564                                 J°KA ZIGON: PESLM.
bolje. Edina sreča je bila, da je imel mali še kratke in redke lase. Kljub temu je imela Matilda dela — za tri in za štiri venomer. Pa je ukazala Tinici:
„Vsaj sčeši jo malo! Poglej, kakšna je, ta uboga Greti!"
Namesto glavnika je prijela Tini kljuko pri vratih — in ko je bila srečno zunaj, je pojasnila materi svoje stališče:
„Nimam nič polja, da bi redila živali!"
V svoji jezi je Matilda pretepla Metko in je potlačila Valterja v posteljo. In kakor je bila razburjena, je šla tožit Ščetini svoje nadloge.
„Ja, ti otroce, ti čouee sile uasi deueje," je pomagal tarnati mojster Ščetina in je obenem porabil ugodno priliko za to, da je naročil še kamenja ali kaj podobnega — česar mu je bas primanjkovalo.
„Ja, na Uaščem, tam je drgače! Tam se ta' puoua, de še povedt na morem, 'a'u —„ je pomodroval in je pokimal z glavo. Napolnil je svojo cedro in je vlekel in vlekel, da sta ga že boleli ustni.
„Ta' je na stare lete, de anaga še cedra ne boga —"
Matilda je prikimala in je odšla. Vedela je: če posluša starčevo godrnjanje, pride želja za željo na dan. — K sklepu pa prav gotovo vprašanje:
„Al mate 'ej te granjčega?"
Pri vsem tem je potekal čas kakor misel — le prizidek je rastel počasi.                                                                                (Dalje prih.)

JOKA Z1GON:
PESEM.
O ko mogel vsaj bi poljubiti sled stopinj, ki vodijo do tebe, Ič v trenotku videti zavese, ki te skrivajo, napol odstrte in v tem svetem hipu razgubiti v nič se. Toda zbrisane sledi so ko za zvezdo, ki se v noči vtrne, da nikdar se na obzor ne vrne, v večnem miru zastori strmijo, branijo pogled na rajske vrte.