DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XXI. letnik. V Ljubljani, februar 1904. II. zvezek
Praznik darovanja Gospodovega ali
svečnica.
1.	Dve blagoslovljeni sveči.
Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih.
Mat. 5, 16.
Da bi sv. cerkev v nas obudila vero v Jezusa Kristusa in njegovo neskončno zasluženje, zato se poslužuje večkrat luči, gorečih sveč. Kjer prebiva Jezus Kristus v tabernakelju, tam gori noč in dan večna luč. Kedar se naš Zveličar daruje pri sv. maši za nas in ponavlja svojo daritev na križu, se prižgo sveče. Če prineso novorojenega otroka h krstu, mu da duhovnik, ki ga krsti, gorečo svečo v roke, in tudi takrat, preden se loči kri-stijan s tega sveta in pride mašnik, da mu podeli sv. zakramente, tudi takrat morajo goreti sveče. Zato pa tudi kristjani vsako leto na današnji dan prinesejo v cerkev sveče blagoslavljat, da jih potem lahko rabijo zlasti ob zadnji uri. Tudi jaz hočem danes pri tej lepi navadi ostati in vam pokazati, kaj se moramo od nje učiti. Tudi jaz se bom danes poslužil sveč, da bi vzbudil v vas vero v Jezusa Kristusa, ali kar je isto, da bi vas pridobil za pravo krščansko življenje in vas tudi pripravil na dobro smrt. Da boste vsi današnjo pridigo ložje razumeli in jo bolje zapomnili, zato dam danes vsakemu izmed vas dve blagoslovljeni sveči v roko: Prva je krstna in druga mrtvaška sveča. — To sta tudi obenem dva dela današnje pridige. Vzemite te dve sveči v roko, in poslušajte, kaj vas učite.
5
I. Če bi imel jaz kaj ukazati, tedaj bi pustil takrat, ko pri-neso otroka h krstu, zvoniti, da bi prav mnogo ljudi skupaj prišlo in da bi videli, kaj se pri krstu godi ter si to tudi k srcu vzeli. Saj ni lepšega trenutka za človeka, kakor takrat, ko je krščen. O dragi kristijani, ko bi vi vedeli, kaj postane otrok po sv. krstu! Sv. apostol Pavel piše, da smo vsi rojeni kot otroci jeze, kot otroci hudobnega duha. Saj ima vsak otrok pri svojem rojstvu nad seboj madež izvirnega greha in dokler se mu ta madež pri sv. krstu ne izbriše, ne more priti v nebesa. Saj je Jezus sam rekel: Resnično, resnično vam povem, ako kdo ni prerojen iz vode in sv. Duha, ne more iti v božje kraljestvo, (jan. 3, 5.) Ali, dragi kristijani, v tistem trenutku, ko mašnik oblije z vodo novorojenega otroka, postane ta iz otroka hudobnega duha otrok božji. Nebeški Oče ga sprejme za svojega otroka, Jezus Kristus ga postavi za dediča božjega kraljestva, in sv. Duh ga napolni s posvečujočo milostjo božjo. Pri sv. krstu je dobil vsak izmed nas prelepo in častito ime kristijan. Pri sv. krstu je vsakega izmed nas prašal duhovnik, ki nas je krstil: Ali se odpoveš hudiču, in vsemu njegovemu dejanju in vsemu njegovemu napuhu, in vsak izmed nas je na to slovesno trikrat po vrsti odgovoril po svojih botrih: Se odpovem. Takrat smo obljubili, da bomo posnemali v svojem življenju Jezusa Kristusa, ne pa zapeljivega sveta, obljubili smo, da bomo živeli kot pravi kristjani. In ko smo bili krščeni, tedaj nam je podal duhovnik gorečo svečo v roke, ter nas opominjal, da naj s svojim pobožnim življenjem vsem ljudem svetimo in dajemo lep zgled, da naj, kakor pet modrih devic v evangeliju, zmirom bodemo pripravljeni na prihod Jezusa Kristusa, da naj z eno besedo to, kar smo pri sv. krstu obljubili, pozneje v svojem življenju tudi spolnujemo.
Neki goreč duhovnik je spravil tisto svečo, katero je dal v roke prvemu otroku, ki ga je krstil, in je sklenil, da bode na tega otroka — bila je deklica — posebno pazil in zanj skrbel. Ko je v šolo hodila, je bila prav pridna. Ali, kakor se dostikrat zgodi in vas lastna skušnja uči, zgodilo se je tudi tukaj. Ko je deklica postala večja in je bila stara kakih 18 let, ni bila več pridna, in je zašla na napačna pota. Ko je to videl duhovnik, ga je zelo bolelo in ni si mogel misliti, da bi se prvi otrok, katerega je on krstil, vekomaj pogubil. Izmislil si je tedaj nekaj posebnega. Poklical je tisto dekle k sebi, v takem času, kakor zdaj v njem živimo, namreč v neumnem predpustnem času, ki je bil zanjo posebno nevaren zlasti zaradi plesa, ter ji pokazal krstno svečo in ji je samo to-le rekel: Poglej, to svečo sem ti dal pri
■krstu v roko; ali še tako živiš, kakor si takrat Bogu obljubila? Te besede so mehkosrčno in še ne popolnoma pokvarjeno dekle tako presunile, da je v začetku vsa osramočena v tla gledala, potem pa so jo solze polile in od tistega časa se je poboljšala in je postala lep vzgled pobožnega življenja vsem dekletom v župniji
Dragi kristijani! Jaz vas nisem krstil, še manj pa hočem o vas slabo misliti. Vendar pa mislim, da vam ne bo škodovalo, če tudi vam dam danes krstno svečo v roke in vam pravim: Poglejte to svečo, poglejte jo dobro. Ali spolnujete to, kar ste obljubili Bogu pri sv. krstu? Ali živite tako, kakor mora živeti pravi kristijan! Obljubili ste pri krstu, da boste posnemali Jezusov zgled, da ne boste živeli, kakor vas uči zapeljivi svet. Ali res tako živite? Ali pa morda ne hodite za Jezusom po trnjevi in ozki poti, temuč rajše po široki poti posvetnega razveseljevanja in zapeljevanja. Pomislite to posebno zdaj v ■tem času, v katerem smo zdaj, namreč v predpustnem času. O kako pač marsikak kristijan, ki ni vreden, da to ime nosi, živi v predpustu.
Misli, da mu je vse dovoljeno, in hodi po krčmah in plesih, in svojo ubogo dušo zakopava v grehe. Dragi kristjani! Nikar ne posnemajte takih norcev, pustite jih, naj norijo; saj enkrat bo prišel čas, ko bodo to obžalovali, pa bo prepozno. O prišel bo čas, ko ne boš vesel, da si hodil po plesih, ali takrat bo prepozno. In če bi te tak zapeljivec vabil na ples, pomisli dragi kristijan, da si pri krstu Bogu obljubil, da ne boš živel v posvetnem razveseljevanju, ampak po zgledu Jezusa Kristusa, pomisli takrat na krstno svečo in vzemi si k srcu, kaj te uči.
In pa še nekaj vam moram povedati, dragi kristjani. Nikdar ne smemo pozabiti, kaj piše sv. apostol Pavel v svojem pismu do Efežanov. Povedati vam hočem, akoravno vem, da marsikdo izmed vas tega ne izpolnuje. Tako le pravi sv. apostol: Nečistost ali nesramnost ali grde besede naj se med vami še ne imenujejo (Efež. 5, 3.) Moj Bog! tedaj še imenovati bi se ne smela med kristijani nečistost, nikar pa storiti; in vendar, kako marsikdo, ki se imenuje kristijana, ki je bil krščen, in je takrat obljubil, da se bo odpovedal hudiču in njegovemu dejanju — in hudičevo dejanje je nečistost — kako marsikak kristijan živi. Ne bom več o tem govoril, sram me je, pa saj me razumete in veste, kaj kočem reči.
5»
Nočem o vas, dragi kristjani, slabo misliti, pa vendar vsakega izmed vas nekaj vprašam, kar mi bo lahko odgovoril. Vprašam te, dragi kristjan, kaj bi ti storil, če bi še ne bil krščen? Še danes bi se dal krstiti. Pa zakaj? Ker brez sv. krsta ne morem v nebesa priti. Prav dobro. Pa, dragi kristjan, ti tudi ne moreš priti v nebesa, če tega ne spolnuješ, kar si pri sv. krstu Bogu obljubil. Ti se tudi ne moreš zveličati, če ne živiš, kot pravi kristjan, pobožno, v čistosti in svetosti. Ne moreš priti v nebesa, dd, Bog te bo še hujše kaznoval, kakor pagane, ki niso krščeni, če si ti, kot kristijan, tako grdi pregrehi, kot je nečistost ali sploh kateri drug smrten greh, vdan. Ali veš, kako pravi sv. apostol Pavel: Nikar se ne motite! Ne prešestniki, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolom, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne preklinjevalci ne bodo posedli božjega kralje-stva. (I. Kor. 6, 9, 10.) To je menda pač dovolj jasno povedano!
Ti bi se dal tedaj še danes krstiti, ko bi vedel, da nisi krščen. Pa krščen si, ali pa tudi spolnuješ krstno obljubo? Ali živiš, kakor mora živeti pravi kristijan. Nočem slabo o tebi misliti, samo vprašam te: Kaj moraš storiti, če ne živiš kot pravi kristjan? Kar moraš storiti, kar moraš še danes storiti, to dobro veš. Drugačno, boljše, pravo krščansko življenje moraš začeti; to moraš storiti, ker drugače ne moreš priti v nebesa.
II. Kdor se ne more odločiti in skleniti, da bi se poboljšal,, kdor hoče svoje poboljšanje zmirom dalje odlašati, morda do svoje smrtne postelje, temu dam danes zraven krstne sveče še drugo, namreč mrtvaško svečo v roko. — Vzemi jo in poglej, kaj te uči.
Dve nevarnosti in skušnjavi sta, v katerih največ ljudi pade, dva vzroka sta, zakaj tako malokdo drži krstno obljubo in živi kot pravi kristijan. Te dve skušnjavi sta poželjenje po denarju in bogastvu in nagnjenje do posvetnega in pregrešnega razveseljevanja.
Nekateri ljudje le na to gledajo, kje bi kaj pridobili in prihranili. Pa ne prašajo dolgo, ali smem, ali ne smem, o ne, prvo-vprašanje pri njih je: Ali mi to kaj nese? Ali bom imel kaj dobička. Nesrečni Judež Iškarijot je za 30 srebrnikov prodal svojega Gospoda, za par krajcarjev marsikdo vse proda, cel6 svojo vest, svojo dušo in svoje večno zveličanje.
Drugi ljudje pa le na to mislijo, kako bi svoje grešno poželjenje utolažili, kako bi mogli vživati grešno in posvetno raz-
■veseljevanje. Kakor neumneži v sv. pismu, tako tudi oni govore: ^Pridite in vživajmo pričujoče dobrote in hitro rabimo stvari še v mladosti. Napolnujmo se z vinom in naj nam ne mine naš najlepši čas, da bi ga ne vživali. Bodimo dobre volje, hodimo po veselicah, dokler ne umrjemo." (Modr. buk. 2, 6, 7, 8.) Tako govorijo ti reveži in revice in grešnemu razveseljevanju darujejo vse, denar in premoženje, čast, dobro ime, zdravje, telo in — dušo.
Da, lakomnost in nečistost sta največji nevarnosti in najhujši skušnjavi za kristjana ; lakomnost in nečistost sta dva .glavna vzroka, zakaj tako malokteri kristjan tako živi, kakor je pri sv. krstu obljubil.
Najboljši pomoček zoper te dve nevarnosti pa je pogled na mrtvaško svečo, pa je misel na našo smrt. Sv. pismo kaj lepo pravi: O človek, pri vseh svojih delih se spominjaj poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil. (Sirah 7, 40.)
Kedar izvolijo in kronajo novega papeža, tedaj so pri tem različne slovesnosti in navade. Ena navada se mi posebno dopade. Novoizvoljenega papeža neso na stolu, ki je z zlatom in drugimi lepotijami ves okrašen, v cerkev, in zdaj stopi eden pred njega, ki ima v eni roki gorečo svečo, v drugi pa na srebrnem krožniku nekoliko prediva. To predivo zažge in reče papežu pomenljive besede: Tako mine čast in lepota tega sveta. — Da, dragi kristijan, tako mine, kakor dim in pepel, slava tega sveta!
Dragi kristjan! Ti imaš morda lepo premoženje, v tvoji hiši je vse lepo urejeno in opravljeno, ti imaš morda tudi še kaj shranjenega v kaki skrinji. Nikar ne navezuj svojega srca na svoje premoženje. Vzemi mrtvaško svečo v roko in pomisli, da boš enkrat moral umreti, morda kmalu umreti in da boš moral takrat vse zapustiti, kar imaš. Saj pravi sv. apostol Pavel: Nič nismo prinesli na ta svet: gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Zakaj kateri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in zadrgo hudičevo in v veliko nepridnih in hudih želj, katere potopč človeka v pogubljenje. (I. Tim. 6, 7.—9) Saj veste, dragi kristjani, da ne bomo nič drugega seboj vzeli, kakor svoja dobra in tudi slaba dela. Nikar tedaj ne obešaj, dragi kristjan, svojega srca na časno srečo in premoženje; nikar ne poskušaj na nedovoljen način, z zvijačo in goljufijo svojega premoženja pomnožiti, nikar ne skušaj obogateti na škodo drugih. Pomisli dobro, kaj pravi Jezus sam: Kaj pomaga človeku, če ves svet
pridobi, svojo dušo pa vekomaj pogubi. Nikar ne navezuj svojega srca na denar, in če bi imel kedaj take misli in skušnjave, pomisli na mrtvaško svečo, pomisli, da boš umrl in da boš moral vse zapustiti.
Ali pa, dragi kristjan, ti imaš lepo postavo, imaš 1* p obraz in Bog ve, koliko držiš na svojo lepoto. Vzemi mrtvaško svečo v roko in pomisli, da bo čez nekaj let to tvoje lepo telo gnjilo in črvi ga bodo jedli in nič drugega ne bo ostalo, kot kup smradu in pepela, in pomisli, da ni nobena mrtvaška glava lepša od druge.
Ti si mlad in zdrav, vesel in dobre volje. Prav! Bog ima rad vesele ljudi, le vesel bodi in poj in prepevaj, kakor ti srce da. Saj pravi tudi sv. pismo: Veseli se v svoji mladosti, ali sv. pismo pa tudi pristavi, toda pomisli, da boš enkrat o svojem veselju in razveseljevanju Bogu dajal odgovor. Vživaj pošteno veselje, toda beži pred grešnim veseljem, varuj se vsakega nevarnega razveseljevanja. Saj me razumeš, kaj hočem povedati. In če ti bo to težko, pomisli na mrtvaško svečo, spomni se, kaj je konec grešnega razveseljevanja.
Ko se je kralj Savel bojeval s Filistejci, je pod smrtna kaznijo prepovedal, da ne sme nikdo pred solnčnim zahodom kake stvari vzeti v usta. Njegov sin Jonatan je pa slučajno nekaj medu snedel. To je pa storil, ker ni nič vedel o očetovem povelju; njegov oče pa ga je kljub temu obsodil k smrti. In ko je sin slišal svojo smrtno sodbo, tedaj je žalostno vskliknil: „Mala medu sem pokusil in zdaj moram umreti!“
Tudi marsikak kristjan žalostno na svoji smrtni postelji zdihne: „Malo medu sem pokusil in zdaj moram umreti. Mala kratkega, grešnega razveseljevanja sem vžil, in zdaj moram umreti. O, grehi, katere sem storil v svoji mladosti, kako mi zdaj delajo smrt strašno in grenko. Da, ko sem bil mlad, sem bil neumen, pa sem šel tja in sem, in povsod sem bil zraven, kjer je bilo kaj veselja vžiti. Kaj imam zdaj od tega? Malo medu sem pokusil, in zdaj moram umreti. Pa ko sem bil mlad in lep, nisem na to mislil, a zdaj je prepozno!“ Da, dragi kristjani, dokler je človek mlad, ne misli na smrt, in ravno to bi tebi posebno priporočal, draga mladina. Vzemi včasih mrtvaško svečo v roke,, pomisli na svojo smrt, na konec vsega grešnega razveseljevanja,, pomisli na poslednje reči in vekomaj ne boš grešil.
Nekateri prižgo danes v cerkvi ali doma blagoslovljene sveče. Prižgi tudi ti, dragi kristjan, danes dve sveči, krstno in mrtvaško svečo, to se pravi, pomisli: Ali živiš tako, kakor si pri sv. krstu obljubil. In če si zakopan v časno premoženje ali grešno veselje, pomisli na mrtvaško svečo, poglej jo, prosim te in pomisli: Na smrtni postelji ti bodo delali grehi tvoje mladosti tvojo smrt grenko in strašno. O kristjan, pomisli na poslednje reči, na smrt, in kar za smrtjo pride, na sodbo, in vekomaj ne boš grešil. Amen.	M. K.
2.	Vosek — podoba pokornega srca.
Moje srce je kakor raztopljen vosek v mojem telesu.
(Ps. 21, 15.)
Današnji praznik je Gospodov in Marijin praznik, ker se spominjamo darovanja Gospodovega in praznujemo Marijino očiščevanje. Marija se nazivlje v lavretanskih litanijah podoba pravice, ker je kakor ogledalo vseh čednosti in milosti. Ker pa naše oči vse bliščobe, ki se izliva iz lepote Marijine, ne morejo naenkrat sprejeti vase, zato je posamezne žarke te podobe pravice sv. cerkev porazdelila po cerkvenem letu. Tako nam kaže ob tem prazniku ali godu bolj ta, ob onem spet bolj drug žarek iz nebeško svetle krone čednosti Marijinih. Na praznik brezmadežnega spočetja slavi sv. cerkev čistost duše in telesa presvete Device. Na praznik oznanjenja Marijinega nam kaže sv. cerkev ponižno deklo Gospodovo. Ob malem šmarnu nas opozori na njeno prijetnost pred Bogom ob veselem rojstvu, o velikem šmarnu na rajsko slavo Matere Jezusove. Ob godu in spominu njenega darovanja nam stopi pred oči pobožna, bogo-ljubna deklica Marija, ob obiskanju tete Elizabete pa se nam zasveti v svoji ljubezni do bližnjega. Cvetni petek in 3. nedeljo v mesecu septembru nas pelje sv. cerkev v duhu k žalostni Materi božji. Danes pa se blišči rožna Devica Marija in Mati božja zlasti v pokorščini; zakaj današnji dan, 40. dan po rojstvu Jezusovem, se je njeno srce podvrglo taki postavi judovski, katera nje kot božje Matere in prečiste Device ni prav nič vezala. S tem pa Marija uči nas, kako imejmo tudi mi zmiraj pokorno srce do Boga, zlasti še v tem, kar nam naravnost zapoveduje po svoji cerkvi.
Primero, podobo pokornega srca pa najdem najboljšo spet v današnjem prazniku, ko sv. cerkev tako slovesno blagoslavlja voščene sveče, v božjo službo odločene. Vosek namreč je in nam bodi podoba pokornega srca. Kako to mislim, pojasnim vam v naslednjem v čast Jezusu, Mariji in sv. Jožefu.
V dvojnem oziru je vosek, oziroma voščena sveča, podoba pokornega srca. Prvič: Iz voska se morejo narediti najraznovrstnejše podobe; — pokorno srce kristjanovo se uda v vsem popolnoma previdnosti božji. Drugič: Vosek se omeči po ognju; — pokorno srce pa se omeči po ljubezni božji. Oglejmo si to dvoje zdaj zaporedoma, da vidimo uresničen izrek kraljevega preroka: Moje srce je kakor raztopljen vosek v mojem telesu.
I. Iz voska, kakor vsakemu znano, moremo brez posebnega truda napraviti raznovrstne oblike in podobe, in tvarina se ne meni zato, ali narediš iz nje roko ali nogo, oko ali uho, kaj lepega ali grdega, kaj odličnega ali preprostega. Vosek je pripravljen k vsemu, v kar ga hočeš obdelati.
Kar pa je vosek v obrazujoči roki človekovi, to je v r o k i božji pokorno, podložno srce človekovo. Kristjan, ki ima ponižno, pokorno srce, je pripravljen k vsemu,, pripravljen sprejeti vsako obliko, ki mu jo Bog hoče dati. Naj ga božja previdnost postavi v odličen in visok stan, ali pa v preprost in nizek, naj ga naredi bogatega ali revnega, zdravega ali bolnega, češčenega ali zaničevanega, živega ali mrtvega, — on sprejme vse enako vdano v sveto voljo božjo. Če hoče Bog narediti, da ostanem pri primeri, nogo, ki ima veliko trpeti, nositi, vzdrževati; roko, ki ima veliko delati; oko, ki bo mnogo jokalo, glavo, ki se bo morala noč in dan truditi in skrbeti; hišo, ki bo obložena s križi, — on je zadovoljen ter govori z Davidom: Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno je moje srce! (Ps. 5, 6, 8.)
Ta vsklik Davidov premišljevaje vpraša sv. Bernard: .Zakaj pa ponavlja tu sv. pevec besedo „pripravljeno“, ali bi ne bilo dosti, ko bi bil Bogu povedal to samo enkrat? Ne, zakaj David v dotičnem psalmu našteva milosti in dobrote, katere mu je ska-zala božja dobrotljivost in njegovo neskončno usmiljenje, pa tudi križe in nadloge, katere mu je naložila božja neskončna pra-
vičnost zlasti, ko je bil smrtno sovražen in preganjan. Njegovo srce pa, mehko kakor vosek, je pripravljeno oboje enako sprejeti, dobrote in nadloge. Zato ta bogoljubni hlapec Gospodov zakliče dvakrat: Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!*
Kako malo src pa je med kristjani, katera bi bila enako pripravljena, sprejeti milost in skušnjo, dobroto in poniževanje! Seveda kadar jim Bog veli to, kar je njim prav in prijetno, tedaj tako brzo ubogajo, kakor bi imeli angelske peruti, ker jih žene k temu lastna ljubezen. Če ti Bog da zdravje, katerega ga prosiš, če ti podeli zemeljskih darov, katerih si želel od njega, če ti nakloni srečo in veselje, — o tedaj si popolnoma vdan v voljo božjo in rad moliš z Davidom: Pripravljeno ... Če ti pa Bog naloži le en majhen križ, če tirja, da se odrečeš temu ali onemu, kar ti je ljubo in drago, če ti reče n. pr. po spovedniku, da zapusti tisto osebo, ki ti je v grešno spotiko, če ti reče, da opusti za vselej to ali ono grešno navado, — oj potem pa nisi več tako vdan v voljo božjo; tedaj tvoje srce ni več kakor iz voska, ampak kakor iz najtršega železa, kateremu morejo le najhujši udarci težkega kladiva dati drugo obliko.
Kako malo bi se jih dobilo dandanašnji, ki bi v taki po-skušnji, kakor je bil Abraham, rekli s tem bogoljubnim očakom Gospodu: Tu sem! (I. Mojz. 22, 1.) Strašno dejanje, zaklati edinega sina, je naložil Bog očetu Abrahamu, in gotovo je moral biti Abraham ves zbegan, gotovo se je v njegovem srcu bojevala ljubezen očetovska z dolžno pokorščino Bogu, gotovo je čutil božji ukaz kot oster meč v svojem srcu, da govorim s primero sv. Janeza Zlatousta. Toda vkljub vsemu temu je bilo pripravljeno njegovo srce, ubogati brez ugovora in brez obotavljanja: Tu sem!
Kaj pa je bilo, kar je storilo Abrahama in za njim vse izvoljene duše tako pokorne?
Bila je ljubezen do Boga, katera je tu zmagala in katera zmaguje v vseh takih dušah. Imajo namreč taki pokorni ljudje srce, ki se da omečiti po ljubezni božji, kot vosek po ognju, kakor sem bil omenil že poprej.
II. Če se ogenj združi z voskom, se raztopi vosek in izgine v ognju. Ljubezen božja je ogenj in sicer še mnogo močneji in silneji, kot naravni ogenj. Če ta ogenj gori v srcu, potem se srce omeči, in tudi ko bi ne bilo od voska, ampak od najtrjega železa. Sv. Lavrencij Justinijan pravi: Kakor ogenj gospoduje
železu ter ga omeči in razbeli, tako gospoduje ljubezen duši človekovi, omeči jo tako, da se raztopi, kakor vosek na ognju. Ker sv. apostol uči: Naš Bog je požigajoč ogenj (Hebr. 12, 29.), požge, povžije njegova ljubezen vse, kar se iz samoljubja in iz strahu pred zaprekami vstavlja pokorščini. Kjer gori ta ogenj, ondi je postava lahka, in spolniti jo je sladko.
Res je pokorščina sama na sebi bolj težavna reč, ker se-protivi človekovi naravi, ki teži po tem, da bi bil prost ter si sam določal meje, kaj bi smel, kaj ne. Zato se človeku, ki sledi le lastnemu hudemu nagnjenju ter posluša le svojo spačeno naravo, zde božje in cerkvene zapovedi kakor železne verige, ki ga hočejo vezati in zadrževati v njegovem zemeljskem hrepenenju in početju. Sv. Avguštin pravi: „Zelezna veriga je pokorščina, dokler človek uboga le iz strahu in sile; toda ti moreš iz nje narediti zlato, ako te ljubezen žene k pokorščini." Če ljubezen božja v resnici prešine kako dušo, ne trpi več, da bi duša še nadalje bila mlačna in zanikrna, ampak brez prenehanja jo priganja k čednostim in dobrim delom. „Dokaz ljubezni je storjeno delo", pravi sv Gregorij na podlagi izreka apostolovega: Izpol-• njevanje postave je ljubezen. (Rim. 13, 10.)
Zato pa je tudi rekel Jezus: Vzemite moj jarem na-sey in učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen, in boste pokoj našli svojim dušam. Moj jarem namreč je sladak in moje breme je lahko. (Mat. 11, 29. 30.) In sv. Janez piše: Njegove zapovedi niso težke. (I. 5, 3.) Ljubezen, milost božja vse naredi lahko, ker daje nadnaravno moč ter odstranjuje razne zadržke. Zato je pravo za pravo le pravični kristijan svoboden, prost, ker ima le on sv. ljubezen, ker ga ne veže greh. Ozrimo se za zgled na sv. družino!
Kdor ljubi sv. družino se bo trudil, posnemati jo v vseh čednostih, in posebej v pokorščini. Pa kakšno pokorščino najde na Jezusu, Mariji in sv. Jožefu? Zares težko, ostro, železno pokorščino, če se ozremo pri tem na to, kaj je nebeški Oče zahteval od njih. Toda lahka, sladka, zlata je bila njihova pokorščina, če imamo pred očmi velikost ljubezni, ki jih je gnala k pokorščini do Boga.
a)	Vprašam: Ali ni bilo mar hudo povelje, ko je nebeški Oče nakazal svojemu Sinu rojstvo in ležišče v hlevu, v jaslicah? Ali ni bilo ostro povelje to, da je bil Sin božji kakor judovski grešnik obrezan, v tempeljnu kronan, preprostemu roko-
delcu pokoren, sploh ljudem podložen? Ali ni bilo nekaj neizrečeno težavnega to, ko je nebeški Oče pripustil, da ga je hudobni duh smel skušati, njegov apostol prodati, da je bil vjet, bičan, s trnjem kronan, zasramovan in preklinjan, in slednjič na križu umorjen? Tako pravi apostol: Tudi svojemu lastnemu Sinu ni zanesel, temveč ga je dal za nas vse. (Prim. 8, 32.) Ali pa se je mar Bog Sin vsemu temu kaj protivil? O, kaj še! Apostol piše o njem: Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu. (Fil. 2, 8.) Vedel je, da je o njem prerokovano, kako govori nebeškemu Očetu: Glej, pridem ! (Ps. 39, 8. 9.) Da, zares! Naš Gospod Jezus Kristus je mogel tako reči, ker njegovo srce je bilo vžgano in vojeno po ljubezni do nebeškega Očeta. Zato mu je bila pokorščina prijetno krepilo; rekel je: Moja jed je, da storim voljo tega, kateri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo. (Jan. 4, 34.) Kako primerno torej kličemo s sv. cerkvijo k njegovemu božjemu srcu: »Srce Jezusovo, do smrti pokorno", in »Srce Jezusovo, krvava žrtev za grešnike", usmili se nas! Jezus je pokoren tudi še zdaj mašniku pri daritvi nove zaveze, da pride pri povzdigovanju iz nebes na altar ter spremeni kruh v svoje sv. telo in vino v svojo rešnjo kri.
b)	Za Jezusom najdemo na Mariji najlepši zgled pokorščine. Vse, kar je Oče nebeški naložil Jezusu, da prevzame, da pretrpi, vsega tega je bila po notranjem sočutju in srčni bolesti deležna tudi njegova presv. Mati To jo je storilo kraljico mučencev, kateri je današnji dan prerokoval starček Simeon: In tvojo lastno dušo bo meč presunil. (Luk. 2, 35.) Z Jezusom vred je bila tudi ona primorana k največji siromaščini v Betlehemu, ž njim vred pregnana v Egipet, ž njim vred zaničevana od Judov kot mati hudodelnikova. Kar je on trpel na križu, to je presv. mati trpela pod križem, trpela v svojem sedemkrat prebodenem srcu. In posebej, da opozorim tu spet na dogodek današnjega praznika, hotela je Jezusu v vsej pokorščini biti podobna. Zato je šla po judovski postavi v tempelj, očiščevat se, kakor bi bila grešnica, in ne mati najsvetejšega pa vedno pre-čista Devica. Kakor Jezusa ni vezala Mojzesova postava, da bi se bil dal 8. dan obrezati, tako tudi ne Marije, da bi ga bila morala iti 40. dan darovat, sebe pa očiščevat v tempelj. Pa storila sta to oba nam v zgled ponižne pokorščine. Kakor je namreč gorel v Jezusovem presv. Srcu ogenj božje ljubezni, tako je bila
Marija vsa vneta ljubezni do Boga. Na tem sv. ognju sta se oba tako rekoč raztopila kakor vosek na ognju, tako, kot bi bila oba govorila s sv. pismom: Moje srce je kakor raztopljen vosek v mojem telesu.
c)	Taisto moremo reči o sv. Jožefu. Tudi njegovo srce se je topilo v ljubezni božji kakor vosek, zato je bil Bogu v vsem pokoren. Ubogal ga je, ko mu je poslal angela, ki naj mu reče: Jožef, Davidov sin! ne boj se, (k sebi) vzeti Marije, svoje žene; zakaj, kar je v nji rojeno, je od sv. Duha. (Mat. 1, 20.) Njemu in Mariji ni bilo treba odkupiti Jezusa, kakor judovskega prvorojenca z darom, a storil je to, kakor tudi Marija, iz občudovanja vredne pokorščine. In spet je ubogal sv. Jožef angela božjega, ko mu je rekel po noči: Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem. (Mat. 2, 13.) In vnovič je bil rednik Jezusov poslušen besedi angelovi, ko mu je rekel v Egiptu: Vstani in vzemi dete in njegovo mater in pojdi na izraelsko zemljo. (Mat. 2, 20.) Pri vseh teh ukazih beremo v sv. pismu, da je sv. Jožef natanko in urno tako storil, kakor mu je velel glas božjega poslanca. Pokoren je bil sv. Jožef Mojzesovi postavi, ki je velela vsem moškim Izraelcem trikrat na leto, ob naj večjih praznikih, iti v Jeruzalem, pokoren je bil, akoravno je iz Galileje v Judejo moral hoditi 30 ur. Pokoren je bil volji božji, ki mu je velela molčati o skrivnosti spočetja in rojstva Jezusovega, dokler ne bo Odrešenik sam očitno nastopil ter se ljudem skazal Sina božjega. Sv. Jožef je molčal in ni nikomur razodel, da ima samega Sina božjega v svojem varstvu, ko so, kakor pravi sv. Lukež, ljudje menili, kedar je začel učiti in je bil pri tridesetih letih, da je sin Jožefov (3, 23.) in spet, kakor piše sv. Matevž (13, 55.), da je tesarjev sin. Zato je bil pa tudi vreden spoznan, da je njemu, ki je bil v vsem pokoren nebeškemu Očetu, pokoren bil sam Sin božji, kar stoji izrecno zapisano spet pri sv. Lukežu. (2, 51)
Bog nam kliče po sv. pismu: Daj mi, moj Sin! svoje srce! (Preg. 23, 26.) Po zgledu sv. družine darujmo tudi zares Bogu današnji dan svoje srce, svojo voljo! In kakor se goreče sveče raztapljajo v ognju, tako naj se tudi naša srca tope v sveti in delavni ljubezni, da bodo vedno (.pripravljena, radovoljno in zvesto skazovati Bogu dolžno pokor-
ščino. Ljubezen je vez popolnosti — uči sv. Pavel. (Kol. 3, 14.)-Ponavljajmo danes in večkrat v križih, in zlasti v smrtnih brhkostih besede psalmistove: Moje srce je kakor raztopljen vosek v mojem telesu in pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno! Amen.	v. Bernik.
Druga predpepelnična nedelja.
I. 0 pridigi.
Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi!
Rim. 10, 17.
Večkrat je Gospod primerjal božjo besedo s semenom, pridigarja pa s sejavcem. Pridigarjeva dolžnost je, sejati dobro seme božje besede: da pa more seme božje besede kaliti, pognati in sad roditi, ni toliko odvisno od pridigarja, kakor od zemlje srca, kamor pade seme. Da more navadno zrno roditi obilen sad, mora imeti pred vsem dobro zemljo, potem dežja in solnca o pravem času, pa tudi vetra ne sme pogrešati. Kar velja o zrnu v prvotnem pomenu, isto velja v duhovnem pomenu o semenu božje besede. Kakor ostane zrno samo brez sadu, ako leži v žitnici in ni vsejano v zemljo, ravno tako pridiga ne more koristiti človeku, ako je on ne sliši, ako ne hodi k pridigi. Sv. pismo pravi: Zakaj kdorkoli kliče v ime Gospodovo, bo zveličan. Kako bodo tedaj (vanjj klicali, v katerega niso verovali? Ali kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali? Kako bodo pa slišali brez oznanjevalca? (Rim. 10, 13. 14.) Vera je iz poslušanja, pravi apostol. Predragi v Gospodu! Gorečnost v poslušanju božje besede je nekako merilo, nekak termometer za krščansko življenje občine in ker bi ta duhovni termometer lahko nekoliko stopinj več kazal, kakor jih kaže, zato se hočemo danes pogovoriti o obiskovanju pridige in krščanskega nauka. Hočem vam pri tej priliki povedati glavne izgovore, ki jih navajajo taki kristjani, kateri iščejo samo sv-, maše brez pridig. Vem seveda dobro, da tistih pač ni tukaj, ki z raznimi izgovori opuščajo božjo besedo. Vendar morejo očetje, matere, gospodarji, delodajalci in tudi drugi veliko pripomoči, da bodo njihovi ljudje opustili izgovore in pridno zanaprej prihajali,
poslušat božjo besedo. Seveda morajo zato sami za trdno prepričani biti, da je poslušanje božje besede imenitna dolžnost kristjana.
I.	Začnem tedaj s tem, da odgovorim na navadne izgovore. Kateri je najnavadniši? „N i m a m časa!" No, morda se večkrat temu ali onemu primeri, da ne more ravno vsako nedeljo ali vsak praznik priti poslušat oznanjevanja božje besede, služba, ali posebne domače razmere ga ovirajo. V tem slučaju naj bi se domači zmenili: danes grem jaz, prihodnjič greš ti itd. in tisti, ki ostane doma, naj bi v nadomeščenje pridige bral kako podučno pobožno knjigo. Priznati moram, da je izgovor ,nimam časa“ dostikrat opravičen, ali reči smem, da vselej tudi ne: izgovor „nimam časa" je pogostokrat plašč, pod katerim se skriva dušna lenoba.
„Nimam časa k pridigi ali krščanskemu nauku iti". Kaj pa je božja beseda za dušo? To, kar jed za telo! Kakor telo hira brez hrane, ni za delo, in slednjič smrtno opeša: ravno tako hira duša, ako ji dalje časa primanjkuje hrane božje besede: duša oslabi, ne more delati v Gospodovem vinogradu, ne more vspešno boriti se s svojimi sovražniki, slednjič umrje smrti greha. — Glej, kristjan, če si z delom še tako preobložen, za jed imaš vendar še čas in če ga nimaš, si ga pa vzameš. Ali pa ni tvoja duša več vredna, kakor tvoje telo? Ali naj duša strada mesce, leta, zato, ker ima telo premalo časa?
„Nimam časa, božjo besedo poslušati." Zakaj pa je Bog postavil Gospo do v dan? Šest dni smeš in moraš delati, sedmi dan pa počivaj: šest dni imaš določenih za časno, sedmi dan skrbi za večno; šest dni delaj za telo, sedmi dan delaj za dušo. Sedmi dan je Gospodov dan. Z vso resnostjo zahteva Bog na mnogih krajih sv. pisma: Praznujte moje sobote. Jaz sem Gospod, vaš Bog! (Lev. 19, 3.) Pa če prav pogledamo in premislimo to zapoved: ali ni sramota za kristjana, ako ne spolnuje tega malega, kar zahtevata Bog in cerkev od njega? Dobri dve uri hoče imeti Bog izključljivo zase, ostali čas Gospodovega dne pa prepušča človeku v telesni počitek. Ali ni sramotno za kristjana, ki v nedeljah in praznikih uro za uro posluša morda prazne marnje, pol ure za pridigo in ravno toliko za krščanski nauk pa se mu zdi cela večnost, preveč, češ nimam časa? Ali ni sramotno reči: nimam časa pridigo poslušati ? Bog pa mora imeti
■čas, šest dni poslušati besedo človeka: t. j. mora blagoslavljati njegovo delo, varovati ga nesreče, bolezni, vzdrževati ga, živeti ga? Ni čuda, predragi, da tudi Bog nalašč včasih nima časa, poslušati molitev, prošenj, joka takih- kristjanov v bolezni, nadlogi. Kedor svoja ušesa odvračuje, da ne sliši postave, njega molitev bo gnjusoba! (Prov. 28, 9.)
Idimo dalje:
II.	Kdo še ni slišal tega-le izgovora: „Pri pridigi ne zvem nič novega: kar pri pridigi slišim, to že zdavnej vem!“ Ne tajim, da je morda dosti kristjanov, ki so res dobro podučeni v verskih resnicah in lahko se zgodi, da taki res ne slišijo ničesar v pridigi, kar bi že ne vedeli. Pa, ko bi bili tudi vsi poslušalci dobro poučeni, vendar pridiga ne bi bila zanje nepotrebna. Božja beseda je hrana duši in kakor ni nepotrebno jesti tudi za tistega, ki zna cele kuhinjske bukve na pamet in bi mu bila znana vsa jedila sveta, — tako tudi pridiga ni nepotrebno za najbolj poučenega. In zakaj ne? Zato, ker je mej znanjem resnice in ravnanjem po njej velik razloček. Znanje samo še ne dela človeka pobožnega, svetega. Kaj ti pomaga verovati, da biva Bog, pa bi ga ne ljubil in vbogal. Učenost napihuje, ljubezen pa boljša. In ko bi znal prerokovati in bi vedel vse skrivnosti in imel vso učenost . . . ljubezni pa bi ne imel, nič nisem! (1. Kor. 8. 1; 13. 2.) Boga in njegovo postavo moramo seveda poznati; vendar to še ne zadostuje: po spoznani postavi moramo iz ljubezni do Boga tudi živeti — in glejte k temu nas vodi, nagiblje, opominja pridiga. Vsak kristjan ve, da ne sme krasti, nečistovati, po krivem pričati; in vendar, ko-likrat se greši zoper te zapovedi. Pridiga ima namen, pomagati slabi, sprijeni volji. Pridiga pojasnuje poslušalčevemu razumu pomen in važnost večnih resnic, pa ne samo pojasnuje mu jih, da jih kristjan razume, ampak nagiblje mu tudi voljo, srce, da se spoznanih resnic oklene in po njih živi.
Pridiga vživa v človekovem srcu ljubezen do Boga, vtrjuje zvestobo do Gospoda, spodbuja k čednostnemu življenju, pridiga pokaže, poravna, razsvetli pot, po kateri naj človek hodi, da se bo zveličal. V lastnem stanovanju človek lahko buti v temi ob omaro, mizo: ravno tako najbolj podučen človek lahko zaide s pravega pota čednosti, če si ne dd posvetiti z lučjo božje besede, ki ne sveti samo njegovemu razumu, ampak mu ogreva tudi srce v ljubezni do Boga. Saj sami slišite pri pridigi, da vam ne raz-
lagamo samo, ampak vas tudi navdušujemo, opominjamo, prosimo, da živite po tem, kar ste slišali. Tedaj tudi najbolj podučen kristjan ne more reči: Pridige ne potrebujem, saj vse že znam.
Pa povejte mi: ali se res le samo dobro podučeni kristjani tako izgovarjajo, češ, pri pridigi ne zvem nič novega? Ali niso ravno pravi nevedneži taki ljudje, ki k pridigam ne hodijo? O to skušnja uči. O koliko jih bo zopet o veliki noči v pokoro spovednikom, ki ne bodo znali niti deset božjih zapovedi, da ne govorim o veliki nevednosti v drugih verskih rečeh! Pa saj ni čudna taka nevednost! Taki, ki k božji besedi poredkoma ali nikoli ne pridejo, se tudi doma ne potrudijo, da bi včasih odprli katekizem ali kako drugo versko podučno knjigo, morda še celo nič podobnega nimajo.
Polagoma se jim iz spomina zgubi še to, kar so jim kate-hetje z veliko težavo vbili v glavo. Seveda, če je treba v družbi ponorčevati se iz vere, jim je to lahko. Taki nevedni kristjani marsičesa izmej verskih resnih vsled svoje splošne nevednosti ne razumejo, ter se zato iz cele vere norčujejo. Žalostno pa resnično!
III.	Poglejmo nadalje še nekoliko izgovorov. Tudi tale se pogostokrat sliši: „Saj mi pridiga nič ne koristi!" Včasih sem bolj redno hodil k pridigam, pa nisem bil nič boljši kristjan, kakor sedaj, ko ne grem več.
Izgovor: pridiga mi nič ne koristi, je naravnost neresničen, kar priča sv. Pavel sam, ko pravi: Živa je namreč božja beseda in močna in ostrejša, ko vsak na obe strani oster meč in seže do ločitve duše in duha, tudi sklepov in mozga in razsodi misli in namene srca! (Hebr. 4, 12.) S pomočjo božje milosti se vendar vsakega poslušalca nekaj pridige prime: ta spozna, da ni v tem ali onem še vse v redu v njegovi duši, onega zbode v srce kaka posebna beseda pridigarjeva, tretji naredi tudi kak dober sklep i. t. d. Mnogo jih je, ki se od ene pridige še ne poboljšajo; ali mnogo jih je, ki jih morda ena sama pridiga obvaruje, da ne postanejo še slabejši. Res je, da ena pridiga iz grešnika še ne napravi precej svetnika; ali tudi to je že zadosti, da ona pridiga odvrne od enega greha, če tudi le malega.
Seveda, marsikateri bi lahko v svojo sramoto rekel: „Pridiga mi nič ne koristi!" ali vprašam te, kje pa tiči vzrok, da ti pridiga ne koristi ? Seve, če prideš v cerkev in se vsedeš v klop s tem le mislimi: Na, tukaj-le sem, pa me spreobrni, če me moreš,
— seve, če nimaš skrbi za dušno zveličanje za svojo skrb, ampak za skrb pridigarjevo, potem ti pridiga seveda ne bo nič koristila. Gospod Jezus Kristus je tri leta pridigal Judom, pa jih je le malo spreobrnil. Zakaj pa le malo? Ali morda zaradi tega, ker ni znal pridigati ? O kaj še. Jezus je v svojih pridigah kazal tako moč nad poslušalci, da so pri neki priliki beriči velikega duhovnika, poslani, naj primejo Gospoda, pozabili na povelje in poslušali pridigujočega Mesijo. Jeznim judovskim duhovnikom, ker ga niso pripeljali, pa so rekli: Nikoli ni nobeden človek govoril tako, kakor ta človek! (Jan 7, 46.)
Tedaj ni bila pridiga Jezusova vzrok, da mu Judje niso verjeli, ampak spridena volja, hudobno srce jih je odvračalo od Mesije in vere.
In glejte, ravno to je vzrok, zakaj marsikateremu pridige ne koristijo: srce ima trdo ko shojeno pot, ko kamen; srce mu je zaraščeno s trnjem spridenosti. Ko bi bilo njegovo srce dobra zemlja, to se pravi, ko bi kristjan prinesel v cerkev dobro voljo in za dobro vneto srce, bi mu rodilo s pomočjo božje milosti seme najpriprostejše pridige obilen sad.
IV.	Pri tem pa smo prišli do najnavadnejšega izgovora za onim, ki sem ga v prvič omenil, namreč do izgovora: „P r i -diga, ali pa pridigar mi ne dopade!“ Res, ni vse za vsacega: vsak ima svoj okus. O okusu ni, da bi se človek prepiral. To velja tudi o pridigah. Eden posluša rad le take govore, ki so natančno sestavljeni po vseh pravilih umetnega govorništva. Drugi še ne opazi ne, je-li je govor po teh pravilih sestavljen ali ne, eden ima rad pridigarja, ki govori kakor bi rožice sadil; drugemu se bolj dopada naravnostna, če tudi morda trda beseda in oblika. Eden ima rad učene, resne pridige, drugi je bil zadovoljen s priprosto, tudi kaj s šalo zabeljeno pridigo. Seveda, kjer je več pridigarjev, tam je tudi več razlike v govorih, in danes je pridiga temu, drugikrat drugemu všeč. Drugače pa je tam, kjer je morebiti le en dušni pastir: eden sam gotovo ne more vsem vstreči; in po tacih krajih se sliši pogostokrat: našega gospoda pridige mi ne dopadejo, zato jih ne grem rad poslušat.
Pa tudi ta izgovor je napačen: Pridigi pravimo tudi božja beseda. Po tem takem je pridigar le orodje, ki je Bog rabi v svoj namen, ljudem pojasnovati verske resnice. Kakor zlato vedno ostane zlato, naj se sveti v kraljevi kroni, ali pa v roki pri-prostega kmeta, tako ostane tudi božja beseda tudi v ustih ne-
6
zgovornega pridigarja vendar le vedno božja. Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal. (Luk. 10, 16.) „In kakor je mene poslal Oče, tako jaz vas pošljem!" To poslanstvo pa prejmejo vsi duhovniki brez razločka, je kdo dober ali slab govornik.
Pridigar je tedaj le orodje v božjih rokah, in kar govori, ni njegova iznajdba, ni njegovo, ampak božje razodenje in izročilo, in kar želi doseči s pridigo, ni njegova stvar, ampak Božja; in ako to doseže, da se eden ali drugi spreobrne vsled njegove pridige, ni to njegovo delo, ampak delo sv. Duha. Ali morda misliš, dragi poslušalec, da more pridigar, in naj bi bil tudi najboljši, iz lastne moči prepričati, ganiti, spreobrniti koga? O nikakor ne! Moč nad srcem, moč srca vladati, mečiti, spreobračati ima le sv. Duh sam. Bog je namreč, kateri dela v vas hoteti in dopolniti po svoji dobri volji! pravi sv. Pavel. (Fil. 2, 13.) Bog je tisti, ki dela pridigo dopadljivo in plodonosno, * Bog še posebno rad izbere, kar je nespametno pred svetom, da bi osramotil modre, in kar je slabo pred svetom, izvoli Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega, in kar je neime-nitno in zaničljivo pred svetom, izvoli Bog, in kar nič ni, da bi razdjal, kar je, da se nobeden človek ne hvali pred njegovim obličjem! (1. Kor. 1, 27—29.)
Bog more najpriprostejši, najdolgočasnejši pridigi dati svoj blagoslov in po najslabši pridigi tega ali onega spreobrniti, ki ga dosedaj morda niso ganili najboljši govori najboljših govornikov.
Božja moč more iz kamnov obuditi Abrahamu otrok, ista moč more po najskromnejši pridigi roditi stoteren sad.
Predragi v Gospodu! Dobro vem, da velja moj današnji govor pred vsem tistim, ki jih ni tukaj. Pa, kakor sem že omenil, morejo očetje, matere, gospodarji, delodajalci pripomoči, da bodo njihovi ljudje opustili izgovore in pridno zanaprej prihajali poslušat božjo besedo.
Skrbite tedaj, očetje in matere, da bodo vaši odrasli in neodrasli otroci pridno hodili k pridigam in krščanskim naukom. Krščanskim gospodarji in mojstri, skrbite ravno za to pri svojih ljudeh! Seveda dati jim morate sami tudi lep zgled !
Vi vsi pa, ki ste dosedaj redno in pridno hodili poslušat božjo besedo, ostanite stanovitni: ne dajte se zmotiti kaki skušnjavi, češ, danes je premrzlo, danes imam preveč opravka, danes se mi ne ljubi. Ne opustite z lepa pridige: Zakaj kdor je iz Boga, posluša božjo besedo; je rekel Jezus sam. Potrudite se vsak zase in za druge, da vam ne bodo veljale nadaljne besede Gospoda: Zato ne poslušate božje besede, ker niste is Boga! (Jan. 8, 47.) Amen.	P. J.
2. Zadovoljnost s svojim stanom.
Oni sad obrode v potrpljenju.
Luk. 8, 15.
Kakor se loči njiva od njive, polje od polja, tako se ločijo stanovi in razmere človeške. Nekatere njive so blizo hiš, imajo debelo zemljo in se često gnoje. Zategadelj ni čuda, da bogatejše rodč. Druge so daleč od doma in se manjkrat gnojč, zato pa tudi bolj pičlo rode. Nekatere so na lepih krajih, morda še ob studencih in potokih, da od jutra do noči solnce sije nanje. Druge so zopet v kakih jarkih v grmovju in na plitvi zemlji, ali jih solnce čez dan le malo obseva, ali jih kaki hudourniki razde-vajo. Zato so pa tudi pridelki teh in onih različni. Enak razloček je med stanovi in razmerami človeškimi. Eni so bogati in še od dne do dne bolj bogatč, so vedno zdravi, veseli in vse jim gre posreči; drugih osoda nasproti je žalostna na tem svetu, ubožni so in revni in s težkimi križi obloženi vsak dan. Eni so vže po rojstvu iz imenitnih hiš, da jih vse časti, drugi od preprostih starišev, da se zanje nihče ne zmeni, in jim solnce sreče v njih hišo nikdar ne posije.
Toda, kakor njiva njive, polje polja zaradi obilnejših pridelkov nikoli ne zavida, temuč je zadovoljna s tem, česar je od Boga prejela ali jej je pridnost kmetovalčeva pridobila; tako naj tudi človek človeka, ubožec bogatina, berač gospoda nikdar ne zavida, ampak vsak bodi zadovoljen s tem stanom, v katerega ga je Bog postavil, ter se vsakdo trudi, da v svojem stanu po meri prejetih milosti trideseteren, šestdeseteren, stoteren sad obrodi za nebesa. Tako je božja naredba in njegova sveta volja na tem svetu. Zategadelj premišljujmo danes nekoliko nauk, da naj bode vsak s svojim stanom na svetu zadovoljen.
V neskončni modrosti, v najlepšem redu in soglasju sta vstvarjena nebo in zemlja. Ozrite se na solnce, luno in zvezde, kako pravilno krožijo in tekajo po svojih od Stvarnika jim odkazanih tirih, ne da bi se kedaj druga druge dotaknila, in tako grejejo in razsvitljujejo zemljo in vsa ljudstva. Poglejte morje in reke, ki v svojih globinah ribe in drugi živež, pa tudi neskončno bogastvo za človeka v sebi hranijo, in prenašajo vsakatero imenje in robo po svojih vodenih cestah. Poglejte raznovrstne živali, domače in po gojzdih, poglejte hribe in doline, kako vse skupno pripomore človeku na korist in veselje, in tako vsaka najmanjša stvarica izpolnuje namen, za katerega jo je Bog ustvaril. In prav v tej čudoviti enoti obstaja lepota stvarjenja, katere nikoli po vrednosti ne moremo prehvaliti.
Sedaj si pa mislite, kakšna zmešnjava bi morala nastati v prelepem svetnem redu, če bi se ena ali druga stvar mogla vzdigniti zoper svojega stvarnika in se odpovedati svoji službi. Pomislite le, ali bi vže posamezen človek mogel obstati, če bi si posamezni udje mej seboj odpovedali službo; če bi roke rekle: me ne maramo delati, noge: me ne maramo hoditi; oči me ne maramo gledati itd. — A še veča zmešnjava bi nastala med ljudmi, če bi zaradi nezadovoljnosti s svojim stanom na svetu hoteli vsi ali enaki biti in si vse imenje tega sveta po enaki meri razdeliti med seboj, ali pa, če bi kmet hotel biti plemenitaš, hlapec hotel biti gospod, učenec hotel biti učenik, rokodelski pomočnik hotel biti mojster, ali pa kmečka dekla hotela biti milostna gospa. V takem slučaju bi nobeden več ne hotel delati, nobeden služiti, nobeden nobenemu ne pomagati. Iz tacih zmešnjav si ne moremo nikakor drugače pomagati, kakor da je vsak s svojim stanom in s to službo in s temi opravili zadovoljen, katera mu je previdnost božja odločila. V tem pomenu piše sv. apostol Pavel Efežanom rekoč: Prosim vas, da spodobno sivite po poklicu, h kateremu ste poklicani, s vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpljenjem prenašajte drug drugega v ljubezni. (4, 1. 2.) In da nam apostol to resnico še bolj pojasni, nas opominja, da smo kristjani vsi med seboj eno telo, in Kristus je naša glava, kakor smo kristjani vsi njegovi udje. Kakor udje enega telesa se pa moramo med seboj podpirati, — to storiti, kar nam veleva naša glava Kristus, ker bi sicer moralo vse telo poginiti. Enaka je razmera med ljudmi, ki prebivajo skupaj v eni državi ali eni občini. Nemogoče je, da bi bili
vsi bogati, nemogoče je, da bi bili vsi revni. Razloček mora biti v stanovih, razloček med ljudmi. Bog hoče, da so eni zdravi, drugi bolni, da eni zapovedujejo, drugi slušajo, eni so bogati in češčeni, drugi revni in zaničevani. Tako drug drugemu služimo in si pomagamo s svojimi zaslugami pridobiti nebesa.
Da bi torej kdo hotel tožiti in vedeti, zakaj je toliko tisoč ljudi srečnih in v obilnosti, on pa je zmiraj le v revah in bedah, bi bilo to tako nespametno vprašanje, kakor če bi njiva svojemu gospodarju tožila in ga vprašala, zakaj je druge njive s pšenico, njo pa z ovsom obsejal. Ali ne bi kmet taki njivi lahko rekel: Jaz sem tvoj gospodar, in storim s teboj, kakor hočem; storim pa tako, kakor spoznam za dobro? Ravno tak odgovor bi imel od Boga pričakovati nezadovoljen kristjan, če vprašuje: Oh, zakaj je toliko srečnih — jaz nesrečen? Toliko bogatih, jaz berač? Toliko zdravih, jaz bolan? itd. Ali mar nisem jaz tvoj Gospod, in storim s teboj, kar hočem, ti govori Bog. Ali se more lončena posoda vzdigovati zoper svojega mojstra ? Zakaj si me za to, ne pa za drugo porabo naredil? Ali nisem jaz tisti vsemogočni Bog, ki sem storil Davida iz priprostega pastirja, najslavnejšega kralja v Izraelu, kralja Nabuhodonozorja pa z zlatega prestola ponižal med živino, da je travo jedel, kakor vol? Tako delam, govori Bog, in noben umrljivi človek nima pravice, me vprašati: zakaj? Bodimo torej zadovoljni s svojim stanom, ker vsako pričkanje z Bogom je zaman. Recimo marveč z velikim duhovnikom Helijem: On je Gospod, on naj stori, kar je dobro v njegovih očeh.
Slišali ste, ali pa sami videli igre po gledališčih. V teh igrah n. pr. predstavlja eden kralja, drugi kmeta, tretji kakega trgovca ali generala, eden biriča, eden berača itd. Vse to razdeli vodja njih družbe, kakor spozna, da je kdo za ta ali drug posel, za ta ali ta stan sposoben. Ko pa igra neha, prejme tisti največ pohvale, ki je svojo službo najbolje izvršil, ne gledč na to, ali je predstavljal kralja ali berača, generala ali biriča. Poglejte, tako igro igramo mi vsi ljudje na tem svetu. Bog je vodja, ki je vse službe, posle in stanove med nas razdelil, in vsak se mora truditi po svojem poslu in stanu, da bode Bogu, angelom in svetnikom, kateri na nas gledajo, najbolje ustregel, in s svojim trudom in delom zaslužil naj večjo pohvalo, naj lepšo krono v nebesih. Bog pri tej razdelitvi poslov in stanov ne gleda na osebe, temuč še svojim najljubšim prijateljem nalaga najtežavnejša, naj-
bolj zoprna opravila. Ne manjka se jih v nebesih med vrstami svetnikov, kateri bi bili s svojimi prekrasnimi čednostmi zaslužili vže na zemlji sedeti na kraljevih in cesarskih sedežih; a so kakor sv. Frančišek ali sv. Aleš živeli od izberačenega kruha. Prav te, katere je najbolj ljubil, jih je poskušal najbolj v šoli zatajevanja, v peči nadlog, križa in trpljenja. Ako je torej Bog tudi tebi naložil križ, si bolehav in ubožen, te svet zaničuje in preganja, veseli se, da te Bog po tisti poti in po tistem ubožnem stanu vodi, kakor je vodil vse svoje ljubljence in svetnike, vodil celo svojega Sina in njegovo deviško mater. Nikoli ne toži, nikoli ne obupuj, ampak reci z velikim duhovnom Helijem: On je Gospod, on naj stori, kar je prav v njegovih očeh. Bodi zagotovljen, če po zgledu svetnikov božjih v ponižnosti in potrpežljivosti izpolnuješ dolžnosti svojega poklica, boš tudi z njimi vred v nebesih prejel krono pravičnosti. V potrpljenju in zadovoljnosti s svojim stanom boš sad obrodil za večno življenje. Amen.	f M. Torkar.
Tretja predpepelnična nedelja.
Hudobija greha.
Zgodilo seje, ko seje Jerihi bližal, da je slepec sedel na potu in prosil.
Luk. 18,'35.
Slepota se prišteva največjim nesrečam človeškega življenja; res, hudo je človeku slepemu biti, zakaj njemu ostane vedno prikrita lepota narave; ves njen blišč in krasoja je zavita v temno noč. Slepcu nikdar ne sveti solnce, nikdar ne sija luna; njemu ne bliščijo zvezde, ne smeji se mu prijazno človeško obličje, njega ne razveseljujejo mnogobarvane cvetlice; nebo mu je temno, temna mu zemlja. In ne samo, da mu ta tema greni življenje, večidel tudi ni v stanu, prislužiti si vsakdanjega kruha. Čemu so mu krepke rame, gibčne roke, ko mu pa manjka luči očesa, k delu neob-hodno potrebne? Čemu so mu trdne noge, ko jih pa oko ne more voditi in obvarovati pred padcem. — Vodniku se mora izročiti in trkati na milosrčna vrata, zlasti če ga Bog ni oblagodaril s časnim premoženjem. Glejte, tak slep revež je sedel na poti proti Jerihi in prosil. Marsikdo, ki je mimo šel, mu je stisnil kak vinar v roke, toda največje darilo ima šele prejeti. Vprašal je namreč,
zakaj toliko ljudstva mimo gre, in je zvedel, da se bližajezus iz Nazareta in da ljudstvo spremlja tega učenika in čudodelca v Jeruzalem. Ko je slepec to slišal, je zaupal tudi on vanj. Mislil si je: On, ki je tolikim bolnikom pomagal, ki je deset gobovih očistil, ki je vodeničnega ozdravil, ki je nemim dal govoriti in pet tisoč ljudi nasitil z nekaj kruhi, ta pa more tudi meni vid podeliti; in zatorej je vpil: Jezus, sin Davidov, usmili se me! Mimogredoči so ga sicer zavračali, ali on je še bolj vpil, da je Jezus zapovedal ga k njemu pripeljati, da bi ga ozdravil.
Predragi v Kristusu! Na potu v nebeški Jeruzalem sedi množica slepcev, mož in žena, mladeničev in deklic; pogosto gre Jezus, nebeški zdravnik, mimo njih, toda zelo malo jih je, da bi za njim klicali: Jezus, sin Davidov, usmili se me! Ali to je največja nesreča pri njih, ne vedo namreč sami, da so slepi. Vsak pa, ki spozna svojo slepoto in se je želi iznebiti, zadobi zdravje po tem nebeškem zdravniku. Vsi ozdravljeni sledijo Jezusu in vživajo večno veselje v nebeškem mestu. Oni pa, ki ostanejo slepi, sicer tudi hrepene po tem mestu, toda brez luči očesa so njihove stopinje negotove, kmalu se spotaknejo ter padejo v strašen propad, od koder ni rešitve. — Kdo so pa ti nesrečni slepci sedeči na potu v nebeško domačijo? — Grešniki so, ki žive v smrtnih grehih; hrepenč sicer po zveličanju, toda na duhu slepi ne poznajo hudobije greha in nevarnosti pogubljenja, kateremu se neprestano izpostavljeni. Namenil sem se toiej hudobijo greha vam razkazati prav pri svetli luči, in pojasniti, kaj nam greh da in kaj nam vzame, in kako se ga rešimo.
V nekem društvu so govorili o strahovih. Drug za drugim je pripovedoval, česa se najbolj boji, le neki mlad častnik je dejal, da se ničesa ne boji. Tedaj mu pravi nekdo: Jaz vem, da se bojite revščine ali skelečih ran, in če tega ne, vsaj topničarske krogle. Na to reče častnik: Vsega tega se ne bojim. Ne bojim se revščine, zakaj reven in gol sem prišel na svet, ravno tak pojdem zopet v naročje zemlje. In odkar je Jezus Kristus, sam božji Sin, hotel v revščini rojen biti, živeti in umreti, od tistega časa ni več sramotna, ampak častna. Ne bojim se ran in bolečin, ker vem, da le po trpljenju morem priti v nebesa. Najmanj pa me je strah krogelj; zakaj gotovo je, da le smrt me bo zedinila z mojim Bogom. Ali vendar, pristavil je, živim v velicem strahu. Ne bojim se pa tega, česar vi; zakaj revščina, bolezen in smrt me ne morejo nesrečnega storiti, ampak edino le greh.
Le eno zlo je na svetu, ki nas more nesrečne storiti in to je greh. Zatorej nas uči Jezus moliti: Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega. Zaradi tega je dejala bogoljubna mati Blanka svojemu sinu Ljudevitu svetemu, ko je bil še majhen, s solznimi očmi: „Drago dete! ko bi jaz vedela, da kedaj padeš v smrten greh, rada bi kleče prosila Boga, da raji precej pred mojimi očmi umrješ, ko si še nedolžen; zakaj strašno je živeti v smrtnem grehu, brez milosti božje!" Ko bi pač vsi ljudje bili tega prepričanja in se po tem ravnali! Ali veliko jih je zaslepljenih, ki se vsega bolj bojijo kot greha; vendar je pa edino le greh, ki človeka pahne v časno in večno nesrečo. On je primerjati grozovitemu trinogu, ki od svojih sužnjev vse zahteva, sam pa jim nobenega veselja brez grenkosti ne privošči, zakaj
I.	to, kar greh da, je le nekaj drobtinic časnega dobička in slasti, pa še tem trohicam je pridejanega veliko nemira, grenkobe in duhomornosti. Nebeški Zveličar je prijazno sedel s svojimi učenci k zadnji večerji; pa kmalu jim je z milo besedo razodel, da ga bo eden izmed njih izdal. Ni ga imenoval, tudi ni s prstom nanj pokazal; ali komaj je izdajalec te besede slišal, ni mu bilo več prestati v sveti družbi. Vstal je in dirjal v temno noč. Zato pravi sv. Bernard: „Ni je večji muke, od muke slabe vesti.“ Kakšen je torej dobiček greha? Trideset srebernikov, to je bilo plačilo izdajalstva, in kako dolgo je Judež to plačilo hranil? Se en dan ne; prav nič ga ni vžival. Kaj pa je z grehom izgubil ? Vse, z eno besedo vse! Zastonj so bila vsa dobra dela, ki jih je storil z Jezusom in za njega; izgubil je njegovo milost, apostolski poklic, zapravil svojo dušo in zveličanje, in sicer za zmiraj, za celo brezkončno večnost. Iz tega previdite, da greh tirja vse. Kakor hudourni oblak v polovici ure opustoši rumeno polje, plo-donosne bilke zlomi in odbije zrnje, ravno tako in še grozovit-nejši ravna smrten greh s človeško dušo. V tistem trenutku, ki človek smrten greh stori, izgubi vse zasluženje, katero si je prej pridobil z opravljanjem dobrih del, izgubi posvečujočo milost božjo in si nakoplje pekel. Sv. Bazilij pravi: „Če se ostro postiš in zatajuješ, če brez prenehanja moliš, se jokaš in zdržuješ, morebiti dvajset, trideset let, potem pa en sam smrten greh storiš, morda samo v mislih, proč je vse tvoje zasluženje za nebesa!"
Toda s tem še ni popisana vsa nesreča, katero napravi greh. Kdo bi štel vse solze in nadloge, ki nastanejo vsled greha? Sv. Duh natančno popiše v bukvah modrosti žalostne nasledke
grešnih noči. Kako je milovati osodo nezakonskih otrok. Komaj, da poznajo ime svojega očeta ali matere; sujejo jih po svetu od hiše do hiše. V svojem srcu pa nosijo kal greha, kojega so iz materinih prs nasrkali, in ta kal vsled slabe izreje vedno bolj poganja in v časih še slabši sad prinaša, kakor drevo samo. Pojdimo v duhu po svetu in štejmo zdihleje nesrečnežev. Tu se trudi kmetovalec v potu svojega obraza, da mu zemlja kaj prida rodi, dolgovi in skrbi za vsakdanji kruh težijo tisoče in tisoče; tam zopet trpinčijo človeka lakota in nagota, mraz in vročina; opazujemo novorojeno dete, kako z jokom naznanja svoj prihod na svet; stopimo v bolniščnice in štejmo hiše, v katerih bolezen in revščina spodkopujejo zdravje in življenje; poslušajmo težko grgranje borečih se s smrtjo, štejmo grobove, v katerih gnjijejo milijoni in milijoni; glejmo, kako se zlasti v sedanjih časih nemir in sovraštvo vnema med posamnimi ljudmi in celimi narodi, da drug drugemu ne zaupa, in se je v resnici bati strašnih dogodkov. In glej, tako pravi sv. vera, glej pošast, ki je rodila vse to zlo, to je greh. Ako nas tedaj Bog s takimi šibami kaznuje, zgodi se zato, ker grehi, namreč rop, vbijanje, nečistost, preklinjevanje in brezbožnost svet prevladujejo. Vsak dan se bere po časopisih, tu je bil eden napaden, tam se je nekdo sam končal, to nedeljo so se stepli, da jih je nekaj kar na mestu mrtvih ostalo; in žalibog tudi v naših krajih ni to nič nenavadnega. Kdo bi štel druge pregrehe, ki se godč zoper šesto božjo zapoved, s kletvino, jezo, zanemarjenjem dolžnosti in službe božje? Ni čuda teda , ako zemlja več ne prinaša tako obilnega sad, ako nas bolezni in nadloge tepč in nas strašijo krvave vojske.
Vendar o tem hočem molčati ter rajši pozvedeti, s čem nam bo greh poplačan na onem svetu. Bog sam govori po svojem apostolu: Plačilo greha je smrt. In na drugem mestu pravi: Bratje, nikar se ne motite, nečistniki, malikovalci, pijanci in preklinjevalci ne bodo posedli nebeškega kraljestva. Kakšna je torej smrt, ki je plačilo greha? Večna smrt je, smrt duše — strašna večnost, ki ima pač začetek, konca pa ne. Človek bi mislil, če je pa tako, upati je, da se bodo vsi grešniki spreobrnili? Res, veliko jih je, ki se tega vstrašijo, poboljšajo pa ne. Pa zakaj ne ? Zato, ker vsak smrten greh vsled svoje teže tišči v druzega, ta v tretjega, in tako gre od greha do greha, dokler srce ne otrpne. To velja zlasti o nečisti ljubezni, o kateri sv. Janez Krizostom tako-le piše: Kdor seje tej pogubljivi ljubezni vdal,
tega pahne satan v toliko strasti, kolikor hoče. Ta nesrečni greh obda človeka z nekako temo in zaslepljenostjo, da vse prigovarjanje in opominjevanje nič ne izda. Mogoče, da so taki grešniki po kaki pridigi ali drugem dogodku presunjeni, vendar komaj cerkev zapuste, že jim duh nečistosti podd zopet roko in pravi: Midva ostaneva stara; in v resnici, vse ostane pri starem. Do-tični osebi se nič ne ogibljete nevarnosti, ampak lahkomišljeno v sebi netite ogenj, ki bo pekel prav vroče podkuril. „Kdor se nečistosti vda“, pravi sv. Rupert, „in se ji zgodaj ne odpovč, ta greši, dokler živi, zakaj po besedah sv. apostola Petra je ta greh nena-sitljiva strast.“
II.	Dosedaj sem dokazal, kako borno življenje imajo grešniki: življenje brez pravega veselja, brez tolažbe in upanja, in da greh nesrečni žrtvi podaja le nemir, nepokoj vesti in nesrečno večnost; pokazati moram tudi, kako je z božjo pomočjo tem pomagati, ki so v greh padli in morda še v ti uri v njem tiče. Zakaj Kristus je rekel: Nisem prišel pravičnih iskat, ampak grešnike, da bi jih zveličal. In tudi jaz ne stojim na leči, da bi grešnike pogubljal, ampak da bi jim pokazal pot v zveličanje. To storim tem rajši, ker hudoben duh grešnikom skrivne zanjke nastavlja s tem, ker jim pogum jemlje, češ, stare navade ne bo moč opustiti, in trud poboljšanja je prevelik. Pa to ni res, to je grda laž peklenskega lažnika. Še je pomoč nesrečnežem, če so njih grehi še tako veliki. Toda kje najti pomoč? — Stokajoč leži usmiljeni Jezus poleg stebra na krvavih tleh in prosi po zasluženju svojega trpljenja nebeškega očeta milosti in usmiljenja za vse grešnike. Oh preljubi, vrzimo se pred usmiljenega Zveličarja, jokajmo in prosimo za milost pravega, resničnega kesanja in spravimo se z Bogom z odkritosrčno spovedjo. Pri nogah križanega Gospoda so našli Marija Magdalena, Avguštin, Marjeta Kortonska in tisoči drugih, ki so leta in leta živeli v grehih — usmiljenje in obilno milost za spreobrnenje in zveličanje. Nikdo naj ne obupa, zakaj kjer se je greh prevzel, tam, pravi sv. apostol, je tudi obilnejši milost božja. Ali, predragi, s to milostjo je treba sodelovati. Hočeš tedaj, ljubi brat in sestra v Kristusu, greha se varovati, ogiblji se začetka greha. Začetek greha pak je navadno lenoba, slabo zavarovani počutki, nespodobna govorjenja, nepoštena znanja in družbe. Svet ima sicer to za malenkosti, ali sami ste že lahko prepričali, na sebi ali na drugih, da včasih prav malen kostna okoliščina človeka spravi vnajostudnejšo pregreho in slednjič
v pogubljenje. Ako se hočete torej te nesreče obvarovati, ogibajte se začetka greha, imejte vedno Boga pred očmi in mislite na njegovo vsegapričujočnost. Najboljše zdravilo zoper greh pa je večkratno prejemanje sv. zakramentov. Ta nebeška jed slabi poželenje, kroti hudo strast in daje v največjih skušnjavah tako moč in odločnost, da se je čuditi. Brez sv. zakramentov ni mogoče temeljitega stanovitnega poboljšanja, zakaj kdor od tega kruha življenja ne je, ta bo zgubljen — živel bo v grehu pa tudi umrl v grehu. Kdor se pa s tem sv. zakramentom poživlja, ta se bo polagoma otresel vse nagnjenosti k grehu.
Zdaj, ljubi kristijani, vemo, kaj da je greh, kaj nam da in kaj nam vzame. V eni roki nam podaja nekoliko medu, z drugo pa zasadi želo smrti v našo dušo. Le eno zlo obstoji na svetu in to je greh. Revščina, bolezen, smrt, ako jih potrpežljivo prenašamo, nam pomagajo v nebesa in se jih ni toliko strašiti. Bati pa se je greha, zakaj greh človeka že na tem svetu stori nesrečnega, ker mu vzame dobro vest, mir srca in najdražje blago posvečujočo milost božjo in iz božjega otroka stori otroka hudičevega. Zato je dejal sv. Tomaž Akvinski še na smrtni postelji: Do tega trenutka ne razumem, kako more človek, ki ima smrten greh na sebi, le eno samo uro mirno spati. Sedaj vas vprašam, preljubi, jeli nam danes, ko je presv. Rešnje Telo po cerkvah izpostavljeno, mogoče kaj vrednejšega storiti, kakor če ponovimo krstno obljubo, katero smo z grehom prelomili? Odpovejmo se torej danes grehu in iz nova prisezimo h Kristusovi zastavi: Noč je -prešla, pravi apostol, dan pa se je približal. Vrzimo tedaj od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti., ne v prepiru in nevoščljivosti; temveč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne strezite mesu v pozeljenju. Amen.	p. h.
Prva postna nedelja.
1. Sv. pismo — knjiga življenja in smrti.
Pisano je. Mat. 4, 4.
Pri sv. apostolu Pavlu (Rim. 15, 4.) se bere: „Bratje, karkoli jepisano, je v naše poučenje pisano“, to velja tudi v današnjem evangeliju o Kristovem postu in o njega skušanju po
satanu. Kaj vidimo? Kaj se iz tega učimo? Najhudobnejši se približa Najsvetejšemu, iz nebes pahneni angel stopi k Zveličarju, prostovoljno prišedšemu iz nebes, duh teme se bliža studencu svetlobe, otrok hudobije Sinu božjemu; satan, ki ne more drugače nego grešiti, skuša Jezusa, ki grešiti ne more. In še bolj čudno je to: bojujeta se med sabo z orožjem svetega pisma; dve tako različni bitji zagledamo pri enem in istem studencu. Satan se posluži svetopisemskih izrekov, da bi Jezusa skušal; Jezus pa zopet rabi besede sv. pisma, da bi premagal satana.
Dragi kristjani; v tem duhovnem boju, v katerem se obadva poslužujeta istega orožja, a z različnim namenom in z neenakim vspehom, vidimo nekako vso zgodovino sv. pisma v površnem obrisu, spoznamo njega blagoslov pri dobri rabi, a njega prekletstvo pri zlorabi. Sv. pismo je tako podobno cvetlici, iz katere ena živalica srka med, druga pa strup; meču, ki se lahko rabi za brambo ali pa za umor. Torej je zelo važno, kdo, iz kakega namena in kako bere sv. pismo. Ker nam evangeljska do-godba daje priložnost, naj vsem pojasnim to resnico: Sveto pismo je:
1.	Knjiga življenja za otroke luči,
2.	Knjiga smrti za otroke teme.
I. Ako hočemo odgovoriti na gornji vprašanji, moramo pred vsem vedeti: Kaj je sv. pismo? Sv. pismo je zbirka tistih knjig, ki so spisane po navdihnenju sv. Duha, in jih sv. cerkev pripoznava za božjo besedo. Na sv. pismo se sme obrniti, kar je prerokoval stari Simeon o Kristusu: Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu. (Luk. 2, 34.) Sin božji je prišel na svet vse izveličat, a ker niso vsi verovali vanj, je bil tem v padec, onim zvestovernim pa v zveličanje. Tako je s sv. pismom; ono je knjiga življenja, obsega najlepše resnice, nauke in opomine za večno zveličanje, kakor spričuje sv. Pavel (II. Tim. 3, 16) rekoč: Vse pismo, od Boga vdihneno, je koristno za učenje, za prepričanje, za posvarjenje, za poučenje v pravici, da je popoln človek božji in pripraven za vsako dobro delo. Torej človeku božjemu, t. j. kristjanu, ki s pravim namenom čita sv. pismo ter se oklene razlage katoliške cerkve, ki je edina prava posestnica in nezmotljiva razjasnovalka sv. pisma, le temu je sv. pismo knjiga življenja. In kako?
1.	Sv. pismo podaja kristjanu nebeško modrost; pravi uk o Bogu in njegovih lastnostih, o njegovi razmeri do sveta in človeštva. Do česar naš um ne bi bil dospel, to nam razodene sv. pismo Ono nam pove, da je le en sam Bog ter prelepo opiše njegove lastnosti, njegovo večnost, vsemogočnost, usmiljenost, pravičnost ... — Sv. pismo nas pouči o resničnem postanku sveta, kakor spričuje psalmist (101, 26): In principio ternam fundasti, opera manunm tuarum sunt coeli. Ta sv. knjiga nam odpre oči o pravem namenu človekovem; in to je silno važno, da, odločilno. Koliko so vže poganski modrijani govorili o namenu človekovem in v kaka nasprotja so zabredli! Nekateri so trdili, človek je na svetu, da vživa kolikor največ mogoče slasti in radosti ; drugi, da si mora odreči vsako veselje ter se zatajevati; in zopet drugi, da si pridobi slave in časti. A vse to je zmota. Sv. pismo pa kar naravnost pove, da smo na zemlji, naj s spol-novanjem božje volje prejmemo obljubo t. j. večno življenje (Hbr. 10. 36), volja Božja pa je naše posvečenje (I. Tes. 4. 3). To posvečevanje pa obstoji v pravi veri in čisti ljubezni, kar zopet zahteva sv. pismo rekoč: Pri Bogu velja le vera, katera dela po ljubezni (Gal. 5, 6.), kajti vera brez dobrih del je mrtva. (Jak 2, 26.)
2.	Sv. pismo pa ne pripoveduje le takih tehtnih resnic, temveč tudi deli nebeško moč v dosego zveličanja. Iz sv. pisma zajemamo spodbudo in krepost k boju zoper greh in vse skušnjave. Če beremo, da je Bog človeka vstvaril po svoji podobi in ga postavil le malo pod angele, kako bi mogli potem z grehom omadeževati podobo božjo? Ali kako bi mogli dvomiti o zmagi nad skušnjavo, če beremo v današnjem evangeliju, da je naš zgled Kristus Gospod sam bil skušan in skuš-njavca zapodil v beg? Ali, če nam Bog sam zagotavlja po svojem apostolu, da nas ne pusti skušati čez naše moči? (I. Kor. 1. 13.) — Poleg tega nas sv. pismo poduči o pravih sovražnikih našega zveličanja, ki so: satan, rujoveč lev (I. Pet. 5. 8.), svet: vse, kar je na svetu, je poželenje mesa, oči. napuh življenja (I.Jan. 2, 16.); spačena natora naša: in človekovi sovražniki bodo njegovi domači (Mat. 10. 36.). Ob enem nam pa sveto pismo poda v roko najboljše orožje za ta boj: živo vero: zoperstavljajte se trdni v veri (I P. 5, 8.), čuječnost in molitev (vigilate et orate), krotitev počutkov (Mat. 17. 20.) itd.
3.	Sv. pismo nam vliva najboljšo tolažbo v trpljenju in bridkosti terv bojazni zarad storjenih grehov. Ta sv. knjiga pove, zakaj Bog človeka obiskuje z nadlogami: Kakor se srebro čisti v ognju, tako skuša Gospod srca (Preg. 17, 3.) v očiščevanje, v zadostovanje in pomno-ženje naše slave: Če s Kristom trpimo, bomo s njim tudi poveličani. (Rim. 8. 17.) Najslajšo tolažbo hrani sv. pismo za spokornega grešnika; kajti njemu opisuje Boga kot usmiljenega očeta, ki noče smrti grešnikove, marveč, da se spreobrne in živi; slika mu Boga kot očeta, ki veselo sprejme zgubljenega sina. Kako lepo opisuje Jezusa kot dobrega pastirja, ki nese zabredlo ovco k čredi očetovi! Beremo v sv. pismu o tolažilnem zakramentu sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa . . .
Take in enake resnice, dragi mi v Kristusu, najdemo v sv. pismu; ono res hrani in krepča našo dušo. Neštevilno jih je v teh sv. bukvah zajemalo tečno hrano, krepčilno pijačo, življenje vere — upanja — ljubezni. Vsem, kateri se zavedajo, da človek ne šivi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride is bošjih ust (Mat. 4, 4.), ki besedo božjo sprejmč, kakor jo po sv. pismu razklada sv. cerkev ki jo poslušajo ali ber6 iz čistega namena — — je sv. pismo res knjiga življenja.
A ravno ta knjiga, ki je otrokom luči v življenje, je pa za otroke teme, ki jo zlorabijo, v pogubljenje.
II. Krivda, da je sv. pismo mnogim tudi knjiga smrti, ni v sv. pismu, ki obsega le resnico in ne zmote, marveč v tistih ljudeh, ki je zlorabijo, napak obračajo. Satan, skušnjavec Jezusov, je res navajal izreke sv. pisma, a v dosego svojega peklenskega namena, da bi zapeljal druzega Adama, kakor prvega človeka, in s tem preprečil odrešenje človeštva. Tako tudi njegovi služabniki, otroci teme, ki so prevzeti napuha in strasti, ki se nočejo ozirati na svetopisemsko razlago katoliške cerkve, marveč sledč le lastni svoji pameti, zlorabijo besedo božjo, svoje dozdevke in nauke skušajo dokazovati iz sv. pisma, nimajo sv. spoštljivosti do svetopisemskih izrekov . . . taki ljudje, pravim, spreobrnejo zase bukve življenja v bukve pogubljenja, takim je sv. pismo kakor zdravilo, če ga prav rabijo v zdravje, če napačno, v smrt.
1. Nekaterim je sv. pismo vsmrt nevere. Znano vam je da sv. pismo obsega tudi skrivnosti, čudeže, nauke, ki segajo čez
človeški um, ki se ne strinjajo z duhom časa. Sv. pismo zahteva za svoje izreke ponižno, nepogojno vero in je razumljivo le verno pobožni duši. Človeški napuh in samodopadljivost se lotita tudi te sv. knjige in jo razlagata po merilu človeške pameti ter hočeta vse nadnatorno vkleniti v natorne okove, kar pa je nemogoče. Ker so jim vsi čudeži zoperni, jih izbacnejo ali samo na-torno razlagajo, prerokbe — pravijo — so se le po slučaju spolnile, nekatere nravne zahteve sv. pisma imenujejo pretežke . .. in tako zavržejo ta ali oni del sv. pisma — in slednjič vse sv. pismo, kot božje delo, da jim je le kot druga posvetna knjiga. — A glejte tak napuh, ta samozaljubljenost je vže marsikaterega zapeljala v nevero. Mnogo prostomišljakov in posvetnjakov je dandanes prišlo ob vero, ker v sv. pismu ne spoznajo tega, kar je — božjega razodenja — in zato jim služi v pogubo.
2.	Zopet drugim je sv. pismo v smrt krivoverstva. Krive vere in ločine so nastale iz napačnega razumevanja sv. pisma, ali pa so se hotele s sv pismom zagovarjati in utrjevati. (Zato je že prešlo v pregovor: »Hic liber est, in quo quaerit sua dog-mata quisque; — Quaerit et invenit dogmata quisque sua.“) Starejše krive vere so nastale iz krivega razumljenja čitateljev, ki so se drznili brez potrebne vede, brez ponižnosti in spoštljivosti, brez molitve . . . stopiti v to svetišče. Ta ali drug oddelek svetega pisma so napačno razkladali brez ozira na prejšnje ali po znejše in so zabredli v zmote, tako n. pr. Arij o drugi osebi božji. Novotarci 16. stoletja — Luter, Kalvin, 'Cvingli... so svoje zmote tudi zagovarjali iz sv. pisma, sklicevali so se nanj, kar so pa napačno umeli. Luter n. pr. je trdil, da se v sv krstu izvirni greh ne izbriše, marveč samo zakrije kakor z obleko . .
Skratka, kar je spridenost človeška izmislila, vse je skušala dokazovati celo iz sv. pisma. Vsi krivoverci so se sklicevali nanj — in tako vsled svoje slepote in trdovratnosti v tej knjigi nabrali smrt, duhovno pogubljenje zase in neštevilne druge, katere so zapeljali.
3.	Sprideni ljudje celo tako daleč sežejo, da ponižajo sv. pismo v zagovornika pregrehe. Radi bi našli v sv. pismu, da je vsled spridenosti človeške natore po izvirnem grehu zlo postalo neizogibljivo, nekako potrebno, torej nekaz-njivo. Saj se bere v sv. pismu: »Misli in želje človeškega srca so k hudemu nagnene od mladosti sem“ (1. Moz. 8, 21); sveti Janez pa piše: „Če pravimo, da nimamo greha, se varamo." (I. J. 1. 8.)
in Zveličar sam : „Meso je slabo.“ (Mat. 26, 41.) Tako hočejo greh napraviti le za neko slabost naše natore. Toda, kako pačenje sv. pisma! Ali ne stoji v njem: Tvoje hudo nagnenje naj bo pod teboj in ti gospoduj čezenj! (I. Moz. 4. 7.) Ali ni pisano : Moje zapovedi niso težke. (I. Jan. 5, 3.) Ali se sme torej greh opravičevati s sv. pismom? Nikdar!
4.	Premnogim je sv. pismo knjiga smrti, ker zlorabijo svetopisemska zagotovila o božji prizanesljivosti in usmiljenosti ter z njimi zavračajo opomine k resničnemu spreobrnjenju. Tako pravijo, v sv. pismu stoji: „Če bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli, kot sneg.“ (Iz. 1, 18.) in „Bog noče smrti grešnikove ...“, torej imamo časa dovolj za spreobrnjenje ... Neumneži, v sv. pismu pa tudi stoji: Ne reci, usmiljenje Gospodovo je veliko, odpustil bo množino mojih grehov. Hitro se sicer bliža njegovo usmiljenje, hitro tudi njegova jeza. (Sir. 5, 6.) O, ravno nasprotno, trdovratnosti žuga sv. pismo s težkimi kaznimi. Le otroci teme zlorabijo tolažilne obljube veljavne za skesane grešnike, da v nespokornosti ostanejo in se tako pogubč.
Tako postane sv. pismo za mnoge knjiga smrti — pogube. Vsem, ki sv. pismo zlorabijo, kliče sv. Janez (apoc. 22, 18.): Ako kdo (k tej knjigi) kaj pristavi, poslal bo Bog nadenj nadloge, zapisane v teh bukvah. In ako kdo kaj odvzame od besedi, ki so v bukvah tega prerokovanja, odvzel bo Bog njegov del iz bukev življenja.
Da pa ne bo za nas, dragi v Kristusu, sv. pismo knjiga smrti, imejmo ga vselej visoko v čislih, spominjajmo se, da je poleg ustnega izročila v njem ohranjen velik del razodenja božjega, da je v njem za nas res šola prave modrosti — le tedaj, če ga sprejmemo, kakor ga nam podaja in razlaga katoliška cerkev. Taka izdaja sv. knjige so nam „Zgodbe sv. pisma“, ki nam jih pošilja družba sv. Mohorja. (Družba se priporoča, — če potreba, se svari pred protestantskimi izdajami posameznih oddelkov sv. pisma, ki se širijo tudi med Slovenci.) Po navodu sv. cerkve berimo, poslušajmo, premišljujmo nauke sv. pisma; a kar je še največ, tudi zvesto spolnujmo božjo besedo, da nam bo sv. pismo knjiga življenja in se spolnijo besede psalmistove (1, 1.): Blagor človeku, ki premišluje v postavi Gospodovi noč in
dan. On bo kakor drevo, zasajeno ob potoku, ki prinese sad ob svojem času, in njegovo perje ne bo odpadlo, in vse, kar stori, se bo posrečilo. Amen.	Ant. Žlogar.
2. Sv. križev pot — šola presv. Srca Jezusovega.
I. postaja.
Učite se od mene, ker sem krotak.
Mat. 11, 29.
Mož, ki je imel na strmem hribu svoje posestvo, je nevarno obolel. Takoj pokliče svojega dušnega pastirja, da ga pripravi za pot v večnost. Bilo je po zimi in pot pokrita s snegom in ledom. Ko se župnik po opravilu vrača domov, mu na ledenem polju izpo-drsne in on pade v globok prepad. Drugi dan so ga našli vsega razbitega in mrtvega. Ker je bil župnik obče priljubljen, so mu žup-ljani na kraju nesreče postavili lep spomenik. A ta spomenik ni ostal osamljen, ampak prav pogosto so se župljani zbirali pri njem, molili za svojega bivšega dušnega pastirja ter se spominjali njegovih lepih lastnosti. Spomenik je takorekoč župljanom oznanjal lepoto župnikovega srca, katero so krasile lepe čednosti. Toda kaj je to, kar je storil ta dušni pastir, v primeri s tem, kar je storil Jezus Kristus, prvak dušnih pastirjev, kakor ga imenuje sv. apostol Peter (I, 4, 5.) Tudi on je prišel iz nebes, da spravi bolni človeški rod s svojim nebeškim očetom. V ta namen ga je njegova neizrekljiva ljubezen vodila na goro Kalvarijo, kjer je za nas umrl. Spomenik na to njegovo pot in smrt pa najdemo v vsaki župni cerkvi, namreč sv. križev pot. Kakor je oni spomenik govoril župljanom o lepoti župnikovega srca, tako nam tudi ta spomenik oznanja lepoto presvetega Srca Jezusovega. Ali je pa mogoče, da bi ta spomenik bival osamljen? Ako se je ona župnija tako rada zbirala pri spomeniku svojega dušnega pastirja, o s koliko večjo vnemo bi se morali šele mi zbirati pri spomeniku prvaka vseh dušnih pastirjev ter premišljevati lepoto njegovega presvetega Srca! Ako kedaj, se pa to pač najbolje spodobi ravno v postnem času, ki je še posebno posvečen spominu Jezusovega trpljenja in njegove smrti. Zato se hočemo tudi mi v letošnjih postnih premišljevanjih zbirati pri tem spomeniku, gledati v presveto Srce Jezusovo ter se učiti nam prepotrebnih čednosti. Sv. križev pot nam bo šola, kjer nam bopre-
7
sveto Srce Jezusovo kazalo vse one čednosti, s katerimi naj tudi mi okrasimo svoje srce. Takoj danes postojmo pri prvi postaji ter poglejmo v presveto Srce Jezusovo, Ta pogled nam bo zlasti pri tej postaji pokazal:
1.	Kolika krotkost je bivala v presvetem Srcu Jezusovem;
2.	kako naj se ta čednost razodeva tudi v naših srcih.
Ti pa presveto Srce Jezusovo, vir vseh milosti, podeli nam pri teh premišljevanjih obilnih milosti, da se tudi pri nas v polni meri izpolni prošnja sv. cerkve: Jezus, krotak in iz srca ponižen, vpodobi po svojem moje srce.
I. Kar svet stoji, pač še ni videl take sodnijske obravnave, kakršno nam kaže prva postaja sv. križevega pota. Nad vse se moramo čuditi, bodisi da gledamo na obtoženca, bodisi da se ozremo na sodnike ali tožnike. Obtoženec je Jezus Kristus, sam Bog, stvarnik vsega sveta, najčistejši in najsvetejši izmed človeških otrok. Tega obtoženca sodi njegova stvar, njegov podložnik, ubog grešni človek. Tožijo ga ljudje, ki niso malo poprej na njem mogli najti niti enega madeža. Kako je pač moglo hudo deti presvetemu Srcu Jezusovemu, ko so ga po krivem tožili, obdolževali raznih izmišljenih hudobij in ga naposled obsodili. Kriva tožba! O kako hudo dč že našemu srcu, katero le premnogokrat, skoraj bi rekel, vedno omadežuje kak madež. Kako se ti vznemiri srce, kri ti zalije lica, roke se ti krčijo, ako te kdo že med štirimi očmi obdolži kakega nepoštenega dejanja, na primer tatvine. Kaj še-le, ako to stori vpričo več ljudi ali celo vpričo cele župnije. Ali se ni že le premnogokrat dogodilo, da je tako natolcevanje bilo vzrok pretepov, ubojev ali umorov? Dobro ime je človeku dragocena obleka, katero mu obrekovalec v najhujših bolečinah trga z života. Ako pa natolcevanje tako hudo de že nam, katerim vedno kak madež omadežuje srce, kako hudo je moralo deti še-le presvetemu Srcu Gospodovemu, ki ni poznalo niti najmanjšega madeža! Hudo mu je pač bilo, ko so mu v obraz pljuvali, ga v obraz bili, ga zasmehovali, s trnjem kronali, toda nepopisno huda je bila bridkost, ki je napolnjevala presveto Srce Jezusovo, ko je stal pred Pilatom in so ga po krivem tožili.
Pa kdo je tako delal ž njim? Mar kak tujec, ali mar človek, kateremu je Gospod kaj hudega storil, ki bi imel kaj
■vzroka se nad njim maščevati? O ne, dragi v Kristusu, ampak tožijo ga tisti, katerim je njegovo presveto Srce malo poprej razodevalo svojo ljubezen. Tako grdo z njim počenja tisti narod, kateremu je neprestano dobrote delil, katerega je ljubil kot oče svoje otroke; katere je hotel zbrati krog sebe kakor koklja svoja piščeta. Kolike bolečine je šele to povzročilo njegovemu srcu! — Glejte kralja Davida, ki mora bežati pred svojim lastnim sinom, katerega je tako iskreno ljubil, mu bil toliko dobrot izkazal. Solze mu zalivajo oči, joka se on, joka se tudi njegova spremstvo. Pa kaj ga je najbolj bolelo? Ali mar, da je izgubil prestol, da je moral odložiti krono, ali kaj drugega takega? O ne, ampak najhuje ga boli to, da se je njegov sin, katerega je toliko ljubil, 'kateremu je bil delil toliko dobrot, da se je ta uprl zoper njega, da ga je ta pahnil iz hiše. Kako milo toži v 45. psalmu: Ko bi me bil preklinjal moj sovražnik, bi bil seveda prenašal; ko bi bil on, ki me sovraži zoper me govoril, bi se bil skril pred njim. A da ga preganja njegov sin, to je bilo prehudo očetovemu srcu. Kaj naj rečem o očetovskem srcu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko so ga po krivem tožili tisti, katerim je razodevalo toliko ljubezen, delilo toliko dobrot! Krvave solze je prelival Gospod v vrtu Getzemani, toliko je trpelo njegovo Srce, ko je le v duhu gledalo naklepe svojih sovražnikov; koliko je le moralo trpeti sedaj, ko je slišalo krive tožbe, čulo strašno vpitje nehvaležnega ljudstva : „križaj ga, križaj ga!“ — Kaj šele, ko je začulo najkrivičnejšo obsodbo, katero je sploh kedaj čul svet Tudi največji hudodelec se strese, ko zasliši smrtno obsodbo. Le malo jih je, ki bi se kar nič ne zmenili, kateri bi ne razodevali žalosti ali strahu, kadar slišijo svojo smrtno obsodbo. Mnogi padejo v nezavest, drugi se vedejo kot da bi bili izgubili pamet. Vsak človek se boji umreti. Človeška duša se kaj nerada loči od telesa, v katerem je toliko časa bivala. Naš Gospod Jezus Kristus je pa bil ne samo pravi Bog, ampak tudi pravi človek, ki je popolnoma občutil slabosti človeške narave, torej tudi strah pred smrtjo. O, tudi Srce Gospodovo je zatrepetalo, ko je začulo smrtno obsodbo. Tudi njega se je polotila žalost in bridkost, ko je začulo, da bo moralo umreti, in to kot največji hudodelec in brez vsake krivde. Že spomin na trpljenje, ki ga je čakalo, mu je povzročil na oljski gori krvavi pot; koliko je moralo šele trpeti njegovo Srce, ko je začulo to krivično obsodbo, ko je začulo, da se bo takoj začelo strašno trpljenje.
II. In vendar, dragi v Kristusu, dasi je nepopisna bolečina, napolnjevala presveto Srce Gospodovo, vendar ni pri njem opazovati nobenega vznemirjenja. Niti besedice kake nevolje ali pri-, tožbe ni slišati iz njegovih ust. Krotko in mirno prenaša, ko ga pa krivem tožijo in po krivem obsodijo. — Kakor vse dni svojega življenja, tako je tudi tu pokazal, da je v resnici jagnje, ki se posebno odlikuje po svoji krotkosti, in kako resnične so njegove besede: Učite se od mene, ker sem krotak in is srca ponižen. O krotko, nad vse krotko je bilo presv. Srce Jezusovo, ko je stalo pred sodnikom in sploh vse dni svojega življenja. Posebno krotkost je razodevalo že v mladosti. Pri njem so se pač najbolje vresničile njegove besede: Blagor krotkim, ker bodo zemljo posedli, . zakaj s svojo krotkostjo si je pridobil srca vseh. Kakor nam pripoveduje sv. Dionizij, je vse hitelo k njemu rekoč: „Pojdimo h krotkosti." In v poznejšem življenju.— koliko krotkost je razodevala to srce do svojih apostolov, do grešnikov, do svojih sovražnikov-Prišel je v svoje, a njegovi ga niso sprejeli, kakor pravi evangelist, a on jih ne preklinja zaradi tega, marveč mirna prenaša njihovo nehvaležnost. Apostole, ki hočejo, da bi ogenj, priklical iz nebes nad mesto, ki ni hotelo sprejeti njegovega nauka, pokara, češ, da ne vedč, kakšnega duha da so. Pet^r ga zataji, a Gospodovo srce nima zanj nobene graje, ampak le mil pogled. Judež ga izda, a Gospod dopusti, da ga Judež poljubi. Ko se je vse obračalo od očitnih grešnikov, jih to srce ljubeznjivo sprejema, ne da bi jim tudi z najmanjšo besedico očitalo njihove pregrehe. Koliko krotkost razodeva še le do svojih sovražnikov, nam kaj živo oznanja že prva postaja sv. križevega pota in sploh vsa zgodba njegovega trpljenja. Preklinjajo ga po besedah svetega Petra (I. Pet. 2, 23.), a on jih blagoslavlja; neizrekljivo trpi, in ne žuga, dasi je vsemogočen. Krotko, mirno in tiho posluša krive tožbe, sodbe, in še zadnje trenotke svojega življenja se jih spominja, a ne da bi jim priklicalo maščevanje iz nebes, ampak, da bi jim izprosilo odpuščanje pri svojem nebeškem očetu: OČe, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Luk. 23, 24.) O moji dragi, kolika krotkost!
Pa čemu to? Ali si mar ne more pomagati? Ali si ne zna braniti svojega poštenja, se zagovarjati. O ne, ko bi le hotel, niti migniti bi mu ne bilo treba s prstom ali jezikom, in vsi njegovi tožniki in sodnik bi morali obmolkniti, v prahu trepetati pred njim — večnim sodnikom. Kaj, da tega ne stori, kaj, da tako mirno*-
krotko trpi vsa ta razžaljenja? Kaj ga zadržuje? Edino le njegovo Srce, kije polno ljubezni do nas. Iz ljubezni do nas je tiho in mirno prenašalo presv. Srce Jezusovo vse krive tožbe, vsa razžaljenja, da bi za nas zadostilo večni pravici In ta ljubezen naj bi ne imela nobenega vpliva na naše srce!
Kadar človek zapusti kak kraj, ki mu je posebno priljubljen, ki ga posebno spominja na kako ljubljeno osebo, ki mu je ravno na onem mestu razodela svojo ljubezen, kaj rad utrga na tem kraju kako cvetko za spomin. Skrbno jo spravi, da ga še poznejše čase spominja na lepe ure, katere je preživel na onem kraju, da ga spominja ljubljene osebe in njene ljubezni. Kaj bi pa nam moralo biti bolj priljubljeno kot sv. križev pot, saj nam je na tem potu naš Gospod Jezus Kristus, njegovo presv. Srce razodelo nepopisljivo ljubezen. Zato hočemo tudi mi ob tem potu pri posameznih postajah takorekoč za spomin utrgati cvetko, »utrgati jo v vrtu srca Gospodovega ter jo presaditi v vrt svojega srca, to je: učiti se od njega tiste čednosti, katero nam ravno pri dotični postaji najočitneje razodeva njegovo presv. Srce. Pri prvi postaji nam torej ljubezen do Gospoda narekuje, da si za spomin utrgamo v vrtu njegovega Srca presveto cvetlico — krotkosti, da z vso vnemo izpolnjujemo njegove besede: Učite se od mene, ker sem krotak. In koliko prilike nam ne nudi za to naše življenje, da razodevamo v svojem srcu čednost krotkosti. Le premnogokrat se tudi nam pripeti, da nam hočejo hudobni jeziki omadeževati dobro ime, da nas dolžijo raznih pregreh, nam podtikavajo slabe namene. Glej, to je tre-notek, da vzameš v roke cvetko, katero si vtrgal v Srcu Jezusovem; spomni se njegove krotkosti, da tudi ti, kakor on, mirno in krotko prenašaš kako krivico, ki se ti godi. O vem, da ti je vznemirjeno srce, da ti kri zaliva obličje, da se ti zdi, kakor da bi ne mogel prenesti tolike krivice, toda, če pomisliš, koliko krivic je presv. Srce Jezusovo iz ljubezni do tebe krotko prenašalo, o potem bi tudi iz ljubezni do njega krotko prenašal krivico, ki se ti godi. Ne boš se togotil nad hudobnim jezikom, ne boš ga preklinjal, ampak mirno boš rekel: „Ljubi Jezus, naj bo pa tebi v čast, ker jaz trpim." Mnogokrat se tudi pripeti, da moramo slišati kako trdo besedo. Tu zmerja trdi gospodar svojega posla, tam trdi mož zaničuje in psuje svojo ženo; o žalibog mnogokrat se celo dogodi, da očeta ali mater njihovi lastni otroci, ki vživajo njihovo premoženje, njihove potne žulje,
zmerjajo, jim surovo odgovarjajo, jih zaničujejo in zasramujejo. O to« so zlasti trenotki, v katerih zamorete razodeti svojo ljubezen do presv. Srca Jezusovega zlasti s tem, da krotko prenašate taka raz-žaljenja iz ljubezni do njega, da se ne jezite, ne togotite, ne odgovarjate grdo ali celo preklinjate. Mnogokrat se celo prigodi, da moramo trpeti nedolžno obsodbo, ker so nas sovražniki po krivem obtožili, počrnili pri naših predstojnikih. Marsikaterikrat in to zlasti današnje dni se dogodi, da človek na ta način izgubi svojo službo, svoj kruh. Kaj ne, to je strašen udarec. Človek bi rekel, da ima tak popolnoma pravico se maščevati nad sovražnikom, ki ga je počrnil, mu z enako krivico povračevati krivico-O ne, to je najlepša prilika, da človek pokaže svojo ljubezen da presv. Srca Jezusovega, da tudi ta strašen udarec s krotkostjo prenese. Res da je to težko, toda če se spomniš njegove ljubezni, ki je zavoljo tebe toliko krivic prenašala z največjo krotkostjo’ in če še zraven Gospoda prosiš milosti, šlo bo tudi to. O blagor vam, ako bo ta cvetka, katero smo pri prvi postaji utrgali v vrtu presv. srca Jezusovega, vedno bivala v našem srcu in sp vedno na opisani način razodevala, potem bo vedni mir in vedna sreča bivala v našem srcu, mir in sreča, ki se bosta enkrat spremenili v naj večji mir in največjo srečo v nebesih. Amen.
J. M. Seigerschmied.
3.	Prijatelji in sovražniki sv. križa.
I. Kristus in hudič.
Zavoljo tega je prišel Sin Božji, da bi razdjal dela hudičeva.
I. Jan. 3, 8.
Nastopili smo po milosti božji zopet sv. postni čas, čas zatajevanja samega sebe, čas svetega premišljevanja, čas, v katerem moremo zbrisavati stare dolgove pred Bogom in si prislužiti kolikor toliko zasluženja za večno življenje. Zategadelj nas zbira sveta cerkev okolu svetega križa in križanega Zveličarja, in hoče, da prav pogostoma obračamo svoje oči in svoje srce na Jezusa in na njegov sv. križ. Pogled križanega Jezusa nas ima sleherni dan vnemati k prisrčni hvaležnosti, k goreči ljubezni, k stanovitni zvestobi do njega, ki nas je tako neskončno ljubil. In res ! ni lahko kak pogled za človeka tako ginljiv, tako koristen in zveličansk, kakor pogled sv. križa; sap
nam bolj močno kot vsak drug glas kliče v spomin neskončno ljubezen božjo do nas grešnih ljudi, božje sovraštvo do greha, veliko vrednost naših duš, neskončno dobroto odrešenja, pa tudi ostre dolžnosti, ki jih imamo kot odrešeni spolnovati. „Sv. križ", pravi sv. Janez Krizostom, „je zaupanje kristjanov, vodnik slepih, nada obupajočih, pot zmotenih, bramba stiskanih, brzda bogatinov, ponižanje prevzetnih, krotitev divjakov." Enako poveličuje sveti Janez Damaščan sv. križ, rekoč: „Sv. križ je povzdiga padlih, utrditev stoječih, spopolnjenje pravičnih, zdravilo telesa in duše, pokončanje vsega hudega, začetek vsega dobrega, zastava prihodnjega vstajenja in večnega življenja."
Ako je pa sv. križ donašal tako zveličanski sad in ga še donaša, mora menda tudi le zgolj prijatelje imeti? Oh ne, o kristjani ! prijateljev svetega križa je le malo, sovražnikov pa silno veliko. Že na križevem potu in na gori Kalvariji je bilo prijateljev sv. križa prav malo, da so se skoraj lahko na prste šteli, kakor n. pr. Marija, mati Kristusova, sv. Janez evangelist, sv. Marija Magdalena in druge pobožne žene, Jožef Arimatejec in Ni-kodem; sovražnikov pa je bilo takrat brez števila veliko, ki so Kristusa mučili, križali, zaničevali in zasmehovali. In kakor je bilo takrat, ko je Kristus svoj križ nosil, na njem trpel in umrl, tako se je godilo tudi poznejše čase in se godi še dandanašnji: prijatelje/ sv. križa je le malo, sovražnikov pa veliko. In ravno o tem, namreč o prijateljih in o sovražnikih svetega križa vam želim v letošnjih postnih pridigah govoriti, in sicer vam hočem danes dokazati, da prvi in največji prijatelj s v. križa je Kristus sam, najhujši sovražnik pa je peklenski duh, — Začeti hočem v imenu križanega Jezusa in žalostne Matere božje.
I Ako je govorjenje o prijateljih sv. križa, se mora pred vsemi drugimi imenovati taisti, ki je križ najprvi ljubil in bolj ljubil, kot vsi drugi, in ta je Jezus Kristus. Kajti v čem se kaže prava prijaznost? Posebno v tem, da kdo svojemu prijatelju želi dobro, se nad njim razveseljuje, je ž njim enakih misli, po njem hrepeni, rad govori o njem, rad ž njim živi, ga časti, ga ljubez-njivo objema in če mora tako biti, tudi zanj umrje.
Kje pa najdeš, o kristjan! prijatelja, ki je kedaj tako prisrčno in močno ljubil svojega prijatelja, kakor Kristus sv. križ? Kje najdeš ženina, ki bi tako prisrčno in zvesto ljubil svojo ne-
vesto, kot Kristus sv. križ? Kje najdeš mater, ki bi ljubila svoje dete tako prisrčno, skrbno in stanovitno, da bi pri njem darovala svoje življenje, kakor je ljubil Kristus sv. križ, na katerem je umrl?
Le-ta prijaznost Kristusova do sv. križa je večna. Tako namreč govori pri preroku Jeremiju (Jer. 31, 3.): Z večno ljubeznijo sem te ljubil, in ravno, ker je človeško dušo od vekomaj ljubil, je ljubil tudi sv. križ, s katerim je hotel skazati človeški duši največjo ljubezen, in si tudi pridobiti njeno ljubezen. Iz globočine svoje modrosti je našel križ kot orodje božje ljubezni v zveličanje ljudi. In tako močno mu je dopadel sv. križ, da je on kot Stvarnik vseh reči podobo križa vtisnil v mnogih stvarjenih rečeh, da bi videli ljudje, kako sam Stvarnik ljubi sv. križ. Podobo križa je postavil med zvezde, saj je skoraj vsakemu znan tako imenovan „šmarni križ“ na nebu. Podobo križa je vtisnil v ptice pod nebom, ker s stegnjenimi perutnicami na-rejajo križ; podobo križa je vtisnil ribam v vodah, ker s stegnjenimi plavuti narejajo podobo križa; podobo križa je vtisnil v drevesa, ki s svojimi vejami delajo križe; vtisnil je podobo križa tudi v človeka, ki s stegnjenimi rokami nareja živ križ.
Ko je pa Bog zavoljo greha naših prvih staršev obljubil na svet poslati Odrešenika, in ko je poslednjič prišel Odrešenik na svet, takrat se je jela vidoma kazati njegova ljubezen do križa. Kajti Sin božji ni le samo vzel podobe hlapca nase in s tem podvrgel vsem revam človeškega mesa, ampak je tudi sprejel vso obilnost človeških nadlog in težav; sprejel je križ tega sveta in prenašal vse svoje življenje revščino in pomanjkanje, zaničevanje in zasramovanje, ugovore in preganjanje, sovraštvo in vsakršne bolečine. In dasiravno je bilo vse njegovo življenje križ in mu-čeništvo, vendar je hrepenel po svojem lastnem pravem križu, rekoč:	krstom pa imam krščen biti, in kako mi je britko,
dokler se ne dopolni! (Luk. 12, 50.) t. j. kako močno želim, da bi že prišel čas, ko bom s svojo smrtjo na križu svet odrešil. In ta čas je prišel. Pa kako je to, da se začne naš božji Zveličar na enkrat tresti pred križem in pravi, da je njegova duša žalostna do smrti? Ali je mar zdaj hotel bežati pred križem, po katerem je poprej hrepenel? O ne, s tem je hotel le naznaniti, da je res po človeški natori neizrekljivo veliko trpel. Zato je on precej pristavil besede: Oče! ne kakor jas hočem, ampak kakor ti hočeš. (Mark. 14, 36.) Saj je zato na svet prišel, da je spolnil voljo svojega Očeta, trpel in umrl za nas, ne prisiljen,
ampak prostovoljno. Ko so prišli njegovi sovražniki v vrt Getze-mani njega lovit, jih je z dvema besedama: Jas sem! — na tla vrgel. S tem je pokazal, da bi se bil lahko rešil iz oblasti, ko bi bil hotel, pa dovolil jim je, da so zopet vstali in prostovoljno jim je zdaj podal svoje roke, da so ga zvezali in pred sodnike, v trpljenje in smrt peljali.
In ko je bil Pilat Jezusa bičanega in s trnjem kronanega obsodil v smrt na križu, in so prinesli Jezusu težki križ, svojih oči ni obrnil proč od tega zaničljivega lesa, preljubeznjivo ga pogleda in pozdravlja: O ti moj sladki prijatelj, o ti moje zaže-lenje, dokler živim. Ti si moja nevesta, za katero sem služil 33 let. Danes bova v popolni ljubezni poročena vekomaj. Kdor tebi služi, meni služi, kdor zaničuje tebe, zaničuje mene. Posihmal boš čast mojih služabnikov; kdor se sramuje tebe, bo osramočen. Od danes naprej boš pribežališče narodov. Po meni boš zmirom češčen in jaz bom po tebi spoznan od vseh. Objamem te, svojega prijatelja, svojo ljubezen. Pridi na moje rame, pojdiva skupaj na kraj smrti, da postane iz tega kraj življenja.
In tako je sprejel ljubi Jezus poprej od ljudi zaničevani križ; ni se menil za njegovo težo, in ga naložil na svoje krvave in ranjene rame in ga nesel, in ko se je pod njegovo težo večkrat zgrudil na tla, ga ni pustil v prahu ležati, ampak ga je zopet vzdignil in nesel na Golgoto. Dal se je potem na križ pribiti ter povzdigniti, in visel je zdaj na križu in ga vsega pobarval s svojo presveto krvijo, in, dasiravno so Judje zaničljivo to tirjali, ni stopil s križa, ampak je ostal zvest na njem do smrti, da je umirajoč podelil življenje človeškim otrokom.
Kmalu potem je vstal častitljiv od smrti in šel v nebesa v svoje kraljestvo. Ali je zdaj v svoji nebeški časti pozabil na križ, na orodje svojega trpljenja in smrti? Ne! dal je svoj križ po sv. Heleni najti, počastil ga je s čudeži, in njegova volja je, da je sedaj pri vseh krščanskih ljudstvih v visoki časti, celo na kraljevih kronah, po cerkvah in po hišah, ob potih in cestah se časti sv. križ. Z znamenjem sv. križa nam Kristus deli sv. zakramente, sv. blagoslove in vse milosti, in ko nas on sam blagoslavlja v presv. Rešnjem Telesu, posebno na veliki praznik presv. Rešnjega Telesa, se to zgodi v podobi križa. Sv. križ je zdaj v roki vernega kristjana v življenju in ob smrtni uri moč in tolažba, in še na njegovem grobu je sv. križ znamenje upanja prihodnjega vstajenja.
Tako ljubi in časti Kristus sam sv. križ, in kogar on posebno ljubi in hoče počastiti, mu naloži tudi kak križ, n. pr. bolezen, revščino, zaničevanje, preganjanje itd. in sicer zato, da kakor si je on sam po človeški natori zaslužil svojo slavo in čast v nebesih s svojim križem in trpljenjem, tako naj bi si tudi njegov služabnik s križem nebesa zaslužil, da, ker je s Kristusom trpel, naj bo tudi ž njim poveličan. Ako hočemo biti prijatelji Kristusovi in kedaj zveličani v nebesih, moramo biti prijatelji sv. križa.
II. Kakor je pa Kristus, česar smo se zdaj prepričali, poglaviten prijatelj sv. križa, tako moramo v peklenskem duhu ali v satanu spoznati poglavitnega sovražnika svetega križa. Začetek vsega greha je napuh. (Sir. 10. 15.) in ravno napuh, s katerim je hotel biti lucifer Bogu enak, je bil vzrok, da se je on in ž njim vred tretji del angelov spremenil v hudiče. In od tega časa sovraži peklenski duh Boga in vsa božja dela z neugasljivo srditostjo, in išče pokončati vse božje naprave; on sovraži angele in ljudi, in iz same nevoščljivosti, da bi ne bili ljudje zveličani, je naše prve starše zapeljal v greh. Mislil je, da je s tem za vedno končal srečo ljudi. Vendar Bog se je ljudi usmilil, obljubil je prečudno ženo, ki bo kači glavo strla, in ta žena je Marija Devica, in ona je strla glavo peklenski kači s tem, da je mati Odrešenikova, in le ta Odrešenik, Jezus Kristus, je bil, ki je prišel zato na svet, da je imel peklenski kači glavo streti in popraviti škodo, ki jo je peklenski duh naredil vsemu človeškemu rodu.
Zato pa je peklenski duh ves gorel in divjal od sovraštva do Kristusa. Skušal ga je celo trikrat, kakor nam pripoveduje današnji evangelij, zapeljati v greh; a Jezus je vse njegove skušnjave premagal in ga poslednjič spodil od sebe. Ker se pa to satanu ni posrečilo in je moral osramočen bežati od Jezusa, je šuntal Jude, da so Jezusa zaničevali, ga iskali umoriti, in da niso poprej mirovali, dokler ga niso umorili na križu. Ali peklenskega satana je goljufala njegova hudobija, mislil je, da je zdaj vničil človeško odrešenje, ko je bil Jezus križan in je umrl na križu, a ravno s svetim križem in s svojimi peterimi ranami je Kristus satana premagal in mu glavo strl; pripravil je Kristusa v smrt na križu, a ravno s tem pridejo grešniki k odrešenju in zveličanju, satan pa v večne peklenske verige.
Sv. križ je bil nekak trnik, na katerega se je bil satan vjel. Sv. križ je bil močen in velik meč, s katerim je bila po Gospodu
kaznovana peklenska kača. Na križu je Kristus satanu glavo strl. Zato sovraži peklenski duh kakor Kristusa tako tudi križ z neugasljivim sovraštvom; ker s križem je bil premagan, zarad križa je zgubil oblast čez ves človeški rod, in ga je zadelo osramočenje in večje trpljenje.
In satan mora videti v svojo sramoto in togoto na toliko krajih postavljen križ in mora pred njim bežati. On to vidi in skuša vedno bolj zatreti moč sv. križa, zato raste tudi njegovo sovraštvo do križa. Zato šunta nevernike v Kini, da silijo kristjane v to, da bi križ pohodili in poteptali. Vendar ne premore nič zoper sveti križ. Že samo znamenje sv. križa premaga njega in njegovo peklensko drhal; glejte, zadosti je, da šibki otrok naredi pobožno sv. križ in satan mora bežati. In to se godi skoraj po vsem svetu. Na hribih in zvonikih, po gozdih in dolinah, pri cestah in krščanskih hišah se vidi sveti križ in opominja satana, da je ž njim premagan.
Kakor je pa satan poln sovraštva do križa, tako išče tudi ljudi zapeljati, da bi ne ljubili križa, ali da bi se jim zdel kot nevernikom neumnost, ali siten opominovalec, ali pretežki jarem, ali zgolj nesreča, pred katero je treba bežati. Hudobni duh hodi po besedah sv. Petra okoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl, t. j. v greh zapeljal. On sicer ne more nobenega v greh siliti, ampak le vabi v greh, in prelomljevalcem božje zapovedi obeta srečo in veselje, kakor je obetal Kristusu, rekoč: Vse to (vsa kraljestva sveta) bom tebi dal, če pred me padeš in me moliš. Ali on le obeta, ne da pa nič dobrega, in kar dd, je pekoča vest in večno pogubljenje. In on zapeljuje ljudi v greh le zato, da bi jih pripravil ob zveličanski sad sv. križa, to je ob večno zveličanje. In to se mu, Bogu se smili! le prevelikrat posreči. Česar pa satan sam ne doseže, išče doseči po svojih pomočnikih, da ljudi zapeljujejo v greh in jih pripravijo ob zveličanski sad sv. križa ali večno zveličanje. Pomočniki satana so vsi zapeljivci in zapeljivke v neizmerno žganjepivstvo, v kvantanje, v nečistost, v tatvino in goljufijo, vsi pohujšljivci itd. Vsi taki so sovražniki sv. križa po zgledu peklenskega satana, ker iščejo ljudi oropati zveličanskega sadu sv. križa ali večnega zveličanja. Beremo, da so včasih nekateri hudobni ljudje s hudim duhom zavezo storili, ali se hudemu duhu zapisali. To je bilo pač strašno. Da pa človek hudemu duhu služi in križ sovraži, ni potreba, da bi prav ž njim storil zavezo; kajti vsak, ki smrten greh stori, je — po besedah svetega Janeza — iz hudiča, t. j. enakega bistva z njim (I. Janez,
-3, 8.). Varujmo se torej greha, da ne bomo služabniki peklenskega satana, marveč bodimo služabniki Kristusovi in prijatelji svetega križa!
Kristus sam pravi: Kdor ni z menoj, ta je zoper mene, in kdor z menoj ne pobira, raztresa. (Luk. 11. 23.) In zopet govori Kristus, rekoč: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec (Luk. 14, 27.) In res, to ne more drugače biti; ali Kristusu ali pa satanu je mogoče služiti. Nobeden pa ne more dvema gospodoma obenem služiti; ali bo namreč enega sovražil, in enega ljubil; ali se bo enega držal, in enega zaničeval. (Mat. 6. 24.) Kdor je Kristusov prijatelj, je tudi prijatelj križa, in sovraži satana; on se podvrže Kristusu, in vzame voljno nase križ, ki mu ga Kristus podaja, in on zaničuje jarem peklenskega satana. Kdor pa je hudičev prijatelj, ne ljubi Kristusa, se podvrže hudičevi volji in zaničuje jarem Kristusov, noče živeti po naukih Kristusovih; le enemu zamoreš torej, o kristjan! služiti, ali Kristusu ali peklenskemu satanu, nemogoče je obema skupaj služiti.
O kristjani! Kateremu izmed dveh hočemo pa mi služiti, ali Kristusu, ali hudiču ? Pomislimo le, komu smo se odpovedali pri sv. krstu, pred prvim sv. obhajilom, pri sklepu sv. misijona? Ali ne hudiču? In komu smo zvestobo obljubili ? Ali ne Kristusu? Ali ne bomo torej le temu zvesto služili do zadnjega zdihljeja svojega življenja? Služba Kristusova terja sicer od nas marsikatero zatajevanje in premagovanje hudega nagnjenja, terja, da moramo svoj križ voljno nositi in za Kristusom hoditi ter njegove zglede posnemati, ali po tem kratkem življenju nam je pripravljeno večno veselje v nebesih. Peklenski satan pa obeta svojim služabnikom le tukaj kratko go-Ijufno veselje, ki se že tukaj v žalost spreminja, prikriva pa skrbno svojim služabnikom, kako strašno trpljenje jih čaka v peklu. Kaj si hočemo torej mi izvoliti? Ali kratek čas tukaj trpeti in se večno v nebesih veseliti, ali pa kratek čas tukaj se veseliti in vekomaj potem v peklu trpeti? O bodimo modri in pametni, rajši kratek čas tukaj s Kristusom trpimo, da se bomo z njim kedaj vekomaj veselili; saj bo vojska le kratka, večna pa krona. Amen.
f J. Kerčon.
97.
Druga postna nedelja.
1. Daritev sv. maše.
Gospod! dobro nam je tukaj biti. Mat 17, 4.
Božji Zveličar, ki se je prikazal apostolom v nebeški slavij se pri vsaki sv. maši daruje za nas svojemu nebeškemu Očetu. Da bomo znali bolj ceniti sv. daritev, je potreba, da jo večkrat premišljujemo, potem bomo spoznali njen pomen in njene sadove. Predvsem naj vam danes razložim, kaj je sploh daritev.
Bog je vstvaril svet in vse kar je na njem, sebi v čast, ljudem pa v dušni in telesni blagor. Zato je ukazal, da mu morajo vsa bitja služiti. Človek pa, ki je ustvarjen po božji podobi in za nebesa, mora Bogu služiti z molitvijo in daritvijo. Molitev je povzdigovanje duha in srca k Bogu. Daritev je pa viden dar kakršnekoli vrste, ki se Bogu v dar prinese, da se s tem Bog časti. Daritev je stara toliko kakor človeški rod. — Ko sta še Adam in Eva živela, sta darovala Bogu Kajn in Abelj žito in ovce. Noe je po vesoljnem potopu postavil altar in daroval od vseh živali Bogu v zahvalo, da je bil rešen. Abraham je postavil oltar in hotel po božjem naročilu darovati celo svojega sina Izaka, Daroval je Melkizedek. Salomon je v tempeljnu daroval stotine živali itd. Čeprav so pogani pozabili na pravega Boga in molili malike, vendar niso nehali darovati. Darovali so svojim malikom. Sv. Avguštin pravi: »Noben narod ni. bil tako divji, da ne bi daroval tistim, katere je imel za svoje bogove, ali katere si je za take izmislil." Saj človeški čut sam k temu žene, da z darom zahvali Boga, ga prosi in potolaži.
Bog je Judom, svojemu izvoljenemu ljudstvu, zapovedal razne daritve: krvave in nekrvave, žgalne, spravne, jedilne itd. — Ko pa je Kristus prišel na svet, so bili vsi tisti darovi odpravljeni in namesto njih je stopila ena daritev — sv. maša. Prerok Ma-lahija (1, 10, 11.) je napovedal sv. mašo: Nimam dopadajenja nad vami, pravi Gospod vojskinih trum, in daru ne bom sprejemal is valih rok. Zakaj od solnčnega vzhoda do sa-hoda bo moje ime veliko med narodi in na vseh krajih se bo darovalo, in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu, ker veliko bo moje ime med narodi. S temi besedami je na-, povedal, da stari judovski darovi prenehajo in le en svet dar
stopi na njih mesto. Ta dar je daritev sv. maše, daritev nove zaveze. Premislimo: 1. Kaj je sv. maša, 2. čemu se opravlja, 3. kakšni so darovi sv. maše.
I. Sv. maša je vedna daritev nove zaveze, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu pod podobo kruha in vina. Torej sv. maša je v bistvu ravno tista in taka daritev, katero je Jezus Kristus opravil na Kalvariji, ko je na sv. križu umrl za grehe celega sveta, ker tudi pri sv. maši Kristus sam daruje sebe nebeškemu Očetu. Le način je drugačen; na sv. križu se je daroval krvavo, ko je kri prelival; pri sv. maši pa se daruje nekrvavo, ker krvi več ne preliva. Na križu je trpel in umrl, na altarju pri sv. maši pa več ne trpi in ne umira. — Jezus se torej sam daruje; mašnik je le posredovalec, le nekako orodje v božjih rokah. Jezus se daruje po njegovih rokah, kakor tisti, ki miloščino revežem deli, a ne sam, temveč po rokah svojega namestnika. Sv. Mehtilda je videla velikrat Jezusa stati poleg duhovna, ko je maševal.
Kakšna je pa veljava sv. maše? Nje veljava je ravno tolika, kakor daritve Jezusove na sv. križu, torej neizmerna! Ker je Jezus umrl na sv. križu, je zadostil za vse grehe celega sveta, zadostil je čez vse mere, enkrat za vselej. Zdaj pa se ta daritev nadaljuje. Sv. maša ni le nekaka podoba daritve na križu, temveč prava daritev.
Uresničuje se prerokovanje preroka Malahija : Daritev sv. maše se daruje od solnčnega vzhoda do zahoda in sicer neprestano. .Zemlja je okrogla; ko je pri nas dan, je drugod noč, nekje jutro, drugod večer. Tako se sv. maše neprestano bero na celem svetu, lahko rečem, da ga ni trenotka, ko bi se kaka sv. maša ne brala kje na svetu.
Luter je trdil, da ni postavil Kristus sv. maše, temveč si jo je katoliška cerkev izmislila. Zato protestantje nimajo mašnikov. — A Jezus je pri zadnji večerji rekel: To storite v spomin! Torej: mašujte! Apostoli so maševali ... Sv. Pavel uči: Imamo altar, od katerega ne smejo jesti tisti, ki služijo šotorom. (Hebr. 13, 10.) Dokaz je tudi oni altar, na katerem je maševal sam sv. Peter, ki se še sedaj hrani v Rimu. Dokazujejo to tudi sv. očetje in cerkveni zbori. Sv. Hipolit pravi: „Vsak dan se posvečuje in daruje Gospoda Jezusa Kristusa dragoceno in ne_ omadeževano telo in njegova kri na skrivnostni božji mizi v
spomin na ono večno pomenljivo mizo božje večerje." Enako tudi sv. Ignacij, Justin, Ciprijan, Irenej itd.
II.	Čemu se opravlja daritev sv. maše? Gospod Bog je stvarnik in lastnik vsega sveta. Zato mu mora vesoljstvo čast in slavo dajati, a z nobeno molitvijo, z nobenim opravilom se bolj ne časti nego s sveto mašo, ker tukaj se Sin Božji, Jezus Kristus sam daruje nebeškemu Očetu in ga časti tako, kakor ga cel svet ni mogel in ne bo mogel nikoli častiti.
Sv. maša je najlepši zahvalni dar. Že psalmist je molil v stari zavezi: Kaj naj povrnem Gospodu sa vse, kar mi je •storil? Zveličavni kelih bom prejel in klical Gospodovo ime. V tem daru se Jezus sam daruje Bogu Očetu.
Sv. maša je spravni dar, ker tolaži jezo božjo. Jezus sam se daruje za nas in prosi za nas, kakor je prosil na sv. križu: Oče odpusti jim! Ako Bog Oče ni potolažen po naših prošnjah, potolaži ga Jezus v sv. maši. Alfonz Abuquerque je na morju ob viharju dvignil otroka k nebu rekoč: .Ljubi Bog, če ne prizaneseš nam zaradi naših grehov, prizanesi vsaj zaradi tega nedolžnega otroka, da se ne bo z nami utopilo." In bil je uslišan. Kako se bo nebeški Oče oziral šele na Jezusa Kristusa ! Sv. Leonard Portomavriški pravi: .Da zemlja še stoji, se ima zahvaliti sv. maši; brez nje bi bila zaradi grehov ljudi že davno pokončana".
III.	Sv. maša je najboljši prosilnidar, da smo uslišani. Ker je sv, maša prosilni dar, kakšen je nje uspeh, kakšni so sadovi ! Komu koristi?
V splošnem koristi daritev sv. maše vsem ljudem, ali katoliški cerkvi, živim in mrtvim. Posebno korist pa imajo: 1. mašnik sam, 2. tisti, za katerega se sv. maša opravlja, živi in mrtvit 3. tisti, ki so pri sv. maši pričujoči pobožno in zbrano. Ako oni več ne potrebujejo, gre v zaklad sv. cerkve, iz katerega zajemajo živi in mrtvi odpustke.
Sadovi sv. maše so neizmerno veliki, neizmerne cene. P. Seg-neri pravi: „Mašo brati ali pri sv. maši biti je toliko kakor storiti, da ravno tisti Jezus, ki je za vse ljudi na križu umrl, za - me, za-te, za vsakega, ki je pri sv. maši (skrivnostno) zopet umrje." Sv. Bonaventura govori: „Kolikor kapljic je v morju, kolikor žarkov ima solnce, kolikor zvezd nebo, kolikor cvetlic ima zemlja, toliko skrivnosti ima sv. maša." Sv. Avguštin pa pravi: „Kar angelom ni bilo dano, so prejeli ljudje. Duhovnik, slaboten človek, opravlja najsvetejša opravila in nebeški duhovi mu strežejo
kot služabniki. Tudi zagotavlja ta cerkveni učenik : „Kdor je pobožno pri sv. maši, ne bo nagle smrti umrl." Sv. Hieronim trdir „Ni dvoma, da nam Bog ne da, kar ga pri sv. maši prosimo". Sv. Krizostom slednjič govori: „Komaj je maša končana, lete angeli, ki so stali ob altarju, na vse strani, in neso pomoč tja, kjer je potrebna. Vzamejo svete posode, vanje natočijo na altarju Jezusove krvi in jo izlivajo na vse strani, nad pravične, da jih v dobrem potrdijo, nad duše v vicah, da jim bolečine polajšajo."
A kdor se hoče teh sadov sv. maše udeležiti, mora biti pri sv. maši res pobožno. Da se človek obvaruje raztresenosti, naj si živo misli, da stoji pod Jezusovim križem z Janezom, Magdaleno in Marijo. Ko bi se kdaj zvedelo: „Na tem kraju bo Jezus zopet prišel na svet in bo še enkrat križan," — o kako bi ljudje od blizu in daleč skup vreli, da bi stali ob njegovem križu, da bi jih porosila vsaj ena kaplja Jezusove krvi. A tega ni treba, ni treba hiteti drugam. To se godi vsak dan pri vsaki sv. maši: Jezus sam se daruje za nas pri sv. maši. — Kaj bi bilo, ako bi sv. maše ne imeli!
Iz tega vidite, kako sveto opravilo je sv. maša; svetejšega na svetu ni. Uvidite pa tudi, kolikih milosti se udeleži vsak, ki je zbrano in pobožno in vneto pri sv. maši. To je nauk za vas, da radi prihajate k sv. maši, če mogoče tudi ob delavnikih, posebno v postnem času. Oh, koliko časa marsikdo zgubi s praznimi čenčami, in nič se mu časa škoda ne zdi. Pol ure biti pa pri sv. maši, pri najsvetejšem opravilu, mu je neznosno, mu je cela večnost. Oh, kaka mlačnost, nevredna pravega kristjana!
Hodite torej radi k sv. maši, potem ste zagotovljeni večnega zveličanja in Jezusova kri za vas ne bo zastonj prelita. Amen.
f J. Benkovič.
2. Sv. križev pot — šola presvetega Srca Jezusovega.
Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Luk. 14, 27.
II., X. in XI. postaja.
V življenju sv. apostola Andreja beremo, da ga je namestnik rimskega cesarja Egej obsodil v smrt na križu. A sv. Andrej se ni ustrašil te sodbe, marveč se je še veselil, da bo mogel vsaj v
smrti podoben postati svojemu učeniku in gospodu Jezusu Kristusu. Verniki bi ga bili lahko rešili, a on jim ni tega dopustil. Pogumno je šel na morišče in ko zagleda križ, na katerem je imel umreti, ves vesel zakliče: „0 dobri križ, po katerem sem toliko časa hrepenel, katerega sem brez prenehanja iskal, sprejmi me iz vrste ljudi ter me pripelji nazaj k mojemu učitelju; po tebi naj me sprejme tisti, ki me je po tebi odrešil." Z veseljem je objel križ, z veseljem se dal nanj pribiti. Kaj ne, moji dragi, ganljiv prizor. Toda še ganljivejši prizor nam nudi sv. križev pot in sicer pri drugi, deseti in enajsti postaji. Po-stojmo torej danes pri teh postajah, oglejmo si ta nepopisno ganljiv prizor, da spoznamo lepoto Srca Jezusovega, ki nam pri teh postajah 1. razodeva največjo'potrpežljivost ter nas 2. uči, kako naj tudi mi sprejemamo in prenašamo križe, katere nam nalaga nas nebeški Oče.
I. Komaj je bil Pilat izrekel smrtno sodbo nad Jezusom, že planejo nanj vojaki ter mu iztrgajo škrlatasti plašč ter ga oblečejo v njegovo navadno obleko. Potem pa prineso težki križ, katerega je moral Jezus Kristus sam nesti na goro Kalvarijo. Mirno brez vsega ugovarjanja ga vzame Jezus na svoje rame ter se poda na težavno pot na goro Kalvarijo. V velikih mukah in bolečinah dospe Gospod malo pred dvanajsto uro na goro. Naglo mu strgajo plašč z života, oropajo ga vsega oblačila in vse pripravijo za križanje. Ko je vse pripravljeno, se Jezus vleže na križ in se da nanj pribiti. To je sicer kratka zgodba druge, desete in enajste postaje, vendar nam obilo lepega pripoveduje o presvetem Srcu Jezusovem. Najpoprej iz nje lahko posnamemo, kake strašne bolečine je moral prestati Gospod, njegovo telo in tudi njegovo srce, njegova duša. Strašne bolečine so mu že povzročili rabeljni, ko so mu neusmiljeno trgali obleko raz života, preden so mu križ naložili na rame, in na gori Kalvariji, preden so ga na križ pribili. Obleka se je bila namreč z ranami sprijela, v katerih se je bila strdila kri. Ko so mu trgali obleko z života, so mu s tem vse te rane obnovili in s tem ponovili vse one bolečine, katere je prestal pri bičanju, kronanju. — Koliko bolečin mu je pa še le povzročil težki križ. Že za zdravega človeka bi bilo težko breme, kaj še le za Gospoda, ki je bil ves razbit in razmesarjen. Toda še hujše bolečine ga čakajo na gori Kalvariji. Po mnogih padcih, po strašnih mukah in bolečinah dospe na
a
kraj svoje smrti. Onemogel pade na tla. Toda neusmiljeni trinogi ga takoj z vrvmi kviško vzdignejo, strgajo mu obleko z života in vse pripravijo za križanje. O kolika sramota, — kolika brhkost za najsvetejše Srce! Jezus najsvetejši mora stati vpričo vsega ljudstva oropan svoje obleke! Navada je bila, da so v smrt obsojenim dali nekoliko vina in jih nekako opojili, da so lažje prestali smrtno bolečino. A glejte, dragi v Gospodu, kar so dovolili tudi največjemu hudodelniku, to so odrekli našemu Gospodu. Dali so mu sicer vina, a zmešali so ga z žolčem, da bi mu le nove bolečine povzročili, mučili so tudi njegov jezik, ki doslej še ni trpel nobene bolečine. O, nepopisna bolečina za telo Jezusovo, a tudi za dušo, za njegovo srce. On je tolikrat ljudi nasitil in napojil, v vseh križih in težavah jim je prihitel na pomoč v zahvalo pa so mu naložili težek križ, ga z žolčem napojili in sedaj ga še na križ pribili. To je pa bila najhujša bolečina za Gospoda.
Komaj se Gospod vleže na križ, že mu prebijejo desno roko nalašč s topim žrebljem, da bi mu provzročili še večje bolečine. Ker leva roka ni segala do luknje, ki je bila za žrebelj izvrtana, mu z vso silo potegnejo roko. Strašno pokajo kosti, žile in kosti se trgajo. Isto ponavljajo pri nogah. Kje je jezik, ki bi mogel opisati te strašne bolečine ? Groza nas mora spreleteti, če le malo pomislimo te muke. Le mislite si, kako hudo vas roka boli, če se le malo vanjo zbodete. Kakšne bolečine je moral prestati še le naš Gospod, ko so mu s topimi žreblji pretegali roke in noge. Pri vseh teh neizmernih bolečinah pa ne razodeva presv. Srce Jezusovo niti najmanjše nevolje, niti najmanjše razburjenosti. Potrpežljivo — toda kaj pravim potrpežljivo, z veseljem vzame Gospod težki križ na svoje rame; z veseljem, dasi v najhujših bolečinah ga nese na goro Kalvarijo, mirno, potrpežljivo, z veseljem se je dal tudi nanj pribiti.
O čudovita potrpežljivost! Ako nas zadene tudi najmanjši križ, kaka majhna bolezen, kaka majhna izguba ali kaj drugega takega, o koliko že tarnamo in tožimo, godrnjamo in se pritožujemo nad božjo previdnostjo. Jezus pa v tolikih bolečinah niti najmanje ne toži in ne godrnja, ampak zadovoljen sprejme težki križ, ga nese in se da celo nanj pribiti. Pa nikar ne mislite, moji dragi, da je Gospodovo srce šele tu razodelo toliko potrpežljivosti. Nikakor ne, ampak razodevalo jo je že vse prejšnje življenje, seveda v toliki meri je pa nikdar ni pokazalo, kakor ravno na svojem križevem potu. Celo njegovo življenje je bilo takorekoč
nepretrgana vrsta dejanj potrpežljivosti. Koliko potrpežljivost že razodeva kot majhno dete. Herod mu streže po življenju, bežati mora v daljni Egipet, a Gospodovo potrpežljivo srce se ne vznemiri, ne kliče maščevanja iz neba, kakor bi storil marsikateri izmed nas v takih okoliščinah. Kolikrat govori gluhim ušesom. Cela tri leta oznanja svoj božji nauk svojemu narodu hotel ga je zbrati krog sebe kakor koklja svoja piščeta, a ni hotel. A zaradi tega se ne stogoti, ne kaznuje nehvaležnega naroda. Koliko potrpežljivost razodeva njegovo srce pri apostolih, dasi so ti cela tri leta bivali v njegovi bližini, videli njegove čednosti, njegove čudeže in so bili vendar tako nepopolni. Kolikokrat se mi stogo-timo, ako se takoj ne zgodi tako, kakor hočemo. Jezus pa ostane miren, dasi se je toliko trudil in videl, da je ves njegov trud skoraj brezvspešen. Posebno pa ]e to svojo potrpežljivost razodel v svojem trpljenju, kakor smo že prej videli.
II. Toda čemu tolika potrpežljivost? Ali. si mar ni mogel ali znal pomagati? Kdo bi pač mogel kaj takega reči. Gotovo si je mogel in tudi znal pomagati, saj je bil vsemogočen Bog. Čemu torej tolika potrpežljivost, ko mu niti s prstom ni bilo treba migniti in vse bi se bilo zgodilo po njegovi volji? O moji dragi, vse to je povzročila ljubezen njegovega srca, ki je vse to trpljenje nase vzelo, da bi nas rešilo. Mi smo bili vzrok njegovega trpljenja, za nas je presv. Srce Jezusovo razodevalo toliko potrpežljivost, ker je nas hotelo spraviti s svojim nebeškim očetom. Res, da mu ni bilo potreba toliko trpeti, zadostovalo bi bilo, da je le človek postal in izvršil najmanjše dobro delo, ki bi bilo imelo neskončno vrednost, a on je nase vzel toliko trpljenja, da bi nam razodel neizmerno ljubezen svojega srca do nas. Ali naj pa ta neskončna ljubezen nima nobenega vpliva na nas ? Ali se bo tudi v našem srcu vzbudila goreča ljubezen do njega? Prepričan sem, da se bo tudi v našem srcu vnela ljubezen do Gospoda, do njegovega srca, ako pogledamo na drugo, deseto in enajsto postajo in pomislimo, s koliko potrpežljivostjo je presveto Srce Gospodovo sprejelo težki križ, ga neslo in se dalo nanj pribiti za vsakega izmed nas.
Ta ljubezen pa naj se zlasti v tem pokaže, da posnemamo presv. Srce Jezusovo, da pri teh postajah utrgamo v vrtu Gospodovega srca cvetko potrpežljivosti in jo presadimo v svoje srce. Kakor je Gospod radovoljno, potrpežljivo sprejel križ, ,ga nesel in se dal nanj pribiti, tako tudi mi sprejemajmo in pre-
8*
našajmo križe, kateri nas le premnogokrat zadenejo. Ta zemlja se ne imenuje zastonj „solzna dolina", saj človek začenja svoje življenje s solzo in je konča s solzo. Med tema dvema solzama, o koliko je še solz! Človeško srce res ne more biti, da je ne obdaja trnjeva krona. Sedaj nas obiščejo bolezni, sedaj pomanjkanje. Sedaj nas preganjajo ljudje in nam delajo krivico, sedaj nam zopet smrt ugrabi ljubljeno osebo. V takih trenotkik vzemi takorekoč v roke cvetko, katero si vtrgal v srcu Jezusovem, spomni se, koliko je presv. Srce iz ljubezni do tebe prestalo in reci: „Iz ljubezni do tebe, moj Jezus, naj sprejmem in nosim ta križ", in veliko lažje ti bo pri srcu; potrpežljivo boš sprejel in nesel križ, katerega ti je naložil nebeški oče. Glej mučence! Kaj je vzrok, da gredo z veseljem na morišče, v najhujše trpljenje in smrt? Vtrgali so v srcu Jezusovem cvetko potrpežljivosti, spominjali se presv. Srca Jezusovega, ki je toliko trpelo iz ljubezni do njih. Sv. Alfonz Rodriguez je žaloval, da je bil v svoji bolezni zaspal četrt ure. Zakaj ? Zal mu je bilo, da je četrt ure trpljenja prespal. Toliko ljubezen je imel do trpljenja, ker se je v srcu Gospodovem učil potrpežljivosti. Spomnimo se pa tudi v svojih križih in težavah plačila, katero je nam obljubilo presveto Srce Gospodovo, ako bomo po njegovem zgledu potrpežljivo sprejemali in prenašali nadloge. Kdor hoče za menoj priti, nam kliče sam Gospod, naj vzame svoj križ in hodi za menoj. — Le v potrpežljivosti si bomo rešili svoje duše, nam zatrjuje sveto pismo. Kakor je Kristus moral hoditi pot sv. križa, da je prišel v svojo slavo, tako moramo tudi po zgledu njegovega srca v križih razodevati potrpežljivost, ako hočemo priti k večni slavi, doseči krono zveličanja. Le tisti bo kronan, kdor se je pravilno bojeval — nam zatrjuje apostol. Pravilno se pa bojuje le tisti, ki z veliko potrpežljivostjo v svojem srcu sprejema in nosi križe, katere mu nalaga očetova roka
Svoje dni se je ubog a zelo pobožen mladenič učil pri nekem zlatarju. S pridnostjo in svojo nadarjenostjo se je kmalu tako visoko povspel, da je presegal svojega mojstra. Nekoč pride imeniten gospod k njegovemu mojstru, prinese veliko zlata in dragih kamenov ter naroči, da naj se iz tega naredi lep križ. Mojster izroči to delo mladeniču. Ko je pa mladenič videl, koliko je ta gospod žrtvoval v čast božjo, si je mislil sam pri sebi: Kaj ko bi tudi jaz kaj pridejal, da deležen postanem tega plemenitega dejanja. — In v resnici je ves svoj zaslužek porabil v to, da je kupil zlata in ga pridejal k zlatu, katerega je bil dal oni gospod. Ko je bil mladenič delo izvršil, a še ni bil vložil dragih kamenov,
da gospod križ pretehtati, da se prepriča, je li toliko zlata, kolikor ga je bil dal. Kako se pa začudi, ko je križ težji kot zlato, katero je bil mojstru izročil. Takoj je menil, da je mladenič kako drugo stvar primešal zlatu in si nekoliko zlata prilastil. Ko pokliče mladeniča, mu ta pove vzrok, zakaj da je križ težji. — „Bog mi je priča“, pravi gospodu, „da vas nisem ogoljufal. Ker sem videl, koliko žrtvujete vi Jezusu na ljubo, sem sklenil tudi jaz nekaj priložiti, da bi se vsaj nekoliko vdeležil vašega plemenitega dejanja in da se bo Gospod tudi name milostno ozrl.* — Ta odgovor je tako ganil gospoda, da je mladeniča za svojega vzel. „Ker si hotel biti deležen mojega dejanja s toliko žrtvijo, bodi odslej tudi vsega mojega posestva deležen. Jaz te vzamem za svojega sina." — Moji dragi, ali ni bil pač srečen ta mladenič.
Toda glejte, še boljšo, večjo srečo si pridobite lahko tudi vi, ako to storite, kar vam napovedujejo druga, deseta in enajsta postaja. Naj višji, najimenitnejši gospod Jezus Kristus si je dal narediti križ, da ga je nosil za nas, za nas na njem trpel in umrl.
Ali se hočete tudi vi udeležiti tega najplemenitejšega dejanja, nosite potrpežljivo križe, ki vas zadevajo v tem življenju. Razodevajte v svojih srcih enako potrpežljivost, kakršno občudujete v njegovem srcu, potem vas bo tudi najbogatejši gospod storil deležne svojega bogastva, sprejel vas bo kot svoje otroke v svoje kraljestvo, kjer boste vživali naj večjo srečo na vse veke. Amen.
J. M. Seigerschmied.
3. Prijatelji in sovražniki sv. križa.
II. Marija in cerkev, Judje in svet.
Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene poprej sovražil. Jan. 15, 18.
Ako je kdo od slrani opazoval neprešteto množico ljudi, ki so spremljevali ubozega Jezusa, ko je težki križ nesel na goro Kalvarijo, je pač lahko med množico blizu Jezusa zagledal mlado ženo, vso bledo in vtopljeno v nezmerno morje bolečin. Ta žena bi bila rada pomagala Jezusu križ nositi, ali bi mu bila rada kaj postregla, pa ni smela, le s prisrčnim sočutjem in z neizrekljivo srčno žalostjo ga je spremljevala na goro Kalvarijo, se je vstopila celo pod Kristusov križ, bila je pričujoča pri njegovi brit-kostni smrti in ostala je pri križu še po njegovi smrti do njegovega pokopa. Kdo je bila ta prežalostna žena ? Pač lahko uganete, da je bila Marija, presveta Kristusova mati, ki se je skazala ne le kot mater polno ljubezni do Jezusa, ampak tudi pravo pri-
jateljico njegovega križa. — Kdo pa je bila neprešteta množica ljudi, ki so ali iz radovednosti, ali z zaničevanjem in posmehovanjem Jezusa spremljevali na goro Kalvarijo? Bili so večidel neverni in neusmiljeni Judje, ki so malo poprej z divjim vpitjem: Križaj ga! Križaj ga! boječega sodnika Pilata prisilili, da je obsodil nedolžnega Jezusa v smrt na križu, in ki zdaj niso nič bolj želeli, kakor s peklenskim veseljem gledati Jezusa na križu, katero kazen so imeli za največje zaničevanje in sramoto. In tako so se pokazali Judje ne le kot sovražniki Kristusovi ampak tudi sovražniki sv. križa.
Kakor je bila pa Marija prijateljica križa Kristusovega in nam tudi naše križe polajšuje, tako je tudi sv. mati katoliška cerkev prijateljica križa Kristusovega, ki ljubi Kristusa in nas, in ki ljubi križ Kristusov in naše križe. Nasproti pa, kakor so Judje sovražili Kristusa in njegov križ, tako sovraži tudi svet Kristusa in njegov križ in sovraži in težje dela tudi naše križe. Glejmo tukaj, preljubi! druge, nove prijatelje sv. križa Kristusovega, namreč Marijo in sv. katoliško cerkev, in glejmo druge in nove sovražnike sv. križa, namrečjude in svet. In ravno o teh dveh prijateljicah in o teh dveh sovražnikih sv. križa vam hočem danes govoriti v imenu križanega Jezusa in v imenu žalostne matere Božje Marije.
I. Gotovo je, da je preblažena Devica in Božja mati Marija svojega ljubega božjega Sina bolj ljubila, kakor so ga vsi angeli in svetniki ljubili. Kajti svetniki niso tako spoznali vse ljubez-njivosti in lepote Jezusa Kristusa, kakor Marija, ki je bila od sv. Duha bolj razsvetljena, kot vsi drugi, in ker je ona Jezusa vedno pred očmi imela, in ker so ga njene roke tolikrat objemale, in ker se je njena kri po njegovih žilah pretakala. Kakšno moč, kakšen ogenj je morala njena ljubezen do Jezusa imeti! Zares, ko bi mogli ljubezen vseh angelov in svetnikov v en ogenj ljubezni zediniti, bi vendar ta ljubezen še ne dosegla ljubezni, s katero je Marijino srce proti Jezusu gorelo! Ljubezen pa srca skupaj topi in strinja, in naredi iz dveh src eno srce, tako, da eno srce to ljubi, to želi in hoče, kar drugo srce ljubi, želi in hoče. To vidimo ravno pri Mariji, presveti božji Materi. Videla je, kako prisrčno je Kristus svoj križ ljubil, zato je tudi Marija prisrčno ljubila Jezusov križ. Marija je ljubila križ svojega Božjega Sina, ko je ž njim vred trpela uboštvo, pomanjkanje, preganjanje in
zaničevanje; ona je ljubila križ, ko je bolečine svojega božjega Sina v svojem srcu čutila. Marija je kazala ljubezen do križa s tem, da se je množicam ljudstva odtegovala, kadar se je kaka čast skazovala njenemu božjemu Sinu, kakor n. pr. pri slovesnem sprevodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo; ko je pa Jezus težki križ nesel, se je njemu pridružila, da je ž njim vred delila sramoto, zaničevanje in trpljenje križevega pota. In tam na gori Kalvariji je stala dasiravno zaničevana od Judov pod križem! Kakor so strašno pretresali udarci kladva pri križanju Jezusa Kristusa njeno materino srce, tako ostro je zbadalo in rezalo njeno dušo zaničevanje in preklinjevanje, s katerim so Judje črtili njenega ljubega Sina. Kako močno jo je pekla kri, ki je na njo tekla iz presvetih ran njenega ljubega jezusa! Z njim bi bila rada umrla, ako bi bilo mogoče! Tam pri jaslih ji je bilo nekdaj dovoljeno, da mu je smela streči, ga poljubovati, ga živiti; zdaj pa je morala gledati, kako je njeni ljubi Jezus sv jo kri prelival, kako hudo žejo je trpel, kako je obledel, kako je bil od vseh zapuščen in brez vse tolažbe, in vendar mu ne more in ne sme pomagati, le umrla bi bila rada ž njim; z enakimi žeblji na križ pribita biti je želela, da bi ž njim umrla. Pa ona je stala pod križem, bila vdana v voljo božjo in darovala svojega ljubega Sina nebeškemu Očetu za odrešenje vsega sveta. Darovala ga je že nekdaj v tempeljnu nebeškemu Očetu za odrešenje človeškega rodu, in ta daritev se je zdaj na križu krvavo spolnila. Marija je ljubila križ Kristusov zato, ker je vedela, da ga je tudi njeni ljubi Sin ljubil, in ker je vedela, da je ravno križ orodje, s katerim je imel odrešen biti človeški rod, dasiravno ji je križ bil vzrok neizrekljivih dušnih bolečin.
Marija je ljubila križ, ko je bil v očeh vseh ljudi še zaničljiv les; kako ga je šele potem ljubila, ko je postal častitljivo znamenje njenega božjega Sina, njegov prestol in ob enem njegovo žezlo ali kraljeva palica! Ona je ljubila križ, ko je bil še altar, na katerem se je njeni ljubi Sin krvavo daroval nebeškemu Očetu, kako ga šele zdaj ljubi, ker je križ altar, na katerem se njeni poveličani Sin nekrvavo daruje in na katerem ga molijo vsa verna ljudstva! Kako Marija zdaj ljubi sv. križ, ker je podelil njenemu ljubemu Sinu tako častitljivo vstajenje, prečudni vnebohod in večno kraljestvo v nebesih, ljudem, njenim otrokom pa zopet dušno življenje, milost, upanje častitljivega vstajenja in večno zveličanje! Marija je ljubila križ, ko jo je satan zalezoval
in njenega Sina na križ pripravil, kako mora šele zdaj ljubiti sv. križ, ker je bila ravno zavoljo zasluženja sv. križa obvarovana vsega madeža izvirnega greha in je tako z močjo sv. križa strla glavo peklenski kači!
Kakor je pa Marija ljubila križ Kristusov, tako je ljubila tudi svoje križe, katere ji je Bog naložil, in ti so bili za Kristusovim križem najtežji, tako, da se ona po pravici imenuje kraljica mučenikov, in vendar je kot dekla Gospodova v voljo Božjo vdana vse voljno trpela. Marija ljubi pa tudi naše križe in vse tiste, kateri so s križi obloženi; ona jih tolaži in jim pomaga križe nositi. Ako leži na kom križ bolezni, mu hladi bolečine kot zdravje bolnikov; ako zadene koga križ velike žalosti, ga tolaži Marija kot tolažnica žalostnih; ako nadleguje koga križ hudih skušnjav, mu jih pomaga premagovati kot pomoč kristjanov; teži koga težki križ grehov, mu je Marija pribežališče grešnikov; se bliža človeku strašna ura smrti, pride Marija svojemu zvestemu služabniku na pomoč kot Mati milosti božje in ga kot vrata nebeška srečno popelje tje v boljše življenje. Že ime Marija je Iju-beznjivo, milo in tolažljivo, njena priprošnja tako izdatna, njena pomoč tako hitra in gotova njena materina ljubezen tako brezkončna! O kako srečni smo mi kristjani, da imamo tako mater, ki celo zadolžene križe svojih otrok ljubi, jih jim pomaga nositi, jih polajšuje in odvračuje!
Marija je tedaj za Kristusom najbolj ljubila njegov križ, zato je pa tudi po meri te ljubezni prejela plačilo za ljubezen sv. križa: prejela je slavo, veličastvo in zveličanje, ki preseže veličastvo in zveličanje vseh angelov in svetnikov; prejela je ime, ki je za Jezusovim imenom najsvetejše in najsladkejše, ki je sladko in tolažljivo vsem vernim kristjanom, groza in strah pa vsem peklenskim duhovom. —
Kakor prečista Devica in presveta Mati božja Marija, tako ljubi po Marijinem zgledu in predpodobi tudi sveta mati katoliška cerkev Kristusov križ, ker dobro vč, da ravno na sv. križu je dozorel obilni sad življenja, ki ga s križem deli svojim otrokom, vernim kristjanom. Sv križ je svetilnica njenega nauka, studenec njenih svetih zakramentov, palica njenega vla-darstva, orožje njenih zmag. Da, cerkev ljubi sv. križ, saj skorej o ničemur drugem ne vč, kakor o Jezusu križanem, kakor je tudi sv. apostol Pavel pisal Korinčanom: Mislil sem, da mi ne gre
kaj druzega vedeti med vami, kakor Jezusa Kristusa in njega križanega. (I. Kor. 2, 2) Na podlago sv. križa postavlja svoj nauk, s križem v roki razpošilja sv. cerkev svoje poslance ali misijonarje, da najbolj divja ljudstva pripeljejo pod sladki jarem sv. križa, z znamenjem sv. križa deli cerkev svete zakramente, z mnogimi križi in pred podobo križanega Jezusa na altarju opravlja tisoč in tisočkrat nekrvavo daritev sv. maše, tisto daritev, s katero se Bogu največja čast skazuje, in iz katere teče ljudem na zemlji obilnost božjih milosti, dušam v vicah pa rosa tolažbe, polajšanja in rešitve. S križem na pastirski palici in s križem na svoji trojni kroni Kristusov vidni namestnik sv. oče papež vlada Kristusovo kraljestvo, sv. cerkev na zemlji. Kje je kako cerkveno opravilo ali kak blagoslov, da bi se križ ne rabil? In hočemo še dalje vedeti, kako sv. cerkev Kristusov križ ljubi in časti, mislimo le na toliko križev, ki se postavljajo po cerkvah in po mnogih drugih krajih, mislimo na čast, ki jo sv. cerkev križu skazuje, ker se pred njim odkriva, priklanja, tudi kolena pripoguje in mu kadilo zažiga. Cerkev praznuje dva praznika v čast sv. križu, zida cerkve v čast božjo in sv. križa, zaljša cerkvena oblačila s križem, ravno tako altarje in zvonike. In veliki petek, ko odkriva cerkev po svojem služabniku, mašniku, sv. križ, zapoje trikrat z povzdignjenim glasom: „Ecce lignum crucis!“ t. j.: „Glejte les križa, na katerem je viselo zveličanje, pridite in molimo ga!-1
Sv. cerkev pa se vdeležuje tudi osode sv. križa, ker je kakor Kristus o vseh časih zaničevana in preganjana. V začetku in o vseh časih so se vzdigovali in se še zdaj vzdigujejo sovražniki zoper sv. cerkev, jo črtijo in preganjajo, vendar se cerkev tega ne vstraši, ker najde, kakor zlasti sv. oče papež Pij IX., v Kristusovem križu svojo tolažbo in tudi zmago, in če je tudi v enem kraju oropana svojih otrok, jih pa na drugem kraju zopet dobiva.
Kakor je pa cerkev prijateljica sv. križa, tako išče tudi po-lajševati križe svojih otrok vernih kristjanov, ker jim prihaja na pomoč v dušnih in telesnih potrebah, zlasti na smrtni postelji, in še po smrti na pokopališču vošči s križem ranjkemu večni mir in pokoj. Tako je sv. cerkev po zgledu in predpodobi Marijini v resnici prijateljica sv. križa.
II. Oglejmo si pa zdaj še ob kratkem sovražnike sv. križa — in sicer Jude in svet. Ko je Kristus kot Odrešenik in nebeški učenik med Jude stopil in začel ljudem oznanovati svoje nebeške in zveličanske nauke, so ga mnogi radi poslušali, in še
na jed in vsa domača opravila pozabili in šli v puščavo za njim. Ali pismarji in farizeji in drugi bogati in prevzetni Judje ga niso hoteli poslušati, ker so mislili, da sami vse bolje vedo; ker je Kristus svaril njih nevero in pregrehe, zato so ga začeli Judje sovražiti, zaničevati in obrekovati, da s pomočjo peklenskega duha dela svoje čudeže. Peklenski duh pa je Jude navdihoval in dražil, da naj Jezusa umorijo in da ga naj pripravijo v najza-ničljivejšo smrt — v smrt na križu. In Judje so sklenili, da hočejo to tudi storiti. Ker so križ čez vse zaničevali, zato so terjali tudi od Pilata, naj bo Kristus križan, in zato so tudi silili Simona Cire-nejskega, da je pomagal Kristusu križ nesti, da bi jim namreč Kristus na poti ne bil umrl, ker so hoteli to peklensko veselje imeti, da bi njega še na križu visečega zaničevali! In tako so ubogemu Kristusu privoščili to, kar se jim je najbolj zaničljivo zdelo, namreč križ.
In da bi ne bili kristjani morda Kristusovega križa v kaki časti imeli, zato so ga s križema dveh razbojnikov na gori Kalvariji globoko v zemljo zakopali. Vse to kaže, kako zelo so Judje črtili in zaničevali sv. križ v začetku krščanstva. In tudi pozneje Judje svojega sovraštva do Kristusa in njegovega sv. križa niso opustili, ter so preganjali in morili kristjane zato, ker so v Kristusa verovali in šuntali in podpihovali so tudi nevernike ali pogane zoper kristjane, da so jih morili. To sovraštvo Judov do Kristusa in njegovega križa pa še dandanašnji ni pojenjalo; kajti zavoljo križanega Jezusa Judje še zdaj na vso moč črtijo, zaničujejo in obrekujejo krščansko vero, papeža, škofe, duhovne in cerkvene naprave.
Zraven Judov pa sovraži sveti križ tudi svet. Že ko je Kristus na svet prišel, ga svet ni spoznal. Angeli in celo hudobni duhovi, solnce, ki je otemnelo pri Kristusovi smrti, zvezda na nebu, ki se je prikazala trem kraljem, skale, ki so pokale, zemlja, ki se je tresla, vti elementi in vsi pobožni in dobri ljudje so ga spoznali, svet pa ga ni spoznal. Beseda „svet“ pa ne pomeni vidnega sveta, tudi ne vseh prebivalcev sveta, ampak pomeni tiste ljudi, ki svet preveč ljubijo, ki svoje srce popolnoma navezujejo na časne reči, katerim ni nič za drugo mar, kakor le, da vživajo veselje, če tudi grešne veselice in sladnosti tega sveta, da hrepenijo le po nečimurni časti in posvetni imenitnosti in hvali pred ljudmi, in da iščejo le pozemeljskega premoženja in bogastva. Takim ljudem ni nič mar za nauke sv. evangelija; to so otroci
tega sveta ali tako imenovani posvet n ja ki. Taki so posebno napuhu in prevzetnosti, lakomnosti, nečistosti in pijančevanju vdani ljudje. Taki sovražijo križ zato, ker jim spričuje, da so njih dela hudobna. Taki bolj ljubijo temo nevednosti in hudobije, kakor luč resnice in lepe čednosti. Zato nam pravi Kristus: Slehem, kateri hudo dela, sovraži luč (t. j. luč resnice in lepe čednosti) in ne pride k luči, da niso svarjena njegova dela. (Jan. 3, 20.) Krščanska vera uči, katera dela so hudobna, svarjenja in kaznovanja vredna, zato je posvetnjaki nočejo poslušati, da bi se jim ne zbudila vest in jih ne pekla. Kateri so Kristusovi, piše sveti apostol Pavel, so svoje meso križali z grehi in željami vred> Gal. 5, 24.) Križajo pa sami sebe pravi kristjani s tem, da hudo nagnjenje k grehu, n. pr. k jezi, k nečistosti, k požrešnosti itd. v sebi neprenehoma premagujejo in zatirajo. Ali ravno o tem nočejo posvetni ljudje nič slišati in nič vedeti. Križ jim je zopern, križ narediti se sramujejo, nauk o križu in njegov nauk o zatajevanju, ponižnosti, čistosti sovražijo. Taki posvetni ljudje bol) satanu služijo kakor Bogu; kakor je pa satan sovražnik križa, ravno tako sovražijo tudi njegovi služabniki križ. O tacih sveti apostol Pavel piše v listu do Filipljanov: Veliko jih živi, o katerih sem vam že večkrat rekel, zdaj pa tudi jokaje rečem, da so sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je pogubljenje, katerih Bog je trebuh (t. j kateri le mislijo, kako bi svojemu mesenemu poželenju stregli), in hvala v njih sramoti, (t. j. ki se hvalijo s tem, česar bi jih imelo sram biti), in kateri le pozemeljsko ljubijo. (Kil. 3, 18. 19.) Tako, glejte, sv. apostol Pavel kar naravnost pravi, da so posvetni ljudje, ki le svojemu hudemu mesenemu poželenju strežejo, sovražniki križa Kristusovega. In konec tacih nesrečnih bo pogubljenje, ako se ne spokorijo.
Ljubi kristjani! slišali ste danes kako velika prijateljica sv. križa je bila Marija, mati Kristusova, in po njenem zgledu tudi sv. katoliška cerkev. Po teh veličastnih zgledih se tudi mi ravnajmo. Ljubimo Kristusov križ in voljno nosimo križe, katere nam Bog pošilja. Slišali ste pa tudi, kako sovražijo Judje in posvetni ljudje Kristusov križ, ker o križu nočejo nič slišati, in so vsi navezani le na ta svet, in služijo le svojemu grešnemu poželenju v napuhu, lakomnosti, pijanosti in nečistosti. Mi pa se varujmo biti sovražniki križa Kristusovega in ne bodimo prija-
telji tega sveta, ker konec tacih bo pogubljenje. Ohranimo v spominu prelepe besede sv. Janeza apostola: Ne ljubite ne sveta, ne tega, kar je v njem. Ako kdo svet ljubi, ni Očetove ljubezni v njem; zakaj vse, kar je na svetu, je poželenje mesa, in poželenje oči in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak iz sveta. In svet preide in njegovo poželenje, kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomaj. Amen.	f J. Kerčon.
Priložnostni govori.
Pridiga za zlato gostijo (poroko).
Venec za stare je obilna skušnja, in strah božji je njih čast.
(Eccli. 25, 8'.
Redka je svečanost, katera nas je danes zbrala tukaj v lepi cerkvi sv. M. Pač mi ni treba praviti, da se danes tukaj obhaja zlata gostija, ker vem, da je ta veseli glas šel ta teden od hiše do hiše.
I. K, pošten kmet te fare, in njegova vredna žena in gospodinja sta stopila danes zopet pred altar kot ženin in nevesta. Bilo je pred petdesetimi leti, ko še večine nas ni bilo na svetu, ko sta stala tukaj pred altarjem mlada ženin in nevesta: ženin krepak kakor hrast, nevesta mlada kakor jutrna rosa. Toda mladost mine in leto za letom gine — in če danes pogledamo zlatozakonca, ne spoznali bi jih več, da sta ravno tista mož in žena; ker takrat je imela žena venec na glavi, zdaj nosi venec belih lasi, (Prim. Prov. 16, 31.) ženin je stal raven kakor sveča, a zdaj ga je starost pripognila.
Ali danes ni nobenega venca za vaju, zlatozakonca ? O, tudi danes nosita prelep venec! Poslušajta, kar pravi sv. Duh: Venec za stare je obilna skušnja, in strah božji je njih Čast. (Eccli. 25, 8). Glejte, dragi poslušalci, to je venec zlatozakoncev, kar sta si skusila v petdesetih dolgih letih bridkosti, žalosti, težav; to je njuna čast, da sta zmiraj lepo v strahu božjem živela. Ne bom pravil, koliko skrbi vsak božji dan roji po glavi hišnega gospodarja; ni čuda, da mu v petdesetih letih glavo pobelijo; — ne bom pravil, koliko solz si hišna mati in gospodinja na skrivnem zbriše, to sam Bog ve in pa angel varih, ki jih nosi v nebesa in
zapisuje v bukve življenja! Vse to sta vidva skozi petdeset let prestala, to je vajin venec: vajina skušnja ! Vajina čast pa je, da sta v strahu božjem živela. Kajni Slomšek so o nekem slovenskem kmetu zapisali, da je imel zmiraj te besede na jeziku: »Bojim se, da bi se Bogu zameril!“ Te besede smem tudi jaz o vaju povedati, da sta se bala Bogu zameriti se in da sta tedaj zmiraj v strahu božjem živela!
Že v stari zavezi je Bog zapovedal: Petdeseto leto moraš posvečevati. (Lev. 25, 10.) To tudi vidva danes storita, ker ta dan svoje poroke posvečujeta z molitvami, s sv. mašami in s sv. zakramenti. To je pač Bogu samemu ljubo, da praznujeta zlato gostijo !
Zlata gostija ! Zakaj pa je to zlata gostija ? Zlato je redko, le tuintam se najde kakšna zlata žila v zemlji, le tuintam se zasveti med peskom kako zlato zrno. Ravnotako je to redka milost božja, da mož in žena včakata petdeset zakonskih let In to milost je Bog ravno zdaj dal našima zakonskima. Zategadelj pa naj se napolnijo vajina usta s hvalo božjo, da prepevata božjo čast in velikost njegovo celi dan. (Ps. 70, 8.) Ne zavrzi nas v času starosti, in kadar me zapuščajo moči, ne zapusti me!
Kaj pa se bomo mi pri tej priložnosti naučili?
1. da je kratek čas, in ga je treba dobro porabiti.
Petdeset let v zakonu, toda kako hitro so pretekla. Sto let in tudi tisoč let je v tvojih 'očeh kakor včerajšnji dan, ki je minul. (Ps. 89.) Prerok lepo popisuje minljivost časa: kakor trava zjutraj razcvete in zvene, zvečer pa pade, otrpne in se posuši, kakor se tirajo valovi in se vsi potopijo v morju, tako beži dan za dnevom in vsi preminejo v večnosti. Kakor ptica zleti skoz zrak, in se ne pozna za njo več, kje je letela, tako minejo dnevi našega življenja. Zategavoljo :
a)	Glejte bratje, kako boste varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkupljajte čas. (Ef. 5.) Kaj pa je to: odkupujte čas? Pridejo barantači in hodijo po vasi in tržijo z eno ali drugo robo, postavim s platnom itd. Ti ljudje odpirajo vrata in vprašajo: odkupite kaj ? Dragi kristjani, sv. apostol Pavel nam ponuja čas, da ga odkupimo: „ Odkupujte čas!“, da ne zamudimo svojega zveličanja. Tako dobro porabite čas, kakor bi ga bili kupili!
b)	Da boste varno hodili ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; t. j. da se še o pravem času z Bogom spravite, da o pravem času začnete Bogu služiti, da ne bo prepozno: kakor pametni, ne kakor nespametni. Henrik VIII., ki je rekel na smrtni postelji: „Vse smo zgubili", bi še rad popravil zgubo, pa medtem mu je potekel čas, Bog je prerezal nit njegovega življenja, in — zgrudil se je v pekel! Ali Gambetta, ki je rekel: „0 kako strašna usoda !“ Rad bi še ubežal usodi, pa med tem so ga zapustile njegove noge, in Bog je vgasnil njegovo oko, in — kje je zdaj (od novega leta 1883) njegova duša? Zdaj se tedaj obrnimo napravo pot, dokler še nas noge nosijo, zdaj poglejmo proti nebesom, dokler je še vedro naše oko in svetlo, zakaj: Jas moram delati, dokler je dan ; pride noč, ko nihče ne more delati. (Jan. 9, 4.)
Opominjam tedaj vaju, zlatozakonca, da še popravita krivico, sovraštvo, da se s celim srcem k Bogu obrneta. Pa ne samo vaju, ampak vas vse, ki me poslušate !
Odkupujte čas ! O ko bi v peklu kdo oddajal čas, vsi bi segali za njim. Velike palače bi dajali za par minut, cele kupe zlata in celo goro srebra bi obetali za četrt ure, cele svetove bi dajali za kratek čas, da bi se mogli z Bogom spraviti. (Karol V. in služabnik.) Sv. Bernard pravi: „Čas je toliko vreden kakor Bog sam!
2. Mislimo pa danes tudi na svojo zlato gostijo v nebesih.
Prijatelji moji, bratje in sestre v Kristusu! Kraljeva miza je v nebesih pogrnjena, sedeži so nam pripravljeni! Tukaj nasvetu ne morejo vsi na gostijo povabljeni biti, a usmiljeni Jezus pravi: Jas vam odločim kraljestvo, kakor ga je meni moj Oče odločil da jeste in pijete pri moji miši v mojem kraljestvu, in da sedite na sedežih. Nebeška gostija je nam vsem pripravljena in Jezus nas bo poklical, rekši: Vse je pripravljeno, pojdite na gostijo.
a) Po sodnem dnevu bosta telo in duša skupaj sedela pri nebeški gostiji. Ako bi samo duše izvoljenih v nebesih se veselile, ne pa tudi telo, ne bi bilo za človeka nebeško veselje popolnoma, bila bi le polovica veselja, kajti človek iz dveh delov obstoji: iz duše in iz telesa. Vem, da moj Odrešenik šivi, in bom poslednji is zemlje vstal in zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem mesu bom videl svojega Boga. Jas sam ga bom
videl, in moje oči ga bodo gledale in ne drage; to upanje je hranjeno v mojem srcu. (Job, 19.)
b)	K tej zlati gostiji smo vsi povabljeni. Veliko jih je povabljenih, pa malo izvoljenih, t. j. povabljeni so vsi. Povabljeni ste vi, otroci! Pustite male k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo. — Dekle, hlapci: Pridi, zvesti hlapec itd., — celo grešniki, a ko se spokorijo: Njegovi hlapci so šli na ceste in sojih nabrali, kolikor so jih našli, dobre in hudobne. (Mat. 22).
,,Kralj je napravil ženitnino svojemu sinu.“ Otroci pa smo vsi mi: Glejte, koliko ljubezen nam je Oče skazal, da se otroci kozji imenujemo in tudi smo.
c)	Kaj pa bode naša jed in pijača? Bog sam se svojim izvoljenim daje vživati ; kajti katekizem pravi: „Bog, dasiravno je povsod navzoč, vendar najbolj v nebesih stanuje, kjer se svojim izvoljenim od obličja do obličja kaže in daje vživat.i“ — Jaz sam sem vaša neizrečeno velika plača. — Novo vino bode naša pijača. Odsihmal ne bom pil od tega sadu vinske trte, do tistega dne. ko bom novega z vami pil v kraljestvu svojega Očeta. Te besede je Jezus Kristus pri zadnji večerji govoril, ko je dal svojim učencem piti sv. vino svoje krvi. Še z boljšim vinom nebeškega veselja nas bode ondi napajal (Ps. 35, 9.)
d)	Kdo bode stregel? O to bo veselje! Bi si ne upal tega praviti, ko bi ne bilo zapisano. Resnično vam povem, da se bo opasal in jih bo za mizo posadil in bo pristopil ter jim stregel.
e)	Kdo nas bo sprejel ? Kadar mrliča k pogrebu neso, takrat duhovnik zapoje to-le popotnico: „Naj te sprejme Kristus, kateri te je poklical, in angeli naj te neso v Abrahamovo naročje, mučeniki naj te sprejmejo in te peljejo v sveto mesto Jeruzalem." — Kristus dušo pozdravi: »Pridi izvoljena moja, golobica moja, bodeš ovenčana." In vsi izvoljeni nebeščani jo veselo pozdravijo kakor sv. Martina rekoč: „Pridi in vselej pri nas ostani!"
f)	Kdo bo tisto gostijo blagoslovil? Sam sv. Duh jo bo blagoslovil. O to bo prava zlata gostija !
Draga zlatoporočenca in predragi poslušalci! Na to zlato gostijo smo vsi povabljeni, ne zamudimo je! Samo dvoje vrste gostov tam ne trpijo: moških, ki nimajo svatovskega oblačila, katerih duše so grešne, umazane, črne. O krščanski moški, priskrbite si obleko milosti božje, drugače boste sedeli večno v temi, kjer bo jok in škripanje z zobmi! In ženskih ne, katerim
je zmanjkalo luči v njihovih svetilnicah, katerih telo ni več tempelj sv. Duha, ampak tempelj nečistega duha. O, priskrbite si o pravem času luči, da pridete na zlato gostijo, da ne ostanete zunaj pred vrati kakor nespametne device!
Za vse to veselje pa, ki ga imamo danes, naj gre Bogu čast in slava! Recimo: Gospod, tvoja milost seže do neba, in tvoja pravica do oblakov. (Ps. 35, 6.) Hvali moja duša Gospoda in nikar ne pozabi vseh njegovih dobrot, ki ti odpušča vse pregrehe, ki ti ozdravlja vse slabosti, ki te venca s milostjo in usmiljenjem. (Ps. 102.) Amen.
Dr. /. Križanič l. l883. — Priobčil Fr. Štuhec.
Nagovori mladeničem.
I. Človekov namen.
(Konec.)
Vidiš, mladenič, zato si na svetu, da Boga izkušaš vedno bolj poznati, ga vedno lepše častiti, ga presrčnejše ljubiti, ga vedno bolj ubogati, kar storiš, če njegove zapovedi izpolnjuješ. Ako boš ti to nalogo izvršil, dobiš nebesa za plačilo. Zakaj dobri Bog je ustvaril človeka, .da se večno zveliča". Bog hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani, to so besede sv. Pavla. Veljajo tudi tebi. Bog hoče, da se zveličaš tudi ti. To veš sam. Tudi želiš, da bi enkrat v nebesa prišel. Če pa hočeš v nebesa priti, moraš pa tudi za nebesa živeti. Samo zate, misliš, je še časa dosti. Boš pa tako naredil kakor berač, o katerem sem bral sledeče:
Prišel je ob palico naslonjen k nekemu duhovniku in je povedal svojo prošnjo. Ko so gospod dar iskali, so ga s potjo prijazno vprašali: „Oče, koliko let pa že imate?" „Trideset“, je odgovoril mož. „0?“ se začudijo gospod „saj imate že vse sive lase. Jaz vam bi bil prisodil vsaj 60—70 let!“ „Kakor se računi", začne berač pojasnjevati; „po zemlji res že toliko časa hodim, pa kakih 30—40 let nisem živel za Boga in nebesa, tistega časa ne štejem, tisti je zgubljen." Prav je imel. In solze v očeh so bila priča, da je z veliko žalostjo gledal na svojo mladost.
Mladenič, ti se zanašaš, da boš tudi dočakal še precej let; ali bi tudi rad s težo let nosil obenem še butaro bridkega kesanja ?
No, mladenič, kdaj bo treba začeti? Kdor odlaša, se odlašanja navadi, in največkrat odlaša tako dolgo, da je prepozno.
Na Burgundskem dvoru je umrl mož, ki se je še le na smrtni postelji spomni), da ni nikdar skrbel za zveličanje svoje duše. Zadnjo uro je naročil, naj drugim v svarilo zapišejo na nagrobnik tele besede: „Tu počiva norec, ki se je šele takrat spomnil, zakaj je prišel na svet, ko je šel iz sveta.*
Mladenič, kdaj bo treba začeti? — Dobro premisli, da boš danes štiri tedne že znal odgovoriti. Amen.	Fr. Blei»eis.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Synodus dioecesana Labacensis, quam diebus 31. mensis augusti, 1. 2. 3. 4. mensis septembris 1903 habuit Antoniu s Bonaventura Jeglič, episcopus Labacensis. Labaci. Sumptibus ordinariatus. Typis typo-graphiae catholicae. 1903. Str. XLIV + 244.
Škofijske sinode so pripraven pripomoček, da vsplamtijo srca duhovnikov za navdušeno, vstrajno, vzajemno delovanje v prid vernikom. Tako delovanje prinaša blagonosnih sadov in mora duševno preroditi škofijo. Pomenljiv zgled nam je škofijska sinoda, katero je imel sedanji sv. oče Pij X. kot škof v Mantovi 1. 1888. Mantovska škofija je pred njegovim nastopom v mnogoterih ozirih potrebovala izboljšanja. Po delovanju sedanjega sv. očeta in zlasti po njegovi sinodi se je pa tako spremenila, da jo sploh imenujejo ,vzorno škofijo", in da je naslednik škofa Jožefa Sarto, Pavel Origo, mogel dne 5. decembra 1897 poročati papežu Leonu XIII., da se še vedno poznajo blagonosni sadovi škofijske sinode 1. 1888. (Prim.: dr. Ant. de \Vaal: Papst Pius X. Ein Lebensbild des heiligen Vaters, str. 114 in sl.) V ljubljanski škof\ji so se vršile svoj čas pomenljive škofijske sinode, ki so med drugim pripomogle, da so naši predniki za časa protestantovskega navala ohranili pravo vero (prim. Benkovičevo razpravo : ,Ljubljanska škofija in škofijske sinode* v .Voditelju" 1. 1901 in sl.); sedaj pa se je po prestanku več kot 100 let obhajala lani od 31. avgusta do 4. septembra natančno po cerkvenih predpisih sinoda, katere se je udeležilo 373 duhovnikov. Določbe (konstitucije) te sinode je izdal presvetli knezoškof v lični knjigi. Na XLIV straneh je natančen popis sinode s krasnim uvodnim in sklepnim govorom Presvetlega; na str. 1—221. so konstitucije, v katerih je Presvetli podal duhovščini modre ukaze in zlata vodila za dušnopastirsko delovanje. Prvi oddelek (titulus) govori overi, ki je podlaga krščanskega življenja. Najvažnejše sredstvo za ohranitev žive vere je dobra vzgoja. Drugi oddelek govori v 5 poglavjih o vzgoji mladine. Temeljito so razložena načela vzgoje in dana podrobna, premišljena navodila o domači in šolski vzgoji, o skrbi za šoli odraslo mladino in za zaročence. Pomen društev — verskih in izobraževalnih — za vzgojo je jasno označen. Tretji oddelek govori o družinskem, socijalnem in političnem živjenju vernikov. Sv. Družina se stavi v zgled krščanski družini; duhovniki naj zlasti skrbč za razvoj bratovščine sv. Družine, da se tak6 posvete tudi naše družine; dalje je govor o vseh glavnih pripomočkih krščanskega življenja, posebno o češčenju sv. Rešnjega Telesa, Srca Jezusovega in češčenju Matere božje. Priporoča se apostolstvo molitve
9
in tretji red. Potem podajajo konstitucije dolžnosti duhovnikov, kako naj navajajo ljudstvo k zmernosti, kako naj skrbe za izseljence, kako naj si prizadevajo, da ljudstvo dobi v roke dobre knjige in časnike, in kako naj uravnajo svoje delovanje z ozirom na narodno in politično življenje vernikov. Da bodo duhovniki mogli zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti, mora biti njih življenje uravnano po zgledu Jezusovem in po ukazih sv. cerkve. V četrtem oddelku je govor o vzgoji duhovščine in o njenem zasebnem in dušnopastirskem življenju. Ta oddelek ima 7 poglavij in govori o semeniščih, o pobožnosti duhovnikov in o najpotrebnejših čednostih. Posebne važnosti je četrto poglavje, ki razpravlja o dolžnostih duhovnika kot spovednika, pridigarja in kateheta in daje tudi navodila duhovniku v političnem in socijalnem življenju. Peto poglavje četrtega oddelka razpravlja o duhovniških službah, o razmerju med župnikom in kapelanom, o konkurzu in drugih preizkušnjah in o dolžnostih župnikovih. Šesto poglavje govori o konferencah dekanov, o pastoralnih konferencah in o zborovanjih ter organizaciji „Sodalitatis Ss. Cordis Jesu". Zadnje poglavje razpravlja o kanoničnih vizitacijah.
To je kratek obseg konstitucij ljubljanske sinode 1. 1903. V njih so zbrane razne določbe, ki so bile objavljene v škofijskem listu vraznih letih; pridejane so nove določbe, ki jih je presvetli knezo-škof spoznal kot potrebne, da bi se mogli sovražnikom sv. vere tem krepkeje ustavljati in da bi ljudstvo imelo tem več pripomočkov v boju zoper strasti in v dušnem napredovanju. Kakor se je v katoliški cerkvi po vesoljnih zborih (n. pr. tridentinskem, vatikanskem) cerkveno življenje poživilo, tako se bo tudi v ljubljanski škofiji po sinodi verska zavest še ojačila. Modre, premišljene naredbe, spremljane po molitvi presvetlega škofa in duhovnikov, morajo roditi dober sad.
2.	Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov. Njegovo življenje in delovanje opisal ter pridejano okrožnico „Providentissimus Deus" in apostolsko pismo „Vigilantiae“ o svetem Pismu poslovenil Dr. Mihael Napotnik, knez in škof Lavantinski. Tretja, popravljena in pomnožena izdava. V Mariboru, 1904. V lastni založbi. Natisnila tiskarna sv. Cirila. Velika S", str. 312. Dobiva se za 3 K v knez. škof. pisarni v Mariboru. — Znamenito, učeno knjigo, v novi izdaji okrašeno s petimi umetniškimi slikami, danes samo naznanjamo, na velezanimivo vsebino bomo opozorili prihodnjič-
3.	Pouk krščanskim staršem. Po nemški knjigi obdelal Frančišek Blehveis, župnik v Lesah. Daruje svojim vernikom za novo leto Anton Bonaventura, škof. Ljubljana, 1903. Založil škof ljubljanski. Tiskala zadružna tiskarna. Str. VIII -f 148. — Ta knjiga je bila tiskana v 10.000 izvodih, pa vseh 10.000 izvodov je že v rokah onih oseb, katerim je knjiga namenjena, namreč v rokah krščanskih staršev, ženinov in nevest: Presvetli knezoškof dr. Anton Bonaventura jeglič jim jo je v svoji veliki požrtvovalnosti podaril za novoletno darilo. Knjiga podaja v prijetni, prikupljivi obliki „vse najpotrebnejše nauke, kako treba za otroke skrbeti koj od začetka, pa do časa, da si izberi) svoj poklic." Izdelana je po nemškem izvirniku (G. Diessel, O. S. R.: \Vegweiser fUr gliiubige Eltern. Miinster, 1903), pa pisatelj Frančišek Blehveis jo je prav srečno uredil za naše domače razmere, poživil jo z mnogimi, dobro izbranimi zgledi iz lastne skušnje in iz naših krajev in podal v tako poljudni obliki, da jo bodo starši z veseljem prebirali.
Koristna knjiga bo izšla kmalu v drugem natisu in se bo dobivala po pol krone. Tako bodo tudi verniki drugih škofij lahko dobili izvrstne nauke o krščanski vzgoji.
4. Sveti Pavel, apostol narodov. Spevoigra z deklamacijo in živimi podobami. V Mariboru, 1903. Samozaložba. Tiskala tiskarna sv. Cirila. Velika s". Str. 50. — Spevoigra nam predočuje delovanje sv. Pavla v sedmih značilnih dogodkih iz njegovega življenja. Dogodke pripovedujeta v pesniškem dvogovoru sv. cerkev in nadangel Mihael. Vsak dogodek ima kratek zgodovinski uvod in mične pesmice, ki spremljajo dejanje. Vsi dogodki so v knjigi predočeni tudi z ličnimi posnetki fotografij živih podob. Spevoigro je spisala redovnica Melanija Ploder, šolska sestra v zavodu pri sv. Petru niže Maribora ; pokazala je s tem delom svojo pesniško sposobnost in obogatila naše slovstvo. Primerne napeve pesmicam je zložil Franc Grabner, sedaj kapelan v Lučanah v sekovski škofiji. Stroške za izdajo spevoigre je velikodušno pokril prevzvišeni knezoškof d r. M i h a e 1 Napotnik, ki je po en izvod knjige poklonil vsem duhovnikom svoje škofije. Dobro uprizorjena naredi ta igra velik utis, kakor smo se prepričali tudi v Ljubljani, kjer jo je priredila Marijina družba pri uršulinkah.
B,
1.	Predigten auf die Sonn- and Festtage des Kirchenjahres mit ■einem Anhange von Sakraments- und Fastenpredigten von Julius Pott-g e i It e r, S. J. Funfte Auflage. Paderborn 1904, Bonifacius-Druckerei. 40. — Str. XVI + 512. Cena: K 5-76. — Pisatelj je dolgo let misijonarji po Nemčiji in Ameriki. Zato si je pridobil preobilo praktičnih izkušenj, o katerih priča tudi naša knjiga. Kad pripoznam, da vsako novo homiletično knjigo prejmem v roke nekako skeptično, ker sem se že pri mnogih pridigarskih zbornikih bridko varal. Zares le redkokdaj najdeš knjigo tega sodržaja, ki bi se zadovoljila. No, napominane pridige so v tem pogledu častna izjema. Tudi to jim je jako v hvalo, da so izšle doslej že v peti izdaji. Slabo blago se ne iz-pečuje toliko časa. Iz dveh razlogov bi jih svojim duhovnim sobratom z dobro vestjo priporočal: Prvič zaradi eminentno praktične tvarine, ki jo obravnavajo. Vsled tega bodo ti govori dobro došli našim duhovnikom. Zlasti mlad pridigar pogosto ne ve, kaj bi obravnaval to ali ono nedeljo. Dostikrat, če je dobil pripraven predmet, je že pol skrbi izginilo. V našem kazalu srečuješ poleg dogmatične moralno tvarino, resnice, ki živo segajo v versko življenje katoliškega kristjana. Drugič mi je posebno všeč lepa razdelitev posamnih govorov, ne samo po glavnih mislih, ampak tudi na drobno. Zato bo knjiga dobro služila govorniku, ki ima malo časa, a bi vendar rad govoril po načrtu. Tak načrt za svoj govor si bode po točni razdelitvi prav lahko nabavil in v sili brez posebne bojazni stopil na lečo. Ntij dostavim, da so knjigi poleg govorov za nedelje in praznike cerkvenega leta pridodejani tudi trije govori o „dobrem pastirju” v najsvetejšem zakramentu in dva letnika postnih govorov (po 5 pridig). Prvi obravnava nauk o molitvi, drugi pa človeško življenje. Knjiga je zares priporočila vredna.
Dr. .4. Karlin.
2.	lVynfrith - Boni/atius. Deutschlands grolier Apostel. G. Kurth — H. Eltester. Fulda. Actiendruckerei 1903. 8". VIII. + 172. 2 M. — Kdor hoč« sv. Bonifacija nekoliko pobližje spoznati, bo rad segel po tej mali knjižici,
9*
ki podaja vse rezultate dolgih kritičnih študij mnogo znanstvenikov-veščakov iste dobe, obenem pa se odlikuje po lepem slogu in po pravem krščanskem duhu. To delce je sicer samo nekoliko predelan in deloma pomnožen prevod, a že francoski original je iz rok globoko katoliško mislečega moža, profesorja Kurtha, prvega poznavalca meroveške dobe. V knjigi najdemo znano življenje sv. Bonifacija opisano ; pa vseeno je čitanje vrlo zanimivo, ker je sprejeta marsikatera zgodovinska ali kulturna podrobnost, ki nam je bila neznana. S posebno ljubeznijo se pa riše ustanovitev samostana fuldenškega. Umevno je to, ker je prevajalec pred vsem hotel ustreči Fuldencem, ki so tako srečni, da imajo grob velikega apostola Nemčije v svoji sredini. Duhovnikom bo pa knjižica odprla pogled v zanimiv kos zgodovine njihovega stanu: Na eni strani bodo videli nenaobraženo, proti poganstvu popustljivo* domačo duhovščino, na drugi pa krdelo tujih benediktinskih mašnikov, njim na čelu sv. Bonifacija, ki so si zapisali na zastavo pravo cerkvena reformacijo.	-J. S—k.
3.	Eine werte Geschichte. Erinnerungsvolle Oedanken liber »Geschichte und Wert der offiziellen Ghoralbucher**. Von P. Rafael Molitor, Benedik-tiner der Beuroner Kongregation. Graz 1903. Stvria. Strani 44 v veliki S*. Cena 1 K.
Naši čitatelji se spominjajo, da smo jim v kratkih besedah naznanili dr. Haberlovo knjigo »Kirchenmusikalisches Jahrbuch 1902“, v katerem se je pokazala vojska zoper tako nazvane »tradicionaliste" v gregorijanskem koralu. Dr. Haberl sam je napadel Molitorjevo knjigo: „Nachtridentinische Choralreform zu Rom“; pri tem mu je pomagal P. Jožef \Veidinger, S. J. Obema torej odgovarja naš pisatelj z napominano knjižico v dostojni besedi,, kolikor sta ga poprej napadla. Tako gre vojska med »tradicionalisti** in »medicejci" nadalje. Kogar predmet zanima, naj si brošurico omisli. Prav tako priporočamo cerkvenoglasbeni mesečnik, ki že drugo leto izhaja v Gradcu (naročnina 3 K); imenuje se »Gregorianische Rundschau1 ter prinaša prav krepke sestavke v prilog cerkveni glasbi. Kajpada stoji na stališču tradicionalistov.	K.
4.	V zalogi *Styria“ so izšla zopet ta dela:
M. Koch op. 9. Missa in hon S. Sophiae za mešan zbor in orgije. Part. 2 K, vsak glas 30 vin. — Skladba se suče v navadnih cerkveno-muzi-kaličnih oblikah, je precej sentimentalna, preseneči tu pa tam z izrednimi postopi, vendar nje notranja vsebina ni tehtna.
\V. J. Stiessel op. 31. Missa in hon. S. Joseph, za mešan zbor in orgije. Part. 1'80 K, glasovi po 30 vin. — Jednostavna, lepodoneča skladba; gola homofonija, vendar precej spreminjave v konstelaciji glasov.
J. Meuerer op 28. Litaniae lauretanac, za mešan zbor. Part. 2 K, glasovi po 25 vin. — Prav čedna skladba, v kateri se lepo čredi invokacija (solospev) z responzorijem (zbor). Za naše razmere neporabna, ker ljudstvo poje v domačem jeziku.
J. Gruber. 2 zvezka ofertorijev z orkestrom. Part. 2-40 K za zvezek, glasovi po 20 vin. — Živahne, prikupljivc, korektne, zelo porabne, mala moderne skladbe.	S.
Založba »Katoliške Bukvarne*'.	Tisk »Katoliške Tiskarne.“
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.