POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI planinski vestnik 2 1960 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE | LETNIK XVI | FEBRUAR VSEBINA: ČLOVEK IN GORA Vlado Vodopivec........49 SKOZI MANJ ZNANE KRAJE PROKLETIJ Mirko Markovič.........51 OLSEVA Jože Vršnik..........55 GORA ME JE POKLICALA Andrej Beg...........58 JADRNO CEZ CA VEN IN CEZ TRNOVSKO PLANOTO Josip Wester..........61 STENA JE POČAKALA NA NAJU Ante Mahkota.........65 SMEHLJAJ JUGA Boris Režek..........73 JANEZ KOPRIVNIK Prof. Ivo Sumljak........77 TELEOBJEKTIVI ZA PLANINCE IN FOTOLOVCE France Avčin .........79 NOVA VPONKA France Avčin .........82 MLADI PIŠEJO .........82 DRUŠTVENE NOVICE.......84 LITERATURA..........88 RAZGLED PO SVETU.......90 ZA ZABAVO...........96 NASLOVNA STRAN: Draški vrh - Foto Franc Močnik SLIKOVNA PRILOGA Lepota zime - Rateška Ponca - Foto J. C op »Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza — urejuje ga uredniški odbor / Revija izhaja dvanajstkrat na leto — po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, I. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Liko-zarjeva ulica 3, poštni predal 214, telefon št. 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska In klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 600.-, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 150.- (naročnina za inozemstvo din 800.-) / Tekoči račun revije pri Komunalni banki 600-701-3-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroCe Upravi do 1. decembra za prihodnje leto »EMONA« »SAVA« .»TOPSGESTETNER« i Človek in gora VLADO VODOPIVEC (PROFESORJU MARIJANU LIPOVSKU OB PETDESETLETNICI) Mnogokrat, ko sem se molče pehal za Marijanom v strmino, ko sva na robu stene ali na vrhu po opravljeni turi počivala in občudovala razgled, zlasti pa, ko sva se, navadno zamišljena in nekam otožna, vračala v dolino, sem sam pri sebi skušal razumeti kvalitete tega tihega in skromnega obiskovalca gora, ki ga dvigajo nad mnoge moje znance. Človek in gora! Kako različen je ta odnos, pa naj gre za ekstremiste in superekstremiste, mojstre plezanja v suhi skali in v ledu, ali pa za nedeljske turiste, ki z nabitimi oprtniki obirajo lahko dostopno hribovje. Koliko domišljavosti in ošabnosti, hrupnosti in snobizma je lahko med prvimi in drugimi in koliko čistega in kulturnega odnosa do gora, skromnosti in zvestobe. Bolj kot drznega alpinista cenimo Marijana Lipovška po teh zadnjih kvalitetah, ki jih je razvil kot človek in umetnik in zaradi katerih je, v starejši alpinistični generaciji, skoraj povsem samosvoja osebnost. Nekatere privabljajo in vežejo gore s svojimi strmimi stenami in ostrimi grebeni, pozimi vkovanimi v sneg in led, poleti sivimi in mračnimi od previsov in zajed ali vabljivo razčlenjenimi in ožarjenimi od sonca. Nekatere privabljajo nizke, ljube gore s senčnatimi gozdovi in sončnimi jasami ter s čudovitim razgledom. Nekaterim so najdražje, ko se odenejo v globoko snežno odejo, postanejo vse oble in zalite, ko rušje in ostre skale izginejo globoko v snegu! Nekateri jih doživljajo kot samohodci, včasih kar nekam čudaški, samotni občudovalci gorske lepote, drugi s prijatelji ali pa v stalnem zvestem tovarištvu. Nekateri estetizirajo, drugi iščejo v gorah miru, počitka in razvedrila, nekaterim pa so torišče moških in pogumnih dejanj. Ni jih pa veliko, ki bi idealno združevali najboljše lastnosti zvestih obiskovalcev gora, plezalcev v težkih stenah in tihih, radovednih potepuhov, ki peš ali na smučeh iščejo miru in lepote tudi v hribih alpskega predgorja. To so redke, kompleksne gorniške osebnosti, ki so jim gore nepogrešljiv del njihovega fizičnega in duhovnega življenja. Tak gornik je Marijan Lipovšek. Sijajen pianist in odličen komponist, ves zavzet za svoje življenjsko delo, je ta skromni mož, mimo vseh včasih žolčnih diskusij o pomenu in bistvu alpinizma, mimo vseh zablod in nezdravih pojavov, gojil izredno visoko kulturo v odnosu do gora, kot jo zmore samo resničen umetnik, ki je globoko proniknil v bistvo lepote in ljubezni do gorske prirode. Kultura v odnosu do gora ni v maksimalni fizični zmogljivosti in tehnični dovršenosti, marveč v sposobnosti globokega doživljanja prirode in njenih lepot, v oblikovanju značaja k poštenosti, skromnosti in tovarištvu. Ali, kakor je sam v enem od svojih člankov napisal: «Zdi se, da je v gorah, kot v umetnosti. Pomembnost ni vedno v veličini dejanja, temveč tudi v njegovi intenzivnosti.« Alpinistika je stopnja udejstvovanja v gorah, ki v etičnem in estetskem pogledu najbolj omogoča, da intenzivno doživljaš gore in sebe. Ko piše o svojih plezalskih vzponih, pravi Lipovšek, da ga manj zanima »tvegano in drzno dejanje kot tako, kot tista sreča, tista prečudna in enkratna zavest, ko plezaš sredi težkega skalnatega sveta, navezan nase in na tovariša«. Marijan ni šel vštric z velikimi plezalci svojega časa, o katerih piše vedno z največjim spoštovanjem. »Človeku, ki posveča v dolini svojemu delu večino življenja, se marsikatera plezalska želja izpolni dokaj pozno,« piše v enem od člankov. Značaj njegovega umetniškega udejstvovanja mu je manj kot marsikateremu njegovih vrstnikov po letih dopuščal, da bi se posvečal goram toliko, kot je želel. Ko so veliki mojstri, kot Čop, Potočnik in Tominšek ter Modec in Režek in drugi včrtavali v stenah nove smeri, je moral Marijan večkrat čuvati roke za svojo umetnost. Razvijal je alpinistiko, ki ni šport, niti rekorderstvo, temveč udejstvovanje z globoko etično vsebino, ki dviga k možatosti, k zavesti moči, krepi značaj, pogum, voljo. Marijan Lipovšek je najvidnejši predstavnik kulturne alpinistike. Poleg tega najvišjega udejstvovanja v gorah, ki nima nadomestila, se je z enako ljubeznijo kot stenam in grebenom predajal pohorskim barvnim simfonijam. pomladanskemu razkošju v zasavskih hribih ali lepoti zimske prirode v Polhograjskih Dolomitih. Spoznavanje tega nizkega sveta temelji prav tako v naši »prvobitni ljubezni do prirode, ki ne izključuje ne gorskega sveta, ne nižjega hribovja,« je pisal. Včasih kot samohodec, včasih s tovariši, je plezal težke stene in grebene v Julijcih in Savinjskih alpah, prehodil in presmučal je Pohorje in Komno, plezal v Durmitorju in v Olimpu, zahajal v vsakem letnem času v bohinjske hribe, zlasti v planine okrog njemu tako dragega Pršivca, samotaril po zasavskih hribih, po bloških smučiščih in v Polhograjskih Dolomitih itd. Skoraj trideset let pa tudi odkriva Marijan Lipovšek svoja gorska doživetja vsem ljubiteljem gora v Planinskem Vestniku. Piše odkritosrčno, brez ošabnosti in domišljavosti tudi takrat, kadar je zablodil in kadar je bila gora močnejša od njega. Z ljubeznijo piše o tovariših, o sebi pa večkrat mnogo preskromno. Kdor pa je z Marijanom plezal, smučal ali hodil po gorah, ve da si je težko zamisliti boljšega in odgovornejšega tovariša. Petdeset let, ki jih je Marijan Lipovšek prekoračil 26. januarja tega leta. je priložnost, da mu povemo, kako občudujemo delo, ki ga je opravil, da cenimo njegov čisti in kulturni odnos do gora in vse kar je v svojih člankih povedal o' svojih izkunšjah in doživetjih, od takrat, ko je pred tridesetimi leti še sam plezal po Kočni pa do takrat, ko je z Matejem in Barbko plezal v Prusik-Szalayevi smeri v severni Triglavski steni in ko je njegova hčerka in učenka pogumno in lepo prva izplezala težko izstopno mesto. Ne želimo mu samo mnogo sreče, temveč mu hočemo povedati, da je, kot v življenju, postavil tudi v gorah celega človeka in da se uvršča v vrsto najboljših, ki so se udejstvovali v slovenskih gorah. Panorama Bjeliča iz planine Bor. Levo Maja Kolač 2556 m, desno Maja Rosit 2525 m Foto M. Markovič Skozi manj znane kraje Prokletij MIRKO MARKOVIC Z lanskim izletom na Prokletije sem nadaljeval že leta 1954, 1955 in 1956 opravljena potovanja. Doslej sem obhodil v glavnem stari skrilovi del vzhodnih Prokletij med Plavim in Dečani in severno od Djerovice. Povzpel sem se na Djerovico, Majo Rops, Žuti Kamen, Krš Čuk, prehodil sem Koprivnik, Bogiče-vico in romantično Ridsko jezero, ob državni meji sem šel mimo Maje Spatit in Vujkovega Krša in od tam opazoval dolgo verigo snežnih vrhov Krasničkih planin v Albaniji z dolino Srbskega potoka. Občudoval sem kontrast črnih pragozdov na Košutici in belega golega Bjeliča. Pred dvema letoma sem gledal tudi na Bjelič. Šel sem po tihi dolini Rapojana do njegovega dna, kjer leži turistom še malo znano jezero Gštars. Spoznal sem edinstvene kraške izvire Vruje in Izvorov, pri čemer mi je postalo jasno, kam izginejo ogromne količine vode, ki priteče z Bjeliča in Vezirove Brade. Dalje sem se povzpel čez Zastan na Čaf Jezerce in Čaf Valbono in stvarno okusil naravo pustega in suhega Bjeliča. Pojem besede »kras« Bjeliča mi je postal bližji in jasnejši. Z državne meje sem od Cafa Jezerce opazoval veličastno panoramo, nenavaden amfiteater golih sten. Nanizale so se druga ob drugi, ena lepša od druge, vse gole, ostre, pokončne, polne snežišč, pod njimi pa množica majhnih jezerc, podobnih modrim planinskim očem. Zadaj pa se je dvigal malo znani, skoraj tajinstveni vrh Maje Jezerce, najvišji v vsem sklopu Prokletij. Samo dr. Gušiču iz Zagreba se je doslej ponudila prilika, da je bil prvi od jugoslovanskih planincev in doslej edini na tem vrhu 1933. leta. Lanski dvajsetdnevni izlet sem želel posvetiti predvsem Bjeliču, da bi ga čim temeljiteje prehodil in spoznal, se povzpel na njegove vrhove, pogledal v mnoge jame, se pretolkel skozi labirint kanalov in apnenčastih sten, nazadnje pa bi prehodil okolico in si ga ogledal s sosednih hribov. t Skalnate police pod Bezimenim kukom v Bjeliču Vrh Očnjaka v Vezirovoj bradi iz Volušnice Foto M. Markovič Od Peči sem šel peš vse do Bjeliča. Spotoma sem nameraval povezati prejšnje izlete s severnim delom Prokletij, z Rusolijo, Štedimom in Hajlo. V tem delu Prokletij še nisem bil, a sem ga pred tremi leti gledal z Lumbardske planine in Zutega Kamna. Naj omenim, da me je sem vlekla tudi glasovita flora Rusolije in Stedima, ki je po bogastvu planik znana tudi v inozemstvu. Prenočeval sem pod Vjelakutom, Rusolijo in Hajlo v pastirskih stanovih. Hodil sem po pravih živinorejskih planinah, kakršne so danes v toliki mere že redke v Dinaridih. Na tisoče in tisoče glav ovac in rogatega goveda se pase tu poleti na nepreglednih visokih tratah. Tla so ravna, deloma valovita, takšni so tudi vrhovi, vse je rodovitno, polno vode, studenčkov in potočkov. Pastirski stanovi so zidani pretežno iz kamna in neometani, pokriti so z lesom, ograde za živino pa so narejene iz vej in trnja za obrambo pred zverjadjo. Iz Bjeluhe sem se povzpel po stari, še iz rimske dobe ohranjeni poti (s sledovi kamnite podlage) na Dio, staro turško živinorejsko tržišče; obiskal sem Djevojački Krš in Flaninico, ker je od tam najlepši pogled na ves sklop in skupine Prokletij. Dalje sem šel na Starac, ker doslej še nisem bil na njem, od tam pa sem po grebenu šel proti Marijašu in se po dolini Bjeluhe spustil nazaj. Končno me je pot od Plava čez Gusinj pripeljala tja, kamor sem najrajši šel in kjer sem največ pričakoval od izleta — na Bjelič. Najprej sem se povzpel na planino Bor in Maj o Spatit, od koder se odpira najlepši pogled na skupino Bjeliča. Od tam sem s pogledom lahko zajel ves ta gorski predel in ga slikal (glej priloženo panoramo Bjeliča). Menim, da je takšna slika Bjeliča boljša kakor predstava s karte glede na njegov izrazito kraški ustroj in težko prehodnost, kar vse pa s karte ni vidno in jasno. Naslednji dan sem plezal po krasu Bjeliča na Preslop, od tam pa na vrh Maje Kolač. Zal se mi je na albanski strani pokazal očitno višji vrh, ki nanj ■ Maja Kolač 2512 m iz Preslopa Foto M. Markovič nisem smel. Ko sem blodil po pustem Bjeliču, sem bil ponovno prepričan, da taka bujnost kraških oblik, debelost apnenčastih slojev in izrazita delitev od starih masivov postavljajo Bjelič za edinstveno planino v vsej naši državi, vse to pa, kakor da še nima pravega mesta v naši geografski vedi. Bjelič je pravo središče Prokletij, kar popolnoma jasno pokaže pogled z okoliških vrhov. Bjelič spaja in nase veže skupine Snikut, Radohino in Hekurave kot nekake svoje krake. Po svojem zunanjem videzu deli, istočasno pa orografsko veže dva popolnoma nasprotna planinska svetova, skrilovo področje od izrazito kraškega. V vsakem primeru bi morali to veliko, visoko, nenavadno, rekel bi, najlepšo goro vseh Prokletij, približati in jo uvesti v naše učbenike, šole in enciklopedije, vsaj po imenu. Ker sem težišče svojega potovanja leta 1958 posvetil prav Bjeliču, bi rad z nekaj pripombami opozoril na nekatere podrobnosti in novosti v zvezi s samim Bjeličem. Najprej Bjelič na dosedanjih specialnih kartah 1 : 50 000 (list Prokletije 1, leto 1940) ni pravilno vnesen. Sele po povratku s tega pota sem dobil v roke novo izdajo našega zemljevida za te kraje (list Prokletije 1, reprod. 1954, II. izdaja, spopolnjena leta 1950 po italijanskih kartah 1 : 50 000 iz leta 1936). Ta lepo in pregledno izdelana karta Prokletij se v veliki meri razlikuje od stare izdaje iz 1. 1940 in to prav v področju Bjeliča. Največja sprememba na novi karti je ta, da doslej prav na meji označeni vrh Maja Kolač ni visok 2530 m niti ni ta vrh na jugoslovansko-albanski meji, temveč se tako imenovani vrh nahaja okoli 1000 m zračne črte od meje na alban- skem ozemlju. Na sami meji stoji za prevalom Preslop zares izrazit vrh, ki sem ga s Preslopa slikal in ga imel za Majo Kolač in najvišji vrh vsega Bjeliča, pa sem se zmotil. Šele s tega vrha mi je padlo v oči, da je na albanski strani greben z nekaj nazobčanimi vršiči, ki so bili na oko višji od mojega stojišča. Nova karta to moje zapažanje potrjuje in označuje vrh M. e Kolats 2556 m kakšen kilometer na albanski strani, medtem ko ima vrh na sami meji, ki sem ga slikal, 2512 m. Nova karta označuje še eno zanimivo koto Bjeliča, ki je prejšnje karte niso imele. To je zelo izrazit Kuk v Bjeliču (še brez imena), visok 241-8 m. ki sem ga jaz menda prvi fotografiral in objavil v almanahu Prokletije (Peč, 1958, str. 139). Pogled na ta Kuk se odpira iz razmeroma zelo ozkega področja, precej težko dostopnega, zato je verjetno malo planincev, ki so ga imeli priliko videti. Osupel sem obstal, ko sem zagledal tako nenavaden skalnat zob, in bil sem prav vesel, da sem mogel slikati tako redek prizor iz naših gora. Sama stena, ki jo je videti na sliki, ima okoli 400 m. od vojakov pa sem zvedel, da na vrhu doslej še nihče ni bil. Nova karta prinaša še nekatere spremembe in dopolnitve. Tako ima vrh, prej označen kot Maja Rozit 2522 m, sedaj ime M. e Rošit 2525 m in ga zato velja imeti za najvišji vrh na naši strani Bjeliča. Neimenovana kota vzhodno od Rošita, prej označena 2300 m, ima sedaj oznako 2319 m, severno od nje pa je vnesena oznaka 2170 m, ki je stara karta nima. To je pravzaprav vrh Romana in je škoda, da ni zabeleženo tudi samo ime. Vsekakor pa je največja škoda ta, da tudi najnovejša karta Prokletij obdrži staro oznako imena planine Belič. Mislim, da je odveč tolmačiti, da to ime ne drži in da se med ljudstvom rabljeno ime B j e 1 i č ne sme nepravilno tran-skribirati v Belič. Zal mi je, da nisem imel te nove karte pri roki prej, ker bi mi omogočila orientacijo v albanskem delu Prokletij. Starejša karta pušča te stvari precej meglene, medtem ko lahko na novi natančno spremljamo panorame Krasničkih planin onkraj Valbone. Prav tako ni več netočnosti v višinah in imenih zares še precej divjih in težko dostopnih planin albanskih Prokletij. Ko sem zaključil svoje bivanje v področju Bjeliča (prenočeval sem v šotoru na Cafu Sapit), sem nadaljeval pot v Vezirovi Bradi, Dolji, Vajuši in Volušnici. Najlepše doživetje v tem delu Prokletij je čudovit pogled, ki se odpira s strme Volušnice na skalnata pobočja Zastana, Karanfilita in Vezirove Brade. To je prava galerija nenavadnih dolomitnih tvorb: kolkov, igel, rogovilastih zob, stolpov, bradam podobnih stolpičev, vse pa je narezljano, kakor bi kipar z dletom rušil, kar je odveč. Prav gotovo je na meji prave drznosti tu vsak korak, ki bi se ga človek upal napraviti, toliko je tod veličastne divjine in strmine. Seveda bi Prokletije zgubile mnogo svoje romantike, če bi imele in ponujale samo tako podobo. Zato pa je tu tudi in se takoj za hrbtom Volušnice odpira stari skrilovi svet Prokletij. Kakšno nasprotje oni kamniti goloti je ta idila! A tam za Popadijo se spet beli divji kras Gurikul in Trojan. Spet se menja scenerija, hitro, kakor z nožem odrezana. Na svojem zadnjem potovanju skozi Prokletije sem se prepričal o tem, kar sem že prej opazil. Prokletije so veličastne po naravnih nasprotjih, polne so divje romantike, ogromne po obsegu, zanimive v vsakem pogledu, nazadnje tudi po bujnosti in bogastvu pastirskega življenja. Pred nami se odpira nenavaden svet, poln mikavnosti, poučen in vreden, da ga dobro spoznamo in obiskujemo. Zato sem prepričan, da me bodo Prokletije ob prvi priložnosti spet zamikale. Olševa joZe vrSnik Mislim, da se vsak obiskovalec Solčave vsaj enkrat hrepeneče ozre na Olševo, ki s svojimi zelenimi tratami in naravnost čudovitim razgledom vabi obiskovalce, katerih pa ima, žal, veliko premalo. Skromnemu obisku Olševe je kriva bližina državne meje. Upamo, da bo ta ovira kmalu vsaj olajšana, če že ne odstranjena. Marsikdo je že spraševal, kaj pravzaprav pomeni ali iz česa izhaja ime Olševa. Vsak odgovor na to vprašanje je le ugibanje, domneva, in treba bo še raziskovanja o tem. In k temu bi rad vzpodbudil, in nekaj prispeval z naslednjimi vrstami. Stari, nekdanji ljudje so bistro opazovali. Za podlago ledinskih in hišnih imen so vzeli zmiraj neko dejstvo. Praznih, nesmiselnih imen je zelo malo, mnogo imen pa se je v stoletjih z izgovarjavo spremenilo in pokvarilo tako, da nam zdaj njih pravi pomen ni več znan in ga je le težko odkriti. Tako je je tudi z imenom Olševe. Če mu hočemo v bližino, moramo malo naokrog in malo v zgodovino nazaj. Od Olševe proti Covnikovemu Velikemu Vrhu in še naprej proti Matkovi kopi se razteza hrib, ki ga Solčavani imenujemo Šentlenarski vrh. Tako ga imenujemo po cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na koroški strani vrha v nadmorski višini 1334 m. Seveda je Šentlenarski vrh razdeljen še na več imen. Ce vzamemo zdaj kmetije v smeri od Matkovega Kota proti Olševi, so nad Matkovim Kotom: Matko, Perko, Kočnar, Gradišnik in na nasprotnem bregu nekdanjega jezera Orlovčnik. Te kmetije so znane pod skupnim imenom Kot-janci. Od tu naprej so kmetije: Covnik, Šumet, Zibevt, Ložekar, Pastirk in Kle-menšek, znane pod imenom Ribničani. Te kmetije se razprostirajo nad Ribčo Pečjo. Naprej, pod Šentlenarski m vrhom so kmetije Krofič, Jamelnik, Goler že opuščene in še obljudene Kolar, Strelec, Ploder, Rogar, Potočnik in Strgar, znane pod skupnim imenom Proštija. Naprej, že pod Olševo, pa so v zgornji vrsti kmetije: Macesnik, Ovšovnik, Martine, Majdač, Šifrer, Prodnik in Robnik. Kmetije v Prosti j i je dal naseliti samostan (proštija) v Dobrlivesi na Koroškem in temu samostanu so kmetje morali iz Proštije oddajati predpisane dajatve. Ker pa leži Proštija na ozemlju občine Solčava, ki je spadala pod oblast samostana v Gornjem gradu, si je tudi gornjegrajski samostan lastil pravice do dajatev iz Proštije. Kmetje v Proštiji so se dvojnih dajatev branili, zato je nastal med omenjenima samostanoma spor. Gornjegrajski opat Janez se je 1. 1268 pritožil pri koroškem vojvodu Ulriku III., da posega v posestne pravice gornje-grajskega samostana na planini Olševa—Ložek (v nemškem Erlavv—Losekke). Vojvoda Ulrik je poslal komisijo, da na mestu ugotovi, katera zemlja pripada gornjegrajskemu samostanu. Dne 4. julija 1268 se je ta komisija sešla na meji, z gornjegrajskim opatom in njegovimi ljudmi. Na to razpravo je bilo povabljenih nad 500 prič. Po nemškem zapisniku o tej razpravi so priče pod prisego izjavile, da je bila meja vedno po razvodnici Erlaw—Losekke, Olševa—Ložečki vrh. Vojvoda je dne 17. julija 1268 s posebno listino to mejo priznal in potrdil. L. 1355 je gornjegrajski opat prosil oglejskega patriarha, da mu s svojim posre- dovanjem pripomore do njegovih prastarih pravic, ker si prost iz Dobrlevesi lasti posestno pravico do desetih kmetij, ki ležijo v okraju Sulcpah pod »Ere-labben«. Po zapisniku o razpravi, ki se je nato vršila, je bilo tudi na to razpravo povabljenih okrog 300 prič, razprava pa se je vršila »na neki kmetiji pod Erelalben«. Tako vidimo, da sta se za solčavsko Proštijo vršili že dve veliki pravdi in da so se takratni samostani kar dobro zavzeli za svoje pravice. Ime Erlaw ali Erelalpe štejejo nekateri za prvo in najstarejše v nemščini zapisano ime Olševe. To razlagajo in prestavljajo v slovenščino takole: Erel = = Erle, to je jelša — olša = Olševa. Ta razlaga pa mi vzbuja dvome, zato naj o tem zapišem nekaj dejstev in nekaj svojih misli. Kakor že omenjeno, se Proštija razprostira pod Šentlenarskim vrhom, le kmetiji Potočnik in Strgar se že malo dotikata Olševe. Vendar se vode s teh kmetij stekajo v potok Lasek, kakor iz cele vzhodne Proštije, vode izpod Olševe pa se stekajo v Jurčev potok. Ce bi se ta (druga) razprava vršila »na neki kmetiji pod Olševo«, bi se morala vršiti v Citriji ali pri Ovšovniku ali pri Macesniku, torej kar v neposredni bližini Proštije, odkoder pa se Proštija niti ne vidi. To je pa težko verjetno. Ce je bilo omenjenima samostanoma toliko za Proštijo in njene dajatve, da so sprožili dve tako veliki pravdi, so se gotovo potrudili še toliko, da se je razprava vršila »na mestu«, kakor pravimo, torej v Proštiji sami. Najbolj verjetno se je razprava vršila pri kmetu Strelcu, na Strevčovem, po solčavsko povedano. Tu je središče Proštije. od tu je vsa Proštija vidna, in Korošce je pot od Železne Kaple mimo Šentlenarta pripeljala naravnost na Strevčovo. Ce pa se je razprava vršila na Strevčovem (ali kjerkoli v Proštiji), pa v zapisniku pod imenom Erelalpe ne more biti mišljena Olševa. pač pa Sentlenarski vrh. To je eno, drugo pa je tole: Na koroški strani Šentlenarskega vrha med Olševo in Šentlenartom, le nekoliko nižje, je kraj, ki se še zdaj imenuje Rjavica. Tu je zdaj gozd grofa Turna, nekdaj pa je bila tu Rjavčnikova ali Erjavčnikova kmetija. Starejši Solčavani pripovedujejo, da so v letih, ko nas še ni ločila državna meja, pogosto hodili v Železno Kaplo skozi Rjavico. Takrat so bile še dobro vidne razvaline nekdanjih velikih Erjavčnikovih poslopij. Kakor vse hribovske kmetije je bila tudi Erjavčnikova kmetija velika in njegova planina se je razprostirala skoz na Sentlenarski vrh. Ce primerjamo Erjavčnik — Erlaw in Erjavčnikova planina — Erel-alpe, vidimo, da je tu podobnost in verjetnost veliko večja, kakor med Erelalpe in Olševa. Mislim, da bi bilo mogoče na koroški strani — jugoslovanski in avstrijski — priti še do točnih ugotovitev o tem. Nekaj v arhivih, nekaj pri prebivalcih v bližini Olševe. A pri teh bi se bilo treba pobrigati čimprej, ker stari, ki morda o tem še kaj vedo, odhajajo naglo k nekdanjim. Upoštevati pa je treba še tole: Najviše v gore raste pritlikavi skalni bor. Burje mu pravimo v Solčavi. Se visoko v gore mu sledita macesen in smreka, jelša pa zaostane še dosti nižje, saj sega njen »življenjski prostor« le do 1400 m nadmorske višine. Olševa s svojimi 1930 m pa sega že toliko nad gozdno mejo, da je kar neverjetno, da bi kdaj na Olševi jelšje rastlo. Zato je tudi neverjetno, da bi naši pradedi vzeli jelšo za podlago imena Olševe, če na celi Olševi ni rastla niti ena jelša. In če bi na Olševi jelšje res kdaj rastlo, bi jo najbrž imenovali Jevšovec, kakor je v Mat-kovem, ali kakor so drugod imenovali Brezovec, Macesnovec, Smrekovec, Bukovec, Jerebičje, Javorje itd. nikakor pa ne Jevševa, ker s samo to besedo ni povedano ničesar. Vse navedeno kaže na to, da je v omenjenem zapisniku pod Erelalpe mišljen Sentlenarski vrh in da ime gore Olševe ni zrastlo iz jelševih korenin. Ko smo tako po ovinku prišli do ugotovitve — če smem tako reči — kako ime Olševe ni nastalo, storimo še korak naprej. Olševa je goličava. To mora priznati, kdor jo je že kdaj videl. Kakor iz navedenega sledi, je bila goličava tudi že v času prvih naseljencev. Ti pa so bili Koi"ošci. Tudi na solčavski strani. Korošci pa črko g zgovarjajo kot glas med g in h, 1 pa kot v. Zato so besedo goličava morali izgovarjati kot hovčava, prav prav tako kakor še zdaj zgovarjajo hovob, pišejo pa golob. V sto ali več stoletni izgovorjavi pa se je lahko zgodilo, da je začetni h umolknil, pa je od besede — goličava — hovčava ostala še ovčava. To je pa že skoraj Ovšava, kakor Solča-vani in Korošci izgovarjamo ime gore Olševe. V Kocbekovem »Vodniku po gorah in dolinah v Savinskih planinah 1904« je zapisano: Olševa (1930 m) na specijalni karti O v č e v a. Dokaz, da so nekdaj govorili Ovčava, kakor zdaj Ovšava. Omenjeni razpravi sta se končali tako, da je bila določena meja med Štajersko in Koroško po vrhu Olševe, Sentlenarskega, Ložečkega in Covnikovega vrha. Tako je Proštija padla pod oblast gornjegrajskega samostana. Proštijci pa so svoje dajatve morali oddajati dobrlaveškemu samostanu še naprej. Sele 1. 1373 sta se omenjena samostana nekako pobotala. Od takrat Proštijci svojih dajatev niso oddajali dobrlaveškemu samostanu več, ime Proštija pa se je obdržalo do današnjih dni. In še-tole: Ali ni morda nekdanja Ovčava podlaga imenu vasi Solčava, ki tiči v vznožju Olševe? Ce sem prav poučen, je bil utemeljitelj imena Solčava pokojni prof. Franc Stiftar, ki je pozneje živel v Kalugi na Ruskem, rojen pa je bil kot Martinčev Francek v Citriji pod Olševo. Mislim, da je bil kot sin Olševe kar zmožen »pogruntati« nekaj takega. Nikomur ne vsiljujem svojih misli. Zavedam se, da nisem človek, ki bi v takihle zadevah smel postavljati svoje trditve in jih potem junaško braniti, zato sem skušal zadevo opisati tako, da je vsakemu vidno, kaj je dejstvo, kaj domneva. Želel sem le nakazati sled in smer, kje naj preiskujejo drugi, zmožni in poklicani. Tega pa naj mi nihče ne zameri. Literatura: dr. Mišič: O ledenikih in hišnih imenih okrog Solčave (Časopis za zgodovino in narodopisje 1938 3—4/191. Gora me je poklicala ANDREJ BEG Pride čas, ko se mi zazde gore prečudovito lepe: daleč so, in kot bi jih v resnici ovijal tisti pravljični sij, ki jim ga tako rada ogrne naša domišljija, ožive v prečudni jasnosti in v njih svetlobi se, omamljena od sreče, nerodno prestopa majhna, živa misel, vsa svetla tudi sama. Gore pa, široko razgrnjene okrog nje, so kakor živa bitja, polna velikega, mogočnega življenja. Življenja, ki je tam in ki te čaka, — da napolni prsi s čistim veseljem, z opojnostjo tišine, samote in miru. Vem, čaka me. Vedno, vsak dan. Tudi ta hip! Kako sem mogel pozabiti le za trenutek! Tako sta blizu sreča in lepota, tako blizu je to visoko življenje, ki je izpolnjeno z globino in širino veličastnih doživetij — življenje, ki o njem sanjam bolj kot o čemerkoli drugem — in skoro bi pozabil nanj! A moraš mu samo pohiteti naproti in stopiti vanj - in že te zagrne v svoje čiste, dragocene gube. Kdo ne bi zahrepenel po njem? Skale se oči in kri hitreje plane po žilah; gore postanejo nenadoma veliko vabilo, izpremene se v mehko zveneč klic iz daljave. Kot bi ga prinesel veter z visokih pobočij, prihiti pod široko odprto okno, zaveje v sivo sobo in jo napolni s soncem ... Včasih se prikrade vame zjutraj, da komaj prebujen planem k oknu in je ves svet le ena sama pesem o rojstvu novega; spet drugič se pritihotapi v srce zvečer, ko so veke že težke in misli trudne. A glej — kot da bi bil poln čudežne moči, zbistri oči, pomladi misli in v nekaj trenutkih postanem ves drug, vprav čutim, kako prihajata vame svetloba in svežina v velikem valu. Kot tanek, nepotreben plašč zdrsnejo z ramen bremena vsakdanjosti. Skrbi, ki so bile nemara še pred kratkim velike in težke, se - kot v prelepi pravljici ob dotiku palice, ki čara in ki lahko stori vse, karkoli poželiš, — zmanjšajo pa izgube vso neizbežnost in vso mučno težo, da komaj še vem zanje. Počutim se, kot bi se prerodil... Saj se nemara res. Gora me je poklicala, ne ubežim več glasu, ki me vabi. Naslonjen na okno sledim svetlim slikam, ki se vzdigujejo iz prebujene zakladnice spomina - z njimi pa se vzdiguje in raste najlepše in najjasnejše v meni: hrepenenje po gorah... Iz mraka vstanejo podobe svetlega skalovja in v vetru pojočih, obsijanih trat. Vidim se, kako se vzdigujem med njimi in po njih, kot one poln svetlobe. Pa si zaželim z vso silo mlade duše, biti tam, čutiti na licih vroči pozdrav sonca, v dlaneh trdno hrapavost skalovja in na čelu božajoči dih vetra ... Zato po polprečuti noči, ko mi podobe gor segajo celo v nemirne sanje, zjutraj že hitim, da ugasim žejo v mestnih sencah izpraznjene duše, da oživim slike preteklih srečanj z goro in da si naberem novih, morda še dragocenejših. Savinjska dolina je brhka kot mladenka; polna je že zelenega zlata. Enakomeren šum motorja v avtu, ki hiti po vedno ožji in vedno lepši ravnici, me zazibava v prijetno poldremavico. Pokrajina, hiteča mimo, vsa v težkem zelenju, vrača pozdrav kot dobri, stari znanec in bežne slike krajev ostajajo in se izgubljajo v prahu za hitečim avtom. Vse lepši prizori se odpirajo očem. Raduha raste iz tal visoko v nebo kot star velikan s sivo glavo, široka in plečata. Pola- goma se vse gubi — ostajajo le gore, ki so vse višje in večje pred smej očim pogledom, ki jim ga pošiljam. Vedno mi je ljubo to približevanje gori. Z vsako minuto, ki mineva, se nekaj v meni spreminja. Postajam razigran kot otrok in vedno manj je v meni sledov mesta in enoličnih dni, v njem preživetih. Brzimo skozi sotesko. Na levi buči Savinja, sinja in čista, tako različna od vode, ki jo vsak dan gledaš na njeni poti skozi mesto, da komaj še verjameš, da je res ista. Luče. In nato zdrsnemo med gore. Na obeh straneh ceste se strmina požene z vso silo navzgor. Ko pomolim glavo skozi okence, se mi dozdeva, da diham že isti zrak, kot se pretaka v gorah. Oster je in svež. Tesen je vsa lepša, bolj divja, prvobitnejša. Cisti tolmuni v strugi, bela navpičnost sten soteske ... Večno utrujena Igla ... Redki potniki v avtobusu nehote utihnemo, kot bi prišlo nekaj velikega med nas. In že si sam. Savinja razigrano pošumeva pod brvjo in brnenje avta zamira na cesti proti Solčavi. Končno sem tu! Tu, ob vstopu v svet najdražje vseh gora. Prsi se napno, svetla radost prešine vse telo in — kaj bi pravil! Poženem se v breg, zaletim se po prvem klancu, da me sapa komaj dohaja. Viševnik, spodaj suha struga Bele, pa Roban ... Pritake — prva, druga, tretja — kot bi gostoljubna roka prijazno zapirala leso za teboj, ki si preveč neučakan, in kot bi se z razumevanjem smehljal za tabo sam gorski škrat izpod Strelovca, ki je prišel pogledat, komu se le tako neznansko mudi po samotnem kotu ... Pa hitiš naprej, ves neučakan, v radostnem pi-ičakovanju — in vedno bližja ti je gora — Ojstrica, vrh živih hrepenenj! Kakor v obrazu prijatelja, ki ga mnogo let nisi videl, zopet spoznaš v njenem drage, znane poteze. Iz prej enotne vzhodne stene začno rasti grape in ji brazdati obličje; strmo se poženejo v nebo previsni vrhnji skladi v levem delu, prikažejo se snežišča in zeleni pasovi ruševja in više gori travnate blazinice. Sonce se poigrava s senco, beli skladi pa dihajo čistost in vabijo ... Ko grem med cvetjem čez mehko košenico Travnika v sredini Kota in je korak tih in udušen v mehki zeleni preprogi, me hipoma napolni živa misel, da sem šele ravnokar odšel iz tega sveta in da je bil čas, ki sem ga medtem preživel v nemiru asfalta, le dolg trenutek, ki je moral miniti, da sem lahko prišel spet nazaj. Bi se ustavil na planini? Le počemu! Preveč veselega nemira je v glavi, preveč načrtov, misli, hrepenenj. Niti mi ni do tega, da bi danes hodil po stezi čez Jeruzale in Moličko planino, ker si želim novih podob in slik iz gore in v gori. Torej — po novi poti! Saj so povsod v gorah pota, povsod so in vsaka gora, vsak teh visokih čudežev je poln steza, le rahlo oblikovanih, da jih spoznaš bolj s srcem kot z očesom. Druga je lepša od druge. Vsaka ima svoje čare in svoj mik, prav kot gore, po katerih so razpredene. In čeprav so brez znamenj, žice, klinov — in morda prav zato, so še mikavnejše, prav gotovo pa lepše: več zahtevajo, a tudi več povrnejo romarju, ki nameri svoj korak po njih ... Napotim se po produ, mimo balvanov in ob robu široke, plitve struge hudournika, po grušču in med šopi trave proti strmini. Stena raste v nebo. Rad bi stopil na vrh gore, ne da koga srečam; sam bi bil rad, dokler čutim takšno tanko ubranost v sebi kot sedaj — saj vem, da bi že vsak, tudi najbežnejši dotik teh skritih, rahlo uglašenih strun, ki na njih zvene naša čustva, podrl v najgloblji notranjosti zavzeto skladnost hrepenenja in izpolnitve. Cujem Ojstrico, ki me kliče in vabi, in prvič se ustavim šele na snežišču v spodnjem delu strmine. Počivam. Pa pošljem misli na potep in oči v goste h grebenom, ki obkrožajo tihi, spokojno lepi kot. Val občutkov, znanih in vendar večno novih, se razliva skozme in lepota teh trenutkov me polni kot težko vino tanko čašo. Prešine me vprav deška razposajenost in razigrano veselje napne prsi. Vroče poletje! Iz snega napravim kepo in jo vržem, kar tako, za šalo, iz samega navdušenja nad mislijo, da sem ubežal mestu, zraku in soparici, ki visi nad njim. S pogledom pijem nove, male in velike čudeže, ki jih je gora polna in ki jih je dovolj po vrhovih, v katere se oziram iz strmin Ojstrice. Novo darilo gora malemu prijatelju, človeku. Veliko in lepo. Krenem naprej, globlje in globlje v goro stopam. Svet je lahek in roke skoraj nimajo kaj početi. Zato pa oči! Gledam in gledam, srečno ujet v edinstveno lepoto divjine. Svetli skladi apnenca, ki od njih čiste luči oči zabole; globoka, temno zelena barva ruševja z rjavimi prebliski, kadar se zgane v sunku vetra in tožeče zašumi; svetli lok visokega neba in spodaj dolina, prelivajoča se v vseh barvnih odtenkih. Nad vsem pa sonce, veliki čarodej življenja, ki napaja to mirno veličastje z dobrotljivo radodarnostjo, v širokih, zlatih snopih ... Tako mineva čas. — Hodim ko v sanjah. Po zelenih pobočjih Grofičke se pasejo divje koze. V žlebu na levi curlja snežni ca. Vse več strmali ostaja spodaj, sence rasto in njihovi črni jeziki se plazijo vse više v steno. Dan se nagiba, topi se v hladnem zraku, ki se pretaka čez gore, poslavlja se, nasičen s svojo lastno polnostjo do kraja. — Se en, poslednji žleb, strm in proti vrhu lijakasto razširjen — in spet je v očeh sonce, ki se naslanja na vrhove, kot da bi se utrudilo v dolgem dnevu. Težko pričakovani, dasi že davno znani vstajajo grebeni iznad in izza Petkovih njiv in zapro obzorje s svojimi obrisi. Vštric se v enakomernem loku vzdiguje južni raz gore iz kraškega podstavka nad Korošico. En sam dan, popotnik — a kak dan! In ko naslonjen ob piramido vrh gore gledam, kako ugaša dan in kako me gospodar neba s poslednjimi ž.arki ovija v zlato in škrlat; ko gledam veš visoki, ljubljeni svet gora, v temeljih potopljen v prvi dih noči, okrog n^ene pa svetel, ožarjen, ves v toplih barvah — vem, da bi brez njega le težko živel. Lahek kot veter sem in tako poln lepote, da sem od nje utrujen, hitim v mehko zelenino pod seboj, v toplo domačnost Korošice. Hvala, Ojstrica, za današnji dan! Caven, pogled s ceste pod Colorn Foto Ferdo Premru Jadrno na Čaven in čez Trnovsko planoto JOSIP WESTER To nam je v okretnem Fiatu 600 šlo kakor na vrat in nos. Dobri moj planinski sotrudnik ing. Stanko me je povabil na dnevni izlet na notranjsko stran, njegov bratranec Slavko, lastnik Fiata, je šofiral, prisedel pa je še naš planinski fotist Ferdo. V mrčavem jutru dne 12. junija smo odbrzeli iz Ljubljane in v eni uri smo se ustavili že v Postojni, da smo se odteščali, nato pa zavili mimo svetovno znane Jame proti Predjami, kjer nam je bil prvi daljši postanek. Ogledali smo si skrbno urejeni Predjamski grad, to zanimivo stavbo, blok treh strnjenih tri- in štirinadstropnih poslopij, zgrajenih pod streho ogromne skalne dupline. Malodane celo uro smo se tu pomudili, ogledujoč si lepo urejene zgodovinske in prirodopisne zbirke, ki vsebujejo celo prazgodovinske najdbe. Vse priznanje pritiče ljudski oblasti, da je dala grajske prostore smotrno preurediti in opremiti kot ogleda vreden krajevni muzej. Zdaj pa naglo naprej proti našemu višinskemu cilju — Čavnu! Nismo krenili na krajšo pot čez Razdrto v znožju Nanosa dol v Vipavo, ampak na desno proti Hrušici, kjer smo v Podkraju dospeli na traso davne rimske ceste. Ta je držala iz Vipavske doline čez Hrušico (Ad pirum) v Emono. Na razglednem klancu pod Colom se je odprl pogled na sončno Vipavsko dolino in na tršati čok Cavna nad njo. O polenajstih smo se ustavili v Ajdovščini. Tu smo se za planinsko turo okrepčali z dobrinami madžarskega porekla: z okusnim gulažem in pitnim tokajcem, ki pa ga je rodila trta goriških Brd. Ajdovščina, nekdaj važna rimska postojanka, je vredna, da bi si jo pozorneje ogledali, toda tiral nas je čas, da se povzpnemo v strmino čokatega Cavna. Po kaj spretno trasirani cesti smo se naglo dvigali v višino. Do Lokavca gre še po ravnem, a nato se cesta vije v mnogih vijugah, s strmcem tudi 10%, nazadnje v galerijah in skoz skalni preduh do Predmeje že v višini nad 800 metrov, na robu Trnovskega gozda, ki mu pravijo »meja«. Še nekaj sto metrov vkreber, da smo zavili levo na stransko cesto, nadelano po robu vzhodnega pobočja, in se naposled ustavili pred logarnico ( v višini 1241 m), ki je obenem planinsko zavetišče. Pred nami se pokaže zeleni vrh Kuclja (1239 m), ki slovi po raznoliki flori* in velja za najlepše razgledišče na južno plat. A nam bi bila peš pot do tja le predaleč, zato smo krenili tik za kočo v breg, da zavzamemo drug razgledni vrh, Modrasovec (1305 m). Steza drži ves čas po bujnem gozdu in tudi vrh sam pokriva košato bukovje. Zato so zgradili na njem razglednik v obliki kakih 12 metrov visoke lesene piramide. Modrasovec je sicer priskutno ime, vendar se tu na vlažnih tleh, kjer uspeva dišeča perla, ni bati strupene golazni, pač pa se na pečinastem južnem ronku modrasi lahko mirno sončijo. Razgled z vrhnje ploščadi je zares presenetljiv: na severu rajde Karnskih in Julijskih Alp, na jugu pa sinja gladina Jadrana in kraški svet z Nanosom, Snežnikom in Učko — vrhovi, ki jih imam v hvaležnem spominu —, pred njimi pa ozemlje Brkinov in Savrinov ter vsa sedaj slovenska istrska obala — Trst sam ni do-gleden — tostran Jadrana pa Furlanska ravnina z Oglejem dol do Markovega stolpa v Benetkah; nad tisoč metrov pod nami pa plodna Vipavska dolina z živahnim središčem Ajdovščino. Po isti poti smo se vrnili do svojega vozila. Ura je kazala že 14, ko smo odbrzeli nazaj na glavno cesto, ki drži po si-edini Trnovske planote proti Čepo-vanu. Ta planoto sem si prej mislil kot pust kraški svet, a zdaj sem jo spoznal kot skrbno negovan prirodni park z bukovim in jelovim gozdovjem. Kar nič bi se ne čudil, če bi se iz tega tihotnega divnjaka pojavila rogata glava kakega srnjaka ali jelena; v najvišjem predelu te planote, na skalnatih Goljakih, se baje potika celo trop divjih koz. Edina obsežnejša jasa, kjer je križišče več cest, je vasica Lokve, ki je ugodno letovišče človeku, potrebnemu višinskega zraka in blagega miru. Na robu gozda se nam je odprl Cepovanski dol. Dokaj globoko smo se spustili, da smo se za oddih le nekaj minut ustavili v čednem Čepovanu. Nato še nekaj vožnje po plodoviti dragi navzgor, kar je globoko pod nami zazijala soteska Idrijce. Drzen je bil spust po pečinasti strmini vsaj 400 metrov globlje v Dolenjo Trebušo. Bili so pač spretni graditelji, ki so cesto tod varno nadelali, naš voznik pa previden krmar. Poslej je po asfaltirani cesti ob Idrijci šlo naglo do Cerknega, kjer smo si ob črni kavi privoščili kratek oddih. Ta grapasta dolina, ki veže Idrijo z Mostom na Soči, je bila v narodno osvobodilni vojni prikladno shajališče partizanov, ki so v bližnji stranski grapi za svoje ranjence zgradili skrivno zavetišče, bolnišnico Franjo. — Našemu fiatiču je bilo treba zopet riniti v strmico, da smo na razvodnici med Posočjem in Posavjem, na meji med Jadranskim in Črnim pomorjem, zavili dol Poljansko dolino. Kakor da se bližamo že domu, se mi je zdelo, ko smo ob Sori drčali proti Škof ji Loki. V Poljanah sem pogrešal staro baročno baziliko; porušil jo je bes zadnje vojne. Zahotelo se nam je, da pietetno obiščemo še Visoko in se poklonimo njega zadnjemu lastniku, romantičnemu realistu dr. Ivanu Tavčarju pred njegovim bronastim likom, spokojno sedečim v gaju tik dvorca. Tu nam je bil idealni zaključek čavenskega izleta, bolj realni pa naposled v škofjeloškem gostišču ob že večernem likofu. Brza vožnja po gladki cesti nazaj v Ljubljano je bila le nujen privesek, da smo vegasti krog izletne proge že v poznem mraku zašpilili. * V zgornjih vrsticah sem le bežno omenil nekaj zgodovinskih in kulturnih momentov o krajih, ki smo jih na potu videli. Da ostanem zvest načinu svojega potopis j a, naj to vrzel zamašim z domisleki in spomini, ki so me na tej poti spremljali. Najprej Vrhnika, »prečudni, blagoslovljeni kraj«, kakor jo označuje * Gl. Tone Wrabei\ Trnovski gozd, PV 1959, 169. Pred spomenikom dr. Ivana Tavčarja na Visokem. Drugi od leve je J. Wester Foto F. Premru njen najslavnejši sin Ivan Cankar. V bližini rojstne hiše tik ob cesti sedeči bronasti lik naj slehernega potnika spominja na prvega predstavnika naše moderne. — Malone pred dvema tisočletjema pa je bila tu rimska postojanka Nauportus, kjer so dovažali in prekladali blago na prometni progi iz Panonije čez Logatec (Longaticum) in Hrušico (Ad pirum na gori Ocra mons) dol v Vipavsko dolino, kjer je stalo utrjeno taborišče Castra, današnja Ajdovščina. — Še dalje nazaj v predzgodovinsko dobo sega bajka o Argonavtih, ki so od tod svojo barko prerinili čez Kras do Jadrana. — Tu opažamo tudi zanimiv geomor-fološki pojav: stik rahle barjanske tresetine s kršnim kraškim svetom. Na pečini nad prvim klancem je nekdaj napis z rdečimi črkami Pričetek Krasa opozarjal na to. — V Planini sem bil 1. 1931 navzoč pri odkritju spomenika pesniku Miroslavu Vilharju. Postavili so ga v spomin svojemu rojaku kot v nadomestilo za spomenik, odkrit v Postojni četrt stoletja prej (1. 1906), ki ga je fašistični osvajalec pozneje odstranil z glavnega trga ter ga prestavil za cerkev. Nekaj dlje smo se pomudili v Predjamskem gradu. Kje so leta. ko sem prvič stal pred njim, ne da bi me bila zamikala njega notrina! Zdaj pa smo si pozorno ogledali ta labirint hodnikov, stopnišč in soban, kjer so pred stoletji gospodovali vitezi Jamski — prosluli Erazem, hrust s košato brado ovijačo —, nazadnje pa grofje Kobenclji, katerih kamniti grob še vedno krasi preklado nad glavnim vhodom. Že mogočna stavba sama, postavljena v skalno duplino, a tudi skrbno urejene zgodovinske in prirodopisne zbirke v njej so vredne, da ta izredni spomenik fevdalne dobe obišče vsakdo, ki se mudi v Postojni. Po trasi stare rimljanske ceste smo s Cola ali Podvelba — še pomnim, da sem se pred nekako 50 leti tod na kolesu vozil skoz preduh pod hišnim obokom — prispeli v Ajdovščino. Rad bi si bil ogledal škrbaste zidine rimske trdnjave, ali čas nas je gnal v čavenske višine. Ajdovščina je znamenito zgodovinsko torišče: tu je bilo Rimljanom izhodišče za prodiranje v »barbarsko« Panonijo, v 6. stoletju pa vdorna vrata Langobardom za njih preselitev v Furlansko nižino. Njih zgodovinar Paulus Diaconus omenja bitko »ad flumen frigidum«, pri rečici, ki jo imajo nekateri za današnji Hubelj. — Razgled z vrha Modrasovca ti razgrinja pokrajino, kjer se stikata, prelivata in včasi tudi prerivata dve narodnosti, slovanska in romanska. Pod seboj zreš sončno Vipavsko dolino. Ob pogledu na trg Vipavo se spomniš, da je tam rojstni kraj Boštjana Krelja, enega izmed naših reformacijskih pisateljev; edino on je je bil Notranjec, ostali trije glavni pisci, Trubar, Dalmatin in Bohorič, pa rojaki z dolenjske strani. Vipavec je bil grof Žiga Herberstein, ki je v 16. stol. kot diplomat avstrijskega cesarja posloval na ruskem carskem dvoru ter tam občeval z Rusi, pomagaje si s slovenskim jezikom. Tam doli pri Sv. Križu je konec 17. stol. živel in deloval kot vnet pridigar kapucinec p. Janez Lionelli, ki je v petih knjigah Svetega priročnika (Sacrum promptuarium) pi-iobčil še vedno zanimive, kar zabavne pridige v živahnem baročnem slogu. — V Cerknem smo le malo postali, že zato, da smo si pretegnili sključene okončine in da se je motor ohladil. Ogledal sem si kraj, ki sem ga prvič še kot sedmošolec obiskal. Dokaj je še videti vojnih ruševin, a dosti je že tudi obnovljenega. Tu se je rodil matematik Fran Močnik, čigar učbeniki, prevedeni tudi v razne deželne jezike, so bili v stari Avstriji v rabi na vseh srednjih šolah. — Visoko gori nad Baško grapo v Zakojci je doma naš najplodovitejši pisatelj France Bevk; njegovih izbranih leposlovnih spisov bo kar za petnajst zvezkov. Zal moram priznati, da nisem vseh bral, dobro pa poznam enega, ki se odlikuje po zasnovi, fabuli in tendenci: roman Kaplan Martin Cedermac, ki ga lahko uvrstimo med klasične primere novejšega slovstva. — Koga in česa sem se spominjal v Poljanski dolini, iz katere je izšla dolga vrsta naših kulturnih veljakov? V Hotavljah se je rodil bistroumni slovenist in prešernoslovec Luka Pintar. Poljane in bližnja okolica so domovanje umetniške rodbine Subicev; zlasti Janez in Jurij sta se kot slikarja proslavila v domovini in na tujem. V Poljanah sta bila doma univerzitetna profesorja brata Ušeničnika teologa, eden sociolog, drugi apologet. Gori na pobočju Blegoša v javorski župniji sta se rodila slikar Anton Ažbe, ki je imel v Mtinchenu gla-sovito slikarsko šolo, in dr. Gregor Krek, prvi profesor slavistike na graški univerzi. Na isti univerzi je predaval tudi dr. Simon Šubic, doma doli v Brodeh; v Glasniku, Ljublj. Zvonu in Domu in svetu je objavil vrsto spisov iz fizike in astronomije. Najuglednejši rojak Poljanske doline pa je Emil Leon, čigar Cvetje v jeseni in Visoška kronika sta žlahtna bisera njegovega pisateljskega talenta. In končno še besedo o Skofji Loki, tem starinskem mestu posebnega značaja. Naj urbanisti ohranijo vsaj njega jedro neokrnjeno, naj ostanejo stari grad z značilnim brižinskim stolpom, Mestni trg in Langtrg, tako da bo stara Škofja Loka nam v malem to, kar je Francozom njih Carcassone in Nemcem Rothen-burg nad Taubero. Le malo še imamo zgodovinskih starin, in kar jih je, jih očuvajmo in negujmo! Tako smo v enem dnevu uspešno in brez neprilik prebrzeli dobršen del Notranjske in Goriške ter vso Poljansko dolino na Gorenjskem. Vso pot od Postojnske jame čez Caven in Trnovski gozd do mesta brižinskih škofov smo opravili v enajstih urah, za kar bi lagoden pešec potreboval tri dni. Kajpada taka brzovozna tura ni pomemben športni dogodek, ampak je le dosežek sodobne motorizirane prometne tehnike, ki tudi planinskemu veteranu, brez okovancev na nogah in brez oprtnika na plečih, omogoči nagel vzpon v znatno višino. Živimo pač v prevalni dobi nižinske in planinske turistike. Blagor si onim, ki jo bodo znali prav in v svoj prid izkoristiti! Bivak na Col de la Temple M. Foto A. Mahkota Stena je počakala na naju ANTE MAHKOTA Strah me je, da ne bi napredoval. Vsaka premagana stena mi je zato le priprava za novo, težjo: Triglavska pozimi, Site, Travnik, Cima Su Alto, Rakova Spica, Dru. Ko sem z Wolfgangom Štefanom prvenstveno preplezal severno steno Ailefroide, sem vedel, da sem stopil za stopnico naprej: prvenstveni vzpon v tisočmetrski ledeni steni, ki sva jo takrat oba prvikrat videla. Danes sta vstopila dva Poljaka v Walkerjev steber.1 Morda sta že včeraj, kako naj vem. Gospa Terray je rekla zjutraj : »Deux Polonais... Wolker... les conditions sont bonnes.« Več je nisem razumel, ta francoščina. Le zakaj se je tako smejala, ko je videla kup klinov, ki sva jih znosila pred garažo? Ali je zares tako velikanski! »Lepo vožnjo v Dauphinéjo, na svidenje!« Potem je odšla doli v mesto. Saj res, spet moram na pot, pa sem še ves nor od včerajšnjih sedem sto kilometrov iz Bernine v Chamonix, od mokre ceste in nezasenčenih žarometov. Z Wolfgangom sva se našla zjutraj pri »Poste restante«. Trmasto vztraja pri dogovoru, da greva v Dauphinéjo, kjer gotovo prav na naju čaka nepreple-zana tisočmetrska ledena stena. Spet na motor, drugi pa v Jorasses! i Gre za najtežjo turo v Alpah, za steber v severni steni Grandes Jorasses. »Ce prvenstvena ne gre, se vrnem takoj!« izbruhnem. »Za Meije2 ali za Gervazzutija3 ne bom izpustil Walker j a.« »Potrpljenje, to je polovica uspeha. Ponovitev ti ne uide, prvenstvena pa: pride drugi in ...« Zadnji zavoj je pritrjen na prtljažnik. Za šotor je zmanjkalo prostora, naj ostane v Chamonixu. Odhod. Stroj spet zatuli in kazalec na tahometru vztrajno niha med številkami 120 in 130. Megeve, Albertville, Grenoble. Gotovo morava spominjati na viteza žalostne postave z najinima čeladama proti zapadnemu kamenju ali pa je jugoslovanska registrska tablica tista posebnost, da naju tako pozorno opazujejo Grenobelčani. Komaj se rešiva iz labirinta tujega mesta. Spet divji tempo in kilometrski kamni ob cesti so ves razgled. Začneva se vzpenjati, drzno vsekana, enosmerna gorska cesta, nad nekaj sto metrov niže penečim se Veneonom, drži v neznano gorovje. Soteska se razširi, cerkev in troje večjih hiš, v La Berardu sva. To je torej Chamonix Dauphineje, saj ga je en sam parkirni prostor! Namesto velikih hotelov — šotori na travnatih pobočjih. »Samo angleške in francoske številke,« pravi Wolfgang, ki natančneje ogleduje avtomobile. Tehnika se Dauphineje še ni dotaknila, brez žičnic je in velikega turističnega špektakla, zato kaže, da privlači samo Francoze in Angleže. Mrak je in treba bo najti prostor za noč. Šotor je tako ostal v Chamonixu, samo spalni vreči pripraviva. »Prokleta svinjarija! Opise sem pozabil.« Lepa reč, kako je le mogel. »Saj bo šla prvenstvena, potem je pa vseeno. Pa še specialko sva kupila,« ga tolažim. Potihem me pa zares skrbi, saj bo še najlažji sestop težko najti. Šele vročina naju nažene iz spalnih vreč, dolgo sva potegnila. Oprema za za daljnji napad na Ailefroide je skoro izbrana. Ze debelo uro tovoriva po dolini Pilaškega ledenika (Glacier de la Pilatte) in težki nahrbtnik ima nemalo zaslug za to, da tolikokrat občudujeva divje skalnate vrhove des Bans — kot Jalovec pozimi so. V breg morava in potne kaplje, ki drsijo v oči, so ospredje za privid zapadne stene Ailefroide, ki vstaja pred nama. Za »sedeče planince« v Dauphineji ni prostora, pa tudi za plezalce z velikimi cilji in cilju proporcionalnim številom klinom je težko. Vse je treba lepo po starem znositi na ramah. Popoldansko sonce, 30 lednih klinov, vsa oprema za bivaknanje in hrane za tri dni — pošteno sopihava. Pri koči Temple Ecrins ne smeva počiti, treba je še za dne na Col de la Temple, na sedlo, od koder bova prvikrat zagledala najino steno. »Na višinomeru je že 2900 metrov. Še 450 metrov višine, v uri in pol morava biti na sedlu.« 2 Mišljena je južna stena La Meije, smer Diretissima na G ran Pic, ena najbolj velikopoteznih smeri v Zapadnih Alpah. 3 Gervazzutijeva smer v severo-zapadn1 steni Ailefroide, bralcem gotovo poznana po vzponu Staže Černičeve. Skalnato moreno je že zamenjal ledenik in globoke stopinje jutranjih vodniških partij so nama v veliko pomoč. Skoro bova na sedlu. Popustiva vajeti in stečeva, čimprej bi rada videla najino steno. Najino tisočmetrsko ledeno, deviško steno. Predrzna sva, saj sva oba prvikrat tukaj, pa bi hotela zadnjo, še nedotaknjeno steno. Morda pa ima najina Trnjulčica slabost do predrz-nežev? Ali pa je bila stena v zadnjem času preplezana? So ledene razmere takšne, da je poizkus sploh mogoč? Kavke na sedlu nama morajo odstopiti prostor, še nekaj korakov in pogled ima prosto pot. »Razmere so ugodne, saj vidiš, da je viseči ledenik bel,« pravim in že merim svetlobo za barvni posnetek. Najprej namerim svetlomer na vznožje, na strmi vstopni ozebnik; potem ga počasi dvigam, črni granitni steber; kazalec poskoči, viseči ledenik sem ujel: spet zaniha, vršni zasneženi skalnati prag: naprej je samo še nebo. »Centralne smeri v steni Še ni, to je gotovo,« ostane Severna stena Alefroide. Diretissima na centralni vrh, dosledno predrzen Wolfi. (Vrhnji del zaradi perspektive skrajšan, glej višine, ki su . , .. ,, . „ napisane ob črti smeri) »Cez ledenikov odlom m se Foto A. Mahkota nihče splezal!« Premetavam se na trdem podu na bivaku na Col de la Temple, vsak čas gledam v svetleče kazalce na uri, ki nočeta na pol tri. Strašno klavrno se počutim zjutraj pred vsako veliko turo. Ali bo šlo čez veliki ledeni odlom, bo vreme držalo? Se vedno ne morem verjeti, da je ostala stena toliko časa nedotaknjena, da je počakala na naju. Kar vroč kuhalnik spravim v nahrbtnik, sedaj greva. Sreča je, da me greje upanje, da mraz pomeni lepo vreme. Le oblaki, meglice na zapadu — zelo so slikovite — mi kvarijo veselje nad jasnim zvezdnatim nebom. ■ 3 i H 5 6 L'w 5 \