392
NA JUTRANJIH VLAKIH Boris   Pasternak
Ko smo pred Moskvo zimovali, so me skoz metež, mraz in sneg nujni opravki v mesto gnali po sivih, jutranjih poteh.
Oh zgodnji uri sem odhajal, ko skriva cesto gosti mrak, in skozi temni gozd se majal moj škripajoči je koTak.
Za vrbo vrba mi od barja čez progo je nasproti šla. Nad hladno jamo januarja visele zvezde so z neba.
Pred poštnim sem se po navadi in pred številko štirideset umikal v jarek in k ogradi in šel na vlak ob šest deset.
Luči potuhnjeni razori so se znenada zbrali v krog pred oglušelimi predori je brizgnil žarometa lok.
V vagona gorki in zgoščeni sopari sem se ves predal slabosti stari, prirojeni, vsemu, kar z mlekom sem sesal.
Skozi preteklih dni zrcala, skoz leta bede in vojska je nemo v meni zasijala neponovljiva Rusija.
Premagujoč oboževanje sem gledal, znova ves prevzet, ključavničarje, predmestjane, dijake in kmetiški svet.
Brez sence hlapčevstva, ki vzklije in večnih stisk, bili so vsi, skoz bedo in novotarije so mirno kot gospoda šli.
Kot pač na vlaku, razsejani. v stoterih držah po klopeh so fantje in otroci brali z zamaknjeno strastjo v očeh.
Moskva sprejela nas je v mraku, ki se pretapljal je v srebro, in dvojni soj medlel je v zraku, ko smo zapuščali metro.
Potomstvo v gneči se zgrnilo je med izhode; z njim pa duh. spominjajoč na sveže milo in v medu natopljeni kruh.
393