In kaj ti pa še pravim ženin mlad Al je še daleč tje v tvoj grad? 80 Le molči, molči, mlada Bredica! Sej se že vidi zlata strešica. Še mi čez ravno polje jezdijo Tak kakor tiče v zraku letajo. — In kader v beli grad perjezdijo 85 Perjezdijo in še perdirjajo, Na dvoru taša jih perčakvala Tako je Bredi pregovarjala : Vse kar po zemlji leze ino gre Je od lepote pravilo tvoje 90 Pa vunder si ti vsa prebrešena. Zdej Bredi taša je napivala In ji pogače je ponujala In še tako je pergovarjala: Sinljova! pi rudeče vinčice 95 Imela boš rudeče ličice; Če pa pogačo boš pokušala Postala lepši bodeš od snega. Al zlila na zeleno tratico Je Breda vince, in na skalico ; 100 Se posušila je vsa tratica In razvalila se je skalica, — Pogačo dala psetu mladimu — Na mestu se razpoči psičik mi. Še tak mi mlada Breda govori: 105 Oj, kaj vam pravim huda taša vi! Vse kar po zemlji leze ino gre, Vse od hudobe vaše kaj pove Pa vunder tdl'ko še nikoli ne, Oj taša! Kolikor hudobni ste. 110 Ste umorili sinu osim žen In meni tudi strup napivate, In v kruhu mi ga še ponujate. Tako še Breda daljej govori: Oj, kaj ti pravim mladi ženin moj! 115 Ki spala bodeva midva nocoj? Pokaži mi to svetlo kamrico, In tudi to prebelo postljico. Al stara taša pravi govori: Per nas pa še navade take ni; 120 Kader nevesto k nam perpeljejo Za svetlo kamrico ne prašajo In tudi ne za belo postljico, Ampak za černo klihnjo prašajo. Še ji pokaže ženin kamrico 125 In ji pokaže belo postljico. Ko Breda v beli postljici leži, Si serčne rane urno odmaši; Tako mi potljej pravi govori: Oj teci, teci gorica, frišna kri! 130 Te ljubi materi poslala bom Tje skoz' devet dežel na beli dom Se nikdar več ne bove vidile Ampak le v pesmi bove slišale. Tako mi pravi ženin mladih let: 135 Imel sim pobič že nevest devet Pa per nobeni nisim pobič spal Per tebi, Breda! hočem pa zaspat', In nikdar nočem več od tebe vzstat'. Po hiši hodi taša, govori: 140 Oj kaj vam pravim zdej, sosedje vi! In drugim vsim, ki svatje ste moji! Dozdej ste bili svatje vi moji Zdej bod'te pa pogrebci, svatje vi! Pesem sem zapisal natančno po rokopisu v prvotni obliki. Tu slede še lastni popravki Ledinskega, kolikor sem jih mogel razbrati. 10. Popravek nerazumljiv, rdeče — 11, r. Ali megličica je od vode, — 12. r. Ali megličica je od gore? — 15. r. To pa že nikašna megličica ni! — 24. r. zna, — 28. r. ponujala! — 30. r. napivala, — 31. r. tratico, — 33. r. ponujala, — 39. r. bom potrebvala — 40. svinčnik, vezvala — 43. r. posadite — 52. svinčnik, jeli so po Bredi spraševati — 53. r. perpeljejo, — 54. posajajo, — 60. r. blo štiletice, — 63. r. Oj, — 65. r. žen, — 68. r. Oj, moj, —- 69. svinč. nerazumljivo — 75. svinč. Hiti skrinjo pisano odpreti, — 84. r. Tak, — 88. svinč. nečitljivo — 90. svinč. nerazumljivo, r. prebrešena! 94. svinč. Nevesta — 109. r. ste; — 111. r. napivate, — 112. r. ponujate ! — 115. r. Kje — 116. r. Pokaži mi še — 117. Pokaži mi prebelo postljico — 120. r. perpeljejo, — 121. r. prašajo, — 122. r. postljico; — 131. r. dom! — 132. r. vidile, — 135. r. devet, — 136. r. spal — — 142. r, moji; — 143. r. bodite pogrebci. Popravke sem napisal tako, da se spozna novo lice verza. Ozirajo se največ na ločila, dasi je še vedno pesem v ločilih in v pravopisu pomanjkljiva. To bo nemara pesem, kakor jo je slišal Ledinski prepevati od »stare svoje matere« na Notranjskem in jo »nekoliko slikano« poslal Kranjski Čebelici. (Novice 1853, str. 21.) Dr. J. Š. H. R. Haggard: Salomonovi rudniki. Kat. Bukvama v Ljubljani. Afrikanska povest. Iz angleškega preložil J. Mulaček. — Za ljudstvo priporočilna romantična povest. Cena 1-60 K, vez. 2-40 K. — Roža sveta. Povest iz dobe križarske vojske. Angleški spisal H. R. Haggard, prevel J. Mulaček. Cena 2-80 K, vez. 3-90 K. Kat. Bukvama v Ljubljani. — Zanimiva zgodovinska povest, ki priča o velikih pisateljskih talentih Haggardovih, bo jako dobra knjiga v knjižnicah naših izobraževalnih društev. Zgodbe napoleonskega huzarja. A. Conan Doyle, prevel V. Mihajlovič. Založba Zlatorog v Ljubljani. — O pomenu Conan Dovlejevih romanov smo že pisali v letošnjem letniku »Dom in Sveta«. Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota. Spisal dr. Avg. Stegenšek. Maribor 1912. Tiskarna sv. Cirila. Cena 2 K pri upravništvu »Voditelja« v Mariboru. — Bogato po ilustracijah, je delo dovršeno temeljito-znanstveno s spretno in trudaljubivo uporabo najraz-nejših virov. Smrt pravičnega. Igrokaz v dveh slikah. Spisala in založila Pepica Senica. V Ljubljani 1913. Kat. Tiskarna. Cena 20 h. — Dragoceni biseri. Spisala Pepica Senica. Samozaložba. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1913. Cena 52 h. — Zanimiva diletantska poizkusa, ki kažeta, kako iz preprostih vrst ljudje z večjo ali manjšo srečo, vselej pa z velikim navdušenjem nastopajo kot pisatelji. V »Dragocenih biserih« je precej lepih navodil za slovensko mladino, vne-majočih jo za delo v blagor domovini. Sveti Just. — Zgodovinska igra v štirih dejanjih. — Italijanski spisal dr. Fr. Petronio. Iz rokopisa prevel dr. I. D. — Zbirka ljudskih iger 20, snopič. — Zalaga Kat. Bukvama v Ljubljani. Cena 80 v. — Igra se vrši 1. 303. v dobi preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanovim. — Prelagatelj pravi o igri v predgovoru : Med vsemi podobnimi igrami se ta odlikuje po posebno živahnem dialogu in pesniškem jeziku; za nas Slovence je pa tudi še zaraditega zanimiva, ker gledamo v njej junaško smrt zaščitnika škofije, ki je v velikem delu slovenska. — Značaj Justov se sicer pred nami ne razvija nič več; precej ko prvič nastopi, — 279 — ga že vidimo trdnega, odločnega v sveti veri. Dramatična pa je njegova borba z zastopniki tostranske religije. Ob zgledu svojega gospoda se razvije značaj osvobojenca Petra v krščanskega junaka; istotako se vrši in izvrši v duši pogana Agabija preobrat, ko mož gleda junaštvo Justovo. Ovaduh Mukron je narisan po življenju. Pisatelj dr. Fr. Petronio, stolni prost v Trstu, se je — to se mora priznati — dobro zamislil v čase rimskih imperatorjev in bo igra gotovo blagodejno vplivala. — V teh besedah prelagatelj sam omeni vrline in hibe, ki se pojavljajo v igri. Hiba v igri je, da se Justov značaj pred nami ne razvija. Igra bi pridobila na dramatični sili, in gledalcem ali čitateljem bi stal Just kot človek mnogo bliže, dočim se nam zdi sedaj kot vzoren, dragocen marmornat kip, a brez onega valovanja življenja, ki ga pričakujemo pri junaku igre. Omenim še, da se tudi Petronio ni izognil navadni napaki, ki jo srečavamo pri hagiografih. Večidel pisatelji življenja svetnikov preveč idealizirajo svoje junake, odtegnejo jih od živega življenja, jih odtujijo ljudem, ki čutijo pri njih premalo sebi sorodnega, in svetnike dvigajo v višave popolnosti, ki se nam Zemljanom zde nepristopne. Mi jih občudujemo, a prevelika je dozdevna razdalja med njimi in med nami, da bi se trudili jih dohiteti. — Ako bi gledalec opazoval pri svetniku tudi njegove nepopolnosti, ki so naravne in se jih nihče v življenju ne otrese, in bi videl, kako vkljub pokvarjeni naravi svetnik z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi zmaguje zlo, tedaj bi lože in bolj gotovo rekel z velikim Avguštinom: Če je ta to zmogel, zakaj bi tudi jaz ne mogel? — Iz tega je jasno, da se Just v igri ne more sprijazniti z mislijo prijateljev, da bi bežal pred smrtjo, dasi ni zoper to nobenega razloga v igri. Prijatelji bi tega ne bili smatrali kot slabost, ampak kot samo ob sebi umevno pri dvajsetletnem mladeniču, dramatični prizori pa bi bili bolj živahni in posneti po naravi, kar se kaže pri drugih osebah v igri, ki se naravno razvijajo. — Vkljubtemu pa bo igra res blagodejno vplivala vsled svojih vrlin glede tehnične izvršitve, posebno pa glede krščanske ideje, ki ji služi, ker se sicer ta ideja v našem slovstvu tako redko kaže. — Da je jezik v prevodu lep in gladek, zato nam je porok prelagateljevo ime. __n. Poročilo o III. slovenskem protialkoholnem kongresu, Založila protialkoholna zveza »Sveta vojska«. Kat. Tiskarna v Ljubljani. Cena 1 K,- Vodstvo proti-alkoholne zveze je s pomočjo »Društva zdravnikov na Kranjskem« ob svoji desetletnici priredilo v Ljubljani impozanten shod, o katerem poroča zgoraj omenjena knjižica. Na shodu so govorili dr. Demeter pl. Bleiweis, župnik Janez Kalan, dr. Avg. Levičnik, dr. Otmar Krajec, Gustav Pire, dr. Alf. Serjun, sodni svetnik Milčinski, dr. Ant. Schwab, Antonija Štupca, dr. J. Bezjak, L. Puhar, Rud. Horvat, katehet Tomažič. Obravnavali so važne tvarine temeljito in pregledno. — Želeti je, da se zlasti slovenska inteligenca seznani z alkoholnim vprašanjem. V tej knjižici najdemo kratke in točne informacije o tem vprašanju. —n. Naše slike. Anton Štefic je šel v Italijo, da si izobrazi duha na nesmrtnih delih klasične umetnosti. Iz Florence nam je poslal nekaj vzorcev svojih študij. Ljubeznivi glavici (str, 241.) dokazujeta, koliko nanj vpliva renesančno ozračje divne toskanske prvostolice. — Izmed slovanskih umetnikov sploh priobčujemo danes Jožefa Brandta »Na lov!« (str. 245). Drzne, življenja in neukročne moči polne so koncepcije tega ženialnega Poljaka. — Ob Kolpi se je začelo novo življenje. Zgradba belokranjske železnice naglo napreduje. Slika str. 262. nas postavi na hrvaški breg, s katerega vidimo ono traso, izpeljano na kranjski strani od Primostka proti Metliki. — Mednarodna napetost je povzročila izjemne vojaške odredbe. Avstrija je poslala svoje brodovje proti Črni gori in Albaniji (str. 268. in 280). — Papež Pij X. je bil nevarno bolan. Njegovo ozdravljenje se je praznovalo s slovesno službo božjo v cerkvi sv. Petra (str. 275). Ta večer je bila vsa cerkev tudi bajno razsvetljena. Popravek: V zadnji številki »Dom in Sveta« na strani 209 naslov Jos. Lovrenčičeve pesmi; Vraža, ne: Vrata, AVSTRIJSKE VOJNE LADJE PLOVEJO IZ PULJA PROTI ČRNI GORI. — 280 —