— 106 —
Otročiči, Ijubite se mej soboj!
,,OtroLiČi moji! ne ljubiino se samo z besedo, niti neajezikom; nego ljubimo scvdejaajiia "   v resuici."   (Ivan I. 3, 18.)
i.
Ljubezen in zloga bratovska je nebeska iskra, ki ogreva Človeka na vsako dobro delo. Prava kerščanska ljubezen je podobna terdej skali; kar nii-njo se-zidaš, stoji ueprerafčno, kakor vek. Prava kerščanska ljubezen je serne najlepših cvetlic — in vseh blagih čudij. Brez prave ljubezni ne more aič dobrega biti niti ne obstati. — Oh, kako veselo se živl v tistein hramu, kjer je prava ker-ščanska ljubezen! — Kako milo ter veselo je videti nedolžno mladino, katero družl vez kerščanske ljubezni! Zatorej, vain mladi ,,Vertčevi" čitatelji! kličein s sv. apostolom Ivanorn: ,,Otročiči moji! ne ljubite se saino z besedo, niti ne z jezikom; nego ljubite se v dejanji in v resnici." Ljubite Boga nad vse, a vse druge ljudi — brez razločka — kakor saini sebe. — Ljubite svoje brate in sestiice tako goreče in priserčno, kakor je Bogornirček ljubil sestrico Marijauko, o čemer vam liočem denes nekaj povedati.   Pazljivo me poslušajte.
n.
Marijanka je bila stdperv kakih 10 let izpolnila, a bila je vendar zel<5 pobožna iu pridna deklica. — Zaradi nje lepega vedenja, ponižnosti in dragib. lepili čednostij, katere so jo krasotile, ljubil jo je vsak, ked6r jo je poznal. Nje bratec, Bogomir po imenu, bil je kaki 2 leti izpod nje; ali kar se tiče lepega vedenja in pobožnosti, nij za nj6 zaostajal. Od svoje sestrice, katero je tako priserčflo ljubil, nij se genil do velike sile; bil je vedno pri njej. — Zmirom sta se vkupej učila šolskih nalog. A če je mati kako delce Marijanki odločila, to je Bogomir bil taktfj pripravljen, pomagati. Zakaj li jej ne bi pomagal, ker jo je bolj ljubil, nego li zenico v svojem očesu. — Niti izpregovoril nij, da bi ne bil om&ril svoje drage sestrice Marijanke ter pohvalil njenih lepih čednostij. Marijanka in Bogomir sta živela, kakor dva golobca. A žal, ka pridna otročiča nijsta zdaj mislila, da se njima kmalu bode razločiti za — vselej. Necega dne mati pošlje Marijanko v daljno vas k teti. Napotu, domtfv gred<5č, ujame Mari-janko velik dež. Zatorej sede pod košato lipo tain na polji, precej daleč od vasi, ter ondu čaka, da pljuska prestane. A ka je poprej hitro liodila, ker se je bližala nevihta, zato se je bila aje mlada kri zel<5 razgrela. — Uže se je mračilo. Dež je §e vedno ulival izpod neba, a Marijanka sama na širocein polji. Kaj je bilo sedaj početi? — Dvigne se v božjem imenu zopet na pot k doinačej hižici. Ko domtfv pride, bila je sirota do kože premočena. Preobleče se ter nekoliko počije, a skoraj začne tožiti, da jo glava boli in da jo po udih terga. Ubožica je prehlajena, kar jej nakoplje sinertno bolezen. Treba je bilo iti v posteljo, s katere potem živa nij vstala. — To se je pobožneinu in pridueinu Bogomirčku tako užalilo, da od velike bridkosto nij vedel, kaj bi počel. Da bi njegova ljuba sestrica kedaj umerla, tegaBogomir še nikdar niti pornislil nij.— Merliča še nij videl, kar je živ. — A ko je ubogej Marijauici huje od ure do ure, od dneva do dneva, in ko uboga sirotka od velikili bolečin milo v posteljici
— 107 —
vzdihuje, Bogomir ves žalosten in pobit vedno premislja, s čim bi mogel bolnej sestrici ustreči in jo razveseliti. — Mahoma se spomni, kako je bila Marijanka vselej vesela, kedar so s pomladi nežue vijolice iz zemlje pricvele, in kako se je radovala kitic pisanega cvetja.
Zatorej Bogomir vesel zdirja v bližnji log, da bi tam bolnej sestrici nabral najlepših blagodišečih cvetlic, s katerimi bi jej tužno lice zopet razvedril. — Ali mej tem časom, ko Bogoinir terga cvetje, umerje bolna Marijanka. — Ža-lostna mati jo hitro preobleče v belo, kakor je najrajša hodila, dokler je živela, ter jo položi na lepo mertvaško posteljico. Marijanka je ležala uže vsa terda in merzla, koBogomir ves potan prisope s cvetlicaini v rokah. — Uže od daleč jej kaže lepe cvetlice, ktere je njej prinesel. A Marijanka se ne ozre niti na Bogoiuira niti na lepe cvetlice. Bogomira to nič ne užali, zatorej jo ves vesel pokliče: ,,vidiš, draga moja sestrica! kako lepe cvetke sem ti prinesel; bašti jih bodeš vesela!" A Marijanka ne sliši Bogomirovih besed. Zategadelj Bogomirček stopi bližej k posteljici, na katerej leži njegova ljuba sestrica — mertva. Ko zapazi, da Marijanica niti z očesoin ne trene, misli saru v sebi: ,,h.vala Bogui sedaj jej je vendar uekoliko odleglo." Za nekaj časa na tihem izpregovori: ,,kako moja bolna sestrica mimo insladko spi! Natergane cvetlice jej položim na persi, da jih bode tem veselejša, kedar se iz sladkega spauja prebudl in poreče: tega veselja nii nij storil nikdo drug, razven moj preljubi bratec Bogomir." — Potem se Bogoinir oberne k materi, ki je stala žalostna poleg svoje mertve hčerke, in reče: ,,dragamojainaniica! Marjanici sein ovetlic natergal, samotakih, katere vem, da so jej najljubše. A ker zdaj spi, nijsem je hotel buditi; nego položil sem jej natergane cvetke na persi.   Kako bode vesela, kedar se prebudi!"
Žalostno niater o teli besedah spet oblijo grenke solze, bridko vzd&hne in rece: ,,prav si storil, dragi moj Bogomir! Res Marijanka spi, ali na tem svetu se uže nikdar ne prebudi, dokler ne pride strasni dan, ko vse nas močni glas angelske trombe pokliče pred ostrega in pravičnega sodnika, kjer vsak prejme plačilo za dobra in zladela, ki jih je storil v življenji." — ,,Obtorej te prosim, dragi moj Bogomir!,, — govori žalostna mati — ,,ostani zmirom takopriden in pobožen, kakor si sedaj, da bodeš vredeu priti gori nad svitle zvezdice, kjer se sedaj izprehaja tvoja preljuba sestrica, svobodna vsega pozeineljskega terpljenja, v družbi nebeskib. angeljcev." — Sedaj mati umolkne. — ,,A če Marijanka saino spi, zakaj bi se li zopet ne prebudila?" vpraša Bogomir svoje matere. Odvelike žalosti mu k temu vprašaaju mati ne more nič odgovoriti. Žalost po izgubljenej hčeri jo presuiie, verže ogel rute ua oči, da bi si skrivoma obrisala debele solze, ki so jej po lici deiie.
Bogomiru se to čudno zdi, ter zopet vpraša: ,,draga mamica! zakaj se jokaš?" — Mati mu s tužnim glasom odgovori: ,,Bog je dal, Bog je vzel; nje-govo presveto iine bodi hvaljeno in češceuo vekomaj!"
III.
Oh! kako kratko je človeško življenje. Jedva ga je začetek, uže ga je zopefc konec. Malo malo jih učaka sive starosti, uajveč jih zemlja požre v naj-boljšem, najplemeiiitejžem cvetu nežue mladosti. Bleda sniert ne gleda ni sive starosti ni nedolžnih mladih let; ona seli druzega za drugim iz te solzne doline
— 108 —
v drugo boljšo deželo, kedar jej vsemogoči ukaže, naj prereže nit človeškega življenja. — Tudi Bogomirček, da-si je še bil mlad in nedolžen, kakor angeljec v nebesih, okusil je uže zgodaj kupo bridke smerti, in se preselil s tega sveta v drugo neznano deželo.
Namreč od (5nega dneva, ko so Marijanko položili v hladni grob, bil je Bogomir kar dlje tem otožnejši. Nijso ga uže mikale krasne in nežne cvetice; nij ga veselilo milo petje drobnih ptičic. — Bolj in bolj je hiral, ter za nekaj mesecev so tudi njegovo telo položili v temno in tesno hižo na božjej njivi, kjer so mu odločili na strani sestrice, katero je tako priserčno ljubil, majhen pro-storček v pokojišče do sodnjega dneva. — A njegova še vsa nedolžna dušica se je preselila tja gori v nebesko višino k ljubej sestrici, kamor tudi vi pridete, ako bodete zinirom čisto in nedolžno živeli na tem svetu.
IV.
Kaj ne, dragi moji otročici in ,,Vertčevi" čitatelji! da vam ugaja ljubezen, s katero je Bogomirček ljubil svojo sestrico? — A zdaj vas še vprašam: ali se tudi vi mej soboj tako priserčno ljubite, dragi moji! kakor sta se ljubila Mari-janka in Bogomir? — Ako ste do sedaj z brati in sestricarai živeli v nezlogi, ter drug druzega često pisano gledali, ostavite to od denašnjega dneva za — vselej, in skerbite, da od tistega hipa, ko te moje verstice prečitate, vamvserca pride prava kerščanska ljubezen do Boga, do va§ih Ijubih roditeljev, bratov ia sestric ter do vseh ljudij.
Ljnbezen kerščanska naj v sercih gori                    \
Ter veže, objemlje vse dobre ljudi.
L. Jurinec   .