Jolka Milič                                                                                      56
Dve ekscentrični lepljenki
Čudež
Zgodil sa ja čudež, o tem ni dvoaa.
ITo si ti; iEo;)a gospa,  taico dolgo iskana,
noj grenki pallo, moja reka, na^
jQti mislim pretiravati.
Vedno v mojem grlu in prsih
kot lastna duša.
Kako brezupno zgrešeno bi bilo moje življenje
brez tebe, moja pot, moja trudnosfe in moj počitek.
Zdaj šele vem, ko te prvič
v življenju vidim.
Kam 8 samo seboj in preostanki dneva?
Leta in leta tako, noč in dan -
o mizerija.
človek bi moral biti kratko in malo iz železa.
(Mogoče bi bilo Bes najbolje tako).
Mar je bilo to vzrok?
Ali je to dovolj za beg?
Bikac se ne muči, gospa,
moj Srni mak,
z dlanmi in koleni se že pogrezava
v mrek.
Ko svet počrni
Ko sa nam narava odmika,
Be, ko narava ugasne,
ko svat počrni in ga moramo v temi
na slepo iskati s svojimi rokami,
pa sa nam sproti sesuva v prab
ko razžrta pajčevina,
ko to, kar ja, je enako temu, česar ni
in nad vsem vlada tišina,
ko se nam pred očmi ne svetlika
57
nobena luč, marveč nas zlovešča
obletava le kaka redka kresnica,
tedaj, ljudje, v kaj naj še upamo?
Česa se naj še oklenemo?
Ste že videli rasti goba po dežju?
Exoge in polkroga gob, elipsa in rafala...
Kakšne linije, ljudje, in kakšne figure!
Uar nam aore kdo iz njiii razbrati bodočnost?