 8. 1969 Fig. 33. Retje ponor. A big swallow hole in fills is deepened up to rocky bottom where the Žerovniščica creek sinks into rocky fissures. Photo by P. Habič, August 4, 1969 z Lipsenjščico, ki ponika v Srednji pon5,kvi, edina tekoča voda na območju Cerkniškega jezera. Ribiči so strugo Žerovniščice pred požiralniki Retja zajezili in v sami strugi zadržali nekaj več vode. i Da pa se ta ne bi nekoristno prelivala v požiralnik, so pred jezom obnovili in aelno na novo skopali jarek do Stržena pri Goričici. Stalni dotok Žerovniščice naj bi tako hranil strugo Stržena do Rešeta. Ob vzhodni strani Drvošca se razteza zanimiva estavelna in požiralna cona, ki sega še onstran struge Stržena pa tja do Goričice. Zanimiv je skoraj sklenjen niz estavel ob vzhodnem vznožju Otoka in Drvošca, ki jih napaja podzemeljska voda iz Zadnjega kraja. Na to opozarja skladno nihanje vodne gladine na obeh straneh Drvošca, pa tudi kvaliteta vode, ki se razlikuje od Stržena, vsaj v času, ko je omejeno površinsko mešanje voda. Poleg omenjene cone ob vznožju Drvošca pa izstopa med Drvošcem in Strže-nom ter med Veliko ponikvo in Goričico področje, ki se odlikuje s številnimi po-nikvami, rupami, skledastimi in špranjastimi požiralniki. Področje je kilometer široko in tudi toliko dolgo. Najbolj izrazite in hidrološko pomembne so Velike, Srednje in Male ponikve ob strugi Stržena. Strzen IZRK-SAZU POSTOJNA 1969 567m prelom 0 10 20 30 LQ 50 m »-1-1-_1_I 0 SI. 34. Morfologija Velike ponikve Fig. 34. Morphology of ponor Velika ponikva Ribiči so sicer z manjšimi pregradami nekoliko zavarovali Stržen pred po-nikvami, vendar je bil uspeh le kratkotrajen, saj so rupe tako številne, da se nizka voda Stržena le s težavo ogne temu rešetu. Velika ponikva Od kolena Stržena se odcepi 50 m dolga slepa struga proti SE in se razširi v dve ovalni rupi (si. 34). Višja vzhodnejša struga je starejša luknja v naplavini, v nižji pa se vidi skalno dno v malmskem apnencu (si. 35 in 36). Skladi vpadajo za 55» proti SW. Seče jih prelom NNE—^SSW smeri. Ob lezikah in prelomu so špranje, ki vodo požirajo, ko se prelije preko lesenega jezu, a tudi tedaj, ko je struga Stržena polna vode in je ponikva zalita tako, da je ni videti. Kolikšna je požiralnost pa nismo mogli ugotoviti. A. Hočevar (1940, 124) govori o 600 l/s. A. G a v a z z i (1904, 48) pa omenja dve luknji Velike ponikve in jo šteje med slabe požiralnike. Naplavine so tukaj 4 m debele in sestavljene iz sive ilovice (0,5 m v talnini), peska in dolomitnega konglomerata (1 m) ter peščene ilovice in humusa (2,5 m) v krovnini. SI. 35. Velika ponikva ob strugi Stržena. Ob presihanju Stržena lovijo ribe v ujeti vodi ki hitro ponikuje. Foto P. H a b i č , 4. 8. 1969 Fig. 35. Velika ponikva ponor at Stržen creek bed. During the creek drying up the tishes are caught in the creek bed, where the water quickly flows off Photo by P. H a b i Č , August 4, 1969 SI. 36. Požiralnik Velike ponikve po presušitvi, v njem je več manjših rup in razgaljena skalna podlaga. Foto P. H a b i č , 13. 8. 1969 Fig. 36 Swallowing funnel of Velika ponikva after drying up, in it there are several smaller holes and exposed rocky bottom. Photo by P. H a b i č , August 13, 1969 SI. 37. Srednja ponikva je mlad požiralnik sredi struge Stržena. Po pripovedovanju domačinov se je odprl šele okrog leta 1950.' Požira največ 500 l/s vode. Požiralnik se je odprl v jezerski karbonatni ilovici, ki je odložena na skalno podlago. Foto P. Habič, 13. 8. 1969 Fig. 37. Srednja ponikva is recent swallowlng-hole in the middle of Stržen creek bed. After natives telling it was not opened before 1950. It engulfes at most 500 1/s of water. The swallowing-hole opened in lacustrine carbonate loam deposed on rocky basement. Photo by P. Habič, August 13, 1969 Srednja ponikva V strugi Stržena 200 m nizvodno od Velike ponikve pada voda v 8 m globoko in 3 X 2 m široko požiralno luknjo Srednje ponikve (si. 37). Te luknje v pregledani literaturi nismo našli opisane. Ne omenja je niti temeljiti A. G a -vazzi. Menimo, da gre za požiralnik, ki se je razvil šele v zadnjih 50 letih tako, da požira največ 0,5 m'/s vode. Ko je ta količina prekoračena, se voda preliva dalje po strugi, ki je onkraj Srednje ponikve 1 m višja kot pa dno struge pred njo. Voda izginja v špranjah smeri N—S. Votline so elipsaste in vodoravno razporejene. Skladi malmskega dolomita padajo proti zahodu za 10°. Na skalni podlagi Je sprva nekaj dolomitnega proda, nato pa 4 m sive ilovice z rjavimi progami. Temu sledi svetlosiva ilovica, ki jo končno pokriva črna in rjava humusna ilovica. Analiza pelodov v sivi ilovici, ki leži neposredno na skalni podlagi, je pokazala vi^iirmsko starost iz prehoda stadiala v interstadial (A. S e r -cel j 1974). V bližini obravnavanega požiralnika je bila izvrtana ročna vrtina S22 (M. Plenic ar 1954, profil III) do globine 1,75 m, ko je že dosegla skalno dno v apnencu. Primerjanje podatkov pove, da je v območju ponikev skalno dno dokaj vegasto. Mala ponikva Mala ponikva (si. 38) ima okrog 100 m slepe struge, ki v blagih meandrih poteka proti SW do zaokroženega sklepa. Skoraj po vsem dnu je skalna podlaga malmskega apnenca in dolomita pod 2,5 do 5 m debelimi ilovnatimi naplavinami. Skladi vpadajo za 10—20» proti zahodu in so presekani z rupturami NE—SW 547m iz Velike Ponikve 50 m _1 O IZRK-SAZU POSTOJNA 1969 5 m 0 SI. 38. Morfologija Male ponikve 1 — razkrita skalna podlaga, 2 — prelom, 3 — grezi v ponikvi, 4 — grezi v okolici ponikve Fig. 38. Morphology of Mala ponikva ponor 1 •— exposed rocky bottom, 2 — fault, 3 — sinkholes in the ponor, 4 — sinkholes in the ponor vicinity smeri. Ob njih so vsi požiralniki (si. 39, 40). V strugi smo jih našteli šest, v 1 m višjem sklopu požiralnika pa dva. A. Gavazzi (1904, 46) omenja le štiri luknje m jih šteje k estavelam. A. Löhnberg (1934, 39) pa šteje Malo in Veliko ponikvo k stalnim ponorom v strugi Stržena. Tudi A. Hočevar (1940, 124) meni, da dobivajo ponikve vodo iz Zadnjega kraja in požirajo še 500 l/s Strženove vode. Teh podatkov nismo mogli preveriti. V poletju in jeseni 1. 1969 smo opazovali suhe luknje, kako teče vanje Stržen in kako jih voda popolnoma zalije. Pri polnjenju slepe struge se voda pokaže tudi v sosednjih rupah, vendar z 1 m nižjo gladino. Se pravi, da so že bližnji kanali struge tako ozki, da se gladina izravna šele pri določeni višini vodnega stolpca v Strženu ali pa šele takrat, ko voda prelije bregove in zalije vrtače z vrha. Številne aluvialne vrtače, sveži grezi, rupe in odprti skalni požiralniki ob panikvah na obeh straneh Stržena, so nedvomno posledica močno zaikraselega dna Cerkniškega polja. Kljub nekaj debelejši plasti naplavin je ta predel zelo podoben severnemu delu Zadnjega kraja, kjer je prav tako izredno zakraselo skalno dno. Nedvomno gve tu za sorodno geološko podlago, ki je verjetno tektonsko precej pretrta in tako izpostavljena intenzivnemu zakrasevanju. Z barvanjem dokazan odtok vode iz ponikev in Zadnjega ikraja pa kaže na nadaljevanje pretrta in zakrasele cone še onkraj geološke meje sredi polja, kjer se stikata jurski apnenec in triasni dolomit. SI. 39. Mala potiikva, požira del vode Stržena. Foto P. H a b i č Fig. 39. Mala ponikva ponor takes off a part of Stržen creek water. Photo by P. Ha bič SI. 40. Mala ponikva. Voda je odstranila naplavine do skalne podlage, kjer odteka voda skozi številne špranje ob razpokah in lezikah. Foto P. H a b i č , 13. 8. 1969 Fig. 40. Mala ponikva. The water eroded the deposits up to rocky bottom where through several fissures, controlled by joints and bed planes, the water flows away. Photo by P. H a b i č , August 13, 1969 Lovišče Ob presihanju jezera se postopno praznijo požiralniki in estavele od Režeta in Vodonosa do Kotla in Cešlence, pa do ponikev v Lovišču pri Otoku, kar traja po navadi 10 do 14 dni. V zalivu ob vzhodni strani Otoka so štiri izrazitejše skledaste ponikve, globoke 2 do 3 m in široke do 30 m. Njihovo dno je prekrito z naplavinami in le na posameznih mestih ob dnu je razgaljena skalna podlaga. Špranje, v katerih izginja voda, so majhne, kar kaže na majhno požiral- no sposobnost teh ponikev. To se sklada tudi z režimom praznjenja in polnjenja, ki pa ni odvisno le od dotoka, temveč predvsem od podzemeljskih odtočnih razmer. Ponikve v Lovišču se namreč izpraznijo tudi ob enakomernem dotoku Tre-senca, vendar v skladu s splošnim praznjenjem podzemeljskih kanalov v dnu polja. Najbolj je poglobljena prva požiralna kotanja ob Tresencu, ki se zadnja izprazni. V njej sam Tresenc ob suši nemoteno ponika (si. 41). Druge skledaste ponikve so povezane s plitvo strugo, ki se ob usihanju najprej posuši, iz posameznih ponikev pa voda postopoma odteče v podzemlje. ZADNJI KRAJ Zadnji kraj zavzema na Cerkniškem polju posebno mesto tako v morfološkem kot hidrografskem pa tudi krajinskem in naravoslovnem pogledu. Leži ob strmem vznožju Javornikov in ga od prostornejšega osrednjega dela polja loči nizek podolgovat hrbet Drvošca, ki sega ob poplavah kot polotok od Gori-čice in Klinjega vrha do Vrat pred Otokom. Zadnji kraj je skoraj 2 km dolg, od 300 do 500 m širok zaliv Cerkniškega jezera, kjer se voda najdalj zadržuje in • * * "fcfc * Ar^ - C ' ; V ■ . >4- -V" : j m-. . ■ fc ■ SI. 41. Požiralnik potoka Tresenc po presahnitvi Lovišča. Foto R. Gospodarič, 18. 8. 1971 Fig. 41. The swallow-hole of Tresenc creek after drying up of Lovišče ponors. Photo by R. Gospodarič, August 18, 1971 SI. 42. Pobiranje rib iz presihajočih estavel v Zadnjem kraju. Foto P. Habič, 24. 10. 1970 Fig. 42. Picking up the fishes from drying up estavellas in Zadnji kraj. Photo by P. Habič, October 24, 1970 tudi iz številnih estavel in skalnih razpok ter požiralnikov najkasneje odteče, ob dežju pa se iz tal in skalnega obrobja voda spet najhitreje razlije. Ta značilnost je včasih postavljena tudi na glavo, saj se lahko voda iz zelo naraslega Stržena prelije v Zadnji kraj, preden le-tega poplavi kraška talna voda izpod Javornikov. Pri usihanju tudi Kotel prehiteva Lovišče na vzhodni strani Otoka, kjer izginja potok Tresenc. Preglednost dna Zadnjega kraja močno zmanjšuje gosto zaraslo trsje, ki je zlasti v osrednjem delu težko prehodno. Ribiške steze vodijo po obrobju, ob zahodni strani pa je precej zarasla gozdna pot. Leta 1975 pa so zgradili kamion-sko gozdno cesto okrog Zadnjega kraja. Vodna gladina sega skoraj povsod do strme, mestoma prepadne skalne obale, ki je podobna tipičnemu obalnemu klifu. Prava abrazijsko-korozijska terasa je večji del leta poplavljena, bolj izrazita pa je le na mestih, kjer ni ne estavel ne požiralnikov. Po presahnitvi se pokaže iz vode skoraj ravno dno, razčlenjeno s številnimi vdolbinami različnih oblik in velikosti (si. 42). Skalno površje je večji del pokrito s tanko plastjo jezerskega blata in karbonatne ilovice. Tudi precej plitvih, različno obsežnih skledastih kotanj je prekritih s to ilovico. Druge ožje in globlje kotanje pa imajo delno razgaljeno skalno podlago in obrobje. Take oblike so številnejše na zahodni strani ob strmem vznožju Javornikov, kjer sili voda iz kraškega podzemlja. Krovna plast ilovice je odplavljena, špranje v apnencu. SI. 43. Značilno korozijsko oblikovane navpične špranje estavel v Zadnjem kraju Foto P. H a bič, 13. 8. 1969 Fig. 43. Characteristical corrosion forms of vertical fissures of estavellas in Zadnji kraj. Photo by P. Habič, August 13, 1969 iz katerih priteka voda, pa so globoke tudi 8 in več metrov, podobne so špra-njastim ozkim breznom. Stene so korozijsko razjedene, vendar gladke, z značilnimi vertikalnimi žlebovi (si. 43 a, b). Ti žlebovi so nastali z raztapljanjem apnenca v mirni stoječi vodi ali ob rahlih tokovih od spodaj navzgor, kar potrjujejo številne anastomozne oblike, ki jih lahko imenujemo tudi obrnjene škraplje. Dno teh špranjastih brezen, estavel in ponikev je kljub pritoku vode od spodaj zapolnjeno z blatom in po večini tako zoženo, da ni nikjer mogoče priti globlje v kraška tla. Tudi vode v teh špranjah ob daljši suši nikjer več ne dosežemo. Vodna gladina v skalnem dnu Zadnjega kraja se zniža za najmanj 10 do 15 m, kako globoko pa se dejansko spusti v največji suši, bi lahko opazovali le v primerni vrtini. Po oblikovitosti in gostoti kraških oblik v dnu lahko Zadnji kraj razdelimo v tri dele: severni, srednji in južni. Gebno, Zajcovke in Bobnarice Severni del Zadnjega kraja je s treh strani zaprt in obdan s strmim kraškim bregom. Nizek preval ga veže le preko laza z dvema vodnima kotanjama na korenu polotoka Drvošca z osrednjim delom jezera. V severnem delu, ki ga imenujemo tudi Gebno, ločimo tri večje skupine estavel: Gebno v ožjem z največjo skalnato vrtačo Skednenco na vzhodni strani (si. 44), Zajcovke ob severozahodnem kotu in Bobnarice ob zahodnem bregu (si. 45). Težko je na kratko predstaviti vse oblike in pojave v tem delu kot tudi v celotnem Zadnjem kraju, saj je samo v severnem delu več kot 200 raznih drobnih kraških oblik v skalnem dnu, s premerom in globino nad 1 m. Po velikosti se odlikuje pas estavel, ki prečka ta del Zadnjega kraja v smeri proti NE. Čeprav nismo mogli ugotoviti vodnega toka v Zadnjem kraju, voda verjetno večji del leta v tem predelu miruje, pa kaže nagnjenost plitvih strug v jezerskem blatu med posameznimi estavelami in požiralniki, da se vsaj pri praznjenju ali polnjenju giblje voda izpod Javornikov proti NE in pod Drvošcem na odprto jezero. Malo vstran od prostornejše kotanje Skednence, ki je podobna kotlasti vrtači, je v skalnem SI. 44. Skednenca v Zadnjem kraju je značilna vrtačasta estavela. Foto P. Habič, 24. 10. 1970 Fig. 44. Skednenca in Zadnji kraj represents a typical doline-type of estavella. Photo by P. Habič, October 24, 1970 SI. 45. Zadnji kraj, oblike suhih skalnih špranj, ki delujejo kot estavele (levo Velika Bobnarica, desno Zajcevka). Foto P. H a b i č , 8. 8. 1969 Fig. 45. Zadnji kraj, the forms of dry rocky fissures working as estavellas (on the left — Velika Bobnarica, on the right ~ Zajcevka). Photo by P. H a b i Č August 8 1969 bregu 2 do 3 m nad visoko vodo nekako v višini 555 m vhod v zasuto jamo, ki je po vsej verjetnosti nekdaj delovala kot odtočni kanal. V osrednjem delu Zadnjega kraja je dno razmeroma razčlenjeno in prevladujejo le manjše, plitve rupe in med njimi so bolj redke špranje. Večinoma niso širše od 2 m in so povečini le dober meter globoke. Več je globljih špranja-stih estavel le na zahodni strani osrednjega dela Zadnjega kraja (si. 46 a, b). Ob vzhodni strani pa je pod Drvošcem nekakšna polkrožna zajeda z manjšimi, do 1 m globokimi skledastimi požiralnimi špranjami. Po teh oblikah in njihovi razporeditvi ob vznožju Drvošca lahko sklepamo, da se tudi tu odteka voda podzemeljsko na odprto jezero vzhodno od Drvošca. Podobno kot v lazu na prevalu iz Gebna je tudi v osrednjem delu Drvošca nizek preval z obsežnejšo vrtačo v Pocinovem lazu, ki je povezana s podzemeljsko vodo in deluje kot estavela, saj niha v njej voda kot v Zadnjem kraju. Na zahodni strani osrednjega dela je zanimiv kraški bruhalnik Vranja jama, kat. št. 1011. Vodo bruha le kratek čas po dežju in to je edini vidni kraški dotok v Zadnji kraj izpod Javornikov. Okrog jame je ob vznožju strmega, mestoma celo prepadnega brega nekakšen nasip v obliki podolgovatega ilovnatega in gruščnatega vršaja. Debelejša plast naplavine je prekrila skalno podlago in izravnala površje, zato v tem predelu ni videti ne estavel ne drugih kraških globeli v dnu. Južni del Zadnjega kraja se odlikuje predvsem po razgibani vijugasti strugi polni požiralnikov in estavel, ki jih skupaj označujejo domačini kot Kotel. Poleg estavel in rup v sami strugi Kotla pa je na aluvialnem dnu izven struge še vse polno skledastih in špranj astih vdolbin, ki se razen po velikosti v ničemer ne razhkujejo od podobnih oblik v drugih delih Zadnjega kraja. Kotel Kotel (si. 47 v prilogi) je torej skupina estavel v tistem delu Zadnjega kraja, kjer se rob Drvošca pod koto 582 približa pobočju Javornika na komaj 200 m. Estavele so razporejene v smeri NNW v razmaku 400 m in največ 40 m odmaknjene od osrednje struge, ki jih povezuje. Meter globoka meanderska struga SI. 46. Zadnji kraj, podolgovata estavela z razgaljeno, ob razpoki korozijsko razširjeno špranjo, neposredno ob usihanju (A) in po presahnitvi vode (B). Foto P. Habič, 1969 Fig. 46. Zadnji kraj, oblong estavella with corrosionally widened fissures, exposed at joint, immediately at drying up (A) and after being dried up (B). Photo by P. Habič, 1969 pride iz Cešlence in se pri vstopu v Kotel poglobi na 2 do 3 m. Ko zasuče proti severu, je v bregu prva 5 m globoka luknja, druga pa je na ravnici. Korito struge se nato vije v meandrih proti NNW, enkrat bolj, drugič manj odmaknjeni strmi bregovi pa vključujejo v Kotel vrsto kotanj s ploskim dnom, ki se v njih. pojavi voda, kadar narašča, pa čeprav jih od struge deli višji prag (si. 48). Iz teh kotanj se voda preliva v strugo. Našteli pa smo tudi sedem lukenj v skali (širina do 1 m, dolžina do 10 m, globina pa okrog 5 m). Oblikovane so ob razpokah in prelomih v skladih apnenca in dolomita zgornje jure. Skalno podlago vidimo še na več mestih v sami strugi. Lezike potekajo od NE proti SE, vpadajo pa proti SW za 10—25». Morfološko sta zanimivi luknji pri t. 1, 2, 3 in 12, ker je ob lezikah in rup-turah videti lepe korozijske vdolbine vseh mogočih oblik. Zelo malo je odlom-Ijenih blokov in grušča, ob bregovih in v dnu lukenj je dosti blata. Naplavine so večinoma ilovnate in največ 3 m debele. Po vsem tem se Kotel razlikuje od požiralnikov. Estavelni značaj Kotla pokažejo krivulje na si. 47. Prikazuje naraščanje in upadanje oz. pretok vode med Češlenco in Kotlom. Po dežju 9. 11. 1969 je naraščala gladina v Kotlu nepretrgoma do prihodnjega dežja 14. 11. 1969 in še naprej. V Cešlenci pa smo opazovali upadanje po prvem dežju, ko se je izdatnost Obrha in Mrzlika, izvirov, ki napajata CešIenco, zmanjšala, tako da je voda tekla iz Kotla proti Cešlenci. Po drugem dežju pa se je situacija zopet spremenila v prid Cešlence, kjer se je gladina hitreje dvignila kot pa v Kotlu. Zato je voda Obrha in Mrzlika tekla zopet v Kotel tako dolgo, dokler se nista gladini izravnali in dvignili na 549 m, ko je začela voda teči iz Zadnjega kraja skozi Vrata v Stržen k ostalemu Cerkniškemu jezeru. To kratkotrajno opazovanje je pokazalo, da je Cešlenca — požiralnik odvisen od dotoka Obrha in Mrzlika, Kotel in vse podobne luknje v Zadnjem kraju pa estavele takšnega tipa, da se v njih dviguje in upada podtalnica. Upadanje do popolne izsušitve dokazujejo tudi množine criknjenih rib, ki se zatečejo v posamezne luknje äkupaj z vodo, a potem poginejo, ko ta upade. Od razlike gladin je odvisno, kdaj bo tekla voda v Zadnji kraj in kdaj iz njega na jezero. Žal, še ni bilo izvedenega nobenega barvanja v teh estavelah, da bi videli, če le ne dajejo vode v požiralnike ob Strženu ali celo neposredno v izvire Ljubljanice. V slovstvu je prav glede Kotla največ nejasnosti, kakšno vlogo igra. J. Valvasor (1687, 683) ga je zabeležil kot estavelo, vsi ostali raziskovalci za njim T.Gruber (1781), A.Steinberg (1758), A. G a v a z z i (1904) pa ga označujejo kot slab požiralnik. A. H o č e v a r (1940, 124) pravi, da požira največ 2,5 mVs in skupaj s CešIenco podzemeljsko odvaja 3,1 m'/s vode v Malo ponikvo. Te podatke povzema tudi F. Jenko (1954, 157). A. Löhnberg (1934, 39) šteje Kotel k požiralnikom in sploh dvomi, da bi na Cerkniškem polju obstajale estavele. Cešlenca Cešlenca (si. 47) je sestavljena iz dveh vrtačastih požiralnikov konec struge Otoškega Obrha in Mrzlika. Luknji sta 5 m (nm. v. 543 m) pod površjem in predeljeni z vmesnim naplavinskim pragom, tako da se pri zalivanju z vodo najprej zapolnjuje južnejši, nato pa šele severnejši požiralnik. Vidna je skalna podlaga malmskega apnenca z vpadnico 230/15. SI. 48. Sklepni del estavelnega Kotla v Zadnjem kraju. V nekaj metrov globoki strugi je skalna podlaga na več mestih razčlenjena v navpične špranje. Foto P. Habič 18. 8. 1971 Fig. 48. Final part of Kotel estavella in Zadnji kraj. In some meters deep creek bed on several places the rocky bottom is dissected into vertical fissures. Photo by P. Habič, August 18, 1971 Preden se struga ovalno zaključi, je pregrajena z lesenim in kamnitim zidom. Ta prepušča le omejeno količino vode. Šele, ko se poveča dotok Obrha in Mrzlika, njuna količina se spreminja med 0,007—3,1 m^/s, naraste voda preko jeza in se prelije v luknji, ki se hitro napolnita do roba. Ob umirjenem vodostaju smo dne 11. 11. 1969 merili pretok 250 l/s, kar bi bila tudi največja požiralnost Cešlence. Ko prelije voda bregove vrtačastih rup, teče po komaj zaznavni vijugavi strugi v Kotel oziroma v Zadnji kraj in skozi Vrata v Stržen. Takšna je bila hidrološka slika v opoldanskih urah 10. in 14. 11. 1969; 12. in 13. 11. pa je voda upadala, tako da prelivanja ni bilo. Zanimivo je omeniti, da je pri naraščajočem vodostaju v Kotlu naraščala voda tudi v luknji pri Vratih (pod mostom, ki povezuje Drvošec z Otokom), medtem ko je Cešlenca sredi med njima požirala Obrhovo vodo. S tem hočemo povedati, da je Cešlenca s svojo požiralno funkcijo nekaj nenormalnega sredi estavelnega Zadnjega kraja. A. Hoičevar (1940, 124) povezuje Cešlenco s Kotlom in meni, da teče voda od tod v Malo ponikvo. A. G a v a z z i (1904, 48) piše o dveh odprtinah Cešlence in njeni dobri požiralnosti. Dne 28. 8. 1961 ob 15 h so sodelavci Hidrometeorološkega zavoda SRS obarvali Cešlenco in ugotovili, da je barva po 192 urah dosegla 24 km oddaljene izvire Ljubljanice (I. Gams 1965, 58). Požiralnika Velika in Mala Cešlenca sta v tistem delu Zadnjega kraja, kjer se ta odpira med Otokom in Drvoščem proti ravnini Cerkniškega jezera. Tu so Vrata, ki imajo poleg Cešlence še več manjših kraških požiralnikov. Območje Kotla in Cešlence med Drvošcem in Otokom in vznožjem Javornikov je morfološko zelo pestro, prepreženo z zavitimi strugami in posameznimi skledastimi estavelami in požiralniki. Dva izrazita dotoka, kot sta Obrh in Mrzlik, in več manjših neizrazitih občasnih pritokov tja do bruhalnika Vranje jame, kažejo na širšo dotočno cono iz kraškega zaledja Javornikov. Vrata Niz rup in požiralnikov ter široka Vrata v prvotno sklenjenem hrbtu Drvo-šec - Otok kažejo na tektonsko predispozicijo za kraški in površinski pretok v smeri proti NE. Ob visoki vodi smo v Vratih opazovali menjavanje toka proti Zadnjemu kraju in iz njega v jezero. Menjava se v glavnem sklada z naraščanjem in upadanjem jezera. Pri polnjenju teče voda v Zadnji kraj, pri praznjenju pa iz njega. To je sicer v nasprotju s prej nakazano požiralno in pritočno funkcijo Kotla ter požiranjem Cešlence. Upoštevati pa moramo, da je večinoma dotok iz gornjega jezera večji in hitrejši, kar bistveno vpliva na sistem polnjenja in praznjenja jezera. Očitno je tudi, da je površinsko praznjenje Zadnjega kraja skozi Vrata uspešno le pri višji vodi, ob upadanju pa le do določene višine. Ker je Zadnji kraj zlasti okrog Kotla nekaj nižji od prevala v Vratih, se nadalje prazni le podzemeljsko. Opazovanje vodne gladine ob upadanju pa kaže, da je pod Drvošcem nekakšna bariera, ki vzdržuje višjo gladino v Zadnjem kraju v primeru s Ponikvami in strugo Stržena. Podobne pregraje pa morajo obstajati tudi med posameznimi skupinami požiralnikov od Vodonosa do Rešeta ter Velike in Male ponikve pa do Kotla in Lovišč, kar se odraža v postopnem praznjenju teh ponikev in v zadrževanju vodne gladine v različnih višinah. Pojav smo podrobneje opazovali in ga skušali razložiti pri hidrološki spremljavi poskusne zajezitve. V predelu med Obrhom, Mrzlikom in Otokom vse tja do Cešlence ni na jezerskem dnu ne estavel ne požiralnikov. Vse kaže, da sega cona estavel in po-žiralnih špranj le do severnega roba Otoka. V plitvi dolinki zahodno od Otoka so podobne oblike možne, vendar jih prekriva debelejša plast naplavin, ki je po vrtinah sodeč več metrov debela (A. Š e r c e 1 j 1969). Nasprotno pa je ob vzhodni strani Otoka v podobni zajedi niz požiralnikov, rup in ponikev s skupnim imenom Lovišča, kjer ponika potok Tresenc. RAZVOJ IN POVEZANOST PONIKEV V ponikvah sredi polja odtekajo vode skozi naplavine v kraško podzemlje. Kjer so pod naplavinami podzemeljski kanali dovolj prostorni in segajo do naplavin na skalnem dnu, se te posipajo in spirajo v podzemlje, na površju pa nastajajo grezi. Sveže greze smo našli pri Vodonosu, Rešetu in tudi drugod po polju. Spiranje naplavin v kraško podzemlje napreduje od vznožja Javor- nikov proti severu in ponikve Rešeto, Vodonos in Retje se vedno bolj zajedajo v vršaj Cerkniščice. V nasprotju s talnimi ponikvami, kjer izginja voda v naplavine, pa se v ponornih jamah na obrobju pretaka po naplavinah. Debelina naplavin v rovih Karlovice pojema z oddaljenostjo od roba polja, prav tako pa tudi v smeri proti jugu, saj so vodni tokovi v Nartih in Svinjski jami že več metrov pod ravnino polja in povečini na skalni podlagi. Na odtočni strani polja so naplavine debele do 8 in več metrov in zato tam ni svežih grezov in požiralnikov na polju pred jamami. Naplavine na zakraseli živoskalni podlagi Cerkniškega polja so za hidrološke razmere posebnega pomena. Omenili smo jih že pri izvirih, kjer zajezujejo pritoke, ponikve sredi polja so v naplavinah, pa tudi pred robnimi ponori naplavine zakrivajo skalno podlago in so nasute v kraško podzemlje. V naplavinah se odražajo mlajše pleistocenske in holocenske spremembe vodnih razmer. V nekem še ne določenem obdobju pleistocena je bilo skalno dno polja razgaljeno in izpostavljeno neposrednemu erozijskemu in korozijskemu preoblikovanju. Takrat se je izoblikovala sedanja kraška globel v apnencih in dolomitih. Živoskalno dno je bilo izpostavljeno zakrasevanju, zato so vsaj ponekod v dnu nastale votline in podzemeljski kanali. V tej fazi oblikovanja Cerkniškega polja pa so bile izvotljene tudi jame na obrobju, ki jih v celoti niti ne poznamo. V naslednji razvojni fazi so vode naplavile na polja več metrov debele plasti pretežno ilovnatih naplavin. Od kod, kdaj in zakaj je bila prvotna živoskalna kraška globel zasuta s temi naplavinami, še ni dovolj pojasnjeno. Rjave, limonitizirane ilovice s konkrecijami in bobovci so bile že po odložitvi izpostavljene preperevanju in izpiranju v razmeroma suhi klimi. Možno je, da se je pri tem prvotni sediment močno spremenil. Sledila je doba, ko so vode začele odstranjevati te naplavine, bodisi da so vanje vrezovale površinske struge, bodisi da so jih spirale in odnašale v zakraselo podlago. Najlepši dokaz o takšnih spremembah smo našli pri Srednji ponikvi, kjer so v starem požiralniku sredi rjavih ilovic na razgaljeni skalni podlagi odloženi mlajši jezerski sedimenti. Sive karbonatne jezerske gline izvirajo iz obdobja, ko so bili podzemeljski kanali zajezeni ali zasuti. Takšna naravna ojezeritev je nastala pred 30—50 000 leti in zapustila očitne sledove v naplavinah. Znaten del cerkniškega vršaja izvira iz tega obdobja, kot smo lahko ugotovili po sedimentih pri Rešetu. V ostalem delu so se odlagale jezerske gline. V umetnem jarku ob zemeljskem nasipu pred požiralniki pri Rešetu smo našli sledove poznejših grezanj in posipanj tega sedimenta v prevotljeno podlago. Nekaj naplavin je bilo s površja odnesenih, znatne spremembe v razporeditvi posameznih plasti pa lahko pripišemo grezanju in posedanju. To je bilo posebno učinkovito v sosedstvu sedanjih aktivnih požiralnikov, po čemer sklepamo, da so že prej bili v skalnem dnu polja razviti odtočni kanali. Hkrati pa ti pojavi kažejo na drugo fazo spiranja naplavin v podzemlje. Ni posebnih znakov, da bi bila ta faza za dalj časa ponovno prekinjena. Še mlajši sedimenti so sicer odloženi v tedanje graze in plitve struge. So pretežno lokalnega izvora, humusni in med ilovico je precej polžjih hišic. Sklepamo, da so bili grezi zaliti z vodo in jih je postopoma zarasla močvii-na vegetacija. Najmlajši grezi in aktivni požiralniki so brez teh naplavin. Ne vemo še zagotovo ali pripadajo novi fazi pospešenega spiranja v zakraselo podlago ah pa so samo najmlajše oblike istega procesa, ki ni povsod enako intenziven. Očitno so naplavine iz zadnje ledene dobe precej zmanjšale prepustnost podzemeljskih kanalov v dnu polja in na obrobju. Ponikve v dnu so po vsej verjetnosti hidravlično med seboj povezane. Njihova skupna požiralnost le počasi narašča s korozijskim širjenjem špranj. Precej bolj pa se spreminjata oblika in položaj posameznih ponikev v osrednji požiralni coni na dnu jezera. To je pogojeno s spiranjem in posipanjem naplavin v izvotljeno podlago in je najbolj učinkovito na obrobju jezera, medtem ko so ponikve sredi polja ustaljene in oživijo le za kratek čas ob presihanju ali polnjenju jezera. Pri stalni visoki vodi se najbolj spreminjajo požiralniki pri Vodonosu in Rešetu, kjer je opaziti največji gradient podzemeljskih tokov. Ponikve na dnu jezera se tedaj pomlajujejo severno od vznožja Javornikov in Zadnjega kraja, kjer je najmanj naplavin in kjer je skalna podlaga najbolj prevotljena ter razčlenjena. Drobna razporeditev ponikev je odvisna od razporeditev apniških in dolomitnih plasti v dnu polja. V apnencih so votline večje in v njih so izoblikovane skoraj vse ponikve, v dolomitih pa so kanali ožji in imajo omejen pretok. HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI IN POSKUSNA OJEZERITEV PREGLED HIDROGRAFSKIH IN HIDROLOŠKIH PREUČEVANJ Kraško Cerkniško jezero je postalo znano po obdobnem poplavljanju in presuševanju. Zato je razumljivo, da je večina raziskovalcev skušala reševati njegove hidrografske probleme. J. Valvasor (1689, 618—696) je zapustil zapisana imena dotokov in odtokov na jezeru, s skico med seboj povezanih jezer v treh nadstropjih je ponazoril presihanje. A. Steinberg (1758, 40) je obravnaval podobno snov, le da je nadstropna jezera razložil s sistemom veznih posod tudi v Javornikih. Ker je hotel dokazati, da takšna prevotljenost v resnici obstaja, je iskal vodo v Vranji jami, Suhadolici in Karlovicah. Njegove skice teh jam (1758, 164—173) so zelo približne, za tisti čas pa prav zanimive. Tudi B. Hacquet (1778) se je ukvarjal s hidrološkimi problemi jezera. Glede posameznih ponorov in izvirov si ni bil na jasnem, za celoto pa je predvideval v apnencu velike zbiralnike vode, ki se polnijo in praznijo v odvisnosti od padavin in možnosti odtoka vode proti Planinskemu polju. Voda se zadržuje na določeni višini, ker so razpoke oziroma špranje v votlikavem apnencu zadelane s sigo in naplavno ilovico (1778, 139). Zanimivo je, da najdemo misel o zapolnjenih kraških votlinah 100 let kasneje pri W. Puticku (1888, 9), ki je z odstranjevanjem teh naplavin upal odpraviti poplave. Podobni vodni režim jezera kot Hacquet je imel v mislih tudi E. M a r t e 1 (1894, 458), vendar s to razliko, da je luknje razporedil v dve etaži, eno pod dnom polja, drugo pa nad njim. Dosti podatkov o požiralnih sistemih in o jezeru nasploh najdemo še v delu T.Gruberja (1781). Precej hidrografskih podatkov o dobrih in slabih ter zakritih požiralnikih in estavelah je zapisal A. Gavazzi (1904). Število lukenj in njihova imena je primerjal s starejšimi viri. Posebej je še analiziral višine vodostajev pri Vodonosu od leta 1896 do 1902. Ugotovil je močno odvisnost poplav od trajnih ali občasnih padavin (1904, 52). Opis hidrografskih razmer Cerkniškega jezera najdemo pri A. Perku (1908) in pozneje pri A. Löhnbergu (1934). Löhnberg podaja številčne podatke o dotoku in odtoku vode iz jezera (126 mVs, oziroma 23 mVs). Govori tudi o poplavah, ki niso samo odvisne od padavin, ampak tudi od morfologije požiralnikov in ponorov. Nova je ugotovitev o šest med seboj ločenih hidrografskih horizontih in o talni vodi v vršaju Cerkniščice, ki zajezuje oziroma zmanjšuje odtočno sposobnost požiralnikov v Rešetu, Vodonosu in Retju (1934, 93). Z metodo najmanjših kvadratov je Löhnberg ugotovil merila za male poplave (odtok 12 m^/s, 5 milj. m^ vode), srednje poplave (odtok 17 m^/s, 19 milj. m' vode) in velike poplave (odtok 34 mVs, 87 milj. m^ vode). Tabelarične preglede izvirov in odtokov ob jezeru ter njihove izdatnosti navaja A. Hočevar (1940, 115—117). Dotok v Zadnji kraj je cenil na 7,6 mVs, odtok pa 10,7 mVs, ni pa povedal, kako je te vrednosti meril, glede na to, da je tu polno estavel, ki enkrat vodo požirajo, drugič jo bruhajo. Skupni dotok je cenil na 211 mVs, odtok pa na 90 m®/s. Hočevar navaja tudi podatke o obsegu poplav na podlagi opazovanja vodostajev pri Vodonosu in Gorenjem Jezeru za 1. 1896, 1903, 1907/08, 1918, 1924 in 1933. Po 1. 1945 so bila hidrološka opazovanja razširjena na vse porečje Ljubljanice, več je bilo vpeljanih vodomerov in padavinskih postaj, tako da je bilo možno sestaviti vodnogospodarsko zasnovo porečja Ljubljanice (F. Jenko 1954). V tej študiji in poznejši knjigi (F. Jenko 1959, 35—46) so izvirne krivulje podzemnih pretočnic med poplavno vodo kraških polj in izvirom teh voda, ki so mu pokazale, da je požiralnost ponorov v dnu Cerkniškega jezera maksimirana (16 m®/s). To je omogočilo sestaviti načrt za trajnejšo ojezeritev Cerkniškega polja, kjer bi morali le zamašiti vhode ponornih jam (F. Jenko 1964; 1965). Nekatere pripombe h krivuljam o maksimiranosti odtokov skozi požiralnike je glede na izkušnje na Planinskem polju podal D. Kuš čer (1963). Meni namreč, da je ob naraščajoči vodi odtok drugačen kot pri upadajoči, ker estavele tedaj vodo dovajajo ne pa odvajajo. Podoben ugovor bi veljal tudi za račune o Cerkniškem jezeru, kjer je še posebej treba podvomiti v vrednost podatkov iz samo enega vodostaja pri Gorenjem Jezeru, ki sploh ne zajema izvirov ob vznožju Javornikov, pa tudi ne estavel v Zadnjem kraju. Za vodno bilanco Cerkniškega jezera pa tudi F. J e n k o ni mogel zbrati zanesljivih podatkov, saj navaja maksimalni dotok 238 mVs, tako kot Vicentini (1875). Ker je odtok cenil na 40 m®/s, je dobil med vsemi cenitvami največjo razliko med pritokom in odtokom. Od tod tudi optimistično načrtovanje predlogov za trajno ojezeritev. Za obdobje 1954—1963 je vodnobilančne podatke obdelal A. K e r i n (1965), ki pa navaja le letni poprečni dotok 16,82 m^/s in odtok skozi Jamski zaliv 10,7 m^/s, medtem ko mu količine odtoka skozi požiralnike sredi jezera neposredno k izvirom Ljubljanice niso bile znane. Podatki o vodopropustnosti naplavin in skalne podlage so tudi zelo protislovni. V dveh vrtinah pri Cerknici in Dolenji vasi so razmere ugodne za akumulacijo (M. Breznik 1961, 127), medtem ko v študiji F. Jenka (1954, 120—123) beremo prav obratno. V vseh 16 strojnih vrtinah 1. 1952 naj bi po- 7 Acta carsologica 97 skusi pokazali popolno vodopropustnost. Kaže, da se tudi na podlagi takšnih protislovnih podatkov ni bilo mogoče odločiti za kakšne dokončne vodnogospodarske rešitve. Z barvanjem ugotovljene zveze Začetki barvanja segajo v L 1939, ko je A. Hoče var s skromnimi količinami barvila dokazal zveze med Loškim, Bloškim in Cerkniškim poljem. Omeniti velja dokaj podobne hitrosti podzemeljskega toka med temi polji. Tu je A. Hočevar prišel na misel o Loški vodi, ki bi se naj prelivala iz Loškega polja na Ljubljansko barje mimo Cerkniškega jezera ali pod njim. A. S e r k o (1946, 125) je močno podvomil v ta tok, vendar so poznejša barvanja v ponorih Rešeta, Retja in Cešlence pokazala, da so bili S e r k o v i dvomi o neposrednih zvezah voda iz Cerkniškega jezera z Ljubljanskim barjem neupravičeni. Hidrološka povezava Križne jame s Cerkniškim poljem je bila po neuspelem poskusu 1. 1941 dokazana z dotokom obarvane vode v izvire Steberščice (D. Novak 1964, 89; 1969, 75). Med leti 1957 in 1961 je N. C a d e ž z večjimi količinami barvila in s teme-Ijitejšim opazovanjem in analiziranjem vode izvedla barvanja požiralnikov sredi polja (L Gams 1965, 57). Ugotovljena neposredna zveza Cerkniškega jezera in izvirov Ljubljanice na Ljubljanskem barju je največji in najvažnejši uspeh tega raziskovanja. V temelju se je namreč spremenil pogled na hidro-logijo in hidrogeologijo jezera, hkrati pa je bilo treba raziskave obnoviti in jih razširiti na vse porečje Ljubljanice. Na Cerkniškem jezeru je bila dokazana kraška bifurkacija. Del vode odteka skozi ponorne jame v Rakov Skocjan in naprej na Planinsko polje ter nato v iste izvire pri Vrhniki kot voda, ki zapusti jezero neposredno v skalnem dnu. Kljub različnim potem in geološki zgradbi pa naj bi tekla voda v obeh smereh s podobno hitrostjo. Na poti Cerkniško jezero - Bistra ima poprečno hitrost 3,6 cm/s, skozi robno ponorno podzemlje Planinsko polje-Bistra pa je hitrost le malenkost večja 4,6 cm/s, pri tem pa moramo upoštevati različna stanja v času barvanja. Leta 1975 je bila s pomočjo 51,2 kg uranina dokazana hidrološka zveza med ponorom Vodonosa in izviri Ljubljanice. Pri takratnem vodnem stanju je znašala poprečna hitrost pretoka skoraj 5 cm/s (R. Gospodaric, P. Habič, 1976). Podzemlje je torej tudi med Cerknico in Ljubljanskim barjem precej prevotljeno pa čeprav razen zakraselega površja in koliševk tu ni dostopna nobena vodna jama. Med podrobnejša barvanja lahko štejemo raziskave o zvezah vode med Svinjsko jamo in Kotliči v Rakovem Skocjanu ter med Mak) Karlovico in Rakom v Zelških jamah (L Gams 1966). Tu so bila uporabljena kuhinjska sol in trosi likopodija. Poskus je bil izveden ob nizki vodi, ko je tekla skozi jame samo Cerkniščica, med poskusom pa je narastel tudi Stržen in pokvaril enotno hidrološko sliko. Primerjave hitrosti pretoka s prejšnjimi barvanji niso najbolj primerne glede na drugo sredstvo in spremenjeno stanje vode. Nasploh je bil uspeh barvanj ob Cerkniškem jezeru dostikrat povezan z različnimi vodostaj^i, ki dajo različne rezultate. Na ta problem je opozoril že D. N o v a k (1964) pri analizi barvanj na Notranjskem krasu pa tudi na Cerkniškem jezeru. Različne hidrološke razmere pri nizkih, srednjih in visokih vodah je posebej obdelal I. Gams (1966). Poleg barvanja je uporabil tudi podatke drugih kemičnih lastnosti vod (celokupne in magnezijeve trdote ter temperature). Na podlagi spreminjanja teh lastnosti in mešanja različnih vod, je napravil več sklepov iz domene hidrologije kot npr. da zgornjetriasni dolomit ob Cerkniškem jezeru in po njegovem dnu ni več popoln jez za podzemeljske vode (1966, 37), kar je sicer že verjetno zaradi odtoka vode npr. iz Retja v Bistro. V spodnje-krednem in malmskem apnencu jugozahodnega oboda jezera je domneval hidrogeološke zapore, ker se izviri, estavele in ponori pojavljajo samo na določenih odsekih tega roba. Takšna geološka zapora, ki prekinja jame oziroma vodne tokove bi naj tudi bila med ponornimi jamami Cerkniškega jezera in pritočnimi jamami v Rakovem Skocjanu (I. Gams 1970). Raziskovanje te problematike mu je dalo oporo za tolmačenje pretoka vode v obliki ponornic in prenikujoče vode, kar zajema pod imenom geostrukturni kraški hidrološki sistem (1966, 39). V študiji D. Novaka (1964) najdemo kemične analize vode Zerovniščice, Šteberščice in Laških studencev pri Lazah na jugozahodni strani Cerkniškega jezera. HIDROGEOLOŠKI ORIS POLJA IN NJEGOVO HIDROGRAFSKO ZALEDJE Za hidrologijo Cerkniškega polja so zlasti pomembne razlike v propustnosti apnencev in dolomitov. Apnenci so bolj zakraseli, dolomiti pa predstavljajo v hidrološkem pogledu nekakšno bariero z omejeno prepustnostjo. Dolomiti so vloženi med apnence že sedimentacijsko, ali pa so sekundarno razporejeni s tektonskimi premiki in jih omejujejo narivi in prelomi. Prav čez sredo Cerkniškega polja poteka znani idrijski prelom, ob njem pa se sredi polja izklinjuje tudi predjamski nariv. Med obema tektonskima linijama je močno pretrt triadni dolomit, ki je na obeh straneh obdan s krednimi in jurskimi apnenci. Razporeditev različno prepustnih kamnin in splošna usmerjenost odtoka silita kraške vode, da se iz apnencev prelivajo na dolomitno površje, na drugi strani pa spet poniknejo v bolj zakraselo apniško podlago. S severovzhodne polovice hidro-grafskega zaledja Cerkniškega polja se vse vode pojavijo na površju, medtem ko se iz območja Javomikov in Snežnika na južni strani preloma prelivajo na polje le srednje in visoke vode, medtem ko se nizke verjetno podzemeljsko usmerijo k izvirom na Planinskem polju in na Ljubljanskem barju. Razporeditev požiralnikov in ugotovljene podzemeljske vodne zveze kažejo, da del vode iz Cerkniškega jezera odteče neposredno v izvire Bistre, Lubije in Ljubljanice skozi ali pod dolomitno bariero pri Cerknici. Prepustnost tega območja je omejena tudi zaradi naplavin površinske Cerkniščice, ki so zasule kraške podzemeljske kanale. O tem smo se prepričali pri preučevanju oblikovitosti, razporeditve in drugih značilnosti požiralnikov v dnu polja. Jezerske talne ponikve so razporejene v približno 1 km široki coni, ki prečka Cerkniško polje nekako po sredi v smeri od Otoka in Zadnjega kraja proti Dolenjemu Jezeru in Cerknici. Hidrološki pomen te cone bomo skušali še posebej predstaviti. Na prelivanje kraških voda iz apnenca na površje vpliva poleg dolomita tudi omejena prepustnost apnencev, zlasti na pritočni južni strani polja. Na pritočni strani ni znanih večjih vodnih jam. Ob izvirih Stržena so manjše špranje, dostopne le nekaj metrov in še to le ob najnižjih vodah. Očitno so 7* 99 pritočni rovi zasuti s podori, pobočnim gruščem in naplavinami, ki prekrivajo skalno dno polja več metrov na debelo. Med pritočnimi jamami sta največji Vranja jama v Zadnjem kraju in Suhadolica nasproti Rešeta. Od Ušive loke dalje se vrstijo ob vznožju Javornikov požiralniki, ki jih sledimo ob robu polja vse do dolomita pri Zelšah. V tem predelu je veliko manjših špranj, v katerih se izgublja voda od Nart do Svinjske jame. Znan je tudi obsežen jamski sistem Male in Velike Karlovice z nad 7 km rovov. Konča se s podori in sifoni, voda pa si najde pot v smeri proti Rakovem Skocjanu (R. Gospodaric 1970). Številni podori ob robu polja in obsežne koliševke v zaledju kažejo na nekdanje votline, ki jih je izoblikovala voda iz Cerkniškega jezera, zdaj pa so povečini zasute ali porušene. Podori in naplavine precej zmanjšujejo požiralno sposobnost odtočnih kanalov v smeri proti Rakovemu Skocjanu in Planinskemu polju. Cerkniščica je edini površinski pritok na Cerkniškem polju. Vodo zbira iz zahodnega obrobja Bloške planote, iz okolice Cajnarjev. Njeni izviri so v trias-nih skrilavcih in dolomitih. Najbolj izdaten je izvir v Podslivnici, ki je tudi izkoriščen za cerkniški vodovod. Do Begunj teče Cerkniščica proti jugozahodu, nato pa v skoraj kanjonski strugi prereže liasne kamnine, da bi na jugu dosegla Cerknico in ravnino jezera. Tu je struga zarezana v lastni vršaj, v meandrih se približuje ponornemu robu in izgine v Cerkniški jamski sistem. Ker ima 50 km^ površinskega porečja, zelo hitro reagira na padavine, saj spreminja pretok od 0,2 do 110 mVs (D. Novak 1964, 104). Največji pretoki so kratkotrajni in imajo hudourniški značaj, na polje prinašajo dosti dolomit-nega drobirja, prsti in blata. Manjši pritoki so na južnem vznožju Slivnice, npr. Martinjščica, Šentviški potok in Grahovski potok. Začno s prelivnimi izviri na meji zgornjetriasnega in liasnega dolomita in apnenca v grahovski sinklinali. Tečejo proti jugu k regulirani strugi Zerovniščice, dostikrat pa se voda že zgubi v naplavini pod Ma-rofom, Martinjakom in Grahovim. Vsi ti potoki imajo po A. Hočevarju (1940, 108, 109) največ 6 m^/s vode, poleti pa dostikrat presahnejo. Na vzhodni strani Cerkniškega jezera, kjer so jurske kamnine, začno kraški izviri. Najbolj znan je izvir Žerovniščice pod cesto, ki pelje iz Grahovega na Bločice. Voda priteče iz jame Zerovnice, ki pa je dostopna le potapljačem. Začne namreč s 5 m dolgim sifonom, ki je tudi ob najnižjem vodostaju zalit, potapljači so za tem sifonom našli proti severu usmerjeni vodni rov, ki po 390 m vnovič konča ob sifonu (R. Gospodaric 1968). V jamo pride voda iz dolomitnega Bloškega polja, kar je z barvanjem ugotovil A. Hočevar pred 60 leti (A. S e r k o 1946). Na tej podzemeljski poti teče voda 3 km v zračni črti skozi zgornjetriasni dolomit, nato pa 2 km skozi liasni dolomit in apnenec, ki ga vidimo v jami in njeni okolici prav do ravnine polja. Ob suši 7.11.1969 je imela Žerovniščica še okoli 360 l/s vode, ob naslednjem dežju pa je narastla tudi na 20-kratno količino. Po prenehanju padavin je vnovič počasi upadala. Ta voda teče v požiralnike Retja in dalje v jezero, kadar je dotok večji od požiralne zmogljivosti Retja. Mimo Lipsnja teče v jezero Lipsenjščica. Izvira v začetku zagatne doline pri naselju Podšteberk, zato se del vodotoka po dolini imenuje tudi Steberščica. Izvir je vaukliški, voda se ob loškem prelomu prebija izpod malmskega apnenca. Nekako 100 m nad izvirom je koliševka Vranja jama, poleg nje pa še številne vrtače, ki govore o močno zakraselem svetu v zaledju izvira. Izdatnost izvira se spreminja med 0,2 do 26 mVs po A. Hočevarju (1940, 110) in 0,012 do 7 m^/s po D. Novaku (1964, 100). Kot je z barvanjem ugotovil D. Novak (1966, 89; 1969, 78) priteče voda iz 1,7 km oddaljene Križne jame s 3"/» padcem. V izvire Steberščice priteče voda tudi neposredno iz Bloškega polja. Hidrološka vloga Križne jame med Cerkniškim, Loškim in Bloškim poljem, pa še ni dovolj znana, da bi lahko rekli, kako kroži voda med temi polji. Podatki dosedanjih barvanj niso primerljivi, ker so dobljeni pri različnih vodostajih in z različnimi količinami barvila. Za Cerkniško jezero je pomembno, da dobiva trajno in izdatne količine vode iz više ležečih polj. Južno od Lipsnja poznamo še izvir Goriškega potoka z največ 0,57 m'/s vode (D. Novak 1964, 100), potem še številne izvire Stržena v široki zajedi polja med Gorenjim Jezerom in Lazami. Tu so poglavitni izviri Obrh, Okence in Cemun, ki pa bruha vodo tudi iz više ležečih špranj v skalni steni. Nadaljnji manjši izviri so še na južnem skalnem obrobju tja do Laz. Vsa ta voda se zbira v Strženu, ki ima ob mostu na cesti med Gorenjim Jezerom in Lazami pretok 0,008 do 33 mVs vode (D. Novak 1964, 100), starejši viri (A. Hočevar 1940, 111; F. Jenko 1954, 140) pa govorijo o 2,8 do 84 m% vode. Zaledje izvirov je podzemeljsko do 2 km oddaljene ponorne jame Golobine na Loškem polju, kjer se voda zbira delno s površja, večinoma pa podzemeljsko iz višje ležečega Babnega polja in drugega kraškega zaledja. Ker je v izvirih Stržena več vode, kot je pa teče in ponikne na Loškem polju, je A. Hočevar (1940, 111) domneval, da pride v izvire še voda iz Javornikov. D. Novak (1964, 113) pa je na podlagi barvanja 1. 1961 sklepal, da priteče iz Golobine le visoka voda, nizka pa zaide v neznane kanale Javornikov. Tudi tukajšnje hidrološke razmere niso povsem jasne, kar se vidi v različnih cenitvah količine vode in hitrosti njenega toka pod zemljo. Pri barvanju 1. 1939 in 1961 so ugotovili precej različne hitrosti pretoka, čeprav so bili vodostaji pri obeh poskusih podobni. Ta problem je podrobneje razložil F. B i d o v e c (1968, 221) z zastajanjem obarvane vode v podzemeljskih prostorih in njenim prihodom k izvirom ob višjem vodostaju. Med Golobino oziroma Loškim poljem in izviri na Cerkniškem polju teče voda po antiklinalno vbočenih skladih malmskega apnenca in dolomita, ki so prepreženi s prelomi NW—SE in NE—SW smeri. V pobočju Stražišča (812 m) zadene malm na spodnjo kredo, oba pa pokriva ozek pas zgornjetriasnega dolomita. V podobnem geološkem okolju so tudi drugi izviri ob jugozahodnem obodu jezera: Laški studenci, Tresenc, Otoški Obrh in Mrzlik v bližini Otoka. Razen Laških studencev, ki se stekajo v Stržen, imajo izviri svoje požiralne luknje. Tresenc ponika v Lovišču, Otoški Obrh in Mrzlik pa v Cešlenci in Kotlu. Izviri ne presahnejo, spreminjajo pa izdatnost za približno 10-krat, kar pač zavisi od padavin v kraškem zaledju v Javomikih. Ob višjih vodostajih prispevajo k polnjenju jezera. Skupna značilnost izvirov je neznano zaledje. Najbolj verjetno pridejo vode iz Javornikov, vendar še ni dokazano iz katerih smeri. Barvanje je težko izvedljivo, ker na Javornikih ni površinskih tokov. Med izvire štejemo tudi bruhalnik Suhadolico, ki smo jo podrobneje opisali. Zadnji izviri so v Ušivi loki v zajedi polja tam, kjer zrnati dolomit spodnje krede zadene na ravnico polja. Severozahodno od teh izvirov pa so v debeloskladovitem apnencu spodnje krede že ponorne luknje in jame Cerkniškega jezera. Kot vidimo, je dotok vode na Cerkniško jezero zelo razčlenjen in omejen na posamezne cone, izogiba se le debelejših horizontov dolomita. To nakazuje številne vodne poti v kraškem zaledju, če ne celo nekakšno neuravnano gladino kraške talne vode, ki se nad jezero dviguje v Javomike, medtem ko je z višjih kraških polj dotok prirejen sinklinalni strukturi v obliki bolj sklenjenih tokov. Med izviri ob jugozahodnem robu Cerkniškega jezera, posebej v Zadnjem kraju delujejo estavele. V estavelnih luknjah Kotla se voda dviguje in upada neodvisno od delovanja izvirov na sosednjem jezerskem obodu, pa lahko govorimo o podtalnici v preluknjanem malmskem apnencu in dolomitu. Gladina te vode se spreminja med 550 in 540 m, kolikor je pač možno opazovati njeno nihanje. Pri višjem vodostaju vode zapolnijo jezero in prekrijejo tudi estavelne luknje; tedaj sta vodna horizonta nad izviri in pri estavelah združena. Pri nizkih vodah pa sta ločena, saj so tedaj izviri aktiAmi, estavele pa so tudi 10 m pod površjem suhe. Estavele prispevajo k zapolnjevanju jezera, če se voda dvigne nad gladino vode v ostalem jezeru, ki ga polni Stržen. To pa je pričakovati le tedaj, ko dajejo Javorniki več vode kot pa vzvodna kraška polja. Jezerska voda bo usmerjena k estavelam, ko bo na višji, voda v estavelah pa na nižji absolutni višini. Delovanje estavel na Cerkniškem jezeru je tedaj odvisno od padavin in od gladine vode na jezeru in v Zadnjem kraju. Podrobna omejitev hidrografskega zaledja Cerkniškega jezera je možna le na vzhodni strani v porečju Cerkniščice in na Bloški planoti, kjer je razvodje površinsko. Južnega in zahodnega dela zaledja pa ni mogoče prav omejiti. Razvodje poteka po zakraselih planotah Racne gore, Snežnika in Javornikov. Razvodnico ponavadi zarišejo po kraških vrhovih in slemenih, ni pa mogoče niti približno oceniti, koliko se ta sklada z dejanskim raztekanjem voda v krasu. Po Serkovi karti porečja Ljubljanice (Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa — Postojna) pripada Cerkniškemu jezeru okrog 400 km^ površja. Odšteli smo območje Loškega potoka, ki dejansko pripada porečju Krke, kot je bilo ugotovljeno z barvanjem leta 1964. Površinsko se stekajo na polje le vode iz porečja Cerkniščice, ki obsega okoli 50 km® ali dobro desetino zaledja. Z vsega preostalega zaledja pritekajo vode na polje po podzemeljskih kanalih. Po geološki zgradbi in reliefnih značilnostih zaledje ni enotno, v njem ločimo več manjših enot z različnimi hidrološkimi potezami. To velja tako glede množine in razporeditve padavin, velikosti odtoka in podobno. Zaradi navedenih razlik ni mogoče točno oceniti hidroloških razmer v zaledju Cerkniškega jezera. Ne glede na to, pa nam primerjava nekaterih hidroloških elementov nudi vsaj okvirno predstavo o značilnostih kraškega hidrografskega zaledja Cerkniškega jezera. Na območju Cerkniškega Jezera so vodne razmere opazovane že dalj časa. Na poplavnem področju in na vseh pritokih so postavljeni vodomeri, podatki o vodostajih in pretokih pa so za nekatere vodomerne postaje pomanjkljivi. Pri vrednotenju hidrometričnih podatkov moramo upoštevati tudi težave, ki jih povzročajo zajezitve v določenih vodomernih profilih, tako da ni mogoče določiti vseh pretokov po pretočni krivulji. Tako sta oba vodomera ob strugi Stržena bolj primerna le za določanje višine vodne gladine kot za ugotavljanje pretokov. Opazovanje vodostajev je otežkočeno tudi ob zelo visokih vodah, ko sta vodo- mera dosegljiva le s čolnom. Potrebni so torej limnigrafi za stalno in natančno registracijo spreminjanja vodne gladine. Na teh dveh vodomernih postajah je mogoče po pretočni krivulji določiti pretoke le za nižje vodostaje, ko se voda še ne razliva po polju iz struge. Poplavna zajezitev pa lahko občutno vpliva na pretoke kot kažejo meritve pri Gorenjem Jezeru. Potrebne so tedaj stalne meritve hitrosti, kar pa je v spremenljivem poplavnem območju prav tako neizvedljivo. Poleg navedenih težav so še druge, ki onemogočajo merjenje in registracijo celotnega dotoka. Ob visokih vodah so poplavljeni vsi kraški izviri, ki polnijo jezero neposredno iz Javornikov. Le vodomeri ob površinskih in dveh kraških pritokih v jezero so izven obsega poplav. Pretočne vrednosti so v teh primerih dovolj natančno določene, vendar ti pritoki skupaj prispevajo le manjši del voda v Cerkniško jezero. Po podatkih HMZ SRS znašajo za obdobje 1924—1958 srednji letni pretoki Ljubljanice, Lubije in Bistre skupaj okrog 36 m^/s, celotno kraško zaledje pa obsega okrog 1000 km^ površine. Srednji specifični odtok znaša tedaj 361/s/km^, maksimalne vode so ocenjene na 150m'/s, kar da največji specifični odtok okrog 150 l/s/km^, minimalni pa ne presega 3,5 l/s/km^. Ce ne upoštevamo razlik v dotočnih razmerah celotnega porečja kraške Ljubljanice in zaledja Cerkniškega jezera, nam računi pokažejo naslednje vrednosti pretokov na Cerkniškem jezeru. Maksimalni pretok naj bi znašal okrog 60 mVs, srednji 14,4 m'/s, minimalni pa 1,4 m®/s. Te vrednosti so lahko bistveno drugačne zaradi razlik v krasu, večjih padavinah in drugačnem odtoku. Dejansko so dotoki visokih voda precej večji, ob suši pa ni na površju niti 20 ®/o vode, ki naj bi pritekala iz zaledja polja. Očitno je temu vzrok zakraselost dna in obrobja, saj se lahko nizke vode pretakajo bodisi pod poljem ali pa ob njem proti nižjim izvirom. Po F. Jenku (1965) je minimalni dotok na Cerkniškem jezeru ocenjen na 2 m®/s, maksimalni dotok pa na 240 m'/s, medtem ko je za obdobje 1948—1952 izračunani srednji letni pretok znašal 18,4 m®/s. Po podatkih HMZ SRS (1971) naj bi bil srednji letni pretok za obdobje 1960—1969 kar 27 m^/s. Kot vse kaže, pa je ta vrednost precej pretirana, predvsem zato, ker niso upoštevane dejanske razmere v nizvodnem delu porečja. Dotoki na Cerkniško jezero so namreč izračunani iz pretokov Ljubljanice, Lubije in Bistre, od katerih pa niso odšteti vsi vmesni dotoki. Iz navedenega je razvidno, da so hidrološke razmere na Cerkniškem jezeru in v njegovem zaledju še zelo nejasne. Vkljub dolgoletnim raziskavam in hidro« loškim opazovanjem so rezultati še zelo približri. Težko je namreč spoznati in izmeriti vse vplive v zapletenem kraškem vodn^ ^ sistemu. Ko smo se med poskusno ojezeritvijo lotili hidroloških opazovanj, smo morali najprej oceniti vrednost in natančnost podatkov, po katerih so bili zasnovani zajezitveni ukrepi in predvidene hidrološke posledice. Preučiti smo morali metodologijo hidroloških analiz. Ko pa smo spoznali pomanjkljivosti podatkov in metod, smo se lotili izpopolnjevanja hidroloških meritev in opazovanj, skušali smo poiskati metode za pravilnejše obravnavanje dobljenih podatkov. Pojasnili smo nekatera vprašanja podzemeljskih zvez med posameznimi požiralnimi sistemi in pripadajočimi izviri. Skušali smo tudi neposredno meriti požiralne sposobnosti nekaterih ponikev in zasledovati druge pojave, ki so povezani z zajezevanjem in podzemeljskim odtekanjem vode iz jezera. naCrt stalne ojezeritve in poskusna zajezitev ponorov Po naročilu Občinske skupščine Cerknica in s finančno podporo Sklada Borisa Kidriča je projektant Zavoda za vodno gospodarstvo SRS dr. ing. Franc Jenko izdelal leta 1965 Idejni projekt stalne ojezeritve Cerkniškega jezera. Bistvo tega projekta je v cenenem izboljšanju vodnih razmer, kar bi dosegli z zajezitvijo glavnih odtočnih kanalov. Trajnejše poplave bi bile za gospodarstvo ugodnejše od vsakoletnih presihanj, pospešile naj bi razvoj turizma, omogočile razmah ribištva in izravnale bi vodni sistem v porečju Save. Ves načrt je bil zasnovan na posebnem računu dotoka in odtoka vode po metodi, ki sloni na takoimenovanih podzemnih pretočnicah (F. Jenko 1959, 35). Načrt je predvidel tudi tri variante, po katerih naj bi z različno stopnjo zajezitve ponorov dosegli: 1. Nepopolno stabilizacijo jezera s presušitvijo poprečno na vsakih pet let za en mesec, če bi zajezili Karlovice do kote 552 in pridušili požiralnost Jamskega zaliva od 5 na 1 m'/s. 2. Nepopolno stabilizacijo jezera brez občasne presušitve, le izjemno na vsakih 30 let, če bi zajezili Karlovice do kote 552 in pridušili Jamski zaliv od 5 na 1 m^/s ter ponikve v dnu jezera od 13 na 8 m®/s. 3. Popolno stabilizacijo jezera, če bi zajezili Karlovico do kote 552 in pridušili Jamski zaliv od 5 na 1 m'/s ter ponikve v dnu jezera od 13 na 1 m'/s. Stroški za tretjo varianto bi bili preveliki, zato naj bi skušali doseči stanje, ki je predvideno v drugi varianti. Projekt stalne ojezeritve je bil utemeljen kot tretja možnost melioracije jezera, ker sta obe drugi, bodisi osušitev ali popolna akumulacija, predragi. Stroški za izvedbo takšne melioracije so bili leta 1965 ocenjeni na 376 milijonov dinarjev in naj bi bili povrnjeni z lokalnimi gospodarskimi učinki (ribolov, turizem) ter z energetsko in plovno vrednostjo izboljšanega vodnega režima Save. Strokovna obravnava idejnega projekta je opozorila na vrsto neznank in predpostavk, na katerih je zasnovan projekt stalne ojezeritve. Razpravo je organiziral SBK dne 20. 11. 1965 v prostorih Projekta nizke zgradbe v Ljubljani. Recenzenta ing. F. L e w i c k i in dng. A. P i č i n i n sta bila mnenja, da je iz obsežnega materiala razvidna hidrološka problematika Cerkniškega jezera, ki še ni zadovoljivo pojasnjena in so potrebne še nadaljnje raziskave podzemeljskih zvez in dotokov. Pri vodni bilanci dotoka in odtoka ni upoštevano izhlapevanje, zato je v to smer treba razširiti raziskovanje, potrebno je tudi okrepiti merjenje dotokov, ker so sedanji podatki še zelo nepopolni. Recenzenta sta bila mnenja, da se podatki o maksimalnih pretokih, ki jih navaja F. Jenko, skladajo s podatki HMZ. Dejanski dotok v jezero še ni znan in bi ga morali spoznati le z umetnim poseganjem v naravni režim ter z intenziviranjem hidroloških opazovanj na tem območju. Problematika, ki bi nastala z zapiranjem, ni bila zajeta v njunem poročilu, obravnavala sta le hidrološki del. Druga dva recenzenta ing. D. L e g i š a in ing. B. S e t i n a sta opozorila na pomanjkljivosti hidroloških podatkov, na katerih je zasnovan projekt. Po njunem mnenju obstajajo podatki o poplavah na Cerkniškem jezeru, ki niso skladni s podatki ing. F. Jenka. Zanima ju, koliko bo pridušen odtok z zatesnitvijo kanalov in opozarjata na računsko nepojasnjeno trditev, da se bo pretok skozi Veliko Karlovico povečal od 32 na 40 m^/s. V projektu tudi ni dovolj pojasnjen način obratovanja z zapornico in vzdrževanje nivoja jezera. Prav tako v projektu ni omenjeno, da bo treba vse objekte vzdrževati. Upoštevati bi bilo treba, da bodo po ojezeritvi potrebne nadaljnje meritve pretokov, predvsem v Veliki Karlo-vici. Mnenja sta, da bo potek nihanja vodne gladine precej drugačen, če se bodo pretočne količine v Karlovici razlikovale od predvidenih in če ne bo dosežena takšna dušitev požiralnikov kot je v projektu zamišljena. Zato bo treba po izgradnji zapornice nekaj let opazovati in spremljati dogajanja na Cerkniškem jezeru, predno bi začeli s turističnim urejanjem. Sledila je razprava, ki so se je udeležili različni strokovnjaki in s kritičnimi pripombami osvetlili predvideni poseg v hidrološke razmere Cerkniškega jezera. Zedinili so se za poskusno zajezitev ponorov, ki pa ne sme biti predraga. Potrebno bi bilo izdelati še program meritev in opazovanj hidroloških razmer med izvajanjem poskusa, da bi dobili odgovore na nepojasnjena vprašanja. Idejni projekt stalne ojezeritve je bil s tem preimenovan v poskusno zajezitev ponorov, ki naj bi trajala tri leta. Vkljub večkrat izraženi zahtevi po podrobnejšem programu poskusa in dodatnih raziskavah pred zajezitvijo ponorov (dopisi in stališča Inštituta za raziskovanje krasa in Zavoda za spomeniško varstvo SRS) je bil projekt le delno dopolnjen s tehnično dokumentacijo za zajezitev ponorov (F. Jenko 1966). V letih 1968 in 1969 so zabetonirali vhod v Malo Karlovico do stropa, Veliko Karlovico pa so nekaj metrov za vhodom pregradili z betonskim jezom nekako do polovice s prelivom v višini 551 m. Pri požiralniku Rakovski mostek so izvrtali dobrih 30 m dolg umetni rov s premerom 3,7 m, ki vodi v Blatno dvorano Velike Karlovice. Pri vhodu so postavili železno zapornico v velikosti 4 X 4 m s pripravo za ročno dviganje in spuščanje. Po projektu predvideno tesnenje drugih požiralnikov v Jamskem zalivu ni bilo izvedeno. Zaradi nepredvidenih težav pri gradnji odtočnega tunela in zapornice se je začetek poskusa zavlekel v pozno jesen 1969. leta, gradbeni stroški pa so se skoraj podvojili. POTEK IN SPKEMLJAVA POSKUSNE ZAJEZITVE Med gradnjo jezov in zapornice se je v dnevnem časopisju živahno razpravljalo. Nekateri so ogorčeno protestirali, drugi so dvomili v uspeh, le malo pa je bilo zagovornikov poskusa. Postavljeno je bilo tudi vprašanje, kako ugotoviti učinke zajezenih ponorov in njihov vpliv na podaljšanje poplav. Po navodilih projektanta je Zavod za turizem v Cerknici organiziral opazovanje vodne gladine pri zapornici. Določen je bil tudi režim zapiranja in odpiranja zapornice glede na višino jezera in hitrost naraščanja ali upadanja vode. Po zajezitvi Karlovice se je začelo jezero prvič polniti 8. 11. 1969 in voda je naraščala do 30. 11., ko je dosegla koto 550,15. Zapornica pri umetnem rovu še ni bila dograjena, zato je voda nad koto 549 odtekala skozi umetni rov v Karlovico. Prvič so spustili zapornico 10. 1. 1970, ko so narasle zimske vode začele upadati. Jezero je v naslednjih dneh še nekoliko narastlo zaradi zajezenega odtoka v Karlovico, potem pa je upadalo vse do 25. marca. Deževje in taljenje snega je spet dvignilo gladino, zato so 27. 3. skušali dvigniti zapornico, kar pa jim je zaradi tehnične napake uspelo le do polovice. Sele 24. 4. 1970 so zapornico povsem "odprli. Zaradi dežja in taljenja snega v Javornikih pa je jezero vkljub odprti zapornici še nekaj dni naraščalo in doseglo 2. maja koto 551,60. Tedaj se je prelivala voda tudi čez jez v Veliki Karlovici. Poplavljen je bil Rakov Skoc-jan, voda pa je preplavila za dalj časa tudi Planinsko polje. Težave z zapornico so se pojavile tudi pri zapiranju. Dne 8. maja so jo uspeli le do polovice zapreti, v naslednjih dneh pa so jo spustili še meter niže, 40 cm nad dnom pa se je končno zagozdila. Do srede junija 1970 ni bilo izdatnih padavin in jezero se je enakomerno praznilo, gladina se je znižala v 45 dneh za 1,5 m do kote 549. Dež v juniju in juliju je nato zadrževal jezero še nad koto 548 do začetka avgusta, ko je začelo jezero naglo upadati. Presahnilo je le za nekaj dni, tudi Zadnji kraj je bil suh med 20. in 25. 8., nakar je dež ponovno dvignil gladino. V začetku septembra je jezero doseglo koto 548,5, nato pa je sredi oktobra spet presahnilo. Sele proti koncu novembra je deževje napolnilo jezero, vendar le do kote 549, do začetka januarja 1971 je nato jezero upadalo. Po odjugi in dežju se je v januarju 1971 jezero počasi polnilo in v začetku februarja doseglo koto 550,70. Zaradi meritev je bila zapornica odprta od 1. do 15. 2., voda pa je enakomerno upadala še vse do srede marca. Sredi aprila je jezero doseglo koto 551, nato pa se je do konca junija enakomerno praznilo. Rahel dež je v začetku julija zadržal praznenje, vendar ne za dolgo, saj je jezero presahnilo že v začetku avgusta, ko je voda odtekla tudi iz Zadnjega kraja. Suša je trajala vse do prve polovice novembra in v porečju Ljubljanice so bile to leto izredno nizke vode. Vkljub zajezitvam ponorov je bilo Cerkniško jezero skoraj 4 mesece suho. Ribiči so sprva na vse načine poskušali zadržati vodo vsaj v strugi Stržena, napravili so več nasipov, toda vse zaman. Izdatna suša je prispevala h kritični obravnavi poskusne ojezeritve. Ze analiza hidroloških razmer v letu 1970 je pokazala večje odtoke iz Jamskega zaliva od predvidenih. Nadaljnje meritve in raziskave so to potrdile. Pokazala se je potreba po zatesnitvi Jamskega zaliva vsaj v takem obsegu kot je predvidevala prva varianta idejnega projekta. V sušnem obdobju 1971 so bili nato zazidani požiralniki v Nartih. V Veliki Karlovici smo registrirali morfološke spremembe, ki so jih povzročili spremenjeni tokovi in oživljeni pritoki skozi stare že zasute požiralnike. Ugotovili smo povečano spiranje grušča in ilovice v stranskih rovih, skozi katere je začela vdirati voda iz jezera v zajezeni glavni kanal Karlovi ce. Koliko se s tem povečuje odtok v Karlovico in zmanjšuje učinek zajezitve, se še ni dalo mersko ugotoviti, proces pa razmeroma hitro napreduje. Po dolgotrajni suši so v jeseni 1971 vode le počasi naraščale. Jezero se je napolnilo šele v drugi polovici februarja 1972, sredi marca pa je prvič doseglo koto 550, v aprilu se je povzpelo še nekaj više, najviše doslej pa je bilo v drugi polovici maja. Čeprav se je že v aprilu dvignilo jezero skoraj do 551, zapornice ni kazalo odpirati, ker je začela voda kmalu upadati. Po suši v prejšnjem letu je bilo očitno, da lahko razen dežja le razmeroma visoka voda spomladi odloži pre-sahnitev jezera. Nepričakovani naliv sredi maja je naglo dvignil jezero za dober meter že pri odprti zapornici, ki so jo dvignili 16. maja, spustili pa spet 24. maja. Ta visoka voda je dala dragocene podatke o maksimalni požiralnosti in možnosti uravnavanja odtoka v kritičnih situacijah pri zajezenih ponorih in polnem jezeru. Sledilo je normalno poletno praznjenje jezera. Dež v juliju, avgustu in septembru je zadrževal jezero v višini okrog 549 m. Do kote 548 se je znižalo le 9. septembra, se spet dvignilo in ponovno znižalo do 547 dne 27. 10., nato pa je jesensko deževje začelo polniti jezero. V razmeroma mokrem letu 1972 smo skušali preveriti učinek zajezitve Nart z meritvami pretokov na jezeru in v Rakovem Skocjanu ter izpopolniti podatke o požiralnosti Jamskega zaliva. Prvo poročilo o rezultatih poskusa je izdelal projektant F. Jenko za obdobje od 14. 11. 1969 do 20. 8. 1970. Recenzijsko poročilo sta na željo SBK pripravila ing. A. Pičinin in D. Skerjanc, sodelavca HMZ SRS, julija 1971. V okviru naravoslovnih raziskav Cerkniškega jezera je HMZ SRS izdelal hidrološko poročilo o stanju hidroloških razmer pred zajezitvijo novembra 1971. OCENA PRVIH POROČIL O UCiNKIH ZAJEZITVE IN PRIKAZ UPORABLJENIH HIDROLOŠKIH METOD Poročilo F. Jenka (1970) o poskusu je izdelano po enaki metodi, kot je bil zasnovan poskus, posebej je ocenjen večji odtok iz Jamskega zaliva po rezultatih naših meritev in opazovanj. Obe poročili HMZ SRS jasno kažeta na težave hidroloških meritev in opazovanj vodnih razmer v porečju kraške Ljubljanice, prikazana pa je posebna metoda določevanja dotoka na Cerkniško jezero, ki si jo bomo podobno kot Jenkovo posebej ogledali. METODA PODZEMELJSKIH PRETOCNIC PO F. J E N K U Dolgotrajne poplave na kraških poljih onemogočajo normalne meritve pretokov na mestih, ki so pod vplivom zajezitve, zato enostavno ni mogoče ugotoviti dejanskega dotoka. Zelo skromne so tudi možnosti za neposredno merjenje odtokov v številnih ponikvah, požiralnikih in ponorih. V takih razmerah je uporabil F. Jenko grafično metodo »podzemnih pretočnic«, kot Q/H diagram prostorsko razmaknjenih, a hidravlično odvisnih vodostajev in vodnih količin. V vertikalnem delu je zarisana dnevna višina poplave na kraškem polju, na horizontalnem delu pa pretok v pripadajočih kraških izvirih. Tako dobljene sovisnice imajo obliko zanke, od katere spredaj ali izjemoma zadaj nastopajoča navpičnica prikazuje stalnejše podzemno odtekanje poplave, razponi zanke pa vmesni površinski in podzemni dotok, morebitni lomi sovisnice pred zanko predstavljajo požiralnost posameznih skupin ponorov (F. Jenko 1959, 35). Navpičnica se pojavlja po mnenju F. Jenka zaradi stalnosti podzemnega odtekanja poplave, v kateri se skriva tudi vmesni dotok, ki pa po končanem deževju ter višku poplav naglo zdrsne na neznatne količine v primerjavi z odtekanjem poplave. Nagli sunki celo do navpičnice nakazujejo enako odtekanje skozi ponikve in ponore ne samo pri plahneči, nego tudi pri naraščajoči vodi. Skupna požiralnost vseh požiralnikov na območju kraških polj je med poplavo stalna. Ugotovljeno pa je spreminjanje in tudi prenehanje požiranja posameznih požiralnikov na začetku ali koncu poplave, ko poplavljanje nizvodnih zajezuje vzvodne požiralnike (F. Jenko 1959,45). To metodo je F. Jenko uporabil pri načrtovanju trajnejše ojezeritve Cerkniškega jezera in analizi hidroloških razmer v porečju Ljubljanice. Pri tem je upošteval tri različne hidrološke situacije: ko je jezero suho, ko se voda pretaka v strugi Stržena, ko se voda prelije iz struge in nastane jezero. Za vsako situacijo je skušal ugotoviti dejanske pretoke posredno. V prvi situaciji naj bi bil dotok na Cerkniško polje približno enak pretokom na izvirih Bistre, spodnje Lubije in Cerkniščice. V drugi situaciji naj bi dotok v Cerkniško jezero pred- stavljal vsoto pretokov Bistre, spodnje Lubije, Cerkniščice in Stržena pri Dolenjem Jezeru. V tretji situaciji pa naj bi bil dotok enak vsoti maksimalnega odtoka v dnu polja, ki je ocenjen po podzemeljski pretočnici na 13 m^/s, maksimalnega odtoka iz Jamskega zaliva, ki je ocenjen na 5 m®/s, ter odtoka v Kar-lovico, ki ga je mogoče določiti po pretočni krivulji Stržena pri Dolenjem Jezeru. Vsoti teh pretokov pa je treba prišteti ali odšteti časovno spremembo vodne mase v jezeru. Na ta način je F. Jenko izračunal dotoke v Cerkniško jezero za obdobje od leta 1948 do 1952. Grafično je nato prikazal spremembe v nihanju jezerske gladine, ki bi nastale s predvideno zajezitvijo ponorov. Obratno pot je napravil v poročilih o uspehu zajezitve. Grafično je prikazal, kakšno bi bilo nihanje jezera v naravnih razmerah in to primerjal z dejanskimi vodostaji jezera, kakršni so bili v prvem letu po zajezitv' Karlovice. Dotok je izračunal enako kot v projektu, ocenil pa je povečan odtok iz Jamskega zaliva. Pomanjkljivost prikazane metode ugotavljanja dotoka v Cerkniško jezero izvira iz razlik med dejanskimi dotiki in računsko uporabljenimi v posamezni situaciji. Tako se za sušne razmere, ko je na Cerkniškem polju le nekaj nepomembnih vodic, računa z najmanj 2 mVs, poprečno pa s 4 do 5 m^/s dotoka, toliko znašajo tedaj pretoki Bistre in ene tretjine Lubije. Ta dva izvira pa dobivata vodo tudi iz Planinskega polja, kot je bilo dokazano z barvanjem leta 1964 in 1975, medtem ko se voda iz Cerkniškega jezera odteka tudi v druge izvire Ljubljanice. Previsoko je ocenjena maksimalna požiralnost ponikev na dnu jezera, ki je določena po podzemeljski pretočnici Cerkniško jezero - Bistra. Posledica navedenih pomanjkljivosti so precej precenjeni dotoki na Cerkniško polje pri nizkih in visokih vodah. V nasprotju s tem pa so odtoki iz jezera nekoliko nizko ocenjeni s predpostavko, da ponikne v Jamskem zalivu največ 5 m^/s. Zelo približno je določena tudi pretočna krivulja za Karlovico. V splošnem je Jenkova metoda primerna le za grobo oceno hidroloških razmer, računanje dotokov na kraško polje pa bi bilo treba opreti na dejansko požiralnost ponorov in dejanski odtok, za kar so potrebni natančnejši podatki o pretokih v jamah in o požiralni sposobnosti posameznih ponikev v dnu polja. VODNOBILANCNA METODA PO HMZ SRS Drugačno metodo za ugotavljanje dotoka na Cerkniško jezero so uporabili na Hidrometeorološkem zavodu SRS. Iz njihovih poročil je razvidno, da so odtok iz Cerkniškega jezera izračunali iz pretokov Raka v Rakovem Skocjanu ter Bistre in Lubije. Od te vsote so odšteli delež, ki ga prispeva Unica v Bistro in Lubijo. Tega so izračunali tako, da so od pretokov Unice, Rovtarskih ponikalnic in Hribščice odšteli pretoke Ljubljanice na Vrhniki. Na ta način so določili tudi razmerje med odtokom iz Cerkniškega jezera proti Rakovem Skocjanu in odtokom neposredno proti Bistri in Lubiji. Vodne količine so računsko sicer vsklajene, vprašanje pa je, koliko se dobljene vrednosti skladajo z dejanskimi. Pri teh računih ni upoštevan del vode v izvirih Ljubljanice, Bistre, Lubije in Raka, ki ga prispeva vmesno kraško področje in tisto zaledje, ki ne pripada cerkniškemu. Po tej metodi izračunani odtoki iz Cerkniškega jezera so precej večji; za obdobje 1960 do 1969 znaša srednji letni odtok 27,2 m'/s, od tistih, ki jih je izračunal F. Jenko, za obdobje 1948 do 1952 18,4 m®/s. Obdobji sta sicer različni, vendar se poprečne vrednosti ne bi smele toliko razlikovati. Nedvomno je dotok V kraške izvire Ljubljanice in Raka mimo zaledja Cerkniškega jezera in voda, ki se pretakajo čez Planinsko polje in iz Rovtarskih ponikalnic, tolikšen, da ta metoda ni primerna za neposredno ugotavljanje odtoka iz Cerkniškega jezera. Se posebno je neuporabna za ugotavljanje dnevnih vrednosti. Po vsem tem lahko ugotovimo, da niti Jenkova poročila o poizkusu, niti recenzija tega poročila nista dovolj osvetlila posledic zajezitve Velike in Male Karlovice. Recenzenta A. Pičinin in D. Skerjanc sta celo izračunala, da se je po zajezitvi Karlovic povečal odtok proti Rakovem Skocjanu in ne v Bistro kot bi pričakovali. polnjenje in presihanje jezera Nivogrami jezera kažejo hitrejše naraščanje kot upadanje vodne gladine že pred zajezitvijo, po njej pa se ta razlika še stopnjuje. Po vsakokratnem naraščanju traja visoka voda le kratek čas, saj začne gladina kmalu za viškom padavin tudi upadati. Višina jezera in njegov obseg se torej stalno spreminjata. Naraščanje in upadanje je odvisno od razmerja med dotokom in odtokom. Odtok je pogojen s požiralnostjo ponorov, ki jih voda pri določeni višini jezera dosega, na dotok pa vplivajo padavine, deloma z neposrednim odtokom iz kraškega zaledja, deloma pa posredno zaradi kraške in snežne retinence. Značaj hidroloških sprememb na Cerkniškem jezeru se odraža tudi na enostavnem hidrogramu, kjer so nanizani vodostaji za dveletno obdobje pred zajezitvijo in triletno dobo poskusne zajezitve (P. Habič 1964, si. 16). Glede na množino padavin, ki je seveda vsako leto različna, razlikuje pa se tudi v posameznem obdobju polnjenja in presihanja jezera, lahko iz hidro-grama razberemo osnovne spremembe v režimu zajezenega jezera. Znatno se je izravnalo nihanje vodne gladine, saj so konice redkejše in zajede med njimi manj izrazite, kar pomeni, da se jezero počasneje prazni, pri višji gladim pa zaradi večje površine šele znatnejši dotok lahko vpliva na večje spremembe. V nasprotju torej z obdobjem pred zajezitvijo so vodostaji precej višji, kar se odraža v prostranejšem jezeru. Vkljub predvidenemu in doseženemu znatnemu izravnavanju vodostajev ter na videz počasnejšemu praznjenju pa sedanja zajezitev omogoča ali pa celo pospešuje praznjenje jezera pri nižjih vodostajih in po določeni sušni dobi. V območju Cerkniškega jezera ločimo dvoje različnih pritočnih strani. Razlikujeta se po količini in zlasti po režimu. Z dolomitnega severovzhodnega obrobja pritekajo v jezero manjši pritoki, ki imajo površinsko zaledje kot Cerk-niščica ali kraško kot Zerovniščica in Steberščica. Vse te vode nikoli povsem ne presahnejo in iz njihovega zaledja se razen manjših izgub, npr. v dolini Cerkniščice med Begunjami in Dolenjo vasjo, prelivajo na Cerkniško polje. Pri praznjenju jezera se te vode izgubljajo v ločenih požiralnikih od Nart in Svinjske jame ter Karlovice, kjer ponika Cerkniščica, pa mimo Retja, ki požira Zerovniščioo s pritoki, do Ponikev v strugi Stržena, kjer tudi ob največji suši teče in se izgublja Steberščica oziroma Lipsenjščica. Lastne ponikve imajo tudi majhne vodice, ki izvirajo ob vznožju Javor-nikov od Laz do Ušive loke. Tresenc ponika v Lovišču, Otoški obrh in Mrzlik v Cešlenci, Suhadolica in izviri pri Ušivi loki pa napajajo požiralnike pri Re-šetu. Iz Javornikov in zlasti iz Loške doline pritekajo visoke kraške vode in prav to obrobje Cerkniškega jezera predstavlja drugo dotočno področje s povsem, kraškimi značilnostmi, z neposrednim vlivanjem v jezero, kar onemogoča merjenje vodnih količin. OPAZOVANJE PRESIHANJA Najmočnejši izviri ob suši povsem presahnejo, kar povzroča veliko nihanje v dotokih na jezero in vse posledice, ki so s tem v zvezi kot so poplave in suše. Ob suši vse vode poniknejo že v zgornjem delu Cerkniškega polja, skromni potoki so v tem času izrednega pomena zlasti za ohranitev ribjega zaroda, zato ribiči na vse načine skušajo zadržati nizko vodo na površju, da bi rešili ribji zarod, ki v množinah poginja ob presihanju jezera. Ko po suši pritoki spet narastejo, voda postopoma zaliva požiralnike. Stržen najprej zalije Srednjo, nato Veliko in Malo ponikev. Ko požiralniki Male po-nlkve ne zmorejo več Stržena, odteka ta dalje proti Sitarici. Tudi Sitarica je kmalu napolnjena in Stržen teče dalje proti Rešetu. Ko se nivo Stržena pri Sitarici dovolj dvigne, se del vode prelije v strugo, ki vodi k Vodonosu. Predno pa voda doseže Vodonos, zaliva po strugi manjše požiralnike v območju Bečkov. Tudi v samem Vodonosu so potopljeni najprej vzvodni požiralniki, ko pa doseže voda zadnji požiralnik Vodonosa, Tilovo jamo, so že vsi požiralniki v območju jezerskega dna potopljeni. Voda se razlije po polju in le v smeri proti Jamskemu zalivu odteka še po strugi Stržena. Ko se polnijo Ponikve in drugi požiralniki ob Strženu, se pojavi voda tudi v Zadnjem kraju. V Gebnu, Zajcovkah, Bobnaricah in v Kotlu se dvigne iz estavel, Cešljenco pa zalije potok Obrh z Mrzlikom. Kolikšen je dotok vode v Zadnji kraj neposredno izpod Javomikov je skoraj nemogoče ugotoviti, prav tako še ne poznamo izdatnosti edinega robnega kraškega izvira v Zadnjem kraju Vranje jame, ki bruha vodo le kratek čas po deževju, podobno kot Suhadolca nasproti Rešeta. Kraški pritoki izpod Javomikov so le redko tolikšni, da sami napolnijo Zadnji kraj. Največkrat priteka vanj ob naraščanju jezera voda, ki se razlije iz Stržena. Pretakanje vode ob polnjenju v Zadnji kraj, ob praznjenju pa iz njega je najlepši dokaz o razmeroma skromni izdatnosti izvirov pod Javorniki v tem delu jezera. Menjavanje toka najlepše opazujemo pod mostom v Vratih med Otokom in Drvoščem. Pred Rešetom je struga Stržena precej vijugava in v naplavinah je izoblikovana plitva globel. Iz nje se preliva Stržen proti Jamskemu zalivu šele pri nekaj višji gladini, ko je Rešeto že v celoti zalito. Največkrat ne naraščajo pritoki v jezero hkrati in enakomerno. Kadar Cerkniščica hitreje naraste kot Stržen, lahko priteče prav do Rešeta mimo Karlovic, Svinjske jame, Kamenj in Nart. Večinoma pa Stržen in Cerkniščica hkrati zalijeta navedene požiralnike v Jamskem zalivu. Njihova požiralna sposobnost pa je omejena in zato tudi voda iz jezera počasneje odteka kot je pritekla. Pred zajezitvijo je jezero upadalo v normalnih pogojih praznjenja od 5 do 10 cm ali povprečno 7 cm na dan. Po zajezitvi se je dnevno zniževanje zmanjšalo, leta 1970 na 6 cm, leta 1971 ni bilo normalnih pogojev presihanja in se je jezero zniževalo povprečno 4 cm na dan, leta 1972 pa je dnevno zniževanje gladine znašalo povprečno 5,8 cm, ker so bile zajezene Narte in tudi odtok skozi odtočni kanal v jezu Velike Karlovice je bil zajezen (si. 49). CERKNIŠKO JEZERO ■50 » SOefn/ - (fays SI. 49. Hidrogrami praznjenja (usihanja) Cerkniškega jezera; a — pred zajezitvijo robnih ponorov, b — po zajezitvi Fig. 49. Emptying (drying up) hydrogrammes of Cerkniško jezero (Lake of Cerknica); a — before darning up the border ponors, b — after darning up Glede na različno zniževanje vodne gladine smo skušali izračunati tudi podaljšanje jezera na račun dejanskega praznjenja v obravnavanih letih. Leta 1970 bi se v normalnih razmerah brez zajezitve znižalo jezero do kote 548 m 17 dni prej, leta 1972 pa 25 dni prej. Te številke nam predstavljajo le razliko v hitrosti praznjenja, ne pa dejanskega podaljšanja, ki je bilo doseženo z zajezitvijo odtoka. Koliko dalj pa v celoti trajajo poplave po zajezitvi ponorov, je mogoče izračunati le na podlagi sprememb v odtočni krivulji jezera pred in po zajezitvi. Potrebujemo torej čimbolj natančne podatke o požiralni sposobnosti vseh ponorov in potrebujemo tudi podatke o spremembi vodne mase v jezeru. Točnih podatkov žal še nimamo, potrebne so nadaljnje meritve pretokov in čim boljša registracija vodne gladine. Takšne meritve in opazovanja niso poceni in zato je tudi od razpoložljivih sredstev odvisno, kdaj bo mogoče izdelati natančnejšo vodno bilanco jezera in uravnavati višino jezera po potrebah in željah. Med poskusom smo skušali spremljati vsakokratno praznjenje in presihanje jezera prav do izpraznitve ponikev na dnu jezera. Ko se zmanjša dotok Stržena v Jamski zaliv, se izpraznijo najprej požiralniki pri Svinjski jami in Kamnju, struga Stržena se skoraj povsem posuši. Cerkniščica teče še do Svinjske jame, Stržen pa se od Nart proti Kamnju počasi izgublja v strugi, dokler gladina v območju Rešeta toliko ne upade, da se povsem prekine odtok proti Jamskemu zalivu, kar se zgodi nekako pri koti 547,5. Poplavne vode se na območju jezera skoraj povsod umaknejo v strugo Stržena, le v Zadnjem kraju je še sklenjena jezerska površina. Pri višini 547,20 se prekine odtok Stržena proti Vodonosu in voda v požiralnih kotanjah razmeroma hitro odteče v podzemlje. Usihanje Vodonosa traja le nekaj dni, ni pa vedno enaka, odvisna je pač od hitrosti upadanja pretoka v Strženu. Tri dni za Vodonosom presahne Rešeto. Presihanje je nekoliko spremenjeno z jezom, ki so ga zgradili poleti 1969 ribiči. Požiralna kotanja v območju Rešeta se izprazni, ko pretok po strugi mimo jezu upada pod 700 do 800 l/s. Manjše količine nato nemoteno ponikajo v bližnjih požiralnikih za jezom. Zajezena voda počasneje presiha v novih požiralnikih pred jezom. Ko pa dotok vode iz Stržena poneha, odteče tudi zajezena voda. Predno je bil zgrajen omenjeni jez, je Stržen v celoti poniknil v Sitarici pri Goričici že dan po presahnitvi Reset. Tudi do Sitarice priteka nato Stržen le še dan ali dva, dokler se dotok toliko ne zmanjša, da se celotni Stržen izgubi že v Mali ponikvi. Podobno kot v drugih ponikvah se tudi gladina v požiralni kotanji Male ponikve dan ali dva znižuje, dokler se te kotanje povsem ne izpraznijo in potoček nemoteno ponika v bližnjem požiralniku. Že naslednji dan po izpraznitvi Male ponikve se prekine tok Stržena pri Srednji ponikvi, kjer lahko odteče v podzemlje do 500 l/s. Višje ob strugi Stržena je še Velika ponikva, ki podobno kot Mala presahne, ker je odtok iz Stržena vanj zajezen z majhnim jezom. Stržen teče mimo izpraznjene Velike ponikve do Srednje ponikve tudi ob največji suši, pretok pa se zmanjša na komaj dobrih 20 l/s, kot smo lahko ugotovili leta 1971. Značilno presihanje jezera smo podrobno opazovali že leta 1969. Vodonos je tedaj presahnil 26. 7., Rešeto 3. 8., Sitarica 4. 8., Mala ponikva 6. 8., Velika ponikva 7. 8. Dne 9. 8. je presahnil severni del Zadnjega kraja v območju Gebna, 10. 8. je odtekla voda iz Kotla, 11. 8. pa je presahnilo Lovišče pri Otoku (si. 50). Obenem s postopnim presihanjem posameznih požiralnih območij v dnu jezera smo opazovali zniževanje vodne gladine v Zadnjem kraju in ga primerjali z zniževanjem Stržena pri mostu (si. 51). V času, ko je usihala voda v Vodonosu in Rešetu, se je v Zadnjem kraju zniževala gladina za 10 do 15 cm na dan, v omenjenih ponikvah pa se je znižala gladina tudi za dober meter na dan. Do 6. 8., ko je presahnila Mala ponikva, je upadla gladina v Zadnjem kraju še za 50 cm, ko pa je odtekla tudi voda iz Velike ponikve, se je v Zadnjem kraju umaknila v podzemlje več kot 8 do 10 m globoko. Zanimivo je, da se Zadnji kraj izprazni redno šele po presahnitvi ponikev ob strugi Stržena. Očitno Stržen vzdržuje gladino v Zadnjem kraju in ne samostojen dotok izpod Javornikov. Podobno je tudi v Lovišču pri Otoku, ki presahne, ko se izprazni Kotel, medtem ko potok Tresenc ne vpliva na gladino vode v požiralnih kotanjah Lovišča. Nenadno in različno znižanje vodne gladine v posameznih požiralnih kotanjah smo v naslednjih sušnih obdobjih ponovno opazovali in merili razlike v vodnih gladinah med Zadnjim krajem in Strženom pri mostu ob Goričici. Zadnji kraj je posebna morfološka enota Cerkniškega jezera, ki se poleg pokrajinskih značilnosti tudi v hidrološkem pogledu razlikuje od preostalega večjega dela jezera. Pri visoki vodi je videti Zadnji kraj kot odmaknjen zaliv velikega jezera. Ko pa voda s pretežnega dela jezera odteče in se vrne v strugo Stržena, je v Zadnjem kraju poslednja jezerska površina. Polotok Drvošec in Otok sta varovala Zadnji kraj pred zasipanjem in tako je na skalni podlagi v tem delu Cerkniškega jezera najmanj naplavin, jezersko dno pa najnižje. Niže segajo na CERKNIŠKO JEZERO Vodonos Rešeto Sitarica Mala SI. 50. Shematski vzdolžni prerez ponikev na dnu Cerkniškega jezera in potek njegovega presihanja leta 1969 (A), shematski prečni prerez Zadnjega kraja (B) Fig. 50. Schematic longitudinal section of ponors in the bottom of Cerkniško jezero and the course of its drying up in the year 1969 (A), schematic cross section of Zadnji kraj (B) območju Cerkniškega jezera le posamezne požiralne kotanje kot Rešeto, Vodonos in druge. Za najtrajnejše zadrževanje jezera v Zadnjem kraju pa ni odločilno le nizko jezersko dno, temveč tudi posebne hidrogeološke razmere. Vodna gladina ob 8 Acta carsologlca 113 upadanju ostaja v Zadnjem kraju više od gladine v strugi Stržena in v po-nikvah ob njem. Pri presihanju se najprej izpraznijo požiralniki, ki jih voda ob naraščanju jezera poslednje zalije. Prav tako pa zadnji presahnejo požiralniki, ki jih voda najprej zalije. Medtem ko nastajajo razlike v višini vodne gladine med posameznimi požiralniki ter med njimi in Zadnjim krajem, pa niha v Zadnjem kraju samem vodna gladina v vseh estavelah enako ali pa vsaj z zelo majhnimi razlikami, da jih doslej še nismo zapazili. Potrebne bi bile natančne meritve vodostajev v posameznih požiralnikih ob presihanju Zadnjega kraja, zlasti bi morali primerjati gladini v Gebnu in Kotlu ter Cešlenci. "V splošnem pa vodna gladina v Zadnjem kraju enakomerno upada in se počasi znižuje, dokler se ne pokaže uravnjeno dno, nato pa gladina razmeroma hitro upade tudi več metrov pod površje. Po naravnih votlinah vodi ne moremo slediti, zato tudi ne vemo, kako globoko pod površje se zniža gladina vode po dolgotrajni presahnitvi jezera. CERKNIŠKO JEZERO H «9/71- IZRK SAZU 1973 25 ' I ' I I I I I ■ I I I 31 5 10 SEPTEMBER 20 25 JULIJ n ts AVGUST SI. 51. Primerjava vodostajev Stržena in Zadnjega kraja ob usihanju in polnjenju leta 1970 in 1971 Fig. 51. Comparison of Stržen and Zadnji kraj water levels during drying up and filling in the years 1970 and 1971 Podobno kot presiha, voda v Zadnjem kraju tudi narašča. Razen površinskega dotoka v Kotel, ko Obrh in Mrzlik zalijeta požiralnike Cešlence, se dviga voda iz estavel, navpičnih špranj in razpok, ki jih je največ ob zahodni strani Zadnjega kraja. Pretoka pa v teh estavelah ne opazimo, le gladina se polagoma dviga, dokler ne zalije voda vsega površja. Značilna je oblika in razporeditev estavel in špranj. Največ jih je in najgloblje so ob zahodni strani Zadnjega kraja, ki je po vseh znakih sodeč pritočna. Na vzhodni strani so kraške globeli v dnu nekoliko drugačne in ob vznožju Drvošca bolj podobne požiralnikom kot esta-velam. Ob zahodnem bregu v srednjem delu Zadnjega kraja je Vranja jama edini pravi kraški bruhalnik. Posebnost tega bruhalnika je stalna voda, ki se zadržuje kmalu za vhodom in zaliva sifonski rov. Voda v 20 m globokem sifonskem jezeru le malo niha in ko v neposredni bližini upade za deset in več metrov, ostane v Vranji jami v isti višini. Zdi se, da je to ujeti sifon, ki je bodisi zablaten v dnu ali pa je izoblikovan v manj propustnem dolomitnem vložku. S podobnim pojavom lokalno zajezene vode kot pri Vranji jami se srečamo tudi v jami Suhadolci severno od Zadnjega kraja onstran Klinjega vrha (617). Morda so tudi stalni izviri Mrzlik, Otoški obrh, Tresenc in manjši studenci pri Lazah vezani na manj propustne dolomitne plasti, ki leže med jurskimi apnenci in so v tem delu zelo pogostni (R. G o s p o d a r i č 1970). Različna propustnost skalne podlage vkljub lokalni izdatni prevotljenosti je po našem mnenju tudi vzrok za zastajanje vode v Zadnjem kraju in za nastajanje razlik v vodni gladini ob presihanju jezera. Prečni podzemeljski odtok iz Zadnjega kraja pod Drvošcem nakazujejo številni pojavi. Najprej opozarjajo nanj lokalni zatrepi s požiralnimi kotanjami ob vzhodni strani Zadnjega kraja in strmem vznožju Drvošca. Ta je na več krajih znižan in nizki prevali so po nastanku sorodni s pretržji v ravnini polja na obeh straneh Otoka in pri Goričici. V Vratih smo opazovali površinsko pretakanje vode med Jezerom in Zadnjim krajem, tudi vrsta kotanj v dnu od Cešlence proti severovzhodu nakazuje cono izdatnejše zakraselosti v tej smeri in nanjo je navezan tudi podzemeljski tok. Z barvanjem Cešlence je celo dokazan tok pod površjem polja v smeri proti Bistri in Ljubljanici. Nekaj višja kot Vrata sta prevala sredi Drvošca in ob njegovem korenu. V obeh prevalih so izoblikovane večje vrtače in v njihovem dnu se pojavlja voda, ko se gladina v Zadnjem kraju dovolj dvigne. Na zahodni strani Drvošca pa je niz estavel, ki jih zaliva voda ob naraščanju jezera prej, preden se vanje prelije poplavna voda iz Stržena. Vanje lahko priteče le voda iz Zadnjega kraja pod Drvošcem. Postopno praznjenje posameznih ponikev ob Strženu si moremo razložiti z različno prepustnostjo posameznih odsekov v mreži podzemeljskih kanalov. Očitno so požiralniki v dnu jezera povezani s kanali pod površjem, katerih propustnost narašča v smeri odtoka proti severu. Pri polnjenju jezera voda najprej zalije estavele in požiralnike ob vznožju Javomikov, ko ti ne morejo več požirati, se voda začne prelivati v naslednjo skupino požiralnikov, dokler ne zalije vseh. Obratno je pri praznjenju, ko se prekine površinski dotok, voda iz ponikev naglo odteče. Ker je vodna gladina v zvodni ponikvi višje kot v izpraznjeni, sklepamo, da Je prepustnost vmesnega podzemeljskega kanala manjša od prepustnosti kanala nizvodno od izpraznjene ponikve. Le v tem primeru lahko nastane takšna razlika v gladini. Postopno praznjenje ponikev je 8* 115 tedaj pogojeno s pojemajočo prepustnostjo podzemeljskih kanalov proti izvirni strani polja. Razmeroma naglo izpraznjen je požiralnih kotanj kaže na sorazmerno večjo prepustnost vertikalnih odsekov v ponikvah. Takšne razmere so pogojene z geološko zgradbo, kjer se menjavajo plasti jurskega dolomita in apnenca. Predvidevamo, da so v dolomitih kanali precej ožji kot v apnencih, v katerih so izoblikovane požiralne kotanje. Podobno pripisujemo dolomitu v območju Drvošca glavno vlogo v zajezevanju Zadnjega kraja in zadrževanju praznjenja v primeri s ponikvami na odprtem polju. V Zadnjem kraju pa se gladina enakomerno znižuje v vseh kotanjah, ker med njimi ni manj prepustnih dolomitov, tako predstavlja Zadnji kraj hidrogeološko enoto, ki jo loči od polja bolj dolomitni hrbet Drvošca (si. 50). Na ta način si razlagamo enakomerno zniževanje vodne gladine v Zadnjem kraju, ko hkrati to zniževanje zaostaja za zniževanjem gladine v ponikvah onkraj Drvošca. Različno zniževanje gladin se začne, ko preneha površinsko prelivanje med Otokom in Drvošcem, dno v Vratih je nekako v višini 548,5 m. Rezultati meritev v letih 1970 in 1971 so prikazani na skici. Razlika v višini vodne gladine postopoma narašča od O do 1,5 m. Ko presahnejo Ponikve ob Strženu se tudi voda v Zadnjem kraju umakne v nedostopne špranje v podzemlju. Nadaljnjega zniževanja vodne gladine v kraškem podzemlju ni mogoče opazovati brez ustreznih vrtin, koristni pa bi bili podatki o najnižji gladini kraške vode pod Cerkniškim poljem ob suši. Pri polnjenju jezera se gladina vode naglo dvigne iz podzemlja in razlike se kmalu izravnajo. Iz tega sklepamo na razmeroma majhno prevotljenost skalnega dna polja, kar se sklada tudi z opazovanjem in meritvami pretokov in požiralne sposobnosti celotnih ponikev. Izravnavanje gladine med Zadnjim krajem in ostalim jezerom smo večkrat opazovali in merili, vendar so podatki o pretakanju vode v Vratih kaj različni. Pri polnjenju in naraščanju se voda preliva v Zadnji kraj, kar kaže, da je neposredni dotok izpod Javornikov manjši od pritoka iz razlitega Stržena. Pri praznjenju jezera voda iz Zadnjega kraja odteka, kar kaže, da se ta del lažje površinsko prazni kot podzemeljsko. Dne 3. 8. 1970 je teklo iz Zadnjega kraja okrog 500 l/s, kar bi pomenilo 6 cm znižanje gladine dnevno, ta pa se je znižala za 10 cm, razliko v izpraz-njenju moremo pripisati podzemeljskemu odtoku pod Drvošcem. Za podrobnejšo analizo površinskega in podzemeljskega odtoka iz Zadnjega kraja bi potrebovali natančnejšo registracijo spreminjanja vodne gladine in kolikor mogoče točne podatke o pretakanju vode v Vratih, za kar pa bi potrebvali posebne merilne in registrirne naprave. NEPOSREDNE MERITVE PRETOKOV IN POZIBALNOST PONIKEV Dne 21. 8. 1969 je teklo pod mostom pri vodomeru (H = 88) proti Rešetu 10 l/s, v izpraznjenih požiralnikih je voda nemoteno ponikala. Pretok Stržena pri Veliki ponikvi je znašal 2,3 m®/s, pred Sitarico pa le še 0,5 m®/s. V Mali in Srednji ponikvi je poniknilo nad 1,5 m®/s, Sitarica pa je požirala okrog 0,5 m^/s. Retje je požiralo okrog 300 l/s. Naslednji dan je deževalo, Stržen je narastel pri mostu na H = 105 ob 15. uri in iz Suhadolice je tekla voda. Jezero se je napolnilo in je 29. 8. doseglo na vodomeru pri mostu H = 356. Po visoki vodi v septembru je zajezeno Rešeto presahnilo 13. 10. 1969, medtem ko se je Vodonos zaradi ribiškega jezu pri Rešetu posušil šele 15. 10. Retje je bilo tedaj še zalito do roba. Dne 27. in 28. 10. je odteklo zajezeno jezero pred Rešetom, ko se je odprl požiralnik v naplavinah pred jezom. Dne 29. 10. 1969 je imel Loški obrh še 750 l/s pretoka in je ponikal v strugi precej pred Golobino, Stržen pri Gtorenjem Jezeru je imel tedaj le 30 l/s. Po podatkih HMZ je imela Šteberščica ta dan okrog 100 l/s, prav toliko pa tudi Zerovniščica. Prva je ponikala v Srednji ponikvi, druga pa v Retju. Dne 10. 11. 1969 se je začela prelivati voda iz Stržena pri Sitarici v požiralnike Bečke, ki so razvrščeni ob strugi v smeri proti Vodonosu. Voda je postopoma polnila požiralnik za požiralnikom, ko je pretok naraščal od O do 400 l/s. Tudi polnjenje Cešlence in Kotla se je začelo 10. 11. Najprej sta Mrzlik in Otoški obrh napolnila Cešlenco. Ko je dotok presegel 200 l/s se je začela voda prelivati iz Cešlence proti Kotlu. Dne 12. 11. se je napolnil Kotel in celotni Zadnji kraj, voda je tedaj tekla nazaj proti Cešlenci, kjer je gladina medtem že nekoliko upadla. Dne 14. 11. je dež povečal pretoke Obrha in Mrzlika, Cešlenca in Zadnji kraj sta se napolnUa, višek vode pa se je začel prelivati skozi Vrata proti Strženu (R. Gospodarič 1970). Pretoke pri ponikvah v dnu jezera smo ponovno merili v začetku avgusta 1970, ko se je jezero praznilo. Dne 4. 8. je bila gladina po vodomeru pri mostu pred Goričico na koti 547,82, ko je v požiralnik Tilove jame pri Vodonosu teklo 220 l/s. Dne 6. 8. so bile z meritvami ugotovljeni naslednji pretoki: Obrh pri Danah 750 l/s Stržen pri Gor. Jezeru 650 l/s H = 81 Pretok v jarku pri Rešetu 850 l/s gladina na obeh straneh jezu enaka Pretok pred Vodonosom 800 l/s H = — 33 ali H = 196 most Zadnji požiralnik Tilove jame 180 l/s Cerkniščica v Dolenji vasi 200 l/s Zerovniščica 100 l/s Lipsenjščica 150 l/s Otoški obrh 18 l/s Mrzlik 20 l/s Rak pod sotočjem s Kotliči 1,2 mS/s H = 242 Celotni dotok v jezero je ocenjen na 1,2 do 1,5 m'/s. Odtok iz jezera skozi robne požiralnike 3 do 4 mVs. Dne 8. 8. so se pretoki še nekoliko znižali. V Tilovo jamo je teklo pri H = — 34 le 5 l/s. Naslednja dva dni je deževalo in pretok Stržena se je dne 11. 8. vseeno znižal na 750 l/s, gladina v območju požiralnikov se je znižala za 60 cm, vodomer na mostu H = 136. Dne 12. 8. je znašal pretok v Rešeto 740 l/s, gladina pa je bila 150 cm nižja v območju požiralnikov, vodomer pri mostu H = 134. Naslednji dan 13. 8. sta bila Vodonos in Rešeto že brez vode, vodomer pri mostu H = 128. Voda je v naslednjih dneh postopoma upadala, 21. 8. pa je dež zaustavil presihanje in vode so napolnile jezero. Zaradi raziskav drugod na krasu nismo utegnili opazovati ponovnega presihanja jezera sredi oktobra 1970. Dne 19. 10. smo izmerili naslednje pretoke: Unica Hasberk 3200 l/s H = 30 Logaščica 50 l/s H = 206 Hribščica 130 l/s Primcov Studenec 90 l/s Lubija 1000 l/s Bistra 2500 l/s H = 31 Ljubljanica 2800 l/s H = 204 M. Ljubljanica 500 l/s Lipsenjščica 50 l/s H = 19 Zerovniščica 60 l/s'"^ Rak 40 l/s Kotliči 10 l/s Dne 21. 10. je padel prvi sneg, nato pa se je vreme spet ustalilo. Dne 22. 10. je Stržen pri mostu narastel ob 11,30 uri na H = 24, ob 13. uri pa že na H = 46. V Cešlenco je teklo okrog 50 l/s in voda se je zadrževala v glavni požiralni kotanji. Tudi v Kotlu je začela naraščati. Dne 24. 10. je bila med mostom pri Goričici in Sitarico struga suha. Stržen je ponikal v strugi pred Sitarico, od Male ponikve dalje je teklo le 10 l/s. Druge ponikve ob Strženu so bile zalite. Stržen pri Gornjem jezeru je imel 700 l/s, Lipsenjščica okrog 150 l/s vode. Ponikve so tedaj požirale nekaj nad 1 mVs. Dne 29. 10. 1970 s.mo izmerili naslednje pretoke Stržena pri ponikvah: Pred Veliko ponikvijo 480 l/s Velika ponikev 120 l/s Srednja ponikev 240 l/s Mala ponikev 120 l/s Lovišča so bila ta dan prazna in vanje je ponikal Tresenc z okrog 6 l/s, Zadnji kraj je bil suh. V naslednjih dneh so presahnile ponikve, Stržen je tekel do Srednje ponikve. Jezero se je začelo ponovno polniti 14. 11. 1970. Praznjenje jezera smo zasledovali tudi poleti 1971. Dne 17. 7. je bilo jezero na koti 547,56 ali po vodomeru Stržena pri Goričici H = 200, Rešeto je bilo še zalito, pri Vodonosu pa je komaj še tekla voda v Tilovo jamo. Dne 20. 7. je bilo jezero na koti 547,28, po vodomeru H = 172, v Rešeto je teklo še okrog 800 l/s in gladina je bila še na obeh straneh jezu enaka. Stržen je tekel mimo Nart z 2,2m'/s do ovinka med Kamnjem in Svinjsko jamo. Cerkniščica je s pretokom okrog 200 l/s v Dolenji vasi tekla še malo naprej od Svinjske jame proti Kamnjem, Po vodomeru Slivice je imel Rak H = 200 še okrog 400 l/s pretoka in je ponikal pred Velikim naravnim mostom. Temperatura Stržena je bila 22^7», Cerkniščice 17,4», Raka pa 19,2« C, kar hkrati s pretoki kaže na medsebojno povezanost jezerske vode in Raka. Zanimive so tudi temperature vode v Planinski jami in sicer je imel Rakov rokav dne 21. 7. 9,2® C, Pivški pa 11,3», razmeroma visoke temperature pa smo izmerili v izvirih Ljubljanice še 22. 7. 1971: Bistra 14,2» H = 58 Lubija 14,0» H = 168 Retovje 12,8« V. Močilnik 11,2® Takšna razporeditev temperatur voda v podzemlju nakazuje povezanost izvirov s Cerkniškim jezerom. Vodonos je presahnil 25. 7. 1971, Rešeto pa naslednji dan. Voda v Gebnu je upadla 2. 8., Kotel in Cešlenca pa sta presahnila 4. 8., takoj naslednji dan pa tudi Lovišče. Nekaj vode je ostalo še pred jezom pri Rešetu do 8. 8., potem pa se je tudi tam umaknila v podzemlje in suša je trajala do srede novembra. Dne 5. 11. 1971 smo izmerili nizke vode Cerkniščice: pri Selščku 150 l/s pri Begimjski žagi 90 l/s pri mostu v Brest 70 l/s pod Dolenjo vasjo 40 l/s Od Ret j a do Sitarice je po umetnem jarku, ki so ga to leto izkopali ribiči, priteklo 5 l/s, nakar se je voda izgubila v strugi Stržena. V Srednjo ponikev je teklo 10 l/s. Otoški obrh je napajal Cešlenco s 5 l/s. V Suhadolici je imel potoček 2 l/s pretoka, je pa že v jami tudi poniknil in se ni več prikazal v strugi pred Rešetom. Tresenc je imel 2 l/s vode, v Golobini pri Danah pa smo dosegli gladino vode v sifonih na koti 542, medtem ko je imel Obrh pred Danami 250 l/s pretoka. V dneh 6. in 7. 11. 1971 smo izmerili naslednje pretoke: Unica pri Hasberku 1800 l/s Rovtarica 3 l/s Petkovec 11/s Hotenjka 0,7 l/s H = 18 Bistra 1300 l/s H = 147 Lubija 700 l/s H = 249 V. Ljubljanica 1000 l/s H = 98 M. Ljubljanica 140 l/s Hribščica 120 l/s Primcov studenec 60 l/s Kraški izviri Ljubljanice so imeli skupaj 3,3 m'/s. To so v tem opazovalnem obdobju najnižje vode. Tudi v jamah smo ugotovili v jeseni 1971 izredno nizke vode, izmerili smo jih v Tkalci jami, v Gradišnici, v Hublju in drugod. Deževati je začelo 8. 11., vendar na jezeru še po dveh dneh niso pritoki narastli. Dne 12. 11. je bil vodostaj pri mostu pred Goričico že na koti 547,10 ali H = 154, medtem ko je bila voda v Zadnjem kraju ta dan še na koti 545,48. V Rešeto se še ni prelivala, pač pa je tekla v Vodonos. Višja gladina v Strženu in Vodonosu kot v Zadnjem kraju je izjemna in takšno stanje traja lahko le kratek čas pri polnjenju, ko še niso v celoti zaliti kanali pod poljem. Na podlagi navedenih meritev in opazovanj lahko ocenimo minimalne pritoke na Cerkniško jezero in jih primerjamo z vodami v porečju Ljubljanice. Vsi potoki skupaj imajo na Cerkniškem polju ob suši le okrog 300 l/s vode, ki priteka predvsem z Bloške planote. V Loški dolini je okrog 250 l/s vode, ki priteka iz severnega zaledja, medtem ko so izviri na javomiški strani popolnoma suhi. Na Planinskem polju je 1800 l/s vode, ki se steka predvsem iz javorniškega zaledja. Ce računamo z enakim specifičnim odtokom v vsem porečju Ljubljanice (3 l/s/km^) potem bi pripadalo izvirom Unice okrog 600 km'^ kraškega zaledja. Mimo Planinskega polja odteka v izvire Ljubljanice 1500 l/s, tej količini pa pripada 500 km^ zaledja. Iz celotnega kraškega zaledja Ljubljanice se preliva ob suši čez Planinsko polje dobra polovica vode. Povsem neznaten pa je delež nizkih voda na površju iz zaledja Cerkniškega in Loškega polja. Očitno se celotno območje Javornikov ob suši odceja mimo Loškega in Cerkniškega polja v izvire Unice. Vode iz Javornikov se začno prelivati na površje kraških polj šele pri višjih vodah, zato se hidrografsko zaledje polj ob nizkih in visokih vodah močno razlikuje, velike razlike pa so tudi v pretokih. Vodne bilance Cerkniškega polja ni mogoče v celoti izračunati, še manj pa izmeriti. Na podlagi podatkov o požiralnosti posameznih ponikev v dnu jezera, ki smo jih zbrali pri polnjenju in praznjenju jezera lahko ocenimo skupno po-žiralno sposobnost teh ponikev. Kolikšna je njihova dejanska požiralnost pri visokih vodah pa doslej še nismo mogli ugotoviti. Pregled maksimalne požiralnosti posameznih skupin ponikev v dnu jezera: Rešeto 800 l/s Vodonos 1500 l/s Bečki 500 l/s Sitarica 500 l/s M. ponikve 1000 l/s Sr. ponikve 500 l/s Velike ponikve 200 l/s Zadnji kraj 500 l/s Cešlenca 300 l/s Kotel 200 l/s Maksimalna požiralnost ponikev v dnu jezera bi po tem seštevku znašala okrog 6 m®/s. Glede na mehanizem teh ponikev lahko predpostavljamo, da požirajo pri polnem jezeru predvsem ponikve na obrobju jezera, medtem ko one v sredini ne delujejo z največjo močjo. To predpostavko pa bo treba s posebnimi raziskavami še preveriti. Za natančno določitev požiralnosti Cerkniškega jezera, na katero edino lahko opremo nadaljnje hidrološke analize, bi bile te raziskave nujno potrebne. " PREUČEVANJE ODTOKA VISOKIH VODA Prve podatke o odtoku visokih voda iz Cerkniškega jezera v zajezenih in nezajezenih razmerah smo zbrali spomladi 1970. V zadnji tretjini marca 1970 so bile v porečju Ljubljanice izdatne padavine, predvsem v obliki dežja, le v višjih predelih Javomikov in Snežnika je še snežilo. Vode so naglo narastle kot kažejo priloženi hidrogrami (si. 52). Jezero se je dvignilo nad 550 m in zato so zapornico 27. 3. 1970 odprli, toda le za polovico (1,8 m), ker se je pri dviganju zataknila. Deževalo je nato še večkrat in sicer v začetku in na kraju aprila. Cerkniško jezero je ves čas naraščalo, vkljub napol odprti zapornici, sredi aprila se je začel izdatneje topiti tudi sneg v gorah, zato je jezero doseglo višek prve dni maja. Ze 2. maja je začela voda enakomerno upadati, počasi pa se je izpraznila tudi Rakova dolina in do srede maja je odtekla dolgotrajna poplavna voda s Planinskega polja. Za to obdobje smo poskušali računsko ugotoviti dotok v jezero na podlagi razlik v akumulaciji in ob upoštevanju odtoka v Rakov Skocjan po pretočnici in maksimiranem odtoku v Bistro in druge izvire (si. 53). Ko so odprli zapornico pri Karlovici, je začela voda v Rakovem Škocjanu naglo naraščati in poplava je čez dva dni dosegla prvi višek, okrog 9 m po vodomeru. Po podatkih HMZ se je pretok Raka povečal od 24,5 m®/s dne 28. 3. na 42,6 mVs 29. 3., pri najvišjih vodah pa naj bi dosegel pretok v Rakovi dolini IZRK - SAZU 1973 '20^11 SI. 52. Hidrogrami Cerkniškega jezera, Pivke in Raka, od 21. 3. do 31. 5. 1970 Fig. 52. Cerkniško jezero, Pivka river and Rak river hydrogrammes from March 21 to May 31, 1970 APRIL MAJ IZRK -SAZU 1973 SI. 53. Hidrogrami Cerkniškega jezera z izračunanim dotokom in odtokom ob različno odprti zapornici, od 20. 3. do 23. 5. 1970 Fig. 53. Cerkniško jezero hydrogrammes with calculated inflow and outflow at differently opened barrier from March 20 to May 23, 1970 okrog 54m3/s. Meritve pretokov pri najvišjih vodah, ko je zalita vsa dolina Raka, niso enostavne. Pretočna kriviilja je veljavna le za vodostaje do največ H = 350 ali 400. Pri višjih gladinah se pojavi zajezevanje in voda se začne razlivati po dolini in zastaja pred Tkalco jamo in Velikim naravnim mostom. Pretoke ob visokih vodah bi mogli meriti edino tik pred vhodom v Tkalco jamo, kjer pa je zelo težaven dostop. Potrebno bi bilo vgraditi merilne priprave tudi v najožjem delu Tkalce jame, ki bi stalno registrirale hitrosti vodnega toka. Toda takih naprav še nimamo. Ker nismo mogli meriti dejanskega pretoka v Rakovi dolini, smo primerjali le nihanje vodne gladine na Cerkniškem jezeru in v Rakovi dolini. Medtem ko je gladina na jezeru narastla in upadla le za 1 m, je voda v Rakovem gkocjanu nihala za 2 do 3 metre. To nihanje pa ni bilo neposredno odvisno le od nihanja gladine jezera, temveč je nanj predvsem vplival vmesni dotok iz Javornikov. Gladina v Rakovem Skocjanu je naglo narastla takoj po dežju in je začela že upadati, ko je naraščalo jezero. Očitno se po dežju naglo poveča pritok v Raka iz Javornikov, pozneje pa tudi naglo upade, takrat pa je pretok Raka odvisen le od višine jezera. Znatnejše nihanje vodne gladine v Rakovi dolini si lahko razložimo z razmeroma majhno akumulacijsko sposobnostjo in z znatnejšimi razlikami med dotokom in odtokom. Ce dotok znatno presega požiralno sposobnost, se v majhnem. akumulacijskem prostoru voda naglo dvigne, ko pa se dotok zmanjša, tudi ^lacEna naglo upade. Ob visoki vodi spomladi 1970 nismo mogli regulirati odtoka iz Cerkniškega jezera z zapiranjem zapornice, ker ta še ni bila dograjena. Vkljub temu smo ugotovili, da se Je 10. 1. 1970, ko so prvič spustili zapornico, zmanjšal pretok Raka od 40 na 22 m'/s ali za 18 mVs pri gladini jezera na koti 549,80. Podoben pretok skozi Karlovico je bil opazovan tudi pri dvigu zapornice 28. 3. 1970, ko je Rak narastel od 24,5 mVs na 42,6 m'/s po pretočnici za vodomer Slivice v Rakovem Skocjanu, jezero je bilo tedaj na koti 550,20. Odtok iz jezera je v naslednjih dneh rastel z višino jezera. Dne 4. 4. se je gladina povzpela na 550,76, pretok pa naj bi se po pretočnici povečal še za 10 m®/s. Ker nismo mogli meriti dejanskega pretoka, obenem pa tudi ne dotoka v Rakov Skocjan iz Javornikov, so to le cenitve, ki nakazujejo medsebojno odvisnost odtoka iz jezera in pretokov v Rakovem Skocjanu (si. 54). Predpostavljali smo, da bi z umetnim uravnavanjem odtoka skozi Karlovico lahko bolje spoznali vodne razmere v Rakovem Skocjanu. Zato smo v prvi polovici februarja 1971, ko so bile spet visoke vode, poskusno odprli Karlovico in merili ter opazovali pretoke v Rakovem Skocjanu in na jezeru 14 dni, medtem so vode enakomerno upadale in smo imeli ustaljen vodni režim. RAKOV SKOCJAN SI. 54. Hidrogrami Raka v Rakovem Skocjanu z dotokom in odtokom pri različno odprti zapornici, od 21. 3. do 19. 5. 1970 Pig. 54. Rak hydrogrammes in Rakov Skocjan valley with inflow and outflow at differently opened barrier from March 21 to May 19, 1970 Dne 1. 2. 1971 je imel Rak po vodomeru H = 354 okrog 28mVs pretoka. Iz Zelških jam je pri zaprti zapornici pritekalo po naših meritvah 8,6 m'/s vode. Gladina jezera je bila na koti 550,62 in skozi Jamski zaliv je v Kotliče pritekalo skupaj z neznanim dotokom iz Javornikov 19,4 m'/s. Ob 14. uri smo začeli z odpiranjem zapornice, kar je trajalo eno uro. Sprva je v Karlovico prodirajoča voda izpodrivala zrak iz jame, da je dvigovalo pokrov nad vstopnim jaškom v umetni rov. Ko pa je bila zapornica do polovice dvignjena je v jašku nastal srk, izpodrivanje zraka iz jame pa se je pokazalo na obrobju jezera, ko je zrak silil po starih zasutih rovih na površje. Dotok v jezero je bil v prvih dneh februarja tolikšen, da je voda naraščala še ves dan po odpiranju zapornice in se dvignila na koto 550,77, to je za 15 cm. Vode v Rakovem Skocjanu so se na dan odpiranja zapornice že nekoliko zniževale in sicer se je vodostaj znižal od 12. do 15. ure, za 2 cm, od 354 na 352. Po dobri uri, ko je bila zapornica do kraja odprta, je začela voda v Zelških jamah naraščati. Ob 16. uri se je dvignil vodostaj Raka pri stari zelški žagi za 30 cm, pretok pa je narastel na 18 m^/s, ob 16,30 pa že na 20m'/s; ob 17,30 je bila gladina 90 cm višja, pretok pa je dosegel 24 m'/s in je še naraščal. Z naraščanjem pretoka v Zelških jamah se je začelo zajezovanje odtoka v Tkalci jami in v Rakovi dolini se je voda razlivala iz struge. Ob 17. uri je kazal vodomer 360, ob 18. uri že 372, naslednje jutro ob 9,30 pa je voda segala na vodomeru do 662. Poplava v Rakovem Skocjanu je dosegla višek šele 4. februarja in sicer H = 840 na vodomeru Slivice ob Raku. Ker je jezero od 2. februarja enakomerno upadalo, prav tako pa tudi dotok iz Javornikov, lahko računamo na razmeroma enakomerno upadanje dotoka vode v Rakov Skocjan. Po meritvah pred zapornico je odtekalo iz jezera 1.2 ob 16. uri po umetnem rovu v Karlovico okrog 16mVs. Ta odtok se je pri 15 cm višji gladini nekoliko povečal, verjetno pa ne več kot za 2 m®/s. V Zelških jamah se je torej pretok pri odprti zapornici povečal od 8,6 na 24 do 25 m®/s. Tako je skozi odprto Karlovico teklo največ 18 m'/s, od tega okrog 16 m®/s v Zelške jame, približno 2 m^/s vode pa je odtekalo v Kotliče in druge izvire ob Raku. Skupni pretok Raka se je torej povečal od 28 na 46 m^/s, pri tem pa se je vodna gladina v Rakovi dolini dvignila za 5 m. Normalna požiralnost Tkalce jame, ko Rak še nemoteno odteka, je po tej situaciji ocenjena na 30 m'/s. Pri večjem dotoku pa voda zaostaja toliko časa, da doseže starejše višje odtočne kanale, tako da se odtočnost lahko poveča še za 10 do 15 m'/s. Pri večjem dotoku se torej nivo vode v Rakovem Skocjanu toliko dvigne, da se izravna odtok z dotokom. Akumulacija je vkljub precejšnji višini razmeroma majhna, požiralna sposobnost Tkalce jame pa z višino vode narašča. Očitno je prevotljenost in kapaciteta kanalov večja pri srednjih višinah in se navzgor kot tudi navzdol zmanjšuje. Takšne razmere se skladajo z razvojem podzemeljskih votlin in odtoka v preteklih geoloških obdobjih. Sprememba vodostajev na Cerkniškem jezeru in pretokov v Rakovem Skocjanu ter na Planinskem polju je prikazana na sliki 55; izračunan je dotok v Rakov Skocjan skozi Karlovico in skozi požiralnike v Jamskem zalivu. V 14 dneh se je pri odprti Karlovici jezero znižalo za 1,2 m in je bilo 15. 2. 1971, preden smo spustili zapornico, na koti 549,5. Pretok v Zelških jamah je zaradi znižanja gladine jezera pri odprti zapornici upadel za polovico in enako tudi CAS -TIME izrk-sazu 1973 postojna SI. 55. Hidrogrami Raka z dotokom in odtokom ob odprti zapornici pri Karlovici, med 31. 1. in 17. 2. 1971 Fig. 55. Rak hydrogrammes with inflow and outflow at opened barrier near Karlovica cave, from January 31 to February 17, 1971 V Kotličih. Tako smo namerili pred spustitvijo zapornice v Zelških jamah 12 m^/s pretoka, v Kotličih pa 10 m'/s. Po vodomeru je imel Rak pri H = 338 skupno 22,8 m'/s. Dan po spustitvi zapornice je pretok Raka upadel za 12 m^/s, v Zelških jamah smo namerili še 6 m'/s, kar kaže, da se je zmanjšal za 6 m'/s tudi pretok iz Karlovice v Kotliče. Potrebne so še natančnejše meritve pretokov pred zapornico in v Zelških jamah ter v Kotličih. Postaviti bi bilo treba registrirne naprave, da bi lahko primerjali spremembe v nivojih in pretokih v krajših časovnih presledkih. Določiti pa je treba tudi čim boljše pretočne krivulje na posameznih merskih postajah, da bi lahko indirektno ugotavljali pretoke. Le na ta način bi mogli točneje opredeliti odtok vode iz Karlovice v Zelške jame in v Kotliče. Ob poskusnem odpiranju zapornice, se je podobno kot že leto poprej pokazala potreba po namestitvi lovilne mreže v večji oddaljenosti od zapornice in bolj na široko, da plavje ne bi oviralo vtoka v umetni rov. Po 14 dneh odprte zapornice se je na mreži, ki je bila vgrajena neposredno pred zapornico, nabralo toliko dračja in drugih odpadkov, da je bila gladina vode pri zapornici 2 m niže kot pred mrežo. Pritisk na mrežo je bil tolikšen, da jo je odtrgalo in skrivilo, zato so jo v poletju 1971 odstranili. Od takrat pa odnaša skozi odprti umetni rov vse plavje v Klarlovico. V jami se je nabralo že ogromno trstike, dračja, lesa in drugih odpadkov z jezera. Po podatkih, ki smo ji zbrali ob navedenem reguliranju odtoka v Karlovico, je v času od 2. do 15. februarja 1971 odteklo iz jezera skozi odprto Karlovico 16 milijonov m^ vode, skozi nezajezene ponore v Jamskem zalivu pa 28 milijonov m'. Poprečni dnevni pretok skozi nezajezene ponore, kamor štejemo tudi del vode, ki priteka iz Zelških jam pri zaprti zapornici, je v tem času znašal 23 m'/s, skozi odprto Karlovico pa 13,7 m'/s. Na ta način smo spoznali, da odteče iz jezera pri gladini med 549 in 550 dve tretjini vode skozi nezajezene ponore in da je z zapornico pri Karlovici mogoče zadržati le eno tretjino celotnega odtoka. Ves zajezitveni sistem je tako razmeroma malo učinkovit, vkljub uspešni zazidavi vhodov v Malo in Veliko Karlovico. Znaten del odtočne funkcije so prevzeli nezajezeni požiralniki v Jamskem zalivu. Po teh spoznanjih smo podrobneje preučevali požiralnost Jamskega zaliva in posameznih požiralnikov v njem. Večkrat smo merili pretoke neposredno pred požiralniki pri visoki vodi. Ker je pri polnem jezeru težko ugotoviti, kje vse odteka voda v zakraseli rob od Ušive loke do Karlovic, pa tudi dalje proti Tržišču in Zelšam, nismo mogli z neposrednimi meritvami ugotoviti celotne požiralnosti vseh nezajezenih požiralnikov. Z meritvami pretokov v Zelških jamah smo spoznali vsaj del odtoka skozi Karlovico mimo jezov in zapornice, ne pa celotnega, ker ne vemo, koliko vode iz Karlovice odteka v Kotliče in druge izvire Raka. Pomagali smo si z meritvami pretokov pod mostom pri Groričici, ter dobili novo pretočno krivuljo Stržena po zajezitvi Karlovic in Nart. Nihanje vodne gladine jezera smo primerjali s pretoki v Rakovem Skocjanu po metodi podzemeljskih pre-točnic. Na ta način smo dobili realnejše podatke o dejanski požiralni sposobnosti Jamskega zaliva pri različni višini jezera. BARVANJE NAKT PRI VISOKI VODI Podzemeljske zveze med Cerkniškim jezerom in Rakovim Skocjanom so bile preučene predvsem pri nizkih in srednjih vodah še pred zajezitvijo Karlovic. Starejša barvanja niso posebno zanesljiva (A. S er k o 1946). Pri barvanju Velike Karlovice leta 1964 se je barva pojavila v Zelških jamah in v Kotličih v Rakovem Skocjanu (I. Gams 1965). Ko je bila barvana Mala Karlovica 12. 11. 1967, so bili obarvani Kotliči in bližnji izviri (I. Gams 1970, 177). V teh izvirih se je pojavilo tudi barvilo, ko so barvali leta 1964 i)ožiralnik Kamnje (I. Gams 1966). Po zajezitvi Karlovic so se hidrološke razmere v podzemlju nedvomno spremenile, zato smo z barvanjem želeli ugotoviti, v katere izvire ob Raku odteka visoka voda iz nezajezenih požiralnikov v Jamskem zalivu. Po daljšem obdobju lepega vremena smo dne 19. 4. 1971 ob 12. uri obarvali z 10 kg Na fluoresceina zadnji požiralnik v Nartih s pretokom 1 m'/s in gladino jezera na koti 550,56. Vsi drugi ponori so bili tedaj do vrha zaliti in zakriti z dračjem. Voda pri požiralniku Narte 5 je imela temperaturo 12,7" C in je odtekala v podzemlje s hitrostjo 10 cm/s, tako da je vsa barva, ki smo jo naenkrat vlili v požiralnik, odtekla v 10 minutah. V Rakovem Skocjanu smo tik pred barvanjem namerili naslednje pretoke in temperature: Rak v Zelških jamah 3,8 mVs 11,6" C Prunkovec 0,05 m^/s 10,1» C Izvir pri zajetju 0,60 m'/s 11,4« C Izvir pred hotelom 0,04 m»/s 11,2» C Izvir pod bungalovi 0,7 m»/s 11,6» C Izvir pod Milčevim gričem 0,8 mVs 11,6« C Kotliči 12,2 mVs 11,7« C Rak je imel skupno 18,2 mVs 11,7» C pri H = 324 Barvo smo po 11 urah in pol opazili najprej v 3880 m oddaljenih in 40 m niže od ponora ležečih Kotličih ter v bližnjem izviru Pod Milčevim gričem, le malo kasneje pa tudi v izviru Pod bungalovi. V manjših izvirih Pod hotelom in Pri zajetju se je barva pokazala 2 uri in pol kasneje, čeprav leže ti izviri bliže ponoru. Povprečna hitrost podzemeljskega toka je znašala 9 cm/s. Prunkovec in Rak v Zelških jamah nista bila obarvana. Vode, ki ponikajo v Jamskem zalivu torej ne odtekajo v izpraznjene kanale zajezene Karlovice. Dokazana zveza med Veliko Karlovico in Kotliči je enostranska in možna le v primeru, da leže kanali Karlovica - Zelške jame više od kanalov, po katerih se pretaka voda iz Jamskega zaliva proti Kotličem. Vsa dosedanja opazovanja in meritve v Kar-lovicah in v Svinjski jami to tudi potrjujejo. V Svinjski jami je namreč nivo visoke vode 4 do 8 m nižji kot le na 200 m oddaljenem jezerskem površju. Občasna opazovanja nihanja vodne gladine jezera in toka v Svinjski jami je v času od 25. 2. do 25. 4. 1971 opravila gimnazijka Magda Cimerman iz Cerknice v okviru maturitetne naloge. Ugotovila je, da je gladina vode v Svinjski jami bolj nihala zaradi padavin kot pa zaradi spreminjanja višine jezera (si. 56). Pojav še ni dovolj preučen in potrebno je daljše opazovanje ter natančnejša registracija sprememb. Nedvomno se voda v rovih med Jamskim zalivom in Kotliči pretaka niže kot v sistemu V. Karlovice - Zelške jame. V prvem primeru segajo gladine visokih voda v podzemlju med 540 in 510 m, v drugem sistemu pa je gladina visoke vode med 550 in 520 m. Velika Karlovica je sicer z rovom povezana z Hm 552-1 Pmm H - Cerkniško jezero 20.i.1971 SI. 56. Primerjava gladine vode v Svinjski jami in na Cerkniškem jezeru, od 28. 2. do 20. 4. 1971 (po M. C i m e r m a n) Fig. 56. Comparison of water level between the cave Svinjska jama and Cerkniško jezero from February 28 to April 20, 1971 (after M. C i me rman) Malo Karlovico, vendar je prehod možen le v višini okrog 552 ali 553 m, zato se nižje vode med obema sistemoma ne prelivajo. Mala Karlovica pa je sicer povezana tudi s Kotliči. Pred zajezitvijo so se pretoki dopolnjevali, ker je Mala Karlovica požirala več vode, je bila požiralnost drugih ponikev v Jamskem zalivu manjša; po zajezitvi Male Karlovice pa se je nasprotno njihova požiralnost povečala. Spoznanja o medsebojni povezanosti in različni višini podzemeljskih kanalov med Cerkniškim poljem in Rakovim Skocjanom so odločilnega pomena za razumevanje hidroloških posledic zajezitev Karlovic. Po obarvanju vode v Rakovi dolini smo opazovali tudi izvire na Planinskem polju. Najprej se je obarvana voda pojavila v Skratovki in to po 18 urah, v Malnih po 20 in v Planinski jami po 24 urah. Dne 20. aprila smo namerili naslednje pretoke in temperature: Rak 18 m^/s 11,7« C Skratovka 1,5 mVs 11,4« C Malni 7 mVs 11,3» C Planin, jama Rakov rokav 14 mVs 10,8« C Povprečna hitrost podzemeljskega toka pri srednje visoki vodi iz Raka v Skratovko je znašala 8 cm/s, v Maine 6 cm/s in v Planinsko jamo 5 cm/s. Temperature in količine kažejo, da je v Rakov rokav Planinske jame priteklo še okrog 4,5 m«/s hladnejše vode iz Javomikov, medtem ko je bil pritok te vode v Maine razmeroma majhen. nekatere fizikalno kemične lastnosti voda TEMPERATURA JEZERSKE VODE V letih 1969 do 1972 smo med poskusom hkrati z drugimi meritvami in opazovanji na Cerkniškem jezeru merili tudi temperaturo vode v jezeru na pritokih in odtokih. Čeprav so bile meritve le občasne, smo zbrali nekaj zanimivih podatkov o temperaturnih lastnostih Cerkniškega jezera in njegovem vplivu na sosednje kraške izvire. V začetku junija 1970 so začele temperature jezera naraščati od 17® dne 3. 6. do 25,4® C dne 25. 6. Po dežju so kraški dotoki ohladUi jezero, ki je imelo v začetku jiilija le okrog 20®, dne 6. 7. 21,4®. Počasi je temperatura vode naraščala in 13. 7. dosegla 28,3®. Ponoven dež je znižal temperaturo dne 17. 7. na 16,7®, nato pa se je spet voda ogrela, dne 30. 7. je imel Stržen 27,3®. Z usihanjem jezera so se zniževale tudi temperature Stržena od 25", dne 6. 8., do 20®, dne 13. 8. To zniževanje je pogojeno z odtekom segrete jezerske vode, po strugi Stržena pa se hitreje pretaka hladnejša voda iz Obrha in izvirov Steberščice. Skladno z nihanjem temperature Stržena so se spreminjale tudi temperature vode v Kotličih in v Malnih. Razlike niso vedno enake zaradi različnega dotoka drugih kraških voda v te izvire (si. 57). Voda v Kotličih je bila 2 do 8® hladnejša kot na jezeru sredi poletja 1970, v Malnih pa od 0,5 do 5® hladnejša kot v Raku, ali od 3 do 12,5® hladnejša kot v jezeru. Zanimivo je ohlajanje izvirov v Malnih od 17,4 v začetku julija do 9,7® v sredi avgusta po presahnitvi jezera, kar je pravo nasprotje s temperaturami zraka v poletju. Dnevi postajajo vsak dan bolj topli, voda pa vedno hladnejša. Takšne temperaturne lastnosti izvirov v Malnih so odvisne od vedno manjšega dotoka tople vode iz Cerkniškega jezera in naraščajočega vpliva hladne vode iz Javornikov. Kako lahko tudi kratkotrajen dež vpliva na temperature v Malnih se je pokazalo v drugi polovici avgusta 1972. Dne 15. 8. je imelo jezero 27®, Rak 24® in Malni 19°. Jezero je bilo na koti 548,84 in zaradi precejšnjega odtoka tople vode so bile temperature Raka in Unice izredno visoke. Od 17. do 20. 8. je bilo več neviht in jezero je do 23. 8. naraslo od 314 do 328 na vodomeru Stržena pri mostu pred Goričico. Dne 23. 8. je imela jezerska voda 16,4®, Rak v Kotličih 16,0, Malni pa le 7,1°. Zaradi presenetljivo nizke temperature v Malnih smo izmerili tudi temperaturo vode v Planinski jami. V Pivškem rokavu je imela voda 12,2°, v Rakovem rokavu pa 14,6°, kar je dvakrat več kot v Malnih. Rakov rokav je nedvomno dobival vodo iz Cerkniškega jezera, medtem ko je Maine napajal hladnejši javorniški tok. Tega so tople vode Raka morale prečkati, ne da bi se močneje mešale s hladnejšo vodo. V začetku septembra smo ugotovili bistveno drugačne razmere v Malnih in v Rakovem rokavu. Dne 1. 9. je imelo jezero na koti 548,43 18,6°, Rak 18,0°, Malni 15,9°, Rakov rokav pa le 12,6". 9 Acta carsologlca 129 Primerjava temperatur (v » C) Stržena, Raka in Unice v Malnih poleti 1970. Datum Stržen na Cerkn. j. Razlika Rak, Kotua Razlika Unlca, Malni 8. 6. 17,0 1,8 15,2 1,4 13,8 12. 6. 24,0 5,8 18,2 3,5 14,7 23. 6. 24,8 5,8 19,0 3,6 15,4 25. 6. 25,4 6,2 19,2 3,6 15,6 2. 7. 26,5 5,5 21,0 3,6 17,4 4. 7. — — 16,0 — — 6. 7. 21,4 7,9 13,5 0,4 13,1 9. 7. 22,0 3,8 18,2 4,3 13,9 13. 7. 28,3 7,0 21,3 5,6 15,7 17. 7. 16,7 2,2 14,5 — — 27. 7. 26,0 6,5 19,5 3,8 15,7 30. 7. 27,3 — — — — 3. 8. 25,0 4,5 21,5 — 17,4 11. 8. 20,0 — — 11,2 Dotok hladnih javomiških voda v Maine je tedaj oslabel, več te vode pa se je prelivalo v Rakov rokav in se mešalo s toplejšo vodo iz Cerkniškega jezera. Kakšni so kanali in kako se prepletajo v zaledju Malnov in Rakovega rokava, da omogočajo takšno mešanje in križanje tokov, še ni znano. Temperaturne lastnosti Cerkniškega jezera smo skušali spoznati s celodnevnimi meritvami v različnih predelih in globinah jezera. Temperaturo vode in zraka smo merili dne 29. in 30. 7. 1970 podnevi in ponoči na dve uri in sicer v Strženu pri Gorenjem Jezeru in pri Goričici, v Zadnjem kraju in na plitvini severno od Goričice. Rezultati so prikazani na sliki 58. Temperature Stržena pri Gorenjem jezeru so nihale med dnevom in nočjo za 4® med 16,2» in 12,1®, pri Goričici za 3® med 27,3« in 24,3", podobno pa tudi v Zadnjem kraju med 26,3® in 23,4®. Precej večje so bile razlike v temperaturah zraka in sicer za 10®, od 15® do 25® pri Gorenjem Jezeru in Goričici od 16,2® do 26,7». V Zadnjem kraju je bila zaradi popoldanske senčne lege dosežena najvišja temperatura ob 12. uri in sicer 25,2® in ne kot drugod na jezeru šele ob 14. uri. Se večje nihanje temperature smo ugotovili v plitvi vodi ob peščenem bregu pri Goričici, kjer se je voda segrela do 33®, medtem ko se je ponoči skoraj izenačila s temperaturo zraka. Dne 30. 7. 1970 smo izmerili tudi temperaturo jezerske vode v različnih globinah. Ko so površinske vode imele povečini med 25® in 26», na obrobju celo do 33®, smo v najglobljih kotanjah, 8 m pod površjem namerili od 16® do 19®. Razmeroma majhne razlike so v požiralniku Retje, kjer je imela voda pri dnu 21,0®. Zanimivo razporeditev različno hladne vode smo ugotovili pri Ponikvah ob Strženu, kjer se je v požiralnikih zadrževala voda s temperaturo 19®, od Male ponikve dalje po strugi je odtekala le toplejša voda s temperaturo nad 20® \'C 281 27 26 25 24 23 22 21 20 19 18 -17 - n - 15 -U 13 - 12 - 11 - 10 - . H Cerkniško jezero H 400 n 300 200 100 -O— Cerkniško jezero Rak-Koti iči Malni 1 9 J 7 O -1 A IZRK - SAZU 1973 SI. 57. Temperatura Cerkniškega jezera. Raka v izviru Kotliči in Unice v izvirih Malni, od junija do avgusta 1970 Fig. 57. The temperatures of Cerkniško jezero, of Rak river in Kotliči springs, of Unica river in Malni springs, from June to August 1970 (»C 35-1 34 33 32 3! 30 29 28 27 26 25 23 22 2r 20 !9 » 17 76 /5 K 13 /2 ;; 5 ..J- IZRK - S AZU 1973 POSTOJNA 20 2/ 22 23 2^ 29.7 mo 9 10 n 12 13 30.7. mo K 15 le 17 m" SI. 58. Temperatura zraka in vode na Cerkniškem jezeru, 29./30. V. 1970. Merjene temperature: 1 — plitva stoječa voda, 2 — Stržen pri Goričici, 3 — plitva voda pri Gori-čici, 4 — jezero v Zadnjem kraju, 5 — Stržen pri Gorenjem jezeru, 6 — temperatura zraka pri Goričici, 7 — v Zadnjem kraju, 8 — pri Gorenjem Jezeru Fig. 58. Air and water temperatures of Cerkniško jezero, from July 29 to 30, 1970. Measured temperatures: 1 — shallow stagnant water, 2 — Stržen near Goričica, 3 — shallow water near Goričica, 4 — the lake in Zadnji kraj, 5 — Stržen near Gorenje jezero, 6 — air temperature near Goričica, 7 — in Zadnji kraj, 8 — near Gorenje Jezero village (si. 59). Očitno se je Stržen od Gorenjega Jezera do Ponikev zaradi počasnega pretoka segrel najmanj za 3". Ker pa so na območju Ponikev hladnejše vode odtekale v podzemlje, je bila temperatura Stržena pri mostu ves dan nad 24". Tako visoko temperaturo je imela tudi voda, ki je ponikala v Vodonosu. Na '„I p o o t- o. 3 1-5 0) M " O G o o s % ^ RI ^ s; V: / / v % a: 5 'c s. cz I« CO ^ C) 'S g « (2 äs 3 0) 2 Ph a C o p. t. OJ > « a; ^ ^ o e§ N " nikev in s tem točnejšo cenitev dotoka, obenem pa so se pokazale nadaljnje možnosti uravnavanja režima jezera. Z zajezitvijo Karlovic in pozneje tudi Nart se je zmanjšala skupna požiral-nost robnih požiralnikov, s tem pa se je pospešilo polnjenje, povečala akumulacija in dvignila gladina vode, doseženo je bilo počasnejše praznjenje jezera. Najbolj so zajezeni kanali, ki odvajajo največ vode pri srednje visokem jezeru. Ker pa trajajo visoke vode le krajši čas, je celokupni hidrološki učinek odvisen od pridušitve požiralnosti in od višine jezera, nanjo pa vpliva predvsem letna množina in razporeditev padavin. V sušnih letih je učinek manjši kot v mokrih. Po stalnejšem dotoku v namočenih letih se gladina jezera uravnava po razmerju med dotokom in odtokom. V sušnem letu je jezero odvisno le od praznjenja enkratne akumulacije. Cim višja je, tem dalj se jezero prazni. V tem primeru pa je zelo pomembno, kako in kje so zajezeni ponori. Čimbolj bodo zajezeni najniže ležeči ponori, tem dalj se bo jezero praznilo in obratno, čim manjša bo zajezitev odtoka nizkih voda, tem manjši bo končni učinek zajezitve, jezero se bo hitreje izpraznilo. Za nadaljnje izboljšanje učinka drage zajezitve glavnih ponorov, izgradnje umetnega rova in zapornice, bi bilo treba še bolj zajeziti odtok iz Jamskega zaliva in to predvsem pri nižjih gladinah jezera. Leta 1970 je bil izdelan projekt tes-nenja posameznih požiralnikov, ki so razporejeni v Jamskem zalivu od Nart do Male Karlovice v dolžini nad 1 km. Popolna zatesnitev teh požiralnikov je zaradi visokih stroškov neizvedljiva pa tudi sicer problematična. Kritično bi se zmanjšala že tako omejena možnost odtoka visokih voda, ki po močnejših nalivih hitro napolnijo jezero do kritične višine. To je potrdila tudi visoka voda spomladi 1972, ko je bil zaradi zajezenih Nart in Male Karlovice precej manjši maksimalni odtok vkljub odprti zapornici in predvideni večji požiralnosti umetnega rova v Veliko Karlovico. Tedaj se je jasno pokazalo, da je treba spremeniti koncept nadaljnjega zajezevanja odtoka iz jezera. Najugodnejšo zajezitev robnih požiralnikov bi dosegli z nizkim nasipom pred Jamskim zalivom, ki bi v celoti prekinil odtok iz jezera v smeri proti Rakovem Skocjanu, neokrnjen pa bi ostal odtok visokih voda; hkrati bi normalno ponikala Cerkniščica, ki večkrat hitreje naraste kot jezero. Z razmeroma poceni doseženo lOO^/o zajezitvijo jezera v smeri proti Rakovem Skocjanu, kamor poleti odtekajo najbolj segrete plasti jezera, bi bilo presihanje odvisno le od ponikanja vode v dnu jezera. Po sedanjih meritvah računamo, da znaša maksimalna požiralnost teh ponikev okrog 6 m®/s. Pri manjšem dotoku bi se jezero praznilo in sicer počasneje kot sedaj, pri večjem pa bi se voda prelivala v Jamski zaliv. Preliv in izpust vode bi bilo treba tako urediti, da bi lahko merili pretoke in po želji tudi hitreje izpraznili jezero, s čimer bi bistveno izpopolnili sedanje podatke o požiralnosti Jamskega zaliva kot tudi o celotnem dotoku v jezero. Primerno urejen nasip bi olajšal uravnavanje jezerske gladine s pomočjo obstoječe zapornice in reguliranjem odtoka v Veliko Karlovico skozi umetni rov. V ta namen bi bilo treba izkopati strugo od Cerknisčice - Stržena do zapornice. Po sedanjih računih, ki še niso oprti na dovolj natančne podatke o pretokih in požiralnosti, bi bil dosežen maksimalni učinek z nasipom do višine 550 m (si. 63). Glede na vrsto drugih okoliščin, med katerimi je treba upoštevati tudi cesto Dolenje Jezero - Otok, naj bi segal nasip le do višine 549,5 m. Pri Ušivi loki je ob vznožju Javornikov območje manjših izvirov, požiralniki pa se vrstijo šele od Nart dalje. Nasip je treba nasloniti na skalni breg pred Nartami. Dno polja med Ušivo loko in Dolenjo vasjo je po hipsografskih in geoloških razmerah primerno za zgraditev nasipa. Ilovnato peščene naplavine so tu debele okrog 8 m in v njih ni sledov grezanja in spiranja v zakraselo podlago, zato ni pričakovati odpiranja novih požiralnikov v tem predelu. Ne glede na to, bi bilo treba najmanj dve leti nadaljevati s poskusom in opazovati ter meriti nastale spremembe v nihanju vodne gladine, v temperaturi jezera in v odtoku proti Rakovem Skocjanu. NOVI POGLEDI NA RAZVOJ IN FUNKCIJO KRASKIH POJAVOV CERKNIŠKEGA POLJA 1. Geološko preučevanje je imelo namen dopolniti podatke o stratigrafiji, litologiji in strukturi kamnin kraškega polja in njegovih kraških pojavov. Zgornjetriasni in spodnjeliasni dolomiti, tu in tam spremenjeni v milonit, gradijo severovzhodno polovico polja ter njegovo severovzhodno obrobje in zaledje. Pretežni del vzhodnega in južnega obrobja, kjer so dotočne jame, ter jugovzhodno polovico dna polja gradijo jurske kamnine. To so skladoviti liasni apnenec, neskladoviti doggerski apnenec in skladoviti malmski apnenec, kamnine, ki vključujejo plasti in gnezda sekundarnega dolomita ter gomolje singe-netskega roženca. Ponikve sredi polja so v pretrtem zgornjemalmskem apnencu. Apnenec spodnje krede je najbolj zakrasel in prevotljen, redka gnezda sekundarnega dolomita so komaj kaj vplivala na razpored ponomih rovov v Jamskem zalivu in na tamkajšnje najbolj poglobljeno skalno dno polja. H 600 500 m 300 200 (D V \\ \ \ \ \ ^ 3a \ \ \ , \ 3b 1 f r- m ^ cn cn- OJ' sl Q. jr $ J ro CO 00 cn' c-c^' £ JZ CM ro 0 C-*" 0 to ^ J > ro UD LO CD tO' CD CD" af £ J: 5 > cn OD O f*V O) fO Ol CSI CO 00 00 in- ID SL CL 5 E iO S rsi ID cn" fO cn H CL JZ 0. e -4 O lO c^ UD Ö" fO C-- r-U3-CN SI CL ^ Q. - CN o o 7- 1 1 1 1 C Ö ™E -'S co E 'S nJ-S o « ČU) -£E in ^ ^ m o: ju C Ü- _sc n> o: XI rU C 'c JS Ü- m u C ^ Ci) 0 nj cc ro C C m ftj U 'c t» 0 ^ ct ■5 ns C "c n> DL M x: u (n "O iz "E E - 0 a_- S CL E H- c 0» 0 s m C 01 cc ii - -s N F 01 t m Ira E O) C zj 01 C il S 2 ^ 5 ' 1/1 Ci> E' £ o ■o ^ CD C M S ^ E C cj =J -iE o 2 ^ E . ^ e f To fS lO CD Oi ^ S ^Ä jÖ > —rnj*flJ C C t C «u I T3 > -C ^ id z z S« E m Planina bei Rakek (465 m) [14-16] °C 30- 20- 10- 1999 mm Cerknica (576 m) [0-16] 1694 mm 80 60 40 20 I i! Ill IV V VI VII VIII IX X XI XII Abb. 2. Klimadiagramm (nach H. Walter) Sl. 2. Klimadiagram (po H. W a 11 e r j u) umgebung hat schon im Mittelalter der Wiener Arzt Jurij Werner sehr bildlich dargestellt, als er schrieb, daß man auf dem See in einem und demselben Jahre pflügen, säen, ernten, mähen, jagen und fischen kann. METHODIK DER VEGETATIONSUNTERSUCHUNGEN Die Vegetationsuntersuchungen wurden nach den Prinzipien und Methoden der mitteleuropäischen pflanzensoziologischen Schule durchgeführt (J. B r a u n -B lan que t 1964). Die Zuordnung der Pflanzen zu einer bestimmten Lebensform wird nach der »Pflanzensoziologischen Exkursionsflora für Süddeutschland« von E. O b e r -dorfer (1970) bestimmt. In Zweifelsfällen wird in der Regel die erste dort für eine bestimmte Pflanze angegebene Lebensform angeführt, obwohl eine solche Lösung in einigen Beispielen umstritten bleibt. Für die Zusammenstellung der Lebensformenspektren wurden nur die in den Tabellen angegebenen Gefäßpflanzen genommen. Die Nomenklatur der Gefäßpflanzen wurde im allgemeinen der >^Liste der Gefäßpflanzen Mitteleuropas« von F. Ehrendorfer (1973) angepaßt. SYSTEMATISCHE ÜBERSICHT DER UNTERSUCHTEN VEGETATION Unter den hier kurz geschilderten geologischen, klimatischen und hydrologischen Verhältnissen entwickelt sich auf dem See von Cerknica (bzw. auf dem Karstfeld von Cerknica) die Vegetation, die systematisch folgenderweise gegliedert werden kann: Klasse: Phragmitetea T x. et P r s g. 42 Ordnung: Phragmitetalia W. K o c h 26 Verband: Phragmition W. K o c h 26 Assoziation: Scirpo - Phragmitetum W. K o c h 26 Verband: Magnocaricion W. K o c h 26 Assoziation: Caricetum elatae W. K o c h 26 Assoziation: Caricetum gracilis (Graebn. et Hueck 31) Tx. 37 Klasse: Scheuchzerio - Caricetea fuscae (Nord h. 36) Tx. 37 Ordnimg: Scheuchzerio - Caricetalia fuscae fW. Koch 26) Görs et Th. M u 11 e r apud O b e r d. u. Mitarb. 67 Yerha.novršja. Veliko polžev pa je v izvirih ponikalnic. Danes še ne poznamo vseh podrobnosti o pretoku vode z Loškega polja in Blok v Cerkniško kotlino in tudi ne vsega o dotoku podzemeljske vode izpod Javomikov. Malakološko najbogatejše so podzemeljske vode od južnega dela jezera pa ob jugozahodnem robu Cerkniškega jezera, podobno velja za vode v Rakovem Skocjanu. Klima Klima je dokaj pomembna, največji vpliv pa imajo toplotne razmere in količina ter razpored padavin. Za podrobnejše preglede mezoklimatskih razmer v Ceilkniški 'kotlini bi morali imeti več merjenj na različnih mestih. Taikih merjenj je le nekaj na profilu Javomik - Slivnica in še to le za nekaj poletnih dni. Zato se moramo opreti predvsem na meteorološke podatke za Cerknico. Poprečna letna temperatura je v Cerknici 9,2® C. Posebnost pa so hitre aperiodične spremembe temperature in pogostni padci temperatur v vegetacijski dobi, ki je v tem predelu razmeroma kratka, začne se sredi aprila in traja do srede oktobra. Razmeroma redke so ekstremno visoke temperature. Termofilne vrste so omejene samo na južna pobočja Skrajnika, Slivnice in Golega. Padavin je dovolj, v Cerknici kar 1694 mm letno. Zelo pomembno je, kako so padavine razporejene v poletnih mesecih. Za mehkužce ja razpored padavin ugoden, saj ni izrazito suhih mesecev. Najbolj suh poletni mesec je julij, ki pa ima še vedno 113 mm padavin, humidna meseca sta še junij (151 mm) in avgust (137 mm), vsi drugi pa so perhumidni. Klimo okoliških vzpetin pa označuje še večja vlažnost, ker je letnih padavin prek 2000 mm. Območje Cerkniškega jezera in okolice sodi v klimatskem oziru v dinarsko kontinentailno podnebje, zamj je značilna zmerno topla perhulmidna klima, ta pa je za razvoj mehkužcev dokaj ugodna. Vegetacija Pomembna za razpored mehkužcev v okolici jezera je vegetacija. V jezeru je veliko submerznih rastlin, na njih žive vrste mehkužcev, ki niso specializirani v prehrani in zato sestava submerzne vegetacije ne vpliva direktno na razpored vodnih mehkužcev. Podobne razmere so tudi v trajno in občasno zamočvirjenih predelih. Za kvalitativni in kvantitativni razpored mehkužcev pa je odločilna vegetacija v okolici jezera. Razlike opazimo predvsem v treh značilnih združbah. Severozahodna pobočja Javornikov in okolico Rakovega Skocjana pokriva dinarski gozd jelke in buikve (Abieti - Fagetum dinaricum), M je malakološko zelo bogata združba. Po številu vrst se tej združbi močno približa termofilni bukov gozd (Ostryo - Fagetum), ki je na Slivnici. Pravo nasprotje po malakološki sestavi pa je združba puhovca in gabrovca (Querco - Ostryetum), ki pokriva topla in suha ter strma pobočja Skrajnika, Slivnice in Golega. Večinoma je na dolomitnih tleh. Grmiščne sestoje te združbe prekinjajo travišča. Ker so južna pobočja pokrita s kserofitno vegetacijo, je razumljivo, da tudi med polži najdemo na teh pobočjih termofilne južne vrste, poleg splošno razširjenih euribi-ontskih vrst. Negozdno vegetacijo Cerkniške kotline sestavljajo obsežna področja senožeti, ki so večinoma tudi termofilnega značaja. Prevladujejo senožeti pokončne stoklase in navadne glote (Bromo - Brachypodetum pinnati), kjer živijo travniške vrste in ob živih mejah tudi grmovne vrste polžev. SISTEMATSKI PREGLED Mehkužce Cerkniškega jezera in okolice je za pregledno sistematsko obdelavo najbolje razdeliti v tri skupine in jih obravnavati posamezno, ker so ekološko in deloma tudi zoogeografsko dokaj ostro ločene. V prvi skupini so vodni mehkužci Cerkniškega jezera in njegovih površinskih pritokov. Sem spadajo mehkužci jezera, drugih manjših stoječih vod, počasi tekočih vod in potokov. Druga skupina so podzemeljske vodne vrste, M žive v podzemelj sikih vodotokih in deloma tudi v izvirih. V to skupino pa moramo prišteti tudi prave izvirske vrste. Tu prevladujejo enderane vrste in le nekaj dinarsko alpsMh vrst. Tretja skupina so suhozemski polži Iz okolice Cerkniškega jezera. Ta skupina je pod vplivom širšega območja na Notranjskem. Vanjo pa moramo postaviti tudi podzemelj'sike suhozemsfce vrste polžev iz rodu Zospeum. V naslednjih poglavjih je obdelana vsaka skupina posebej, na isti osnovi pa je narejen tudi zoogeografski pregled, ker kaže vsaka skupina določene zoogeografske značilnosti. MEHKUŽCI V POVRŠINSKIH VODAH Za stoječe vode v Cerkniški kotlini je značilno, da se lahko njihov nivo zelo hitro spreminja. Ob visoki vodi, posebno kadar ta vztraja dalj časa, se polži razlezejo na večje območje, ko pa začne voda upadati, se deloma umikajo z njo, vendar večji deli populacij ne morejo slediti razmeroma hitremu horizontalnemu umikanju vode na zelo položnem jezerskem dnu. Na suhem, predvsem velja to za poletni čas, pogine veliko polžev. Naslednja visoka voda dvigne prazne hišice in jih nato vodni tok in veter oidložita na breg. Tako nastanejo velike tanatocenoze, ki so vsaj deloma v skladu s kvalitativno in kvantitativno sestavo malakofavne v določenih predelih Cerkniškega jezera. Tekoče površinske vode v Cerkniški kotlini so potoki, ki se zlivajo v Cerkniško jezero, so pa po stalnosti vodnega toka zelo različni. Vsem se ob suši zelo zmanjša pretok, nekateri pa celo presahnejo. Za tekoče površinske vode značilne mehkužce najdemo v stalnih vodotokih, ki pa niso posebno bogato naseljeni z mehkužci. V potokih, ki tečejo po dnu Cerkniškega jezera in so ob visoki vodi pod jezerskim nivojem, živijo skupaj vrste iz potokov in vrste, ki so značilne za občasne in počasi tekoče vode. Jezerskih vrst v Cerkniškem jezeru nismo našli. GASTROPODA — POLZI PROSOBRANCHIA — PREDSKRGARJI Viviparidae Viviparus viviparus (Linnaeus 1758). Po morfoloških posebnostih je bila za Cerkniško jezero opisana posebna oblika Vivipara contecta carniolica Bourguignat 1880. Po reviziji tega irodu (B o e 11 g e r 1955; Zilch 1955) je 0'blika iz Cerkniškega jezera le sinonim tipične vrste Viviparus viviparus. Kot poisebna oblika je bila opisana, ker so hišice iz mnogih predelov Cerkniškega jezera precej manjše. V jugovzhoidni polovici jezera so največje hišice visoke le do 25 mm. V Rešetu, Vodonosu in v Strženu severozahodno od Goričice pa najdemo do 38 mm visoke hišice. Med temi so prehodne oblike, 'kar kaže, da tu žive različne populacije ene vrste, ki pa jih ne moremo postaviti kot posebno podvrsto, saj so večinoma majhne zaradi neugodnih ekoloških razmer. Poletne suše zaustavijo rast v času, ko je ta sicer najmočnejša. Poleti tudi pogine veliko primerkov. Precej teh polžev pa preživi sušo tako, da se zarijejo v blato in postanejo aktivni, ko jih ponovno zalije voda. Valvatidae Valvata cristata (Müller 1774). Ta vrsta je zelo pogostna in jo naj-demo v vseh stoječih in počasi tekočih vodah Cerkniškega jezera. Opazimo pa veliko primerkov, pri katerih se zadnji zavoj razvije nepravilno in taiko nastanejo monsitrozitete s/kalarnega tipa. SI. 2. Viviparus viviparus. 1 največja hišica, 2 najmanjša hišica, 3 višine hišic na raznih najdiščih v jezeru Abb. 2. Viviparus viviparus. 1 das größte Gehäuse, 2 das kleinste Gehäuse, 3 Größe der Gehäuse an verschiedenen Fundorten im See Bithyniidae Bithynia leachi (S h e p p a r d 1823) ni pogostna, saj jo je našel V e 1 k o -vrh samo ob izhodu iz Zadnjega kraja pri Otoku (prim. Sket 1974). Bithynia tentaculata (Linnaeus 1758) spada med najpagostnejše vrste, ki žive v jezeru in je zato tudi najpogostnejša v vseh predeUh jezera ter vodilni element v tanatocenozah. PULMONATA — PLJUCARJI Physidae Physa fontinalis (Linnaeus 1758) ni pogostna. Aplexa hypnorum (Linnaeus 1758) živi v počasni tekoči vodi in v mlakah. Lymnaeidae Lymnaea stagnalis (Linnaeus 1758) je zelo pogostna v osrednjem delu jezera ob Strženu in v Zadnjem kraju. Velikost zelo variira in hišice imajo razmeroma tanke stene. Radix peregra (Müller 1774) je pogostna v pritokih Cerkniškega jezera in v nekaterih izvirih. Galha palustris (Müller 1774) je bila najdena v vseh predelih jezera. Galba truncatula (Müller 1774) je zelo pogostna v jezeru ter v potokih in izvirih. Planorbidae Planorbarius corneus (Ldnnaeus 1758) živi v osrednjem delu jezera, ni pogostna vrsta. Planorhis carinatus (Müller 1774) živi v vseh predelih jezera in je najštevilnejši predstavnik družine ter je v tanatocenozah vodilma vrsta. Anisus leucostomus septemgyratus (Rossmaessler 1835). Ločevanje oblik oz. vrst A. leucostomus in A. septemgyratus je zaradi prehodnih form dokaj težko. Po podrobnem proučevanju konholoSkdh in anatomskih znakov je H u d e C (1967) postavil A. septemgyratus kot podvrsto v vrsti A. leucostomus. Podvrsta je razširjena v vzhodni Evropi in je v Cerkniški kotlini na zahodnem robu areala. Anisus spirorhis (Linnaeus 1758) je v tanatocenozah ob Strženu in v severozahodnem delu Cerkniškega jezera. Bathyomphalus contortus (Linnaeus 1758) je zelo pogostna vrsta v vseh delih jezera. Gyraulus albus (Müller 1774), najden le mestoma v niaiplavinah. Armiger crista (Linnaeus 1758) je iz naplavin ob Strženu in v pomorih Vodonosa, Retja in Rešeta. Hippeutis complanatus (Linnaeus 1758) je najden v vseh predelih jezera. Segmentina nitida (Müller 1774) ni pogostna vrsta, najdena pa je v osrednjem delu jezera. Ancylidae Ancylus fluviatilis (Müller 1774) je euribionska vrsta, ki živi v potokih, izvirih in tudi v jamah. Acroloxidae Acroloxus lacustris (Linnaeus 1758) živi predvsem v počasi tekočih vodah v pritokih Cerkniškega jezera. BIVALVIA — ŠKOLJKE Sphaeridae Sphaerium comeum (Linnaeus 1758). V Zadnjem kraju so primerki močno odebeljeni in se skladajo z obliko, ki je bila opisana kot Sph. corneum i. nucleus S t u d e r 1820, značilna pa je za stoječe vode in močvirja v nižinah. Musculium lacustre (Müller 1774), vrsta je bila najdena v osrednjem delu Cerkniškega jezera, v Strženu in Retjai. Pisidium amnicum (Müller 1774) je precej razširjena vrsta v jezeru in v njegovih pritokih. Pisidium casertanum (Poli 1791) je zelo razširjena vrsta v jezeru, v potokih in tudi v izvirih. Pisidium ohtusale (Pfeiffer 1821) živi v Strženu, najpogostejša pa je v požiralnikih v Vodonosu, Rešetu in Retju. Pisidium henslowanum (S h ep p ar d 1823). Ta vrsta je bila najdena le v Strženu. POLZI V PODZEMELJSKIH VODAH IN IZVIRIH Ob robu Cerkniškega jezera je veliko izvirov, ki imajo obsežno podzemeljsko zaledje, v katerem žive troglofilne in troglobiontske vrste oz. populacije. Na mnogih mestih je žal nedostopen podzemeljski tok, in lahko ugotavljamo sestavo malakofavne le po vrstah, ki jih najdemo v tanatocenozah. Podzemeljske vrste pa najdemo tudi v ponorih, vendar se navadno ipojavijo zelo globoko v podzemlju. Ob severozahodnem bregu Cerkniškega jezera so veliki požiralniki, po katerih pridemo daleč v podzemlje in tam najdemo troglobiontske in troglofilne vrste, v sprednjih delih teh jam pa je veliko trogloksenov. Med te jame sodijo Velilsa in Mala Karlovica ter Svinjska jama ob Cerkniškem jezeru, v Rakovem Škocjanu pa Zelške jame in Tkalca jama. V izvirih so ekološke razmere precej ipodobne razmeram v podzemlju in zato tu lahko žive skupaj podzemeljske in izvirsike vrste. Precej izvirskih vrst prodira v podzemlje in se tam razvijajo v troglofilne vrste oz. populacije z vsemi lastnostmi troglofilov oz. filetičnih trogloksenov. Ker so izvirske vrste najbližje podzemeljsikim vrstam, jih obravnavamo skupaj z njimi, čeprav spadajo izvirske vrste formalno v površinske vode. gastropoda — polzi PROSOBRANCHIA — PREDSKRGARJI Orientalinidae Iglica luxurians (K us čer 1932) je vrsta, ki jo najdemo v tanatocenozah vseh ipodzemeljskih vod in izvirov okoli Cerkniškega jezera. Endemna vrsta porečja Ljubljanice. Belgrandiella fontinalis (Schmidt 1847) je izvirska vrsta in vanjo moramo postaviti vse populacije tega področja, ki so bile v literaturi označene kot Frauenjeldia lacheineri (Küster 1852), ker je Radoman (1975) iistanovil poseben rod Graziana s tipično vrsto Frauenjeldia lacheineri oz. po reviziji rodu označeno kot Graziana lacheineri, ki pa sploh ne živi v okolici Cenkniee. Belgrandiella kuesteri (B o e t e r s 1970) je druga izvirska vrsta tega rodu, ki živi le v nekaterih izvirih ob jezeri ali pa najdemo njene hišice v naplavinah. B o e t e r s (1970) je zamenjal preokupirano vJistno ime minutissima za kuesteri, vendar jo je postavil kot .podvrsto Microna saxatilis kuesteri. Ker živi na mnogih mestih skupaj z drugimi vrstami, je zanesljivo dobra vrsta. Belgrandiella kusceri (A. J. Wagner 1914) je bUa najdena le v odtokih (Karlovici, Svinjska jama), zelo pogostna pa je v podzemeljskih vodah in v izvirih v Rakovem Škocjanu. Veliko živih primerkov pa najdemo v Raku okoli Malega naravnega mosta, v Zelških jamah in v izvirih Prunkovec in Kotlič. Belgrandiella superior (K u š č e r 1932) je omejena samo na kraške izvire ob jugovzhodnem robu Cerkniške kotline, kjer je vodilna vršita v tanatocenozah, pod kamni in na lesu pa je tudi veliko živih primerkov. Taksonomsiki položaj te vrste je bil različno ocenjen. K u š č e r (1932, 59) jo je opisal kot podvrsto B. kusceri superior, vendar jo je kasneje sam postavil kot vrsto (Kuščer in Kar am an 1935, 55). Belgrandiella schleschi (Kuščer 1932) je opisana iz Križne jame pri Ložu, kjer so bili najdeni tuidi ždvi primerki. Vrsta je dokaj pogostna še v tanatocenozah od Martinjščice do Laškega Obrha pod vasjo Laze. Belgrandiella crucis (Kuščer 1928) je opisana iz Križne jame pri Ložu. Vrsta je zelo variaibilna in je podrobna konhološka analiza pokazala, da spadajo v to vrsto morfološko zelo različne oblike od ozkih vretenastih pa do širokih stožčastih. Zanimivo pa je, da ni vedno isto razmerje med ozkimi in širokimi hišicami. V izvirih v Loški dolini je razmeroma v^ polžev s širokimi hiMcami. Med skrajnimi oblikami pa so prehodi. Iz zvira MrzHk pii Otoku je Radoman (1975, 32) opisal posebno vrsto B. conica. V tabeli mer (Radoman 1975, 37) navaja za vrsto B. crucis s tipičnega najdišča (Križna jama) višine 1,43 do 1,64 mm, za vrsto B. conica iz izvira Mrzlik pa 1,81—2,14 mm in srednjo višino 1,95 mm. Razmerje med višino in širino v odstotkih (D.IOO : H) pa je za B. crucis 60—68,42 oz. srednja vrednost 63,52, za B. conica pa 52—61,70 in srednjo vrednostjo 56,95. Očitno je tu nesporazum. Kuščer (1928, 51) daje žal samo eno mero in to za višino 2 mm in širino l imm, kar daje razmerje 50, to pa je v okviru Rado m a no ve vrste B. conica. Tudi Radomanove (1975, 63) slike vrste B. conica se bolje skladajo s Kuščerjevo risbo vrste B. crucis, kot na isti tabli prikazane oblike B. crucis, ki so samo del iz velike variacijske širine. Dokaj reprezentativna serija 260 primerkov vrste B. crucis iz Mrzle jame 21 20 19 16 H 1/10mm 15 14 13 12 10 . ^ I D 1/10mm 11 , 12 SI. 3. Variabilnost vrste Belgrandiella crucis Abb. 3. Variabilität der Art Belgrandiella crucis pri Bločicah kaže vse prehode (si. 3). Rsizinerje med višino in širino je tako obsežno, da zajame območje vrst B. crucis in B. conica in je 47,36—81,81. Iz tega se vidi, da je to le močno variabilna vrsta in da moramo B. conica postaviti le kot sinonim za vrsito B. crucis. Vrsta B. crucis je dokaj pogostna v izvirih od Magdalenskega studenca ob južnem robu do Ušive loke pod JavomiiM. Belgrandiella rohusta (R a d o m an 1975) je opisana iz Velikega Obrha pri Vrhniki v Loški dolini. Žive primerke te vrste smo našli še v izviru Grahovščice pri Grahoivem in v stranskem levem izviru blizu izvira Stebrščice. Obe populaciji ise konhološko in anatomsiko dobro skladata s tipično populacijo (si. 4). Belgrandiella glohulosa sp. n. Pri koinholoških analizah tanatocenoz iz izvirov Jezerski Obrh in Cemun ter iz Mrzle jame pri Bločicah se je veliko primerkov ostro ločilo od podobnih primerkov vrs-te B. superior. Merjenja so pokazala, da je to posebna vrsta (si. 5). Diagnoza: Od drugih vrst se loči po nizkih, zaobljenih in razmeroma širokih hišicah in po zelo poševnem ustju. Opis: Hišica je zelo majhna, trdna in z razmeroma debelimii stenami, gladka ali z redkimi nepravilno razporejenimi progami. Svitek je nizek, nekoliko zaobljen. Zavoji so močno obokani, med njimi je globok šiv, naraščajo pa zelo hitro in so trije. Ustje je rahlo ovalno, precej veliko, saj zavzema več kot /■fj^ .^jyGrahovo ' '' Bloška polica SI. 4. Belgrandiella robusta. 1 različne oblike hišic iz izvira Grahovščice, 2 kopulacijski organ in del spolnega aparata samice, 3 najdišča vrste Abb. 4. Belgrandiella robusta. 1 verschiedene Formen der Gehäuse aus der Quelle Grahovščica, 2 Kopulationsorgan und ein Teil des Genitalapparates des Weibchens, 3 Fundorte der Art SI. 5. Belgrandiella globulosa sp. n. 1 holotip, 2—4 različne oblike hišic Abb. 5. Belgrandiella globulosa sp. n. 1 Holotypus, 2—4 verschiedene Formen der Gehäuse polovico višine hišice in je zelo poševno. Ustni rob je tenaik, oster, na notranji strani oidebeljen. Zunanji ustni rob je nekolilko upognjen na zgornji strami ustja. Popek je špranjast, pri nekaterih primerkih pa povsem zaprt ali pa le do polovice zakrit. Mere: Višina 1—1,6 mm, širina 1—1,3 mm, všina holotipa je 1.3 mm, širina 1,15 .mm. Locus t y p i C u s : Mrzla jama pri Bločicah, 3,5 fem NNW od Loža. Drugi najdišči pa sta izvira Cemun in Obrh pri Gorenjem Jezeru. Material: Holotip št. 8435/A in paratipi št. 8435 v zbirki Biološkega inštituta Jovana Hadžija S AZU v Ljubljani. Taksonomski odnosi: Vrsta B. globulosa živi simpatrično z vrstami B. schleschi, B. superior in B. crucis. Oblikovno je najbližja vrsti B. superior, vendar se od nje dobro loči po nižji hišici, kar kažejo tudi meritve. Razmerje med višino in širino hišic (D.100:H) je 73,3 do 104,3, pri vrsti B. superior pa je med 61,9 in 87,5. Material z indeksi, ki se prekrivajo, je vendar ostro ločen, ker so velikosti vrste B. superior 1,6—2,3 mm, torej precej nad vrednostmi za vrsto B. globulosa, ki so pod 1,6 mm. 10 11 1 ^^ D 1 ^^ 1/10mm 1 ^^ 1 ^^ 1 23 D 22 B. superior a 21 D D □ 20 £I £] a 19 □ □ D D 18 ß □ □ H' " ü □ 0 l/lOtnm 16 □ Q a a 15 1 1 a 1 D a 14 i ■ 13 1 ■ ■ 12 ■ m B. globul osa 11 1 ■ 10 ■ ■ SI. 6. Oblikovno območje vrst Belgrandiella superior in B. globulosa Abb, B. Formbereich der Arten Belgrandiella superior und B. globulosa Sadleriana fluminensis (Küster 1852) je redka, saj je bila najdena samo v izviru pri cerkvi v Martinjaku. Hauffenia subpiscinalis (Kuščer 1932) živi v vseh podzemeljskih vodah v okolici Cerkniškega jezera. Velikost in oblika zelo variirata. Populacije v izvirih pod Slivnico imajo manjše hišice, iposebno majhne pa so v Magdalenskem situdencu pri Martinjaku. Anatomsiko pa se doibro äkladajo z drugimi populacijami. Verjetno so primerki majhni zaradi neugodnih razmer v podzemlju, saj je zaledje izvirov iz dolomita. Hauffenia michleri (Kuščer 1932). Ta vrsta je najpogostnejša v srednjem in spodnjem delu podzemeljskega toka Ljubljanice, deloma pa tudi v vodah iz zgornjega dela porečja Idrijce, od koder so vode tekle v pliocenu v Ljubljanico. Prazne hišice, ki pa konhološko niso povsem skladne s hišicami iz spodnjega toka Ljubljanice, smo našli v Mrzli jami pri Bločicah in v izviru Orahov-ščice. Dokončno potrditev pripadnosti tej vrsti pa bo dalo le anatoimsko raziskovanje. Živi primerki pa doslej niso bili najdeni. Hadziella ephippiostoma (Kuščer 1932) je endemna vrsta podzemeljskih vodotokov Ljubljanice. Najdemo jo v tanatocenozah izvirov Obrh, Cemun pa do Vranje jame v Zadnjem kraju. Bythinellidae Bythinella schmidti (Küster 1852). V zadnjem času je v taiksonomiji rodu Bythinella precej zmede in so specifične in isubspecifične razmere ocenjene dokaj različno. Po sedanjem stanju je treba oblike iz Cerkniške kotline postaviti v vrsto B. schmidti, čeprav se vsaj nekatere dobro skladajo z obliko B. austriaca, ikatere samostojnost še ni dokončna. Al zon a (1971, 37) je obliko B. austriaca postavil v sinoTiimijo vrste B. schmidti. Zilch & Jaeckel (1962,46) sta B. schmidti postavila samo kot formo v vrsto B. alta. Po njunem minenju pa je B. austriaca samostojna vrsta. Jaeckel (1967; 95) tudi razlikuje vrsti B. schmidti in B. austriaca. Radoman (1975, 141) sicer ne govori direktno o B. austriaca, pripominja le, da je razširjena na severovzhodu, severozahodno pa je areal vrste B. schmidti, ki zajema tudi Cerkniško kotlino. Iz širše okolice in s Hrvaške pa je bilo opisanih veliko oblik, M so imele položaje samostojnih vrst, so pa verjetno samo podvrste v okvirju variabilne vrste B. schmidti. V pritokih Cenkniškega jezera pa dokaj dobro ločimo vsaj dve obliki. Eno lahko uvrstimo v B. schmidti, saj je precej podobna tipični oblaki (si. 7 A), druga pa je ožja in jo najdemo v velikih 'izvirih pri Goiremjem Jezeru, kamor pa je vrsta verjetno naplavi j ena iz višje ležeče Loške doline, kjer je vrsta dokaj ;pogostna npr. v Malem Obrhu. Taksonomsko vrednost te oblike (si. 7 B) pa bo pokazala podrobna konhološka in predvsem anatomska obdelava. PULMONATA — PLJUCARJI Ancylidae Ancylus fluviatilis (Müller 1774) je zelo evritopna vrsta in živi tudi v izvirih in v podzemeljskih vodotoikih, predvsem v ponikalnicah, kjer so nekatere populacije popolnoma depigmentirane 'in celo slepe. Vrsta je dokaj pogostna v izvirih in v tanatocenozah izvirov ob Cerkniškem jezeru. SI. 7. Bythinella schmidti. A oblike iz okolice Cerkniškega jezera, B oblike iz Loške doline in iz naplavin kraških izvirov pri Gorenjem Jezeru Abb. 7. Bythinella schmidti. A Formen aus der Umgebung des Cerkniško jezero, B Formen aus der Loška dolina und aus den Anschwemmungen der Karstquellen bei Gorenje Jezero Acroloxidae Acroloxus tetensi (K u š č e r 1932) je podzemeljska vrsta in je bila najdena samo v podzemeljskih vodotokih, ki s severozahodnega roba Cerkniškega jezera odvajajo vodo proti Planinskemu polju in Ljubijamskemu barju. Vrsta je dokaj pogostna v notranjosti Karlovic (Zahodni rov Velike Karlovice in Ja-vorniški rokav Male Karlovice), v Zelških jamah (Južni rov. Vodni rov) in v Rakovem Skocjanu (Rakove brzice, Pruaiikovec, Kotlič in drugi izviri). SUHOZEMSKI POL2I Suhozemski polži so največja skupina mehkužcev iz obrobnih predelov okoli Cerikniškega jezera. Nekatere vrste žive tudi na občasno poplavljenih območjih. Raziskovanje suhozemskih polžev je bilo usmerjeno predvsem v tri ekološko značilne predele ob Cerkniškem jezeru in na pobočjih, ki se spuščajo v Cerkniško kotlino. Te predele dobro označujejo v uvodu opisane vegetacijske razmere. V to skupino so vključene tudi poidzemeljske vrste iz rodu Zospeum. PROSOBRANCHIA — PREDŠKRGARJI Cochiostomatidae Cochlostoma septemspirale (Razoumovsky 1789) živi v gozdu na severovzhodnih pobočjih Javo mikov, ni pogostna. Auritus gracilis stussineri (A. J. Wagner 1897). V dinarskem in alpskem svetu živeča podvrsta je bila najdena samo okoli vrha Javornika ter na severovzhodnem pobočju in v Rakovem Škocjanu (Globoščak). Auritus tergestinus (West er lun d 1878) je najipogostnejša vrsta tega rodu. Ker je evritopna jo najdemo povsod in tudi v velikem številu. Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897). Taksonomsiki položaj te vrste določajo razni avtorji različno. Večkrat kot podvrsto A. tergestinus waldemari. Tako jo opredeljujeta npr. Zilch&Jaeckel (1962, 32). Obliki A. tergestinus in A. waldemari se morfološko dobro ločita in iker živita na mnogih mestih na Javomikih in v okolici Notranjskega Snežnika skupaj, moramo A. waldemari šteti kot vrsto (si. 8). Pomatiasidae Pomatias elegans (Müller 1774) je termofilna vrsta, ki živi samo na pri-sojnih pobočjih okoli Cerknice, vendar ni pogostna. Aciculidae Acicula gracilis (C 1 essin 1887) je razširjena v predgorjih Alp, sega pa prek krasa na Hrvaško. Najdena je bila na mnogih mestih v gozdovih in tudi v prisojnih legah Cerkniške kotline. Acicula stussineri (Boettger 1884). Ta vrsta je dolgo veljala za zelo redko, saj je bila poznana le is tipičnega najdišča v okolici Moravč, K u š č e r (1925, 65) pa omenja še vhod v jamo na Šumu pri Domžalah in Pasjico v Zgornjem Igu pod Krimom. Na precej večjo pogostnost te vrste pa je apoizoril V e 1 -iko vrh (1971), ki jo je našel na mnogih mestih v širši okolici Ljubljane, na Gorenjskem in Štajerskem. Iz okolice Certknice jo navaja na vrhu Slivnice. Nova najdišča pa so sv. Miklavž na Slivnici, Škanski grič pri Zelšah in KotHc v Rakovem Škocjanu. Ker je vrsta zelo drobna, se pri preiskavah lahkO' prezre oz. izgubi pri sejanju, saj je visoka le 1,2 mm in širofca 0,3 mm. Renea spectabilis (R o s s m a e s s 1 e r 1839). Najdena je bila na več mestih v Rakovem Škocjanu. Sicer m pogostna. PULMONATA — PLJUCARJI Ellobiidae Carychium minimum (Müller 1774) je zelo pogostna vrsta, predvsem na vlažnih mestih. • tergestinus ▲ waldemari / ^ \ ✓ 0 1 2 3 A 5km Podgora SI. 8. Razširjenost vrst Auritus tergestinus in A. waldemari Abb. 8. Verbreitung der Arten Auritus tergestinus und A. waldemari Caryehium tridentatum (Riss o 1826) je tudi zelo ipogostna, prefeiira pa bolj suha mesta. Zospeum spelaeum spelaeum (R os s m a e s si e r 1839). Tipična podvrista živi v jamah v severozahodnem delu raziskovanega območja. Pogostna je v Karlovicah pri Etolenji vasi in v Dvatisoči jami, Zelških jamah ter drugih manjših jamah v Rakovem Skocjamu. Tu žive populacije z vsemi značilnostmi podvrste, ki je sicer vrinjena v areal podvrste Z. spelaeum schmidtl. Zospeum spaleaeum schmidtl (F r a u e n f el d 1854) je podvrsta, ki jo najdemo v jamah pri Dobcu in na Vinjem vrhu nad Begunjami, kjer žive tipične oblike te podvrste. Zospeum kusceri (A. J. Wagner 1912). Najprej jo je A. J. Wagner opisal kot podvrsto Z. frauenjeldi kusceri, ker po obliki in ustni armaturi nekoliko spominja, na vrsto Z. jrauenfeldi, vendar pa je po lamelami strukturi v notranjosti hišice nekaj posebnega in ima zato položaj samostojne vrste. Na raziskovanem območju je bila najdena isikoraj v vseh jamah in v naplavinah v izvirih ter je najpogostejša vrsta tega rodu. Zospeum exiguum (Kuščer 1932). Prvotno je bila oipisana kot podvnsta Z. obesum exiguum. Od vrste obesum pa se loči po ustni lamelami armaturi. Zivi primerki te vrste so bili najdeni v Križni jami, prazne hišice pa v tanato-cenozah izvirov pri Gorenjem Jezeru (Jezerski Obrh), ki so obenem najsevernejša doslej poznana najdišča te vrste. 0 spelaeum s.str. <3 spel. schmidti ▲ kusceri ■ exiguum O 1 2 3 4 Skm SI. 9. Razširjenost vrst in podvrst rodu Zospeura Abb. 9. Verbreitung der Arten und Unterarten der Gattung Zospeum Cochlicopidae Cochlicopa luhrica (Müller 1774) živi predvsem na odprtem svetu, pogostna je v obrobnih predelih Cerkniškega jezera in tudi v naplavinah pred požiralniki. Cochlicopa lubricella (Porro 1838) pa naseljuje predvsem topla južna pobočja okoli Cerknice in pod Slivnico ter pri Gorenjem Jezeru. Pyramidulidae Pyramidula rupestris (Draparnaud 1801) je zelo euribiontska vrsta, živi pa najraje na skalah. Vertiginidae Columella edentula (Martens 1830) ni pogostna, najdena je bila v naplavinah Cerkniščice. Truncatellina cylindrica (Ferussac 1821) na južnih pobočjih Slivnice. Truncatellina claustralis (G r e d 1 e r 1856) je tudi vezana ma toplejše predele, vendar redkejša od prejšnje vrste. Truncatellina monodon (Held 1837) je najdena samo v Zadnjem kraju pod Javomiki. Vertigo angustior (Jeffreys 1830) je ddkaj pogostna vrsta, predvsem pa v okolici jeezra, veliko, primerkov smo našli v naplavinah. Vertigo pusilla (Müller 1774) je siplošno razširjena vrsta. Vertigo antivertigo (Draparnaud 1801) nastopa v območju jezesra in na obrobnih vlažnih travnikih. Vertigo pygmaea (Draparnaud 1801) je dolkaj pogostna vrsta ob jezeru in tudi na bolj suhih pobočjih. Vertigo alpestris (Aider 1838) je bila najdena na severni strani Javomi-kov in v mraziščnih udornih dolinah. Poleg najdb na Notranjskem Snežniku (Bole 1976) so to nova južna najdišča te vrste, ki je razširjena od Alp prek Trnovskega gozda, Hrušice in Javornikov do Notranjskega Snežnika. Orculidae Orcula doliolum (Bruguiere 1792) je poznana z najdišč na Javornikih in iz okolice Zadnjega kraja. Orcula conica (R o s s m a e s s 1 e r 1837) je pogostna v goadovih na severni strani Slivnice, na Javornikih in v Rakovem Skocjanu. Pagodulina sparsa (P i 1 s b r y 1926) je splošno razširjena vrsta. Pagodulina subdola (Gradier 1858) je precej redkejša in je bila najdena samo na severozahodnih pobočjih Javornikov. Chondrinidae Granaria jrumentum illyrica (Rossmaessler 1835) živi v toplih prisojnih legah okoli Cerknice, na južnih pobočjih Slivnice, v okolici Grahovega in Gorenjega Jezera. Je termofilna vrsta. Rodovno ime Granaria je uvedel Gittenberger (1973) za del vrst iz rodu Abida, kamor je bila doslej uvrščena ta vrsta. Chondrina avenacea lepta (Weste rlund 1887) ima tipično najdišče pri Postojni. Po Nordsiecku (1962) spadajo v to podvrsto vse populacije iz zahodne Slovenije, Istre in Kvamerja. V Cerkniški kotlini živi predvsem na bolj suhih in toplih mestih. Chondrina clienta (Weste rlund 1883) je manj pogostna, živi pa predvsem na skalah. Odontocyclas kokeili (R o s s m a es s 1 e r 1837) je vrsta, ki je najpogost-nejša v goizdovih. Odontocyclas rossmaessleri (Rossmaessler 1839) je bila najdena na robu preiskovanega območja v Menišiji. Pupillidae Pupilla muscorum (Linnaeus 1758) je vezana na topla območja na južni strani Slivnice in v oikolici Begunj. Lauria cylindracea (D a Costa 1778) pod Slivnico na južni strani. Argnidae Agardhiella truncatella (Pfeiffer 1841) je razširjena povsod, vendar ni nikjer zelo pogostna. Valloniidae Vallonia cosfata (Müller 1774) predvsem v južnih legah, vendar ni pogostna. Vallonia pulchella (Müller 1774) je povsod, zelo pogostna pa je v tanato-cenozah. Acanthinula aculeata (Müller 1774) je s,plošno razširjena. Planogyra sororcula (Ben o it 1857) je po Gittenbergerju (1977, 191) novo ime za obliko, ki je bila opisana kot Vallonia astoma (Boettger 1909) z Durmitorja. G i 11 e n b e r g e r pa jo je nato uvrstil v rod Spelaeodiscus (1977), kasneje pa v rod Planogyra (1972). Vrsta je bila pri nas dolgo časa prezrta ali pa je bila postavljena med juvenilne primerke vrste Vallonia costata, čeprav je pri nas dokaj pogostna. Najdena je büa na Javomikih nad 800 m. Enidae Ena montana (D r a p a r n a u d 1801) živi v gozdovih na severnih pobočjih Javornikov in Slivnice. Ena obscura (Müller 1774) je pogostnejša, predvsem pa tudi v prisojnih legah. Zehrina detrita (Müller 1774) je termofilna vrsta, ki živi na suhih južnih pobočjih Slivnice, sega pa do vrha. Succineidae Succinea putris (Linnaeus 1758) je iz obrobnih predelov jezera. Succinea oblonga (Draparnaud 1801) živi podobno kot prejšnja vrsta ob bregovih počasi tekočih in stoječih vod. Oxyloma elegans (R i s s o 1826) je najpogostnejša vrsta te družine na dnu Cerkniške kotline. Ferussaciidae Cecilioides acicula (Müller 1774). Poznana so le posamezna najdišča pod Slivnico in Križno goro. Cecilioides aciculoides (Westerlund 1887), na južnih pobočjih. Endodontidae Punctum pygmaeum (Draparnaud 1801) je splošno razširjena in zelo pogostna vrsta. Discus perspectivus (Miihlfeldt 1816) je pogostna vrsta na prisojnih in osojnih pobočjih. Arionidae Arion hortensis Ferussac 1819 je pogosten v nižinah. Arion ruf us (Linae^xs 1758), na travnikih in v grmovju. Arion subfuscus (Draparnaud 1805) živi predvsem v gozdovih in je dokaj pogostna vnsta. Vitrinidae Vitrina pellucida (Müller 1774) je razširjena v okolici Cerkniškega jezera, na Slivnici im Križni gori ter mestoma na Javomikih. Nekatere hišice spominjajo na prehod k V. carniolica, ki pa še ni anatomsko preiskana in zato še niso razčiščeni taksonomski odnosi med V. pellucida in V. carniolica. Eucobresia diaphana (Draparnaud 1805) je bila najdena na pobočjih Križne gore in v Rakovem Skocjanu. Vitrinobrachium breve (Ferussac 1822) je razmeroma redka na Javor-nikih. Zonitidae Zonitoides nitidus (Müller 1774) živi ob bregovih jezera, najden pa je bil tudi v naplavinah ob jezeru in ob Cerknišoici. Vitrea subrimata (Reinchardt 1871) je dokaj pogostna na vsem območju. Vitrea diaphana erjaveci (B r u s i n a 1870) živi v zahodni Sloveniji, kjer nadomešča nominatno podvrsto. Je nekoliko redkejša od prejšnje, na nekaterih najdiščih pa živi z njo skupaj (npr. na Slivmci, Javomikih in v Rakovem Škocjanu). Vitrea binderi Pinter 1972 je pozsnana samo iz Laške kukave (loc. typ.) nad Lazami pri Planini. Najdišče je sicer izven raziskovanega območja, vendar je možno, da je vrsta razMrjena tudi na drugih mestih v Menišiji. Aegopis verticillus (Lamarck 1822) je zelo pogositna vrsta, ki je na raziskovanem območju tudi splošno razširjena. Aegopis croaticus (Ferussac 1832) je nekoliko manj ipogostna, najdena je bila na Slivnici, Javomikih, na Križni gori in v Rakovem Skocjanu. Treba bo pa še preiskati, če je ta oblika, ki jo imajo neikateri kot Ae. carniolicus, res samostojna vrsta ali pa le podvrsta. Aegopinella nitens (Michaud 1831) je splošno razširjena. Oxychilus cellarius (Müller 1774). Vrsta živi na prisojnih legah pod Slivnico. Daudebardiidae Carpathica stussineri (A. J. Wagner 1895) je bila najdena posamično na severnem pobočju Slivnice, na Javomikih in nad Cemunom pri Gornjem Jezeru. Milacidae Milax marginatus (D r a p a r n a u d 1805), v gozdovih na Javornikih. Limacidae Limax cinereoniger (Wolf 1803) je splošno razširjena vrsta. Limax tenellus (Nilsson 1822), v gozdovih na Javornikih. Euconulidae Euconulus julvus (Müller 1774) je precej pogostna vrsta. Clausiliidae Itala ornata (Rossmaessler 1836), le mestoma na prisojnih krajih: Grahovo, Križna gora. Cochlodina costata costata (C. Pfeiffer 1828) je bila najdena samo na prisojnih pobočjih v okolici Gorenjega Jezera. Cochlodina costata commutata (Rossmaessler 1836). Po Nord-sieckovih (1969, 6) raziskavah je nekdanja vrsta C. commutata le podvrsta v vrsti C. costata. Podvrsta je dokaj pogostna v gozdovih na severnih in vzhodnih pobočjih. Cochlodina fimhriata (Rossmaessler 1835) je najpogostnejša vrsta tega rodu in je splošno razširjena. Cochlodina laminata inaequalis (Schmidt 1868). Tipično najdišče te vrste je Javornik. Razširjena pa je še v Istri, na zahodnem Notranjskem in v Hrušici, kjer je severna meja areala. Dalje proti severu pa prehaja v podvrsto C. laminata grossa. V Cerkniški kotlini je precej pogostna na severnih in južnih pobočjih. Cochlodina duhiosa (C 1 e s s i n 1882) ima ^ven alpskega sveta le posamezna nahajališča in je zato najdišče na Javorniku na južni meji areala te vrste. Kot samostojno vrsto jo je postavil Nordsieck (1969, 3). Clausilia pumila (Pfeiffer 1828), najdena le na nekaj mestih na Javornikih in pri Begunjah. Iphigena asphaltina (G red le r 1856) je redka. Iphigena densestriata (Rossmaessler 1836), le mestoma pod Javomiki in v Rakovem Škocjanu. Iphigena plicatula (Draparnaud 1801) je najpogostnejša vrsta tega rodu, živi na osojnih in prisojnih pobočjih. Iphigena ventricosa (Draparnaud 1801) je pogostna v gozdovih. Ruthenica filograna (Rossmaessler 1836) je dokaj razširjena. Bradybaenidae Bradybaena fruticum (Müller 1774) je termofilna vrsta, živi na prisojnih legah pod Shvnico. Helicidae Helicella obvia (H a rt m an n 1840), na travnikih in poljih ob vzhodnem robu Cerkniškega polja. Monacha carthusiana (Müller 1774) je termofilna vrsta, živi na suhih prisojnih pobočjih. Zenobiella umbrosa (Pfeiffer 1828) na pobočju Križne gore. Monachoides incarnata (Müller 1774) je zelo razširjena vrsta v gozdovih in na odprtem svetu. Trichia leucozona (Pfeiffer 1828) je zelo variabilna vrsta, ki je naj-pogostnejša v gozdovih na Javomikih in na severni strani Slivnice. Trichia sericea (D r a p a rn aud 1801), v gozdovih na Javomikih. Trichia lurida (Pfeiffer 1828) je pogostna na Javomikih, kjer najdemo dlakaste in gole hišice, pri katerih pa se dobro vidijo vsadišča dlak. Nekatere Imšice so zelo visoke in imajo močno zaobljene svitke. Trichia hispida (Linnaeus 1758) ob Oerkniačiei pri Begunjah. Helicigona hirta (Menke 1830) ima na pobočjih Javomikov severno mejo areala. Druga najdišča v Sloveniji pa so v Snežniškem pogorju in na Kočevskem. Chilostoma intermedium (F er us sac 1821) je pogostna na skalah in bukovih deblih v gozdovih na prisojnih pobočjih. Campylaea planospira illyrica (Stabile 1864) je splošno razširjena podvrsta oz. vrsta. Isognomostoma isognomostoma (Schröter 1784), pogostna je v gozdovih in po grmovju. Isognomostoma holosericum (Stu d er 1820) pa je vezana na bolj hladna in senčna mesta. Cepaea nemoralis (Linnaeus 1758) je splošno razširjena vrsta, pogost-nejša pa je na prisojnih pobočjih, vendar jo najdemo tudi v gozdovih pod Javorniki. Cepaea vindobonensis (Ferussac 1821) živi po gmiovju ob dnu Cerkniške kotline in je manj pogostna od prejšnje vrste. Helix pomatia (Linnaeus 1758) je vrsta, ki jo najdemo povsod. ZNAČILNOSTI MALAKOFAVNE CERKNIŠKEGA JEZERA IN OKOLICE Malakofavna Cerkniškega jezera in oikolice je dokaj bogata. Doslej je bilo najdenih 141 vrst, od tega 135 vrst polžev in 6 vrst školjik. V vodah Cerkniškega jezera in v površinskih ter podzemeljskih pritokih živi 43 vrst vodnih polžev in školjk, kopenskih vrst polžev pa je 98 vrst. Mehkužci Cerkniškega jezera in oikolice so zanimivi predvsem v ekološkem in zoogeografskem pogledu. Cerkniško jezero leži v območju, ki je pod vplivom različnih zoogeografskih eaiot, obenem pa je dovolj odprto za 'naseljevanje vrst z velildmi areali. Nekaj posebnosti pa je nastalo zaradi edinstvene hidrografske mreže, saj je Cerkniško jezero povezano z drugimi površinskimi vodami samo z zelo dolgimi podzemeljsikum tokovi. Vodna malalkofavna Cerkniškega jezera ima le take vrste, ki imajo velike areale in so ekološko vezane na različne tipe vod. Zanimivo pa je, da ne najdemo izraizito jezerskih vrst. Najbližje tem so le Hippeutis complanatus, Seg-mentina nitida in Pisidium obtusale (prim. J a e c k e 1 1967). Po sestavi malalko-favne Cerkniško jezero ni tipično jezero, temveč je le velika mlaka, kot ga je po limnoloških kriterijih ocenil Rejic (1972, 193—154), oziroma je to le obsežna obreona poplava, ki pa se periodično ponavlja. Posebej pa velja omeniti zanimiv pojav, na katerega je opozoril že Kuščer (1932, 50). V Cerkniškem jezeru in v njegovih površinskih pritokih manjkajo nekatere vrste mehkiižcev, ki jih sicer najdemo povsod v vodah v širši okolici raziskovanega območja, predvsem pa v spodnjem toku Ljubljanice na Ljubljanskem barju. To so vrste iz družin Neritidae in Thiaridae iz razreda Gastropoda in U n i o n i -d a e iz razreda Bivalvia. Ekološke razmere so za nekatere vrste iz omenjenih družin dokaj ugodne, saj jih najdemo v podobnih ali celo dosti slabših življenjskih razmerah. Iz družine Neritidae tu ni rodu Theodoxus, iz družine Thiaridae pa manjkata rodova Amphimelania in Fagotia. Od školjik ne najdemo rodov Anodonta in Unio. Očitno je, da so podzemeljski tokovi, M povezujejo Cerkniško jezero z nižje ležečimi predeli, že tako stari, da se favna, ki je naseljevala po pleistocenu porečje Save in Ljubljanice, ni mogla prebiti skozi pregrado, ki so jo ustvarili dolgi podzemeljski totkovi. Razpored vrst in sestava kopenske malakofavne sta v okolici Cerkniškega jezera v veliki meri odvisna od ekoloških razmer, ki so na tem območju različne. Največja razlika je med severovzhodnimi pobočji Javomikov in jugozahodnimi pobočji Slivnice ter njenih podaljškov prek Skrajnika proti Rstkeku in prek Srednje in Male Slivnice ter Golega proti Križni gori. Na razpored polžev vplivajo eikspozicija in z njo povezane mezoklimatake, mikroklimatske in vegetacijske razmere. Medtem ko živijo na osojnih z jelovo - bukovim gozdom poraslih pobočjih vrste iz spodnjega montanskega pasu, je na toplih prisojnih pobočjih precej termofilnih su'bmediteranskih vrst. V nižinskem predelu ökoli jezera pa najdemo zlasti evribiontske vrste, ki imajo tudi velike areale. Zaradi pestrosti biotopov je v okolici Cerkniškega jezera bogata malakofavna, ki je sestavljena iz eikološko in zoogeografsko različnih elementov (prim. si. 10). ZOOGEOGRAFSKI PREGLED Zoogeografska analiza vrst kaže nekaj značilnosti, ki so vezane na posamezne ekološko razporejene skupine. V skupini mehkužcev, ki žive v površinskih vodah, v potokih in jezeru, so samo vrste, ki imajo velike areale (holarfetične, palearktične, evropske). Nasprotno pa je med izvirskimi in podzemeljskimi vrstami polžev največ endemnih vrst. Od 14 najdenih vrst je 10 endemnih podzemeljskih vrst, M so deloma endenme za porečje Ljubljanice, deloma pa segajo še v sosednja porečja, predvsem tam, kjer se je po pliocenu premikala razvodnica tako, da se je porečje Ljubljanice občutno zmanjšalo. Večjo razširjenost imajo izvirske vrste: Belgrandiella jontinalis, B. kuesteri, Sadleriana fluminensis in Bythinella schmidti. To so južnovzhodno alpske in severozahodno dinarske vrste. Najbolj razgibane pa so zoogeografske razmere pri kopenskih vrstah polžev. Med 98 najdenimi vrstami je največ vrst z velikimi areaU (holarktične, palearktične, evropske, srednjeevropiöke in južnoevropsdce), teh je 55 oz. 56,1 ®/o. Razmeroma malo je vrst, ki so razširjene v Alpah in v Dinarskem gorstvu. To so predvsem vzhodno alpske in severozahodno dinairslke vrste. Najdenih je bilo 9 vrst ali 9,2 ®/o. Samo 7 vrat ali 7,1 V» je taJdh, ki nimajo posebnega zoo-geografskega pomena, so pa pretežno mediterajnske in alpsko-^karpatske v širšem pomenu. Za zoogeografsko oceno sta pomembni skupini vzhodno alpskih in dinarakih vrst. Vzhodnoalpske vrste so tu že na meji ob južnem robu areala in so razširjene proti jugu le do Kolpe in Risnijalka, ugotovljenih pa je bilo 13 vrst ali 13,3 ®/o. Med dinarskimi vrstami imajo nekatere prav na preisko- Sl. 10. Zoogeografski položaj Cerkniške kotline in vplivi favnističnih elementov: A alpski, D dinarski, M sredozemski, E vzhodnoevropski Abb. 10. Zoogeographische Lage des Kesseltales von Cerknica und die Einflüße der faunistischen Elemente: A alpine, D dinarische, M mediterrane, E osteuropäische vanem ozemlju severne meje arealov, neikatere pa segajo še dalje proti severozahodu. Dinarskih vrst je 10 ali 10,2®/». Najmanj je endemnih vrst, saj lahko mednje prištejemo le vrsto Vitrea binderi, ki je bila doslej najdena le na tipičnem najdišču in še to leži izven raziskovanega območja, in tri podzemeljske vrste iz rodu Zospeum. Podvrsta Zospeum spelaeum spelaeutn in vrsta Z. exi-guum imata majhna areala v okolici Cerkniške kotline. Daleč proti vzhodu je razširjena podvrsta Z. spelaeum schmidti, ki živi na kraških tleh tja do Sotle, na Primorskem, Notranjskem in Dolenjskem pa živi vrsta Z. kusceri, ki seže proti jugu še v Gorsfki Kotar. Med kopenskimi vrstami je le 4,1 ®/o endemnih vrst. Alpske in dinarsike vrste, ki so za proučevanje zoogeografskih razmer najpomembnejše, žive skoraj vse v spodnjem montanskem pasu. Ta pas se razteza daleč proti severozahodu v Alpe in proti jugovzhodu v Dinarsko gorstvo. Zaradi dokaj enotnih ekoloških razmer v tem pasu ni posöbnih zoogeografskih pregrad, kar se vidi tudi v prekrivanju arealov alpsikih in dinarskih vrst. Po H a d ž i -je vi zoogeografski razdelitvi Jugoslavije (Hadži 1931; 1935) leži območje Cerkniške kotline v slovenski krajini (craina slovenica), ta pa v kraškem delu (pars carsica) balkanske podprovince (subprovincia balcanica). Meja med slo-vensiko krajino in triglavsko krajino (craina triglavensis) poteka po tej razdelitvi od Ljubljane mimo Medvod, Škofje Loke isn po Selški dolini. Cerkniška kotlina leži torej v osrednjem delu slovenske krajine. Poudariti pa moramo, da je problematično vrednotenje odnosov med alpskimi in dinars^kimi vrstami. Alpskih vrst je 13, dinarskih pa 10. Teoretično bi morali potegniti mejo med alpsko in dinarsko favno tam, kjer se na prekrivajoöh arealih pojavljajo alpske in dinarske vrste v razmerju 1 :1. Taka meja pa leži nekoliko južneje od Cerkniške kotline. Ozemlje severno od te meje ima torej pretežno alpinski značaj in bi bolj sodilo v alpsko podprovinco. Dosedamja meja med slovensko krajino (craina slovenica) in južnovzhodino ležečo hrvaško krajino (craina croatica) je meja med dvema krajinama, vendar bi bilo po malakoloških razmerah primerneje, da bi bila tu meja med alpsko in balkansko podprovinco. Zusammenfassung MOLLUSKEN AUS DEM GEBIET DES CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) UND SEINER UMGEBUNG Der See Cerkniško jezero (See von Cerknica) mit seiner Umgebung liegt in der Landschaft Notranjsko im südwestlichen Teil Sloweniens. Das untersuchte Gebiet erstreckt sich in einer Länge von etwa 15 km und einer Breite von 10 km. Den Hauptteil des Gebietes bildet das Kesseltal von Cerknica (Cerkniška kotlina), welches im Osten von der Slivnica (1114 m) und im Westen vom Javornikizug begleitet wird, welch letzterer das Gebiet vom Küstenlande scheidet. Die relative Höhe ist klein (768 m). Der höchste Punkt des Gebietes ist der Gipfel Veliki Javomik (1268 m), die niedrigste Kote liegt im Rakov Skocjan (500 m). Die geologische Struktur umfaßt im großen gesehen drei verschiedene Gebiete. Die Westseite des Beckens gehört der Kreideformation an. An der Ostseite sind Dolomite vorherrschend, nur hie und da ist jurassischer Kalkstein (Lias) vorhanden. Den Boden des Tales bedecken mächtige Seesedimente. Dem Polje von Cerknica fließt das Wasser unter- und oberirdisch periodisch in sehr großer Menge zu, besonders in Frühling und Herbst, so daß der periodische See entsteht. Zur Zeit der größten Überflutungen erreicht der See eine Oberfläche von 26 km®. Im Sommer und teilweise im Winter ist der Wasserzufluß so klein, daß das Polje bald schneller bald langsamer austrocknet. Auf der westlichen Kalkseite sind viele Höhlen, Karstquellen und Estavellen vorhanden, mit denen malakologisch sehr reiche unterirdische Wasserläufe verbunden sind. Die klimatischen Bedingungen sind für die Mollusken günstig. Die Niederschläge betragen 1694 mm jährlich (Cerknica) und sind auch auf die Sommermonate verteilt, so daß im August ein Sommerminimum mit 113 mm auftrit. Im Jahresdurchschnitt ist das Klima der Umgebung von Cerknica perhumid und mäßig warm. Die Vegetation ist ein sehr bedeutender Faktor. Die Umgebung des Cerkniško jezero ist ein sehr waldreiches Gebiet. Hier findet man verschiedene Subassoziationen des dinarischen Buchen - Tannenwaldes (Abieti - Fagetum dinaricum), welche malakologisch sehr reichhaltig sind. An den südlichen Abhängen befinden sich einige termo-phile Assoziationen wie z. B. Ostryo - Fagetum und Querco - Ostryetum. In diesen Assoziationen leben einige termophile südliche Schneckenarten. Die Mollusken des Cerkniško jezero und der Umgebung umfassen der ökologische Gruppen. In die erste Gruppe fallen die Wassermollusken des Sees und seiner oberflächigen Zuflüsse. Das sind die Mollusken der stehenden oder langsam fließenden Gewässer und Bäche: Viviparus viviparus, Valvata cristata, Bithynia leachi, B. tenta-culata, Physa fontinalis, Aplexa hypnorum, Lymnaea stagnalis, Radix peregra, Galba palustris, G. truncatula, Planorharius corneus, PUmorbis carinatus, Anisus leuco-stomus septemgyratus, A. spirorbis, Bathyomphalus contortus. Armiger crista, Hip-peutis complanatus, Segmentina nitida, Ancylus fluviatilis, Acroloxus lacustris Sphaerium corneum, Musculium lacustre, Pisidium amnicum, P. casertanum, P. ob-tusale und P. henslowanum. Die zweite Gruppe enthält die Wasserschnecken, die in unterirdischen Wasserläufen und auch in Quellen leben. Es sind dies: Iglica luxurians, Belgrandiella fontinalis, B. kuesteri, B. kusceri, B. superior, B. schleschi, B. crucis, B. robusta, B. globu- losa, Sadleriana fluminensis, Hauffenia subpiscinalis, H. michleri, Hadziella ephip-piostoma, Bythinella schmidti, Ancylus fuviatilis und Acroloxus tetensi. Die dritte Gruppe umfaßt Landschnecken aus der Umgebung des Sees. Zu dieser Gruppe rechnen wir auch die unterirdischen Schnecken der Gattung Zospeum. Die Arten sind folgende: Cochlostoma septemspirale, Auritus gracilis stussineri, A. terge-stinus. A. waldemari, Pomatias elegans, Acicula gracilis, A. stussineri, Renea specta-bilis, Carychium minimum, C. tridentatum, Zospeum spelaeum spelaeum, Z. spelaeum schmidti, Z. kusceri, Z. exiguum, Cochlicopa lubrica, C. lubricella, Pyramidula ru-pestris. Columella edentula, Truncatellina cylindrica, T. claustralis, T. monodon, Vertigo angustior, V. pusilla, V. antivertigo, V. pygmaea, V. alpestris, Orcula doliolum, 0. conica, Pagodulina sparsa, P. subdola, Granaria frumentum illyrica, Chondrina avenacea lepta, Ch. clienta, Odontocyclas kokeili, O. rossmaessleri, Pupilla muscorum, Lauria cylindracea, Agardhiella truncatella, Vallonia costata, V. pulchella, Acanthi-nula aculeata, Planogyra sororcula, Ena montana, E. obscura, Zebrina detrita, Succinea putris, S. oblonga, Oxyloma elegans, Cecilioides acicula, C. aciculoides, Punctum pygmaeum. Discus perspectivus, Arion hortensis, A. rufus, A. subfuscus. Vitrina pellucida, Eucobresia diaphana, Vitrinobrachium breve, Zonitoides nitidus, Vitrea subrimata, V. diaphana erjaveci, V. binderi, Aegopis verticillus, Ae. croaticus, Aego-pinella nitens, Carpathica stussineri, Milax marginatus, Limax cinereoniger, L. tenellus, Euconulus fulvus, Itala ornata, Cochlodina costata commutata, C. fimbriata, C. lami-nata inaequalis, C. dubiosa, Clausilia pumila, Iphigena asphaltina, I. densestriata, 1. plicatula, I. ventricosa, Ruthenica filograna, Bradybaena fruticum, Helicella obvia, Monacha carthusiana, Zenobiella umbrosa, Monachoides incarnata, Trichia sericea, T. lurida, T. hispida, Helicigona hirta, Chilostoma intermedia, Campylaea planospira illyrica, Isognomostoma isognomostoma, I. holosericum, Cepaea nemoralis, C. vindo-bonensis und Helix pomatia. Bemerkungen zu einigen Arten: Belgrandiella erweis (K u š č e r 1928) ist eine ziemlich variable Art. R a d o m a n (1975, 32) hat aus der Quelle Mrzlik eine besondere Art. B. conica beschreiben. Kon-chologische Untersuchungen einer größeren Anzahl von aus Thanatocoenosen der Quellen in der Umgebung von Lož und Gorenje Jezero stammenden Schnecken überzeugten mich, daß wir es hier nur mit einer variablen Art zu tun haben (Abb. 3). B. conica ist demnach nur ein Synonim der Art B. crucis. Bei genauen konchologischen Untersuchugen der unterirdischen Arten aus der Gattung Belgrandiella habe ich festgestellt, daß hier eine neue Art dieser Gattung lebt: Belgrandiella globulosa sp. n. Diagnose: Die Art B. globulosa unterscheidet sich von allen übrigen Arten dieser Gattung durch den kleinen, niedrigen, abgerundeten und breiten Schalenhabitus und durch die sehr schiefe Mündung. Beschreibung: Das Gehäuse ist sehr klein, fest und verhältnismäßig dickwandig, glatt oder mit unregelmäßigen Streifen. Das Gewinde ist niedrig und etwas abgerundet. Die drei Windungen sind mäßig gewölbt und nehmen schnell zu, die Naht ist tief. Die Mündung ist oval, sehr schief, ziemlich groß und mißt mehr als eine Hälfte der Gehäusehöhe. Der Mündungsrand ist dünn, scharf und nur innen verdickt. Der Außenrand ist etwas eingebogen. Der Nabel ist spaltenförmig, ganz oder halb bedeckt. Mai3e: H. 1—1,6mm, Br. 1—1,3mm, H. des Typus: 1,3 mm, Br. des Typus: 1,15 mm. Locus typicus: Kleine Wasserhöhle Mrzla jama bei Bločice, 3,5 km NNW von Lož. Weitere Fundorte sind die Karstquellen Cemun und Obrh bei Gorenje Jezero. Material: Holotypus (8435 A) und Paratypen (8435) befinden sich in der Sammlung des Biologischen Instituts Jovan Hadži SAZU in Ljubljana. Die Art B. globulosa lebt sympatrisch mit den Arten B. schleschl, B. superior und B. crucis. Die konchologischen Merkmale zeigen Ähnlichkeit mit B. superior, jedoch sind die Gehäuse kleiner und haben einen viel größeren Index: D.100:H = = 73,3 — 104,3. Auritus waldemari (A. J. Wagner 1897). A. J. Wagner hat ihn als Art beschrieben. Später wurde A. waldemari als Unterart mit A. tergestinus zusammengezogen (Ja e ekel 1962). Es handelt sich aber ohne Zweifel um eine eigene Art, was sich dadurch erweist, daß beide Arten an gleichen Orten beisammen leben und keinerlei Verbindungen eingehen. Acicula stussineri (Boettger 1887). Diese Art ist nach neuesten Untersuchungen (Vel ko vrh 1971) nicht selten. Bisher sind schon viele Funde aus Slowenien bekannt. In der Umgebung von Cerknica sind vier Fundorte bekannt (Slivnica-Gipfel, Sv. Miklavž an der Slivnica, Skanski grič bei Zelše und Rakov škocjan). Malakologisch wird das Gebiet des Cerkniško jezero und der Umgebung seiner Lage entsprechend vor allem von weitverbreiteten (holarktischen, paläarktischen, eurosibirischen und europäischen) Arten bevölkert. Diese Gruppe ist bei den Wassermollusken der oberflächigen Gewässer mit 26 Arten und bei den Landschnecken mit 55 Arten vertreten. Die unterirdischen Wasserschnecken sind aus den Familien Orientalinidae (9) und Acroloxidae (1) und alle sind endeme Arten. Auch unterirdische Landschneckenarten der Gattung Zospeum sind endem. Eine kleine Gruppe der Landschnecken bilden die alpinen Arten (13), die ihr Verbreitungszentrum in den südöstlichen Alpen haben. Diese Arten erreichen auf dem Notranjski Snežnik ihre südöstliche Grenze; südlich des Notranjski Snežnik kommen sie immer seltener vor. Eine interessante Gruppe sind die dinarischen Arten (10) mit ihrem Verbreitungszentrum im nördlichen dinarischen Gebiet. Diese Arten erreichen in der weiten Umgebung von Cerknica ihre nordwestliche Grenze. Eine besondere Gruppe bilden neun Arten, welche in den südöstlichen Alpen wie auch in den Gebirgen der nordwestlichen Balkanhalbinsel vorkommen. Das Gebiet des Cerkniško jezero und seiner Umgebung liegt an der Grenze bzw. im Grenzgebiet zwischen der alpinen und balkanischen Subprovinz. Literatura Al zon a, C. 1971: Malaoofauna Itallca. Atti Soc. Ital. sei. nat. 111, 1—i33. Ljubljana. Boeters, H. D. 1970: Die Gattung Microna C1 e s s i n 1890 (Prosobranchia, Hydro-blidae). Arch. Moll. 100 (3/4), 113—145. Frankfurt a. M. Boettger, C. R. 1955: Zoogeographische Betrachtungen über die europäischen Süßwasserschnecken der Gattung Viviparus (Montfort). Arch. Moll. 84, 87—95. Frankfurt a. M. Bole, J. 1966: Mehkužci in zoogeografski položaj Rakovega Skocjana. Varstvo narave 5, 129—137. Ljubljana. Bole, J. 1967: Taksonomska, ekološka in zoogeografska problematika družine Hydrobiidae (Gastropoda) iz porečja Ljubljanice. Razprave IV. razr. SAZU 10, 75—108. Ljubljana. Bole, J. 1970: Podzemeljski polži in razvoj porečij. Peti jugosl. speleol. kongr. Skopje, 5, 247—250. Skopje. Bole, J. 1974: Rod Zospeum Bourguignat 1856 (Gastropoda, Ellobii-d a e) v Jugoslaviji. Razprave IV. razr. SAZU 17 (5), 249—291. Ljubljana. Bole, J. 1976: Mehkužci Notranjskega Snežnika in okolice. Varstvo narave 9, 55—63. Ljubljana. Gittenberger, E. 1967: Cochlodina laminata (Montagu) in ihrem südöstlichen Verbreitungsgebiet. Arch. Moll. 96 (1/2) 25—37. Frankfurt a. M. Gittenberger, E.: 1967 Beiträge zur Kenntnis der Molluskenfauna Österreichs. Basteria 31 (4/5), 70—75. Leiden. Gittenberger, E. 1972: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea 2. Die Gattung Planogyra (Valloniidea) in Europa. Basteria 36 (2—5), 63—74 Leiden. Gittenberger, E. 1973: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea, III. Chondrininae. Zool. Verh. 127, 1—267. Leiden. Gittenberger, E. 1977: Planogyra sororcula (B e n o i t, 1857) (Pulmonata, Val-loniidae), une espece nouvelle pour la France. Zool. Mededel. 51 (12), 191—197, Leiden. H a d ž i, J. 1931: Zoogeografska karta kraljevine Jugoslavije. Zbirka karata Geogr. društva, 2, Beograd. H a d ž i, J. Kurze zoogeographische Übersicht Jugoslaviens. Verh. Int. Ver. theoret. angew. Limnol. 35, 36—45. Beograd. Hudec, V. 1967: Bemerkungen zur Anatomie von Arten aus der Gattung Anisus S t u d e r, 1820 aus slowakischen Populationen (Mollusca, Pulmonata). Biologia 22 (5), 345—362. Bratislava. Iii janic, L. 1974: Vegetacija Cerkniškega jezera. Vodič po ekskurzijah 14. mednarodnega simpozija vzhodnoalpsko-dinarskega društva za proučevanje vegetacije 1, 46—52. Ljubljana. Jaeckel, S. 1967: Mollusca. In lilies: Limnofauna europaea, 89—107. Stuttgart. Kuščer, L. 1923: Originalna nahajališča mehkužcev v Sloveniji. Glas. muz. društva Slovenije 2, 1—17. Ljubljana. Kuščer, L. 1925: Jamski mehkužci severozapadne Jugoslavije in sosednega ozemlja. Glas. muz. društva Slovenije 4—6 (B), 39—49. Ljubljana. Kuščer, L. 1928: Drei neue Höhlenschnecken. Glas. muz. društva Slovenije 7—8 (B), 50—51. Ljubljana. Kuščer, L. 1932: Höhlen- und Quellenschnecken aus dem Flußgebiet der Ljubljanica. Arch. Moll. 64, 48—62. Frankfurt a. M. Kuščer, L. 1935: Mollusca. In Karaman: Die Fauna der unterirdischen Gewässer Jugoslawiens. Verh. Int. Ver. theoret. angew. Limnol. 7, 52—56. Beograd. Nordsieck, 1962: Die Chondrinen der Südalpen. Arch. Moll. 91 (1/3), 1—20. Frankfurt a. M. Nordsieck, H. 1969: Zur Anatomie und Systematik der Clausilien, IV. Cochlodina dubiosa und ihre Stellung im Genus Cochlodina. Arch. Moll. 99 (1/2), 1—20. Frankfurt a. M. Pinter, L. 1972: Die Gattung Vitrea Fitzinger, 1833 in den Balkanländer (Gastropoda: Zonitidae). Ann. zool. 29 (8), 209—^315. Warszawa. Radoman, P. 1975: Speciacija u okviru roda Belgrandiella i njemu srodnih rodova na Balkanskem poluostrvu. Glas. prir. muz. Beograd, (B) 30, 29—69. Beograd. Radoman, P. 1976: Speciation within the family Bythinellidae on the Balkans and Asia Minor. Z. zool. Syst. Evolut.-forsch. 14 (2), 130—152. Hamburg. Radoman, P. 1978: Neue Vertreter der Gruppe Hydrobioidea von der Balkanhalbinsel. Arch. Moll, 109 (1/3), 27—44. Frankfurt a. M. Rejic, M. 1972: Ob Cerkniškem jezeru. Proteus 35 (4), 153—156. Ljubljana. Sket, B. 1974: Hidrobiološke raziskave Cerkniškega območja. Elaborat, 1—36. Ljubljana. Velkovrh, F. 1971: Nove najdbe vrste Acicula stussineri (Boettger) 1884 (Gastropoda: Prosobranchia). Biol. vestnik 19, 203—206. Ljubljana. Velkovrh, F. 1972: Pripombe k razširjenosti dveh vrst rodu Spelaeodiscus B r u s i n a , 1886 (Gastropoda, Pulmonat a). Biol, vestnik 20, 121—126. Ljubljana. Wagner, A. J. 1897: Monographie der Gattung Pomatias Studer. Denkschr. Akad. Wiss. Wien 64, 565—632. Wien. Wagner, A. J. 1915: Beiträge zur Anatomie und Systematik der Stylommatophoren aus dem Gebiete der Monarchie und der angrenzenden Balkanländer. Denkschr. Akad. Wiss. Wien 91, 429—498. Wien. Zilch, A. 1955: Die Typen und Typoide des Natur-Museums Senckenberg, 14: Mollusca, Viviparidae. Arch. Mol. 84 (1/3), 45—86. Frankfurt a. M. Zilch, A., S. G. A. Ja e ekel 196i2: Mollusken. Die Fauna Mitteleuropas. 2 (1), Ergänzung. Leipzig. Zupančič, M. 1969: Vegetacijska podoba Cerkniškega jezera. Ljudska tehnika Slovenije: 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor v Cerknici, 93—107. Ljubljana. Zupančič, M. 1971: Vegetacijski profil Snežniškega pogorja. Mladinski raziskovalni tabori 1970, 66—91. Ljubljana. PRISPEVEK K POZNAVANJU HROŠČEV (COLEOPTERA) CERKNIŠKEGA JEZERA IN OKOLICE BEITRAG ZUR KENNTNIS DER KOLEOPTERENFAUNA DES CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) UND UMGEBUNG BOŽIDAR DROVENIK SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 21. DECEMBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................240 (4) Uvod...............................: ... 241 (5) Metode dela..............................................................242 (6) Sistematični pregled ujetih vrst...................... 242 (6) Zoogeografski pregled......................................................254 (18) Beitrag zur Kenntnis der Koleopterenfauna des Cerkniško jezero (See von Cerknica) und Umgebung (Zusammenfassung)..........................255 (19) Literatura ................................................................256 (20) Izvleček UDK 595.76 (497.12-14) Drovenik, Božidar: Prispevek k poznavanju hroščev (Coleoptera) Cerkniškega jezra in okolice. Acta carsologica 8, 237—256, Ljubljana, 1978, lit. 5. Favnistična raziskovanja hroščev (Coleoptera) Cerkniškega jezera z okolico so dala kljub omejenemu času lepe rezultate. Zaradi časovne omejitve raziskovanj in tudi pomanjkanja specialistov za določene skupine hroščev, je ta prikaz, le kot doprinos k spoznavanju te skupine živali. Mnogo zbranega materiala je ostalo neobdelanega, zato ta popis obsega do sedaj le 428 vrst iz tega območja. Boljše so raziskane le družine Carabidae, Haliplidae, Dytiscidae in Cerambycidae. Abstract UDC 595.76 (497.12-14) Drovenik Božidar: A Contribution to Knowledge of Colepters (Coleoptera) of Cerknica Lake and its Vicinity. Acta carsologica 8, 237—256, Ljubljana, 1978, lit. 5. In spite of limited time the faunistic researches of beetles (Coleoptera) of Cerknica Lake and its vicinity have given good results. Because of limited time for research work and because of lack of specialists for some coleoptera groups this contribution presents only one special group. A lot of collected material remained untreated therefore this description includes for now only 428 species from the region. Thought the families Carabidae, Haliplidae, Dytiscidae and Cerambycidae are better researched. Naslov — Address: Božidar Drovenik Biološki inštitut Jovana Hadžija, SAZU Novi trg 3 61000 Ljubljana, Jugoslavija UVOD Območje Cerkniškega jezera in okolice je znano po številnih kraških pojavih, kot so presihanje jezera, jame, kraški izviri, globoke kraške doline itd. Koleopterološko je bilo bolj slabo preučeno. Razen jamskih hroščev in manjšega popisa detritne favne hroščev Cerkniškega jezera ne poznamo nobenih drugih literaturnih podatkov. Intenzivnejše raziskave so se pričele v letu 1972/73 v okviru favnističnih raziskav Cerkniškega jezera, ki jih je vodil Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU v Ljubljani. Te raziskave so trajale le eno leto, kar je za tako obsežno skupino, kot so hrošči, odločno prekratko. Vendar smo te raziskave nadaljevali še v okviru raziskav favne Slovenije in zoocenotskih raziskav, tako da smo dobili že kar zadovoljive favnistične rezultate. R^en podatkov o jamskih hroščih, ki so bili objavljeni že prej po različnih bioloških, speleoloških in entomoloških revijah, je leta 1909 in 1911 objavil J. M e i X n e r dve mainjši favnistični deli o detritni favni hroščev Cerkniškega jezera (1908, 492—494, 1911, 133—139). Meixner je obdelal le de-tritno favno hroščev, to je favno, ki se zbere v odloženem organskem materialu, kadar so na Cerkniškem jezeru poplave. Pri takem načinu razisikav pa je bila zanemarjena tudi vsa vodna favna hroščev iz družin Dytiscidae, Hali-p 1 i d a e in H y d r o p h i 1 i d a e. Raziskave na območju Certfcniškega jezera in okolice so bile organizirane v obliki ekskurzij v vseh letnih časih, da bi dobili čimbolj popolne podatke. Pri tem delu so nam pomagali tudi študenti biologije, ki so zbirali entomološki material. Poleg tega sem sam pregledal tudi tri večje zbirke v muzeju v Ljublj^and (ooll. Gspann, Stussiner, S t au d ache r) in del kolekcije E. Pretinerja v Postojm. Tudi v tem materialu sem našel mnogo podatkov o zanimüvih vrstah, ki niso bili nikoli objavljeni za to okolico. Novejše raziskave jamskih vrst hroščev so pokazale, da tudi na tem področju do sedaj ni bilo dovolj narejenega. Tako smo tukaj odkrili tudi nekaj novih vrst in podvrst, ki jih bo opisal E. P r e t n e r in jih bom v tem delu navedel le kot ap. n. ali ssp. n. Mnogo nabranega koleopterološkega materiala je ostalo nedeterminiranega, ker pri nas ni dovolj specialistov za različne skupine hroščev, ki jih sam ne obdelujem. Tudi stiki s tujimi specialisti še niso povsem zaživeli. Družini Dytiscidae in H a 1 i p 1 i d a e je determiniral prof. M. E. Franciscolo iz Trsta, Pselaphidae in Scy dmaenidae je determiniral V. Brachat iz Münchna. Obema se na tem mestu za podatke in determinacijo najlepše zahvaljujem. METODE DELA . Za zbiranje entomološkega materiala na terenu smo uporabljali več načinov lova. Zemeljske vabe z vinskim 'kisom, so vabe, za katere smo uporabljali plastične kozarce, ki smo jih zakopali v zemljo im kot sredstvo za privabljanje uporabljali vinski kis. Te vabe smo pregledovali in obnavljali vsaikih 14 dni. Za voidne hrošče smo uporaibljali vodno mrežo, za lov hroščev po visoki travi in tudi po cvetočem grmovju pa talko imetnovano mrežo »kečer«. V poznem jesenskem im zimskem času smo pregledovali ipo gozdovih trhle štore, kjer prezimuje tu'di mnogo vrst hroščev. Za razisikovanja v jamah smo se posluževali klasičnih vab za jamske hrošče z zakopanimi kozarci in pokvarjenim mesom, ki je še vedno najboljša metoda za nabiranje jamskih hroščev. SISTEMATIČNI PREGLED UJETIH VRST COLEOPTERA Fam.: Cicindelidae Cicindela campestris L i m n a e u s 1758. Cicindela silvicola Latreille 1822 Carabidae Cychrus attenuatus Fabricius 1792. Carabus catenulatus catenulatus Scoipoli 1763. Carabus granulatus interstitialis Duftschid 1812, vrsta je omejena le na polje dkoli Cerkniškega jezera. Carabus cancellatus karstianus Bernau 1911, vrsta živi tukaj na njivah, na dinarskem krasu pa tudi v gozdovih in poljih. Carabus convexus düatatus D e j e a n 1826, vrsta je bila ujeta pri Rakeku, na Slivmici in Javornikih. Živi najraje na robu gozdov im z grmovjem porastlih travnikih. Aktivna je zgodaj spomladi. Carabus creutzeri creutzeri Fabiricius 1801, .gozdna vrsta, iki živi v gozdovih Slivnice, Vinjega vrha. Rakovega Skocjana, Blošoka, Javomiikov in bukovih gozdovih Križne gore. Ta vrsta živi tukaj v vseh gozdovih iznad 500 m nadmorske višine. V nižinskih gozdovih so osebki zelo veliki in jih lahko prištevamo v formi heros L a p o u g e 1924 (posebno še primerki iz Križne gore). Carabus irregularis ramanus S o k o 1 a r 1909, majdena ni bila v gozdovih Slivnice in Križne gore, pač pa na Javornikih. Carabus pseudonothus Kraatz 1877, je križanec med C. creutzeri in C. irregularis in je bil najden na Vinjean vrhu in Javornikih. Do križanja v naravi pride takrat, ko ena izmed obeh vrst ne najde partnerja za kopulacijo. Križanje je uspelo tudi umetno. Carabus croaticus D e j e a n 1826, gozdna vrsta, tki živi v dinarskih gozdovih jelke in bukve in tudi v bukovih gozdovih nad 750 m. To vrsto smo našli na Slivnici, Vinjem vrhu, Bloščku, Javornikih in Križni gori. Slednje nahajališče je do sedaj najnižje v Sloveniji. Carahus caelatus schreiberi Kraatz 1877, vrsta živi v Rakovem Škoc-janu, Javomikih, UnšM koliševki in Križni gori. Carahus germari germari Sturm 1815, gozdna vrsta. Carahus germari savinicus Hammer 1906, vrsta travnikov in pašnikov. Carahus coriaceus coriaceus Linnaeus 1758. Procerus gigas Creutzer 1799, ta vrsta je verjetno v tem območju bolj razširjena, saj ista mi znami le dve IckaUteti iin to Unška koliševka in Rakek. Calosoma sycophanta Linnaeus 1758. Leistus piceus Fröhlich 1799, gozdna vrsta. Leistus ferrugineus Linnaeus 1758, močvirska vrsta. Nehria dahli dahli StuTm 1815. Nebria brevicollis Fabricius 1792. Notiophilus higuttatus Fabricius 1779. Blethisa multipunctata Linnaeus 1758, sevemoevropsika močvirsika vrsta. V Sloveniji je poleg Cerkniškega jezera znano le še eno nahajališče Lenart pri Mariboru. Našli ismo jo tudi v štorih na Javomikih in na Slivnici. Clivina fossor Linnaeus 1758, vedno vezana na vlažna peščena mesta. Dyschirius globosus Herbst 1783. Dyschirius rotundipennis Chaudoir 1843, vzhodnoevropska vrsta. Trechus croaticus De jean 1831, vzhodnoevropsko dinarska vrsta. Typhlotrechus büimecki hauckei G a n g 1 b a u e r apud Müller 1913, jamska vrsta, ki živi v jamah okoli Rakeka, Rakovega Škocjana in Vinjega vrha. Typhlotrechus bilimeki frigens Jeannel 1928, v Križni jami in Mrzli jami pri Ložu. Anophthalmus scopoli scopoli Sturm 1815, vrsto najdemo pod globoko zakopanimi kamni v gozdovih Slivnice in Javomäkov. Anophthalmus heteromorphus Müller 1923, endemna vrsta Križne jame. Anophthalmus hirtus confusus Müller 1935, jamska vrsta, od katere smo ujeli le eno samico v Svinjski jami in tudi v Zelških jeimah v Rakovem Škocjanu. Anophthalmus puhens ssp. n.? nova ,podvrsta ujeta v Copmiški jami na Slivnici. Anophthalmus puhens ssp. n.? nova podvrsta ujeta v Ulenci na Vinjem vrhu. Obe vrsti sta v coll. E. P r e t n e r. Anophthalmus puhens sedulus Knirsch 1926, Mačkovca pri Lazah in Najdena jama, Logarček. Anophthalmus temporalis Müller 1913, Mačkovca pri Lazah, Logarček in Najdena jama. Tachys bistriatus Duftschmid 1812, vrsta, ki živi na obrežjih. Bembidion lampros Herbst 1784. Bembidion properans Stephens 1829. Bembidion dentellum Thun b erg 1797, močvirska vrsta. Bembidion varium Olivier 1795, živi vedno na vlažnih in ilovnatih tleh. Bembidion nitidulum M ar s h am 1802. Bembidion andreae Fabricius 1787. Bembidion aspericolle Germar 1812. Bemhidion quadrimaculatum Linnaeus 1761. Bembidion doris Panzer 1797, zelo redka vrsta. Bemhidion articulatum Panzer 1796, le ob Cerikniškem jezeru. Bembidion lunulatum F o u r c r o y 1785. Trichotichnus laevicollis Duftschmid 1812, pretežno gozdna vrsta, ki sem jo našel na Javornikih in Rakovem Škocjanu. Harpalus puncticeps Stephens 1828, Unška koliševka. Harpalus rufipes De G e e r 1774, na njivah. Harpalus griseus Panzer 1797, na njivah. Harpalus aeneus Fabricius 1775. Harpalus marginellus Dejean 1829. Harpalus latus Linnaeus 1758, Križna gora. Anisodactylus signatus Panzer 1797, močvirska vrsta. Anisodactylus nemorivagus Duftschmid 1812. Acupalpus luteatus Duftschmid 1812, živi na peščeno ilovnatih tleh. Acupalpus exiguus Dejean 1829 močvirska vrsta. Bradycellus harpalinus Servil le 1821, redka močvirska vrsta. Stomis pumicatus Panzer 1796. Stomis rostratus Sturm 1825, vzhodnoevropsko dinarska vrsta. Poecilus cupreus Linnaeus 1758. Poecilus coerulescens Linnaeus 1758. Poecilus lepidus Leske 1785. Pterostichus vernalis Panzer 1796. Pterostichus metallicus Fabricius 1792. Pterostichus melas Creutzer 1799. Pterostichus unctulatus Duftschmid 1812. Pterostichus minor Gyllenhal 1827, močvirska vrsta. Pterostichus oblongopunctatus Fabricius 1787. Pterostichus angustatus Duftschmid 1812. Pterostichus nigrita Paykull 1790, močvirska vrsta. Pterostichus anthracinus 111 i g er 1798, močvirsika vrsta. Molops striolatus Fabricius 1801. Molops plitvicensis Heyden 1880, dinarska vrsta, ki sem jo našel na Javornikih in tudi na Križni gori. Živi le v gozdovih. Molops ovipennis ovipennis C h a u d o i r 1847, dinarska vrsta. Ahax carinatus carinatus Duftschmid 1812. Abax ovalis Duftschmid 1812. Abax ater subpunctatus Dejean 1828. Abax parallelus Duftschmid 1812, Javorniki. Synuchus nivalis P an z e r 1797, pogost na itravni'kih na Slivnici. Calathus fuscipes Goeze 1777. Calathus glabricollis Dej e a n 1828, južnoevropska vrsta, ki živi na ter-mofilnih travnikih. Našel sem jo le na Slivnici. Calathus melanocephalus melanocephalus Linnaeus 1758. Pristonychus janthinus Duftschmid 1812, vrsta kaže bolj termofilni karakter in sem našel le en primerek v bukovem gozdu na južni strani Javor-nikov. Pristonychus elongatus elongatus Dejean 1828, dinair^a vrsta. AntisphodriLS schreibersi schreibersi Küster 1846, troglofilna vrsta, ki smo jo našli v Copmiški jami na Slivnici, Strmiški jami pri Lazah (Cerknica), 2000 jami v Rakovem Škocjanu in tudi jamah okoli Rakeka in Planine. Agonum marginatum Linnaeus 1758, močvirska in obrežna vrsta. Agonum sexpunciatum Linnaeus 1758. Agonum mülleri Herbst 1785, živi na vlažnih mestih. Agonum thoreyi Dejean 1828, vrsta, ki živi ob stoječih vodah. Agonum antennarium Duftschmid 1812. Agonum micans Nicolai 1822, obrežna in močvirsika vrsta. Agonum fuliginosum Panzer 1809, močvirska vrsta. Agonum gracile Gyllenhal 1827, močvirsika vrsta, ki živi na sončnih legah. Agonum piceum Linnaeus 1758, močvirska vrsta. Platynvs dorsdlis Pontoppidan 1763. Platynus ruficornis G o e z e 1777, Gorenje Jezero, Goričica. Plalynus scrobiculatus Fabricius 1801. Platynus assimilis Paykull 1790. Amara aulica Panzer 1797, v Sloveniji redka vrsta, na Krasu je to prvo nahajališče. Amara aenea D e g e e r 1774. Amara proxima P u t z e y s 1866, pontska vrsta. Amara convexior Stephens 1828, Javorniki. Amara ovata Fabricius 1792, Rakek. Chlaenius nigricomis Fabricius 1787. Chlaenius rdtidulus Schrank 1781. Chlaenius tristis Schaller 1783, v Sloveniji zelo redka in močvirska vrsta in je najdena le v močvirjih Cerkniškega jezera. Callistus lunulatus Fabricius 1775, Blošček (xerothermna vrsta). Oodes helopioides Fabricius 1792, le ob Cerkniškem jezeru. Licinus hoffmannseggi Panzer 1797. Badister unipustulatus Bone Iii 1813, redka močvirska vrsta. Panagaeus crux-major Linnaeus 1758. Bromius agilis Fabricius 1787. Dromius fenestratus Fabricius 1794. Dromius quadrimaculatus Linnaeus 1758. Microlestes minutulus Goeze 1777. Syntomus truncatellus Linnaeus 1761. Brachinus explodens Duftschmid 1812, njive okoli Cerkniškega jezera. Brachinus crepitans Linnaeus 1758, njive okoli Cerkniškega jezera. Aptinus hombarda 111 i g e r 1800, nia termofikiih mestih zelo pogosta vrsta. Haliplidae Brychius elevatus Panzer 1794. Haliplvs lineaticollis Mars h am 1802. Haliplus fuvlus Fabricius 1801. Haliplu^ confinis Stephens 1828 (Meixner 1911, 136), ki ga mi ni uspelo ponovno ujeti. Druga lokaliteta te vrste v Jugoslaviji je Durmitor. Haliplus flavicollis Sturm 1843. Haliplus variegatus Sturm 1843. Vse omenjene vrste te družine žive v glavnem v hladnih vodah in izvirih. Vse navedene vrste sem ujel v izvirih pri Gorenj em Jezeru. Dytiscidae Hyphydrus ovatus Linnaeus 1761. Bidessus grossepunctatus Vorbringer 1907, poleg Cerkniškega jezera je bila ta vrsta ujeta edino le še pri Novi Gorici. Guignotus pussilus Fabricius 1781. Coelambus impressopunctatus Sc hali er 1783. Hydrotus inaequalis Fabricius 1777. Hydroporus zimmermanni J. Müller 1926, znan je iz Planinskega polja in Petelinsfkega jezera, vendar ga na Cerkniškem jezeru nismo še našli. Hydroporus palustris Linnaeus 1761. Hydroporus pubescens Gyllenhal 1808. Hydroporus tristis P a y sk u 11 1798. Hydroporus memnonius Nicolasi 1822. Graphodytes pictus Fabricius 1787. Graphodytes varius A u b e 1836, prvo nahajališče te vrste za Slovenijo in tudi za Cerkniško jezero (znan le iz Srbije — Sv. Ilija). Potamonectes elegans Panzer 1794. Laccophilus minutus Linnaeus 1758. Laccophilus halinus D e g e e r 1774. Laccophilus variegatus Germar 1812. Noterus crassicornis Müller 1776. Platambus maculatus Linnaeus 1758. Agabus bipustulatus Linnaeus 1767. Agabus undulatus Schrank 1776. Ilybius ater Degeer 1774. Ilybius juliginosus Fabricius 1792. Ilybius guttiger Gyllenhal 1808, severna vrsta, ki je le v Sloveniji in Hrvatski, a je razmeroma zelo redka. Ujet le en primerek na Cerkniškem jezeru. Rhantus suturellus Harris 1828. Rhantus latitans Sharp 1882, (Gueorgiev 1971, 19). Dytiscus circumflexus Fabricius 1801. Dytiscus marginalis Linnaeus 1758. Hydrophilidae Hydraena gracilis Germar 1824. Hydraena truncata Rey 1886, Cerikniščica Hydraena riparia Kugel ann 1794. Laccobius minutus Linnaeus 1758. Cryptopleurum minutum Fabricius 1775. Histeridae Hister bisexstriatus Fabricius 1801. Silphidae NecropJiorus vespilloides Herbst 1784, Rakov Škocian, Križna gora. Necrophorus humator G o e z e 1777, Javomiki. Necrodes littoralis Linnaeus 1758. Oeceoptoma thoracica Linnaeus 1758. Blitophaga opaca Linnaeus 1758. Silpha carinata Herbst 1783, Raikov škocjan, Slivnica, Javorniki. Silpha öbscura Linnaeus 1758. Thanatophilus rugosus Linnaeus 1758. Phosphuga atrata Linnaeus 1758. Necrophilus subterraneus Dahl 1807, Javoimiki. Catopidae Choleva Sturmi B r i s o u t. Bathysciola silvestris Mots c h o u 1 sky 1856, Javorrriiki. Bathyscia montana montana Schiödte 1848, Javorniki. Aphaobius milleri {svibsip.) Schmidt 1855, Mačkovica. Bathyscimorphus byssinus byssinus Schiödte 1848, jame v Rakovem Skocjanu, v Menešiji in okolici Planinskega polja. Bathyscimorphus trifurcatus Jeannel 1924, Križna jama. Bathyscimorphus s;p. n., Copmiška jama. Bathyscimorphus sp. n., Strmška jama pri Lazah (Cenknica). Bathysciotes khevenhülleri khevenhülleri L. Miller 1901, Coprniška jama. Leptodirus hochenwarti hochenwarti Schmidt 1832, Križna jama, Strmška jama, Svinjska jama, Zelške jame, 2000 Jama, Ulenca, Mačkovica. Scydmaenidae Cephennium confusum Besuchet, Planina. Cephennium carnicum Reitter 1881, Planina. Euconnus hirticollis 111 i g e r 1798, Cerkniško jezero. Euconnus kiesenwetteri kiesenwetteri Kiesenwetter 1851, Planina. Euconnus denticomis Müller et Kiesenwette t 1822, Planina. Mastigus dalmatinus Heyden 1879, dinarska vrsta. Staphylinidae Omalium validum K r a a t z 1856—1858, po jamah pogost. Planeustomus palpalis E r i c h s o n. -Trogophloeus rivulvaris Motschoulsky 1760. Trogophloeus bilineatus Stephens 1832. Trogophloeus corticinus Gravenhorst 1802. Trogophloeus pusilus Gravenhorst 1802. Trogophloeus gracilis Mannerheim 1830. Oxytelus nitidulus Gravenhorst 1802. Oxytelus tetracarinatus Block 1799. Platystethus arenarius Geoffroy 1785. Stenns juno Fabricius 1801. Stenns clavicornis S c o p o 1 i 1763. Stenns morio Gravenhorst 1806. Stenns boops L j u n g h 1804. Stenns tarsalis L j u n g h 1804. Stenns jnscipes Gravenhorst 1802. Scopaens laevigatus Gyllenhal 1827. Lathrobinm elengantnlnm K r a a t z 1856—1858. Philonthus atratns Gravenhorst 1802. Philonthns temporalis M u 1 s a n t et R e y. Philonthns micans Gravenhorst 1802. Philonthus nigritnlns Gravenhorst 1802. Parahemns fossor Scopoii 1763, ipo gozdovih Javornikov, Rakovega Skocjana in Slivnice. Staphylinns erythropterns Linnaeus 1758. Staphylinns caesarens C e d e r h j 1798. Ocypus olens Müller 1764. Ocypns tenehricosns Gravenhorst 1802. Qnedins mesomelinns Marsham 1802, po jamah pogost. Amischa analis Gravenhorst, 1802. Falargia snlcata P a y k u 11 1789. Atheta langnida Erich son 1837—1839. Atheta melanocera Thomson 1856. Atheta spelaea Erichs on 1839—1840. Nehemitropia sordia Mannerhein 1830. Chilopora longitarsis Erichson 1837—1839. Aleochara intricata Mannerhein 1831. Aleochara ripicola Mul s ant Rey 1874. Pselaphidae Scotoplectus capellae R e i 11 e r 1879, Planina. Bryaxis bnlhifer Reichenbach 1816, Cerkniško^ jezero. Bryaxis brnsinae Reit t er, Planina 1879, dinarska vrsta. Bryaxis cnrtisi orientalis K a r a m a n , Planina. Bryaxis argns K r a a t z , 1863, Planina. Bryaxis mnscornm Kiesen wetter 1849, Planina. Bryaxis erichsoni erichsoni Kiesenwette t 1849, Planina. Bryaxis lokayi Machulka, Planina. Bryaxis longulus Kiesenwetter 1849, Planina. Pselaphanlax dresdensis Herbst 1772, Cerikniško jezero. Pselaphns heisei parvns K a r a m a n , Cerkmsko jezero. Byrrhidae Pelochares versicolor W a 111 1838. Byrrhns gigas Fabricius 1787, Javorniki. Dryopidae Riolus cupreus P. Müller 1806. Esolus angustatus P. Müller 1821. Esolus parallelopipedus P. Müller 1806. Helmis maugetti ssp. maugetti Latreille 1878. Lathelmis milleri E r i c h s -o n 1847. Dryops auriculatus Geoffroy 1785. Limnius tuberculatus P. Müller 1806. Buprestidae Anthaxia nitidula Linnaeus 1758. Anthaxia quadripunctata Linnaeus 1758. Chrysobothris affinis F a b r i c i u s 1798. Elateridae Brachylacon murinus Linnaeus 1758. Dima elateroides Charpentier 1825, Križaia gora. Selatosomus aeneus Linnaeus 1758. Denticollis rubens Piller 1883, Križna gora. Lampyridae Lampyris noctiluca Linnaeus 1758. Phausis splendidula Linnaeus 1758, Križna gora. Dermestidae Dermestes atomar ius Erichs on 1846. Cantharidae Cantharis rustica Fall 1807. Cantharis rufa Linnaeus 1758. Cantharis haemorrhoidalis Fabricius 1792. Dasytidae Haplocnemus nigricornis Fabricius 1792. Cleridae Trichodes apiarius Linnaeus 1758. Cucujidae Monotoma picipes Herbst 1793. Coccinellidae Coccinella septempunctata Linnaeus 1758. Coccinella quinquepunctata Linnaeus 1758. Adalia bipunctata Linnaeus 1758. Cryptophagidae Atomaria ruficornis Marsh am 1802. EpMstemus glohosus P a y k u 11 1798. Oedemeridae Oedemera virescens Linnaeus 1767. Oedemera annulata Germar 1824. Oedemera podagrariae Linnaeus 1767. Pyrochroidae Pyrochroa coccinea Linnaeus 1761, Zadnji kraj. Anthicidae Anthicus antherinus Linnaeus 1761. Alleculidae Cteniopus sulphuripes Germar 1824. Tenebrionidae Opatrum sahulosum Linnaeus 1761. Diaperis boleti Linnaeus 1758. Tenebrio molitor Linnaeus 1758. Laena viennensis Sturm 1807, Križna gora. Stenomax lanipes Linnaeus 1771, Križna gora. Scarabaeidae Geotrupes stercorarius Linnaeus 1758. Geotrupes vernalis Linnaeus 1758. Copris lunaris Linnaeus 1758. Aphodius fimetarius Linnaeus 1758. Sericea hrunnea Linnaeus 1758. Melolontha melolontha Linnaeus 1758. Mimela aurata Fabricius 1801. PhyUopertha horticola Linnaeus 1758. Hoplia graminicola Fabricius 1792. Tropinota hirta Poda 1761. Oxythyrea funesta Poda 1761. Cetonia aurata Linnaeus 1758. Potosia aeruginosa Drury 1770. Valgus hemipterus Linnaeus 1758. Gnurimus nobilis Linnaeus 1758. Trichius fasciatus Linnaeus 1758. Trichius sexualis Bedel 1906, pri Unšlki kolišeVki. Lucanidae Lucanus cervus Linnaeus 1758, Cerknica. Dorcus parallelopipedus Linnaeus 1758. Platycerus caprea D e g e e r 1774. Platycerus carahoides Linnaeus 1758. Ceruchus chrysomelinus Hochenwarth 1785. Sinodendron cylindicum Linnaeus 1758, Javorniki. Cerambycidae Prionus coriarius Linnaeus 1758, Planina, Rakek. Asemum striatum Linnaeus 1758, Javorniki, Rakek, Cerknica. Criocephalus rusticus Linnaeus 1758, Rakek. Tetropium castaneum Linnaeus 1758, Slivnica. X.ylosteus spinolae Frivaldsky 1836, Javorniki. Rhagium bifasciatum Fabricius 1775. Rhagium mordax De G e e r 1775. Rhagium inquisitor Linnaeus 1758. Toxotus cursor Linnaeus 1758. Stenocorus quercus Götz! 1783, Rakov Skocjan (coll. E. P r e t n e r). To Je prvi primerek najden v Sloveniji. Stenocorus meridianus Linnaeus 1758, Zadnji kraj. Gaurotes virginea Linnaeus 1758, Zadnji kraj. Križna gora. Pidonia lurida Fabricius 1792. Acmaeops collaris Linnaeus 1758, Križna gora, Rakek. Gramoptera ruficornis Fabricius 1781. Allosterna tabacicolor De G e e r 1775. Leptura maculicornis De G e e r 1775. Leptura rubra Linnaeus 1758. Leptura sanguinolenta Linnaeus 1758. Leptura inexspectata Linnaeus 1758, Rakek, iki je obenem prvo nahajališče te vrste v Sloveniji, kot v Jugoslaviji (coll.: Stau dacher v Prirodo-slovnem muzeju Slovenije). Leptura dubia Scopol i 1765. Vadonia Uvida F a f r i c u s 1776. Judolia cerambycijormis Schrank 1781. Strangalia maculata Poda 1761. Strangalia melarura Linnaeus 1758. Strangalia bifasciata Müller 1776. Strangalia nigra Linnaeus 1758, Rakeik. Cerambyx scopoli F ü e s s 1 y 1775. Saphanus piceus Laicharting 1784, Slivnica, Križna gora, Javorniki. Obrium brunneum Fabricius 1792, Zadnji kraj. Stenopterus rufus Linnaeus 1767, Rakek. Aromia moschata Linnaeus 1758, Unška koliševka, Cerknica. Rosalia alpina Linnaeus 1758, Slivnica. Phymatodes testaceus Linnaeus 1758, Rakek. Clytus arietis Linnaeus 1758, Rakek. Anaglyptus mysticus Linnaeus 1758, Zadnji kraj. Dorcadion arenarium arenarium Scopoli 1763, Rakek, Cerknica. Morimus asper funereus M us 1 an 1 1863, Rakov Škocjam, Javorniki, Rakek. Lamia textor Linnaeus 1758, Plandna, Unška koliševka. Mesosa nebulosa Fabricius 1781, Križna gora. Pogonocherus hispidulus P i 11 e r 1783, Raikek, Pogonocherus hispidus Linnaeus 1758, Rakek. Acanthocinus aedilis Linnaeus 1758. Agapanthia villosoviridescens De G e e r 1775 Javorniki, Križna gora, Rakek, Slivnica. Saperda populnea Linnaeus 1758, Rakek. Phytoecia cylindrica Linnaeus 1758, Križna gora, Rakek. Phytoecia uncinata Redtenbacher 1842, Križna gora, Rakek, to je nova vrsta za Slovenijo. Chrysomelidae Donacia dentata Hoppe 1795, Cerkniško jezero. Donacia impressa P a y k u 11 1799, Cerkniško jezero. Lilioceris lilii S c o p o 1 i 1763, Slivnica, Rakek, Javorniki. Lilioceris merdigera Linnaeus 1758, Slivnica, Javorniki. Clytra quadripunctata Linnaeus 1758. Cyaniris eyanea Fabricius 1775, Rakek. Chilotoma muscifromis Goeze 1777, Cerknica. Cryptocephalus sericeus Linnaeus 1758, Slivnica. Cryptocephalus hypochoeridis Linnaeus 1758, Rakek. Cryptocephalus violaceus Laicharting 1781, Slivnica. Cryptocephalus moraei Linnaeus 1758, Rakek. Cryptocephalus octacosmus Bedel 1891, Rakov Skoc j an. Pachyhrachis hieroglyphicus Laicharting 1781, Cerkniško jezero. Lamprosoma kolbei Scholz 1926, Rakov Škocjan. Leptinotarsa decemlineata Say 1844, povsod na krompiriščih. Chrysomela staphylea Linnaeus 1758. Chrysomela jastuosa S c o p o 11 1763. Chrysomela marcasitica Germar 1824, Javorniki. Chrysomela ruf a Duftschid 1825, Rakek. Chrysomela glohosa Panzer 1805, Räkek, Javorniki, Rakov Škocjan. Chrysomela coerulea Olivier 1807, Rakov Škocjan. Chrysochloa cacaliae Schrank 1785, Javorniki. Phytodecta linneata Schrank 1781, Cerkniško jezero. Melosoma populi Linnaeus 1758, Rakek. Timarcha tenebricosa Fabricius 1775, Slivnica. Sermylassa halensis Linnaeus 1767, Javorniki. Luperus circumflexus M a r s h a m 1802, Cerknica. Lochmxiea crataegi Förster 1771, Cerknica. Galeruca pomonae S c o p o 1 i 1763, Slivnica. Halticidae Aphthona venustula Kutsch 1861, Cerknica. Aphthona herbigrada Curtis 1873, Cerkniško jezero. Longitarsus suturellus Duftschid 1825, Cerkniško jezero. Longitarsus nasturtii Fabricius 1792, Cerkniško jezero. Haltica oleracaea Linnaeus 1758, Cerknica. Chaetocnema sahlhergi Gyllenhal 1827, Cerkniško jezero. Chaetocnema hortensis Geoffroy 1785, Cerkniško jezero. Psylliodes chrysocephala Linnaeus 1758, Cerkniško jezero. Cassididae Cassida viridis Linnaeus 1758, Križna gora, Raikek. Cassida vittata V i 11 e r s 1789, Križna gora. Curculionidae Otiorrhynchus sensitivius S c o p o 1 i 1763, Javomiki. Otiorrhynchus niger Fabricius 1775, Rakov Škocjan, Javomiki. Otiorrhynchus gemmartus Scopoli 1763. Sciaphobus scitulus Germar 1824, Cerknica. Chiloneus setulosus Germar 1824, Cerknica. Trachyphloeus aristatus Gyllenhal, Zadnji kraj. 1827. Larinus planus Fabricius 1792, Cei'knica. Larinus obtusus Gyllenhal 1836, Cenknica. Larinus carinirostris Gyllenhal 1843, Cerknica. Hylobius piceus De Gear 1775, Javomiki. Hylobius abietis Linnaeus 1758, Javomiki. Acalles roboris Curtis 1834, Cerknica. Ceuthorrhynchus troglodytes Fabricius 1787, Cerknica. Ceuthorrhynchus floralis Payikull 1792, Cerknica. Ceuthorrhynchus consputus Germar 1824, Cerknica. Ceuthorrhynchus perpendicularis Reich 1797, Cerknica. Rhinoncus inconspectus Herbst 1795, Cerkniško jezero. Phytohius quadrituberculatus Fabricius 1787, Cerkniško jezero. Poophagus sisymbrii Fabricius 1776, Cerkniško jezero. Orobitis cyaneus Linnaeus 1758, Cer'knica. Balaninus nucum Linnaeus 1758, Rakek. Eumycterus pilistriata Stephens 1832, Cerknica. Anthonomus pomorum Linnaeus 1758, Cerknica. Dorytomus affinis P a y k u 11 1800, Cerknica. Bagous lutosus Gyllenhal 1827, Cerkniško jezero. Bagous glabrirostris Herbst 1795, Cerkniško jezero. Bagous limosus Gyllenhal 1827, Cerkniško jezero. Hydronomus alismatis M a r s h a m 1802, Cerlknica. Miccotrogus picirostris Fabricius 1793, Cerknica. Sibinia viscariae Linnaeus 1758, Cerknica. Tychius schneideri Herbst 1795, Cerknica. Tychius flavicornis Stephens 1832, Cerikimca. Gymnetron ludyi R e i 11 e r 1907, Cerknica, znan iz Slovenije in Hrvatske. Gymnetron rostellum Herbst 1795, Cerknica. Mirrus campanulae Linnaeus 1758, Cerknica. Apion difficile Herbst 1795, Cerknica. Auletes politus Serveille, Cerknica. Byctiscus populi Linnaeus 1758, Rakek. Attelabrus nitens Scopoli 1763, Rakek. Apoderus coryli Linnaeus 1758, Rakek, Križna gora. Scolytidae Cryphalus piceae Ratzenburg 1837, Javorniki in Rakov Skocjan. Pityokteines spinidens Reitter 1894, Rakov Skocjan na jelki. Ips typographus Linnaeus 1758. ZOOGEOGRAFSKI PREGLED Favnistične raziskave na Cerkniškem jezeru in v okolici v letu 1972, 1973 in tudi kasneje so pokazale, da je to področje zelo toogato na koleopterski favni. Vendar eno samo leto intenzivnega raziskovanja, nikakor ni bilo dovo:lj, da bi dobili ipopolne rezultate. Tudi kasnejša občasna raziskovanja so to trditev popo'1-noma potrdila. Vsaka nova ekskurzija v cerkniško območje, nam je dala zopet nove vrste. Raziskave so pokazale, da glavnino favne hroščev tvorijo srednje evropski elementi, torej tisti, ki so razširjeni po vsej srednji Evropi in tudi po vsej Sloveniji. Le majhen del vrst so tukaj dinarski in vzhodno alpski elementi. Od dinarskih elementov žive tukaj n^lednje vrste: Carabus croaticus frankenber-geri, C. caelatus schreiben, Trechus croaticus, Molops plitvicensis, Molops ovi-pennis, Leptodirus hohenwarti, Typhlotrechus bilimecki in sploh vse jamske vrste hroščev. Od subalpinskih in alpinskih elementov nam ni uspelo najti izrazitih predstavnikov, razen ene same vrste, ki ima bolj subalpski karakter, to je Chrysochloa cacaliae. Zanimivo je, da v gozdovih Javomikov manjka Pte-rostichus variolatus carniolicus, čeprav živi ta vrsta v gozdovih Snežnika, Nanosa, Črnega vrha, Kovka in Trnovskega gozda. Med vzhodnoevropsko-dinarBke elemente spadajo Carabus creutzeri, Stomis rostratus, Molops striolatus, Xylo-steus spinolae itd. Tudi med južno evropsikimi elementi najdemo posamezne predstavnike in to posebno na termofibiih pobočjih Slivnice in v okolici Rakeka. Takšne vrste so Procerus gigas, Acupalpus luteatus, Calathus glabricollis, Dor-cadion arenarium itd. Številnejši so predstavniki jamskih vrst hroščev, med katerimi so nekateri endemiti za cerkniško področje in te vrste so: Anophthalmus heteromorphus, Typhlotrechus blilimecki frigens, Bathysciomorphus trifurcatus. Poleg teh so še neopisane vrste in podvrste rodu Bathyscimorphus sp. n. iz Coipmiške jame in tako iz rodu Anophthalmus sp. n. iz Coprniške jame in Ulence. Celotna revizija rodu Bathyscimorphus je v delu in upamo, da bo kmalu končana in prav tako opisi vrst rodu Anophthalmus. O pravi jezerski favni tukaj ne moremo govoriti, ker vsi vodni hrošči (H a -liplidae, Dytiscidae) ne naseljujejo le jezer, ampak tudi vse umetno narejene bazene in kot je znano ponoči celo zapuščajo vodo in letajo iz ene mlake v dirugo. To dokazuje pojav, da smo večkrat pri nočnem lovu na metulje, ujeli na svetlobo tudi hrošče iz teh družin. Tuikaj ne smemo pozabiti bogate močvirske favne. Cerkniško jezero je v Sloveniji in Jugoslaviji edino zanesljivo nahajališče za vrsto hrošča Blethisa multipunctata. Tudi ta vrsta je dober leta- lec, saj smo našli posamezne primer'ke tudi pozimi v trhlih što-rih na Javomi-kih. Od drugih predstavnikov močvirskih vrst omenimo še naslednje važnejše: Leistus ferrugineus, Bembidion doris, B. varium, B. dentellum, Chlaenius tristis, Chi. nitidulus, Chi. nigricornis, Oodes helopioides, Lorocera pilicornis, Aniso-dactylus signatus, Pterostichus vernalis, Pt. angustatus, Pt. ohlongopunctatus, Pt. nigrita, Pt. minor, Pt. anthracinus, Bradycellus harpalinus itd. Tudi Leptura inexpectata, ki jo je našel Staudacher na Rakeku, do sedaj še ni bila ujeta pri nas in je to nova vrsta za Slovenijo in Jugoslavijo. Phytoecia uncinata je prvič ujeta v Sloveniji. Kot je razviidno iz sistematičnega pregleda smo do sedaj našli na območju Cerkniškega jezera in okolice 428 vrst. Z nadaljnjimi intenzivnimi raziskavami favne hroščev na tem področju, bi se to število vrst zanesljivo precej povečalo. Zusammenfassung BEITRAG ZUR KENNTNIS DER KOLEOPTERENFAUNA DES CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) ÜND UMGEBUNG Die faunistischen Untersuchungen am See von Cerknica und in seiner Umgebung in den Jahren 1972, 1973 und noch später haben gezeigt, daß hier eine sehr reiche Käferfauna lebt. Doch nur ein Jahr intensiver Aufsammlungen hat nicht genügt, um eine erschöpfende Übersicht dieser Fauna zu gewinnen, werden doch bei jeder neuen Exkursion aus diesem Gebiete bisher nicht bekannte Arten festgestellt. Der Hauptteil der Arten besteht aus mitteleuropäischen Elementen, die auch sonst in Slowenien verbreitet sind. Nur einen kleinen Teil der Fauna stellen die dinarischen und ostalpinen Elemente. Dinarische Elemente sind: Carabus croaticus frankenber-geri, C. caelatus schreiben, Trechus croaticus, Molops plitvicensis, Molops ovipennis, H^ptodirus hochenwarti, Typhlotrechus bilimeki und sämtliche Höhlenkäfer. Ausgesprochene Vertreter der subalpinen und alpinen Elemente haben wir nicht gefunden, wenn wir von der Chrysochloa cacaliae absehen die subalpin, aber auch noch weiter unten lebt. Sonderbarerweise fehlt in den Wäldern des Javomikizuges Pterostichus variolatus carniolicus, obwohl er in den Wäldern des Notranjski Snežnik, des Nanos, von Crni vrh, des Kovk und des Trnovski gozd, demnach weit verbreitet ist. Zu den osteuropäisch dinarischen Elementen gehören: Carabus creutzeri, Stomis rostratus, Molops striolatus, Xylosteus spinolas usw. Auch vereinzelte Vertreter der südeuropäischen Elemente sind bekannt, besonders auf den thermophilen Südhängen des Berges Slivnica 1114 m und aus der Umgebung von Rakek: Procerus gigas, Acupalpus lutea-tus, Calathus glabricoUis, Dorcadion arenarium usw. Zahlreicher sind die Vertreter der Höhlenfauna, von denen einige Endemiten dieses kleinen Gebietes sind: Anophthalmus heteromorphus, Typhlotrechus bilimeki fri-gens, Bathyscimorphus trifurcatus. Allerdings ist das Material aus noch anderen Höhlen noch nicht bearbeitet. Von einer besonderen Wasserfauna können wir nicht sprechen, denn die Wasserkäfer (Haliplidae, Dytiscidae) leben nicht nur in den Seen, sondern sie besiedeln wegen ihrer Flugfähigkeit auch künstliche Wasseransammlungen. Sie verlassen nachts oft das Wasser und fliegen zu einem anderen Wasser, weshalb wir beim Schmetterlingsnachtfang des öfteren Wasserkäfer gesammelt haben. Wichtig ist die reiche Sumpffauna. Die Ufer des Sees von Cerknica sind der südlichste europäische Fundort für die boreale Blethisa multipunctata. Auch sie ist ein guter Flieger, denn wir haben vereinzelte Exemplare in ihren Winterquartieren in alten Baumstümpfen der Wälder den Javorniki gefunden. Weitere Vertreter der Sumpffauna sind: Leistus ferrugineus, Bembidion doris, B. varium, B. dentellum, Chlaenius tristis, Chi. nitidulus, Chi. nigricornis, Oodes helopioides, Lorocera pilicor-nis, Anisodactylus signatus, Pterostichus vernalis, Pt. angustatus, Pt. oblangopuncta-tus, Pt. nigrita, Pt. minor, Pt. anthracinus, Bradycellus harpalins usw. Neu für Slowenien und auch für Jugoslawien ist Leptura inexspectata, die Staudacher bei Rakek gefangen hat. Ebenso neu ist für Slowenien Phytoecia uncinata. Die systematische Ubersicht weis 428 Arten auf, doch werden weitere Aufsammlungen diese Zahl gewiß noch um vieles vergrößern. Literatura Jeannel,R. 1928: L'Abeille Journal d'Entomologie. Monographie des Trechinae 35, 1—806, Paris. Meixner, J. 1910: Coleopterologischer Beitrag zur Detritusfauna des Zirknitzer Sees. Mitt. Natur. Verein für Steiermark 46 (1909), 49t2—494, Graz. Meixner, J. 1911: Ein Beitrag zur Käferfauna des Zirknitzer Sees. Kranchers Entom. Jahrbuch 20 (1910), 133—138, Leipzig. M ü 11 e r, G. 1926—28: I celeoterri della Venezia Giulia. 1, Adephaga, 1—^304. Trieste. Müller, G. 1949—53: I coleotteri della Venezia Giulia. 2, Phytophaga, 1—685. Trieste. METULJI CERKNICE IN OKOLICE L MACROLEPIDOPTERA, RHOPALOCERA DIE SCHMETTERLINGE VON CERKNICA UND UMGEBUNG I. MACROLEPIDOPTERA, RHOPALOCERA JAN CARNELUTTI SPKEJKTO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 21. DECEMBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................260 (4) Uvod...................................261 (5) Sistematski pregled............................261 (5) Horološki in zoogeografski pregled........................................267 (11) Die Schmetterlinge von Cerknica und seiner Umgebung. I. Macrolepi-doptera, Rhopalocera (Zusammenfassung)...........271 (15) Literatura ................................................................272 (16) Izvleček UDK 595.783-19 (497.12-14) Carnelutti, Jan: Metulji Cerknice in okolice. I. Macrolepidotera, Rho-p a I o C e r a. Acta Carsologica 8, 257—272, Ljubljana, 1978, lit. 10. Delo obravnava za Cerknico in okolico favnistiko In zoogeografijo dnevnih metuljev (R h op a 1 o C e r a), vključno fam. Hesperiidae. Ugotovljenih je bilo 121 vrst, kar je kar 67 "/o vseh dnevnih metuljev na Slovenskem. Avtor daje tudi horizontalno in vertikalno zoogeografsko analizo. Abstract UDC 595.783-19 (497.12-14) Carnelutti Jan: The Butterflies of Cerknica and its Vicinity. I. Macrolepidotera, Rhopalocera. Acta carsologica 8, 257—272, Ljubljana, 1978, Lit. 10. The fauna and the zoogeography of diurnal butterflies (Rhopalocera) including Fam. Hesperiidae, of Cerknica and its vicinity are treated in the work. There were 121 species stated, corresponding to 67 "/o of all diurnal butterflies in Slovenia. The author introduces the horizontal and vertical Zoogeographie analysis too. Naslov — Address: Jan Carnelutti, Biološki inštitut Jovana Hadžija, SAZU Novi trg 3 61000 Ljubljana, Jugoslavija UVOD Cerknica s svojo širšo okolico in izredno razgibanimi tereni, ki tvorijo izjemno heterogene biotope, ima prav tako zelo bogato lepidoptersiko favno. Podrobno opisovanje poedinih širšiJi in ožjih življenjsfldh prostorov tega področja opuščam, ker so to v drugih sestavkih storili že druigi avtorji. Zato se omejujem pri nadaljnjem opisovanju favne metuljev le na ikratke (karakteristike biotopov, kjer žive posamezne vrste. Več poudarka sem dal tudi nekaterim drugim biološkim in ekološkim zanimivostim posameznih vrst. Tako hranilnim rastlinam, generacijskim razmeram, vertikalni razširjenosti itd. S temi podatki sem želel na splošno okarakterizirati vse področje kot zelo termofilno in kserotermno, ki na južno eksponiranih predelih omogoča življenje mnogim submediteranskim in celo eumediteranskim vrstam. Mnogo jih ima tu svojo severno arealno mejo. V tem prvem delu, ki obravnava le dnevne metulje — Rhopalocera — vključno Hesperiidae, te značilnosti še iniso tako razvidne, kot je to pri nekaterih vrstah in celo družinah Heterocera. Vse to področje je bilo do ipred 40 lett še nerazisikano. Ker sem tu živel od šolskih let naprej in se zelo zgodaj začel ukvarjati z raziskovanjem lepidopterov, sem ga kar se da temeljito raziskal. Žal takrat nisem imel na razpolago takih tehničnih možnosti, zlasti ne za lov ponoči z lovnimi UV isvetili itd. Raziskovanja, nekako od 1936. leta naprej, ki sem jih prekinil v vojnih letih, sem nadaljeval po vojni, ko sem bil tu do 1951. leta zaposlen. Kasneje, zlasti v zadnjih letih sem jih še dopolnil. Tu so po vojni raziskovali tudi Š. Michieli, R. R a k o v e C in še tik pred vojno, iko sem ga opozoril na nekatere vrste, tudi I. Hafner. Zadnja leta je raziskoval v okviru Biološkega instituta Jovana Hadžija S AZU tudi sodelavec P. Tonkli. Vse razmeroma majhno področje še vedno ni povsem enakomerno raziskano. Zlasti manjkajo raziskovanja nočne lepidopterske favne v gozdnih predelih Javornikov in sploh povsod v višjih legah. Zato sem se omejil le za prikaz dnevne favne, ki je brez dvoma dovolj dobro raziskana v vseh predelih opiso-vanega področja. Veliko podatkov, oz. materiala so zbrali študenti biologije, ki so imeli na Slivnici daljše terenske vaje pod vodstvom prof. dr. K. T a r m a n a. SISTEMATSKI PREGLED Papilionidae Papilio machaon L. V dveh generacijah raztreseno in dokaj redek. Iphiclides podalirius L. Pogostnejši in zlasti po kraških zagrmičenih travnikih (na hranilnih rastlinah Crataegus, Prunus...) v dveh generacijah. Parnassius mnemosyne L. Zelo lokalno na vrhu Slivnice in na njenih pobočjih nad Brezjami. Pieridae Aporia crataegi L. Tako kot P. podalirius L. na Prunns, Crataegus in druigo sadno drevje navezana vrsta, ki pa je zelo razširjena in v nekaterih letih taiko številčna, da je škodljiva. Pieris hrassicae L. Zaradi dovolj ugodnih klimatskih raismer v treh generacijah. Večkrat v zelo močnih in škodljivih kalamitetah. P.— rapae L. Tako kot pri prejšnji vrsti. P.— manni MAYER. Južna vrsta, ki je tu redka. Opažani sta bili le dve generacija. P.— napi L. Tudi to vrsto, ki je tu povsod razširjena, smo redno opazovali v treh generacijah. Bryonidne oblike le v višjih predelih Snežnika. Pontia dapUdice L. Migrant, ki je bil tu opažen le obdobno v letni generaciji. Anthocharis cardamines L. Povsod razširjena im pogostna vrsta. Colias crocea FOURCR. Migrant, ki ga je dobiti v več generacijah od pomladi do pozne jeseni. Vmes so bile opažene, vendar le poredkoma polimorfne oblike 9 f. helice HBN., ? f. helicina OBTH. C.— hyale L. To vzhodno vrsito smo opazili le iporedikoma, čeprav je to mi-grantska vrsta. C.— australis VRTY. Pravtako migrant, ki pa je za razliko od prejšnje C. hyale L. zelo pogosten. Gonepteryx rhamni L. Povsod zelo pogostna in raz^'ena vrsta. Leptidea sinapis L. Povsod razširjena vrsta v dveh, izjemno tu celo v treh generacijah. Libytheidae Lihythea celtis LAICH. Južnoevropska vrsta, ki je bila kot migrant nekajkrat opažena v juliju pri Cerknici. Nymphalidae Apatura iris L. Dokaj redka vrsta. Pogostnejša v obrobnih predelih jezera {Salix — hranilne vrste!). A.— ilia SCHIFF. V osnovni obliki zelo redka. Prevladuje v f. clytie SCHIFF. Zelo lokalno razširjena, podobno kot prejšnja vrsta. Limenitis populi L. Tudi ta vrsta je zelo lokalna, vendar po vsem opiso-vanem področju kjer so večji sestoji Populus tremulae L. L.— reducta STGR. Južno-isrednje evropska vrsta, ki je tu razširjena povsod v svetlih redkih gozdnih predelih. Na južnejših toplejših prisojnih predelih tudi v drugi generaciji. L.— Camilla L. V vseh gozdnih predelih precej pogostna. Druga, sicer le delna generacija ni bila opažena. Neptis rivularis SCOP. Redkejša od prejšnje vrste, sicer pa pravtako le v gozdnatih predelih. Nymphalis antiopa L. Od julija in po prezimitvi, zlasti v okolici jezera (Salix vrste!). N.— polychloros L. Dosti redkejša vrsta. Pogostnejša po prezimitvi. N.— xanthomelas SCHIFF. Izrazita vzhodna migrantska vrsta, iki je bila le enkrat dobljena v okolici Cerknice (Menišija) v juliju. Inachis io L. Izjemno redek dnevni metulj v vsem opisovanem področju. Kaže, da je pogostoejši kot migrant, a le obdobno. Vanessa atalanta L. »Admiral« je znan migrant, ki smo ga tu dobivali redno tudi v prezimljeni generaciji in nato še v dveh generacijah. V.— cardui L. Kosmopolitsika migrantska vrsta, ki je tu stalna — opazovali smo prezimelo generacijo —• in tudi močne selilne nalete. Aglais urticae L. Povsod razširjena in zelo pogostna vrsta. Polygonia c album L. Povsod razširjena, vendar ne pogostna vrsta, ki smo jo dobili v dveh in v prezimeli generaciji. P.— egea CR. Mediteranska vrsta, ki je bila ujeta tudi pri Cerknici. Najbrž gre za slučajno prileteli osebek. Argynnis paphia L. V vseh gOizdnatih predelih precej pogostna vrsta. V višjih predelih Javomika tudi v polimorfni, a zelo redko, obliki ? f. valesina ESP. Mesoacidalia aglaja L. Tudi tu eden najpogostnejših bisernikov. Fahriciana adippe SCHIFF. Nekoliko redkejša vrsta. Le :poredkama dobimo f. cleodoxa O. F.—• niobe L. Pravtako razširjen in pogosten bisemik, ki je tu znan le v f. eris MEIG. Issoria lathonia L. Migrant, ki pa je razmeroma redek. Brenthis hecate SCHIFF. Zelo lokalno na nekaj mestih na gozdnih jasah v Menišiji. Brenthis daphne SCHIFF. Južna-^srednje evropska vrsta, tudi tu na terano-filnih gozdnatih mestih. Clossiana euphrosyne L. Široko razširjena in ne posebno pogostna. C.— dia L. Zlasti po vseh kraških travnikih pogostna v treh generacijah. Melitaea cinxia L. Značilen in povsod razširjen predstavnik kraških travnikov. M.— phoehe SCHIFF. Tudi to južno-srednje evropsko vrsto, ki leta tu lokalno, dobimo v dveh generacijah. M.— didyma ESP. Kot M. cinxia L. zelo izrazita vrsta kraških travnikov v dveh generacijah. Zelo varira, vendar je rasno pripadnost težko opredeliti. M.— diamina LANG. Higrofilna vrsta razširjena lokalno po močvirnih in vlažnih travnikih. Mellicta athalia ROTT. Zelo razširjena po vseh travnikih in jasah ter zelo pogositna. M.— aurelia NICK, {parthenie BKH.) Enako pogostna in široko razširjena kot M. athalia ROTT. M. — britomartis ASSM. Vzhodna vrsta, ki je tudi tu zelo lokalna na kraških travnikih Slivnice in Menišije. Euphydryas maturna L. Lokalna povsod, ta/ko tudi tu znana le iz redkega gozdnega območja v Menišiji. E.— aurinia ROTT. Precej pogostna, vendar dokaj lokalna travniška vrsta. Satyridae Melanargia galathea L. Posebno značilen metulj vseh travniških površin, ki je zelo ipogosten. Zelo variira in so tudi od tu znane številne opisane forme kot f. galene O., $ f. leucomelas ESP. Vsa populacija pa pripada f. procida HERBST, kar daje tudi rasno karakteristiko te vrste. Hipparchia fagi SCOP. Zelo lokalno na kserotermnih skalnih travnikih pri Cerknici. H.— semele L. Tipična kraJka rasa ssp. cadmus FRHST. je tudi tu po vseh skalnatih travnikih pogostna. Chasara briseis L. Tudi ta petröfilna vrsta je značilen in pogosten predstavnik suhih sikalnatih travnikov. Minois dry as SCOP. Kot prejšnja tudi ta na suhih travnikih značilna in dokaj česta vrsta. Brintesia circe F. Tipična vrsta redkih gozdov je tu povsod razširjena, a le lokalno pogostnejša. Arethusana arethusa SCHIFF. Južma-srednje evropska vrsta, ki na kraških travnikih Menišije doseže v Sloveniji severno mejo razširjenosti in tu ni redka. Erebia ligea L. Povsod v nekoliko višjih legah Slivnice, Javomikov in celo v Menišiji v gozdnih predelih. E.— euryale ESP. Le v višjih predelih Snežnika nad 1400 m, kjer je precej pogostna. Primerki so konstantno manjši in populacija pripada lokalni izolirani rasi. E.— aethiops ESP. Na nižinskih gozdnih jasah, še ipogostnejša v vseh višjih predelih Javomikov in Slivnice. E.— medusa SCHIFF. Po nižinskih kraških travnikih vendar le lofkalno, v zelo značilni okati in predvsem večji obliki. V višjih legah nad 1000 m po travnikih in gozdnih jasah Slivnice in Javomikov v občutno manjši formi. Maniola jurtina L. Eden od najpoigostnejših in tudi tu razširjenih metuljev. Na termofilnih nižinskih predelih v delni drugi generaciji. Aphanthopus hyperantus L. Lokalno v grmovnatih predelih Menišije. Pyronia tithonus L. Doslej je bila opažena le v sami okolici Cerknice. Coenonympha pamphilus L. V več generacijah do pozne jeseni eden naj-pogostnejših metuljev po 'vseh travnikih. C. arcania L. Povsod po grmičastih in gozdnih predelih. C.— glycerion BKH. Lokalno po vlažnejših travnikih, še posebno višje po gozdnih jasah Slivnice, in Ja~vomikov. Pararge aegeria L. ssp. tircis BUTLER {egerides STGR.). Po grmovnatih in gozdnih predelih v dveh generacijah. Lasiomata megera L. Petrofilna in termofilna vrsta je povsod razširjena v dveh rednih in delni tretji generaciji. L.— maera L. Tako kot prejšnja v dveh generacijah precej pogostna petrofilna vrsta. Lopinga achine SCOP. Značilna vrsta redkih gozdnih in grmičevnatih predelov, vendar ni posebno pogostna. Nemeobiidae Hamearis lucina L. V vseh grmovnatih predelih v dveh generacijah. Druga generacija je mnogo redkejša. Lycaenidae Thecla hetulae L. Zelo lokalno razširjena grmovnata vrsta in tudi redka. Qurcusia quercus L. Izključno na Quercus navezana vrsta, ki je zato precej razširjena po kraških predelih Menišije. Nordmannia acaciae F. Redka ksierotermna grmovnata vrsta. N.— ilicis ESP. Pogostnejša vrsta, ki je tudi vezana na sestoje Quercus-a. Strymonidia spini SCHIFF. Grmovnata (Prunus, Rhamnus, ...) vrsta, ki je lokalna in dokaj redka. Ä.— w album KNOCH. Kot prejšnje, tudi grmovnata zelo lokalna in redka vrsta. S.— pruni L. Lokalna redka vrsta, ki jo dobimo le !kjer so hranilne rastline Prunus - vrste. Callophrys ruhi L. Zelo razširjena grmovnata vrsta, ki je redkejša v drugi generaciji. Lycaena phlaeas L. Kseroktermna vrsta, ki je zelo razširjena, vendar nikjer pogostna. Na termofilnih biotopih v treh generacijah, v višjih legah le v dveh. L.— dispar HAW. ssp. rutilus WERNEBURG. Vzhodna, predvsem pa higro-filna vrsta. Tudi tu le lokalno na močvirnih travnikih okoli jezera v dveh generacijah. Zelo redka. Heedes virgaureae L. Raztreseno povsod po travnikih bogatih na cvetju, vendar ni pogostna. H.— tityrus PODA. Mnogo bolj pogostna in razširjena v dveh, na južnih toplih predelih celo v delni tretji generaciji. Palaeochrysophanus hippothoe L. Le na močvirnih in vlažnih travnikih v dveh generacijah. Zato je lokalno razširjena, vendar ne redka. Syntarucus pirithous L. Izrazita mediteranska vrsta, ki ,pa kot selec zaide tudi proti severu. Pri Cerknici smo jo nekajkrat opazovali. Ever es argiades PALL. Tudi ta modrin je zelo lokalno razširjen na vlaž-nejših travnikih ob jezeru. Cupido minimus FUESSL. Povsod razširjena in pogostna vrsta, ki smo jo redno opazovali v treh generacijah. Celastrina argiolus L. Grmovnata vrsta, ki ni posebno redka v dveh generacijah. Glaucopsyche alexis PODA. Travniška vrsta gozdnih jas in robov. Razširjena povsod, tudi v višjih legah v eni sami generaciji. Maculinea alcon SCHIFF. Zelo lokalna vrsta znana iz vlažnih gozdnih travnikov Menišije. M.— arion L. Modrin suhih Skalnatih predelov. Tu je izjemno lokalen in redek. Znan le z nekaj zelo omejenih podroaj ikraških travnikov v Menišiji. Philotes vicrama MOORE ssp. schiffermülleri HEMMING. Suhi kraški travniki, kjer rastejo hranilne rastline Thymus vrste so idealni biotop, vendar pa je ta vrsta redka. Najdemo jo v obeh generacijah. Scolitantides orion PALL. Zelo lokalna in redka vrsta kserotermnih travnikov, tam kjer raste hranilna rastlina (Sedum vrste), v dveh generacijah. Plehejus argus L. Travniška vrsta, ki je tu zelo razširjena in mestoma pogostna. V nižinah v dveh, višje (Javorniiki), le v eni generaciji. Lycaeides idas L. Mirmekofilna vrsta, ki je navezana na vrste mravelj (Lasius niger L., Formica cinerea MEYR. in fusca LAPR.) Zato zelo lokalno razširjena, vendar pogostna. Populacije opisovanega področja pripadajo izraziti ikraški rasi ssp. latolimbo VREY. Leta v dveh generacijah. L.— argyrognomon BRGSTR. Izredno lokalno razširjena miimekofilna vrsta navezama na hranilne rastline Coronilla vrste. Našli smo jo le na nekaj mestih v obeh generacijah. Aricia agestis SCHIFF. Dokaj lokalno {Geranium vrste) razširjena in ne posebno pogostna v dveh generacijah. Cyaniris semiargus ROTT. Na vlažnejših in s cvetjem bogatih travnikih. V višjih predelih pogostnejša. Plebicula dorylas SCHIFF. Izrazit predstavnik kraških kamendtih, pesknatih travniških biotopov. Povsod razširjen, vendar ne pogost. Tudi tu, razen v višjih legah, v dveh generacijah. P.— amanda SCHN. Vrsta, ki je zadnja leta v močni elkspanziji, širi svoj areal proti zahodu, je bila šele pred dvemi leti ujeta na (gozdnih travnikih Snežnika in Javomikov v višinah med 800 in 1100 m. P.— thersites CANT. Le lokalno {Onohrychis hranilna rastlina) po travnikih v dveh generacijah. Meleageria daphnis SCHIFF. Na kserotermnih, termofilnih travnikih, a zelo lokalno in redko. Le v nekaj primerkih smo dobili temno obliko ? f. steeveni TR. Lysandra coridon PODA. Najizrazitejši predstavnik družine modrinov kraških kamenitih in pesknatih terenov. Povsod je pogosten. L.— hellargus ROTT. Povsod razširjen po travnikih in pogosten v dveh generacijah. Vmes je večkrat dobiti tudi modrikasto ? f. ceronus ESP. Prav na opisovanem področju, zlasti v nižinsikih predelih letata skupaj zelo številno öbe vrsti tega rodu: L. coridon PODA in L. bellargus ROTT. Zato dobimo tu večkrat posamezne primerke križancev med obema vrstama f. polonus Z. Polyommatus icarus ROTT. Najbolj razširjen, od nižin do najvišjih predelov, in najpogostnejši modriin. V dveh in včasih na termofilnih mestih še v tretji poznojesensiki generaciji. Hesperiidae Pyrgus malvae L. Povsod po travnikih, še posebno na močvirnih okoli jezera. Pogostna vrsta, ki leta v nižini v dveh generacijah. Pyrgus alveus HBN. Povsod po travnikih, vendar nikjer pogost. V nižinah v dveh generacijah. P.— armoricanus OBTH. Leta po suhih in termofilnih mestih. Le lokalno je pogostnejši zlasti v drugi generaciji. P.—• serratulae RBR. Zelo lokalno razširjena in redka vrsta, ki smo jo tu našli le v višjih (nad 1000 m) predelih Javoimiikov in Snežnika. P.— frittilarius PODA. Tudi zelo lokakia in redka vrsta, ki smo jo tu opazili le na posameznih lokaliziranih mestih nižinskih kraških travnikov. Spialia sertorius HEPMGG. Precej razširjen po vseh kserotermnih travnikih v dveh generacijah. Carcharodus alceae ESP. Lokalna vrsta, ki je s hranilnimi rastlinami vezana na rastišča Malva - Althaea vrste; tu pa je pogostna v dveh generacijah. C.— flocciferus ZELL. Še bolj lokalna vrsta {Marrubium-, Stachys - vrste) in tudi redka v obeh generacijah. Lavatheria lavatherae ESP. Južna vrsta, katere hranilna rastlina je Stachys recta L. Pri Cerknici je eno severnejših nahajališč. Erynnis tages L. Zelo razširjen in pogosten debeloglavec v dveh generacijah. Tudi v višjih predelih. Carterocephalus palaemon PALL. Na gozdnih jasah, robovih, v grmovnatih predelih, vendar razmeroma redka vrsta. Thymelicus acteon ROTT. Povsod po suhih travnatih predelih, vendar le mestoma pogostnejši. Th.— lineola O. Prav tam kot Th. actaeon ROTT., vendar dosti bolj pogost. Th.— sylvestris PODA. Povsod, tudi v višjih predelih na suhih mestih pogost. Hesperia comma L. Izrazit predstavnik suhih apnenčastih tal. Zato je tu eden najbolj razširjenih in pogostnih vrst od nižin do najvišjih predelov. Ochlodes venatus BREMMER & GREY. Prav tam kot prejšnja vrsta in tudi pogostna v dveh generacijah. HOROLOŠKI IN ZOOGEOGRAFSKI PREGLED Kot sem že v uvodu poudaril, obravnavam le dnevnike (Diurna). To je bolj umetna, praktična sistematska skupina. Med Diurna uvrščamo razen pravih dnevnikov (Rhopalocera) tudi debeloglavce (H e s p e r i i d a e), ker so izraziti heliofilni metulji. Sicer pa uvrščamo to družino v naddružino Hesperioidea, ki pa v filogenetskem sistemu zavzema povsem drugo mesto v celotnem sistemu Lepidopterov. Dnevniki so v opisovanem področju dobro raziskani in je doslej ugotovljenih 121 vrst. Od vse poznane slovenske favne Diurna, ki šteje 182 vrst je to skoraj 70 "/o. Tolikšno število vrst dokazuje, da je favna zelo bogata, še posebno, če izvzamemo izrazito mediteranske, alpinske in mnoge subalpinske vrste, ki jih tu ni in jih tudi ne moremo pričakovati. Iz tabelarnega pregleda po družinah je še lepše razviden kvalitativen odnos med slovensko in cerkniško favno: Družina Slovenija Cerknica Papilionidae 5 3 60 P i e ri d ae 20 12 60 Lybitheidae 1 1 100 Nymphalidae 45 33 73 Satyridae 40 21 52 Nemeobidae 1 1 100 Lycaenidae 45 34 75 Rhopalocera 157 105 67 Hesperiidae 25 16 64 Diurna 182 121 66 Ce ne upoštevamo obeh monospecifičnih dnižin, so ostale precej enakomerno zastopane. Nekoliko več je predstavnikov iz fam. Nymphali d ae (73 '/») in Lycaenidae (75 ®/o, slabše pa S a t y r i d a e (53 ®/o). Med slednjimi je zelo veli/ko alpdnskih in subalpinskih vrst, zlasti v rodu Erehia, ki pa tu sploh ne morejo živeti. Sestav favne dnevnikov po kriterijih horizontalne splošno evropske razširjenosti da zanimivo zoogeografsko sliko. Ta se kaže predvsem v dosti zastopanosti vseh razširjenostnih kategorij. Razumljivo je, da iz že prej omenjenih vzrokov odpadejo predvsem južnejši elementi (eu- in mediteranski), razen migrantov, tudi številni t. im. orientalni (s. str.) in atlantski. Tudi tipični arkto- in boreoalpinskih oz. sevemoevropskih vrst ni. Pregledna tabela nam še najbolje ilustrira zoogeografsko horizontalno sliko: I. Srednje do severno evropska razširjenost Nymphalidae 4 Satyridae 4 Lycaenidae 2 10 8,3 Vo II. Srednjeevropska razširjenost Pieridae 1 Nymphalidae 3 Satyridae 1 Lycaenidae 1 H e s p e r i i d a e 3 9 7,5 «/o III. Vseevropska razširjenost Papilionidae 1 Pieridae 7 Nymphalidae 10 Satyridae 2 Lycaenidae 12 Hesperiidae 6 38 31,6 »/» IV. Južno - srednje evropska razširjenost Papilionidae 1 Pieridae 1 Nymphalidae 3 Nemeobidae 1 Satyridae 3 Lycaenidae 7 Hesperiidae 4 20 16,5«/» V. Južno evropska razširjenost Pieridae 1 Nymphalidae 3 Lybitheidae 1 Hesperiidae 1 6 5,0 »/o VI. Jližnovzhodno evropska razširjenost Papilionidae 1 Pieridae 1 Nymphalidae 4 Satyridae 2 Lycaenidae 4 Hesperiidae 1 13 10,8«/» VII. Vzhodno - južno evropska razširjenost Satyridae 4 Lycaenidae 3 Hesperiidae 1 8 6,6 «/o VIII. Vzhodno - srednje evropska razširjenost Nymphalidae 2 Satyridae 5 Lycaenidae 4 11 9,2 »/o IX. Vzhodno evropska razširjenost Pieridae 1 Nymphalidae 3 4 3,3 «/o X. Srednje - zahodno evropska razširjenost Hesperiidae 1 1 0,8 ®/» Opisovano ozemlje Cerknice z okolico, ki ga zoogeografsko uvrščamo v kraško ali dinarsko regijo, ki pa tu skoraj meji na submediteransko in tudi predalpsko, premore zares pestro favno. Vedeti moramo, da to pogojujejo še nekateri drugi lokalni faktorji: tukajšnja orografska razgibanost in s tem povzročena lokalna mikroklima; geološki sestav, ki ustvarja na eni strani ksero-filne in na južno eksponiranih pobočjih tudi izjemno termofilne biotope, po drugi strani pa omogoča zadrževanja voda in precej specifične hidrološke razmere, ki omogočajo stalno ali obdobno razvoj mnogim higrofilnim vrstam. Tudi vegetacijski pokrov je odvisen od omenjenih faktorjev, od njega pa favna. Prevladujejo sicer gole kraške, precej kamenite, delno zagrmičene travniške površine. Vendar je v Cerkniški dolini tudi precej kulturnih površin, zlasti okoli naselij in na samem Cerikniškem polju. Veliko je tudi gozdnih površin mešanih gozdov, listavcev in največ iglavcev. Iz pregleda razvidimo, da prevladujejo vseevropsko razširjene vrste, (ki jih je 38 (31,6'Vo). Tem bi lahko prišteli še 9 (7,5 ®/o) srednjeevropskih vrst. Severnoevropskih predstavnikov ni. Sem bi lahko šteli le dve vrsti, ki ju nekateri zoogeografi smatrajo za boreoalpinski vrsti, Erehia ligea in E. euryale. Prehodnih, srednje- do severnoevropskih pa je 10 (8,3 "/o); karakteristične vrste so tu: Limenitis populi, Melitaea diamina ter že omenjeni vrsti Erehia ligea in euryale. Na vsem območju, razen v višjih predelih, se zelo močno uveljavljajo južnejši elementi. Zato je veliko južno- do srednjeevropskih vrst, kar 20 (16,5 ®/»), od katerill je poudariti zlasti tiste, ki so že izrazitejši submediteranski elementi, kot npr.Iphyelides podalirius, Colias croceus (migrant), Brenthis daphne, Issoria lathonia (migrant) Hamearis (Nemeobius) lucina, Melanargia galathea, Erehia aethiops, Pyronia tithonus, Strymonidia spini in S. pruni, Aricia agestis, Lycaei-des argyrognomon, Plehicula thersites, Pyrgus armoricanus, Carcharodus alceae, Thymelicus acteon. Pravih južnih elementov, to je eu- in mediteranskih vrst je zelo malo. Od 6 (5 ®/o) so prav vse razen Pieris manni migranti: Vanessa atalanta in V. car-dui, Polygonia egea, Lybithea celtis in Syntarucus pirythous. Številčno močna je tudi skupina t. i. južnovzhodnoevropskih vrst, 13 (10,8 «/o), ki se prepleta s podobno vzhodnojužnoevropskih predstavnikov. Ti pa so že orientalni (s. lato) elementi in jih je 8 (6,6 ®/(>). Med prvimi je poudariti prav za to območje značilne vrste: Parnassius mne-mosyne, Pontia daplidice (migrant), Limenitis reducta, Melitaea phoehe, Brenthis hecate, Erehia medusa, Nordmannia ilicis, Plehicula dorylas, Lysandra hel-largus, L. corydon in Lavatheria lavatherae. Od druge skupine vzhodnojužno-evropsko razširjenih vrst pa je omeniti: Chazara hriseis, Hyparchia fagi, Aret-husana arethusa, Lasiommata megera, Nordmannia acaciae, Everes argiades, Meleageria daphnis in Carcharodus flocciferus. Pravih vzhodnih vrst je le malo, nekoliko več, vzhodnosrednjeevropskih 11 (9,2 *'/(>). Pomembnejše za našo favno so Euphydryas maturna, Melitaea parthe-nie, Brintesia circe, Hipparchia semele, Aphanthopus hyperantus, Lycaena dis-par rutilus, Maculinea alcon, Plehicula amanda. Izrazito vzhodnoevropske vrste so le 4 (3,3®/»); dve sta tudi tu zelo redki, čeprav sta migranta: Colias hyale in Nymphalis xanthomelas. Pogostnejši, čeprav le lokalno razširjeni pa sta Neptis rivularis in Melitaea hritomartis. Pravih zahodnih elementov je nasploh malo. Tudi v opisovani favni je le eden, ki ga uvrščamo med srednjezahodnoevropsko razširjene vrste Spialia sertorius, ki pa je precej razširjen. Iz celotne zoogeografske ainalize horizontalne razširjenosti lahko ugotovimo, da najdemo na opisovanem področju skoraj vse glavne skupine poedinih širših evropskih regij. Raziskovano območje Cerknice in okolice v resnici leži na zanimivem zoogeografskem stičišču. Sami dnevniki tega ne ilustrirajo taiko dobro, kot bi bilo to razvidno iz horološke slike vseh Lepidopterov, kar pa bo v nadaljevanju vsekakor potrebno in koristno storiti. Vertikalni razširjenosti lepidopterske favne splošne orografske razmere raziskovanega ozemlja sicer ne dovoljujejo posebno veliko možnosti za kaj bolj pestro sliko. Vendar pa mejne, kar precejšnje višine Javornikov in Snežnika, pa tudi Slivnice, omogočajo prisotnost nekaj gubalpinSkih vrst. Mon-tanske (incl. submontanske) pa so celo zelo številne. Iz pregledne tabele razvidimo, da je montanSkih vrst 12 (10,0®/»). Iz družine Papilionidae je to Parnassius mnemosyne. Kot predstavnika družine Pieridae lahko štejemo sem bryonidne višinske oblike vrste Pieris napi. Nymphalidae zastopajo štiri vrste: Melitaea phoehe, M. didyma, Fahricia-na niohe in Mesoacidalia aglaja; Satyridae le dve vrsti: Erehia aethiops in Lasiommata maera. Maculinea arion, Scolitandites orion in Plehicula amanda so iz družine Lycaenidae, iz družine Hesperiidae pa Pyrgus alveus. Vertikalna razširjenost: Družina Montanska ; Subalplnska Papilionidae 1 Pieridae 1 Nymphalidae 4 Satyridae 2 3 Lycaenidae 3 Hesperiidae 1 1 12 (10,0 o/o) 4 (3,3 o/o) Subalpinske vrste so le štiri (3,3 "/o) in od teh so kar tri iz družine S a t y -rid ae : Erehia medusa, E. ligea in E. euryale. Pyrgus serratulae pa je iz družine Hesperiidae. Analiza vertikalne razširjenosti dnevnih metuljev iz CeHknice z okolico pokaže, da prevladujejo v veliki meri nižinske predvsem celimske vrste. Dovolj razgiban teren predvsem pa večje gozdne povräne, še posebno pa severno ek&ponirani gozdovi imajo ne glede na višino precej submontanskih oz. montan-skih vrst. Teh je v skrajnih višinah, zlasti v Javornikih z delom Snežniškega pogorja, še več in sio tudi pogostnejše. Komaj dobre 3 ®/o subalpinskih vrst je precej realno število, ki bi se nekoliko povečalo, če bi upoštevali v analizi vso lepidoptersko favno. Zusammenfassung DIE SCHMETTERLINGE VON CERKNICA UND SEINER UMGEBUNG I. Macrolepidoptera, Rhopalocera Die Lepidopterenfauna von Cerknica und Umgebung ist sehr interessant. In unseren Zusammenfassung sind nur die Tagfalter (D i u r n a) inklusive Hesperiidae bearbeitet. 121 Arten, d. h. 67 o/o von 182 bisher in Slowenien registrierten Arten, sind hier festgestellt worden, was auf eine qualitativ sehr reiche Fauna hinweist. Das beschriebene Sammelgebeit gehört zoogeographisch der breiteren Karst- bzw. Dinarischen Region an und liegt fast am Kontakt zwischen der Voralpinen und Submediterranen Region. Daher ist das Bild der horizontalen Verbreitung der Tagfalter dieses zwar kleines Gebietes außergewönnlich bunt und für die Kenntnis der Choro-logie der slowenischen Lepidopteren sehr deutsam. Die über ganz Europa und Mitteleuropa verbreiteten Arten sind vorherrschend, doch kommen die südlicheren Elemente stark zur Geltung. Auch echte mediterrane Arten, vorwiegend Migranten, kommen hier vor. Ziemlich häufig sind südöstliche und weiterhin östliche Elemente mit südöstlichem Einschlag. Östliche (orientalische s. str.) Arten sind nur schwach vertreten und noch geringer ist die Anzahl westlicher (atlantischer) Arten, was ja mit Rücksicht auf die geographische Lage dieses Gebietes verständlich ist. Auch die orographischen Verhältnisse bedingen mit ziemlichen Höhen des Javor-nikizuges und teilweise auch des Notranjski Snežnik und der Slivnica eine ziemlich mannigfache vertikale Verbreitung. So wird die beschriebene Fauna durch ziemlich zahlreiche submontane und montane und sogar subalpine Arten bereichert. Andere lokale, besonders geographische, geologische und andere Faktoren schaffen ein sehr heterogenes Vegetationsbild und lokale Mikroklimate (xerotherme, thermo-phile, hygrophile Biotope). Spezielle hydrologische Verhältnisse ermöglichen die Ent- i Wicklung vieler hygrophiler Arten. ^ i I Literatura Carnelutti, J., S. Michieli, 1955: Prispevek k favni lepidopterov Slovenije. Biološki vestnik 4, 43—55. Ljubljana. Carnelutti, J., S. Michieli, 1960: II. prispevek k favni lepidopterov Slovenije. Biološki vestnik 7, 101—111. Ljubljana. Bartol, V., J. Carnelutti, S. Michieli 1965: III. prispevek k favni lepidopterov Slovenije. Biološki vestnik 13, 69—75. Ljubljana. Carnelutti, J. 1971: IV. prispevek k favni lepidopterov Slovenije. Biološki vestnik 19, 169—180. Ljubljana. F o r s t e r, W., A. Wohlfahrt 1954: Die Schmetterlinge Mitteleuropas. Stuttgart. Hafner, J. 1909—1912: Verzeichnis der bisher in Krain beobachteten Großschmetterlinge. Carniola, Ljubljana. Hafner, J. : Izpopolnjeni seznam kranjskih metuljev (In Uteris). Michieli, S. 1970: Zur lepidopterologischen Erforschung des südöstlichsten Alpen-und Voralpenraumes. Sonderdruck aus dem Jubiläumsjahrbuch 1900—1970, 35, 1—16. München. Seitz, A. 1905—1915: Die Großschmetterlinge der Erde. Stuttgart. Verity, R. 1940—1953: Le farfale diurne d'Italia. Firenze. IHTIOLOŠKE RAZISKAVE CERKNIŠKEGA JEZERA (Z 2 SMKAMA) ICHTHYOLOGICAL RESEARCHES OF THE CERKNIŠKO JEZERO (CERKNICA LAKE) (WITH 2 FIGUBES) JOZA VOVK SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 19. OKTOBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................276 (4) Uvod......................................................................277 (5) Metodika dela............................................................277 (5) Opazovanje drstnih dob posameznih vrst rib..............................279 (7) Ihtiološka sestava populacije v Cerkniškem jezeru in Rakovem Skocjanu in in sorazmerje posameznih vrst rib...................281 (9) Ugotovitev letnega prirasta posameznih vrst rib in njihove starostne strukture ..............................................................282 (Ift) Pregledi vsebine želodcev in črevesja rib za ugotavljanje prehrane posameznih vrst rib....................................................289 (17) Zaključki ................................................................292 (20) Ichthyological Researches of the Cerkniško jezero (Cerknica Lake) (Summary) .....................................................294 (22) Literatura ................................................................299 (27) Izvleček UDK 597-15 (497.12-14) Vovk, Joža: Ihtiološke raziskave Cerkniškega jezera. Acta carsologica 8, 273—299, Ljubljana, 1978, lit. 5. Cilj te študije je prikaz stanja ihtiofavne Cerkniškega jezera pred poskusom stalne j še ojezeritve in zbrati osnovne podatke, ki bi služili za boljšo ekonomsko izrabo jezera. Material je bil lovljen v jezeru z aparatom za lov z elektriko, mreže in druga oprema pa so bili rabljeni po standardnih metodah. Rezultati raziskave so ugotavljanje časa in mesta drstenja v jezeru, sestava ribjih populacij, rast rib v posebnih razmerah jezera in sestava naravne hrane, s katero se hranijo ribe Cerkniškega jezera. Abstract UDC 597-15 (497.12-14) Vovk, Joža: Ichtyological Researches of the Cerkniško jezero (Cerknica Lake). Acta carsologica 8, 273—299, Ljubljana, 1978. Lit. 5. The aim of this study was to show the state of ichtyofauna of Cerknica Lake before the trial action which would assure more constant water to the lake will take place and to collect basic data which will be of use to the fishery for better econo-misation of the lake. Material fished from the lake with electrofishing apparatus, nets and tackles was treated by standard methods. Results of the research: Time and place spawning in Cerknica Lake, composition of ichtyologic population in Cerknica Lake, rate of growth of specific kinds of fish in Cerknica Lake composition of natural food that specific kinds of fish in Cerknica Lake feed themselves with. Naslov — Adress: Joža Vovk Zavod za ribištvo, Zupančičeva 9 61000 Ljubljana, Jugoslavija UVOD V okviru »Naravoslovnih raziskav Cerkniškega jezera« je bil Zavod za ribištvo zadalžen, da opravi ihtiološke raziskave. Cilj razisikav je bil ugotovitev stanja pred trajnejšo ojezeritvijo, ki je predvidena v Cerkniškem jezeru. Cerkniško jezero in ribolov v njem je podrobneje opisal že Valvasor. Od takrat pa do danes je bilo objavljenih že mnogo del, ki opisujejo ta zanimiv kraški fenomen. Niti eno od teh del pa ne govori o sistematski pripadnosti ihtio-favne Cerkniškega jezera, niti ne daje slike vrstnega sestava ribje populacije, niti vsaj aproksimativnih kvantitetnih odnosov števila osebkov posameznih vrst rib v tem interesantnem ribolovnem in ribolovno-turističnem objektu. V nam dostopni literaturi nismo našli nikakršnih podatkov o drstitvi rib v jezeru, o razvrstitvi ihtiofavne, o tempu rasti rib ali o sestavi prirodne hrane rib v Cerkniškem jezeru. Zaradi tega nam je bila onemogočena vsakršna primerjava dobljenih rezultatov. METODIKA DELA V okviru naravoslovnih raziskav Cerkniškega jezera je bil predviden tale program: opazovanje drstnih dob posameznih vrst rib; odlov rib ob ugodnem vodostaju v Cerkniškem jezeru in v Rakovem Skocjanu ; ugotovitev sestave ihtioloških populacij in sorazmerja posameznih vrst rib; ugotovitev letnega prirasta posameznih vrst rib in njihove starostne strukture; pregledi želodcev in črevesja rib za ugotavljanje naravne prehrane posameznih vrst rib. Povedati moramo, da je bil program dela postavljen zelo na široko, njegova izvršitev pa je morala biti skrčena zaradi zelo zmanjšanih finančnih sredstev. Predvsem so že po prvem letu raziskav morala popolnoma odpasti dela v Rakovem Skocjanu. Opazovanje drsti rib je vršil honorarni ribiški čuvaj. Odlove v Cerkniškem jezeru smo vršili v času od leta 1968 do 1973 večkrat in to na sledečih lokacijah: v Cmih mlakah; v Strženu od mostu pri vasi Gornje Jezero navzgor do izvirov Obrha; pri Leviščih; ob Goričici od mostu do jame Sitarice; pod mostom pri vasi Gornje Jezero in nad njim; v Kamnem viru; v Strženu pod dotokom Lepsenjšce. V Rakovem Skocjanu smo izvršili odlov rib samo enkrat v letu 1969 in to V njegovem srednjem toku. Odlov rib je bil izvršen z elektroagregatom in tudi z mrežami. Lovili smo iz čolna. Za preglede želodcev in črevesja rib smo lovili tudi s trnkom. Starost rib smo ugotavljali po luskah. Luske smo nabirali s sredine boka ribe pod hrbtno plavutjo in tudi pod pobočnico. Vsaki ribi smo odvzeli 10—15 komadov lusk. Samo pri menku smo starost določali oziroma cenili po podatkih iz literature z ozirom na totalno dolžino telesa in telesno težo (po B a u c h u 1961). Pri obdelavi smo vedno upoštevali totalno- dolžino telesa in težo cele ribe. Analize vsebine želodcev in črevesja rib smo izvršili na 465 primerkih različnih vrst rib. Kjer je stopnja prebave dopuščala, smo izvršili determinacijo SI. 1. Reševanje rib ob presihanju Cerkniškega jezera i. V SI. 2. Požiralnik v Rešetih organizmov in ugotovili število najdenih organizmov. Material ni bil pregledan svež, ampak je bil prej fiksiran v 4*'/» formalinu in nato analiziran v laboratoriju. OPAZOVANJE DRSTNIH DOB POSAMEZNIH VRST RIB Opazovanje drsti je vršil honorarni ribiški čuvaj. Delo pa ni potekalo ves čas kot je bilo predvideno. Navajamo podatke, ki smo jih uspeli zbrati v teku dela: Ščuka se drsti v Cerkniškem jezeru v mesecu marcu in aprilu. Drst prične navadno okrog 20. marca in traja približno do 25. aprila. Ce so pogoji ugodni, to se pravi, če je voda razlita povsem jezeru, se ščuka drsti vedno v istih predelih jezera. V primeru nizke vode se drst pomakne v spodnji del jezera. Ce pa jezero v tem času odteče in se voda umakne v jezersko strugo Stržen, se ščuke zdrstijo v Strženu. Ščuka odlaga svoje lepljive ikre na vodno rastlinje in tu ostane obešen nekaj časa po izvalitvi tudi zarod. Zato je predpogoj za normalno drst v Cerkniškem jezeru, da je voda razlita od meseca marca pa do začetka meseca maja. V tem času se zarod ščuke že toliko razvije, da se lahko v primeru upadanja vode umakne v jezersko strugo. Ce voda upade prehitro, ostanejo ikre ali zarod na suhem in drst je za tisto leto propadla. Drst se slabo konča tudi v primeru, če ščuke odlože ikre v Strženu, kajti druge ribe požro ogromno iker. Uspešna drst ščuke v Cerkniškem jezeru je torej odvisna predvsem od ugodnega vodostaja, to se pravi od primernih padavin in taljenja snega v spomladanskem času. Začetek in potek drsti pa je seveda odvisen tudi od temperature vode. V letu 1969 se je drst ščuke malo zakasnila tako, da je pričela po 20. marcu. Opazovana je bila pri Leviščih, okrog Tresenca in pri Ponikvi proti Martinjaku in v Zadnjem kraju. Za leto 1970 za drst nimamo podatkov. V letu 1971 je drst ščuke zelo dobro uspela. Začetek drsti se je zakasnil za približno 14 dni, ker je bila voda mrzla. Tako je pričela drst šele v mesecu aprilu. V času drsti je bil vodostaj ugoden (voda je naraščala), zato je drst dobro uspela in je ostalo ogromno zaroda. Drugi val drsti je pričel približno 14 dni pozneje in je tudi dobro uspel, ker je bil ugoden vodostaj. Drst je bila opazovana v Zadnjem kraju, v Lužarski kljuki in v Rešetih. Tudi v letu 1972 je ob ugodnem vodostaju drst popolnoma uspela. V letu 1973 se je drst zakasnila za 10 dni. Sam potök drsti t. j. odlaganje iker, je v redu uspelo, potem pa je ogromno zaroda propadlo, ker je voda prehitro upadla in je zarod ostal na suhem. Drst je bila opazovana okoli Levišč. Klen se drsti v Cerkniškem jezeru običajno okrog 20. jundja. Drstišča so pri mostu pri vasi Gorenje Jezero, če je voda dovolj visoka pa tudi pri mostu proti Cerknici v spodnjem delu jezera. Za leto 1969 in 1970 za drst klena nimamo podatkov. V letu 1971 se je drst klenov zakasnila skoraj za mesec dni. Opazovana je bUa 29. julija ponoči in sicer pri masrtu pri vasi Gorenje Jezero. V sipodnjem delu jezera pa se je klen drstil po poplavljenem nasipu ceste ob Goriaci, v Vodonosu in v Nartah. V letu 1971 je bila drst klena uspešna. Za leto 1972 nimamo podatkov. V letu 1973 se je drst klena zakasnila za mesec dni. Uspeh drsti ni bil dober, ker je kmalu začela upadati voda. L i n j i se drstijo v Cerkniškem jezeru v mesecu juliju. Držijo se v tropih in nimajo stalnih drstišč. M e n e k se drsti v Cerkniškem jezeru v mesecu decembru. Drsti se v Rešetu in okoli Nart. Za ostale vrste rib iz Cerkniškega jezera nam podatkov o času in kraju drsti ni uspelo dobiti. Primerjava podatkov, ki smo jih zbrali o času drsti za posamezne vrste rib v Cerkniškem jezeru s tistimi iz literature nam ne pokaže nobenih posebnih razlik. Tako navaja literatura za ščuko čas drsti med februarjem in majem (Heckel 1858; Bauch 1961), za klena med aprilom in junijem (Bauch 1961), za linja maj, junij in julij (Heckel 1858; Bauch 1961) in za menka od novembra do februarja (Bauch 1961; Heckel 1858). Prekoračitve teh terminov smo opazili le pri klenu v letu 1971 in v letu 1973, ko se je njegova drst zakasnila oziroma zavlekla po opazovanjih skoraj za mesec dni preko določenega časovnega intervala. Začetek drsti oziroma začetek odlaganja iker je odvisen predvsem od določene temperature vode v tistem času, ki jo imenujemo drstno temperaturo. Ce se temperatura vode zniža pod to mero, se drst prekine in nastopi zopet, ko se temperatura dvigne do potrebne višine. Ker podatkov o nihanju tempe- rature v teku leta na Cei^kniškem jezeru ni bilo mogoče dobiti, tudi nismo mogli ugotoviti, če je bila temperatura vode vzrok za zakasnitev drsti pri klenu ali pa so bili vzroki zato drugi. Zato bi bile pač potrebne bolj podrobne raziskave. IHTIOLOSKA SESTAVA POPULACIJE V CERKNIŠKEM JEZERU IN RAKOVEM SKOCJANU IN SORAZMERJE POSAMEZNIH VRST RIB Pri izlovih v letih 1968—1973 smo v Cerknišem jezeru našli naslednje vrste rib: Cyprinidae klen — Leuciscus cephalus (Linnaeus) 1758 linj — Tinea tinea (Linnaeus) 1758 pisanec — Phoxinus phoxinus (Linnaeus) 1758 rdečeperika — Scardinius erythrophtalmus (Linnaeus) 1758. Esocidae ščuka — Esox lucius Linnaeus 1758. Cottidae kaipelj — Cottus gobio Linnaeus 1758. Gadidae menek — Lota lota (Linnaeus) 1758. Po podatkih ribičev živi v Cerkniškem jezeru tudi iklenič (Leueiscus leu-eiscus), vendar ga pri odlovih nismo dobili. Ribiška družina Cerknica je v spodnji del jezera vložila tudi ikrapa (Cyprinus carpio). Tudi te vrste pri odlovih nismo zajeli. Leta 1969 je Ribiška družina Cerknica vloala v pritoik jezera Cerkniščico rdečeperko (Scardinius erythrophtalmus), ki se je od tam razširila tudi v jezero, kjer pa smo jo zajeli šele v letu 1973. V letih 1968—1973 smo pri izlovih na različnih lokacijah Cerbniškega jezera zajeli skupno 1806 primerkov različnih vrst rib. Sorazmerje posameznih vrst je bilo naslednje: Vrsta ribe "/« sestav (po komadih) Leuciscus cephalus 15,2 Tinea tinea 21,8 Phoxinus phoxinus 0,6 Scardinius erythrophtalmus 7,2 Esox lucius 40,4 Cottus gobio 6,8 Lota lota 8,0 Medsebojni odnosi posameznih vrst rib, ki smo jih ugotovili v sestavu ihtiofavne Cerkniškega jezera so različni z ozirom na to, da je vsaka ribja vrsta v procesu svojega razvoja prilagojena na določene -pogoje okolja, razmnoževanja in prehrane, da prenaša določena kolebanja temiperature vode, množine kisika, pH idr. V zavisnosti od vseh teh pogojev okolja pride do določene razvrstitve ihtiofavne. Sorazmerje posameznih vrst rib je podano na podlagi več izlovov v teku več let in na različnih lokacijah in v različnih časovnih obdobjih. Zato smatramo, da podana slika sorazmerja posameznih vrst rib za Cerkniško jezero kot celota ustreza dejanskemu stanju v navedenem obdobju. Po številu osebkov je najbolj množično zastopana ribja vrsta v Cerkniškem jezeru ščuka — Exos lucius (40,4 ®/d). Do istega rezultata smo prišli na vseh lokacijah jezera in v vseh časovnih razdobjih. Linj — Tinea tinea je zastopan z 21,8 ®/o, klen — Leuciscus cephalus pa s 15,2®/». Vse ostale vrste rib nastopajo le v manjšem številu. Omeniti moramo rdečerepko — Scardinius erythrophtalmus, M ise je v razmeroma kratkem času kar precej razmnoala v jezeru (7,2 ®/a). Vložena je bila leta 1969 v pritok jezera Cerikniščico in se je od tam razširila v samo jezero. Življenjski pogoji v jezeru ji očitno ustrezajo, in se je bati, da se bo preveč razmnožila (kar se je do leta 1975 tudi resnično zgodilo; op. avtorja). Se posebno, ker kot hrana za ščuko nii interesantna (glej prehrana rib), sicer pa nima nobenega gospodarskega pomena. Izlov v Rakovem Skocjanu smo izvršili samo enkrat leta 1969 in sicer v njegovem srednjem delu, kjer je dostop do vode mogoč. Rezultat izlova je bil 35 komadov rib, ki spadajo v sledeče skupine: Cyprinidae klen — Leueiscus eeplialus (Linnaeus) 1758. Esocidae ščuka — Esox lucius Linnaeus 1758. Procentni sestav najdenih vrst rib pa je naslednji: Leuciscus cephalus 76 "/o Esox lucius 24«/» Ti podatki temeljijo na enem samem izlovu rib in jih lahko zato smatramo samo kot informativne rezultate. UGOTOVITEV LETNEGA PRIRASTA POSAMEZNIH VRST RIB IN NJIHOVE STAROSTNE STRUKTURE Material, ki nam je služil za ugotavljanje starc^ti in rasti rib v Cerkniškem jezeru je obsegal 1806 primerkov različnih vrst rib. Gre za razmeroma dovolj obsežen material za uspešno obdelavo. Izhaja od izlovov, ki smo jih vršili v času od leta 1968 do 1973. Težinsiko im dolžinsko rast rib bomo prikazali s pomočjo podatkov direktnih merjenj težine in totalne dolžine telesa vseh rastnih stopenj, iki so bile zastopane v obdelanem materialu. Podali bomo srednje vrednosti teže (v gr) in totalne dolžine (v cm) za posamezne starostne grupe posameznih vrst rib. Za starostne grupe z majhnim številom primerkov moramo srednje vrednosti vzeti sicer z določeno rezervo, posebno še vrednosti teže, ikajti individualna varüranja so pri teži še večja kot pri dolžini. Starostnih grup z enim samim osebkom pa v obdelavi nismo upoštevali. Starostne grupe podajamo od 0+ navzgor (1+, 2+, 3+ itd.) t. j. od prvega leta življenja naprej. Dolžinsko in težinsko rast posameznih vrst rib bomo prikazali s pomočjo absolutnega in relativnega prirasta izraženega v cm, odnosno v gr in procentih. Tabela 1. Dolžinska rast ščuke (Esox lucius L.) iz Cerkniškega jezera Starostna grupa Število osebkov Totalna dolžina telesa v cm Absolutni prirast v cm 0+ 409 1 13,7 1+ 207 21,8 2 + 76 28,0 3+ 11 35,5 4+ 21 63,5 5 + 2 78,0 Relativni prirast v »/i 8,1 59,1 6,2 28,4 7,5 26,8 28,0 78,9 14,5 22,8 V vzorcu so bile zastopane starostne grupe od 0+ do 5+. Poleg teh smo v ulovljenem materialu dobili še en komad ščuke starostne grupe 6+, ki je imela telesno težo 660 gr in telesno dolžino 42,5 om in komad ščuke s telesno težo 2300 gr in dolžino telesa 71 cm. Zaradi dekadence prvega primera teh dveh osebkov nismo upoštevali v obdelavi. Poleg tega smo zajeli še en komad ščuke starostne grupe 9+ s težo 8025 gr in dolžino 105 cm. Tudi tega primerka za izračun prirasta nismo upoštevali. Kakor je razvidno iz tabele 1, doseže ščuka največji prirast dolžine med četrtim in petim letom življenja (rel. 78,9 "/»), močno prirašča ipa tudi med prvim in drugim letom življenja (rel. 59,1 ®/»). Najmanjši prir^ dolžine telesa doiseže ščuika med petim in šestim letom življenja (rel. 22,8 ®/o). Do zmanjšane rasti pride tudi med drugim in tretjim in med tretjim in četrtim letom življenja. Tabela 2. Težinska rast ščuke (Esox lucius L.) iz Cerkniškega jezera Starostna grupa 0 + 1 + 2 + 3 + 4 + 5 + število osebkov 409 207 76 11 21 2 Teža telesa v gr 26,1 108.4 188.5 436.6 1981,5 4000,0 Absolutni prirast v gr Relativni prirast v «/o 82,3 315,3 80,1 73,9 248,1 131,6 1544,9 353,9 2018,5 101,8 Tudi prirast teže telesa pri ščuki je največji med četrtim in petim letom življenje (rel. 353,9®/») t. j. med starostno grupo 3+ in 4+. Nekoliko manjši je prirast teže med prvim in drugim letom življenja (rel. 315,3'%). Od drugega leta življenja prirast u,pada do> četrtega, ko močno naraste in nato že v naslednjem letu zopet močno upada. Tabela 3. Dolžinska rast klena (Leuciscus cephalus [L.]) iz Cerkniškega jezera Starostna grupa 0 + 1 + 2 + 3 + 4+ 5+ 6+ 7+ 8+ 9+ število osebkov 12 105 10 25 15 29 26 21 21 11 Totalna dolžina telesa v cm 7,5 14.4 19.2 22.3 29,0 36,0 42,6 50,0 50.5 55,5 Absolutni prirast v cm Relativni prirast v »A 6,9 92,0 4,8 33,3 3,1 16,1 6,7 30,0 7,0 24,1 6,6 18,3 7,4 17,3 0,5 1,0 5,0 9,9 V vzorcu so bile zastopane starostne grupe od 0+ do 9+. Iz tabele 3. je razvidno, da klen v Cerkniškem jezeru po dolžini najmočneje prirašča med prvim in drugim letom življenja (rel. 92 "/o), nato rast postopoma upada do četrtega leta, ko pride zapet do občutnega povečanja rasti (rel. 30 "/o). Od petega leta naprej pa rast klena s starostjo zopet poč^i upada. Tabela 4. Težinska rast klena (Leuciscus cephalus [L.]) iz Cerkniškega jezera starostna grupa 0 + 1 + 2 + 3 + 4+ 5+ 6+ 7 + 8+ 9+ Število osebkov 12 105 10 25 15 29 26 21 21 11 Teža telesa v gr 18,8 40,5 126,6 161,3 336,8 542,7 786,7 1107,0 1200,0 1230,0 Absolutni prirast v gr Relativni prirast v »/» 21,7 115,4 86,1 212,6 34,7 27,4 175,5 108,8 205,9 61,1 244,0 44,9 320,3 40,7 93,0 8,4 90,0 7,5 V vzorcu so bile zastopane starostne grupe od 0+ do 9Prirast teže telesa pri iklenu v Cerkniškem jezeru je največja med drugim in tretjim letom življenja (rel. 212,6 nekoHko manjši je med prvim in drugim letom življenja patie njene lastne vrstnice, in sicer 24,2 ®/o. Pri pregledovamju želodcev smo ugotovili, da ne posegajo po ščuikah samo velike ščuke, ampak se med seboj žro tudi mladice. Dobili smo mladice, iki so požrle sovrstnice, Id so imele 50,57®/» in tudi GO®/» njihove dolžine. Ostale vrste rib, ki naseljujejo Cerknišlko jezero, igrajo v prehrani ščuke zelo majhno vlogo. Klen (7,9®/») in linj (9,6 ®/») naj bi kot edina zastopnika cyprinidov v tem jezeru po prevladujočem mnenju predstavljala tudi glavno hrano ščuike. Kot so nam pokazale analize želodcev pa ta trditev za ščuko v Cerkniškem jezeru ne drži. Tabela 13. Podatki o prehrani ščuke {Esox lucius L.) iz Cerkniškega jezera Elementi prehrane •/» od skupnega števila najdenih organizmov Hirudinea 3,5 Amphipoda (Gammarus sp.) 11,5 Is 0 poda (Asellus aquaticus) 25,4 Ephemeroptera (Baetis sp. — larve) 5,3 ] > fi ^ (Siphlonurus sp. — larve) 3,0 J Chironomidae (larve) 0,8 Leuciscus cephalus (L.) (zarod) 7,9 Esox lucius L. 24,2 Tinea Unca (L.) 9,6 50,5 Cottus gobio L. 0,5 Lota lota (L.) 2,6 Pisces (nedoločljivo) 5,7 Od mižjih organizmov je po številu najdenih organizmov v želodcih ščuk na prvem mestu Asellus aquaticus in sicer s 25,4®/», na drugem mestu je Gammarus z 11,5®/». Ostali nižji orgamizmi nastopajo v želodcih ščuk v zelo majhnem številu. Asellus in Gammarus sta v favni dna Cerkniškega jezera sicer precej pogosto zastopana, vendar ne najbolj pogosto. Najbolj pogosto nastopajo v jezeru larve Ephemeropter (dr. S k et), katere pa v želodcih ščuk najdemo zelo poredko (8,3®/»). Zato lahko trdimo, da ščuka hrano izbira in se ne zadovoljuje le s tistim, kar je v največji meri na razpolasgo. Ob pregledov^ju želodcev ščuk smo ugotovili, da se režim prehrane pri ščuki v Cerkniškem jezeru v teku leta precej spreminja. Na podlagi do sedaj zbranega materiala lahko trdimo, da ščuka nima določenih časovnih obdobij, ko bi se hranila samo z določeno vrsta hrane. Ob času večjih odlovov smo dobili pri nekaterih ščukah v želodcih rihe, pri drugih ščukah nižje organizme (brez ozira na velikost ščuke) ali pa so bili želodci prazni. Vse istočasno. Od vseh pregledanih želodcev ščuk smo našli le v 14 primerih (6,5 "/o) v želodcu mešano hrano. V vseh ostalih želodcih smo dobili istočasno vedno le eno vnsto organizmov. Način prehrane pri ribah je odvisen od različnih zunanjih in notranjih faktorjev, ki ^^livajo na ribo v njenem življenjskem ökolju. Kateri so tisti dejavniki, ki vplivajo na način prehrane ščuke v Cerkniškem jezeru pa v okviru tega dela ni bilo mogoče ugotoviti. Kot smo že zgoraj omenili, je bilo od 356 pregledanih želodcev ščuk kar 39,9 ®/» praznih. Na jxudlagi sedaj zbranega materiala ne bi bilo mogoče trditi, da imajo ščuke v Cerkniškem jezeru določena obdobja stradanja. Prazne želodce smo dobili pri vseh starostnih grupah in v vseh obdobjih leta. To nam dokazuje, da se ščuka ne hrani neprestano vsak dan (kot je pri nas močno razširjeno mnenje), ampak ima pogosta obdobja stradanja. Klen [Leuciscus cephalus [L.]) Pregledanih je büo 44 primerkov klenov. Med njimi ni bilo niti enega primerka s praznim črevesjem. Ribe so bile različnih starosti od 0+ do 9+. Njihova totalna dolžina telesa se je kretala od 5 om do 55,5 cm, telesna teža pa od 12 gr do 1290 gr. Pii enem primerku klena smo našli v črevesju ostanke potočnega raka, v dveh primerkih pa kamenčke rakov (t. i. račje oči). V vseh ostalih primerih je bila vsebina črevesja tako močno prebavljena, da determinacija ni bila možna. V letu 1969 smo našli pri neikaterih klenih črev^je invadirano z ježerilci (Acanthocephalus anguillae [Müller 1780] Lühe 1911). V letih 1970, 1971 in 1972 pri pregledovanju črevesja klenov nismo našh niti enega primera črevesnih parazitov. V letu 1973 pa smo našli v črevesju klenov zajedalce iz grupe Acanthocephala: 1. Pomphorynchus laevis 2. Paracanthocephalus tenuirostris Ravno tako pri klenih smo našli v močno pigmentiranih cistah na mxisku-laturi sesače Posthodiplostomum cuticula iz grupe S t r i g o i d a. Determinacijo vseih zgoraj navedenih črevesnih in kožnih zajedalcev je izvršil dr. Janez Brglez, Veterinairski zavod Slovenije. Me nek (Lota lota [L.]) Analiziranih je bilo 47 primerkov. Med njimi je bilo 23 želodcev (48,9®/») popolnoma praizmih. Ribe so spadale v starostne grupe od 0+ do 4+. Njihova totalna dolžina telesa je znašala od 11 cm do 36,7 cm, teža telesa pa od 10 gr do 320 gr. Pri analizi vsebine želodcev maikov smo našli organizme, prikazane v tabeli 14. 20 Acta carsologica VIII, 1978 (1979) Tabela 14. Podatki o prehrani menka {Lota lota [L.]) iz Cerkniškega jezera Elementi prehrane '/«od skupnega števila najdenih organizmov Amphipoda (Gammarus sp.) Isopoda (Asellus aquaticus) Ephemeroptera (larve) Trichoptera (larve) Chironomidae (larve) Leuciscus cephalus (L.) Cottus gobio L. 7,5 67,9 1,9 1,9 3,8 S) Od vseh nastopajočih organizsmov, ki smo jih našli v želodcih menka je najbolj pogost Asellus aquaticus (67,9 "/») zato lahlko sklepamo, da igra ta organizem v prehrani meruka v Cerikniškem jezeru pomembno vlogo. Od rib je bil v želodcih najbolj pogost klen (9,5 "/o) in delno Ikapelj (7,5 ^/o). Vsi drugi organizmi nastopajo le v minimalnih količinah. Procent praznih želodcev je bil pri menku zelo velik (48,9 ®/o), kar kaže na pogosta obdobja stradanja. L i n j {Tinea tinea [L.]) Analiziranih je büo 18 primerkov linja. Ribe so pripadale starostnim grupam od 0+ do 4+. Njihova totalna dolžina telesa je znašala od 2,3 cm do 21,5 cm, teža pa od 0,5 gr do 260 gr. Od vseh analiziranih primer'kov je bilo 14 talkih s praznim črevesjem (77,8 ®/o). V preostalih primerih smo našli sledeče organizme: Hirudinea 2 primerka in Isopoda (Asellus aquaticus) 3 primerke. V enem primeru je bila vsebina črevesja tako močno prebavljena, da determinacija ni bila mogoča. ZAKLJUČKI 1. Drst ščuke v Cerkniškem jezeru začne oibičajno okrog 20. marca in traja približno do 25. aprila. Če pogoji za drst niso ugodnd (vodostaj, temperatura), se lahko začetek drsti zakasni. Ce je voda ob času drsti razlita po vsem jezeru, se ščuka drsti vedno v istih predelih jezera, v slučaju nizke vode pa se drst pomakne v spodnji del jezera. Ce pride v tem času do presihanja jezera in voda ostane le v jezerski strugi Strženu, se ščuke zdrste v Strženu. Seveda je od pogojev v času drsti odvisen tudi uspeh drsti. Klen se drsti v Cerkniškem jezeru običajno okrog 20. junija. Ob neugodnih pogojih pa se drsit lahko zavleče tudi do meseca awgusta. M ene k se drsti v Cerkniškem jezeru v mesecu decembru in sicer v Rešetu in okoli Nart. Lin j i se drstijo v Cei'bniSkem jezeru v mesecu juliju. Nimajo stalnih drstišč. Za ostale vrste rib Cerkniškega jezera za drst ni podatkov. 2. Po podatkih naših raziskav od leta 1968—1973 sestavljajo ihliofavno Cerkniškega jezera sledeče vrste rib: klen — Leuciscus cephalus (L.) 1758, linj — Tinea tinea (L.) 1758, pisanec — Phoxinus phoxinus (L.) 1758, rdečeperika — Scardinius erythrophtalmus (L.) 1758, ščulka — Esox lueius L. 1758, kaipelj — Cottus gobio L. 1758, menek — Lota lota (L.) 1758. Po podatkih ribičev živi v jezeru tudi klenič. Ribiäka dTUžima Cerknica je v spodnji del jezera vložila tudi krapa. Pri izlovih v letih 1968—1973 nismo ujeli nobenega primeilka zigoraj omenjenih vrsrt rib. Sorazmerje posameznih vrst rib je sledeče: klen 15,2 «/o linj 21,8 Vo pisanec 0,6 "/o rdečeperka 7,2 ®/o ščuka 40,4 «/o kapelj 6,8 «/o menek 8,0«/» Najbolj množično zastopana vrsta ribe v Cerkniškem jezeru je ščuka. 3. Ihtiofavno Räkovega Skocjana sestavljata klen in ščuka in sicer v sorazmerju: klen 76,0 Vo ščuka 24,0 «/d 4. Za analizo «tempa dolžinslke in teziniäke rasti rib v Cerkniškem jezeru je bilo obdelaniih 1806 primerkov različnih vrst rib. Ščuka doseže največje dolžinske in težinske priraste med četrtim in petim letom življenja (d. 78,9 ®/d in t. 353,9 ®/o), nekoliko manjši je med prvim in drugim letom življenja (d. 59,1»/» in it. 315,3 «"/o). Klen ima največji dolžinski prirast med prvim in drugim letom življenja (92%), na teži pa pridobiva največ med drugim in tretjim letom življenja (212,6 Linj ima največji prirast dolžine in teže med prvim in drugim letom živiljenja (d. 158,6®/» in t. 842,8«/»). Menek prir^a po dolžini najbolje med prvim in drugim letom življenja (54,3 "/o), na teži pa med tretjim in četrtim letom (214,1 '"/o). Zelo velik je prirast teže tudi med prvim in drugim letom (210,4®/»). Rdečeperka prirašča najmočneje med drugim in tretjim letom (d. 115,9«/» in t. 771,4«/»). Iz podane analize tempa rasti rib v Ceifcniškem jezeru je razvidno, da imamo pri vseh vrstah rib velike priraste v prvih letih življenja. Do zastoja rasti pride med drugim in tretjim ali med tretjim in četrtim letom rasti. Ta zastoj je najverjetneje posledica nastopa spolne zrelosti. Od vseh vrst rib Cerkniškega jezera dosega največje absolutne priraste dolžine in teže ščuka. Zaradi tega smatramo šeuiko kot najbolj množično ribo, tudi kot najbolj pomembno in perspektivno ribjo vrsto tega jezera, tako v gospodarskem kot turističnem pogledu. Ob ugodnih ekoloških pogojih v času drsti ščuike je skrb za repopulacijo te vrste ribe v Certkniškem jezeru odveč. Seveda pa moramo športni odlov vršiti racionalno in v sikladu s predpisi. Zaradi premajhnega števila primerkov (35 kom) iz Rakovega Škocjana nismo mogh izvršiti emalize tenupa rasti rib v tem vodotoku. Iz maloštevilnih podatkov lahko le domnevamo, da rastejo ribe v CerGsniškem jezeru hitreje (kot v Rakovem Skocjanu. 5. Za Ugotavljanje naravne prehrane rib v Cerkniškem jezeru smo anali-zirafli vsebino želodcev oziroma črevesja 465 primerkov raizlionih vrst rib obeh spolov in različnih starosti. Ščuka se v Ceilkniškem jezeru prehranjuje pretežno z ribami (50,5 "/o). Glavna njena žrtev med ribami so njene vrstnice (24,2 ®/o). Od nižjih organizmov je v prehrani ščuke najpogosteje zastopan Asellus aquaticus (25,4 ®/o) in malo manj Gammarus sp. (11,5 ®/o). Od 356 pregledanih želodcev ščulk je bilo 39,9 ®/o takih s praznimi želodci. To kaže na pogosta obdobja stradanja v režimu prehrane ščuke. Klen — analiziranih je bilo 44 primerkov. Razen v treh primerih deter-minacija orgainizmov v črevesju ni bUa možna zaradi prewi«>ke stopnje pre-bavljenosti. Nismo našli -niti enega primera s praznim črevesjem. Me nek — analiziranih je bilo 47 primerkov, med njimi je bilo 48,9 "/o takih s praznimi želodci. Najpogosteje nastopajoči element prehrane je Asellus aquaticus (67,9 *•/(►), od rib pa najpogosteje nastopa Men (9,5®/») in kapelj (7,5"/»). L i n j — analiziranih je bilo le 18 primerkov. Od tega je bilo 77,8 "/» takih s praznim črevesjem. V črevesju smo našli osebke iz grupe H i r u d i n e a in I s o p o d a (Asellus aquaticus). Summary ICHTHTOLOGICAL RESEARCHES OF THE CERKNIŠKO JEZERO (CERKNICA LAKE) A group of research fellows of all branches met in 1968 under the patronage of Slovene Academy of Science and Art and on the initiative of Cerknica Commune and others. Their task was to perform a broadly designed natural science research of Cerknica Lake and its surroundings. Within this research the Institute for Fishery was selected to do the ichthyologic research of Cerknica Lake. The intention of these studies was to show the state of ichthyofauna in Cerknica Lake before the trial action, which would assure more constant water to the lake, will take place. Cerknica Lake and fishing in this lake was described in detail by Valvasor already. Later several works were published describing this phenomenon of the lake. None of those works, however, speak of a systematic ichthyofauna belonging of Cerknica Lake, and neither of the quantitative relation of individual kinds of fish in it, nor of the growth of fish in it, or their nourishment. In the program of ichthyological research of Cerknica Lake the observation of spawning periods of individual kinds of fish was included, as well as the establishment of qualitative and quantitative composition of ichtyologic population of the lake, the rate of growth of specific kinds of fish and establishment of their natural food. Material and Method The material for treatment was fished from the lake by electrofishing apparatus and with nets, and also with a tackle. The fishing was done in the period between 1968 and 1973 in various locations of the lake. The age of fish we determined by the scales collected from the middle of the side of the fish under the back fin and under the lateral line. In treatment we always considered the total length of the body and the weight of the whole fish. The intestinal organs for analysis of their content we fixed in 4®/o formalin. Results and Discussion Some data were collected on spawning and spawning time of specific kinds of fish in Cerknica Lake: Spawning of the pike (Esox lucius L.) begins in the lake on about 20 March and lasts till about 25 April. The condition for successful spawning is that the lake is filled with water throughout, from March till beginning of May. If this condition does not exist the spawning is not successful. The success of spawning also varies from one year to another with regard to various conditions (depth of water, temperature) in Spring. Chub (Leuciscus cephalus [L.]) in Cerknica Lake is usually spawning on about 20 June and has constant spawning places. Burbot (Lota lota [L.]) is spawning in the lake during December, green tench (Tinea tinea [L.]) in July and has not constant spawning places. In the material collected during 1968—1973 in Cerknica Lake the following kinds of fish were found: chub — Leuciscus cephalus (Linnaeus) 1758, green tench — Tinea tinea (Linnaeus) 1758, minnow — Phoxinus phoxinus (Linnaeus) 1758, rudd — Scardinius erythrophtalmus (Linnaeus) 1758, pike — Esox lucius Linnaeus 1758, millers thumb — Cottus gobio Linnaeus 1758, burbot — Lota lota (Linnaeus) 1758. Fishermen claim that dace lives in the lake too; however, we had not fished it in our collection. The Fishery Family of Cerknica placed also a carp in the lake, but neither this kind was fished in our catch. A rudd was placed in the tributary river Cerkniščica by the Fishery Family of Cerknica (1969) and from there this kind of fish had spread in the lake. In the catch were 1806 Individuums of various kinds of fish. The relation of the individual kinds was following: Kind of fish "/a composition (by pieces) chub 15,2 gren tench 21,8 minnow 0,6 rudd 7,2 pike 40,4 millers thumb 6,8 burbot 8,0 By the number of subjects pike was the most highly present kind of kish (40,4 Vo). On the second place was green tench with 21,8 »/o and on the third place chub with 15,2 ®/o. Other kinds of fish are present in Cerknica Lake in a small number only. Of all input kinds of fish rudd has acclimatized best; there may be exist even a danger of a too big a reproduction. The analysis of the growth in length and weight of individual kinds of fish in Cerknica Lake was performed from the material containing 1806 subjects. As already mentioned, the material was fished during 1968—^1973. The growth of fish in length and weight is shown with the aid of data of a direct measuring of weight and total lenght of a body at all stages of growth that were present in the treated material. Middle values of weight (in grams) and total length (in cm) were given for individual age groups and individual kinds of fish. Growth in weight and length was shown with an aid of absolute and relative growth expressed in cm, resp. in grams and percentages. To illustrate this we indicate in Table 1 and 2 the relative growth of length and weight for individual kinds of fish by age groups. Table 1 indicates that the increase in length as the biggest between the first and the second year of life. Between the second and the third and also between the third and the fourth year the growth in length comes to stagnancy. This stagnancy is probably in connection with the commencement of sexual maturity. This proves that changes in physiological stage of fish influence their rate of growth. After the fourth, resp. the third year of life the length of the body increases again, but it starts to decrease with age. Weight growths are also biggest during the first years of life, i. e. between the first and the second year of life, in chub also between the second and the third year. After that year, i. e. between the second and the third, resp. the third and the fourth year (chub) somes to stagnation in growth of weight similar as is the case with the length. This can be connected with the onset of sexual maturity. After that period the weight growth increases again but begins to decline again fast. Table 1. Relative growth of length of individual kinds of kish in Cerknica Lake (in Vo) Age group Pike Chub Green tench Burbot Rudd 0 + 1 + 2 + 3+ 4+ 5 + 6+ 7+ 8+ 9+ 59,1 92,0 158,6 54,4 28,4 33,3 21,3 21,4 115,9 26,8 16,1 51,6 44,5 33,6 78,9 30,0 55,8 26,2 13,4 22,8 24,1 18,3 17,3 1,0 9,9 21,8 10,5 14,5 Table 2. Relative growth of weight of individual kinds of fish in Cerknica Lake (in ®/o) Age group Pike Chub Green tench Burbot Rudd 0+ 1 + 2 + 3+ 4+ 5+ i 6+ 7+ 315,3 115,4 842,8 210,4 73,9 212,6 195,4 68,6 771,4 131,6 27,4 221,0 214,1 137,7 353,9 108,8 315,3 50,7 72,4 101,8 61,1 44,9 40,7 8.4 7.5 85,3 38,1 42,0 8+ 9+ — — — — The analysis of the rate of growth of fish from Cerknica Lake indicates that two culminating points of length and weight increase set in during the first years of life, and again immediately after the onset of sexual maturity. Within this abstract it was not possible to indicate all the data collected. However, it is necesary to mention that doubtless the most prospective fish in Cerknica Lake is the pike with regard to the growth rate of individual kinds. This fish is also most numerous among the population of the lake. Of all the fish pike reaches the highest absolute growth rates in length and in weight. Namely, pikes in Cerknica Lake achieve by the sixth year of life the weight 4000 grams and the length of 78 cm, and the absolute increase in weight between the fifth and the sixth year of life is as much as 2018,5 grams. Such growth rates (absolute) are not achieved by any other kind of fish in Cerknica Lake. Therefore it" is necessary to suppose a pike to be the most important kind of fish in this lake, from the economic and from the touristic point of view. In the program of ichthyologic research of Cerknica Lake studying of natural food of individual kind of fish were included. For this purpose 465 samples of stomachs and intestines of various kinds of fish were analyzed; of these 365 pikes, 18 green tenchs, 44 chubs, and 47 burbots. The material was fished in the years 1968— 1973 in the various location of the lake in the various periods of the year. The analyzed samples belonged to various age groups of both sexes. The intestinal organs taken were fixed in 4®/o formalin and then analyzed in the laboratory. At the analysis of the contents in stomach and intestines the determination of organisms was performed wherever this was possible, and also the count of organisms that were found. The frequency of individual organism resp. their groups in the food of fishes in Cerknica Lake was expressed in percentage of the found organisms. In Cerknica Lake pike nourishes itself mainly with fish (50,5 "/»), their own kind dominates in their stomachs (24,2 »/o). Of other kind of fish from Cerknica Lake population chub is the most frequent food for pikes (7,9«/») and burbot (9,6®/o). Other fish are present in smaller percentage. As we can see, green tench and chub, as the main representatives of ciprinides in Cerknica Lake, do not represent much value as the food for pike. Of the lower kind of organisms Asellus aquaticus with 25,4 ®/o dominates in the food of pike, on the second place is Gammarus with 11,5®/». Other lower kind of organisms are present in a very small number. Of 356 examined stomachs of pikes as much as 39,9 "/o were found empty. Analyzed were also 44 samples of intestines of chubs. Not even one case was found with empty intestines. In three cases residue of brook crab were found in the intestines, and in all other cases the content was so well digested that any determination of organisms was out of the question. In the food of burbot in Cerknica Lake Asellus aquaticus dominates (67,9 ®/o), in the second place is chub (9,5 ®/o), and in the third place millers thumb (7,5®/»). All other organisms appear only in minimal quantities. Percentage of empty stomachs in burbot was as high as 48,9®/». In the intestines of green tench we found organisms from the group of H i r u -dlnea and I so p o da (Asellus aquaticus). Percentage of empty intestines cases was 77,8 «/o. Findings 1. On the basis of observations and data collection it was established that pike in Cerknica Lake is spawning at about 20 March and that spawning lasts till about 25 April. Chub in the lake is spawning at about 20 June and burbot in December. Green tench is spawning in the lake in July. 2. Ichthyofauna of Cerknica Lake consists of the following kinds of fish in the proportions as, follows: chub (Leuciscus cephalus [L.]) 15,2®/» green tench (Tinea tinea [L.]) 21,8 ®/o minnow (Phoxinus phoxinus [L.]) 0,6 ®/o rudd (Scardinius erythrophtalmus [L.]) 7,2% pike (Exos lucius L.) 40,4 °/o millers thiimb (Cottus gobio L.) 6,8 «/o burbot (Lota lota [L.]) 8,0 »/o By the data that fisherman gave dace should live in the lake as well. Fisherman Family of Cerknica had placed carp in the lake too. Both kinds of fish were not fished in our catch. 3. In order to analyze time of length and weight growth of fish in Cerknica Lake 1806 cases of various kinds of fish were treated. Length and weight growth of specific kind of fish was shown with an aid of absolute and relative growth calculated in cm, resp. in grams and percentages. Treatment of the material showed that the biggest gain in weight and length of fish in Cerknica Lake is during the first years of life and also immediately after the onset of sexual maturity. Treatment of the material showed that of all kinds of fish in Cerknica Lake pike is the most prospective kind of fish. In good ecological conditions during its growth no special care for repopulation of this kind of fish is required. However, it is necessary to organize sport fishing rationally and in compliance with the law. 4. 465 cases of various kinds of fish of both sexes and of various age were examined for analysis of food eaten by fish in Cerknica Lake. The main element of pike's food in Cerknica Lake are fish (50,5 "/o) and of these especially its own kind (24,2 ®/o). Of the lower kind of organisms Asellus aquaticus (25,4 ®/o) dominates before Gammarus (11,5 «/o). Other organisms appear in small number only. In pikes were found 39,9'»/o of empty stomachs. Determination of organisms in the intestines of chubs was not possible in most cases because of the too high degree of already digested food. There were no cases with empty stomachs. Aseluls aquaticus was found as a main element of food at burbot, chub (9,5®/») and millers thumb (7,5 ®/e) appear in much smaller quantities. In the intestines of green tench we found organisms from the group of Hiru-dinea and Isopoda (Asellus aquaticus). Analyzed were 18 cases only, of these 77,8 «/o were found with empty intestines. Literatura Heckel, J. in R. Kner 1858: Die Süßwasserfische der Österreichischen Monarchie. 1—388. Verlag von Wilhelm Engelmann, Leipzig. Nikolski, G. W. 1957: Spezielle Fischkunde. 1—632. Veb. Deutscher Verlag der Wissenschaften, Berlin. Bauch, G. 1961: Die einheimischen Süßwasserfische. 1—198. Neumann Verlag, Berlin. Suworow, J. K. 1959: Allgemeine Fischkunde. 1—581. Veb. Deutscher Verlag der Wissenschaften, Berlin. Suworow, J. K. 1961: Rukovodstvo po izučeniju rib v estestvenih uslovijah. 1—241. Izdatel'stvo Akademii nauk SSSR, Moskva. PRISPEVEK K POZNAVANJU PTIČEV CERKNIŠKEGA JEZERA IN BLIŽNJE OKOLICE (S 6 SLIKAMI) BEITRAG ZUR KENNTNIS DER VÖGEL AM CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) UND IN SEINER NÄHEREN UMGEBUNG (MET 6 ABBILDUNGEN) JANEZ GREGORI SPREJETO NA SEJI RAZKEDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 21. DECEMBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................304 (4) Uvod......................................................................305 (5) Obravnavano območje....................................................305 (5) Metoda dela..............................................................307 (7) Ekološki pregled gnezdllcev................................................307 (7) Sistematski del............................ .312 (12) Razprava..................................................................324 (24) Zaključki ................................................................326 (26) Beitrag zur Kenntnis der Vögel am Cerkniško jezero (See von Cerknica) und in seiner näheren Umgebung (Zusammenfassung)..................328 (28) Literatura ................................329 (29) Izvleček UDK 598.2 (497.12-14) Gregori, Janez: Prispevek k poznavanju ptičev Cerkniškega jezera in bližnje okolice. Acta carsologica 8, 301—329, Ljubljana, 1978, lit. 10. Avtor obravnava 153 taksonov ptičev (152 vrst in 1 rod). Od tega gnezdi 85 vrst, verjetnih gnezdilcev je 13, možnih gnezdilcev pa 3 vrste. Obravnavani predel deli na 10 biotopov, pri vsakem navaja ugotovljene gnezdilce. Delo predstavlja ekološki in favnistični prispevek h gradivu o ptičih Cerkniškega jezera in okolice. Dve vrsti sta novi za favno Slovenije. Cerkniško jezero je izredno zanimivo z omitološkega vidika, zato mu je treba posvetiti vso pozornost tudi po naravovarstveni plati. Abstract UDC 598.2(497.12—14) Gregori, Janez: A Contribution to Knowledge of Birds of Cerknica Lake and its Vicinity. Acta carsologica 8, 301—329, Ljubljana, 1978, Lit. 10. The author deals with 153 bird taxons (152 species and one genus). From them 85 species nest, probable nesting birds are 13 and possible nesting birds are 3. The treated region is divided into 10 biotopes, at each the stated nesting birds are cited. The work presents the ecological and faunistical contribution to material about the birds of Cerknica Lake and its vicinity. Regarding the Slovene fauna two species are new. The Cerknica Lake is extremely interesting from ornitological point of view and therefore it is worth of whole attention from nature conservation point of view. Naslov — Address: Janez Gregori Prirodoslovni muzej Slovenije Prešernova 20 61000 Ljubljana, Jugoslavija UVOD Cerkniškemu jezeru so posvečali pozornost številni raziskovalci in potopisci, ter tako ponesli njegovo slavo sirom sveta. O njem obširno poroča že J. V. V al -v a s o r (1689), seveda nekoliko pod vplivom vraževernosti in pretiravanja tedanjega časa. Sledili so mu številni drugi pisci, ki so posvečali precej pozornosti tudi tamkajšnjim ptičem. Vendar pa je ta pozornost veljala skoraj izključno vrstam, ki so bile zanimive za lov, predvsem vrstam vezanim na vodo, celotnega popisa vrst pa do sedaj ni napravil še nihče. S tem delom dajemo prispevek k ekološkemu in favnističnemu poznavanju ptičev Cerkniškega jezera in bližnje okolice. Ker je nepopolno in še ni pregledana celotna okolica jezera, smo se omejili na podajanje lastnih terenskih podatkov in na material, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Od literature navajamo samo dela, ozko vezana na naše raziskave, celoten pregled literature in podatkov pa bomo podali pri končni ekološki in favnistični obdelavi tamkajšnjih ptičev. Splošne podatke povzemamo po delu P. Kunaverja (1961), podatke o vegetaciji pa po delu M. Zupančiča (1969). Delo je bilo opravljeno v okviru raziskovalne naloge »Naravoslovne raziskave Cerkniškega jezera in njegove okolice«, ki jo je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije. Delno smo delo opravili v okviru redne muzejske dejavnosti. Moja najlepša zahvala velja lovskim družinam Cerknica, Grahovo in Gorenje Jezero, ki so mi nudile vso pomoč i-n zaupanje pri terenskem delu, ter mi omogočile zbiranje dokaznih primerkov. Zahvaljujem se tudi kolegu Radu Smerduju in muzejskemu preparatorju Alojzu Š m u c u , ki sta mi ljubeznivo posredovala nekatere dragocene podatke in mi dovolila njihovo objavo. OBRAVNAVANO OBMOCJE Cerkniško kotlino, ki leži na jugozahodu Slovenije, na severu obkrožata Slivnica (1114 m) in Bloška planota, na jugu pa široko pogorje Javornikov (1268 m). Poteka v smeri SE—NW, ob tako imenovani idrijski prelomnici, in pripada dinarskemu visokokraškemu območju. Dno kotline je na višini 548 m. Precej razgiban relief je bogat kraških pojavov: vrtač, brezen, udorov, žlebov in kraških jam. Zanimiva je geološka podlaga, na severu sta liadni in glavni dolomit, na jugu pa kredni hamidni in zgornjekredni rudistni apnenec. Ker je dolomit nepropusten za vodo, se številni potoki stekajo s severne in severovzhodne strani proti dnu kotline, kamor so nanesli debelo plast naplavin. Nasprotno pa so apnenci na jugu in jugozahodu lahko topljivi v vodi, zato so tu nastale številne kraške jame, ki so po svoji naravi bruhalniki, požiralniki ali estavele. Površinskih voda tu ni. Ker požiralniki, predvsem Velika in Mala Karlovica, ob močnem deževju ne morejo požreti vse vode, v nekaj dneh v kotlini nastane jezero. Kadar voda sega do nadmorske višine 548 m, je jezero veliko le Vskm^, ko pa se dvigne še za 5 metrov, pokriva 26 km^ površine. Ker je padavin največ jeseni in spomladi, zime in poletja pa so razmeroma suha, se je temu padavinskemu režimu prilagodilo tudi jezero: postalo je presihajoče, najbolj polno je jeseni in spomladi, poleti pa voda odteče, včasih ostane v strugi po dnu jezera, imenovani Stržen, navadno pa se zadrži le še v Zadnjem kraju, jezerskem zalivu na jugozahodu. V zelo suhih poletjih tudi v Zadnjem kraju voda povsem izgine. Podnebje je dinarsko kontinentalno, letnih padavin je 1600 do 1800 mm. Celinski vpliv se kaže v pogostih severnih vetrovih, slane so že zgodaj jeseni in še pozno pomladi, snežna odeja je dolgotrajna. Poprečna julijska temperatura v Cerknici je 19» C, januarska pa — 1,8® C. Vegetacija je dobro razvita, odvisna od razHčnih ökoloäkih dejavnikov, kot so geološka podlaga, debelina humusa, relief in klima, na dnu kotline pa nanjo vpliva občasno poplavljanje. Dno kotline poraščajo razne trave in šaši, ki jih ob nizkem vodostaju kosijo. Travniki in njive, kd jih voda nikdar ne poplavlja, so na Otoku in ob vsem jezeru, razen ob vznožju Javornikov. Na Dojicah, predelam med potoko^m Ooričica in Strženom na vzhodnem delu je nizko barje z značilnim šotnim mahom ter s posameznimi brezami in nizko rastočimi jelšami. Predel med Lipsenjščico in Strženom pri nekoliko manjšem vodostaju ni poplavljen in se imenuje Osredek. Predele, ki so najdalj časa pod vodo, porašča trstje, predvsem je to v Zadnjem ikraju, ob robu Dojiic, ob potoku Goričici in Lipsmjščici in iponekod ob izlivu drugih jezerskih pritokov. Redko trstje porašča tudi obširne predele na južnem delu jezera, vzhodno od Goričioe. Predvsem severni del ob jezeru porašča gosto grmovje, najbolj poraščen je predel ob Dolenjem Jezeru. Manjše skupine grmovja in drevja so tudi ob drugih predelih obale, ob jezerskih pritokih in ponekod na mejah med polji. Prvotna grmišča oziroma gozd ob vznožju Slivnice so večinoma posekani, erozija je plast humusa sprala, tako da je marsikje vidna geološka podlaga, precejšnje površine poraščajo sekundarna gosta grmišča. Južna pobočja Slivnice, ki jih obravnavamo v našem delu, porašča združba puhovca in gabrovca (Querco - Ostryetum carpinifoliae) in sicer porašča suha, ekstremno topla strma pobočja. Sestoji so večinoma kot grmišča, redkeje kot gozd, ki so vrzelasto prekinjena s termofilnimi travišči. Združba se je zaradi ekstremnih ekoloških razmer ohranila kot ostanek toplejše poledene dobe. Flo-ristično je bogata, poleg kontinentalno^termofikiih elementov, združuje nekaitere submediteran^ke rastline, kot tudi nekaj mezofilnih elementov iz buikovega gozda. Graditelji te asociacije so drevesne vrste, gabrovec (Ostrya carpinifolia), mali jesen (Fraxinus ornus), mokovec (Sorbus aria) in hrasti (Quercus pubescens, Qu. cerris in Qu. petraea). Proti vrhu Slivnice se grmovje vse bolj krči in v višjih legah povsem prevlada termofilna senožet pokončne stoklase in navadne glote (Bromo - Brachy-podietum pinnati), na kateri so posamezni redki grmički aüi drevesa, ponekod je vidna geološka podlaga. Precej drugačna je vegetacijska slika sevemdh pobočij Javorn'kov, dinarsiki gozd bukve in jelke (Ahieti - Fagetum dinaricum), ki jih porašča, sega prav do jezerske gladine in porašča tudi celoten polotök Drvošec ob Zadnjem kraju. Dinarski gozd bukve in jelke je iklimatogena vegetacijska enota našega visokega krasa. To so morgočni stari sestoji, kjer ista glavna graditelja združbe bukev in jelka. Ponekod kažejo sledove gospodarskega izkoriščanja, kjer se zarašča sikoraj čista bukev, ali pa poseke pogozdujejo s smreko. Podlaga je močno razgaljena in razdrapana, preide celo v navpične neporaščene stene. Naselja so predvsem na severni in severovzhodni strani jezera (Cerknica, Dolenja vas. Dolenje jezero, Martinjak, Grahovo, Žerovnica, Lipsenj, Goričice, Gorenje Jezero), le vasi Laze in Otok sta na jugu. Ob naseljih so večinoma starejši in slabo vzdrževani sadovnjafei. S severne in severovzhodne strani se v jezero zlivajo številni pritoiki: Cenk-niščica, Martinjščica, Grahovščica, Zerovniščica, Lipsenjščica in potok Goričica. Bregovi so večinoma zaraščeni z grmovjem in redkim drevjem, v spodnjem toku jüi ponekod obrašča trstje. METODA DELA Zaradi obsežnosti obravnavanega predela, smo terensko delo osredotočili predvsem v severovzhodni del, da bi vsaj zanj dobili čim bolj natančno sliko o avifavni. Meja predela, kjer smo zbirali podatke in material, je približno naslednja: Cerknica - Dolenje Jezero - Goričica - Zadnji kraj - Otok - Laze -Obrh - Gorenje Jezero - Lipsenj - Martinjaik - Cerknica. Izvem teh meja smo opravili trainsefcte na južnem pobočju SHvnice, na vrhu Slivnice in na severnem pobočju Javornikov. Posebno pozornost smo posvetili Dojicam pod Lipsenjem, ki so po naših dosedanjih opazovanjih omitološiko najzanimivejše. Terensko delo je obsegalo v glavnem zapisovanje podatkov o posameznih vrstah, nelkatere primerke smo ustrelili in preparirali za zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Na terenu smo bili naslednje dni: 27. in 28. 10. 1966, 27. 4. 1972, 20. 12. 1972, 28. 8. 1973, 31. 8. 1973, 12. 12. 1973, 14. 3. 1974, 17. 4. 1974, 15., 16. in 17. 5. 1974, 30. 5. 1974, 6. in 7. 5. 1975, 30. 5. 1975, 18. 5. 1976 in 3. 6. 1977. Za krajši čas smo se na obravnavanem območju zadrževali tudi 22. 3. 1972, 1. 6. 1972, 8. 7. 1972, 11, 3. 1974, 23. 5. 1975, 6. 6. 1975 in 12. 5. 1978. Dva transekta smo opravili 17. 5. 1974 in 6. 5. 1975 na severnem pobočju Javornikov, ob poti Laze-Otoška dolina, na višini 620 do 800 m, 16. 5. 1974 na južnem pobočju Slivnice, na višini okoli 700 m, ter prav tako 16. 5. 1974 na vrhu Slivnice. Pri transektih smo zapisovali lateralno distribucijo vrst in sicer vse registrirane osebke. Ker so dobljeni podatki še preskromni za merodajne analize, jih v tem delu uporabljamo pri kvalitativnem prikazu gnezdilcev različnih biotopov. EKOLOŠKI PREGLED GNEZDILCEV Zaradi preglednosti delimo obravnavani predel na deset biotopov, ki predstavljajo bolj ali manj zaključene celote. Za vsak biotop navajamo gnezdilce in obenem vrste, katerih gnezdenje je po našem mnenju tam verjetno (*) ali možno (**). 1, Dinarski gozd bukve in jelke (Ahieti - Fagetum dinaricum) Obsežni go-zdovi te združbe poraščajo severno pobočje Javornikov in po-lotoik Drvošec, vse do jezerske gladine. To so hladnejši gozdovi. Od drevesnih vrst prevladujeta bukev in jelka. Vegetacija je pestra ter dobro ohranjena in nudi življenjske pogoje števiinim ptičjim vrstam. Gnezdilci so naslednji: Accipiter gentilis Buteo huteo * Falco subbuteo Tetrastes bonasia Tetrao urogallus Columba palumbus Cuculus canorus Strix aluco ** Picus viridis Picus canus Dryocopus martins Dendrocopos major Garrulus glandarius Nucifraga caryocatactes Corvus comix * Corvus corax Troglodytes troglodytes Sylvia atricapilla Phylloscopus collyhita Phylloscopus sibilatrix Regulus regulus Regulus ignicapillus Muscicapa striata Erithacus rubecula Turdus merula Turdus philomelos Turdus viscivorus Aegithalos caudatus Parus palustris Parus montanus Parus cristatus Parus ater Parus major Sitta europaea Certhia familiaris Fringilla coelebs * Carduelis spinus * Loxia curvirostra Pyrrhula pyrrhula Coccothraustes coccothraustes Vrsti Anthus trivialis in Prunella modularis sta izraziti robni vrsti, prva predvsem ob posekah, druga pa v mladih sestojih smreke. Predvsem oh robu in v predelih z manjšo pokrovnostjo krošenj gnezdi vrsta Muscicapa striata, na vrsto Parus palustris pa smo naleteli v bližini spodnjega roba gozda. 2. Gozdna in grmiščna združba puhovca in gabrovca (Querco - Ostryetum carpinifoliae) Porašča južna pobočja Slivnice, na bočjih, deloma kot grmišča, deloma kot * Buteo huteo Streptopelia turtur Cuculus canorus Dendrocopos major Anthus trivialis Oriolus oriolus Garrulus glandarius Sylvia atricapilla Phylloscopus collyhita eikstremino toplih, suhih in s;trmih po-gozd. Poipiis gnezdilcev je naslednji: Erithacus ruhecula Turdus merula Parus palustris Parus ater Parus caeruleus Parus major Fringilla coelebs Coccothraustes coccothraustes Emberiza cia Izkoriščanje te združbe je vidno (predvsem ob vznožju Slivnice, ikjer je plast humusa močneje sprana in ponekod povsem razgaljena geološka podlaga. Vmes rasite gosto nizko grmovje, ki je nekakšen gozdni rob združbe puhovca in ga-brovca, s specifičnimi gnezdilci: Lanius collurio Sylvia communis Sylvia nisoria Luscinia megarhynchos Nekatere izrazito sončne in suhe lege ob vznožju Slivnice pokrivajo travniki z redkimi posameznimi drevesi. Za te predele je značilna predvsem vrsta Lullula arborea. 3. Grmišča Najobsežnejša so grmišča ob severnem robu jezera, predvsem pri Dolenjem Jezeru. Grmovje raste v velikih neiprehodnih skupinah, vmes so čiste travnate površine. Ponekod je grmovje ob visoki vodi močno poplaivljeno, gosto zaraščeno in krivenčasto, vmes so velike množine naplavljenega rastlinja. Prav zaradi tega rastlinja, je v grmovju omogočeno gnezdenje raznim racam. Grmovje raste tudi ob jezerskih pritokih. Gnezdilci so razmeroma številni: Lanius collurio Pica pica Acrocephalus palustis Sylvia communis Saxicola torquata Turdus merula SI. 1. Grmišča ob vasi Dolenje Jezero 309 Sylvia borin Acanthis cannahina Sylvia atricapilla Emheriza citrinella Vrsta Saxicola torquata je redek gnezdilec, vezan na grmovje in travnike ob njem. 4. Sadovnjaki in manjše skupine drevja ob polju Ker se po gnezdilcih oba predela skoraj ne razlikujeta, ju obravnavamo zidruženo. Sadovnjaki, ki so večinoma starejši in slabo vzdrževani, so ob naseljih in ponekod prehajajo v skupine drevja ob poljih in jezerskih pritokih. Gnezdilci so: Streptopelia decaocto * Phylloscopus collyhita Strix aluco Muscicapa striata Upupa epops Turdus merula Jynx torquilla Aegithalos caudatus Picus viridis Parus palustris Dendrocopos major Parus caeruleus Anthus trivialis Parus major Lanius collurio Sitta europaea Oriolus oriolus Passer montanus Sturnus vulgaris Fringilla coelebs Pica pica Serinus serinus Corvus cornix Carduelis chloris Hippolais icterina Carduelis carduelis Sylvia borin Emberiza citrinella Sylvia atricapilla Bližine naseilij se izogiba predvsem vrsta Corvus cornix. 5. Polja s travniki, pašniki in neobdelanimi površinami • Ker bi za obdelana polja laihko šteli kot diferencialno vrsto edino Coturnix coturnix, jih obravnavamo skupaj s travniki in ostalimi travnatimi površinami. Razprostirajo se ob severnem in severovzhodnem delu jezera, ter ob naseljih Laze in Otok. Vrste, ki tu gnezdijo so naslednje: Perdix perdix * Galerida cristata Coturnix coturnix Alauda arvensis Phasianus colchicus Saxicola rubetra 6. Senožet stoklase in navadne glote (Bromo - Brachypodietum pinnati) To so izrazito suhi travniki na vrhu Slivnice, ponekod raste redko nizko grmovje (navadni brin) in posamezna drevesa (jeretoiika, rdeči bor, smreka). Ker je plast humusa tanka, je ponekod vidno kamenje. Gnezdilci so: Alauda arvensis Acanthis cannahina Anthus trivialis 7. Barje in vlažni travniki Obsežen barski predel Dojice so rahlo dvignjene in jih 'Voda nikdar ne poplavlja. Poleg barskih rastlin (šotni mah), rastejo na Dojicah posamezne breze in zakrnele jelše. Nižje predele travnikov voda namaka, pri nekoliko nižji gladim pogleda iz nje Osredek, obsežen predel ipod Lipsenjem. Doisedanji seznam gnezdilcev je naslednji: Anas platyrhynchos * Anas crecca Anas querquedula ** Aythya nyroca ** Aythya fuligula Crex crex Vanellus vanellus * Tringa hypoleuca * Tringa glareola Numenius arquata * Gallinago gallinago Alauda arvensis Motacüla flava Saxicola rubetra 8. Trstje Porašča predele, ki so najdalj časa pod vodo (Zadnji kraj, južni del jezera), vendar je to trstje večinoma zelo redko in služi le «kot kritje vrstam, ki tu delajo plavajoča gnezda (Podiceps ruficollis). Gostejše trstje, ki je pomembno za številne druge iptiče, pa je ob robu Dogic, ob ipotokih Goričica, Lipsenjščica, ter nelkaterih drugih pritokih. V predelih s trstjem gnezdijo: SI. 2. Pogled na barski predel Dojice, v ozadju Slivnica 311 * Ixohrychus minutus Acrocephalus schoenobaenus Gallinula chloropus Acrocephalus arundinaceus Fulica atra Emberiza schoeniclus V predelih Dojic, kjer je trstje naj redkejše, je pogost gnezdilec Saxicola rubetra. V trstju smo redno videvali vrsto Motacilla flava, vendar se nismo mogli prepričati ali tam tudi gnezdi, ali samo v sosednjih predelih brez trstja. Vrsto Podiceps ruficollis bi morali pravzaprav šteti med gnezdilce stoječih celinskih voda, ki pa jih v tem delu ne iadvajamo. 9. Jezerski pritoki Za gnezdenje ptičev so zanimivi njihovi bregovi, iki jih večinoima porašča razno grmovje in trstje, ponekod pa so razmeroma visoki useki v breg, kjer bi utegnile gnezditi nekatere vrste. Predvsem tam, kjer vode tečejo sko'zi naselja, so struge deloma regulirane s škarpam:i, kjer so prav tako ustrezni pogoji za Bipletanje gnezd. Ker smo te predele le bežno pogledali, navajamo verjetne gnezdilce: * Alcedo atthis * Motacilla cinerea * Riparia riparia 10. Naselja Mnoge vrste so glede mest za gnezdenje vezane na poslopja. V naseljih obravnavanega predela gnezdijo na stavbah naslednje vrste: ** Ciconia ciconia Motacilla alba Falco tinnunculus Coloeus monedula Streptopelia decaocto Muscicapa striata Apus apus Phoenicurus ochruros Hirundo rustica Passer domesticus Delichon urbica Čeprav omenjene vrste štejemo kot gnezdilce na stavbah, si nekatere zberejo tudi drugačna mesta. Talko vrsta Motacilla alba gnezdi tudi po raznih škarpah izven naselij, zadnji znani par belih štorkelj pa je imel gnezdo na smreki ob vasi Otok. SISTEMATSKI DEL V pregledu vrst ptičev obravnavanega predela, podajamo lastne terenske podatke, podatke o materialu, ki ga hrani Prirododovni muzej Slovenije (PMS), v dveh primerih navajamo dermoplastične preparate, ki jih hranijo domači lovci. Pri materialu, ki ga hrani PMS v študijski zbirki, navajamo inventarno številko, pod katero je vpisan datum pridobitve osebka, spol, kraj in ime zbiratelja. Pri preparatih, ki so v razstavni zbirlki muzeja, je ipoleg inventame številke oznaika (r. zb.). Pri najstarejših preparatih razstavne zbirke, poivzemamo iz dokumentov podatke o kraju, eventuelni datum, leto razstave (1. r.) in ime SI. 3. Gnezdo liske (Fulica atra) v trstju ob Dojicah, v katerega sta dve samici znesli 16 jajc, eno je še ob robu gnezda, dve pa sta padli v vodo (6. 5. 1975) darovalca (dar.). En podatek je iz stare zbirke delno uničenih mehov, zato je inventarna številka v oklepaju, en podatek pa je iz oolaške zbirke (ool.). Nekatere podatike smo vzeli iz muzejske zbinke tekutov (zb. tek.), kjer so^ opisani gostitelji ipridobljeni na obravinavanem območju. Pri tem navajamo inventarno številko na teh gostitelljih pridobljenih tekutov. Dva podatka nam je posredoval kolega R. Smerdu z Zavoda SRS za spomeniško varstvo, enega pa A. Š m u c , preparator PMS. V vseh primerih je izvor podatka naveden. Pri oznakah legita (leg.) uiporabljamo naslednje okrajšave: F. B a r b i č — F. B., L. Breskvar — L. B., J. Gregori — J. G., J. S c h i e b e 1 — J. Sch., A. S m u C — A. g. in A. W e r 1 i — A. W. Nekatere vrste označujemo kot stalne, s predpostavko, da se na obravnavanem območju pozimi pojavljajo severne papulacije. 1. Gavia arctica (Pontoppidan), severni slapnik. Material: 1. št. 666 (r. zb.), Cerkniško j., 1. r. 1856, dar. A. G a 11 e. 2. št. 671 (r.zb.), (5, Cerkniško j., 1. r. 1856, dar. A. Galle. 2. Podiceps ruficollis (Pallas), mali poniirek. Razmeroma pogost gnez-dfflec, pozimi priletijo na jezero tudi od drugod. 12. 12. 1973 jih je bilo v Strženu proti Obrhu okoli 65. Material: 1. št. 575, 16. 3. 1949, Laze - Jezerski potok, leg. A. S. 3. Ixobrychus minutus (L.), mala bobnarica. Na Dojicah se je 6. 5. 1975 zadrževal v trstju lep samec, kasneje smo naleteli še na samico. 4. Nycticorax nycticorax (L.), ponočna caplja. Registrirali smo jo samo 7. 5. 1975 ina Dojicah, kjer sta se zadrževala dva osebka in kasneje odletela v smeri Cerknice. 5. Ardeola ralloides (S cop o 11), čopasta caplja. 30. 5. 1974 se je ena zadrževala ob Goričici, 7. 5. 1975 prav tako ena ob Lipsenjščici. R. Smerdu jih je pet registriral 1. 5. 1977 na Dojicah. 6. Egretta garzetta (L.), mala bela caplja. Ob robu jezera se zadržujejo posamezne ali v manjših skupinah (2-4). Vsa opažanja so bila v mesecu maju. 7. Ardea cinerea L., siva caplja. Registrirali smo jo skoraj oh vseh obiskih, posamezne so ob vodi lovile hrano. 14. 3. 1974 smo jih našteli 14. Material: 1. št. 1014 (r.zb.), 29. 7. 1923, juv. 2, Cerknica, dar. A. Wer 11 8. Ardea purpurea L., rjava caplja. Dvakrat smo registrirali posamezen primerek: 30. 5. 1974 je sedela ob bregu na Goričici in nato odletela čez jezero in tam sedla v gosto grmovje; 30. 5. 1975 je bila ena na Osredku. 9. Platalea leucorodia L., navadna žličarka. Po podatkih R. Smer d uj a, sta bili 1. 5. 1977 dve na Dojicah, kjer sta ob vodi iskali hrano. Ugpelo mu je narediti odlične posnetke s 16 mm filmsko kamero in sicer ju je posnel na tleh in kasneje pri odletu. 10. Ciconia ciconia (L.), bela štorklja. Po pripovedovanju domačinov, so gnezdile še pred nekaj leti (Ldpsenj). Znano je bilo tudi ignezdo na visoki smröki v vasi Otok, ki se je ob nekem neurju prevrnilo. 17. 4. 1974 je bila ena sama v trstju ob Dojicah. Bolj zanimivo je opažanje 3. 6. 1977, ko je bil na skoraj istem mestu na Dojicah par, ki je tesno skupaj stikal za hrano. Možno, da je kje v bližini gnezdil. 11. Ciconia nigra (L.), črna što^rklja. Okoli leta 1960 je gnezdila na polotoku Drvošcu pri vasi Otok. Neki lovec je eno ubil na gnezdu, druga pa je gnezdo zapustila (Gregori 1966). Kasneje se črna štorklja ni več pojavila. 12. Anser fahalis (Lath am), njivsika gos. Ob robu Dojic jih je 11. 3. 1974 sedelo 34. Vreme je bilo hladno in oblačno, povsod je ležalo okoli 20 cm snega, gladina jezera je bila nizka. SI. 4. Gnezdo race mlakarice (Anas platyrhynchos) ob bajerju na vrhu Slivnice, 1114 m (16. 5.1974) 13. Cygnus olor (Gm e lin), labod grbec. Naigačen mlad primerek ima Alojz A v s e C iz Gorenjega Jezera. Na jezeru ga je ustrelil februarja leta 1956. 14. Cygnus cygnus (L.), labod pevec. Material: 1. št. 589 (r.zb.), 10. 4. 1889, Cerkniško j., dar. F. R. H as s b erg. 15. Cygnus hewickii Yarr ell, mali labod. Dokazni primerek hrani Miro Mahne iz Lipsnja, ustrelil ga je na jezeru pozimi leta 1946. 16. Anas platyrhynchos L., raca mlakarica. Pogost gnezdilec izven gnezdi tve pridejo na jezero tudi več tisočglave jate. Navadno so vmes pomešane tudi predstavnice drugih vrst. Material: 1. št. 342, 22. 4. 1949, 3, Lipsenjščica - lipsenj, leg. A. S. 17. Anas crecca L., krehlja. Verjetno ^gnezdi. Zadržuje se v bližini drugih rac, posamezne pare smo opazovali konec maja. Material: 1. št. 336, 24. 2. 1949, 6, Laze - Jezerski potok, leg. A. Š. 18. Anas penelope L., raca žvižgavka. 14. 3. 1974 jih je bilo ca. 10 v družbi drugih rac v Strženu. 18. 5. 1976 so bili na Dojicah 2 <3 in 1 5. 19. Anas acuta L., raca dolgorepka. Na jezero prihaja redno. 15. 5. 1974 sta 2 3 letela ob Strženu, 30. 5. 1975 je bil na Osredku par. 20. Anas querquedula L., regija. Stalna vrsta. Poleg race mlakarice je to najbolj številna raca na jezeru. Meseca maja smo redno opazovali manjše jate (5—10) samcev, le včasih je vmes po neikaj samic. Njeno gnezditev sO' potrdili tudi domači lovci. Material: 1. št. 324, 27. 7. 1952, ?, Gorenje Jezero, leg. A. Š. 21. Anas clypeata L., raca žličarica. Redno se zadržuje na jezeru v času preleta, zanimiva pa so opažanja, ki sovpadajo s časom gnezdenja. Tako smo 30. 5. 1975 na Osredku opazovali šest samcev, vmes ni bilo niti ene samice. 22. Aythya ferina (L.), raca sivka. 15. 5. 1974 je par v družbi s čopastimi črnicami plaval po Strženu blizu Dojic. 23. Aythya nyroca (G ü 1 d e n s t ä d t), beiooka raca. 15. 5. 1974 so se ob Strženu zadrževali 3 samci. 24. Aythya fuligula (L.), čopasta črnica. Ker, prav tako kot predhodna vrsta, gnezdi po nekaterih drugih krajih Slovenije, predvidevamo njeno gnezditev tudi za Cerkniško jezero. V času gnezdenja smo jo opazovali 15. 5. 1974, ko so se dva samca in dve samici zadrževali v Strženu blizu Dojic. 25. Melanitta fusca (L.), žametna raca. Material: 1. št. 284 (zb. tek.), 17. 11. 1955, Cerknica. 26. Clangula hyemalis (L.), zimska raca. Material: 1. št. 627 (r. zb.), 11. 1858, Cerkniško j., dar. A. Galle. 27. Mergus serrator L., srednja žagarica. Material: 1. št. 9349 (zb. tek.), 12. 11. 1964, Cerkniško jezero. 28. Pandion haliaetus (L.), ribji orel. 12. 5. 1978 je krožil nad jezerom ob robu Dojic. Ko je ujel ribo, jo je odnesel v smeri proti Obrhu in izginil v gozdu. Uspeli smo ga nekajkrat fotografirati. 39. Pernis apivorus (L.), sršenar. Nikdar ga nismo registrirali ob naših obiskih, čeprav ima vse možnosti za gnezdenje, z gotovostjo pa lahko predvidevamo, da je gnezdil v preteklosti. Material: 1. št. 431, 5. 7. 1951 S, Dolenje Jezero, leg. A. Š. 2. št. 3629 (zb. tek.) 15. 5. 1960, Cerknica. 30. Accipiter gentilis (L.), kragulj. Po naših opažanjih je maloštevilen. 30. 5. 1974 je letel kragulj iz smeri Drvošca proti Goričici. Opazila ga je vrana, ki je ravno nesla hrano v kljunu. Takoj je hrano izpustila in začela divje slediti kragulju in ga napadati. Sledila mu je daleč proti Slivnici. 31. Accipiter nisus (L.), skobec. Prav tako maloštevilen. 32. Buteo buteo (L.), navadna kanja. Pogost gnezdilec, na katerega smo naleteli Skoraj ob vseh naših obiskih. Material: 1. št. 1780 (r. zb.), <3, Grahovo, 7. 3. 1947, dar. S. Lenarčič. 33. Circaetus gallicus (Gmelin), orel kačar. Material: 1. št. 49 (r. zb.), Cerknica, 1. r. 1887, dar. I. Me d er. 2. št. 1696 (r. zb.), 11. 8. 1940, Begunje p. C., dar. J. Kocjan. 34. Circus pygargus (L.), močvirsiki lunj. Material: 1. št. 280, 5. 7. 1951, S, Dolenje Jezero, leg. A. Š. 35. Falco peregrinus Tunstail, sokol selec. Po podatkih A. Smuča, preparatorja PMS, je še okoli leta 1950 gnezdil v skalovju na severnem pobočju Javornika, od koder je hodil redno lovit na jezero. 36. Falco subbuteo L., sCkol škrjančar. Na Dojicah smo redno opazovali 1—3 škrjančarje in sicer v naslednjih dnevih: 15. 5. 1974, 6. 5. 1975, 7. 5. 1975, 23. 5. 1975, 30. 5. 1975 in 3. 6. 1977. 37. Falco tinnunculus L., navadna postovka. Čeprav je nismo nikdar registrirali, jo po zagotovilu domačih lovcev, da gnezdi po cerkvenih stolpih, uvrščamo med gnezdilce, vsekakor pa je zelo redka. Material: 1. št. 175 (ool.), tri jajca, 22. 6. 1913, Martinjak. 38. Tetrastes honasia (L.), gozdni jereb. 16. 5. 1974 so bili ob poti Slivnica-Zerovnica trije, v bližini pa še samica, ki je sedela na mladičih. Samica je pobegnila, pet mladičev, na ikaterih je sedela pa se je pötajilo. 31. 8. 1973 je jereb pel ob Obrhu. 39. Tetrao urogallus L., veliki petelin. Po pripovedovanju lovcev veliki petelini redno pojejo na Javo miku. 40. Perdix perdix (L.), poljska jerebica. Je zelo redka, registrdrEili smo samo 14. 3. 1974 par na spolju blizu Martinjaka. 41. Coturnix coturnix (L.), prepelica. Nekoč zelo pogosta in številna je postala redka. Registrirali smo jo samo dvakrat: 16. 5. 1974 je zjutraj ob 5. uri pela na polju pod Cerknico, 30. 5. 1975 pa se je oglašala na polju pri Dolenjem Jezeru. Material: 1. št. 890, 27. 7. 1952, 5, Gorenje Jezero, leg. A. Š. 42. Phasianus colchicus L., navadni fazan. Ni pogost. 43. Rallus aquaticus L., navadni mo^kož. En osebek je bil 12. 12. 1973 ob lipsenjščici. 44. Porzana porzana (L.), grahasta tukalica. Material: 1. št. 205, 28. 8. 1903, ?, Cerkniško j., leg. J. Sch. 45. Crex crex (L.), kosec. Redek gnezdilec zamočvirjenih travnikov. Material: 1. št. 875, 27. 7.1952, ?, Gorenje Jezero, leg. A. Š. 46. Gallinula chlor opus (L.), zelenonoga tulkalica. Razmeroma pogost gnezdilec, ki smo ga registrirali v večini naših obiskov. 47. Fulica atra L., črna liska. Pogoist gnezdilec, gnezda delajo v trstičju, tudi v Zadnjem kraju. Registrirali smo jo ob vseh obisikih. 20. 12. 1972 jih je bilo na jezeru več kot 1000. 6. 5. 1975 smo na Dojicah dobili gnezdo s 16 jajci, ki sta jih nanesli dve samici. Polovica jajc je bila nekoliko temnejših. Prav tako smo dobili v gnezdu različna jajca (6 + 5) 30. 5. 1975 na Osredku. Material: 1. št. 1882 (r. zb.) lobamja, 1. 2.1952, Cerkniško j., dar. M. B r e li h. 48. Charadrius dubius Scopoli, mali deževnik. Material: 1. št. 477 (r. zb.), 17. 4. 1974, S, Cerkniško j., leg. J. G. 2. št. 478 (r.zb.), 17. 4. 1974, S, Cerkniško j., leg. J. G. 49. Pluvialis apricaria (L.), prosenka. 14. 3. 1974 je na travniku ob Strženu posedala jata okoli 50 osebkov. Material: 1. št. 9427 (zb. tek.), 9. 12. 1964, Cerkniško jezero. 50. Vanellus vanellus (L.), priba. Pogost gnezdilec vlažnih travnatih predelov ob jezeru. Material: 1. št. 170 (zb. tek.), 12. 11. 1956, Cerkniško jezero. 51. Calidris sp., prodniki. Številni so se 22. 3. 1972 zadrževali na Dojicah, vmes so bile posamezne kožice. 52. Philomachus pugnax (L.), togotnik. Vsa opažanja so bila v maju: 15. 5. 1974 — ob Strženu pri Gornjem Jezeru je bilo okoli 70 samic, vmes 1 samec S Črnim ovratnikom; 6. 5. 1975 — na travnikih ob Strženu je bilo cikoli 200 samic, vmes trije samci z močnimi ovratniki (1 črn, 2 rjava); 23. 5. 1975 — ob Lipsenjščici jata okoli 25; 18. 5. 1976 — na Dojicah je bilo 30 samic in en samec s črnim ovratnikom. 53. Tringa nebularia (G u n n e r u s), zelenonogi martinec. Posamezne ali v manjših sikupinah smo jih registrirali 27. 4. 1972, 17. 4. 1974, 6. 5. 1975 in 7. 5. 1975. 54. Tringa ochropus L., pikasti martinec. 17. 4. 1974 je bil eden ob Strženu, 7. 5. 1975 pa jih je bilo okoli 10 ob Lipsenjščici. Material: 1. št. 951, 15. 4. 1949, 6, Cerkniško j. - Lipsenjščica, leg. A. S. 55. Tringa glareola L., močviriSki martinec. Od vseh martincev je najpogostejši, vendar maloštevilen. Posamezne smo srečevali skoraj ob vseh obiskih. 30. 5. 1975 nas je na Osredku močvdrsiki martinec kriče obletaval in nato odletel. Po vsej verjetnosti je imel v bližini gnezdo. Material: 1. št. 947, 15. 4. 1949, <3, Ceimladainskem preletu. 60. Gallinago gallinago (L.), kožica. Na posamezne ali manjše äkupkie smo naleteli v naslednjih dneh: 22. 3. 1972, 27. 4. 1972, 14. 3. 1974 in 3. 6. 1977. 61. Phalaropus lohatus (L.), ozkokljuni liskonožec. 7. 5. 1975 jih je 12 plavalo na jezeru ob Dojicah in se občasno obračalo okoli svoje osi. 62. Larus minutus Pallas, madi galeb. 7. 5. 1975 jdh je ob Dojicah v družbi čiger letalo 41, 40 odrasilih in en mladič. Vsi odrasli so imeli črne glave. 63. Larus ridibundus L., rečni galeb. Nad jezerom smo jih registrirali v naslednjih dneh: 27. 4. 1972 — okoli 20, 15. 5. 1974 — 11, 16. 5. 1974 — okoli 30 in 23. 5. 1957 — 7 (3 ad. in 4 juv.). Material: 1. št. 567, 5. 7. 1951, ?, Dolenje Jezero leg. A. S. 64. Larus argentatus Pontoppidan, srebrni galeb. Registrirali smo ga dvakrat: 6. 5. 1975 — nad jezerom je krožilo 8 mladih, kasneje sta se pridn:Eila dva stara, 30. 5. 1975 — en star. 65. Chlidonias niger (L.), orna čigra. Zadržujejo se navadno v družbi belo-perutnih čiger. Opažanja so naslednja 27. 4.1972 — 10 nad jezerom, 15. 5.1974 — 1 nad jezerom, 16. 5. 1974 — okoli 100 nad Strženom, 6. 5. 1975 — okoli 170 nad jezerom, in 18. 5. 1976 — okoli 60 nad jezerom. Material: 1. št. 201, 29. 3. 1923, ?, Cerknica, leg. A. W. 66. Chlidonias leucopterus (T e m m i n c k), beloperutna čigra. Opazovali smo jüi skoraj izključno v družbi s črnimi čigrami. Registrirali smo jih v naslednjih dneh: 16. 5. 1974 — 10 nad Strženom, 6. 5. 1975 — 12 nad jezerom, 7. 5. 1975 — 27 ob Lipsenjščici, im 18. 5. 1976 — 10 nad jezerom. 67. Columha palumbus L., golob grivar. Poletna vrsta, gnezdi na pobočjih Javomiika. 68. Streptopelia decaocto (F r i v a 1 d s z k y), turška grlica. Stalna vrsta, gnezdi ob naseljih. 69. Streptopelia turtur (L.), divja grlica. Poletna vrsta, redelk gnezdiiec gozdov na pobočju Slivnice. 70. Cuculus canorus L., kukavica. Poletna vrsta. 71. Strix aluco L., lesna siova. Stalna vrsta. Redno gnezdi v orehu M. M a h ne t a v Lipsenju. 72. Apus opus (L.), črni hudournik. Poletna vrsta, gnezdi po visokih stavbah. 73. Alcedo atthis (L.), vodomec. Glede na njegov areal in biotop predvidevamo, da gnezdi, je pa vsekakor zelo redek. Opazovanja: 28. 8. 1973 — dva ob Strženu, in 12. 12. 1973 — 1 na mostu pri Drvošcu. 74. Upupa epops L., smrdokavra. Poletna vrsta, leta 1975. je gnezdila pri Gorenjem Jezeru. 75. Jynx torquilla L., vijeglavka. Poletna vreta, redeik gnezdilec po vrtovih. 76. Picus viridis L., zelena žolna. Stalna vrsta, vendar redka. 77. Picus canus G m e 1 i n , siva žolna. Stalna vrsta, predvsem v gozdovih Javomika. 78. Dryocopus martins (L.), črna žolna. Stalna vrsta, gnezdi v gozdovih Javornika. 79. Dendrocopos major (L.), veliki detel. Stalna vrsta, povsod pa je zelo redek. Material: 1. št. 1094, 29. 7. 1952, 9, Otok pri Ceriknid, leg. A. S. 80. Riparia riparia (L.), breguljka. Opazovanja: 7. 5. 1975 — dve sta letali nad Dojicami, kasneje pa se jih je 40 «preletavalo nad Lipsenjščico; 6. 6. 1975 so tri letale oib Dolenjem Jezeru. 81. Hirundo rustica L., kmečka lastovka. Poletna vrsta. 82. Delichon urhica (L.), mestna lastovka. Poletna vrsta. 83. Galerida cristata (L.), čopasti škrjanec. Verjetno gnezdi, vendar smo nanj naleteli samo izven gnezdilne dobe. 84. Lullula arhorea (L.), hribslki škrjanec. Gnezdilec na prisojnih pobočjih z redkim drevjem, vendar zelo redek. Material: 1. št. 1058, 24. 2. 1949, 6, Ceriknica, leg. A. S. 2. št. 1059, 24. 2. 1949, S, Martinjak pri Cerknici, leg. A. Š. 3. št. 1060, 24. 2. 1949, 6, Martinjaik pri Ceilknici, leg. A. S. 85. Alauda arvensis L., poljski škrjanec. Zelo pogost gnezdilec travnatih predelov, tako zamočvirjenih in barjanskih ob jezeru, kot tudi suhih na Slivnici. 86. Anthus trivialis (L.), drevesna ciipa. Gnezdilec ob robu gozdov, predvsem na Slivnici. Material: 1. št. 605, 26. 7. 1952, <5, Otok pri Cerknici, leg. A. S. 87. Anthus pratensis (L.), mala dpa. Opazovanja 14. 3. 1974 so bile posamezne ob Strženu, pravtako posamezne so bile ob Strženu tudi 17. 4. 1974. 88. Anthus cervinus (Pallas), rdečegrla cipa. Ob Lipsenjšdd so 7. 5. 1975 štiri iskale hrano. Ubiti, primerek je bil v dobri telesni kondiciji, s plastjo tolšče pod kožo (težaik je bil 21 gramov), v želodcu pa je imel razne hrošče (Coleoptera: Curculionidae, Carabidae itd.). Material: 1. št. 1534, 7. 5. 1975, ?, Cerkniško j. - Lipsenjščica, leg. J. G. 89. Anthus spinoletta (L.) cipa vriis>karica, Ob vseh pregledih izven dobe gnezdenja smo jo redno srečevali v manjših sikupinah, predvsem v vlažnih predelih ob jezeru. 90. Motacilla flava L., rumena pastirica. Redno gnezdi na Dojicah, po oceni 2—3 pari, kot tudi na ostalih vlažnih travnikih. Material: 1. št. 1519, 15. 5. 1974, c3, Cerkniško j.-Grahovo, leg. J. G. 91. Motacilla cinerea Tunstall, siva pastirica. Registrirali smo jO' samo izven časa gneizdenja (28. 8. 1973, 31. 8. 1973), čeprav glede na življenjske pogoje verjetno gnezdi ob potokih. 92. Motacilla alba L., bela pastirica. Gnezdi, predvsem v bližini naselij in drugod, kjer ima možnost za namestitev gnezda (razne iškarpe, skalovje itd.). Material: 1. št. 596, 26. 6. 1951, Cerkniško j., leg. A. S. 93. Lanius collurio L., rjavi srakoper. Pogosta poletna vrsta, gnezdi predvsem v predelih zaraščenih z gostim grmovjem. Material: 1. št. 713, 26. 6. 1951, (3, Cerkniško j.-Otok, leg. A. S.; 2. št. 715, 24. 7. 1952, 6, Cerkniško j. - Otok, leg. A. Š.; 3. št. 716, 24. 7. 1952, (3, Cerkniško j. - Otok, leg. A. Š.; 4. št. 717, 24. 7. 1952, ?, Cerkniško j. - Otok, leg. A. Š. 94. Lanius excubitor L., veliki srakoper. Opazovanja: 12. 12. 1973 — eden na drevju ob Obrhu, 14. 3. 1974 — eden sedel vrh drevesa ob Lipsenju. 95. Oriolus oriolus (L.), kobilar. Gnezdi predvsem v gozdovih na južnem pobočju Slivnice. 96. Sturnus vulgaris L., navadni škorec. Gnezdilec, številen predvsem spomladi in jeseni. 97. Garrulus glandarius (L.), šoja. Razmeroma redek gnezdilec. 98. Pica pica (L.), sraka. Pogost gnezdilec, gnezdi tudi v gostem grmovju pri Dolenjem Jezeru. Material: 1. št. 557, 15. 4. 1949, ?, Cerknica, leg. A. Š. 99. Nucifraga caryocatactes (L.), krekovt. Gnezidi v višjih predelih goizdov Javomika. 16. 5. 1974 sta dva sedela na češnji ob vrhu Slivnice. Material: 1. št. 179, 24. 3. 1911, S, Cerkniško j.-nad Karlovico, leg.?; 2. št. 493, 14. 12. 1949, 2, Gorenje Jezero, leg. A. Š.; 3. št. (1549)?, ?, Ceiikniško jezero. 100. Coloeus monedula (L.), navadna kavka. Leta 1972 so gnezdile na transformatorski postaji ob Lipsenju. Gnezdijo tudi na cerkvi v Cerknici. 27. 4. 1972 je bilo na polju pri Lipsenju okoli 50 kavk. 101. Corvus frugilegus L., poljska vrana, 14. 3. 1974 jih je bilo na polju ob Cerknici 35 v družbi sivih vran in navadnih kavk. 6. 5. 1975 je bilo na travniku ob Strženu pri Gorenjem Jezeru 30 sivih vran, vmes je bila ena stara poljska vrana, ki je kasneje z njimi normalno odletela. Material: 1. št. 1402, 28. 10. 1966, <3, Dolenje Jezero, leg. J. G. 102. Corvus cornix L., siva vrana. Stalna vrsta, zelo številne. 103. Corvus corax L., krokar. Registrirali smo ga samo 16. 5. 1974, ko je letel čez Slivnico in se pri tem oglašal. Verjetno je njegovo gnezdenje v višjih predelih Javornikov, kar so potrdili tudi lovci. 104. Troglodytes troglodytes (L.), stržek. Razmeroma pogost gnezdilec gozdov Javomikov. 105. Prunella modularis (L.), siva pevka. Razmeroma redek gnezdilec v mladih sestojev iglavcev in ob gozdnih robovih na Javornikih. J- "S- V SI. 5. Gnezdo sive vrane (Corvus cornix) na jelši blizu Lipsenjšcice, komaj 2,5 m od tal. V njem so bila 4 jajca, iz liaterih so lezli mladiči (23. 5. 1975) 106. Acrocephalus schoenohaenus (L.), bičja trstoiica. Gnezdi na Dojicah, v predelih ikjer je trstje redko. Pogoste so bile predvsem v letu 1977. Material: 1. št. (1369), 19. 8. 1911, ?, Cerknrako jezero. 107. Acrocephalus palustris (Bechstein), močvirska trstnioa. Gnezdenje smo ugotovili v gostem grmovju ob jezeru pri Dolenjem Jezeru (6. 6. 1975). 108. Acrocephalus arundinaceus (L.), ralkar. Zelo redek gnezdilec. 30. 5. 1975 smo ugotovili gnezdenje v trstju ob izlivu Žerovniščice, 7. 5. 1975 pa se je eden zadrževal v trstju na Dojicah, ne da bi se oglašal. 109. Hippolais icterina (Vieillot), navadni vrtnik. Njegovo gnezdenje smo ugotovili 30. 5. 1974 v sadovnjaku ob vasi Otok. 110. Sylvia nisoria (Bechstein), pisana penica. Nedvomno jo lahko štejemo med gnezdilce, presenetljivo pa je, da smo nanjo naleteli samo enkrat, in sicer smo 16. 5. 1974 opazovali par v grmovju blizu vrha Slivnice. Material: 1. št. 637, 28. 6. 1951, 3, Cerknižko j.-Otok, leg. A. Š. 111. Sylvia borin (Bo odd a er t), vrtna penica. Zelo pogost gnezdilec predelov z gostim grmovjem ob Dolenjem Jezeru. 112. Sylvia atricapilla (L.), čmoglavka. Splošno razširjen in ipogost gnezdilec. 113. Sylvia communis Latham, siva penica. Pogost ignezdilec predelov z grmovjem. Material: 1. št. 1194, 26. 7. 1952, 6, Otok pri Cerknici, leg. L. B.; 2. št. 1536, 15. 5. 1974, 6, Grahovo, leg. J. G. 114. Phylloscopus collybita (Vieillot), vrbja listnica. Splošno razširjena in številna. 115. Phylloscopus sibilatrix (Bechstein), grmovščica. Redek gnezdilec gozdov Javorniikov. 116. Regulus regulus (L.), rumenoglavi kraljiček. Zelo pagost in številen v gozdovih Javorniikov, kot tudi v drugih predelih, ikjer sta v gozdu prisotai smreka ali jelka. 117. Regulus ignicapillus (Temminck), rdečeglavi kraljiček. Tako po pogo'stnosti in številu, kot ,po razširjenosti, je podoben prejšnji vrsti. 118. Ficedula hypoleuca (Pallas), čmoglavi muhar. Hegistrirali smo ga dvakrat 27. 4. 1972 je samec na manjši jasi ob Zadnjem kraju lovil mušice na cvetoči češnji in živahno pel, 16. 5. 1974 pa se je eden zadrževal na Slivnici. 119. Muscicapa striata (Pall as), sivi muhar. Razmeroma redeik gnezdilec sadovnjakov in v redkem gozdu. 120. Saxicola rubetra (L.), repaljščica. Zelo pogost gnezdilec travnikov, predvsem zamočvirjenih, z redkim trstjem. Material: 1. št. 1520, 15. 5. 1974, Grahovo, leg. J. G. 121. Saxicola torquata (L.), črnoglavi prosnik. Redek gnezdilec travnikov, ki jih obrašča grmwje. 122. Oenanthe oenanthe (L.), navadni kupčar. Registrirali smo ga samo enkrat, in sicer se je 27. 4. 1972 eden zadrževal na Dojicah. 123. Phoenicurus ochruros (G m e 1 i n), šmamica. Raizmeroma redek gnezdilec ob naseljih. 124. Erithacus rubecula (L.), taščica. Zelo pogost gnezdilec gozdov Javor-nikov, razmeroma pogosta je tudi na južnih pobočjih Slivnice. 125. Luscinia megarhynchos C. L. Brehm, mali slavec. Redek gnezdilec suhih in sončnih grmovmatih predelov ob vznožju Slivnice. 126. Turdus pilaris L., brinovka. Jeseni se .redno pojavljajo, v zims'kem času iščejo hrano predvsem na kopninah ob vodi. Opazovali smo jate 20—30 osebkov. 127. Turdus merula L., črni kos. Razmeroma redek gnezdilec. Material: 1. št. 1126, 24. 7. 1952, Otok pm Cerknici, leg. A. S. 128. Turdus philomelos C. L. Brehm, cikovt. Razmeroma redek v gozdnatih predelih Javomikov. 129. Turdus viscivorus L., carar. Stalna vrsta, jesseni njihovo število naraste. V času gnezdenja redeik v gozdovih Javomikov in Slivnice. 130. Aegithalos caudatus (L.), sinica dolgorepka. Redek gnezdEec po vrtovih in v gozdu. 131. Parus palustris L., vrbja sinica. Stalna vrsta. Gnezdi predvsem v sončnih predelih z redikejšim drevjem. 132. Parus montanus B a 1 d en s t ein , gorska sinica. Pogost gnezdilec hladnejših mešanih gozdov s smreko ali jelko. 133. Parus cristatus L., čopasta sinica. Redök gnezdilec gozdov na Javor-niküi. 134. Parus ater L., menišček. Zelo pogost gnezdilec in splošno razširjen v gozdovih, predvsem na Javornikih. 16. 5. 1974 smo v gozdu na južnem pobočju Slivnice dobili meniščkovo gnezdo v luiknji v zemlji. 135. Parus caeruleus L., plavček. Rafzmeroma redek gnezdilec sončnatUi gozdnih predelov, ob gozdnem robu in po sadovnjakih. 136. Parus major L., velika sinica. Splošno razširjena v gozdovih in v drugih predelih z drevjem, vendar razmeroma redka. 137. Sitta europaea L., brglez. V času gneadenja smo nanj naleteli v sadov-njalkih in v gozdovih Javomikov. Material: 1. št. 1160, 26. 7. 1952, 5, Otok pri Ceriknici, leg. A. g. 138. Certhia familiaris L., dolgoprsti plezavček. Razmeroma pogost, vendar maloštevilen gnezdilec gozdov Javomikov. 139. Passer domesticus (L.), domači vrabec. Gnezdi po naseljih. Material: 1. št. 790, 29. 7. 1952, $, Otok - Cerkniško j., leg. A. S. 140. Passer montanus (L.), poljski vrabec. Redek gnezdilec sadovnjakov in ob robu polj, kjer so manjše sikupdsne drevja. 141. Fringilla coelehs L., šoinkavec. Splošno raizširjen, ponekod zelo pogost in številen. 142. Fringilla montifringilla L., pinaža. Redni zimski gosti. 143. Serinus serinus (L.), grilček. Gnezdi ob robu sončnih gozdov in po sadovnjakih. Material: 1. št. 773, 25. 7. 1952, 6, Otolk - OeUkniško j., leg. A. Š. 144. Carduelis chloris (L.), zelenec. Gnezdi v sadovnjakih in v odprtih predelih z drevjem. Material: 1. št. 644, 26. 7. 1952, S, Otok - Cerkniško j., leg. A. g.; 2. št. 646, 26. 6. 1951, (5, Otok - Cerkniško j., leg. A. g. 145. Carduelis spinus (L.), čižek. Reden zimsiki gost, v času gnezdenja smo ga registrirali samo 6. 5. 1975 na pobočju Javomikov, fkjer verjetno gnezdi. 146. Carduelis carduelis (L.), lišček. Gnezdi predvsem po sadovnjakih. Material: 1. št. 1798 (r. zb.), 8. 12. 1949, S, Gorenje Jezero, leg. F. B. 147. Acanthis cannabina (L.), repnik. Gnezdilec travnatih predelov s kamenjem in. redkim grmovjem na Slivnici .in ob vznožju Slivnice. Razmeroma pogost gnezdilec je tudi v predelu z grmovjem ob jezeru pri Dolenjem jezeru. 148. Loxia curvirostra L., mali krivokljim. Registrirali smo jih samo 12. 12. 1973, ko jih je pet sedelo na smrekah ob Obrhu. 149. Pyrrhula pyrrhula (L.), kalin. Stalna vrsta, gnezdi v gozdovih na pobočju Javornikov. 150. Coccothraustes coccothraustes (L.), dlesk. Stalna vrsta, gnezdi v gozdovih na južnem pobočju Slivnice. 151. Emberiza citrinella L., rumeni stmaid. Stalna vrsta, gnezdi v bolj sončnih predelih ob robu gozda, na poljih, kjer so manjše skupine ali posamezna drevesa, ter v predelih z graiovjem. Material: 1. št. 121, 30. 3. 1910, 6, Cerknica, leg. ?; 2. št. 752, 25. 7. 1952, 6, Otok - Ceiikniško j., leg. A. S. 152. Emberiza cia L., skalni stmad. Redek gnezdilec ob vznožju Slivnice. 153. Emberiza schoeniclus (L.), trstni stmad. V predelu [poraščenem s trst-jem ob robu Dojic je bü 15. 5. 1974 par, ki je kazal znake, da tam gnezdi. Samca smo ustrelili in preparirali za ornitološko «zbirko PMS. Na Skoraj istem mestu je 7. 5. 1975 pel drug samec. 18. 5. 1976 se je oglašal samec v trstju pod Lip-senjem, v bližini pa je bil še en par. Par je bil ob Ldipsenjščicl prav tako 3. 6. 1977, iz česar lahko naredimo zaključek, da je trstni strnad reden gnezdilec ob Cerkniškem jezeru. Material: 1. št. 1521, 15. 5. 1974, 6, Cerkmjško j.-Dojice, leg. J. G. RAZPRAVA Pomembnost Cerkniškega jezera, ki mu jo pripisujemo tudi po ornitološki plati, je predvsem v tem, da nudi ustrezne življenjske razmere ptičem iki so vezani na vodo in močvirne predele, täko öb selitvi kot v času gnezdenja. Ob selitvah pride tu do velikih koncentracij severnih populacij, in to prav tistih skupin ptičev, ki so v današnjem času najbolj ogrožene zaradi krčenja in uničevanja njihovih biotopov. Pregled gnezdilcev obravnavanega območja podajamo v ekološkem delu. Posebej velja omeniti redno gnezdenje vrete Numenius arquata, saj je Cei^fcniško jezero, poleg Ljubljanskega barja edina lokaliteta, kjer ta vrsta gnezdi v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. To je obenem sikrajna južna točka njenega areala v srednji Evropi (V o o u s 1962). Zanimivo je gnezdenje vrste Emberiza schoeniclus (Gre gor i 1977 b), ki je reden in razmeroma pogost gnezdilec v trstju ob Dojicah. Med gnezdild omenjamo vrsto Hippolais icterina, za katero smo ugotovili gnezdenje v sadovnjaku. Po naših dosedamjih opazovamjih dopuščamo možnost, da v öbraivma-vanem predelu gnezdita še dva predstavmika rodu Hippolais (H. polyglotta in H. pallida), ikar bomo skušali oigotoviti v prihodnji gnezdiini dobi. Za številne vrste navajamo, na osnovi naših apazovanj, da je njihovo gnezdenje verjetno oziroma možno, kar zasluži poseben poudarek v sedanji stopnji obdelave ptičev gnezdilcev in so obenem napotila za bodoče raziskave. Predstavniki obsežne skupine močvimikov (C i c o n i i f o r m e s) se redno zadržu- jejo ob jezeru, med njimi je možno gnezdenje vrste Ciconia ciconia, verjetno pa je za vrsto Ixobrychus minutus. Druga obsežna skupina, iki je med vsemi najbolj interesantna za lov, so plojikokljuni (A n s e r i f o r m e s). Na jezero včasih prilete več tisočglave jate, v katerih so pomešane različne vrste. Naš popis vrst je raizmeroma skromen, zanimiva so predvsem opažanja, M kažejo, da je verjetni gnezdilec Anas crecca, možno pa je računati z gnezditvijo vrst Aythya nyroca m Aythya fuligula, katerih gnezdenje smo že ugotoivili v Sloveniji. Cerkniško jezero je pomembno tudi za številno in raznoliko äkupino' pobrež-nikov (C h a r a d r i i f o r >m e s), ki se tu iistavljajo ob selitvi, ali pa tu gnezdijo. Med verjetne gnezdilce uvrščamo vrste Tringa hypoleuca, Tringa glareola in Gallinago gallinago. Nedvomno tu gnezdijo tudi vrste iiz drugih skupin, ki so vezane na vodo oziroma vlažne traivnike. Kot poseben biotop öbravnavamo jezersike pritoke, za katerega kot verjetne gnezdilce štejemo vrste Alcedo atthis, Riparia riparia in Motacilla cinerea. Z vso upravičenostjo bi k temu biotopu lahko šteli tudi dele jezersike obale, kjer omenjene vrste najdejo ustrezna me^sita za gnezdenje. Pri obravnavi posameznih gozdnih združb omenjamo verjetne in možne gnezdilce, čeprav smo jih našli na gnezdenju v drugih biotopih, za celotno obravnavano območje pa so verjetni gnezdilci Corvus corax, Carduelis spinus in Loxia curvirostra. Vrsto Carduelis spinus uvrščamo med verjetne gnezdilce na podlagi ene same registracije vendar smo se za to odločili na osnovi naših ugotovitev, da je reden in razmeroma številen gnezdilec na bližnjem Snežniku, in sicer v enakem biotopu. Loxia curvirostra je glede gnezdenja izjema, M ni vezana na letni čais, pač pa zavisi od ikoličine semena iglavcev, 'M v veliki meri poraščajo tudi obravnavano območje. Naš sedanji zapis o ptičih Cerkniškega jezera in oikoMce je predvsem ugotavljanje trenutnega stanja, z bodočimi raziskavami pa bomo lahko naredili tudi določene zaikljuoke glede dinamike posameznih populacij. Vendar že sedaj lahko rečemo za nekatere vrste, da je njihovo število močno upadlo. To velja predvsem za vrsti Coturnix cotumix in Perdix perdix, za kateri domači lovci pripovedujejo, da so bile še pred nökaj leti številne, mi pa smo jih komaj da še registrirali. Predvsem prepelico je lahko odkriti, feer se pogosto oglaša, a smo jo kljub pozornosti registrirali samo dvakrat. Vsekakor se je zmanjšalo število predstavnikov vrst Ciconia ciconia, Ciconia nigra in Falco peregrinus, Iki jih lahko označimo kot bivše gnezdilce. Za prvo od naštetih ugotarwljamo, da je njeno gnezdenje postalo spet možno. Zanimiv je primerek Circus pygargus iz gnezdilne dobe. Njegova gnezditev tedaj ni bila potrjena, glede na ustreznost biotopa, ki ga naseljuje, pa jo dopuščamo. Med ujedami (F a 1 c o n i f o r m es) je najbolj številna vrsta Buteo huteo, razmeroma številne zapise pa imamo tudi za vrsto Falco subbuteo, ki ga uvrščamo med verjetne gnezdilce. Za ostale ujede ugotavljamo, da so pcdpovpreono številne glede življenjskih pogojev v obraivnavanem območju (predvsem Falco tinnunculus). Od vrst, ki se pojavljajo kot preletniki ali zimski gosti, je vsekakor pomembna registracija vrste Platalea leucorodia. O njenem pojavljanju v Sloveniji imamo bore malo podatkov, verjetno pa bo to drugo opažanje v tem sto- letju. Pomembno je tuidi opazovanje vrste Phalaropus lobatus, ki je druga do sedaj znana registracija v Siofveniji (prva: primere/k iz Secoveljäkih >solin). V velikih jatah rac, ki se pojavljajo na jezeru, so verjetno tudi razne redke vrste. Navajamo konkretne podatke za vrsti Melanitta fusca in Clangula hye-malis. Cerkniško jezero je ipomembno območje, kjer se na selitvi zaustavljajo razni predstavniki galebov in čiger. Podatki, ki jih navajamo, so zanimivi s fenološ-kega vidika, obenem pa dopolnjujejo razmerama maloštevilne podatke o nekaterih vrstah (Larus minutus, Chlidonias leucopterus). Zanimiva skupina pilojkokljunov so labodi, Iki se pojavljajo na jezeru kot izjemno redki gosti. Pomembna je predvsem najidba vrste Cygnus bewickii, za katerega podajamo-prvi podatek za ozemlje Slovenije, za ozemlje Jugoslavije pa je to 4. podatek (M a t v e j e v , V ais i č 1973). Primerek Cygnus bewickii, ki ga hrani M. Mahne iz Lipsanja, je aduliten, njegove biometrične podatke primerjamo s podatki, ki jih navaja H ar te rt 1920: 1273 (tabela 1). Ker !se mere desne in leve strani razlikujejio, podajamo srednjo vrednost. Tako po biometričnih podatkih, kot po risbi kljuna (süka 6) vidimo, da je siste^ matska pripadnost obravnavanega primerka nesporna. Nova vrsta v favni Slovenije je tudi Anthus cervinus, O' njenii najdbi smo že podali kratko sporočiLo (G r e g o r i 1977 a). Tabela 1. Biometrična primerjava vrst Vrsta Perut Rep Kljun od konca perja na čelu Kljun od kota ust Kračnlca Srednji prst s krempljem Cygnus cygnus (Hartert) 580—635 170—205 92—116 90—105 98—120 145—160 Cygnus bewickii (Hartert) 480—540 140—175 87—96 115—128 Cygnus bewickii (Gregori) 535 132 84 85 119 119 ZAKLJUČKI 1. V tem delu obravnavamo v glavnem severovzhodni del jezera, transekte pa smo opravili tudi na Slivnici in na severnih pobočjih Javornikov. Glede podatkov smo se omejili predvsem na lastne terenske zapiske in na material, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani. Ker je to prispevek h gradivu o avifavni Cerkniškega jezera in okolice, namenoma uporabljamo samo literaturo ozko vezano na naše raziskave. Celotno literaturo bomo navedli pri dokončni obdelavi tamkajšnjih ptičev. 2. V obdobju od leta 1966 do 1977 smo opravili 18 terenskih pregledov, poleg tega smo se 6-krat ustavili tu za ikrajši čas. SI. 6. Glava malega laboda (Cygnus bewickii), ki ga hrani M. Mahne iz Lipsenja 3. Obravnavani predel smo zaradi preglednosti razdelili .na deset biotopov in v zvezi z njimi podajamo efcoloiške karakteristike vrst, ki v njih gneadijo. 4. Navajamo podatke za 153 taksonov (152 vrst in 1 rod), od tega gnezdi 85 vrst, verjetnih gnezdilcev je 13, možnih gnezdilcev pa 3 -vrste. Ker so zbrani podatki še skromni, pri gnezdilcih posameznih biotopov ne navajamo njihove abundance niti frekvence, ampak jih samo naštevamo. 5. Dosedanji seznam ptičev Slovenije dopolnjujemo z dvema vrstama. 6. Za nelkatere vrste ugotavljamo, da se je njihow število zmanjšalo, med njimi so tudi take, ki jih po dosedanjih podatkih štejemo med bivše gnezdilce. 7. Cerkniško jezero je izredno zanimivo za gnezdenje in prelet ptičev, zato mu je treba posvetiti vso pozornost tudi po naravovarstveni plati. V Inventarju najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976) je predlagano za zavarovanje kot naravni spomenik. Predlagano je bilo tudi za uvrstotev v seznam svetovne naravne dediščine, potem ko je podpisala Jugoslavija mednarodno konvencijo za zaščito močvirnih biotopov. 8. Vso skrb je treba posvetiti ohranitvi biotopov v neposredni okolici jezera, ki so ozko povezani z režimom nihanja vodne gladine. Že ineznatne spremembe lahko povzročijo nepričakovane posledice, na kar naj posebej pazijo načrtovalci različnih posegov v jezero in okolico, tako urbanističnih kot hidroloških. Ob skrbi za ohranitev bioto/pav pa ne smemo pozabiti na posameane vrste, posebno najbolj ogrožene. Zato ob koncu podajamo konkreten predlog: na strehe in drevje bi bilo umestno postaviti nekaj primernih ogrodij (mogoče vodoravno položeno odsluženo kolo), kamor bi što.rklje (dn mogoče tudi ujede) lahko naredile gnezdo in spet začele gnezditi, saj ostale pogoje, kot vemo, tu imajo. Zusammenfassung BEITRAG ZUR KENNTNIS DER VÖGEL AM CERKNIŠKO JEZERO (SEE VON CERKNICA) UND IN SEINER NÄHEREN UMGEBUNG Der See von Cerknica un seine Umgebung gehört dem dinarischen Hochkarst-gebiet mit seinem dinarisch-kontinentalen Klima an. Den Grund des Beckens (548 m Seehöhe) nimmt der periodische See ein, der bei höchstem Wasserstand eine Fläche von 26 km^ bedeckt. Unsere Untersuchung der Vogelwelt konzentrierte sich vor allem auf den nordöstlichen Teil des Sees. Bezüglich der Daten, die wir in der vorliegenden Abhandlung anführen, haben wir uns auf unsere eigenen, im Terrain gemachten Notizen und das Material beschränkt, das im Naturkundlichen Museum Sloweniens in Ljubljana verwahrt wird. Die Daten sammelten wir in den Jahren 1966 bis 1977, und zwar führten wir 18 längere und 6 kürzere Erkundungen des Geländes durch. Wir behandeln 1.53 Taxone (152 Arten und 1 Gattung); von diesen sind 85 Nistvögel, vermutliche Nistvögel gibt es 13 (Ixobrychus minutus, Anas crecca, Falco subbuteo, Tringa hypoleuca, Tringa glareola, GalUnago gallinago, Alcedo atthis, Ri-paria riparia, Galerida cristata, Motacilla cinerea, Corvus corax, Carduelis spinus, Loxia curvirostra), möglicher Nistvögel dagegen drei Arten (Ciconia ciconia, Aythya nyroca, Aythya fuligula). Zwecks ökologischer Übersicht haben wir das behandelte Gebiet in folgende 10 Biotope eingeteilt: 1. Dinarischen Buchen- und Tannenwald (Abieti - Fagetum dina-ricum), 2. Wald- und Strauchassoziation der flaumigen Eiche und der Hopfenbuche (Querco - Ostryetum carpinifoUae), 3. Gesträuche, 4. Obstgärten und kleinere Baumgruppen längs der Felder, 5. Felder, Wiesen, Weiden und unbebaute Flächen, 6. Heuwiesen mit Trespen und Zwenken (Bromo - Brachypodietum pinnati), 7. Moorgrund und feuchte Wiesen, 8. Schilfrohr, 9. Zuflüsse des Sees und 10. Siedlungen. Für jeden Biotop führen wir die Nistvögel, die vermutlichen (*) und möglichen (**) Nistvögel an. Weil die gesammelten Daten noch dürftig sind, notieren wir bei den Nistvögeln der einzelnen Biotope weder ihre Abundanz noch ihre Frequenz, sondern zählen sie nur auf. Unter den Nistvögeln ist das regelmäßige Nisten der Art Numenius arquata besonders bedeutsam, weil das der südlichste Punkt ihres Areals in Mitteleuropa ist. Wir stellen fest, daß sich die Zahl der Arten Coturnix coturnix und Perdix perdix stark vermindert hat. Als einstige Nistvögel (sie nisteten noch vor 20 Jahren) führen wir die Arten Ciconia ciconia, Ciconia nigra und Falco peregrinus an. Der See von Cerknica ist für die Wogelkunde zur Zeit des Vogelzuges und der Uberwinterung außerordentlich interessant, da es hier zu großen Zusammenballungen nördlicher Populationen kommt. Es handelt sich dabei besonders um Vogelgruppen, die an Gewässer und Moore gebunden sind, welche heutzutage wegen der Schrumpfung und Vernichtung ihrer Biotope am gefährdetsten sind. Unter den Überfliegern unseres Gebietes ist besonders die Registrierung der Art Platalea leucorodia zu erwähnn, die vermutlich das zweite Mal in diesem Jahrhundert in Slowenien beobachtet wurde. Neue Arten in der Fauna Sloweniens sind Cygnus bewickii und Anthus corvinus (Gregori 1977 a). Wegen seiner ornithologischen Bedeutsamkeit verdient der See von Cerknica auch im Sinne des Naturschutzes größere Aufmerksamkeit. Literatura Gregori, J. 1966: O varstvu ptic v Sloveniji. Varstvo narave 5, 139—149. Ljubljana. ^ Gregori, J. 1977a: Rdečegrla cipa, Anthus cervinus (Pallas), nova vrsta favne Slovenije. Larus 29—30, 354. Zagreb. Gregori, J. 1977 b: Trstni strnad, Emberiza schoeniclus (L.), v času gnezdenja ob Cerkniškem jezeru (Slovenija). Larus 29—30, 354. Zagreb. Hartert, E. 1920: Die Vögel der paläarktischen Fauna. Berlin. Kunaver, P. 1961: Cerkniško jezero. MK, Ljubljana. Ma t ve je v, S. D., V. F. Vasic 1973: Aves. Catalogus faunae Jugoslavie IV/3. SAZU, Ljubljana. Skupina avtorjev, 1976: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana. Valvasor, J. V. 1669: Die Ehre des Herzogtums Krain. V o o u s , K. H. 1962: Die Vogelwelt Europas und ihre Verbreitung. Paul Parey, Hamburg und Berlin. Zupančič, M. 1969: Vegetacijska podoba okolice Cerkniškega jezera. 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor Cerknica, 93—107. Ljubljana. POMANJKANJE KISIKA V PUTICKOVEM JEZERU PLANINSKE JAME (Z 1 SLIKO IN 2 DIAGRAMOMA) THE OXYGEN DEFICIT IN PUTICK LAKE OF PLANINSKA JAMA (WITH 1 FIGURE AND 2 DIAGRAMS) LILI ISTENIC SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 13. APRILA 1978 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................334 (4) Uvod......................................................................335 (5) Metode dela..............................................................336 (6) Rezultati in razpravljanje................................................336 (6) Povzetek..................................................................346 (16) The Oxygen Deficit in Putick Lake of Planinska jama (Summary)..........349 (19) Literatura ................................................................352 (22) Izvleček UDK 551.444.4:551.491.41 (497.12-14) Istenič, Lili: Pomanjkanje kisika v Putickovem jezeru Planinske jame. Acta carsologica 8, 330—352, Ljubljana, 1978, lit. 18. Pomanjkanje kisika v Putickovem jezeru je reden pojav v obdobjih nizkih vod. Dejansko pomanjkanje kisika dosega v skrajnih pogojih 80 procentov in se v vertikalnem profilu enakomerno razširja. Poraba kisika vode ni v korelaciji z množino organskih snovi, temveč je posledica živahne presnove alohtonega, pretežno anorganskega materiala. Mineralizacijska aktivnost vode je pogojena s kraško cirkulacijo in hidrokemiz-mom in je višja v globinskih odtokih prenikle vode kot v ponikalnicah. V prenikli vodi, ki zastaja, se aktivnost zviša še zaradi procesov, vezanih na jamsko ilovico. Abstract UDC 551.444.4:551.491.41 (497.12-4) Istenič, Lili: The Oxygen Deficit in Putick Lake of Planinska jama. Acta carsologica 8, 331—352, Ljubljana, 1978, Lit. 18. The oxygen deficit in Putick Lake is regular appearance in the period of low waters. Actual oxygen deficit reaches in extreme conditions 80 per cents and is proportionately extended in vertical profile. Oxygen water uptake is not correlated to the quantity of organic matters but is resulting from vivid transformation of allochthonous, mostly anorganic materials. Mineralisation water activity is conditioned by karst circulation and hydroche-mistry and is higher in deep outflow of seepage water than in sinking rivers. In caught seepage water the activity increases because of processes connected with cave loam. Naslov — Address: Dr. Lili Istenič VTOZD za biologijo in Inštitut za biologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Aškerčeva 12, p. p. 141 61001 Ljubljana, Jugoslavija UVOD Delovna podmena, da ima mirna jamska voda značaj monimolimnija mero-miktičnih jezer (I s t en i č 1971), je omogočila razširjenje vrednotenja bioloških posebnosti močerila (Proteus anguinus L a u r.) prek ozko omejenega odnosa zakrnelih oči in depigmentacije z odsotnostjo svetlobe in relativno nizko konstantno temperatiiro tudi na presnovo živali in kemizem jamske vode. Velika odpornost živali na hipoksijo v poskusu in izmerjen 75 procentni deficit kisika v Putickovem jezeru na koncu Rakovega rokava Planinske jame sta podprla začrtano smer ekoloških raziskav pri močerilu, obenem pa zahtevala preverjanje najbolj kritičnih parametrov, med katerimi je oksigeniranost vode na prvem mestu. Predvidevanje nizkih koncentracij kisika v jamskih vodah je v nasprotju s splošno znanimi limnološkimi spoznanji in bistveno različnimi trofičnimi razmerami v površinskih in podzemeljskih vodnih zbirališčih. V površinskih vodah je pomanjkanje kisika pretežno posledica velikih količin razpadajoče organske snovi; v jezerih je zato hipolimnični deficit znak za eutrofnost in v sodobni limnološki praksi je deoksigeniranost tudi signal za sekundarno organsko obremenjene oziroma onesnažene vode. V jamah pa je stopnja trofije nizka, saj je zaradi stalne teme primarna produkcija na račun fotosinteze izključena, naseljenost s heterotrofnimi organizmi redka, in glavni vir organske snovi je od zunaj naplavljeni material ob visokih vodostajih. Upoštevanje nizke trofije v podzemeljskih vodnih zbirališčih je skrenilo iskanje pogojev, ki bi lahko vplivali na evolucijo jamskih živali. Sklepanje starejših ekološko orientiranih speleologov na znižano oksigeniranost v jamskih biotopih (Jeannel 1943) ni bilo dokazano, in na osnovi kasnejših meritev koncentracije kisika na terenu velja splošno, da so jamske vode dobro oksige-nirane (Poulson 1964). Kot pomemben dejavnik, ki vpliva na vrsto prilagoditev pri troglobiontih v pomenu »energetskega varčevanja« pa se poudarja pičla hrana. Meritve kisika v nekaterih naših podzemskih vodnih sistemih, ki jih naseljuje močeril, so bile omejene na predele ponikalnic in so tuidi dale vrednosti blizu nasičenosti (A 1 j a n č i č 1969; Sket 1970). Pri našem sklepanju o ekoloških pogojih v globjih predelih prenikajoče kraške vode smo izhajali iz manj preučenih in zato tudi splošno malo poznanih primerov v površinskih vodah, ko lahko nastopa deficit kisika tudi v zelo sterilnih jezerih in potreba po kisiku vode ni v korelaciji z endogeno organsko produkcijo (Hutchinson 1967). Potrditev predvidene hipoksije na terenu in splošna fiziognomija lokalitete, ki izključuje vpliv sekundarne organske produkcije, sta nas vodila v nadaljnje raziskave. Lokaliteta je vključena v speleološko problematičen predel Rakovega rokava. Raztekanje vod v Rakovem rokavu Planinske jame je predmet številnih razprav (v novejšem času npr. M i c h 1 e r 1955; S a v n i k 1960; Gams 1966), in se je ponovno pojavilo kot praktično vprašanje v zvezi s trasiranjem avtoceste Vrhnika - Postojna in pri študiju vodnih virov za preskrbo Postojne {Elaborat Inštituta za raziskovanje krasa SAZU in Geodetskega zavoda 1970). V končnem predelu Rakovega rokava se po dosedanjih izsledkih mešajo pre-nikle javomiške vode in ponoma voda Raka. Skrivnostno jezero (v naši predhodni razpravi imenovano jezero II) predstavlja sistem zaključnega sifona javorniške vode, Putickovo jezero (v naši predhodni raziskavi imenovano jezero 1) pa ujeto vodo. Zaradi nepopolno preučenega raztekanja vod v tem delu pa ni ugotovljeno, katera je zadnja voda, ki zastaja v Putickovem jezeru. Nerešena problematika je povezana s težko dostopnostjo, saj že pri srednjih vodostajih preprečujejo dostop zapirači v kanalu. V razdobju od leta 1970 do 1977 smo izkoristili skoraj vse možnosti za dostop v ta predel in skušali ugotoviti, ali je pomanjkanje kisika v vodi reden pojav, in dobiti vsaj nekaj podatkov o specifičnih razmerah, ki so za to odgovorne. METODE DELA Vzorčevanje v Puticikovem jezeru je obsegalo tri mesta: obalo (Tg), sredino jezera na (površini (Ts) in globdino pri dnu približno 2,5 m (T4). Vodo iz kanala smo zajemali na koncu Pisanega kanala (Ti), vodo iz sifona pa v Skrivnostnem jezeru (Ts) (slika 1). Kisik smo določali z Winkler j evo metodo, celokupno trdoto in Ca-trdoto kompleksometriono, pH s PHM 28 Radiometer Coipenhagen. Biokemijsko potrebo po kisiku smo določali na vzorcih, ki so bili pet dni v jami, zato veljajo vrednosti za BPKs pri 10° C. Kemijsko potrebo po kisiku (KPK) smo določali s permaniganatno metodo, CO2 v zraku pa z Drägerjevim aparatom za analizo plinov. Mikroelemente v vodi in sedimentih so določali na Odseku za jedrsko kemijo IJS z metodo destruktivne nevtronske aktivacije. REZULTATI IN RAZPRAVLJANJE Deoksigeniranost vode v Putickovem jezeru, ki je bila ugotovljena leta 1970, je bila potrjena v izredno sušnih obdobjih leta 1971, 1973 in 1977 (diagram 1, tabela 1). Znižanje koncentracije kisika v devetih tednih leta 1971, v treh tednih leta 1973 in v dveh tednih v letu 1977 dokazuje, da je oksidacija zelo visoka in, da se nizka oksigeniranost vode razširja enakomerno v vsem vertikalnem profilu. Poleg kisika je tudi trdota ob koncu stagnacije zelo izenačena v globini in površini jezera. Podatki iz leta 1973 za celokupno in Oa-trdoto kažejo, da je prva narasla za eno enoto v površinskem in globinskem sloju vode, Ca-trdota pa se je ustalila na srednji vrednosti med prvotno višjo koncentracijo v globini in nižjo na površini. To pomeni, da so za zvišanje trdote v stagnaciji odgovorne druge isoli kot kalcijeva, kar je najbolj očitno v globinskem sloju vode. Enakomerna razporeditev nizkih koncentracij kisika in zvišane trdote v vertikalnem profilu presenetljivo podpirata podobnost raziskane vode z moni- \ >j o n n E Si 0,30 12. 9.75 9,5 0,5 — 11,1 9,5 7,6 8,6 11,8 >0,30 26. 9.75 7,4 0,2 0,65 10,9 9,7 7,6 9,5 10,2 — 1. 10. 75 8,1 0,7 0,98 13,9 9,8 8,0 9,4 11,5 — 6. 10. 75 8,9 0,4 0,38 11,3 10,6 7,8 9,6 11,8 — 11.10. 75 8,2 0,5 1,28 10,6 8,8 7,8 9,7 11,4 — 6. 2.76 10,4 — — 11,5 9,2 — 8,4 11,2 — 20. 6. 77 9,9 — — — — — 8,6 11,0 — 27. 6.77 9,9 — — 9,8 9,0 7,7 8,4 9,9 — 6. 7.77 7,7 0,5 — 10,4 9,6 7,4 8,7 10,7 — T2 17. 8.71 2,8 — — — — — — — — 26. 10. 71 1,6 — — — — — 11,6 12,2 0,38 29. 8.73 4,7 .— — 10,2 9,0 8,2 12,1 — — 19. 9.73 2,1 0,5 — 11,4 9,4 8,3 11,6 — — 19. 2.75 10,1 0,3 — — — — 8,2 — 0,20 24. 2.75 9,8 0,6 — 11,2 9,9 7,5 8,2 9,4 0,25 1. 3.75 9,6 0,5 — 11,0 9,6 7,7 8,1 8,9 0,20 6. 3.75 10,0 0,4 — 10,2 8,6 7,6 8,3 9,5 0,19 2. 9.75 7,4 0,8 — 10,5 7,9 7,8 14,5 13,8 0,40 12. 9.75 7,1 0,7 — 11,4 9,6 7,7 12,0 13,1 0,30 26. 9.75 8,6 1,4 0,68 12,3 9,7 7,7 11,2 12,7 — 1. 10. 75 8,1 0,2 0,33 13,1 8,3 7,7 11,4 13,0 — 6.10. 75 8,1 0,4 0,50 11,9 9,9 7,8 11,6 13,7 — 11.10. 75 7,5 0,2 0,43 10,5 8,9 7.8 11,5 12,8 — 6. 2.76 10,6 — — 13,4 9,5 — 6,2 8,8 — 20. 6.77 7,4 — — 9,8 8,3 7,6 11,2 11,8 — 27. 6.77 4,4 — — 10,1 8,2 7,7 11,0 12,0 — 6. 7.77 3,4 0,6 — 11,1 8,7 7,6 10,9 12,2 — Ts 17. 8.71 2,9 26. 10. 71 1,7 29. 8.73 5,2 — — — — — 12,1 — — 19. 9.73 2,2 0,2 — 11,2 9,4 8,3 — — — 19. 2.75 10,0 0,0 — 10,6 9,0 7,6 8,2 — — 24. 2.75 9,7 0,1 — 11,2 9,9 7,4 8,2 1 — BPKs Trdota v "dH Zrak — Air Lokal. Datum C»! mg/l 10» C BODs KPK COD total. Ca pH Voda — Water »C »/« CO2 lO* C mg Os/l Hardness •C 1. 3.75 9,5 0,2 _ 11,0 9,0 7,9 8,1 _ ___ 6. 3.75 10,0 0,4 — 10,2 9,2 7,6 8,3 _ — 2. 9.75 7,1 — — 11,2 9,3 7,8 14,5 — — 12. 9.75 7,2 0,8 — 11,5 9,8 7,6 12,0 — — 26. 9.75 7.7 0,8 0,35 10,7 8,9 7,7 11,4 — — 1. 10. 75 6,9 0,6 0,48 12,5 8,9 7,7 11,4 — — 6. 10. 75 7,1 0,5 0,48 11,4 10,1 7,7 11,4 — _ 11.10. 75 5,8 0,5 0,50 10,5 9,1 7,9 11,3 — — 6. 2.76 10,3 — — 12,0 9,3 — 6,2 8,8 — 20. 6.77 7,3 — — 9,7 8,4 7,7 11,2 ' — — 27. 6.77 4,5 — — 10,1 8,6 7,7 11,1 — — 6. 7.77 3,8 — — — — — 10,8 — — T4 29. 8.73 5,4 — — 10,8 9,7 _ — — — 19. 9.73 2,3 0,2 — 11,8 9,4 8,1 — — — 24. 2.75 9,3 0,9 — 11,2 9,0 7,5 — — — 1. 3.75 7,8 0,0 — 10,8 9,6 7,9 — — — 6. 3.75 7,0 0,5 — 10,4 9,4 7,5 — — — 2. 9.75 7,4 1,0 — 11,1 9,1 7,7 — — — 12. 9.75 8,3 0,4 — 11,7 9,5 7,7 — — — 26. 9.75 7,2 1,4 0,98 11,3 8,7 7,7 — — — 1. 10. 75 6,4 0,7 0,55 13,4 9,3 7,7 — — — 6.10. 75 5,4 0,3 0,38 11,6 9,7 7,7 — — — 11.10. 75 4,7 0,7 0,58 10,9 9,0 7,8 — — — 6. 2.76 9,8 — — 11,6 9,5 — — — — 27. 6.77 4,7 — — 10,0 8,1 7,4 — 1 — 6. 7.77 3,9 0,3 — 10,2 8,6 7,7 — — — Ts 26. 10. 71 8,8 9,0 11,7 — 19. 9.73 9,6 0,7 — 10,2 — 8,1 9,1 — — 26. 9.75 9,9 0,6 0,90 12,7 9,5 7,6 8,6 — — 1. 10. 75 9,7 0,5 0,60 12,9 8,8 7,6 8,7 12,6 — 6.10. 75 10,2 0,5 0,43 10,5 10,0 7,9 8,6 — — 11.10. 75 10,2 0,6 0,53 10,2 8,6 7,7 8,5 — 0,35 6. 2.76 10,5 — — 11,5 9,6 — 8,4 9,6 — 6. 7.77 10,4 0,7 — 10,1 9,2 7,6 8,4 10,5 — V biokemijski polxebi po kisiku: ob naraščanju koncentracije kisika v območju nasičenosti so bile vrednosti za BPKs relativno nizke in identične, dokler se nenadno niso močno zvišale. Iz analize elemesntov v vodi Putickovega jezera in Kanala (tabela 3) so razvidne razlike v koncentracijah, ki tudi nakazujejo, da napaja oba predela voda iz različnega zaledja. V Kanalu so koncentracije fosforja in kovin, razen man- Tabela 2. Nitrati, fosfati in železo v vodi ob skrajno nizkem vodostaju leta 1971 Table 2. Nitrates, phosphates, iron in the water at extremely low water table in the year 1971 26. 10. 1971 ts Tj Ti ti NOs mg/1 3,10 3,10 3,40 2,70 NO mg/1 0,00 0,01 0,01 0,00 PO4 mg/1 0,06 0,07 0,07 0,07 Fe mgA 0,15 0,08 0,08 0,15 gana, višje kot v jezeru, kar je iposebno ipotuidarjeno za Cu in Hg. Nasprotno razmeram v vodi so koncentracije ustreznih elementov v sedimentih jezera višje kot v sedimentih Kanala. Množina Mn je v sedimentih obeh lokalitet približno izenačena, kar je presenetljivo ob dejstvu, da ga vsebuje voda v jezeru precej Tabela 3. Analiza elementov v vodi in sedimentih 1. 3. 1975 Table 3. Elements analysis in the water and in the sediments, March 1, 1975 Sedimenti Sediments Putlckovo Jezero — Putick Lake Kanal Channel Voda — Water Ts Ti nižje na obali lower on the bank višje na obali higher on the bank Ca trdota — hardness 9,13 8,88 vlaga ®/o 83,0 76,3 79,4 Mg trdota — hardness 1,07 1,01 P Hg/g 1411,2 1100,0 829,4 celokupna trdota total hardness 10,20 9,89 P Hg/g 1434,7 1113,7 892,4 CaO mgA 91,3 88,8 CaO o/o 9,1 4,3 9,8 MgO mg/l 7,7 7,3 MgO»/» 4,4 4,5 4,7 Fe mgA 0,06 0,09 Fe »/0 4,1 4,1 4,0 Mn ng/1 11,6 4,9 Mn ng/g 1458,2 1573,0 1178,6 Cu M.g/1 1,7 20,0 Cu (ig/g 15,9 37,6 27,9 Zn (ig/1 10,3 26,0 Zn fig/g 154,0 200,5 136,7 As ng/l — 0,29 As fig/g 19,6 18,5 18,4 Sb (ig/l — 0,14 Sb fig/g 1,3 1,0 1,1 Hg ng/1 30 85 Hg ng/g 173,0 170,0 134,0 PO4 mg/l 0,02 0,07 Cd ng/g 1,6 0,6 Diagram 2. Oksigeniranost vode pri nizkem vodostaju leta 1975 Ti-----Kanal; T2--P. jezero obala; Ts----P. jezero sredina površina; T4 — p. jezero sredina globina; Ts-------sifon Diagram 2. Oxygen content at low water table in the year 1975 Ti-----Channel; T2- Putick Lake, bank; Ts----Putick Lake, center on the surface; T4 ——— Putick Lake, center in the depth; Ts-----siphon Q O m ! il II- 11 i'," r/Bui več kot V kanalu. Razlaga za ta pojav je specifična sedimentacija Mn iz površine in nalaganje Mn oksidov na previsne stene, ki so v stiku z gladino jezera. Kemijska analiza črnih inkrustacij na kalcitnih žilah, ki prekrivajo previsno obalo Putickovega jezera, je pokazala 3,4 do 3,5 % Mn02 in potrjuje omenjeno razlago. Primerjava analize vode Putickovega jezera iz tega obdobja z vrednostmi iz leta 1971 (tabela 2) kaže, da ima preplavljeno jezero manj fosfatov in želeiza, kot v stagnaciji. Ponovno smo prišli do jezera jeseni 1975 in opravili šest obiskov. Vodostaj je bil nekoliko nižji kot pozimi in prehod do končnega sifona je bil odprt od 26. septembra do 11. oktobra. Koncentracija kisika v jezeru je bila ob začetku v vertikalnem profilu relativno enotna, nato pa so se pojavile razlike v površinski in globinski plasti vode (diagram 2). Kisikova krivulja vode iz globine kaže najprej dvig, nato pa upadanje koncentracije do približno 45 procentne nasičenosti. V vodi ob obali in na sredini jezera sta vrhova koncentracije kisika dosežena pri različnih vrednostih in v primerjavi z globinsko vodo 14 dni kasneje; upadanje koncentracije kisika je zato ikrajše in o-mejeno poisebno ob obali na območje višje oksigeniranosti. Kisikova krivulja vode ob obali nakazuje šibek dotok, ki se izliva po površini jezera ob zahodni obali. V sifonu so se koncentracije gibale okoli nasičenosti, v kanalu pa so bila kolebanja znatna, in je voda dosegla najnižjo oksigeniranost 26. septembra. Meritve BPKs v jezeru kažejo najvišje absolutne vrednosti v vodi ob obali in iz glob'ne 26. septembra in padec vrednosti po tem datumu, ko se je raven jezera dvigala. Najnižje vrednosti so bile tedaj določene ob obali. Voda iz sredine površine je imela srednje vrednosti, ki so se samo ob zaključku obdobja rahlo znižale. Biokemijska poraba kisika v sifonu je bila najbolj enakomerna in zelo podobna porabi kisika jezerske vode iz sredine površine. Primerjava podatkov za obe vodi v posameznih časovnih presledkih kaže, da so vrednosti za BPKs v jezeru višje v času, ko je bila gladina najnižja in enake, ko se je raven jezera dvigala. Gibanje BPKs v vodi kanala ni usklajeno s kisikovo krivuljo in dosega minimalne vrednosti ob najnižji oksigeniranosti ter srednje visoke vrednosti, ko koncentracija kisika v vodi tega predela narašča. Zadnje obiske v Raikov rokav smo opravili junija 1977; v dveh tednih je oksigeniranost vode v Putickovem jezeru močno padala in nakazana je bila že izenačitev razmer v vertikalnem profilu (diagram 1). Kljub izredno dobrim izgledom, da bomo ekstremno hipoksične pogoje lahko preučevali še z dodatnimi meritvami — predvsem z določanjem kisalka v zračnem prostoru — je nenadno deževje zaprlo dohod. Pri sklepanju na procese, ki so odgovorni za visoko porabo kisika, se lahko opiramo na bolje raziskane razmere v globinski vodi površinskih jezer, saj obe vodi označujejo procesi končne razgradnje organskih snovi. Bistvena razlika med njima, ki je v trofogenem sloju, pa vpliva na naravo teh snovi in specifično dinamiko procesov mineralizacije, V površinskem jezeru izvirajo organske snovi iz njegovega trofogenega sloja in preidejo prve stopnje razgradnje v zgornjih slojih jezera; podzemeljske vode pa napaja organski material iz zunanjosti in se razgrajuje med prenikanjem vode iz površja do podzemeljskih izvirov. Iz podatkov za koncentracijo kisika je razvidno, da oksigeniranost v stagnirajoči vodi hitro pada, pri čemer se zmanjšuje koncentracija najprej v globini, nato pa se razširja deficit do površine. To dokazuje, da so za pomanjkanje kisika odgovorni oksidacijski procesi na meji med sedimenti in vodo ter poraba kisika v prosti vodi. Procesi na stiku sedimentov z vodo so v površinskih jezerih v glavnem znani in dokazano je, da se pri oksidaciji zgornje plasti blata sproščajo v vodo ioni, kar povečuje elektrolitsko prevodnost intersticialne vode v blatu (R u 11 n e r 1956; Hutchinson 1967). Ti procesi so v jamskih sedimentih skrajno potencirani in dajejo jamski ilovici značaj odličnega ionskega izmenjevalca. Morfometrija Putickovega jezera, ki je označena z majhno prostornino pri relativno zelo veliki površini, močno podpira opisano, na profil vezano porabo kisika. Ob znižanju gladine jezera pride namočena ilovica v stik z atmosfero, ki je nasičena z vlago. V takšnih razmerah njena aktivnost verjetno ne usahne in lahko vpliva na znižanje oksigeniranosti tudi v zračnem prostoru. Tabela 4. Poprečne vrednosti BPKs ob zimskem in poletnem nizkem vodostaju leta 1975 Table 4. Average values of BODs at winter and at summer low water table in the year 1975 BPKs BODs Ti T2 Ts T4 Ts 19. 2,— 6. 3. 0,42 0,45 0,18 0,47 _ 2. 9.—11.10. 0,50 0,62 0,64 0,75 — Tabela 5. Poprečne vrednosti za BPKs in KPK ter njihovo razmerje ob koncu nizkega vodostaja leta 1975 Table 5. Average values for BOD5 and COD and their ratio at the end of low water table in the year 1975 26. 9.—11. 10. Ti T! Tj T4 Ts BODs —10» C COD BODs : COD 0,45 0,82 1 : 1,82 0,55 0,49 1 : 0,89 0,60 0,45 1 : 0,75 0,77 0,62 1 : 0,81 0,55 0,62 1 :1,13 Informacije o presnovni aktivnosti preučevanih vod dajejo meritve BPKs in KPK. Metoda merjenja porabe kisika v določenem času (običajno po 5 dneh), v temi in pri določeni temperaturi (običajno pri 20" C) je ena najbolj uporabljanih za določanje obremenjenosti vode z organskimi snovmi. Vrednost metode za lamnološke raziskave o stopnji mineralizacije v jezerih, neodvisno od njihove uvrstitve po trofični klasifikaciji, je preučeval Stange nberg (1959) in dokazal tudi, da filtriranje in dodajanje hranilnih soli močno zviša porabo kisika vode. Ce upoštevamo pri naših meritvah korekcijski faktor za hitrost kemičnih reakcij pri višji temperaturi za 10" C, vrednosti za BPK5 presegajo indekse za oligotrofna in nekatera mesotrofna jezera ter se močno približujejo objavljenim podatkom za porabo kisika, ki so jih take vode dosegle šele po poskusnih posegih. Razlike v aktivnosti podzemeljske vode iz posameznih ipreisikamih pre- delov SO razvidne iz poprečja vrednosti za dejansko porabo kisika v 5 dneh in iz vrednosti za potencialno oiksidabilnost (tabeli 4 in 5). Razmerje BPK : KPK kaže, da je bila oksidacija, dosežena v petih dneh, v vzorcih iz sifona skoraj enaka oksidadjaki moči permanganata; v vodi kanala je bila za manj kot polovico manjša, v Putickovem jezeru pa jo je celo presegala. Skoraj enake vrednosti za BPKs v sifonu in v vodi iz površine jezera govore za to, da je voda sifona zadnja, ki zastaja v jezeru; porast vrednosti za ta parameter v vodi iz globine jezera pa nakazuje aktiviranje presnove v zastajajoči, mirni vodi. Učinek mehanične aktivacije — primerljiv s poskusno filtracijo — v vodi sifona in Kanala se ujema s predstavo o geostrukturnem kraškem hidrografskem sistemu in sistemu ponornlc kot dveh osnovnih tipov kraškega pretakanja (Gams 1966). V vodi sifona je izražena mehanična aktivacija globinske pre-nikle vode, ki preide v zemlji in prepletu špranj, značilnem za geostruktumi kraški sistem, učinkovitejši filter kot ponikla voda v Kanalu. V zastajajoči pre-nikli vodi se aktivnost zviša še s sproščenimi ioni iz sedimentov in verjetno tudi z učinkovanjem mikroorganizmov. To se izraža v izredno veliki mineralizacij ski sposobnosti vode v Putickovem jezeru. Nadaljnje raziskave bodo pokazale koliko so ti procesi čisto kemični in koliko so podprti biogeno prek mikroorganizmov. Opisane razmere v Putickovem jezeru in limnološka spoznanja o sedimentaciji mangana najbolje podpirajo aktualnost takih raziskav. Poleg čisto kemičnih procesov, ki spremljajo kroženje mangana v površinskih jezerih, se v novejšem času pripisuje pomembna vloga tudi bakterijam (B 1 o e s c h 1974; H o n g v e 1974). Mikrobiološke raziskave, ki so dale že opise glivnih oblog v Planinski jami (Megušar in Sket 1975), bi z usmeritvijo na kemosintetske bakterije utegnile izpolniti vrzel v poznavanju možne autotrofne komponente. Razen tega omogoča razlaga za različno aktivnost vode, usklajena s kraško hidrografijo, načrten izbor predelov za preverjanje splošne veljave ugotovljenih lastnosti podzemeljske vode. S tem se bo izpopolnilo poznavanje pogojev, v katerih živi močeril, in pojasnile neskladnosti med nekaterimi ugotovitvami. V naših raziskavah se je reakcija vode gibala v alkalnem območju in so vrednosti za pH nihale med 7,3 in 8,5; pri tem je imela najbolj alkalno reakcijo voda iz sifona in Puticjkovega jezera v času, ko je bil v jezeru dosežen najveqi deficit kisika. Čeprav alkalnost kraških vod ni presenetljiva, je v nasprotju z objavljenimi ugotovitvami, da niha pH med 6,2 in 6,4 v naravnih vodah, ki jih naseljuje močeril (B r i e g 1 e b 1962; G r z i m e k 1970). Orisane raziskave kažejo, da je presnovna dinamika v podzemeljskih vodah še slabo poznana in se zato življenjski pogoji jamskih živali zunaj naravnega okolja še ne morejo posnemati. Pri skrajnem endemitu, kot je to močeril, lahko predpostavljamo, da dolgotrajne laboratorijske gojitve močno vplivajo na reakcijske norme živali. POVZETEK Raziskave zajemajo končni del Rakovega rokava Planinske jame, kjer je bilo določeno v Putickovem jezeru 75 procentno pomanjkanje kisika. Ta podatek in v poskusu ugotovljena izredno velika resistenca močerila na hipoksične pogoje sta utrdila začrtano smer ekoloških raziskav pri močerilu (I s t e n i č 1971), obenem pa vodila v preverjanje najbolj kritičnega abiotskega parametra, ki je oksigeniranost vode. Ob limnoloških spoznanjih o vezanosti pomanjkanja kiisika na visoko produktivnost je postalo sMepanje na nizko olksigeniranost trofično izredno revnih podzemeljskih biotopov celo nesprejemljivo. Tudi meritve koncentracije kisika v vodi so dale vrednosti blizu nasičenosti in v novejšem času velja na splošno, da so jamske vode dobro oksigenirane (Poulson 1963; V an del 1964). Opirajoč se na posebne in splošno manj znane razmere v nekaterih površinskih jezerih, kjer pomanjkanje kisika ni v korelaciji z endogeno organsko produkcijo (Hutchinson 1967), smo z zasledovanjem hidrokemičnih razmer v speleološko zelo zanimivem delu Planinske jame preverjali morebitno rednost pojavljanja hipoksičnih pogojev in iskali podatke o procesih, ki so za to odgovorni. Dolgotrajnost raziskav je povezana s težko dostopnostjo končnega dela Rakovega rokava, ki je dosegljiv samo pri izredno nizkem vodostaju. Ze opisane hipoksične razmere v Putickovem jezeru smo ugotovili zopet v skrajno sušnih obdobjih (diagr. 1); padanje koncentracij kisika v relativno kratkem času je bilo veliko in kaže na intenzivno porabo kisika. Ob koncu sušnih obdobij, ko je bilo pomanjkanje kisika maksimalno (do 80 procentov), se je deficit razširjal enakomerno od globine do površine. Pomanjkanje kisika v plasti vode, ki je v kontaktu z atmosfero, v kateri smo izmerili močno povečano koncentracijo CO2, nakazuje, da je relativno znižana koncentracija kisika tudi v zračnem prostoru nad jezerom. Zasledovanje termičnih razmer je potrdilo posebnost, da ima voda Putickovega jezera za 2 do 3® C višjo temperaturo kot bližnja voda sifona. Temperaturna razlika je prevelika, da bi jo pripisovali samo toploti sproščeni pri oksidaciji in je verjetno tudi povezana z rahlim dotokom površinske vode. Voda in sedimenti ne kažejo 2a:iakov za razpadanje organskega materiala; tudi določitve fosfatov in nitratov (tab. 2) govore proti temu, da bi bili organizmi, naplavljeni s površja, odgovorni za visoko porabo kisika. Specifične razmere, ki vodijo v deoksigenacijo, smo preučevali leta 1975 (diagr. 2). Obdobja nizkih vodostajev smo sledili od njihovega začetka in ponavljali obiske v rednih razmakih vse do kritičnega dviga vodostaja. Poleg ugodnih razmer poleti smo izkoristili tudi zimsko obdobje, ko Putickovo jezero ni bilo ločeno od sifona. Analize vzorcev vode iz petih mest v Rakovem rokavu (si. 1) smo dopolnili še s testiranjem BPK in KPK ter z določitvijo elementov v vodi in sedimentih Kanala in Putickovega jezera. Pozimi se je znižala koncentracija kisika samo v globini jezera. Pri tem so bile najvišje vrednosti za BPK in bolj strm padec kisika usklajene z nižanjem gladine jezera. V Kanalu sta bila najvišja oksigeniranost in najvišja vrednost za BPK doseženi v času naraščanja vode, kar kaže na povečano množino suspendiranih snovi ter močnejši tok ob dvigu vodostaja. Jeseni je bil vodostaj precej nižji kot pozimi. Deoksigenacija v jezeru je bila močneje izražena in je dosegla v globinski vodi 45 procentov. KisUsova krivulja za vodo ob obali nakazuje šibak dotok, ki se razliva na zahodni strani jezera in ne vpliva na vodo iz sredine. V Kanalu so bila kolebanja oksigeniranosti znatna in zopet neusklajena z gibanjem kisika v Putickovem jezeru in sifonu. Iz analize elementov v vodi jezera in Kanala so razvidne razlike v koncentracijah, ki tudi nakazujejo, da napaja oba predela voda iz različnega zaledja. Določitve elementov v sedimentih pa kažejo, da je njihovo nabiranje v Putickovem jezeru intenzivnejše kot v Kanalu. Zanimivo je obarjanje mangana iz površine in nalaganje manganovih oksidov na previsne stene jezera v obliki rebraste, črne obloge. Pri sklepanju na procese, ki so odgovorni za visoko porabo kisika, se lahko opiramo na bolje raziskane razmere v površinskih jezerih, ker obe vodi označujejo načelno enaki procesi končne razgradnje organske snovi. Bistvena razlika med njima, ki je v trofogenem sloju, vpliva na naravo snovi v razgradnji in na specifično dinamiko mineralizacije. V površinskem jezeru izvirajo organske snovi iz njegovega trofogenega sloja in preidejo prve stopnje razgradnje v zgornjih slojih jezera. Podzemeljske vode pa napaja organski material od zunaj in se razgrajuje med precejanjem vode iz površja do podzemeljskih izvirov. Gibanje kisika v Putickovem jezeru dokazuje, da oksigeniranost v stagni-rajoči vodi hitro pada, pri čemer se zmanjšuje koncentracija najprej v globini, nato pa se razširja do površine. To kaže, da so za pomanjkanje kisika odgovorni procesi na meji med vodo in sedimenti ter poraba feisika v proisti vodi. Procesi na stiku vode in sedimentov so v površinskih jezerih v glavnem preučeni in dokazano je, da se pri oksidaciji zgornje plasti sedimentov sproščajo ioni v vodo, kar poveča elelktrolitsko prevodnost intersticialne \'ode v blatu (R u 11 ,n e r 1956; Hutchinson 1967). Ti procesi so v jamskem okolju izredno potencirani in dajejo jamski ilovici značaj odličnega ionskega izmenjevalca. Pri morfometriji Putickovega jezera, ki je označena z majhnim volumnom in veliko površino, se opisana na profil vezana poraba kisika izraža zelo močno. Ob nižanju gladine jezera pridejo namočeni sedimenti v stik z atmosfero, ki je skoraj nasičena z vlago. V takšnih razmerah njihova aktivnost verjetno ne usahne in lahko vpliva na znižanje oksigeniranosti tudi zračnega prostora. Presnovno aktivnost preučevanih vod smo testirali z meritvami BPK (tab. 4.) Ta metoda je ugodna tudi za raziskave stopnje mineralizacije v jezerih neodvisno od njihove uvrstitve po trofični klasifikaciji. Stangenberg (1959) je dokazal, da filtriranje in dodajanje hranilnih soli vodi, močno zviša njeno potrebo po kisiku. Ce upoštevamo pri naših meritvah korekcijski faktor za hitrost kemičnih reakci pri 10" višji temperaturi, vrednost za BPK presegajo indekse za oligotrofna in nekatera mesotrofna jezera ter se približujejo objavljenim podatkom, ki so jih take vode dosegle šele po poskusnih posegih. Razlike v aktivnosti podzemeljske vode iz posameznih predelov so razvidne iz poprečja vrednosti za dejansko porabo kisika 'in za potencialno oksidabilnost. Razmerje BPK : KPK kaže, da oksidira največ prisotnih snovi voda Putickovega jezera, malo manj voda iz sifona in znatno manj voda iz Kanala (tab. 5). Skoraj identične vrednosti za BPK v sifonu in površini jezera govore za to, da je voda sifona zadnja, ki zastaja v jezeru; porast vrednosti za oba parametra v vodi iz globine in obale jezera pa kaže na aktiviranje mineralizacije v zastajajoči, mirni vodi. Učinek mehanične aktivacije v vodi sifona in Kanala se ujema s predstavami kraške hidrologije in njenih dveh temeljnih sistemov (Gams 1966). V vodi sifona je izražena mehanična aktivacija globinske prenikle vode, ki preide v zemlji in prepletu špranj, značilnem za geostrukturnl kraški sistem, učinkovitejši filter kot ponikalna voda Kanala. V zastajajoči prenikli vodi se aktivnost zviša še z učinkovanjem ionov, sproščenih iz sedimentov, kar se izraža v relativno največji mineralizacijski sposobnosti vode v Putickovem jezeru. Nadaljnje raziskave bodo morale pokazati, v kakšni meri so ti procesi Čisto kemični in koliko so podprti biogeno preko mikroorganizmov. Poleg tega je razlaga, usklajena s kraško hidrografijo, lahko osnova za načrten izbor predelov za preverjanje splošne veljavnosti ugotovljenih lastnosti vode. S tem se bo razširilo poznavanje pogojev, v katerih živi močeril in pojasnile nekatere neskladnosti v različnih ugotovitvah avtorjev. Objavljeni podatki za reakcijo naravnih vod, ki jih naseljuje močeril (B r i e g 1 e b 1962; G r z i m e k 1970), so v kislem območju; to je v nasprotju z našimi meritvami (pH 7,2 do 8,3) in tudi komaj združljivo s karbonatnim značajem vode na krasu. Orisane raziskave kažejo, da je presnovna dinamika v podzemeljskih vodah še slabo poznana in se zato življenjski pogoji jamskih živali zunaj naravnega okolja še ne morejo posnemati. Pri skrajnem endemitu, kot je to močeril, lahko predpostavljamo, da dolgotrajne laboratorijske gojitve močno vplivajo na reakcijske norme živali. Summary THE OXYGEN DEFICIT IN PUTICK LAKE OF PLANINSKA JAMA The research includes the final part of Rak Branch in Planinska jama where in Putick Lake 75 per cent oxygen deficit was established. This fact, and by experiment stated extremely high resistance of Proteus to hypoxic conditions, have confirmed the projected direction of ecological researches of Proteus (Istenič 1971). The same facts simultaneously guided into attestation of the most critical abiothic parameter, which is oxygen content in the water. Limnological knowledge about connection of oxygen deficit to high productivity gives the conclusion that low oxygen content of trophycal extremely poor underground biotopes is unadmissible. Also the later measurements of oxygen concentration in the water gave the values near the saturation and in present time it is generally accepted that cave waters have high oxygen content (P o u 1 s o n 1963, V a n d e 1 1964). According to special and generally less known conditions in some superficial lakes, where the oxygen deficit has no correlation with endogene organic production (Hutchinson 1967) we have pursued the hydrochemical conditions in speleolo-gicaly very interesting part of Planinska jama to find out the eventual regular occurence of hypoxyc conditions. Additionally we have searched the facts about the processes responsible for them. The long-term researches are connected with difficult access to the final part of Rak Branch wich can be reached only at extremely low waters. Already described oxygen deficiency in Putick Lake have been stated again in extremely dry periods (Diagram 1); the lowering of oxygen concentrations was considerable in relatively short time indicating intensive oxygen uptake. At the end of dry periods when the oxygen deficit was maximal (up to 80 per cent), the deficit uniformly extended from the depth to the surface. Oxygen deficit in the water layer which is in contact with atmosphere and where greatly increased CO2 concentration was measured, also indicated relatively lowered oxygen concentration in the air space above the lake. The study of thermic conditions confirmed the particularity that the water of Putick Lake has from 2 to 3° C higher temperature than the water of nearby siphon. Temperature difference is too high to be attributed only to the heat production by oxydation and is probably connected with small inflow of superficial water. The water and the sediments show no trace of decaying organic matterial. Also the determination of phosphates and nitrates (Table 3) indicates no possibilities that the organisms deposited from the surface could be responsible for high oxygen uptake. Specific conditions leading to decrease of oxygen content were studied in the year 1975 (Diagram 2). The periods of low water tables were observed from their beginning and we repeated the visits in regular intervals up to the critical water level increase. Beside the favourable summer conditions we were able to make measurements also in the winter period when the Putick Lake was not separated from the siphon. The water samples analyses from five points in Rak Branch (Fig. 1) have been completed by BOD5 and COD testing and by determination of elements in the water and in the mud of Channel and Putick Lake. In the winter the oxygen concentration diminished only in the depth of the lake. The highest values for BOD and steep decrease of oxygen were coordinated with lake level lowering. In the channel the highest oxygen content and the highest value for BOD were reached in the time of water increase showing augmented quantity of suspended material and faster flow during the water level increase. In the autumn the water table was evidently lower than during the winter. The decrease of oxygen content in the Isike was more expressed and reached in deep water the value of 45 per cent. Oxygen curve of the water near the bank proves small inflow, which was overflown on the western side of the lake and did not influence the water in the center. In the Channel the oscillations of the oxygen content were considerable and again non-coordinated with oxygen distribution in Putick Lake and in siphon. From the elements analyses of the water of lake and channel the differences in concentration are evident, indicating that both regions are fed by waters from different hinterlands. The determination of elements in sediments prove that their accumulation in Putick Lake is more intensive than in the Channel. Interesting is the deposition of mangan oxydes to overhang of the lake in rib-like, black coating. Deciding for processes responsible for high oxygen uptake we can rely on better researched conditions in superficial lakes, because in principle both waters are marked by similar processes of final decomposition of organic matter. Essential difference between them, existing in trophogene layer, exercises and influence upon the nature of the matter in decomposition and upon the specific dinamics of minei-ali-sation. In the superficial lake the organic matter takes origin from its trophogene layer and passes the first stages of decomposition in upper layers of the lake. The underground waters are fed by organic material from the outside and they decompose during the percolation of water from the surface to the underground springs. The oxygen distribution in Putick Lake proves that oxygen content in stagnant water quickly decreases first in depth and later up to the surface. It shows that the processes on the mud-water interface and oxygen uptake in the free water are responsible for oxygen deficit. In superficial lakes the processes on the contact between water and sediments are in general researched and it is prooved that by oxydation of upper layer of sediments the iones are released into the water, augmenting the electrolytic conductibility of interstitial water in the mud (Ruttner 1956, Hutchinson 1967). These processes are extremely emphasized in cave environment and give to cave loam the proiserties of excellent lone exchanger. At morphometry of Putick Lake wich is characterized by small volume and big surface, the described profile bound oxygen uptake is very well expressed. At lake level lowering the wet cave loam contacts atmosphere which is almost saturated by humidity. Probably in such conditions their activity does not decrease and can influence the lowering of oxygen content even in the air space. The metabolic activity of studied waters was tested by measurements of BOD (Table 4). This method is well suited also for research of mineralization degree in lakes without regard to their ranging in trophic classification. Stangenberg (1959) proved that filtration and adding of nutrient salts to water greatly increased its oxygen demand. Considering the correction factor for velocity of chemical reactions (we measured at 10" C) the values for BOD exceed the indexes for oligotrophic and for some mesotrophic lakes and approach the published data which such waters obtained after experimental interventions. The differences in activity of underground waters from different regions are evident from average values for real oxygen uptake and for potential oxydability. The rate BOD : COD shows that the oxygen uptake in water samples from siphon was nearly equal to the oxydation power of permanganate. In the samples from Channel the oxygen uptake was considerably smaller but in the Putic Lake it was even greater than the chemical oxygen demand. (Table 5). Almost identical values for BOD in the siphon and the lake surface water show that the siphon water is the last which remains in the lake; the rise of values for both parameters of the lake water indicates, however, that the mineralisation is activated in stagnant, calm water. The effect of mechanical activation in siphon and in Channel water corresponds to karst hidrology notion and to its two basic systems: the geostructural karst system and the system of concentrated karst flow (Gams 1966). In the siphon water the mechanical activation of deep seepage water is expressed. It passes in soil and fissures net, characteristical for geostructural karst system, into more efficent filter as does the water in the channel. In stagnant seepage water the activity increases because of ions influence released from sediments, which is expressed in relatively the greatest mineralization capacity of water in Putick Lake. Further researches have to determine to which degree these processes are purely chemical or how much they are influenced by microorganisms. The explanation, coordinated with karst hydrography, can be a base for systematical choice of regions for certification of general validity of stated water properties. By such manner the knowledge of conditions in which Proteus lives will be enlarged and some incompatibilities of different statements of the authors will be explained. The published data (B r i e g 1 e b 1962, Gr zime k 1970) about the waters where Proteus lives indicate that the natural waters are acid (pH = 6,2—6,4) which is contrary to our measurements (ph = 7,2—8,3) and, moreover, difficult to be combined with carbonate proiierties of the waters in the karst. Described research shows that the metabolic dynamic of underground waters is very much unknown and therefore the vital conditions of cave animals outside the natural milieu cannot be yet imitated. For the extreme endemite, as is Proteus, we can presume that long lasting laboratory breeding can greatly influence its reaction Acknowledgments I am deeply indebted to acad. prof. dr. Andrej O. Zupančič for his helpful and critical support. I wish to thank Institut Jožef Stefan and in particular prof, dr. L.. K o s t a and mgr. M. Dermelj for chemical analyses of microelements and the workers at Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna, for help in preparation and translation of manuscript. For the assistance in field and in laboratory I am much obliged to asist. A. S o j a r and tech. asist. D. M u s a r. This work was supported by a research grant from Slovenian Research Council (RSS). Literatura A1 j a n Č i Č , M. 1969: Contribution ä la connaissance de I'ecotope du Protee. Actes du IV. Congres int. Speleol., 4—5, 11—14. Ljubljana. Bioesch, J. 1974: Sedimentation und Phosphoraushalt im Vierwaldstättersee (Horwer Bucht) und im Rotsee. Schweitzerische Z. Hydrol. 36 (1), Vi—186. Basel. Briegleb, W. 1962: Zur Biologie und Ökologie des Grottenolms. Z. Morph. Ökol. Tiere 51, 271—334. Gams, I. 1966: K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Acta carsologica 4, 7—54. Ljubljana. Grzimek, B. 1970: Grzimeks Tierleben, 5. Lurche. Kindler Verl., Zürich. Habe, F. 1965: Les sources de la Ljubljanica. Actes du IV. Congres int. Speleol., 1, 14—18. Ljubljana. (H o n g V e, D.) 1974: Hydrographical features of Nordbytjemet, a manganese — rich meromictic lake in SE Norway. Arch. Hydrobiol. 74 (2), 227—246. Stuttgart. Hutchinson, G. E. 1957: A treatise on limnology. John Wiley, New York. Geodetske meritve Rakovega rokava Planinske jame. Inštitut za raziskovanje krasa SAZU in Geodetski zavod SRS, 1970. Elaborat. Postojna. I s te nič, L. 1971: Izhodišče za reševanje ekološke problematike človeške ribice Proteus anguinus L a u r. 1768). Biol. vestnik 19, 125—130. Ljubljana. Jeannel, R. 1943: Les fossiles vivants des cavemes. Avenir de la Sei. Nov. Ser. 1. Megušar,F. in B. Sket 1973: On the nature of some organic covers on the cave- walls. Proc. VI. int. Congr. Speleol. 5, 159—161. Praga. Michler, I. 1955: Rakov rokav Planinske jame. Acta carsologica 1, 73—91. Ljubljana. Poulson, T. L. 1964: Animals in aquatic environments, animals in caves. In D. B. Dill (ed.) Handbook of Physiology, sect. 4, Adaptation to the environment. Wash. Ann. Physiol. See. 47, 749—771. Washington. Ruttner, F. 1952: Grundriss der Limnologie. Walter de Gruyter, Berlin. Savnik, R. 1960: Hidrografsko zaledje Planinskega polja. Geogr. vestnik 32, 213—221. Ljubljana. Sket, B. 1970: Predhodno poročilo o ekoloških raziskavah v sistemu kraške Ljubljanice. Biol. vestnik 18, 79—87. Ljubljana. Stangerberg, M. 1959: Der biochemische Sauerstoffbedarf des Seewassers. Mem. Ist. Ital. Idrobiol. 11, 185—221. Pallanza. DRUGI PRISPEVEK K POZNAVANJU JAMSKIH ORTOPTEROV JUGOSLAVIJE (ORTHOPTERA — TETTIGONIOIDEA) ZWEITER BEITRAG ZUR KENNTNIS DER HÖHLENORTHOPTEREN JUGOSLAWIENS (ORTHOPTERA — TETTIGONIOIDEA) P E T R A. U S SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 19. OKTOBRA 1977 VSEBINA Izvleček — Abstract......................................................356 (4) Uvod......................................................................357 (5) Sistematski pregled........................................................358 (6) Zweiter Beitrag zur Kenntnis der Höhlenorthopteren Jugoslawiens (O r t - hoptera — Tettigonioidea) (Zusammenfassung)................363 (11) Literatura................................................................364 (12) Izvleček UDK 595.726 (24) (497.1) Us, Petr A.: Drugi prispevek k poznavanju jamskih ortopterov Jugoslavije (Orthoptera — Tettigonioidea). Acta carsologica 8, 353—364, Ljubljana, 1978, lit. 9. Prispevek je nadaljevanje avtorjevega prispevka, objavljenega v Acta carsologica 5, Ljubljana, 1970, str. 301—319. Abstract UDC 595.726 (24) (497.1) Us, Petr A.: Another Contribution to the Knowledge of the Orthoptera — Tettigonioidea in Yugoslavia Acta carsologica 8, 353—364, Ljubljana, 1978, Lit. 9 The article is a continuation of author's research, published in Acta Carsologica 5, Ljubljana 1970, p. 301—319. Petr A. Us, 20. X. 1897—5. IX. 1977 UVOD V prvem »Prispevku« o jamiskih ortqpterih Jugoslavije sem navedel precej nahajališč že znaoiih vrst Troglophilus cavicola (Koil ar 1833) in T. neglectus Krauss 1878. Za vrsto Troglophilus hrevicauda Chopard 1934, ki je do tedaj bila znana le iz nekaterih jam iz okolice Mileševa v Sandžaiku (Srbija) in je veljala za endemično vrsto te pokrajine, sem ugotovil celo vrsto novih nahajališč v SR Hrvatski, Bosni in Hercegovini ter v Črni gori. Opisal sem tudi novo vrsto Troglophilus pretneri iz Heroegovime iin Cme gore. Za vrsti Doli-chopoda araneiform.is (Burmeister 1838) in Gryllomorpha dalmatina (O C s k a y 1832) sem navedel nekaj novih nahajališč. Jamski ortopteri niso v pravem pomenu besede jamski, iker jih najdemo tuidi na prostem v vlažnem gozdu, v sikalmh razpokah, pod drevesnim lubjem, v starih vlažnih hišah in kleteh, t. j. povsod tam kjer je primerna vlažnost in ni prevelikih razlik med poletno in zimsko temperaturo kaSkor tudi ni preveč svetloibe. Jamski ortopteri so predglacialni relikti — ostaneik terciarne favne, ki je v tem obdobju zavzemala precej večji areal in je bila prilagojena vlažni in toplejši kMmi tedanjih gozdov. Koncem terciara se je zrak ohladil in ker so se velike množine vode spremenile v sneg in led, je nastala suha ledena doba. Pred ohladitvijo so se predniki sedanjih jamiskih ortopterov umaknili v jame, kjer so se v novih življenjskih ipogojih spremenili in taiko spremenjeni preživeli neugodne klimatske razmere, njim bližne sorodne vrste izven jam pa so izumrle. Za reliktne vrste je značilno, da v krajevni favni ni njim sorodnih vrst. Na koracu glaciäla je klima zoipet postala bolj topla in vlažna, kar je omogočilo življenje jamskim vrstam tuidi izven jam. Take vrste imenuje Chopard (1936) troglofilne, za razliko od troglobiontov, ki ne morejo živeti izven jam. Tekom časa so vrste zavzele vse večje areale taiko, da žive predstavniki iste vrste v različnih jamah in v gozdovih med njimi, ipa tudi v isti jami najdemo predisiiavnike r^ličnih vrst. V isti jami tdkom celega leta najdemo ne le odrasle primerke, temveč tudi mjihove ličinke na različnih razvojnih stopnjah. Po izidu prvega »Pridevka« (1970) sem mislil prenehati z delom. Vendar so moji številni prijatelji entomologi in speleologi na svojih številnih ekskurzijah poleg materiala, ki jih je ožje zanimal, nabirali material tudi zame. Tako so me prisilili, da obdelam še ta material. V njem sem našel že znane vrste jamiskih ortopterov kot so: Troglophilus cavicola, T. hrevicauda, T. neglectus, T. pretneri, Dolichopoda araneiformis in Gryllomoprha dalmatina. Vsem svojim prijateljem, imena katerih, kot imena zbirateljev, navajam poleg imen nahajališč, izražam svojo prisrčno hvaležnost. SISTEMATSKI PREGLED Družina — Familia: RHAPHIDOPHORIDAE Podidružina — Suibfamilia: TROGLOPHILINAE Rod — Gmus: Troglophilus Krauss 1878 Troglophilus cavicola (Koli ar 1878) Locusta cavicola K o 11 a r 1838. Beitr. Landesk. Osterr. 3,80. Phalangopsis latehrarum Herrich-Schäffer 1840. Nomencl. II. Orth. Rhaphidophore cavicola Fischer, 1853. Orth. Europ. 201. Troglophilus cavicola Krauss 1878. Sitzb. Ak. Wissensch. Wien. 83, 15. Nahajališča v Sloveniji: Jama Lesina, Nova Lipa pri Vinici (Črnomelj), kat. št. 1811. 20. VII. 1973. (14 S S, 18 ??), leg. P. Mr a vine C. Gadina ali Zopenca pri vasi Kočevje, 1 km od Črnomlja, katastrska št. 235. 18. III. 1973. (1 6 lič., 1 ?); 1. VIL 1972. (2 S S, 2 ??); 16. IV. 1975. (1 ?), leg. T. N o v a k. Klepčevo brezno na Livoldskem vrhu pri Kočevju, kat. št. 3923. —. VIII. 1973. (3 5), leg. T. N o v a k. Strelski (= Strelcev) pekel, Sveti Duh pod Olševo, kat. št. 4251. 13. V. 1975. (1 3 lič., 1 9 lič.), leg. T. N o v a k. Vodna jama pod gradom Luknja, Luknja, Novo mesto, gornji vhod, kat. št. 575. 1975. (1 d); 13. V. 1975. (1 6 lie, 1 ?), leg. T. N o v a k. Velika jama na hribu Ljuben, Uršna sela pri Novem mestu, kat. št. 2326. 14. V. 1975. (1 S), leg. T. N o v a k. Frlinka na Novem Ljubnu, Uršna sela pri Novem mestu, kat. št. 3635. 14. V. 1975. (1 ? lič.), leg. T. N o v a k. Dolenjski zdenec, Dolenjci (Adlešiči), kat. št. 1800. 16. IV. 1975. (1 5 lič.), leg. T. N o v a k. Ajdovska jama ali Ajdovska peč, Studenec pri Krškem, kat. št. 390. 30. III. 1975. (1 3 lič., 2 ??), leg. T. N o v a k. Travna gora nad Sodražico na Dolenjskem, na prostem. —. VI. 1972. (2 3 3, 2 33 lič., 2 ??). Jama Pekel, Šempeter pri Celju, kat. št. 553. 27. XII. 1974. (1 ?), leg. B. D r o -v e n i k. Nova jama (= Barbaraštoln). Velika Pirešica, Žalec, kat. št. 4384. 19. IV. 1975. (1 (3, 1 ?, 1 ? lič.), leg. T. Novak. Jiračkova pogrezlina, Studenec, Velika Pirešica pri Žalcu, kat. št. 552. 19. V. 1975. (1 3 lič., 1 ?), leg. T. N o v a k. Bezgečeva jama ali aKmnita hiša. Velika Pirešica pri Žalcu, kat. št. 500. 19. IV. 1975. (2 ?5), leg. T. N o v a k. Jama Spehovka na zahodnem pobočju Tisnika, severozahodno od Velenja, kat. št. 509. 24. L 1972. (1 3, 2 ??); 19. IL 1972. (1 3, 2 9?); 22. IV. 1972. (1 3 lič); 29. XL 1972. (1 3, 1 9), leg. T. Novak. Jama pod južnim vrhom Tisnika, severcKahodno od Velenja, kat. št. 521. 28. I. 1972. (1 3 lič., 2 99); 9. XIL 1972. (1 9); 8. VIL 1973. (1 9), leg. T. N o v a k. Jama Školjka na Tisniku, kat. št. 3311. 15. X. 1972. (1 6, 2 ?5, 1 $ lič.); 8. II. 1973. (1 ? Hč.), leg. T. N o v a k. Lisičja luknja pri Koprivnikarju na Tisniku, kat. št. 3313. 28. II. 1972. (1 3, 1 ?); 17. XII. 1972. <3 <5 <5 lič., 2 ??); 2. I. 1973. (1 ?), leg. T. N o v a k. Klet na Tisniku, kat. št. 1661. 19. II. 1972. (3 ??), leg. T. N o v a k. Jama Pilanca na Tisniku, severno od Velenja, kat. št. 520. 21. I. 1972. (1 ?); 19. II. 1972. (1 5 lič.); 13. V. 1972. (1 ?); 9. II. 1972. (1 ?), leg. T. Novak. Veluja peč, jama H. pri Paki pri Velenju, kat. št. 3627. 20. VIII. 1972. (6 (3 <5, 2 ??), leg. T. N o v a k. Pavlijeva luknja nad Radljami ob Dravi, kat. št. 3142. 24. VI. 1972. (1 6), leg. T. Novak. Huda luknja nad Radljami ob Dravi, kat. št. 3191. 19. IX. 1972. (1 ? lič.); 17. III. 1973. (1 5); 4. VIL 1973. (1 <5 lič.), leg. T. Novak. Rupa na Lomu nad Topolšico, kat. št. 3957. 1. IX. 1972. (1 ?); 5. VIII. 1973. (1 9); 13. X. 1973. (1 <5, 2 ??), leg. T. No v ak. Gorooljčja rupa (= Brezno na gori Oljki) pri Polzeli, Šmartno ob Paki. kat. št. 2510. 7. rV. 1973. (1 S, 1 ?); 20. IV. 1973. (1 ?), leg. T. Novak. Umetni rov, dolg ca. 7 m nad vojašnico v Dravogradu. 7. VII. 1972. (1 2), leg. T. N o v a.k. Menina planina nad Zgornjim Tuhinjem in sv. Vidom, na prostem. 26. VIEL 1972. (1 S), leg. B. D rov eni k. Laze pri Planini, na prostem. —. IV. 1971. (2 6(5, 1 ?), leg. F. V elk o vrh. Grmada nad Planino pri Rakeku, na prostem. 23. V. 1969. (1 $ lič., 1 $); 24. VI. 1969. (1 <5 Uč., 1 ? lič.); 28. VIL 1969. <5 <5(5, 7 ??); 29. IV. 1970. (2 (5(3), leg. Z. Strga r. Bunker na Grmadi nad Planino pri Rakeku. 7. IV. 1971. (2 6 6, 1 6 lič., 1 ?, 2 9? lič.), leg. Z. Strgar. Jama v Globoščaku, Rakov Skocjan (okolica Rakeka), kat. št. 783. 10. VIII. 1973. (1 6), leg. F. Vel ko vrh. Hrib Slivnica nad Cerknico v gozdu pod lubjem. 13. VII. 1971. (2 6 6,1 ?), leg. F. V elk o vrh. Grič Sovič pri Postojni, na prostem. —. IX. 1972. (1 6), leg. B. Drovenik. Postojnska jama. Veliki dom nad termografom pod lučjo kat. št. 747. 2. VI. 1972. (1 9), leg. T. Novak. Tičkova jama nad Petelinjskim jezerom pri Pivki, kat. št. 1667. 10. X. 1951. (1 (3), leg. A. Vadnjal. Jama Trhlovca pri Divači, kat. št. 67. 9. IX. 1974. (2 (5 c5, 1 9), leg. E. P r e t n e r. Jama Krasnica nad Slapom ob Idrijici, kat. št. 806. 21. X. 1972. (2 6 6, 1 9), leg. E. P r e t n e r. Jama pri Votli peči pri Ravnah na Koroškem, kat. št. 3263. 7. IX. 1972. (2 99), leg. T. Novak. Kipova jama pri Bojami vasi, občina Metlika, kat. št. 853. 2. VII. 1975. (3 99), leg. T. N o v a k. Nahajališča na Hrvatskem: Donja Cerovačka pečina. Gračac, Lika. —. V. 1970. (1 (5, 3 ??), leg. E. Pret-n e r. Vranovinski ponor, Klanec, Gornje Pazarište, Lika. 13. VI. 1955. (1 S), leg. E. P r e t n e r. Gornja Baračeva pečina, Nova Kršlja, Lika. 3. XI. 1973. (3 6 6), leg. E. P r e t -n e r. Pečina Mračnica pri vasi Buljmize, zaselek Mogoriča, Lika. 3. X. 1974. 2 ?5), leg. E. P r e t n e r. Curkoviča pečina iznad Rudopolja, Otišič v dolini Cetine na vznožju Svilaje planine, Dalmacija. 4. IV. 1972. (2 6 S lič., 1 ?, 2 ?? lič.), leg. E. P r e t n e r. Pečina kod manastira Dragoviča ob Cetiini (Vrlika, Dalmacija). 11. V. 1974. (1 ?), leg. E. P r e t n e r. Nahajališča v Bosni in Hercegovini: Rudniški rov nad cesto Ključ-Gornja Sanica (pred Sanico), Bosna. 18. IV. 1973. (2 S S), leg. E. Pretner. «^Pečina« ob Sani, Gor. Kamičak, Bosna. 5. VIII. 1972. ,(1 ?), leg. E. P r e t n e r. Pečina pri Sokogradu, Sokolac (okolica Sipovo). Bosna. 4. VIII. 1972. (1 S, 4 ?2), leg. E. Pretner. Dabarska pečina, Dabar (Sanski most). Bosna. 7. VIII. 1968. (1 (3, 1 ?), leg. E. Pretner. Pečina Tarkovac (Dubovska pečina) med Dubovskan in Lipo), Bosna. 3. VII. 1968. (1 6, 1 ?), leg. E. Pretner. Rastuška pečina pri vasi Rastuša, severno od Tesliča, Bosna. 8. VIII. 1973. (1 9), leg. E. Pretner. Jama Visibaba, Dabarsko polje, Hercegovina. 28. VH. 1975. (1 ?), leg. T. N o -v a k. Dolska pečina, Bihovo, Južno od Trebinja, Hercegovina. 12. VIII. 1968. (1 3), leg. E. Pretner. Troglophilus brevicauda Chopard 1934 Biill. Soc. ent. France. 9, 138—139 Nahajališča v Bosni in Hercegovini: Mačkiča pečina na podnožju Mačkiča Stijene pri Silnici, Bosna. 14. IV. 1973. (1 6, 3 ??), leg. E. Pretner. Jama u Govedem dolu, Trebinje, Hercegovina. 27. VII. 1968. (1 ?), leg. B. D r o -v e niik. Nahajališča v Črni gori: Pečina u Manitoj Rupl na severnem pobočju (1306 m) Golega vrha pri Ledenicah, Krivošije, Cma gora. 17. VIL 1973. (1 ?), leg. E. Pretner. Lipska pečina, Lipa pri Cetinju, Cma gora. 24. VII. 1975. (4 $9), leg. T. N o v a k. Troglophilus neglectus Krauss 1878 Sitjzb. Ak. Wdssensch. Wien. 78, 73 Nahajališča v Sloveniji: Jama v Malenščah pri Lavku na Matajuru, kat. št. 4451. 20. X. 1972. (1 $), leg. E. P r e t n e r. Divja jama nad vasjo Plave v Soški dolini, kat. št. 828. 18. IX. 1972. (3 c3 1 ?); 30. X. 1973. (1 6), leg. E. Pretner. Zadlaška (prej Dantejeva) jama pri Tolminu, kat. št. 804. —. V. 1971. (2 SS,l9), leg. F. V e 1 k o v r h. Smrekova draga, Trnovski gozd, ma prostem. 10. VII. 1975. (2 5?), leg. B. D r o -v e n i k. Kama jama pri Divači, kat. št. 955. 30. XII. 1972. (1 S), leg. A. V a d n j a 1. Predjama, vhodni del, kat. št. 734. —. III. 1974. <2 ??), leg. T. Novak. Svinjska jama pri Cerkniškem jez. pri Dolenji vasi, kat. št. 534. 9. I. 1969. (2 (3(5, 2 ??). leg. E. Pretner. Rakov Skocjan, na prostem. —. IX. 1969. (1 5), leg. E. Pretner. Najdena jama, vhodni del, Laze pri Planini, kat. št. 259. 30. V. 1975. (2 ??), leg. T. Novak. Benkotova jama na vzhodnem pobočju Krima, kat. št. 325. 24. IV. 1972. (1 S, 1 ?), leg. E. Pretner. Črna koča. Kočevski Rog, na prostem. 3. IX. 1969. {2 6 6,2 ?5). Jama Stopenca pri Anžah (blizu Brestanice v občini Krško), kat. št. 469. 24. IV. 1971. (2 6 6, 2 ??), leg. T. Novak. Jeralovo brezno na MW pobočju planote Rovnika nad Njivico pri Kranju, kat. št. 3854. 7. I. 1973. (1 S, 2 52), leg. E. P r e t n e r. Lisičina, tudi Lisičja jama blizu Jeralovega brezna, kat. št. 4174. 7. I. 1973. (1 ?), leg. E. P r e t n e r. Mežakla nad Jesenicami, na prostem. —. VI. 1970. (1 ?), leg. F. Velkovrh. Rdečka jama na Rdečkem vrhu nad vasjo Suhi dol pri Slovenjgradcu. kat. št. 3488. 21. IX. 1972. (1 ? Bč.); 24. XIL 1972. (1 ?), leg. T. N ovak. Razpoka pri Radljah ob Dravi, kat. št. 3542. 2. II. 1972. (2 ??, 2 ?9 lič.), leg. T. Novak. Jama pod Belo steno pri Sežani, kat. št. 3323. 28. III. 1971. (3 5 <3, 8 $2) leg. I. S i v e c. Jama Mačkovca pri Lazah ob robu Planinskega polja, kat. št. 52. 15. V. 1969. (1 2 lič.); 25. VIL 1969. <1 2); 1. IL 1970. (1 (3, 1 2 lič.); 26. X. 1969. (1 2), leg. F. Velkovrh. Nahajališča v Hrvatski: Umetni rov pri Medveji, Istra. —. V. 1974. (3 6 6), leg. F. V e 1 k o v r h. Rodičeva pečina, Plitvice. 2. XI. 1973. (2 6 6), leg. E. P r e t n e r. Osnovna šola v Prokiki, Brinje, Lika. 16. Vil. 1961. (1 6,1 2), leg. E. P r e t n e r. Pečina Lasič, Črni Kal (zahodno od Kompolja). 2. XI. 1974. (1 1 2), leg. E. Pretner. Pečina Vrelo, Fužine, Gorski Kotar. 19. IV. 1974. <1 (3, 1 2 lič.), leg. E. Pretner. Pečina Golubnjača, pokrajina Podi, vas Obrovac Sinjski. 11. IV. 1974. (1 ?), leg. E. Pretner. Jama v Niskoj draži, Dragozetiči, Cres. 1. IV. 1974. (1 5), leg. F. Velkovrh. Gašparet jama pri Sremu, Belej, Cres. —. V. 1974. (1 S, 6 9? lič.), leg. F. Velkovrh. Jama Doli pri Sremu, Belej, Cres. —. V. 1974. <1 1 (5 lič., 1 ? lič.) leg. F. V e 1 -k o v r h. Vela Škulja, Punat, Krk. 1.1. 1974. (2 6 6,2 99 m več lič.), leg. F. V e 1 k o v r h. Nahajališča v Bosni in Hercegovini: Rastuška pečina pri vasi Rastuša severno od Tesliča, Bosna. 8. VIII. 1973. (1 6, 1 ?), leg. E. Pretner. Ledenica, Resanovci (Bosansko Grahovo). 27. IV. 1972. ( 6, 1 5), leg. E. Pretner. Mokra pečina (Bosansko Grahovo). 7. IV. 1972. (1 ?), leg. E. Pretner. Jama ob Vrbasu (20 km južno od Banja Luke). —. X. 1968. (1 2). Jama Visibaba, Dabarsko polje (Hercegovina). 28. VII. 1975. (1 ?), leg. T. N o -v a k. Pečina kod Pejovih Torina, Korita — Hercegovina. 11. VIII. 1968. (2 S 6), leg. E. Pretner. Nahajališča v Črni gori: Pečina Mijokoviča, Cmi Nugli, Dragalj, Krivošije. 2. VIII. 1965. (2 6 6), leg. E. Pretner. Brezno Duboki Do, Krstac, Njeguši. 19.—20. VII. 1975. (1 ?), leg. T. Novak. Troglophilus pretneri Us 1970 Poročila — Acta Carsologica, V/8, SAZU, Ljubljana Kerovača peč pri zaselku Ništice ob cesti Gacko — Nikšič. 4. VIII. 1969. (3 99), leg. E. Pretner. Dučiča pečina nad vasjo Peuta, Titograd. 13. VII. 1972. (4 $9), leg. E. P r e t n e r. Dolina Grbaja pri Gusinju (ProMetije), pod lubjem. 11. VII. 1973. (1 9), leg. E. Pretner. Poddružina — Subfamilia: DOLICHOPODINAE Beier 1955 Rod — Genus: Dolichopoda Bolivar 1880 Dolichopoda araneiformis (B u r m e i s t e r 1838) Phalangopsis araneiformis Burmeister 1838. Handbuch Bnt. 2, 722. Dolichopoda palpata B r u n n e r 1882. Prodrom. Eur. Orth. 413. Dolichopoda araneiformis C h o p a rd 1932. Arch. zooL exp. gen. 74, 15. Pečina kod Garišta, Cačijin Dolac, Obrovac Sinjski (Hrvatska). 5. IV. 1974. (1 6), leg. E. Pretner. Gosposka pečina nad izvirom Cetine (Hrvatska). 5. IV. 1972. (1 d), leg. E. P r e it n e r. Jama Celar pri zaselku Svaguše, Zagvozd (Hrvatska). 14. V. 1974. (1 ?), leg. B. D rove ni k. Estavela Buk (v času otoiska suha), Risavac, Mokro polje, Trebinje, Hercegovina. 26. VII. 1975. (1 (3), leg. T. Novak. Pecima Podosoje, Dabarsiko polje, Stolac, Hercegovina. 28. VII. 1975. (4 $ S), leg. T. Novak. Strugarska pečina, Strugari, Cetinje, Lovčen (Cma gora). 30. VII. 1972. (1 9), leg. E. P r e t n e r. Jama Viljuštica, Krstac-Njeguši (Črna gora). 22. VII. 1975. (1 1 ?), leg. T. Novak. Jama u Celišču, Zagvozd (Hrvatska). 14. V. 1974. (1 5), leg. B. D r o v e n i k. Družina — Familia: GRYLLIDAE Poddružina — Subfamilia: GRYLLINAE Rod — Genus: GryUomorpha Fieber 1853 Gryllomorpha dalmatina (O c s k a y 1832) Acheta dalmatina O c s k ay 1832. Nova Acta Leop. Car., 2, 959. Gryllus apterus Fischer 1853. Orh. eur., 173. Gryllomorpha dalmatina Fieber 1853. Lotos, 3, 68. Omišalj na otoku Krku v kleti. 24. VIII. 1973. (1 6). Mesto Krk na otoku Krku, v hiši. 17. VII. 1974. (1 <3). Njivice na otoku Krku, —. VIL 1974. (1 <5), leg. M. Godek; y kleti 15. VIL 1975. (1 6, 1 ?), leg. M. Godek. Vela Škulja, Punat na otoku Krku, 3. XI. 1974 (3 <5 3 lič.), leg. F. V e 1 k o v r h. Zusammenfassung ZWEITER BEITRAG ZUR KENNTNIS DER HÖHLENORTHOPTEREN JUGOSLAWIENS (ORTHOPTERA — TETTIGONIOIDEA) Meine zahlreichen Freunde unter den Biologen sammelten auf ihren Exkursionen neben dem Material, das sie interessierte, auch Höhlenorthopteren für mich. Ich besimmte folgende Arten: Troglophilus cavicola, Tr. brevicauda, Tr. pretneri, Tr. ne-glectus, Dolichopoda araneiformis und Gryllomorpha dalmatina. In der vorliegenden Arbeit sind viele neue Fundorte dieser Arten unter Anführung des Namens des Sammlers verzeichnet. Fast alle Höhlen Sloweniens sind mit der Katasternummer des Slowenischen Höhlenforschervereins (Društvo za raziskovanje jam Slovenije) versehen. Allen Sammlern gebührt mein herzlicher Dank. Literatura Baccetti, B. 1966: Le Dolichopoda della Francia e della Spagna. Int. joum. of speleology. Lehre, 2, 17—28. Chopard, L. 1932: Les Orthopteres de la faune palearctique. Arch. zool. exp. gen. Paris, 74, 263. Chopard, L. 1936: Biospeleologica. Orthopteres et Dermapteres. Arch. exp. zool. gen. Paris, 78, 195. Chopard, L. 1954: Contribution ä I'etude des Orthopteroides cavemicoles. Notes Biosp. 9, 27. Harz, K. 1969—1975: Die Orthopteren Europas. I—II. Dr. W. Junk, Hage. Karaman, Z. 1958: Spilski zrikavci Jugoslavije. God. zbornik univ. Skopje, XI. Kraus s, H. 1878: Die Orthopteren - Fauna Istriens. Sitzb. Ak. Wiss. Wien., 78, 83. Us, P. 1969: Orthopterioidea. Catalogus faunae Jugoslaviae, 2. SAZU, Ljubljana. Us, P. 1970: Prispevek k poznavanju jamskih ortopterov Jugoslavije. Poročila-Acta carsologica, 5, 301—319. Ljubljana. ACTA CARSOLOGICA — KRASOSLOVNI ZBORNIK VIII, 1978 (1979) Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila Tiskarna »►Jože Moškrič« v Ljubljani, 1979 — Naklada 1200 izvodov