Strijc hav—hav in strina mijav.
M'*-?                                      T
n^Strijc hav—hav reče nekega dne svojej strini mijav: ,.Pojdiva danes preiskovat Jgštfi sosedovo kaščo. Tam je dosti sladkega mleka in debelih klobas, pa se lahko dobro pogostiva.   Lačen sem, da se Bogu usmili!"
To je bilo sladkosnedej mački jako po volji. Raje je lizala skrivaj po skledah, nego da bi miši lovila. Hitro se odpravita na pot. Bilo je ravno popoludne, ko Ijudij ni bilo doma.   Oas je bil jako ugoden.
Ko prideta do shrambe, reče muca kužeku : nStrijc hav—hav! jaz bodein stra-žila tukaj za oglom, a ti zlezeš skozi okno in vržeš tudi meni, kar se da ugrabiti. Saj veš, da sem vedno lačna in jedi potrebna."
Vse to se hitro zgodi. Mačka preži za oglora, a psiček zleze v shrarabo. Mreže so bile sicer malo tesae, a ker je bil lačen, priril se je vender noter. Tam najde tolsto slanino, slastne klobase, prekajeno meso in druge take stvari. Vse mu je šlo v slast in prav do sitega se nažre. Da bi še mački kaj vrgel, to mu ne pride v spomin, tako požrešno hrusta po tečnih jedilih.
Vže se misli odpraviti. Samo še jedno klobaso bi rad iztrgal iz nestij, da bi jo nesel s seboj. Ker je pa premočno potegnil, zgrudi se vsa teža na tla. Ta ropot je vzbudil gospodarja, ki je bil malo zadremal v hladnej veži pred kaščo. Velika vročina ga je tako prevzela, da je malo zadremal v senci, dokler so bili drugi zunaj na polji.
Ko kmet sliši ropot, poskoči po konci, zgrabi svojo leskovo palico ter hiti v shrambo. — Zdaj je občutil naš psiček leskovo mast. Ker se je bil preobjedel, ui mogel tako naglo skozi mrežo. A kmet mu je dajal zadaj po hrbtu in po ple-čah tako hude udarce, da se mu je palica prelomila.
V tem, da išče kmetič druge šibe, zmuza se kužek vender skozi okuo. Kar je mogel, bežal je hitro domov, kamor je muca pobeguila vže takoj na prvi ropot.
Ves pobit se jej pritoži psiček, rekoč: „0), strina mijav! dobre so bile klo-base ali huda je leskova mast, zato nikoli ne pojdem vee kvast."
ir.
Za nekaj dni je ozdravil hrbet našemu psičku. Ijeno polega na solucu pred svojim pesjakoin, ko pride zopet muca do njega. Šaljivo ga nagovori: »Strijc hav—hav! mar si daješ solnce sijati v želodec, ker boljšega ni? Pojdi z mano, da si poiščeva kak užitek pri sosedih. Ob konci vasi je kašča polna mleka in sala!"
,,Ne spraviš me s seboj. Yem, da tatvina nič dobrega ne prinese, saj še čutim bunke od zadnje kraje." Tako modruje pes in se spravi v pesjak. Veiider mačka se ne da tako hitro odpraviti. Preveč je želela dobrih jedi, zato nagovaija še dalje tovtiriša, rekoe: ,,Pa ti na straži stoj, in jaz pojdem skozi okno. Dobro bodem skrbela tudi za tebe in ti prinesla kaj za tvoj lačni želodček. Za tebe ni opasnosti nobene."
To je psičku dopadlo, zato privoli. Oprezuo se muzata skozi vas, da prideta pred omenjeno hišo. Ees ni bilo nikogar doma. Oplevali so ravno koruzo, zato so vsi eepeli na polji.
Psiček stopi za ogel, ki gleda v vas, a muca zleze skozi mrežo v kaščo. Prav dobro se jej godi. Smetane se ualiže do sitega iu zagrabi še kos mastnega sala, da ga vzame s seboj. Takrat pa zagrmi poleno ob oglu, telebi na psička. da strašno zaevili in šantavo skače domov.
Gospodinja je od druge strani prišla po semena, pa je odpodila psa, ki je pri kašči stal. Zdaj še kliee za njim: nTi prekaneni tat ti! menda te ue bodc več kmalu uazaj. Vže večkrat mi je zmanjkala skledica mleka ali pa košček mesa. Zdaj vže vem, kam vse to gre!"
—.¦< 83 >¦-—
Tako se je hudovala žena, a muca je zbežala skozi okno, preduo jo žeua prišla v shrambo. Komaj pride vsa sita domov, vže jej toži psieek, kako hudo se je opekel. Drugič se je rotil, da nikdar vee ne pojde krast.
Ne vero, če je spolnil to svojo obljubo, kajti navada je železna srajca! A do tretjega, pravijo, da gre rado.  Varuj se hudega!
III.
Mine vzpomlad in bliža se poletje. Vže dlje časa ni bilo nič hudega slišati od strine mijav in od strijca hav—hav. Valjala sta se po dvorisči in se prav pri-jazno igrala.   Slaba družba pa nikoli nič prida ne obrodi.
Nekega dne se zopet igrata zunaj na dvorišči. Stara koklja se prikrega raimo in vabi za seboj svoja pišeeta. ,,Lej, to je miška," reče si mačka ter hitro zdrobi pišče raej zobmi. Začivkalo je pisče in bilo je mrtvo; pa tudi koklja je v istem trenotku vže zasadila svoj kljun raački v oko.
,,Pomagaj hav—hav!" zadere se mačka. Psiček naglo priskoči ter zagrabi kuro za vrat. Jeden sam krat še zavrešči in bila je mrtva. Vse to je gledala gospo-dinja pri oknn, pa ni mogla braniti, ker se je vse to le prehitro godilo. Zal jej je bilo kure, ki je končala svoje življenje zaradi tega lenega psa in kvarljive mačke. Žal jej je tudi ubozih piščet, ki gotovo poginejo brez koklje.
Vsa jezna zažene burklje v psieka in ga ubije. A mačko je ustrelil gospodar na večer, ko je slišal o kvari, ki sta jo naredili ti malopridni živali.
Tako se je obema godilo. Hudobija pripelje vselej v nesrečo. Da-si hudobnež tudi pete odnese, naposled se vender ujame.   Lenoba dela eloveka nesrečnega.
Otroci, varujte se hudega!                                                                Frančišek Rup.
—•¦<>*»—