V sredo in saboto izhaja in velja: sa celo leto . . 5 tor. — kr. sa pol leta . . 2 , 70 „ ■a četert leta . „ 40 „ Po pošti: M celo leto . . e for. 30 kr. aa. pol leta . 3 „ 20 „ sa četert leta . 1 » 70 „ SLOVENEC „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“ Nar. pesem. Oznanila. Za uavadno dvestopno versto se plačuie : f> kr. ktera se enkrat S kr. ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračko. Št. 20. V Celovcu v sredo 22. marca 1865. Tečaj I. Blagorodni gospod predstojnik družbe sv. Mohora! Tukaj Vam pošljem 1 gld. za družbo sv. Mohora, ki je, odkrito spoznam, sicer majhena in tudi izposo¬ jena betvica revnega učitelja, ki serčno želi tudi ne¬ kaki ud omenjenega društva postati. Pri tej priložnosti se nadjam, da se ne bom hudo zameril, ako Vam svojo revščino, zadrego in stisko ne¬ koliko popišem, da si ravno tudi vem , da mi nikakor v tej reči pomagati ne morete; vendar mi bode pri sercu lože, ako se komu pritožiti zamorem. Že se 20 let kakor učitelj v šoli in cerkvi z vso močjo trudim: svedočbe to pričajo, in vendar sem nehote pri vsem svojem skerbnem gospodarjenju in mnogem pritergovaniu v dolgove, ki 160 gld. znašajo, zabredel, ter jih je zadosti, ki menijo, da to ni mogoče, ali žalibog, da je v resnici taka! — Šolska plača (Schulgeld) me je tako daleč zape¬ ljala. Iz mnogoverstnih vzrokov se v naših krajih ubo¬ gim učiteljem zaderžuje in še celo uterguje, zato ker se mladež v toliko čislani nemščini bolj ne podočuje. Ako se pa omenjena plača po cesarskih ukazih tir ja, gorje učitelju — ako to stori, vse hudo ga čaka! Sosebno za me (malokje se godi tako) je ta reč silno grenka. Cela naša fara terdega Nemca za svojega žu¬ pana ima, ki najetega tolmača imeti mora, da govor svojega srenjčanapresojuje! Zabavljivo vsem star¬ šem očita: Kedar wird vaš bub vaš madl in der Schul nur deutscb lernen, windisch kennens schon ehe, dann plačati euer Schulgeld! 1 ' Vsako pol leta bi imel po ces. ukazu učitelj zaslu¬ ženo plačo prejemati od svojega župana, in jaz ubogi re¬ vež — iy 2 leto je preteklo — sem še le 24. febr., 5 in 9. marca t. 1. 8 gld. 28 kr. šolske plače tudi z zabavlji- vimi grenkimi besedami prejel: „Won die Eltern g’spiirn werden, dass ibre Kinder in der Schul deutsch lernen, jedenfalls werdens mit’n Schulgeld heraus, und so aber zogerns lieber damit. Ist schon so! und wie weit, frag ich, kommts mit enkern windischen Sprach!! Ali ni tedaj silno potrebno, ako hočemo za blagor svojega naroda kaj storiti, da bi učitelji neodvisni svojo plačo od kod drugod prejemali? Ali ne vpije za maščevanje v nebo za toliko stor¬ jeno imenitno delo — v poldrugem letu pa 13 gld. 28 kr. prejeti!? — Ali ni nespametno ravnanje, zavolj enega samega Nemca v slovenskem kraju pa bi morala vsa mladina ponemčena biti! Serce mi kervavi, ker vidim, da sem primoran se zavolj bolj gotove plače z mladino v nem¬ ščini ubijati; pa še bolj sem potert, ker nimam niče¬ sar v rokah, da bi se v slovenščini izobraževal, spo¬ znaj e , da mi še zadosti pomanjkuje, le nekoliko k se- dajnemu napredku dospeti. Hvala večnemu Bogu za dobre in iskrene sloven¬ ske prijatelje, ki se za blagor spijočega naroda, ki se tu pa tem že zbuja, toliko potegujejo! Med temi iskrenimi rodoljubi so med nami verli dobrotnik, čestiti gospod W o 1 f Anton, župnik pri sv. Petru na medv. selu. Imam od omenjenega dobrotnika 3 gld. izposojene, da sem si verli časopis za ’/ a 1. pod imenom: „Slove- nec“ naročiti zamogel. Bog plati jezerokrat dobrot nemu gospodu! Silno bi me veselilo , ako bi „Slovenec“ za sk 'v leče rane nekterih v resnici revnih učiteljev včasi maj¬ hen prostorček našel, naj svet vidi, in zve, kako se naj- imenitniši opravek pod imenom: 8 Odgojevanje mladeži" z nehvaležnostjo plačuje. V ... na doljnjem Štajerskem 14. marca 1865. Deržavni zbor. Naj omenimo najprej glasu, kije ravnokar počil med svet: enim v veselje, drugim v žalost, in^ zopet drugim je to morebiti celo nepomenljiva reč. Šmerling neki že pobira — šila in kopita in namerja s svojima zvesti¬ ma tovaršema, gg. ministroma Laserjem in Heinom, iti— kam? ne vemo — ter prepustiti drugim ter de mi- nisterske sedeže. Dvomimo pač zelo še nad tem, ker mislimo, da se mu še vendar tako zelo ne mudi. Koli- krat namreč so se med deržavnim zborom in minister- stvom strune enmalo bolj napete kazale, zagnal se je vselej glas: Šmerling pojde! Oh, kaj bo? Imel je pa ta glas tudi čudovito moč: černi oblaki nevolje so se ra*kadili, postalo je hipoma jasno nebo — opozicija, ki se je tolikanj repenčila, umolknila in pomirila se je! Tudi zdaj so si nekako navzkriž, in sicer o §. 13. in o proračunu sploh; ne mislimo pa, da bi se zavolj tega ravno zdaj Šmerling umaknil, ker ga morda že nova slava čaka. Pravijo sicer, da se s spominskimi zapisi ukvarja, ali pri vsem tem je še lahko deržavni mini¬ ster, ker ve in zna — čakati! Prej tedaj ne bomo ver¬ jeli, da zapusti derž. kermilo, dokler se to v resnici zgodilo ne bo. — V seji od 15. marca je pojasnoval Šmerling žalostno stanje v Galiciji, ter rekel, da ne razsaja še kužna bolezen (legar) in da tudi revščina ni tako strašna, kakor se govori. Zbirajo se milodari in tudi vlada bode pomagala. — Poslanec Bergerje povedal, da bo o že omenjenem predlogu zastran §. 13. prihodnjič govoril. Pričakuje se hud boj — to bo pa tudi morebiti vse, kar bo! — Poročevalo se je še tudi o vladinem predlogu zastran davka, ki ga železni¬ ce od svojih dohodkov plačujejo. Herbst je teh mi¬ sel, naj se davek pri posameznih postajah odrajtuje; Miihlfeld pa, naj se splošna obdačba kakor dozdaj obderži, in tudi zanaprej ves denar na Dunaj steka. Po tem takem bi bilo to, če bi Herbstov nasvet ob¬ veljal, glavnemu mestu v škodo, kronovinam pa, skozi ktere železnica derdra, bi pridovalo. Sklenili pa še niso nič o tem. — Ker še ni finančina postava dode¬ lana (še le zdaj jo pripravljajo za očitno sejo), dovolilo se je zopet, da smejo uradnije še prihodnje tri mesece davke po stari meri pobirati. — Finančini odbor je dovolil tudi 50,000 gld. za popravo Karlove cerkve na Dunaju in drugih 50,000 gla. za tiste nesrečneže^Jki iz Turškega na Dalmatinsko pribeže. — G 76 — zbornica je po nasvetu gr. Vik en b ur ga odobrila, to kar so bili poslanci zastran komisije, ki pregleduje deržavni dolg, sklenili. — Finančini odbor je tudi še sklenil, naj se proračuna za 1. 1865 in 1866, vsaki po¬ sebej, preudarjata in ustanovita. Ta sklep pa se nam ne zdi nič prida. Koliko vode bo še v Donavo steklo, predno se vse to dogotovi in potem še le ne bo nič pridovalo, ker deržavne zadeve niso poravnane. Te pa je treba najprej v red spraviti, zatorej naj se kmalo skličejo deželni zbori! Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avstrijaaske. * Ise Celovca. (Slovenska božja služba.) Kdo bi bil verjel, da se bojo želje, ki jih je „Slove- nec“ v svojem 16. listu zastran službe božje v Celovcu izrekel, tako hitro izpolnile! Zastran keršanskega nauka v slovenskem jeziku je gosp. nunski spovednik in slovenski pridigar Bauer Karl vse lepo in pra¬ vično poravnal. Komej je lani po veliki noči nastopil svojo novo službo, pri tej priči je začel vsako nedeljo keršanski nauk učiti v slovenskem jeziku. Slišimo, da ga Slovenci celovškega mesta in njegove čisto sloven¬ ske okolice pridno in radi poslušajo. — Pa tudi za¬ stran slovenske pridige se bode na pravo ober- nilo. Te misli je vse, da slovenska pridiga ob ’/ 2 9 svojega pravega namena ne dosega. Slovenski posli, za ktere se prav za prav slovenski pridiguje , ob tem času ne morejo v cerkev hoditi; slovenska pridiga se mora predjati na vse zgodej. Kaj je torej storiti? Ali se bode mar slovenska pridiga ob y 2 9 izpustila, ali pa bote dve slovenski pridigi, perva na vse zgodej, druga pa ob 1 / 2 9tih? Po naših mislih, kterih pa nikomur ne vrivamo, je dobro, da! clo potrebno, da pridiga ob */„9 ostane tudi še zanaprej. Veliko slovenskih ljudi okoli Celovca hodi vsako nedeljo in praznik po raznih svo- { ih opravilih v Celovec ; — vsi ti bi torej ostajali brez >ožje besede, ako se slovenska pridiga ob '/ 2 9 odpravi. Odkod pa potrebnih moči dobimo, da se napravite dve ? Najbolje bi se ve da bilo, ako bi se pri cerkvi sv. Duha postavil še drugi duhovnik, in oba bi imela še dosti dosti opraviti. Tudi se govori, da so naš milost¬ ljivi in preskerbni gosp. knezoškof pri visoki vladi že terkali, pa se jim menda ni odperlo, deržava nima de¬ narjev. Pa vendar ne obupajmo , še je pomagati. V Celovcu je nekaj gorečih duhovnikov in rodoljubnih Slovencev, ki ob nedeljah in praznikih nimajo božje besede oznanovati. Je č. g. profesor dr. Nemec, č. g* Škofji kaplan Šrbicelj, č. g. semeniški špiritual Diirnwirth, č. g. vrednik Božič; tudi za gg. slo¬ venske bogoslovce 4. leta bi bilo koristno, da bi se že v semenišču navajali slovenske pridige. Vemo, da imajo vsi ti gospodje že tako veliko opraviti; vemo pa tudi to, da bojo iz ljubezni do Boga in Slovencev vendar le radi storili, kolikor koli premorejo, da se ta sveta in lepa pa za Slovence toliko imenitna in potrebna reč na noge spravi. Visoko vlado pa prosimo, naj pri cerkvi sv. Duha skorej dovoli in plačuje še drugega duhov¬ nika, ker je res potreba velika ne samo zavolj Sloven¬ cev, ampak tudi zavoljo drugih opravil, ki so za ene rame veliko veliko pretežka! — * V Celovcu 20. marca. — Snoč nam je napravila čitavnica prav lepo in primerno veselico. Bil je nam¬ reč majhen koncert s tombolo. Pevalo se je „solo“ in tudi v „koru“ tako lepo in navdušeno, da se je vsem najserčnejša zadovoljnost na licu videla. Vso pohvalo zaslužita g. Izep, ki je izverstno pel, ing. Janežič, ki je jako gibčno in urno na glasoviru igral tako , da sta mogla večkrat ponavljat 1 , sicer bi ne bilo ploskanja ni konca ni kraja. Potem pa je bila še tombola, in približal se je tako med prijetnimi pogovori čas od¬ hoda. Snidilo se je bilo še precej čitavničnih udov in druzih gostov, in še enkrat moramo ponoviti, da nam je vse močno dopadlo. — Prijetno spomladansko vreme se nam še vedno noče pokazati. Namestujeta ga pa sneg, burja in mraz. Sušeč spet kaže, da ima rez rep zavit. Se danes se je merilo v mestu 9 stopinj v mraza. Oh bregu celovškega jezera. B. (Želez¬ nica). Odkar hlapon do Belaka derdra, so naši kme¬ tje siromaki, njihovi pridelki, živina, les itd. nimajo nobene vrednosti, denar je kmetom čisto pošel, posli hočejo zmirej več plačila, boljši jesti in manj delati; delajo le, dokler jih gospodar ali gospodinja vidi. Ko bo prišel 3. kvartal, bodo morali uradniki bobne na¬ penjati, in marsikteri kmet bo slišal žalostneje ropo¬ tanje, kakor ga je slišal poprej, ko mu je žena vča¬ sih zaropotala. Za kmeta zdaj ni mogoče, z vsem trudom si toliko pridelati, da bi obstati mogel; on ne bo mogel več pla¬ čati davkov, pošlo'/itd., in ako se mu pripeti kaka druga nesreča, bo in je ob vse. Vendar pa je kmetijstvo, kakor nekdaj, tako zdaj podlaga naše deržave; če pa podlaga pade , pade vse. Ta žalost sega pa tudi med nedolžne ptice; tudi vrane in druge drobne tičice se že zbirajo k pritožbi, ker nimajo več živeža: poprej so vsaj po cestah razberskovale in si svojega živeža iskale, ali železna cesta je za nje brez živeža. Napisi: „fiir Her- ren und Damen u , so za nje zastonj. iVa Kadi. w No, kaj pa je že zopet na Rudi no¬ vega? Veliko se ve da ni, pa kar je, radi povemo. V naši bližnjici, na Listni gori, kjer je Marijna božja pot, bomo dobili letos nove orgle. Zdaj naj pa še kdo reče, da Slovenci niso vneti za cerkveno reč. Gospod Tomaž Lavzekar, učitelj v Lipicah, sprožil je to hva¬ levredno reč, pa tudi težavni posel prevzel, za napravo orgel denar pri ljudeh pobirati. In glej, Slovenec! ne samo Sentpeterska in Rudska fara pomagate blagodušno to božjo pot povzdigniti, temuč tudi Grebinska, Pliber¬ ška in Velikovška gospoda se ne brani s svojimi do¬ neski blagemu početju pod rame seči ter k časti Materi božji pripomoči. Neka pliberška gospa je gosp. Lav- zekarja sama prosila, naj pride z zapisnikom na njen dom. Doveršene bodo menda do praznika Marijnega obiskovanja. Blizo 600 gld. je že podpisanih. 200 gld. se pa nadjamo od nekega gospoda, ki je obljubil to¬ liko sam dodati, kar bo do 800 zmanjkovalo. Svesti smo si , da bode mož beseda, ker nam je znana nje¬ gova skerb za cerkev in srenjo. — Pred praznikom sv. Matija smo se snidiii v hiši našega občno spoštova¬ nega šolskega očeta, g. Matija H a n ž i č-a, po domače Klepernik. On zasluži vso pohvalo zastran šole, ker ima navado otrokom šolske knjige darovati, pa tudi sam mnogokrat v šolo pride pogledat. Tudi otroci svo¬ jega šolskega očeta dobro poznajo. Prišli so jih po¬ poldan vezat in jim srečo voščit; prav spodobno so se pri tej priliki za prejete dobrote zahvalili. Tudi Gre¬ binska gospoda je prišla počastit našega verlega očeta, ki so v povišanje te lepe veselice oskerbeli strunaske godce. Prijaznost Grebinskih gospodov pa uljudnost njih gospa ste židano voljo do konca podpirale. Ko so začeli gostje na dom se odpravljati, ukazal je gosp. Klepernik godcem, naj „mertvaško“ zagodejo , ker je dobro, da človek v sredi veselja smerti in večnosti ne pozabi! — Kaj pa kaj sicer ljudje pri nas delajo? S polcem so začeli streljati , ter po malem začenjajo od kvart in drugih iger slovo jemati. Ko sem bil meseca oktobra v Mariborski čitavnici, so gospodje streljali za kanarčika; pri nas je pa unidan nekdo pristreljal pe¬ telina, i je že menda sedem let star! Ko sem jaz še otroče bil, mi je pestema pravila, da sedem let star pe¬ telin jajce zleže, iz kteregase izvali zmaj — lintvern — ki je tako hud „da se povsod zemlja trese, kjer koli leta“ Pa, hvala Bogu! jaz se ga ne bojim več, in tudi Bujani bi utegnili prej petelina jesti, kakor zmaja gle¬ dati, ko bi tudi še sedem let po notah „kikeriki“ pel. j* lz spodnjega Roža. (Slovenščina in Žihpolje). Radi romajo Celovčani na Žihpolje in nosijo tudi nemškega duha med slovenske prebivavce. Zraven nemških romarjev je še nekaj drugih okoliščin, ki tu morijo slovensko zavest in besedo. Rajni g. fajmo¬ šter bi bil rad vso slovenščino vtopil v žlici vode, —■ ponemčil je, kolikor je le mogel, cerkev, šolo in far- mane. Daljej si je nakupil blizo cerkve dobro znani gosp. dr. Husa neko posestvo^, in širi nemško kulturo. Po mislih tega gospoda so Žihpolje nemške in veste zakaj?! Vsako leto je pri tej romarski cerkvi tako imenovana „nemška nedelja 1 ', kjer je pri zgodnji božji službi ob šestih za nemške romarje nemška pridiga in je tedaj cerkev natlačena! Tudi je pred nekimi leti nekdo srenjsko predstojništvo našuntal, naj tirja nem¬ ško šolo; kratko — na Žihpoljah je bilo še pred krat¬ kim za slovenščino zlo huda. Pa, hvala Bogu! potegnil je bolj domač veter in že se oživlja slovenski duh. V šoli se podučuje najprej lepo po slovenski in po tem še le nemški, —■ pri družbi sv. Mohora je 1. 1864 ti¬ skanih sedem Žihpoljčanov, —- „Novice“ in „Slovenec“ se tam prebirajo , in nove slovenske pesmi se prepev- ljajo. Tudi to - le veselo novico moram še naznaniti. Lani binkoštni pondeljek popoldne je celovška čitav- nica napravila veselico na Žihpoljah. Podali so se či- tavničarji na Žihpolje in odsedli pri Razaju, srenjskem svetovavcu. Ta je svojo hišo, ki stoji na izrečeno pri¬ jaznem in veselem mestu, tako lepo pozidal in svoj hram in kuhinjo s tako žlahtno robo previdel, da jopo pravici priporočam vsakemu človeku. In glej! kaj so Žihpoljčani čitavničarjem napravili, kako so jih poče- stili? Nabasali so možnarje in streljali tako, da se je od¬ mevalo po vseh gorovinkah in zraven so klicali: „Živio celovška čitavnica“! Kjer se kaj takega godi, tam ne dremlje več slo.enski duh, tam se je že zbudil, tam že pravijo Slovenci: Mi smo mi! Kar se na Žihpoljah godi, živo priča , koliko le en sam vnet in moder ro¬ doljub storiti more. Tamošnji gospod fajmošter Sme- ričnik Boštjan dela tiho pa vneto za slovenščino, ku¬ puje slovenske bukvice in pesmi, razposojuje sloven¬ ske časnike, pogovarja se od domačih zadev s pamet¬ nimi možmi, —• in glej! njegova beseda pada na dobra in žlahtna serca, slovenska zavest se zbuja in kaže, da kri ni voda, da se ljubezen do materne besede ne da zatreti. Pri tem rodoljubnem delu pa podpirajo gosp. fajmoštra tudi srenjski predstojnik, srenjski svetovavci in drugi modri možje. Le delajte, ljubi Slovenci, z ze¬ dinjenimi močmi, naša reč je lepa in dobra! Pa ravnajte se za svojim g. fajmoštrom še tudi na drugi strani. Vaša zemlja ni tako rodovitna, leži vro- beh in silno težavno je njeno obdelovanje. Skerbite, da bote tudi še pri strani kak krajcar vjeli, pečajte se bolj s sadjorejo. Glejte Vaš g. fajmošter so nasadili cele rajde mladih drevesec, lepo jih požlahtnujejo in oskerbljujejo, pa ne dajo se ostrašiti, če jim ravno zima alj živina kako drevesce pokonča. Posnemajte jih; ni daleč od vas v mesto, lahko in drago bote sadje prodajali. Še nekaj , alj bi se ne dalo tudi murbinih 79 — dreves saditi in kaj storiti s svilorejo? Le vse posku¬ šajmo in napredujmo na vse strani! Iz Tersta. J. G. V. (Konec.) Vendar pa, ali bi se ne moglo tej napaki v okom priti? in ako ne, kaj nam je potem storiti?—-Treba je, kakor se je že tudi drugod reklo, pervič: da se ne postavi v službo v slovenskem okraju noben tak uradnik, ki ne uma po¬ polnoma jezika slovenskega — tako pravične bi mo¬ rale v tem oziru vendar gosposke biti; drugič: naj si vsak uradnik, kakor tudi vsak bilježnik (notar), odvet¬ nik (advokat) in sploh vsak tisti, ki ima z ljudstvom kaj opraviti, bodisi v tej ali drugej zadevi, priskerbi Volfov slovar (rečnik), v kterem gotovo vsak nahaja potrebnih besedi, da jih rabi, kedar govori z ljudstvom; tretjič: da se uradni spisi (akta) pišejo le v slo¬ venskem jeziku, kedar se tiče tacih strank (partdj), ki druzega ne umejo govoriti, ko svoj domači jezik slovenski, in jia se jim tudi pismeno odgovarja le v tem jeziku. Ge bi ravno sami ne znali prebirati pisem, jim jih bodo vsaj prebirali tisti, ki so sloven¬ ščini kos; to bo po vsakem načinu veliko bolje, kakor pa, če jim kdo le z veliko težavo in silo uradnijska pisma v navadni mešanici tolmači ali prestavlja; in četertič: da se lepo in razumevno pišejo in oznanjajo postave za slovensko ljudstvo tudi v slovenskem je¬ ziku. Na Koroškem (morebiti tudi drugod?) se postave po navadi pošiljajo županom ali srenjskim predstojni- nikom slovenskih pokrajin v večih šopkih na en¬ krat in le v nemškem jeziku (vzrok temu je že do¬ bro in obče znan). Prepričal pa sem se tudi, da jih nič ne bero, devljejo jih pa na polico ali v kak drug kot, da se tam praše in plesnijo. Vprašam tedaj, za¬ kaj bi ne smeli vsi ljudje zvedeti, da je dana ta ali druga postava, veljavna za vse odraščene in pametne deržavljane brez razločka ? Saj se tudi postave zato dajejo, da se spolnujejo. Vem tudi, da so se še pred letom 48. na kmetih navlašč zbranemu ljudstvu ob ne¬ deljah in praznikih po kakem uradniku tudi v sloven¬ skem jeziku oznanjale, kedar koli je bila potreba. Dan danes pa nikjer več tega ne zapazujemo. Zakaj neki! Še zmirej so krive žalostne okoliščine, ki Slo¬ vencem tisoč in tisoč zaprek nanašajo. Treba nam jih je tedaj pogumno odbijati, sicer ne gremo naprej, am¬ pak le nazaj! To pa ravno tudi naši nasprotniki iskreno žele. Ne bi li bilo morda dobro, če bi kak poslanec na¬ šega rodu v deržavnem zboru to reč omenil, in jo s krepkimi in veljavnimi dokazi, kterih se pač ne manjka, na vso moč podpiral, oslanjaje se pri tem na neobhodno, čeravno po naših protivnikih neprenehoma in terdovratno tajeno potrebo, ki zahteva, da se ljudstvu postave v njegovem domačem jeziku naznanjajo. Razumeva pa se tudi samo ob sebi, da znajo oznanovavci dobro na¬ rodov jezik in da tako prav in po volji presv. cesarja spolnujejo svojo dolžnost. Ne nehajmo tedaj terkati in kazati gosposkam in sploh vsem tistim, ki nam lahko kaj pomagajo, svoje rane, da nam jih vendar enkrat zacelijo. Ge si tedaj vsi, zlasti učeniki in prejpostavljeni sploh, krepko prizadevajo za narodno omiko, in se tudi izdavajo dobre pa primerne*) knjige za ljudstvo, kijih potrebuje, kakor riba vode, tedaj se bode zboljšalo naše stanje: napredoval bo jezik in narod naš ! *) Imel sem enkrat priložnost na doljnjem Koroškem z nekimi gospodičinami o slovenščini se pogovarjati. Potožile so mi, da bi rade brale lepo pisane slovenske bukve, ko bi jih le imele — ali ni jih dobiti! Zatorej si naročujejo nemške. To nam kaže, kaj nam še primanjkuje. (Je že bolje. Vredn.) — 80 — Dežele trojedine kraljevine. y Magrebu. Napoveduje se semkaj dvorni kan¬ celar, g. pl. Mažuranič. Prihodnje volitve ga neki zelo skerpe, rad bi bil tedaj prav blizo njih. Eni pa še celo pravijo, da ne bo več kancelar, in da njegovo mesto prevzame baron Ožegovič Volitve se bodo neki še le v sredi meseca maja pričele. Tudi tista prav¬ da o hervaško - ogerskem programu, ki zadeva z e d i- njenje trojedine kraljevine z Ogersko, ni še popolnoma dognana. Gg. Priča, Bogovič in zdaj tudi grof Jankovič, so v posebnih listih naznanili, da je program popolnoma resničen, in da so se po¬ svetovanja tudi udeležili sedajni dvorni kancelar in ve¬ lika župana, gg. Kukuljevič in Vukotinovič. Ta dva sicer ne čerhneta ne bele ne Černe, pa tudi g. Ma žuranič noče nič kaj z resnico na dan. Pravi, da mu Ip ni nič znano, in da ga tudi takrat ni bilo več v Zagrebu. Radovedni pričakujemo njegovo poslednje opravičevanje, kajti tudi dvorna kanceiarija je v ne¬ varnosti, kep Ogri in njihovi prijatli (glej ta program) hi radi vse nadeve v smislu dualizma poravnali, t. j. v enem delu Avstrije naj bi moževali Nemci, v drugem pa Madjari! To pa ne gre, in ravno zavolj tega nam je treba jasnih in določnih besed, da se še o pravem času dobro izve, kako in kaj. Ptuje dežele. Francoska. Napoleon je še vedno le tiho. Sker- bi ga neki cesarstvo, ker menijo nekteri, da je ž njim pri kraju — kar pa še ni gotova resnica — skerbč ga nemške, italijanske, amerikanske homatije, in ravno zdaj se širi spet glas, da so se na Algirskem gorjanci znova spuntaii. To pa niso malenkosti. — V derž. zbo¬ ru je minister oznanil, da zapuste francoski vojaki v 2 letih Rim, in da velja septembrova konvencija, kakor je (boli res?). — Napoleon je še tudi voljen, Mehikan- skemu cesarju še dalje z vojaki pomagati. — Cesarica Evgenija razglasila je poseben list do vseh presvit- lih gospa vladaric, naj si prizadevajo, da se popravi cerkev „pri božjem grobu 1 ' v Jeruzalemu. — Amerika. 4. t.m. je bil pervosednik Linkoln kaj sjajno vmeščen. Obljubil je, da ne bo prej miroval, predno se nasprotniki popolnoma ne udajo. Drobtine. Ciospodarstvene. (Kako živino v hlevu re¬ diti?) Dobri in umni gospodarji redijo živino večidel v hlevu, in to pervič zato, ker si tako prihranjajo ves H "; a drugič , ker po letu ni nikjer ali vsaj malokje ’e paše, na slabi pa se živina samo muči in sem in tje po suhem (sežganem) pašniku lačna lazi. Dobro bi bilo, kar tudi skušnja poterjuje, da bi se vsaj tretjina vsega polja imela vsako leto dobro pognojiti, tako da na vsako oralo zemlje spada 300 centov gnoja. Zato pa je treba za gnoj dobro skerbeti in ga marljivo sku- pej spravljati. Za 100 centov gnoja treba ti je40cen¬ tov sena (ali pa toliko druge kerme, da je temu enaka) in 10 centov slame za steljo, pa je še tudi treba pa¬ ziti, da gnoj popije vso gnojnico. Vsakemu repu (go¬ vedini) treba je na dan 3% funta ali na leto 12 cen¬ tov sena (ali temu primerno druge kerme) za vsak funt njegove teže ; tedaj ako govedče 750 funtov vaga, treba mu je na leto 90 centov klaje (merve), da dobimo od njega pravo korist. Po tem računu vsak lahko preudari, koliko mu je rediti živine, da more svoje polje dovoljno gnojiti, in koliko kerme, da more tudi toliko živine prerediti. Ta račun nam pa tudi kaže, da je od vsega polja, kar ga imamo, treba odločiti samo s / 3 ali k večemu '/a za ž ' to > a vse drugo za kermo. Ni pa naš namen tukaj razlagati, kako naj kmeto- vavec po zimi svojo živino redi, nego samo to hočemo povedati, kako mu je treba ravnati, da si pripravi do¬ sti kerme za ves čas od zgodnje spomladi do pozne je¬ seni, in da mu ni treba živine na pašo goniti. Spomladi najdeš pervo kermo na vertu, če je proti severju v zatišju, in ni pregosto s sadjem posajen. Da ti tukaj trava Obilno raste, treba jo je večkrat gnojiti z mešanico, gnojnico in pepelom. To mlado travo za- moreš sperva popariti a pozneje, ko je je že več, mešati z mlado deteljo (jarico) in rezanico, in tako počasu prestopiti od zimske suhe kerme na poletno zeleno. Kjer je dobra lega in zemlja, tje sej večno deteljo ali meteljko (LucernerKlee), ki daje zgodnjo kermo in tudi v suhi letini dobro in hitro raste. Kjer pa meteljka ne stori, in se ne nadjaš zgodnje košnje (seče), tam priporočajo sejati ozimno repico in rež, zlasti obraščeno (Staudenkorn). Da je boš pa ve¬ liko nakosil, treba jo je posejati v dobro, a ne v iz¬ molzeno zemljo, in ti je sploh tako ž njo ravnati, ka¬ kor da bi se bil namenil, jo še le zrelo požeti. Za tega voljo jo sej zgodej in sicer v zemljo, ki si jo z živinskim gnojem ali pepelom dobro nagnojil in raz- oral. Zamogel jo boš že jeseni pokositi (poseči) ali popasti, in spomladi deteljo nanjo sejati; pa kedar se sternišče podorje, sej ozimno rež, ozimno repico in re¬ po; tedaj pa pognoji zemljo s koščeno moko (Knochen- mehl) ali z gvanom. Ako je vreme ugodno, zamoreš sejati, ho si repico pokosil, grahor; kedar ta odraste, pokosi ga, preorji zemljo in sej ozimino. (Dalje prih.) Duhovske zadeve. Kerška škofija: C g. Einspieler Jan. je dobil faro Sent-Marjeto pri Bajti šah. Teržaška škofija: C. g. Janez Jelenc, ko- operator in šolski učenik v Novakah, pride za koop. in šolsk. učenika vDraguč; č. g. Andrej Pahor, biv¬ ši kooperator v Buzetu, pride v Novake, za koop. in šolsk. učenika; č. g. Matevž D e k o 1 e, bivši kaplan in šolski učenik v Petroviji, pride za kooperatorja in kor- vikarja v stolno cerkev sv. Justa v Terstu. Srečk anje. Pri srečkanju grof Palfi-ovih sreček 15. t. m. so za¬ dele sledeče številke : štev. 6406 dobi 50.000 gld., št. 82.393 dobi 4000 gld., št. 37.340 dobi 2000 gld., št. 53.546 in 91.622 dobite po 400 gld., št. 40.238, 54.930, 64.824, 77.769 in 88.273 dobe po 200 gld. — Vse druge, ki so bile tudi še zadete, dobe po 60 gld. Prenos v Dalje so darovali: Saši Mart. stolni kaplan Holiber Mih. fajm. v Vetrinju . Resanski Jože na Kozjem Černič Jan. nunski spovednik v Celovcu 3 iztisi „Slovenca" znašajo ostane za naprej 1 gl. 42 kr. 2 2 1 3 30 12 9 gl. 9 „ 84 kr. 36 „ gl. 48 kr. Današnjemu listu so pridjani „Alpenblatter“ na ogled, ki tukaj začnč redoma izhajati m. aprila. Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E.Božič. — Natisnil: Ferd. žl. Kielnmayr v Celovcu.