POŠTNINA PLAČANA V UOTOV1NI LETNIK XXVII SNOPIČ 1 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE RAZPRAVI: ŠIJANEC FR., SLIKAR FRANC MIHAEL STRAUSS. — ILE-ŠlC FR., IZ VRAZOVE SLOVENSKE LITERARNE ZAPUŠČINE. IZVESTJA: BAUMGARTNER E.,VAZNA NUMIZMATIČNA NAJDBA V MARIBORU. — KOTNIK J., SPROTULETNA VIJOLICA. — ILEŠIC FR., ODKOD IME SLOMŠEKOVIH »DROBTINIC«? NEKROLOG: BAŠ FR., DR. STANKO SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK. VURNIK. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des matieres. Stran. — Page (. Razpravi. — Dissertations. Šijanec dr. Fr., Slikar Franc Mihael Strauss. — Le peintre Francois Michel Strauss . . 1 Ilešič Fr., Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine. — Quelques fragments litteraires slovenes inčdits de Stanko Vraz..................14 II. Izvcstja. — Rapports. Baumgartner E., Važna numizmatična najdba v Mariboru. — line trouvaille numisma- tique importante a Maribor...................33 Kotnik J., Sprotuletna Vijolica, dijaški list mariborske gimnazije iz 1. 1846. — Une feuille de classe dite »Sprotuletna Vijolica« (Violette de printemps) du gymnase de Maribor en 1846 ........................ 38 Ilešič Fr., Odkod ime Sloinšekovih »Drobtinic«? — D' ou les »Drobtinice« de Slomšek tirent-elles leur nom......................46 III. Nekrolog. — Necrologie. Baš Fr., Dr. Stanko Vurnik. — Le dr. Stanko Vurnik.............47 IV. Slovstvo. — Litterature. Kos Milko, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. V. Steska............49 Orožen Janko, Zgodovina Celja. III. J. Mravljak.............50 Mravljak Josip, Dravograd. I. Franjo Baš................51 Mariborski koledar 1932. F. K.....................52 Dr. W. Steinhauser, Die genetivisehen Ortsnamen in Oesterreich. J. Kelemina .... 53 Schniderschitsch Norbert, Die Geschichte der Pharmazie in Steiermark bis zum Jnhre 1850. F. Minafik........................54 Domovina. Meszecsne novine za szlovenzki narod. Vilko Novak.........56 Mikola Sandor, A vendseg multja es jelene. Vilko Novak...........57 Vanino Miroslav Dr., D. T., Povijest filozofijske i teologijske nastave u Isusovačkoj akademiji u Zagrebu 1633—1773. F. 1..................57 Zbornik društva slovaških profesorjev. Jan Sedivy..............58 V. Društveni glasnik. — Chronique des Societes. Zgodovinsko društvo v Mariboru....................59 Študijska knjižnica v Mariboru.....................62 Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje.................97—144 Obvestilo p. n. članom »Zg. dr.« in naročnikom »Časopisa«. Odslej bo »Časopis« izhajal po štirikrat na leto, kakor je bilo zamišljeno že ob njega začetku, a se iz mnogoterih razlogov ni moglo izvršiti. S to preuredbo hoče »Zg. dr.« poživiti stik s svojimi člani. Uredništvo »Časopisa«. Letna udnina, oziroma naročnina Din 50.—, za inozemstvo Din 60.—. Knjigotrška cena Din 75.—. Za ureduištvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskarne d^'d';.v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. ; . . - Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Leto XXVII. Uredil Prol". Fran Kovačič. Maribor 1932. Mariborska tiskarn 5774» dboolyftf MJH.^WdYM Vsebina. — Table des matieres. Stran. — Page. I. Razprave. -— Dissertations. Šijanec dr. Fr., Slikar Franc Miliael Strauss. — Le peintre Francois Michel Strauss . . 1 Ilešič Fr., Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine. — Quelques fragments litteraires slovenes inedits de Stanko Vraz................ 14 Wambrechtsamer A. — Kovačič Fr., Planina in njeni prvi gospodarji. -— Planina et ses premiers maitres .....................65 Šijanec Fr., Slikar Janez Andrej Strauss. Dodatek: Seznam del F. M. in J. A. Straussa. — Le peintre Jean Andre Strauss. Supplement: Liste des oeuvres de F. M. et J. A. Strauss .........................81 Kelemina J., Goti na Balkanu. — Les Goths dans la peninsule des Balkans .... 121 Dolenc dr. Metod, Sorodni odmevi črnogorskih pravnih zgodbic in slovenskega običajnega prava. — Des čchos congeneres entre anecdotes juridiques du Montenegro et le droit d' habitude slovene..................137 Mravljak Josip, Doneski k zgodovini kmetijstva v Dravski dolini v XVII. stoletju. — Quelques notices pour 1'histtfire 4'agriculture dans la Vallee de Drave au XVII. siecle .......................171 II. Izvestja. — Rapports. Baumgartner E-, Važna numizmatična najdba v Mariboru. — Une trouvaille numisma- tique importante a Maribor ..................33 Kotnik J., Sprotuletna Vijolica, dijaški list mariborske gimnazije iz 1. 1846. — Une feuille de classe dite »Sprotuletna Vijolica« (Violette de printemps) du gymnase de Maribor en 1846 ....................... 38 Ilešič Fr., Odkod ime Slomšekovib »Drobtinic«? — D' ou les »Drobtinice« de Slomšek tirent-elles leur nom .....................46 Glaser J., Doslej neznan zapis Prešernovega soneta o Apelu. — Copie du sonnet d'Apelle par Prešeren — jusqu'a present inconnue..............102 Glaser J., Literarne predloge in paralele. —- Paralleles litteraires.......104 Mravljak J., Iz vuzeniške zgodovine. — Fragments de l'histoire de Vuzenica .... 107 Kovačič Fr., Slomšekov najstarejši rokopis. — Manuscript le plus ancien de Slomšek. 190 Grošelj M., O naših starih geografskih imenih. — Autour des noms anciens geograpliiques. 192 Mravljak Josip, Guštanjski rokodelski (obrtniški) ceh. -— Corps de metier a Guštanj. 194 Kokolj Miroslav, Znaki prekmurskega tkaničanja. — Signatures d' art textile dans le Prekmourie ........................197 III. Nekrolog. — Necrologie. Baš Fr., Dr. Stanko Vurnik. —- Le dr. Stanko Vurnik............47 IV. Bibliografija. — Bibliographic (ethnographiquc slovene). Baš Fr., Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1931. . . Kos Milko, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. V. Steska............49 Orožen Janko, Zgodovina Celja. III. J. Mravljak...............M) Mravljak Josip, Dravograd. I. Franjo Baš................51 Mariborski koledar 1932. F. K.....................52 Dr. W. Stcinhauser, Die genetivisehen Ortsnamen in Oesterreich. J. Kelemina .... 53 Schniderschitsch Norbert, Die Geschiclite der Pharmazie in Steiermark bis zura Jabre 185. F. Minafik ......................54 Domovina. Meszecsne novine za szlovenzki narod. Vilko Novak............56 Mikola Sandor, A vendseg multja čb jelene. Vilko Novak...........57 Vanino Miroslav Dr., D. T., Povijest filozofijske i teologijske nastave u lsusovačkoj akademiji u Zagrebu 1633—1773. F. 1.................57 Zbornik društva slovaških profesorjev. Jan Šedivy.............58 Jovanovič SI., Vlada Aleksandra Obrcnoviča. Fr. Vatovec..........109 Ramovš Fr., Dialektološka karta slovenskega jezika. Dr. I. Dornik.......llo Ilribernik Fr., Mesto Šoštanj. F. Baš..................115 Slovenski biografski leksikon. Franjo Baš................221 Kidrič Fr., Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Janko Glaser.....223 Boje Etbin, Slomšek naš duhovni vrtnar. F. Kovačič............226 Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Franjo Baš.........228 Rus Jože, Krst prvih Hrvatov in Srbov. Franjo Baš............230 H. Pirehegger, Geschiclite der Steiermark, 1282—1740. Jos. Mravljak.......231 Anton Mell, Grundriss der Verfassungs- und Vervvaltungsgeschichte des Landes Steiermark. Jos. Mravljak .....................231 Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Dr. Jos. Tominšek .... 232 Visky Karoly, Volksbrauch der Ungarn. Franjo Baš ............235 Zemljepis za II. razred srednjih šol.. . Franjo Baš ............236 Korošec Viktor, Hethitisclie Staatsvertriige. M. Slavič...........236 »Das aelteste germanisehe Sprachdenkmal.« H. Baerent ...........237 Sbornik Muzealnej slovenskej spoločnosti. J. Šedivy............238 VI. Društveni glasnik. — Chronique des Societčs. Zgodovinsko društvo v Mariboru ...............59, 115 Študijska knjižnica v Mariboru....................62 Muzejsko društvo v Ptuju......................118 Obvestilo glede imenika članov....................239 Zamena publikacij ........................239 Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje 97—240 Slikar Franc Mihael Strauss. Stilna analiza.1) Dr. P ranjo Šijanec. Kakor ima bivša Kranjska svojega reprezentativnega slikarja baročne dobe v Valentinu Mencingerju, tako veljata oče Franc Mihael Strauss in sin Janez Andrej kot zastopnika baročnega slikarstva na slovenještajerskem ozemlju. Mencingerjeva plodovitost pa prekaša oba Straussa ne le po številu ohranjenih in znanih del, marveč tudi po njih kvalitetni višini, in to slednje še v najodličnejši meri. Straussova dela so torej pomembna bolj v lokalno zgodovinskem pogledu, v toliko, kolikor lahko zasledujemo v njih delih specifistični razvoj slikarstva 18. stol. na Slovenskem Štajerskem. Spoznali bomo v naslednjem, da so kljub razlikam v slikarski koncepciji med enim in drugim osnovne stilne komponente nele štajerskemu in kranjskemu mojstru skupne, marveč da tvorijo tudi ostalim slikarjem te dobe v območju notranjeavstrijskega in gornjeitalijanskega kulturnega kroga enotno podlago. Umetnostne vrednote del Franca Mihaela Straussa moremo v označenem okvirju izvajati iz splošnih idejnih in umetnostnih temeljev 17. stoletja, v katerem je Štajerska izredno delavna. Koncem 16. in začetkom 17. stoletja se henečanske ter bolognsko-rimske eklekticistične težnje na avstrijskih tleh že razmeroma naglo razvijajo. Gradec postane za časa Karla II. in Ferdinanda II. prava kolonija gornjeitalijanskih umetnikov, katerih najznamenitejša, Theodoro Ghisi iz Mantue (1536—1601) in Giovanni Pietro de Pomis iz Lo- ') Prvi del razprave »Franc Mihael in Janez Andrej Strauss« je priobčen v Zborniku za umetnostno zgodovino, letnik IX., 1929, zvezek 1—2, str. 1—-10: Uvod, Opombe m Literatiua; zvezek 3—4, str. 109—135: Rodovnik in življenjepis, Opombe. — Franc Mihael Strauss je bil rojen 11. IX. 1674 v Slovenjgradcu kot sin očeta Janeza in matere Marije (Katarine) Rozalije. Umrl je i6totain 1. III- 1740. Oženjen je bil z Marijo Katarino Barbaro. — Njegov sin Janez Andrej Strauss je bil rojen 13. XI. 1721 v Slovenjgradcu, kjer je tudi umrl 11. IV. 1783. Oženjen je bil z Marijo Ano. — Arhivsko gradivo za življenjepis slovenj-graške slikarske rodbine Straussov tvorijo največ zapiski v rojstnih, poročnih in mrliških knjigah ler redkejše posamezne listine v slovenjgraškein župnijskem arhivu. Neznaten del listin se nahaja še v župnijskem arhivu v Starem trgu pri Slovenjgradcu. Nadalje je F. M. Strauss omenjen v Ruški kroniki, sin J. A. Strauss pa v vuzeniški župnijski kroniki in v listini Škof. arhiva v Ljubljani, Prot. 62, 658 iz 1770. 1. t tlija (1565—1633), še zastopata v času štajerske protireforniacije pol mani-ristične, pol eklekticistične oblike, mestoma še pozno renesančno kompozicijo. Vendar se pa Pomis že močno naslanja na Tintoretta (glej sliko Marije Pomagaj v Marialiilf pri Gradcu, 1611). Čim zapušča Štajerska skupno z ostalimi alpskoavstrijskimi deželami krog severne naturalistične renesanse, se sporedno v isti meri že pomika v območje italijanskega baročnega razvoja, kjer stopnjema prehaja v svojo drugo veliko dobo, prav tako široko in za ljudsko umetnost plodovito, kakor je bila koncem srednjega veka gotska. V naših krajih so še pomešani nemški renesančni ele-inenti z novimi italijanskimi na delih, kakor so n. pr. sv. Andrej v Spod. Do-liču, table apostolov v Rušah, Rojstvo Jezusovo pri Sv. Katarini nad Laškim, Obglavljenje Janeza Krst. iz Št. Janža nad Dravčami, Madona iz Zavrč (1592)2), Križanje iz Blagovne pri Celju (1624), sv. Cecilija iz Celja (Planner, 1627), Plannerjeve slike v Petrovčah (1665), sv. Lavrencij in Štefan iz Laškega (1666) i. t. d. Figure postajajo slikovitejše v obdelavi, obrazi so idealizirani na naturalistični podlagi modela, krajina zgineva, barve postajajo mehkejše, luč in senca se intenzivneje razlivata in v vedno močnejših kontrastih, tektonsko simetrična kompozicija se ruši in prehaja v dinamično, diagonalno, kjer figure vezano polnijo ves prostor. Vsa ta sredstva izražajo sedaj subjektivno in notranjo pomembnost dogodka z ozirom na gledalca, ki naj občuti prav kot in-dividuum lastne stvariteljske domišljije in v skali vseh možnih občutkov važnost počlovečenega, v obliki narave se razodevajočega duha. veličino cerkve in božjih resnic. Protireformacijski program se v bistvu tudi na Štajerskem umetnostno nič drugače ne izraža kot v vseli katoliških deželah te dobe, samo da so umetniška sredstva pri nas v povojih, šibka, radi globoko vkoreninjene severno-naluralistične primesi formalno manj izrazita in negotova. V drugi polovici 17. stoletja se nam v delih Janeza Adama Weissenkircherja (1646—95), prvega in edinega znamenitejšega štajerskega mojstra, in še od tega le za dobo 15 let (1680—95), razodene domače baročno slikarstvo v najobsežnejši obliki in na najbolj jasen način, tako da lahko smatramo njegova dela, predvsem dekoracije glavne dvorane na gradu Eggenberg pri Gradcu, za najpopolnejša na štajerskem ozemlju. V figurah, kompoziciji in v razmerju slikarskega de-kora do arhitekture se naslanja Weissenkircher na Carraccije, Renija, Doine-menichina, Guercina, pa tudi na Poussina. V slikarski obdelavi rabi izrazito svetlobna sredstva, je tu bližji in bolj soroden benečanskim eklektikom in naturalistom koncem 17. stoletja, n. pr. Zanchiju, Carlo Lothu, ki jim je Ca-ravaggiov tenebroso bolj v krvi kakor domači benečanski kolorizem iz prve polovice stoletja. Zelo zgodnji Kristusov krst (1680, graška deželna galerija) celo spominja na Niccolo Renierija iz Caravaggiove šole Manfredija v Rimu. 2) Sedaj v mariborskem muzeju. Od Weissenkircherjevih del se nahaja na slovenskem Štajerskem za njegov razvoj dovolj značilnih. Med zgodnejša v rdečkasto-rjavem koloritu po Lothovi šoli je šteti sv. Roka v Cezanjevcih pri Ljutomeru (1682. signiran), Ecce homo v Vuzenici (1685. sign.), sv. Družino v kapeli sv. Ane v Rogaški Slatini (1686. sign.). Nekoliko bolj osvetljene v barvah in toplejše v tonih —• drugih bistvenih znakov stilne spremembe ne kažejo — so slike iz zadnjih let pred smrtjo: Dva klečeča svetnika iz Sp. Dravograda (1692. sign.), Marija s sv. Dominikom in sv. Nikolaj iz mariborskega muzeja (sliki 1. in 2.), ki sta prej viseli v stolnici. Marija s sv. Dominikom in Detetom v naročju (1691. sign., mariborski muzej, si. 1.) je po vsej kompoziciji, po figurah in morda še celo v detajlih skoraj docela prevzeta od Pietro da Cortonove Marije e sv. Frančiškom (Eremitaža v Ljeningradu). Polzasenčen Marijin obraz, kontrastno osvetljena roka z dolgimi gracijoznimi prsti, ki izročajo ekstatič-no zamaknjenemu Dominiku rožnivenec, na oblakih sedeča Marija, pred njo klečeči Dominik in k njemu nagnjeno Dete, —• vse je še izraz prvotnega in drugod že zastarelega baročnega sentimenta, senzualne gracije in notranjega patosa. V Marijinem kontrapostu, v ostri luči in senci, v diagonali iz desnega spodnjega kota proti vrhnjemu levemu se razodeva izrazit barok, poln dinamičnih poudarkov in idealističnega zanosa. Druga Weissenkireherjeva slika iz mariborskega muzeja, Marija s sv. Nikolajem in Detetom (1692. sign., mariborski muzej, si. 2.), poudarja še prav tako diagonalo, le da je tukaj za središče izbran svetnikov obraz (na prejšnji sliki je to bila Dominikova desna roka) in da gre diagonala iz levega kota proti vrhu. Slikarjev horror vacui je tukaj ozadje še bolj prenatrpal: za Marijino glavo je še glavica putta kot vrhnji zaključek diagonale in dve sta še simetrično na levi polovici slike za škofovo kapo; na vrhu pa se še prikaže Bog Oče s sv. Duhom-golobom. Drevje in celo oblika listov je na prvi sliki po Cortonovi kompoziciji, pač pa so na Weissenkireherjevi angelci diskretneje pomaknjeni v ozadje. Putto na vrhu s svojim telesom sporedno spremlja diagonalo, vendar pa z desno nožico obrača smer v drugo diagonalo, ki pa je le kratka in poudarjena z otrokovim telesom, tako da imamo pred seboj nekak prostorni cikcak. Dočim je na sliki sv. Nikolaja Marija frontalno in v prostoru pošev pomaknjena napram svetniku in je Dete kontrapostirano, je tukaj obratno Marija kontrapostirana in se Dete frontalno nagiba, tako da lahko govorimo v smislu baročnih kompozicijskih načel o skupinskem kontrapostu komponiranih mas z linearno in prostorninsko diagonalo. Najbolj očiten je pač Weissenkircherjev razvoj v rabi luči in sence ter v koloritu. Chiaroscuro njegovih zgodnjih del je med slovenještajerskimi slikami najznačilnejši na vuzeniški podobi Ecce bomo (1685. sign.) in je še videti kljub počrnelosti tudi na sliki dveh klečečih svetnikov iz Sp. Dravograda (1692. sign.). Kolorit je v tej dobi še benečanski (Ti-zian, Loth), inkarnat je še močno rdečkasto-rjav, posebno na senčnih partijah. Pozneje pa se svetlobni kontrasti omilijo in barve dobe svetlejše tone. Je to razvoj, ki tukaj že prav rahlo napoveduje barvne težnje sledeče dobe. V vseh Weissenkircherjevih delili je posredovanje italijanskih baročnih pridobitev, benečanskih in rimskih, najvažnejšega pomena za štajersko ozemlje. Šole kot take in posredno po njem vplivanih učencev ni zapustil, čeprav sta krogu njegovih poznobaročnih tendenc še najbližja Janez Veit Ilauck (1746 umrl) in Franc Kari Remp, ki je prvo desetletje 18. stoletja študiral v Italiji. Weis-senkirclier sam ne kaže izrazitejšega razvoja pri vsem svojem elekticizmu in spojenosti z benečanskimi slikarji iz druge polovice 17. stoletja. Njegovi biografi celo menijo, tla je delal od 1670 do 1680 v Rimu, kamor bi ga bili poslali njegovi podporniki iz rodu Eggenbergov, vendar pa ta domneva ni zadostno dokazana ter samo sodijo po carraceesknih stropnih slikah na gradu imenovanih knezov3). Weissenkircher je dobival največ naročil pod patro-nanco Eggenbergov, sicer pa ni o njegovih učnih letih in o njegovem življenju nič več znanega kakor o večini todobnih slikarjev pri nas. Važnejša za razvoj baročnega slikarstva je gotovo druga generacija, čeprav ni postavila tako močne in plodovite osebnosti, kakor je bil Weissenkircher za drugo polovico 17. stoletja. Seznanila pa se je pobližje z naturalističnim elementom severa in juga ter ga na domači podlagi krepkeje uveljavljala, odgovarjajoč racionalističnim in subjektivnim naturalističnim težnjam 18. stoletja. Glavni vir ustvarjanja so bili poedinim nizozemskim in flamskim mojstrom, ki so z ustanovitvijo dunajske umetnostne akademije 1716. 1. v velikem številu posečali ne le središče monarhije, marveč tudi vsa glavna mesta dežel samih, — Poussin, Lorain, Rubens, Murillo in Watteau. Pridobitve slikarjev svetovnega slovesa so prihajale k nam v prvi vrsti od severa, največ z Dunaja, in niti ne toliko iz Benetk, ki stojijo prav na koncu italijanskega umetnostnega razvoja že tedaj. Edino s Tiepolom se še avstrijsko slikarstvo obogati, kar se tiče italijanske umetnosti, in zadobi na podlagi že pol rokokoj-skega iluzijonističnega freskanstva silovit razmah in najsplošnejšo veljavo, tako da še tudi v drugi polovici stoletja o odločilnem antagonizmu med severom in jugom na ozemlju južne srednje Evrope ni mogoče izreči zadnje besede v prid enemu ali drugemu. Ugotoviti moremo samo skupna in sporedno tekoča razvojna stremljenja bodisi v klasicističnih, bodisi v rokokojsko slikovitih pojavih napram tipično zaostalim poznobaročnim, elekticističnim na eni in objektivno naturalističnim na drugi strani. Po Weissenkircherju je še n. pr. tudi Franc Ignac Flurer (1772 umrl) po svoji svetlobno kontrastirajoči dinamiki na oljnatih slikah dober epigon starejših baročnih tradicij, ki jih tukaj prav neznatno oblikuje s pomočjo subjektivistično razkrojenih barv. Flurer je sicer v svojih freskah, — med katerimi so one v Attemsovem gradu v Slov. Bi- 2) Rosenberg-Gutinan Anny, Hanns Adam Weissenkircher, Beitriige zur Kunstgeschichtc Sleiermaiks nnd Kiiriilens II., Graz 1925. strici na stopnišču, v kapeli in glavni dvorani nastale 1721 in so 10 let mlajše od njegovih najbolj znanih v Tolbadu pri Gradcu, — po eltsuberantnih figurah in carracceskni kompoziciji še globoko v 17. stoletju, ali drugo, kar je važnejše, se razodeva v zelo slikarsko barvnem občutenju, ki narašča tekom 18. stol. neprestano in ki se baš v monumentalnem freskantstvu najbolj vidno izraža. Če izvira po katalogu graške galerije najzgodnejša Flurerjeva slika, ki je znana, iz 1721. leta — dve leti po prvi znani sliki Franca Mihaela Straussa —, tedaj imamo v slovenjebistriških freskah, ki so signirane istega leta, brez dvoma že eno najzgodnejših Flurerjevih del pred seboj. Docela nova poteza v skladu z dunajskimi naluralisli pod vodstvom Jakoba van Schuppen, ki je rojen v Fontainbleau-ju (1670) in je nizozemskega pokolenja, je Flurer-jevo zanimanje za krajino in legendarno snov. Aigen, Brandt, Ferg, Grund, Tamm, Schinnagl, Janneck so med drugimi gojili na dunajski akademiji moderne snovi kakor so portret, žanr, krajina. Flurerjeve izrazite pokrajinske slike zaslužijo kot delo domačega mojstra v tem še tako zelo z baročno snovjo, svetimi in mitološkimi dogodki prepojenem času posebno pažnjo, kakor so še tudi po stilu italijanskega značaja. Značilna je v tem pogledu tudi Franca Krištofa Jannecka pot iz Gradca, kjer je bil rojen (1703) in kjer je slikal svete podobe po domači tradiciji, na sever, na Dunaj in v Frankfurt ob Majnu (1735), da bi pri Orientu študiral Poussina, Loraina, Ruhcnsa. Po svojem po-vratku na dunajsko akademijo se je posvetil konverzacijski temi spet pod vplivom Watteauja4). Če je van Schuppenova francosko-nizozemska šola vsaj bistveno prodrla v salonu, v družbi prosvitljenih in posvetnih krogov dunajskega centra, se še v cerkvenih naročilih in monumentalnih delih krepko drži italijanistična, južno elekticistična in pozneje v freskantstvu predvsem Tiepo-lova smer. Po Rottmayerju, Granu, obeh Altomontih, Fantiju in drugih, ki so se jim še na koncu pridružili, tako Maulpertsch, Unterberger, Knoller, Hauzinger ter Kremser-Schmidt, ki tvorijo višek iluzionističnih stremljenj v religioznem in historičnem slikarstvu 18. stoletja, zraven teh je zlasti za du-najsko-avstrijsko območje in posredno za štajersko ozemlje najodločilnejŠega pomena Paul Troger (1698—1762), učenec Giuseppe Albertija v Milanu in Giov. B. Piazette v Benetkah, ki je prišel 1728 iz Italije in je po van Schup-penovi smrti postal rektor dunajske akademije. Slikovitost in prav že impresionistično polaganje barv se pojavlja pri njem v taki stopnjevani meri, da ga more v tem nadkriljevati še edino Maulpertsch. Solimena, Crespi, Tiepolo so mu mogli služiti za vzor, poslednji predvsem v sproščeni kompoziciji in v dosledni negaciji realne arhitekture, v stropnih figurah, gledanih povsem z enotnega stališča od spodaj, v dosledni racionalistični ločitvi realnih prizo- J) Kabdebo VI., Ein steiermiirkischer Maler aus dem 18. Jahrh. (Janneck), Tagespost, Graz 1878, N.o 196—198, 204—205. — Suida Wilhelm, Die Landesbildergalerie und Skulpturensammlung m Graz, Osterr. Kunslbuchet, Sonderband II., Wien 1923. rov na robu neba od plavajočih irrealnih na oblakih in deloma v figurah samih, ki še pri Trogerju niso povsem rokokojsko gracilne, kot postanejo to že pozneje pri Berglu. Trogerja moremo prav radi pomešanosti poznobaročnih in povsem rokokojskih elementov smatrati za najizrazitejšega posrednika pred nastopom čisto rokokojskih freskantov, ki stoje tudi snovno že pod vplivom francoskega slikarstva. Edini nižje-avstrijski slikar, ki je l)il tudi v slovenskih krajih plodovit, Kremser-Schmidt (1718—1801), je zapustil v Gornjem gradu, pri Sv. Jožefu pri Slov. Bistrici in drugod na Slovenskem Štajerskem le zgodnejša dela, ki izkazujejo sicer še mračnost, a obenem že izredno slikovitost njegovih široko nanešenih barv. Običajne figuralne kompozicije za 17. stoletje merodajnih italijanskih, posebno benečanskih mojstrov eklektikov, pa se nič manj ne javljajo tudi pri Kremser-Schmidtu, saj je eden najplodovitejših cerkvenih slikarjev svoje dobe. Slikarstvo prvih trideset let 18. stoletja je na Slovenskem Štajerskem v tako majhnem obsegu raziskano in poznano, da je vsaka ožja stilna opredelitev za enkrat izključena. Že delo Franca Mihaela Straussa samega je znano le po petih slikah iz razdobja 1719—1735. Med znanimi in signiranimi deli tega časa se nahajajo še od drugih mojstrov: Janeza Mihaela Rainwaldta oljnata slika sv. Frančiška Ks. v istoimenski cerkvi v Sav. dolini (1715), Janeza Krizostoma Vogla freske v Rušah (1721) in v Laškem (1728, 1737), Flurer-jeve freske v gradu v Slovenski Bistrici (1721), Filipa Karla Laubmanna freske v Slovenski Bistrici (1738) in v Studenicah pri Poljčanah (1738) ter njegove oltarne slike (kapela sv. Frančiška v Ptuju 1733), najdba sv. Križa v Vuzenici (1754), Grebitschacherjeva slika 14 priprošnjikov v sv. Radegundi pri Št. Lovrencu na Pohorju (1730). So pa še drugi manj znani slikarji, ki so razkropljeni po krajih vzhodne južne Štajerske. Okoliš cerkvenih slikarjev Straussov ni tako širok kakor Mencingerjev, katerega dela še nahajamo na Štajerskem v zadostnem številu. Največ Straussovih slik je v severozapadnem delu s središčem v Slovenjgradcu in le mlajšega Straussa dela segajo južneje in preko Celja. Zato tudi ni pomen slikarjev Straussov za štajersko ozemlje take važnosti, kakor je Mencingerjev za kranjsko deželo in za splošno slovensko baročno slikarstvo obče. Njihov nastop je le provincijalno lokalnega značaja, njih stilni razvoj se drži poprečne šablone in so dela po kvaliteti nedvomno slabša od Mencingerjevih, a v svojem trdovratnem slikovitem ko-lorističnem pojmovanju so le samosvoja in se dajo na mah spoznati med drugimi te dobe. Ne na Štajerskem, v Mekinjah pri Kamniku se nahaja prvo znano signi-rano delo očeta Franca Mihaela Straussa, do danes obenem edino znano delo slikarjev Straussov na Kranjskem. Je to slika Marijinega vnebovzetja (1719. sign.) v glavnem oltarju ondotne župnije in bivše samostanske cerkve, ki je bila žalibog 1875. 1. po Idrijčanu Juriju Tavčarju tako preslikana, da po ko- loritu in slikarski obdelavi ne odgovarja več svojemu prvotnemu stanju. Za-snutek je ikonografsko in v celoti tudi kompozicijonalno posnet po znanih sorodnih slikah, počenši od Tiziana do Rubensa. Običajna dvodelnost je tudi tu dana po zbranih apostolih na tleh okrog sarkofaga in po gornji skupini plavajoče Marije ter angelov. Sarkofag je postavljen na stopnice nekoliko višje ter tako, da moli rob iz slike. Na levo in desno se simetrično razvrščajo apostoli, puščajoč spredaj v sredi slike in zadaj za sarkofagom v navpični osi, ki je tudi kompozicijska simetrala, prazen prostor. Apostoli, na levi sedem in na desni pet, se obračajo sede in kleče v živili kretnjah zamaknjenosti in občudovanja proti nebu. Skoraj vsi dvigajo svoje sive starčevske glave navzgor, oči imajo uprte v Marijo, roke so proseče iztegnjene. Prvi na levi kleči sv. Peter in je na pol obrnjen nazven, v desni roki ima nebeški ključ, levo pa je zamahnil kot izraz globokega čuvstva, ki ga pravkar preveva. Njemu nasproti na levi strani v istem obratu je pravkar z desno nogo pokleknil Janez Ev. V nebo obrnjeno mladeniško glavo obrobljajo do ramen kodrasti in svetli lasje. Črnolasi in bradati apostol za njim se nagiba spet naprej, najbrž bi moral gledati po slikarjevi zamisli začuden v globino sarkofaga, a v resnici le nerodno izteguje svojo desno roko, leva pa je zakrita po Janezu spredaj. Nejasen je izvor roke s prtom, padajočim na sarkofag, za glavo pravkar opisanega apostola, ker nima odgovarjajoče figure. Lahko, da jo je Strauss naslikal kot desno roko nagibajočega se apostola, ki bi bil tako po kretnji motiviran, in je neuki Jurij Tavčar pri restavraciji zamenjal apostolovi roki, tako da je ona s prtom' obvisela v zraku. Gornjo tretjino slike zavzema na oblakih polkleče plavajoča Marija, ki je v rahlem kontrapostu obrnjena z desne proti levi nazven, desno, s plaščem ovito nogo pa ima pomaknjeno naprej. Plava razprostrtih rok, od katerih je leva v diagonali višja od desne. Na vsaki strani se prikazujejo po trije angeli s krili, vidni do pasu. Obrazi in sive, bradate glave apostolov so še prav oni eklckticistični in zelo običajni Tizianovi starci. Nosijo slikovite, valovite bele brade, imajo osvetljene pleše in čela pol v luči pol v senci. Izrazito naturalističen lip, ki pa postane ne samo na tej sliki, temveč na vseh Straussovili podobah stereotipen izraz slikarjevih teženj po slikovitosti, je temna glava nagnjenega apostola na desni: črni lasje in gosta črna brada, močan nos ter nizko čelo. To je še ostanek pristne baročne fiziognomije mučiteljev svetnikov in izraz vulgarnih ntož iz ljudstva. Janezov obraz pa je obratno še ves lepotno idealiziran v smislu istega baročnega patosa in je poln svetniškega sentimenta. Zalo tudi tukaj ni slučajno postavljen v bližino kontrastirajočega apostola. Močno razmahnjene kretnje figur samih še izražajo ekstatično razburjena čuvstva, ki različno in v nasprotjih navdajajo posamezne osebe, zbrane okrog čudežnega dogodka. O Straussovem načinu slikarske obdelave bo spričo te grobo preslikane slike težje govoriti. Lahko pa ugotovimo, da je že tukaj vidna Straus- sova krepka, robata, močno impresionistično občutena poteza čopiča, ki razkraja plastičnost lokalne barve v živahno, iluzijonistično menjajočo luč in senco. Značilne za Straussa so tudi izredno močno razvite roke in mišičasti prsti. Tako je n. pr. gola Janezova roka gotovo prevelika, celo disproporcijo-nirana, ter je skrajno slikovito in naturalistično oblikovana. Na drugi strani pa še vedno prevladuje v kompoziciji strog red, osebe se dvigajo na stopnicah vedno višje, stremljenje, pokazati figuro v njeni patetični razgibanosti kar najbližje, se bori s silo ozkega prostora, tako tla vlada gneča in nejasnost v motivaciji nekaterih telesnih pregibov in prostornega razmerja figur med seboj. Diagonali nista le linearno izpeljani, temveč tudi že prostorno, čeprav ne posebno spretno, saj je vsaki rustificirani in ljudski umetnostni kompoziciji gotova frontalnost lastna, pa če še v tako mali meri. Izhodišče diagonal sta na levi glava in ramena sv. Petra, 11a desni glava, ramena in roka klečeče žene, tako da je skrajno na desno nagnjena glava leve skupine križišče diagonal. Skupina Marije je komponirana tako, da nadaljuje spodaj početi diagonali po obeli Mariji najbližjih stranskih angelih, da Spremlja Marija sama po svojem obratu in legi rok diagonalo iz levega spodnjega kota proti desnemu vrhnjemu. Straussovo pojmovanje snovi in dogodka je še tukaj v splošnem zelo idealistično in v smislu svetniških devocijskih upodabljanj, naturalistično dramatična zaposlenost oseb ostane kljub navidezni patetičnosti kretenj zelo majhna, dasi je bila snov tega dogodka tudi že pred tem časom v baročni umetnosti v živahnejši akciji podana. Od figur v ozadju je videti največ samo glave v profilu in v posameznih delih, tu in tam ramena, kvečjemu 11a desni strani še roke, tako da je slikarjevo prizadevanje po slikoviti prosti kompoziciji tudi radi prenatrpanosti in gneče, ki vlada na ozkem prostoru, zelo omejeno. Obdelal je sicer figure s slikarskimi sredstvi, subjektivistično razdelil luči in sence, a kompozicija v shematični simetriji in diagonali je še objektivno idealistična in v bistvu renesančna. Ker diagonalno gibanje v celoti ne pride do veljave, je podrejeno simetrični razdelitvi prostora. Druga slika, Kamenjanje sv. Štefana (si. 3.), je v vuzeniški župni cerkvi in je signirana z 1731. 1., je torej nastala 12 let po prvi. V sredi slike spredaj kleči mučenec sv. Štefan; desna roka 11111 že omahuje, levo je zgrabil mož kraj njega, rabelj, ki vihti v desni roki kamen, da ga s prihodnjim gibom vrže 11a mučenca, zročega v nebo. Pred sv. Štefanom v ospredju pravkar pobira drug, do pasu gol in mišičast rabelj kamen, ki ga je zgrabil z desno roko. Levo opira 11a vpognjeno levo koleno. Za sv. Štefanom je dvignil tretji mož z vso silo težak kamen z obema rokama nad glavo. Za rabljem na desni strani je še videti sklonjeno, s turbanom pokrito glavo. Nekoliko globlje v ozadju je zbrano ljudstvo, razločiti je še rimskega vojaka s ščitom na levi strani ob robu. Še dalje v globino 11a desni pa so pomaknjene mestne hiše, od katerih je sprednja okrogla stavba v obliki cilindra. Na vrhu plava v oblakih sv. Trojica. V sprednjem levem kotu na tleh leži kamen z nadduhovniškiin klobukom ter z monogramom v obliki ovalnega grba. Inieijali sta črki S. in I. Strauss je naslikal sv. Štefanu idealno lep mladeniški obraz s svetniškim sijajem, ki je tukaj izredno velik in svetel. V osladno odprtih ustnicah je eks-tatična zamaknjenost, od nebeške glorije je ožarjen obraz, ki slikovito kon-trastira s kodrasto obrobljeno maso gostih črnih las ter z močno senčenim vratom. Temu nasproti so obrazi rabljev vsi temni, mrki, surovih potez, in so še tudi tipizirani v izrazu krvoločnosti in le malo različni med seboj: gosti črni lasje, kuštrave brade, nizka čela, močni topi nosovi ali ostro šilasli, kakor pri možu s turbanom na desni, krepke lične kosti, na katere pada refleks luči i. t. d. Akt sključenega moža v ospredju je na ramenih prav tako slikovito osvetljen in osenčen, kakor so vse druge osebe. Množica v ozadju postaja nerazločna, se staplja z atmosfero in s pokrajino hiš v eno samo pestro sestavljeno barvno liso, iz katere se odražajo posamezne luči na turbanih in pokri-valih. Diagonale razprostrtih rok sv. Štefana ne podpirajo nič manj še svetlobno poudarjeni momenti, ritmično in dinamično nameščene sence in luči, ki sporedno označujejo drugo diagonalo, bolj strmo in po svetnikovem ter rabljevem telesu izpeljano iz desnega spodnjega kota proti levemu na vrhu. Vsebinsko in formalno središče tvori tako ožarjeni svetnikov obraz, na katerem se bije najmočnejša luč s senco temnih las. Štirje kamni, dva na tleh in dva v dvignjenih rokah, naj pomenijo izhodišča diagonal, ki pa oblikujejo prostor le v ospredju, dočim je ozadje zamišljeno kot scenerija zase. Ta slika se napram prejšnji razlikuje predvsem po slikovitejši obdelavi, barve so tukaj v smislu subjektivnega naturalizma iluzionistično razkrojene, tonsko harmonizirane, učinkujejo kot barvne lise svetleje in topleje. Kar se tiče prostora in kompozicije, je ta slika še prav tako baročna kot prejšnja, dasi je po svoji snovi pripravljena prikazati naturalistično komponento še drugače, kakor samo v slikovitosti luči in sence. Figure izpolnjujejo še ves prostor, ozadje je le nakazano. Sv. Štefan je še heroj, ki umira za ideale in je v svoji balansi izraz kontrarnih sil in konfliktov, ki ga prevladajo vsebinsko in formalno. Najbolj znana Straussova slika, sv. Elizabeta (1732. sign., si. 4, 5), se nahaja na glavnem oltarju župne cerkve v Slovenjgradcu. Je edino večje in zrelejše delo, na katerem bi mogoče še najlažje spoznali umetniško vrednost in stilni značaj del starejšega Straussa. Sv. Elizabeto je videti, kako deli siromakom miloščino ob vhodu arhitekture, ki bo po legendi najbrž cerkev ali palača. Sv. Elizabeta je oblečena v hermelinast plašč, ki je na prsih zapet z zaponko. Na glavi nosi grofovsko peterozobno krono s pajčolanom, ki pada čez ramena. Okrog glave ji sije' svetniški žar. Pravkar je stopila iz palače, iz katere padajo poševni prameni luči na skupino na stopnicah. V tričetrtinskem obra- tu prihaja iz leve proli osa; ehodyla ja w czerewiczkach z zowtymy priezkamy, teper chodžu po morozi liilymy nizkamy. 75. Swityt inisiač, swityt misiač, swityt a ne lirije, odnak meni za mylenkim moje serce mdlije. 79. Klyczet maty weczeraty, weczerajte sami, nema inoho mylenkoho. nj hudu ja z wamy. Vrazov prevod teh kolomijk je jezikovno točen; le v 5. kolomijki je rus(in)sko »priežko« (= prjažka, ItpflJKKa) krivo tolmačil s »peto« (mesto z 5) O »maloruskili narodnih pesmih in kolomijkah« je poročal n. pr. »Dom in Svet« ]907, 63. »Zapis kolomijke« se nahaja v Čopovi lit. zapuščini (Kidrič v »Slov. Biogr. Leks « sul) Čop M., p. 103). »zapono«) in v 75. koloniijki besede »odnak« (poljski: jednak), ki pomeni »vendar«, najbrž ni razumel0). V vseh gori navedenih kolomijkah govori dekle, in sicer tako-le: Žito mi samo zeleni in kozak sam rad hodi k meni (1). — Prej sem bogato sejala in v lepih čevljih hodila, zdaj po mrazu hodim bosa (2). — Sveti mesec, ali ne greje; ljubim, ali mi srce medli (3). —- Mati kličejo k skupni večerji; mojega ljubega ni, zato tudi jaz ne bom z vami (4). Kakor vidimo, sta v vsaki kolomijki dve misli (predstavi): te dve misli sta si ali podobni, kakor slika in prilika, ali pa nasprotni. Vse je to tako tudi v krakovjakih7). Zaleski pesmi ni grupiral v pesmi poljske in pesmi rus(in)ske, nego jih je grupiral po snovi, oziroma po prilikah, pri katerih se pojejo, in šele potem v vsaki taki skupini navedel posebe poljske in posebe rus(in)ske; tako n. pr. spadajo pri njem v skupino plesnih pesmi krakovjaki in kolomijke obenem (str. XXXIII). Izrecno pravi (XL): »Kjer so kakor v Poljski bile podobne okolnosti, ima tudi poezija ljudstva podobno obliko. Kolomijke so v nekaterih rus(in)skih pokrajinah popolnoma isto, kar so krakovjaki na Polj-skems) . . . Kolomijke imajo iste znake kakor krakovjaki: kratkost, dve, štiri, redkokdaj več vrstic; žurba v sestavi —- v prvi vrstici navadno kakšna slika iz prirode, človeka obdajajoče, v drugi vrstici čustvo, domislek, ki ga je (pevec) hotel izraziti . . .« II. »Slovenske«. S prve strani rokopisa čez ves ostali prvi list, čez drugi list in prvo stran tretjega lista (na zadnji strani tega lista je samo še ena dvovrstična pesmica) Vsekakor je Vraz izpremenil zveze med obema mislima kolomijke. V izvirniku je tako: »Sveti mesec, a ne greje, vendar meni medli srce za mojim dragim«, a pri Vrazu: »Sveti mesec, a ne greje; tako meni medli srce za mojim dragim.« Ob vezniku »vendar« je res težko najti psihološko zvezo obeh stavkov; Vraz jo je z izpremembo veznika morda dobil, pa najsi je izpremenil veznik hotoma ali po pomoti, t. j., ker ni razumel besede »odnak«. Sicer pa v stereotipnih formah narodnih pesmi ne moremo med uvodno sliko in poznejšo glavno mislijo vselej iskati psihološkologične zveze; uvodna slika je cesto že samo formula, ki bi v naši kolomijki pomenila saino še časovno določilo: zvečer, po noči (namreč: mi medli srce). ■— V 2. kolomijki je »schodyt« prevedno z »zeleni«; s tem je slika nekoliko izpreme-njena, ker »schodyt« prav za prav pomeni: vzhaja, klije. — V 3. kolomijki ima Vraz mesto fulurnega prezenta »posiju« (posejem) perfekt: sem sejala — najbrž radi sledečega perfekta shodila«, toda s to slovniško izravnavo je Vraz pokvaril razmerje misli, pomen stavka je pač ta: Siromašna sein, posejala bora samo korec ajde in dve peščici prosa (»žmenia« pomeni »peščico«, nekaj malega, Vrazova »merica« je prevelika), a nekdaj sem bila bogata . . . ') V poznejši veliki zbirki maloruskih nar. pesmi: „ Hfipo/Illblfl niiCHH ntJlHUKOfl H yrop-CKofl Pycn" Jak. F. Golovackega (Moskva, 1878) se kolomijke nahajajo v II. zv., 247 si., 73'.' si. 8) Kar brž na to pravi o Slovakih, češ, da niti Slovaki, katerih pesmi so sicer najpodoh-nejše poljskim, nimajo takih pesmi, to ni res; Zaleski je takrat slovaške pesmi še premalo poznal. so pisane slične pesmice. V začetku pred njimi je na desni strani (prav v isti daljini na desno, kakor gori: Rulnjazhke) označba: Slovenlke. Stran 59. 1. Popevke, popevke, kde I'te le vi vsele, al 1'te s nelia pale, al Ite v (raji szvele? Ne 1'mo s neha pale, neti v gaji sklile9) ampak nal' mladenzi, in dvize smillile. Sapopevli dekle, dok l'i na Hohodi, dok te ne pograbe, kakor ribzo v vodi. Ribza inorti pride fhe nasaj do vode al ne inozhi teh vezh, dekle, do Hobode. 3. Zhe 1'em ravno mlada, 1'mem le pouofiti, kakor velke dekle vle snam opraviti; Sosedovi Dori vrstovnici moji fhe ne suano kak le kiava doji. Snam she platno tkat, i moko ol'ejati shet in plelat10) in fi lepo popevati. 8. Takega golpoda mamo raj oa j>olji ker plazila nam inanje, pa nam pet' dovolji"). 15. Pridem moja Mila12), pridem jas nafkorem Nizli le ti ne 1'krbi, meti Ihe te morem: »De hi jas to snala, kaj hi Tvoja bila Vsodej bi li pela kod bi kol hodila.« 17. Zhe 1'i ravno pejem vondar plakat morem kak le hitro v frzi na Milega 1'pomnem. Ultnize mi pejo, ozhi le mi Imejo13), Al od 1'rzheza le 1'olsize mi lejo: Ne 1'i sa-to pejem, kaj h' velela bila temozb pejem kaj bi shalolt posabila. ") Prvotno: le v logi najlhle. 10) Prvotno: sheti in plelati. ") Prvotno: raj mamo... ker nam manje plazila. 12) Prvotno: mila. ") Prvotno: okize le 1'mejo. 18 Časopis za zgodovino in narodopisje. 32. Pelini moje, pelini, dol't val' snam, popevlem, Rei'em vl'e J'iie1"1) skupa v ladizo l'i sdevlem. Ivtera je nar lepfha, njo povrhu sloshim15). kda me m o j mosli bije, pred njega poloshini. Ino kda deteti hodem popevala, hom l'i nje po redi s ladiže jemala10). 33. Mala je to hvala dofti pefem snati, zlie neve pevkinja lepih visli njim dati. 36. Kde17) Slovenka tam le poje kde Madjarka tam le gloje. Kde Nemkinja hudobija'8) kde Ziganka tam talija. 38. 1. Sdati zliejo me s melarjein (prvotno: — roin) Melar melo vaga Svaja mu je draga. — Nozliem ga vset. 2. Sdati zhejo me 1' mlinarjem (prvotno: — rom) tam pralhijo s moko salmeti le oko. — Nozliem ga vset. 3. Sdati zhejo me 1' pifarjem: pilar dol't Ihzhrheka pri — toni malo leka. — Nozliem ga vset. 4. Sdati zhejo me 1' shnidarjem: shnidar 1'hivle v nozlii pogubi l'i ozhi. — Nozliem ga vset. 5. Sdati zhejo me 1' zhevlarjein: s Bogom on ne visha10) le s kopitom krisha. — Nozliem ga vset. 6. Sdati zhejo me s kovazhem: kovazh s mehom pulhe sheno s mazlom bullie. — Nozliem ga vset. 7. Sdati zhejo me s hajdukom: hajduk povlod klati ter po ljudeh mlati. — Nozliem ga vset. 1J) Prvotno menda: val'. 15) Prvotno: poloshim. lu) Prvotno: Bodeni nje po redi s ladize l'i brala. 17) Prvotno: Ode. 18) Prvotno: tam golfija. — Pri tej' vrstici je zraven pripisano: pTina, a pri četrti: tatbina, Ziganiza (»plina«, »tatbina« sta tretja varijanta). 19) Od te vrstice dalje do konca je ta pesem pisana s svinčnikom. 8. Sdati zliejo me f krzhmarjein: krzhmar dela fhkodo. vino mei'lia s vodo. — Nozhem ga vsel. 9. Sdati zhejo me s kmetizhem. poje kmet na polji, to je men po volji. — Ozliem ga vset. Torej slovenske pesmice? Morda Vrazova slovenska formalna iini-lacija krakovjakov in kolomijk? Toda kaj pomeni podatek: »stran 59«? Ta podatek kaže vendar na kako knjigo, od koder so te »slovenske« pesmi vzete! Kje je bila v letili od 1830 do 1835 »slovenska« knjiga, ki bi v njej bile takšne slovenske pesmi? Stvar je drugačna. Te pesmice sploh niso slovenske v našem pomenu te besede, nego so — slovaške, t. j., Vrazovi prevodi slovaških narodnih pesmi. Od »Slovak« se Slovakom pridevnik glasi »slovenski«, zato Slovaki svoj jezik in seveda tudi svoje pesmi imenujejo slovenske, a Slovakinja je »Slovenka«. Morem tudi navesti ono zbirko, oziroma knjigo »slovenskih«, t. j. slovaških (narodnih) pesmi, ki jo Vraz s podatkom »stran 59« citira. To je zbirka J a n a K o 11 a r j a: »Narodnie zpiewanky itd.«, ki jim je prvi zvezek izšel v Budimu 183420). Na str. 59. te knjige se nahaja pod št. 1. ta-le slovaška »spevanka« (popevka): Zpiewanky, zpiewanky, kde ste sa wy wzaly, Či 6te z neha padly, či ste rastly w hagi? Z neha sine nepadly, w hagi sme nerastly. Ale nas mladenci, a dewčence našly. — in te s 1 o v a š k e »spevanke«"1) dobesedni prevod je prva gori navedena Vrazova »slovenska« popevka. Številke, ki jih Vraz navaja nad nadaljnjimi svojimi popevkami (5, 3, 8, 15, 17, 32, 33, 36, 38), so številke, pod katerimi se te popevke nahajajo v Kollarjevili »Zpievvankah«, in sicer 1, 5 in 3 na str. 59, 8 in 15 na str. 60, 17 na str. 61, 32 na str. 62, 33 na str. 63. Vse pesmi so vzete iz III. oddelka Kollarjeve zbirke; ta oddelek ima naslov: »Zpevvolihost čili milowanie zpewu a pjsnj« (Pevoljubnost ali ljubezen 20) Popolni naslov knjige se glasi: Narodnie zpiewanky čili pjsnč swetske Slowakii w Uhrach gak pospoliteho lidu tak i wyššjeh stawu, sehrane od mnohych w poradek uwedene, wyswetlenjmi opatrene a wydane od Jana Kollara. Djl perwy. Wydanj hogne lozmnožene i perwe dwa tištene svazecky w sobe obsahugjej. W Budjne 1834. — Djl druhy. W Budjne 1835. — [Stara češka ortogral'ija, ki se v njej čita: »j« (mesto vokalaj kot: i (i), g j (bojne). V poznejših citatih bom pisal današnjo češko ortografijo; le v naslovih puščam staro.] 21) Izraz »zpiewanka« tolmači Kollar v svojem »Vykladu itd. ku Slawy Deere« (Pešta, 1822), n. 375: »Zpevanky«, tak jmenuje Slovenky w Uhrich swe kratke pisne«. do petja in pesmi); vsaka pesmica ima pri Kollarju svoj nadpis, in sicer po redu: i. Zpiewanky a gegicli puwodcowe (Popevke in njih avtorji); — 5. Zpew a slohoda (Petje in svoboda); — 3. Mlada zpewacka (Mlada pevka); — Zpew a mzda (Petje in mezda); — 15. Zpew a wdanie se (Petje in možitev); — 17. Zpew a plač (Petje in jok); — 32. Pjsne w truhle (Pesmi v skrinji); — 33. Napewy (noty); — 36. Wlastnosti (Lastnosti); — 38. Wolenie inanžela (Volitev moža). Vraz je nadpise izpustil; saj jih nimajo tudi krakovjaki in kolomijke. Vraz je peto Kollarjevo številko dal pred 3 — pač namenoma, ker ona po svoji vsebini spada v uvod. Motiv popevk se vije skozi nje tako-le: O popevke, mladeniči in dekleta so vas izmislili! Samo poj, dekle, dokler si svobodna! — (To je uvod; dalje pa poje dekle:) Dasi sem mlada, znam že vse domače delo. Najrajši imamo takega gospodarja, ki nam dovoljuje peti. Da znam, da bom Tvoja, dragi, bi si povsod pela. Včasi si zapojem od žalosti, ee se dragega spomnim. Vse pesmice položim v skrinjo, da jih po redu zapojem, prvo ljutemu možu, ostale detetu. Ni dosti lepa pesem; treba jo je znati tudi lepo, zapeti. Kjer je Slovenka, tain se poje. Nobenega drugega si nočem vzeli, samo kmeta, ki si na polju poje. Vse to je prav romantična slava petja, ki ji je centralna slika: S 1 o v a n k a, sredi polja pojoča. Kollar ima v omenjenem III. oddelku, posvečenem petju, 43 številk; izmed teh jih je Vraz prevedel samo deset; izbiral je torej, zdi se mi, da je hotel napraviti ciklus pesmic, ki bi bil nekaka motivna enota: Dekle poje od prvih dekliških let do poroke, ldoč za tem ciljem, je Vraz izpustil vse pesmice, ki jih ne govori dekle. Opustil pa je, naravno, tudi take, ki se nanašajo na posebne, z imeni navedene slovaške kraje. Kar se tiče pevoljubnosti, sta pevoljubni Slovan in pevoljubna Slovanka pravi (če smem tako reči) nakit Kollarjeve slovanske romantike. Izmed Slo-vank pa je Majka Slava »spevom ust« posebno obdarila baš Slovenko (= Slovakinjo)2-). V tem smislu piše Kollar v uvodu svojih »Pisni svetskych lidu slavenskeho v Uhrach« (1827, str. Ill—IV): » . . Tatranska Slovakinja vse (Slovakinje) po svoji pevnosti nadkriljuje, kjer nje ni, tam je vse nemo; kamor ona pride, odmevajo od milega petja polje, vinogradi, vrtovi, griči in doline, kakor da je njena prisotnost vsem drevesom in grmovom jezike posodila; in ona poslovica je kajpada mogla zrasti samo na Ogrskem: »Kjer je Slovakinja, tam je petje« . . . Isto govori Kollar v »Zpiewankach« samih (II. del, 488), le da je tukaj mesto »Slavenke« (— Slovankinja) že »Slovenka«, kar je Vrazovemu ušesu donelo še mileje: Kde Slovenka, tam zpev. '-'-) »Slava krasou lihe reči Polku, Vdekein ozdobila Srbinku, Slovaeky pak, naši rodinku, Zpevim ust a srdcem bez okolku« (izd. 1832. spev. I., sonet 47; v izd. 1862, son. 48). Opozarjam, da \raz slovaške pesmi imenuje »slovenske«, (lasi jih Kol-lar v I. delu svoje zhirke, iz katerega je Vraz zajemal, ne imenuje tako; navaja pač »slowensko-pohanske bageslowi« (p. 3), neko »Rozprawko slovvensko« (p. 12), pesmi »českoslovvenske« (p. 42); šele v naznanilu II. dela zhirke na koncu knjige ima dvakrat izraz: pesmi »slovvenske«. Vsekakor pa je izraza »slovenski« = slovaški v I. delu zhirke tako malo, da se Vrazu pač ne bi vsilil, če bi ga od drugod ne poznal. Naše »Zpiewanke« imenuje Kollar »slovenske« šele v pripombah II. dela (str. 464), ko razpravlja »o Napewach čili melodiach Slowenskych Zpiewanck« (prim, tudi str. 471). Sploh je v II. delu več »slovenskega«, tako da hi skoro mogli sklepati, da je Vraz imel že tudi II. del Kollarjeve zbirke v rokah, ko je iz I. dela prevajal. Prevod slovaških popevk je vobče jezikovno točen; če je v št. 36 mesto >faleš« del hudobija, je temu vzroka iskati pač v rimi. Slovaškemu dekletu v mlinu se »ne pači« (= ne ugaja), 38, ker se praši; da se praši tam od moke, to ve tudi Vrazovo dekle, ali ono še dodaje posebe: ». . . zasineti se oko«23): najbrž Vraz slovaškega izraza »ne pači se« ni razumel. V št. 32 dene slovaško dekle na vrh vseh pesmi najkrajšo, da jo možu »predloži«, kadar jo mož natepe — to pač pomeni, da hoče z njim na kratko opraviti —, a Vrazovo dekle dene na vrh najlepšo pesem, s tem pa je smisel vsega znatno izpre-menjen24). Za zgled hočem navesti še par slovaških izvirnikov: 33. N a p e w y (not y). Mala je to clivala muolio piesni znati, Ak nevie zpevačka pekne icli zpievati. 36. Wlastnosti. Kde Slovenka tam zpčv, Kde Ma) Prvotno, a prečrtano: mleko. 15. Gore ali l'e rastopte, ali me prekrite, ak me zhete raslozhiti, rajllii me sabite. 16. Dober oz.lia, dobra mati, oba fta mi rada, ne liranita Te mi Ibetat, dokler Tem fbe mlada. 17. Oj ko33) Ti jas pojdem v krzbmo, in gledim is praga, dvize pojo,34) fhezejo, al men na zefti draga. 18. Da bi bila taka kralna, kak je sovja jafna, Svetila bi, she vem, komu, in nikol ne!) vglalla. 19. Oj mladenizh, oj mladenizh, ti l'i tak.mil meni, kakor v leti pri 1'tesizi javorek seleni. 20. Oj ti mefez, prelom' da fe na dve polovizi, edna mi naj35) Tveti ljubmu, druga pa men dvizi. JSt. Vras in. p. (Nekak podpis, JSt. Vras Z m. p. JSt. Vras m. p. nečiten.) 16 vclkiga travna") Potem še posebe na drugi strani lista: Stran 189, Oj na gori dva javora, tretji naklonil Fe, ak ne dobim, ki jo ljubim, ne bodem shenil Te. Odkod so te dvovrstičnice? Odgovor nam dajejo stranice, ki jib navaja Vraz. Te stranice, 191 itd., nazaj do 183, so stranice knjige Zaleskega, ki sem govoril o njej v ČZN XXV, 137, in v tej sedanji svoji razpravi pod 1. Od str. 181 do 201 ima Zaleski baš »Kolomyjke«. Od teh je Vraz prevedel najprej one 4, ki o njih govorim pod I., potem je prešel na Kollarjeve »Spe-vanke«, končno pa se je vrnil h kolomijkam ter jih prevedel še sedemnajst, ki se pri Zaleskem nahajajo na dotičnih, od Vraza navedenih straneh pod številkami: 81, 36, 71, 23, 16, 107, 102, 95, 101, 87, 77, (str. 190), 68, 61, 57, 66. Imamo pred seboj torej zopet kolomijke. 3S) Zdi se, da je »ko« prečrtano. 34) Prvotno pač: pojo dvize (med tema besed'ima je bilo najprej še »vfe«, a je prečrtano). ®5) Prvotno mesto »mi naj«: naj; tudi v drugi polovici stiha je za besedo »pa« prvotno bilo še »naj«. 30) Mesto »16 velki:< prvotno nekaj drugega. Stran 193. Stran 192. Stran 189. Stran 188. Prevod teh kolomijk kaže pesniške neizglajenosti in nekoliko jezikovnih netočnosti. Za primerjanje navajam tukaj par izvirnih kolomijk (take, ki se pri njih Vrazovemu prevodu da kaj očitati). K o 1 o m i j k a (pri Vraz u) 5: Oj inisiaeiu, misiaczenku, zajdy za komoru, naj ja troche z swyin miienkim taj choč pohovoru.37) K o 1 o tn i j k a (pri Vrazu) 12: Sywyj koniu, sywyj koniu, sywa twoja hrywa, skazy meni, sywyj koniu, de diwczyna myla.38) Kolomijka (pri Vrazu) 13: wyjdu ja na selo, scred sela stanu, jedna myla nese perili a druha smetanu.30) K o 1 o m i j k a (pri Vrazu) 14: Wysoka werha, srerokij lyst puskaje, welyka luha, tiežka roztuka, serdeiiko wrywaje.4") Manjše netočnosti so še tudi v nekaterih drugih kolomijkah41). Pod prevodom teh 17 kolomijk se je Vraz podpisal: Jakob Stanislav Ce-rovčan ter dodal datum: 16. maja. Ker je prevod teh kolomijk pisan neposredno izza prevodov Kollarjevih »Zpievank«, a teh pred koncem 1834 ni mogel prevajati, ker so takrat šele bile izšle, je jasno, da pri tem 16. maju *") Vraz je iz »komore« napravil »štalo« (Bog ve, če ne radi rime z »malo«), a komora pomeni tukaj sigurno »kamrico« naše narodne pesmi; rus(in)ski slovar mi pravi, da lieseda pomeni liambar, žitnico, a ta pro3tor »služi tudi za prenočišče odrasli hčeri ali oženjenemu sinu«. Besed »taj choč« Vraz ni prevedel; morda jih ni razumel; »choč« pomeni tukaj pač »vsaj«, a besede »taj« ne razumem tudi jaz; mislim, da jo je Zaleski netočno zapisal. 3S) Fantu naj bi konj povedal, kje je draga deklica, a pri Vrazu: ali mu je deklica »mi- lostiva« (mila!). Vraz najbrže ni razumel besedice »de« = gde, kje. 30) Vraz je perfektivni (morda futurni?) prezens »wyjdu« (= izidem, pojdem iz . . .) i »stanu« (— postojim) zamenil s pravim prezentoin nedovršmh glagolov idem, stojim — »Perih« je = pirig, pirili, poljski in ruski »pirog«. 40) Dobesedni prevod bi se glasil: »Visoka vrba, širok list poganja, velika ljubezen, težka ločitev, srčece trga«. V izvirniku sta si dogodek v prirodi in dogodek v duši podobna, a pri Vrazu sta si v kontrastu. 41) V kolomijki 7 ima Vraz perfektivnik: »Da bi zvedla«, a v izvirniku je: »Kobyš znala . . .«. V kolomijki 10 vrbica »šomoče (s seboj)«, a v izvirniku »kolyszc soboju«, t. j. »ziblje« (pač = se giblje, maje); »czy tužysz tak za mnoju« je v izvirniku, a pri Vrazu zelo nerodno: al za menoj te tak bode. —• V kolomijki 11 je Vrazu rožica »po snegu doc vela x, a v izvirniku ona samo »po snihowy schodyt«, t. j. vzhaja. — V 16. kolomijki sta »dober oča, dobra mati, oba sta mi rada«, a v izvirniku je »tato dobryj, tato dobryj«, a »mama ne lychaja« (mama ne slaba, ne zla); —• za »pohulaty« (pogulati, poljski: pohulač) je »šetati« nekoliko premalo. treba misliti ne na leta pred 1835, najbrž pa baš na leto 1835. Smemo misliti, da je Vraz kolomijke iz Zaleskega in slovaške popevke Kollarjeve prevajal spomladi 1835. Krakovjake pa je prevajal po vsej priliki že prej42). Kakor vidimo iz številk pri teh 17 kolomijkah, jih Vraz ni po redu prevajal, tudi ni po redu izbiral, nego je skakal. Dal bi se pa iz njegovih prevodov napraviti zaokrožen idejni ciklus, in sicer tako-le: A. U v o d (5): O mesec, skrij se, da se morem z dragim razgovarjati! B. Razgovor fanta z dekletom (6—20): a) F a n t govori (6—15) b) dekle govori (16) c) fant govori (17—20). C. K o n e c: O mesec, sveti njemu in meni! One prve štiri kolomijke, ki sem jih prikazal v tej razpravi pod I., so pa motivno tako rekoč uvod za to drugo skupino kolomijk: tain početek ljubezni in večer dotičnega dne; tukaj ljubezenski razgovor v mesečni noči. Efekt vsega pa je za fanta: Ali njo ali pa nobene. Tako dobimo zasnutek lirskega cikla pesmi ljubezni. A v sredino je deta Kollarjeva slava slovanski pevki in njenemu petju. Kolika pa pri tej lepi konstrukciji smemo misliti na z a v e d n o postopanje Vrazovo, to je drugo vprašanje. Čitajmo sedaj po vrsti poljskega krakovjaka, »rusnaško« kolomijko in slovaško spevanko! K r a k o v j a k: Sveti mesec, sveti, gor med zvezdicami, meni pa je najraj ljub'ca med d'vicami. K o I o m i j k a: Sveti mesec, sveti mesec, sveti al ne greje, tako men' za ljultim mojim srčece411) incdleje. 42) Iz Kočevarjevcga pisma Vrazu z dne ]<). aprila 1831 se vidi, da graška dijaška Družba za nabiranje slovanskih knjig »Pesmi« Zaleskega dotedaj še ni imela (ČZN XXII, 49), a Vraz sam je knjigo že prej poznal, pred počitnicami 1833 (ČZN XXII, 44) ali vsaj pred koncem leta 1833. (ČZN XXV, 141). 4S) Ker tu ne gre več baš za Vrazovo besedilo, sem stih jezikovno nekoliko preuredil. — Navajam tu še iz Golovackega (op. cit., II., 248) še to-lc kolomijko: Oli cjiauiiati Kojiomhh ra II Mea;n ropaMii, Oii caauii1>liiiia AliUHHHOHbKa ci> HopmiMii 6poitaMii. S p e v a n k a: »Če si ravno pojem, vendar plakat morem, kak si hitro v srci na Milega spomnem«. Kdor hi nič nc vedel o krakovjakili, kolomijkah in spevankah, pa hi čital le pesemee, hi brez dvoma rekel: >-Pa to so pesmi iste vrste«. Vraz je to pač dobro čutil ter je prevajajoč od krakovjakov prešel h kolomijkain, od kolomijk k spevankam; spevanke je v rokopisu, ki danes o njem govorim, tako rekoč vklenil med kolomijke — ta formalnost je dober simbol stvarnega odnošaja. A kar se tiče kolomijk in krakovjakov, pravi Za-leski v svojem uvodu »Piešni polskich i ruskieh«, str. XLII: »Pomešal sem jih, ko pa poljsko in rus(in)sko ljudstvo v Galiciji tudi pomešano stanuje . . . Vsak Rusin razume poljske pesmi, a tudi Poljak razume rus(in)ske . . . Končno zgodovinske pesmi rus(in)ske opevajo dogodke iz poljske historije; tudi s tega stališča spadajo torej v to zbirko. —• V vseli ozirih se mi zdi to izločevanje Rusinov iz naše literature zelo škodljivo za splošno literaturo slovansko, za katero moramo večno in vedno težiti.« Kollar je v svoje »Pisne svetske« 1827 (str. 161—169) sprejel tudi nekoliko »poljsko-slovenskih < (poljsko-slovaških), a posebe (str. 165/166) piše: »Med našimi natisnjenimi in še nenatisnjenimi popevkami se nahaja mnogo .. . čisto kratkih pesmic, ki imajo po dva dvanajsterozložna, rimana verza: te so povsem podobne poljskim tako zvaniin krakovjako in«44). Tako pevno enoto predstavlja poljsko-malorusko-slovaški svet ob Tatrali, ob Karpatih . .. V slovanskih nebesih, ki nam jih je naslikal Kollar v »Slavini hčeri«, v njenem IV. spevu, spevu pozabljenja (»Lethe«)45) poslušajo blaženi Slovani harmonijo vseh teh pesmi; zakaj pojejo jim »pevci in Modrice srbske pesmi, naše spevanke, krakovjake poljske, ruske dumke«. Naj omenim tu še nekaj: Kolomijke sem v razpravi citiral v latinici; tako, v latinici, so one tudi natisnjene pri Zaleskem. V svojem uvodu »Piešni polskich i ruskieh«, str. XII—XIII, naglaša Zaleski, da mu je bilo težko vprašanje, »jak pisač te piešni ruskie, brane z ust ludu, ktory nie ma wlasnej grammatyki, i w ktorega j(;zyku ledwie jedcu elementarz, i to nie zupehiie w jego dyalekcic, jest drukowany. . .« A. na str. XLIX razjasnjuje, zakaj je tudi ruske pesmi natisnil v latinici: kako jih pisati, ko pa ni rus(in)ske gramatike? Hotel je tako vse zapisali, kakor ljudstvo izgovarja. »Da sem v to svrho porabil poljske črke, ne gla- 44) Označuje jih potem tako: »One niso odlomki in delci iz drugih, nego so same v selil samoslalne in neudvisnr, celine, ki lziažajo čustvo, misel, zahtevo, tužno hrepenenje, š, radost, žalost itd. na kratko ali zaokroženo in popolnoma . . .« ") Izdanje 1832, sonet 494, goliškili aH ciriliških, me sigurno vsakdo pohvali. Gotovo pride čas, da vsi slovanski narodi opuste te stare črke, ki so ovira, da slovanska literatura ne, vnide v splošno maso evropske literature . . .« Maloruske pesmi so se že tudi prej tiskale v latinici, in sicer v poljskih lvovskih časopisih: »Rozmaitošci«, »Gazeta Lwowska«, »Pielgrzym polski« (1822), a šele Zaleskega »Piešni polskie i ruskie« in njegova izvajanja o pisanju maloruskega jezika so sprožila vprašanje najprimernejšega črkopisa za Ja jezik. Mnenju Zaleskega se je pridružil rus(in)ski paroli Josip Lozinski: »O wprowadzcniu abecadla polskiego do pismiennictwa ruskiego« (»Rozmaitošci« 1834, št. 29) — Kopitar se je bil v smislu Zaleskega izrazil že v »Oe-sterr. Beobachter« 1833, 8. dec. —, a cirilico so branili Denis Zubricki (Zu-brzycki), Josip Levicki in Markijan Šaškevič (Šaškievič), boječ se, da bi latinica spravila v nevarnost samostalnost rus(in)skega življa40). Kakor sem omenil v začetku, so kolomijke in slovaške popevke — večinoma s tinto — pisane na prvih treh listih sešitka našega rokopisa, torej na straneh 1—6; na 4. listu sešitka jih ni več. IV. Slovenska lirika in ilirske težnje. Na vseh 4 listih pa (razen na zadnji strani 2. lista), torej na str. 1—3, 5—8 so s svinčnikom zapisani še drugi stihi, komaj čitni, včasi nečitni, in sicer počez, tako da idoč od spodaj navzgor ali pa od gori navzdol, križajo kolomijke in slovaške popevke. Sodim, da so ti koncepti stihov bili pisani na poli najprej, in sicer, predno je pola bila v kvart prelomljena tako, kakor je sedaj; pozneje je Vraz iste liste uporabil za pisanje prevodov kolomijk in slovaških popevk. Da je temu tako in ne obratno, kaže že to, da so stihi, s svinčnikom pisani na str. 7—8, s tinto prečrtani. Vse to, o čemer bom sedaj govoril, so samo odlomki pesnitev. Na 1. in 2. strani so stihi »ilirski«, na 3. in 5. strani slovenski, na 6. zopet ilirski, na 7. in 8. slovenski •— na 3 straneh torej ilirski, na 4 pa slovenski. Prvi slovenski stihi se nahajajo (na str. 3) pri slovaških popevkah 33—38 v dveh skupinah. V prvi skupini se nam slika prizor v cerkvi, ko je maša končana ter se misli vršiti poroka: oltar, kelili, rožmarin, ite inissa est, tri deklice z venci, mašnik čita z najvišje stopnice iz zlate knjige . . .47) 46) B03HI1K Mux., Abtopctbo aaCy'iHO? crarri 3 1834 p. (3aniiCKH llayxonoro TonapHCTBa iMemi IlIeB'ieH- Ka, torn CXXXVI—CXXXVI1, Lvov, 1925, p. 107 al.). 47) Tekst se glasi po priliki — ni vselej čiten — tako-le: Vse verši se zijat ta k oltaru Berž perstopjo v vencih tri deklize kjer leži kelih (prvotno menda: kolača) zadnju fantu pravi na roko, z vejo rožmarin, mašnik pak najsgornje od stopnice ravno vpil »ite misa est« mož ko z zlate knjige bere ji tako. berž perstopi [— ?] starašin. Druga skupina nam prikazuje siroče, ki trajno tuguje in se joče in vsak dan na gomilo hiti. Ali draga plače za umrlim dragim?48) Na 5. strani, pri kolomijkah, so stihi, razdeljeni z liumeracijo v 5 kitic, a je vse tako slabo čitno, da je jedva mogoče pogoditi pravi smisel. Zdi se, da je to koncept pesmi o mladosti, krijoči v sebi vse neznane daljave poznejšega življenja, ki jih ni mogoče premeriti: misel more najti kraj zemlji in nebu, a ne morju življenja4"). Na 7. str. je komad pesnitve, bolj čitne in razumljive, a ji tudi začetka manjka: Vdova je prišla k ribniku; na vodi je plavala košarica in v njej spal otročič, fantek; vzame ga v naročje in on jo pogleda, kakor jo je gledal nekdaj njen sinčič Dragotin, ko je bil še otrok. Vdova si zredi fanta in ko je odrastel, ga je po medomilih licih imenovala Belotinka. Ko je dorastel do sablje, je slovel v bojih povsod v kraju slovinskem in radi njega se je njegov grad nazval z novim imenom grad B e 1 o t i n s k i."°) — Čas dogodka je doba Avarov. 4H) Tak toguje, mislil da siroče, da se smili Bogu večnemu. heržberž sive melo bi lasi, Ter vsak sveti dan k gomili stopi: Tak zdihuje, se namilo joče s jutra pleje rožice [— ?] 41)) 1. Polje je dolgo nebo je široko 3. Mladost! naj še v Tvoje te poglednem, vendar misel (?) jim najde kraj. ti tolko češ, kot njihov (—?) Kar pred mene, tega nobeno oko tam zelen gaj — v njem lešja (—• ?) nemre premerit, nemre doseč. to zdenec, kjer zagernol v svetem (—- ?) 2. Zastonj o drugem misli, čoln v to morje 4. Tam dalje trata, beži konj (—- i) leti po valovji ko tič, plahuta griva (— ?) lasje . . . ne daleč pri tem otok temen (?) zarje (?) (kar je dalje, temu ne morem več najti Mar dalje je, povej, v to dalj? prave zveze). 50) Pride k ribniku, tam ležita lierta, korpec med njima z rakitja spleten al na korpci je tenka ruha preslerta, in pod ruho spi otročic fleten. Lepe so ličea al so močno bleda, (tu je nekaj čez zapisanega) zdigne ga s korpeca, dene v naročje, fant se zbudi, nasmeji se ji, jo pogleda kak jeni Dragotin let za otročjih. Skerbno čerstvega fanta zredi vdovica (prvotno drugače) ljubav stavi v njega ko v sinka, fant je dorasel, skoz Mcdoinila so lica zvala po licah ga je Belotinka (potem izpremenjeno: loraj od lica ga ona sa . . .) Ko že do sablje zraste, pa v boje hodi, kjer se kraj sati (?) prot tujci Slovinski, v miri pak znano njegovo serdce povsodi, grad le slovi zdaj za grad Belotinski. (Prvotno menda: grad je sloveč zdaj . . .1 Na isti 7. strani so še neke pretrgane besede, ki bi se iz njih morda dalo izluščiti le vprašanje: Oh ljubezen, ali nisi kakor prej hči nebeška? Gre po vsej priliki za čutno ljubezen, ki ji je ribnik svedok — zakaj en verz, ki je čiten, se glasi: »Vsako večer si bere ljubeznivo sadje«. Na str. 8 so stihi, ki jim je smisel nekako tak-le: Kakor potok, če se hrast zruši in mu pot prereže, utihne, a se mu voda vedno bolj nabira, tako se v materi nabira bolečina, ko Micika /boli; črne misli jo napadejo kakor lačni jastrebi — vsak hip se bojiš, da se vodovje ulije čez travnike. Vendar ostaja mati brez besed in brez solza . . . Rad bi mladenič umrl, ko vidi njeno muko . . . Nesrečna ljubezen!51) V teh bednih rokopisnih konceptih imamo sledove Vrazove slovenske ljubavne lirike iz časa pred 1. 1835. In kot taki so tudi ostanki važni, važni namreč za spoznavanje Vrazovega pesniškega razvoja. Zanimivo je, da se je Vraz tako rad oklepal baš Belotinec. Morda je pri tem celo delovala prikup-ljiva etimologija tega imena. V opombah II. dela svojih »Spevank« (str. 469) pravi Kollar, da Slovak stvari, ki jih ljubi, rad imenuje z »milačkovskirni« imeni: med barvami mu je ljuba bela, med ptiči golob in sokol in slavec, med drevjem lipa. Posehe Kollar navaja celo število izrazov, izvedenih od »bel« ali sestavljenih z »bel«, na pr.: biely, belawy, belasty, bieleny — biely angel, Inly šuhaj (fant), belučky syn, bila čelad, bielo diovča ( = »belo devče«, belo dekle), biele lica . . ., belawy Janik . . ., biely dom, bielv zamek ... ». .. Kjerkoli samo morejo besedo biely postaviti, povsod jo radi postavljajo Slovaki, kar se je nedvojbe.no še iz poganskih časov od čaščenja B e 1 b o g a ohranilo . . ,«52). Izmed ilirskih pesmi je na str. 8 pesnitev: »M odrooka Cernokos-k a«. Odlomek je težko čiten in po večini nerazumljiv; smisel mu je po priliki ta: Kjer treba ščita proti Javari, šaka le vbogili pri njem dobi dari. V vsako srdce in usta se celoten prime daleč kak širok je kraj Slovinski ter celo gradu premine staro ime ter se po njem zove grad B e 1 i n s k i ki ga le majo za grad Belotinski od tega hipa je grad Belotinski. Ko ga tak gleda, na misel ji pride sin jeni, herž na zenico ji vdari kaplja, vendar ko zre oko milo taj smeh ljubljeni, kmalo bolezni se v otroku vtaplja. (Kakor vidimo, se. je Vraz tu popravljal in besedo izpreminjal). r'<) V jeziku je tukaj ilirski sled: kad vanj hrast se sruši. Pod stihi se nekateri ilirski izrazi tolmačijo nemški. "-) Gori (v razpravi o Vrazovi rabi pridevnika »slovenski« = slovaški) sem naglasil, da je Kollar svoje »Zpievanke« imenoval »slovenske« v II. delu svoje zbirke, na str. -164 in 471, da je torej Vraz pač čital knjigo okoli teh strani, a Kolliirjeva izvajanja o »bel« so baš tam, na str. 469. Star junak sanja o angelu, ki mu je iz globin pričaral drugo dušo. »Nemodro sem mislil,« pravi, »da mi je vse srce že zgorelo. Brez strahu sem gledal deve in žen krasne cvetlice.«''3) Ali ugledal je njene črne lase in sinje oči, cul'njene pobožne, mile besede — »sinil je ogenj iz tvojega očesa in žarki dan od iztoka«.'4) Samo ta ilirski odlomek je ljubavne vsebine. Oba ostala sta narodno politična. Narodno-političnega značaja je ilirska pesem na str. 6: Rano jutro je. Solnce se komaj prebija skozi goste megle in leden je še dih vetriča. Fant, sedeč na planini, govori sam pri sebi. »Domovina, mati moja, ali se bo razjasnila meni duša, tebi lice? Bratje so mi še hladni kakor led. Kje je, Majka, tvoja slava? Samo rogajo se kakor pod nebom črne ptice. Evo, južni veter je dahnil in me ogiel, kakor poljub moje drage. Kar se zbudi potok, razbije verige ter se slobodno žuboreč v dolino razlije. In vse. s čimer se krasi pomlad,začuti duh božanski: cvetice dvigajo glave in ob potoku v grmu poje ptičica zlate pesmi kakor misli o ljubavi . . .as) Motiv pesnitve je, kakor vidimo, ta-le: V domovini moji tužni je še zima. Veter z juga zbudi pomladanske občutke. Potok se svoboden razlije v dolino . . . Kar je tu samo namignjeno, to je razločneje povedano v ilirskem ulom-ku na str. 2. V njem pravi pesnik: »0 božja ptica v zelenem grmu, odkod so ti te sladke, čudovite pesmi?« »»Prihajam ti od južnih strani, kjer vas je, o tužni mladeniči, s svojo ljubeznijo slavila Vaša ilirska mali.«« Samotna cvetka na gori govori: »0 izpuli me, fantič mladi. Vrzi me v potok! Morda me poneso njegovi valovi na jug - naj uinreni tam, kjer se slavi cvetje in ljubav poje in kjer si dekleta v snežna nedra devajo kitice cvetlic. Milo ti je tam hiti, kadar fantje z devami brzo kolo vodijo, kadar si pod oknom milo besedo šepečejo . . .« Junak skoči in ne vpraša, kam hiti potok. Kani bi hitel drugam, nego k Muri, Dravi in Dunavu! Ne more si kaj, da bi na sokolovih krilili ne poletel tja, kjer so mu bratje, kjer oni igrajo živa kola . . . Ze leti, o bral je, po nebu, vrgši v prah verige . . /'"). 58) 54) »Ludo mislih, da čitavo serdašce ». . . sinu vatra s oka Tvoga . . . sasvim ini več sagorelo, žarka zarja sa iztoka . . .« hez plašenja smatrali (?) deve i od ženah krasno cvetje . . .« S tinto so baš pod temi stihi še zapisani ti-le stihi: Tako sinu s neba moga pogleda odbijenoga, munja z očiuh Ti žesloka; ili božiče ili vilo Nesmim uznit više Tebi nemoj sgubit me, za Boga! To pač niso Vrazovi stihi. Zapisal si jih je Vraz najbrž za vežbanje v Irazeologiji »arlis amoris«. 5S) Jedva sija ljubo sunce, Domovino, moja mati! leden dali je povetarca Ti sestrice i mezimice! (prvotno: kroz megle guste udara) —- (prvotno: mila Ti. . .) momak sedi na planini, oče se li razjasniti sam sa sobom razgovara (prvotno: oče kad se . . .) (prvotno: s domovinom r . . .). moja duša i Tve lice? Smisel pesmi je pač ta: Ptica južna, glasnica Ilirccv, je priletela k njemu. Cvetlica mu svetuje, da ide tja, kamor kažejo pot potok, Mura, Drava in Dunav, na jug. In pesnik odleti na sokolskih krilih v ilirsko kolo. To je programska pesem Vrazovega ilirskega koraka. Iz tega, kar sem gori rekel o času nastanka Vrazovih prevodov Kollarje-vih »Popevk« in maloruskih kolomijk, smemo sklepati, da je tudi pesnitev nastala najpozneje v začetku 1. 1835. — prva njegova ilirska balada »Stana in Marko« je izšla v »Danici« šele 12. septembra meseca istega leta. Tužna Ti je duša moja, bratja moja hladna, kano led, kom je od potoka bistra voda obivena. Gdč 1'i, majko, Tvoja slava? gde su tužne joj pesmice? Samo porugc se deru ko na[d] nebn vrane tiče. (Varijanta: Samo porugc nemile viču ti kot vrane tiče.) Evo! dahne velar južati lagotno ogrija mene kano cclovanjem sapa topla ljuhovce milene. A zbudi se čisti potok i veruge porazbije i slobodom žuboreči u doli(ni)cu se izlije. I občuti duh božanski roineno i modro cvetje, čim se kiti pramaletje, glavice uzdiže nježne.; I pored potoka hitro tičica u germku stavi (prvotno: iz germka slavi.) na ustali zlatnih zlatnc pesme kao misli od ljubavi. 0 tica od zelena germi> božja ti,'a, usta zlatne! odkud li Ti ove pesme, sladjane i čiulovatne? (prvotno: čudnovate) Dodjem Ti sa južnih stranah, gdeno se, tužniče mladi, Jasnu [?] od Ilirčadi Žarko [?] milo cvetje z groba [?J u zemljicu? u samotni gori cvateš, zumbule i Ijubičice! O čupaj nas, mlado momče! liaci me u potok ovi, valjda nas ponesu milo k jugu talasi njegovi. Bar da umrem, gdeno pravica i ljubav (su) največe gde u snežane si njedra kitice djevojka meče. Bar da umrem tam gdč slavoin cvetje se i ljubav peva, u ljubavinosna njedra kitu meče krasna deva. Milo ti je tamo stati s devaini, kad vode kolo, (prvotno- kada devojko volo . . .) kada momcim pripevaju hitre pesme na okolo, kad pod oknom mili z dragom slaže ričce prestajuči, kada niedj celovanjeni, kapnu u njedjerca suze vruče. Momak djipnu i ne pita, kome speši potok kraju? Kamo baš bi spešio nego Muri, Dravi i Dunaju. On nemože odoleti, krila išče od sokola, da tam ide, gde je bratja, gdč igraju živa kola. Jurve leti bratji nebom, bacivši u prah verugu, So tem je probudi (?) jadan, samo sanja on o jugu. Izvestj a. 33 Izvestj a. Važna numizmatična najdba v Mariboru. Egou Baumgartne r, Maribor. Začetkom septembra 1931 je podrl usnjar Berg staro hišo št. 23 na Glavnem trgu v Mariboru, da zgradi na njenem mestu moderno trgovino. Tako je. izginila ena najstarejših hiš našega mesta, takozvani »stari rotovž«, četudi ni poslopje nikdar služilo temu namenu. Nad vrati je bila vklesana letnica 1645. — Ker vzhodni del hiše ni imel kleli, so morali odstraniti zemljo do prvotnih tal. Dne 17. septembra sem dobil obvestilo, da so naleteli delavci na tem mestu prejšnji dan na novce. Zvedel sem. da so bili to florentinski zlati goldinarji iz 14. st. Pozneje so našli še več slieuih komadov. Na žalost pa sem moral ugotoviti, da so nepoklicane osebe odnesle ili utajile večji del dragocene najdbe. Ker pa so našli pri tej priliki tudi rimske novce iz brona, sem natančno preiskal teren in ugotovil sledove iz pozno-rimske dobe. Obe najdbi —• iz starega in srednjega veka — sta za zgodovino našega mesta izredne važnosti. Zato jih opišem obširnejše. Na tem mestu se najiskreneje zahvaljujem za sodelovanje gospodu kustosu dr. Fr. Dworschaku na Dunaju in gospe dr. Lorenzini Česano na Istitulo ltaliano di numismatica v Rimu. 1. Najdba iz starega veka. Priložena skica kaže prerez zemeljskih plasti, ki so jih odkopali pri delu. Pod temi se nahajajo trdna tla iz peščene ilovice, ki vsebujejo bolj globoko tudi gramoz. Zgornje plasti so obstajale iz humusa v debelini ok. pol m. V najnižjem delu so bili ostanki iz rimske dobe, črepinje svetlorumenih in svetlorjavih provincijalnih posod, ostanek terrae sigillatae, kosi ploščnate rimske opeke in 3 rimski novci, namreč dobro ohranjen srednji bron cesarja Teodozija (379—395 po Kr.) z rev. REPARAT10 REIPYB in (spodaj) SMRQ (Rim, 5. oficina), slabo ohranjen mali bron prilično iz časa cesarja Konstantina ter mali bronasti novec iz 4. ali 5. st., ka-lerega se ni dalo točnejše ugotoviti. Vmes so ležali številni odlomki kamenja, domnevno ostanki priprostega zidu brez ometa. Ilovnata tla so imela mestoma rdečkasto barvo, kar govori za to, da so bila izpostavljena ognju. Omenim še, da so našli pred leti v neposredni bližini še dva antična novca, in sicer, ko so zidali sedanjo Klujnšekovo hišo (Glavni trg št. 21), izvrstno ohranjen srednji bron cesarja Maksencija (307—309), na vrtu poleg nekdanje cerkve Vseh svetnikov pa bizantinski novec cesarjev Heraklija in Heraklija Konstantina (613—641). Te skromne najdbe pričajo, da je bil ta del našega mesta obljuden že v pozno-rimski dobi. Domnevno se je nahajal tu most preko Drave, ki je vezal naselbino z naselbinama v Radvanju in Razvanju. Kraj je bil za utrdbo mostu dokaj pripraven, ker ga je varovala proti vzhodu in jugu strmina, medtem ko je bil na zapadu lahek dohod k mostu. 2. Najdba florentinskili zlatih goldinarjev. Nad rimskimi ostanki je ležala na ilovnatih tleh, ki so bila od ognja rdeče ob-žgana, prilično 25 cm debela plast črnih ogorkov, zogljenelega lesa, ostankov lončenih posod in številnih živalskih kosti. Tu so bili raztreseni omenjeni florentinski zlatniki in več komadov sodobnih srebrnih pfenigov. današnja površina nasip (temeljni zid stare liiše) ^SSSSSSSSSS^^ _/]-50 „ prazna ožgana plast 1 I 11 I 1 11'' 1 nasip ■' v , ' / 1 1 ' / / / ffOTy'^VWiVSV^^Hi^Uiu^ ~11 7 ^ '■ prazna ožgana plast ' ' 1 I I , 1 . ' 1 I I I.' nasip - 2co '/ ožgana plast z zlatniki V iS« ilovnata tla v, I I I , stara kulturna plast iz poznorimske dobe naravna tla Prerez najdišča. Pregledati sem mogel le 50 zlatnikov. Od teli hrani sedaj naš muzej 24 komadov; ostali so večinoma v posesti g. Berga. En komad je prodal neki delavec neznano komu za 30 Din. En komad je v zasebni lasti in ga nisem videl. Najmanj 50 zlat nikov pa so odnesli delavci v Prekmurje. Eden izmed njih je našel 14 koma (lov, zapustil nato delo in odšel domov. Skupno so našli torej najmanj 100 komadov Četudi sem si mogel ogledati komaj polovico dragocene najdbe, zadostuje že to da si ustvarimo splošno sliko. Zlatniki so bili zamazani s pepelom in prstjo. Ko smo jih očistili, so bili veči noma izvrstno ohranjeni, deloma s kovnim bleskom. Posamezni komadi so tehtal 3.490 do 3.542 g. Povprečna teža 24 komadov v muzeju znaša 3.5157 g. Od 50 zlatnikov, ki jib poznam, pripada 48 florenlinski mestni republiki. Zastopanih je 31 različnih kovov 2. tipa od I. 1300. dalje, ker imajo že emisijske znake polletne liovčne perijode. Pretežni del teh kosov izvira iz dobe 1312—1329. Sedem nadaljnjih kovov ima doslej še neznane priznake. Kdaj so kovali te za numizmatiko izredno važne zlatnike, se bo dalo točno ugotoviti šele naknadno. Iz strukture najdbe pa sledi, da so nastali v kratkem razdobju od 1312 do 1335. Ostala dva komada sta tuja. Prvi je benečanski dukat doža Ivana (Giovanni) Soranzo (1312-1328), drugi pa češki zlat goldinar kralja Ivana Luksenburškega (1310—1345), ki je koval te zlatnike 1. 1325. v Pragi. Ta najstarejši češki zlat denar je veren posnetek floren-tinskih goldinarjev. Kot priznak ima češkega leva s krono. Vsi zlatniki so torej istodobni. ' 1 ' " Izvestj a. 35 Za najdbo je značilno, da so bili novci kovani malo prej, predno so se zgubili. Ne gre za shranjen zaklad, temveč za denar v prometu, kakor se je nahajal v skrinji srednjeveškega menjalca. Da je bil lastnik Žid, je sklepati iz najdišča. Hiša, ki je, zgorela pred ok. 600 leti, je stala v Židovski ulici (ghetto) ob mestnem obzidju, 4. poslopje od stare sinagoge (po današnjih stavbiščih). Lastnik je bil sodobnik Isserla iz Maribora ali njegovega vnuka Muscha, ki sta spadala v 14. st. med najpomembnejše menjalce v naši deželi.1) Ne samo z raznimi posojili in s prekupčevanjem so se pečali mariborski Židi, ampak posebno z vinsko trgovino. Maribor je bil važno tržišče na potu med Dunajem in Benetkami. Zato je umevno, da se je nahajala v hiši Žida večja svola zlatnikov. Za ugotovitev časa, kdaj je prišel zaklad pod zemljo, je merodajen najmlajši florentinski kov iz 1. 1329. Če upoštevamo, da najdba ne vsebuje ogrskih zlatih goldinarjev iz 1. 1335., smemo sklepati, da je zgorelo poslopje pred I. 1335. Najdba naših zlatnikov se ujema s splošno sliko denarnega prometa v prvi polovici 14. st. v Avstriji in Štajerski. Križarske vojne so povzročile splošen procvit zunanje trgovine. Radi tega je bila potreba novcev s stalno vrednostjo zelo občutna. L. 1252. so začeli zato kovali v Florenci zlatnike, ki so se radi cvetoče trgovine kmalu zelo razširili. Te novce so posnemale tudi druge države. Vzgledu Florence so sledile že I. 1284. Benetke. V Srednji Evropi so kovali zlatnike najprej na Češkem (1325), potem (1335) na Ogrskem. V Avstriji so izšli prvi zlatniki 1. 1350. iz juden-burške kovnice. Ok. I. 1325. so bili na Štajerskem italijanski zlatniki zelo priljubljeni in razširjeni ter so povzročili usodno krizo, znižali so namreč vrednost srebra na '/-■o zlate vrednosti; srebro je izgubilo torej polovico svoje vrednosti. Florentinski zlatniki se niso mogli dolgo upirati konkurenci benečanskih duka-tov in ogrskih zlatih goldinarjev. Sto let po našem zakladu niso bili več v prometu. To dokazuje najdba zlatnikov v Krškem (15. 10. 1930), ki vsebuje ca. 180 benečanskih dukatov, predvsem pa ogrske zlatnike iz dobe 1350—1440, razven tega še du-kate rimskega senata (1350—1439). Florentinskih zlatnikov pa ni med njimi. Poleg opisanih zlatnikov so našli na tem mestu še par srebrnih plenigov , ki pa so bili od ognja močno poškodovani. Po navedbah delavcev je bilo precej zelenkastih ploščic brez prave vrednosti. Bolje ohranjeni komadi izvirajo iz dunajske in graške kovnice; nadalje so našli dva štajerska ali koroška pfeniga. Vsi ti novci izvirajo iz prve tretjine 14. st., t. j. iz isle dobe kakor zlatniki. 3. Opis najdbe.2) A.) Zlatniki. i. Fiorino d'oro tip II — 1300 Av.: S. IOHA-NNES- B. Sv. Janez Krstnik stoji obrnjen naprej, v levici drži križnato žezlo, desnica je dvignjena, s prsti odvrača' zli pogled (furia). Nad desnico pr.: bič s 3 jermeni. Rev.: + FLOR ENTlA.Lilija; 1. 1312/11; CN1 11/38; m. m. 1 kom. 3.503 g. 2 isto. pr.: klešče; 1.: 1313/1; CNI 11/40; XVI 24; z. 1. 1 kom. 3. „ pr.: vinski sod; 1.: 1314/1; CNI 11/42; m. in. 1 kom. 3.493 g; z. I. 1 kom. 4. „ pr.: dva valja v podobi križa (?); 1.: 1316/1; CNI 11/45; m. m. 1 kom. 3.523 g; z. I. 1 kom. 5. „ pr.: ključa v podobi križa; 1.: 1316/1; CNI 11/47; m. m. 2 kom. 3.517 g, 3.502 g. ') Cerkev je prepovedala duhovnikom in lajikom posojevati denar proti plačilu obresti. Za denar in kredit so skrbeli Židi pod državnim nadzorstvom. 2) Okrajšave: CNI = Corpus nummorum italicorum (XII. zv.); I. — letnik; pr. = prignali; m m. = mariborski muzej; z. 1. z= zasebna last. 6. „ pr.: vaza; 1. 1317/1; CNI 11/48; z. 1. 1 kom. 7. ,, pr.: zvezda nad polumcscem; 1.: 1317/1; CNI 11/49; z. 1. 1 kom. 8. „ pr.. solnce; 1.: 1318/11; CNI 11/52; in. m. 1 kom. 3.517 g. 9. „ pr.: gololi z oljčno vejico; 1.: 1319/1; »Orsini« str. 27; z. 1. 1 kom. 10. „ pr.: liliji; 1.: 1319/11; CNI 11/55; m. m. 1 kom. 3.518 g; z. 1. 1 kom. 11. „ pr.: bodali v podobi križa; 1.: 1320/11; CNI 11/57; z. 1. 1 kom. 12. „ pr.: hrastov list nad 3 gorami; 1.: 1322/11; CNI p. 28, 174; m. m. 2 kom. 3.507 g, 3.524 g. 13. „ pr.: jež; 1.: 1324/1; CNI 11/69; m. m. 1 kom. 3.498 g. 14. „ pr.: motika; 1.: 1324/11: CNI 11/71; z. 1. 1 kom. 15. .. pr.: bodalo; 1.: 1326/1; CNI 111/75; m. m. 1 kom. 3.512 g; z. 1. 1 kom. At 8 ©D X §§ § & 0 A i a h 5T 6 & 9 X & C* + T <10 11 <13. 13 45 i? fl i\ S? % V <19 10 2.1 11 13 rj 11 ttfHi IS 16 17 18 19 30 ipP, /k f' \ e 1 i ■J jvjTj^Tg^f^ljU ]J \ 37 -2,8 1'ri/iuiki na zlatnikih 1—30; srebrnika 37 in 38. 16. „ pr.: kladivo; 1.: 1327/1; CNI 111/77; XVI, 28; m. m. 1 kom. 3.517 g. 17 „ pr.: velikonočno jagnjc; 1.: 1328/1; CNI 111/79; m. m. 1 kom. 3.525 g; z. 1 3 kom. 18. „ pr.: polž; 1.: 1328/11; CNI 111/80; m. m. 1 kom. 3.531 g; z. 1. 1 kom. 3.513 g. 19. „ pr.: volova glava; 1.: 1329/11; 111/83; z. 1. 1 kom. 20. „ pr.: vrata; 1.: ?; CNI XXX1V/2; z. 1. 1 kom. 21. „ pr.: klas: 1.: ?; CNI 1/4, XVI/14; m. m. 1 kom. 3.490 g. 22. „ pr: muren; I.: ?; CNI XV1/26; m. m.: 1 kom. 3.516 g. 23. „ pr.: čoln z veslom; 1.: ?; CNI XV1I/9; m. m. 1 kom. 5.532 g. 24. „ pr.: trilistnata cvetlica; z. 1. 1 kom. 25. ., pr.: stol; z. I. I kom. 26. „ pr.: vinski grozd z listom; m. ni. 2 kom. 3.527 g, 3.524 g; z. 1. 1 kom. 27. „ pr.: ost sulice; m. m. 1 kom. 3.520 g; z. 1. 1 kom. 28. „ pr.: krilati zmaj od desne; m. m. 1 kom. 3.516 g. 29. „ pr.: alkimistično znamenje; m. m. 1 kom. 3.529 g; z. I. 1 kom. 30. ,, pr.: levja glava; m. m. 1 kom. 3.529 g. 31. pr.: želod; z. 1. I kom. 32. lie net k e: dukat doža Ivana (Giovanni) Soranzo (1312—1328); z. 1. 1 kom. 33. Češka: kralj Ivan Luksenburški (1310—1346): praški zlat goldinar; 1325 si. Av.: S. 10HA — NNES. B. Sv. Janez Krstnik kakor na florentinskih zlatnikih; nad desnico češki lev s krono. Rev.: krona 1011'ES — R' BOEM. Lilija; m. m. 1 kom. 3.525 g. B.) Srebrni pfenigi. 34. Dunajski pfenig: Friderik Lepi (1308—1330); orel od desne; na krilih avstrijski grb; Lu-schin: Wr. Mttnzw. št. 136. 35. Graški pfenig: 1. tret. 14. st.; čelada nad avstrijskim grbom; pol orla; Luscliin: Steier. Munzf. št. 130. 36. Graški pfenig: panter od leve, v gobcu triperesna deteljica; Luscliin: Steier. Miinzf. št. 146. 37. Neznan pfenig iz neke štajerske ali koroške kovnice: 1. tret. 14. st.; pod strešnim slemenom bajno bitje od leve; vse v obroču. 38. Isto; v obroču kronana kraljevska glava s kodri od spredaj; rev. nerazločen. Zusamnienfassung. Am 16. September 1931 wurde in Maribor gelcgenllich za den goda v' 1. 14. Pesem Slovencov v' 1. 15. Dolnji grad v' 1. 16. Zaluvanje slepca v' 1. 17. Zarja juterna v' 1. 18. Na verbo v' I. 19. Pogled na Štajersko v' 1. 20. Kojakom v' 1. 21. Slovenca o d p o v e d a n j e v' 1. 21. 11 r e p e n e n j e v' 1. 22. Spomnenje v' 1. 23. Samota v' I. 24. Bratom v' I. 26. Zadovolni in vesel Slovenec v' 1. 27 ino 29. Srečno obadva Ivana v' 1. 29. Slovo v' 1. 30. Od Ivana Kocmuta. Molitva na Vilo (Muzo) v' I. 1. Pritožba v' I. 20. Spomlad v' 1. 4. Hrepenenje po domovini v' 1. 23. Poletje v' 1. 6. Na grobi moje matere v' 1. 25. Na smert dobrotnika v' 1. 17. Na vračnika v' 1. 26. Od Dragotina Poliča. Od visoko imenitne žele v' 1. 2. Glavno vsebino Sprotuletne Vijolice tvorijo pesmi, razen teh je prispeval E r t I romantično povest »Jagra smrt« in kratkočasnico »Nemec in' Slovene«; to sta edina prispevka v prozi. Med sotrudniki Vijolice so bili Ivan E r t 1. Mihael G o-1 o b, Ivan Ko emu t in Dragotin Polič. Kvantitativno pa tudi kvalitativno najbolj močan je brez dvoma Mihael Golob, ki je ne samo kot odličen dijak, ampak zlasti kot ožji rojak Vrazov in Razlagov bil najbolj poklican, da postane vodja mlademu literarnemu podjetju. Dragotin Polič je zastopan samo z eno pesmijo, Luka Hleb pa, ki ga po Ertlovem poročilu omenja Ilešič, med literarnimi sotrudniki sploh ne figurira. Čemu ga Ertl potem omenja? Gotovo ga spomin ni varal in domnevati moramo, da je tudi Hleb zavzemal kako mesto v tej družbi, morda kot sourednik. organizator ali tudi samo kot pisec lista. Ker je to prizadevanje imelo tudi svoje nasprotnike ne samo med nemškimi, ampak celo med slovenskimi dijaki, kakor se da sklepati iz »predgovora in zagovora« v Razlagovi izdaji,") je bilo treba pač previdno zbirati one, ki so bili zanesljivi. Velika sreča pa je bila, da je delo uživalo tudi naklonjenost in podporo nekaterih profesorjev, med katerimi je treba v prvi vrsti omeniti veroučitelja J. Matjašiča ter profesorja dr. R. G. P u f f a. Matjašič9) je bil veroučitelj na mariborski gimnaziji od 1842 do 1862. Bil je navdušen Ilirec, dopisoval si je z Vrazom in bil med utemeljitelji Ilirske Matice. Hkrati pa je bil tudi vzoren učitelj in darežljiv prijatelj šolske mladine. »Za njim bi s) ČZN 1919, 117. ") Prim. Slov. Gospodar 1892, štev. 24—26, kjer je objavil dr. J. Pajek njegov življenjepis, in Slov. Gospodar 1887, štev. 15, kjer dr. Pajek našteva Matjašičeve spise. bili drli dijaki, če treba, tudi v ogenj in vodo«. M. Golob ga v akrostihonu pesmi10) »Professori veronaukov — visoko vučeni častiti Gospod!« imenuje »Juri M a t j a-š i č, naš p r i j a t e 1«. Tudi zgodovinar dr. Puff, ki je služil kot profesor na mariborski gimnaziji, je bil pred 1. 1848. slovenskim dijakom zelo naklonjen. Saj ga je sam Vraz imenoval »vatrenoga ljubitelja Slavjanštine«. Obenem pa je bil profesor Puff tudi pesnik in novelist11) in kot takemu je moralo biti literarno gibanje na mariborski gimnaziji le dobrodošlo. Kako so ga čislali slovenski dijaki, zlasti pa vijoličarji, priča dejstvo, da so na čelo prve številke postavili pesem, s katero so list Odičenemi Štajerske zemble pevci Gospodi fitr Rudolf Guslav Puff c. k. professori na gymnasiumi v' Marburgi darovali njegovi slovenski diaki12). Isto spoštovanje in ljubezen do učitelja očituje tudi pesem, ki jo je zložil M. Golob in ki so jo Prečastitemu Gospodu G. Dtoru Rudolf Puff na slavni den goda z' velkim poštuvanjam dopernesli njegovi slovenski diaki. ') A gotovo so tudi med ostalimi člani profesorskega zbora bili še nekateri, ki literarnega dela mladih dijakov niso ovirali. V 30. številki ob koncu šolskega leta se jim Golob v pesmi »Slovo« tako-le zahvaljuje: Zalivalo serčno pa Preslavnim ilamo Ker varvajoč' lias — lepo so vodili Videči —• lnbav k' narodu da imamo Nam v' trudi našem n e s o s u p r o t' bili Njim zato poje nas vsili zadnji glas: Njim Slava bode naj na večni čas. O vsebini in obliki proizvodov v Sprotuletni Vijolici je razpravljal že Fr. Kotnik. Opozoril je med ostalim na sonet, ki so ga vijoličarji pod vplivom romantike tudi gojili. V prvi izdaji pa je najti še drugo pristno romantiško obliko, namreč gloso. katero omenja tudi A. Turk v svojem prispevku. Prav tako je zastopana tudi stanca. Tako torej vijoličarji niso bili nekaka literarna oaza v obmejnem Mariboru, ki o ostalem svetu ni nič vedela, marveč so stali pod močnim vplivom romantike in iz nje izvirajočega narodnostnega gibanja. Odtod je prišla tudi pobuda za ustanovitev Vijolice. Saj Golob v »predgovoru in zagovoru« Razlagu poklonjenega izvoda omenja Gajevo Danico, Dalmatinsko Zoro, bolgarski Orel, slovenske Novice, pri Čehih pa 10) ČZN 1927, 83. Ta pesem ni objavljena niti v izdaji iz 1. 1846., niti v Razlagovein izvodu. u) Glonar: Literarni odnošaji med štajerskimi Slovenci in Nemci v predmarčni dobi. ČZN 1908, 131. >2) Glej tudi ČZN 1927, 82. •3) Objavljena dne 15. mal. travna 1846. Gl. ČZN 1919, 123. Kvety in Včelo ter celo Jahrbiicher fiir slavische Literatur, Kunst umi Wissen-schalt. Vsi ti listi so morali biti vnetim vijoličarjem vsaj po naslovu znani, posrednik za to pa jim je bil nedvomno J. M a t j a š i č. Namen lista je prav tako jasno izražen v tem predgovoru, kjer pravi Golob: »Tudi nas je, kako one iskrene može domorod-ska ljubav, ljubav k občinskoj materi našoj podžgala, jezik naš materinski poštuvati, se v njem vaditi, ino tak skoz naš trud materi Slavi aldov mali dopernesti ino se ne tak obnašati, kak žalibože mnogi slovenski dijaki, keri svoje matere občinske poznati nečejo ali se sramujejo«.14) Jezikovna plat Vijolice seveda ni mogla biti povsem neoporečna. Sistematičnega pouka v slovenščini ti dijaki niso bili deležni in te šibkosti se je tudi M. Golob popolnoma zavedal, ko je pisal v omenjenem predgovoru11): »Da so toli pokusi začetek našega vadenja v Slovenšini tak se morda nikdo ne bode čudival, či mu v tem, kaj se jezika dotiče, kaj nepravega ali pomenjkljivega naprej pride, ravno to od pesmic velja. Da naši iznosi nič verstnega na sebi nemajo, vsaki more obstati, keremu so okolnosti dijakov poznane, ino keri premisli da nesmo zreli pevci temuč le pokusniki.« Pisali so močno pod vplivom domačega narečja, kar se zlasti opaža pri Golobu, ki mu je jezik precej prleški pobarvan, n. pr. f a 1 a t, f e 1 a, k a k t i, ž m e t e n, ž m e č a, te, g I e d i, m e 11 a d e, 11 e še s e m p o z 11 a I, neg a. Vijolica 1846 je pisana v gajici, le da tupatam razlika med s in z ni povsem dosledna. Pesmi, ki so zbrane v Razlagovem izvodu, so tupatam malce popravljene, tudi naslov jim je včasih izpremenjen, kakor kaže naslednja primerjava (na prvem mestu so naslovi iz izdaje 1846, 11a drugem iz Razlagu posvečenega izvoda): Gol ob: Zarja juterna Rojakom Spomnenje Zora juterna Doinorodcom Spomen K o c m u t: Na smeri dobrotnika Hrepenenje po domovini Molitva 11a Vilo (Muzo) V spomin smerti dohročinitelja Želje po domovini Vili E r t 1: čolnarska pesem Rrodnarska pesem Navedeni primeri kažejo, kako se je Golob v Gradcu, kjer je priredil drugo izdajo, tudi v izražanju precej poiliril. V drugi izdaji se tudi dosledno podpisuje M i h o v i 1, dočim je v prvi izdaji M i h a 1 Golob, včasih celo G o 1 I o h. Ko je Golob v jeseni 1846 odšel v Gradec 11a modroslovni oddelek, je Sprotu-letna Vijolica usahnila. V obliki druge »popravlene« izdaje je še enkrat vzcvetela I. 1847., isto leto so tudi še Novice1") prinesle Golobovo pesem »Gostija v Ljutomerskem gradu«, posneto po nemški predlogi pesnika Vehovarja, nato ni več najti sledu o literarnem udejstvovanju bivših vijoličarjev. Dasi je Sprotuletna Vijolica v primeri z Vajami ljubljanskih osmošolcev le skromen pojav, vendar ne smemo prezreti dejstva, da je nastala v pred marčni ,J) ČZN 1919, 117. ,s) Novice 1817, 31. marca. d o b i in da je to p r v i slovenski srednješolski list, ki je bil kolikor-toliko tudi javno priznan. Sledi še nekaj neobjavljenih pesmi Golobovih, po ena Poličeva in Kocmutova ter Ertlova anekdota v prozi: Vganka z' štiremi s Perva slovka se postavi Pred besede vse ferle Ino tebi vsigdar pravi (■ d e kaj je no kam gdo gre — Druga z' tretjoj vkuper vzela Kaže tebi taksi kraj Gde je z' sedvami odeta Ženila — naš posvetni raj. Kaj ti kaže slovka šterta To vse spada na moža Rešitev v naslednji številki se glasi: Na—po Je namestnica odperta Spola vsigdar možkega. Vse vkup kaže ti junaka Tih Francozov silnega V' hoji strašnega vojšaka Mira rastergitela. Celo njegovo hrepenje Kaj le on v'ciniti če Vsako njegovo želenje Kaže njegovo ime. Mihal Golob. e on. Dolnji grad. Tam gde na Štajerskem v' hlagemi kraji Tamkaj so vitezi negda stan'vali Telle slovijo ljutmirskih goric Zlahtniki. ino prav serčni možje V' lepoj deželi, spodobnoj 'nim raji Daleč okoli so gospoduvali Gde so tud' rodne te njiva ravnic: Kres te hrežiče vse ljutomirske. Vzdigne se stari, visoki, štimaiii Grad, tam na hribi okroglem stoji Z' hostoj okoli je gostoj obdani Milo v' dolino tadol 011 gledi. Ne je gor rušt, nepokriva ga streha Gole zidine opira vn zrak Sonce ga žari, no dežek ga plelia Kader se zlije na njega oblak Maja ga veter, i trosjo viliari '">e to kamenje sploh na tla leti Včasi še strela ga močno vdari De se cel lalat zidine 'zpruži Velki že kupi ciglovja ležijo Spoder pod gradom, al' 011 le stoji Špota tugotam, de ga nezdrobijo Kajti že dugo se on njim smeji. Grozna tihota ga zdaj le obdaja Nič se ne čuje skos mirovni dan, Samo gdu temni čas nočni prihaja Sova si huška, no dere se vran. Drugih ostankov od grada več nega Ka te povesti, ki ludstvo nje sna; Da se po noči v' njem gospoda krega ). da zaklade ohranjene ma. Kadar jas vidim, de veter planeti Začne, po gradi tam vdelavajoč lak da kamenje dol hiti leteti I od zidine kotali se proč: l ak me prečudno poprime mišlenje: Ravno tak z' menoj se v' sveti godi Plani 110 sili nad me vso terplenje Dokler od njega me smert ne reši. Mihal Golob Pogled na Prepusti ljuba Štajerska dežela Naj me pogled na te razveseluje Da boš mi žilo pevsko ti egrcla Da dull se moj vu tebi sploh raduje Prepusti naj se Vila vsa vesela Iz hribov tvojih na me ogleduje Da petja moč me nade zapustila I v'rednosl tvoja velka omotila. Kom' serce neb* se vsigdar izkrenilo Vu lepoti takove domovine? Kom' oko v' radost nebi se razlilo Či vsakojačke vidlo bi rastljine? Kom' vuho nebi rado posluluiilo Prelepe pesme z' gore i doline? Resnično kamenil 011 more biti Ker prez čutenja v' njo zaniore priti. Dežela mila! gde se "v gornjem' kraji Prot nebu vis'ke vzdignejo planine, Na kerili trate gnat' se neodvaji Pastir premastne vse fele živine Ode v' dolih niskih, kakti v' enem raji Jezere voda svetla se razrine Pogled presladki potnemu daruje I v' serei z' veseljam ga nadetuje. Slovenca Naj mena sovraži Svet, kak le 011 če Naj serd mi vsel praži Kak koli 011 sme. Tak me ne zadene Jaz terdno stojim Vu serci za meue Se nič ne bojim. Naj jame mi kopa Či duže glohle: Al nade on vtopa Slovenca glave. Či ludstvo si brusi Jeziku nad me Tak mene ne zruši Iz tote zemle. Štajersko. Gde Drave bister tek na južnoj strani Kre bregov dere, biti skoz ravnine Gde Mura čerstva v' silnem begi plani Skoz polja rodne, voske tud' doline Gde je slovenski Štajer ohlejani Od Save, kera pride iz Kranjiue I Kranjcov pozdravlenje nam donaša No tii k' Hiram slavnim supet znaša. Ohjamim rodna v' duhu te dežela Či veržem moj pogled na Ive zaklade Ki nje domrodeoni mojim si deleda1") Da vsak' od njih veselje v' tel) imade Da z' rodovitnostjoj si njim odela Gorice, pola i vsili fel germade Da zemle Štajerske slovenski kraji Spodobni so ucbeškolepem raji. 0 sladkost neizrečena v' me se vlije Kdagiider te pogledam domovina! Kdagiider cvetje pomladjausko klijc 1 veseluje serce tvoga sina Ognjena lubav v' men se iskrenije Gda kaplo smem pokusit tvoga vina 0 pusti me še dugo v' teb živeli 1 radost vsel nad lahoj sladko 'meti! Mihu 1 Golob. >dpovedanje. Naj Nemec mi pravi: Slovenski bedak, Me jeza ne zgrabi Sem tih, kak nemile Da plamen gorečo Mi k' bratom vužge Da lubav bol žgečo K'njim čuti serce. Naj drug' napihava Se z' rodom žlahtnim: Men' mati je Slava Jaz njeni sem sin. Le tota me pela Po svojih potiili Je vseli vesela Či it' me ne strah. '") Bržkone: delela. Le ona zadosti Mi stroška poda Či glih sem zlo prosti Me rada ima. INjoj odzdaj izdani Jaz tudi čem bit* Nič meni ne brani l'o vsigdar včinit. M ill lil Golob. Od visoko imenitne Čele. Posluhni človek! — z' sercoin premi, Kaj pravim jas od Celice No njeni flis si k' peldi \'zcmi Ker velke hvale vreden jc. Kralice čer se imenuje Či tudi takša nebi lila lak njeno delo v' kažuje Da več je, kak čer kraloska. Sam flis, no sama kunšt jc ona Či glih stimana se na sdi Pa vrednost, kero njo poloua Le z' njenih lepili del svetli. Pri svojem deli, kader pova Se stare viže skos' derži, Z' navade ne, le da se nova Čedneša neni'rc z'misliti. Skos njeno skerli visoki hrami Stojijo, keriin glihc ni, Stojijo skerhno skriti v' slami. Da nebi lehko najti Idi. Do verba lirami so naphani Kaj v'kerega se phati da, Noben kotič je ne navani To malo truda ne košta. Še pred, kak sonce gorpoluka 2e čela hrame popusti, Vesela se vokrog zasuka Od rož' do rožice leti. Si dosto šaeov vkupnabere Pres tega, da kaj skodla hi Ne rož' ne trav' z* nogami vterc To njegvo vsakemi pusti. No kak družbica se pogmera S tem več pripravi si blaga! Kaj družba v* ziini ne pocera To virt sa svoj dobiček ina. Pa neki virt kak skop'c gladuju Bogastvo vso od čele met V'jesen ncsmilcno njo vbuje Oda, da ma več penez štet. Bog čelam mizo sam pokriva, No nje povabi na gosti, No slaji, kero v' rože vliva Obilno žegna podeli. Na Boga, ker z' okom pogleda, Pri čelah, kader nje vmori Celo rad njerai hi poveda: »Človek! ti grozoviten si«. Kari Polh" Na vračnika. Na pokopača serdit, se pregne Hipokratov učene, Ki de skos njeg'vo pomoč, dirjal v' nesrečo kopač. Pa to budalo v'bog'ga kak prijatla bogati, Sebi no njemu kruh, njeg'va umetnost dodii. Nemec ino Slovenec. Ivan Kocmiit. Nemec je srečal Slovenca, ino je k' njemu djal: ©Ult'lt SJČMVflt. Slovenec: Kaj hi mola,17) da mi je konj poginol. 2Hnš? Ni bos ni, ima vse četiri potkove na nogah. TOir fdjeint, bil fttllTlift lt'itftf ibCU'tlfrf)? Ni dauč ni, glih to okoli v' jami leži. Ivan Kri 1. ") molil. Odkod ime Slomšekovih „Drobtinic"? Fr. I 1 e š i č, Zagreb. Vsakdo, ki razume besedi »drobtine«, »drobtinice«, brž pogodi, kakšna bo knjiga, ki je dobila po njih ime: drobne stvari bodo v njej, rekel bi, drobtine, ne celi hlebi ali kolači; torej člančiči, poedine pesmice itd., ne velike študije. Ta podstava prenesenega pomena imena Slomšekovega zbornika »Drobtinice« je bila Slomšeku trajno pred očmi, ko je »preljubim bratom in prijateljem« pisal uvodno besedo njih prvega letnika (»za novo leto 1846«). Pisal je: »Podam vam sa novo leto nekoljko drobtinic dubovske brane, ki so iz moje ino iz pvujih krušenc pobrane . . . Mislim, de je vsaka taka duhovska reč, naj si bo pridga ali kcršanski nauk, lepa pesni alj lična pripovest ravno tak božji dar, kakor košček kruha, ki se ne sine savreči . . . Sosed sosedu rad kruha na mizo položi lekoč: Prijatel, vreži si ino pokusi naše gospodinje peke; zakaj hi pa duhovskih drobtine drugi drugim pokušati ne dali, ki nam jih je dober Bog dal? ■— Pošlite mi torej, častivredni tovarši, sosedje ino prijateli, tudi vi za pri-hodno novo leto lakih, ino enakih drobtine, kakoršnih sim Vam jes letos položil . . . Dolgo sini že želel ino premišloval, kako bi Slovenci pošteno omizje naredili, na tajisto duhovskih darov polagat, katerih pridne Ljublanskc novice, kakorkolj skerbne za srečo dežele, zato na svojo slavno mizo ne jemlejo, ker bi jim bile preduhovske. Sklenil sim torej za to leto mizo pogerniti, ino drobtine za pokušno na-nj položiti . . . Sežimo si torej v roke ino pomagajmo, de bo vsako leto v prihod naše omizje nadevano, še lepših ko letos, duhovskih drobtine. Ni jih veliko, ki bi vtegnili cele bukve popisati; pa jih je mnogo pridnih domorodeov, katerim kaka čedna pridga, lepa pravlica, iz nemšine alj drugih jezikov poslovenjena, zdaj mična pesmica gladko izteče, alj se kaj veseliga, alj ža-lostniga pergodi — za take reči prosim, de ini jih pošlete za slovensko omizje.« Jasno je, da je Slomšek pri »Drobtinicah« duhovno življenje gledal v alegoriji fizičnega omizja in njega dobrot. Vpraša se pa, ali je to alegorično gledanje na duhovno življenje prišlo Slomšeku kar tako samo od sebe, ali pa je na ta način alegorijski mislil in govoril po zgledu drugih. V začetku gori omenjenega uvoda v 1. letniku »Drobtinic«, in sicer predno uvaja v njega besedilo besedo »drobtinice«, pravi: »Dober Bog je vsakimu dal mero svojih darov: enimu čedno besedo, drugimu lepo pesni, tretjim n kak dober nauk — vsakimu nekoljko, nobenimu vse; pa je vender za vse razdelil svoje dubovske ino telesne darove, naj bi si pomagali po meri prijetih dobrot. Efes. 4, 7. »Kdo neki je zvest ino razumen hlapec, kateriga je postavil njegov Gospod črez svojo družino, de jim daja občasi živeža?« vpraša Jezus. Mat. 24, 25. Bog daj, naj hi bili vsi, ki nas je Oče nebeški učilele svoji družini postavil, delioei božjih dobrot!...« Pri teh svetopisemskih besedah si je sicer tudi mogoče metaforski misliti duhovno omizje, pri katerem rodbina dobiva zdaj od tega, potem od onega duhovnega daru, vendar je od tod še daleč do — drobtinic; zato mislim, da niso navedeni svetopisemski izreki dali Slomšeku povoda, da je svojemu zborniku dal ime baš »Drobtinice«, nego da bo specijelni vzrok za nastanek tega imena iskati drugje. L. 1836., torej v času, ko je bil nekdanji celjski dijak A. Martin Slomšek spiritual v Celovcu, je celjski gimnazijski profesor Johann Gabriel Seidl (v Celju od 1829 do 1840), znan nemški pesnik, izdal knjigo: B r o s a m 1 i n. Ein Buch fttr Jiinglinge. Wien, 1836., zbirko raznih povesti, balad, basni itd. (vse to z moralizujočo tendenco), torej »D r o b t i n i c e«. V predgovoru tolmači Seidl to ime svoje knjige. Pravi namreč: »In tier zweiten Hiilfte (les fiinfzehnten Jahrhundertes bliihele ein beruhmter Prediger, Namens: Johann Geiler von Kaisersberg (gcboren zu Schaffhausen 1445; gestorben zu Strass-burg 1510). Von diesem Manne erschien, nelist vielen anderen Werken, auch ein Bueh unler dem Titel: B r o s a m 1 i n, d. i. Brosamchen, Brotkorner . . . Ich babe denselben Titel fiir mei-ue, der reiferen Jugend gewidmete, Sclirift nicht der Ankioritiit willen gewiihlt, sonderu weil auch sie Brosamen und Speisekorner enthalt, ahgefallen von dem reich gedeckten Tische der Geschichte, des Lebens und der Dichlung, welche zuiiiichst fiir Jiinglinge, die sich be-reits auf der Balin der Vorbereitungsstudien zu hoherem Wissen hefinden, eine recht passende Nachkost abgeben diirften. Zugleich enthalten meine Brosamlin aber auch die sorgfaltige Zusammenstellung dessen, was ich aus den, seit Jahren, auf Journal-Tafeln und Almanacli-Biiffets, den literarischen Giirten von mir servirten, Gerichten, als besonders geeignet fiir den jugendlichen Gaumen, ausschied, um es in dieser Form gemeinniitziger zu machen.« Mislim, da je Seidlov vzgled, vzgled celjskega profesorja, deloval v Slomšeku, celjskem dijaku in poznejšem celjskem opatu, ko mu je šlo za to, kakšno ime naj da ljudsko-vzgojnemu almanahu.1) Te domneve mi tudi ne morejo omajati Slomšekova izvajanja v uvodu 2. letnika »Drobtinic« (za I. 1847.). Slomšek pravi tam: »Slišal sim svoje dni rajne stariše gostokrat rečti: »Drobtinco, ki na tla pade, moraš hitro pobrati ino poljubiti . . . tudi drobtinco kruha nam sv. Duh da.« Kar sim se od svojih ljubili staršev navučil, še zdaj znam, ino poberam drobtince ne le telesniga kruha, ki truplo redi, temuč še skerbnej jišeni drobtinc duhovskiga kruha, ki dušo živi za časno srečo ino izveličanje večno. Rad jih pobranim ino svojim ljubim Slovencam ponudim, ki še hlebov vučeuosti v svojim jeziki nimajo. Kdor je potreben, tud po drobtinci rad seže . . ..« Ti in taki spomini na besede staršev so se mu pač vračali, ko je imel Seidlove »Brosamlin« pred seboj. Nekrolog. Dr. Stanko Vurnik. Rojen 11. aprila 1898 v Št. Vidu pri Stični, je umrl 23. marca 1932 v Ljubljani. Impulzivna, vsestranska, nikdar mirujoča in vedno snujoča osebnost. Umetnostni zgodovinar, glasbeni zgodovinar in kritik, narodopisec. Študiral je, kakor pač študira slovenski študent. Med študijem umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi si je služil kruh začasno kot uradnik dopisnega urada in kot žurnalist. V žurnalistiki si je pridobil tehnične sposobnosti za vzporedno obravnavanje raznih problemov, ki so vedno in stalno živeli v njegovi osebnosti; po dovršenih akademičnih študijah je postal asistent Etnografskega muzeja v Ljubljani ter združil z umetnostjo študij naše ljudske kulture. Kot uradnik Etnografskega muzeja se je poglabljal v narodopisje, postal steber Etnologa in s svojimi študijami podal vzor znanstvenika, ki se je rešil birokratiziranja, ki je bil in ostal kulturni delavec. ČZN se spominja pokojnika kot narodopisca. Saj je bila samo smrt vzrok, da ni Vurnik vstopil v krog sotrudnikov ČZN, in to s študijo o podravski peči. ') V nemški »Einladung und Bitte«, ki je natisnjena na koncu 1. letnika »Drobtinic« (pisana v Št. Andreju na Miklavževo 1845), pravi Slomšek: »Der reine Ertrag ist zum Besten der Praparanden-Schule in Cilli bestimmt.« Vurnik se je razvil v narodopisca preko umetnostne zgodovine. Kot uradnik Etnografskega muzeja je vzdržaval miselni stik med našo javnostjo in Etnografskim muzejem z mnogimi članki o Etnografskem muzeju v dnevnem časopisju; njegova osebnost pa je povzročala, da so njemu sledili po njegovi poti tudi tovariši, umetnostni zgodovinarji. Gradivo, zbrano v Etnografskem muzeju, je primerjal z gradivom, ohranjenim med ljudstvom, in dosegel s tem dvoje: da je v najkrajšem času dobil pregled čez inventar Etnografskega muzeja, obenem pa tudi spoznal stanje našega narodopisnega gradiva med ljudstvom. Umetnostno-zgodovinska metoda, s poudarjanjem sloga, združena s strokovno literaturo, oboje vezano po njegovi močni energiji, ambiciji in samozavesti, je omogočila, da je postal Vurnik v novem Etnologu prvi glasnik našega narodopisja. Vurnikov mentor v narodopisju je bil v prvi vrsti Valvasor. Iz Valvasorja si je. ustvaril sliko o kulturnem položaju našega ljudstva v XVII. stoletju in preko Valvasorja je prišel na trojno kulturno in narodopisno sliko slovenskega ozemlja. S tem se je metodično približal antropogeografiji, kar postaja v njegovih delih vse oči-vidneje, dokler se v študiju naše kmetske hiše umetnostnozgodovinska metoda ne umakne za antropogeografsko. S tem pridemo do enega najvažnejših pozitivnih pravil v našem narodopisju, katerega je potrdil Vurnik kot umetnostni zgodovinar, da je edina pozitivna delovna metoda pri študiju naše materijelne ljudske kulture antropogeografska. Radi vsebine in radi gradiva, katero nudi materijelna ljudska kultura, pa se s tem razširi metodično antropogeografija na imenovani del ljudske kulture, kar se je pri naprednejših narodih (Francozih, Nemcih) že tudi izvršilo. Dokazilno za nas in za antropogeografsko metodo je, da je Vurnik kot umetnostni zgodovinar pri utrditvi tega pravila sam sodeloval. Pot, po kateri je metodično stopal Vurnik, jasno kažejo njegove študije. Prva njegova večja študija so »Doneski k študiju slovenske avbe« (Etnolog I, 41—67); avbo proučava zgodovinsko, kulturno in stilno, pokaže pri tem na vse probleme avbe, ki so enotno težko rešljivi, in jih rešuje v mejah dosegljive literature. Idejno nastopi Vurnik že v tej študiji kot principijelni idealist. Prav kot idealist nastopa proti Kotnikovemu nedvomno upravičenemu stališču, da je slovenska avba rustifi-ciran odmev meščanske avbe iz renesanse, trdeč, da je nastala iz zavijate. Duhovno vsebino treh stilističnih varijant pri slovenski peči, obenem s tem po narodnostno slovensko samobitnost poudarja Vurnik v študiji »Slovenska peča« (Etnolog II, 1—25), ki kaže posebno v zgodovinskem delu napredek od študije o avbi. Pač najboljša Vurnikova študija je »Slovenske panjske končnice« (Etnolog III, 157—178); poleg vsebinske analize motivov na panjskih končnicah je na teh motivih pokazal Vurnik na sorodnost Slovencev s holandsko-nemškim severom in na vplive, ki so prihajali od tam med nas. Istočasno je izšla v Beogradu (Naše selo, 94—102) študija »Slovenska kmečka hiša«, v kateri je podal poleg alpskega, nižinskega in sredozemskega tipa še četrti in najbolj slovenski, to je osrednji, srednjeslovenski tip hiše. Imenovana študija je bila priprava za največje Vurnikovo etnografsko delo »Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp« (Etnolog IV, 30—86). Ker je Vurnik zagrabil v tej študiji vse probleme, ki so v zvezi z našo kmetsko hišo, je razumljivo, da so liajpopolneje obdelana vprašanja, ki so v zvezi z umetnostjo kot tako, najmanj pa ona, ki so od umetnosti najbolj oddaljena, to so specifična geografska in arheološko-prazgodovinska. Skupno z nekaterimi Mariborčani je začel misliti na ustanovitev slovenskega Etnografskega društva. Ko pa je ugotovil število naših narodopisnih delavcev in ko je videl težave, ki bi nastopile v vodstvu nove organizacije, je svojo namero opustil, zato pa je pristopil k delitvi narodopisnega dela. Podravje je ostalo Mariboru, ostala Slovenija pa Ljubljani. Na tej podlagi je delal Vurnik dalje na vprašanju naših skrinj in omar; do publikacije tega dela pa ni prišel, ker je bil pozvan, da napiše večje delo o naših vražah. Pri obeh delih se je pokojnik obračal po zveze v Maribor, tako, da so bili stiki med njim in nami vedno živi. Z navedenimi zadnjimi deli je Vurnik prekoračil materijal Etnografskega muzeja in segel dalje, kakor je na sličen način delal v glasbi. Kot glasbeni zgodovinar in kritik je prvi strokovno posegel po gradivu, nabranem od odbora za zbiranje slovenskih ljudskih melodij, katerega hrani Etnografski muzej, ga začel izrabljati v »Študiji o glasbeni folklori na Belokranjskem« (Etnolog IV, 165—186) in v »Študiji o stilu slovenske ljudske glasbe« (Dom in svet XLIII, 310—318); v obeli študijah je ugotavljal kulturni stil naše ljudske glasbe ter zveze ugotovljenega stila z alpskimi, sredozemskimi in vzhodnimi kulturnimi enotami. Kakor pa smo prej omenili, da je Vurnik pripravljal študije o našem pohištvu, o naših vražah, prav tako se je pripravljal za študijo o naših ljudskih nošah. Kol priprava, kot izraz dela na tozadevno potrebni splošni literaturi jc izšla »Zgodovina obleke« (Mladika XI.). Če na koncu še omenimo Vurnikovo biografijo o N. Županiču in bibliografijo N. Župani-čevih spisov (Etnolog I, 144—158) ter poročila, ki jih je Vurnik pisal o našem narodopisju v tuje, inozemske strokovne revije (Rucli slowianski III, 149—153 i. dr.), je narodopisno delo pokojnika v glavnem očrtano. V narodopisju je Vurnik podčrtal umetnostno-zgodovinsko metodo, poudaril pa antropogeografsko ter tako prispeval dober delež k metodični jasnosti, na pomanjkanju katere naše narodopisje tako zelo trpi. Odšel je mlad od nas. V svoji mladosti pa je ustvaril delo, katero je vredno življenjsko dorastlega moža. Delal je, kot da bi čutil bližino trenutka, ko se povrne v prah. Ni ga več — in kdo bo šel za njim k našemu ljudskemu pohištvu, nošam, vražam in našim ljudskim melodijam? F r a n j o Baš. Slovstvo. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. S sodelovanjem Fr. Steleta opisal Milko Kos. Založilo Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani. 1931. Str Vil in 248. — Cena 80 Din. Doslej smo o naših srednjeveških rokopisih ubogo malo vedeli. Znan nam je bil stiski rokopis iz 1. 1428.; večkrat so umetnostni zgodovinarji omenjali bistriški rokopis sv. Avguština: »De civitale Dei«, ki ga je bržkone spisal in iluminiral Fr. Nikolaj I. 1347.; pi-elat Jos. Smrekar je podrobneje popisal dva kranjska rokopisa, namreč sv. Gregorija Libri 1110-ralium. ki ga je spisal Jakob Chazpck 1. 1410., in misal pred 1412 (Zgodovinski zbornik, 131 in 7). V novejšem času je pisal dr. Lukman v Bogosl. Vestniku, 1929, 97—113, o rokopisu kartuzijana Sifrida Commendatio eelle in M. Kos o poslednjih verzih tega rokopisa na čast vojvodi Leopoldu VI. (Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, Vil, 1927, 230—241). Najstarejši kodeks iz 10. stoletja je dr. Kos popisal v Razpravah znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, II, 289—302. O drugih kodeksih smo samo splošno nekaj malega vedeli. Sedaj pa se je lotil univ. profesor dr. Milko Kos težavne naloge, da nam odkrije vse znane srednjeveške rokopise v Dravski banovini; obenem je pa pridobil spomeniškega konservatorja dr. Fr. Steleta, da mu je popisal ilustracije z umetniškega stališča. Oba veščaka sta svojo nalogo natančno izvršila. Dr. Milko Kos je popisal 159 kodeksov. Največ jih hrani ljubljanska licejska knjižnica, namreč 78; dalje škofijska knjižnica v Mariboru 48, ki so bili nekdaj v Št. Andražu; v župnišču v Kranju 17, v frančiškanskem samostanu v Ljubljani 5; v ljubljanski semeniški knjižnici 3; v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 3; v ljubljanskem in mariborskem muzeju po 2; v župnišču v Starem trgu pri Slov. gradcu 1. Rokopisi, ki jih hrani ljubljanska licejska knjižnica, izviiajo iz cistereijanskega .samostana v Stični (25), iz kartuzijanskega samostana v Bistri (11), iz cistercijanskega samostana v' Kostanjevici (7), iz Gornjega glada (6), iz Jurkloštra (3), iz Pleterjev (2) in iz raznih drugih krajev (24). Po postanku je najstarejši rokopis iz prve polovice 10. stoletja v ljubljanski liee ski knjižnici in vsebuje izpiske iz l.ibri moralium papeža Gregorija Vel. Dr. Milko Kos popisuje vsak rokopis po obsežnosti, po številu listov, po vsebini, vezavi in po obliki inicijal in drugih okraskov; dr. Stele je pa priobčil daljše študije o umetniškem razvoju in pomenu okraskov. Ker je dr. Kos uvidel, da knjiga v domovini ne bo mogla najti dosti odjemalcev, zalo jo je tako uredil, da bo umevna tudi drugojezičnim učenjakom: dodal ji je uvod in kazalo v latinskem jeziku. I/, predgovora izvemo, da se v tej knjigi ne nahajajo rokopisi, ki so spisani v cirilici in glagoliei, ker namerava pisatelj le posebe obdelati. Kakoi kodeksi sami, pripada tudi njih umetniški okras v razne dobe. Po obliki pripadajo najstarejši okraski ilumiiiiranih kodeksov dobi opata Folknanda (1163 -1184) in sicer avstrijski šoli, kakor iluminirani kodeksi samostanov v Solnogradu in v Rimu. Rokopis iz Kranja »Lihri moralium« spada poti češki vpliv; antifonarij in gradual iz Kranja ter frančiškanski antifonarij iz Ljubljane ka/ejo solnograški vpliv; bistriški rokopis št. 42 in ljubljanski seineniški št. 83 (Ein Schatz der Armen) hranita 9 lesorezov in 9 bakrorezov poleg enega testeninskega tiska iz konca 15. veka. Kakor znano, so teslcninski tUki velika redkost. V kodeksih se pogosloma nahajajo tudi pripombe iz poznejših časov, ki imajo zgodovinski pomen. Pisatelj tudi na te zgodovinske drobce opozarja. Kodeks 55. ima oh strani pripisan slovenski stavek iz 1. 1564. Ko imamo sedaj natančen seznam vseh znanih srednjeveških rokopisov Dravske banovine, je mogoče, da kdo zasledi še kak doslej javnosti neznan rokopis in ga prijavi. Knjigo krasi in pojasnjuje 52 slik, med temi je tudi facsimile slovenskih molitvic iz stiškega rokopisa iz 1. 1128. y Štej].., Orožen Janko, Zgodovina Celja. 111. del. Novoveško Celje (1456—1848). Celje 1930. 160 strani. Drugemu in prvemu delu (v tem vrstnem redu so knjige izšle), zgodovine Celja je prve ilni meseca februarja 1932 (zakaj neki letnica 1930?) sledil tretji, v katerem pisatelj opisuje dobo od smrti zadnjega grofa Celjskega pa do marčne revolucije (1818). Že razdelitev snovi v prvih dveh se nam je zdela prav posrečena, to moramo konstati-rati o tretjem delu še v večji meri. V 13 poglavjih je pisatelj prikazal zgodovino mesta Celja z najrazličnejših vidikov, o katerih v naslednjem nekoliko spregovorimo. V prvem poglavju je govor o provincialni upravi v Celju. Netočna se nam zdi razlaga za »cameralia« in »spiritualia« (str. 8); prvo bodo komorni akti, drugo pa duhovne, cerkvene in verske zadeve. — Drugo poglavje je posvečeno organizaciji mestne uprave; pripomnili hi ie glede grba, da napis S. L. na traku sicer morda pomeni »Sanctus Laurentius«, najbrž pa ne. V kakšni zvezi pa bi naj bil Sv. Lovrenc z mestom Celjem? To hi bilo treba pojasniti. Morda je ominozni S. L. samo monogram darovalca pečata? Tretje poglavje govori o prebivalstvu. Četrto poglavje, ki nam prikazuje stanje obrti in cehov, omenja nekako 30 ponajveč rokodelskih obrti, o poedinih navaja tudi obširneje cehovske Statute; vsekakor pa ne bi bilo odveč, zvedeti o posameznih tudi imena znamenitejših mojstrov in eventuelno del. Na- % pačna je pa pisateljeva pojasnitev 30 kr = 1 predvojni dinar (namreč v dobi okoli 1750, stran 36). Takrat si dobil za 30 kr enega kozlička ali ovco, ali 80 jajc ali pa 100 lat; to bodi podlaga preračunanju! Ta račun pa pove, da je 30 kr leta 1750 = 4 do 5 Din (ali zlatih kron) leta 1914. — Napačno je pisatelj prevedel besedo »scbwaiss« (str. 63); to ni z n o j, temveč v a r e n j e, znoj vendar v stavku nima nikakega smisla. Tudi v petem poglavju (trgovina in obrt) se mu v odstavku o cenah (str. 79) vrine napaka; skoraj gotovo se mora glasili namesto »marki označba »šilingov,; (B), kajti za stanovanje 6—10 mark, ko trško posestvece ui stalo več, to bi bilo vendarle prehudo, tudi za naše čase. Zelo lepo, morda malo prekratko, jc obdelano šesto poglavje (vera in cerkev) ter sedmo (šolstvo). V osmem poglavju pripoveduje pisatelj o pojavili društvenega življenja, v devetem opisuje nekatere znamenite Celjane, v desetem zdravstvene razmere, v enajstem pa govori o zunanji sliki mesta. Obsežnejše bi lahko bilo dvanajsto poglavje (nezgode) in trinajstvo (zunanji dogodki, vojne). Kljub naštetim in še nekaterim manj motečim netočnostim priznavamo, da je snov prav srečno razdeljena in tudi obdelana pregledno po naštetih poglavjih. Nekatere napake hi bile lahko izoslale, n. pr. na str. 25 (1 I. vrsta od spodaj) spada oklepaj pred ;;in", str. 37 (11. vrsta od zgoraj) spada oklepaj pred »brez«, str. 130 (5. vrsta od zgoraj) 1046 fl 88 kr, nemogoče! goldinar je imel vendar samo 60 kr!, str. 91: nerodna beseda privtelovljena, tudi tiskarske napake so še ostale (str. 87 poliginalno, str. 130 štirokolnega i. I. d.), m udar vse to splošnega vtisa ne kvari preveč. Želeli bi le, da takemu delu ne hi bil eden sam vir glavna podlaga (Gubo), temveč da hi se avtor bolj osamosvojil iii zlasti uporabljal tudi sam predmetne arhivalije, ki hranijo bržda še mnogo več zanimivosti, morda prav take, ki jih je Gubo namenoma zanemarjal. Pozdravljamo delo in želimo le, da hi na zadnji 4. del ne bilo treba čakali zopet vrsto let. J. M r a v 1 j a k. Mravljak Josip: Dravograd. 1. (1161—1261). Dravograd 1932. Str. 32. Založilo Tujsko-prometno društvo v Dravogradu. Poleg Celja in Ljubljane ima izmed slovenskih krajev zemljepisno najbolj določeno lego Dravograd, ki leži v vozlu dolin: Mežiška, Mislinjska, Dravska in Lavantinska. Da se kljub temu na tem stikališču prometa ni razvilo večje selišče, je vzrok zgodovinska razdelitev zemljepisno enotne pokrajine med kronovini Štajersko in Koroško. Kadi tega so nastala na Štajerskem in Koroškem samostojna topografska središča ozemlja, ki gravitira na Dravograd. Slovenjgradec, Mula, Labud, Guštanj. V Jugoslaviji je vse k Dravogradu gravitirajoče ozemlje, razen dolnje Lavantinske doline, postalo prosto političnih tradicij in pri vprašanju političnega središča pokrajine nastopa dvoje vidikov: ali dosedanja politična središča (Slovenjgradec, Prevalje), ali pa bodi zemljepisno središče pokrajine tudi njeno politično središče. Dejansko je prvo načelo v premoči, vendar pa je 1930 bil Dravograd kot zemljepisno središče pokrajine določen za sedež sreza; tisti, ki je začel z delom, da se ta naredba čimprej uresniči, je bilo Tujsko-prometno drušlvo v Dravogradu. Pridobilo je J. Mravljaka, da poda sliko najstarejšega Dravograda, torej sliko dobe, ko predstavlja Dravograd prvič po-litično-upravno središče svoje okolice. Dravograd je nastal v interesni sferi dveh fevdalnih gospodov: grofov Trušenjskih in pa samostana v Št. Pavlu na Koroškem. Pravni gospod ozemlja je bil šentpavelski samostan, faktično pa jc na njem gospodaril trušenjski potomec, gospod Dravograjski. Prvič se Dravograd omenja v zgodovini 1161 in od tega časa dalje nam ga Mravljak predstavlja do 1261, torej do izumrtja Dravograjčanov, ko je pripadel Dravograd k šentpavelskemu samostanu. Obenem z gradom, nastalim v sredi XII. stoletja, je kot mitnica in prevozna točka preko Drave nastal trg, imenovan kot forum Trabercli med 1180—1192. Cospodarsko in politično važno je leto 1237.. ko je postal Dravograd na mesto Laboda sedež župnije, ki je bila istočasno s preselitvijo povišana v proštijo. Ker ima knjižica namen pokazati Dravograd kot sedež uprave v zgodovini, poleg lega tudi namen privabiti tujca v Dravograd, ni pravilno, da podaja samo del dravograjske zgodovine; za nepoznavalca kraja jo važnejša krajša, a celotna slika dravograjske zgodovine, ko izčrpnejše, a samo eno poglavje. Prav tako ni z namenom knjižice združljivo zapostavljanje zemljepisnega položaja Dravograda; kajti baš geopolitična lega Dravograda razlaga težnje Trušnjanov in Št. Pavla po tej točki; brez ugotovljene lege Dravograda v politični situaciji posamezne dobe ni mogoče doumeti dravograjske zgodovine, pa tudi ne tujsko-prometne privlačnosti Dravograda. Dodatek za marljivo sestavljenim zgodovinskim delom zaostaja (razgled s Plešivea, železnica Dravograd—Št. Pavel—Wolfsbcrg—Dunaj, oz. Gradec!). Splošno pa je knjižica uspela in moramo Tujsko-prometno društvo v Dravogradu postaviti za vzgled mnogim našim sličnim organizacijam. Fran j o B a š. Mariborski koledar 1932. Izdala in založila Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev. Za uredniški odbor N. I. V r a b 1. V 8°, str. 136 z 1 zemljevidom mariborskega mestnega pomerija. Kakor lanski vsebuje tudi letošnji koledar Nabavljalne zadruge poleg navadnega koledarskega gradiva, pripovednih in pesniških sestavkov zanimive članke, ki se nanašajo na zgodovino Maribora, zato je dolžnost našega glasila, da te članke kratko registrira. V so-eijalno in gospodarsko zgodovino posegata že prva dva članka, kjer je govor o desetletnem delovanju Saveza nabavljalnili zadrug in posebej mariborske nabavljalne zadruge. V članku »Kulture v Mariboru v začetku XIX. stoletja« nam podaje prof. Fr. Baš sliko mariborskega mesta začetkom 19. stoletja, ki ima pretežno k met ski značaj; celo v notranjost mestnega obzidja segajo podeželske kulture, njive, sadonosniki, vrtovi, vinogradi. Gradbeno in arhitektonsko sliko nam obeta pisatelj za prihodnje leto. Viri za to studijo so mu katastrski podatki iz časa Franca I., arhivalije mestnega arhiva in Zgodovinskega društva, razen tega Puff. Mally in Schlosser. Dobro hi bilo, ko bi pisatelj natančneje označil akt, iz katerega je povzel slovensko ime Bezovje za Vordernberg (str. 62), ker ne samo avstrijske specijalke, tudi drugi historični viri poznajo le Vordernberg. — Račje za »Ratzerhof« je dvomljivo. — Na str. 61 je v vrsti 3. (od zgoraj) Stolno ulico treba popraviti v Strmo ulico. V naslednjem članku podaje ravnatelj J. Glaser »Pregled mariborskega časopisja do prevrata« (1860—1918). Statistika nemškega in slovenskega časopisja nepobituo izpričuje slovenski značaj Maribora, vkljul) vsemu pritisku in sistematskemu ojačevanju uemštva. Članek je prvi poskus bibliografije mariborskega časopisja. Vrinilo pa se je par netočnosti, ki jih je treba popraviti. »Slov. gospodar« ni najstarejši slovenski časopis, kakor stoji na str. 70 in kakor trdi na str. 103 tudi general Maister, pač pa najstarejši slovenski politični časnik; najstarejši slovenski list vobče je »Učit. tovariš«. Prav tako je pri našem »Časopisu« (str. 74) treba dostaviti, da je najstarejši slovenski zgodovinski časopis; drugače gre prvo mesto »Slov. pravniku«, ki izhaja že 46. leto. Da je »Slov. učitelj« izhajal do 1887 (str. 71), je tiskovna pomota; pravilna letnica je 1877 (prim. str. 78). Podatke o »Popotniku« (str. 72) je-treba v toliko popraviti, da je izhajal v Celju 3 leta in se je preselil v Maribor šele z 1. 1883. Prav zanimiv je kronikalni pregled stavke železničarjev ob prevratu v Mariboru, ki ga je podal g. general Maister. Želeti je, da bi objavil še več sličnega gradiva iz tistih veleli ritičnih časov. Uredništvu koledarja je končno še čestitati na okoliščini, da je zaloga koledarja bila v kratkem času —- vsa razprodana, kar je pri resnih tiskovinah v današnjih časih izjemna redkost! p, K, S 1 o v 6 t v o. 53 Dr. W. Stcinliauscr: Die genetivisehen Ortsnamcn in Oesterreich. AVien 1927. V+213 F».r. Sitz. Ber. Ak. Wicn 206. G. avtor, zastopnik mlajše šole dunajskih germanistov, nam predlaga tukaj svoje habilitacijsko delo, pisano s požrtvovalnim elanom. Že prej je g. St. ohruil pozornost nase z veščimi razpravami iz področja germ, lingvistike, posehno bavarske dialektologije in topo-nimije. Ker se v svojih spisih ozira vedno tudi na slovanske razmere, je potrebno, da se-f.nanimo naše občim tvo / njegovim delom. Genetivna krajevna imena so igrala v selniških študijah, nanašajočih se na alpske Nemce, že veliko ulogo; mislilo se je, da gredo na rovaš nebavarskemu elementu. Da ta domneva ne drži, kaže tudi razprava. Prvotni tip krajevnih imen je podan v slučajih kot G o z w i 11 s (št. 2), O t t e n (št. 23), W i 1 h e 1 m (št. 26) — tukaj je odpadel genetivni -s. V teh slučajih je stal od nekdaj čisti genetiv osebnega imena za poznamenovanje nekega kraja. V mnogih slučajih je stalo prvotno poleg genetiva še kako določilo (dorf, stat, gesiesz . . .), a je kasneje odpadlo. Ta novejša eliptična genetivna imena predpostavljajo že eksistenco prvo imenovanega tipa. Za tem imamo še nepristna genetivna imena, ki so se tekom časa pridružila onim tipom bodisi radi delovanja jezikovnih procesov ',A h r e i s, sli 34), ali pa po analogiji (D o r fl e i n s, št. 16, Ladings, št. 27 1 d i n a). Vse te tipe preiskuje g. avtor zelo vešče in posega s področja današnje avstrijske republike tudi na Malo Štirsko in Kranjsko. V odstavku XI. »Die siedlungs- und wir'schafts-geschichtlichen Ursachcn und Bedingungen fiir die Entstchung gen. Ortsnamen« poda nato zelo važne rezultate svoje razprave. Ta odstavek zasluži osobito, da si ga prečita slovenski zgodovinar in historični geograf. — V podrobnostih naj navedem sledeče: Na ozemlju prekodonavske Nižje Avstrije slovanska krajevna imena niso baš redka. Gosp. avtor jih razlaga — po največ pač upravičeno •— s staročeškim jezikovnim stanjem. Vendar pa mislim, da ne smemo izključiti docela od teh tudi slovenski živelj, ki ga ]e pa zagrnil kasneje češki nasloj prebivalstva. Tukaj imamo n. pr. kraj Windischslcig (st. Windisteige, Windystey), »Sleig der von Winden beniitzt wird oder zu Winden fuhrl.< (E. Sclmarz, Zur Nanienforschung und Siedlungsgeschichte 92). G. avtor razpravlja (šl. 41) o gen. kraj. imenu od tam Z u g g e r s, — 1369 Z^vgays; po njem hi morali nastaviti st. slovansko *S Q g o j b, S u g o j. Mislim, da moramo nastaviti oseb. ime *Čugoj; prim, predvsem kajkavsko krajevno ime Č u g o v e e iz *Č u g o j e v e c (Ak. Rječ.); zatem imamo sporočeno s Koroškega pri Elaschbergu (I. 1235.) ime slovenskega plemenitnika. Z u g o i, C u g o i, S h u-g o y, S u g o i; Fr. Kos, Let. Mat. Slov. 1886, 151 nastavlja krivo: *Z u g o j, kjer velja pač *Č u g o j! Ime se ponavlja ter postane rodbinsko: 1269 Herimannus T z u g o y, bur-gravius in Treven (M. Car., št. 2996). Isto ime mogoče je tudi Herimannus Z w i c g o de Traburc (1. c. št. 2198). Osebna imena na -g o j, so, kolikor nam znano, nepoznana pri Čehih, a zelo razširjena na jugu, osobito pri Slovencih. Slovenskega izvora je pač tudi nadaljnje krajevno ime iz istega okoliša: See lis (str. 73), zap. Ludweisa: ±300 C e p z, 1347 Seuz; enake historične oblike kaže nadalje ime okoliša S o is (jugovzh. Kirchberga a. d. Pielach): 1319—20 S e b z. G. avtor dokaže, da imamo v osnovi slovensko podstavo: sSeebs war mit E. urspriinglich der slaw. Name des Waldes nordw. des Ortcs, der lieute S u 1 z heisst. Denn der Ortsuame liisst sicli ohne Schwierigkeit auf slavisch (?) *ž c p i c a, slov. ž e p i c a »Sulz« 7urUi:kzufiihren.« Ta podstava zasluži še nekaj opazk. Oblika ž e p i c a, ki jn ima Ple-teršnik, je sekundarna; starejša je žopca (Notranjsko); izvor ji je staron. s u 1 z a. Poleg navedenih oblik imamo še žolča, ž u 1 e a, s o j č a in š u j c a: S o j č a, nem. S u 1 z, naselja na Sp. Štajerskem. S o j č a v a, Solčava, nem. Sulzbach, Ilešič: Čas. Zg. liar. XVIII, 7. Š u j-ca, nem. S c h w i t z e n, alias Velika voda, glavni potok horjulski. V češčini je ta beseda nepoznana (A. Mayer, Lehnwbrler, Index). Torej smemo smatrati tudi to krajevno ime kot dokaz, da so se raztezale slovenske, naselbine iz prekodonavske Gorenje Avstrije t je do vode Kump. Pri e. krajevnem imenu T u f a 11 y (sir. 36), 1292 T h 11 r s a s, 1318—26 Dura 11 s, pogrešam že pri Kliineschu, E. Sehwarzu (I. c. 84) pokaz na dejstvo, da imamo pred seboj staroč. lokative na -ans>as; Gebauer, Ilist. Mluv. III, § 46. Jasno je, da so se iz teh Iokativov mogla razviti v nem. uslih gen. krajevna imena; nemara so celo oblike kol Diirfleins hibridne tvorbe. Lapsus calami je pač, ako tolmači g. avtor Martsgesiez (str. 142) kot Weide eines M a r t(i n), namesto Besitztum; glej Grienberger Anz. f. d. A. 35, 112. Beseda g e s i e z se tolmači v slov. toponomastiki enako kot identična oblika s a z e, gisaeze kot s e 1 o. Rappoltsgeschiess: Račje selo. Kot vzor je služila tu in tam lat. possessiones! Važna so izvajanja g. avtorja o krajevnem imenu R a b s (št. 325), 1100 Rakouz, 1112 ct pas. Rat k oz iz gen. R a t g o z e s. Iz tega izvaja staroč. etnikon Raku si »Avstrijci«; torej ne več ptol. R h a c a t a e. O poreklu imena Gluzo (1. 993.) 111 G 1 11 3 c n g i s a z i, danes Kleissen (št. 415\ sodni okraj Urfahr, odloči g. avtor, da imamo pred seboj Slovana z nemškim imenom. A primerne etimologije v nemškem 111 in mi ni jasno, zakaj ne hi stal nem. -3- kot zastopnik slov. -š-: gluša- glušo- kot hipokoristikon kakega imena. Krajevno ime Kompolje (dvakrat na Kranjskem) tolmači g. avtor z nem. G u 111 pilo (-i), toda začetni g hi dal tudi v slov. -g-! Imamo pač pred seboj prepozicionalno kompo zicijo: k'b + pol' c; -111- je najbrž kasneje vrinjen, dasi .imamo tudi obliko k 111; prim. 1 ni p o l s t o r f (1478) < *v y p o 1 j c č, ČZN XXI, 63, Štajersko; Nampolach: Napplach (Kor.). Za Kompolje (občina Krašnja) pozna Valvasor še nemško obliko O 1 111 p e 1 d o r f. I. M. Dr. Kr. XIX, 48. Isto ime je G ii m p 1 a c h, vas severozap. Trofeiacha, 1255 G o 111-p 1 a c h. V žup. ličko-krbavski imamo nadalje »mjesno ime« Kompolje (Ak. Rj.). V evidenci naše selniške literature morajo bili še nadaljnji važni prispevki g. avtorja. Die sinnverwandten Wiirter liir »k 1 e i 11 e s A n w e s e n« im Bayeriscli-Osterreichischen. Anz. d. phi!, hist. KI. <1. Ak. d. Wiss., Wien 1924, Nr. 8. Hotter. Deutsch-osterr. Tageszeitnng, 20 Jan. 1924. — Hotter toliko kakor občinski svet, srbsk. batar. Ortsnamenforschung und Scliallanalyse, Archiv. 42, 187 ss., je važna kritika Pircheg-gerjeve knjige »Die slav. Ortsnamen im Miirzgebiet«. Was erzahlen die Namen unserer Berge, Fliisse und Wohnstatten aus (len ersten Jalir-luinderten germanischer Siedlung in Oesterreich? Der neue AVcg, Jahrg. 1927, str. 164 s. J. K c 1 e 111 i 11 a. Sehnidcrschitseli Norbert, Die Geschiehte der Pharmazie in Steiermark bis zuin Jahre 1850. I. Allgemeiner Teil. II. Die einzelnen Apotheken. Tiskal in založil Artur Nemuyer v Mittenwaldu (Bavarsko). B. 1. 4°. 140 + 148 str. Prvi del knjige se bavi s splošnimi zadevami lekarništva od ustanovitve prvih štajerskih javnih lekarn v začetku 16. stoletja do srede 19. stoletja, ko so se razmere radi osrednje zakonodaje v vseh avstrijskih deželah izenačile. Kakor po drugih alpskih deželah tako so tudi 11a Štajerskem deželni stanovi v korist javnega zdravja podpirali in ščitili delovanje lekarn, ki je bilo mnogokrat otežkočeno po raznih okoliščinah. Nameščali so tudi »deželne lekarnarje«, ki so prejemali plačo kakor zdravniki in drugi deželni uradniki. Leta 1587. najdemo take lekarnarje že v Celju in Ptuju. Dolžnosti in pravice deželnih kakor tudi dvornih lekarnarjev in razvoj teh ustanov nam opisuje avtor v prvih dveh poglavjih. Nadalje poroča o nadzorovanju lekarn potom komisijskih pregledov (vizitacij), katerih namen je bil (in je še danes), da se oblast prepriča, ali so zaloge zdravil v lekarnah zadostne, dobre in nepokvarjene, potem o sestavi teh komisij, o času, načinu in uspehu njihovega delovanja. V četrtem 111 petem poglavju preiskuje pisatelj cene zdravil in poroča o poskusih, da hi se te cene za celo deželo izenačile, ter o predpisih za sestavljanje zdravil, ki so bila v prejšnjih stoletjih po naših lekarnah v rabi. Ti predpisi so bili po raznih knjigah (dispen-satoria, autidotaria) različni, kar je, ko je število zdravnikov in lekarnarjev naraščalo, posebno otežkočalo enakomerno sestavljanje zdravil, dokler se ni uvedla za celo deželo avgs-burška (1660), končno pa dunajska farmakopeja (1737). Šesto poglavje opisuje poskuse za uvedbo lekarniškega reda, ki naj bi uredil vsa vprašanja, ki se nanašajo na lekarništvo, enotno za celo deželo, kar pa se je uresničilo šele leta 1770. z uvedbo »iuštrukcije za lekarnarje«, ki je veljala za vse avstrijske dežele, medtem ko so kranjski deželni stanovi že leta 1710. izdali »lekarniški red za vojvodinjo Kranjsko«. Sedmo poglavje govori o pomočniških letih učenja in potovanja, o prostovoljnih in predpisanih študijah lekarnarjev na univerzah, o izpilili, končno o predizobrazhi in izobraženosti, ki se je šele začetkom 19. stoletja po vseh avstrijskih deželah izenačila. Izmed znanstvenih delavcev naj omenim lekarnarja J. G. S u e s s-a v Gradcu, ki jc izdal leta 1803. knjigo o lastnih preiskovanjih Rogaškega vrelca, iu Franca 15 a u m bach a, ki je bil 1815—1828 lekarnar v Celju (pozneje pa v Mariboru) ter je napisal delo o mineralnih vrelcih v Rimskih toplicah, v Laškem, v Dobrni in v Stubici. Za tem razpravlja pisatelj o domovini in številu štajerskih lekarnarjev, o splošnem položaju lekarnarja kot meščanskega obrtnika, o njegovih dolžnostih iu pravicah ter o konkurenci, ki so 11111 jo delali ranocelniki (padarji) in brivci, potujoči kramarji in materijaligti, ponekod tudi menihi. Zanimivo pa je, da se niso lekarnarji, ampak ranocelniki v Celju in po celjski okolici pritožili radi hišne lekarne frančiškanov v Nazarju in do.nini-kancev v Novemkloštru, češ da jim škodujeta, ter poskusili doseči, da hi jima oblast prepovedala oddajanje zdravil izven samostana. Jednajsto in dvanajsto poglavje preiskuje dohodke iu promet lekarn v raznih dobah, imovinske rzmere in družabni položaj lekarnarjev. V trinajstem članku, ki obravnava razmerje lekarnarjev med sabo ter njihovo združitev v lekarniške gremije, nas zanima bivša podružnica lekarniškega gremija v Slovenski Bistrici ter bivši sreski greinij v Mariboru. Sledeča poglavja prinašajo podatke o razmerju med zdravniki in lekarnarji - med njimi zanimiv mariborski zdravniško-lekarniški spor iz sedemnajstega stoletja — ter o notranji ureditvi in zalogah lekarn na podlagi ohranjenih računov ter inventarjev, kojih najstarejši je iz Fontanove lekarne v Mariboru (1671), ki je bila tudi z dragocenimi zdravili dobro založena. Zadnja poglavja prvega dela poročajo o dobrih in slabih razmerah po lekarnah, o brezplačnih zdravilih za reveže ter o delovanju lekarnarjev v vojski, ki je branila deželo proti Turkom. V nekdanjih središčih vojnih priprav na meji, v Ptuju in Radgoni, sta se iz teb vojnih lekarn razvili stalni javni lekarni. Drugi del vsebuje zgodovino štajerskih javnih lekarn od najstarejših poročil do leta 1850. ter abccedni seznam vseh v tem času na Štajerskem imenovanih lekarnarjev. Nas zanimajo posebno lekarne, ki so danes v Dravski banovini. V Marenbergu na primer je nastala leta 1785. iz samostanske hišne lekarne javna lekarna, katero so po kratkem času, menda radi pomanjkanja prometa, zopet opustili. Kakor mamberšlci in žički samostan, tako so uredili hišno lekarno tudi minoriti v Slovenski Bistrici. Ta je imela pravico oddajati zdravila tudi bolnikom izven samostana, dokler se ne bi tam ustanovila javna lekarna; ta pa se je otvorila šele proti koncu 18. stoletja. (Mogočni bronasti možnar iz lekarne v Slov.. Bistrici z letnico 1614, katerega je kupil letos mariborski muzej, je torej še iz samostanske dobe te lekarne.) Leta 1587. so deželni stanovi poslali v Ptuj, ki je bil tedaj središče vojnih priprav proti Turkom, deželnega lekarnarja Sebastijana Gruebnerja, da naj ustanovi lekarno ali v Ptuju ali v kakem drugem kraju blizu incje. Vidimo torej, da prva ptujska lekarna ni bila namenjena mestu samemu, ampak meji, oziroma vojaštvu. Pozneje se je Gruebner, ker je bil protestant, moral preseliti v Varaždin, kjer jc ostal v službi štajerskih deželnih stanov. Okoli 1640 sta bili v Ptuju že dve lekarni, ki obstojita še danes. Najstarejše poročilo o lekarnah v nekdanjem mariboiskem okiožju je iz Celja (1577). Leta 1589. je postal tu deželni lekarnar Filip Jakob Ileiii, ki pa se je še istega leta vrnil na Kranjsko. Tudi Horacija Carminellija, ki je bil od 1603—1622, in Hauensteina, ki je bil od 1638—1643 celjski deželni lekarnar, najdemo pozneje v Ljubljani. Druga lekarna v Celju je bila otvorje-na 1642. Lekarnar Jožef Feriantschitsch (174.r>—1781) je kupil tudi »ius« druse lekarue od lekarnarja Janeza Tuscheka, tako da je bila od tedaj zopet le ena lekarna v Cel j m Prvi lekarnar v Mariboru, čigar ime je ohranjeno, je bil Janez Paullus. Leta 1670. pa sta bili že dve lekarni v mestu, starejša Skolarjeva (»pri orlu«) in mlajša Fontanova (»pri zamorcu«). Obe sta menda imeli le slab promet, ker sta često menjavali posestnika. Lekarnar Herzer (»pri orlu«) je kupil 1686 od vdove Fontanove tudi drugo lekarno. V tem času je bila Herzerjeva lekarna menda že na Glavnem trgu v hiši poleg sedanje lekarne. Hiša, v kateri je lekarna danes, je bila sezidana 1835. Leta 1719. je dovolila oblast lekarnarju Pluembu, da otvori zopet drugo lekarno v mestu, pod pogojem, da odškoduje dediče Herzerja, ki je bil pied leti kupil drugo lekarno. Lekarna »pri zamorcu« je bila v Gosposki ulici, dokler se ui preselila v drugi polovici 18. stoletja na Glavni trg, od tam pa 1918 spet v Gosposko ulico. V Slovenjem Gradcu slišimo I. 1705. prvokrat o lekarni, 1. 1775. pa je ni več bilo. Nekaj let pozneje je ustanovil okrožni zdravnik svojo hišno lekarno, iz katere se je razvila današnja javna lekarna. — V Brežicah je bila lekarna ustanovljena 1787, v Podčetrtku pa 1835. Navedel sem nekaj kratkih podatkov iz bogate vsebine knjige, katero je napisal avtor •— lekarnar in docent za zgodovino farmacije na graški univerzi — na podlagi večletnih arhivalnih študij. Zaslugo, ki si jo je pridobil s tom delom za zgodovino farmacije in kulturno zgodovino v obče, je priznalo tudi društvo za pospeševanje farmacevtske zgodovine s tem, da mu je podelilo Schelenzovo kolajno za izredne zasluge na polju zgodovine lekarn. F. M i n a r i k. Domovina. Meszecsne novinc za szlovenzki narod. Kdor bo hotel prikazati razvoj prekmurskega narodnega življenja, bo moral v vseh pogledih oceniti in vpoštevati publikacije, izšle pod madžarsko vlado v prekmurskem narečju. Eno skupino tega tiska je ocenil z jezikovnega stališča dr. Avgust Pavel (»Jezik novejše prekmurske literature«, Nyelotudomany 1916). Ostala vsebina teh periodik še čaka, da jo kdo izčrpa v razpravi o zgodovini Prekmurja v zadnjih petdesetih letih pred osvobojeujem. \ sledeči beležki želim opozoriti na vsebino lista, ki je izhajal v Budimpešti po osvo-bojenju Prekmurja in mu je bil namen povsem nasproten onemu, ki so ga imele dotedanje prekmurske publikacije To je iredentistični mesečnik »D o m o v i n a«, ki ga je urejeval profesor Aleksander M i k o 1 a. List je izhajal od novembra 1920 do novembra 1922. Pretežna vsebina mu je politično propagandno pisanje najnaivnejše in najnižje vrste, od parodije narodne pesmi do zasmehovanja razmer v Jugoslaviji in psovanja slovenskih mož (Slavič, Klekl). Na vse načine je dokazoval samostojno narodnost »Vendov«-Prekmurcev, za kar je klical za pričo celo Šahmatova. Resna vsebina lista so bile ljudske pesmi in nekateri Kardoševi prevodi iz madžarščine, pregled prekmurskega slovstva, ponatis Melichove prekmurske bibliografije (iz Magyar Konyoszemle 1902, 1908) z novejšimi dodatki ter zgodovinski članki dr. Franca O š I a y-a (iz Filovcev), gimnazijskega profesorja v Budim^^šti. Tudi ti članki ne prinašajo novih ugotovitev, marveč poljudno podajajo drobtine iz madžarskih virov. Tako je iz zbirke protestantskih »Cerkveno-zgodoviuskih spomenikov« (Payr S. Egyliaz-torteneti emlekek I. Sopron 1910) poročal pod raznimi naslovi o gradivu iz listine Visitatio Generalis Ecclesiarum Schlavovendorum . . . anno 1627. die 10. Julii« (cf. Gruden, Zgodovina si. n. s. 700), katere prepis se nahaja v župnijskem arhivu na Tišini. 2e iz naslova tega zapisnika dokazuje, da naziva »vend« niso iznašli šele Madžari okr. 1840. 1., »kakor se jim očita« (Edna historinszka lazs, D. Ill, n. 3—4). V posebnem članku opisuje reformacijo in protireformacijo v Prekmurju (D. Ill, 1—2), kolikor je razvidno iz cit. zapisnika. Zlasti poroča o širjenju protestantizma iz Szombatbelya v županijo Vas ter o selitvi protestantov v županijo Somogy. Letnica 1772 za ustanovitev somboteljske škofije ni točna (prav 1777). — Na podlagi podatkov V. G. o vinorodnih krajih je pisan članek »Naše gorice pa vinopovanye indasnyega szveta« (D. III, 7—8). — Iz turških časov (»Tbrszko goszposztvo vu nasoj krajini«, D. III, 3—1) nam je sporočeno, da so 1. 1627. že bile opustošene vasi llegonci (?), Tešanovci, Obrančakovci in liukov-nica. (Na Obrančakovce spominja danes naziv »obrančavka gošča« nad Bogojino, ime vasi pa je ohranilo ljudstvo v obliki »Obrančavci«. — Op. por.) Pisec beleži v tej zvezi ljudsko sporočilo, da se je blizu Bukovnice nahajal samostan. — Kratko poročilo govori o kmetih iu želarjih v Gornji Lendavi 1. 1627. (D. 111, 3—4). O zgodovini in a r t j a n s k e cerkve v protestantski dobi izvemo to, kar poročata Gruden (Zgod. 701) in Stele (ČZN 1927). Obširno piše v tej zvezi o cerkvenem slikarstvu v Martjancih, Turnišču, Selu in Veleinerju ter nekritično končuje: ». . . vogrszka kultura (je) na torn našem kraji zse jako sztara ... pa zato za nasz vekivecsna«. Slične beležke dodaja skoro vsem člankom, da je kar očitno, kako brez zveze in upravičenosti. Ošlay je še poročal o etnografskem očrtu Prekmurja, ki ga je podal Avg. Pavel v Glasoslovju cankovskega slov. narečja« (prevod v Slovanu 1911, s. 121) pod naslovom »Kak sze raztala nase liisztvo« (D. II, 12). Vilko N o v a k. IMikoIa Sandor: A vcndsčg multja es jelene. Budapest (brez letnice), str. 46. Pretežni del M. brošure »M i n u 1 o s t in sedanjost v e n d s t v a« je ireden-tističnega značaja. Zato je treba zabeležiti le tiste točke, ki jih je pisec zakril z »znanstvenim« videzom. Tako je vse poglavje o preteklosti slovenske zemlje med Muro in Rabo (str. 4—16). K določitvi izvora »vendskega ljudstva« pristopi pisec z naštevanjem »vendskih« ljudstev (Vencdi, Veneti), ki so živela pred Kr. v Evropi. Pri tem podaja današnje odraze teli imen v krajevnih in dr. nazivih. Vsa ta »vendska« ljudstva so pripadala keltski rasi in njih ostanek živi danes v Lužici ter v Prekmurju (str. 6). Kako sta se ta dva »vendska rodova posiovanila«, na to je našel M. odgovor pri Šahmatovu (Zu den altesten slavisch-kelti-sclien Bcziehungen, Arch. f. slav. Phil. 1912, str. 51. M. navaja leto 1911. brez bližje navedbe.) Šahmatov izvaja, da so se lužiški Srbi poslovanili po VI. stol. O »Vendili v madžarski državi« Š. sploh ne govori, toda M. je jasno, da je treba ta izvajanja aplicirati na prekmurske Slovence, ki so ostanki »alpskih Slovencev«, poslovenjeni v VII. in V 111. stol. V tem ga zlasti še potrjuje »vendski« jezik, ki mu je nasproti slovenskemu tako bogat v gla-soslovnem oziru ter mu potrjuje misel, da izvira to iz nekdanje drugojezičnosti tega naroda. K tem izvajanjem je možno pripomniti le to: če je slavist Melich opozoril Mikolo na Šahmatova (cf. s. 6, op. 2.), naj bi ga še pravično opozoril na pestrost slovenskih glasov. O M. pisanju govori jasno tudi tako-lc sklepanje: prekmurski Slovenci so govorili v ini milili stoletjih pretežno tudi madžarski; v isti zvezi pa pravi, da so morali v artikularnih mestih zanje vzdrževati slov. pridige, ter našteva med pastorji prekm. pisatelje, a o tem govori v opombah. Brošura je dokument ne le o naziranju Mikole, marveč tudi o gledanju prof. Melicha in madžarskih znanstvenikov sploh na slovanska vprašanja. Vilko Novak. Vanino Miroslav Dr., D. T., Povijest filozofijske i teologijske naslavc u Isusovučkoj akademiji u Zagrebu 1633—1773. (Zagreb, 1930, Naklada llrv. Bog. Akademije. Str. 91). Io je doktorska disertacija, odobrena od filoz. fakultete zagrebške univerze 1918, ki je izšla sedaj kot 14. zvezek izdanj »Hrv. bogoslovske Akademije«. Ne bom poročal o vsej tej disertaciji, ki ji je v predgovoru autor napisal čudne besede: »Nije, hvala Bogu, naša po-vijest velik samo zbor pjesama,« samo dve točki hočem poudariti, ker se tičeta posebe slovenskih pokrajin. Brž v začetku čitamo nekaj o Ptuju, namreč: »Zgodno je karakterizovao Hrvate XVII. vijeka anonimni lsusovac, koji1 je oko g. 1650 izvijestio generala reda o pitanju, da li bi se varaždinska gimnazija prenijela u Optuj.*) Medju razlozima, kojima zagovara, da gimnazija ostane u Varaždinu, spominje 1 taj, Što bi u Optuju gimnazija imala k ud i kalno manje daka negoli u Varaždinu, jer tamošnja se mladež daje |)onajviše na obrt, dok »tota Croatica natio vix ulli opificio, sed fere tola vel Uteris addicta est vel armis.« —■ L. 1685. so trije kandidati branili teze (doktorirali) i/, vse filozofije. Eden izmed njih, namreč Ivan Josip Marburch rodom iz. Reke, ki je takrat pripadala Kranjski, je svoje tiskane teze posvetil kranjskim stanovom »magno in emhlemate«. Umetnik je gori v sredini prikazal Leopolda 1., kako jaha na orlu, pod njim na desno se nahaja grb grofa Callenberga, kranjskega namestnika, a na nasprotni strani lebdi angel in piha v dolgo troniho, ki se iz nje vije list z imeni kranjskih stanov . . . Pod Leopoldom nekako v sredini vozita dva orla Kranjsko na triumfalnem vozu...« Predstavljenih je tudi še 5 alegorij, ki kažejo, da »po zaslugi namestnika Gallenberga in kranjskih stanov cveto v slavni domovini bogoljubnost, modrost, pravičnost in hrabrost . . .« F. I. Zbornik društva slovaških profesorjev (Sbornik spolku profesorov Slovakov) je končal letos deseti Jetnik. Izhaja v Turčianskem Sv. Martinu, kjer ima svoj sedež Slovaška Matica. Urejuje ga profesor Pavel F I o r e k, znani slovaški kulturni delavec, urednik publikacij Slovašk-1 Malice. V ličnih zvezkih je več stvari, ki zanimajo tudi jugoslovanskega zgodovinarja. V prvem zvezku se peča urednik s 1100-1 e t n o N i t r o, kjer je dal nitranski vladar Pribina zgradili krščansko cerkev med I. 821. in 836., katero je posvetil solnograški nadškof Adalram. Čeravno je bil Pribina pogan, je znal ceniti pomen krščanstva za svoje ljudstvo. S krščanstvom je odvzel Frankom povod za napade in omogočil, da so se predniki sedanjih Slovakov uvrstili v krog kulturnih krščanskih narodov. Leto posvetitve nitranske cerkve je prvi zanesljivo ugotovljen dogodek v zgodovini zapadnega slovanstva in obenem tudi približni datum, kdaj so predniki Slovakov sprejeli krščanstvo in zapadno kulturo. Zanimiv prispevek k zgodovini borbe z.a narodni obstanek jugoslovanskih Slovakov je razprava A. Vrbackega o slovaški realni gimnaziji v Petrove u v Bački. Slovake, ki bivajo v Bački, Banatu iu Sicmu na ozemlju sedanje Donavske banovine, smatrajo v kulturnem in narodnem oziru za naprednejše kakor same Slovake v domovini češkoslovaški. Od Srbov so se namreč navzeli trdne narodne zavesti, v Nemcih pa so imeli vzor za gospodarski in kulturni napredek, '..e že niso mogli imeti upanja, da bi jim madžarska vlada dovolila slovaško srednjo šolo, pa so tem bolj energično izkoristili ugodno priliko, ko so pripadli Jugoslaviji. Beograjska vlada je res dovolila, da se je v šolskem letu 1919/20 otvorila privatna slovaška realna gimnazija z dvema razredoma, ki se je v sedmih letih izpopolnila v osemrazredno. Večina Slovakov v Jugoslaviji je bila proti temu, da bi bila ta srednja šola v kakem mestu, ker slovaškega mesta v Jugoslaviji ni. Zalo so se odločili za veliko bačko vas Petrovec, ki je v središču kompaktnega slovaškega ozemlja s 30.000 Slovaki, ki so cela desetletja vodili težke borbe z Madžari. Narodno zavedni Slovaki v Jugoslaviji so želeli, naj ostanejo dijaki in profesorji v najožji zvezi s slovaškimi kmeti. Petrovčani so zato žrtvovali velike vsote 7.1 osnovanje in vzdrževanje gimnazije. Sedaj ima ta zavod okrog 250 dijakov in 18 profesorjev. Slovaških dijakov, po ogromni večini evangeljske veroizpovedi, je bilo ob koncu lanskega šolskega leta 139, srbskih pa 62. Ker primanjkuje slovaških profesorjev jugoslovanskih državljanov, poučuje tudi več Srbov in sicer v srbohrvaščini, čeravno je šola slovaška. *) Informatio de Varasdino. (Rkp. u posjedu reda.) Zanimiv je referat o a r h i v n c m k u r z u s pripombami glede Slovaške. Da bi mogli srednješolski profesorji čim bolj znanstveno izkoristiti arbive, kjer delujejo, in tudi v njih sodelovati, je priredilo čsl. prosvetno ministrstvo ob letošnjih velikonočnih počitnicah tridnevni arhivni kurz v Pragi, kjer so predpoldne predavali najboljši strokovnjaki, popoldne pa so skušali predavatelji pri ekskurzijah v praške državne, pokrajinske, občinske in zasebne arhive praktično upeljati slušatelje v ustroj arhivov in izrabljanje njihovega materijala. Arhivnega kurza se jc udeleževalo 95 srednješolskih profesorjev zgodovine, ki jim je prosvetno ministrstvo dalo podporo in krilo stroške za vožnjo. Po kurzu so dobili udeleženci spričevalo, ki jim daje pravico, da smejo voditi arhive v manjših mestih, ki ne morejo plačevati posebnega arhivarja s posebnim triletnim arhivalnim kurzom praške univerze. Kdaj pa se bomo dvignili mi tako visoko, da bomo začeli sistematično urejevati arhive, iu kdaj bomo v>.aj po večjih mestih začeli reševati dragoceni arhivalni materijal na ta način, "Ia ga poverimo v ta namen nastavljenim strokovnjakom? Kdor hoče lažje razumeti razvoj Slovanov pod madžarsko oblastjo, mu bo dobro služil ponatis tistega dela članka prof. J. Cijka o srednjem šolstvu v Podkarpatski Rusiji, ki se tiče ogrskega srednjega šolstva pred p r e v r a t o in. L. 1917. je bilo 250 madžarskih srednjih šol in sicer 33 realk, ostali zavodi pa so bile gimnazije. Nemci so imeli enako kakor Romuni tri gimnazije s svojo materinščino kot učnim jezikom, Srhi eno gimnazijo, nad tri milijone Slovakov pod ogrsko krono sv. Štefana pa ni imelo niti ene. ker jim je peštanska vlada ukinila slovaške gimnazije v Turčianskem Sv. Martinu, v Klaštoru pod Znievom in v Vel'ki Revuci, novih pa jim ni dala. Od nagodhe Avstrije z Ogrsko I. 1867. je vse ogrsko šolstvo prevladoval panhungaristični duh, ki je hotel ustvariti enotno, cnojezično narodno madžarsko državo. Ves vladni aparat, zlasti pa srednje šolstvo, je bilo v službi madžarske narodne in državne ideje pomadžarje-vanja. Zato so bili učni načrti, zlasti pa učbeniki za zgodovino in književnost zelo tendenčni in so skušali na vse mogoče načine širili madžarsko narodnost in že v kali ubiti narodno zavesi p n dijakih nemadžarske narodnosti. V vsemadžarskem duhu je delovala zlasti zadnja generacija ogrskih profesorjev, ki so bili v veliki večini sinovi slovanskih slr.ršev, zlasti slovaških. Kako so znali v madžarskih šolah ubiti narodno zavest, najbolj jasno kaže dejstvo, da se je po prevratu priglasilo v službo Češkoslovaške republike samo 25 profesorjev iz bivšega ogrskega ozemlja. Jan Š e d i v v. Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo v Mariboru. 22. občni zbor se je vršil dne 8. decembra 1931 ob 10. uri v dvorani (refektoriju) Ferkovega muzeja v Ptuju pri vdeležbi 18 članov. Najprej je konservator g. dr. Franc Stelč predaval o gotskih umetninah v Ptuju, zlasti je natančneje orisal Laibov gotski oltar iz ptujske proštijske cerkve. Občni zbor je vodil predsednik prelat dr. Fran Kovačič, ki jc ob otvoritvi poudarjal, da 6e Maribor po svojem zgodovinskem pomenu ne more meriti s Ptujem, da pa izroča obenem z iskrenimi pozdravi bratskemu Muzejskemu društvu v Ptuju, nasledniku stare Poeto-vijone veselo novico, da je v zadnjem času arheološki pomen Maribora zrastel. Meseca avgusta 1931 so bili najdeni pri podiranju takozvanega starega mariborskega magistrata na Glavnem trgu poznorimski novci in terra sigillala, kar dokazuje mariborsko rimsko kulturo; meseca septembra pa so bili odkriti na Koroščevi cesti južno od vinarske in sadjarske šole bronasti prazgodovinski predmeti. Veseli novici sporoča kot prvemu Muzejskemu društvu v Ptuju, katero je že toliko storilo za arheološko proučavanje stare Poetovijone. Muzejsko diuštvo pa je pokazalo živo aktivnost tudi na proučevanju srednjeveške gotske ptujske umetnosti. O delovanju društva v preteklem letu je poročal tajnik Fr. Baš. Od zadnjega občnega /.bora je imelo društvo 9 odborovih sej ter sprejelo in odposlalo 1469 dopisov. Akcijo za arhiv je društvo nadaljevalo. V svojem stremljenju po namestitvi ariiiva v kazin-skein poslopju ni uspelo in vsled razširitve gozdarske šole se je moral arhiv preseliti v neprimerno sobo v Zdravstvenem domu. Vsled preselitve v nove prostore je arhiv, ki je bil v preteklem letu pregledno razvrščen in od katerega je bilo definitivno urejeno 374 fasciklov, za javnost skoro nedostopen, in kar je najtežje, zaenkrat tudi ni izgleda, da bi pokrajinski arhiv prišel pod eno streho z mariborskim mestnim arhivom, kar bi bilo najprimernejše. Arhiv se je izpopolnil z nakupi rokopisov od P. Schlosserja, z darili predsednika dra. Kovačiča (Slomšekova in Kosarjeva pisma) in vuzeniškega župana Mravljaka (Vuzeniške arhivalije). Društvo je s posredovanjem dra. A. Trstenjaka, sreskega načelnika v Ljutomeru, pridobilo arhiv z gradu Gornji Cmurek ter nabralo ob volitvah 1931 večino agitacijskih lepakov. Harmonično sodelovanje s Študijsko knjižnico, ki je društvu prepustila prostor za tajništvo, z Muzejskim društvom v Mariboru in z Muzejskim društvom v Ptuju se je nadaljevalo. Zamene ČZN so narastle za 26 na 74: Društveni odseki so bili opuščeni in na mesto njih uvedeni posamezni referenti. Stik s članstvom so vzdržavali redni mesečni sestanki zgodovinarjev, katerih se je vršilo 9 in na katerih so bili podani referati o češki in bolgarski hislorijo-grafiji (Sedivy), geopolitičnih razlogih priključitve Dalmacije k Benetkam (Stupan), zgodovini USA (Baš), zgodovini tiskarn v Mariboru (Glaser), zgodovini nastanka arhiva v Mariboru (Kovačič), prazgodovinskih izkopavanjih na slovenski zemlji 1930 (Baš), o časnikarstvu v Maiiboru (Glaser), alarodistiki (Grošelj) in o zgodovini našega lekarništva (Minarik). Skupno z Ljudsko univerzo je društvo priredilo proslavo stoletnice rojstva F. Levstika (Slodnjak), skupno z Muzejskim društvom v Ptuju pa izlet v Varaždin. Ustanovila se je v okviru društva samostojna manjšinska sekcija, ki je zbrala temeljno manjšinsko literaturo. Organizacija poverjeništev se ni obnesla, razen v Ljutomeru, kjer imamo nad vse agilnega poverjenika dra. A. Trstenjaka, v Prekmurju, kjer deluje A. Knafelc, učitelj v Markovcih in v Celju (prof. P. Blaznik). ČZN se je razširil in prenovil, razširila se je pravtako priloga AZN. Na novo pa je začelo društvo po tradiciji A Stegenšeka z izdajo umetnostnih spo-ir.enikov lavantinske škofije. Kot prvi zvezek novega izdanja so izšli Cerkveni spomeniki v Celju, izpod peresa A. Marolta. Trgovski uspeh novega izdanja pa je kljub vsej reklami malenkosten. Veliko energije je društvo porabilo v organizaciji razstav. Prva razstava kulturnega Maribora je bila prirejena ob kongresu Jugoslovenskega profesorskega društva v Mariboru (julija 1931), drugo pa je organizirala mestna občina Maribor za velesejein »Ljubljana v jeseni« 1931, pri kateri je društvo aktivno sodelovalo v zgradbi slike o kulturni preteklosti Maribora. Pravtako se je društvo udeležilo nekaterih kulturnih manifestacij, n. pr. stoletnice Matice Češke v Pragi in stoletnice Fr. Levstika v Ljubljani. Stik z našimi prijatelji je ostal skozi vse leto ohranjen in enako stik z našimi dobrotniki. Da je moglo društvo napredovati, gre največja zasluga pomočniku bana g. dru. P. Pirkmajerju, za kar predlaga, da mu občni zbor izreče posebno zahvalo. Da pa se je moglo društvo razširiti v naši javnosti ter da je število članstva narastlo od 486 na 536, ima največje zasluge poverjenik v Ljutomeru dr. A. Trstenjak, vsled česar predlaga, dot se občni zbor javno zahvali za pošrtvovalnost tudi njemu. Oba predloga sta bila soglasno sprejeta. Vsled zaposlitve odbornikov pri delu za razstavo se letos arheološka izkopavanja niso vršila; poizkusili preseki, katere je izvršil v Pušencili A. Trstenjak, niso prinesli pozitivnih rezultatov. Društveno življenje v preteklem letu kaže napredek in upravičeno je upanje, ako nam ostanejo zvesti dosedanji podporniki, prijatelji in člani, da bo napredovalo tudi v bodoče. Blagajniško poročilo je podal blagajnik, upravnik g. N, Vrabl. Promet v poslovnem letu 1931. (1. novembra 1930—2. decembra 1931) je znašal 250.303.24 Din in se je v primeri i. lanskim letom zvišal za 95.110.75 Din. Najvišja postavka ni članarina, ampak podpore v znesku 39.450 Din. Od denarnih zavodov smo prejeli 4800 Din, od kraljevske banske uprave v Ljubljani 20.000, od mestnega načelstva v Mariboru 8000. Škofijski ordi-narijat je prispeval 5000 Din za izdajo Slomškove korespondence v AZN. Od drugih dobrotnikov je došlo 1650 Din, med temi od moške podružnice CMD 500 Din podpore manjšinskemu odseku našega društva. Med podporami denarnih zavodov moramo predvsem pohvalno omeniti podporo Posojilnice v Narodnem domu v Mariboru v znesku 3000 Din, nadalje Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru v znesku 1000 Din, Posojilnice v Framu 250 Din, Posojilnice v Ptuju 200 Din in Okrajne 'posojfmce v Ormožu 100 Din. Posojilnice v Vuzenici, Žalcu, Šmarju pri Jelšah in v Slatini-Radencih so poslale članarino, ki se po običaju iz prejšnjih let vpiše med podpore denarnih zavodov. Kakor je razvidno, najdemo tudi med denarnimi zavodi kot podpornice tiste posojilnice iz starejše dobe, ki že leta in leta kakor v različne druge narodne svrhe dajejo podporo tudi našemu društvu. Prosimo jih, da bi nam tudi v bodoče ne odrekle svoje naklonjenosti. Najvažnejša, dasi ne najvišja postavka med dohodki je članarina, ki najlepše kaže dejansko zanimanje članov za društvo. V letu 1931. je bilo na članarini vplačano 19.964.05 Din. Za leto 1927. sta plačala dva člana, za 1928 trije, za 1929 devet, za 1930 dvainšestdeset, za 1931 tristoosein, za 1932 sedemnajst in za 1933 eden. Plačalo je torej za nazaj 76 članov, za tekoče leto 308, to je tri petine vsega članstva, za naprej pa 18 članov, skupaj 402 člana ali samo štiri petine celokupnega članstva iu sicer 667.95 Din manj kot lansko leto, tako da je kljub razveseljivemu porastu števila članov dejansko vplačana članarina padla. Izdatki za ČZN XXVI s prilogo AZN so znašali 57.913 Din. V primeri z zadnjima dvema letnikoma so izdatki za društveno glasilo zelo narastli, ker je XXIV. letnik stal 34.450 Din, lanski XXV. pa 42.873 Din. V primeri z vplačano članarino znašajo društveni izdatki za ČZN trikrat toliko, kakor dobi društvo od svojih članov; z drugimi besedami: vsak član, ki plača 50 Din članarine, dobi od društva trikratni znesek povrnjen v obliki ČZN. Za pomnožitev knjižnice je bilo izdanih 2609.37 Din, za arhiv 1145.70 Din, za svoje publikacije iz prejšnjih let pa je prejelo društvo 1663.—• Din, to je 500 Din manj kakor običajno zadnja leta Važna nova točka pregleda računov je sklad za topografijo umetnostnih spomenikov. Ta izkazuje 38.821.70 Din prejemkov in 28.020.—• Din izdatkov. Med prejemki moramo omeniti znatne podpore 15.000. Din od mestne občine v Celju, 12.000.— Din od kraljevske banske uprave v Ljubljani, 5000.— Din od Ljudske posojilnice v Celju, 2000.— Din od hranilnice mestne občine v Celju, 1000.- - Din od Trboveljske preinogokopne družbe v Ljubljani in 500.— Din od Celjske posojilnice v Celju. Navedene lepe podpore so omogočile izdajo 1. snopiča M. Maroltove Dekanije Celje, ki je stala 27.350.— Din in za katero je društvo izkupilo 3321.70 Din. Prebitek v tem skladu znaša skupaj s prebitkom iz prejšnjega leta v znesku 3000.— Din v celoti 13.801.70 Din, redni letošnji društveni prebitek pa 19.404.20 Din. V imenu pregledovalcev računov je izjavil ravnatelj Zupančič, da so pregledani računi v vzornem redu in predlaga absolutorij s pohvalo, kar je bilo soglasno sprejeto. Na predlog predsednika se je nato soglasno sklenilo, da ostane članarina dosedanja v znesku Din 50.— letno. Pri slučajnostih je v imenu Muzejskega društva v Ptuju povdarjal g. prof. Alič prisrčne odnošaje, ki vladajo med Muzejskim društvom v Ptuju in Zgodovinskim društvom v Mariboru ter izrazil željo in potrebo, da se obstoječi stiki in odnošaji obdržijo in Se poglobijo. Ob 12 h 15' je zaključil predsednik zborovanje. Študijska knjižnica v Mariboru. 1. Osebne i z p r e m e m b e. S .30. junijem 1931 je g. podpolkovnik v p. Davorin Žunkovič odpovedal službo, ki jo je vršil od 16. marca 1923, ko ga je mestna občina namestila kot prvega bibliotekarja Studijske knjižnice. Njegovo mesto je do konca leta ostalo nezasedeno. V decembru 1931 je mestna občina sicer razpisala za knjižnico mesto uradnika 2. kategorije, a še pred potekom razpisne dobe je mesto — iz razlogov štednje — zopet ukinila. Naknadno je bilo vprašanje rešeno na ta način, da je mestno načelstvo pridclilo knjižnici magistralnega uradnika g. Frana Avsenaka, ki je z začetkom februarja t. I. službo v Studijski knjižnici tudi dejansko nastopil. — S 15. januarjem 1932 je bil odpuščen prejšnji sluga Gregor Čauko; na njegovo mesto je bil začasno prideljen magistralni sluga Anton Slavic. — Izpremeinba se je izvršila tudi v sestavi knjižničnega kuratorija: namesto gg. Franca Iirastelja in Jožeta Stabeja sta kot zastopnika občine bila izvoljena v kuratorij gg. mestni svetnik Henrik Sabotby in občinski svetnik dr. Vinko Rapotec. 2. Statistika. Knjižnica se je v I. 1931. pomnožila za 1876 del v 2556 zvezkih, 3 zemljevide in 4 rokopise. Od tega so prispevali: Študijska knjižnica sama (ŠK) 1174 del v 1543 zvezkih in 2 rokopisa, Zgodovinsko društvo (ZD) 690 del v 996 zvezkih, 2 zemljevida in 2 rokopisa, Muzejsko društvo (MD) 12 del v 17 zvezkih in 1 zemljevid. Skoraj 2/s prirastkov je prispevalo torej ZD. Večino teh prirastkov so društvu naklonili razni darovalci, zlasti društveni predsednik g. prelat dr. Fr. Kovačič in društveni blagajnik g. upravnik N. Vrabl, ki sta darovala več sto knjig, mnogo dragocenih publikacij pa je prejelo društvo tudi v zameno za svoj »Časopis«, Glede načina pridobitve nam številčni pregled prirastkov daje sledečo sliko: A. Na kup. ŠK: 872 del v 1185 zvezkih ter 1 rokopis; ZD: 15 del v 16 zvezkih ter 2 zemljevida; MD: 5 del v 9 zvezkih — skupaj: 892 del v 1210 zvezkih, 1 rokopis in 2 zemljevida. Med večjimi nakupi so bila predvsem razna periodica in continuanda (Rrock-haus; Buchberger, Lexikon fur Thcologie und Kirche; Riemann, Musiklexikon; Lueger, Loxikon der ges. Technik; Glonar, Poučni slovar in Domači vedež; Walzel, Handbuch det Lileraturwissenschaft • Nagl-Zeidler-Caslle, Deutsch-Outerreichische Literaturgeschiclite; Pastor, Geschichle der Piipste), razna večja dela (Ugrenovič, Pola stoleea šumarstva; Cvijič, Balkansko poluostrvo; Springer, llandbueb der Kunstgeschichte; Seydlitz, G"ugraphie; Hellner, Grundziige der Liinderkunde; Salomon, Grundziige der Geologie in mnogo drugih), zlasti pa nekatere izpopolnitve domače literature (prvih 5 mariborskih — letnikov Slov. naroda; 5 letnikov celjske Domovine; Kiizmics, Nike molitvi, V Soproni 1781; najstarejše tiskano delo o Mariboru: Lceber, Gnadengeschichten der Marianischen Bildnuss ... i/, i. 1753.; najstarejše delo o Rogaški Slatini: Griindel, Roitschocrene ... iz 1. 1685.; končno rokopis mariborskega dijaškega lista Sprotuletna vijolica iz 1. 1846.). B. Darovi. ŠK: 209 del v 248 zvezkih in 1 rokopis; ZD: 568 del v 773 zvezkih in 2 rokopisa; MD: 7 del v 3 zvezkih in 1 zemljevid —- skupaj: 784 del v 1029 zvezkih, 3 rokopisi in I zemljevid. Darovalci so bili sledeči gg. oziroma gospe (v oklepaju je pri vsakem dostavljeno število darovanih predmetov; Maribor ni naveden): dijak Ahl (1), prof. Fr. liaš (5), Egon Baumgarlner (1), prof. Fr. Crnek (4), Čitalnica v Ljutomeru (41), šolski upravitelj v p. J. Črnko v Jarenini (63), Slavoj Dimnik (1), prof. dr. M. Dolenc v Ljubljani (2), direktor dr. 15. Drobnjakovič v Beogradu (2), Bralno društvo v Rušah (2), Profesorsko društvo, pododbor Maribor (42), učitelj J. Furlan (4), dr. J. Glonar v Ljubljani (1), baron Godel (1), kaplan A. Juranovič v Hočah (1), dr. Lj. Karaman v Beogradu (2), tajnik J. Kavčič (1), ga. Koprivnikova (5), prelat dr. Fr. Kovačič (285), dr. Maks Kovačič (2), Božidar Kryl v Ljutomeru (20), major A. Lavrič (8), Ferdo Leskovar (20), ga. Iv. Lipoldova (14), gen. P«. Mai-sier (14), postajenačelnik v p. Iv. Malgaj (1), Fr. Ks. Meško, župnik v Selah (rokopis »Črtic«), uir. ph. Fr. Minarik (3), prof. V. Mirk (4), župnik v p. A. Mojžišek (17), J. Mravljak v Vuzenici (6), mestno načelstvo (5), trgovec A. Novak (1), Fr. Novak v Rog. Slatini (1), Narodna odbrana (1), prof. A. Oven (1), M. M. Pavičevič v Beogradu (5), ga. M, Pile v Pesnici (2), prof. K. Prijatelj (1), ravnateljstvo drž. klas. gimnazije (1), ravnateljstvo klas. gmnazije v Št. Vidu (4), ravnateljstvo drž. 111. gimnazije v Ljubljani (1), ga. A. Reiser (1), učiteljica Franja Schneider v Ljutomeru (1 rokopis: prekmurska molitvena knjiga), Jos. Skrhinšck v Pragi (5), L. Stražnik (2), dr. D. Šanda v Ljubljani (5), župnik v p. Fr. Šegula (1), svetnik Iv. Šorli (1), dr. VI. Iravner (1), dr. A. Trstenjak v Ljutomeru (11), šol. upravitelj v p. Fr. Vabič (4), upravnik N. Vrabl (340), prof. dr. Warnier v Zagrebu (1), V. Weixl (3), učitelj v p. Fr. Zacherl v Ljutomeru (15), dr. Iv. Žmavc v Pragi (5) — razen tega uprave sledečih listov: Angelček, Bogoljub, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Slov. Čebelar, Domoljub, Domovina, Gasilec, Naš glas, Poštni glasnik, Sokolski glasnik, Jugoslovan, Jutro, Kraljestvo božje, Kinetski list, Slovenski list, Službeni list, Trgovski list, Lovec, Slov. Narod, Poštar, Naša radost, Sadjar in vrtnar, Samouprava, Slovenec, Sokolič, Učiteljski tovariš, Sa-lezijanski vestnik, Vigred, Vrtec, Zdravje, Zvonček v Ljubljani, Naš dom, Slov. gospodar, Ženski list, Mariborski Vcčernik Jutra in Mariborer Zeitung v Mariboru, Deutsche Zeitung v Celju, Centraljnaja Evropa in Češka niysl v Pragi, Rudnički i topionički vesnik v Beogradu. Najdragocenejši so bili sledeči darovi (v oklepaju je ime darovalca): Slovenija 1849 (Čitalnica v Ljutomeru); Einspielerjev Slovenec 1865 in 1867 (Bralno društvo v Rušah); rokopis »Črtic« (Fr. Meško); Petrovič-Kašanin, Srpska umetnost v Vojvodini in Malica Srp-ska 1826—1926 (oboje mestno načelstvo). — Dvojnice med naštetimi darovi niso izkazane. C. Zamena. ŠK: 29 del v 41 zvezkih; ZD: 104 dela v 204 zvezkih — skupaj: 133 del v 245 zvezkih. ZD je zamenjavalo svoj »Časopis« s 74 uredništvi, oziroma ustanovami, ŠK pa dvojnice z Ljudsko knjižnico v Mariboru, od katere je prejela med drugim lep izvod Stulieevega Rječosložja, z univerzitetno knjižnico v Gradcu, zlasti pa s Slovansko knihovno v Pragi, ki ji je oskrbela več manjkajočih letnikov revije Naše doba, razna literarno-zgodo-vinska dela in 3 zvezke Niederlejevih Slovanskih starožitnosti. Č. Dolžnostni in recenzijski izvodi. ŠK: 64 del v 69 zvezkih; ZD: 3 dela v 3 zvezkih — skupaj: 67 del v 72 zvezkih. Dolžnostne izvode prejema knjižnica samo iz Maribora, Celja in Murske Sobote, pa še tu deloma samo periodična izdanja. Vezanih je bilo v lanskem letu 1465 knjig, oziroma časopisov, med drugim večina mariborskih tiskov, kolikor so prej bili še nevezani. Iz posojevalcev je štela knjižnica 531, ki so si izposodili 13.970 knjig. Čitalnico jc obiskovalo v zimskih mesecih po 50— 70 dnevno, v letnih mesecih pa znatno manj. 3. Prejemki i 11 izdatki. A. Od mestne občine je prejela knjižnica (k prebitku iz 1. 1930. v znesku 125.45 Din) 56.042.10 Din dotacije, torej za 1957.90 Din manj, ko je bilo predvideno v proračunu. Ta odtegljaj se je porabil za zavarovanje hibliotekarke in sluge. Od prejete dotacije se je porabilo 37.837.15 Din za nakup knjig in revij, 12.844.30 Din za vezavo, 5.486.— Din za opremo in raznovrsten drobiž. Dotacija se je v celoti izrabila. -— B. 1 z p o s o j n i 11 a je znašala 17.902.50 Din, k temu prebitek iz prejšnjega leta 403.20 Din, skupni prejemki lastne blagajne torej 18.305.70 Din. Od tega se jc porabilo za nakup knjig 14.477.45 Din, za vezavo 584.— Din, za opremo in razen drobiž 3161.45 Din; koncem leta je bilo 82.80 Din prebitka, ki se je prenesel v novo proračunsko leto. Iz te blagajne (izposojnine) so se nabavljala povečini leposlovna dela. 4 Kronika. Koncem junija 1931 jc Ljudska univerza izpraznila malo sobico, ki jo je uporabljala prej za svoje tajništvo, ter jo vrnila knjižnici. Spravljene so bile v njo omare z dvojnicami, razen tega ima v njej svojo pisalno mizo ZD. O priliki profesorskega kongresa, ki se je vršil začetkom julija 1931 v Mariboru, je 11a prošnjo tukajšnjega podod- bora Profesorskega društva Študijska knjižnica s pomočjo ZD in pokrajinskega arhiva priredila v veliki kazinski dvorani razstavo, ki je imela predvsem krajeven značaj: obsegala je zbirko slovenskih mariborskih časopisov in knjig od početka do danes ter zbirko važnejših rokopisov; poseben oddelek je tvorila zbirka srednješolskih učnih knjig, ki jo je organiziral g. prof. dr. Janko Kotnik. 42 teh knjig je po zaključku razstave Profesorsko društvo poklonilo Študijski knjižnici. V glavnem z istim gradivom, le da bolj sistematično izbranim, se je udeležila Študijska knjižnica tudi razstave slovenskih mest, ki so jo o priliki jesenskega velesejma priredili v Ljubljani. Prispevala je za to razstavo skoraj popoln« vrsto slovenskih mariborskih časopisov, redke in značilne tukajšnje knjige od 1. 1767. naprej, razen tega oljnati portret prvega nuuiborskega tiskaija Franca Sehiitza. Pozneje »e je ista lazstava priredila še v Mariboru, in sicer v bivši kavarni v parku. Vse tri prireditve so se izvedle roko v roki s tukajšnjim Zgodovinskim in Muzejskim društvom ter pokrajinskim arhivom in glavno delo je bilo v rokah tajnika obeh navedenih društev, g. prof. Fr. Baša. — V dobi od 24. avgusta do 12. septembra 1931 je mestni stavbeni urad v prostorih knjižnice iz-\ ršil sledeča večja poj) ra vila: položili so nov pod v obeli sobah, ki ležita južno od velike dvorane, v manjši sobi postavili novo peč, obe sobi nanovo preslikali, poplavili stranišča in obnovili del poda na hodniku pred čitalnico; pozneje so popravili še pod v sobi, ki leži ob Gledališki ulici, v obeh sobah z novim podom pa na mestu, kjer je največ prometa, položili linolej. Popravila so napravila mnogo dela, ker je bilo treba obe sobi popolnoma izprazniti, odstraniti knjige in stojala, pozneje pa vse zopet spraviti na prejšnje mesto. Stojala so bila ob tej priliki popravljena in izpopolnjena, police in knjige pa temeljito očiščene. — S šolskim letom 1931/32 se je za poset čitalnice uvedla posebna 1 c-g i t i m a c i j a, brez katere dostop v njo ni dovoljen. Nove izkaznice so se uvedle tudi za izposojanje knjig. Kazen tega je v božičnih počitnicah leposlovni oddelek, ki je največ v obratu, bil jiopolnoma preurejen, in sicer s to težnjo, da se prostor čimbolj izrabi, poslovanje pa čimbolj poenostavi. -— Končno bodi še omenjeno, da je knjižnica bila z a v a r o v a 11 a proti ognju za 1,000.000 Din. 5. Desiderata. V svrho izpopolnitve išče Študijska knjižnica med drugim sledeče mariborske tiske (kjer kraj ni naveden, je mišljen Maribor): Auchmann F.. Grundziige der Kcllerwirtschafl. Poglavitni nauki kletarstva. 1874. —- Enu Mala R e s e d i s h e Neni-rizli Slovinskiga inu Nemshkiga Jesika. Marburg 1809. — Rezjak I'r., Molitne bukvice imenovane Vsakdanji kruh. 1862. —- Breznik Fr., Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. 1889. — Velike egiptovske s a 11 j a r s k e bukve. (1881 in 1890). — C a s t e 11 i Ig. Fr., Kaj pa le sedaj godi v' Bez.hu? V' Marhurgu (1848). — Deut z Fr., Rešitev o pravem času. 1885. — Fleck J., Slovo od stare cerkve Marije, Matere Milosti. 1894. — Gab ere S., Gospodarske izkušnje sadjerejske, zlasti vinogradniške. 1895. — Glasnik. Izdal J. Jurčič. 1869. — Slovenski gospodar, 1871 (št. 11—13, 28, 33, 48, 49), 1872 (št. 1. 9 -26, 45), 1873 (št. 10), 1897, (št. 28), 1906 (št. 29), 1907 (št. 6, 24, 38), 1908 (št. 23), 1914 (št. 53a, 54a). — Cerkvena priloga, 1879—1887 (št. 1—11, 22, 23, 36—51, 54—56, 74, 104—115, 138—139), 1890 (št. 1). — G o s p o d a r s t v e n a priloga, 1879—1887 (št. 1—12, 39, 42, 43, 53, 54, 60, 65, 75, 97—108), 1890 (št. 1, 7). — Deslerniški (= Gre-gorec L.), Nemški šulverein. 1884. — Geršak L, Naravoslovne črtice o konju. 1877. — Ila deri a p L. in Hribar 1., Brstje. 1872. — Krem p 1 A., Nemlhko-Uovenlki Katekis-11111 I'll. Pettau 1826. — Popotnik, 1883 (št. 1, 10). — Prelog M., Črni Peter. 1866. P r e 1 o g M., Zakonska sol. 1867. — S 1 o h o d n i Slovenec. 1871 (št. 2, 4—8, 12, 13). — Sršeni. Ured. Iv. Zeleznikar. 1871 (2 št.). — Štajerski kmet. Urednik E. Hinter-holzer. 1894—1895. K n a f 1 i č .R., Pravila »Zaveze slov. učit. društev . (1896). -Koder A., Marjetica 1878. -Zamik I., Jurij Štrkelj najde zaklad. 1872. Ponudbe navedenih knjig in časopisov, oziroma opozoritve nanje se prosijo 11a naslov: Študijska knjižnica v Mariboru, Slomškov trg 17. V oceno in zameno doposlane tiskovine. Od 16. oktobra 1931 do 31. marca 1932. Kr. Srpska Akademija, Beograd: Posebna izdanja. 87. Rački Fr., Borba južnih Slavena za državnu neodvisnost. Bogomili i Patareni. 1931. —■ 88. Kostič M., Grof Koler. 1932. Srpski etnogr. zbornik. 48. Dučic St., Život i običaji plemena Kuča. 1931. Masarykova ^kademie priice. Sv. 5. Pro zdravy rozvoj obchodu. V Praze 1931. — Spisu od- bornych č. 30—32. V Praze 1930—1931. Arcliiv fiir vaterlandische Gescliichte und Topographie. XXIII. Klagenfurt 1931. Arhitektura. I, 2—5. Ljubljana 1931—1932. Atti della Accademia scientifica Veneto-Trentino-Istriana. XXI. Padova 1930. Beseda o sodobnih vprašanjih. I, 1—4. Ljubljana 1932. Blatter fiir Heimatkunde. VII.—VIII. Graz 1929—1930. Bollettiao dell' Associazione internazionale per gli studi mcditerranei. II, 4—5. Roma 1931. Bulic Fr., Povodom SOgodišnjice jubileja .. . Split 1931. Byzantinosiavica. Ill, 2. V Praze 1931. Carinthia. I. 121. Klagenfurt 1931. Catalogo dei periodici scientific! posseduti dalle bibliotheche ed istituti di Padova. Padova 1931. čas. XXVI, 1—6. Ljubljana 1931—1932. Časopis ceskoslovenskych knihovniku. XI, 1. V Praze 1932. Časopis Macicy Serbskeje. LXXXIV, 2. W Budišiuje 1931. Časopis Matice Moravske. LV. V Brne 1931. Česky Časopis Historicky. XXXVII, 3—4; XXXVIII, 1. V Praze 1931—1932. Dom m svet. XXXIV, 7—10; XXXV, 1—2. Ljubljana 1931—1932. Društvo sv. Save. 41. Beograd 1932. F.sih L, More u poljskoj književnosti. Split 1931. Centraljnaja Evropa. IV, 11—12; V, 1—3. Praga 1931—1932. Germania. XVI, I. Berlin 1932. Glasnik Etnogr. muzeja u Beogradu. VI. Beograd 1931. Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu. V, 1. Novi Sad 1932. Hrvatski geografski glasnik. I, 3. Zagreb 1931. GoJa G., V erbario micologico di P. A. Saccardo. Padova 1930. Hribernik Fr., Mesto Šoštanj. 1932. Deutsches archaolog. Institut — Rijm. - germanische Kommission: Zwanzigster Bericht. Frankfurt a. M. 1931. Posebna izdanja Etnogr. muzeja. 2. Titelbah, Akvarele. Beograd 1931. Izvestija na Istoričeskoto družestvo. III.—VI. Sofija 1911—1924. Jahrbiicber fiir Kultur u. Geschichte der Slawen. N. F. Vil, 2—3. Breslau 1931. Knihovna Slov. ustavu. 2. Slovo o pluku Igorove. V Praze 1932. Mariborski koledar 1932. Maribor (1931). Mentor. XIX, 3—5. Ljubljana 1931. Mostra della illustrazione zoologica in opere a stampa dal see. XVI al XVIII. Padova 1930. Mravljak J., Dravograd. I. Maribor 1932. Murko M., Domovina Hasanaginice. V Praze 1932. Okunev N., Monumenta artis serbicae. III, Pragae 1931. Pavjčevič M. M., Črnogorske priče. Zagreb 1932. Popotnik. LIII, 1—7. Ljubljana 1931—1932. Praqe Slov. ustavu. I. Heidenreich J., Vliv Mickiewiezuv na českou literaturu pred breznovou. V Praze 1930.— II. Wollman Fr., Dramatika slov. jiliu. V Praze 1930. — V. Prelog M., Pouč Slovanu do Moskvy roku 1867. V Praze 1931. Slovenski pravnik. XLVI, 1—2. Ljubljana 1932. Prednasky Slov. ustavu. I. Sbornik prednašek o T. G. Musarykovi. V Praze 1931. — III. Pelikan F. a Tvrdy J., Současna filosofie u Slovanu. V Praze 1932. Slovansky prehled. XXIII, 8—10; XIV, 1—3. V Praze, 1.931—1932. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. XI. Beograd 1931. Priroda. XXI, 7—10; XXII, 1. Zagreb 1931—1932. Čehoslovačko-jugoslovenska revija. II, 2—6. Praha 1931—1932. Nova revija. X, 3—4; XI, 1—2. Makarska 1931—1932. Revue des etudes slaves. XI, 1—2. Paris 1931. Rivista di letterature slave. VI, 5—6. Roma 1931. Ruch slowiauski. IV, 3—6. W Krakowie 1931. Rukoveti Slov. ustavu. I. Niederle L., Rukovef slovanske archeologie. V Praze 1931. Rus J., Kralji dinastije Svevladičev. Ljubljana 1931. Sbornik Matice Slovenskej. IX. Turč. Sv. Martin 1931. Schiinemami K., S.-A. aus »Jahresberichte f. deutsche Geschichte«. Leipzig 1931. Slavia. X, 3. V Praze 1931. Slovenski učitelj. XXXIII, 1—4. Ljubljana 1932. Bogoslovni veatnik. XII, 1. Ljubljana 1932. Geografski vestnik. VII. Ljubljana 1931. Narodopisny vestmk ceskoslovensky. XXIV, 3—4. V Praze 1931. Franjevački vijesnik. XXXIX, 3. Beograd 1932. Vjesnik drž. arhiva u Zagrebu. V. Zagreb 1931. Wiener Zeitschrift f. Volkskunde. XXXVI, 5—6; XXXVII, 1—2. Wien 1931—1932. Zcitschrift des Histor. Vereines f. Steiermark. XXVI. Graz 1931. Ljubljanski Zvon. LI, 10—12; LII, 1—3. Ljubljana 1931—1932. Žena in dom. IV, 1—3. Ljubljana 1932. Od publikacij ZDM so v zalogi še: ČZN II—X; XIV—XXIV. Cena Din 6o, za člane Din 40 (v inozemstvu Din 50). XXV, XXVI. Cena Din 75, za člane Din 50 (v inozemstvu Din 60). Kazalo ČZN 1—XX. Cena Diu 50, za člane Din 30 (v inozemstvu Din 40). Dolenc Metod, dr.: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. — Košir P. — M o d e ruder f e r V.: Ljudska medicina. Din 10. — Kovačič Fr.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. — Kovačič Fr.: Nadžupnija Sv.Križa pri Rogaški Slatini. Din 25. — M a r o i t Marijan: Umetnostni spomeniki Slovenije. III. Dekanija Celje. I. Din 50, za člane Din 35. — Strmšek Pavel, dr.: Dramatično društvo v Mariboru. Din 10. •— Št rekelj Karel, dr.: Historična slovnica slovenskega jezika. 1—2 a Din 10, 3 a Din 3. V r s t o v se k K., dr.: Dr. Matija Prelog. Din 3. — Zgodovinska knjižnica. I, 1.: Krajevne kronike. Din 3. — Zgodovinska knjižnica. II, 1.: Prazgodovinske izkopine. Din 3. Poleg teh ima ZDM v zalogi tudi naslednje publikacije: K r a g e 1 j J o s.: Tolminski oprsvilnik. Din 3. — Mravljak Jos.: Vuzenica. II. Din 15. — Orožen Ignac: Das Dekanat Oberburg. Din 25. — Strmšek Pavel, dr.: Zur alteren Geschichte der westli-ehen Sudslawen. Din 10.