Delegatska skupščina KS - ne vlada temveč mesto dogovarjanja in usklajevanja
Pogovor s predsednlkom skupščine delegatov kra-jevne skupnosti Prule, Stanetom Magušarjem, je bil več kot prljeten. Pravzaprav se niti nlsva pogovar-jala v pravem pomenu besede, saj je v glavnem govorll tovariš Magušar sam. Niti vprašanj ml ni bllo treba postavljati, čeprav Je moj sogovornik svojo predsedniško funkcfjo prevzel šele pred kratkim. Nfegove mlsll In mnenja o vsem, kar zadeva delo skupščlne delegatov, so do potankosti izdelane, ja-sne In razumljlve.
»Z novim delegatskim si-stemom smo naredili velik korak naprej. Postavili smo bogato - morda prebogato -organizacijsko strukturo in se včasih vprašam, če jo bomo lahko obvladali. Marsikoga smo s to spremembo postavili v zadrego, saj ni bilo redko, da niti aktivni družbenopolitični delavci niso vedeli, koga voli-jo. Kar potruditi se je treba, da veš, kdo je kaj in kakšna je njegova naloga.
Iskanje skupnih stališč in politično izobraževanje — dejavnika krepitve KS
Morda se moramo v prvi vrsti zavedati vsi - ne samo v naši krajevni skupnosti - da je KS sicer osnovni organi-zem družbe in nekje najtesne-je povezana s krajani in obča-ni, vendar je obenem le del vsega sistema in nikakor he edini. Interesi, ki se porajajo v krajevni skupnosti, morajo biti usklajeni z interesi celot-ne občine, mesta in ne nazad-nje tudi republike in države. Samo s povezovanjem teh de-javnikov bo naša naloga lah-ko uspešna. Pravzaprav je vprašanje, če smo temu že po-polnoma dozoreli. Nobenega dvoma ni, da smo se precej naučili v prvem obdobju dele-gatskega sistema in morda je najpomembnejše spoznanje prav to, da delegat ni sam sebi namen in da je njegova naloga
veliko širša. Videti in ra-zumeti mora vso strukturo in njene težnje, da bi naše življe-nje usmerila v tok iskrene so-cialistične družbe.
Če svoje misli sedaj pove-žem z delovanjem delegatov v naši - in tudi drugih krajev-nih skupnostih - bi dal prav poseben poudarek na njihovo izobraževanje. Med kritičnimi pripombami o preteklem mandatnem obdobju je bilo najpogosteje slišati to, da pri-hajajo delegati na zasedanja skupščine nepripravljeni, z nepredelanimi materiali in neizdelanim mišljenjem o po-samezni problematiki. Morda je krivda v tem, da smo že v krajevni skupnosti sami skli-cevali skupaj vse delegate - za vsako najmanjšo stvar. Ver-jetno je to krivo tudi za slabo udeležbo. Logično in člove-ško je, da se posameznik ne more spoznati na vse. Zato bi na razgovore o posamezni pro-blematiki morali sklicati tiste, ki jim je obravnavana, snov blizu in ki lahko kakorkoli pripomorejo pri odpravljanju težav na določenem področju.
Prebivalci se želijo vkl jučiti v ži vl jenje svojega najožjega okolja
Najpomembnejša naloga vseh nas, ki delamo v krajevni skupnosti je, da se približamo prav vsakemu krajanu in ga vključimo v življenje krajev-
ne skupnosti. Na najbolj ne-prisiljen način moramo vzpo-staviti kontakt z ljudmi in jih pritegniti k sodelovanju. Res pa je, da je težko najti način in pot do krajanov samih. Mož-nosti je veliko, saj je v vsaki KS vrsta družbenopolitičnih organizacij, komisij, delovnih organizacii in društev, ki bi v delo na posameznih področ-jih lahko vključile krajane. Več ljudi bo vključenih v živ-ljenje KS, lažje bo delo.
Vsaka organizacija lahko doprinese k temu, da bi kraja-ne pritegnila. Morda so prav društva med prvimi, ki bi lah-ko ljudem izpolnila tisti del življenja, ki ostaja neizkori-ščen. Ko človek namreč dose-že primeren standard, posta-ne lačen duševne hrane. Člo-vek pač ne živi zgolj zato, da bi pridobival materialne do-brine, ampak je sestavni del sveta, katerega si jaz ne znam predstavljati brez kulture. Doseči moramo, da bomo lju-dje pripravljeni pogledati čez ozke okvire svoje vsakdanjo-sti in se odpreti okolici.
Zagovarjam stališče, da so bili ljudje vedno sprejemljivi za vse, vendar pa je potrebno
najti pot do človeka. Morda bi se lahko veliko naučili prav iz naše polpretekle zgodovine. Posameznik ne bi mogel sto-riti ničesar, zato je treba med ljudmi navezati osebne stike. Mislim, da smo se začeli poča-si vračati v čas, ko so Ijudje pripravljeni spet sodelovati v življenju svoje okolice. Tele-vizija, ki je ljudi odtegnila družabnemu življenju, počasi zgublja na vrednosti. In prav tako ozek krog, kakor je kra-jevna skupnost, je morda naj-primemejši, da bi se Ijudje v njem povezali in sodelovali.
Krajevne skupnosti, se morajo delovno in drugače povezovati med seboj
To pa seveda še ne pomeni, da se moramo zapreti v kra-jevno skupnost. Res je, da je to zaključena celota, ki je v našem primeru tudi zelo očit-no ograjena z naravnimi meja-mi, pa vendar že dalj časa ra-zmišljam o možnosti poveza-ve med krajevnimi skupnost-mi. In to ne samo na družbe-nopolitičnem nivoju, ampak tudi v družabnem življenju. Povezava naj bi bila podobna tisti, ki jo gojijo recimo prija-teljska in pobratena mesta. S povezovanjem med seboj bi krajevne skupnosti lahko marsikaj pridobile. Sodelova-nje bi poživilo življenje kraja-nov in popestrilo delovanje organizacij v krajevni skup-
nosti. Mislim, da bi bilo k te-mu dobro pristopiti in se do-meniti za sodelovanje. Morda bi to lahko storili prav v naši občini, saj jo sestavlja le se-dem KS.
Za konec naj povem še ne-kaj svojih misli, ki jih premle-vam že dalj časa. Gre namreč za to, da bo morala delegatska skupščina bolje odigrati svojo vlogo, kakor jo je zbor delega-tov. Mora biti parlament v krajevni skupnosti; kraj, kjer se delegati dogovarjajo in ne samo sprejemajo sklepe, ki jih je treba sprejeti. Naš de-mokratični sistem nam dovo-ljuje, da izrazimo svoja mne-nja in damo svoje pripombe in zato moramo to možnost izkoristiti. Le tako bomo lah-ko doprinesli k naprednemu razvoju naše družbe.«
Res je, da se o specifičnosti krajevne skupnosti Prule s Stanetom Magušarjem nisva veliko pogovarjala. Ni še dol-go tega, kar je prevzel svojo novo funkcijo in se s KS, v nekem pogledu, šele spozna-va. To je dejal tudi sam, še predno sva se srečala, zato sva govorila pravzaprav le o na-čelnih stvareh, ki pa so z nje-gove strani pridobile nekaj pozitivnih potez. In morda je tudi to, da ima predsednik de-legatske skupščine popolno-ma jasne predstave o svojem bodočem skoraj štiriletnem delu najboljše zagotovilo za -prav   tako   najboljši   -   ko-
neC-                          Mojca Kaučič