Učiteljska samopomoč v Ljubljani. I. Zahteve po preureditvi pravil. Dobra pravila so tisti faktor, ki drži pokoncu vsako organizacijo, društvo al.i: zadrugo in jim omogoča primeren razmah. Najboljša pravila pa niso taka, ki bi ustrczala .»•sem članom in bi bila primerna za vsak čas. Uporaba kaj kmalu pokaže, kaj je trcba predrugačiti, kaj dodati ali izpustiti. Izrcdni občr.i zbor US v Ljubljani, ki se je vršil dne 0. marca 1932., je naročil načelstvu — z ozirom na predloge članov prof. Siča in šol^ke upraviteljice M. Polakove iz Ljubljane — da r.aj do prihodnjega občnega zbora sestavi primerne nasvete za preureditev zadružnih pravil. Spremembe so v gotovih točkah res nujno potrebne, neodložljive. Sedanja sprejemna doba je predolga, sprejemne pristojbine so zlasti v zadnjih letih veliko prenizke, mlajši člani žele prejeti sami še v življenju delni znesek od posmrtnine ali pa denarno podporo, starejši člani zahtevajo oprostitve vplačevanja članskih prispevkov itd. Na drugi strani so zopet velike ovire, ki temeljite poprave delno izključujejo ali sploti onemogočajo. — Poiskati moramo primerno obliko in pravi način, kako naj to izvedemo, ne da bi ogrožali obstoj dozdaj zadovoljivo poslujoče zadruge. V ta namen se je osnoval odsek 15 članov (načelstvo in nekaj članov iz Ljubljanc in okolice), ki na sestankih, sklicanih od uprave razmišlja o raznih primernih dn potrebnih popravah v naših pravilih. Potrebno pa je, da se vsi člani US seznanite z gradivom za prcureditev dosedanjih pravil m da sami pri ' prcureditvi sodelujete, to pa s predlogi, nasveti in končno z udeležbo ter stvarnimi debatami na prihodnjem občnem zboru. Gradivo za preureditev pravil je precej obširno, posega globoko v razne dobe US in jc v tesni zvezi s spremembami, ki so nastajale od časa do časa v tej podporni ustanovi. V naslednjih člankih bom skušal podati jasno sliko o US z ozirom na 1. dosedanje spremembe pravil, 2. predloge in nasvete, o katerih se je razpravljalo na odborovih (zadružnih) sejah ali občnih zborih in 3. predloge članov US, ki jih hrani zadružna uprava in jih pretresava odsek za preureditev sedanjih pravil. Pri tem se bo ena ali druga stvar znabiti ponavljala, kar nam pač kaže, da so se enake ali slične domislice pojavile na raznih krajih in ob raznih prilikah. II. Izvršene spremembe v pravilih. Ravnatelj Luka Jelenc, takrat nadučitelj v Senčurju pri Kranju, je sestavil pravila po vzorcu pravil društva »Selbsthilfe der Lehrerschaft Steiermarks«. Oblastveno potrjenje so dobila dne 4. julija 1898., št. 3001. Društvo se jc imenovalo Jubilejska samopomoč v LjubIjani. Ustanovni občni zbor je bil 1. avgusta 1898. v Ljubljani. Po teh pravilih je poslovala društvena uprava do leta 1901. Na občnem zboru tega leta se je društveni delokrog. obsegajoč do tedaj deželo Kranjsko, razŠiril na okoliš »Zveze jugoslovanskega učiteljstva«, to je na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Taka so ostala pravila do I. 1920., vsaj drugačnih sprememb nisem mogel ugatoviti, ker je arhiv US za to dobo zelo pomanjkljiv. V 1. 1918. za nas srečno zaključena svetovna vojna je postavila nas Slovence v popolnoma nove razmere. Z brati Srbi in Hrvati smo si osnovali novo državo, prevzeli od prejšnje srb&ke države njen denar (dinar), avstrijska krona (naše plačilno sredstvo) pa je postala čez noč malo iskan denar nizke vrednosti. Društvena uprava je izplačevala posmrtnine v zneskih nekaj nad 100 Din. — Dnevnc cene za življenjske in druge potrebščine so se dvigale od dne do dne navzgor. Znesek 100 Din je bil pri splošni draginji malenkosten. Na občnem zboru dne 27. avg. 1920. v Mariboru so zborovalci soglasno sprejeli odborov predlog, da se »Jubilejska samopomoč« imenuje odslej »USteljska samopomoč«, vplačila članskih prispevkov in izplačila posmrtnin se vrše v dinarjih (članski prispevek po 2 Din), društveni delokrog pa razširi na vso državo Jugoslavije. Ta pravila je odobrilo ministrstvo za notranje zadeve, oddelek za Slovenijo, z odlokom od dne 3. okt. 1921., št. 10475. Društvo jih je prejelo dne 31. oktobra 1921. Draginja jc rastla od leta do leta. Z novimi pravili določeni članski prispevki so le nekaj časa dajali primerno posmrtnino. Na občnem zboru v Ptuju dne 8. julija 1923. se je § 7, društvenih pravil tako razširil, da more US sprejemati za člane tudi profesorje, njih soproge in vdove. Na tem občnem zboru so se oglašali člani in predlagali k nekaterim odstavkom društvenih pravil času primerne izpremembe. Društveni odbor je dobil nalogo, da pregleda pravila, jih primerno zboljša in na prihodnjem občnem zboru predloži v razpravo in odobrenje. Po temeljitih razmišljanjih na več sejah ;n sestankih je na izrednem občnem zboru US v Krškem dne 9. julija 1924. predlagal društveni odbor sledečo spremembo (dostavek) k § 7. b: »V društvo US vstopajo lahko tudi oni, ki so stari nad 45 let. če plačajo sprejemne pristojbine kot 45-letniki in pa za toliko let, kolikor imajo nad 45 let, še ostale pristojbine, to je: prispevek za smrtne slučaje, letnino in upravnino. Velja pa za aktivne in upokojence. Ta sprememba društvenih pravil naj bi bila začasna, veljavna za eno leto. V tem času bi bila dana prilika vsem, ki so stari nad 45 Iet, da vstopijo v naše društvo.« Predlog je utemeljeval Iv. Kocijančič (Ljubljana): »Čim večje je število članov, tem višje so posmrtnine; društveniki imajo od tega le korist. Društveni rezervni fond se z doplačili starejših priglašencev okrepi. Učitelj. samopomoč ima človekoljuben namen, zato odprimo vrata v naše društvo — četudi le začasno — vsem onim tovarišem in tovarišicam, ki se iz nam neznanih vzrokov niso oglasili o pravem času za sprejem, a zdaj obžalujejo to in nas prosijo pomoči.« Odborov predlog je bil soglasno sprejet za dobo enega leta, to je od 1. IX. 1924. do 31. VIII. 1925. Na članskem sestanku društva US, ki se je vršil v Ljubljani dne 19. decembra 1924., se je razgovarjalo o potrebnih spremembah k raznim odstavkom društvenih pravil, zlasti glede sprejemnih pristojbin in članskih prispevkov. Te predloge si je osvojil društveni odbor na svoji seji dne 6. januarja 1925. in sklenil sklicati v Ljubljano na dan 1. februarja 1925. izredni občni zbor, ki naj predlagane spremembe odobri. Predlogi društvenega odbora, ki jih je izredni občni zbor (1. februarja 1925.) odobril, so sledeči: »1. Prispevek za smrtni slučaj je 5 Din, posmrtnina petkratno število članov, za vpisnino se plača 10 Din in za upravnino letno 4 Din; prispevek za rezervni fond ostane stari (2 Din). 2. Zdravniški certifikat se odpravi. V dvomljivih slučajih more dmštveni odbor (uprava) zahtevati od priglašenca zdravniški certiflkat. 3. K sedanjemu številu odbornikov izvoli vsakokratni občni zbor še tri namestnike.« K št. 2. (zdravniški certifikat) naj pripomnim, da je ta sklep društveni odbor na svoji seji dne 14. julija 1926. v toliko dopolnil, »da se zahteva zdravniški certifikat od vseh tistih priglašencev, katerih zdravstvenega stanja ne pozna kak odbornik ali pa ne potrdi odboru znani, stalni zaupnik v priglašenčevem okraju, da so res zdravi. Ime zaupnikovo se vpiše v prijavnico.« Nova pravila je odobrilo ministrstvo za notranje zadeve — oddelek za Slovenijo dne 8. maja 1925., št. 2479/25. Izredni občni zbor v Ljubljani dne 28. decembra 1927. je sprejel sledečo spremembo — dostavek k § 7a: »Odbor sme sprejemati za društvene člane tudi bivše učitelje, učiteljice in profesorje, ki so prideljeni raznim uradom, podrejenim prosvetnemu ministrstvu in to v področju ljubljanske in mariborske oblasti, n. pr. prosvetni oddelki velikih županov, narodno gledališče. državne knjižnice in muzeji.« Dne 31. marca 1931. je izšel novi zakon o uradnikih. Ta zakon predpisuje v § 76. razne omejitve v društvenem in organizačnem gibanju državnih uradnikov. Z uradnim dopisom poHcijskc uprave v Ljubljani z dne 15. junija 1931.. št. 1322/3. je bilo društvo pozvano, da spremeni svoja društvena pravila in jih prilagodi zahtevam §§ 76. in 345. zakona o uradnikih z dne 21. marca 1931. S to zadevo se je temeljito pcčal društveni odbor na odborovi sej;i dne 24. junija 1931. Kot najboljši izhod iz težavnega položaja je skienil priporočati na izrednem občnem zboru US, ki naj bi se sklical za 29. junij 1931. na II. mestno deško osnovno šolo v Ljubljani, razpust društva in takoj nato ustanovitev zadruge Učit. samopomoči v Ljubljani. Občni zbor je 29. junija 1931. sprejel skoro soglasno sledeči predlog društvenega odbora: »Društvo US ne more svojih pravil popraviti tako, kakor zahteva § 76. zakona o uradnikih. Izredni občni zbor skleni, da se društvo razide, vse društveno premoženje in terjatve pa oddajo zadrugi, ki naj se istočasno in z istim namenom ustanovi. V tem slučaju naj izplača deleže za vse člane, ki so danes v društvu, zadruga sama iz premoženja razpuščenega društva US.« Društvo US je likvidiralo, ustanovila se je Učiteljska samopomoč, reg. zadruga z om. zav. v Ljubljani, ki je s 1. januarjem 1932. pričela poslovati. Finančna direkcija v Ljubljani je za oprostitev plačevanja družbenega davka in raznih taks osporila § 36. naših zadružnih pravil. Dalje je bila potrebna poprava § 34. v toliko. da se za spremembo pravil ne zahteva na občnem zboru navzočnost dveh tretjin vseh članov. Poleg tcga so bile stilistične poprave in dodatki k §§ 3., 11. in 20. Vse te od zadružnega načelstva predlagane spremembe je izredni občni zbor zadruge Učit. samopomoč v Ljubljani dne 6. marca 1932. odobril deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani, oddelek III., jih je potrdilo in dne 31. marca 1932. pod Firm. 289, Zadr. X. 161/2 vpisalo v zadružni register. Te potrjene spremembe je kot tiskano prilogo uprava razposlala koncem aprila 1932. vsem članom US. Iv. Kocijanžič. XI. Glavna skupščina JUU in obmejno šolstvo. Letošnja glavna skupščina se je v svoji resoluciji pod tek. štev. 33. zavzela tudi za naše obmejno šolstvo, oziroma za ureditev manjšinskega šolstva na podlagi zadnjcga iiradnega ljudskega štetja. torej na podlagi narodnosti. Dvomim zelo, da bi imeli s to resolucijo povoljen uspeh. Ako pogledamo § 45. zakona o narodnih šolah, vidimo, da ta ne govori o narodnosti, ampak o jeziku in pravi: V krajih, kjer v znatni meri prebivajo državljani drugega jezika, se ustanove za njihovo deco posebni oddelki osnovne šole — ne pa oddelki višje narodne šole, kakor se že po nekod dogaja. Kakor sem prej omenil, se je sekcija JUU zavzela za ureditev manjšinskega šol6tva na podlagi zadnjega ljudskega štetja, torej na podlagi narodnosti. Dokler pa § 45. govori o državljanih drugega jezika, je uspeh naše akcije dvomljiv. Ta paragraf bi bil za nas sprejemljiv, če bi bili naši ljudje tako zavedni, da ne bi več govorili doma tujega jezika. Zalibog pa o pravi narodni zavednosti naših ljudi težko govorimo, posebno pa tu na severni meji, kjer je bil pritisk germanizacije do prevrata 1. 1918. naravnost strašen. Vsled tega se tudi ne bo posrečilo pripraviti naše ljudi, da bi kar čez noč postali zavedni. Stare bomo le počasi pridobili, treba pa je toliko bolj delati pri mladini in jo prikleniti nase potom šole. Zato pa je boj Nemcev našim šolam razumljiv. Oni dobro vedo, kdor ima šolo, ta ima narod. Nemci pa imajo s § 45. dobro oporo v svojih rokah. Oni vedo, da pravih nemških otrok ne spravijo skupaj toliko, da bi pri vsaki šoli na severni meji dobili svoje oddelke, zato pa irnajo velik kontingent pri naših nezavednih ljudeh, ki znajo že popolnoma slovenski, pi govore nemški, bodisi pod pritiskom razmer, ali pa iz navade. Mi pa pod nobenitn pogojem ne moremo dovoljevati, da bi otroci teh naših mlačnežev ali odpadnikov obiskovali netnške razrede, ker bi s tem vršili mi sami nadaljno germanizacijo. Treba bi bilo započeti na podlagi povcdanega, da se § 45. izpremeni v toliko, da bi govoril o državljanih druge narodnosti, namesto o državljanih drugega jezika pri otvaranju manjšinskih oddelkov. Dokler se pa to ne zgodi, preostaja samo ena rešitev, in ta je, da naj pravilnik k temu paragrafu natanko na najmanjše podrobnosti določi, kateri otroci se smejo vpisati v manjšinske razrede. Na vsak način pa mora pravilnik preprečiti, da bi starši, ki so Slovenci, ki še danes znajo slovenski, pa govore nemški iz kateregakoli vzroka, pošiljali svoje otroke v nemške oddelke. Ravno tako starši, oziroma otroci, katenilh družinski poglavar je Slovenec, ne more in ne sme vpisati otrok v manjšinski razred. Končno pa bi bile na mestu tudi kazni za vsakogar, ki naše ljudi sili, naj vpišejo otroke v manjšinske razrede. Le na ta način bomo naše ljudi oziroma naše potomce rešili zopetne germanizacije v naši svobodni domovini. Mi smo objektivni in strpni, zahtevamo pa to tudi od naših nemških sodržavljanov. Trboveliski slav2ki v Zagrebu. Veliko smo že pisali o nastopih tega odličnega mladinsJkega pevskega zbora. Zato tudi ne smemo preiti mimo pevske poti v Zagreb, kamor je šel zbor 5. t. m. po svoje spričevalo. Da je v Zagrebu najstrožja glasbena kritika in razvajena publika, to nam je dobTo znano. Glas zagrebških kritikov naj Vam pove o uspehu in kvaliteti tega zbora, ki ga vodi naš tovariš Avgust Šuligoj in ki je spopolnil svoje glasbene sposobnosti pri UPZ po prof. Srečku Kumru. Tu je zopet dokaz, kako Ikulturno misijo vrši naš odsek UPZ s tem. da ne širi le sodobno jugosl. pesmi, temveč tudi vzgaja pevovodje. »Narodne Novine« pišejo: »Impozanten uspeh mladih pevcev. Slavlje v glasbenem zavodu. Redkokdaj ima Zagreb priliko, da v svojem hiperproduktivnem glasbenem življenju doživitako umetniško atrakcijo, kot je bila »Trbaveljslki slavček«. Vokalni artizem ima v Zagrebu svojo veliko tradicijo. Pevska društva delujejo, ali do danes jim ni uspelo, da organizirajo otroški zbor umetniške kvalitete, ki bi bil sposoben, da s svojim umetniškim nastopom imponira. Niti naši učitelji niso mislili na to, da odgojijo svojo deco v vokalno-glasbenem smislu. Najtragičnejšfi poraz so pa doživele vse naše glasbene šole, da niso od svojih dijakov sestavile mladinski — ali bolje rečeno otroški zbor. »Trboveljs'ki slavček« tvori 100 otrok, večinoma šolarjev osnovne šole, čijih starši so revni rudarji. Ta deca je našla v svojem učitelju dirigentu g. Šuligoju moža, ki mora imeti nepopisno zdrave živce in neizrecno ljubezen do tega, da je vzgojil zbor, umetniško korporacijo, ki zasluži, da se pokaže tudi v inozemstvu. Z velrkim zanosom in navdušenjem je stopila deca na podij zagrebške Glasbene akademije. Program je bil sestavljen iz kompozicij jugosl. avtorjev. Videlo se je, da je bilo pri sestavi razporeda veliko razumevanja za našo vokalno glasbo. Vse je bilo v stilu in skladu. Pojejo skladno, gibko, dinamično interesantno in v vokalizaciji nenadkriljivo. Niti naša pevska društva odraslih niso s takirri predna&anjem izvedla svojih programov. Zborovodja g. Šuligoj je proučil otroško dušo, načel najboljšo pedagoško metodo, kako treba vzgajati deco v vdkalnem artizmu. Morda bi bilo primerno, da bi g. Šuligoj oddržal nekoliko praktičnih predavanj na glasbeni akademiji. o načinu in svojem sistemu odgajanja dece t. j. o njihovem vokalnem izobraževanju. Pred nami je stala dovršena umetnSška korporacija, katera zasluži, da se pokaže v inozemstvu. To bi bila najboljša propaganda za našo vokalno kulturo. Vsi nastopi t. zv. »Sangerknaben« z Dunaja so potemneli pred odličnim nastopom »Trboveljskega slavčka«. Naši pevei so slavljeni, a to so zaslužili v največji meri. Vsa dela so bila vredna, da stoje na programu te pevske korporacije in so bila sprejeta z velikimi simpatijami. Prvi »bis« je doživcl Ivan Matetič s svojimi deškimi popevkami iz Istre in to s >vKolom« in »Ptičjim plesom«. Impozantno in z veiikim umetniškim dojmom je bila izvedba Adamičeve »Uspavanke«. Iskren pianissimo z malo solistinjo je navdušil dobro posečsno dvorano Hrv. Glasbcnega zavoda. Vse v vsem. Zagreb je doživel ono, česar še ni imel v svoji sredi. »Trboveljski slavček« je umetniška korporacija najvišje kvalitete, na merodajne faktorje pa apeliramo, da podprejo ta umet- niški korpus. Vsa čast jim! Umetniški Zagreb jim kliče na skorajšnje svidenje!« »Novosti« so prinesle zelo obširno kritiko izpod peresa Borisa Papandopula. Med drugim: »To je zbor, v katerem se od takta do taikta, od pesemce do pesemce opaža izredna zborovska disciplina, čvrsto in stalno sistematično delo, ki končno privede do visokih umetniških ciljev. Ta sijajna vokalizacija, s katero mali pevci in pevke izgovarjajo ne le lastne slovenske tekste, temveč tudi hrvatske, medjimurske, istrske in ekavske popevke bi morala, da služi za vzor najboljšim našim pevskim udruženjem. Dinamika tega zbora je izvanredna. Slišali smo gradacije, lepo i'zdelane crescende in decrescende, akcentiranja, vprav vzorno fraziranje, kakor da pred nami pojejo pevci z najvišjo glasbeno naobrazbo. Zvonki in zveneči soprani, mehki in sočni alti dajejo zboru svežost in polnost, intonacija je v razmerju s teškimi kompozioijami ostala vedno stalna in čista. »Trboveljski slavček« je pokazal pot, po kateri je treba, da se hodi tudi v naših krajih, pokazala se je tudi zopet slovenska vztrajnost in njihov organizatorski duh, ki naj služi za vzor našim pedagogom. »Trboveljski slavček«s svojim izvrstnim pedagogom gosp. Suligojem na čelu predstavlja prvi in edini mladinski zbor te vrste na Balkanu. Ta zbor po svoji kvaliteti potiska ¦ daleč v ozadje, varovani dunajski deiki zbor »Sangerknabenverein«. Težišče tega zbora je, da se izvaja sodobna naša mlad. vokalna glasba, ki se je zadnje čase na osnovi našega folklora začela intenzivno gojiti. Radi tega je bil sinočni koncert eminentnega značaja za našo glasbeno produkcijo«. Kritik g. Ziga Hirschler piše med drugim v »Jutru« iz Zagreba: »Na koncertnem podiju smo imeli zares veliko glasbeno senzacijo. Bil je to nastop omladinskega pevskega zbora iz Trbovelj »Trboveljskih slavokov«. To, kar nam je pokazal ta zbor pod vodstvom Avgusta Šuligoja, je vprav fenomenalno in daleč nadkriljuje petje znamenitega dunajskega deškega zbora »VViener Sangerknaben«." Kaj takega v Zagrebu ne premoremo in kaj nam, preostane, kakor da se ponašamo s tem zborom iz Trbovelj, ki je vsekakor edinstven v naši domovini in nam vsem v čast in ponos.« Vsi kritiki tudi drugih listov končujejo svoja laskava priznanja z vabili na skorajšnje svidenje. Za priznanje so jim bili ooklonjeni krasni lavorjevi venci in šopfci »Učiteljskega društva Jedinstvo«, »JPS-Strossmayerjeve župe«, »Učit. pevskega zbora Filipovič« in »Narodne čitalnice«. Poudarjamo: vse to veliko kulturno delo vrši tov. Suligoj izven šolskega pouka, ki pa prekaša delo marsikaterega le za glasbo na-stavljenega učitelja. S propagando za našo jugosl. mladinsko vokalno glasbo, ki jo je! napravil on, se ne more meriti ni'kdo do da-nes v naši državl. Da ski-bi le za domače' skladbe, razvidimo iz njegovih sporedov; ižogiba se vsakega tujega vpliva. Oblasti prosimo, da podprejo ta zbor, ki ga tvorijo otroci žejni srčne kulture. 100 jih je deležnih — prosi jih pa v Trbovljah še 10 krat toliko. Olajšajmo mu delo, da se še intenzivneje px>sveti načeti poti, ki bo v čast vsemu narodu. Merodajni1 činitelji naj pošljejo ta zbor proti severu, prefco meje, da bodo imeli tam jasno mnenje o naši bogati mladinski vokalni literaturi, 'ki si jo lastijo5 do danes le sebi. ič. ' 112 let stara hranilnica. 31. oktobra t. 1. se je po svetu praznoval dan štednje. Naša dolžnost je, da pri tem informiramo naik> javnost, da imamo v Ljubljani najstarejSo hranilnico v Jugoslaviji. Leta 1820. so namreč socialno čuteči ljubljanski meščani z županom Hradeokyjem na čelu ustanovili v zaščito nepremožnih slojev pred oderuhi bivšo Kranjsko hranilnico, ki jo je leta 1928. potem prevzel ljubljanski oblastni odbor, za njim pa dravska banovina. Hranilnica je sedaj zato tudi dobila novo ime: Hranilnica dravske banovine, Ljubljana, Knafljeva ulica 9. 60 let je bila to edina hranilnica na Kranjskem in tudi šc potem jc obdržala vodstvo med našimi hranilnicami. Nov polet pa ji je dala s svojim protektoratom dravska banovina, ki jamči z vsem svojim premoženjem in davčno močjo za vse pri njej vložene denarje. Zavod vrši z vso solidnostjo vse posle, ki spadajo v to vrsto denarnih zavodov. Vlogte obrestuje res prav izvrstno in jih tudi kulantno izplačujc. Nove vloge stavlja vlagateljem vsak čas na razpolago. Varčevanje je edina ravna pot iz sedanje gospodarske stiske, toda ne z zadrževanjem, tezavriranjem po domeh. Dokler denar ne kroži, kot mora po svojem bistvu, toliko časa tudi ne bo prave omejitve krize. Denar mora v promet, a denarni zavodi edino so poklicani, da ga oddajajo v obtdk in njegovo kroženje regulirajo. Ako imate še pomisleke, potem se kar obrnite na Hranilnico dravske banovine v Ljubljani, Mariboru ali Celju. SpEoine vestl. — Minister prosvete gosp. dr. Radenko Stankovič na seji Glavnega prosvet. sveta. Nova sezija scj Glavnega prosvetnega sveta se je pričela 14. novembra v ministrstvu prosvete v Beogradu. Je to 1933. seja v dobi 52 lct, odkar je bil ustanovljen Glavni prosvetni svet. Na dnevnem redu je pretres učnega načrta za nižjo osnovno šok>, dalje določevanje ocene osnovno-, meščansko- in srednješolsfkega učiteljstva, ekvivalenca šol. izpričeval, nostrifikacija srednješolskih izpričeval in drugi tekoči posli. Sejam predseduje predsednik Glav. prosv. sveta g. dr. Vladimir Petkovič, rektor beograjske univerze, podpredscdnik je g. Jelenko Mihajlovič, rektor višje pedagoške šole v«Beogradu, glavni tajnik pa g. dr. Milan Glavinič. Iz dravske banovine sta člana gg. Josip Mazi, načelnik prosv. oddelka, in <Ivan Dimnik, predsednik JUU sekcije Ljubljana. K otvoritveni seji Glavnega prosv. sveta je prišel tudi novi minister prosvete g. dr. Radenko Stankovič. Seznanil se je z vsemi člani prosv. sveta. Zanimal se je za delo in iznesel svoj prosvetni program. Ob zaključku svojega govora je prosil vse člane, da z njim sodelujejo in ga odkritosrčno podpirajo pri izvajanju njegove prosvetne politike. V zadnjih štirih letih je bil to prvi obisk prosv. ministra v Glavnem prosvctnem svetu, kar je napravilo na vse člane najboljši vtis. Kot prva točka je bila na dnevnem redu razprava o učnem načrtu za osnovno šolo. — Praktični izpiti za otroške vrtnarice bodo dne 28. novembra 1932. — Tozadevne prošnje naj se pošiljajo ravnateljstvu držav. učiteljske šole v Ljubljani. — IzpHna komisija. — Ravnateljstvo drž. učiteljske šole. — Direktor N. Marolt. — Neratova spominska plošča. Komite za oskrbo spominske plošče pok. šol. ravnatelju in uredniku »Popotnika« v Krčevini pri Mariboru izreka tem potom zahvalo JUU, sekciji za dravsko banovino v Ljubljani, za prispevek 1508 Din, tovarišu predsedniku g. tv. Dimniku za krasni venec, kraj. šolskemu odboru v Krčevini za prispevek 500 Din in Učiteljski tiskarni za natis prigodne pesnitve, istota'ko vsem tovarišem in tovarišicam, ki so s svojo prisotnostjo pri odkritju plošče počastili spomin našega nepozabnega Miha Nerata. — Tovariš g. Flere je poslal komiteju iz Beograda naslednjo izjavo: Ko se slovensko učiteljstvo s počastitvijo spomina oddolžuje M. J. Neratu, duševnemu pokrenitelju, soustanovitelju ter dolgoletnemu uredniku »Popotnika«, se mu — službeno zadržan — pridružujem pri tej počastitvi z globoko spoštovalnim: »Slava njegovemu spominu!« — Orači, list učiteljske mladine. Ljub- ljanski učiteljiščniki bodo začeli s prihodnjim tednom izdajati list z naslovom »Orači«. Brez dvoma je to pomemben in obtnem razveseljiv pojav, ki priča, da raste v bodoči učiteljski generaciji nekaj novega in posebnega, da se odpirajo novi p>ogledi v hotenju učitcljske mladinc. To bo potrdila prva štej vilka »Oračev«, ki je že pripravljena in na katero vse učiteljstvo posebno opozarjamo in mu priporočamo, da jo naroči. Naročnina znaša 40 Din letno. Naroča se pri Upravi »Oračev«, drž. učiteljska šola, Ljubljana. — Zveza kulturnih društev v Ljubljani. Dne 27. novembra se bo vršil redni obč. zbor Zveze kulturnih društev v predavalnici ZKD v Kazini v Ljubljanr ob 9. uri dopoldne po sledečem dnevnem redu: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo Zvezinih funkcionarjev in sicer tajnika, blagajnika ter referentov. 3^ Poročilo nadzorstva. 4. Izprememba pravil. 5. Volitve. 6. Slučajnosti. — Tajnik: dr. S t o j a n B a j i č , 1. r. — Glavne prireditve Ljubljanskega ve-lesejma v letu 1933. Uprava Ljubljanskega velesejma sporoča, da se vrši XIII. ljubljanski mednarodni vzorčni vclesejem od 3. do 12. junija 1933. Jesenski velesejem »Ljubljana v jeseni« s prtključenimi razstavami gospodarskega in kulturnega značaja pa se bo vršil od 2. do 11. septembra 1933. — Izkaz o napredku učencev je z letošnjim letom odpravljen. Mesto njega je uvedena posebna »Knjižica za učence (ke) naradnih šol«, katere ni treba kolekovati, kakor prejšnji »Izkaz«. Knjižico ima v založbi Učiteljska tiskarna ter se dobiva v knjigarni v LjubljanJ, Frančiškanska ulica 6 in v po družnici v Mariboru, Gor. Gosposka ul. 44.' Cena izvodu je 2 Din. — Knjižice so zelo 11Cne. Naslovno stran krasi tribarvna slika drž. grba med narodnimi okraski. Vsebuje pa nagovor jugoslovenskemu učencu, poda^ke o šoli in učencu, razpredelnico za oceno učenčevega uspeha, prostor za sporočila staršem v I. in II. polletju ter poučilo staršem z izpisom iz zakona o narodnih šolah z dne 5. dec. 1929. — »Knjižica za učence« je odobrena z rešenjem kr. banske uprave dravske banovine v Ljubljani z dne 22. septembra 1932., IV., No. 12981/3., izdalo pa jo je Jugoslovensko učiteljsko udruženje, sekcija za dravsko banovino. — Kdor je knjižico že naročil, se naproša, da naročilo obnovi. — Vodnikova družba, Slovenska Matica in Cankarjeva družba so oddale poverjeništva za Maribor podružnici knjigarne Učiteljske tiskarne, ki se nahaja v Gor. Gosposki ulici št. 44. Tudi vse dosedanje publikacije omenjenih založniških družb se dobe v tej naši knjigarni. — Učiteljicam - pripravnicam za ženska roČna dela. Ker so se obrnile na sekcijo neJcatere teh tovarišic in prosile informacij gleJe polaganja izpita, jih obveščamo, da bomo objavili točna navodila v eni prihodnjih številk našega lista. — Jubilej. V torek sta praznovala 40 letnico srečne zakonske zveze naša tržaška tovariša Anton Germek in soproga Antonija roj. Nadlišek. Vzornemu učiteljskemu paru, ki je posvečal dolga desetletja svoje delo vsem našim stanovskim, Jculturnim in na^ fodnim pokretom na Primorskem, želimo še mnogo let zdravja v srečnem in mirnem zakonu. — Učiteljske vdove in sirote, članice biv. Vdovskega društva, obvešča uprava Učiteljsfcega doma v Ljubljani, da prejmejo pripadajočo podporo sigurno za Miklavževo. Člane in članice JUU prosimo, naj o tem obveste prizadete, ker ti nimajo stanovskcga lista.