»Liberalno" in »klerikalno" učiteljstvo S svetovno vojno se je zrušilo zopet eno zgodovinsko razdobje in z njim cela vrsta pravih in navideznih vrednot, ki so tvorilo jvjegov kulturni inventar. Z novimi nalogami, pred katerimi stoji sodobno človeštvo, nastajajo novi politični, gospodarski in kulturni ideali, ki se od početka sicer še precej kaotično, vendar čedalje določneje odražajo na riovih človeških obzorjih. Kakor vedno v zgodovini se bore tudipovojni različna stremJjenja za uveljavljenje za premoč v sodobnem svetu. Dinamična sila teh borb je pa vsled neprimerno težjega položaja ter ogromne materialne in duhovne mobilizacijc modernega sveta mnogo hujša, kot je bila kdajkoli v preteklosti. Tudi danes zadevajo napredna stremljenja na odločen odpor ohranjujočih sil in žal, da tudi v današnjih borbah ne odločajo samo uma svetli meči, temveč se borci na vseh straneh poslužujejo — kakor v vseh revolucionarnih razdobjih — brezobzirno vseh še tako nasflnih sredstev, da uspejo v svojem boju. S stališča sedanjega bojnega meteža — ni povojni rod ne more stati na nobenem drugem — se kažejo pazljivemu opazovalcu vsi junaški »podvigi« naših »klerikalcev« in »liberalcev« iz predvojnih časov v precej idilični luči. Ča gledamo še tako dobrohotno stvarno na tedanja stremljenja, se ne moremo vzdržati pomilovalnega nasmeha na račun vseh onih, ki skušajo v svoji anahronistični žabji perspektivi vkleniti gigantske boje današnjih narodov za obstanek in svoboden razvoj v ozke kalupe predvojnega klerikalizma in liberalizma. Imeni sta sicer ostali, a vsebine, ki sta jo označili, ni več. Časi, ko se je zapadnoevropski človek še usmerjal v glavnem po teh dveh polih, so nepovračljivo zašli. Vzbujati stara iraena k novemu življenju kaže le nerazumevanje sedanje dobe ali pa — {tteračunano gesto. ;.i, .;.'-.','«j,.;;' _.' . Vsi vemo, kaj je pomenjatliberalizem ob francosfci revoluciji in še vse stoletje po njej. A kaj pomenja danes? Kje so tisti časi, ko so naskakovali liberalci fevdalne gospodarske, politične in kulturne institucije, ko se je liberalni meščan na barikadah boril ^a svoje ideje, __o je veljalo še načelo »možat ponos tudi pred kraljevskimi prestoli«? Liberalizem je dosegel, kar je po razvojni nojnosti moral doseči. Zadoščen — zmagovit — liberalec ne gre več na barikade, liberalizem kot bojna fanfara je postal laž. Odklanjala ga je že predvojna liberalna generacija, sramežljivo se ga spominja še sedanji rod, nastopajoča mladina pa ne ve več, kaj početi z njim. Kje je še kaj liberalizma, da bi bil potreben- .ljegov bivši polarni protiutež — klerikalizem? Pri vsej pieteti do časov, »ki so bilt«, tudi mimo slovenskega učiteljstva ni hitel čas brez vpliva. Tudi slovenski učitelj je spoznal, da se s preživelimi ideologijarrii ne morejo več voditi boji za nove vrednote in da je skrajrii čaš prenčhati z donkihotsko politiko smešno tragičnega političnega junačevanja. Brez razlike na svetovnonazorno opredelitev je padalo učiteljstvo v polpreteklem času pod nož političnih razračunavanj ter kmalu začutilo, < da je kljub »dobojevanemu boju ?za kruh« izgubljalo iz dneva v dan na svbjih stanovskih in državljanskih pravicah. V tem spoznanju, da je treba »najprej živeti in potem filozofirati« se je stmilo v enotno stanovsko organizacijo. Zal, da so prinesli premnogi s seboj tudi svojp staro miselnost in skušali v novi organizacijski obliki nadaljevati svojo pot po starih, »začrtanih _me_eh«. Toda res je pa tudi, da so taki tovariši iz obeh nasprotnih polov v manjšini ter da se njihov kontingent vsled trde življenjske izkušnje in pritoka mlajših povojnih učiteljskih generacij stalno zmanjšuje in da ni daleč 'čas, ko bo stala stanovska linija v naši organizaciji čista in brez motenj od katerekoli strani. Preprieani smo, da govorimo v imenu večine in najboljših izmed organiziranega uči.eljstva vseh prepričanj, če izjavljamo, da nas s te smeri ne premakne nihee, in najbi še s tako sirenskimi glasovi blagroval pretekle čase tradicionalne politične opredeljenosti in tej Ustrezajoče stanovske borbe slovenskega učiteljstva. Temu prepričahju slede v zadnjem času tudi trume naših • tovarišev širom Jugoslavije, ki se prav tako ne morejo ustavljati duhu časa, ki kategorično zahteva močne stanovske stmitve v obrambi p_oti razkrajujočim vplivom splošne gospodarske, kulturne in politične krize. Naša stanovska Knija ne pozna klerikalcev in liberalcev, nego šamo tovariše, prave stanovske sotrpine. Prav tako ne sme pozabiti nihče izmed organiziranih učiteljev, da je njegova prva dolžnost, stati vsak čas na braniku za skupne ko- risti šole in učiteljstva. Od te poti se ne umaknemo, dobro vedoč sicer, da bo taka pot vedno najboljša tarča za razne napade od vseh strani. En dokaz več — če bi bil še potreben — da smo na pravi poti. — L. G.