Konstantin Palkovič
SLOVENSKI MOTIVI V DELU JANA HOLLEGA
Predlanskim Je minilo 140 let od smrti Jana Hollega (1785-1849), največjega pesnika slovaškega klasicizma, prvega prevajalca Vergilove Eneide in častilca slovanske preteklosti, zaradi tega lahko njegovo delo uvrstimo v dediščino vseh slovanskih narodov. V epih in drugih pesmih opeva posamezna slovanska plemena kot plemena velikega slovanskega naroda. V svojem delu Je posebno mesto namenil tudi Slovencem. Znanje o Slovanih, ki gaje črpal iz dosegljive fiterature. Je še preverjal in poglabljal v korespondenci s prijateljem Jurom Palkovičem^, mecenom slovaške književnosti. Hol^ Je pisal v knjižnem Jeziku zahodnoslovaškega tipa, ki ga sodobna literarna zgodovina imenuje bemolakovčina^.
V Svetopolku* (Svatopluk, 1833), Junaški pesnitvi v heksametrih in 12 spevih, nastopijo Slovenci že v drugem spevu. Na viteškem turnirju, ki gaje priredil frankovskl kralj Karlman v čast kasnejšega velikomoravskega kralja Svetopolka, se borijo tudi vitezi s slovanskimi imeni: Mutirnir, Gromoslav, Svenčar, Jarognev, Dobroslav, Bojmir, Grcysa in Vratislav. Njihove plemenske pripadnosti pesnik ne navaja. V zadnji tekmovalni veščini, metu kamna, nastopijo tudi tekmovalci slovanskega rodu: Bogdan, Dragšo, Budimir in Merisav. Njihovo poreklo pesnik takole razlaga:
Komcy oijaka zagledali Bogdana nesü na rami nvxrd so kamen ognjmen, že splahne Jim vsa bojevitost, zbala njegove moči se le Draško in Budimir nista, prvi bil Kranjec in drugi iz Žeiancn M Korotanec, k ryima Merisav pristopu, Hrvat, Je orjaške postave. (499-502).
Uteramo delovanje na Slovaškem Je pritegnilo tudi Jerneja Kopitarja. Z velikim zanimanjem in tudi z nasveti Je spremljed prebujanje Slovakov, ki so postopoma, sicer še Jezikovno razdvojeni, iskali način za ohranitev svojega naroda. Med Kopitarjevimi slovaškimi korespondenti Je bil Martin Hamuljak {1789-1859), uradnik Ogrske računske 2±)omice v Budi, kjer Je razvijal ävanno narodnobuditeljsko delavnost, ustanovil Je Društvo ljubiteljev slovaškega Jezika in književnosti, urejal Je almanah Zora, gmotno Je podfpiral izdajanje slovaških knjig, hotel Je izdajati tudi slovaški časopis. V arhivu Matice slovaške v Martinu hranijo pismo, ki gaje, 27. 8. 1835, napisal Kopitarju na Dunaj:
1...] V teli dne/i sem pri Milivuku v Pešti slvrmä en izuod driJlo-Metodiade. ki sem Jo Vam posvetil: gospod tiskar Schmidt VamJo bo prinesel na Durag.
Drznil sem si Vam poslati deset izuodov Suetopoifca od našega pesnika Jana HoOega. Ker moram poravnati svcg dolg do Hollega, Vas prosim, sporočite mi, če ste Jih že komi dali v recenzyo ali pa še nedotakmeni ležgo. Z našo Zoro se stvari premikajo izredno počasi, 25. Julija so se zamenjalijunkcionajji založniške delniške družbe. Predsedrnštvozaleto 1835pavsedokoncatLjepostaremobičqiuspraeldelničarHerkel tajnikje postal delničar Ottmayer in za blagajnika so zvalili delničarja Koiša. Prejšnji blagajnik delničar Suchan Je taimj nato izstopd iz Družbe, na rmsledryem sestar^ku smo prebrali tudi odstopno i^avo prejšnjega predsednika in delničarja 0äna) KoUmja: tako invtmo naprodcg dve prosti delnici po 30 zlatui CM. V tem smislu sem se pisno obrnil na cenjene može iz katoliškega klera, ki bi se lahko potegovali za to čast da bi postali člani naše delniške družbe. Pisal sem banskobystriskemu kanoniku Cervenu in proštu de Grabi, detuanskermi župniku Štrbi, l\krati pa sem se obmü na bratislavskega kanonika Bcgzo. Tudi od zunaj potrebigemo pomoč. Vendar stvar še ni tako kraična in resna, dabi morali iskati naldoryenost Javne uprave aliJo prosid za zaščito. Za letnik 1836 Zore bi rad pripravil življenjepis pdoojnegaslovničarja Berrmläka.' (Dr. Jožef Ambruš, JanHoBu očami svaich sučasmkou, SVkU Bratislava 1964, 80.)
^ Juraj Palkovič (1763-1835) Je bil profesor na tmavski univerzi, leta 1820 Je postal kanonik v Ostrihomu, kjer Je ostaldo smrti. Bilje nekompromisen zagovornik bemoläkovöne, v katero Je prevedel celo sveto pismo. Kot mecen je podpiral izdajanje del bemoläkovcev in bil Je velik pristaš Jana Hollega. (Kultura XV, 1943, 585-599).
164
Merisav, po očetu Slavomil, je dobil ime po nesrečnem dogodku. Koje nekoč s kamni meril Savo, je na drugem bregu po nesreči ubil človeka. Zato je pobegnil in se naselil na Kranjskem, blizu Ljubljane:
Sam bil zapustjiJe staro domovje in zbežal na Kraiysko, kjer Je v bližini IJub^ane novo si našel domovje.
Panonija je bila skupna domovina slovaških in slovenskih prednikov. H Koclju (Holly ga imenuje Chocil) pride Čemobog, da bi se maščeval Metodu. Holly tu omenja tudi Pribino (Privina) in njegov grad, ki so mu Nemci pravili Mosburg (II. 282, 289-291).
Junake iz drugega speva srečamo tudi v 7. spevu, ko Karlman pregleduje vojsko, namenjeno na vojno proti Veliki Moravski. Med njimi so tudi slovenski bojevniki (pri Hollem Slouenci) Kraič, Pačemil In Grajsa s poveljnikom Gromislavom, Korošci (pri Hollem koritčmskiJunadi Svečar, Budimir, Oblag in Kranjci (pri Hollem Krajndi Jesutbor, Merisav, Zaglav in Dragšo. Z njimi ramo ob rami stojijo še Panonci {panonski Slovaci) Dobroslav, Bojmir, Mutimir, Ratimir, Kočbor in s Kocljem so Vratlslav, Bogdan In Jarohnev (VI, 240-286). Podjcirmljeni Slovani niso samo udeleženci viteških turnirjev, ampak se borijo tudi kot zavezniki proti veUkomoravskim Slovanom. Njihova imena srečamo še v 10. in 12. spevu, ko bijejo bitko pod Devinom PC 326, 333, 382-383, 471, 531; Xn, 301-302, 321, 347-354).
bemoläkovöna - prvi slovaški knjižni Jezik zahodnoslovaškega tipa, ki gaje leta 1787 kodificira! Anton Bernolak (1762-1813), študent teolođje v Bratislavi, v delih: Dissertatio philologico-critica de literis Slavorum in Linguae slavonicae... orthographia (obe 1787), Grammaticaslavica(1790), Etymologia vocum slavicarum (1791) in Slowar Slowenski, Češko-Lat'insko-Nemecko-Uherski (posmrtno, 1825-27). Avtorje v prvem delu kritično ocenil stari pravopisni sistem v dotedanjih jezikoslovnih delih o slovaščini in češčini. V drugem delu Je kodificii^al novi pravopisni sistem za slovaščino. Bemolakje pri kodifikaciji izhajal iz živega slovaškega Jezika, (d seje oblikoval v krogu izobražencev na tmavski univerzi in v katoliški literaturi. Velik pomen je pripisoval izgovarjavi kot izhodišču za pravopis. Glavna načela njegove kodifikacije so: a) V pravopisu in delno v glasoslovju je odstranil razliko pri pisanju i - y; pustil je samo i. To svojo odločitev je podprl z dejstvom, da pri izgovarjavi ^asov ni razlike. Mehkost glasov d', t', n, V se je vedno označevala. Pojavnost teh ^asov ima približno enak obseg kot v srednji slovaščini. Njihova raba potrjuje, da se Bemoläk ni zgledoval samo pri tmavskem narečju. Z veliko začetnico so se pisali vsi samostalniki in drugi izrazi, nanašajoči se na osebe (Kral', Telo, Dwere, Oni, Uct'iwi idr.). Predloga s/z sta se pisala po izgovoru (z Adamom, s Kaplnkl). Zvočnik j seje pisal kot g (gama), črke q,x kot kw, ks. Uvedel je skupino šč (ešče, puščat"). Iz pravopisa je odstranil arhaične čehizme, pisanje j namesto i, v- na začetku Ixsede namesto u-itd. b) V oblikoslovju Je upošteval samo slovaščino, izogibal se je čehizmov. V slovnici je uzakonil veliko srednje-slovaških oblikoslovnih značilnosti (s Panom, Sluhom, na Duboch, na peknom, na nom, pekol, träsol). Nekatere oblike, ki Jih je uzakonil v Gramatiki, je odklonil v Slowärju.
Bemolakovčina Je v svojem razvoju prešla dve fazi. Prva faza (1780-1800) je pomenila pni In temeljni razvoj bemolakovčine in celotnega gibanja v duhu razsvetljenstva. Ustanovljeno Je bilo Društvo ljubiteljev slovaškega Jezika in literature. To obdobje Je zaznamovano z delom Juraja Fändlega. Druga razvojna faza, ki je prinesla utrditev njenih pozloi, se je začela v 20. letih 19. stoletja z mlajšo generacijo bemolakovcev (Juraj Palkovič, Martin Hamuljak in Jan Holly). V 20. letih Je po zaslugi J. Palkoviča izšel Bemolakov Slowär, s škofom A. Rudnayem sta dosegla, da se Je bemolakovčina uveljavila v katoliškem slovstvu in v šoli. Njen pomen Je razširilo tiskanje učbenikov za slovaške katoliške šole.
Kodifikacija slovaščine pa je naletela na močan odpor pri evangeličanskih izobražencih, ki so sledili Janu KoUärju in njegovi slovaklzlrani češčini. Dasi se Je Martin Hamuljak trudil, da bi pridobil naklonjenost Jana Kolläija za skupno stvar, so se vsi njegovi poizkusi izjalovili. Kritiki bemolakovčine se Je pridružil tudi P. J. Safarik, ki mu ni bil všeč fonetični pravopis, opuščanje y, mehčanje soglasnlkov d, t, n, 1 in tudi ne pisanje velike začetnice pri samostalnikih. Odklanjal Je švabah. 0ungmanna Je črka Š spominjala na vlsbce). Bemolakov pravopis se je bistveiK) razlikoval od češkega etimološkega pravopisa.
' Svetopolk (Svatopluk, 1833 in v dragi knjigi Zbranega dela Jana Hollega( 1841, str. 1-178).JänHollyse je temeljito pripravil za pisanje epa Svetopolk. Za sabo Je imel bogato prevajalsko delo, ki Je bilo ugodno ocenjeno tudi zun^ Slovaške. K temu ga je tudi vzpodbudil izid Kollarjeve Knjige Slävy dcera (1824). KoUärja je visoko cenil kot "češkoslovaškega pesnika", ki s svojo slovakizirano češčino ne dela ravno usluge slovaški stvari. Enako se je zavedal, da so njegovi, sicer izpiljeni prevodi iz latinščine ter stare grščine, slab aigument za nastajajočo slovaščino. Slovaki so potrebovali izvirno pesniško delo, ki bi podprlo narodnopreporodna prizadevanja bemolakovcev in povzdignilo predvsem slovaški narod. Tako Je leta 1827 začel zbirati gradivo za svoj ep. Naslonil seje na Šafarikovo Zgodovino slovanskega Jezika in književnosti (1826), predvsem na njen uvod, v katerem je prinesel poizkus orisa življenja starih Slovanov in ^odovine Velike Moravske. Holly Je izhajal s predpostavke, da so Slovaki dediči Velike Moravske, so torej zgodovinski narod, ki ima vso pravico zahtevati zase enakopravnost v Ogrski. Za svoj ep pa je iskal zgodovinske vire tudi dragod, študiral Je epe iz dragih literatur. Opazen je vpliv Mlltonovega Izgubgenega raja, ki je v češčini izšel leta 1811, v prevodu Josefa Jungmanna.
Izid epa Svetopolk leta 1833 v Tmavi in druga izdaja v Budimpešti leta 1841 je odprl novo po^avje v slovaških prizadevanjih za končno rešitev slovaškega knjižnega Jeaka. Pri tem velja jxivetlati, daje J. Holly leta 1843 podpri prizadevanja šturovcev za uvedbo enotnega knjižnega Jezika, dasi sam v njem nI pisal. J. Kollar Je ostro zavrnil in uelaltlčno obsodil ta prizadevanja.
165
v 6. spevu nagovarja Karlman Svetopolka, naj mu razloži poreklo svojega naroda. Tudi sam spregovori o poreklu svojih podjarmljenih Slovanov:
Spomnim se še, da v davnini so Komtanci in Kranjci volji navKLjub zapustiti nvoraä staro ognjišče in si v teh krajih isfcaü in najti si varno domovje. Dve so stde^i Mi kruti, barbarski vojščaki, z njimi se Je bojeval Tasä in v bojih srditih Jih Je premešal in v zvesteJe hlapce podjarmil barbare. In še zdaj vsi govorijo, da Jim imeJe Slovenci, Vindi Jim pravimo mi, ki sosedje smo njihovi, NemcL (VI, 75-82).
Različna imena slovanskih plemen je Holly pojasnil v slovarčku, ki gaje dodal epu. Ime Korotanci, Korotan {Koritäni, Koritänskdl je razložil z latinskim imenom Charinthii, Charinthia, ime Krcyndz latinskim imenom Camioll. Ime Vindi v geslu Venedi je razložil takole: "Venedi, Vendi, tako so imenovali severni Nemci Slovane; Vindi so jih Imenovali južni Nemci." Krajevno ime Želanec je razložil kot Klagenfurt, mesto na Koroškem.
V epih CiriUo-Metodixida^ (1835) in Sldi^ (1839) seje poglobil v slovansko problematiko.
V Cirillo-Metodiadi, napisani v šestih spevih, seje lotil problema pokristjanjevanja; ep Slav, pesnitev v 6. spevih, je posvetil predniku Slavu in njegovi bleščeči zmagi nad sovražnimi Čudi. V prvem epu pogosto omenja Koclja in Panonijo. V 4. spevu Metod obišče Koclja na njegovem gradu Velehradu v Panoniji (IV, 571-575), v 5. spevu se sovražniki zarotijo zoper Koclja in njegovo delo (V,73), v 6. spevu primerja divje grmenje nad Tatrami z grmenjem nad Triglavom (HoHy ga imenuje Tergla);
... kakor bič Je okrutna
v Tatrah kje, kje nad Tr^lavom udrihala, huda nevihta.
(VI. 44)
Krajevno ime Tergla v opombah takole razloži: "najvišja gora na Kranjskem, je približno 120 000 čevljev visoka". K epu je pesnik dodal tudi Življenjepis (Životopv^, v nJem Je spregovoril o stari cerkveni slovanščini in slovanskih jezikih, med katerimi omenja tudi slovenščino: vindski Jezik (slovanski Jezik na Kranjskem, Štajerskem in KarcSkerrO, (Zbrano delo 4, 116.). Med Južnimi Slovani omenja tudi Slovence kot Vinde. Ime Vindi je omenil tudi pri geslu SlavskL SlävL Imena Panonija, Kocelj in njegov sedež Velehrad se pojavijo tudi pri geslu Adalvin (pri tem tudi navaja, daje bil škof Osvald škof korotanskih Slovanov in njihovih sosedo\^, ta navedek še ponovi pri geslih Chocil, Luitpram in Privina.
V epu Slav so našli svoje mesto starodavni slovanski junaki in slovanski bogovi, njihovo poreklo razlaga v priloženi Afitologi/t poganskih Slovanov (Bčyosk>vi pohanskich Slovakov (Slovanov).
V ŽalostinkahJ (Žalospevg) Holly opeva ves slovanski svet, še posebej poglobljeno v žalostinkah Jok matere Slave (Plač Matki Slavi) in Jok matere Slave nad odpadlimi sinovi (Plač MaHd Slavi nad odrod'ü'imi sinami). Posamezne slovanske narode v žalostinkah simbolizirajo imena rek in gorovij, južne Slovane simbolizira Jadransko morje.
CiriUo-Metodiada, Buda 1835 in v drugi knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1841, str. 179-257). Velikomoravska snov je iztočnica za ep CiriUo-Metodiada. Ep se konča s sijć^no zmago duha in slovanstva.
^ Slav, Zora (1839, str. 1-138) in v tretji knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1842. str. 1-88). Snovi za ta ep pesnik ni naslonil na zgodovinske vire, ampak je ep plod pesnikove ustvarjalne fantazije. Glavni junak Slav se bori za svobodo svojegaujudstva. Pesnik je v delu izrazil svoj protest zoper nasilno madžarizacijo.
' Žalostinke (Žalospevi), Zora 1839 in v prvi knjigi Zbranega dela Jana Hollega (1841, str. 111 -158). TemaŽalostink so žalostni dogodki in beda slovaškega narodnega življenja. V posameznih žalostinkah pesnik izpoveduje svoje razočarar^e nad iiasiljem in pregar^anjem Slovanov, nad izdc^o, ki Je povzročila padec Velike Moravske, nad odpadništvom. Z Žalostinkami seje pesnik pridružil KoUäiJevim in Šafarikovim pozivom za ureditev neznosnih razmer na Slovaškem in za zbliževanje narodov.
166
Izmed od, kl jih je Holly poimenoval PesmP (Pesne), si zasluži posebno pozornost vseh Slovanov 15. oda Pogled na Slovane (Pohled na Slovak^. V odi je povzdignil vsa slovanska plemena, njihova mesta in reke, tudi Slovencev ni pozabil (Shvencov, Surov — SUyercev; KcrMncov — Korošcev in Krajncov — Kranjce), tu omenja tudi Italijo in poitalljančene Furlane (zvlašenich Furiancov). V Hvalnici na Antona Bemolaka (Chvalospev na Antona BemdLäka) predstavlja pxjsamezne slovanske Jezike z imeni Češka (češčina). Polka (poljščina), Matka Slovenka (slovaščtna), žaluje nad tragično usodo, ko se spomni na svoje sestre, med njimi 'pogumno Srbkinjo in zalo Slover}ko'.
Lepa je pesnikova oda Na slavanski narod (Na slouensfci naročji, v njej omenja ves slovanski svet, čeprav ne omenja posebej posameznih slovanskih narodov. Za zaključek citirajmo kitico iz omenjene ode:
O, mq? prenvli narod Slave,
še naprej razraščaj se, T^apolrd ves vesdyni svet
ueč/i in močnejši vrni
si vinograd izgubljen.
Janu Hollemu pripada častno mesto v slovaško-slovenskih literarnih stikih. S svojim umetniškim delom je v praksi uveljavil idejo slovanske vzajemnosti, ki jo je teoretično razvil Jan Kollar in znanstveno utemeljil Pavel Jožef Šafarik. TI trije veliki sinovi slovaškega naroda sodijo v dediščino vseh slovanskih narodov.
FYevedel In z opombami opremil Andrej Rozman Stlheje prevedel Tone Pretrmr Filozofska fakulteta v LJubljani
Pesmi ali Ode (Pesne aJebo ödy). Zora 1840 in v pni knjigi Zbranega dela Jana HoUega (1841, str. 161-261). Podobno kot v Žalostinkah Je tudi v Pesmih pesnik reagiral na druašene, politične in narodnostne razmere na Ogrskem. V njih Je opeval posvetne in cerkvene dostojanstvenike, prijatelje in znance, ki so si prizadevali za izboljšanje težkih razmer. V nekaterih se Je v diahu preroditeljskih razlag dotaknil tudi slovanstva. V Pesmih ostro kritizira negativne pojave svojega časa - častihlepje, oholost, lenobo in požrešnost. V Odi na Antona Bemolakaie ponovno povzdignit Slovaškega slovničaija in navedel razloge za vsestransko rabo njegovega Jezika. S Pesmimi je Holly zaključil svoje posvetno pesništvo. Pred smrtjo Je še izdal Katotiško pesmarico (Katolicla spevnik, 1846).
167.