Štev. 43. SLOVAN. 341 tedaj nam gotovo ne more nihče za greh jemati, če v deželnih zadevah ne iščemo njegove pomoči. Sploh bi morali Slovenci na Kranjskem bolj poudarjati, da je to dežela čisto slovenska, v kateri ni dru- zega deželnega jezika, razven slovenskega. Kaj bi še le počeli naši Nemci, ako bi ž njimi ravnali, kakor ravna Dunaj s Cehi na Dunaji. Znano je namreč, da je društvo „Komensk^" ustanovilo na Dunaji češko osnovno šolo na svoje stroške. Da so Cehi hoteli in hočejo imeti češko šolo, umeje se samo ob sebi, sicer lahko svoje otroke pošiljajo v nemške šole, katerih je dosti na Du­ naji, da še ni treba novih ustanavljati. In vender zahteva deželni šolski svet dolenjeavstrijski, da društvo „Komen- sk^" zapre češko šolo, ker se v njej otroci premalo nem­ ščine uče. Društvo se je sklicalo na naučno ministerstvo, in Bog vedi, kako se bode stvar rešila. Nemcem je na­ čelo, kako se mora slovanščina zatreti ; slovenščina se mora izpodriniti iz naših šol v Ljubljani, namesto nje je treba gojiti nemščino, in Slovan si pomagaj, upij za rav­ nopravnost, nikoli je ne dobodeš, ako si je ne pridobiš sam v potu svojega obraza. Ta politična rahločutnost mora izginiti. Zato tudi verujemo, da ima bodočnost na Kranjskem samo tisti, kdor se naslanja odločno na narodno stranko, katere še zdaj pogrešamo v deželnem zboru kranjskem, ali katera je že nastala iz potrebe in katera bode prej ali slej preuzela v obrambo tradicije slovenskega naroda. Zato se pa tudi nadejamo, da si bode ta odločna stranka — ime­ nujte jo tudi radikalno — pridobila od dne do dne več somišljenikov in pristašev, upamo, da bode našo idejo, ki smo jo že prejšnje dni izrekli, veselo pozdravil ves narod ter nam jo pomagal izvrševati, da bode nova stranka mogla močno nastopiti na parlamentarnem bo­ jišči, kjer bode kot poklicana čuvateljica narodnih pravic izvrševala voljo naroda, a nikogar druzega v Slovencih. Navade v Prekmurcih. Priobčil Anton Trstenjak. Jok pri pogrebu. Ko sem lanskega leta potoval po Prekmurskem, da bi se seznanil z ljudmi in njihovimi navadami, našel sem mnogo navad, katerih nimajo ostali Slovenci. Jedna takih navad, ki jo še imajo Slovenci na Ogrskem, so posebni obredi, ki jih imajo o smrti in o pogrebu mrličevem. „Slovanove" bralce utegne tedaj morda zanimati, ako jih seznanim s pogrebnimi običaji. Pijetet do mrtveca ni povsod jednak v Prekmurcih. Velik pijetet do mrtveca se še nahaja na Seniku, to je blizu sv. Gotharda na reki Rabi, na skrajni severni meji slovenskega življa na za­ hodnem Ogrskem , a menj pijeteta pa je že na jugu, na pr. v Belotincih. Tudi samo na Seniku in njegovem obližji je še navada, da se žene jočejo in pojo pri pogrebu, a na jugu že ne poznajo te navade. Kader umrje kdo v hiši, denejo mrliča na mrtvaško posteljo. Kakor so ljudje revni v gornjih krajih Prekmur- murskega, tako je tudi revna ta mrtvaška postelja. Deska, na dveh stolih položena, to je postelja, na katero pola­ gajo Prekmurci mrliča. Nekateri, in teh je v ogrskih Slovencih mnogo, še stolov nimajo, in zato potegnejo desko k okr.rt v kotu, tako da je jeden kraj deske na jednem, a diugi na drugem oknu. Po dnevi, zlasti pa zvečer, hodijo mrliča kropit stari in mladi sosedje, prijatelji in znanci njegovi. Stare ženske molijo z mladimi Boga, a mladi zarod karta, ne za denar. Spleto robec, da je trd kakor kamen, in bijo tiste, kateri so izgubili. Na dan pogreba pride učitelj, poje in v pesmi jemlje v imenu mrliča slovo od vseh sorodnikov, prijateljev in znancev ter imenuje vsakega po imenu. Pri Svetici je še navada, da se domar postavi k mrtvecu, položi roko nanj in se pojoč joče tako: „Es hilft kein Bitten, und kein Beten, und kein Weinen, und keine Medrezin." To poje domar, kader hočejo mrliča od hiše nesti. Na grobu pa se joče žena za svojim možem po priliki tako, kakor sem podal v naslednjih vrsticah. Tega srčnega jokanja si človek še predočiti ne more. Pri so­ sednih Ogrih je še tudi ta navada, ali nekoliko različna. Tam so že take ženske, katere se jočejo za denar pri pogrebu, in človek si katero lahko najame, in če ji več plača, bolj se mu joče. Na gomili se tudi proti koncu svojega joka udova lepo zahvali vsem na tem, da so ji pokojnika sprevodih do večnega počitka, ali teh besed ne poje, in povabi vse na zadnjo „trobüno", to je po­ jedino , ki jo priredi ona še isti dan, ko jedo vse, kar imajo. Dostikrat se zgodi, da se tu pogovarjajo, kako se je ta ali ona britko jokala po svojem moži. Primeri se tudi rado, da kdo znancev potolaži udovo ter jo vpraša, zakaj se je tako močno jokala, saj, pravi on, vzamem te lahko jaz za ženo, če si z menoj zadovoljna. Oh, ko bi to prej znala, odgovori mlada udova, ko bi vedela, da ti misliš na me, pa se ne bi tako močno jokala. Tako je človeško življenje; človek se lahko razjoče, še lažje pa razveseli. Ker mislim, da bode mnoge zanimalo brati ta jok v jeziku ogrskih Slovencev, zato upam, da sem tudi tej želji ustregel. „Dragi moj tivariš, zdaj si me tü odstävo, ka bom ja zdaj činila ; m'ndik nikoga nejmam. Dragi moj golobec, liibleni moj tivariš, kedvešni moj tivariš, slatki moj oča, ka bom ja činila : što :de mi vejčice (otroke) ràno (hranil), na koga se naslono; liibleni moj oča, što 'de mojo gaz- dijo (gospodarstvo) odpravo (opravljal), što 'de na me na zrankoma gore góno, da nindik nikoga nejmam. Dragi moj tivariš, kak bom ja zdaj domòu išla, ka je moj kot (hiža) prazen, ka je vse mrzlo od tebe. Kama koli po­ gledam, da je vse mrzlo. Či ja zajtrik stiijam (skuham), pa si k stoli sedem, pa si deco k stoli zovém, pa kojlek 342 Štev. 43. gledam, pa tebé nindrik ne vidim, dragi zlati liibleni moj tivariš, da si me na veke odstävo z mojo v decóv vret, da sem ti velika sirota ostala. Kak si zdaj začnemo, kak 'mo zdaj živeli? Sto 'de nam kriij pripravio, što 'de nam njive oräo, što 'de nam sejo, što 'de nam senožete kosio, što 'de lepe lače nóso ; hodliške lače spravio ; što de rano gor stanjüvo, držino gono; što 'de roso dol klačo ; što 'de mi drva spravio, spičlinje (vom Nadelholz) do- mou vozo ; što 'de naše svinje v rede jemo pa kipiivo ; što 'de našo maro, krave česo pa krmo ; što 'de mlajše (to je otroke; mlajši = die Kinder, starši = die Eltern) gor rano, nje gvóntao ; što 'de menti rano ; što 'de ma­ kove reteše gyija (wer wird Mohnstradel essen) ; što 'de nam zrezanice (Nudeln) spravio. Liibleni moj tivariš , ti si me v duvinstvi odstävo ; kak grlica na vejčici sama sam ostanola. Sto 'de nam kaj zapovédo, ka 'mo zdaj mi činili, ka smo velike sirote oustale. Sama si ležem, sama si stanem; v noči na postele si premišlavam o tebe, ka mi nikdar več nazaj k mene ne prideš ; na veke si me odstävo, ka te veče nigder nazaj ne fčakam. Što 'de nam porcije (davek) spravio, što 'de dam obutev spravio ; nejmamo soli, što nam je kiipi ; nejmamo zabela, što nam perpravi; nejmamo kriija; deca nad menov joče, velikou žalost si na me obrno, ka smo ednok veliki siro- mäcje ostali. Dragi moj ftič, liibleni moj golob, zlati moj angeo, na veke si nas tiinjao (zapustil), ka smo veliki siromacje ostali. Sakši siromak 'ma svojega starila, mi ga pa nejmamo; sakši (vsak) na nas krči; sakši na nas kaže, ka smo veliki siromacje ostali od tistij mäo, ka si ti nas tiinjao. Dragi moji, dobri, Iagovi, si nafkiip lepo zahvalim, ka ste mojega slatkoga tivariša sprevodih : sejm vam zahvalim, ki koli ste tu: mali, veliki, stari, mladi, dobri moji pojte z menov na slednjo njegovo t rob ί η o, ka nikdar več nemo ga vidli, pa nemo gučali ž njim; eto je vse našo slednjo na etom svejte zdaj fkiip bilo ž njim. Dragi tivariš, jezerokrat z Bogom, več te nemo vidla! Bog daj, ka 'ma se pred božim licom vidla! Sunce, mejsec i zvezde tebi večno svetijo! Liibleni tivariš, jeze­ rokrat z Bogom ! Bog daj, ka 'mo se na driigorr ejte vsi fkiip veselili! Amen." Ako ima mati, kateri je umrl mož, otroke, pristavi še te besede: „Deca moja draga, spomente se s pokoj­ nega oče ino vörno za njega Boga mólte." Tako se jočejo in pojo samo žene, a možje se samo jočejo in ne pojo, kader kateremu umrje žena. Umrje li mati, ki ima hčere, potem te pojo in še pristavljajo o sebi te besede: „Što 'de nam len spravio, što 'de nam gvont pa sükne spravio, vänkise, póstele ; mi odstavlene sirote brezi matere ; na nas nišče ne 'de gleđo. Što nas • k možej da, da smo mater zgubile. Bog nas diinok pod i svojo obrambo vzeme. Dragi bratec, Jože, Miško, zdaj , smo mater zgubili, nejmamo več vüpanja, kam se na- I slonimo — na Boga. Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. (Dr. Franu vitezu Miklošiča,) ki je na dan prazno­ vanja svoje sedemdesetletnice, ravno na dan slavnosti, ki se je vršila v Ljutomeru, njegovem rojstnem okraji, dobil od srbskega kralja veliki križ kr. srbskega reda svetega Save, dovolil je cesar, da sme omenjeni red nositi. Ta­ kisto mu je dovoljeno nositi carski ruski red svetega Stanislava II. reda in komanderski križ kr. rumunskega reda „zvezde romunske". (Simon Gregorčič v Slovakih.) Andrej Bella je v Slo­ vakih dobro znan pesnik. Pred dvema letoma je izdal prvi zvezek svojih krasnih pojezij, katere so se tako hitro spečale, kakor do sedaj še nobena knjiga v Slo­ vakih. Njegove pesmi, zložene v pravem slovaškem duhu, priljubile so se koj narodu in njegovo ime se sedaj ime­ nuje med najboljšimi liriki slovaškimi. Bivajoč lansko leto v Gradci kot vojaški duhovnik evangeljske vere, občeval je mnogo s tamkajšnjimi slovenskimi rodoljubi ter so jako zanimal za naše slovensko slovstvo. Da svoje rojake seznani vsaj nekoliko z našim slovstvom, prevel je Jurčičevega ^Sosedovega sina" in več Gregor­ čičevih proizvodov v slovaški jezik. (A. Vaupotiča kompozicije in transkripcije za citre.) Citrašev imamo na Slovenskem nekoliko, ali malokateri izmed njih pozna skladbe našega rojaka A. Vaupotiča, katerega tujci, zlasti Nemci bolj poznajo, nego njegovi rojaki. Doma iz prijaznega trga Ljutomera, pečal se je že od mlada s to stroko ter nam je tudi v nji pokazal začetek. In lep začetek ! Ni nam namen naštevati dolgo vrsto njegovih skladeb, častiti bralci in bralke, katere bi gostokrat rade imele kako skladbo od Slovenca, opozar­ jamo o ti priliki na ime našega slavno znanega sklada­ telja in jim priporočamo, naj si skladbe za citre naročajo pri g. A. Vaupotiči, telegrafskem uradniku v Trstu, kateri jim bode drage volje postregel s svetom in skladbami. Vaupotičeve skladbe so urejene nekatere za jedne, neka­ tere za dvoje citre. O ti priliki naj še to omenimo, da je našega umetnika odlikovala Nje Veličanstvo naša ce­ sarica z demantnim prstanom za krasno skladbo: „Die Frageblume", katero je skladatelj posvetil Nje viso­ kosti presvetli gospe Mariji Valeriji, naši cesarski prin- cesinji in nadvojvodkinji, kateri je sam na cesarskem dvoru citral svoje divne skladbe in bil zato od vseh jako pohvaljen. Zato pa želimo, naj bi se tudi Slovenci bolj zanimali za skladbe svojega rojaka g. A. Vaupotiča, ka­ teremu na neumornem trudu in lepih uspehih na tem polji od srca čestitamo. (Napad na drušbo sv. Mohorja.) Ravnokar nam do­ haja telegrafska vest iz Celovca, da je poslanec dr. Traun predložil v deželnem zboru koroškem interpelacijo zarad „ obstoj a in delovanja" družbe sv. Mohorja. Jednake naskoke na narodna podjetja slovenska smo že večkrat opazovali. Na Štajarskem si prizadevajo nemčurji in Namci na vso moč ugonobiti prekoristni tednik „Slovenski Gospodar", ki pogumno zagovarja pravice štirskih Slovencev. In zdaj — koga ne bi zgrabila sveta jeza — čujemo, da se bode v deželnem zboru koroškem razpravljalo o društvu, ki je drago in milo vsem Slovencem; o društvu, ki je največ omike razsejalo po vseh slovenskih pokrajinah. Sicer še nam ni znano, kaj namerja nemški poslanec s svojo in­ terpelacijo, ker še njenih besed ne vemo, ali toliko pą